govor sama bevka ob 70- letnici transporta

GOVOR SAMA BEVKA OB 70- LETNICI TRANSPORTA
RANJENCEV IZ PARTIZANSKIH BOLNIŠNIC FRANJA IN PAVLA
NA NOTRANJSKO AVGUSTA 1944 TER 70-LETNICI
USTANOVITVE PARTIZANSKE TISKARNE »SLOVENIJA«
Vojsko, 30. avgust 2014
Drage borke in borci, udeleženci narodnoosvobodilne vojne,
sp o što v a n e p oh o d ni ce i n p o h o d n i k i , p o d p o r ni k i n e g o v a nj a
zgodovinskega spomina na izročilo Partizanskih bolnišnic Franja in
Pavla ter Partizanske tiskarne »Slovenija«. Tovarišice in tovariši, dragi
rojaki iz zamejstva, spoštovani gospod župan.
Najprej vas prav vse lepo pozdravljam ter vsem skupaj zaželim
prisrčno dobrodošlico tu na Vojskem, na vojskarski planoti miru, kjer je
nebo bližje in so razgledi bogatejši.
Danes smo se zbrali na Vojskem, v tem čudovitem okolju, da
počastimo spomin na 70-letnico transporta ranjencev iz Partizanskih
bolnišnic Franja in Pavla na letališče Nadlesk v Loški dolini ter 70letnico ustanovitve Partizanske tiskarne »Slovenija«, kjer se je tiskal
znameniti Partizanski dnevnik.
Rad bi se zahvalil organizatorjem današnje prireditve Združenju
borcev za vrednote NOB Idrija-Cerkno, Primorskemu dnevniku iz
Trsta, Mestnemu muzeju Idrija, Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in
Planinskemu društvu Idrija za povabilo in priložnost za nagovor.
Idrijsko-cerkljansko društvo Zveze borcev, ki ima v obeh občinah 600
članov, letno organizira vrsto spominskih prireditev, s katerimi
spoštljivo neguje tradicijo spomina na upor proti okupatorju, ki je imel v
času druge svetovne vojne strahotni načrt, podjarmiti in uničiti
slovenski narod ter ga zbrisati z obličja zemlje.
To mu kljub sodelovanju kolaborantov in domačih nasprotnikov
partizanskega gibanja, ki je bilo del velike svetovne protifašistične
koalicije, ni uspelo. Povabilo slovenskim borcem in borkam na letošnjo
slovesnost ob 70-letnici izkrcanja v Normandiji priča, da so slovenski
partizani in aktivisti pomembno prispevali k porazu fašizma in nacizma
tudi v svetovnem merilu. Z maga v drugi svetovni vojni nas je
enakopravno postavila ob bok veliki protifašistični koaliciji, Združenim
državam Amerike, Sovjetski zvezi, Angliji in Franciji. Kolikor vem
predstavniki domobrancev na to slovesnost niso bili povabljeni.
Med ranjenimi tovariši je bil iz Franje v transportu tudi ameriški
pilot Harold Adams. Letališče v Nadlesku, kamor so ranjence prenesli,
pa je bilo tudi v oporo zavezniškim letalcem ter upanje za srečno vrnitev
v domače oporišče, če bi imeli težave nad sovražnikovim ozemljem.
Letališče Nadlesk je bilo tako v zemljevidih angleških pilotov z izrazoma
»Piccadilly Club« označeno kot varno zatočišče v tem delu okupirane
Evrope. Mnogim zavezniškim pilotom je to dejstvo pomagalo pri
povratku z njihovih misij, je poročala Svobodna misel. Tudi to nas
utrjuje v prepričanju, da so bili slovenski partizani na pravi strani in so
se, kot del velike koalicije, borili za pravo stvar.
Skrb za varnost in nemoteno zdravljenje ranjencev je bila med
NOB ena najodgovornejših nalog. Splošne vojaške razmere v Sloveniji in
Istri leta 1944 niso bile najbolj ugodne, pred koncem vojne je bilo prav
preko tega ozemlja pričakovati umik nemške vojske in kvizlingov na
zahod. Partizanske bolnice so bile polne ranjencev, potrebno pa je bilo
pripraviti nove kapacitete za zaključne boje. Prav zaradi tega se je
vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji maja 1944. leta
razveselilo sporočila zaveznikov, da so pripravljeni sprejeti v svoje
bolnišnice v južni Italiji večje število ranjenih borcev in invalidov s
pogojem, da partizani uredijo primerna letališča in ustrezna zbirališča
ranjencev za evakuacijo.
Evakuacija ranjenih borcev in invalidov iz bolnišnic Franja in Pavla
na letališče na Notranjsko avgusta leta 1944 sodi med najzahtevnejše
podvige iz časa narodnoosvobodilne borbe, tako z medicinskega,
vojaškega kot tudi z organizacijskega vidika. Priprave na prenos so se v
štabu 9. korpusa pričele že 1. avgusta. Najtežje in najzahtevnejše breme
je bilo na zdravstvenih delavcih in petih brigadah 30. in 31. divizije. Za
prenos in transport 95 ranjencev je bilo v celotni akciji angažiranih
preko 3000 borcev. To je bilo razumljivo, saj je bilo v neposredni bližini
nameravane poti deset sovražnikovih postojank, prečkati pa je bilo
potrebno tudi zelo zastraženo glavno cesto Logatec - Postojna in
železniško progo nad Ravbarkomando.
31. divizija je 13. avgusta prevzela najprej 30 ranjencev iz
Partizanske bolnišnice Franje. Naporen transport do Želina, vzpon na
Jagršče, prek Šebreljske planote, Krnic, Oblakovega Vrha in Rzelja ter
Vojskega je trajal več kot 14 ur. Na Hudem polju se je transportu
pridružilo še 50 ranjencev iz Partizanske bolnišnice Pavle ter 15
ranjencev iz premičnih bolnišnic 9. korpusa. Tako je bilo skupno v
transportu 95 ranjencev, invalidov in bolnikov.
Pot so nadaljevali do Otlice, Cola, Podkraja, Bukovja do Strmice,
blizu železniške proge Ljubljana - Trst. Prehod ceste in železniške proge
so zagotovili borci Gradnikove brigade, ki so z močnim ognjem
onemogočili delovanje sovražnikovih postojank. Nato so pot nadaljevali
pod vrhom Javornika in po Loški dolini, dokler niso 19. avgusta dosegli
partizansko letališče Nadlesk v Loški dolini. Večino ranjencev so tako od
31. avgusta do 6. septembra z zavezniškimi letali prepeljali na
zdravljenje v Bari in druga italijanska mesta.
Evakuacije ranjencev so pomembno razbremenile partizanske
bolnišnice na Slovenskem, samo v bolnišnice južne Italije so jih od julija
1944 do 26. aprila 1945 v 51 poletih zavezniških letal odpeljali 2855.
Danes ste mnogi obiskali tudi Partizansko tiskarno »Slovenija«,
kjer so med vojno tiskali znameniti Partizanski dnevnik, ki danes ob
b olni šnici »Franji« velja kot najb olj av tentično ohranj en oz .
verodostojno obnovljen spomenik NOB na Slovenskem. Tiskarno so že
leta 1947 na velikem ljudskem zborovanju na Vojskem predali javnosti,
ob njeni 40. obletnici leta 1984 pa so lahko udeleženci proslave iz rok
nekdanjih tiskarjev dobili ponatis dnevnika, ki so ga natisnili na
originalnem in obnovljenem tiskarskem stroju. In ti stroji se po zaslugi
marljivih muzejskih delavcev vrtijo še danes. Tiskarna pa je kljub
nekaterim manjšim poškodbam srečno preživela tudi letošnjo veliko
ledeno ujmo.
Partizanski dnevnik je redno izhajal v dnevni nakladi od 2000 do
7000 izvodov in je bil edini dnevnik v okupirani Evropi, ki ga je izdajalo
odporniško gibanje. Začel je izhajati konec leta 1943 v majhni
cerkljanski vasici Zakriž v ciklostilni obliki kot glasilo Triglavske divizije,
na Vojskem pa je bila v tiskarni »Slovenija« prva številka natisnjena na
najbolj sodobnem tiskarskem stroju 17. septembra 1944. Tiskana
slovenska beseda je imela še posebno vlogo na Primorskem, ki je bila več
kot dve desetletji izpostavljena fašistični raznarodovalni politiki. Tako ni
naključje, da je bil nekaj časa urednik dnevnika tudi pisatelj France
Bevk . To tradicijo pa še danes, ne brez težav ter z veliko truda
zaposlenih, nadaljuje Primorski dnevnik iz Trsta.
Skupno so v tiskarni natisnili 313 različnih izdaj v 1.394.000
izvodih. Že to dejstvo je dovolj zgovorno, da lahko narodno-osvobodilni
boj slovenskega naroda označimo kot eno najbolje organiziranih
odporniških gibanj v Evropi ter ga enakopravno postavimo ob bok
zmagoviti protifašistični koaliciji.
Spoštovani. Pred dobrimi tremi meseci smo se v državnem zboru
seznanili z odstopom predsednice vlade mag. Alenke Bratuškove. S tem
je mandat prenehal celotni vladi, ki pa do imenovanja nove, opravljala le
še t.i. »tekoče posle«. Vmes so bile druge predčasne državnozborske
volitve, tik pred oblikovanjem pa je nova koalicijska vlada pod vodstvom
mandatarja Mira Cerarja. Kdo je povzročil padec vlade je znano, kdo
nas je pošiljal na nepotrebni referendum tudi. Namesto, da bi upravljali
z državo in poskrbeli za izhod iz krize ter omogočili preporod
gospodarstva, so nekatere stranke povzročile politično krizo v državi in
odhod na druge predčasne volitve v samostojni Sloveniji.
Najbolj nenavadno pri vsej zgodbi pa je, da je vlada odstopila prav
v času, ko so vsi statistični podatki začeli kazati, da se Slovenija počasi, a
vztrajno izvija iz trdovratne gospodarske in finančne krize. Vlada je
namreč v tem dobrem letu dni dosegla kar nekaj uspehov. Stabilizirala je
javne finance in utrdila položaj Slovenije na mednarodnih in finančnih
trgih. Prvič po petih letih smo zabeležili pozitivno gospodarsko rast,
imamo izjemne rezultate na področju izvoznega gospodarstva, prav tako
pa se je število brezposelnih v dobrega pol leta zmanjšalo za več kot
10.000. Praktično vse institucije, ki opravljajo makroekonomske
napovedi, so napovedale rast našega gospodarstva in sicer med 0,3 do
0,8% v letu 2014 in me d 0,7 do 1,4% v letu 2015. Tudi stroški
zadolževanja so se bistveno znižali, saj je obrestna mera najnižja odkar
smo vstopili v evro območje. Pred nastopom te, danes odhajajoče vlade,
pa smo bili tik pred tem, da nam pride »na pomoč« zloglasna trojka iz
Bruslja.
Seveda pa je bilo v aktualnih razmerah najprimerneje razpisati
predčasne volitve, saj bi vsakršno zavlačevanje še poglobilo in
podaljševalo politično krizo ter tako ustvarjalo nestabilne razmere v
državi. Stranke, ki so politično krizo zakuhale in ustvarjale nestabilne
razmere so na volitvah plačale visok davek za svojo nedržavotvorno
držo.
Slovenija danes potrebuje gospodarsko rast, ki bo zmanjšala
brezposelnost, ustvarila nova delovna mesta in zagotovila dostojno
prihodnost svojim prebivalcem. Le gospodarska rast in razvoj lahko
zagotovita uresničenje razvojnih potencialov Slovenije, da bo ta
gospodarsko uspešna, pravična in solidarna. Obenem pa se mora
spremeniti tudi Evropska unija. Dovolj je bilo Evrope strahu in
varčevalnih ukrepov. Vzpostaviti moramo močno, socialno pravično in
demokratično Evropo. Evropska ideja ni napačna, napačna pa je bila
politika, ki je bila naklonjena samo peščici bogatašev. Od nove slovenske
in nove evropske vlade ljudje veliko pričakujemo, upam, da nas ne bosta
razočarali. Odgovorni sta za našo prihodnost. Hvala lepa.
`