MESE Č NIKZASLOVENCEPOSVETU

november 2013, letnik 62, številka 11
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Družinski dan v mlinu Thicourt v Franciji
Dve študentki sta pripravljali kosilo
za družine, ki so obhajale nedeljsko
evharistijo.
Otroci so se v magični svetlobi mlina
pripravljali na družinsko sv. mašo.
Med mašo pod šotorom v mlinu
Thicourt
V mlinu so zlahka stekli zanimivi
pogovori.
Otroci so si ustvarili umetniški kotiček iz kamnov.
Skupina staršev pripravlja prizor o
izgubljeni drahmi.
Župnik Jože Kamin pripravlja dobro
večerjo.
Starši so z zanimanjem sodelovali
pri pogovoru o vzgoji.
Tudi najmlajši vsrkavajo zaupne besede svojih mamic.
Petje je kot sol v hrani.
Po uprizoritvi prilike o izgubljenem sinu in drahmi še
župnikov komentar
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Zapoved molka
Ubijanje živali
Katekizem
Mlada srečevanja
In memoriam
Komentar meseca
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Rafaelova družba
Zgodba
Križanka
2
7
8
9
10
12
13
16
38
39
43
Prva stran ovitka: foto – Janez Rihar
Druga stran ovitka: Družinski dan v mlinu Thicourt
v Franciji; foto – župnijski arhiv Bruselj
Tretja stran ovitka: 30 let društva Prijateljev SKM
Merlebach; foto – Jože Kamin
Četrta stran ovitka: Romanje v Einsiedeln – 45. let
Slovenske misije v Švici; foto – Mario Šikić
Iz smrti v življenje
Vse živo se giblje v smeri umiranja in konca. In ljudje nismo izvzeti iz tega procesa. Bi se pa radi izognili pogubnemu cilju in se
izvili iz objema usode, ki pokonča življenje. Rešitve se je zahotelo
ljudem vseh dob. O tem priča vsa zgodovina človeštva, vse najdbe
davno preminulih kultur pričajo o iskanju izhoda in objema smrtne teme in izničenja.
Začetek novembra nam vedno znova postavlja pred oči, da smo
dejansko že deležni velikega upanja. Prejeli smo razumno veselo oznanilo, prejeli smo ga v dar. Naša zgodovina ga pozna dve tisočletji in preobrat smeri življenjskega cilja ima ime: Kristus Jezus.
Kako blagodejno je pogledati na pokopališče v tem času. To je res
podoba božje njive. Na grobovih, kamor so bila položena umrla telesa naših sorodnikov, prijateljev in znancev, raste, cvete bujno življenje rož in plameni sveč naznanjajo luč. Urejeni grobovi oznanjajo živo vero in spoznanje, da je tu stičišče, ki obrača naravno
potovanje življenja v smrt v nasprotno smer. Tu je kraj novega pogleda v smeri iz smrti v življenje.
Najbolj se ta resnica zasveti v trenutkih in dnevih, ko smo izgubili svojega najbližjega človeka, očeta ali mamo, brata, sestro, moža
ali ženo, prijatelja, sodelavca, soseda ... Takrat srce zajame bolečina žalosti, njena teža ohromi telo. Pred oči nam stopi vsa krutost
smrti, odhoda, kamor ne moremo vstopiti ta trenutek. In vsak zase vemo: ta moj čas še pride, čas mojega tu-bivanja zagotovo mine, kakor je minil čas človeku, ki leži v grobu.
Ob smrti izseljenskega duhovnika Janeza Zdešarja smo njegovi
sobratje v izseljenski pastorali spet doživeli ta šok odhoda in dneve po pogrebu kot praznične dneve vseh svetih. Molitve spremljajo
pokojnika in vse druge že preminule duhovniške sobrate, ki so se
nekoč pred leti trudili skupaj z nami na polju oznanjevanja veselega upanja med Slovenci po svetu. Z našimi molitvami se družijo
prošnje in zahvale vernikov, ki so spoštovali svoje duhovnike in cenijo njih delo, ki jim je odpiralo pogled v smeri življenja.
Bogu hvala za vero, ki nam je bila podarjena iz veselega oznanila, da lahko na grobu s hvaležnostjo in polni zaupanja vzkliknemo: Pridi, Gospod Jezus!
Janez Pucelj
POGOVOR
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Zanj vem že vrsto let. Deloma zaradi laskavih
ocen, ki jih o njem kot profesorju zgodovine
širijo njegovi dijaki, deloma pa zaradi
znanstvenega dela, s katerim stopa na
področje izseljenstva in polpretekle zgodovine.
Pri slednjem zasluži posebno pozornost
njegov brezkompromisno pošten pristop, s
čimer samodejno razdira škodljivo mitologijo,
v katero je Slovenija usodno ujeta vse od
druge svetovne vojne.
Mag. Jurij Pavel Emrešič se je rodil na Ptuju,
diplomiral na teološki in filozofski fakulteti,
njegova magistrska naloga z naslovom
Slovenski izseljenski duhovniki v primežu
represivnih posegov »ljudske oblasti« s
poudarkom na ozemlju Zvezne republike
Nemčije pa je bila leta 2010 nagrajena z
nagrado urada za Slovence v zamejstvu in po
svetu ter s Tomaževo nagrado teološke
fakultete.
Morda veste, koliko zgodovinarjev je v Sloveniji, ki so
se, tako kot vi, znanstvenoraziskovalno ukvarjali s tajno
politično policijo?
S to problematiko se je na Slovenskem bolj ali manj poglobljeno ukvarjala peščica raziskovalcev (npr. Tamara Griesser Pečar, Igor Omerza, Ljuba Dornik, Roman Leljak, Dušan
Lajovic, Bogdan Sajovic, Jože Dežman idr.), med katerimi
pa so zgodovinarji, tako se mi zdi, v manjšini.
Kako to? Se vam zdi, da je tema tako nepomembna?
Zelo me je presenetilo, da številni zgodovinarji v delovanju Udbe ne vidijo nič spornega in jo brez sramu postavljajo ob bok povsem urejenim tajnim službam demokratičnih držav, potem pa razmišljanje zaključijo z razlago, da
2
Jurij Pavel Emeršič
ima tudi CIA kakšno temačno skrivnost in da se tudi tam
dogajajo svinjarije. Z Udbo pa naj bi bilo podobno. Ker bi
ob resni raziskavi takšna teza hitro padla, se je raje ne lotijo. Gotovo pa jih je tudi strah, da bi po naključju dregnili v
osje gnezdo … V Sloveniji je zelo močna samocenzura, ki
ni prisotna le pri novinarjih, ampak tudi pri zgodovinarjih.
Nekatera zgodovinska poglavja in ljudje so delno ali v celoti tabuizirani (čas med obema vojnama na Slovenskem, Katoliška akcija, vloga škofa Rožmana, Slovensko domobranstvo, povojni poboji, Udba …).
Je mogoče iz tega potegniti konkretna dejstva o situaciji
slovenske družbe?
Slovensko družbo v tem trenutku doživljam kot močno
razklano družbo z nerazrešeno preteklostjo. Dolga desetletja zatirana desnica je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih ponudila roko in šla s preimenovano Partijo v dialog, ki je hitro postal monolog; danes vidimo, da
so številni politiki, teoretiki, duhovniki in drugi pridigali
in moralizirali o spravi, odpuščanju in sodelovanju svojemu desnemu poslušalstvu (mnogi to počno še danes), preimenovani komunisti pa so se vsa leta ob tem arogantno
hahljali in ponavljali nostalgično mantro o dobri Titovi Jugoslaviji, se v procesu privatizacije finančno krepili in klientelistično zasedali ključne položaje v državnem aparatu,
sodstvu, državnih podjetjih, medijih, vrnili totalitarne simbole na državne proslave, širili sovražni govor proti idejnim
nasprotnikom itd. itd. Gospodarska kriza je razgalila posle-
POGOVOR
dice njihovega slabega gospodarjenja in marsikomu odprla
oči. A spet so se pojavili moralisti in oznanili čas za »solidarnost«. Upam, da ne bomo spet pohlevno in neumno plačevali zapitka rdečih botrov.
Kako v tem kontekstu komentirate podatke, da denimo
državnega poslanca Meršola in predsednika pisateljev
Tauferja, torej dva človeka na v osnovi zelo uglednih
funkcijah, bremeni aktivno delo za Udbo?
Udba je bila zelo razvejana in celo za malega sodelavca povsem nepregledna organizacija. Komunisti, ki so to organizacijo nadzirali in vodili, so vanjo z različnimi prijemi zajeli zelo širok spekter posameznikov, med katerimi so sicer
prevladovali slabše izobraženi, nerazgledani operativci, določen odstotek pa je bil nanovačen tudi med umetniki, duhovniki, univerzitetnimi profesorji itd. Ko se je komunistični sistem po svetu pričel rušiti, je naša Partija poskrbela za
uničenje velike večine obremenilnega gradiva Udbe (SDV)
in skušala s tem zabrisati sledi svojih zločinov in s tem tudi zaščititi zločince. Ohranjeni seznami sodelavcev Udbe,
ki včasih zakrožijo po spletu, so precej prečiščeni in zato le
delno zanesljivi. Mnogi sodelavci starega režima so zasedli
odgovorne položaje v slovenski družbi, postali »speči agenti« in v ključnih političnih trenutkih s svojo razdiralno vlogo preprečevali normalni demokratični razvoj.
Po drugi strani pa smo imeli že od začetka predsednika
predsedstva, ki ga seveda ni na seznamih sodelavcev ...
Vodilnih članov Partije se v dokumentaciji praviloma ni
navajalo. Poznam primer, ko je bil eden izmed agentov Udbe takoj po vstopu v Partijo »razregistriran« iz Udbe. Zanjo
so bili namreč zanimivi tisti sodelavci, ki so lahko pridobili informacije od demokratične opozicije, ki je bila »sovra-
Razlaga dijakom v razredu
žnik režima«. Deklarirani komunist pa koristnih informacij od demokratov zagotovo ne bi dobil.
Ali vas je šokiralo dejstvo, da so bili sodelavci tudi
duhovniki?
Ko sem začel raziskovati, zagotovo. Potem pa vedno manj.
Me pa šokira, da duhovniki, ki so sodelovali z Udbo, o tem
molčijo. Šokira me tudi, da o celotni polpretekli zgodovini velik del Cerkve, tudi njeno vodstvo, ne želi razprave. Ne
vem, česa se bojijo. Medijskega linča? Odpada dela vernikov? Sporov z »roko, ki jih hrani«? Ali pa preprosto premalo poznajo sodobno zgodovino Cerkve na Slovenskem …
Tako si raje zatisnejo oči pred strahotnim neskladjem med
resnico in komunistično mitologijo, ki je zažrta globoko v
medijski prostor, javne zavode, organizacije itd., ker lustracija žal ni bila izvedena. V Sloveniji je torej velik del Cerkve
pristal na zapoved molka, ki komunistom omogoča ohranjanje »pridobitev revolucije«, državo pa ohranja v stanju tesnobe.
Kje se dandanes nahaja rešitev teh vprašanj – v razponu
od obsojanja do pometanja pod preprogo?
Prepričan sem, da bi morali zavzeti povsem nasprotno držo od te, ki jo danes prakticira večina slovenskih kristjanov.
Namesto drže tihih žrtev starega režima bi morali zavzeti
držo moralnih in političnih zmagovalcev nad rdečo zvezdo, ki si pač ne pustimo soliti pameti od ostankov totalitarnega režima. Odločno in javno bi morali takoj po osamosvojitvi obsoditi komunizem in odkloniti sodelovanje z
vsemi strankami in organizacijami, ki so iz njega izšle. Če
bi to odločno storili že pred 20 leti, bi na Slovenskem zmagala demokracija. Ker pa tega nismo naredili, so preimenovani komunisti ponovno strnili vrste in obdržali oblast. Za
Z družino
3
POGOVOR
kakšnih 10 let so svoje revolucionarne simbole pospravili,
danes pa jih spet brezsramno razkazujejo.
Edina rešitev za Slovenijo je, da čeprav z zamudo, izvede lustracijo. Da se očisti raka laži, ki nas razjeda. V Nemčiji so
se na primer po padcu berlinskega zidu in komunizma odločili za objavo imen tajnih sodelavcev Stasi. To je bil šok, ki
je povzročil, da je razpadlo marsikatero prijateljstvo in družina. Po obdobju boleče katarze pa je lahko nemška družba,
ki je bila očitno že iz obračuna z nacizmom vajena urejati
svojo zgodovino, šla naprej. Mi pa se že 20 let vrtimo okrog
ideoloških tem, ki nas delijo in jih rdeči mediji ob pravem
trenutku prav dozirajo.
Kristjani bi morali prvi prekiniti molk in pričeti odpirati
boleče teme. Če verjamemo Jezusovim besedam, da nas bo
resnica osvobodila, potem za molk ni opravičila. In več bi
morali govoriti o resnici in pravici in šele nato o ljubezni.
Mi pa smo pristali na ceneno razumevanje ljubezni do bližnjega. »Dajmo se ljubiti in ne se prepirati,« se sliši govoriti ob čaju pred cerkvijo, kjer se resnim temam v izogib polemikam raje izognemo.
Vaš magisterij vsebuje posrečen, zgoščen prikaz izseljevanja. Katera tematika je bila izhodiščna, s katero ste
se prej srečali: z izseljenstvom ali z »nadzorom ljudske
oblasti«?
Prej sem se srečal z izseljenstvom. Ko sem bil leta 1998 na
študiju v Nemčiji, sem bil zelo lepo sprejet v Kölnu s strani
gospoda Martina Mlakarja in slovenskih izseljencev, ki so
se zbirali pri nedeljskih mašah, me vabili na kosila, prireditve … Temačnega in razdiralnega delovanja Udbe še nisem
poznal. Spomnim se, da mi je gospod Mlakar zelo kmalu
dejal, da ne pridejo k maši vsi s čistimi nameni in da nek-
Z dijaki pri g. Herbersteinu na Dunaju
4
V Trstu
danji špijoni še vedno delujejo in razdirajo skupnost. Takrat so se mi zdele njegove izjave malce paranoične. Kasneje sem preko raziskav dognal, da sem se motil …
Vi osebno travmatičnih izkušenj iz totalitarizma verjetno nimate, ali pač?
Vem, koliko travmatičnih izkušenj so morali ljudje prestati v totalitarizmu, zato si niti približno ne bi drznil sebe postavljati njim ob bok. Ko sedaj gledam nazaj, vidim številne
ideološke zlorabe, ki smo jim bili podvrženi v učnem procesu, a se me kakšna romantična predstava o jugoslovanstvu hvalabogu ni prijela, saj sem imel očeta, ki je bil realist
in oporečnik z zelo veliko zgodovinskega védenja, kar mi je
pomagalo pravočasno očistiti ideološko nesnago.
Bolj travmatične so zame bile (in so še) posledice komunizma, ki se kažejo v številnih krivicah danes. Zlasti boleče se mi zdi nedelovanje in politizacija sodstva, s katerim
imam zelo negativno izkušnjo. Vsak dan znova se jezim,
ko poslušam poročila in berem dnevno časopisje, ker vidim, kako ceneno komunisti še danes manipulirajo z nami
in bojim se za to državo. Mi je hudo, da je po 20 letih stanje tako klavrno.
Prihajate s Ptuja. Severovzhodna Slovenija po silno
redkih predstavnikih pokaže kaj zanimanja in razumevanja za usodnost revolucije in njenih posledic. Od kod
vam veselje do spoznavanja resnice in do razumetja
slovenske stvarnosti?
Če povem malce v šali, bi rekel, da so me k iskanju resnice spodbudili komunisti s svojo mitološko razlago zgodovine. Tudi na SV Slovenijo so razširili pravljično formulo
Ljubljanske pokrajine o junaškem partizanskem boju pod
vodstvom velikega Tita in hudobnih domačih izdajalcih.
POGOVOR
Ko sem na začetku devetdesetih zaključeval osnovno šolo,
sem doma velikokrat slišal govoriti o partizanskem nasilju, Kočevskem rogu, taborišču v Šterntalu, Titovem razvratnem življenju, komunističnem oviranju demokratizacije itd. V času, ko se je rojevala svobodna Slovenija, me je
razglašenost obeh zgodovinskih razlag zelo vznemirjala in
sem bral, spraševal ter vedno več razumel.
V predzadnji Zavezi dr. Matija Ogrin razmišlja o tem,
kako različne pokrajine različno doživljajo isto slovensko zgodovino. Kakšen je vaš pogled na to?
Ne vem, če je kateri narod imel med vojno tako kompleksen položaj, kot prav mi. Razmere so se pod vsakim od štirih okupatorjev razlikovale, Julijska krajina je spet poglavje
zase. V nekem članku sem se že pred leti razpisal o izkrivljenem šolskem prikazovanju medvojne zgodovine na Slovenskem; večina učbenikov piše skoraj izključno o razmerah v Ljubljanski pokrajini. Že res, da nas zločin, ki so ga
tukaj skupaj spočeli fašisti in komunisti, zelo zaznamuje,
vendar je potrebno vzeti v obzir tudi Štajersko, Koroško,
Prekmurje, Primorsko. Ko bomo poznali zgodovino vsake
izmed »dežel«, se bomo veliko lažje vživeli drug v drugega
in bomo bolj pravični do žrtev, zlasti do žrtev v Ljubljanski
pokrajini, ki je imela najtežjo zgodbo in se je morala najprej braniti pred partizani, saj so le-ti izvajali tam teror že v
času, ko marsikje drugje po Sloveniji sploh še niso obstaja-
V družbi neandertalcev v Krapini
Na družinskem izletu
li ali pa so še kazali prijazen obraz. No, na koncu je bil rezultat revolucije povsod isti: pobiti pokončni posamezniki,
ki bi lahko ogrozili partijski prevzem oblasti. Revolucionarno retoriko, politično taktiko in intenzivnost likvidacij
pa so komunisti prebrisano prilagajali specifičnim razmeram v posamezni okupacijski coni, občini, vasi … Prilagajanje jim pač ni delalo težav, ker čisto filozofsko ne priznavajo objektivne resnice, vrednot, pravnega reda, in zato niso
imeli moralnega mačka, ko so lagali, kradli, morili …
Razlike se odslikavajo tudi v izseljenstvu. Spoznali ste
veliko Slovencev, ki živijo na tujem. Kako gledate na
njihove skupnosti?
Razlike med njimi je ustvaril že sam vzgib, zakaj oditi na
tuje: politični in ekonomski vzroki. Že to je povzročilo razlike, komunistična zločinska agitacija pa je celo pripeljala
do konfliktov med ekonomsko in politično emigracijo. O
tem sem veliko pisal v svoji magistrski nalogi z naslovom
Slovenski izseljenski duhovniki v primežu represivnih posegov »ljudske oblasti« s poudarkom na ozemlju ZRN, ki
se nahaja tudi na spletu. Danes so številne delitve hvalabogu odpravljene. Kljub temu pa bi morali o bolečih konfliktih polpretekle dobe spregovoriti tudi v emigraciji. Tudi
tam se ključne teme pogosto pometa pod preprogo. Ta občutek sem dobil tudi takrat, ko sem večkrat ponudil, da bi
svoje raziskave predstavil na kakšnem izseljenskem srečanju, pa ni bilo pravega odziva. Kot da ne bi hoteli vedeti …
5
POGOVOR
Slovenske skupnosti po svetu pa imajo kljub notranjim težavam, ki delno odslikavajo domačo razdeljenost, eno veliko prednost. Večina živi v bolj demokratičnem svetu, kot
ga imamo trenutno v Sloveniji, zato smo jim hvaležni, če po
svojih močeh zasledujejo domačo politiko, opozarjajo na
zablode, se udeležijo volitev, sodelujejo z izseljenskimi duhovniki, berejo Našo luč (revijo, ki so se je komunisti bali
kot hudič križa, in to samo zato, ker je pisala resnico – te pa
komunisti niso hoteli slišati)… Izseljenci se morajo zavedati, da so nepogrešljiv del narodnega telesa, ki je zelo majhno in zato velja vsak član zelo veliko.
Pa naj ob koncu še izkoristim priložnost in dodam, da sem
osebno hvaležen zlasti skupnosti v Vestfaliji, ki me je med
mojim študijem v Nemčiji leta 98 prijazno sprejela in vabila na svoje prireditve. Med njimi sem se počutil kot doma
in pričel prav z veseljem poslušati narodnozabavno glasbo.
Se vam zdi, da smo v Sloveniji dovolj obveščeni o njihovem delu in sploh o obstoju?
Niti približno. Slovenci smo eden najbolj razseljenih narodov, a pogosto naš pogled ne seže dlje od Karavank. S
tem zanemarimo veliko potencialnih prijateljstev, poslovnih priložnosti, kulturnega bogastva … Številni Slovenci
po svetu so v tujih okoljih uspeli in s svojim delom zasloveli. Zakaj o njih tako malo vemo? Zakaj jih slovenska država ne vabi domov? Zakaj po vrnitvi doma ne morejo dobiti službe? Zdi se mi, da je pri nas še vedno prisoten strah
pred odličnostjo, svobodno podjetnostjo, drugačnostjo …
Namesto tega imamo doma sistem uravnilovke, v katerem
najbolje uspejo prilagodljivci, povprečneži, lenuhi … Če bo
ta drža zmagala, bomo ostali zatohla podalpska provinca, ki
bo služila Balkancem kot odskočna deska za Evropo.
Z dijaki ob kamnu v Krkavčah
6
Z dr. Janezom Zdešarjem pri Barbarinem rovu
Ste profesor na srednji šoli. Koliko je današnji mladostnik še dojemljiv za vrednote, kot so resnica, slovenstvo, domoljubje?
Dijakom skušam preko pouka zgodovine približati zavest
pripadnosti narodu z zelo bogato tradicijo. Če pri meni
opazijo nacionalni zanos, se ga tudi sami nalezejo. Ne marajo pa pridiganja in moraliziranja o pomenu slovenske narodne zavesti. Šteje samo zgled. Blefirati pa se pred mladimi ne da.
Pred nekaj dnevi je umrl dr. Janez Zdešar. Ste se pri
svojem raziskovalnem delu srečali tudi z njim?
Delo gospoda Zdešarja sem spremljal od daleč že vrsto let.
Domač mi je bil, ker je bila moja sorodnica njegova gospodinja. Ko sem začel raziskovati arhivsko gradivo SDV (Udbe) v zvezi z izseljenci v ZRN, pa je bilo njegovo ime nenehno prisotno. Komunisti so ga smatrali za najhujšega
sovražnika domovine (njega, ki je bil največji domoljub).
Seveda sem si želel srečanja s tem »sovražnikom« in sem
ga obiskal v Nemčiji. Kasneje, ko se je preselil v Slovenijo,
sva se veliko srečevala in debatirala ne le o zgodovinskih
vprašanjih, ampak tudi o slovenstvu, Cerkvi, Bogu … Pozval me je, naj se ideološko nekontaminirani zgodovinarji pričnemo med seboj povezovati in odkrivati prihodnjim
rodovom resnico, ki ji je bil vseskozi stoodstotno zvest. Dva
meseca pred smrtjo sva ga s prijateljem povabila k vhodu v
Hudo jamo, kjer smo govorili, molčali, molili. Ko je odšel k
Očetu, je bil pogreb podoben slavju … Bil je res velik Slovenec (tudi dobesedno).
Lenart Rihar
MLADINSKA STRAN
Ubijanje živali
Zakaj kristjani ne spoštujejo zapovedi »ne ubijaj« in ubijajo živali? Pot, ki človeka očiščuje in pomaga, da zapusti
nasilje, je vegetarijanstvo. V vesolju vlada zakon karme, zato se nam nasilje nad živalmi maščuje v nasilju v vojnah,
medsebojnem sovraštvu in prepirih.
Siniša
Dragi Siniša! Spoštujem tvoje prepričanje, pa tudi odločnost v zvestobi načelom, ki si jih sprejel. Vendar imam kot
kristjanka malo drugačno spoznanje o teh vprašanjih in zato tudi mnenje o trditvah, ki jih zagovarjaš.
Nasilje je posledica človekove zmožnosti, da se svobodno
odloči za dobro ali zlo. To, da smo sposobni prizadeti drugega, je celo znamenje našega dostojanstva, ki nam ga je dal
Bog sam, ko je ustvaril človeka. Bog ni hotel bitja, ki bi ravnalo v skladu z redom, ki velja kot naravni zakon v drugem
stvarstvu. Nas ljudi noče prisiliti v mnenje ali dejanje, tudi v dobroto ne. Hoče, da spoznamo nravni in moralni red,
zapisan v našo dušo, ga sprejmemo, se zanj odločimo in se
prostovoljno po njem ravnamo. To pomeni, da Bog hoče,
da se v našem življenju uveljavi sposobnost in odgovornost
svobode, ki je dana od njega. Tega daru nima nobeno drugo bitje na tem svetu.
Pri tem moramo upoštevati še eno dejstvo. Ker smo ustvarjeni kot del občestva – človeške družine, naša dejanja vplivajo na druge, tako dobra kot slaba. Toda ni način prehrane z mesom tisto, ˝kar nas obrne k slabemu. In brezmesna
hrana nima učinka, da bi nas odvrnila od zla. Ko se je Peter upiral jesti svinjino, ker je bilo to po judovskem izročilu nečisto in Judom prepovedano, ga je v globokem premišljevanju (sv. pismo to imenuje sanje)
opomnil glas: »Ne omadežuje človeka
to, kar gre v usta, ampak kar gre iz ust ...
kajti, kar prihaja iz ust, prihaja iz srca!«
Velja tudi obrnjeno: ne more nas očistiti »čista« hrana. Naša krivda se rodi, ko se prostovoljno obrnemo od Boga. Jezus nam je na to odgovoril s tem,
da je svobodno sprejel našo zavrnitev.
Sprejel jo je tako, da se je prepustil ljudem, da so ga križali, in vendar nas je
kljub temu zastonj ljubil do konca. Z
vstajenjem od mrtvih je pokazal, da je
njegova ljubezen večja od vsakega greha. Če ga sprejmemo in se odločimo, da
mu bomo z ljubeznijo odgovorili, smo odrešeni. Naši grehi so bili že vnaprej odpuščeni iz dobrote, usmiljenja in prizanašanja, kakor to zmore Bog, in je naša vest oprana. Krščanska vera je dejanje, s katerim v to »pranje« privolimo.
Zato kristjani ne moremo govoriti o karmi, ker nam je Jezus pokazal, da nam je morje božjega usmiljenja in ljubezni na razpolago, in se vedno lahko okopamo v njem. Ni se
nam treba bati, da se nam bo zlo »povrnilo« z zlom. Včasih
nas objame strah, bojimo se »božje kazni«, ker spoznamo,
da smo ga (spet) polomili. Bog trpljenje sicer dopusti, a nikoli maščevalno ... Morda nas prek tega nauči česa novega ali nam omogoči, da se približamo njegovemu trpljenju.
Zapoved »Ne ubijaj!« se nanaša na človeško življenje, ker
je samo človek ustvarjen po božji podobi. V sebi nosimo
dostojanstvo božjih otrok, sinov in hčera. Samo človekova duša je neumrljiva in zaradi nje je človeku namenjena
večnost. Zato smemo upati, da bomo zaradi neprimerljive božje ljubezni mogli živeti polnost v odnosu z Bogom.
To Jezus imenuje večno življenje ali bivališče, ki nam ga je
pripravil pri Očetu. Živeli bomo v Bogu, povezani z njim
in med seboj z božjo ljubeznijo in ne bomo izgubili svoje identitete.
Petra
7
KATEKIZEM
Molitev
POT MOLITVE
Naša največja naloga je, da z
nasmehom sprejmemo, kar
Bog daje in kar Bog jemlje ...
Da, karkoli se zahteva – tudi
če gre za tvoje dobro ime
ali za tvoje zdravje –, to
je glavna naloga. Potem si
svoboden.
mati Terezija
523. Zakaj človek ne živi samo od kruha?
»Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar prihaja
iz božjih ust.«
Ta Jezusova beseda nas spominja na resničnost, da ljudje občutimo
tudi duševno lakoto, ki je ni mogoče potešiti s hrano za telo
in ne z drugimi gmotnimi dobrinami. Človek lahko umre zaradi
pomanjkanja kruha; lahko pa umre tudi zato, ker je prejemal
in užival samo kruh. V globini duha nas nahrani samo tisti,
ki »ima besede večnega življenja«. Ta jed se ne pokvari kot jedi za telo.
Zavrne jo lahko samo hudobija in prelom s postavo duha, ki je božja
beseda in milost.
524. Kaj pomeni: »odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi
odpuščamo svojim dolžnikom«?
Usmiljenje in odpuščanje ima dva vidika.
Eno je odpuščanje, ki ga podarjamo drugim, drugo je
tisto, ki ga sami iščemo in ga želimo biti deležni.
Oboje pa je med seboj povezano in je nedeljivo.
Če sami nismo usmiljeni in drug drugemu ne
odpuščamo, tudi božja milosrčnost ne more doseči
našega srca.
Mnogi ljudje se morajo vse življenje boriti v sebi s tem,
da ne morejo odpustiti. Globoka zavora in nemir
nespravljenosti bo lahko odpravljena le s pogledom na
Boga, ki nas je sprejel, »ko smo bili še grešniki«. Ker imamo
dobrotljivega Boga Očeta, je odpuščanje in življenje v spravi
mogoče.
525. Kaj pomeni: »ne vpelji nas v skušnjavo«?
Ker smo vsak dan in vsako uro v nevarnosti,
da pademo v greh in zavrnemo Boga, prosimo
neprenehoma Boga, naj nas ne pusti nezaščitenih
v oblasti skušnjave.
Jezus, ki je bil sam skušan, ve, da smo slabotni ljudje, ki se iz
lastne moči zmoremo le malo upirati zlu. Jezus nam podarja
to prošnjo v očenašu, ki nas uči v uri preizkušnje zaupati
v božjo pomoč.
8
MLADA SREČEVANJA
Domovina so ljudje in ne kraji
»Kjer so doma dobri in veseli ljudje, je tudi moj dom. Tako so sprva tujci postali moji prijatelji,« pravi Lidija Vindiš-Roesler, vedoželjna in komunikativna etnologinja, s katero smo se srečali v Porabju.
Mihela
imajo Avstrijci bolj sproščen odnos do
Lidija, kako te je pot z rodnega Ptuja
romanj kot Slovenci. V Sloveniji je npr.
zanesla v Gradec in nato na Gornji
2329 cerkva in od le-teh jih je veliko
Senik?
zaprtih. Zdi se, da se ne zavedamo svoMoja študijska pot se je začela po konje sakralne dediščine, ki jo znajo ceniti
čani maturi na Gimnaziji Ptuj in ker je
bolj naši sosedje. Cilj te oblike turizma
moj oče spodbujal študij v tujini, je naje orientacija. Ljudje onstran kulturnih
neslo na Avstrijo. Nemškega jezika sem
znamenitosti iščejo pravo pot in odgobila vešča že od malih nog in sem dovore na življenjska vprašanja.
bro poznala nemško kulturo. Res je, da
študij etnografije ni ravno tisti tipičen
Pripravljaš doktorat z zanimivim
študij, ki bi ga nekdo pričel študirati v
naslovom Verski turizem v postkotujini. Seveda noben začetek ni lahek in Lidija Vindiš-Roesler
munistični Sloveniji. Od kod ideja
tako je bil tudi moj povezan z zapleti, prilagajanjem in spoza to temo?
znavanjem avstrijske kulture in mentalitete.
Sodelovala sem v evropskih projektih med Slovenijo in
Moj mož je doma iz Berlina in je že pred dvajsetimi leti kupil
Avstrijo. Sem pa tudi romarski vodnik in tako želim svodomačijo v Porabju, na Gornjem Seniku. Takrat se še seveda
ja opažanja ter izkušnje prenesti na papir. Pred kratkim
nisva poznala. Porabje sem kot večina Slovencev poznala le
sem v Gradcu prejela nagrado za predstavljeno temo in seiz šolskih knjig, a so me domačini sprejeli z velikim srcem.
daj moram ustreči pričakovanjem. Moja tema sledi trenKaj te pri Avstrijcih, Slovencih in Madžarih z etnološke- dom družbe in časa, zajema pa tudi zgodovinski značaj ene
izmed prvih oblik preživljanja prostega časa, to je romaga vidika posebej privlači?
Vsak kulturni krog ima svoje značilnosti. Je pa res, da kot nja. Ukvarjam se z odnosom med državo in Cerkvijo v naši
etnologinja ne iščem standardov, temveč posebnosti in to- polpretekli zgodovini in razvijam nove turistične trende za
plino človeške dlani. Že vedno sem bila vajena tega in sem Slovenijo. Ker se dotikam dokaj težavne tematike in sporto tudi zmeraj iskala. Tako doma na Ptuju, na študijskem nega odnosa, nemalokdaj naletim na ovire. Ampak to je
mestu kot tudi v Porabju. Okoliščine so bile zmeraj dru- del raziskovalnega procesa. Ta naloga bo moj drugi otrok!
gačne, a človek v osnovi in željah po razumevanju ostaja
Na Gornjem Seniku v Porabju je vaš dom tudi neke
enak. Tako pristopam razumevajoče do sočloveka ne glevrste »odprta hiša«. Kako je zamišljen ta »projekt«? Kaj
de na njegovo narodnost, čeprav se le-te zmeraj zavedam.
nudite obiskovalcem?
Pravijo, da se splača živeti večkulturno! To je velik zaklad.
Res je. Naš dom velja danes kot neke vrste »odprta hiša«,
Ukvarjaš se tudi z romarskim turizmom. Kaj je cilj tega saj sprejemamo goste iz vseh koncev sveta, kuhamo in nuturizma in po čem se slovenski romar razlikuje od reci- dimo vodenja po neokrnjeni naravi parka Goričko. Kulinamo avstrijskih ali madžarskih romarjev?
rika na tromeji se združi s kulturo in aktivnimi dejavnostOd preteklih let se intenzivno soočam s to tematiko. Spre- mi v naravi. Večinoma smo v tej najzahodnejši madžarski
mljam tudi veliko skupin, ki pa danes niso izključno ro- vasi samo ob vikendih in v poletnih mesecih. Takrat je tudi
marji. Verske vsebine moram posredovati med umetnostno največ gostov, saj Madžari zelo radi zahajajo sem na oddih.
zgodovino in drugimi tehničnimi podatki. Sedanjost izvi- Ljudje iz mest se vračajo na podeželje, kjer je tudi kultura
ra iz preteklosti in tako je tudi odnos narodov do te obli- sobivanja ljudi popolnoma drugačna kot v mestu. Zelo peke potovanja drugačen. Vemo, da je bila polpretekla zgodo- stro postane, ko je ob mizi združenih več narodnosti. Venvina Slovencev in Madžarov drugačna od avstrijske. Zato dar vselej zmaga jezik srca!
9
IN MEMORIAM
Slovo od vélikega
izseljenskega duhovnika
dr. Janeza Zdešarja
Jutri bom svoboden in prost ali tu na zemlji ali v nebesih
– je bila trdna odločitev dan pred usodnim pobegom iz teharskega taborišča. Tak sklep je napravil Janez Zdešar skupaj s svojimi zaupnimi prijatelji v stiski ‚tistih težkih dni‘.
Vse njegovo nadaljnje življenje do današnjega dneva mu je
bilo podarjeno za pričevanje in on se je ves predal delu za
prihod božjega kraljestva. Tu gre za zmago, ki premaga svet.
Krščanska vera je preprosto v tem, da to resnico priznamo
in jo živimo. To je v vsej svoji človeški nebogljenosti pa tudi v vsej moči svoje vere delal in uresničeval naš sobrat duhovnik Janez Zdešar.
Janez Zdešar se je rodil 19. maja 1926 v Ljubljani. Po osnovni šoli v Marijanišču (1933–1938) je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, a jo je moral zaradi vojne opustiti v
šestem letniku. Jeseni leta 1943 je vstopil med domobrance (Rupnikov udarni bataljon), po vojni pa doživel vrnitev
s Koroškega in teharsko taborišče, iz katerega je 21. junija 1945 pobegnil (izmed enajstih domobrancev, ki so izvedli izpad, je bilo sedem med pobegom ubitih, rešili so se
le štirje). Po nekajmesečnem skrivanju v Ljubljani je oktobra 1945 s pomočjo prijateljev uspel pobegniti v Avstrijo,
kjer je v taborišču Lienz leta 1946 z maturo končal begunsko klasično gimnazijo. Jeseni je odšel v Briksen, kjer je bilo ljubljansko bogoslovje, od tam pa novembra v Rim, kjer
je postal gojenec zavoda Germanik in študent na univerzi
Gregoriana. V duhovnika je bil posvečen 10. oktobra 1952,
študij v Rimu pa je sklenil tri leta pozneje z doktoratom.
O mrtvem govorimo le dobro, pravi stara modrost. In vendar ji krščanski realizem postavlja pred oči omahljivost
človeka in s tem še bolj poudari pri velikih osebnostih tisto prizadevnost, ki se je stopnjevala z leti njihove človeške
rasti in dela za druge. Pri pokojnem duhovniku Janezu se
osredotočimo na njegovega dela v slovenskih skupnostih
zunaj domovine, predvsem v Nemčiji in sorazmerno z njegovim poslanstvom v vsej Evropi. V letih 1956–1958 je bil
kaplan v Wolfsbergu na Koroškem, leta 1958 pa je na željo
škofa dr. Gregorija Rožmana zaoral pastoralno poslanstvo
v Porurju in postopoma ustanavljal slovenske župnije po
vsej Nemčiji. Prva je nastala v Oberhausnu, kjer je bilo leta 1957 že več ko 3000 Slovencev. Slovenska pastoralna sre-
10
Mons. dr. Janez Zdešar, foto: Tamino Petelinšek
dišča, poimenovana katoliške misije, so nastajala v večjih
mestih, kjer so se naseljevali naši rojaki: Berlin, Hamburg,
Bremen, Essen, Frankfurt, Mannheim, Stuttgart, Pfullingen,
Ulm, Augsburg, Ingolstadt in München.
Kjer je ustanovil župnijo, jo je prepustil duhovnikom, ki jih je
najprej iskal med tistimi, ki so bili posvečeni v Argentini in po
Evropi, od leta 1969 naprej pa so že prihajali tudi iz Slovenije.
Od 1979 pa samo še iz Slovenije. Tako je nastajala skupnost
slovenskih izseljenskih duhovnikov, ki se je polagoma oblikovala in utrdila tudi organizacijsko in deluje še danes. V preko šestdesetih letih svojega obstoja in delovanja se je organizirala v trdno in ustvarjalno ustanovo med slovenskimi rojaki
po Nemčiji in tudi v drugih državah po Evropi. Sad tega delovanja je tudi revija Naša luč, ki izhaja več kot 60 let in obvešča ter vzgaja v krščanskem duhu slovenske rojake po svetu.
Janezove zasluge ni mogoče zajeti v kratkem poslovilnem
nagovoru ob pogrebu. To je zadeva osveščenosti nas, ki
ostajamo na poti vere do tega dneva, ki ga je naš sobrat Janez že dosegel. V nič pa se dobra dela ne spremenijo niti po
mnogih desetletjih, stoletjih in tudi tisočletjih. Za nas je pomembno, da izrazimo, kar spoznamo o ljudeh, vrednih spomina ne le med znanci in prijatelji, ampak tudi v krščanskem občestvu in v celotni skupnosti našega naroda.
Ob pogrebu bi se pokojnega sobrata spomnil le v dveh podobah iz osebnih srečanj z njim.
Pokojni duhovnik Janez se je velikokrat z začudenjem spominjal, da ga je škof Gregorij Rožman prosil, naj gre v Porurje. Da je škof kot predstojnik prosil duhovnika, je bilo
IN MEMORIAM
Janezu znamenje izjemne ponižnosti, ki ga je navdihovalo v vsem njegovem delu. In tako navdušeno je tudi opravljal svojo nalogo.
Drugo je spoznanje ob srečanjih z njim. Zavedel sem se
najbrž prepočasi in pozno, da sem vedno od obiskov pri
njem odhajal z občutkom, da sem bil deležen bogatih
darov. Vedno je bilo nekaj vznemirljivega, novega s področja teologije, Svetega pisma, življenja Cerkve in oznanjevanja v pokoncilskem času. Odhajal sem vsakokrat bogatejši za nekaj spoznanj in idej, ki jih je bilo treba predelati
za osebno duhovno življenje in za pastoralne naloge. Bil
je strasten razpravljavec v stalnem iskanju globine ali višine duha.
Skupnost izseljenskih duhovnikov in vernikov se zahvaljuje
Bogu za požrtvovalnega izseljenskega dušnega pastirja Janeza Zdešarja in stoji ob strani sorodnikom s krščanskim
upanjem, v katerega je pokojni sobrat trdno zaupal in veroval. Naša nova evangelizacija ima temelj tudi v tem, da se
zavemo velikih ljudi med nami in nadaljujemo njihovo delo
ter vztrajno zajemamo iz vrelca žive vode, kjer so se krepili.
Hvaležno se priklanjam sobratu, ki je dosegel cilj. Janez,
zdaj si prost in svoboden. Bogu hvala.
Jp
Foto: Tamino Petelinšek
Od dr. Janeza Zdešarja smo se poslovili v torek, 24. septembra, na ljubljanskih Žalah. Pogrebno sv. mašo je v cerkvi Vseh
svetih daroval škof Andrej Glavan ob somaševanju številnih duhovnikov tako iz Slovenije kakor tudi z avstrijske Koroške in izseljenstva. Od pokojnega so se pri slovesni pogrebni maši z govori poslovili: Ivan Korošec, edini še živeči, ki je
skupaj z dr. Zdešarjem pobegnil iz taborišča na Teharjah, Anton Drobnič, predsednik Nove Slovenske zaveze, msgr. Janez Pucelj kot predsednik Zveze izseljenskih duhovnikov, dr. Maksimilijan Matjaž, kateremu je pokojni dajal spodbudo
in mu bil zgled tako pri študiju kot tudi pri profesorskem delu in Jože Planinšek, ki se je z gospodom Zdešarjem srečeval zadnja leta v Domu sv. Jožefa. Vsi govorniki so poudarjali, da je bil dr. Zdešar spravljiv in dobrohoten, predvsem pa
svetovljanski, pogumen in globoko veren duhovnik, ki je izžareval življenjski optimizem.
Dr. Janez Zdešar je pokopan na duhovniškem pokopališču, kjer počivajo tudi njegovi starši in dve sestri.
11
KOMENTAR MESECA
1945?
Dogajanje v Sloveniji je vse bolj zapleteno in
nerazumno. Medtem ko se velika večina
evropskih držav izvija iz gospodarske krize,
Slovenija tone. In bo še tonila. Vse bolj
prevladuje vtis, da nekateri želijo državo do
konca obkrasti in pri tem jim vlada drži
»štango«. Obtožba je huda in upamo, da vas
bomo o tem prepričali. Državi manjka
denarja na vseh koncih. Še toliko bolj, ker so
številni dela zmožni in voljni ljudje ne po
lastni krivdi brez službe. Tudi med tistimi, ki
jo imajo, mnogi zaslužijo tako malo, da
komaj shajajo. Mnogi brez podpor in pomoči
dobrodelnih organizacij ne bi preživeli.
Do potrebnega denarja za lastne potrebe
lahko pride država samo z zvišanimi
obstoječimi ali novimi davki. To vsak razume.
Vsak pričakuje, da bo država pobirala tam,
kjer denar je. Pri bolj premožnih ali bogatih.
Dogaja pa se ravno nasprotno. V tujino so
bogataši, ki so večinsko ideološko vezani na
nekdanjo oblast, spravili več deset(!) milijard
evrov. Oblast se ne trudi, da bi se ta denar
vrnil in tega ni mogoče razumeti.
Med novimi davki ljudi najbolj razburja
davek na nepremičnine, zlasti hiše.
V slovenski zavesti je, da so gradili hiše
za starše in družino otroka, ki naj bi ostal
doma. Mnogi so za to delali vse življenje
in vse žrtvovali. Številnim so pomagali tudi
sorodniki in z brezplačnim delom tudi
prijatelji.
12
Spomnimo se. Betoniranje plošče je bila zadeva vse vasi in vsak
je bil dolžan brezplačno pomagati.
Res je, da ravno zaradi
tega številne hiše ne
odražajo realnega zaslužka lastnikov. Načina gradenj slovenskih hiš država noče
upoštevati in bo hiše
dejansko revnih ljudi nesorazmerno visoko obdavčila.
Na udaru so tudi kmetijske površine in celo gospodarske
stavbe. Glede na to, da kmetje brez subvencij, te znašajo blizu tretjine letnega dohodka, ne morejo kmetovati, so namere vlade nerazumljive.
Po vladnih načrtih naj bi obdavčili tudi verske stavbe in celo cerkve. Če že nihče ne zna resno in odgovorno izračunati njihove tržne vrednosti, ki je osnova za odmero davka,
v tem ni mogoče videti drugega kot ideološko ozadje. Toliko bolj, ker so Tito in povojne razmere, ko so hoteli Cerkev uničiti, pri vladi nadvse popularne. Za njihove bogate
proslave in spomenike je vedno dovolj denarja. Tudi evropskega. Po vseh cerkvenih polomijah v Mariboru je seveda Cerkev težko zagovarjati, toda višina davčne odmere
kaže drugo sliko. Izrazito ideološki, Cerkvi sovražen pristop. Cerkve, ki ne prinašajo nobenega dohodka in so strošek predvsem revnih vernikov, bodo bolj obdavčene kot
elektrarne, kjer so dobički in plače nadpovprečni. Sedanja
oblast ima očitno zelo veliko razumevanja za bogate, revne
prezira oziroma prepušča usodi, Cerkev sovraži. Mnogi dobivajo vtis, da se oblast v pogledu Cerkve in vernih vrača v
leto 1945, ko so želeli oboje uničiti. Tega ni mogoče zanikati. To potrjuje tudi odnos do povojnih pobojev. Pred nedavnim so odkrili obračunavanje celo z otroki v ormoškem
gradu, njihovi starši so bili zaprti v taborišču Šterntal, kjer
jih je nekaj deset umrlo. Vladni mediji o tem ne poročajo.
Je slovenska Cerkev naključno brez nadškofov? Čeprav je
svojega položaja v veliki meri sama kriva, se vendar sprašujemo, koliko je dejansko lastne krivde, koliko pa so jo v
to načrtno zapeljali. Če je zadnje res, je to še toliko bolj zaskrbljujoče!
dr. Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Zapisali so …
Raziskovalec dr. Mitja Štular v Delu
o novem nepremičninskem davku
Koncept je že v osnovi nelogičen zato, ker bodo tisti, ki svoj denar vložijo
v nakup nepremičnine, obdavčeni vsaj
še enkrat toliko kot drugi, ki so izbrali druge načine plasiranja svojega denarja. Denar, ki ga nekdo zasluži s plačo in porabi za kaviar, je obdavčen trikrat:
najprej pri delodajalcu, potem z dohodnino in nazadnje
z davkom na dodano vrednost. Denar, ki ga nekdo zasluži in vloži v banko, je obdavčen dvakrat: pri delodajalcu in
z dohodnino, potem pa glavnica nič več, ampak zgolj obresti. Pri nepremičninah pa bo obdavčitev četverna, saj bo
po nakupu, do katerega je denar obdavčen že trikrat, treba
plačevati še davek na lastništvo. Smiselnosti tega nam davkoplačevalcem ni pojasnil nihče, zato je utemeljen občutek, da davek na nepremičnine služi zgolj polnjenju državne blagajne. Komentar zasluži tudi množično vrednotenje
nepremičnin, ki na izračunano vrednost ne dovoljuje ugovora. Poznamo primere popolnoma nesmiselnih rezultatov
vrednotenja. Na primer, visokogorska parcela, ki zajema
skalovje na višini več kot 2000 metrov nadmorske višine,
je vrednotena na slabih pol milijona evrov, čeprav lastnik
nima prav nobene možnosti, da bi z dejavnostjo na parceli zaslužil en sam cent. A država ne dovoli ugovora. Vrednost nepremičnine se lahko spremeni le, če se spremenijo podatki o nepremičnini, ki jih določa in zbira geodetska
uprava, vseh skupaj je kar 109. Državni uradniki so zavzeli
pozicijo nezmotljivosti, s katere ponižujejo lastnike, ki naj
se čez 109 parametrov, od katerih jih vsaj pol ne razumejo,
bojujejo z nesmisli, ki jih je zagrešila država, ki jo plačujejo!
Novinar dr. Bernard Nežmah na TV
Slovenija o opravičilu slovenskega
sodstva
Čilski sodniki so se pred dnevi v javni izjavi opravičili zaradi svojega ravnanja v času diktature Avgusta Pinocheta, ki je v sedemdesetih letih po državnem udaru pobila
več kot tri tisoč ljudi. A zakaj se opravičujejo sodniki za dejanja Pinochetovega režima? Sodstvo namreč samo ni imelo krvavih rok, poboje so izvajale vojaške in policijske sku-
pine državnega aparata. Vmes pa je preteklo že 40 let, torej
dolga doba zgodovine. /…/
Gesta, ki spominja na Slovenijo. Po vojni je bilo pod komunističnim režimom pogubljenih več kot 12 tisoč ljudi v Kočevskem rogu, več kot 200 samo v vasici Rovte, tisoče v Hudi jami in množice na številnih drugih krajih. V državi je
deloval režim, v katerem je deset tisoč in več ljudi preprosto poniknilo. Pri čemer pa javni tožilci sploh niso preiskovali teh primerov.
In kakšno je stanje duha na Slovenskem? Dominantni pogled pravi, da je treba zgodovino pozabiti, da je treba prenehati brskati po travmah zgodovine. Nekaj, kar je bilo do
zdaj samoumevno, pa po čilskem zgledu postavlja tudi slovensko preteklost pod vprašaj. Vprašanje je torej: kdaj bo
slovensko sodstvo opravilo refleksijo svojega nedelovanja
in se bo opravičilo vsem svojcem žrtev komunističnega režima, ker samo ni opravilo vloge zaščitnika človekovih pravic v času, ko so državne represivne službe sistematično pobijale svoje državljane?
Filozof in duhovnik dr. Robert
Petkovšek na Vranjih Pečinah
o začetkih revolucije
Duhovnik Jožef Geoheli je bil umorjen
na dan sv. Ane, 26. julija 1942, star komaj enaintrideset let in eden najmlajših župnikov. Ni bil eden redkih, ki jih je revolucija do takrat
umorila. Do avgusta 1942 so pripadniki Varnostno-obveščevalne službe, to je ljudje, ki so širili komunistično revolucijo, v komaj enem letu od začetka vojne pobili okoli 950 ljudi, veliko večino nedolžnih civilistov. Torej: skoraj tri ljudi
na dan. Ali si lahko predstavljamo: tri ljudi na dan?! Znance, sosede, celo sorodnike – ljudi, ki so se med seboj poznali,
med katerimi ni bilo sovraštva in so si morda celo pomagali,
drug drugemu dobro delali. In za takšne je veljalo: treba jih
je skrivoma umoriti, odstraniti, ker so zaradi svoje vere ovira
na poti revolucije, ki je bila cilj. Kaj je ostalo ljudem v takšni
situaciji? Ali ni razumljivo, da so iskali varnosti in pomoči
kjerkoli – tudi pri okupatorju? Spomnimo se, da je pred leti v Slovenijo pribežal človek, ki je prej umoril nekaj ljudi in
je bil nevaren. V Sloveniji so ga iskale množice policistov in
nekaj dni smo vsi ves čas spremljali po medijih, ali so ga že
našli ali ne. Zakaj danes odrekajo dostojanstvo tistim, ki so
med vojno hoteli zaščititi svoje družine, da so se organizirali
v straže in iskali pomoči tam, kjer so jo lahko našli?
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Število učencev, ki obiskujejo dvojezični večstopenjski inštitut v Špetru (poučujejo po slovensko in italijansko) se je
zelo povečalo. Vrtec, osnovno in nižjo srednjo šolo bo obiskovalo 262 učencev, kar je 32 več kot lani. V Nadiških dolinah se bo tako slovenščine učila skoraj polovica vseh šolarjev.
*
Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) je pripravil Promocijsko zgibanko o tečajih slovenščine kot drugega ali tujega
jezika za odrasle v deželi Furlaniji Julijski krajini. Zanimanje za učenje slovenščine med italijansko večinsko populacijo strmo narašča. Novost zgibanke je, da na enem mestu
nudi urejen pregled javnih in zasebnih ustanov, ki ponujajo tečaje slovenščine za odrasle v tržaški, goriški in videmski pokrajini. Dodani so tudi njihovi naslovi in vrste tečajev, ki jih posamezna ustanova prireja po merilih Skupnega
evropskega jezikovnega okvirja (SEJO).
*
Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) ima novo vodstvo.
Predsedstvo NSKS sestavljajo: predsednik dr. Valentin Inzko, poslevodeči podpredsednik Nanti Olip, podpredsednik
nejša, ker je nova poslanka vpeta v koroško manjšinsko
politiko (v letih 2009 in 2010 je bila generalna sekretarka
Narodnega sveta koroških Slovencev).
*
Letošnjo Einspielerjevo nagrado je prejel pisatelj Peter
Handke. Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) in Krščanska kulturna zveza (KKZ) sta jo nagrajencu podelila
kot zahvalo za zavzeto delo na področju slovenske literature na Koroškem, ki je s tem pridobila ugled, ter za njegovo
pisateljsko zavzemanje za pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
*
Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel
je septembra obiskala slovenska športna društva v tržaški
in goriški pokrajini (Italija), udeležila se je tradicionalnega
Porabskega dneva, ki ga je organizirala Zveza Slovencev na
Madžarskem, obiskala pa je tudi slovensko narodno skupnost v Republiki Hrvaški.
*
Oktobra se je v Monoštru sestala slovensko-madžarska mešana komisija na že 14. zasedanju. Slovenska delegacija pod
vodstvom dr. Borisa Jesiha se je zavzemala za izboljšanje
pravic slovenske narodne skupnosti na Madžarskem. Predstavniki slovenskega dela komisije so poudarili, da si želijo
napredka na kulturnem in šolskem področju, kjer bi morala država, katere državljani so porabski Slovenci, poskrbeti
za čim bolj kakovostno manjšinsko izobraževanje na terenu. Posebno pozornost so posvetili tudi aktualnim dogajanjem na področju cestne infrastrukture.
*
Novo vodstvo Narodnega sveta koroških Slovencev, foto:
Dejan Valentinčič
dr. Franc Wutti ter člani predsedstva Natalija Hartmann,
mag. Marko Haschej, prof. mag. Štefan Kramer, prof. mag.
Jokej Logar, dipl. inž. Hanzi Mikl, Martin Pandel, Christian
Urak in Svetlana Wakounig. Nova predsednica Zbora narodnih predstavnikov je mag. Sonja Kert-Wakounig, prevajalka in kulturna delavka, ki je mesto prevzela od prof. Jožeta Wakouniga, ki se po 10 letih umika z vrha organizacije,
podpredsednik pa je mmag. Martin Dovjak.
*
Koroška Slovenka, Angelika Mlinar, 43-letna doktorica
pravnih znanosti, je bila izvoljena v avstrijski zvezni zbor.
Kot predsednica avstrijskega Liberalnega foruma je kandidirala na listi Neos/Das neue Österreich/Nova Avstrija. Izvolitev Mlinarjeve je za koroške Slovence toliko pomemb-
14
Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel
se je oktobra skupaj z državnim sekretarjem Urada dr. Borisom Jesihom udeležila slovesnosti ob otvoritvi novega oddajnika ORF/Radio Agora v Lučanah. Maja 2012 je bilo namreč
mogoče prvič prisluhniti slovenskemu sporedu ORF in radia
Agora na južnem Štajerskem v občini Sobota, s čimer je bila
tudi prvič zagotovljena redna medijska oskrba v slovenskem
jeziku na avstrijskem Štajerskem. Gre za programsko sodelovanje deželnih studijev Avstrijske radiotelevizije (ORF) na
Koroškem in na Štajerskem in privatnim radiem Agora.
*
Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, ki je odgovoren tudi za pastoralo Slovencev po svetu, je dva tedna gostoval na
slovenski župniji v Hamiltonu v Kanadi. Škofa je na praznovanje 50-letnice slovenske župnije svetega Gregorija Velikega povabil hamiltonski župnik Drago Gačnik. Slovesnosti
se je udeležila tudi Irena Gril, odpravnica poslov na velepo-
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
slaništvu v Ottawi. Na svojem prvem obisku te države se je
škof Štumpf seznanil tudi s skupnostjo v Torontu. Na praznik sv. Vincencija Pavelskega je obiskal lazariste v Torontu
in maševal v slovenski cerkvi pri Mariji Pomagaj.
*
V Stični se je septembra na festivalu Stična mladih z geslom »Pojdite in naredite vse narode za moje učence« zbralo več kot 6000 udeležencev.
ni predvidoma do konca aprila 2014. Več informacij na: tel.
00386 (0)1 2308011 ali na [email protected]
*
Z januarjem 2014 bodo morali imeti vozniki nove vinjete,
ki pa so se precej podražile. Cena letne vinjete bo 110 evrov.
Mesečne in tedenske bodo ceno ohranile. Letne vinjete za
motorje bodo po novem stale 55 evrov, polletne 30 evrov,
tedenske pa bodo ohranile ceno. Uvedene bodo nove vinjete za kombinirana vozila: letna bo stala 220 evrov, mesečna
80 evrov, tedenska 40 evrov. Po kilometru pa se bodo zvišale cestnine za avtoprevoznike.
ŠPORT
Stična 2013, foto: sticna.net
Dokumentarec Pedro Opeka, dober prijatelj, ki ga je režiral
Jože Možina, je prejel nagrado za najboljši dokumentarec na
mednarodnem filmskem festivalu v Džakarti, Možina pa je
bil izbran za najboljšega režiserja. V Džakarti so poudarili, da
film s svojim sporočilom podira rasne in verske predsodke.
*
Odbor za podeljevanje nagrad Republike Slovenije na področju šolstva za leto 2013 je podelil 11 nagrad, med njimi
sta jo prejela tudi dr. Marina Rugelj, profesorica matematike na Škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava,
od leta 2008 pa tudi ravnateljica OŠ Alojzija Šuštarja, ter
Damijan Močnik, vodja umetniških dejavnosti, učitelj glasbe in zborovodja. Nagrado sta si prislužila z dolgoletnim
inovativnim in ustvarjalnim delom na področju šolstva.
*
Nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko je
letos prejel dr. Alojz Ihan za delo Državljanski eseji.
*
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu objavlja
XII. nagradni natečaj za diplomska, magistrska in doktorska dela na temo Slovencev po svetu in v sosednjih državah,
katerega namen je spodbujanje raziskovalne dejavnosti na
področju zamejske in izseljenske tematike in s tem krepitev
zavesti o njeni pomembnosti za ohranjanje slovenske identitete v matični domovini in zunaj njenih meja. Na natečaj
se lahko prijavijo kandidatke in kandidati iz Slovenije in tujine do vključno 10. 12. 2013. Rezultati natečaja bodo zna-
∗ Na evropskem prvenstvu v košarki, ki ga je gostila Slovenija, je naša reprezentanca osvojila peto mesto
in si tako zagotovila nastop na svetovnem prvenstvu,
ki bo prihodnje leto v Španiji, in na evropskem prvenstvu, ki bo leta 2015 v Ukrajini. Najboljši slovenski košarkar Goran Dragić je bil izbran v najboljšo peterko
eurobasketa. Organizacija evropskega prvenstva je potekala odlično, prvenstvo je bilo tudi dobra promocija
za državo. V povprečju si je vsako tekmo ogledalo preko tri tisoč šeststo obiskovalcev, skupaj pa so na devetdesetih tekmah našteli 330.000 gledalcev. Prodanih je
bilo več kot 27 odstotkov več vstopnic od pričakovanj.
Predstavniki medijev so prišli kar iz 40 držav, televizija
pa je tekmovanje prenašala v 167 držav.
∗ Slovenska nogometna reprezentanca je v svoji osmi
in deveti tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014
v Nikoziji premagala Ciper in v Mariboru Norveško, v
Švici pa smo žal doživeli poraz.
∗ Slovenski odbojkarji so na evropskem prvenstvu na
Danskem in Poljskem po zmagi nad Srbi izgubili v tekmi s Finci in Nizozemci.
∗ Kanuist Benjamin Savšek je na svetovnem prvenstvu
v Pragi osvojil bronasto kolajno.
∗ Na Pokljuki je potekalo državno prvenstvo v poletnem biatlonu. V sprintu in tekmi s skupinskim štartom sta bila najboljša Jakov Fak in Teja Gregorin.
∗ Matej Mohorič je na svetovnem prvenstvu v kolesarstvu v Italiji (na cestni dirki od kraja Montecatini Terme do Firenc) zmagal v kategoriji kolesarjev do 23 let.
∗ Jernej Damjan je na zadnji poletni tekmi v smučarskih skokih v Klingenthalu v skupnem seštevku osvojil drugo mesto.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
V
S
T
R
I
J
A
DUNAJ
Dunajski utrip
Kot je navada zadnja leta, v mesecu
juliju na Dunaju ni slovenskih maš. V
avgustu pa smo se Slovenci, živeči na
Dunaju, spet začeli srečevati vsako nedeljo. Proti koncu meseca je obisk naraščal, saj so se končali takšni in drugačni dopusti in z veseljem smo prišli
skupaj. Pridružilo se nam je tudi nekaj novih članov, predvsem študentov.
30. avgusta se je rodil najmlajši član
naše skupnosti, Jurij Hrastnik. Krst bo
novembra v Laškem, saj je družina še
precej navezana na Slovenijo – na Dunaju zdaj živijo dve leti.
V poletnih mesecih smo uredili teraso na vrtu Slovenskega pastoralnega
centra, na kateri smo po maši preživljali zabavne skupne trenutke. Tako
sedaj po svetih mašah še dlje časa
ostajamo skupaj. Odrasli z veseljem
»razdremo« kako temo, otroci pa se
igrajo z župnikovim psom Jerryjem.
Zadnjo nedeljo v septembru smo praznovali v dunajski stolnici. V Štefanovi katedrali je 29. septembra potekala
vsakoletna maša ob nedelji narodov.
Poleg slovenske skupnosti, ki je pri
maši sodelovala s prošnjami in prinašanjem darov - Slovenci smo prinesli
vino iz Slovenije - so z glasbo in besedo sodelovali še pripadniki albanske,
italijanske, hrvaške, poljske, slovaške,
češke, madžarske, romunske ter angleško, francosko in špansko govoreče
skupnosti. Mašo je daroval škof Franc
Scharl. V veličastni katedrali se je
zbrala velika in pisana množica ljudi,
saj je na Dunaju veliko kristjanov, ki
smo pripadniki tujejezičnih skupno-
16
Družina Hrastnik
sti! Hvaležni smo, da nam avstrijska
Cerkev omogoča bogoslužje v domačem jeziku. Po maši je sledila pogostitev z domačimi dobrotami in druženje na škofijskem dvorišču.
JPH
GRADEC
Neznosno vroče poletje in tudi september sta za nami in spet je prišla k
nam vsa v škrlat odeta jesen. V naši
cerkveni skupnosti Marija Pomagaj v
Gradcu smo tudi v vročih poletnih časih vsako nedeljo, čeprav v manjšem
številu, obiskali sv. mašo. Po maši smo
se kot vedno dobili v Kolbejevi kleti in
ob kavici ter sladicah počebljali in izvedeli razne zgodbe iz časa dopustov
Alois Missia 18. 4. 1924–9. 9. 2013
in tako nam je čas kar bežal. Naša draga gospa Marija Missia, ki že leta s petjem spremlja sv. mašo, nam je že na
začetku avgusta dejala, da ne bo mogla vedno priti k maši, ker se je zdravstveno stanje njenega soproga Aloisa
Missie še poslabšalo. Čeprav smo vedeli, da je že precej časa privezan na
posteljo, nismo pričakovali, da nas bo
tako hitro zapustil. Njegova soproga
nas je 9. septembra zjutraj obvestila z
besedami: „Zaspal je mirno z rahlim
nasmeškom na ustih.“ Gospa Mathilda Furman je pripravila pogrebne pesmi, ki smo jih vadili z mag. Jeleno
Kanski, našo novo organistko, saj smo
želeli čim lepše spremiti Aloisa Missio
na njegovi zadnji poti. V ponedeljek,
16. septembra, smo obhajali pogrebno sveto mašo in ga v dvojezičnem
bogoslužju, ob prepevanju slovenskih
pesmi, spremljali na graško centralno
pokopališče, kjer pričakuje vstajenja.
Vsekakor je okolje pokojnega Aloisa Missie (*18. 4. 1924 – † 9. 9. 2013),
iz katerega je izhajal, že v rani mladosti oblikovalo in bilo tudi osnova njegove usmerjenosti in vernosti. Njegov
prastric je bil namreč visoki cerkveni
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
dostojanstvenik, še več, prvi slovenski kardinal msgr. dr. Jakob Missia, ki
je v Gradcu študiral bogoslovje in bil
tudi posvečen v škofa v graški stolnici za ljubljanskega škofa in nato goriškega nadškofa in kardinala. Alois
Missia je do leta 1977 s svojo družino
živel v Nemčiji, ko sta se z ženo preselila v Gradec. Tu sta se aktivno pridružila slovenski skupnosti s petjem
pri pevskem zboru, ker pa je bil Alois tudi strokovnjak za razna ročna dela in je vedno rad priskočil na pomoč,
ga je prošt Hoffer zaposlil pri mestni župniji (Stadtpfarre). Tudi za svoje starše sta z ženo vzorno skrbela ter
ju večkrat pripeljala k slovenski maši. Leta 2007 ga je zadela kap in je od
takrat potreboval redno nego. Njegova soproga Marija in svojci so vsa leta
vzorno skrbeli zanj. Kot verni kristjani so bili med seboj tesno povezani v
zvestobi in ljubezni. O tem priča tudi
njuna 63-letna zakonska zveza. Pred
dobrim mesecem mu je mag. p. Jože Lampret podelil zakrament bolniškega maziljenja, tako da je bil pripravljen na odhod v večnost. Dragi Bog
naj mu bo bogat plačnik za vse dobro,
kar je storil v svojem življenju.
V mesecu septembru, ko listje začne
dobivati čudovite barve, postajamo
po eni strani melanholični, po drugi
pa se z začetkom šole sliši z vseh vogalov prijeten živžav, otroci poživijo
ne samo ulice, ampak tudi naša srca.
Med večjimi srečamo na prvi dan šole tudi majhne otroške glavice, polne
radovednosti in nagajivosti, ki poleg
šolske torbe nosijo še okrašeno vrečico sladkarij. Včasih nam ta slika za
trenutek stisne srce: „Bog ve, kaj vse
še čaka te nedolžne otroke v tej hladni, brezobzirni družbi?“ Kajti otrok
mora občutiti, da je ljubljen, le tako
se lahko razvije v ljubečega, odgovor-
Začetek slovenskega pouka
nega odraslega. Ampak vedno nam še
ostane kanček upanja in tako se veselimo skupaj z njimi. Tudi otroci, ki
obiskujejo pouk maternega jezika slovenščine v Gradcu, so začeli z novim
šolskim letom in učiteljica mag. Tatjana Vučajnk je dejala: „Učenci so se začeli spoznavati z novimi sošolci, Lipkom in slikarko jesenjo. Na začetku
šolskega leta jih je razveselila slikanica Lipko in KošoRok, ki jo je učencem podarila Bralna značka. Evropski
dan jezikov smo praznovali kar v slovenski čitalnici, kjer so nam podrobneje pokazali prostore in dejavnosti
deželne knjižnice. Pouk slovenščine
je ob sredah popoldne organiziran na
novi srednji šoli St. Andrae v Gradcu
za učence ljudske in nove srednje šole ter poteka v dveh skupinah. Gimnazijski skupini imata pouk ob torkih,
in sicer izmenično na 14 dni. Pouk zanje poteka na gimnaziji Klex, poučuje
jih mag. Susanne Weitlaner. Tudi njih
Praznovanje dneva jezikov
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Zahvalna nedelja
je razveselila Bralna značka, in sicer s
Slovenskimi pravljicami (in eno nemško) v stripu.
Pa tudi v naši cerkveni skupnosti Marija Pomagaj smo vedno aktivni in
srečni, da nas pri svetih mašah na orglah spremlja, kot sem že omenila,
mag. Jelena Kanski. Prihodnji teden
bomo spet imeli pevske vaje, kajti v
soboto, 26. oktobra, ob 10. uri bomo
sv. mašo, ki bo po želji članice naše
cerkvene skupnosti, gospe Elisabethe
Zorman (kličemo jo Lizika), v župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju,
popestrili s petjem. Naša Lizika, ki je
tudi naša odlična kuharica, praznuje namreč svoj 60. rojstni dan. Po sv.
maši nas je vse povabila na turistično kmetijo Marjana Lovreca v Jiršovcih v Sloveniji.
Vmes smo v nedeljo, 29. septembra,
skupaj z drugimi farani v cerkvi Mariahilf (Marija Pomagaj) praznovali zahvalno nedeljo. Pater mag. Petru
Farkaș in pater mag. Jože Lampret sta
skupaj z ministranti v procesiji prišla
v cerkev. Pred njimi so ženske in moški nosili čudovito krono, spleteno od
pridnih ženskih rok iz klasja, cvetja in
18
sadežev. Pri pridigi je pater Petru med
drugim poudaril, da se mi vsi vedno
premalo zahvaljujemo Bogu za vse
bogate sadove, ki jih nam nudi mati narava. Po opravljeni svečani sveti
maši je šefica trga (Lendplatz) za nas
vse pripravila kmečke dobrote, sladice in pijačo. Tako smo v križnem hodniku cerkve Mariahilf ob prijetnem
kramljanju s farani zaključili zahvalno nedeljo in se še posebej zahvalili
Bogu za vse, kar nam podarja, ne sa-
Razstava v galeriji Družina
mo na zahvalno nedeljo, ampak skozi celo leto.
Hotela bi omeniti še razstavo »revščina razburja/arm macht wild«, ki jo
je v sredo, 2. oktobra, pripravilo naše društvo »Avstrijsko-slovensko prijateljstvo« Gradec skupaj s Štajerskim
društvom umetnikov Werkbund Gradec v galeriji Družina v Ljubljani. Razstavo trinajstih štajerskih umetnikov
je odprl veleposlanik Republike Avstrije v Ljubljani dr. Clemens Koja in
med drugim dejal: »… da si dovolimo,
da nas umetniška dela na razstavi, ki
tematizira pojav naraščajoče revščine
v času krize, prevzamejo in nam dajo misliti, kako lahko sami prispevamo k premagovanju krize.« V imenu
založbe Družina je gospod Tone Rode med drugim poudaril: »… naj nas
sodobna umetnost, ki govori v univerzalnem jeziku lepote, včasih pa po
potrebi sporočila tudi njene negacije,
spodbudi za utrditev vezi med nami,
predvsem pa nas spodbudi, da bomo
sočutni in prizanesljivi ter dejavni v
svoji naklonjenosti do bližnjega.« Ob
tej priložnosti bi se želela prisrčno zahvaliti vsem prijateljem v Ljubljani in
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Gradcu, ki so nam pomagali pri organizaciji in izvedbi te razstave in s tem
pokazali, kako pomembne so trdne in
prijateljske vezi med ljudmi in ohranjanje le-tih.
Že več kot štiristo let obhajamo na prvo nedeljo v oktobru praznik sv. rožnega venca oz. rožnovenske Matere
božje, kot spomin na zmagovito bitko združenih krščanskih sil proti Turkom pri Lepantu leta 1571, zato to nedeljo imenujemo rožnovenska. Ime je
določil tedanji papež Pij V. (dominikanec Michele Ghislieri, papež v letih
1566–1572). Mi iz cerkvene skupnosti Marija Pomagaj smo v nedeljo, 6.
oktobra, z uvodno pesmijo »Kraljica
venca rožnega« počastili rožnovensko
Mater božjo. Po sv. maši smo se spet
dobili v Kolbejevi kleti in se ob dobrem pecivu, ki ga je pripravila gospa
Cvetka Prutsch, in kavici med drugim
dogovorili tudi za sestanek predsedstva naše cerkvene skupnosti. Pater
mag. Jože Lampret je predlagal, da se
dobimo v soboto, 19. oktobra.
Vsem bralcem Naše luči želim prijetne jesenske dneve ob stoterih odtenkih čudovitih barv in obilo žetev tudi
v molitvi. Bodimo radostni in hvaležni Bogu za vsak dan.
Kardinal dr. Franc Rode na obisku v
SPC
mostanov. Še kot ljubljanski nadškof
se je leta 2000 zavzel, da so se prostori bivšega »Foyer oriental chrétien pro Russia«, Vzhodnokrščanskega
centra za Rusijo, preoblikovali v sedanje središče, SPC. Veseli smo bili njegovega obiska.
Generalna skupščina odbora SPC
sv. Cirila in Metoda. Na isti dan zvečer je bil občni zbor odbora SPC. Deset prisotnih članov je pregledalo in
odobrilo nov osnutek statuta, izvoli-
li smo novo predsedstvo in odbor in
načrtovali nadaljnje aktivnosti, med
drugimi začetek načrtne obnove treh
stavb, ki jih upravlja odbor. Predsednik je postal sedanji župnik, dr. Zvone Štrubelj, podpredsednik je župnik
iz Essna, Alojzij Rajk, blagajnik msgr.
Janez Pucelj, tajnik Klemen Žumer. V
odboru je tudi predstavnik ljubljanske
nadškofije in predstavnik škofijskega
vikariata v Bruslju. Novo vodstvo in
odbor bosta imela pomembno vlogo
pri delovanju SPC v prihodnosti.
Trije prijetni obiski SPC v Bruslju:
ŽPZ Hugolin Sattner iz Ljubljane,
srednješolci iz Velenja in umetniki
za Karitas. V nedeljo, 29. septembra,
je pri večerni nedeljski maši sodeloval župnijski zbor Hugolin Sattner
iz frančiškanske župnije Marijinega
oznanjenja v Ljubljani. Zbor je ubrano prepeval pri sveti maši, nato smo
druženje nadaljevali v skupnih prostorih SPC. Naslednji dan, v ponedeljek, 30. septembra, so nas obiskali
srednješolci iz Velenja. Poldrugo uro
so se zadržali v naši hišni kapeli, kjer
so prisluhnili predavanju župnika dr.
Zvoneta Štrublja o vrednotah sloven-
Mag. Ivanka Gruber
B
E
N
E
L
U
K
S
BELGIJA
Pestro dogajanje v Slovenskem pastoralnem centru
Obisk kardinala Franca Rodeta. V
sredo, 18. septembra, je Slovenski pastoralni center (SPC) v Bruslju obiskal
kardinal Franc Rode, ki je pridigal duhovne vaje v enem od belgijskih sa-
Zbor Hugolin Sattner v kapeli SPC pri nedeljski maši
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
stva in o duhovnih temeljih Evrope.
Okrog enajstih so prišli na obisk umetniki za Karitas. Na god sv. Hieronima
smo imeli evharistično slavje, nadaljevali smo ga s kratko družabnostjo.
Zvečer se je kar precejšnje število naših župljanov pridružilo odprtju razstave Umetniki za Karitas v prostorih
slovenskega stalnega predstavništva
pri EU, na ulici Rue de la commerce
44 v Bruslju.
LUKSEMBURG
Družinski dan v mlinu Thicourt v
Franciji
V nedeljo, 15. septembra, smo se ob 9.
uri dobili z mladimi družinami in njihovimi otroki pred jezuitsko cerkvijo v Luksemburgu. Iz Bruslja so prišle tri družine, iz Luksemburga pa kar
osem. Poldrugo uro smo se vozili do
mlina Thicourt, ki leži med Metzom
in Merlebachom, v francoski Loreni.
V lepo urejenem mlinu, ki je kraj srečevanja slovenske skupnosti iz Merlebacha, nas je prijazno sprejel župnik
Jože Kamin.
Ob prihodu vreme ni najbolje izgledalo. Pod šotorom in v mlinu smo se
Po maši v Den Haagu z novim veleposlanikom gospodom Romanom Kirnom
s soprogo
najprej pripravili na nedeljsko mašo,
otroci so z Marijo in Lukom pripravili evangeljsko priliko o izgubljenem
sinu, starši pa priliko o izgubljeni ovci
in izgubljeni drahmi. Nato smo obhajali evharistično slavje, z njim pa tudi pregnali dež. Popoldne, po kosilu,
je bilo lepo vreme, otrokom je dopuščalo sproščenost in družabne igre na
prostem. S starši smo se usedli v lepo
in umetniško urejene prostore mlina
in se dobri dve uri in pol pogovarjali o
Otroci so med družinsko mašo v mlinu uprizorili priliko o izgubljenem sinu.
20
vrednotah v družini in o vzgoji otrok.
Pogovor je bil zelo zanimiv, obljubili
smo si, da ga bomo nadaljevali.
Proti večeru nam je naš prijatelj, župnik Jože Kamin, postregel z večerjo,
dobro pečenim mesom in zelenjavnimi dobrotami z vrta svojega mlina. Bilo je vsega dovolj, za dušo in telo. Bogu hvala za tako lepo srečanje in
zahvala sobratu Jožetu iz Merlebacha.
NIZOZEMSKA
Prva jesenska maša in obisk novega veleposlanika, gospoda Romana Kirna
V soboto, 5. oktobra, se je v cerkvi sv.
Bonifacija v Den Haagu (Rijkswijk)
zbrala skupnost Slovenk in Slovencev iz Nizozemske, ki jih redno druži slovenska maša in vrednote katoliške pripadnosti. Meseca junija smo se
prav ob takem srečanju poslovili od
bivšega veleposlanika Leona Marca in
njegove družine, tokrat pa nas je prišel prijazno pozdravit novi veleposlanik, gospod Roman Kirn z ženo. Pred
štirinajstimi dnevi je začel opravljati
vlogo slovenskega veleposlanika, prej
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
je služboval v Washingtonu, v ZDA.
Prvič je imel priložnost nagovoriti
zbrane Slovenke in Slovence. V pozdravnem govoru po maši je poudaril,
da se moramo zavedati, da ostaja Cerkev na Slovenskem po svojih izseljenskih duhovnikih zvesta oznanjevanju
evangelija v maternem jeziku, da krepi čut pripadnosti matični domovini
in je zavezana vrednotam slovenske
kulture. Kot boste videli na sliki, smo
se na koncu, pred družabnostjo, postavili pred objektiv. Lepo srečanje in
obljuba dobrega sodelovanja.
Župnik Zvone Štrubelj
Mladost in barvitost noš je vse navdušila.
F
R
A
N
C
I
J
A
FREYMINGMERLEBACH
Že vrsto let se oglašamo ob tem letnem času in prinašamo med bralce
revije Naša luč kulturno doživeto vsakoletno praznovanje tradicionalnega
slovenskega ljudskega praznika, ki ga
društvo prireja z veliko ljubeznijo. Leto 2013 nam še posebno prinaša izredno veselje, saj smo ob njem zabeležili kar dvojni jubilej.
Od leta 1993 je preteklo dvajset let, odkar nam je prva folklorna skupina iz
Slovenije podarila prvi cvet slovenske
folklore. Danes z velikim veseljem zaobjemamo v šopek nepozaben spomin
na obiske različnih folklornih skupin.
Folklorni utrinki so bogastvo, ki ga
slovenski človek v tujini zelo ceni.
Z veseljem urejamo tudi spomine življenja društva Prijateljev Slovenske
katoliške misije Freyming-Merlebach.
Trideset let je minilo od takrat, ko je
slovenska misija leta 1983 na stežaj
odprla vrata vsem slovenskim roja-
Bogu hvala za tako lepih 30 let vzornega sožitja med misijo in društvom
kom. Nepopisno veselje je objelo slovenska srca, da nam je odprt naš drugi dom s kapelo sv. Jožefa, kjer se
bomo vsako nedeljo zbirali k sv. maši
in da nam bo srečanje v domu s prijatelji in znanci prinašalo domačnost
in veselje. Že na začetku smo zasadili društveno drevo, ki ga vse do danes gojimo z medsebojnim razumevanjem in spoštovanjem.
Društveno življenje je bogastvo, kjer
vlada močna vez, in ponosni smo,
da nas povezuje, podpira in moralno
hrabri na kulturni in duhovni ravni.
Nudi nam tudi priložnost, da z ljubeznijo gojimo meterno besedo, ki nam
je bila položena v zibelko.
Ker živimo na spominih, ki so tudi hvaležnost srca, se prav ob 30-letnem jubileju društvenega življenja
hvaležno vračam v spomine, v katerih se blestijo dogodki, ki nas povezujejo. Življenje društva je povezano
v eno ožilje, ki je prepojeno s tekom,
ki pušča vesele trenutke, objete tudi z
bolečimi spomini na prijatelje in zveste člane, ki so živeli s srcem med nami in darovali del sebe v prid slovenski skupnosti.
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Naš tradicionalni septembrski praznik, ki se je odvijal v soboto, 31. avgusta, in v nedeljo, 1. septembra, je
drugo društveno jubilejno praznovanje. Želja društva je bila, da za 20-letni jubilej ponovno povabi eno izmed
folklornih skupin iz Slovenije. Povabili smo Folklorno skupino Škofja Loka, ki nam je prinesla košček prelepe
Gorenjske. Skupina, ki šteje dvaintrideset plesalcev in plesalk, je pod vodstvom predsednika Marka Krajnika,
ki je hkrati tudi tehnični vodja in koreograf, prišla k nam v petek, 30. avgusta. V soboto so dopoldanski prosti čas izkoristili za ogled mesta Metz.
Prvega nastopa smo bili deležni v soboto zvečer. Nastop je odprl gospod
Janez Luznar s slovensko himno, ki
je zadonela po dvorani. Sledili so pozdravni govori. Folklorna skupina je
pripravila zelo lep in zgoščen program. Med plesnim nastopom nam je
zaigrala na citre venček narodnih Tea
Potočnik. Za svoje virtuozno igranje
je požela velik aplavz.
Folkloristi so plesali pokrajinske plese, iz katerih je odsevala barvitost tradicionalnih ljudskih oblačil iz Bele
krajine, Prekmurja, Štajerske, Gorenjske in škofjeloške okolice. Plesalci so
izžarevali mladostno vitalnost in osu-
Svežina belokranjskih plesov nas je očarala.
pli smo občudovali izurjene plesne
korake. Pogled na plesišče je bil čaroben. Plesalci so nas osvojili in nam
podarili tisti delček lepe Slovenije, za
katero imamo še vedno domotožje.
Priznanje za čudovit program in vrhunski plese jim je podarilo občinstvo
z bučnim aplavzom.
Skupino uspešno vodi gospod Krajnik že od leta 1989. Njegov namen
je vlivati ljubezen do te vrste slovenske kulture mladim ljudem in negovati stare ljudske pesmi in običaje iz
celotne Slovenije. Od leta 1997 društvo deluje pod okriljem mesta Škofja Loka, po katerem nosi folklorna
skupina ime. Z vrhunskimi nastopi so
poželi že veliko priznanj - leta 1998
Folkloristi so obdali mater našega društva, cenjeno predsednico Jožico Curk.
22
so prejeli priznanje srebrni grb občine Škofja Loka.
Folklorna skupina poleg domačih prireditev ohranja stike tudi zunaj meja.
Delček njihove kulture so ponesli že
Slovencem v Francijo, Belgijo, Nemčijo, Avstrijo, Italijo in na Švedsko.
Folklorna skupina Škofja Loka nam z
letošnjim obiskom poklanja že tretijč
šopek folklornih plesov. Prvič so prišli
med nas leta 1998, drugič leta 2000.
Mnenja smo, da jim tudi mi z našim
povabilom poklanjamo vsa priznanja.
S folklorno skupino je prišel tudi ansambel Ideal, odlični muzikantje, ki so
poskrbeli za veselo vzdušje in ubrano
petje slovenskih melodij. Katja Vlasič
in Janez Luznar sta nas očarala s sre-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
brnimi glasovi. Potrdili so nam, da so
resnično veseli Gorenjci.
V nedeljo pri sv. maši ob 10. uri je prisostvovala celotna skupina. Gospod
župnik Jože Kamin je z veseljem razložil pomen mozaika, iz katerega odseva zgodovina razodetja in odrešenja. Med sv. mašo nam je ponovno
zaigrala na citre Tea, katere zvoki so
duhovno odmevali po kapeli.
Po maši smo se zbrali pri skupnem
kosilu. In že nas je čas preganjal, da
smo pohiteli in dospeli do 14. ure
v dvorano. Folklorna skupina je v
popoldanskem času ponovila celotni
program in bilo je resnično nadaljevanje sobotnega. Le z različico, da je na
začetku programa Janez Luznar zapel
pesem SLOVENEC SEM, ki je objela
čustveno vsa slovenska srca.
V nedeljo popoldan so nas počastili z
obiskom častni gostje. Povabilu se se
odzvali in nas razveselili gospod Damjan Bergant, veleposlanik RS stalni
predstavnik pri Svetu Evrope v Strasbourgu s soprogo Katarino in otrokoma. Povabila so se udeležili tudi go-
Med odličnimi gosti dneva je bil
navzoč tudi g. Damjan Bergant, veleposlanik RS pri Svetu Evrope v
Strasbourgu
Poskrbljeno je bilo tudi z jedmi z žara.
spod Helmut Hartman, diplomat pri
Evropskem Svetu, s soprogo in otrokoma. Gospod veleposlanik Bergant
je pred začetkom programa toplo pozdravil občinstvo, se prisrčno zahvalil
za povabilo in zaželel društvu uspehov v bodočnosti.
V družbi častnih gostov smo preživeli nekaj uric v nepopisnem veselju ob
kulturnem programu folklorne skupine, ki nas je vodila s plesi po domači
deželi in nam podarila bogato kulturno domače vzdušje. Da so bili slovenski rojaki in domačini navdušeni
za tovrstno kulturo, so potrdili z obiskom, saj je prostora v dvorani zmanj-
kalo. Dvorana je bila premajhna. Kar
preko 400 obiskovalcev se je zvrstilo
v soboto in nedeljo. Tovrstna srečanja
so pomembnega in bogatega značaja, saj nudijo priložnost za srečanja z
znanci in prijateljski klepet. Slovenska
kulinarika je vsem pristno zadišala,
saj so okusni čevapčiči vsem teknili,
kakor tudi domače slovensko pecivo.
Ob bogatem kulturnem obisku skupine Škofja Loka smo se v nedeljo
v pozni uri razšli obojestransko zadovoljni, prepojeni s toplimi spomini. Podarili so nam delček lepote Slovenije in oni so bili veseli, da so nam
poklonili to, kar slovenski človek ljubi in želi srečati v tujini. Za slovo smo
še skupaj zapeli lepo slovensko pesem
Tri planike, ki je dala pečat toplemu
in bogatemu tridnevnemu srečanju.
Pridala bi samo še to: Hvala vsakemu posebej za pomoč ob pripravi in
delu, ki ga tovrstni obisk in praznovanje zahteva. Hvala gospodu župniku Jožetu Kaminu za prisotnost in
podporo. Hvala vsem kuharicam in
osebju v kuhinji, hvala vsakemu posebej za dobro voljo in uspeh, ki ga skupno delimo.
Jožica Curk
Carolyn Kamin Stevens se je 29. septembra prerodila v božjem otroštvu.
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
H
R
V
A
Š
K
A
PULJ
Verjamemo, da ste se po dopustu vrnili zdravi, zadovoljni, srečni in polni novih moči na delovna mesta ali
v domača okolja. V Naši luči julij-avgust smo poročali o delu SKD Istra
od januarja do maja. Tokrat predstavljam poletne dejavnosti društva, ki so
potekale v različnih krajih. Vrata Slovenskega doma v Držićevi ulici so bila
celo poletje odprta za različne obiskovalce. Aktivno je delovala tudi knjižnica. Veseli smo bili vsakega obiska.
Vsekakor je dopustniškemu odprtju doma pripomogla novozaposlena
simpatična Maja Tatković, katere zaposlitev finančno podpira hrvaški zavod za zaposlovanje. Tako sta si naša predsednica Klaudija Velimirović
in Jasmina Ilić Draković˝, tajnica ali
„deklica za vse“, lahko malo odpočili.
V okviru društva delujoči pevski zbor
Encijan se je pod vodstvom naše zahtevne, a zelo priljubljene dirigentke,
prof. Paole Stermotić in korepetitorja Sandra Vašligaja, 21. junija v jutra-
Člani zbora Encijan na poti v Koštabono
24
njih urah podal z avtobusom v Novo
mesto. Ob 20. uri smo imeli koncert
v cerkvi sv. Miklavža. Na to prireditev
nas je povabil Javni sklad Republike
Slovenije za kulturne dejavnosti s svojo območno izpostavo v Novem mestu z naslovom »Sosed tvojega brega«.
Čudovita cerkev, izjemna akustika, izbran program naše zborovodkinje in
občinstvo so prispevali k brezhibni
izvedbi programa v zadovoljstvo poslušalcev in nas nastopajočih, kar je
bilo potrjeno z bučnim aplavzom.
V soboto, 22. junija, smo si ogledali prelepo cerkev sv. Miklavža. Cerkev
je arhitekturno zanimiva zaradi gotskega prezbiterija, ki je zgrajen v lomljeni osi na ladjo. Pod prezbiterijem
je kripta, kjer je vzidano vač nagrobnih spomenikov. Največja značilnost
in dragocenost te cerkve je oltarna
slika sv. Miklavža, kateremu je cerkev posvečena. Slika je delo italijanskega renesančnega slikarja Jacopa
Robusta Tinotoretta. Prevzeti in polni lepih vtisov smo od gospe, ki nas je
vodila, izvedeli, da je pri obnovi orgel
leta 2008 sodeloval izdelovalec orgel
Anton Škrabl iz Rogaške Slatine. Tudi
mi smo bili deležni ogleda tega čudovitega podjetja v Rogaški Slatini pred
tremi leti, ko smo na povabilo Rogaškega moškega pevskega zbora izvedli
nepozaben koncert v Zdraviliški dvorani. Škoda, da ni v Sloveniji več takšnih uspešnih podjetij.
Novo mesto objema reka Krka, “kot
ljubica zvesta”, kot se je pesniško izrazil Dragotin Kette. Novo mesto je na
bregu. Na Bregu je bil rojen Božidar
Jakac, ki je velik del slikarskega opusa
posvetil rojstnemu mestu. Zmanjkalo
nam je časa za ogled še več lepot, saj
smo se morali odpraviti v Šentvid pri
Stični, kjer smo imeli zvečer koncert.
Sodelovalo je še osem zborov, kot vedno smo izvedli svoj program brezhibno, polni veselja in radosti do petja.
Po nastopu v Stični je bil tradicionalni ognjemet, nato pa večerja, petje in
ples. Utrujeni smo se vrnili v študentski dom v Novem mestu. 23. junija
smo zdravi in dobre volje že ob 9. uri
sodelovali na generalki vseh zborov
(okoli 3500 pevcev) pod vodstvom dirigenta Igorja Švare. Ob 12. uri je sledil mimohod vseh zborov, snemanje
za TV Slovenija 1, nato skupen koncert. Tokrat nam je bilo vreme naklonjeno, saj smo v petih letih doživeli
marsikaj. Naša dirigentka Paola Stermotić je dobila priznanje za petletno sodelovanje. Poseben užitek je bilo poslušanje in petje velikega števila
pevcev, ko smo bili „vsi eno“. Bog daj,
da se srečamo spet v letu 2014.
Delo SKD Istra se je nadaljevalo. V
torek, 25. junija, smo bili prisotni na
srečanju v Koštaboni. To je slikovito
mestece nad Koprom. Društvo slovensko-hrvaškega prijateljstva in Hrvaško društvo iz Pirana, ob sodelovanju
z vsemi slovenskimi društvi iz Istre, je
organiziralo druženje ob vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. S ponosom
smo sodelovali in doživeto zapeli nekaj slovenskih pesmi.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Nastop na prireditvi ob dobrodošlici Hrvaške v EU
Konec junija smo se udeležili čudovitega koncerta mešanega pevskega
zbora Pro Musica iz Maribora v Galeriji v Pulju, pod vodstvom mlade dirigentke Metke Vrbančič Osterc. S tem
koncertom smo počastili dan državnosti Republike Slovenije in Republike Hrvaške ter dvanajsto obletnico
društva. Druženje s petjem, jedačo in
dobro slovensko kapljico nas je spremljalo še dolgo v noč.
V začetku julija smo prisostvovali celovečernemu koncertu mladih talentov violinistov iz Slovenije pod vodstvom profesorjev Plamenke Dražil
in Roka Hrvatina iz Ljubljane. V Pulju
so obiskovali poletno šolo. Nastopili so Sara Ana Bogataj Dolinšek, Joliete Anžlovar, Zarja Jakšič, Maj Juriševič, Klemen Sterkle in Jelena Krmpot.
Čudovit zaključek je prispeval godalni orkester glasbene šole Ljubljana
Moste-Polje. V orkestru so igrali tudi
vsi udeleženci poletne šole violine. Vsi
obiskovalci koncerta smo bili navdušeni nad koncertno izvedbo.
V Pulju je bila tudi poletna šola citer
pod vodstvom našega starega znanca profesorja Petra Napreta. Spremljal
nas je in tudi na božičnem koncertu v
Mariboru in Gradcu decembra 2012.
Tako je bil 19. julija uspešen zaključni
koncert citrarske šole.
V bodoče se bomo skušali oglašati pogosteje, sicer bodo naši članki
Koncert v Šentvidu pri Stični
predolgi. Morda smo pa v SKD Istra
preveč delovni? Želimo poudariti, da
dejavnost SKD Istra povezuje Slovence, izraža se skozi pesem in druge dogodke, ki ljudi bogatijo in osrečujejo.
To je naše poslanstvo. Kakorkoli že,
bodite vsi Slovenci tukaj in po svetu
lepo pozdravljeni. Srečno.
Ivanka Koletnik, SKD Istra
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Kljub gradbišču na dvorišču in v župnijskih dvoranah se Slovenci še vedno ob sobotah zvečer dobivamo pri
svetih mašah in skupaj praznujemo
različne dogodke, kot so osebni pra-
zniki, pripravljamo sprejeme gostov iz
Slovenije in od drugod. Res se lahko
pohvalimo, da se pravzaprav vsako soboto po maši nekaj dogaja, da prihaja tudi dosti ljudi in z nami sodeluje.
V mesecu septembru smo tako skupaj praznovali kar nekaj osebnih jubilejev. Med njimi je bil tudi Anton
Bačovnik, predsednik ŽPS, ki je vse
zbrane presenetil z odlično golaževo
juho! Njemu nikoli ne zmanjka energije in skupaj z družino je vzor prave
dobrote in sodelovanja.
Z nami sta praznovala tudi Romana
Tusnat in njen oče Edi Guzaj. Obakrat
se je mati oz. žena Darja Guzaj s prijatelji izredno potrudila, da je bilo lepo
praznovanje, še posebej, ker so z nami
tako dolgo vztrajali tudi otroci in vnuki.
Veseli smo, ker sta z nami praznovali tudi dve družini s slovenskega ve-
Župnik Dori in Romana Tusnat
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
strijec Gerhard. Bilo je veselo in zabavno!
HANNOVER
Bilo je lepo in prijetno septembrsko
srečanje, žene so nas znova pogostile.
Sklenili pa smo, da bomo imeli v oktobru srečanje s sveto mašo kar v Sloveniji, v Jeruzalemu, da bomo obiskali
domače v Slovenskih goricah in Prlekiji, saj je takrat čas trgatve in večina ljudi obišče svoje sorodnike. Veselimo se ga!
Slavljenec Edi Guzaj z župnikom
Gašper Dovžan
leposlaništva v Berlinu. Prva je bila
družina Vehovar – oče Zlatko (slovenski obrambni ataše), mati Lilijana
in hčerka Katarina so veselje ob rojstnih dnevih delili z nami. Druga je
bila družina Dovžan – oče Gašper,
mati Ana, hčerki Elizabeta in Neli ter
sin Jure so nam polepšali večer. Oboji so nas pogostili z domačimi specialitetami, ki so jih prinesli iz Slovenije.
V začetku septembra je v Berlin prispela tudi nova veleposlanica Marta Kos Marko, ki je takoj začela opravljati zahtevne naloge in tudi nas
Slovence že povabila na prvo srečanje
na veleposlaništvo s slovenskimi maratonci. Tudi gospod Dori je imel čast
in priložnost, da je novo veleposlanico pozdravil in ji izrekel dobrodošlico med Slovenci v Berlinu. Zaželel ji
je veliko uspeha in božjega blagoslova
pri njenem odgovornem delu.
Otroci so praznovali z nami
26
M. Mošnik
HAMBURG
Tokratno srečanje je minilo v znamenju Oktoberfesta. Že tradicionalno smo drugi dan po sveti maši in
srečanju obiskali naše prijatelje glasbenike – ansambel Galantaler, v katerem igrata dva Dorijeva rojaka z
Vranskega. To sta Jože Cencelj in Sebastjan Novak. Tretji član ansambla je
Toni, koroški Slovenec, četrti pa Av-
AUGSBURG
Obisk dijakov iz Ljubljane
Dva razreda škofijske gimnazije iz
Ljubljane sta se podala na začetku
šolskega leta pod vodstvom svojih razrednikov in spremljevalcev na enotedenski ogled Nemčije in njenih znamenitosti. Pot jih je pripeljala tudi v
Augsburg. Prva skupina je prišla v soboto, 7. septembra. V prostorih slovenske župnije so se telesno okrepčali,
nato pa si ogledali znamenitosti mesta. Druga skupina je prišla v nedeljo,
8. septembra. Župnik Roman Kutin je
v kapeli sester elizabetink zanje daroval sveto mašo. Mladi so jo olepšali s
Dijaki 3. d razreda škofijske gimnazije iz Ljubljane v
Augsburgu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Skupinska slika z dijaki 3. c razreda po maši
petjem in branjem duhovnih tekstov.
Tako skupini v soboto kot skupini v
nedeljo je župnik Roman spregovoril
o delu in življenju slovenskih rojakov,
ki živijo v Augsburgu, Ulmu, Ravensburgu in Kemptnu. Po ogledu Augsburga so nadaljevali pot naprej po
svojem skrbno izdelanem programu.
ULM
Slovenski večer v Ulmu
V soboto, 14. septembra, je slovensko društvo Slovenija v Ulmu pripravilo prireditev z naslovom Slovenski
večer v Ulmu. Na začetku kulturnega
programa je nastopil združen mešani pevski zbor iz Augsburga in Ulma,
sledilo je branje domovinskih tekstov,
nato pa so zaplesali člani folklorne
skupine Drava iz Augsburga, okreplje-
Na odru folklorna skupina iz Augsburga
ni s plesalci iz Ulma. Za ples in vzdušje v dvorani je igral ansambel Vasovalci iz Slovenije
Folkloriada v Augsburgu
Slovensko kulturno športno društvo
Drava v Augsburgu je v soboto, 21.
septembra, pripravilo srečanje slovenskih folklornih skupin iz Nemčije.
Pred prireditvijo je bila najprej sveta maša. Pri oltarju sta bila župnik iz
Bruslja, dr. Zvone Štrubelj, in domači župnik iz Augsburga Roman Kutin.
Sveta maša je bila za pokojno Olgo
Habjanič, ki je prav na ta dan pred letom dni za vedno zatisnila oči. Bila je
pevka v zboru, plesalka pri folklori in
predsednica društva Drava, dokler je
ni Bog poklical k sebi. Po maši ob 18.
uri se je s himno začel pester program
Pozdrav gostov in nastop pevcev na slovenskem večeru v
Ulmu
27. folkloriade. Zapel jo je združen
mešani pevski zbor iz Augsburga in
Ulma. Predsednik društva Franc Kolman je na začetku vse lepo pozdravil
in vsem zaželel prijeten večer. Prireditve so se udeležili številni gostje. Navzoča sta bila nadžupan in župan iz
Augsburga, slovenska veleposlanica iz
Berlina, konzulka iz Münchna, župan
iz Pirana in delegacija z Urada za Slovence po svetu, gostje iz Pirana in Sevnice. Vsi nastopajoči so dobro opravili
svojo nalogo. Po končanem uradnem
delu je še dolgo v noč igral ansambel
Fantje izpod Lisce.
Okroglih 70 let je pustila za seboj
Irena Hierl
Pred sedemdesetimi leti, 9. avgusta
1943, se je v Rogaški rodila Irena Hi-
Irena Hierl je pozorno prebrala napisana voščila.
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Sv. maša pred začetkom folkloriade, pri kateri so prepevali pevci iz Augsburga
in Ulma.
erl. Pot jo je zanesla v Nemčijo v Augsburg. Bog jo je obdaril z lepim glasom
in dobrim posluhom. Rada prepeva in
zaigra na kitaro. Je zvesta pevka v augsburškem slovenskem pevskem zboru. V krogu pevskega zbora je obeležila svoj jubilej v torek, 1. oktobra,
po končanih vajah. Na ta večer je Irena prejela darila, voščila in vse, kar
sodi k praznovanju okrogle obletnice. Skupni imenovalec izrečenih želja
bi se glasil nekako takole: »Bog naj ti
daje zdravja in moči še mnogo let, še
mnogo dni!«
Oberstdorf – Bog je poklical k sebi
Marico Behr
V četrtek, 26. septembra, smo se v
Oberstdorfu za vedno poslovili od
Pokojna Marica Behr
28
pok. Marice Behr. Rodila se je 23. maja 1934 kot šesti otrok od devetih v
kraju Stara Loka v Sloveniji. Njen oče
Anton je bil furman (voznik s konjsko vprego), njena mati pa trgovka z
blagom (tekstilom). Marica je odraščala v težkih časih druge svetovne
vojne. Pogosto se je spominjala in pripovedovala o lakoti in sploh o takratnih težkih časih. Toda njeno življenje je bilo kljub vsemu težkemu polno
upanja in zaznamovano z globoko vero v Boga.
Po končani osnovni šoli je nadaljevala izobraževanje na gimnaziji in nato na fakulteti. Kot dobro izobražena
je dobila službo glavne tajnice v Predilnici. Stara triintrideset let je spoznala fanta Johana Behra, ki je rad
planinaril v slovenskih Alpah. Z njim
se je 1970 poročila. Po enem letu sta
se z možem razveselila hčerke Marči. Ker je bil mož zaposlen pri železnici v Oberstdorfu, se je tudi Marica s
hčerko preselila k njemu. Leta 1972 je
družina Behr dobila novega člana. Rodil se je sin Toni. Dokler sta bila otroka še majhna, je bila Marica doma. Bila je dobra mati in gospodinja v svoji
družini. Po nekaj letih, ko sta otroka
nekoliko odrasla, se je zaposlila v železniški knjigarni. Marica je bila rada
v družbi. Vsi, ki smo jo poznali, lahko rečemo, da nas je znala razveseliti
z mnogimi šalami. Pogrešali jo bomo.
Nosila je v sebi prijazno, ljubeče in dobrohotno srce.
Mnogo prezgodaj je zgubila moža, 15.
avgusta 1994. Lahko si predstavljamo,
kaj je to pomenilo zanjo in za vso družino. Ni pa se prepustila obupu. Vedela
je, da mora življenje iti naprej. Ko so na
svet začeli prihajati vnuki, se jih je zelo
razveselila. Sploh je Marica bila oseba,
ki je imela srce za bližnjega. Tesno je
bila povezana s slovensko župnijo. Tudi ljubezen do domovine v njej ni ugasnila. Kadar je bila priložnost, je rada
šla v domači kraj in obiskala sorodnike. Bila je optimist. Ljubila je življenje,
naravo, vse lepo. Ob misli na smrt pa je
dejala: »Želela bi hitro in brez bolečin
umreti.« Smemo reči, da jo je Bog uslišal v četrtek, 19. septembra. Naj ji bo
bogat plačnik. Pri njem naj najde večni srečni dom.
R. Kutin
ESSEN
Kar nekaj družin se je za vedno vrnilo
v domovino. Bili so del naše skupnosti
v tem delu Nemčije. Nekateri se na to
odločitev še pripravljajo. Naj jih spremljajo naši lepi spomini in hvaležnost
za vse, kar so dobrega in lepega storili za nas, ki se vrnitve v ljubo domovino še veselimo v neki znani ali neznani prihodnosti.
Brajda pri SKM Eisden - Belgija
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Lepo bi bilo, če bi se vsake družine,
ki se je odselila v domovino, spomnili tudi v Naši luči, saj so vsi bili dolgoletni naročniki. Morda bo kdo od rojakov, ki ste z njimi bili prijateljsko
povezani in so morda bili člani vašega društva, kaj napisal njim v slovo in spomin.
Tako je Rudolf Zdovc ob odhodu prijateljskih zakoncev Ivana in Marije
Gjerek poslal članek, ki ga objavljamo.
Ob vrnitvi Ivana in Marije Gjerek v
domovino
Ivan Gjerek je bil rojen leta 1940 v
Gornji Bistrici v občini Črenšovci v
Prekmurju.
V Nemčijo je prišel aprila leta 1963
in se je zaposlil na gradbišču pri firmi Wendelin, pozneje pa pri Hochtief. Delal je skupaj še z nekaterimi
Slovenci. Pri tem, da je prišel sem in
pri zaposlitvi mu je pomagal njegov
stric, in to je bil takratni tukajšnji župnik gospod Ivan Ivko. Ta mu je rekel, da za pomoč ne pričakuje kakšnega denarnega plačila. Prosi pa, da ob
prostih sobotah opere njegovega VW
hrošča, ko bo umazan, ne da bi ga
za to prosil. Ivan je v šali rekel: »Glej
ga glej, zdaj bom pa ob sobotah delal
nadure - udarniško!«
Marija in Ivan Gjerek
Leta 1964 je šel na dopust v domovino in doma spoznal mlado dekle Marijo, s katero se je poročil. Marija je
po poroki ostala doma, potem pa je
z Ivanom odšla v Nemčijo. Leta 1967
se jima je rodila hči Jana, štiri leta pozneje hči Suzana. Obe hčeri, dveletno
Suzano in štiriletno Jano, sta odpeljala k starim staršem v Prekmurje in sta
se brez njiju vrnila v Nemčijo. Ker sta
bili hčerki zelo žalostni in sta pogrešali starše, se je Marija vrnila k njima
v Prekmurje in tam ostala vse do leta
1990, potem pa je zopet odšla k možu Ivanu v Nemčijo. Nato se je Marija v Nemčiji redno zaposlila in delala
do upokojitve.
Ivan je šel predčasno v pokoj leta
2000, ker je imel že prej težave s srcem in je dobil zaklopke. Pozneje pa
ga je zadela še kap, tako da ga je Marija ves čas oskrbovala, kar je postalo njena nova služba, ki je bila seveda
zelo naporna.
Leta 2012/2013 sta se na veliko željo
Ivana, ki je bil privezan na posteljo in
tudi na željo Marije, odločila za vrnitev v njuno preljubo Prekmurje.
V Nemčiji sta bila zelo gostoljubna, dobrodelna in priljubljena. Mnogi smo bili deležni njune gostoljubne postrežbe, saj je Marija odlična
gospodinja. Seveda, take so nekatere
Prekmurke. Tudi slovenski duhovnik
je bil dobrodošel pri njuni mizi, zlasti ob večjih praznikih. 19. julija sta
prišli obe hčerki z možema in dvema
otrokoma (imata šest vnukov) s tovornjakom in so izpraznili stanovanje. Kar precej pohištva so odpeljali v
domovino, kjer se bosta v prijetnem
domačem okolju spominjala na leta
življenja v Nemčiji. Ivan je letos aprila napolnil 50 let življenja v Nemčiji. Njemu in tudi Mariji želimo še veliko lepih let v tako zaželeni Sloveniji
in Prekmurju.
Rudolf Zdovc
Ivan je bil hvaležen, da sem ga obiskoval, zlasti za veliko noč in mu prinesel sveto obhajilo. Nato smo skupaj
doživeli gostoljubno praznično kosilo. Vsa leta sta bila naročnika Naše luči. Ko bom spet kaj v Prekmurju,
se bom gotovo oglasil pri vama, draga Marija, dragi Ivan. Vse dobro vama
želim, pa tudi vsa naša župnijska skupnost v Essnu!
Lojze Rajk, župnik
Naše 55. romanje v Kevelaer
Ljudje, to je bil praznik vere, praznik
hvaležnosti, praznik prijateljstva! Slišal sem samo lepe odmeve. Občutek
v srcu me ni varal. Bogu hvala za ta-
Kevelaer - pred začetkom maše
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Po sv. maši v Kevelaerju - pred milostno kapelo
ko lep dan – dan, ki nam ga je podaril
Gospod. In Bogu hvala za vseh 55 čudovitih srečanj v krasnem svetišču v
Kevelaerju ob meji z Nizozemsko! To
je vedno skupna »zahvalna nedelja«
Slovencev v NRW.
6. oktobra nas je po dveh deževnih
dnevih obsijalo sonce. Kaj hočemo
lepšega! Ob 13. uri je bila »spovedna kapela« ob baziliki že lepo zasedena. Že pred sveto mašo je v kapeli mogočno donela »Kraljica venca
rožnega« in še »Je angel Gospodov«.
Naš mešani pevski zbor (delno udeležen) »Slovenski cvet« je zasedel prvi dve klopi. Pri orglah je bila Danica
Ban. Med sveto mašo se je čudovito prepletalo mogočno ljudsko petje
z umetniško zapetimi melodijami, s
katerimi je slovesnost obogatil »Slovenski cvet« pod vodstvom Iztoka
Kešpreta.
Ob nedeljskem evangeliju smo razmišljali in ugotavljali, da so naša romanja namenjena prav tej osebni in skupni prošnji: »Gospod, pomnoži nam
vero!« Tudi to je milost, da sploh zmoremo v ponižnosti izpolnjevati, »kar
smo dolžni storiti« v odnosu do Boga in ljudi.
Po sveti maši smo še zapeli litanije
Matere božje, se posvetili Mariji, mo-
30
Družabno srečanje romarjev
lili za našo izseljensko župnijo in prejeli blagoslov z Najsvetejšim.
Nato smo se zvrstili za našim lepim
bandercem Marije Pomagaj in bl. A.
M. Slomška pred milostno kapelo, kjer
smo skupaj zapeli dve Marijini pesmi.
Lepa »folklorna« navada naših romarjev je tudi letos zelo lepo uspela. Dve klopi ob bližnjem parkirišču
sta se spremenili v »mizi«, obloženi s
številnimi dobrotami, katere so s seboj prinesli romarji z vseh strani naše prostrane župnije, ki se razteza kar
v petih (nad-)škofijah. Prav za tale del
našega praznika prijateljstva smo vedno veseli lepega vremena, saj bi bilo
v deževnem vremenu težko doživeti
to lepo družabnost.
Dragim romarjem – skupaj nas je bilo nekaj več kot 120 – se v imenu sester klaris iz Nazarij iz srca zahvalim
tistim, ki ste dali svoj dar za plačilo
aparata za pripravo hostij, o katerem
smo brali v prejšnji številki Naše luči.
Tri osebe so darovale 130 – vsi skupaj
pa 650 eur. Aparat so sestre že dobile
in ga z velikim veseljem uporabljajo.
Vesele bodo, če bodo župnije pri njih
naročale hostije.
FRANKFURT
Verjetno mnogi niste spregledali novice iz druge polovice meseca junija
o silovitih poplavah v francoskem romarskem kraju Lurd pod Pireneji. Poplavljena ni bila samo podzemska Pijeva bazilika, pač pa celotna ploščad,
zlasti pa predel pred votlino prikazovanja. Nenadna in hitro naraščajoča voda je naredila veliko škode, saj
je odnašala s sabo mašne plašče, ciborije s hostijami in druge liturgične
stvari predvsem iz podzemske bazilike. Dva tedna pred tem pa se je s kolesom odpravil v Lurd Edvard Gajs iz
Frankfurta (v lanskem letu se je s kolesom odpravil v Slovenijo kosit seno). Tri tedne je vrtel kolo v soncu
Lojze Rajk, župnik v Essnu
Slike z romanja si lahko ogledate na
www.slomisija-essen.de
»Kolesarski romar« Edvard Gajs na
ploščadi pred lurško baziliko
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Umetnika sta se nam predstavila z igranjem na različne
inštrumente
in dežju in po teh poplavah prispel v
ta že očiščeni kraj Marijinega prikazovanja. Prenočeval je pod šotorom,
pa tudi v kakšnem hotelu in gostilni. Na tej kolesarski poti se mu je za
en dan pridružila tudi neka francoska
‚kolesarska‘ družina, sicer pa je potoval v glavnem kar sam. Najtežje mu je
pravzaprav bilo, ker se ni mogel sporazumevati v francoščini. Konec junija pa se je po tem končanem kolesarskem romanju vrnil z vlakom domov
v Frankfurt.
Društvo Sava je v nedeljo, 22. septembra, v sodelovanju s častnim konzulom iz Bad Sodna pod Taunusom Stefanom Messerjem pripravilo koncert
slovenske ljudske glasbe. V nekoliko bolj moderni obliki sta jo predsta-
Pogled s pokopališča na tinjski hrib s cerkvijo in hišo
Sodalitas
vila in izvedla Janez Dovč in Boštjan
Gombač iz Ljubljane. Dan pred tem
koncertom pa sta imela umetnika v
Frankfurtu v dvorani cerkve Herz Marien glasbeno delavnico za otroke in
odrasle. Kar lepo število poslušalcev
je obakrat prisluhnilo zvokom slovenske ljudske glasbe.
V drugi polovici septembra pa se je
župnik Martin odpravil na duhovne
vaje v Tinje na avstrijskem Koroškem,
kjer se je pridružil tridesetim slovenskim duhovnikom iz vseh slovenskih
škofij, pa tudi s Tržaškega, Goriškega ter Koroške, največ pa nas je bilo
iz novomeške škofije. Duhovne vaje
je vodil upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih. V tem času pa je bil
v Ljubljani tudi pogreb umrlega izse-
Po tednih navijanja kolesa pred lurško votlino
ljenskega duhovnika msgr. dr. Janeza
Zdešarja, tako je bila pot na to zadnje
slovo le nekoliko krajša.
Že konec julija (šele v septembru pa je
prišlo obvestilo) je v Ober-Ramstadtu
umrla v 71. letu starosti Herta Pirnat,
r. Antloga, po rodu pa iz Ložnice na
Štajerskem. Naj počiva v miru!
rem
MANNHEIM
Protestni shod glasbenikov sredi
Mannheima v začetku oktobra je bil
tudi slovensko obarvan oziroma slišan. Ministrica za šolstvo in kulturo
v deželi Baden-Württemberg iz stranke zelenih hoče namreč ukiniti visoko
glasbeno šolo v Mannheimu, ki ima
že stoletno tradicijo in je znana po
vsem svetu. Ohraniti pa namerava samo Pop akademijo, ki obstaja šele nekaj let! Študentje prihajajo iz vseh celin. Tudi nekaj Slovencev in Slovenk iz
matične domovine in zamejstva je že
študiralo ali še študira glasbo v Mannheimu. Na žalost se vsi ne vključijo
v slovensko skupnost. Poznan nam je
samo tenorist Jernej Žagar, ki že drugo leto študira solopetje pri prof. Snežani Stamenković, uveljavljeni in cenjeni sopranistki. Prav ona je prišla
na idejo, da bi njeni študentje zapeli nemško himno v jezikih njenih študentov. Tako je odmevala nemška hi-
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Jernej Žagar je pel nemško himno v slovenščini. Na desni sta organizatorja
protestnega shoda, proti levi pa bivša Jugoslavija v malem: prof. Snežana
Stamenković, tenorist Jernej Žagar, mezzosopranistka Andreja, sopranistka
Sonja, na levi pa je skupina iz Azije.
mna v 26 jezikih. V slovenščini sta jo
zapela kar dva: Jernej Žagar in zelo
obetavna sopranistka Sonja Šarić, doma iz Srbije. S triindvajsetimi leti je
že končala glasbeno akademijo, zdaj
pa nadaljuje še podiplomsko master-leto. Letos je nastopala že na Salzburškem festivalu, drugo leto pa bo
šla z Berlinsko filharmonijo gostovat
na Japonsko.
Ker so na protestnem shodu hoteli zbrati čim več podpisov za podporo ohranitvi glasbene akademije, so
program raztegnili čez ves dan. Zato
so poleg petja nemške himne v različnih izvedbah in jezikih tudi recitirali. Vsak je v svojem jeziku bral kratke odseke teksta, drugi so skupinsko
za njim ponavljali in nato zapeli. Tako je tudi Jernej Žagar »učil« pevke
in pevce izgovarjati slovenski tekst,
nato pa so skupaj zapeli. Seveda je
pri slovenskem besedilu imel vodilni
glas Jernej. Nato pa so besedilo nemške himne iz raznih jezikov prevedli
spet nazaj v nemščino, da so prikazali, kako se tekst spremeni pri dvakratnem prevodu, saj se pesmi ne da dobesedno prevesti, če se hoče ohraniti
pravo število zlogov in ritem pesmi.
32
V nemščini je slovenski tekst razložila Sonja Šarić.
J. M.
MÜNCHEN
Vsako leto na jesen se zberejo katoličeni iz vseh narodnih župnij v stolni cerkvi k maši narodov. Letos je bila zadnjo nedeljo v septembru stolna
cerkev spet nabito polna. Bogoslužje
je vodil upokojeni pomožni škof Engelbert Siebler, ki je bil dolga leta odgovoren za pastoralo priseljencev v
nadškofiji. Tako je naš dober znanec
in smo se vsi veselili ponovnega srečanja z njim. V pridigi je tudi zelo na-
zorno pojasnil, kako smo katoličani
ne glede na poreklo in kulturne razlike tu in danes odgovorni, da z dejanji
oznanimo svetu odrešenjsko moč Jezusa Kristusa.
Pri bogoslužju je sodeloval številčen
zbor mladih pevcev iz raznih skupnosti. Spremljali pa so ga instrumentalisti iz vietnamske župnije. Mogočno je
zapel tudi zbor romunske skupnosti
in vnesel v dogajanje ob Gospodovi
mizi nekaj bogate vzhodnokrščanske
glasbene tradicije. Med drugimi sodelavci je nastopil pri prošnjah za vse
potrebe tudi predstavnik naše skupnosti Lojze Grojzdek v narodni noši.
Po slovesni mašni daritvi smo bili povabljeni v Karmelitensaal, lepo dvorano, kjer je bilo pripravljeno nekaj
okrepčila. Predvsem pa je bil čas srečanja, medsebojnih stikov in pogovorov. Prijeten večer se je zavlekel v pozen večerni čas.
jp
STUTTGART
Krstna slavja
V mesecu septembru smo v naši župniji imeli kar tri svete krste. V cerkvi svetega Konrada je sveti krst prejel Benjamin Matej Thiem. Obred je
Sveti krst je prejel Benjamin Matej Thiem.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Novokrščenec Maximilian Pejić
bil zelo lep in vsi skupaj smo se veselili, da je naš slavljenec postal novi član
katoliške Cerkve. Starša sta pripravila
tudi svoje prošnje in njegova sorodnica je ob koncu obreda zapela zelo lepo
cerkveno pesem. Zbralo se je tudi lepo
število sorodnikov. Kot tukajšnji župnik se za vsak sveti krst in za starše,
da so zbrali moč za podaritev novega
življenja, globoko zahvaljujem Bogu.
Tudi Maximilian Pejić je zakrament
svetega krsta prejel v cerkvi svetega
Konrada in tudi ta sveti krst je bil zelo
lepo pripravljen. Vsi navzoči smo po
molitvi in lepih besedilih iz obrednika svetega krsta doživeli božjo navzočnost med nami. Našemu slavljencu želim, da po veri staršev in dobri
Novokrščenka Mia Cerovac
krščanski vzgoji zraste v Gospodovega kristjana.
V naši podružnici v Pfullingenu je
sveti krst prejela Mia Cerovac. Zbralo se je lepo število njenih sorodnikov
in sveti krst je potekal v sozvočju molitve, vere, upanja in ljubezni. Dobri
Bog naj vse naše novokrščence na priprošnjo svete Device Marije varuje in
blagoslavlja. In Bog daj, da bi v življenju postali odgovorni kristjani.
Novi križ na vrtu Slovenskega doma
Zob časa je neusmiljen do vsega materialnega in tudi naš križ, ki je stal na
vrtu Slovenskega doma že dvajset let,
je popolnoma dotrajal. Kot tukajšnji
župnik sem si zelo želel, da bi se našel župljan, ki bi naredil nov križ, ki
Gospod Damjan Jejčič in župnik Aleš ob novem križu pri
Slovenskem domu
nas spominja na to, da je na lesu križa visel naš zveličar Jezus Kristus. Ob
prvi priložnosti in pogovoru se je gospod Damjan Jejčič odločil, da bo naredil nov križ. Križ že stoji in tako je
tudi izgled Slovenskega doma lepši.
Gospodu Damjanu se zahvaljujem za
njegov trud in delo. Gospod Damjan
je tudi naš organist in pri vsaki sveti
maši skupaj s pevci in verniki obogati
sveto liturgijo. Za nas vse pa bi napisal
pravilo kartuzijanskega reda, ki pravi:
»Križ stoji, svet pa se vrti.« To pravilo naj velja, ker je v njem zapisana vsa
skrivnost krščanskega življenja.
Naša slavljenca
V naši skupnosti je 70 let svojega življenja praznoval gospod Albert Kol-
Slavljenec Albert Kolbl (v sredini) ob svoji 70-letnici
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
veliko dobrega storila na tem svetu in
obilje božjega blagoslova.
Slavljenec Martin Sinkovič s soprogo
bl. Ob tej priložnosti smo bili povabljeni na vrt, kjer smo vsi skupaj
nazdravili na zdravje našega slavljenca. Gospod Albert skupaj s soprogo že
dolgo let biva v Stuttgartu in oba sta
redna udeleženca svetih maš, kulturnih prireditev in romanj. Gospod Albert sedaj tudi skrbi za vinsko trto pri
Slovenskem domu, da je lepo obrezana in da daje sad ob svojem času.
Drugi slavljenec je Martin Sinkovič,
ki je praznoval 75 let. Gospod Martin
s soprogo sedaj živi blizu svojega sina,
pred tem pa sta bila vrsto let aktivna
člana naše župnije v Stuttgartu. Ob tej
priložnosti sta nas povabila na svoj
novi dom, kjer smo ob dobrem kosilu
praznovali lepo življenjsko obletnico.
Obema našima slavljencema želim še
mnogo zdravih in srečnih let, da bi še
Začetek verouka in šole v Slovenskem domu
34
Začetek šolskega leta in verouka
Naša župnijska skupnost v Stuttgartu se vsako leto zelo razveseli začetka
šolskega in veroučnega leta. Letošnje
leto se nas je zbralo zelo lepo število
slovenskih družin v Slovenskem domu. Starši in otroci iz slovenske sobotne šole in verouka smo pripravili res
dinamičen začetek šolskega leta. Ob
molitvi, risanju, barvanju, pa tudi prostem času smo doživeli lepoto medsebojnega druženja. Katoliška vera, lepota slovenskega jezika, kulture, znanosti
in umetnosti ter naša tradicija, ki je
obarvana s krščanskimi temelji, ne pa
z liberalnimi, postmodernimi, avantgardnimi, anarhističnimi in svobodomiselnimi idejami, nas je povezala v
Comunio - skupnost, za isto mizo ob
Jezusu Kristusu. Naj dobri Bog da, da
se bodo krščanske družine, ki jih povezuje Jezus Kristus, pod okriljem slovenske župnije v Stuttgartu počutile
kakor učenca na poti v Emavs.
Aleš Kalamar, župnik v Stuttgartu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Š
V
E
D
S
K
A
Janezu Zdešarju v spomin in zahvalo
Ta tekst je bil napisan na Facebook ob
pogrebu Janeza Zdešarja kot povabilo,
da se z rojaki z vsega sveta povežemo
v molitvi in zahvali za pokojnega velikana slovenske izseljenske pastorale
v Evropi, kakor tudi za pričevalca povojnih pobojev in grozodejstev, posebej tudi na Teharjah.
Dragi prijatelji z vseh kontinentov,
v tem trenutku se na ljubljanskih Žalah poslavljajo od pionirja povojne slovenske izseljenske pastorale v Evropi,
od velikana našega naroda, od enega
zadnjih preživelih pričevalcev, ki mu je
19-letnemu uspelo pobegniti iz povojnega komunističnega taborišča na Teharjah. Verni Slovenci od blizu in daleč danes v molitvi in daritvi sv. maše
izrekajo zahvalo za pokojnega msgr.
dr. Janeza Zdešarja, duhovnika in velikega misijonarja med rojaki v Evropi.
Feliks Jablanovec je imel dobro oskrbo svoje žene Lenike
Feliks na miklavževanju 2009
Janez Zdešar je oral ledino slovenske
izseljenske pastorale v Evropi. Skrbno je pripravljal zemljo in vanjo sejal
najboljše seme slovenskega maternega jezika, ko je oznanjal veselo novico,
evangelij, ko je ljudi vodil v skrivno-
stno povezavo z odrešenikom Jezusom Kristusom, jih krepčal ne samo z
besedo, ampak tudi s kruhom večnega
življenja in drugimi zakramenti. Tako
je v vsakdanjem življenju upodabljal
Jezusa, Dobrega pastirja.
Slovenska skupnost s Švedske se zahvaljuje za duhovne obnove in vsa romanja k sv. Brigiti v Vadsteno, kjer jih
je g. Janez vselej nagovoril s svojim
močnim glasom, ki se je še kako usedel v srca naših ljudi.
Janezu želimo vsi, naj si spočije od
vsega truda in naj mu dobri Bog nakloni prelepo duhovniško plačilo pri
mizi nebeške gostije.
Vsem pa hvala za duhovno molitveno
povezavo ob zadnjem slovesu od pokojnega Janeza Zdešarja!
O pokojnem Feliksu Jablanovcu smo
pisali v prejšnji številki Naše luči, tokrat pa v spomin nanj objavljamo nekaj fotografij.
Obdan s svojimi najdražjimi
Vaš Zvone
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ŠVICA IN LIECHTENSTEIN
ŠVICA,
LIECHTENSTEIN IN
PREDARLSKA
Zbrani pri Mariji v Einsiedelnu
ob 45. obletnici Slovenske misije
v Švici
Na sončno nedeljo, 22. septembra,
smo se Slovenci in Slovenke od vsepovsod zbrali pri Materi božji v Einsiedelnu v Švici. Letos je bilo še posebej
slovesno, saj smo obhajali 45 let Slovenske misije v Švici, s svojimi začetki prav tu, v Einsiedelnu. Romanje se
je pričelo s pobožnostjo križevega pota, ki s svojo lego v naravi ob svetišču
pripomore h globljemu doživetju Kalvarije. Slovesnost sv. maše je z zborom
duhovnikov vodil upokojeni koprski
škof msgr. Metod Pirih. Z rojaki, ki
smo se zbrali, se je zahvalil za svojih
50 let mašništva. V homiliji je poudaril, da je osebna izkušnja srečanja z živim Kristusom bila in bo gibalo vere. Trdnost prijateljstva z Jezusom se
gradi počasi in vztrajno. V Mariji naj-
Henri Kozjek in Lucien Lencel Flückiger sta v kapeli benediktinskega samostana Fahr prejela zakrament sv. krsta
demo zgled in vso podporo na tej poti, kjer je vsa resnica in polnost življenja. Izročitev njenemu materinskemu
varstvu naj vse spremlja v prihodnost.
Slovesnost se je zaključila s petimi litanijami in obnovitvijo izročitve Materi božji s posvetilno molitvijo.
Doživetje skupnosti je pomemben del
romanja. Vsi navzoči smo bili povabljeni k skupnemu kosilu v dvorano
Dorfzentrum v središču Einsiedelna.
Že dolgo so v Švici, zato se je lepo zopet srečati
36
Sledil je kulturni program, ki so ga izvedli tamburaški orkester Tamburjaši
in zbor Plejade. Praznovanje so obogatili že s sodelovanjem pri sv. maši, v kulturnem programu pa so vse
navzoče navdušili z izvajanjem slovenskih narodnih in umetnih pesmi
ter skladb. Prišli so z Vipavskega, da
s svojim zares kakovostnim izvajanjem rojakom prinesejo del domovine. Zbrane je nagovoril David Taljat,
vodja Slovenske misije v Švici, kneževini Liechtenstein in Vorarlbergu. Poudaril je, da nam skupnost daje možnost, da se v njej uresničimo in vse
zbrane spodbudil k razvijanju slovenstva zunaj matične domovine. Navzoč
je bil evropski poslanec Lojze Peterle,
ki se je v nagovoru dotaknil aktualnega stanja v Sloveniji, ki kaže, da bomo
plačali visoko ceno za odmik od vrednot lastne Ustave. Svoj iskreni namen
dobrega sodelovanja je konkretno pokazal bodoči veleposlanik Republike
Slovenije v Švici, gospod France Mikša. V čast mu je bilo, da je bila njegova prva pot med rojake ravno tu, v Ei-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ti slovenstvo. Z ženo Amalijo sta bila
lepo sprejeta in rojaki so mu zaželeli
uspešno delo. S pesmijo na ustih smo
se poslovili in si obljubili, da se naslednje leto zopet zberemo pri Mariji.
Irena Ahčin
Terezija Lehmann-Znidaršič zapušča švicarski Sins in se vrača v
Slovenijo
siedeln. Napovedal je, da se bo zavzel
za obnovitev tesnega sodelovanja delujočih društev in katoliških misij, saj
združujejo Slovence, ki želijo negova-
Slovenska duša, ki je dihala za Slovenijo
14. avgusta je v Celju prenehalo biti
srce Marjance Klepac, ki je bila deset let učiteljica „Slovenske dopolnilne šole“ v Švici. Marjanco smo poznali kot žensko, ki je živela za našo
Slovenijo, za slovenski materni jezik,
za narodne običaje. Sodelovala je povsod, kjer so se zbirali Slovenci - v šoli, pri slovenskih društvih in slovenskih mašah. Organizirala je različne
prireditve, kot so: Prešernov dan, pustovanje, materinski dan, miklavževanje, veselica. Pripravljala je otroke, da
so peli, igrali in deklamirali in jih sama večkrat spremljala na klavir. Sreč-
Ena od zadnjih slik gospe Marjance
Klepac
ni smo bili, da smo jo imeli, njena radodarnost in dobra volja za pomoč jo
je odlikovala. Bila nam je tudi dobra
prijateljica, hvala ji za vse.
Marjanca, »adijo, pa zdrava ostani«,
smo ti peli, ko si se poslavljala iz Švice,
zdaj pa »adijo«, naj ti večna luč sveti
in počivaj v miru.
Marinka Verdonik
ROMANJE NA GROB ŠKOFA ROŽMANA
Duhovniki Sodalitete (združenje slovensko govorečih duhovnikov krške škofije) z avstrijske Koroške so 10. oktobra 2013 poromali na grob škofa dr. Gregorija Rožmana v stolno cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani. Somaševanje je vodil novomeški škof in administrator ljubljanske nadškofije msgr. Andrej Glavan. Duhovniki z avstrijske Koroške so
poromali iz hvaležnosti do svojega rojaka in tudi člana Sodalitete. Z romanjem so se dr. Gregoriju Rožmanu želeli pokloniti, ker poznajo njegovo mučeniško
pot, kako je bil osumljen, oblaten in kako so
ga krivično obsodili; njega, ki je tako rad pomagal vsem in tolikim ne glede na narodno,
versko ali politično pripadnost in se mu je
skozi vsa desetletja godila velika krivica. Poudarili so, da je v tem razburkanem času
današnje družbe in Cerkve na Slovenskem
dr. Rožman zgled zvestobe Kristusu, njegove Cerkve, ki mora skozi vse preizkušnje časa. Za koroške duhovnike je bilo to romanje
notranji praznik in zadoščenje, da zdaj lahko svojega rojaka obiščejo tako blizu, v lju- Koroški duhovniki so poromali na grob dr. Gregorija Rožmana,
foto: Tatjana Splichal
bljanski stolnici.
37
RAFAELOVA DRUŽBA
Višarci na avstrijskem
Štajerskem
V zvezni deželi Štajerski, predvsem v
Radgonskem kotu, in na nekaj drugih mestih
ob slovensko-avstrijski meji živi približno
1500 avtohtonih Slovencev.
Susanne Weitlaner
Višarske dneve smo začeli pri Slovencih v Porabju, nadaljevali pa smo jih pri rojakih na avstrijskem Štajerskem. Višarci
smo obiskali Pavlovo hišo v Potrni, poimenovano po Avgustu Pavlu, jezikoslovcu in etnologu. Prenovljena tradicionalna kmečka hiša se nahaja sredi lepega naselja pritličnih hiš z
vrtovi. Na pragu hiše nas je prijazno sprejela mag. Susanne
Weitlaner – predsednica Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko. V manjši dvorani smo najprej prisluhnili
predstavitvi delovanja doma in problematike Slovencev na
avstrijskem Štajerskem od zgodovine do danes. Med drugim
je ga. Susanne povedala: »Avstrijska državna pogodba iz leta
1955 je uredila pravice manjšin v Avstriji in v členu 7 izrecno
omenja tudi štajerske Slovence, dežela Štajerska pa je desetletja zanikala njihov obstoj in menila, da so to prišleki, da niso pravi Slovenci in da jih je tako malo, da nima smisla o njih
govoriti. Na področju zvezne dežele Štajerske so že od nekdaj
živeli ljudje, katerim je bila materinščina slovenski jezik. Po
prvi svetovni vojni je bilo vedno bolj zaželeno, da so slovensko
govoreči v javnem prostoru govorili nemško. Po drugi svetovni vojni pa se slovenski jezik ni več uporabljal v javnosti. Starši otrokom niso več želeli posredovati slovenščine, ker bi bili sicer otroci zaničevani. Asimilacija je močno napredovala.
Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko je leta 1995 v
občini Radkersburg/Radgona-okolica kupilo kmečko hišo, ki
je prebivalstvu znana kot Grofova hiša. Društvo je bilo ustanovljeno z namenom, da se ohrani slovensko govoreča manjšina, da se jo politično prizna ter da se razširi in podpre pouk
slovenščine. Kulturni dom društva je tudi center, kjer se srečujejo slovenski in avstrijski Štajerci ter eno- in dvojezični prebivalci iz okolice. V domu je tudi stalna razstava o zgodovini
Slovencev na Štajerskem. Poleg že obstoječe razstave o zgodovini štajerskih Slovencev smo sedaj razširili koncept, ki omogoča pregled nad množico manjšin v okolici Gornje Radgone
nekoč in danes. Člen 7 organizira tudi številne prireditve, ki
sledijo načelu interkulturnosti in kulturne zavesti te regije.«
Po predstavitvi smo se družili na manjšem prigrizku, nato pa
odšli do sosednje stavbe, kjer se odvijajo dogodki in razstave.
Tam je bila na ogled razstava slikarskih del. V Pavlovi hiši je
bilo zanimivo, kako se Slovenci trudijo oživljati svoj jezik in
širiti svoje delovanje, ter kakšno bogastvo in raznolikost lahko prinaša večjezičnost. Precej pa je presenetilo dejstvo, da
se nimajo za štajerske Slovence, ampak za dobre Avstrijce.
Dan smo zaključili v Mariboru, kjer smo prenočili. Prijazno nas je sprejel domači župnik p. Franček Bertolini. Na
vroč poletni večer nam je p. Franček ob predvajanju fotografij predstavil svojo življenjsko pot, ki ga je vodila od zamejstva v Italiji preko študija in službovanja po Evropi do
vrnitve v Slovenijo.
Manica, Val, Mihela
Spoznavali smo življenje Slovencev na avstrijskem
Štajerskem
S p. Frančkom Bertolinijem v Mariboru
38
Pavlova hiša
ZGODBA
Tanja Mlakar
KJE RASTE DEŽ?
»Vem, da te to ne zanima in nočem ti pripovedovati o njem.
A to, kar bi rada povedala, ti ne morem povedati drugače.
Torej poslušaj,« je odločno nadaljevala tudi mama.
»Skratka, veš, da mi je Andrej mnogo pomagal pri tej obnovi, a to ni bilo naključno. Tudi ni popolnoma po naključju začel obdelovati najinega vinograda.« Marina jo je pogledala izpod čela. Torej je bila to še ena v vrsti maminih
skrivnosti, je pomislila. Ali, bolje rečeno, laži.
»Ne vem, kako naj ti to povem ...,« je spet začela mama, a
jo je Marina prekinila.
»Potem povej naravnost in ne ovinkari naokoli.« Mama je
prikimala, pogledala Andreja, potem pa dejala:
»Andrej je tvoj brat.« Marina se je sunkovito ozrla vanj, a
se je še vedno obračal od nje. Ko je pogledala mamo, ji je
ta prikimala.
»Kako to misliš ... moj brat?«
»Moški, ki me je posilil, je bil takrat poročen. Imel je majhnega sina, Andreja. Njegova žena, Andrejeva mati, se je potem, ko je izvedela, kaj je storil, ločila od njega in živela sama s svojim sinom. Žal je Andrejeva mati prekmalu umrla.
Ubožica, vsega hudega v življenju je prestala preveč.« No, to
pa je zgodba, je pomislila Marina in spet pogledala Andreja. Zato jima je Andrej toliko pomagal, je pomislila. Očitno
je mislil, da mora poravnati očetove račune.
»Je ta človek še živ? Mislim, Andrejev oče?« Mama je odkimala.
»Ne, tudi on je že umrl. Sama nisem imela nikoli več stikov
z njim, čeprav jih je on hotel imeti z menoj. Vedel je tudi,
da sem rodila tebe in hotel te je videvati, a sem mu to prepovedala. Navsezadnje sem bila poročena in nisem hotela,
da se še kdaj vrne in stopi v moje življenje. Že takrat, ko je
vstopil, je bilo to nasilno. Ker je vztrajal, sem mu zagrozila,
da ga bom prijavila, potem je odnehal.«
»Si takrat ... no, ko se je to zgodilo, vedela, da je poročen?«
je tiho vprašala Marina.
»Nisem, saj ga nisem poznala. Kasneje sem izvedela.«
»Kako si potem vedela za Andreja?«
»On sam me je poiskal, ko sta mu starša umrla. Tudi on je
vedel, da ima polsestro. Potem, ko je ostal sam, si jo je želel
spoznati. Presenečena sva bila oba, ko sva se spoznala. Čeprav sem najprej mislila, da bo to le enkratno srečanje, sem
potem, ko sem ga spoznala, vedela, da otrok ni bil prav nič
kriv in ne more odgovarjati za dejanja svojega očeta. Lahko
si predstavljaš, kako sem bila presenečena, ko sem spoznala, da živi v bližini naše zidanice.« Marina je odkimavala z
glavo. No, to pa je zgodba, je mrmrala v sebi. Nenadoma je
postala zelo jezna.
»Mama, koliko skrivnosti je še v mojem življenju. Prosim,
povej mi sedaj, ker mi je dovolj vseh laži in zablod, ki jih
moram zdaj skoraj dnevno poslušati.« Mama jo je žalostno
pogledala in sklenila roke v naročju.
»Prosim, ne krivi nje za to. Jaz sem te želel spoznati. Že kot
otrok sem vedel, da obstajaš, a nisem smel nikoli do tebe.
Moja mama mi tega ni dovolila, pa saj jo razumem, tudi sama je trpela ob misli na to, kar je storil moj oče. Mislim, da
jo je bilo celo sram zanj,« je tiho pripomnil Andrej.
»Vsi ste reveži, kajne? Ali se je kdaj kdo vprašal, kako se
počutim jaz? ... Ne razumem. Vsega je preveč. Ne zmorem več,« je skoraj zavpila Marina, potem pa vstala in odvihrala ven.
Vrnila se je po nekaj urah hoje, premočena do kože.
»Marina!« je vzkliknila mama in pritekla k njej ter jo stisnila k sebi.
»Oprosti, morda ti res ne bi smela tega povedati, a zdelo se
je, da je čas, da odkrijemo vse karte.«
»Mama, koliko jih je še neodkritih? Kaj me bo še doletelo?«
»Nič več, Marina, vsaj z moje strani ni več skrivnosti. A moraš me razumeti, da nisem mogla odsloviti Andreja, ko me
je prosil za prvo srečanje. Čeprav sem bila tudi jaz zelo jezna
na njegovega očeta in prizadeta, otrok vendar ni kriv za njegovo dejanje. Razumeš to?« Marina je prikimala in zajokala.
»Vem, preveč vsega je bilo, oprosti mi, prosim,« je rekla mama in jo objela.
»Mama, zakaj ne živim v normalni družini? Si predstavljaš,
kako se je počutil ubogi oče, ko me je gledal odraščati? Posebej še, ker sam ni mogel imeti otrok. ... Zdaj tudi bolj razumem njegovo vzgojo. Včasih sem se počutila odrinjeno
in nerazumljeno, drugič spet neizmerno ljubljeno. Mnogokrat sem čutila njegove poglede in se hkrati spraševala, zakaj ga odbijam. Razumeš?« je hlipajoče mrmrala Marina.
»Vem, da je bilo tvoje odraščanje zelo težko. Največ sem za
to kriva jaz. Nisem mogla predelati tega, kar se mi je zgodilo. Morda sem tudi zato bežala od tebe in tvojih vprašanj.
Spominjala si me na svojega biološkega očeta. Podobna si
mu, veš.« Nagnusno, je pomislila Marina. Zdaj je temu človeku še podobna? Odkimala je z glavo.
39
ZGODBA
»Nisem mu podobna mama, ker ga sploh ne poznam. Nikoli mu nisem bila podobna in nikoli mu ne bom. Podobna sem Borisu, svojemu očetu, in nikdar mi tega več ne
ponovi. In, prosim, ne govori mi več o njem, nočem vedeti niti njegovega imena.« Mama je globoko zavzdihnila in
prikimala.
»Bi morda zdaj vseeno poiskali Andreja. Ko si odšla, se je
razjokal in skrušen odšel. Bojim se zanj. Morda on še mnogo bolj trpi kot ti?« je mama tiho vprašala.
»Zaradi mene,« je odvrnila Marina. Potem ko se je Marina pod tušem pogrela in povečerjala, sta odšli do Andreja. Ko jima je odprl vrata, ju je pogledal z objokanimi očmi.
»Lahko vstopiva?« ga je vprašala mama. Prikimal je in jima
naredil prostor. V tišini so sedli za mizo, Marina je videla,
da je na mizi steklenica žganja.
»Bi vidve tudi en požirek?« jima je ponudil. Mama je prikimala, Marina pa ne.
»Andrej, oprosti, nisem mislila, da si ti kaj kriv. Le vsega je
bilo v zadnjem času preveč,« ga je spravljivo pogledala. Andrej pa je še vedno strmel v mizo.
»Že ko sem te prvič videla, si mi bil simpatičen. Mislila sem
celo, da bi naju mama rada videla skupaj, da bi postala par,
a očitno je bilo, da sem se malo zmotila.« Mama jo je osuplo pogledala, Andrej pa se je komaj opazno nasmehnil.
»Ni mi bilo jasno, kako lahko nekdo toliko pomaga, spraševala sem se, kaj bi lahko bilo v ozadju tega« Andrej jo je
utrujeno pogledal.
»Nič ni bilo, le tvoja mama se mi je prikupila. Zdelo se je,
kot bi nenadoma spet imel mamo. Komaj sem čakal dan, da
bom spoznal tudi tebe, čeprav me je tvoja mama neprestano ustavljala in govorila, da še ni čas za to. Ko sem te spoznal, bi ti najraje to takoj povedal, a sem se bal tvoje reakcije. Ni še čas za tako novico, me je ustavljala tvoja mama.
Očitno je bilo tudi zdaj prezgodaj,« je pripovedoval.
»Res je bil nepravi čas, toda sprašujem se, kdaj bi bilo bolje.
Verjetno bi vedno enako reagirala.« Potem je počasi vstala in stopila k njemu.
»Andrej, moj brat, vstani, prosim in me objemi,« ga je zaprosila, ko je stala ob njem. Potem je Andrej počasi vstal in
jo prijel za roke.
»Ko bi ti vedela, kako sem si vedno želel imeti brata ali sestro. Trpel sem, ko sem bil edinec, ti ne veš, kako,« ji je zašepetal.
»Vem, ker sem bila na istem kot ti. Tudi jaz sem si želela
imeti družbo.« Potem jo je Andrej počasi objel in Marina
mu je vrnila objem.
40
»Moja sestra,« je komaj slišno zašepetal. Marina je čutila,
kako se je nenadoma sprostila napetost. Solze, ki so se mešale na njunih licih, so odprle ventil čustev. Mama pa je sedela za mizo in ju presrečna opazovala. Tudi njena lica so
bila mokra – od sreče.
IX.
Ko je Suzana po nekaj mesecih spet obiskala Marino, je vedela, da se je v njej nekaj zgodilo. Videti je bilo, kot bi iz nje
odšla vsa napetost.
»Zacvetela si,« ji je Suzana dejala, ko sta se objeli. Marina je
le prikimala in se široko nasmejala.
»Zaljubljena sem,« ji je odvrnila.
»David ali Andrej?« jo je Suzana nagajivo pogledala.
»David!«
»Sta le našla pot drug do drugega po vsem tem času?« je
vprašala Suzana.
»Očitno sva ta premor potrebovala. Čeprav pravijo, da to ni
dobro, se je v najinem primeru izkazalo, da je včasih bolje
iti narazen kot na silo vzdrževati neko razmerje. Zaljubljena sem, tako zelo, da me kar boli,« je zašepetala Marina. Suzana se ji je smejala. Nekaj časa sta sedeli v tišini.
»Še nekaj se je zgodilo,« je nenadoma pripomnila Marina.
Ko jo je Suzana vprašujoče pogledala, je pogoltnila slino, ki
se je nabrala in začela pripovedovati. Povedala ji je vse, kar
je izvedela od svoje matere. Povedala ji je tudi to, da Boris
ni njen biološki oče, a zanjo je vedno bil, je in bo tudi v prihodnje ostal njen oče. Za vedno, je odločno ponovila. Ko je
to povedala, si je Marina obrisala oči. Suzana jo je gledala
od strani in si tudi sama brisala solze.
»Zato je bila tvoja mama taka do tebe? Imela je slabo vest.
In oče je ravnal tako, kot je zmogel. Rad te je imel, a vedno
si ga spominjala na človeka, ki te je zmogel spočeti. O, kaj
vse življenje prinese,« je sama pri sebi šepetala Suzana. Marina se je ozrla k njej. Do sedaj sploh ni razmišljala o tem, o
čemer je zdaj govorila Suzana. Toda, bilo je nekako logično.
»Mama si očita, da je bila kriva ona, ker je prisedla v tisti avto in šla z njim na pijačo. Morda se res ne bi zgodilo
nič, ali pa bi se kasneje, lahko že naslednji dan,« je še pripomnila Marina.
»Pa on, tvoj biološki oče. Kaj veš o njem?« Marina je sunkovito odkimala.
»Me sploh ne zanima nič o njem. Mama mi je povedala, da
je že umrl, a zame ne bi obstajal, četudi bi bil še živ. Mame
o tem ne bom ničesar več spraševala in čeprav bi mi hotela
ZGODBA
še kaj povedati, jo bom ustavila. Jaz svojega očeta imam in
drugega ne potrebujem.« To je povedala tako odločno, da
je Suzana le prikimala.
»Pa še nekaj sem izvedela,« je čez nekaj časa dejala Marina.
»Upam, da kaj lepšega?« Marina je prikimala.
»Dobila sem polbrata.«
»Kaj?« je zavpila Suzana in jo vprašujoče pogledala.
»Res. Izvedela sem, da je imel tisti moški, ki me je spočel,
takrat družino in majhnega sina. Ta fant je potem, ko sta
mu umrla mati in oče, poiskal mojo mamo, ker si je želel
spoznati svojo polsestro.«
»Ne morem verjeti. Pa ... saj to je tako kot mehiška nadaljevanka. Marina, saj se ne šališ z menoj, kajne?« Marina se je
nasmejala in odkimala.
»Zdaj se lahko temu smejim, ko pa sem izvedela za to novico, me je čisto strla. Mislila sem, da se tovrstna presenečenja sploh ne bodo končala. Uboga moja mama, kar precej tega je nosila na svojih plečih in skrivala pred menoj.«
»Kdo je ta brat? Si ga že spoznala?« Marina je prikimala.
»Ugani?«
»Kako naj to uganem, saj nisem vedeževalka,« je odkimala
Suzana. Marina je nekaj časa počakala, potem pa tiho rekla:
»Andrej je moj brat.«
»Kaj!?« Marina je prikimala in zrla v Suzano.
»Je to sploh mogoče? Jaz pa sem mislila, da se boš nekoč z
njim poročila.«
»Tudi jaz sem prvi hip, ko sem ga videla, vedela, da mi je
zelo všeč. A očitno kri res ni voda, zato zdaj razumem svojo
takratno simpatijo do njega.« Gledali sta druga drugo. Potem ji je Marina povedala vso zgodbo. Suzana jo je od časa do časa prekinila s kakšnim vprašanjem, sicer pa odkimavala z glavo.
»Je to sploh mogoče?« je šepetala venomer. Ko je Marina
končala pripoved, sta obsedeli v tišini in v svojih mislih.
»Navsezadnje res razumem obnašanje tvoje mame,« je tiho
dejala Suzana, Marina pa ji je prikimala.
»Ni lahko živeti s tako skrivnostjo, zdaj razumem tudi jaz,«
je odvrnila Marina.
»Povej,« je komaj slišno zamrmrala Marina, še vedno zaskrbljena.
»Očitno je prišel čas za odkrivanje skrivnosti,« je spet začela. Marina jo je vprašujoče pogledala. Ojoj, spet se pripravlja huda ura, je pomislila.
»Kaj se je zgodilo? Je kaj hudega?« Suzana je požrla kepo,
ki se ji je nabrala in prikimala. Marina jo je prijela za roke.
»Če nočeš, mi ni treba povedati. Res ne.« A je Suzana takoj
odkimala in odmaknila njeno roko.
»Moram ti povedati, dovolj je bilo skrivanja. Vso noč sem
prebedela in spoznala, da je prišel čas, da tudi jaz tebi odkrijem svoje srce.« Marina je začutila, da pripoved ne bo
vesela. Stisnilo jo je pri srcu.
»Torej, ko sem bila stara šestnajst let, sem imela fanta. Giovannija. Skupaj sva bila le tisto poletje, a zelo sem bila zaljubljena, verjamem, da tudi on. In zgodilo se je tisto, kar se
ne bi smelo. Zanosila sem.« Kaj, je pomislila Marina. Mar
sanjam?
»Končala sem drugi letnik gimnazije, on pa je končal tudi
nekaj podobnega v Italiji. Bil je Italijan. Ko sem izvedela, da
sem noseča, se je on že vrnil v svoj rojstni kraj, jaz pa sem
bila v tretjem letniku gimnazije.« Ne morem verjeti, je pomislila Marina. Kje je zdaj ta otrok?
Se nadaljuje
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 10
Ko je Marina naslednje jutro prišla v kuhinjo, je bila kava že skuhana, za mizo pa je sedela Suzana, povsem bleda.
»Suzana, je kaj narobe?« se je ustrašila Marina. Odkimala
je in ji z roko pokazala, naj sede na stol. Marina je prisedla
in jo prestrašeno opazovala.
»Tudi jaz bi ti rada nekaj povedala,« je čez nekaj časa zašepetala Suzana.
41
MALO ZA ŠALO
V šoli pozvoni telefon.
Glas: »Danes pa našega Janezka ne bo v šolo.«
Učiteljica: »Kdo pa kliče?«
»Moj oče,« se oglasi Janezek s telefona.
☺
»Janezek, zakaj si zamudil v šolo?«
»Zaspal sem, sanjal sem, da sem na nogometni tekmi.«
»Že, ampak to ni noben razlog!«
»Ja, igrali so dva podaljška.«
☺
»Kot vidim, ste danes zjutraj jedli mehko kuhano jajce,« reče okulist Urošu.
»Neverjetno, doktor! Ali se to vidi po očeh?«
»Ne po očeh, ampak po kravati.«
☺
Policista sta opazovala mavrico in eden reče:
»Tega pa res ne razumem. Država ima denar za takle kič, za
našo izobrazbo ga pa vedno zmanjka.«
☺
Sveže poročeni mladenič reče svojemu tastu:
»Zakon prinaša glasbo v življenje.«
»Res je,« pritrdi tast, »tudi jaz sem se hitro naučil igrati
drugo violino.«
☺
Človek pravi knjižničarki: »Sposodil bi si knjigo o načinih
samomora.«
Knjižničarka: »Ja, seveda. Kdo jo bo pa vrnil?«
☺
Snaha obišče taščo v bolnici. Tašča ves čas pogovora stoka in joka:
»Umrla bom!«
Snahi je naenkrat dovolj in reče:
»Če je bilo doslej vse po vaše, pa naj bo še to!«
☺
»Otroci, ali se lahko z vami igram indijance?«
»Ne, dedek, ne moreš! Ti si že skalpiran!«
V šoli se učijo zahtevnejše izraze. Učiteljica vpraša, Kaj je
to ‚katastrofa‘.
Janezek pravi: »Katastrofa bi bila, če bi zajec prišel v vrt in
obgrizel solato.«
»Ne, Janezek, to bi bila ‚škoda‘. Katastrofa bi bila na primer,
če bi strmoglavilo vladno letalo s predsednikom in vsemi
člani vlade in bi vsi umrli. Si razumel razliko?«
Janezek: »Ja.«
Čez nekaj dni pride šolski inšpektor kontrolirat znanje.
Vpraša: »Kdo mi lahko razloži, kaj je ‚katastrofa‘?«
Janezek ponosen: »Katastrofa bi bila, če bi strmoglavilo vladno letalo z vsemi člani vlade in bi vsi umrli.«
»Odlično razumeš pojme.«
Janezek pa še doda: »Ampak ne bi pa bila to škoda. Škoda
bi bila, če bi zajec v vrtu obgrizel zelje.«
☺
Janezek piše domačo nalogo, poleg njega pa dedek bere časopis. Nenadoma ga Janezek vpraša: »Dedi, kakšen stavek
pa je to: V hiši ni nobenega vina več.« »Strela, Janezek, to
sploh ni stavek, to je katastrofa!«
☺
Janez gre s prijateljico v kino, pred vhodom si kupi čokolado, ki jo med predvajanjem odvije in začne grizljati.
»A je dobra?« ga vpraša prijateljica.
»Odlična. Škoda, da si je nisi kupila še ti.«
☺
Včeraj zvečer sva z ženo sedela na kavču in se pogovarjala
o življenju. Pogovor je nanesel tudi na pomen dostojanstva
človeškega življenja.
Jaz sem ji rekel: »Draga, če se meni kdaj zgodi, da bi bil v
stanju vegetiranja, odvisen od aparatov in tekočin, prosim,
odklopi vse stvari, ki me držijo pri življenju.«
Ko sem to izrekel, je žena vstala, izklopila TV in mi vzela pivo.
☺
Edino, kar mi je v življenju dobro izpadlo – so zobje in lasje.
OGLASI –
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150
EUR. Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
1301A12 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +497157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
1311A2 – Naprodaj je Marlesova montažna hiša blizu Gornjega Grada v Savinjski dolini. Informacije na tel. 00386 3 5847 652 ali e-naslov: karl-heinz.
[email protected]
42
KRIŽANKA
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: DRUŽINA, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München,
Nemčija • Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55,
e-naslova: [email protected] in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
LETNA NAROČNINA (v Sloveniji): 26,95 EUR; cena izvoda: 2,45 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10
CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina,
ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN
SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk: tiskano v
Sloveniji.
43
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA PREDARLSKA
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
(glej pod župnijo München)
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
duhovno oskrbo vodi g. Alojzij Rajk, Essen
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (+386) 1 438 30 50, faks (+386) 1 438 30 55, e-naslov:
[email protected], http://rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
30 let društva Prijateljev SKM Merlebach
V naši kapeli sv. Jožefa smo se najprej Bogu zahvalili za skupno prehojeno pot.
Za dobrodošlico kruh in sol ter medica ali žganje
Ansambel »Ideal« je poskrbel za
ubrane domače melodije.
Folklorna skupina Škofja Loka nas je že tretjič popeljala
v deželo vrb in Kolpe.
Barvna paleta oblačil in plesnih korakov je navdušila vse
navzoče.
Tudi Štajerska ni izostala.
Nasmehnilo se nam je tudi Prekmurje.
Teja Potočnik nas je z igranjem na
citre očarala pri maši in v dvorani.
Našo obletnico je počastilo preko štiristo domačih in tujih gostov.
Po gorenjskem svatovskem plesu še
zadnji pozdrav občinstvu
Romanje v Einsiedeln - 45. let Slovenske misije v Švici
Napolnili smo svetišče v Einsiedelnu
Zbrani septembra 2013 pri Mariji v Einsiedlnu
Prinašanje slovenskih darov v zahvalo in priprošnjo za
blagoslov
Zbrani zbor mašnikov med petimi litanijami Matere
Božje
Glavno omizje na sredini polne dvorane v Dorfzentrumu
Slovenska misija deluje
pod varstvom blaženega
škofa Slomška, ki je upodobljen na banderu
Veleposlanik RS v Švici in Kneževini Liechtenstein, gospod
Franc Mikša med nagovorom slovenskim rojakom.
Kontrabasi tamburaškega
orkestra Tamburjaši
Preden se takšna množica uredi za skupinsko sliko, traja
nekaj časa
`