Oktober 2010 - Rafaelova družba

oktober 2010, letnik 59, številka 10
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Leto
krščanske dobrodelnosti
in solidarnosti
Otroci so najina prva ljubezen
in obveznost
2
Višarski utrinki
6
Kreposti
8
Čistost
9
Slovenci na Madagaskarju
10
Mlada srečevanja
11
Se slovenska Cerkev prebuja? 12
Prisluhnimo domovini
13
Slovenija moja dežela
14
Iz življenja naših župnij
16
Zgodba
36
Lučkin kotiček
41
Malo za šalo
42
Prva stran ovitka: Ljubo Bekš – Pri izviru
Druga stran ovitka: Kulturni praznik Prijateljev SKM
Merlebach 4. in 5. septembra v Stiring-Wendlu
Tretja stran ovitka: Rafaelova družba – Leto krščanske
dobrodelnosti
Četrta stran ovitka: Gašper Furman – Leto krščanske
solidarnosti
Govorili so, da je človek »naše največje
bogastvo« in takoj z njim zapolnili premnoga brezna in jame na Slovenskem.
Potem, ko so se malo umirili, so »naše
največje bogastvo« pošiljali v različna
delovna taborišča – Goli otok, Grgur, še
malo kasneje so začeli iskati »družbenopolitično« neomadeževane osebe, ki
so lahko upale na boljša delovna mesta, ne glede na doseženo izobrazbo in
znanje. Tisti izobraženi, z dokončanimi šolami, pa so zaradi svoje družbenopolitične neprimernosti ostali pred zaprtimi vrati, a stalno pod budnim očesom
za to poklicanih špicljev. Tako so nastajali in se polnili razni dosjeji, ki so odločali tudi o tem, ali bo »naše največje bogastvo« – državljan lahko šel naprej v
šole, bo dobil službo, za katero se je potegoval, ali bo preprosto izločen iz izbire.
In tako naprej do dandanes, ko v ustavi piše, da smo socialna država, pa vlada
s svojo neaktivnostjo skrbi, da naše »največje bogastvo« nima več službe, delavce mečejo na cesto kot za stavo, brez vseh pravic. Potem, ko se zadeve pripeljejo
do nevarnega roba, sprejmejo zakon o minimalni zajamčeni plači, jo celo določijo, a glej ga vraga, nič ne naredijo, ko velika večina podjetij te plače ne izplačuje v predpisani višini. Še več, delavci čakajo na svoje plačilo tudi po več mesecev ali let, lastniki podjetij pa iščejo in največkrat tudi uspešno najdejo pot,
da si izplačajo mastne nagrade, odpravnine … in živijo s polnimi žepi naprej.
Ponudijo nam novi slogan »Vsi različni, vsi enakopravni«. Presenečeno takoj ugotoviš, da nisi več enakopraven državljan, ker je tisti, ki je malo ali precej drugačen
kot ti, več vreden oziroma ga država ščiti in neguje samo zato, ker je hotel biti malo
zunaj meril, ki naj bi veljala za normalne državljane. Medijski komentatorji,
ustvarjalci javnega mnenja, nam kristjanom dan za dnem pošiljajo novico, da
smo kot katoličani netolerantni, homofobični, nazadnjaški, da ne razumemo sodobnih trendov družinskega in partnerskega življenja, da mlade zavajamo in smo
tako ali tako vsi del pedofilske združbe. V takih trenutkih me prime tista nostalgija
po starih časih, ko sem bil samo drugorazreden in politično zaslepljen državljan.
K razmišljanju me je spodbodla novica z vladne komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ko so razpravljali o noveli zakona o odnosih Slovenije s Slovenci zunaj meja. Beseda je tekla o dopolnilu k 14. členu novele zakona, ki je
predlagal črtanje omembe slovenskih rimskokatoliških misij. Sporne misije naj
bi nadomestili s skovanko »nepridobitna oseba zasebnega prava«. In v čem je
problem? Ne v splošnem dejstvu in zavedanju, kaj vse so misije storile in še
danes delajo v dobrobit slovenskemu rojaku po svetu. Ne, problem je v naši
ustavni definiciji ločenosti Cerkve od države. Nekateri v omembi misij vidijo
vpletanje Cerkve v državno sfero oziroma njen morebitni »strašljivi« politični
vpliv. In to je jedro spora.
Še dobro, da dopolnilo ni bilo sprejeto in da živim v letu 2010, ko jame in brezna niso več ena od opcij!!!!!
Vse dobro.
Ljubo Bekš
POGOVOR MESECA
Otroci so najina
prva ljubezen
in obveznost
Razgovor z veleposlanikom dr. Stanislavom
Raščanom in njegovo soprogo
prof. dr. Ireno Mlinarič-Raščan
Spoštovani, poslavljate se z Dunaja, kjer ste kot
veleposlanik pri OVSE (Organizacija za varnost in
sodelovanje v Evropi) službovali štiri leta. Preden
Vas vprašam, kakšni občutki Vas obdajajo, Vas
prosim, da se bralcem Naše luči sami predstavite.
Rojen sem bil v Veliki Polani v Prekmurju v družini s tremi
otroki. Tu sem končal osnovno šolo. Nadaljeval sem na gimnaziji v Murski Soboti. Že takrat sem si želel postati diplomat, vendar je bilo v takratni Jugoslaviji zaradi političnega
enoumja zame to neizvedljivo, saj me zaradi mojega ideološkega prepričanja ne bi vzeli v diplomacijo. Doštudiral sem
medicino in se po enoletnem službovanju kot splošni
zdravnik v Prekmurju in dveletnem delu kot raziskovalec v
Kanadi v Torontu pridružil mladi slovenski diplomaciji.
Podiplomsko sem se izobraževal na diplomatski akademiji
na Dunaju, magisterij in doktorat sem iz mednarodne politologije opravil na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani,
kjer občasno predavam. Sodelujem tudi s centrom George
C. Marshall za evropske varnostne študije v Garmisch Partenkirchnu, kjer sem se podiplomsko izobraževal in kjer
sodelujem na varnostnih konferencah in izobraževanju iz
varnostnih področij. Kot diplomat sem v zunanjem ministrstvu opravljal najvišje funkcije generalnega sekretarja in
generalnega direktorja ministrstva. V tujini sem kot diplomat služboval na Japonskem, v Iranu in na Dunaju. Živel in
študiral oziroma delal pa sem še v Kanadi in Nemčiji.
In gospa profesorica?
Tudi jaz sem rojena v družini s tremi otroki, sem iz Odrancev, kjer sem končala osnovno šolo. Na Univerzi v Ljubljani
šem študirala farmacijo, diplomsko nalogo sem opravljala v
Amsterdamu. Med študijem sem bila zelo aktivna v študentskih gibanjih in predsedovala svetovni organizaciji
študentov farmacije IPSF. Magisterij in doktorat s področja
2
Irena Mlinarič-Raščan, Pija Marija, Ema Odra, Pavel Panon
medicinske genetike sem pridobila na Medicinski fakulteti
v Ljubljani. Kot podoktorska raziskovalka sem tri leta delovala na Univerzi v Torontu, pozneje štiri leta na Univerzi v
Tokiu, oboje na področju genetike raka. To je bilo zame zelo ustvarjalno obdobje in kot večkrat poudarim trda a bogata šola. Udejstvovala sem se tudi kot gostujoča profesorica na Dunaju in v Bernu. Zaposlena sem na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani kot univerzitetna profesorica.
Sva starša treh čudovitih otrok, Ema Odra je rojena v Tokiu,
Pavel Panon po vrnitvi v Sloveniji in Pija Marija na Dunaju.
Službovali ste v več krajih, kako bi kot diplomat
primerjali te različne države. Je delo diplomata v
vseh treh podobno ali se po čem razlikuje?
Delo diplomata je na nek način podobno v vseh treh državah, po drugi strani pa se razlikuje že z zemljepisno in kulturno oddaljenostjo od matične države. Specifika dela pa je
izraz predvsem političnih razmer v državi, nivoja diplomatskih odnosov med Republiko Slovenijo in državo gostiteljico. Hkrati pa je odsev specifičnih interesov Slovenije v
nekem obdobju, ki so bodisi gospodarski ali politični.
Katera od teh vam bo ostala najbolj pri srcu in zakaj?
Vse države so se nam zajedle globoko pod kožo, kakor tudi
celotni družini. Japonska morda najbolj, ker je bila prva di-
POGOVOR MESECA
plomatska postojanka, tam se nama je rodila prva hčerka
Ema, daleč od doma smo si ustvarili topel dom. Energija, ki
jo je bilo potrebno vložiti, da smo osvojili nov svet, je bila velika, in si potem upravičeno lastiš osvojen svet, ki postane
moj, naš. Naša Japonska še vedno živi, predvsem preko prijateljstev in službenih kontaktov, ki jih imamo. Doma gojimo
japonsko kulturo in se povezujemo z japonsko skupnostjo. V
Iranu sem bil krajši čas in ga nisem tako osvojil, je pa s svojo tisočletno tudi predislamsko kulturo name naredi izreden
vtis. Na Dunaju smo se že takoj počutili doma, je vendar naša nekdanja prestolnica, s katero nas vežejo stoletja zgodovine, ki smo jo z veseljem na novo odkrivali. Otrokoma je postal pravi dom, spletla sta prijateljstva, dobila sta zelo želeno
sestrico Pijo Marijo in postala sta velika brat in sestra. Povsod, kjer živiš, pustiš delček sebe, in ko se vračaš, se zdi, da je
potrebno samo popihati prah s sledi stopal in nadaljuješ,
kjer je prejšnji korak zastal, zaveš se relativnosti časa.
Kaj je temeljno poslanstvo slovenskega diplomata in
koliko je Slovenija prisotna na Japonskem in v Iranu?
Temeljno poslanstvo diplomata je zastopanje interesov svoje države in skrb za Slovence po svetu. Slovenija je na Japonskem prisotna preko svojih ljudi, ki tam ustvarjajo krajše in daljše življenjsko obdobje, prav tako ali še bolj pa s
svojim gospodarstvom.
Pod goro Fudži, januar 2007
Na resnost meddržavnih interesov kaže nivo diplomatskih
odnosov, kot je primer prisotnosti veleposlaništva, ki ga potem predstavlja bodisi veleposlanik kot najvišji odposlanec
predsednika države ali ima država nižji nivo zastopanja
preko odpravnika poslov.
Na Japonskem so se odnosi med državama vidno izboljšali
po imenovanju veleposlanika kot vodje veleposlaništva. V
Iranu je v začetku delovanja veleposlaništva bil imenovan veleposlanik, že vrsto let pa vodijo naše veleposlaništvo odpravniki poslov, kar je odraz trenutnih političnih razmer v Iranu.
Izhajate iz praktično krščanske družine in tega
niste nikoli skrivali. Kako, da so vam kljub temu
zaupali to mesto?
Po demokratičnih spremembah v Sloveniji imamo verni in
neverni ljudje enake pravice in je s tem konec političnega
enoumja. Slovenija se je pridružila EZ in NATU, kjer se prav
tako poudarja verska svoboda kot ena temeljnih človekovih
pravic. Služboval sem v OVSE, kjer je pogoj za vstop vsake
države v organizacijo, da sprejema demokratične norme in
upošteva človekove pravice, tudi pravico do svobodnega izražanja vere.
Zame je bilo nenavadno, da ste kot tako visok
diplomat pri naših slovenskih mašah brali berila in
prošnje in prihajali redno k svetemu obhajilu.
To se nam zdi nenavadno iz slovenskega zornega kota. Veliko diplomatov iz držav z dolgoletno demokratično tradicijo odprto prakticira svoja, sicer različna verska prepričanja. Tudi katoliki diplomati smo se večkrat srečevali pri
svetih mašah, kulturnih dogodkih v katoliških cerkvah.
Nunciatura že nekaj desetletij organizira tradicionalno septembrsko uvodno mašo v začetek zasedanja Mednarodne
organizacije za miroljubno uporabo jedrske energije (IAEA), ki jo vodi ponavadi kardinal, odgovoren za odnose z
državami (vatikanski minister za zunanje zadeve). Te svete
maše se udeležijo tudi diplomati drugih ver.
Kako ste svoje krščanstvo prakticirali v Iranu in
daljni Japonski?
V vsaki državi se ponavadi diplomatska in tuja gospodarska katoliška skupina srečuje pri nedeljski sveti maši. Na Japonskem živi sicer manj kot en odstotek kristjanov in manj
kot polovica odstotka katoličanov, številčno pa to predstavlja 700 000. Krščanstvo je bilo na Japonskem zelo preganjano, zato je še zmeraj zelo veliko skritih kristjanov, ki svoje vere ne upajo javno izkazovati.
3
POGOVOR MESECA
V Tokiu je bilo kar nekaj možnosti za mašo, tudi v angleškem jeziku pri frančiškanih in na katoliški univerzi Sofia,
v cerkvi sv. Ignacija. Naša prvorojenka Ema je bila krščena
v kapeli nunciature v Tokiu. V bolj oddaljenih krajih smo
pogumno sodelovali tudi pri mašah v japonščini. Nepozabna pa je seveda misijonarska maša pod goro Fudži, ki jo je
daroval gospod Vladimir Kos.
V Iranu smo imeli nedeljske maše v nunciaturi, ki jih je vodil kar nuncij kot diplomatski predstavnik Svetega sedeža,
ki je skrbel poleg svojega diplomatskega poslanstva še za
dušni blagor kolegov diplomatov.
Ste pri teh svojih srečevanjih s krščansko
skupnostjo srečali še kakšnega rojaka?
Na Japonskem smo srečali jezuita dr. Vladimirja Kosa in
prof. Janeza Mihelčiča. Pater Mihelčič je kmalu po našem
prihodu na Japonsko odšel najprej v Rusijo in potem še naprej v Kirgiško republiko, kjer sem ga tudi že obiskal. Gospod Kos pa skoraj vsako leto prihaja v Slovenijo in se z
njim tudi družinsko srečujemo.
Kako se družina prilagaja vaši »izseljenosti«?
Uspelo nama je uskladiti strokovne ambicije vsakega izmed
naju z družinskim življenjem. Gotovo je zato potrebno veliko razumevanja, sprejemanja in sklepanja kompromisov.
Še dobro, da je Stanko diplomat, da zna stvari tako speljati,
da so vsem prav. Enim bolj in drugim manj, menda je to
smisel kompromisa.
Selitve, daljše in krajše odsotnosti za družino niso enostavne, bolje rečeno, so velika obremenitev. Medtem ko ima življenje in delovanje v mednarodnih okoljih mnoge prednosti. Enostavno lahko rečem, da je to najboljša šola, ker se
učiš že s tem, da si in da se daš podučiti. Spoznavanje različnih kultur odpre človeku širino, kakor da je kultura šifrirna koda duhovnega sveta. Spoznati je torej dekodirati in
razumeti. Razumeti svet in še prej sebe. To pa omogoča kritičen in avtonomen odnos posameznika do sveta.
Otroka sta se dobro prilagodila velikokrat trdi šoli življenja.
Znanje je pri nas neprecenljiva vrednota, zavedamo pa se,
da se ne more udejanjiti brez osebne sreče posameznika z
živo domišljijo. Otroci so najina prva ljubezen in obveznost.
Otroka Ema in Pavel sta hodila v šolo na Dunaju.
Kako se bosta vživela v novo šolsko okolje
v Sloveniji?
Ema in Pavel sta obiskovala mednarodno ameriško šolo na
Dunaju. V Sloveniji bosta nadaljevala šolanje na svoji prejšnji šoli v Ljubljani. Mednarodne šole dajo otrokom veliko
širine in veliko znanja. Zato upam, da bosta kos novim izzivom. Na Dunaju sta obiskovala tudi pouk slovenskega jezika in glasbeno šolo.
Med bivanjem na Dunaju ste bili povezani z domačo
župnijo v Sloveniji, kjer so otroci sprejeli zakramente.
Midva s soprogo se še zmeraj vračava »domov« v Prekmurje, v Veliko Polano in Odrance, zato je »naših« župnij v Sloveniji več, kakor tudi v tujini. Gotovo pa smo najbolj povezani z župnijo v Ljubljani, kjer sedaj živimo.
Kakšni so vaši načrti za prihodnje. Boste ostali
v Sloveniji ali vas bo diplomatska pot odpeljala
v nove izzive?
Lepo je živeti doma, a dolžnosti kličejo in službe zahtevajo
prilagodljivost. Vsaj nekaj let bi želeli ostali v Sloveniji, da
otroci poženejo in poglobijo korenine, izostrijo jezik in
osvojijo slovensko kulturo. Ko pa bo dozorel čas, bi si seveda želeli spet na novo diplomatsko pot ali pa ponovno hoditi po stopinjah v tujini, ki smo jih že prehodili..
Imamo Slovenci dovolj dobrih diplomatov?
Slovenci smo imeli v zgodovini kar nekaj dobrih diplomatov, ki so službovali v diplomacijah držav, v katerih smo Slovenci bivali. Vesel sem, da je v zadnjem času izšlo kar nekaj knjig, ki opisujejo njihovo življenje. Prav tako smo na Dunaju v okviru Slovenskega znanstvenega inštituta organizirali kar nekaj srečanj, tudi s pomočjo dunajskih
arhivov, da smo našli nekatera nova imena slovenskih diplomatov, ki so službovali v AvstroOgrski in tudi v obeh Jugoslavijah. Seveda pa se
najbolj intenzivna in prava slovenska diplomacija v okviru samostojne države odvija zadnjih
Širša družina se veseli sv. krsta Pije Marije pri Sv. Trojici v Odrancih. dvajset let v samostojni državi Sloveniji.
4
POGOVOR MESECA
poznano naše delo na področju razminiranja, pomoči civilnim žrtvam min in travmatiziranim otrokom ter otrokom,
prizadetim zaradi jedrske nesreče v Černobilu. In še mnogo drugega bi moral našteti.
Kako po dunajski izkušnji gledate na naše
izseljence?
Sam sem že od ustanovitve pred 20 leti član Svetovnega slovenskega kongresa in sem bil tudi podpredsednik kongresa in predsednik Slovenske konference kongresa in sem
srečeval naše rojake v Kanadi, Nemčiji, ZDA, Italiji, na Madžarskem in sedaj tudi na Dunaju. Velika večina jih z neverjetno predanostjo in skrbjo goji slovenski jezik in kulturo. Tako je tudi na Dunaju, kjer deluje poleg slovenske katoliške misije še več društev in slovenskih krožkov.
Slovensko skupnost na Dunaju sta pri slovesni maši narodov v katedrali sv. Štefana predstavljala tudi Ema in
Pavel Raščan, na fotografiji z župnikom Antonom
Šteklom in gospo Anico.
Kako dobro na tujem poznajo našo državo oziroma
kako gledajo na njo?
Našo državo na tujem spoznavajo preko pomembnih mednarodnih dogodkov, kot so srečanje predsednika ZDA in
Rusije, predsedovanja EZ, predsedovanja OVSE in seveda
tudi preko pomembnih športnih dogodkov, športnih zmag,
športnikov in umetnikov ter znanstvenikov. Mnogi so tudi
presenečeni, da imamo na tako majhnem koščku tako veliko različnost kultur in narave.
Po čem se v svetovni diplomaciji ceni določena
država? Je tu pomembna velikost, gospodarska
razvitost, njena mednarodna aktivnost?
Gotovo šteje njena moč, tako gospodarska, zemljepisna in
seveda še zmeraj tudi vojaška. Ceni pa se tudi njena kredibilnost, da se zavzema za pozitivne vrednote v mednarodni
skupnosti, za red, mir in pravičnost. Da aktivno sodeluje v
mednarodni skupnosti in se ne drži samo lastnih ozkih in
sebičnih interesov.
In kje je tu naša država?
Mislim, da spada Slovenija med te kredibilne in mednarodno aktivne države. Izvoljeni smo bili v Varnostni svet Organizacije združenih narodov, predsedovali smo EZ in
OVSE. Preko raznih organizacij in fundacij pomagamo najbolj ranljivim skupinam prebivalstva po svetu. Po svetu je
So dobro organizirani in kakšen se vam zdi njihov
odziv oziroma pripravljenost na sodelovanje?
Morda bi si lahko želeli večje povezanosti in integriranost
dejavnosti. Z leti število aktivnih Slovencev, živečih na Dunaju, pada. Več pa je mlajših, ki krajše obdobje študirajo in
jim je bolj zanimivo, da se vključujejo v druga okolja in dejavnosti, ki niso nujno povezana s Slovenijo. Vključenost bi
bila potrebna vsaj do določene mere, da se ne bi izgubila
njihova osebna pripadnost slovenski skupnosti pa tudi slovenski značaj Dunaja. Po drugi strni pa imata raznolikost
in neodvisnost svoje prednosti. Doprineseta k širitvi okolja,
v katerem se lahko širi tudi znanje in vedenje o Sloveniji.
Kaj je vam osebno pomenila možnost sodelovanja
in obiskovanja slovenskih svetih maš na Dunaju?
Je to potrebno tudi še danes in kaj bi po vašem
mnenju morali storiti, da bi se ta povezanost
rojakov na tujem še povečala?
Slovenska katoliška misija na Dunaju nas je kot celotno
družino povezovala največ z rojaki iz Prekmurja, pa tudi
vsemi ostalimi Slovenci z Dunaja. K njej so prihajali tudi
študentje in ljudje, ki so se samo za kratek čas ustavili na
Dunaju in so prišli poiskat še slovensko duhovno plat našega sobivanja v večmilijonskem in etnično zelo različnem
velemestu. Otroci so prihajali tudi na miklavževanje, otroške igrice in nedeljska kosila, rojstne dneve, godove in še bi
lahko našteval, kaj smo poleg redne nedeljske maše še imeli v pastoralnem centru. Mislim, da bi morali ohraniti pastoralne centre in jih še razširiti v Bruslju in podobnih središčih, kjer se povečuje število slovenskih rojakov.
Pogovor je vodil župnik Toni Štekl.
5
ODMEVI
Višarski utrinki
Rafaelova družba in Zveza evropskih
izseljenskih duhovnikov že 22 let organizirata
na prvo nedeljo v avgustu »vseslovensko«
romanje na Svete Višarje. Kdor se je tega
čudovitega romanja že enkrat udeležil, si vedno
spet želi biti zraven.
Nepozabni so občutki, ko se ob premišljevanju križevega pota skupaj z mladimi ali tudi z manj mladimi povzpneš na vrh
višarskega hriba. Pa tudi tisti, ki se odločijo za vzpon z žičnico, so bogato poplačani z razgledom na ta čudovit gorski
svet. In se potem v Marijinem svetišču naenkrat počutiš doma, pri Materi. Preproste, prisrčne slike Toneta Kralja izražajo mir in zaupanje. Rojaki iz Stuttgarta in okolice smo se odločili, da se tudi letos udeležimo tega romanja. Nekateri so
prišli že iz Slovenije, drugi direktno iz Nemčije, nekateri peš,
drugi z žičnico. Toda če si se malo ozrl okrog, se ti je zdelo,
da se poznaš z vsemi romarji. Štajerci, Prekmurci, Gorenjci
in Primorci, s koroškega zamejstva, Italije, Benečije, domač
iz Berlina, Münchna, Augsburga, Frankfurta … in še in še.
Zbrali smo se na ploščadi za cerkvijo in ob 10.30 prisluhnili predavanju gospoda Kopeiniga, direktorja doma v Tinjah
Romarski pogled na višarsko svetišče
6
Pozdrav in voščilo nadškofu dr. Francu Krambergerju
na Koroškem. Med tem so člani pevskega zbora Obzorje iz
Stuttgarta skupaj z mešanim pevskim zborom iz Ulma, Augsburga in Ravensburga vadili pesmi za sveto mašo in popoldanski kulturni program.
Slovesno sveto mašo je ob 12. uri daroval mariborski nadškof, metropolit dr. Franc Kramberger ob somaševanju izseljenskih duhovnikov in rektorja višarskega svetišča gospoda župnika mons. Dionisia Mateuciga iz Žabnic. V pridigi je gospod nadškof med drugim izrazil zelo lepe misli o
Mariji – Jezusovi in naši Materi. Ob koncu bogoslužja je
slovesno zadonela pesem »Marija skoz življenje«.
Na ploščadi za cerkvijo je bil nato še kratek kulturni program
s pozdravnimi besedami in čestitko gospodu nadškofu dr.
ODMEVI
Janez Modic in Zvone Štrubelj, izseljenska duhovnika in
višarska peš romarja
Slovenski romarji iz Ingolstadta
Krambergerju za zlat mašni jubilej. Slovesnost je s svojim petjem obogatil že omenjeni združeni pevski zbor pod vodstvom Romana Kutina, župnika iz Augsburga. Gospod Peterle
pa je s kratkim nagovorom razvedril navzoče. Druženje se je
potem še nadaljevalo ob dobri kapljici gostoljubnih Primorcev.
Vrnili smo se v dolino in na domove, hvaležni in zadovoljni, da nam je bil podarjen tako lep dan.
Pozneje sem jo videla v cerkvi, kako umirjeno in zbrano sede v klop, kakor nič več utrujena.
Cilka Novak
Višarski utrinki I.
Letos sem romala sama. Tako, z nahrbtnikom in s palico v
hrib. V meditaciji rožnega venca me je spremljala Marija.
Dohitela sem mlado družino in postala pozorna na drobnega fantka, ki je z majhnim nahrbtnikom korakal med
staršema. »Pa mislite priti na vrh?« sem jih nagovorila. Veselo sta odvrnila: »Še ne vemo. Nič ni, kar bi morali, bomo
še videli.«
»Pa greste danes prvič sem gor?« me je še zanimalo.
»Ne, midva sva bila že velikokrat, on pa je letos drugič. Lansko leto sva ga še nosila, prihodnji mesec bo star dve leti.«
Eno uro kasneje so stali vsi trije na ploščadi za cerkvijo.
II.
Pot se vzpenja, vedno manj ljudi prehitim, vsi so menda že
spredaj ali pa nekje zadaj. Pred sabo zagledam ženico, vso
sklonjeno in krhko. Noge se ji utrujeno zapletajo, čez rame ji
visi jopica. Njena spremljevalka, morda vnukinja, je nekaj
metrov pred njo in vedno spet čaka. Nič je ne podpira, tudi
palice nima ženica. Pa tudi nahrbtnika ali torbice s stekleničko vode nima. Ne vidim ji dobro v obraz. Je to morda tista žena, ki je pred petnajstimi leti z nami sem gori molila
križev pot in vsa lahkotna pri 70. letih preskakovala to kamenje? V šolenčkih, tudi brez palice in nahrbtnika. Morda ...
III.
Končno sem na vrhu. Poiskati moram svojega moža, ki se
je pripeljal z žičnico. Ne morem si kaj, stopila bom še prej v
Ehrlichov dom – naš Slovenski dom na Višarjah. Nekaj ljudi stoji tu v prijaznem pogovoru, gotovo se poznajo. Pozdravim – prijazno odzdravijo in se mi nasmehnejo. Me tudi poznajo?
Na mizi za vrati stoji lonec s čajem, kot vedno, vsako leto.
Nekdo drži v roki pladenj s pecivom in mi ponudi. »Hvala,
še raje bi en čaj.« Mlado dekle ob loncu pohiti: »Seveda, izvolite prosim! Ste peš? Od kod?« »Iz Žabnic, drugače pa iz
Stuttgarta. Danes zjutraj ob dveh smo krenili na pot.«
»Oh, zanimivo, jaz pa iz Frankfurta. Ampak ne danes. Tu
smo že tri dni.«
Višarski dnevi mladih. Tudi pri sveti maši so sodelovali.
Brali berilo, prošnje, prinašali darove. Naši mladi.
C. N. P. iz Stuttgarta
Pevski zbor iz Augsburga je letošnje romarje spremljal z
ubranim petjem.
7
KATEKIZEM
KREPOSTI
381. Kaj je pravičnost?
Pravičnost obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjim to, kar jim gre. Pravičnost do Boga se imenuje »krepost bogovdanosti«.
382. Kaj je srčnost?
Srčnost daje trdnost v težavah in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Človeka pripravi do zmožnosti, da žrtvuje celo svoje življenje za pravično stvar.
383. Kaj je zmernost?
Zmernost brzda nagnjenje do naslad (ugodja), usposablja
voljo za gospostvo nad nagoni in daje, da se pri uporabljanju ustvarjenih dobrin držimo prave mere.
384. Kaj so božje kreposti?
So kreposti, ki imajo za svoj izvor, nagib in neposredni
predmet Boga samega. S posvečujočo milostjo usposabljajo človeka za življenje v povezanosti s Sveto Trojico. So temelj, duša in značilnost kristjanovega nravnega delovanja;
oživljajo vse človeške kreposti. Božje kreposti so poroštvo
za to, da je Sveti Duh v zmožnostih človeškega bitja navzoč
in deluje.
385. Katere so božje kreposti?
Božje kreposti so vera, upanje in ljubezen.
386. Kaj je vera?
Vera je božja krepost, s katero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je razodel in nam sveta Cerkev predloži v verovanje, kajti Bog je resnica sama. Z vero
se človek svobodno izroči Bogu. Zato si tisti, ki veruje, prizadeva, da bi spoznal in izvrševal božjo voljo, saj »vera deluje po ljubezni« (Gal 5,6).
387. Kaj je upanje?
Upanje je božja krepost, s katero od Boga pričakujemo in
hrepenimo po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v
Kristusove obljube in opirajoč se na pomoč milosti Svetega
Duha, da bi tako zaslužili večno življenje in ostali stanovitni do konca zemeljskega življenja.
8
388. Kaj je ljubezen?
Ljubezen je božja krepost, s katero ljubimo Boga nad vse in
iz ljubezni do Boga ljubimo svojega bližnjega kakor sami
sebe. Jezus napravlja iz nje novo zapoved, polnost postave.
Ljubezen je »vez popolnosti« (Kol 3,14), temelj drugih kreposti, njihova duša, navdihovalka in urejevalka: brez ljubezni »nisem nič« in »mi nič ne koristi« (1 Kor 13,1-3).
389. Kaj so darovi Svetega Duha?
Darovi Svetega Duha so trajna razpoloženja, ki napravijo
človeka voljnega, da sledi božjim navdihom. Sedmeri darovi so: dar modrosti, umnosti, sveta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu božjega.
390. Kaj so sadovi Svetega Duha?
Sadovi Svetega Duha so popolnosti, izoblikovane v nas kot
predujem večne slave. Cerkveno izročilo jih našteva dvanajst: »Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, dobrohotnost, krotkost, zvestoba, skromnost, zdržnost, čistost« (Gal 5,22-23 vulg.).
MLADINSKA STRAN
Čistost
Draga Petra! Že večkrat si pisala o čistosti, vendar jasnega odgovora, kako jo živeti, še nisem zasledil. Moje vprašanje je kratko: kaj mi lahko pomaga, ko se trudim, da bi živel čistost?
Ciril
Dragi Ciril! Čistost duše lahko primerjamo s čistostjo vodne gladine - jasna je, lepa in prozorna. Lepa je zato, ker je
lepota že v njej, čistost jo samo napravi razvidno. Božja
navzočnost je tista, ki prežene temo in umazanijo in daje
srcu svetlobo čistosti.
Zato pomeni iskati čistost iskati Boga in božjo ljubezen. Prvi kraj zato postaneta spoved in sveta maša. Spoved, ker
nam Bog odpusti grehe in daje vedno znova milost, da pričnemo na novo. Dejansko lahko samo od njega prejmemo
čistost; kajti ni v naši moči, da bi lahko oprali svojo dušo; to
lahko stori samo Bog, ki nas je vzljubil. Toda on nam pušča
tudi Svetega Duha, ki ostaja v srcu. Tam je kot drobna lučka, ki nam govori prek vesti, kaj je prav in kaj ni. Prejemanje obhajila je nadaljevanje te rasti v ljubezni. Jezus nas nahrani s seboj in postane »naša močna obramba in zavetje in
moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča« (iz psalmov).
Konkretna sredstva so odvisna od okoliščin, vedno pa so ti
lahko v pomoč tri temeljne smernice. Med temi je najprej
upanje: da tudi ti še lahko napreduješ, čeprav si velikokrat
padel in ne veš več, zakaj bi še poskušal, ali si prepričan, da
od tam, kjer si, ne moreš nazaj. Vendar upaš proti upanju
zaradi božje dobrote, ki se ne zna ustaviti. Potem je pomembna vera, da je čistost srca zate mogoča in da ti Bog
podarja svoje usmiljenje, da on želi zate, da bi zmogel. Da
sta njegova smrt in vstajenje služila prav temu, da boš lahko postal nov človek in sprejel njegovo odpuščanje, ki te
očiščuje. In nazadnje je pomembno, da se odločiš za življenje ljubezni do bližnjega. To je tista ljubezen, ki išče najprej
darovanje, ki se vzgaja, se uči »zatirati« lastno sebičnost,
išče, kako razumeti in sprejeti drugega kot človeka; ki misli, čuti, ljubi; ki išče skromnost, spravljivost, zmernost, resnico in usmiljenje, ponižnost ...
Pomeni, da se odločiš, da boš rekel ne vsemu, za kar veš, da
te vleče v nasprotno smer - nekatere revije, članki ali televizijske oddaje, nekateri prijatelji - rečeš stop domišljiji, ko
hoče iti v napačno smer; umakneš pogled s plakatov, ki izzivajo; se izogibaš okoliščinam, v katerih veš, da hitro padeš
itd.
Čistost se rojeva iz ljubezni in postaja vir prave ljubezni.
Išče pripadnost in službo božjemu. Zato je posebej poudar-
jena v poklicih posvečenega življenja, kjer jo te osebe živijo
s pomočjo zaobljube celibata (neporočenosti), vendar je razumljivo, da jo živi vsak v odnosu do drugega, ko mu želi v
vseh dejanjih služiti in iskati njegovo dobro. Enak cilj ima
življenje poročenih ljudi, ki čistost živijo v posebnem odnosu do sozakonca. Zakonska čistost se uresničuje prav tako v
ljubezni in službi drug drugemu z odgovornostjo zakonskega življenja in posebnega poslanstva pri sprejemanju in
vzgoji otrok in drugimi nalogami za srečno družinsko življenje.
Čistost in bistrina življanja naznanja navznoter in navzven,
da tu biva Duh Božji v ljudeh in med njimi.
Petra
9
RAFAELOVA DRUŽBA
Slovenci na Madagaskarju
Slovenski misijonarji delujejo na jugovzhodu Madagaskarja – večinoma v farafanganški škofiji, kjer je katolikov le
nekaj odstotkov.
Prvi slovenski misijonar je stopil na malgaška tla leta 1929.
Danes tam deluje trinajst slovenskih misijonarjev, redovnic
in laiških misijonarjev: sestra Marjeta Mrhar in s. Marija
Pavlišič v Fort Dauphinu, s. Terezija Pavlič v Ranomeni, Pedro Opeka v Antananarivu (Akamasoa), Klemen Štolcar v
Farafangani, Tone Kerin v Befotaki, Jože Adamič v Marofarihy, Janez Krmelj in laiški misijonarki Katarina Šabič in
Ana Kneževič v Ampitafa, laik Matija Nared in misijonar
Izidor Grošelj v Matangi, laiški misijonar Tomaž Oblak v
Vangaidranu.
Njihovo delo poteka na pastoralnem, socialnem, šolskem in
zdravstvenem področju. Misijonarji so cenjeni v okolju,
kjer delujejo. Vsi dobro znajo malgaški jezik.
Misijonarja Pedro Opeka in Jože Adamič izhajata iz slovenske družine v Argentini. Tudi v preteklosti so prišli nekateri slovenski misijonarji in laiki iz Argentine in Kanade. Slovenska skupnost v Argentini je dala kar nekaj misijonskih
poklicev.
Slovenski misijonarji so močno povezani s Slovenijo, pa naj
bo to preko Misijonske pisarne, sorodnikov in ostalih institucij v Sloveniji. Njihovo delo je pred leti podprlo Ministrstvo za kmetijstvo, letos Ministrstvo za zunanje zadeve.
Predstavljajo bogastvo za slovensko Cerkev in slovensko
državo, saj so »naši ambasadorji« v svetu. V farafanganški
škofiji so že vsi slišali za Slovenijo po zaslugi »naših fantov«, čeprav se mnogi med njimi ne bi znali orientirati na
zemljevidu in pokazati Evrope ...
Oratorij v Farafangani
10
Argentinski Slovenec - misijonar Pedro Opeka pri sveti
maši, kjer je navzočih šest tisoč vernikov
Povezani so tudi preko dobrotnikov. Brez avtomobilov MIVA bi bilo težje, saj so razdalje velike, ceste slabe.
Za tri mesece prihajajo študenti medicine. Prostovoljci iz
Slovenije pa pripravljajo oratorije v okviru projekta POTA.
Udeleži se jih več kot 450 otrok na misijon. Poleg oratorijske
in malgaške himne se je vsako jutro slišala tudi slovenska.
Na Madagaskarju se poje tudi slovenska pesem Mi se imamo radi, slišati je »frajtonarco«, ki jo igra Izidor Grošelj.
Kuharico pa so naučili skuhati segedin golaž.
Slovenci se med sabo družijo na mesečnih sestankih. Čeprav so si po karakterju različni, radi skupaj kakšno rečejo
po slovensko (vsak v svojem dialektu). V Vangaidranu je
knjižnica, kjer prevladujejo slovenske knjige. Malgaši imajo malo pisane besede, saj je še danes pismenost izredno
nizka. O teh krajih pišejo v Misijonska obzorja. Laiški misijonar Matija Nared je naredil diplomsko in magistrsko delo o malgaški cerkvi in animizmu na otoku.
Misijonarji vsaka tri leta za tri mesece obiščejo domovino.
»Dopust« izkoristijo za zbiranje finančne pomoči, obisk
zdravnika.
Verski tisk iz Slovenije prejemajo po pošti (z zamikom). Volitev se udeležijo le, če so v Sloveniji (pošta bi prišla prepozno). Zaradi prisotnosti Slovencev se je fant Zafla naučil
slovenski jezik. Že pokojni misijonar Janko Slabe je izdal
slovensko-malgaški slovarček.
Na Madagaskarju je zaslediti kar nekaj slovenskih elementov v pokrajini: arhitektura cerkva, kipi. Del naselja v Akamasoa pa se imenuje Slovenska vas, saj so bile hiše zgrajene s pomočjo iz Slovenije.
Madagaskar in Slovenija sta si še kako različna svetova,
vendar tudi podobna. Drug od drugega se imamo še veliko
naučiti.
Lucija Lapuh
MLADA SREČEVANJA
Mladi s Tržaškega in Draga
Draga mladih je druženje mladih Slovencev iz zamejstva, zdomstva in Slovenije. 20. Draga mladih je letos potekala v Mariboru od 9. do 11. julija. Tema srečanja z naslovom »Živi in pusti sled ...« je bila revščina in socialna izključenost. Mladi so poslušali predavanje, sodelovali na okroglih mizah in obiskali dom za ostarele.
45. Študijski dnevi Draga 2010 so od 3. do 5. septembra potekali na Opčinah. Okrogli mizi sta bili na temo Odnosi med generacijami in 90-letnica koroškega plebiscita, dve predavanji pa z naslovom: Etika in sodobni človek (kaj vodi v srečno življenje) in Pisatelj med umetnostjo in angažmajem (Drago Jančar).
Na obeh dogodkih je bilo poskrbljeno tudi za kulturni program: v Mariboru slavnostno praznovanje 20-letnice Drage mladih in obisk festivala Lent; na Dragi pa koncert skupine Perpettum Jazzile.
V tokratnih mladih srečevanjih tržaški Slovenki: Neža Kravos, študentka arhitekture, ki je v društvu MOSP (Mladi v odkrivanju skupnih poti) letos prvič zadolžena za soorganizacijo Drage mladih in delavnic na Festivalu mladinske ustvarjalnosti (septembrskem delu Drage mladih) in Breda Susič, časnikarka na deželnem televizijskem in radijskem sedežu RAI
v Trstu, kjer dela v slovenski redakciji, drugače pa je aktivna v raznih organizacijah slovenske manjšine (MOSP, Slovenska
prosveta, Mladika ...).
Lucija Lapuh
1. Kaj vama pomenita Draga mladih in Draga? Kakšen je njun pomen za slovensko družbo?
Neža:
Breda:
Drage mladih sem se letos prvič udeležila, medtem ko sem Sta kraja srečevanja ljudi, ki jim je pri srcu usoda slovenbila pri Dragi vsa leta prisotna. Odkrila sem, da so nam pre- skega naroda. Odpirata vprašanja, ki so drugod zanemarjedavanja in argumenti, ki smo jih obravnavali, zelo blizu in na, obenem pa dajeta vsem možnost odprte in demokratičda so v meni pustila sled. Res pa je, da morda teme, ki nam ne debate.
jih ponuja Draga, včasih niso ravno primerne za mlade.
Obe sta neke vrste vest družbe, saj nas spodbujata k poglobitvi v teme, o katerih le površno govorimo.
2. Kakšno je vključevanje mladih v manjšinske ustanove na Tržaškem in kakšni so odnosi med generacijami v njih?
Neža:
Breda:
Vključevanje mladih v ustanove
Imamo kar nekaj mladih, ki so
je pri nas zelo različno. Imamo
angažirani (vsepovsod), na drugi
organizacije, kjer je natrpano
stani pa je še vedno množica pamladih in je sodelovanje s starejsivnih. Ponekod mladi in starejši
šo generacijo enkratno, obstajajo
dobro sodelujejo, kjer pa so vodipa tudi primeri, kjer so mladi
telji precej v letih, se težko prilapopolnoma nezainteresirani do
gajajo idejam mladih, zato jih zavključitve in prihaja zato do tevirajo. Pri tem pa lahko mlade odžav, predsodkov in nesporazuvrnejo od nadaljnjega sodelovamov.
nja.
Okrogla miza na Dragi mladih
11
KOMENTAR MESECA
Se slovenska
Cerkev prebuja?
Ob zadnjem velikem in malem šmarnu so
slovenski škofje na romarskih srečanjih
opozorili slovensko javnost na težke socialne
razmere v Sloveniji.
Krivcev niso poudarjali, vendar vsak ve, koga so imeli v mislih. Ne gre le za posameznike, ampak enostavno za ekonomsko-politični sistem, ki se je začel v bistvu s takoimenovano Markovičevo zakonodajo že pred slovensko osamosvojitvijo. Njegova vsebina je v brezobzirnem, napol kriminalnem, predvsem pa moralno nasprejemljivem načinu
privatiziranja nekdanjega državnega premoženja. Bralec bo
takoj opazil, da nismo uporabili besede nepravnem, kajti
ravno v tem je bistvo problema. Nekdanje komunistične
elite so preko svojih vzvodov vplivale na oblikovanje take
zakonodaje, da teh »kradljivcev« pravno ni mogoče preganjati. V času gospodarske krize, ki postaja vse bolj politična,
se je ta sistem razvil v obliko neplačevanja delavcev. Ti v nekaterih panogah, zlasti v gradbeništvu in tekstilu, po več
mesecev, kljub stalnemu in pogosto celo celodnevnemu delu, ne dobijo plač. Njihovih zaslužkov se polastijo »delodajalci« za pokrivanje svojih dolgov ali pa jih uporabljajo za
nove, pogosto špekulativne investicije. Posebno popularna
so bila gradbena zemljišča. Karitas in Rdeči križ sta v Sloveniji v teh tednih najbolj oblegani inštituciji.
Mnogi mislijo, da je bila katoliška Cerkev v Sloveniji vedno
najmočnejša realna oblast na slovenskem ozemlju. V mnogih ozirih je bila dejansko izjemno pomembna, vendar je
njena moč, ki jo poznamo, dejansko iz druge polovice 19.
stoletja. Takrat je postala najpomembnejši družbeni kritik.
V procesih industrializacije in deagrarizacije je bila edina
realna sila, ki se je teoretično in praktično preko zadružništva zavezamala za delavce in kmete. V stari Jugoslaviji se je
začela ta njena moč zaradi konkurence komunistov, pa tudi zaradi lastne prevelike vpetosti v politiko, manjšati. Komunisti so to njeno moč med II. svetovno vojno, kljub njeni povečani socialni dejavnosti ali pa ravno zaradi nje, načrtno uničevali. Zato so še posebno obračunavali z duhovniki, vidnimi člani krščansko socialnega gibanja. Najbolj
12
znan primer je bil župnik
Komljanec iz Prečne pri Novem mestu. Lahko bi navedli
še Dobre polje in druge kraje.
Ta proces političnega uničevanja Cerkve je dosegel svoj
vrh v znanem zažigu škofa
Vovka januarja 1952 v Novem mestu.
Zgodovinarji običajno pišejo,
da se je po letu 1953 začelo
katoliški Cerkvi v Sloveniji
popuščati. Ni res. Dejansko so ti in številni drugi, s strani
oblasti sistematično vodeni dogodki, med katerimi so tudi
uboji duhovnikov, le te tako prestrašili, da so Cerkev dejansko potisnili znotraj cerkvenih zidov in še tu so jih prisilili
k previdnemu govorjenju, saj so bile številne prižnice, da o
župniščih ne govorimo, »ozvočene«. To konkretno pomeni
neposredno povezane s prisluškovalnimi napravami v prostorih politične policije. Ob slovenskem osamosvajanju in
po njem ta način političnega dela prejšnjega režima ni bil
nikoli obsojen, za zločine nad duhovniki se ni nihče opravičil. Še več! Dolgoletni neposredni izvrševalec, kasneje pa
kot profesor Visoke (partijske) politične šole in njene naslednice Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani,
idejni vodja tega dela je postal in ostal glavni politični svetovalec Milana Kučana in je še danes, kljub častitljivi starosti, izjemno dejaven, zlasti preko svojih nekdanjih študentov in študentke. Danes v tem pogledu zelo vpliva na stranko Zares.
Dvigovanje glave so katoliški Cerkvi vedno in še danes skušali preprečiti z očitanjem njenega domnevnega bogastva,
ki izvira iz vrnjenega premoženja. To v nekaterih primerih
res ni majhno po gozdnih površinah, vendar ni toliko dobičkonosno, da bi ji to lahko očitali. Predvsem pa pravno ni
sporno! To ni bilo niti v preteklosti, pa je Cerkev znala biti
še kako javno socialno čuteča. Za moralne »pridige« ni pogoj beraški status, biti pa moraš moralno čist!
Ob zaključku letošnjega osrednjega muslimanskega praznika bajrama je socialno vprašanje načel celo njihov mufti za
Slovenijo. Se bo katoliška Cerkev pustila prehiteti po desni?
Nobenega vzroka ni, da ne bi bila, ampak je celo dolžnost,
da ostane zvesta svojemu večstoletnemu družbenemu poslanstvu znotraj slovenske družbe. To je praktično krščanstvo!
Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Zapisali so …
Ivan Puc v Reporterju
Čedalje manjša podpora vladi
V slabem letu se je delež podpornikov vlade znižal na 23
odstotkov, so pred dnevi v predstavitvi Slovenskega utripa
dejali njegovi raziskovalci. Aprila lani je znašal še okoli 50
odstotkov. Vlade tako izrecno ne podpira kar 68 odstotkov
anketirancev. Podobne so tudi meritve, ki jih za Finance
opravlja Epis center: na začetku poletja je bilo podpornikov
vlade še 39 odstotkov, več kot pol pa nazadnje marca lani.
Delež tistih, ki je ne podpirajo, je prejšnji mesec ostal nespremenjen, 54-odstoten, z njo pa je zadovoljnih le še 29
odstotkov vprašanih. Skoraj 70 odstotkov vprašanih v avgustovski raziskavi Ninamedie ocenjuje delo vlade kot neuspešno, v raziskavi Delo stik pa je takih skoraj 55 odstotkov.
Narašča tudi prednost Janševe SDS pred Pahorjevo SD, ki se
je po referendumu o arbitražnem sporazumu zmanjšala.
Pahorjeva vlada ni niti dobro zagrizla v nepriljubljene reforme, njen predsednik pa svoj dragoceni čas uporablja za
polete v Libijo, kjer botruje, milo rečeno, nenavadnim poslom. Bodo ta zaradi običajev poslovanja v tej državi – Borut Pahor se je moral pokloniti libijskemu polkovniku Gadafiju – predmet prihodnjih preiskav?
Na levici ne skrivajo svoje stare želje, da bi se prvak SDS
umaknil iz politike, s čimer bi se razgradil oziroma preuredil celotni desni tabor. Slovo Janše, ki je že desetletje hegemon politične desnice, bi pomenil tudi konec krepitve njegove SDS. A so taka razpredanja o preurejanju desnice pa
tudi levice, ki vidi v Janši nič manj kot grožnjo za demokracijo (Janko Lorenci je prepričan, da bi se z Janševim odhodom zmehčala ostra politična polarizacija in omogočila politična normalizacija), preveč odmaknjena v prihodnost.
Na kratko …
Evropa se avgusta spominja žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov. V Sloveniji državne proslave ni bilo, v Štánjelu
je bila spominska slovesnost, dan prej pa je v organizaciji
NSi slovesnost potekala tudi v Laškem. Spominski dan na
milijone fašističnih, nacističnih in komunističnih žrtev je
po mnenju evropskih poslancev, ki so resolucijo o evropski
zavesti in totalitarizmu sprejeli lani, namenjen ohranjanju
spomina na preteklost, ker brez resnice in spomina ne more biti sprave.
Slovesnost v Štanjelu, ki je potekala na ozemlju, kjer so Slovenci močno občutili posledice fašističnega totalitarizma;
potekala je tudi v luči 90. obletnice požiga Narodnega doma v Trstu in 80. obletnici bazoviških žrtev. Slavnostni govornik je bil tržaški pisatelj Boris Pahor.
*
Za ureditev kostnice v Barbara rovu v Hudi jami pri Laškem je bil med prispelimi ponudbami izbran Rudnik Trbovlje Hrastnik. Predvideni rok za dokončanje vseh del,
vrednih več kot pol milijona evrov, je šest mesecev. Denar
je zagotovilo ministrstvo za delo. V kostnico bo možno spodobno in dostojno pokopati vse posmrtne ostanke, ki so
tam že najdeni in ki še bodo. Doslej so našli posmrtne
ostanke 800 ljudi, predvidevajo pa, da je tam umrlo dva tisoč 500 ljudi.
*
Seznam potrjenih povojnih grobišč je daljši za novo ime služba za vojna grobišča je namreč na Lešah nad Prevaljami
opravila sondiranje, ki kaže, da gre za veliko povojno grobišče. Omenjena služba se je sondiranja grobišča, ki se nahaja
v gozdu na območju nekdanjega rudnika južno od leške cerkve sv. Ane, lotila hitro in natančno, rezultati pa so preiskovalce presenetili. Na tem območju so namreč pričakovali
okoli 100 trupel, preiskava pa je pokazala, da bi jih bilo lahko okoli 700. Preiskovalci so sondiranje, izvedeno s pomočjo
podjetja Raj iz Vojnika, začeli v bližini postavljenega znamenja. Na najdenih posmrtnih ostankih so ugotovili poškodbe
z orodjem in strelnim orožjem, zaznali pa so tudi, da so bile
žrtve pred ubojem zvezane z rokami na hrbtih in da so bile
verjetno pobite v klečečem položaju. Po pričanju očividca in
nekaterih drugih domačinov, ki so jih preiskovalci spraševali o okoliščinah poboja, so konec maja 1945 na to območje
pripeljali 19 kamionov ljudi. Vozila so se najprej ustavila v
vasi, nato pa so žrtve gnali v gozd in jih predvidoma pobili
prav na območju zdaj uradno potrjenega grobišča.
*
Občina Rezija je sprejela zahtevo, da bi morala biti izločena
iz zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji. To je
prva od 32 občin Furlanije - Julijske krajine, ki je izrazila tako zahtevo. Črtanje iz zaščitnega zakona sicer lahko izvede
le predsednik Italije na predlog paritetnega odbora. Na seznam občin, v katerih velja zaščitni zakon, je bila Rezija
vključena leta 2002. Minister za Slovence v zamejstvu in po
svetu Boštjan Žekš je izrazil razočaranje nad to odločitvijo.
To je ostanek preteklega časa, fašističnega režima, je menil
minister.
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Cariniki so na ladji, ki je v Koper priplula iz Kitajske, v zabojniku med igračami našli več kot šest milijonov neprijavljenih cigaret, namenjenih na Nizozemsko in Češko. Skupno tehtajo devet ton in pol, v prosti prodaji na evropskem
trgu so vredne več kot milijon evrov.
*
V Gornji Radgoni je v tem tednu potekal 48. mednarodni
kmetijsko-živilski sejem AGRA. Predstavilo se je 1690 razstavljavcev iz 25 držav.
*
O izjemnem dosežku so sporočili z Instituta Jožefa Stefana.
Tamkajšnja mednarodna raziskovalna skupina je prvič zaznala Higgsove valove in izvedla dinamični fazni prehod, ki
simulira t. i. veliki pok v časovnem poteku, podobno kot se
je to zgodilo ob nastanku vesolja. Izjemen dosežek pomeni
napredek v hitrosti delovanja spominskih elementov pri
mobilni tehnologiji, so sporočili z instituta.
*
Pri Mariji na Otoku ob Vrbskem jezeru se je v soboto, 21.
avgusta, na tradicionalnem romanju treh dežel - Furlanije,
Koroške in Slovenije – zbralo 1200 ljudi. Letošnje geslo je
bilo »Jezus pravi: Zaupajte!« Srečanje se je začelo s slovesnim štirijezičnim somaševanjem, ki ga je vodil krški škof
Alois Schwarz. Po maši sta sledila kulturni program in prijateljsko druženje. V imenu Cerkve na Slovenskem so se
srečanja udeležili ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik,
koprski škof Metod Pirih ter koprski pomožni škof Jurij
Bizjak. Prihodnje leto bo srečanje treh dežel 20. avgusta v
Marijinem svetišču na Zaplazu nad Čatežem v novomeški
škofiji, kamor naj bi že v kratkem prenesli tudi posmrtne
ostanke blaženega Alojzija Grozdeta.
*
Turčija je 26. avgusta ukinila vizume za Slovence za bivanje
do 90 dni.
*
V Sloveniji je Mariji posvečenih približno 400 župnijskih,
podružničnih in predvsem božjepotnih cerkva ter približno tisoč kapelic ali božjepotnih znamenj. Zato je veliki
šmaren v naši verski tradiciji močno zakoreninjen. Na praznik so v romarskih središčih in po večini cerkva potekala
slovesna bogoslužja. Pri njih smo obnovili posvetitev slovenskega naroda nebeški materi Mariji.
*
Neto plača se je junija zvišala, in sicer le za odstotek, na letni ravni pa za 4,4 odstotka. Po podatkih Statističnega urada je v povprečju znašala slabih 966 evrov. Medtem se cene
14
stanovanj letos še niso bistveno spremenile, čeprav se trgovanje rabljenih stanovanj oživlja. So se pa po podatkih Geodetske uprave povprečne cene v primerjavi z lanskim drugim četrtletjem zvišale za štiri odstotke. Kvadratni meter rabljenega stanovanja namreč v povprečju trenutno stane dobrih tisoč 700 evrov, lani pa je bil skoraj 100 evrov cenejši.
*
Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa je
od 24. do 31. julija 2010 v CŠOD Ajda v Libeličah pri Dravogradu na Koroškem pripravila 14. tabor slovenskih otrok
po svetu. Udeležilo se ga je 40 otrok, starih od 10 do 15 let
iz Kanade, ZDA, Avstrije, Italije, Nemčije, Velike Britanije,
Bosne in Hercegovine, Srbije in Singapurja. Ogledali so si
muzej kmečkega orodja in črno kuhinjo v Libeličah, Slovenj Gradec, kjer jih je sprejel župan, v živo jim je zapel Adi
Smolar, muzej premogovništva v Velenju, bili so na kanuju,
bazenu, zakurili ogenj ... Tudi letos so imeli šolo slovenskega jezika, otroci so bili glede na predznanje razdeljeni v tri
skupine. Sporazumevalni jezik na taboru je bil slovenski.
Gre za jezikovno-družabne počitnice. Otroci so spoznali tudi naravno in kulturno dediščino domovine njihovih staršev ali starih staršev.
*
Potapljači deminerji so na dnu Bohinjskega jezera odkrili
in odstranili več kot sto neeksplodiranih min, ki so bile globoko pod muljem. Za kopalce ne predstavljajo nevarnosti.
*
V 111. letu starosti je v novogoriškem domu upokojencev
umrla najstarejša Slovenka, Katarina Marinič, doma iz Deskel. Mariničeva, ki bi 30. oktobra dopolnila 111 let, se je ob
svojem 110. rojstnem dnevu vpisala na seznam 78 superstoletnikov, oseb, starih 110 let in več. V novogoriškem domu upokojencev je Tinca, kot so jo klicali, živela zadnjih 13
let. Kot so pojasnili iz tamkajšnjega doma upokojencev, se
ji je zdravstveno stanje poslabšalo pred približno dvema
mesecema, do takrat pa je rada poklepetala z osebjem.
*
Dolina Kamniške Bistrice poleg ljubiteljev narave, planinarjenja in kampiranja zadnjih nekaj mesecev privablja tudi ljubitelje domače žgane kapljice. Sploh tiste, ki si želijo na
enem mestu poskusiti čim več okusov. V prostorih spodnje
postaje gondole na Veliko planino deluje namreč prva slovenska žganjeteka.
*
Na 64. Neptunovem krstu je zvestobo bogu morja Neptunu
priseglo 42 dijakov prvega letnika Pomorskega in tehniške-
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
ga izobraževalnega centra Portorož, kar je 21 manj kot lani.
Tudi letos je sprevod z godbeniki, gusarji, podložniki in bogom Neptunom v Piran privabil množico ljudi. Vsakdo, ki
si želi postati pomorščak, mora že v začetku prvega letnika
prestati krst. Tako so tudi tokrat dijaki višjih letnikov, oblečeni v gusarje, ukazovali novincem, ki so kot podložniki
morali izpolnjevati njihove ukaze. Podložniki so morali
sklonjenih glav nositi dolgo in debelo ladijsko vrv, na težkih nosilih pa še rimskega boga morja Neptuna. Z ladjo so
se iz Portoroža pripeljali v Piran, kjer so po prisegi zvestobe bogu Neptunu gusarji, kot veleva tradicija, vse novince
pometali v morje.
Pristojbino so ZDA uvedle za državljane vseh 36 držav v
okviru programa Visa Waiver.
Karitas je s šolskimi pripomočki avgusta pomagala 10.222
socialno ogroženim osnovnošolcem. Večji del pomoči je bil
razdeljen v obliki paketov šolskih potrebščin 1. septembra
se je začelo tudi novo pastoralno leto namenjeno krščanski
dobrodelnosti in solidarnosti pod geslom Nosite bremena
drug drugemu. Cilj je, da se vsi kristjani zavemo pomena
karitativne dejavnosti in se vanjo tudi vključimo. Veliko dobrih del so v minulem poletju storili tudi animatorji na oratorijih. Ta je letos potekal v 310-ih slovenskih župnijah,
udeležilo pa se ga je več kot 22.500 otrok, pri izvajanju programa je sodelovalo več kot 6.500 animatorjev, ki so delo
opravljali prostovoljno.
Volitve za župane in svetnike bodo 10. oktobra le v 208 in
ne 210 občinah. Ustavno sodišče je 3. septembra sprejelo
pobudo krajevnih skupnosti Ankaran in Mirna za začetek
postopka za oceno ustavnosti zakona o ustanovitvi občin
ter o določitvi njihovih območij. Obenem so sodniki sklenili zadržati izvrševanje lokalnih volitev v Kopru in Trebnjah.
*
*
Ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres je 4. avgusta
podpisal odlok o začetku postopka za beatifikacijo Božjega
služabnika Andreja Majcna. Rodil se je leta 1904, umrl pa
leta 1999. Bil je goreč salezijanec, ki je v 44-ih letih izjemnega misijonskega delovanja na Kitajskem in v Vietnamu
ter v zadnjih dvajsetih letih življenja v Sloveniji duhovno
dozoreval za svetost.
*
Vlada je obravnavala predlog pokojninske reforme, s katero zvišuje dejansko upokojitveno starost na 65 let za oba
spola: moški bi delali 43, ženske pa 41 let. Delodajalci to
podpirajo, sindikati pa ji od vsega začetka nasprotujejo in
nekateri med njimi napovedujejo naknadni zakonodajni
referendum. Prepričani so namreč, da reforma ne upošteva
razmer na trgu dela in zdravja starejših delavcev.
*
Vstop v ZDA ni več brezplačen. Slovenski državljani moramo od 8. septembra naprej za vstop plačati 14 dolarjev, to je
slabih 11 evrov. Gre za pristojbino ob prijavi v elektronski
sistem za odobritev potovanj v ZDA, imenovan Esta.
*
Ob koncu avgusta je bilo na Zavodu za zaposlovanje prijavljenih 99.032 brezposelnih oseb, kar je 0,6 odstotka več kot
julija in 12,4 odstotka več kot v enakem lanskem mesecu.
*
Avgustovska inflacija je bila 0,3 odstotna, na letni ravni je
2,3 odstotna, povprečna letna pa 1,5 odstotna. Statistični
urad je objavil tudi, da se je BDP v drugem četrtletju realno zvišal za 2,2 odstotka. To je prvi realni porast po šestih
zaporednih četrtletjih zmanjševanja.
*
Šport.
*Košarkarji Slovenije so se na svetovnem prvenstvu v turškem Carigradu uvrstili na odlično osmo mesto kar predstavlja največji uspeh slovenske košarke. Lahko smo ponosni na naše košarkarje za tako lep uspeh, ki odmeva v svetovni športni javnosti.
*Boksar Dejan Zavec je v soboto, 4. septembra, pred 12 tisoč-glavo množico v dvorani v Stožicah ubranil naslov svetovnega prvaka po različici IBF. V dvoboju velterske kategorije je premagal izzivalca Poljaka Rafala Jackiewicza. 34-letni Zavec je tako vknjižil že 30. zmago v karieri, Ptujčan pa
je naslov svetovnega prvaka ubranil že drugič. Na svetovni
lestvici velterske kategorije je napredoval na 5. mesto.
*Kljub vsem zapletom in negotovostim so 10. avgusta le odprli športno dvorano v Stožicah v Ljubljani. Na prireditvi so
bili prisotni številni predstavniki slovenskega družbenega
življenja. Slavnostno odprtje je spremljal protest tovornjakov enega izmed podizvajalcev, ki še ni dobil plačila za svoje delo. Prvi so se v dvorani pred 12 tisoč gledalci pomerili
slovenski in španski košarkarji. Močnejši so bili slednji. Naslednji dan so odprli še stadion in naši nogometaši so prvo
tekmo igrali proti Avstraliji in jo tudi dobili.
*Kajakaš Peter Kauzer je naslovu svetovnega prvaka v slalomu na divjih vodah v Bratislavi dodal še evropsko krono.
Jure Meglič je osvojil srebro. Urši Kragelj je pripadel bron,
enako odličje so dobili tudi kajakaši Meglič, Kralj in Kauzer.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Tudi letošnje poletje smo imeli v »Našem domu« kar precej obiskov naših
rojakov, v glavnem iz domovine, nekaj
pa jih je bilo tudi iz zamejstva in izseljenstva (tokrat iz Avstralije). Bili pa so
predvsem mladi ljudje, ki so se v Londonu udeleževali tečajev za angleščino.
V mesecu avgustu, razen začetnih priprav na papežev obisk od 16. do 19.
septembra letos, ni bilo kakšne večje
pastoralne dejavnosti, če ne omenimo
vsakodnevnih (delavniških) in nedeljskih maš v kapeli Doma za hišne goste. Ker je stanje v tem pogledu meseca avgusta iz leta v leto podobno, se je
župnik odločil za svoje letne duhovne
vaje, ki jih je tokrat opravljal v tišini
ljubljanskega bogoslovnega semenišča v tednu od 23. do 27. avgusta skupaj z dvajsetimi sobrati duhovniki, od
katerih je vse poznal in so bili mnogi
njegovi sošolci. V Sloveniji pa je župnik bival vsega skupaj deset dni. Duhovne vaje so potekale pod geslom:
»Jaz sem kruh življenja« (Jn 6,35) –
zelo podobno kot letošnji slovenski
evharistični kongres v Celju, 13. junija. Snov za duhovna premišljevanja
nam je podajal rektor bogoslovnega
semenišča dr. Franci Šuštar, ki je bil
tudi organizator in voditelj letošnjih
duhovnih vaj za duhovnike v bogoslovnem semenišču. Vsako jutro so
imeli duhovniki, udeleženci duhovnih
vaj, v semeniški kapeli duhovno bra-
16
nje s hvalnicami, nato premišljevanje,
opoldne dnevno molitveno uro, popoldne zopet premišljevanje do 18.
ure, ko je bila sveta maša z večernicami iz duhovniškega brevirja in za zaključek dneva ob 20. uri še celourna
adoracija (češčenje) pred izpostavljenim Najsvetejšim. Na koncu pa je sledil še blagoslov z Najsvetejšim.
V petek, 27. avgusta, je ob zaključku
duhovnih vaj prišel med udeležence
ljubljanski nadškof in metropolit dr.
Anton Stres, ki je vodil somaševanje
sobratov duhovnikov. Nadškofov nagovor pri sveti maši za zaključek duhovnih vaj je bil za vsakega izmed njih
zelo pomenljiv – kakor pastoralna in
moralna popotnica za vsakega izmed
duhovnikov.
Razšli so se veseli, duhovno okrepčani
in v zavesti, da so prejeli obilo duhovnih darov. Župnik Cikanek pa je že naslednji dan odpotoval nazaj v London.
S. C.
Rajko Vatovec (1924–2010) iz Readinga je odšel v večnost
V petek, 16. julija, na dan Karmelske
Matere Božje, je v Readingu (kraj zahodno od Londona) po dveletni hudi
bolezni odšel v večnost naš dobri ro-
Rajko Vatovec je v starosti 86 let odšel v večnost.
Pokojni Rajko Vatovec (1924-2010),
v zadnji vrsti drugi z leve
jak, zaveden Slovenec in katoličan
Rajko Vatovec. Slovo od pokojnega je
bilo na pokopališču v kraju Caversham v petek, 20. avgusta.
Ker je bil v tem času slovenski župnik
odsoten – zaradi duhovnih vaj v Sloveniji – je za Rajkov odhod v večnost
izvedel šele po svoji vrnitvi. Tako ni
mogel zbrati potrebnih podatkov za
njegovo osmrtnico s kratkim življenjepisom za objavo v oktobrski številki Naše luči. To bo mogoče storiti za
prihodnjo številko.
Kljub vsemu pa je znan podatek o njegovi starosti in še nekaj drugih datumov. Rajko Vatovec je bil rojen leta
1924 v Sloveniji – dosegel je starost 86
let, ko je odšel v večnost. Skupaj s številnimi slovenskimi vojnimi begunci
se je po drugi svetovni vojni prebijal
skozi taborišča v Italiji in Nemčiji ter
okrog božiča leta 1947 prispel v Anglijo. Ker je bil šolan in razgledan, z obvladanjem kar nekaj jezikov, je dobil
zaposlitev pri BBC-ju, kot prevajalec za
slovenščino, srbohrvaščino in italijanščino. Pri BBC-ju je bil zaposlen vse do
svoje upokojitve ob koncu osemdesetih. Ker je bil tako ugleden Slovenec v
Angliji, so ga tukajšnji slovenski rojaki
ob osamosvajanju Slovenije izbrali za
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
predsednika Svetovnega slovenskega
kongresa za področje Velike Britanije,
ki ga je zelo uspešno vodil. Kasneje je
to častno funkcijo prevzel g. Mohar.
Rajko si je kmalu po prihodu na Britanski otok ustanovil družino. Poročil
se je z Angležinjo. V zakonu sta se jima rodila hčerka Teresa (pred šestimi
leti je odšla v večnost zaradi zahrbtne
bolezni) in sin Stephen, ki pa je sedaj
že pri 50-tih letih.
Naj se naš dobri Rajko po tolikem trpljenju spočije v Gospodu. Naša hvaležnost in molitve naj ga spremljajo v
večnosti.
S. C.
A
V
S
T
R
I
J
A
DUNAJ
V prejšnji številki NL nismo imeli nobenega poročila. Vzrok za to so dopusti in ponavadi se v tem času pri nas
ne dogaja nič posebnega.
1. julija je iz daljne Argentine na obisk
v Himberg pri Dunaju prispela sestra
naše Ane Oswald, Kristina Lunder.
V župniji San Martin v Buenos Airesu
živi že 42 let in je prišla na obisk drugič po 35-ih letih. V glavnem je z zakoncema Oswald potovala po naši domovini Sloveniji. Dvakrat pa je z njima bila tudi pri naši slovenski maši.
Že dolgo je rednim obiskovalcem slovenskih maš znana novica, da naš dolgoletni dušni pastir Toni Štekl odhaja
z Dunaja in se vrača v domovino, konkretno v Maribor. Za ta korak se je
premišljeno in svobodno odločil iz
več razlogov, tako sam pravi. Čeprav
nam je hudo, ko nas zapušča, vendar
ga skušamo razumeti, saj ni več rosno
mlad, segel je že v tista leta, ko ima
pravico uživati zasluženo pokojnino.
Dejstvo je tudi, da je že dobrih 40 let
srčni bolnik in pri teh letih ga spremljajo tudi druge zdravstvene težave.
Slovenska škofovska konferenca je za
Dunaj poskrbela naslednika z imenom Branko Umek. S 1. septembrom
prevzema po dekretu odgovornost za
Slovenski pastoralni center in za vse,
kar je s tem v zvezi. Novemu dušnemu
pastirju želimo dobrodošlico! Našemu dragemu dosedanjemu duhovniku, voditelju Slovenskega pastoralnega centra pa izražamo veliko hvaležnost z željo, da bi se tam, kamor odhaja, kar najbolje počutil, da bi bil
zdrav in bi mogel po svojih močeh
Po slovenski maši v naši dvorani (Kristina je tretja od leve)
čim več dobrega storiti za zaupane mu
duše. Bog naj ga s svojim blagoslovom
vsepovsod spremlja!
B
E
N
E
L
U
K
S
BRUSELJ
20. junija je bruseljska skupnost obhajala lep praznik. Še posebej blagoslovljen dan pa je bil za šest prvoobhajank in za njihove družine. Upamo, da
bo deklicam ostal v spominu najprej
zaradi Jezusa, ki so ga prvič prejele v
srce, pa tudi nam vsem zaradi bogoslužja, ki ga je posebej lepo oblikovala
mašna skupnost v celoti.
Predstaviti moramo prvoobhajanke
po imenu, da nam ostanejo v spominu: Urška in Mojca, Daša in Šana ter
Veronika in Helena. Predvsem zato, da
bi se jih spominjali v molitvah. Mladi
ljudje, ki so stopili na pot krščanskega
življenja in bodo v ne tako zelo daljnji
prihodnosti dejavni člani Gospodove
Cerkve in življenja po evangeliju, potrebujejo duhovno spremstvo v svoji
družini in v skupnosti vernih.
Zelo zavzeto so se pripravljale na svoje prvo srečanje z evharističnim Jezusom. V času, ko je bil duhovnik tam, je
bilo zanje kar naporno prihajati v so-
Kristina med obema sestrama
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Brajda družine Revinšek v Maasmechelenu se kar šibi.
Obdeluje jo Lojze Rajk kot pravi Belokranjec.
boto in v nedeljo pred mašo k veroučnim uram. Snovi je bilo kar veliko,
marsikaj je bilo treba znati na pamet,
posebej molitve. Kdor ne bo molil, bo
težko našel osebni odnos do Boga. Seveda so bile šolske obveznosti proti
koncu leta hude, pa še kakšne druge
naloge imajo danes otroci že v šolski
dobi. Tako je dodatna intenzivna priprava na prvo spoved in obhajilo prinesla kar precejšnjo dodatno obremenitev. Tudi za starše, ki so morali nositi s svojimi otroki svoj delež skrbi in
jih redno pripeljati v župnijski dom.
Vendar se je skupina zelo lepo ujela.
Pomagale so si med seboj, posebej
mlajši dve, Mojca in Helena, sta bili
deležni pozornosti ostalih, malo starejših. V tistih tednih smo postali prijatelji in delili uspehe in neuspehe v
pripravi drug z drugim. Tako smo na
koncu imeli vsi občutek, da smo dobro
pripravljeni na veliki dogodek. Treba
je bilo seveda sprejeti tudi nekatere naloge za prvoobhajilno mašo in pri tem
smo imeli veliko skrbi, kako bo šlo, ker
ni bilo vse samo naučeno, ampak so
morala dekleta samostojno iz glave in
iz srca pokazati pred polno kapelo vernikov svojo pripravljenost in dozorelost za dar Gospodovega telesa in krvi.
Sodelovali so tudi starši, ki so okrasili
kapelo, pri bogoslužju prevzeli prošnje za vse potrebe, pa bralci beril in
drugi sodelavci iz skupnosti. Nekateri
so bili naprošeni za to in ono posebno
nalogo in jo tudi prevzeli in opravili,
tako je slovesna maša potekala v lepem sodelovanju vseh.
Praznik prvega svetega obhajila je bil
lep dan za našo skupnost. Pomemben
za slavljenke pa tudi za nas vse. S hva-
Župnik Lojze in sosed Štefan - streha bo vsak čas gotova.
18
Mojstri so opravili razna obnovitvena dela
ležnostjo smo si delili po obredu v
družabnem srečanju besede veselih
spominov in vtisov, ki so prihajali iz
zelo različnih zornih kotov dojemanja
in razmišljanja. Obdarjeni smo bili z
radostjo vere in obiljem odrešenjskih
darov z Gospodove evharistične mize.
Jp
EISDEN
Bivši župnik in še vedno predsednik
upravnega odbora v Slovenski katoliški misiji v Eisdnu in Belgiji z veseljem sporočam našim prijateljem, da
mi je uspelo s pomočjo flamskega soseda Štefana in gospodinje Nežke postaviti 28 m² solidne strehe nad nastajajočo večnamensko verando. Ta bo
prišla prav zlasti ob prireditvah Slovenskega katoliškega pevskega in kulturnega društva Slomšek.
Večnamenska veranda v Eisdnu že služi namenu.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Presenečen pa sem bil, da tudi nekateri člani upravnega odbora, ki so bili
obveščeni o tem dogajanju, »niso imeli časa«, da bi prišli vsaj pogledat, če že
ne pomagat. Bo pa še dana priložnost,
ko bomo z urejanjem verande nadaljevali. Sem prepričan, da me rojaki ne
bodo razočarali. Se priporočam.
Lojze Rajk
F
R
A
N
C
I
J
A
FREYMINGMERLEBACH
Ko človek sreča ABRAHAMA, pušča
za seboj tisti del življenja, v katerem je
zaznamovana mladost in življenje, s
katero človek doživi prelomnico stoletja, 50 let prehojene poti. To je dan,
ki pušča spomine na lepo preteklost,
saj zajema rojstvo, mladost in tudi že
zrelost človeka.
Ta pomemben jubilej življenja je 12.
aprila razveselil gospoda Dominika
ŠUMEJA. Pred 50 leti je osrečil z
rojstvom starša Fani in Leonarda.
Da se 50-letni jubilej ohrani v globokem spominu, je nujno, da se ga
praznuje. Ob tej priložnosti so ga
obkrožali najdražji sorodniki in
prijatelji, ki so mu poklonili šopek
sreče in veselja.
Dominik je član društva Prijateljev Slovenske katoliške misije že od vsega začetka. Zvest je slovenskim običajem in
z veseljem se vključi v pogovor besede,
ki sta mu jo darovala slovenska starša.
Dominik je že v rani mladosti gojil željo do učenja glasbe. Odločil se je za
harmoniko, ki jo sijajno igra. Starša sta
mu nudila vse ugodnosti, da je uspel.
Velikokrat se je pri celodnevnih srečanjih v misiji oglasil glas harmonike
in ogrel slovenska srca s prijetnimi
slovenskimi melodijami. Toda življenje ga je odtrgalo iz kraja StiringWendel, kjer je bil rojen. S soprogo
Anick sta si ustvarila svoj dom v okolici alzaške prestolnice Strasbourga.
Ko so rudniki utihnili svojo melodijo,
je veliko še prav mladih uslužbencev
stopilo v pokoj. Dominik, ki se mu je
odprlo življenje upokojenca s 47. leti,
je čutil, da je še mlad in da se bo težko prilagodil domu brez službe, a danes nam priznava, da se človek prijetnemu in toplemu udobju hitro privadi. Srečen je s svojo družino, z ženo
Anick, ki je še vedno aktivna kot me-
Dominik Šumej se je srečal ze abrahamom.
dicinska sestra, in otrokoma Camille
in Juljenom.
Dominiku želimo za njegov jubilej vsi
pri društvu Prijateljev Slovenske misije veliko srečnih in zdravih poti življenja, družinske topline in misel, da bomo vedno veseli, ko bomo zaslišali
glas harmonike.
Poleg lepih življenjskih dogodkov
moram omeniti tudi tiste, ki jih sprejemamo z žalostjo.
Gospo Katarino NEUSIUS, roj. RUGELJ, je v starosti 84 let smrt iztrgala iz objema moža Gérarda NEUSIUSA in hčerke Géraldine in njene
družine. Za vedno je zaspala v bolnici v Metzu 24. maja 2010. Gospa
Slavka, tako smo jo klicali, je bila rojena 3. septembra 1926 v Merlebachu,
kjer je tudi preživela vse svoje življenje. Bila je zelo spoštovana in cenjena
pri svojem poklicu kot šivilja in med
prijatelji. Zvesta članica pri društvu
Prijateljev. Misija je njej in njenemu
soprogu pomenila duhovno vrednoto
in z velikim veseljem sta se udeleževala mesečnih celodnevnih srečanj. Z
veseljem sta vedno čakala trenutek
srečanja pri skupni mizi v dvorani,
obdarjena s prijatelji in znanci. Gospa
Slavka je zelo rada govorila slovensko.
Ko se je oglasila po telefonu, je redno
z veseljem kramljala v besedi, ki ji je
Pokojna gospa Katarina Neusius, rojena Rugelj
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Dežnike so razobesili in si ob toplem kosilu nabrali novih moči.
di je pri pogrebu pričala, kako zelo je
bila gospa Slavka spoštovana.
V življenju težave nikoli ne prizanašajo, a sta jih z možem v slogi premagovala in z globoko vero gojila sad družinske sreče. Njuno zakonsko življenje
je dozorevalo z izredno božjo milostjo, saj sta poleg zlate poroke praznovala leta 2008 tudi »diamantno
poroko«. Bog jima je poklonil 62 let
srečnega zakonskega življenja.
Gospe Slavke se s hvaležnostjo spominjamo vsi pri slovenski misiji. Izgubili
smo članico globokih slovenskih korenin, ki nam je pustila tople sledi dobre krščanske in prijetne žene.
Jožica CURK
THICOURT
V enaindvajsetih letih maševanja na prostem smo bili zaradi vremena
prisiljeni uporabiti vse naše vojaške šotore.
bila dragocena. Bila je tudi pevka cerkvenega zbora SLOMŠEK nad 40 let,
vse dokler ji je zdravje dopuščalo.
Gospod župnik Jože KAMIN je pri
pogrebni sv. maši nadvse lepo orisal
življenje pokojne. Velika množica lju-
Nepozabni Claude oskrbuje mlin s cvetjem in zelenjavnimi sadikami in nas razvedri z naučenimi živalmi.
20
15. avgusta, na praznik Marijinega
vnebovzetja, smo se kljub slabemu
vremenu, saj je deževalo dva dni brez
prenehanja, zbrali tako za evharistično daritev kot za skupno kosilo pod
velikimi vojaškimi šotori. Pri slovesni
evharistiji se nas je zbralo preko
osemdeset. Dvojezično petje in molitev nas je povedla v lepoto prazničnega dne. Trideset oseb je sodelovalo pri
pripravi tega dne. Med njimi polovica
mladih, ki so na sam dan stregli, pekli
na žaru, skratka poskrbeli, da je bilo
Vabljeni v mlin na jurčke
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
vse in za vsakogar na pravem mestu.
Vsako leto imamo tudi ob 18. uri procesijo do velikega križa sredi gozdička. Letos nam je bilo to vremensko
onemogočeno in smo v notranjih prostorih mlina molili in prepevali. Zadnji so odšli na svoje domove potem,
ko so okusili dobrote iz naše stare
krušne peči. Številčna navzočnost
kljub slabemu vremenu nas spodbuja
na poti novih naporov, ki so potrebni
za srečanje s sočlovekom in Bogom.
J. KAMIN
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Kevin postal polnoleten
Pisalo se je leto 1992, ko se je drugega
avgusta staršema Vladki in Branku Šikanjiću rodil sin Kevin. Letos je dopolnil
18 let in svojo polnoletnost je praznoval
na svojem domu, kjer sta mu starša pripravila nepozabno praznovanje.
Kevin je zelo plemenit fant, rad ima
glasbo, še posebej domačo, obožuje pa
tudi zvok motorjev! Mladost mu je
grenila bolezen, a skupaj z ljubečimi
starši je zmogel premagati vse težave.
Na njem se vidi, da je dal »veliko skozi«, kot rečemo po domače, saj zna ceniti življenje in ljudi okrog sebe. Sedaj
je srečen, zelo ljubeč in požrtvovalen
mladenič. Nanj niso ponosni le starši
in mlajši bratec Aleksander, ki mu ni
le brat, pač pa tudi pravi prijatelj, pa
tudi stari starši Mihael in Barbara
Turnšek ter Gostimir in Katica Šikanjić.
Na njegovo praznovanje je bil povabljen tudi župnik Dori, ki je poudaril,
da je bil Kevin zelo priden in prizadeven tako v šoli kot tudi pri verouku,
kjer se je pripravljal za prvo obhajilo
in birmo in da mu za pokončno držo
lahko samo čestita.
Sicer pa je Kevin praznoval tudi konec
avgusta. Tokrat v širši družbi. Bilo je
nepozabno. Kevin je bil prvič pravi samostojni gostitelj in se je vsakemu gostu osebno posvetil, govoril in pel na
mikrofon kot pravi profesionalec. Oba
dogodka sta bila nekaj posebnega za
njegovo mamico Vladko in očeta
Branka, plačilo za vse, kar sta storila
Mama Vladka, sin Kevin in oče Branko Šikanjić. Kevin je praznoval
18. rojstni dan.
zanj. Svojemu sinu sta z veliko ljubeznijo ves čas stala ob strani.
Župnik Dori pravi: „Kevinu želim tudi
v prihodnje veliko zdravja in sreče,
njegovi mamici pa za njen pogum in
moč iskrena hvala, saj je Kevinu podarila dve življenji.«
Letovanje na morju
Tudi letos so slovenski otroci iz Berlina, kot že 14 let doslej, letovali na slovenski obali. Prvi teden v avgustu jih
je v penzionu Maksimilijan v Piranu
prisrčno gostil naš dragi prijatelj
Branko Šmon. Letos z otroki prvič ni
letoval župnik Dori, tokrat ga je nadomeščala učiteljica slovenaskega dopolnilnega pouka v Berlinu prof. Magdalena Novak, skupaj s starši in starimi starši letujočih otrok. Imeli so se
lepo in poleg zabave, kopanja in igranja so doživeli nepozaben večer s Sten
Vilar in animatorjem Jožetom, ki sta
otroke navduševala za domišljijo in
spoznavanje bogastva sveta okoli njih.
Zadnja leta župniku Doriju pri organizaciji letovanja izdatno pomaga
Urad za Slovence po svetu Republike
Slovenije, za kar se mu iskreno zahvaljuje. Brez njih verjetno ne bi šlo več.
Hvala tudi učiteljici in slovenskemu
dopolnilnemu pouku. Prijateljstva,
sklenjena na letovanju, delujejo tudi v
Berlinu in to se pozitivno odraža pri
delu v šoli in v župniji.
Piknik, romanje in nogometni
turnir
Tudi župnik Dori si je v drugi polovici avgusta privoščil nekaj dni (delovnega) dopusta v domovini. V nedeljo,
22. avgusta, je ob svojem domu, kjer
so mu prijatelji postavili pravo nogometno igrišče, organiziral piknik za
prijatelje iz domovine, pa tudi za vse
svoje župljane iz Berlina, Hamburga
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
in Hannovra in od drugod, ki so bili
takrat v Sloveniji.
To je bila prava veselica – skozi ves
dan se je zvrstilo okrog 200 ljudi, vsi
so bili ob dobri hrani in pijači, še posebej pa ob prijateljskem druženju in
domači narodnozabavni glasbi veseli,
nasmejani, sproščeni ... Ja, taka druženja utrjujejo stara in tkejo nova prijateljstva.
Drugi dan, 23. avgusta, pa je s prijatelji že 16. leto zapored romal k Mariji –
Kraljici Evrope na Sv. Višarje. Letošnje
romanje je bilo tudi zahvala za njegovih 30 let duhovništva in prošnja za
njegovo zdravje.
Romarji so bili z vseh vetrov Slovenije, pa tudi iz Berlina in Hamburga
(vseh skupaj je bilo 74) in vsi so z veseljem sodelovali pri maši, ki jo je daroval gospod Dori, obenem pa bili priča izjemno lepi poroki, obogateni s
čudovitim petjem družine Kozlevčar.
Po vrnitvi v dolino smo v Mojstrani
obiskali komaj štirinajst dni prej slovesno odprti Slovenski planinski muzej, kjer nas je izjemno gostoljubno
sprejel Miro Eržen, vodja muzeja, ki
nam je omogočil tudi piknik na vrtu
nekdanjega muzeja, za kar smo mu iskreno hvaležni. Prosili smo za prostor,
pa so nam pripravili še mize in klopi
in ko se je iz trebuha avtobusa začela
nositi domača hrana in pijača, je bila
prava ohcet! Vedno namreč vse pripeljemo s seboj, ne hodimo po gostilnah,
pač pa uživamo v naravi ob druženju.
Ko smo napolnili lačne želodčke, smo
si pod vodstvom g. Eržena ogledali izredno zanimivo muzejsko zbirko slovenskega planinstva in gorništva s
predstavitvenim filmom. Zbirka je resnično vredna ogleda in verjamem, da
si bo marsikdo vzel čas in bo muzej še
obiskal.
22
Zadnjo nedeljo v avgustu pa je pri Doriju potekal tradicionalni nogometni
turnir, kjer je zasluženo zmagala njegova ekipa, sestavljena iz samih mladih in zagnanih nogometašev.
Dori je dal še odmeven intervju za TV
Slovenija, potem pa je bilo njegovih in
tudi šolskih počitnic konec, začelo se
je novo šolsko in veroučno leto in
vsak po svojih močeh se spet trudi na
delovnem mestu.
Slovo Francija Brodarja
Z žalostjo v srcu smo sprejeli vest, da
se je po hudi bolezni za vedno poslovil Franci Brodar. Doma je bil iz Kisovca v Zasavju. Kot veliko delavcev je
tudi on okrog leta 1968 prišel v Berlin.
Zaposlil se je v Siemensu. Zelo aktivno se je ukvarjal s športom. Treniral je
karate fulkontakt. Leta 1974 je bil
evropski prvak in svetovni podprvak.
Potem je počasi zaključil kariero.
Z ženo Greto sta dobila sina Mitja, ki
je bil njuna skupna sreča in veselje.
Kmalu je odprl lastno podjetje in je bil
zelo uspešen podjetnik pri izdelovanju strojev in drugih specialnih
del. Poleg podjetništva je gojil še veliko drugih hobijev, predvsem s področja športa. Že od mladih let je bil navdušen nogometaš, pa vse do konca.
Vseskozi je podpiral mlade, ki so or-
ganizirano igrali nogomet. Pred parimi leti so Franci, Dori in prijatelji skupaj ustanovili nov klub v okviru športnega društva Siemens - Slovensko
katoliško društvo, ki uspešno deluje.
Franci Brodar je do konca življenja
igral in bil direktor, kjub težki bolezni,
ki ga je zadela pred devetimi leti. Ni se
prepustil, vseh devet let je zmagoval v
boju s kruto boleznijo in je klonil šele,
ko je bil že čisto izčrpan, ob ljubči negi žene Grete.
Dva mandata je bil član ŽPS, zelo aktiven in požrtvovalen. Tudi bolezen ga
ni mogla držati nazaj. Berlinski katoliški skupnosti je zapustil veliko tega,
kar bo spominjalo nanj. Oprema skupnih prostorov iz nerjavečega jekla so
njegova umetniška dela: velik gril,
šank, police, vozički za pivske naprave
itd. Rad je bil organizator velikih prireditev in pri tem so mu radi pomagali mladi. Drugo leto je hotel še organizirati maškarado in povabiti skupino
Veter iz Zasavja, da bi mu v živo zaigrali njegovo najljubšo Belo snežinko,
pa mu je bila zaigrana preko CD plošče na slovesu v Berlinu.
Franci Brodar se je rodil 8. novembra
1947 v bližini Domžal, umrl je 27.julija v Berlinu, pokopan pa je bil 24. avgusta 2010 v Zagorju ob Savi. Pokopal
ga je prijatelj, berlinski župnik Dori.
Žena Greta in sin Mitja ga bosta zelo
pogrešala, kakor vsi, ki smo ga poznali in imeli radi, saj je bil pri vseh zelo
priljubljen.
M. Mošnik
HAMBURG
Pokojni Franci Brodar
Koliko pomeni župniku Doriju božja
služba v njegovih slovenskih skupnostih, se je tudi letos pokazalo, saj kljub
temu, da se je odpravljal avgusta na
zasluženi poletni dopust, svete maše v
nobenem poletnem mesecu niso od-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Sonce je neusmiljeno pripekalo na zbrane goste.
Zadovoljni gostje nepozabnega piknika.
Na piknik so prišli tudi gostje iz Poljske
Vita je lepo skrbela za bratca Brina.
Mladi ansambel Horuk je poskrbel za prijetno razpoloženje, župan Franc Sušnik in župnik Dori pa sta pozdravila
zbrane goste.
Zahvalne besede župnika Dorija so veljale neutrudljivi
delovni ekipi. Na sliki je samo del ekipe.
Del hamburške skupnosti se poslavlja.
padle. Pa tudi verniki v hamburški
skupnosti so dakazali, koliko jim božja beseda in srečanje z župnikom Dorijem pomeni, saj so nekateri zopet
prav zaradi maše dopust preložili in
bili prisotni.
Mnogi pa so se že veselili srečanja na
Vranskem, kamor nas je župnik Dori
22. avgusta povabil na piknik, skupaj z
vsemi njegovimi dobrotniki in prijatelji. Lepa sončna nedelja je zvabila na to
srečanje veliko večje število gostov, ka-
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
kot jih je pričakoval. Škoda, da ni imel
na roki števca, s katerim bi bil stisk rok,
ki jih je gostom ta dan podal, zabeležen.
Prav na ta dan je praznoval 60. rojstni
dan član hamburške skupnosti, Dieter
Zahlmann. Lepšega dneva in kraja si
Dieter za ta nepozaben dan ni mogel
izbrati. Kar žarel je od veselja, ko mu je
vsa druščina nazdravila ob zlati radgonski penini s pesmijo. Tudi župan
Vranskega, gospod Franc Sušnik ni prišel praznih rok in je izročil Dieterju lepo knjigo o Vranskem. Ansambel Horuk je poskrbrel za prijetno razvedrilo
do trdega mraka. Utrjeni plesalci so se
tudi po travi dobro zavrteli, kakor da bi
bili na parketu. Ob slovesu smo se župniku Doriju zahvalili za vso gostoljubje in mu zaželeli še prijetne dneve v
njegovem slovenskem domicilu na
Vranskem, 19. septembra pa ga z veseljem pričakujemo zopet v Hamburgu.
DD
Po maši smo se udobno namestili v
sobi ob šanku.
spremeni v božji hram. Že dolgo sta
takšno povabilo pripravljala Majda in
Eckard Erdmann iz mesteca Lehrte,
nedaleč od Hannovra. Oba gostitelja
sta imela rojstni dan, gospa Majda
prav na dan svete maše, 8. avgusta.
Velika soba, namenjena praznovanju
veselih dogodkov, v kateri stoji tudi
udoben šank, se je za ta dan spremenila v svetišče z lepo okrašenim oltarjem, tako da je zgledala zares slavnostno. Ob 16. uri se je pričela lepo doživeta sveta maša, med katero je poleg
skupnih molitev odmevalo tudi ubrano petje vseh prisotnih, ki jih je ta dan
bilo v tej skupnosti izredno veliko. Po
maši pa so priskočili na pomoč kar
trije odrasli otroci gostiteljev in pridno pomagali, še posebej za šankom.
Za odličen topli bife sta poskrbela
Majda in Ecki, katerima se zares iz srca zahvaljujemo za njuno velikodušno
gostoljubnost in jima želimo še naprej
trdnega zdravja in veliko lepega. Veseli smo, da v tej prijetni skupnosti že
nekaj časa redno lahko pozdravljamo
tudi Eckija in z veseljem bomo tudi v
prihodnje radi prihajali k družini
Erdmann v goste.
HANNOVER - LEHRTE
Bralcem Naše luči, bi tokrat radi poročali o prijetnem doživetju tudi iz tretje
slovenske skupnosti župnika Dorija.
Svete maše na drugo nedeljo v mesecu so ponavadi vedno v cerkvi sv. Katarine v majhnem mestecu Asel blizu
Hildesheima. Občasno pa se verniki
spomnijo tudi osebnih povabil na
dom in že se kakšen prostor v hiši
Gostitelja Majda in Ecki iz Lehrte
24
V pričakovanju, da se mizica pogrne.
Pri Erdmannovih v Lehrte
Slovenska skupnost Asel
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Zbranost pred mašo in blagoslovom lovske sobe
AUGSBURG
Blagoslovitev lovske sobe in praznovanje okroglega jubileja
Julij in avgust sta meseca, ko vsak po
svojih močeh želi brezskrbne proste
dneve preživeti stran od vsakodnevnih skrbi in obveznosti ter si privoščiti tisto, kar med letom ni mogoče. Nekateri se podajo na morje, drugi v hribe ali kam drugam, pač tako kot si je
kdo napravil načrt.
Glavni dopustniški čas sem letos preživel v vsi Podbela, ob lepi reki Nadiži,
kjer živi in je doma starejša sestra Olga z družino. Letos, 14. julija, je praznovala okrogli 60. življenjski jubilej.
Z možem Tonijem sta gostila ne le
Zoran in Marija Stres sta vesela, da je lovska soba blagoslovljena.
mene, ampak tudi mamo in sestro
Alojzijo, ki živita med letom v Gorici.
Dobre štiri kilometre stran od Podbele leži vas Borjana. Tam je poročena
moja mlajša sestra Marija. Z možem
Zoranom sta si zraven hiše uredila lepo lovsko sobo. Zoran je dober lovec.
Trofeje pričajo, da zna dobro meriti in
zadeti. Izkoristila sta mojo navzočnost
in ožje sorodstvo povabila k maši in
blagoslovu lepo urejenega prostora.
Sledilo je dobro kosilo, pri katerem
smo nazdravili tudi moji sestri Olgi za
njeno okroglo obletnico. »Tu se bomo
še zbrali,« smo obljubljali drug drugemu, če prej ne, drugo leto, ko bo čas
dopustov.
Dijaki škofijske gimnazije iz Ljubljane na obisku
Na začetku novega šolskega leta so se
dijaki 3. D razreda Škofijske gimnazije
iz Ljubljane podali na pot po Nemčiji. V
enotedenskem potovanju želijo pod
vodstvom prof. Petra Prašnikarja, razredničarke Marjete Prašnikar in kateheta
mag. Gregorja Lavrinca spoznati nekatere znamenitosti omenjene države. Na
svojem potovanju so se ustavili tudi v
Augsburgu. V Slovenskem župnijskem
domu smo jih pogostili s sendviči in pecivom, sokom in mineralno vodo. Po
dobrem okrepčilu so si ogledali mesto
Augsburg, nato pa nadaljevali potovanje po zastavljenem načrtu. R. Kutin
Skupaj gostitelji in gostje
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Po okrepčilu je vsem prijalo še malo pokramljati.
ESSEN
Tokrat se oglašamo le toliko, da si izmenjamo prijateljski pozdrav, ki ga
pošiljam dragim rojakom v prostrani
župniji Essen, pa tudi drugim bralcem
Naše luči. Počitniški čas nam ni postregel s kakšnimi posebnimi dogodki.
Zopet se bomo z veseljem zbirali k
slovenskim mašam v oltarnih skupnostih: Essen – vsako nedeljo in ob
nekaterih praznikih, enkrat mesečno
pa se običajno srečamo v Castropu,
Güterslohu, Eschweilerju, Moersu,
Krefeldu, Oberhausnu. Veselimo se
teh srečanj pri sveti maši, ponekod pa
tudi nadaljevanja prijateljskega druženja po sveti maši v dvorani.
Naj ponovno omenim naše letno romanje v Kevelaer, ki bo 3. oktobra s
sveto mašo ob 13. uri v spovedni kapeli. Po maši pa sledi srečanje v dvorani Petra Kanizija, kot je že objavljeno
v našem župnijskem listu Med nami
povedano in tudi v Naši luči.
zbralo veliko rojakov in nemških prijateljev. Bilo je navzočih tudi precej
članov pevskega zbora Slovenski cvet,
ki so močno podprli petje med sveto
mašo. Nemški cerkovnik je rekel, da
pri njihovih pogrebih ne zmorejo česa
podobnega.
Ker je bil »domači« duhovnik Martin
Mlakar na romanju v Medžugorju,
sem z veseljem daroval poslovilno
sveto mašo in opravil pogreb jaz, ko
sem se tudi sam vračal z dopusta preko Eisdna v Belgiji v Essen.
Rajni Franc je bil zelo priljubljen in
znan član slovenske skupnosti. Rojen
je bil leta 1931 na Svetem vrhu kot prvi od sedmih otrok. Po osnovni šoli je
delal v gozdu, nato v rudniku. Tri leta
je služil vojaški rok. Leta 1965 se je
preko planin podal na pot v tujino
skupaj s tremi prijatelji. Najprej je bil
Lojze Rajk, župnik v Essnu
HILDEN - LEICHLINGEN
Tukaj smo se 7. avgusta poslovili od
našega rojaka Franca Florjančiča.
Kljub počitniškemu času se je na pogrebu v cerkvi sv. Janeza Krstnika
26
Pokojni Franc Florjančič
v begunskem taborišču v Avstriji, nato je prišel na delo v rudnik v Essnu.
Pozneje je bil v Hildnu marljiv delavec
v kovinarstvu, nato nočni čuvaj.
Tu je našel svojo srečo in zadovoljstvo,
ko se je leta 1962 poročil z Angelo. Leta 1965 se jima je ob rojstvu hčerke
Sabine sreča dopolnila.
Leta 1981 so se preselili v lastno hišo
z vrtom v Leichlingenu. Izboljšave pri
hiši in delo na vrtu mu je bilo v veliko
veselje.
Z ženo Angelo sta bila navdušena sodelavca ob raznih slovenskih prireditvah. Je eden od začetnikov binkoštnih srečanj v Porurju. Bil je mojster
v pripravi jedi na žaru in pripravi
odojka. V njegovi družbi ni bilo nikoli dolgčas, saj je bil poln humorja in
velik ljubitelj slovenskega petja. Skupaj s prijatelji je ustanovil moški pevski zbor. Rad je pel pri slovenskih mašah. Zelo je bil vesel, ko je hčerka Sabina začela peti pri zboru Slovenski
cvet iz Moersa.
1985 se je povečala družina, ko se je
hčerka poročila z Marjanom Semeničem. Franc se je zelo veselil vnukov
Aleksandra in Mihaela, katera je spremljal z ljubeznijo pa tudi s strogostjo,
če je bilo potrebno.
Zelo rad je obiskoval prvo domovino
Slovenijo. Ob zadnjem obisku je tudi
poromal na Zaplaz skupaj s Slovenskim cvetom.
Njegova smrt je bila »lepa«, saj je v
naročju svoje žene mirno zaspal v Gospodu.
Naj počiva v miru.
Na koncu naj povem še tole, da so
udeleženci na pogrebu +Franca Florjančiča zbrali za misijonarja Pedra
Opeka 350 € za kar se jim njihov župnik prav lepo in iskreno zahvaljuje.
Lojze Rajk
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
FRANKFURT
Vsako leto nas v poletnem času vabijo
na obisk različni ljudje in kraji. Prav
gotovo so Višarje eden izmed tistih
krajev, ki nas vabijo zaradi lepote planinskega sveta in zaradi same Marijine romarske cerkve. V letošnjem letu
pa še posebej, saj mineva 650 let od
začetkov romanj na to goro. Vsako leto posebej pa Višarje zaživijo na prvo
avgustovsko nedeljo, ko višarska Marija zbere okrog sebe tri Slovenije: romarje iz domovine, zamejstva in izseljenstva. Med letošnjo množico jih je
bilo vsaj deset iz naše frankfurtske
skupnosti; nekateri so bili celo prvikrat tam gori.
Že leto za letom prihaja v poletnem
času iz Norwicha v Angliji na obisk k
svojim, sedaj k nečakom in njihovim
družinam Ana Colović. Pri Schäfferjevih v Weiterstadtu je praznovala svoj
95. rojstni dan, skupaj z njim pa še rojstne dneve svojih sorodnikov, ki jih
večina praznuje v tem času. Tudi za
naprej ji želimo še trdnega zdravja tako tukaj kakor pri njej v Angliji.
Na prvo septembrsko nedeljo, ko smo
se v Frankfurtu zbrali k popoldanski
Tako cvetoča je 95-letna Ana Colović iz Weiterstadta med nečakom in njegovo ženo.
Vse generacije slavljencev so prisotne na tem posnetku.
maši, smo v dvorani nazdravili prisotnim ing. Milanu Prezlju, Heleni
Žmavc, Mariji Glavič, Karlu Flajšma-
nu ter Petru in Igorju Križnarju, ki so
v zadnjih dveh mesecih praznovali
rojstne dneve. Drugače povedano,
Takšna pa je bila letošnja frankfurtska delegacija na Višarjah.
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
nazdravili smo tako dveletniku kakor
častitljivi starosti dvainosemdesetih
let. Poleg tega po smo zaželili še posebej uspehov Žmavčevi Heleni, ki je
konec avgusta opravila zaključni izpit
svojega petletnega šolanja za vzojiteljico in hkrati tudi nastopila svojo redno službo. Še prej pa je bil takoj po
maši blagoslov dveh novih avtomobilov. Naj se kolesa naših avtomobilov
vsem nam vrtijo v blagoslov in srečo.
Že v začetku junija je sklenil zemeljsko pot 71-letni Branko Kralj iz Langenselbolda, sicer pa rojen v bližini
Koprivnice na Hrvaškem. Konec julija
pa je zaključil zemeljsko popotovanje
64-letni Ivan Jerebic iz Rosbacha pri
Friedbergu. Izhajal je iz družine
osmih otrok na Hotizi, v Nemčijo pa
je prišel leta 1967 in delal kot šofer.
Žena in trije sinovi pa so prišli za njim
leta 1973, ko so se naselili v Rosbachu.
Ko je v zadnjih letih redno prihajal
sam ali skupaj z ženo Majdo k maši v
Frankfurtu, ne samo da je prevozil ne
ravno kratek kos poti, ampak je bil
vsaj uro prej pri kapeli ali cerkvi. Vedno pa sta ga spremljali tudi dve bergli, ki sta mu bili v pomoč pri hoji. V
začetku avgusta so ga pokopali na
božji njivi v Rosbachu. V drugem te-
Pokojni Ivan Jerebic iz Rosbacha
28
dnu septembra pa je v domovini umrla njegova 78-letna sestra Rozalija Lipič. Dolga leta je živela na Švedskem,
nekako pred desetimi leti pa se je vrnila v svoj rojstni kraj Hotizo. Vsem
domačim izražamo naše sožalje z vero in upanjem v Njega, ki je premagal
tudi naše trpljenje in našo smrt.
rem
INGOLSTADT
Marjan Kovač, šestdesetletnik
Med poletnim dopustom je naš rojak
iz Regensburga Marjan Kovač vstopil
v svoje sedmo življenjsko desetletje.
Rodil se je 4. avgusta 1950 v Slovenj
Gradcu staršema kuharici Vidi in peku Francu kot drugorojenec od treh
fantov. Osnovno šolo je uspešno končal v Slovenj Gradcu. Kot osnovnošolec je z obema bratoma pridno ministriral pri znanenem slovenjegraškem
župniku Jakobu Sokliču. Po osnovni
šoli je nadaljeval šolanje v Velenju na
triletni rudarski šoli, kjer se je izučil
za ključavničarja. Kot ključavničar je
potem delal tri leta v velenjskem rudniku lignita. Po odsluženi vojaščini v
Beogradu je še nekaj časa delal v velenjskem rudniku, nakar je avgusta
Marjan Kovač, slavljenec iz Regensburga
1972 odšel v Nemčijo, v Regensburg,
kjer je že delal njegov starejši brat
Franc. Tu se je redno zaposlil v začetku leta 1973. Ne da bi se iskala, sta se
nekega dne našla z Marijo v kapeli v
Regensburgu, kamor so se zatekli
pred dežjem. Od tega naključnega srečanja je med njima vzklila ljubezen in
tako sta se 23. maja 1975 poročila v
Regensburgu. V zakonu se jima je rodil sin Marjan, ki je od otroštva živel
pri starih starših v njunem domu v
Slovenj Gradcu. In zdaj tam že raste
novi rod Kovačevih, vnuka Nika in
Anej. Marjan je ves čas povezan z našo slovensko župnijsko skupnostjo v
Neutraublingu, vselej je tudi rad prihajal in sodeloval na naših prireditvah. Sedaj že čaka na upokojitev, ko
se bosta z Marijo končno za stalno vrnila v svoj dom v Slovenj Gradcu, kjer
se ju še posebno veselita vnuka. Ob
njegovem življenjskem jubileju mu še
naknadno prisrčno čestitamo z dobrimi željami ter mu želimo dobro okrevanje po operaciji kolena.
Povratniki v domovino
Prva generacija naših rojakov se počasi, a vztrajno za stalno vrača v domovino, s tem se vedno bolj redčijo naše
skupnosti, zaradi tega smo v Ambergu
ukinili našo redno mesečno slovensko
mašo. Pred kratkim so spet za stalno
odšli v Slovenijo: iz Neutraublinga je
odšla domov na Dolenjsko, v Črmošnjice pri Novem mestu Ema Gazvoda, svoj zasluženi pokoj je uradno začela 1. avgusta, in sicer z romanjem na
Sv. Višarje. 1. septembra pa sta se iz Ingolstadta po dolgem odločanju vrnila
na svoj dom v Male Makole pod Bočem Ančka in Franc Kolar. Povratnikom želimo dobro počutje v domovini.
Stanko Gajšek
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
MANNHEIM
Pokojni Toni Pristavnik
Sredi maja smo se v Bubachu poslovili od Tonija Pristavnika, zvestega člana slovenske skupnosti v Saarlandu.
Pokojni Toni se je rodil 18. aprila 1931
v Rančah pri Framu.
Že v mladosti se je preselil v Nemčijo,
kjer je našel drugo domovino. Z ženo
Zorko sta delila srečo družinskega življenja, zgradila lepo hišo in dajala lep
zgled sinu Valterju in hčeri Natalie.
Rad je zahajal v slovensko družbo, zlasti k slovenski maši. Njegovo veliko
veselje je bil vinograd v rodni Štajerski, kamor se je rad vračal. Kot pravi
Štajerec je tudi v svojem vrtu v Bubachu, kjer za trto ni dobrih pogojev, ne-
Toni Pristavnik iz Bubacha v Saarlandu
goval brajdo in verjetno edini daleč
naokrog pridelal vino. Pogosto nas je
povabil v svoj dom in nam dal pokusiti, kar je s trudom in ljubeznijo pridelal. Spominjamo se njegovega vedno
vedrega obraza, ki je še posebno zažarel, kadar je povedal, da bo kmalu spet
šel v Slovenijo. Celo ko ga je bolezen
že priklenila na posteljo in je povedal,
da mu ne gre dobro, je vendarle to povedal z nasmeškom na ustnicah. V
tem nam je prav gotovo močan zgled,
kako prenašati bolezen. Bolezen je nazadnje bila močnejša in okrepljen s
svetim maziljenjem se je sredi maja
preselil v večno bivališče v nebesih.
Tatjana Scholl s sorodniki v Dolomitih
Hvaležni smo mu za človeško toplino,
ki jo je vsem razdajal in za zvestobo
slovenski skupnosti. Dragi Toni, počivaj v božjem miru.
Tatjana Scholl je praznovala
Najstarejša od Golobovih otrok v Schwarzwaldu, Tatjana, poročena z Rolfom Schollom, je v juniju v krogu svoje družine in mnogih sorodnikov praznovala štirideseti rojstni dan. Praznovat so šli na južno Tirolsko. Zbrali
so se visoko v Dolomitih, na 1700 metrih, kjer so se pri kapelici najprej zahvalili Bogu, nato pa se veselili v krogu zbranih sorodnikov. Povzpeli so se
na 2500 metrov visoki vrh, moški peš,
ženske in otroci pa najprej z gondolo,
zadnjih tristo metrov pa tudi peš.
Tatjana ima tri otroke, ki jih je pričakovala z veliko skrbjo, saj sta prvi dve hčer-
ki Lena in Jana prišli na svet dva meseca prezgodaj, najmlajši Luca, za katerega
so bili najbolj v skrbeh, pa je nazadnje
privekal na svet zdrav in ob pravem času. Starejši dve že ministrirata, Luca pa
dobi zvonček in v klopi ob mami ali starih starših pozvoni, po maši pa pride k
oltarju, da mu župnik v roke da kovček
s kelihom, da ga ponosno nese do avta.
Družina Tatjane in Rolfa Scholla je ena
redkih mladih družin druge generacije,
ki ohranja stik s slovensko skupnostjo in
prihaja k slovenski maši.
MUNCHEN
Sveti krst Vanesse Aveline Zver
V cerkvi sv. Jakoba v Dobrovniku v
Prekmurju je 21. avgusta prejela sveti
krst Vanessa Avelina, hčerka Romana
Zvera in Daniele, roj. Varga. Krst je
Krščenka Vanessa Avelina Zver s starši, botri in župnikom v cerkvi sv. Jakoba
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
opravil tamkajšnji župnik mag. Simon
Štihec. Čast in nalogo botra je prevzel
Danielin bratranec Dušan Flegar z
Renato. Zbralo se je veliko sorodnikov
in prijateljev, s katerimi je Vanessa
Avelina praznovala prejem prvega zakramenta svetega krsta. Krščenki,
staršem in botrom iskreno čestitamo!
STUTTGART
Krstna slavja
V nedeljo, 20. junija, je bil v cerkvi sv.
Elizabete v Stuttgartu krščen Mateo
Edvard Jambrečec, sin slovenske matere in hrvaškega očeta. Krstni obred
je bil zelo lepo pripravljen, navzoči so
sodelovali z branjem, molitvijo in petjem. Bralo, molilo in pelo se je kar v
treh jezikih: slovensko, hrvaško in
nemško. Družina Jambrečec je na krstno slavje povabila veliko sorodnikov
in prijateljev, tako da je vse potekalo
slovesno in lepo. Malemu Mateu želimo, da bi v krogu svoje družine lepo
rastel in da bi postal pravi Kristusov
učenec. Čestitke tudi njegovi družini.
V soboto, 17. julija, je v župnijski Marijini cerkvi v Schnürpfingnu nedaleč od
Ulma prejela sveti krst Sophie German,
drugi otrok nemškega očeta in slovenske matere, Petre, roj. Košar. Skupaj s sestro Barbaro sta pripravili sklop pesmi,
ki so spremljale krstni obred. Lepo oblikovana spremna knjižica je vsem udeležencem, tako Slovencem kot Nemcem, pomagala vzorno sodelovati pri
krstnem obredu. Mali Sophie, njenim
staršem in sorodnikom želimo, da bi jo
imeli nadvse radi in da bi ji omogočili
srečno otroštvo, da bi tako mogla rasti v
milosti pred Bogom in pred ljudmi.
Čestitke Vidi Venta za srečanje z
abrahamom
V mesecu juniju je 50-letnico življenja
obhajala Vida Venta, ki je bila dolga
30
V Marijini cerkvi v Schnürpfingenu je sveti krst prejela Sophie German.
V cerkvi sv. Elizabete v Stuttgartu je bil krščen Mateo Edvard Jambrečec.
Vida Venta je praznovala svojo 50-letnico.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
leta tudi članica ŽPS, sedaj pa je pridna in marljiva sodelavka pri vsem,
kar je potrebno pripraviti in urediti za
razne župnijske in tudi društvene prireditve. S svojim možem Jožetom
Vento se rada udeležujeta slovenskih
maš in prireditev. Praznovanje z družino in prijatelji je bilo v petek, 18. junija, v župnijski dvorani pri sv. Konradu. Zbralo se je veliko ljudi, na njeno
presenečenje pa je zaigral tudi ansambel Panonia. Vidi iskreno čestitamo, ji
želimo še veliko zdravja in moči ter
zanjo in za vso njeno družino obilo
božjega blagoslova
Pokojni Jože Spreitzer
Slovo od Jožeta Spreitzerja
Jožef Spreitzer se je rodil 21. aprila
1934 v Kočevskih Poljanah, bil je najstarejši sin Alojza in Marije Spreitzer.
V šolo je hodil v Poljane, ko se je izučil za inštalaterja, se je leta 1958 preselil v Ljubljano, kjer je spoznal svojo
bodočo ženo Marijo. Po poroki se jima je leta 1961 rodila hčerka Erika,
dve leti kasneje pa sin Mirko Jožef.
Februarja 1965 se je izselil v Nemčijo,
kot je sam rad šaljivo dejal, je šel s trebuhom za kruhom. Zaslužiti je želel
nekaj denarja za obnovo domače hiše.
Aprila istega leta je za njim šla tudi žena Marija z obema otrokoma. Najpej
je delal v manjšem podjetju, poleti leta 1967 se je zaposlil v avtomobilski
firmi Mercedes-Benz. Večkrat je s ponosom dejal, da je bil pri izdelavi Titovega avta.
Ko so se njegovi bratje, razen najmlajšega brata Franca, ki so prav tako prišli delat v Nemčijo, leta 1969 preselili
nazaj v Slovenijo, je tudi sam želel narediti enako. Vendar se je nato drugače odločil. Bil je zelo povezan s svojo
družino in sorodniki, vsak dopust je
preživljal doma, saj so bili starši še živi. Družina mu je pomenila vse. Niko-
li ni zanikal svojih korenin. Prav tako
je bil ljubeč mož, oče, stari oče. Vsem
je želel biti prijatelj, zato je rad vsem
pomagal. Povsod je bil priljubljen gost
in mnogim dober gostitelj. Bil je šaljive narave, zato z njim nikoli ni bilo
dolgčas.
Leta 1971 sta Spreitzerjeva kupila kos
zemlje na Lavrici pri Ljubljani, čez tri
leta pa staro kmetijo v Öschelbronnu
v Nemčiji, ki jo je Jože predelal v stanovanjsko hišo. Leta 1977 preselili v
novo hišo. Pozimi leta 1992 je šel v
predčasni pokoj. Leta 1994 je začel z
ženo in sinom Mirkom Jožefom graditi hišo na Lavrici pri Ljubljani. Leto
zatem je prvič postal stari oče in bil
zato presrečen, drugič je postal stari
oče leta 1998.
Januarja 2005 je doživel prvo možgansko kap, ki se je žal večkrat ponovila. Moral je v bolnico, kjer so mu namestili srčni spodbujevalec. Njegovo
zdravje je počasi pešalo, izgubljal je
spomin. Kljub temu je bil rad dobre
volje in se je naprej šalil. Po drugi hospitalizaciji marca 2010 je zgledalo, da
si je kolikor toliko opomogel in da bo
mogel še nekaj let uživati v krogu svoje družine. 22. maja 2010 ga je obiskal
brat Janko z ženo Marinko. Tako srečnega ga njegovi že dolgo niso videli.
To je bil zadnji utrinek njegovega življenjskega optimizma. Moči so mu
kmalu pošle, omagal je doma, v družbi žene Marije in sina Mirka Jožefa.
Umrl je v soboto, 5 junija 2010.
Slovo so mu domači in slovenska župnijska skupnost pripravili 10. junija v
pokopališki kapeli v Gäufeldenu, nedaleč od njegovega doma. Še isti dan
so ga prepeljali v Slovenijo, pokopan
je bil na pokopališču na Škofljici.
Ženi Mariji, hčeri z družino in sinu ter
vsem sorodnikom izrekamo iskreno
sožalje in obljubljamo molitveni spomin. Naj počiva v miru!
Zvone Štrubelj
Blagoslov obnovljene kapelice in
domačije
V mesecu juliju smo se na vabilo pridnih domačinov Vinka in Štefke Žertuš zbrali sorodniki, prijatelji, znanci
ter sosedje, tako iz domovine Slovenije kakor tudi iz tujine, predvsem iz
ZDA in Nemčije, k blagoslovu obnovljene kapelice in domačije. Pot nas je
vodila skozi kočevske gozdove prav do
naše južne meje, kjer smo na Bezgovici 4 lahko uzrli Štefkino domačijo, ki ji
po domače še danes rečejo pri Dragarskih. Ker je Štefkinemu možu Vinku
uspelo vse to lepo obnoviti, smo njegovo veselje potrdili še z blagoslovom,
dan pa zaključili ob prijetni družbi
mnogih, ki so se tega blagoslova udeležili. Prav je, da nekaj zapišemo še o
kapelici, pa naj nam spregovori Štefka
sama, ki je tudi najbolj verodostojna
priča vsega dogajanja. Svoje misli je
takole strnila v naslednjih vrsticah;
Nahajamo se v deželi Petra Klepca, v
najmanjši občini po številu prebivalcev v Sloveniji. Moj oče Janez Klepec
je bil rojen v letu 1916. Žal točno ne
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pred blagoslovljeno kapelo
vemo, kdaj je odšel k vojakom, predvidoma v letu 1938. Tam je hudo zbolel.
V tej bolezni se je zaobljubil Materi
božji na Brezjah, da bo doma pred hišo naredil kapelico, če bo ozdravel. Na
srečo je res ozdravel in izpolnil zaobljubo, sezidal je kapelico. To je bilo
pred drugo svetovno vojno.
Med drugo svetovno vojno se je poročil z Marijo Knavs, rojeno 1922, iz Ribjeka, s katero je leta 1946 obnovil požgano domačijo. V teh krajih so namreč med drugo svetovno vojno požgali vse vasi, kapelica pa je ostala nepoškodovana. Spominjam se, da smo
se zbirali vaščani pri kapelici in molili, posebno vsak večer v mesecu maju
(šmarnice).
V letu 1968 je tudi mama odšla za očetom v Nemčijo, prav tako ni ostala na
domačiji nobena od štirih hčera (ena
pa je žal umrla že v starosti 7 mesecev).
Domačija je bila vse do lani zaprta in
popolnoma dotrajana. Najprej sva z
možem Vinkom imela v mislih zamenjati samo streho, potem pa je obnova
stekla do današnjega izgleda. Tudi kapelica je bila potrebna popolne obnove in so dela potekala istočasno.
30. julija 2010 smo imeli blagoslov, ki
sta ga podelila gospod Igor Krašna in
gospod Janez Šket. Srečali smo se tudi
s sorodniki, prijatelji in sosedi.
Prijatelji zbrani ob blagoslovu novih delovnih prostorov.
32
Hvala Bogu in Materi božji, da nam je
vse to uspelo.
Štefka Žertuš
Blagoslov delovnih prostorov
zavarovalnice Allianz
Pred kratkim se mi je zgodilo, da sem
v mestu, torej v Stuttgartu z natakarjem, ki ga poznam samo na videz in s
katerim sem tja pa sem spregovoril
tudi nekaj površnih nemških besed,
spregovoril tudi v domačem, slovenskem jeziku. Izkazalo se je namreč, da
je po rodu Slovenec, doma iz Velenja.
Prav taki so bili tudi začetki ob srečanju z gospodom Sašom Aleksičem.
Začela sva govoriti nemško, potem pa
se je pokazalo, da moj novi znanec
govori tudi tekoče slovensko. In seveda se nama je obema razvezal jezik,
pa ne od pijače, temveč od vseh možnih pripetljajev, ki so povezani z najino domovino. Z gospodom sva celo
isti letnik, generacija kakor mladina
reče in seveda je to postala tudi naji-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
na skupna téma pogovora. Sašo Aleksič ima družino. Ženo Goranko in
sinova Devina ter Robina. In ima svoj
poklic. In ravno zaradi tega me je tudi
kasneje poklical. Veste, Gospod, radi
bi imeli blagoslov novih delovnih
prostorov zavarovalnice Allianz, v katere sem se ravno preselil. To mi veliko pomeni. Ne torej, da je gospod
Sašo Slovenec, oče in prijatelj temveč
je tudi kristjan, ki mnogokrat prihaja
k nemškemu bogoslužju in je tudi
podjetnik. Zavarovalništvo v ožjem
pomenu, kakršnega vsi poznamo, je
tako samo del Sašovega dela, drugi
del posveča podjetjem ter njihovi rasti s svojimi osebnimi kontakti. Ja seveda, veste, da bomo naredili, je bil
moj odgovor! In tako smo se v četrtek, 10. junija zbrali družina, sodelavci in prijatelji na čelu z Ivom Vračkom
ter Sašove poslovne stranke, ki so postali že pravi prijatelji, v Böblingenu k
blagoslovu njegovega biroja. V uvodu
blagoslova je bilo rečeno, da nas cerkveni blagoslov približuje Bogu. To pa
za nas najprej pomeni hvaležnost in
zahvalo, da smo lahko tisti, ki delamo
in ustvarjamo. Potem pa s tem blagoslovom želimo Boga tudi prositi, naj
naše delo blagoslovi in to tako, da bo
v dobro tudi našim soljudem. Uvodu
je sledila kratka razlaga poteka blagoslova in sicer, da bomo slišali berilo iz
pisma Hebrejcem, ki ga je prebral gospodar Sašo, potem sledijo prošnje in
samo dejanje blagoslova ter molitev
Očenaš dvojezično, kajti zaradi gostov
je bilo vse narejeno v nemškem jeziku. Na koncu pa smo bili povabljeni
še k prisrčnemu druženju in to nas je
zadržalo še v pozne popoldanske ure.
Fotografiral nas je naš prijatelj Pera
Tucev, to fotografijo pa pokažemo
tudi vam.
S kolesom po Jakobovi poti v
Santiago de Compostelo
Na enajsto navadno nedeljo v letošnjem cerkvenem letu smo se vsi tisti,
ki smo bili 13. junija pri bogoslužju v
cerkvi Svetega Duha v Stuttgartu lahko prepričali, kaj to pomeni besedica
»romanje«. Tako lahko včasih slišiš
besedo izlet, potem popotovanje, romanje pa je prav poseben izraz, ki edini od vseh teh nosi v sebi jedro religioznosti. Za vernega človeka zato velja,
da roma. In to je bilo že včasih tako; že
naši predniki so se podajali iz področja današnje Slovenije na različna
božja pota tako v Rim, Köln k Svetim
trem kraljem, v Compostelo k Svetemu Jakobu ali pa po različnih božjih
poteh k Marijinemu svetišču v priprošnjo, zahvalo ali kot zaobljubo. To nedeljo smo tako tudi sami lahko doživeli, kaj to pomeni, če se nekdo odloči
stopiti na tako pot. Pri sveti maši se
nam je namreč pridružila Ida Jug
Šlamberger s svojo družino, možem
Stankom ter sinovoma Simonom in
Aleksandrom. Ob koncu sem jo tudi
poprosil, naj nam sama nekoliko spre-
Po blagoslovu pred cerkvico Svetega
Duha v Stuttgartu
govori. Tako nam je pojasnila, da se
vsako deseto leto zgodi, ko pride god
Sv. Jakoba na nedeljo in temu je tudi
letos tako. Zato je že dalj časa načrtovala, da se s kolesom poda iz Strasbourga v Franciji po Jakobovi poti preko
Santiaga de Compostelo v Španiji in
potem vse »do konca sveta«, kakor so
včasih rekli ljudje, torej vse do obale
in Atlantika. Ker bo na tej poti obiskala veliko cerkva in ker je taka pot priložnost, ko se ob vsakodnevnih naporih lahko srečaš z Bogom, samim seboj in svojim življenjem, je bila njena
prošnja tudi, da to svojo pot začne z
blagoslovom. Tako smo jo v cekvici
Svetega Duha v Stuttgartu priporočili
zavetnikom in Božjemu varstvu z mislijo, da je vsako človeško življenje pot
in romanje k božjemu cilju in prvi pečat, ki ji je bil podeljen ob njeni načrtovani poti je bil zato ravno pečat župnije Svetega Cirila in Metoda. Torej,
tako je bilo stanje tisti dan v mesecu
juniju, ko pa to pišem, pa se je Gospa
s svoje poti že vrnila, srečno in varno,
kar nas vse veseli. Zato sem jo na hitro
nekoliko povprašal, kako je bilo? V
odgovoru pravi, da je imela veliko lepih doživetij, zadovoljstva in tudi presenečenj. Pot jo je vsekakor nagovorila in čeprav bi lahko tudi obupala je
ob vedno novih spodbudah, ko je dobila potrebno vodo, hrano in prenočišče zmogla tudi moči za naprej. Tako
jo v njeni odločitvi ni omajalo niti 7
dni deževja v Franciji, v Španiji pa
hladni dnevi, ki jih je bilo več kot toplih. Gospa Ida Jug Šlamberger je bila
na poti 35 dni, od teh je pet dni počivala. Od 15. junija do 20. julija je s kolesom prevozila 2700 km, svoja doživetja pa popisala v dnevniku. Hvala,
ker ste pripravljeni drobec svojega življenja deliti tudi z nami, bralci Naše
Luči.
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Blagoslov vozil in voznikov
Od prejšnjega leta se ni veliko spremenilo in kar se nas tiče je to tudi kar
v redu. Kaj to pomeni? Lansko leto
smo imeli namreč prvikrat blagoslov
voznikov in vozil tukaj v Stuttgartu,
letošnje leto pa smo se zopet zbrali.
Lahko smo hvaležni za vsak varno
prevožen kilometer in lepo je po
enem letu srečati rojake, ki smo se v
tej zahvali in priprošnji zopet srečali.
To leto smo blagoslov pripravili na
12. navadno nedeljo, torej 20. junija.
Zopet smo gledali v nebo, pa ne da bi
nam bilo dolgčas, temveč smo se kakor prejšnje leto spraševali, ali bo deževalo ali ne, bo dan vzdržal brez dežja ali ne!? In je, kar je bilo v veliko veselje nas motoristov, ki smo tokrat
svoje motorne zadevice parkirali
pred cerkvico Svetega duha in ne Sv.
Konrada kakor običajno. Bilo pa je tako kakor pred enim letom; prišli smo
k nedeljskemu bogoslužju, pred oltar
položili ključe naših avtomobilov,
prejeli poseben blagoslov za voznike
in se spomnili Sv. Krištofa, ki je zavetnik popotnikov, sprejeli njegove podobice in se po končani maši zbrali še
k posebnemu blagoslovu motorjev in
motoristov na bližnjem trgu pred cerkvijo. Vsak izmed nas se je še nekoliko ustavil, z bližnjim spregovoril nekoliko besed, motoristi pa smo se zopet nekoliko zapeljali po mestu, tokrat zelo na kratko zopet do doma Vilija Kobolt, kjer so nam Vanja in Nevenka Končič poleg okrasnega šopka
pripravili tudi majhno pogostitev. Lepo je, če se družimo, lepo je, da nas
nekaj med seboj povezuje. Zato hvala
vsem, ki ste prispevali svoj delež dela,
pred nas pa zopet prihajajo dnevi, ko
se bomo znašli tako v avtomobilu kakor tudi na motorju. Varno vožnjo želim vsem in prijetno srečanje z lju-
34
dmi – do naslednjič, ko se zopet srečamo.
Igor Krašna
S
R
B
I
J
A
BEOGRAD
Godovanje ob sv. Ani
Na sestanku pastoralnega sveta za Slovence v Beogradu je beograjski nadškof, mons. Stanislav Hočevar predlagal, da bi bilo lepo, če bi Slovenci tudi v
Beogradu proslavljali svoje godove. V
Srbiji je navada na različne načine praznovati samo rojstne dneve. Poleg daril
in voščil pogosto slavljenca vlečejo za
ušesa. O godu se zelo poredko sliši.
Rečeno – storjeno! Prvo veliko godovanje je bilo za sv. Ano, 26. julija. To je
Ob godovanju pri sv. Ani v Šabcu
tudi moj god in prvič sem ga po oseminpetdesetih letih življenja v Beogradu
zelo lepo praznovala. V Šabcu, zelo
starem srbskem mestu, oddaljenem
od Beograda samo 90 km, je katoliška
cerkev posvečena sv. Ani. Tam je vsako
leto veliko žegnanje. Tja pride veliko
duhovnikov, ministrantov z mons.
nadškofom na čelu, odličnim pevskim
zborom in veliko romarjev iz okolice.
Iz društva Slovencev »Sava« nas je šlo
šestnajst, skoraj polovica pevk iz »Pojoče družbe«. To je bila lepa božja pot,
dolga eno uro in pol v eno smer. Tam
smo pomagale peti pri sv. maši, med
ostalim tudi himno sv. Ani. Vsaka od
nas je dobila besedilo, natiskano z velikimi notami in črkami, saj smo večinoma vse malo starejše in slabovidne.
Po izredno slovesni maši v lepi cerkvi
z veliko oltarno sliko sv. Ane so nas
domačini počastili z bogatim kosilom
in pijačo. Po vseh dobrotah z roštilja in
peči smo dobili še lubenico. Videlo se
je, kako so se trudili, da nas čim lepše
pogostijo. Mene je do solz ganila sestra Danijela, ki nam je vsem Anam
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovenkam podarila lepo svetinjico
matere Božje, da imamo spomin na
naše godovanje. Pozno popoldan smo
se srečne vrnile v Beograd.
Članica društva Slovencev »Sava«
Ana Nuša Juvanc-Gerden
ŠVICA IN LIECHTENSTEIN
Lepi in topli poletni meseci – posebej
avgust – so priljubljeni za poročna
slavja. Veseli nas, da sta v naši skupnosti svojo ljubezen pred Bogom in Cerkvijo posvetila dva para:
MARIAZELL IM
SURSEE
V soboto, 14. avgusta, sta svojo življenjsko odločitev za zakonski stan
potrdila Diana Amrein in Felix Krummenacher. Sij v njunih očeh je govoril,
da se drug drugemu izročata z vso
globino, vso vero in vso predanostjo.
Številni smo ju obdali ob prazniku
njune ljubezni in ker sta oba katoličana, se je njun »DA« zgodil med obhajanjem svete evharistije. Izbrala sta si
celo temo, ki se je prepletala skozi
slavje: sledi v pesku. Ljubezen med
dvema je tako kot ljubezen Boga do
človeka pogosto očem nevidna in ne
dovolj konkretno prepoznavna. A zato
vseeno verujemo in se še bolj zaupno
oklepamo temelja vseh stvari: božje
Ljubezni.
Diana je po materi Slavici s Frankolovega podedovala slovenske korenine in
tudi sama ob različnih priložnostih rada kaj doprinese k življenju naše skupnosti. Diani in Felixu, ki sta se na
vstop v zakonsko in družinsko življenje
tako srčno in zavzeto pripravila, vo-
Diana Amrein in Felix Krummenacher sta pred Bogom posvetila svojo ljubezen.
ščim v imenu vseh rojakov blagoslova,
moči in zadovoljstva, ter kopico otrok,
ki si jih tako želita. Naj bo vajina družina svetilnik ljudem današnjega časa!
ASCONA (LOSONE)
Teden dni pozneje, 21. avgusta, se je
zgodil še drugi novoporočni »DA« v
naši skupnosti. Čeprav sta zaročenca
Claudia Svetel in Marco Zweifel iz
nemškega dela Švice, sta si za poročni
kraj izbrala švicarski jug – italijansko
govoreči kanton Ticino. Tam cvete turizem, vedno je sončno in toplo. Ta toplina je ustrezala tudi čutenju zaro-
čencev, ki sta želela, da se v tem prijetnem okolju tudi njuna ljubezen razcveti v zakon. Prijetna cerkvica svetega Lovrenca v vasi Losone pri Asconi
je bila priča njune medsebojne izročitve pred Bogom. Nevesta Claudia ima
svoje slovenske korenine v štajerskem
Vojniku in na poroki je bilo celo videti nekaj slovenskih narodnih noš.
Novoporočencema gredo iskrena in
najprisrčnejša voščila. Bog vaju živi še
na mnoga zdrava leta! Seveda pa obenem posebej čestitamo tudi srečnima
nevestinima staršema Jožetu in Rozaliji Svetel.
Marco Zweifel in Claudia Svetel sta v Asconi (Losone) napravila svoj korak v
zakonsko skupnost.
35
ZGODBA
Ivan Malavašič
SAMOTAR
»Komaj se človek reši enih težav, že so tu druge!« je dejal Jakob, ko jima je Lipe pripovedoval, kako ga tovarišica sumljivo pogleduje, odkar so ji povedali, da je bil Jakobovega
brata sin pri domobrancih.
»Zdaj so tisti trije, ki se slinijo okoli Jasne, vedno bolj nasilni in zmerjajo tiste učence in učenke, katerih sorodniki so
bili pri domobrancih, tudi mene!«
»Kaj pa ti hočejo?«
»Ne vem in najbrž tudi oni ne vedo, le kar naprej nas zbadajo in pitajo z izdajalci. Saj sem jim povedal, da nisem nikogar izdal, in tudi to, da sploh nisem vedel, kdaj se je Tine
pridružil domobrancem, a me niso niti poslušali. Zdaj me
napadajo in tudi druge z raznimi besedami in stavki, ki so
zadnje čase v modi. Bo to večno trajalo?«
»Nobena stvar ni večna in tudi to ne bo! Lahko pa traja še
kar nekaj časa!«
»V šoli kar naprej govorimo o izdajalcih. Ne morem verjeti, da bi lahko bilo toliko izdajalcev!«
»Ne bom ti zdaj razlagal, zakaj je do vsega tega prišlo, ker
mnogi mislijo drugače kakor jaz. Če bi se to razvedelo, bogve, kako bi se končalo zame. Zdaj so pač nastopili taki časi, da je najbolje molčati. Lahko si vesel že, če te pustijo pri
miru. Zato tudi tebi svetujem, da ne odgovarjaš na očitke tistih, ki so zadnje čase tako glasni. Tudi do učiteljice bodi
spoštljiv in ji ne dajaj povoda, da bi te vzela na piko. O tem,
kaj se pogovarjamo doma, nikomur ne pripoveduj; dovolj si
star, da lahko razumeš, zakaj! V cerkev bomo še vedno hodili, pa če bo to komu prav ali ne. Svojega prepričanja ne
bom spreminjal, pa pika!«
**************
Čez nekaj dni je po kosilu Lipe nenadoma dejal:
»Tega pa ne verjamem in tudi nikoli ne bom verjel, da je bil
Tine izdajalec, pa četudi mi to stokrat reče tista našminkana Jasna!«
»Kako pa govoriš o svoji učiteljici, ki se trudi, da bi vas čim
več naučila za življenje!«
»Dozdeva se mi, da se zdaj trudi za nekatere druge stvari!«
»Bolje bi bilo, če ne bi tako govoril!«
»Saj tega ne rečem nikjer drugje. Le vama zaupam, kako
mislim, ker se mi zdi, da sta podobnih misli, čeprav tega ve-
36
dno ne povesta, ker se bojita, da ne bi jaz česa ponovil na
neprimernem mestu. Ni se vama treba bati, res sem še
mlad, toda vojna in razmere so me toliko postarale, da vsaj
nekoliko ločim zrnje od plev, kot imata navado reči. Le kako naj verjamem vse, kar pripoveduje učiteljica o hrabrih
kurirčkih, ki naj bi se ničesar ne bali, ki so bili tako nadpovprečno pametni in hrabri, da je to nemogoče. Ali pa to, da
so imeli le eni vse prav, da so bili le eni brez greha, drugi pa
so bili hudobni in sami izdajalci! Že če pomislim na Tineta
... Kadarkoli se je oglasil, je govoril le o svoji družini, o ženi,
otrocih, o atu in mami.«
»Dober človek je bil, to lahko rečem!« je potrdil Jakob. »Dober človek, ki se najbrž nikoli ne bo vrnil k svoji družini.
Žena je brez službe, moj brat komaj preživi sam sebe in ne
more veliko pomagati, otroci bodo rasli brez očeta ... Veliko
krivic in gorja se dogaja na svetu in dandanes si lahko srečen, če si živ. Bog ve, o kakšnih strahotah se bo nekoč še
razvedelo! Slutim, a ne morem govoriti!«
»Bolje, da ne!« je vzdihnila Špela.
**************
7. poglavje
KONEC ŠOLANJA
Zgodilo se je konec leta 1951. Težko je čakal na dan, ko bo
šel zadnjič v šolo in mu ne bo treba več poslušati raznih
opazk. Z učiteljem, ki je tedaj učil višje razrede, se nista najbolje razumela. Bil je sicer dober učenec, toda v spričevalih
tega ni bilo zaznati, ker je Lipe preveč mislil s svojo glavo in
svoje misli tudi večkrat povedal. To pa se ni najbolj ujemalo z uradnim mnenjem. In ker je bil Lipe tudi nekaj let ministrant, je bil še toliko slabše zapisan in tako rekoč uradno
nevreden, da bi bil odličnjak. Zato je bilo še kako razumljivo, da je prešerno zavriskal, ko je stopil zadnjič skozi škripajoča šolska vrata.
Ko je na poti proti domu prišel do mlake, bi najraje vrgel
vanjo oguljeno torbo, v kateri je prenašal knjige in zvezke
ter občasno tudi kakšno jabolko in košček kruha, če je bil
pri hiši.
Spomnil se je, da to stari mami ne bi bilo všeč, saj je že večkrat povedala, da bo to torbo odslej nosila ona v dnino; vanjo bo dala koščke kruha, če bodo ostali po malici; tako jih
bosta zvečer deležna Jakob in Lipe. Potem je nameraval
vreči v mlako le knjige in zvezke, pa nazadnje tudi tega ni
storil in je zamrmral:
ZGODBA
»Nekje na podstrešju bom že našel toliko prostora, da jih
bom shranil in mi bodo nekoč morda obudili spomin na
vse neprijetnosti, ki sem jih doživel v šoli.«
Ko je stopil na domači prag, je zavriskal, da ga je Špela začudeno pogledala:
»Kaj pa je? Te morda boli trebuh ali se ti je zmešalo?«
»Za trebuh sem prepričan, da me ne boli; če se mi je zmešalo, se mi je pa od veselja, ker sem bil danes zadnjič pod tisto streho, kjer sem moral vedno paziti, kaj bom rekel, da se
učitelju ne bi skremžil obraz ali pa bi se zgodilo še kaj hujšega.«
»In zdaj si prepričan, da je konec vseh tvojih težav.«
»O, mama, nikar ne misli, da sem tako otročji, da ne bi vedel, kaj je življenje. Že nekaj časa premišljujem, kaj bom počel zdaj, ko mi ne bo treba več v šolo. Ne bom poležaval doma in le čakal, kdaj se boš vrnila z dnine in mi prinesla kos
kruha. Tudi jaz si bom poiskal delo. Potem vama bom vsaj
malo povrnil dobroto, ki mi jo izkazujeta.«
»Zdaj se najprej pošteno oddahni in malo pozabi na težave.
Pozneje bo čas, da se pogovorimo tudi o tem, kako naj bo v
prihodnje. Nikamor se ti ne mudi in najbolje bo, če vsi skupaj dobro premislimo in se šele potem odločimo, no, se ti
odločiš, midva z Jakobom bova pač do smrti tukaj.«
**************
Minilo je dobrih štirinajst dni. Poletje je prineslo vročino in
tudi obilico dela. Primanjkovalo je moške moči, saj se veliko mož in fantov ni vrnilo na svoje domove in k svojim
družinam, posebno tistih, ki so bili pri domobrancih. Lipe
je slišal, da v tovarni v Virju še vedno iščejo delavce.
Tisto julijsko nedeljo, ko so po kosilu še nekoliko posedeli
za mizo, da se pogovorijo o tem in onem, je Lipe dejal:
»Slišal sem, da v tovarni v Virju še vedno sprejemajo delavce ...«
»In zakaj te to zanima?« je vprašala Špela.
»Zakaj naj bi me, če ne zaradi tega, da bi morda tudi jaz
vprašal za delo!«
»Težko delo je tam, vem, saj sem slišala, ko so se o tem pogovarjali. Ti pa še nisi popoloma odrasel in nimaš še polne
moči. Mlad si. Bog ve, če bi te sploh vzeli!«
»Če ne bom vprašal, ne bom vedel!«
»To je že res, toda bojim se, da bi ti tisto težko delo škodovalo in bi čutil posledice vse življenje, posebno še na starost,
če bi jo dočakal.«
»Mislim, da imaš popolnoma prav!« je soglašal tudi Jakob.
»Sicer pa ti, tudi če ostaneš doma, dela ne bo zmanjkalo. Za
drva boš lahko poskrbel, da nam jih jeseni ne bo treba kupovati; marsikateri kmet bo zadovoljen, če mu boš malo
razredčil pregosto rast in še se bo našlo.«
»Jaz sem premišljevala tudi o tem, da bi šel včasih z menoj
h kakšnemu kmetu, saj jim manjka delovne sile, dajatve
imajo pa velike. Zaslužil bi kakšen dinar in najbrž ti tudi
kruha ne bi manjkalo. Kaj praviš?«
»Ne vem, kaj naj rečem, o tem nisem premišljeval!«
»Saj je še dovolj časa, jaz sem le predlagala. Sam se boš odločil. In še nekaj je. Večkrat si potožil, da si v šoli nisi upal
reči vsega, kar ti je prišlo na misel in se ti je zdelo, da bi bilo boljše od tistega, kar si moral vzeti za nezmotljivo resnico. Po mojem v tovarni ne bo veliko drugače. Če pa boš
ostal še nekaj časa doma, ti na to ne bo treba misliti. Tudi
če boš šel kdaj pa kdaj z menoj, bova šla k takim ljudem, ki
pogrešajo svoje moške, očete in sinove, in ne bo ti treba izbirati besed.«
»In če bodo pozneje imeli v tovarni dovolj ljudi in ne bodo
več sprejemali?«
»No, mislim, da se vsaj zaenkrat ni treba bati; vojna je pobrala veliko moških in še dolgo bo trajalo, preden se bo ta
vrzel zapolnila – če se sploh bo!«
In tako so se nazadnje dogovorili, da bo zaenkrat ostal doma. Vsem je bilo prav – tudi Lipetu, saj si je želel biti čim
dlje od ljudi. Družba sta bila zanj Jakob in Špela, do drugih
pa je bil čedalje bolj nezaupljiv. Zato je tudi dejal, da bo najprej napravil dovolj drv za naslednjo zimo in šele potem šel
kdaj z njo tudi v dnino.
**************
Že naslednji mesec avgust se je Špela dogovorila s Korenom, da je pokazal, kje naj Lipe seka.
»Saj bom morda imel zaradi tega sitnosti, če bo zlomek od
kod prinesel gozdarja in se bo temu zdelo, da si upamo preveč. A ker je vse to na robu gozda in meče senco na travnik,
se bo najbrž dalo kako urediti. Morda ga sploh ne bo in se
bo klatil po drugih gozdovih, kar bi bilo navsezadnje še najboljše.«
In Lipe se je lotil dela. Nekje je slišal, da je avgusta les dober tudi za kaj boljšega, kako torej ne bi bil za drva! V naslednjih dneh je odhajal že navsezgodaj od doma, saj mu je
Špela svetovala, naj se zadržuje ob robu gozda le ob dopoldnevih, ko še ni tako vroče.
»Pa ne le zaradi vročine, saj je tam tudi sence dovolj, še bolj
zaradi golazni, ki se rada zadržuje tam okoli.«
»Kakšne golazni?«
37
ZGODBA
»Lahko se srečaš z modrasom; pravijo, da je precej nevarno, če te piči.«
»Najbrž se s hujšo golaznijo ne bom srečal, kot sem se moral srečevati vsa leta v šoli.«
»Kako pa govoriš! Otroci so pač poredni, ne moreš pa reči,
da so hudobni, čeprav se ti morda trenutno tako zazdi.«
»Šica in učitelj pa nista otroka!«
»Onadva pač govorita, kakor morata. Brati in pisati sta te pa
le naučila in še marsikaj drugega!«
»No, ne rečem, da ne ... Toda ne morem pomagati, veseli
me, da mi ju ne bo treba več gledati in poslušati. In če bom
morda res videl kakšnega modrasa, se bom spomnil nanju.«
**************
Lipe je z veseljem hodil vsak dan v gozd, saj je bil tam sam
in je občasno, ko se je upehal, lahko sedel na podrto deblo
in sanjaril.
Rad je bil sam, posebno ker je imel slabe izkušnje z družbo,
v kateri je bil kar osem let. Zadovoljen je bil, ker se je naučil brati in pisati in še marsičesa drugega. Toda slišal je tudi veliko takega, česar zaradi lastnih izkušenj ni mogel verjeti in o tem je zdaj, ko je bil v gozdu sam, lahko razmišljal.
Ko je bil v šoli med drugimi otroki, je lahko opazil, da se je
sleherni izmed njih včasih česa zbal, morda učiteljice ali
učitelja, če ni imel domače naloge, ali ko je kdo splezal na
drevo in ni vedel, kako naj se varno spusti nazaj. Če so se
stepli, so se bali drug drugega ali česarkoli že. Tisti kurirčki, o katerih je bilo v šoli in v časopisih, ki so prihajali v šolo, toliko govora, se pa niso nikoli ničesar bali. Toda, da bi
kakšen prišel v šolo in se predstavil – to se pa ni zgodilo.
Premišljeval je tudi o tem, kako je Špela pripovedovala, da
nekateri kmetje tožijo nad dajatvami, ki jih o njih zahteva
država. Poleg tega jih silijo v nekakšne zadruge po ruskem
vzorcu; teh pa se branijo, saj si mislijo, da bodo potem le navadni delavci na lastni zemlji, kjer povrhu vsega ne bodo
imeli nobene besede.
»Saj je navsezadnje celo prav, da nimamo ničesar; tako nam
nimajo kaj vzeti in tudi v zadrugo nam ne bo treba.«
Bilo pa je še nekaj, o čemer je Lipe razmišljal zdaj, ko se je
rešil šole. Vedno je namreč rad poslušal zvonenje, posebno
pa pritrkavanje. V Zakotju je bilo kar nekaj dobrih pritrkovalcev in Lipe si je želel, da bi se jim lahko nekoč pridružil.
Seveda, dokler je hodil v šolo, to ni bilo mogoče, niti vprašati se ni upal, ali bi ga fantje srejeli medse. Zdaj je drugače, saj ni več šolar in se lahko šteje med odrasle.
38
»Pa ne bom silil v zvonik zdaj sredi poletja, na jesen bom
poskusil ...«
**************
Ko so bila drva že zložena, je prišel mimo Koren.
»Lepo si jih pripravil in zdaj bo najbolje, če čim prej izginejo iz našega gozda, da mi ne nakopljejjo sitnosti. Če si za to,
bi jih že jutri speljal domov. Upam, da me ne bo videl kakšen tak, ki bi me zatožil. Pri vas jih čim prej spravite v drvarnico, da bodo pod streho in se ne bodo razkazovala.
In tako se je tudi zgodilo.
Ko ke Koren obrnil voz in sedel nanj, je še dejal:
»Špela, če nisi že obljubila kje drugje, pri nas bi te potrebovali, še precej krompirja imamo v zemlji.«
»Bom pa prišla, krompir rada pobiram. Če bi bilo dela še za
koga ...«
»Kaj si hotela reči?«
»No, če bi lahko prišel tudi Lipe, nekaj bi že naredil.«
»Kar pridita oba!«
Ko je Špela povedala Lipetu, kako sta se s Korenom dogovorila, je dejal:
»Meni je rekel, naj čim prej spravim drva v drvarnico, da jih
ne bo videlo kakšno nepoklicano oko, zdaj ne vem ...«
»Kakšen dan prej ali pozneje, toda sedaj imaš priložnost
pokazati, da znaš in si pripravljen delati.
**************
Tako sta naslednje jutro, ko se je zdanilo, že korakala proti
Korenovi hiši.
»Kar malo me skrbi!« je dejal Lipe.
»Kaj pa naj bi te skrbelo, jaz grem takole skoraj vsak dan!«
»Jaz pa danes prvič ...«
»Vsaka stvar je enkrat prvič in po navadi je tako, da se je
človek bolj boji, kot je treba. Vem, da imaš z ljudmi slabe izkušnje, toda Korenovih se ti res ni treba bati. Dobri in pošteni ljudje so in ne delajo nobene razlike med revnimi in
bogatimi; toliko manj v teh časih, ki za kmete niso ravno
prijetni.«
»To ti pa lahko pritrdim, saj sem moral v šoli veliko poslušati o kulakih.«
»Saj je res, da so nekateri izkoriščali reveže, da so jim garali napol zastonj, večinoma pa niso bili in niso taki, posebno
ne Korenovi.«
Na dvorišču ju je pričakal Koren in ju prijazno pozdravil:
»No, nazadnje sta le oba tukaj, kakor sva se včeraj pogovorila. Voz pripravljam, da bom lahko pripeljal krompir do-
ZGODBA
mov in se ne bo predolgo grel na soncu. Kaže, da bomo
imeli lepo vreme. Ko bo sonce zašlo, bom imel eno skrb
manj.«
»Imaš kakšno motiko za Lipeta?«
»Seveda bi se našla, toda mislim, da je ne bo potreboval.
Včeraj sem razžagal drva, ki smo jih pripravili za zimo. Na
kupu so pred drvarnico in dobro bi jih bilo razklati. Pa sem
se spomnil na Lipeta in najin včerajšnji pogovor. Kaj ko bi
se fant lotil tega dela? Seveda, če je, no, če si za to.«
»Mislim, da sem bolj vajen drv kot krompirja ...«
»Potem pa sva domenjena. V veži za vrati so sekire, kar izberi, katero hočeš. Seveda pa bomo najprej sedli k zajtrku,
s praznim želodcem ne moreš delati.«
In tako so Korenovi in Špela odšli na njivo, Lipe pa se je lotil velikega kupa pred drvarnico. Hitel je, da ga ne bi imeli
za lenuha, tako da je bilo do tedaj, ko mu je gospodinja prinesla malico, že veliko polen v drvarnici.
»Ho! Ti se pa ne šališ! Če boš tako nadaljeval, ti bo že sredi
popoldneva zmanjkalo dela!«
»Tole delo mi leži. Ne bojte se, da bi mi ga zmanjkalo, saj je
kup še velik.«
Lipe seveda ni pričakoval, da bo deležen tako obilne malice, kot mu jo je prinesla gospodinja. Ko je zagledal tudi pol
klobase, je pomislil, da bi jo dal v žep in z njo razveselil Jakoba. Toda dehtela je tako zapeljivo, da se je odločil, da vsaj
košček da v usta. Prvemu koščku je sledil drugi in kar naenkrat je od klobase ostalo tako malo, da je dejal:
»Samo tole pa mu tudi ni vredno nositi ..! Se bom pa drugič premagal in mu odnesel celo.«
**************
Pridno je delal in prav nič ni pogrešal družbe, saj je bil navajen samote; celo prav mu je bilo, da je lahko premišljeval
in mu ni bilo treba poslušati bolj ali manj za lase privlečenih pripovedk, ki se jih je do vrh glave naveličal v šoli.
Začudil se je, ko je zaslišal, da se je v Zakotju oglasil zvon.
»Kaj, že poldne je, je pa res hitro minilo. Jaz sem se pa zjutraj bal, kako dolg bo današnji dan!«
Postal je nekoliko in potiho zmolil angelovo češčenje, potem pa se je znova lotil dela, a ne za dolgo; kmalu je prišla
najmlajša Korenova hčerka in mu povedala, da mora v hišo, kjer je mama pripravila kosilo.
Ko je vstopil, so že bili za mizo tisti, ki so prišli z njive. Gospodar je dejal:
»No, zdaj smo vsi zbrani. Začnimo po stari navadi, čeprav
se nekateri trudijo, da bi jo opustili. Ne vem, kako bodo rav-
nali drugod, pri nas bo ostalo tako kakor je, odkar pomnimo!«
Pokrižal se je in začel glasno moliti, nato pa prvi prijel za
žlico.
Seveda so se med jedjo tudi pogovarjali, toda Lipe ni sodeloval pri teh pogovorih, saj se je bal, da bi mu kdo rekel, da
je za to še premlad. Bal se je tudi, da bi izrekel kakšno neprimerno besedo, zato je raje le poslušal.
Gospodar Janez je čez čas dejal:
»Res je sedaj tako, da novi oblastniki ne marajo, da bi nam
tudi drugi pomagali, toda kadar je na vrsti kakšno večje delo, kakor je na primer danes, ko kopljemo krompir, ne gre
drugače. Le vi trije ste nam prišli na pomoč, Špela, Lipe in
Nace.«
»Jaz sem bolj tako, ... kolikor pač zmorem ...
»Vsake roke so še kako dobrodošle, in ker mi ne bo treba
cepiti drv, bom lahko počel kaj drugega. Danes lahko sproti spravljam krompir pod streho. Ja, če mi bo kdo kaj rekel,
da najemam in izkoriščam tuje ljudi, se bom lahko izgovarjal, da ste le zato tukaj, ker bi radi nekaj krompirja, saj sami
nimate njiv, da bi ga sadili.«
»In drva smo imeli v tvojem,« se je oglasila Špela.
»Tega pa raje ne bom omenjal, je že tako ... Res zdaj ljudje
večinoma naredijo sami, kolikor pač naredijo, in pridelajo
le toliko, kolikor potrebujejo zase. Ni več tistega pravega veselja do dela, saj se vsi bojijo: več ko bodo pridelali, več jim
bodo vzeli. Toda, kaj pa naj storimo? Vsak se pač znajde,
kakor ve in zna. Za nas, ki smo bolj na samoti, je nekoliko
laže, vsaj tako mislim. Teže je za one sredi vasi, ki so bolj na
očeh.«
»Marsikaj se dogaja, o čemer se ne govori!« je pripomnil
bajtar Nace.
»Seveda se, le kako naj bo drugače. Ljudje vedo, kako je treba utišati ščetinca, da ne cvili, ko odhaja v klobase. Tudi kakšen teliček si zlomi nogo, čeprav šele potem, ko je že izdihnil; izgovor pa le imajo, da ga je bilo pač treba rešiti muk.«
»Toda zakaj zdaj tako pritiskajo na kmete?«
»Najbrž zato, ker vedo, da je kmet še vedno kolikor toliko
samostojen gospodar na svoji kmetiji. Delavce laže nadzorujejo, ker so pač vezani na delo v tovarnah in drugih kolektivih.«
»Ne vem, kam to pelje ... «
»Tudi jaz ne, toda včasih so rekli, da se nobena juha ne poje takop vroča, kot se skuha. To nam daje vsaj nekaj upanja.
Človek veliko bolj z veseljem dela, če dela na svojem zase,
toda kar bo, bo! Kaj bi tarnali bolj, kot je treba, in prej, kot
39
ZGODBA
je treba. Bo že nekako, nikoli ni tako, da nikakor ne bi bilo.
Baje imajo tudi pritrkovalci sitnosti. Bratov sin, ki je začel
zahajati v zvonik – malo starejši je kot ti, Lipe – mi je o tem
potožol.«
»Tudi jaz rad poslušam pritrkovanje, v zvonik pa še nisem
šel, morda bom zdaj, ko ne hodim več v šolo.,« se je oglasil
Lipe.
»Jure mi je delaj, da bi radi še koga pridobili. Če imaš veselje, se jim le pridruži!«
Ko je Lipe popoldne spet cepil drva, je bil zamišljen, saj so
mu v ušesih še vedno zvenele Korenove besede o pritrkovanju. Tudi ko sta se s Špelo proti večeru vračala proti domu,
je govoril o tem.
»Kaj misliš, stara mama, ali je tudi med pritrkovalci tako,
da niso vsi enaki?«
»Zakaj me to sprašuješ?«
»Ker bi se jim rad pridružil, pa se nikakor ne upam ...«
»Saj si slišal, kaj ti je rekel Koren.«
»Njegov nečak Jure je doma v precej premožni hiši, jaz pa ...«
»Ne misli na to. Če je Jure le malo podoben svojemu stricu,
ti ne bo delal težav!«
»Kaj pa drugi?«
»Ne verjamem, da bi ti, čeprav je že bilo slišati, da so se včasih ponekod delili na starejše in mlajše. Kolikor pa vem, so
zdaj pri nas le mlajši pritrkovalci, ker se starejši po vojni niso
vrnili. Ne boš pa zagotovo vedel, če se ne boš sam prepričal.«
»Kako pa nja se?«
»Kako? Pogovori se z njimi, saj beseda ni konj! Nihče te zaradi tega ne bo udaril niti kako drugače prizadel. Saj se prav
gotovo zavedajo tega, komu v čast pritrkavajo.«
Prišla je nedelja. Lipe je med tednom premišljeval o tem, da
bi stopil do Jureta, se z njim pogovoril ter tako zvedel, če
lahko upa, da bi sčasoma prišel med pritrkovalce. Pa je, nezaupljiv, kakor je bil, odlašal in ni šel. V nedeljo pa se je le
odločil.
»Rožno venska nedelja je in gotovo bodo pritrkovali. Kaj če
bi šel k maši nekoliko prej, da bi bil pod zvonikom pred pritrkovalci.«
Ko je ura odbila pol osmo, je že bil tam.
Kmalu so prišli pritrkovalci, Jure in še dva.
»Si pa nekam zgoden,« ga je pozdravil Jure.
»Rad poslušam pritrkavanje in danes bi ga rad slišal malo
bolj od blizu ...«
»Kako od blizu pa? Povsem od blizu se ne sliši tako lepo,
ker je vse skupaj premočno. Prijetno pa je vseeno.«
»Ja, nekoč bi rad slišal zvonove čisto od blizu!«
40
»Zakaj pa šele nekoč in ne takoj? Samo triej smo in če kateri ne more priti je tažko, saj imamo tri zvonove. Če te pritrkavanje res veseli, stopi z nami, da boš videl, kako to gre.
Če ti bo všeč, se nam boš pridružil.«
Seveda Juretu ni bilo treba dvakrat reči. Od tedaj Lipe ni
več pošlušal pritrkavanja od daleč, saj je bil vedno v zvoniku. Hitro se je učil in osvajal nove melodije.
**************
8. poglavje
BOLEZEN
Noben sneg in mraz nista preprečila Lipetu, da ne bi bil vedno, kadar so pritrkavali, v zvoniku. Res se je slišalo to in
ono, da pritrkavanje in tudi zvonenje ni zaželeno, češ da nekatere moti pri počitku. Ko je Špela to povedala Lipetu, je
dejal:
»Tega pa res ne razumem. Če bi pritrkavali sredi noči, ne
rečem; toda ob štirih popoldne in dopoldne pred mašo
prav gotovo nihče ne spi. Nekaj drugega jih mora motiti!«
»Saj vsi vemo, zakaj je tako!« se je oglasil Jakob. »Če bi pritrkavali pred državnimi prazniki, pa četudi cele noči, najbrž
ne bi nikogar motilo, tako pa ... Včasih smo se delili na revne in premožne, zdaj vse kaže, da se bomo na verne in neverne ... Vedno je tako, da ima prav tisti, ki je na oblasti. Ti
zdaj pravijo, da bodo večno vladali. Toda kaj na svetu pa je
večno? Kako se nekateri ženejo za svoje ideje in za nekakšno svobodo! Mar res tako mislijo, kakor govorijo, ali pa
vsaj nekateri tako delajo le zato, da bi se prikupili oblasti in
imeli od tega koristi. Ja, s svobodo pa je po navadi tako, da
velja le za ene, in to na račun drugih. Mlakarjevi imamo
smolo, da smo vedno tisti drug!«
**************
Vsako leto se je Špela veselila pomladi, saj je ljubila prebujajočo se naravo. Veselila pa se je tudi dela na polju, čeprav
je bilo včasih naporno. Toda rada je hodila v dnino, ker se
je pogovarjala z ljudmi, ki so se tudi po svoje borili za vsakdanji kruh in nosili v srcih iste vrednote kakor ona. Res bi
bila kakšen dan raje doma, da bi brez obveznosti stopila v
sončen dan, se veselila cvetlic, ki pokukajo iz zemlje in nastavijo soncu svoje stobarvne cvetove in bi se njene oči spočile na mladem zelenju, ki se pozibava v rahlem vetriču, ki
pihlja semkaj od morja ...
Se nadaljuje
LUČKIN KOTIČEK
SAMUEL
Izraelci so pričeli osvajati te dežele, vendar niso vedno ravnali
prav. Boga je izraelskemu ljudstvu dal nekaj voditeljev (imenujejo jih sodnike). Bili so ljudje, ki so Izraelcem pomagali,
da so ostali na pravi poti. Poslednji izraelski sodnik je bil Samuel, ki je ljudstvo vodil vse življenje. Ko se je postaral, je za
voditelje postavil svoje sinove.
Vendar se je ljudstvo sodnikov
naveličalo in reklo Samuelu,
naj jim izbere kralja.
KRONA IZ ROŽ
Kot veš, kralji nosijo krono. Bi naredil krono in bil
nekaj časa izraelski kralj?
Potrebuješ: kos bele lepenke, kos vrvice, lepilo,
barvne svinčnike, kose svilenega papirja različnih
barv.
1. Z vrvico izmeri obseg glave.
2. Odreži kakih 20 cm širok trak lepenke, malo
daljšega od vrvice.
3. Eno stran ravno odreži in nato še drugo po
vzorcu.
4. Krono okrasi z risbami ali s kroglicami zmečkanega svilenega papirja, ki jih prilepiš na krono.
Potem zlepi oba konca krone. Spni ju z bucikami in počakaj, da se lepilo posuši.
41
MALO ZA ŠALO
Jože ponosno pripoveduje ženi, kako lepo je bilo na ribolovu. Pripoveduje ji, kako se je boril z ribo, ki jo je ujel in kako je zmagal v tej težki bitki.
»Ne utrujaj me s pravljico! Preden si se vrnil domov, so klicali iz ribarnice, kjer si pozabil plačilno kartico.«
☺
»Mihec, ali veš, kaj se zgodi ljudem, ki ne govorijo resnice?«
vpraša učiteljica.
»Vem. Z mestnim avtobusom se vozijo za polovično ceno.«
☺
»Zakaj ste pripeljali psa k meni?« vpraša urar.
»Ne vem, kaj mu je. Vsakih pet minut se ustavi.«
☺
Sin je vprašal očeta:
»Ali želiš, da ti povem, kako sem se vozil s skuterjem po
mestu ali boš to raje prebral jutri v časopisu?«
☺
Benediktinec, dominikanec, frančiškan in jezuit so skupaj
molili, ko je nenadoma ugasnila luč. Benediktinec je nadaljeval z molitvijo, saj jo je znal na pamet. Dominikanec je
začel diskusijo o »luči in temi v Bibliji«. Frančiškan je pokleknil ter pozval ostale tri naj molijo in mislijo na luč, ki
jo tako zelo potrebujejo. Nenadoma je spet postalo svetlo.
Jezuit je namreč zamenjal varovalko.
☺
V telefonski govorilnici stoji moški in drži telefonsko slušalko ob ušesu že deset minut, toda nič ne spregovori. Možakar, ki čaka zunaj, izgubi potrpljenje, odpre govorilnico in
reče:
»Če že ne govorite, pustite vsaj meni, da telefoniram!«
»Ne motite me, govorim s svojo ženo!«
☺
»Alkohol je krivec vseh naših življenjskih težav,« ugotavlja
doktor.
»Tisočkrat hvala, gospod doktor: glavno, da jaz nisem kriv
...« mu reče pacient-alkoholik.
☺
Paznik je naročil zapornikom:
»Jetniške celice morajo biti čiste, kot nove! Prišel bo pravosodni minister!«
»Končno so ga prijeli!« se je oglasil eden od zapornikov.
☺
Jure je zamudil pouk. Ko se je vzpenjal po stopnicah, je srečal ravnatelja, ta pa je pogledal na uro in jezno rekel:
»Deset minut prepozen!«
»Jaz tudi!« se je oglasil Jure.
42
Pri verouku je učitelj vprašal Igorja, če pred jedjo vedno
moli.
»Ne!« je rekel Igor. »Samo takrat, ko kdo drug nabere gobe!«
☺
Brezdomec se je znašel na sodišču zaradi tatvine. Sodnik ga
je vprašal, kaj je po poklicu, brezdomec pa je odgovoril:
»Delodajalec.«
»Ha, ha, komu pa ste že dali delo?« se je namuznil sodnik.
»Vam, na primer, gospod sodnik.«
☺
Policisti so se angažirali v iskalni akciji. Eden od policistov
reče kolegu:
»Poglej naš helikopter v zraku nad nama! Že deset minut
stoji pri miru.«
»Verjetno mu je zmanjkalo goriva,« mu je odgovoril kolega.
☺
»Gospod Kovač, preiskave so pokazale, da imate vodo v kolenih, apno v žilah in kamne v žolču.«
»Še mehur mi preglejte, in če imam še pesek v mehurju,
začnem takoj zidati.«
☺
»Mami, s to brisačo se pa že ne bom brisala, ker je čisto mokra!« se je iz kopalnice zadrla Mateja.
»Ti smrklja, ti! Zame, za očeta in za tvojega brata je bila dobra, ti si pa prefina, da bi se obrisala z njo!«
☺
»Dve karti, prosim,« reče policist, ki se je prvič z ženo udeležil kulturnega dogodka v mestu.
»Za Kralja Leara?«
»Ne, zame in za mojo ženo.«
☺
Sloni in mravlje so igrali nogometno tekmo. Po tekmi je bilo na strani mravelj ogromno žrtev, zato se je kapetan moštva slonov opravičil:
»Oprostite, ker smo pohodili toliko mravelj.«
»Nič hudega, saj smo tudi me delale prekrške.«
☺
Jurček pride iz šole z obvestilom o ocenah prve konference
in se hudo razjoče.
»Zakaj pa jokaš?« ga vpraša babica.
»Dobil sem dve dvojki!«
»No, saj jih boš lahko popravil.«
»Sem že poskušal, pa ne gre, ker sta napisani s kemičnim
svinčnikom!«
OGLASI
1010A1 –V Mariboru prodamo samostojno hišo: 2 stanovanji in 1 apartma. Parcela velikosti 490 m2 je 3 km oddaljena od smučišča na Pohorju in 500
m od novega športnega centra. Cena 260.000 €. Tel.: D-0049-(0)8444-92030 po 19.00 uri.
1001A11 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1004B11 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
IZ SLOVENSKE STATISTIKE
Poseljenost
Največ prebivalcev ima Ljubljana z 276.091, sledi ji Maribor
s 113.113 prebivalci. Med najbolj poseljenimi so še Kranj,
Koper in Celje. Najmanj, 322, oseb živi v Hodošu, ki meri 18
kvadratnih kilometrov. Samo 82 več občanov je v Osilnici,
ki ji med najbolj redko poseljenimi, po vrsti sledijo še Solčava, Kobilje in Kostel. Vse naštete imajo manj kot tisoč
prebivalcev. V Sloveniji na kvadratnem kilometru površine
živi povprečno približno 100 prebivalcev. Najbolj gosto poseljena je Ljubljana, kjer na kvadratnem kilometru živi čez
tisoč ljudi, sledijo Maribor, Izola, Celje in Miklavž na Dravskem polju. Najredkeje poseljena je Solčava s komaj petimi prebivalci na kvadratni kilometer. Sledijo ji Bovec, Jezersko, Osilnica in Kostel.
Rojstva
Največ rojstev je bilo v Gorenji vasi – Poljane, sledijo Dol pri
Ljubljani, Lukovica, Komenda in Mokronog – Trebelno.
Najmanj dojenčkov imajo v Šalovcih, Gornjem Gradu, Gornjih Petrovcih, Osilnici in na Jezerskem. Največ vrtcev je v
velikih občinah, kot so Ljubljana, Maribor, Kranj, Koper in
Novo mesto. Brez vrtca so še vedno tri občine Osilnica, Podlehnik in Žetale.
Šolstvo
Največ dijakov na tisoč prebivalcev imajo v Šentjerneju,
Mirni Peči, Žužemberku, Lučah in Sveti Trojici v Slovenskih
goricah. Najmanj dijakov na 1.000 prebivalcev je bilo v Osilnici, Kostelu, Razkrižju, Staršah, Hrpelju - Kozini in Hočah
– Slivnici. Glede na stalno prebivališče so imele največ študentov občine Bloke, Jezersko, Trzin, Slovenj Gradec, Železniki in Žetale. Najmanj študentov je v Osilnici, Zavrču,
Šalovcih, Svetem Andražu v Slovenskih goricah, Gornjih
Petrovcih, Sveti Ani in Benediktu. Največ diplomantov je v
Mislinji, Sodražici, Blokah, Trzinu, Slovenj Gradcu, Jezerskem in Loški dolini, najmanj pa v Šalovcih, Svetem Juriju v
Slovenskih goricah, Kobiljah, Dobjah, Kuzmi, Sveti Ani, Benediktu, Cerkvenjaku, Juršincih, Dobrovniku in Taboru.
Plače
Največ brezposelnih je v Rogašovcih, Kuzmi, Cankovi, Turnišču, Dobrovniku, Veliki Polani in Lendavi, najmanj pa v
Cerknem, Idriji, Železnikih, Šmarjeških Toplicah, Bohinju,
Žireh, Gorenji vasi - Poljanah, Horjulu, Velikih Laščah in
Gorjah. Najvišje plače so v občinah Cerklje na Gorenjskem,
sledijo Dol pri Ljubljani, Ljubljana, Sveti Tomaž, Dobje in
Novo mesto. Najnižje plače imajo v Osilnici, Kostanjevici na
Krki, Gornjih Petrovcih in Rečici ob Savinji.
»Najstarejša občina«
Najstarejši prebivalci so v Osilnici, s povprečno starostjo 49
let, sledijo jim prebivalci občin Kostel (48 let), Gornji Petrovci in Šalovci (v vsaki 46 let). V povprečju najmlajši so
prebivalci Gorenje vasi - Poljane, Benediktu in Moravčah, s
povprečno starostjo 37 let.
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana •
Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana,
tel. 01/360-28-28, E-naslov: [email protected], E-naslov: [email protected]
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 27 EUR • Švedska 296 SEK • Švica 42 CHF • Velika Britanija 24 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d.d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za
Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk:
tiskano v Sloveniji.
43
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) 01. 5442 575, F (*43) 01. 5442 575 13
župnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LINZ
župnik: Branko Umek (glej Dunaj)
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
Kirchweg 6, 6841 Mäder, Vorarlberg
T (*43) 05. 5236 2166, F (*43) 05. 52 36 21 666
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
župnik-sodelavec: Igor Krašna
Am Lehenweg 18, 70180 Stuttgart
tel. (*49) 0711. 3417 720
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER
BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
župnik: Martin Mlakar
Eltingplatz 16, 45141 Essen
T (*49) 0201. 3109 826
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (*49) 0731 - 37 99 670
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
župnik: Janez Pucelj
T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Hadži Milentija 75, 11000 Beograd
T (*381) 11 308 55 85, F (*381) 11 308 55 84
župnik: stolni župnik
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 031. 7115 421,
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICH
Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH
T (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948
F (*41) 044. 3030 788
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55,
e-naslov: [email protected] • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Kulturni praznik Prijateljev SKM Merlebach v Stiring-Wendlu
V tržaški noši je vstopila folklorna skupina Mandrač iz
Kopra˝.
Izkušenim ribičem ne bo uspelo uloviti ribic.
Mediteranska gibčnost v okrasu istrske noše
Navdušeno občinstvo vneto spremlja gib slehernega koraka.
Fantje bijejo moro!
Zaključni dinamični ples z občinstvom
Zven starodavne Istre
Alpska barvitost in poskočnost
gorenjskih narodnih noš
Statično v vrsti pred slovenskimi dobrotami na žaru
`