Gospodarstvo na kočevskem

Gospodarstvo na kočevskem
Kočevska je na področju gospodarstva zelo zaostala. To žal potrjujejo naslednji kazalci: zelo visoka stopnja brezposelnosti, ki presega 18% in je močno nad državnim povprečjem, težka zaposljivost brezposelnih (več kot 50% jih ima le osnovnošolsko izobrazbo), ki postajajo trajno brezposelni, dokaj negativna izobrazbena struktura prebivalstva, kjer prevladuje v primerjavi z drugimi
regijami nižja povprečna stopnja izobrazbe, primerljivo z drugimi regijami je na Kočevskem manjši delež majhnih podjetij, prav
tako imamo povprečju velja nizka stopnja dodane vrednosti našega gospodarstva. Dnevna migracija aktivnega prebivalstva v
druge zaposlitvene centre, predvsem v Ljubljano je velika. Kaj lahko za izboljšanje takšnih razmer stori Občina Kočevje?
Sinergija kočevskega gospodarstva
je bistvena in pri tem ima skrajno
pomembno vlogo občinsko vodstvo. Povsem jasno je postalo, da
država in EU podpirata predvsem
tiste razvojne projekte, ki združujejo regioinalne gospodarske potenciale. Temu primerna so razvojna sredstva – desetine milijonov
evrov, vendar le ob pomembnih la30
stnih vloženih sredstvih. Ker so investicijska sredstva v kočevskem
gospodarstvu zelo omejena, je zato
nujno zagotoviti mreženje gospodarstva. Javno-zasebno partnerstvo je nedvomno ključ do uspeha
v okolijih, kot je Kočevska. To pa
je možno prav s tesnim sodelovanjem občinskih struktur in gospodarstva.
Konkreten projekt, ki ga sam vidim kot zelo strateškega, pa je nadgradnja in posodobitev energetskega sistema na Kočevskem – daljinsko ogrevanje na lesno biomaso (DOLB). Trenutno delujoča kotlovnica na lesno biomaso je danes
tehnološko in finančno že zaostala
investicija. Saj deluje le v zimskem
času na principu ogrevanja vode za
odjemalce, hkrati pa ne dosega zadostne moči (priključna moč 2.5
krat presega moč same kotlovnice),
bistveno ni spremenila energetskih
sposobnosti Kočevske. Nujno je
potrebno kotlovnico nadgraditi na
principu soproizvodnje toplotne in
električne energije, kar pomeni, da
se s pomočjo goriva (biomase) proizvaja vodna para, le ta pa se uporablja za pogon parne turbine za proizvodnjo električne energije ter za
zagotavljanje toplotne energije za
daljinsko ogrevanje in industrijske
porabnike. Takšen sistem omogoča
obratovanje preko celega leta in stabilno proizvodnjo toplotne in električne energije za uporabnike. Ta
električna energija se nato po višji ceni prodaja Republiki Sloveniji,
ki za energijo pridobljeno iz obnovljivih virov ponuja visoke subvencije. Posledično se sredstva vračajo
v proračun Občine Kočevje. Vendar to še ni vse. Pomemben pasovni porabnik toplotne energije (vodne pare) so tudi podjetja na Kočevskem. To so Melamin d.d. Kočevje, NOLIK d.d in Ljubljanske mlekarne d.d., ki za svoj proizvodni
proces potrebujejo toplotno energijo preko celega leta. S tem pa na
videz zgolj ekonomsko upravičljiva
investicija za samo občino postane pomemben nosilec razvoja gospodarstva, ki sedaj paro proizvaja s pomočjo kurjave fosilnih goriv
in posledično povečuje fiksne stroške podjetja ter zmanjšuje njegovo
konkurenčnost na trgu. To tudi pomeni, da investicija v tovrstni energetski blok ne bo zahtevala proračunskih sredstev Občine, temveč
bo takšen projekt vzorni primer
javno-zasebnega sodelovanja, kar
nedvomno pomeni finančno vzdržnost projekta in soliden donos.
Če pa k temu prištejemo, da tovrstne kotlovnice omogočajo vključitev ekološko nespornega stranskega produkta kočevskih čistilnih
naprav – odpadnega blata, se na račun tovrstnega energenta še dodatno znižajo stroški proizvodnje
postopka kogeneracije, kakor tudi
stroški transporta in odlaganja odpadnega blata. Takšen projekt bi po
mnenju strokovnjakov v Kočevju
zagotovil nova delovna mesta zaradi obratovanja in vzdrževanja sa-
mega energetskega sistema ter nova delovna mesta zaradi atraktivnejšega investicijskega okolja – nizka cena energenta. Drastično bi se
pocenili stroški za ogrevanje prebivalcev – približno za 50%, zagotovljen bi bil finančni dobiček od
prodane električne energije in rešeno bi bilo vprašanje odstranjevanja
odpadnega blata Komunale Kočevje, katerega proizvodnja znaša okoli 10.000 ton na leto.
Tako pridobljena toplotna energija je zelo poceni energent, zato ga
bi bilo finančno vzdržno vključiti v turistično dejavnost. Povedano z drugimi besedami, mesto Kočevje bi lahko ponovno imelo plavalni bazen, omogočen pa bi bil začetek za razvoj wellness dejavnosti,
ki praviloma spremlja vire cenovno
ugodne energije, s kakršno razpolagajo terme po Slovenskem. Tako
bi bili načrti za oživitev kočevskega
jezera bistveno bolj realni, saj bi bili stroški ogrevanja vode zanemarljivi. Hkrati pa tako pridobljena in
cenovno ugodna energija predstavlja nove možnosti tudi na področju kmetijstva. V Prekmurju se vse
bolj uveljavljajo ogrevani steklenjaki, ki jih ogrevajo s cenovno ugodno geotermalno energijo. Zanemarljiva pa je tudi nadgradnja kogeneracijskega modela z možnostjo trigeneracije, ki poleg predstavljene proizvodnje toplote in električne energije predstavlja možnost
hlajenja. S paro je namreč možno
ob uporabo absorbcijskih hladilnih agregatov proizvajati tudi hladno vodo za klima naprave. Tak
sistem ima Barcelona, kjer imajo centralni hladilni sistem za celo
mesto (okoli enega milijona ljudi).
To pomeni, da prebivalci ne bi rabili klima naprav, ampak bi v poletnih mesecih uporabljali daljinski
sistem hlajenja.
Zgolj predstavitev tega projekta dokazuje izjemno povezanost in prepletenost sodobnega gospodarstva
tako finančno (v smislu vlaganj)
kot vsebinsko (v smislu dejavnosti). To je mogoče izključno s tesnim sodelovanjem med občinskimi oblastmi in vsemi v gospodarstvu, ki si želijo razvoja, napredka
in novih delovnih mest. Prav to pa
so izhodišča moje kampanije, mojih sodelavcev in vodenja občine,
če boste volilke in volilci zagotovili zaupanje.
Kočevski utrip avgust 2010
PLAČAN PR ČLANEK
Občina Kočevje sicer ni in ne more biti aktivni udeleženec gospodarskega razvoja, mora in more pa
pomembno vplivati na oblikovanje
okolja, ki bo omogočalo gospodarsko rast in razvoj. Zato je potrebno
gospodarstvo, kolikor je to le mogoče, razbremeniti različnih taks
in drugih obremenitev, ki jih mora
izdvajati v proračun občine. Zagotoviti je potrebno takšne postopke,
kjer se bodoči investitorji ne bodo
spotikali ob administrativne ovire pri pridobivanju lokacijskih dovoljenj, informacij, gradbenih dovoljenj in podobno. Izboljšanje investicijskega okolja je predpogoj za
domače in tuje vlagatelje. Izgradnja
industrijskih con na Kočevskem je
sicer dobra osnova, zmanjkalo pa
je zavzetosti za konkretno iskanje
partnerjev in investitorjev, čemur
je potrebno nameniti bistveno več
pozornosti. Občinsko vodstvo mora postati bolj aktivno. Vlaganje v
izgradnjo gospodarsko pomembne kritične infrastrukture je zato nujno. Izboljšati je potrebno cestno ter oživiti železniško povezavo
med Kočevjem in Ljubljano; nadgraditi je potrebno ostoječo telekomunikacijsko omrežje ter razmisliti o plinifikaciji Kočevske, s čimer
bi se neposredno znižali fiksni proizvodni stroški vlagateljev in povečala njihova konkurenčnost na trgu. Tako za vlagatelje kot kočevske
podjetnike bi zagotovo bila zelo zanimiva štipendijska shema, ki bi jo
morali oblikovati gospodarstveniki v sodelovanju z občino Kočevje in izobraževalnimi institucijami
na Kočevskem. Strateška štipendijska politika bi pomenila dvoje: prepoznavanje potreb kočevskega gospodarstva in racionalnejše načrtovanje kariernih poti mladih s
Kočevske. Številne diplomske, magistrske in doktorske naloge, ki jih
pišejo kočevski študentke in študenti bi s tovrstno shemo lahko reševale številne težave na različnih
področjih.
`