1 KLASIČNA POLITIČNA EKONOMIJA ADAM SMITH

KLASIČNA POLITIČNA EKONOMIJA
ADAM SMITH (1723-1790)
Prvo »čisto« teoretično ekonomsko delo Raziskovanje o naravi in vzrokih
bogastva naroda ali kratko Bogastvo narodov je leta 1776 objavil Adam Smith.njegovo
delo je nastajalo v obdobju, ko so se v Angliji množile manufacture in prvotni obrtno
industrjiski obrati,kar je omogočalo bolj množično proizvodnjo blaga za trg.
S procesi t.i. prvotne akomulacije kapitala so se postopno oblikovali trije značilni
razredi: zemljiški lastniki, delavci in kapitalistični podjetniki. Nastajala je prva faza
kapitlizma-t.i.manufakturni kapitalizem.
Smith je zaznal ugodne učinke povečanega procesa čedalje bolj razdrobljene
delitve dela (specializacije dela).
Proces delitve dela,ki poteka v različnih gospodarskih panogah in podjetjih v
različni meri, bistveno povečuje proizvodnosti, s tem pa tudi naraščanje tržne menjave
blaga.
Posledica povečanja proizvodnosti je pospešeno menjavanje, povečevanje števila
trgov.
Osnovno gonilo proizvodnje in menjave pa je »privatni interes«.
Kljub temu, da sta privatni interes in sebičnost gonilo posameznikove
gospodarske dejavnosti, pa prav to pospešuje splošno gospodarsko blagajno družbe.
V citatu navedena »nevidna roka« ponazarja temeljno vlogo trga v celotnem
gospodarstvu. Smith je nakazal tudi nekatere osnove delovanja mehanizma ponudbe in
povpraševanja na trgu, kar posledično oblikuje cene v posmeznih gospodarskih panogah.
Vendar pa ponudba ion povpraševanje ne delujta vedno v čisti obliki.Zlasti na
strain ponudbe in prozvodnje lahko prihaja do »zarot« med trgovcih in podjetnikih,
katerih namen je ustvarjanje monopolnega položaja.
Monopoli torej niso zaželeni. Nemoteno delovanje sil ponudbe in povpraševanja»nevidna roka« trga je najbolši recept za naraščanje gospodarske blaginje.Smith je
nakazal tudi vlogo države v gospodarstvu. Le-ta naj se pravzaprav ne vmešava v
gospodarsko živjenje, opravlja naj zgolj vlogo »nočnega čuvaja«. Posledično naj bo
državno zajemanje privatnega premoženja z davki omejeno,proračun pa naj bo majhen in
izravnan.
Pri obravnavi vrednosti blaga pa je Smith, sledeč Aristotelu, jasno izpostavi
dvojni pomen besede »vrednost«. Po eni strani »vrednost« pomeni uporabno vrednost za
posameznika oziroma koristnost nekega blaga, po drugi strani pa »vrednost« pomeni
menjalno vrednost oziroma ceno blaga.
Smith pa je tudi odgovoril na vprašanje,kaj določa (menjalno) vrednost blaga, kaj
je izvor vrednosti. Nakaže preprost primer »proizvodnje« - lova živali. Tu sodeluje le
proizvodni faktor delo, učinek drugih proizvodnih faltorjev (orodij) je zanemarljiv.
Količina «živega«, dela, ki je vložena v produkcijo blaga ( lov), je v nakazanih
razmerah očitni dejavnik določanja manjalene vrednosti oziroma »cene« blaga.
Zagovarjal je teorijo absolutnih prednosit, ki pravi, da naj do » trgovanja« med
dvema državama / gospodarstvima prihaja v primerih, ko sta državi absolutno bolj
proizvodni pri izdelavi posameznega blaga.
1
Smith ni zapustil »zaokroženega modelskega« teoretičnega sistema, ki bi pojasnil
zakonitosti proizvodnje, menjave, delitve in potrošnje. Je pa Bogastvo narodov postalo
neizčrpen vir – »bogastvo idej«, ki so jih pozneje sistematizirali klasiki ekonomske vede
( David Ricardo, Kark Marx, Alfred Marshal). Smith je s svojimi prispevki – npr.
delovanje trga, delitev dela, nasprotovanje »regulaciji« trgovine ipd... oblikoval temeljno
paradigmo ekonomskega liberalizma. Njegova razvojna vizija gospodarstva je
optimistična, seveda v primeru, da bo ekonomski sistem deloval na osnovi nakazanih
» trdih « ekonomskih načel.
2
JEAN CHARLES LEONARD SISMONDI (1773 – 1842)
Sismondija omenjamo zaradi njegovih prvotnih kritičnih opažanj
družbenoekonomskih sprememb, ki so nastale s prevladovanjem kapitalističnega sistema
proizvodnje nad relativno »mirnim« fevdalno naturalnim načinom proizvodnje.
Kapitalizem in tržna proizvodnja sta sicer povzročili bistveno povečanje proizvodnosti
dela, kar je omogočilo bolj množično potrošnjo blaga, toda hkrati je prihajalo tudi do
nekaterih negativnih družbenoekonomskih pojavov. Na primer: delovanje trga delovne
sile je ustvarjalo nezaposlenost in revščino delavcev, delovni dan je bil dolg in
nereguliran, nekateri kapitaliostični podjetnik so »pretirano« bogateli. Poleg tega se
blago, ki je prihajalo iz novonastalih tovarn, ni nujno tudi prodajalo, tako da je prihajalo
do manjših ali večjih vzponov in padcev gospodarske dejavnosti – pojavili so se poslovni
cikli vzponov in padcev proizvodnje in potrošnje.
Takšno stanje zahteva spremembe, ki jih Sismondi vidi vv popravljanju
kapitalizma. Predlaga »drobitev« velike lastnine in vzpostavitev sistema male blagovne
proizvodnje, ko zagovarja cehe, manjše kmete. Poleg tega je treba omogočiti solastništvo
delavcev.Preobrat naj bi nastal na osnovi spoznanja kapitala, da je treba dekoncentrirati
prevelike kapitale.
Sismondija štejemo tudi za začetnika t.i. teorije tretjih oseb. Le-ta poudarja, da se
kapitalizem kot sistem množične proizvodnje lahko uveljavlja, razija in širi le, če
obstajajo manj razvita, šibkejša gospodarstva ozmiroma gospodarska območja.
Kapitalizem ustvarja presežke proizvodov, presežena proizvodnja blaga pa potrebuje
manj razvite-potrebuje »tretje osebe«, kjer se bo presežena proizvodnja realizirala.
Sismonda lahko označimo za »retrogresivnega ekonomista« -ekonomskega
»romantika«, ker je rešitve za tedaj pereče družbenoekonomske probleme videl v
vračanju na preživele načine proizvodnje, pa tudi predlagani načini za dosegnje blagovne
proizvodje so nerealni.
3
DAVID RICARDO (1772-1823)
David Ricardo je teoretik delitve. Po njegovem mnenju je temeljna naloga
(politične) ekonomije kot znanosti ugotavljnje » zakonov razdelitve «. Torej je treba
pojasniti oblikovanje dohodkov posmeznih družbenoekonomskih razredov oz. relativnih
deležev mezd, rente in profitovcelotnih dohodkov družbe. Pri tem je predvsem
pomembna opredelitev ravni profilov. Namen njegove analize pravzaprav je opredelitev
stanja, ko bodo relativno visoki deleži profitov omogočali visoke investicije, gospodarsko
rast in s tem povečevanje splošne blaginje družbe.
Pri Ricardu je mogoče razlikovati dve razvojni fazi teorije razdelitve, ki ju je
opredeliv v dveh delih in sicer v Eseju o visokih cenah žita na profite kapitala (l. 1815) in
pozneje v Načelih politične ekonomije in obdavčevanja (l.1817). Za prvo je značilen t.i.
»žitni model gospodarstva«, za drugo pa uporaba (Smithove) delovne teorije vrednosti.
Namen žitnega modela gospodarstva je pojasniti zakone radelitve, predvsem pa
raven profitne mere, ki je ključna razdelitvena in razvojna spremenljivka v gospodarstvu.
Ricardo jemlje žitno panogo kot vzorčno panogo v gospodarstvu, ki omogoča enostavno
ugitavljanje ravni (splošne) profitne mere. Vzemimo primer zakupnika – kapitalističnega
podjetnika, ki vlaga svoj kapital na brezrentnem zemljišču. Nadalje predpostavimo, da je
ponudba pridelanega žita usklajena s povpraševanjem po žitu.Takšno stanje prikažemo s
številčnim primerom v Tabeli 2.1. Kapitalistov input kapitala (žito – za seme in mezde)
rezultira v večjem outputu (žito kot pridelek, proizvod).
100kg žita
x
cena žita za kg
Input kapitala
Output
Seme, mezde
Proizvod
100kg žita
x
cena žita za kg
250kg žita
x
cena žita za kg
Tabela 2.1 Žitni model
Poglavitna analitična prednost žitnega modela je v tem, da omogoči opredelitev
ravni profitne mere na osnovi naturalnih količin. Ricardo se je na ta način izognil
vprašanju vzroka ustvarjanja vrednosti, oblikovanja menjalnih vrednosti in cen blaga.
4
Profitno stopnjo v žitnem modelu preprosto določa enačba:
output – input
50
Prtofitna stopnja =—————— = ———=25%
input
200
Tako določena žitna profitna stopnja regulira tudi stopnje v ostalih panogah
gospodarstva, torej določa raven splošne profitne stopnje.
Pri tem je treba opozoriti, da je delež mezd in profitov v inverznem odnosu: torej,
čim večji delež kapitalistovih stroškov gre za mezde, tem manjši bodo profiti kapitala,
tem manjša bo profitna stopnja.
Dohodki zemljiških lastnikov sicer niso vklučeni v model, ker gre za mejno –
brezrentno zemljišče. Dopolnimo model z dohodki zemljiških lastnikov – rentami, kar
pomeni, da je v žitni model treba vključiti zemljišča, kjer je učinek / pridelek vloženega
kapitala večji. Recimo, da je pridelek na rodovitejšem zemljišču 400 enot žita: kapitalist
– zakupnik je upravičen do povprečnega donosa na vloženi kapital, ki ga določa profit –
na mera ( torej 50), tako da 150 enot odpade na rente. to je primer t.i. diferencialne rente
»številka 1«, namreč rente, ki nastaja zaradi rodovitnosti zemlje. Pri tem je Ricardo
zaznal zakon padajočega donosa, ki pravi, da je zaradi naraščanja potreb po zemljiških
proizvodih treba prehajati na čedalje manj rodovitna zemljišča, ki prinašajo čedalje
manjše donose. Diferencialna renta »št. 1« nastaja tudi v primerih, če je lega določenih
parcel zemlje ugodnejša glede na mejna brezrentna zemljišča. Vzrok diferencialne rente »
št. 2« pa so dodatne naložbe v izboljšanje kakovsti določenega zemljišča in posledično
povečane proizvodnosti zemljišča.
Žitni model temelji na tezi, da so dohodki delavcev in kapitalistov v inverznem
odnosu in prav isto velja za rente, ko jih dodamo v model. Ta prihaja do izraza, ko
Ricardo dinamizira model.Pri tem imajo ključno vlogo Žitni zakoni, ki so v Ricardovem
obdobju »zakonsko« omejevaliuvoz žita v Anglijo. Žitni zakoni posredno omogočajo
relativno visoke cene žita, v primerjavi s »kontinentalnimi« cenami in visoke rente
zemljiškim lastnikom. Stroški kapitala za mezde so zato relativno veliki, delež profitov pa
relativno majhen. Žitni zakoni torej omogočajo monopol zemljiškim lastnikom na račun
ostalih družbenoekonomskih razredov.
Žitnio zakoni omogočajo zakonsko priviligiran položaj zemljiškim lastnikom.
Ricardo zagovarja interese kapitalističnih podjetnikov in zahteva odpravo Žitnih
zakonov. V tem primeru se bo sprožil naslednji proces: zaradi uvoza cenejšega žita se bo
strošek za mezde zniževal, hkrati se bodo zniževale rente zemljiških lastnikov.
Povečevali pa se bodo profiti kapitalističnih podjetnikov, ki so vir akumulacije kapitala
oz. investicij. To pa bo omogočalo spolšni gospodarski napredek.
Pomankljivosti žitnega modela: poglavitna je poenostavitev o enaki naravi
inputov in outputov (žita), ki Ricardu omogoči določanje spolšne profitne stopnje.
Malthus opozarja Ricarda, da razen v žitni panogi, v nobeni drugi panogi inputi so enaki
outputom. Razmere v žitni panogi ni mogoče posploševati na vse panoge gospodarstva.
5
V Načelih politične ekonomije in obdavčenja ( 1817 ) je delovna teorija vrednosti.
Ricardo jemlje za svoje teoretično izhodišče Smithov primer določanja menjalne
vrednosti oziroma cen »bobra in jelena« ki je, kot pravi, » izjemnega pomena za razvoj
politične ekonomije. »Veljvnost delovne teorije vrednosti namreč ni omejena zgolj na
razmere enostavne, preproste blagovne proizvodnje, ko v proizvodnji (lovu) sodeluje le
en proizvodni faktor – delo. Različne vrste blaga, ki jih kapitalisti uporabljajo kot inpute
(stroške sredstev za prizvodnjo, tudi za mezde) za proizvodnjo, na drugi strani pa tudi
outpute proizvodnje (gotove proizvode), je mogoče opredeliti v količinah živega in
opredmetenega dela. Tako za sleherno gospodarsko panogo veljajo razmere, ki so
prikazane v Tabeli 2.2.
Input kapitala
200 ur
Output
Surovine, predmeti,
dela, obraba strojev
( v količinah dela)
Strošek živega
dela
( v količinah dela)
Proizvod – blago
( v količinah dela)
100 ur
100 ur
100 ur
Tabela 2.2 Ricardova uporaba delovne teorije vrednosti
Takšen model je bistveno bolj »splošen« v primerjavi z žitnim modelom, ki
omejuje analizo zgolj za žitno panogo. Omogoča združevanje teorije ustvarjanja
vrednosti, teorijo razdelitve in teorijo menjave ( pa tudi teorijo prošnje). Ricardovi
nadaljni sklepi so:
- menjalne vrednosti blaga oziroma cene se praviloma oblikujejo glede na
količine vloženega dela;
- kot je razvidno iz Tabele 2.2 je profitna stopnja opredeljena na preseženega dela
saj le delo ustvarja vrednost in implicira inverzni odnos delitve na mezde in profite;
- ker so v veljavi Žitni zakoni, je strošek dela relativno drag, profiti pa nizki, ker
so sorazmerno majhni, pa ni osnove za akumolacijo kapitala oziroma za investiranje
- žitni zakoni priviligirajo zemljiške lastnike in preprečujejo splošni gospodarski
napredek.
Žitne zakone je torej treba odpraviti, saj bo to posledično omogočilo večje deleže
profitov kapitalističnim podjetnikom, ki bodo večali investicije, zmanjšali pa se bodo
dohodki zemljiških lastnikov.
Poleg teorije razdelitve, ki omogoča teorijo razvoja, je pomemben Ricardov
prispevek na področju teorije mednarodne veljave. Ricardova teorija komparitivnih
stroškov pojasnjuje temeljne vzročnosti in koristi menjave med državami – gospodarstvi.
6
Ricardo jemlje v teoriji mednarodne menjave za osnovo delovno teorijo vrednosti. To
pomeni, da stroške proizvodnje izraža v količinah dela.
V tabeli 2.3 je prikazano stanje proizvodnih možnosti v dveh državah – Ricardo
izvirno jemlje za primer Anglijo in Portugalsko – v primeru proizvodnje sukna in vina
»pred menjavo«. Anglija in Portugalska proizvajata skupno 2 enoti sukna in 2 enoti vina,
skupna količina stroškov oz. porabljebljenega dela pa je 390 enot.
Absolutne proizvodne prednosti so na starani Portugalske: tam enoto sukna
proizvede 90 delavcev ( v Angliji 100), enoto vina pa 80 delavcev ( v Angliji 120). Če bi
sledili ( Smithovem) načelu absolutnih prednosti, do menjave sploh ne bi prišlo, ker je
proizvodnost v Angliji v obeh primerih blaga manjša.
Proizvodne
možnosti
Število delavcev
za enoto sukna
Število delavcev
za enoto vina
Količina blaga
ANGLIJA
100
120
2 enoti sukna
PORTUGALSKA
90
80
2 enoti vina
Skupaj
190
200
390
Tabela 2.3 Ricardova teorija komparitivnih stroškov: stanje pred menjavo
Načelo komparitivnih stroškov pravi drugače. Država naj » poišče« tisto panogo, v kateri
je primerjalno bolj proizvodna. To pa pomeni naslednje: ker je Anglija » relativno bolj
proizvodna « v proizvodni sukna ( 90/100 za enotoblaga v primerjavi z 80/120 ), naj
Anglija proizvaja sukno. Ker pa je Portugalska relativno bolj proizvodna pri vinu, naj se
usmeri v proizvodnjo vina.
Posledice takšne popolne proizvodne specializacije so prikazani v Tabeli 2.4. V
primeru nakazane menjave bosta imeli koristi obe državi: z manjšo »skupno« količino
porabljenega dela, ustvarjena enaka količina blaga. Poraba dela v Angliji je 200, poraba
dela na Portugalskem pa 160.
7
Proizvodne
možnosti
Število delavcev
za enoto sukna
Število delavcev
za enoto vina
Količina blaga
ANGLIJA
200
-
2 enoti sukna
PORTUGALSKA
-
160
2 enoti vina
Skupaj
200
160
360
Tabela 2.4 Ricardova teorija kompararitivnih stroškov: koristi po menjavi
Seveda načelo komparitivnih stroškov ne velja zgolj za dve panogi, ampak je
mogoče razširiti tudi na druge, različne gospodarske panoge. Poleg tega ni nujna popolna
specializacija, kot smo jo obravnavali. Splošno sporočilo načela komparativnih stroškov
pa je naslednje: sleherna država naj »išče« in proizvaja takšno blago, kjer je, kljub
absolutni manjši proizvodnosti, glede na svetovno povprečno proizvodnost, primerjalno
manj neproduktivna. Tako bodo imele koristi vse države, ki so udeležene v menjavi
oziroma celotna mednarodna skupnost.
V sodobni terminologiji bi načelu komparitivnih stroškov rekli »win – win«
strategija mednarodne trgovine. Ko pa stroške proizvodnje zamenjamo s »prednostmi«,
Ricardova teorija mednarodne menjave postane danes znana teorija komparativnih
prednosti.
Izmed obravnavanih Ricardovih prispevkov je , s stališča razvoja ekonomske
teorije, vsekakor najpomembnejša Ricardova uporaba in razvijanje delovne teorije
vrednosti ter izpostavljanje problemov razdelitve. Delovna teorija vrednosti namreč že
znotraj Ricardovega sistema nakazuje idejo o »presežni vrednosti« oz. idejo, da si
kapitalisti prilaščajo presežke dela, ki ga ustvarjajo delavci.
8
THOMAS R. MALTHUS ( 1766 – 1834)
Thomas R. Malthus je bil sodobnik Ricarda, ki je v zgodovini ekonomske teorije
prispeval dve pomembni deli, Esej o prebivalstvu (1798) in Principi politične ekonomije
(1820).
Esej o prebivalstvu je demografsko delo, kjer je Malthus obrazložil znamenito
populacijsko načelo, ki pravi, da se »ljudje množijo kot miši v hlevu, če imajo dovolj
sredstev za preživljanje«. Malthus namreč primerja zmožnosti proizvodnje življenskih
potrebščin na eni strani in naraščanje prebivalstva na drugi. Poenostavljen primer
Malthusovega demografskega zakona prikazuje Tabela 2.5.
Proizvodnja
življenskih
potrebščin
(aritmetično zaporedje)
Naraščanje
prebivalstva
(geometrično
zaporedje)
2
4
6
8
10
...
2
4
8
16
32
...
Tabela 2.5 Malthusovo populacijsko načelo
Proizvodnja življenskih potrebščin po M. prepričanju narašča le po aritmetičnem
zaporedju zaradi delovanja zakona padajočega donosa zemlje. Rodovitna zemljišča v
nekem gospodarstvu so namreč omejena, torej je treba uporabiti čedalje manj rodovitna
zemljišča. Delovanje populacijskega načela neizogibno povzroča čedalje večjo revščino,
ki jo občuti predvsem delavski razred.
Po M. mnenju je posledice delovanja populacijskega načela mogoče omiliti na
dva načina – preventivno in represivno. V primeru, ko ljudje sami »spoznajo« za
omejitve rojstev, za poznejše poroke, delujejo preventivne ovire. V primeru neoviranega
delovanja populacijskega načela pa bodo nastopile represivne ovire, kot so npr. lakota,
epidemija, vojne, ipd..., ki bodo radikalno zmanjšale naraščanje prebivalstva in
»uskladile« zmožnosti proizvodnje življenjskih potrebščin in rast prebivalstva.
Razmerje med delovanjem represivnih in preventivnih ovir je inverzno.
Populacijaski zakon bo torej deloval bolj intenzivno v neciviliziranih državah, kjer
delujejo predvsem represivne ovire, v že civilizirani Angliji populacijski zakon bil žz
skorajda obvladan, ker so delovale preventivne ovire.
Na osnovi prepričanja o delovanju populacijskega načela je M. izrazito
nasprotoval Zakonom o revežih, ki so bili nekakšna oblika socialne podpore najrevnejšim
slojem prebivalstva. Takšni zakoni so po M. mnenju spodbujali naraščanje že tako
odvečnega prebivalstva, glede na zmožnosti proizvodnje.
9
Jedrnato sporočilo populacijskega zakona torej je, da je revščina neizogibna, če ne
bo populacijsko načelo obvladano. Nekatere vplivne ideje Eseja o prebivalstvu:
- M. populacijski zakon je spreobrnil dotlej veljavno Smithovo prepričanje, da je
večje število prebivalstva - » več rok « - izraz blaginje države;
- v populacijskem zakonu lahko najdemo zasnove poznejšega socialnega
darwizma, ki sporoča, da v družbi uspejo najboljši »primerki«, saj deluje zakon naravne
selekcije;
- pop. zakon je tudi osnova t.i.železnega zakona mezd, ki pravi naj se mezdi
gibljejo okoli eksistenčnega minimuma življenskih potrebščin delavcev: morebitno
naraščanje mezd po določenem času povzroči povečanje delavstva, povečana ponudba pa
zbije plače na eksistenčni minimum.
Malthus se pozneje v Principih politične ekonomije ukvarja s kratkoročnimi
problemi gospodarstva, in pri tem celo nakazuje nekatere ukrepe ekonomske politike.
M. teoretična stališča v Principih so popolnoma nasprotna Ricardovim. Kažejo se
v nasprotovanju Sayevem zakonu o trgih, ki pravi, da ponudba ustvarja lastno
povpraševanje. Sayev zakon ne pravi, da vsaka ponudba blaga na trgu najde svojega
povpraševalca. Dopušča začasna neskladja med ponudbo in povpraševanjem, ki so bodisi
strukturna, kar pomeni, da se v nekaterih panogah tokovi ponudbe blaga ne ujemajo s
povpraševanjem, ali pa časovna, kar pomeni, da se v določenih obdobjih povpraševanje
ne ujema s ponudbo. Vendar pa Sayev zakon pravi, da tržni mehanizem z nihanjem cen
takšna neskladja sam od sebe odpravlja. Možne so občasne delne krize, ne pa tudi splošna
kriza realizacije blaga.
Sayev zakon tudi implicira, da je v ekonomski analizi ključna stran ponudbe oz.
proizvodnje, ki je v ozadju ponudbe. Stran povpraševanja ni pomembna.
Pomanjkanje povpraševanja torej omogoča »čiščenje trgov«. Sayev zakon ne
velja, zaradi tega pa ostajajo zmogljivosti gospodarstva oz. proizvodnih faktorjev
neizkoriščene.
Ključni problem je v tem, da ponudba ne ustvarja lastnega povpraševanja, kar
pomeni, da je v osnovi treba gospodarstvo analizirati s strani povpraševanja.
Povpraševanje namreč ne spodbuja proizvodnje, torej proizvodni faktorji družbe ostajajo
neizkoriščeni.
M. teoretično izhodišče je nezadostna potrošnja oz. povpraševanje, ki onemogoča
»čiščenje trgov« oz. ne spodbuja sil proizvodnje in ponudbe. Sayev zakon o trgih po M.
ne velja. Zato se zavzema za vzpodbujanje efektivnega povpraševanja na različne načine.
Poleg večjega povpraševanja zemljiških lastnikov je treba spodbuditi tudi neproduktivno
potrošnjo države . Nenazadnje, tudi povečanje količine denarja v gospodarstvu bi lahko
imelo ugodne posledice na večanje povpraševanja in s tem aktiviranje proizvodnih
zmogljivosti gospodarstva.
S poudarjanjem pomena nezadostnega efektivnega povpraševanja je M.
nnticipiral Keynesovo teorijo, ki je nastajala v obdobjih velike krize (1929 – 1933). Le-ta
je potrdila M. prepričanja, saj je trajala štiri leta, ni bilo mogoče označiti zgolj za
»začasno neskladnost ponudbe in povpraševanja«, ki jo bo tržni avtomatizem sam od
sebe odpravil, kot sporoča Sayev zakon.
10
KARL MARX (1918 – 1883)
Pri obravnavi prispevkov Karla Marxsa je treba sprva razmejiti dve področji
njegove ekonomske teorije:
1. analizo kapitalistične blagovne proizvodnje
2. »napovedi« o družbenoekonomski organiziranosti bodoče družbe.
Marxov Kapital (1867) začenja z ugotovitvijo, da je tržno gospodarstvo »ogromna
množica različnih blag«, ki se proizvaja, menjuje, deli in končno tudi troši. Analizo
delovanja kapitalistično organiziranega gospodarstva je treba pričeti z analizo
»elementarne celice« te množice – z analizo posameznega blaga. Za ugotavljanjem
zakonov gibanja kapitalističnega gospodarstva je ključnega pomena analiza procesa
nastajanja vrednosti blaga. Marx poudarja, da je osnova za razumenje nastajanja
vrednosti oz. dohodkov posameznih razredov družbe delovna teorija vrednosti.
Analizo nastajanja vrednosti je treba začeti z analizo proizvodnje oz. analizo
delovnega procesa v tovarni, ki je last kapitalističnega podjetnika. Slika 2.1 prikazuje
potek obrata industrijskega kapitala. Proces obrata se začenja z denarno naložbo (D)
kapitalističnega podjetnika za nakup blaga (B): sredstev za proizvodnjo in delovne sile.
Temu sledi proizvodnja blaga – P, proces obrata industrijskega kapitala pa se zaključuje z
realizacijo blaga B' – D'. Končna vrednost denarja (D') je večja od začetne naložbe
denarja (D).
D
denarni kapital
-
B
-
...
proizvodna
sredstva
delovna
sila
P
...
- proizvodnja
B'
blago s povečano
vrednostjo
-
D'
povečan začetni
denarni kapital
Slika 2.1 Obrat industrijskega kapitala
V menjavi ( D-B oz. B'-D') vrednost blaga ne nastaja, ker gre le za zamenjave
določenih količin dela, ki so »že« vsebovane v blagih. Ključna faza v obratu kapitala je
faza procesa proizvodnje blaga, kjer nastaja večja vrednost – presežna vrednost.
Analiza delovnega dne, ki poteka v tovarni, razkrijeeksploatacijski značaj
kapitalistične proizvodnje. Pri tem je treba upoštevati, da je tudi »delavec« blago, saj je
tako kot sleherno blago predmet nakupa in prodaje. Tudi delavec ima enake lastnosti.
Uporabna vrednost delavca je v tem, da dela – da ustvarja vrednost, ki je s tem, ko je
delavec prestopi prag tovarne, »last« kapitalističnega podjetnika. Vrednost delovne sile
pa je določena tako kot vrednost drugega blaga – s količino dela, ki je vsebovana v
določeni količini življenskih potrebščin, ki so potrebne za obnavljanje delovne sile. Od
točke, ko delovec vstopi v kapitalistovo tovarno, je delavčeva uporabna vrednost last
kapitalista. Upoštevaje povedano, je proces proizvodnje v teku delovnega dne mogoče
razčleniti na dva dela, in sicer na potrebni delovni čas in presežni delovni čas. To
prikazuje Slika 2.2. V prvem delu delovnega dne delavec s trošenjem oz. vlaganjem dela
v proizvodnjo blaga ustvarja vrednost, ki je enakovredna vrednosti življenskih potrebščin.
11
V drugem delu delovnega dne pa ustvarja presežno vrednost, ki po proizvodnji postane
last kapitalističnega podjetnika.
DELOVNI DAN – 14 ur
POTREBNI DELOVNI ČAS - 7 ur
PRESEŽNI DELOVNI ČAS – 7 ur
Slika 2.2 Marxova analiza nastajanja presežne vrednosti
Stopnja eksplotaije delovne sile je tako določena z razmerjem med presežnim in
potrebnim delovnim časom, torej je v konkretnem primeru:
7 ur
m' = ——— = 1
7 ur
Mogoče je ločiti dve vrsti vloženega kapitala, in sicer konstantni kapital (c) in
variabilni kapital (v). Kapital, vložen v nakup delovne sile, Marx imenuje variabilni
kapital (v) zato, ker je to »živi klas«, ki poleg lastne vrednosti, ustvarja večjo vrednost,
torej presežno vrednost (m- mehrwert). Preostali del kapitala, ki je vložen v nakupe
strojev, zgradb opreme...oz. surovin, polizdelkov, materiala ipd., pa ne ustvarja nove
vrednosti in ga zato imenuje konstantni kapital (c). Ta del kapitala v posameznem
proizvodnem procesu zgolj prenaša svojo vrednost bodisi delno bodisi v celoti.
Strukturo začetne naložbe kapitala torej zapišemo kot:
c + v,
struturo vrednosti blaga, nastale v procesu proizvodnje, pa kot:
c + v + m.
Marx nakazuje dva načina večanja presežene vrednosti, absolutni in relativni.
Absolutni način večanja presežne vrednosti nastaja v primerih, ko kapitalisti
podaljšujejo delovni dan ali pa znižujejo mezde. Bolj »prikrit« pa je relativni način
večanja presežne vrednosti. S povečanjem splošne družbene proizvodnosti zaradi
izboljševanja tehnoloških zmožnosti proizvodenj se zamnjšuje kolicina dela, ki je
vsebovana v posameznih blagih, ki jih delavci trošijo. Torej se znižuje količina dela, ki je
vsebovana v življenskih potrebščinah oz. se zmanjšuje vrednost delovne sile. To pomeni,
da delavec oz. delavski razred na splošno sedaj hitreje, v krajšem delu delovnega dne,
ustvari svojo lastno vrednost.
12
Nakazana temeljna analiza nastajanja presežne vrednosti je v nekaterih točkah
problematična. Največji problem je uskladitev procesa ustvarjanja vrednosti, menjave in
delitve. Pomembno je razmerje med konstantnim in variabilnim kapitalom (c/v), ki ga
Marx imenuje organska sestava kapitala. Organska sestava kapitala je neizogibno zaradi
tehnoloških različnosti proizvodnje v različnih panogah različna.
S tem problemom se Marx ukvarja v Kapitalu III, kjer obravnava
»transformacijo« vrednosti v t.i.proizvodno ceno. Pri tem upošteva delovanje svobodne
konkurence in možnost prelivanja kapitala med panogami. Sklep njegove analize je, da
bodo enako veliki kapitali prejemali sorazmerno enake, »opovprečne« profite. Vrednost
blaga, določena s količino ( c + v + m), se transformira v proizvodno ceno ( c + v +
povprečni profit).
Na osnovi nakazane teorije razdelitve, Marx analizira »tendence« razvoja
kapitalistične proizvodnje. Zakon tendenčnega razvoja kapitalistične akumulacije
izpostavlja, da se bodo nesorazmerja v razdelčitvi dohodkov na mezde in profite
povečala, in sicer tako v absolutnem kot v relativnem merilu. To pa bo po Marxovem
mnenju povzročalo čedalje večja nihanja proizvodnje in potrošnje, kae bo povečalo
družbenoekonomske napetosti nasploh.
Skladna s teorijo akumulacije kapitala je tudi Marxova teorija nezaposlenosti, ki
pravi, da je »rezervna industrijska armada« nezaposlenih »posledica in pogoj«
kapitalistično organizirane tržne proizvodnje. Posledica zato, ker se relativno večajo
naložbe v konstantni del kapitala, ki prinaša večjo proizvodnost, manj pa v variabilni
kapital, pogoj pa zato, ker kapitalizem kot sistem proizvodnje »potrebuje« nezaposlene,
ki pritiskajo na trg delovne sile, v primerih gospodarske rasti.
Omenimo še Marxovo teorijo družbene reprodukcije, kjer nadaljuje s
Quesnayevim načinom analize in ugotavlja nujne pogoje za »gladek« potek enostavne in
razširjene reprodukcije kapitalističnega gospodarstva.
13
1 MARGISTIČNA REVOLUCIJA
Margistična smer je v razvoju ekonomske teorije povzročila temeljni preobrat
glede na predhodno klasično ekonomijo. V nasprotju s klasiki ekonomije,ki so
gospodarske pojave obravnavali kot celoto, makroekonomsko, saj so drožbo razdelili na
razrede, opazovali spreminjanje celotnih dohodkov razredov, izhajali iz analize panog, pa
teoretiki marginalizma usmerijo svojo pozornost v analizo zakonitosti maksimizacije
zadovoljevanje potreb posameznika, torej je njihov pristop mikroekonomski.Takšna
usmeritev je zaznavana že pri začetniku marginalizma Hermannu Heinrichu Gossnu
(1810-1858), ki je opredelil dva temeljna marginalistična zakona.Prvi zakon je zakon t.i.
kardinalne (poglavitne, temeljne) koristnosti, ki pojasnjuje način zadovoljevanja
posmične potrebe. Zakon pravi, da celotno zadovoljstvo- celotna koristnost narašča s
količino zaužitih enot blaga, dokler ne dosežemo popolnega zadovoljstva in tako
»odpravimo« potrebo. Zakon oziroma krivulijo celotne koristnosti prikazuje slika 3.1(a).
Slika 3.1 Celotna koristnost in mejna koristnost
Zakon kardinalne koristnosti bolj nazorno prikažemo z analizo koristnosti, ki nam
jo prinašajo dodatne, marginalne enote blaga. Krivulijo mejne koristnosti na Sliki 3.1(b)
ugotovimo na osnovi krivulije celotne koristnosti. Le-ta je pri prvih enotah največja, saj
prve enote najbolj potešijo potrebo, nato pa z nadaljnimi enotami koristnost postopno
pada, dokler posameznik ne doseže dokončne »odprave« potrebe. Načelo kardinalne
koristnosti naj bi praviloma veljalo za zadovoljevanje sleherna potrebe oziroma za vse
dobrine.
Drugi marginalistični zakon obravnava ordinarno koristnost, torej izpostavlja
vprašanje vrstnega reda zadovoljevanja različnih potreb.Različne potrebe ni mogoče
zadovoljiti hkrati v danem trenutku: posmeznik nima dovolj »časa«, da bi zadovoljil vse
14
potrebe do konca, torej se odpira vprašanje, kdaj bo posameznikovo celotno zadovoljstvo
– maksimalno.
Vrednost določene enote blaga je torej relativna.Gossen je tudi klaficiral dobrine
glede na to, kako le-ta zadovoljuje potrebe.Dobrine prvega reda so dobrine, ki
neposredno zadovoljijo potrebe, dobrine drugega razreda pa tiste, ki jih rabimo v
povezavi s prvimi, dobrina tretjega reda pa tister, ki proizvajajo prvi dve vrsti dobrin.
Marginalistično smer je nadalje utemeljil avstiskin ekonomist Karl Menger (18401921). Omenimo tri področja njegovega raziskovanja. Menger je izpostavil vprašanje
metode ekonomskegab preučevanja in poudaril, da mora ekonomska metoda za svoje
izhodišče privzeti posamezen ekonomski subjekt, ker takšen pristop nima nobaenih
etičnih ali sociofilozofskih implikacij.Zagovarja torej »atomistični« pristop v ekonomski
ananlizi. Pri analizi vrednosti zavrača delovno teorijo vrednosti in poudarja, da vrednost
dobrin izhaja iz njihovaga odnosa do naših potreb, torej ni vsebovana v samih
dobrinah.Skušal je tudi rangirati potrebe glede na njihov pomen.Mengerjevo rangiranje
potreb prikazuja Tabela 3.1. Najpomembnejše so dobrine »1.ranga,« manja koristnost
prve enote te dobrine je največja (10), koristnost nadaljnih enot pa se zmanjšuje po
načelu mejne kpristnosti (9,8,7,...). Mejna koristnost prve enote »2 ranga« je manjša od
(9), v primerjavi s prvo enoto prvega ranga (10).Mejne koristnosti nadaljnih enot dobrin
drugega ranga prav tako določa načelo mejne koristnosti. Nakazano rangiranje dobrih
/potreb velja tudi za potrebe/dobrine 3. ranga oziroma še naprej.
Rang potrebe
I.
II.
III.
IV.
10
9
8
7
9
8
7
6
8
7
6
5
7
6
5
4
Količina
1
2
3
4
Tabela 3.1. Mengerjeva tabela rangiranja in zadovoljevanja potreb
Menger pa je tudi klasificiral pomembnost dobrin glede na proizvodnjo: dobrine
prvega reda neposredno zadovoljujejo naše potrebe (kruh), dobrine drugega reda pa se
uporabljajo posredno za proizvodnjo teh dobrin (moka).
Mengerjeva tabela rangiranja potreb je pomembna, ker je odprla nekatere
probleme, ki jih je pozneje reševala marginalistična teorija vedenja potrošnika.Nakažimo
jih:problem preference potreb /dobrin potrošnika, probleme substitucijem, kompenzacije
potreb in indiference ter določanje optimalne izbire potrošnika oz. njegovega ravnotežja.
William Stnley Jevons in Leon Walras stav sta utemeljila Marginalistično smer
ekonomske teorije. Jevons je mnenja, da je človek v bistvu stroj, ki maksimizira svoje
zadovoljstvo oz. minimizira nezadovoljstvo, je nekakšen »stroj za uživanje«. Zato je
vrednost blaga povsen določena subjektivnim odnosmom med posameznikom in dobrino,
Pri tem pa je količina dela, ki jen potrebna za proizvodnjo blaga povsem irelevantna:
vloženo delo je namreč »pozabljeno«. Jevons meni, da je »koristnost prvih enot
15
nedefinirana, saj je nepogrešljiva«. Pri nadaljnih enotah pa se pojavi problem
ravnodušnosti potrošnika, saj potrošnik lahko enako vrednoti dve ali več različnih vrst
blaga. Jevons je tudi zagovornik matematične formalizacije ekonomskih pojavov:
ekonomija je veda o »količinah« in je potemtakem nad vse primerna za uporabo
matematike. Tudi Walras meni, da je vrednost blaga subjektivna. Njegov poglavitni
prispevek je analiza poteka uravnoteženja ponudbe in povpraševanja na trgu oz.
določanja ravnotežnje cene, ki izenačuje ponudbo in povpraševanje. Meni, da na
slehrnem trgu funkcijo ravnotežnja cene opravlja nekakšen vidni ali nevidni »avkcionar«.
Avkcionar izklicuje različne cene, namen procesa izklicevanja pa je postopno
približevanja tisti »izklicni« ceni, ki bo izravnala ponudbo in povpraševanje. Takšen
proces » tipanja« ravnotežne cene se dogaja na vsakem trgu, tako trgi delujejo.
Pomen revolucije lahko povzamemo v naslednjih točkah:
- marginalistnična revolucija je prevsmirila teoretično pozornost z
makroekonomskega opazovanja ek. pojavov na mikroekonomsko preučevanje: v
ospredju analiza posameznika, analiza delovanja tržnih sil;
- če je klasična ekonomska teorija poudarjala in raziskovala objektivne zakone
proizvodnje in razdelitve, pa teorijo mejne koristnosti blaga lahko opredelimo kot
ekonomski subjektivizem, ker izpostavlja subjektivne momente vrednotenje blaga;
- marginalistična teorija izpostavlja odnos posameznik – dobrina, med tem kot
klasična ek. teorija izpostavlja odnose med ljudmi;
- z marginalistično revolucijo se uveljavi matematična formacija ekonomskih
procesov.
Marginalistična smer se je nadeljevala v delih t.i. »druge generacije marginalistov«, ki so
mar. tehniko analize aplicirali na različnih področjih. V Avstriji se je Eugen von Bohm –
Bawerk predvsem ukvarjal s problemi kapitala in obrestne mere, Friedrich von Wieser pa
z vprašanji oportunitetnih stroškov. V Angliji je Filip H. Wicksteed obravnaval vprašanja
mejne proizvodnosti posameznih proizvodnih faktorjev. Francis Y. Edgeworth pa je
prispeval indiferenčno analizo. Predstavnik laussanske šole ekonomistov Wilfredo Pareto
je opredeliv splošne pogoje ravnotežja v gospodarstvu.
16
3.2 ALFRED MARSHAL ( 1842 – 1924)
Marshalovo delo Načela ekonomike je bilo več desetletij najbolj vpliven
ekonomski učbenik v Veliki Britaniji, njegov vpliv pa se je razširil tudi v ZDA.
Izhodišče njegove analize je trg in odnosi na trgu, saj celotno gospodarstvo
pravzanprav lahko razčlenimo na množico različnih trgov, na katerih se različno blago
pretaka iz proizvodnje v potrošnjo. Pozornost je treba nameniti analizi delovanja tržnih
sil.
Marshalov način analize je parcialen, ker raziskuje dogajanja na posameznem
trgu kot delu gospodarstva. Za preiskavo delovanja tržnih sil pa je treba konstituirati
model idealnega trga – model svobodne oz. popolne konkurence.
Zasnove marshallianske paradigme trga in oblikovanja začasnega ravnotežja na
trgu nakažimo z izvirnim primerom dečka, ki nabira maline. Slika 3.2(a) prikazuje mejno
koristnost enot (nabranih) malin, ki se kot pravi zakon mejne koristnosti z vsako nadaljno
enoto znižuje. Po drugi strani pa je krivulja mejnega napora nabiranja malin, prikazana na
Sliki 3.2(b) naraščajoča. Mejni napor se z vsako enoto povečuje, ko združimo krivuljo
mejne koristnosti malin in krivuljo mejnega napora nabiranja malin na Sliki 3.2(c), lahko
opredelimo ravnotežno točko. Pri količini q* je koristnost, ki jo prinaša mejna enota (p*)
enaka mejnemu naporu nabiranja te enote. Tedaj je deček v ravnotežju – deček doseže
ekvilibrij blaginje.
Marshalov primer sporoča, da se posamezni potrošniki ravnajo kot racionalni
homo economicusi, mogoče pa ga je aplicirati na različnih področjih.
a)Mejna koristnost
b) Mejni napor
17
c) Ekvilibrij blaginje
Slika 3.2 Marskallov ekvilibrij blaginje
18
4.1. KEYNESIANSKA REVOLUCIJA
Delo Johna Maynarda Keynesia Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja je
povzročilo prelom v razvoju ek. teorije, ki ga imenujemo »keynesianska revolucija«.
Splošna teorija je ne mara najbolj vplivno ek. delo v 20. st.
Kot uvod v razlago keynesianske revolucije opozorimo na gos. razmere v letih
1929 – 33 v ZDA: indeks fizične proizvodnje je padel na 50%, cene so padle, s tem pa
tudi profiti in mezde, nezapolenost je bila okoli 25%, obrestne mere so bile visoke,
obstajala je splošna neizkoriščenost proizvodnih kapacitet. Velika gos. kriza je bila
tipična, »splošna« kriza hiperprodukcije.
Tedaj prevladujoča ek. teorija je izhajala iz klasičnega prepričanja o veljavnosti
Sayevega zakona, ki pravi, da ponudba vstvarja svoje lastno povpraševanje. Sayev zakon
ponazorimo z dijagramom na Sliki 4.1(a). Pri katerikoli ravni družbenega proizvoda (npr.
Y1,Y2) je agregatna ponudba enaka agregatnemu povpraševanju (AS1=AD1 oz.
AS2=AD2). Krivulji AS in AD sta identični. To implicira, da je kriza hiperpridukcije v
nekaterih panogah le začasna in da bo strukturno prilagajanje ponudbe povpraševanju
pognalo gospodarstvo znova navzgor. Gospodarski tokovi se bodo sami od sebe uravnali,
zato bo poskrbela Smithova nevidna roka.
Slika 4.1 Sayev zakon
Tudi na trgu delovne sile, v primeru nezaposlenosti, ni potrebno državno
umešavanje, saj bodo za odpravljanje nezaposlenosti poskrbele tržne sile same: v praksi
je veljala politika »zategovanja pasu«: padanje mezd bo sčasoma »samo od sebe«
povečalo zaposlovanje, saj bo zniževanje mezd prišlo do točke, ko bo delovna sila postala
tako poceni, da se bo povečalo zaposlovanje. Hkrati se bodo večali tudi profiti kot vir
akumulacije in investicij.
Keynes sicer ni zanikal »veljavnost« Sayevega zakona za gos. 19. stoletja.
Obstajala je zadostnost efektivnega povpraševanja, kar tudi pojasnjuje rast
kapitalističnih držav/gopspodarstev v 19. stoletju. Diagram na Sliki 4.1(a) je torej
»veljaven« za 19. stol.
Čim bolj postaja družba »bogata«, tem bolj prihaja do izraza problem (ne)
zadostnega efektivnega povpraševanja. Kot je ponazorjena na Sliki 4.1.(b), funkcij AS in
19
AD nista »več« identični. Agregatno povpraševanje je pri določeni ravni družbenega
produkta (Y1), zadostno oz. enako agregatni ponudbi, pri višjih ravneh(v senčnem
področju diagrama, npr. pri ravni Y2) pa verzel med AS in AD čedalje bolj narašča.
Kako, povečati (nezadostno) efektivno povpraševanje? Predvsem mora država z
ekonomsko politiko spodbujati oz. skrbeti za vspodbujanje proizvodnje z ustavrjanjem
zadostne ravni efektivnega povpraševanja.
S stališča razvoja ek. teorije pa je Keynesova teorija pomenila bistven obrat –
keynesiansko »revolucijo« v načinu obravnave gos. dogajanj v primerjavi z
marshaliansko teorijo.Izpostavimo dve razliki:
1. Keynes je zaobrnil pot iz marginalističnega »mikroekonomskega pristopa« v
makroekonomsko obravnavo gos. pojavov.
2. Keynes je zavrnil Sayev zakon, ki kot temeljno predpostavko jemlje izenačenje
agregatne ponudbe in agregatnega povpraševanja in pri tem obudil Malthusovo
teorijo nezadostnega efektivnega povpraševanja.
20
4.2. SODOBNE EKONOMSKETEORETIČNE SMERI
T.i. revolucija nepopolne konkurence, ki se je pričela v 30 letih prejšnega stoletja,
in sicer z deli Edvarda Chambelina, Joan Robinson, Piera Sraffe, Paula Seweezyja in
nekaterih drugih ekonomistov, je v osnovi zavrnila predpostavko o popolni konkurenci,
ki naj bi bila primerna osnova za pojasnjevanje tržnih dogajanj oz. vedenja gospodarskih
subjektov. Model popolne konkurence implicira, da podjetje nima prav nobenega vpliva
na tržno ceno proizvodov in da ga voda načelo maksimizacije profita. V realnosti tedaj
razvitih gospodarstev pa so pričele prevladovati številne različice nepopolne konkurence,
javni monopoli. Praviloma velika podjetja lahko vplivajo na povpraševanje in tržno ceno,
bodisi zaradi omejevanja količine ponudbe blaga, posebnosti stroškov, ali pa z
neconovno konkurenco, kot je npr. oglaševanje. Poleg tega se korporacije odpovedujejo
maksimizaciji profita, v ospredju njihovih odločitev pa je zagotavljanje dolgoročne rasti.
Model popolne konkurence je torej treba opustiti.
Za začetnike institucionalizma štejemo Thorsteina Veblena, ki je novo smer v
razvoju ekonomske teorije opredelil v delu Teorija brezdelčnega razreda.
Veblenov pristop v osnovi odklanjanja običajne (marshalianske) načine ek.
analize, ki pojasnjujejo gos. dogajanje s pomočjo kategorij, kot so npr: kapital, mezde
dohodki, ki slonijo na predpostavki racionalnega homo oeconomicusa. Namesto tega
Veblen izpostavlja pomen in vlogo »institucij«, ki »usmerjajo« ravnanje ek. subjektov.
Nekaj značilnih Veblenovih ponazoritev pomena institucijn pri
oblikovanju potrošnih navad:
- posamezni potrošnik se ne odloča za nakup na racionalni osnovi, torej na osnovi
prerečunavanja cen, dohodkov, stroškov, ampak se njegov potrošni vzorec, potrošne
navade oblikujejo na osnovi »imitativne potrošnje«;
- nižji razredi težijo, da bi postopno dosegli navade oz. potrošnjo višjih razredov
in takšne spodbude Veblen imenuje emulativni (tekmovalni) učinek;
- emulativni učinek deluje prav do vrha družbene lestvice; najvišje na lestvici pa
je premožni brazdelni razred, ki določa sheme življenja, ki ji pravzanprav celotna
družbena skupnost sprejema za primerne in jih časti; za brezdelni razred pa je značilna
istopajoča prestižna potrošnja – značilno »Veblenovo blago« je torej tisto, ki lahko
izrazi (denarno) ozadje posameznika in izstopajoče prestižno brezdelje; takšna potrošnja
»žarči« potrošne navade nižjim razredom.
Institucionalistično misel so po Veblenu nadalje razvijali Wesley Mitchell in John
R. Commons z delom Institucionalna ekonomika. Slednji je izpostavil vlogo pravnih in
etničnih institucij ter norm kot sredstvo kolektivne kontrole nad ekonomskim ravnanjem
posameznikov. Takšen pristop nakazuje natesno povezavo in prepletanje med pravom in
ekonomijo. Med sodobne institucionaliste pa lahko prištejemo tudi Johna K. Galbraitha,
ki je v številnih delih nasprotoval marshalianski ideji o suverenem potrošniku, ki
racionalno zadovoljuje svoje potrebe in na ta način daje spodbudo proizvodnji.
Nasprotno, sodobne korporacije ustvarjajo in vcepljejo nove »umišljene« potrebe
potrošnikom predvsem z manipulativnim oglaševanjem.
Sodobna nova institucionalna ekonomika temelji na teoriji transakcijskih
stroškov. Ta teoretična smer nasprotuje idealu popolne konkurence in idealnega
21
delovanja trga, ter izpostavlja pomen številnih različis ne tržnega povezovanja med
podjetji/organizacijami, ki nastajajo prav zaradi izogibanja stroškov, ki nastajajo z
nastopom na trgu. Posredno pa teorija transakcijskih stroškov povdarja pomen
pogodbenih povezav oz. rasti omrežij velikih podjetij. Širše gledanmo transakcijski
stroški niso le stroški trgovine in transportni stroški, ampak so to celotni stroški obstoja in
delovanje različnih institucij, ki omogočajo potek proizvodnje.
Najbolj vplivna sodobna ekonomskoteoretična smer pa je neoklasična sinteza, ki
se je izoblikovala po II. sv. vojni. Najbolj znani predstavnik te sinteze je vsekakor Paul
Samuleson, ki je v številnih izdajah učbenika Ekonomika združil – »sintetiziral« dosežke
marshallianske mikroekonomske teorije in keynesianske makroteorije.
Monetaristična teorija je nastala kot reakcija na keynesiansko teorijo v 70 letih,
nje najbolj znani predstavnika je Milton Friedman in predstavnik t.i. caške šole. Kot že
samo ime monetarizema pove, ta šola izpostavlja le pomen denarja in denarnih tokov.
Menijo, da se slehrna odločitev ek. subjektov tako ali drugače izkaže v denarju.
Teoretična osnovamonetaristične teorije je kvantiteta teorije denarja.
Tudi ekonomika ponudbe je bila reakcija na keynesinsko teorijo v 70 letih
prejšnega stol.. Ta smer izpostavi, da ekonomija oz. ek.politika namenja več pozornosti
ustvarjanju in manipulaciji z agregatnim povpraševanjem. Teoretiki ekonomike ponudbe,
Arthurja Lafferja, trdijo, da je treba spodbuditi sile ponudbe predvsem z aktivno davčno
proračunsko politiko.
Teoretiki racionalnih pričakovanj trdijo, da je osnova za razumevanje sodobnih
gos. pojavov predpostavka o racionalnem odločanju ek. subjektov. Za svoje odločitve
ekonomski subjekti potrebujejo informacije, kar jim razvoj sodobne informacijske
tehnologije tudi omogoča. Na osnovi informacij in analize o nameravanih ukrepih ek.
politike, ki so jim praviloma dostopni, ekonomski subjekti naravnajo tudi svoje
»racionalne« odločitve. V ozadju teorije racionalnih pričakovanj, pa je predpostavka o
učinkovitem delovanju trga in tržnih institucij.
Postkeynesianska ekonomska teorija izvorno črpa iz zapuščine Keynesovih del
in iz prispevkov poljskega ekonomista Michala Kaletckega. Zagovorniki te teorije so
»odprti« tudi do drugih smeri – predvsem v osnovi pa nasprotujejo in kritizirajo
predpostavke neoklasične sinteze in moetaristične teorije.
Izhod išče postkeynesianske teorije je razmejitev za dve podraočji gospodarsta,
namreč za sektor velikih korporacij in sektor srednjih oz. manjših podjetij.
22
`