Celotno besedilo diplome – PDF

UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2012
SABINA TURK
UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
SABINA TURK
Etika veganstva in veganstvo kot oblika aktivizma
Diplomsko delo
Študijski program:
Etnologija in kulturna antropologija – E
Mentor: dr. Božidar Jezernik
Ljubljana, 2012
Zahvala
Zahvaljujem se mentorju dr. Božidarju Jezerniku, ter sogovornikom Jadranu, Tiji, Tei in
Alenu. Slednjemu se zahvaljujem tudi za pomoč pri končnem oblikovanju naloge. Hvala
staršem in prijateljem za podporo.
“The animals of the world exist for their own reasons. They were not made for humans any
more than black people were made for white, or women created for men.” Alice Walker,
ameriška avtorica, pesnica in aktivistka
IZVLEČEK
Etika veganstva in veganstvo kot oblika aktivizma
Diplomsko delo predstavi (etično) veganstvo ne le kot način prehranjevanja, ki izključuje
meso in ostale produkte živalskega izvora, temveč kot življenjski slog, ki temelji na
sočutju in neizkoriščevalskem odnosu do soljudi, živali in okolja. Naloga temelji na delno
strukturiranih intervjujih z vegani, izkušnjah avtorice ter prebrani literaturi. Vključuje torej
tako teorijo kot primere prakse. Avtorica najprej predstavi kaj vse veganstvo obsega. Nato
sledi zgodovinski pregled odnosa človeka do živali. V nadaljevanju dobi bralec vpogled v
etiko veganstva, katere temeljni ideji sta abolicionizem in antispecizem. Navedeni so
ključni vzroki za veganstvo, med katere spadajo sočutje do živali, ekološki in ekonomski
motivi, zdravje in vera. Na koncu avtorica zagovarja tezo, da je veganstvo oblika
aktivizma. Razloži zakaj ter tezo podkrepi s primeri.
Ključne besede: veganstvo, živali, človek, etika, aktivizem
ABSTRACT
The ethics of veganism and veganism as a form of activism
The paper presents (ethical) veganism not only as a diet, which excludes meat and other
animal products, yet as a lifestyle based on compassion and nonexploitative relationship
with people, animals and environment. The task is based on partially structured interviews,
author's experience and read literature. It includes theory and practice. At the begining
author presents veganism. Further on follows historical preview of human relationship with
animals. Reader gets a closer look into ethics of veganism and it's basic ideas: abolitionism
and anti-speciesism. In the next chapter are stated main reasons for veganism, including
compassion for animals, ecological and economical motives, health and religion. In the end
author defends a thesis that veganism is a form of activism. She explains her thesis and
reinforces it with examples.
Key words: veganism, animals, human, ethics, activism
KAZALO
1.
UVOD ............................................................................................................................ 1
2.
VEGANSTVO ............................................................................................................... 2
2.3. Cilj veganstva ............................................................................................................. 5
3. ZGODOVINSKI PREGLED ČLOVEKOVEGA ODNOSA DO ŽIVALI V
ZAHODNIH DRUŽBAH ...................................................................................................... 6
4.
ETIKA VEGANSTVA .................................................................................................. 9
4.1. Od utilitarizma do abolicionizma ............................................................................. 10
4.2. Moralni status živali.................................................................................................. 11
4.3. Antispecizem ............................................................................................................ 12
4.4. »Hišni ljubljenčki«, zoološki vrtovi in cirkusi z živalmi .......................................... 14
5.
MOTIVI ZA VEGANSKI ŽIVLJENJSKI SLOG ....................................................... 15
5.1. Sočutje do živali........................................................................................................ 16
5.2. Mesna, mlečna in jajčna industrija ........................................................................... 16
5.2.1. Med..................................................................................................................... 18
5.3. Ekološki in ekonomski motivi .................................................................................. 20
5.4. Zdravstveni motivi .................................................................................................... 22
5.5. Vera ........................................................................................................................... 23
6.
VEGANSTVO KOT OBLIKA AKTIVIZMA ............................................................ 24
6.1. Boj za pravice živali ................................................................................................. 26
6.2. Dobrobit živali (spremembe) ali pravice živali (abolicija) ....................................... 28
6.3. Direktna akcija .......................................................................................................... 29
6.4. Peticije in protesti ..................................................................................................... 30
6.5. Javna veganska večerja ............................................................................................. 31
7.
ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 34
8.
LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 37
9.
PRILOGE ..................................................................................................................... 43
1. UVOD
Ljudje s celega sveta zaradi različnih razlogov iz svojega jedilnika izločajo meso.
Nekaterim vegetarijanstvo zapoveduje vera, nekateri preprosto ne marajo okusa mesa,
mnogi pa ga zavračajo iz sočutja do živali. Poleg tega obstaja še kup drugih osebnih in
zdravstvenih razlogov.
Vedno pogostejša praksa pa postaja tudi veganstvo. Tudi sama sem se pred dobrima
dvema letoma odločila za ta življenjski slog. Besedno zvezo življenjski slog uporabljam,
ker menim, da ne gre le za način prehranjevanja – vsaj pri etičnih veganih ne. In ravno
etičnim veganom se bom v svoji diplomski nalogi posvečala. S tem izrazom poimenujem
tiste vegane, ki imajo tudi neka skupna ali vsaj podobna načela in za katere veganstvo ni le
način prehranjevanja ali modna muha, temveč življenjski slog, za katerega se odločijo
pretežno iz etičnih razlogov. Ob osebnih izkušnjah, opazovanju z udeležbo, delno
strukturiranih intervjujih in prebrani literaturi, bom najprej predstavila, kaj pomeni biti
vegan in se spraševala o vzrokih za ta način življenja. Tukaj bi rada predstavila, zakaj po
mnenju veganov vegetarijanstvo ni dovolj in zakaj nasprotujejo ne le mesni, temveč tudi
mlečni in jajčni industriji, ter vsem ostalim oblikam uporabe živali. Predstavila bom tudi
etiko veganstva in njen glavni temelj – abolicionistični pristop. Na koncu pa bom
razmišljala, ali je veganstvo tudi oblika aktivizma in zakaj. Menim, da je, to pa bi rada
podkrepila z mnenji sogovornikov, primeri ter literaturo.
1
2. VEGANSTVO
Na začetku diplomskega dela naj predstavim, kaj je veganstvo in katere aspekte v življenju
obsega.
2.1. Biti vegan
Beseda »vegetarijanec« je bila skovana sredi 19. stoletja, čeprav je ta način
prehranjevanja poznan že tisočletja. S poimenovanjem pa so se začela deliti mnenja, kdo je
in kdo ni vegetarijanec. Vsi so se strinjali, da tisti, ki se ne prehranjuje z mesom živali,
nekateri pa so pod pojmom vegetarijanske prehrane smatrali tudi izogibanje mlečnim
izdelkom in jajcem. Sto let pozneje je Britanec Donald Watson leta 1944 skoval besedo
vegan, ki pomeni zavračanje vseh živalskih produktov – mesa, rib, jajc, mlečnih izdelkov
in tudi medu. (Marcus 2011: 5-6) Etični vegani pa so poleg prehrane pozorni tudi na druge
izdelke, na primer oblačila – ne nosijo usnja, krzna, volne, puha (perja) ali svile. Prav tako
ne uporabljajo kozmetike ali čistil, ki vsebujejo živalske sestavine ali ki so testirana na
živalih.
Poznamo tudi različne podveje veganstva:
-
Fruitarijani - vegani, ki uživajo izključno plodove rastlin, kot so na primer jabolka,
paradižnik, oreški in tako dalje, izogibajo pa se rastlin, ki bi jih za svoje
prehranjevanje morali ubiti – na primer korenje, krompir, špinača itd.
-
Presnojedci - vegani, ki uživajo le presno hrano.
-
Biovegani - se izogibajo rastlin iz družine razhudnikov (paradižnik, jajčevci,
paprika, krompir…), saj ti ustvarjajo kislost v jetrih ter posredno vplivajo na
genetski zapis v našem telesu. (Pribac 2008: 3)
Svoje sogovornike sem vprašala, kaj jim pomeni biti vegan.
2
Tea iz Novega Mesta, stara petindvajset let, trenutno zaposlena v veganski restavraciji
Loving Hut v Ljubljani, ki se je pri šestnajstih letih odločila za vegetarijanstvo, sedem let
pozneje pa za veganstvo, pravi:
»To pomeni, da živiš na način, da ne izkoriščaš živali, se pravi, da ješ na tak način,
se oblačiš na tak način in podobno.«
Alen iz Umaga (Hrvaška), ki študira v Ljubljani, star štiriindvajset let, pravi, da se kot
vegan dobro počuti, saj ima »čiste roke«. Jesti meso se mu ne zdi etično. Vegan je že več
kot pet let, pred tem pa je bil vegetarijanec.
Jadranu iz Umaga (Hrvaška), ki prav tako študira v Ljubljani, staremu štiriindvajset let, ki
je vegan že približno osem let, biti vegan pomeni,
»da se trudiš čim manj škoditi svetu, živalim«.
Tija iz Ljubljane, stara enaindvajset let, ki je veganka dve leti, pred tem pa več let
vegetarijanka, navaja, da to pomeni:
»da spoštuješ vsa živa bitja, da ne podpiraš mučenja in ubijanja živali za to, da bi
se potešilo nekaj, kar ni nujno potrebno. Da se ne podpira ne le določene
prehranske industrije, ampak tudi, da se ne oblačiš v živalske materiale in da ne
podpiraš izkoriščanja živali za zabavo – na primer cirkuse, filme, živalske vrtove...«
Vsi so dejali, da je bil zanje pomembnejši motiv za ta življenjski stil sočutje do živali, kot
lastno zdravje.
2.2. Veganstvo kot življenjski slog
Življenjski slog ali življenjski stil lahko opredelimo kot »specifičen način življenja,
ki ga določa kombinacija vrednot, potreb, mnenj, drž, želja, predsodkov, prepričanj, teženj,
verovanj, upanj, strahov… Je kompleksen konstrukt, ki zajema vsak trenutek v
posameznikovem življenju in vsa področja njegovega življenja: prehranjevanje,
preživljanje prostega časa, oblačenje, potrošnjo, skrb za telo…« (Habjan 2004: 3)
3
Veganstvo obsega ne le način prehranjevanja in način oblačenja (izbira materialov, ki niso
živalskega izvora), temveč pokriva tudi druga področja.
Skupaj z odločitvijo za ta življenjski slog pride tudi etična obveza izboljšati sebe in
svet okoli sebe. Ne gre le za materialno in otipljivo, gre za odnose, zanimanja, politične
poglede, način zabave in tako dalje. Ni pomembno le, kaj ješ, temveč kdo si. Malo je
aspektov v življenju, ki se jih veganska etika ne dotika ali ne vpliva na njih. Seveda se ne
vedejo vsi vegani enako in nimajo enakih interesov. Določene točke pa so skupne vsem.
Gre za proces, ki se ne zgodi čez noč (verjetno ne bo nihče še isti trenutek zamenjal
oblačil, vse kozmetike in navad), temveč postopoma. (http://www.vegan.hr/bitivegan.aspx)
Jadran je povedal, da se za ta življenjski slog ni odločil čez noč, temveč je šlo za prehod iz
vegetarijanstva, kot pri večini. Pravi:
»Po mojem je bilo to tam nekje v prvem letniku srednje šole. /…/ Zaradi živali sem
malo začel brati knjige o tem, kako te živali živijo. Oziroma na začetku me je bolj
zanimalo kaj jemo, potem sem prišel do te literature, kaj počnejo z živalmi in tako
je vse šlo naprej.«
Sogovorniki so dejali,da odkar so se odločili za ta življenjski slog sicer ne kupujejo oblačil
živalskega izvora, vendar se mnenja glede stvari, ki jih imajo že od prej, ločujejo. Dobra
poteza se zdi podariti takšna oblačila in obutev komu drugemu, kakšni dobrodelni
organizaciji, nekateri pa ponosijo, kar pač imajo, saj se jim ne zdi smiselno metati stran.
Jadran pravi:
»Ko sem bil v prehodnem obdobju, sem še nosil usnje /…./, ker toliko, kot je
pomembno veganstvo, je pomembno tudi antipotrošništvo. Zdaj če greš v
vegetarijanstvo in veganstvo, je to nov življenjski slog, to pomeni, da moraš
ogromno stvari na novo kupiti in to prihaja tam s Kitajske in drugod, kjer tudi
ljudje živijo v težkih pogojih, enako kot živali, katerih ne jem iz tega razloga – zato
ker živijo v zelo slabih pogojih.«
Pazljivi so tudi pri kupovanju kozmetike in čistil – kupujejo proizvode podjetij, ki
ne testirajo na živalih. Tea je izpostavila problem, da si zaradi finančnega stanja lahko
privošči izdelke nižje cenovne vrednosti, a se kljub temu trudi izbrati netestirane. Na spletu
obstaja tudi tako imenovana črna in bela lista podjetij. Na črni listi so tista podjetja, ki
4
testirajo na živalih, na beli listi pa tista, ki ne. Na sivo listo se uvrščajo podjetja, za katere
(še) ni čisto jasno. Listo ves čas obnavljajo organizacije, ki se ukvarjajo z vprašanjem
pravic živali. Večina izdelkov z bele liste ima oznako, da niso testirani, niso pa vsi
avtomatično tudi veganski (lahko vsebujejo na primer med, mleko, svilo in podobno). Zato
so vegani – kot pri prehrani – tudi pri kupovanju kozmetike in čistil pozorni na sestavine,
navedene na embalaži.
Ko sem sogovornike povprašala, če koristijo farmacevtska (lekarniška) zdravila, glede na
to, da so tudi ta testirana na živalih, so se malce obotavljali. Jadran je povedal:
»Že dolgo nisem bil bolan, da bi rabil antibiotike ali kaj takega, da bi bil v
bolnišnici in bi bil prisiljen. Na primer Aspirin in takšna sekundarna zdravila, ki so
brez recepta, ta ne uporabljam. Zdravila na recept, ki so bolj resna, za kakšne bolj
resne bolezni pa bi.«
Poskušajo se jim izogibati, prehlade zdraviti s čaji in zaužiti čim več vitaminov z ustrezno
hrano, ko pa je »nujno«, pa vseeno koristijo tudi lekarniška zdravila. Nujno je na primer ob
hudih bolečinah, pa tudi ob hujših boleznih bi sebe postavili na prvo mesto in šli čez ta
princip.
Clements navaja, da je ob odločitvi za veganski način življenja občutila olajšanje in
da je šlo bolj za osvoboditev kot za samodisciplino. Pravi, da vegani vedno dobro
poskrbijo, da ne zaužijejo živalskih sestavin, ne zaradi svoje morale, temveč tudi zato, da
pokažejo ostalim, da se da zdravo živeti brez njih. (Clements 1995: 51-52) Menim, da gre
vseeno tudi za moralo in za ohranjanje čiste vesti. Navsezadnje je etično veganstvo moralni
princip.
2.3. Cilj veganstva
Veganstvo je samo po sebi cilj, ki stremi k prekinitvi nasilja nad živalmi ter
izkoriščanja najšibkejših. Bistveno je odpovedati se moči nad šibkejšimi v vsakdanu – od
nakupa živil do osebnih odnosov. »Živeti in razmišljati vegansko je začetek nenasilnega in
neizkoriščevalskega življenja. Veganstvo je samo miselnost in način življenja, ki ceni in
5
spoštuje vse oblike življenja, ter si prizadeva za uveljavitev takega življenja.«
(http://www.veganstvo.net/veganstvo/cilji-veganstva/)
Tija pravi, da bi vegani želeli doseči:
»da se humano ravna z živalmi, da ni kletk, da ni pobijanja. Vsak vegan je tega
mnenja, da človek ne potrebuje mesa, da se ga da nadomestiti /…/. Da se ne oblači
v živali, ker je to totalno nepotrebno. Vidiš na primer kakšno žensko v Sloveniji pri
petih stopinjah v krznenem plašču, kot da ji je tega res treba. Cirkusi in živalski
vrtovi mene najbolj razjezijo. Da mora biti žival v kletki, da mora lev skakati pred
bičem, zato da se otrok smeji – v tem ni nobene logike. Skratka, da živali živijo, kot
živali živijo, ne da se jih obravnava kot predmete. Ker ljudje mislijo, da če je žival
vzgojena za to, da bo ubita, za to da bo meso, ali pa za to, da bo dajala mleko, je pa
to v redu. Ampak ni res, ta žival še zmeraj trpi, čeprav od rojstva trpi.«
Clements meni, da veganstvo ne prinaša osebne materialne koristi, temveč
pripomore k morebitnemu napredovanju do bolj civiliziranega načina življenja, saj »dokler
družba opravičuje zakol živali ali vivisekcijo, ne bomo imeli mirne družbe« (1995: 80).
Vseeno menim, da prinaša tudi osebno korist – čisto vest in (pri določenih osebah)
zdravstvene prednosti.
3. ZGODOVINSKI PREGLED ČLOVEKOVEGA ODNOSA DO
ŽIVALI V ZAHODNIH DRUŽBAH
Kulturna
antropologinja
Barbara
Noske
opredeljuje
antropologijo
kot
antropocentrično vedo, ki se ukvarja z ljudmi in ne posveča kaj dosti pozornosti živalim.
Za antropologe so živali pasivni subjekti in sestavni del ekosistema, obravnavane so kot
ekonomski vir, sredstvo za proizvodnjo blaginje za človeka ali pa kot objekti prestiža,
totemov in darovanj, kjer ne služijo direktno človeški uporabi. Zanima jih simbolna in
metaforična moč živali, zato se osredotočajo tudi na vloge živali v religijah, zanimanje za
vprašanja povezana z živalmi samimi pa prepuščajo biologiji ali etologiji; po drugi strani
pa, poudarja, tudi biologi svojo stroko
6
raje držijo ločeno. (http://www.upc-
online.org/thinking/anthro.htm) Veliko raziskav se dotika človekove uporabe živali v
različne namene: v kmetijstvu, živinoreji, prevozništvu z vprego živali, pridelavo volne,
usnja, krzna in svile, pa vse do človekovega prehranjevanja z mesom.
Marsikdo trdi, da je človek že od nekdaj mesojedec. Da je to le mit, sta dokazala
antropologa dr. Walker in dr. Brynt. Prvi je pri raziskavah fosiliziranih zob pokončnega
človečnjaka oziroma homo erecticusa ugotovil, da se je hranil izključno s sadjem, drugi pa
je postavil tezo, da se so bila glavni vir prehrane človeka pred nekaj deset tisoč leti sadje in
semena, občasno zelenjava, meso in jajca le redko, vse pa je užival surovo. Ob pregledu
okostij ni odkril nobenega pomanjkanja snovi v prehrani. (Persič 2008: 15 po Znanost
življenja 2003: 51)
Mnenje kulturnih antropologov je, kot pravi Tim Ingold, da je človekova nadvlada
nad živalmi del več ideologij zahodnih tradicij. Ugotovili so, da druge (nezahodne) kulture
nimajo teorije o nadvladi človeške vrste nad živalmi in naravo. Kot možno razlago za to
vidi dejstvo, da je po verovanju zahodnih družb stvaritelj sveta moški, torej si ljudje lastijo
živali, medtem ko drugje zavračajo misel na človeškega stvaritelja. Po totemskih
verovanjih in kultu, naj bi bile živali tiste, ki so ustvarile svet za ljudi. (Ingold 1994: 11-12)
Skrb za trpljenje živali lahko zasledimo v hinduizmu in budistični ideji univerzalnega
sočutja do vseh živih bitij. Intelektualna tradicija Zahoda pa ima korenine v starogrški in
judovsko-krščanski tradiciji.
Grška filozofija sicer izhaja iz spoštljivega odnosa do živali, vse do preloma, ki je
zaznamoval mišljenje vse do danes. Poznali so štiri šole antičnega mišljenja: animizem,
vitalizem, mehanizem in antropocentrizem. (Lah 2006: 9 po Ryder 2000: 17) Glavni
predstavnik animistov Pitagora (okrog 569-475 pr. n. št.), je verjel, da imajo ljudje in živali
neuničljive duše, ki se preseljujejo iz ljudi v ljudi ali v živali in obratno. Zato je poudarjal
spoštljivo ravnanje z živalmi in prepoved uživanja mesa. (Lah 2006: 9-10) Glavni
predstavnik vitalistov Aristotel (384-322 pr. n. št.) je v Stari Grčiji govoril o naravi kot
hierarhiji, v kateri tisti z več razuma dominirajo nad manj razumnimi bitji. Tako naj bi po
njegovo rastline obstajale za dobrobit živali in živali za dobrobit človeka, da mu zagotovijo
hrano in obleko. Celo manj racionalni barbari naj bi kot sužnji služili Grkom. (Singer
1985: 1-10) Za mehaniciste ljudje in živali nimajo nikakršne duše in se zato ne razlikujejo
od nežive narave. Bistvo antropocentrizma, ki je kot nekakšna poenostavljena Aristotlova
7
filozofija, pa je zopet misel, da je vse ustvarjeno za dobrobit človeka, ki je v nadrejenem
odnosu do živali in narave. (Lah 2006: 10)
Tudi v judovski in krščanski tradiciji je govora o dominaciji človeka nad živalmi.
Takšno prepričanje se je ohranjalo, dokler ni rimskokatoliška cerkev prevzela idejo teologa
svetega Tomaža Akvinskega (1225-1274), ki je menil, da lahko kruto ravnanje z živalmi
vodi do krutega ravnanja z ljudmi. To pa je bil edini argument, zakaj takšno ravnanje ni
pravilno. (Singer 1985: 1-10) Še vedno pa je obveljala misel, da so živali človeku v
uporabo, predvsem v prehranske namene.
V obdobju renesanse, ki v ospredje postavlja posameznika, postane vse bolj
popularen lov na različne vrste živali, za zabavo pa tudi kamenjanje zajcev in kokoši,
metanje mačk in podobno. Takšen odnos do živali se nadaljuje z racionalizmom,katerega
predstavnik je René Descartes (1596-1650), ki pravi, da žival ni nič drugega kot stroj brez
zavesti in duše, ki ne čuti ugodja ali bolečine, ter da so glasovi, ki nastanejo ob fizičnem
poseganju v živali, le mehanične narave in jih ne moremo primerjat s človeškimi. V
obdobju razsvetljenstva filozof Immanuel Kant (1724-1804) živali vidi kot bitja brez
razuma, ki se svojega obstoja ne zavedajo in so zaradi odsotnosti avtonomne volje le
sredstva za doseganje naših ciljev. Usmiljenje do živalih po njegovem ni pomembno zaradi
njih samih, temveč zaradi medčloveških odnosov. Prelom šele v utilitarizmu naredi etična
filozofija Jeremyja Benthama (1748-1832) s principom koristi oziroma sreče, pri katerem
je pomembno, koliko neko dejanje vpliva na skupno srečo vseh vpletenih, pri čemer so vsi
udeleženci enakovredni. Krog nosilcev moralno upoštevanih interesov tako razširi tudi na
živali. Ker pa še vedno ohranja mišljenje, da se živali ne zavedajo samih sebe, jih lahko
človek uporablja v svojo korist. Po njegovo ubijanje živali za hrano ni mučenje in je zato
edino sprejemljivo. Bentham je med prvimi govoril o potrebi po priznavanju pravic živali
in o neposredni dolžnosti človeka do živali. (Lah 2006: 14-18) Predstavnik modernega
utilitarizma je danes Peter Singer.
Prakse ubijanja živali za hrano so torej že od nekdaj označene kot nujno, da ljudje
dobijo tisto hrano, ki jo želijo. Devine (1978: 485) pa se sprašuje, če je to zadostno
opravičilo.
Danes vemo, da hrana živalskega izvora človeku ni nujno potrebna. Dokaz za to so
mnoge znanstvene študije ter praksa veganov. Na kruto in neprimerno ravnanje z živalmi
8
se na splošno gleda strožje kot nekoč. Na primer metanje mačk ali kamenjanje zajcev za
zabavo bi se nam zdelo sporno, na drugi strani pa je ne tako redka praksa ubijanja živali –
lov – zakonsko dovoljena in za mnoge sprejemljiva.
4. ETIKA VEGANSTVA
Peter Singer v delu Praktična etika razloži, da etika ni idealen sistem, ki bi bil v
teoriji dober, v praksi pa se ne bi obnesel. Ne gre za vrsto prepovedi, ne moremo jo
obravnavati le v povezavi s spolnostjo ali vero. Etika tudi ni subjektivna, niti objektivna,
temveč, kot pravi, relativna. Etičnega načela ne moremo upravičiti glede na pristransko ali
omejeno skupino, temveč se etika postavlja na univerzalno stališče. Singer meni, da tisti, ki
je prepričan, da je njegovo ravnanje pravilno in ga zna zagovarjati in upravičiti, živi v
skladu z etičnimi načeli, čeprav morda ne v skladu s splošno sprejetimi etičnimi načeli.
(Singer 2008: 14-22) Etika zahodnih tradicij »zarisuje mejo moralnega upoštevanja okoli
vseh čutečih bitij in zunaj pušča druga živa bitja«. Veliki, za mnoge okoljevarstvenike
nesprejemljivi posegi v naravo naj bi bili torej sprejemljivi, če ne vplivajo negativno na
čuteča bitja. (Singer 2008: 264) Tej trditvi bi ugovarjalo kar nekaj pripadnikov zahodnih
tradicij, ter prav tako nekaj nezahodnih družb, ki imajo do narave večje spoštovanje.
V pogovoru s sogovorniki sem jih povprašala, kaj je po njihovem mnenju etika na splošno
in kaj je etika veganstva.
Alen razume etiko kot:
»skupino nepisanih pravil lepega obnašanja. Zdaj to obnašanje pomeni odnos do
vsega, se pravi etično je biti spoštljiv do drugih ljudi;, etično je ne imeti raznih
negativnih predsodkov do tega, kar ne poznaš; etično je ne delati drugemu škodo in
pustiti druge, da živijo.«
9
Etika veganstva pa je po njegovem mnenju
»živi in pusti živeti in zraven poskušaj narediti še kaj, da se to prenese tudi na
druge«.
Tija pravi, da je etika:
»pravilno ravnanje, sigurno nekaj subjektivnega, ampak, da ravnaš tako, kot je
prav. Da ravnaš z drugimi tako, kot si ti želiš, da se s tabo ravna. Tukaj gre tudi za
živali. Nobenemu človeku in pa sebi ne bi privoščila, da bi bila v eni kletki, da bi
me mučili in pitali z enimi hormoni in pomirjevali zraven in ne vem čim. Ja, da
ravnaš z drugimi tako, kot hočeš, da se s tabo ravna. /…/ Po navadi dojemajo ljudje
to ozko, samo za človeka, ampak v bistvu gre etika še daleč naprej, gre naprej še do
živali. Ne rečem, da imajo ista čustva, kot mi, zagotovo pa bolečino čutijo isto kot
mi in strah, ta primarna čustva, te občutke imajo. Tako da ja, veganska etika se
potem raztegne preko ljudi še na živali, pri dosti ljudeh pa tudi na okolje.«
4.1. Od utilitarizma do abolicionizma
Gibanje za pravice živali lahko po večini delimo na dva konteksta. Prvi, ki ga
predstavlja Peter Singer, izhaja iz utilitarističnega filozofskega pristopa in pravi, da je
možno položaj živali spremeniti le z izboljšanjem ravnanja z njimi ter izboljšanjem
njihovih pogojev. Osredotoča se na trpljenje živali in na posledice. Drugi kontekst, ki ga
predstavlja Tom Regan in izhaja iz deontološkega pristopa, pa govori, da s prizadevanjem
za dobrobit živali in ne tudi za njihove pravice, ni možno doseči trajnostne spremembe v
delovanju in mišljenju ljudi in osvoboditve živali. Pomembno je torej zavedati se, da imajo
tudi one pravice in v skladu s tem z njimi tudi ravnati. Zavrača specizem in se zavzema za
enako obravnavo vseh čutečih bitij. Regan trdi, da posameznik ni le sredstvo nekoga
drugega, ampak ima inherentno vrednost, da imajo tudi živali moralne pravice in da bi
morali izkoriščanje živali popolnoma odpraviti in ne le regulirati. Po njegovo inherentno
vrednost sestavljajo tisti pogoji, ki bi jih lahko opisali kot »podobnost ljudem«, Gary L.
Francione pa moralno upoštevanje razširi in utemelji teorijo abolicionizma. Pravi, da
potrebujejo živali le eno pravico, ki pa za seboj potegne vse ostale, to je, da jih ne
obravnavamo kot lastnino. (http://www.zazivali.org/besedila/prispevki/gibanje-za-pravice-
10
zivali-in-druga-emancipatorna-gibanja-kratek-oris) Abolicionistični pristop so posvojili
tudi etični vegani. Beseda abolicionizem izvira iz angleške besede »abolition«, ki pomeni
odprava, ukinitev. V tem primeru gre za odpravo vsakršne vrste zlorabe živih bitij.
Abolicionisti so bili vojni nasprotniki suženjstva v Ameriki, povezani z evropskimi
borci proti suženjstvu. Leta 1775 je prišlo do prvega poskusa upora suženjstvu, ko sta
Benjamin Franklin in dr. Benjamin Rush dokazala, da le ta ni v skladu z Deklaracijo
neodvisnosti. Od 1830 so se abolicionisti zavzemali za popolno ukinitev suženjstva po
vsej Ameriki, tudi na jugu, kjer je bilo zaradi pridelave bombaža le to velikega
ekonomskega pomena. Leta 1833 so prepovedali suženjstvo v Veliki Britaniji, 1863 ga je
Abraham Lincoln zakonsko prepovedal v južnih državah Amerike, 1865 pa se je z
ameriško
ustavo
suženjstvo
dokončno
prepovedalo.
(http://stop-
specizmu.org/index.php/clanci/81-sto-je-abolicija)
Če se je v 19. stoletju abolicionizem osredotočal na odpravo suženjstva, torej na
enake pravice vseh ljudi, se je danes abolicionistični pristop razširil – doseči želi svobodo
in enakovredno obravnavo vseh živih bitij.
4.2. Moralni status živali
Garner poda tri možna razumevanja moralnega statusa živali:
1.) Živali nimajo moralnega statusa, do njih imamo le indirektne dolžnosti, saj a) imajo
pomanjkanje občutenja (o tem je govoril na primer Descartes) ali b) sicer čutijo, a nimajo
moralnih interesov (kot sta govorila Kant in Frey).
2.) Živali imajo moralni status, a ni enakovreden človeškemu, saj a) živali nočejo trpeti, a
še zmeraj je pomembnejši dobrobit avtonomnega človeka ali b) vedno se najdejo primeri,
kjer je zloraba živali nujna.
3.) Moralna ortodoksnost, ki pravi, da imajo živali pravice in pod katero spada Singerjeva
utilitaristična teorija. (Garner 2005: 14-15)
Zagovorniki pravic živali pravijo, da imajo živali moralni status, kar pravzaprav
pomeni moralna zaščita, ki narekuje, kaj je dovoljeno in kaj naj se ne bi počelo živim
11
bitjem. Argument za to je, da živali, prav tako kot človek, čutijo, trpijo in mislijo.
Negativen argument pa ločuje človeka od nečloveka, predvsem glede na inteligenco.
(Zamir 2007: 17-19)
Moralna ali inherentna vrednost je vrednost onstran lastninske klasifikacije. Etični
vegani in mnogi zagovorniki živalskih pravic se strinjajo, da živali to vrednost imajo in da
niso le subjekti.
Tukaj bi, kot pravi Singer, marsikdo uporabil argument, da z živalmi lahko
ravnamo kakor želimo, saj smo za razliko od njih racionalni, imamo razum in znamo
govoriti. Vendar opozarja, da ta argument ne drži zmeraj, za primer pa poda novorojence
in ljudi z raznimi možganskimi napakami, ki ne znajo uporabljati razuma, govoriti ali ki
morda nimajo vseh tistih lastnosti, ki naj bi ločile človeka od živali. Mnogi zagovorniki
pravic živali trdijo, da torej ni pomembno, ali lahko živali razmišljajo, temveč, ali trpijo.
Spominja nas tudi na dejstvo, da smo še manj kot 200 let nazaj izključevali temnopolte.
Afričane so poljubno tovorili in preprodajali v Ameriko kot delovno silo. V Avstraliji so
pobijali prvotne prebivalce, kot danes pobijajo kenguruje. Kot se je končalo obdobje
rasizma, suženjstva in kolonializma, Singer meni, da je čas da se konča tudi obdobje
specizma. (Singer 1985: 1-10)
4.3. Antispecizem
Antispecistična ideologija nasprotuje specizmu. Specizem oziroma speciesizem
(angleško speciesism, po besedi species – vrste) je diskriminacija na podlagi vrste oziroma
človeška diskriminacija drugih vrst na podlagi fizičnih razlik. Lahko ga postavimo ob bok
drugim vrstam diskriminacije, kot sta na primer rasizem in seksizem, ki ignorirajo ali
podcenjujejo podobnosti med tistimi, ki diskriminirajo in tistimi, ki so diskriminirani.
»Vsaka večja institucija podpira specizem, vključno z izobrazbo, medicino,
znanostjo, prehransko industrijo, vlado in zabavo. In skoraj vsak človek ima od zlorabe
živali neposredno korist: živalski produkti obsegajo velik del naše prehrane, oblačil,
uporabljeni so v proizvodih za osebno higieno; celo živalim prijazni potrošniki kupujejo
poceni materiale, narejene iz stranskih produktov živali, kot so določena lepila, zdravila za
prehlad in kozmetika.« (Joy 2008: 17) Zato se vegani tej splošni brezbrižnosti upirajo. Pred
12
nakupom vseh vrst izdelkov preverijo sestavine in ne podpirajo industrije, ki na
kakršenkoli način zlorablja živali.
»Nemara je uporaba živali v poskusih področje, kjer je specizem najočitnejši. Tu
problem še posebej bode v oči, saj izvajalci poskusov te pogosto skušajo opravičiti s
trditvijo, da nas vodijo do spoznanj o ljudeh. Če je to res, potem morajo izvajalci poskusov
priznati, da so si ljudje in nečloveške živali v pomembnih pogledih podobni.« (Singer
2008: 71-72)
Zamir podaja štiri specistične argumente, zakaj naj bi bil človek pomembnejši od
živali in zakaj naj bi bila testiranja na njih sprejemljiva. Prvi je, da ljudje vrednotijo in
cenijo človeške zmogljivosti bolj od živalskih. Druga razlaga je, da nam več pomeni
človekovo trpljenje kot sočutje do živali. Tretja razlaga je, da naj bi imeli ljudje veliko
večjo moralno vrednost in da je zato sprejemljivo vzeti življenje nekaj živalim, da bi rešili
življenje enega človeka. Četrta razlaga pa je, da bi prenehanje eksperimentov na živalih
škodovalo ljudem, saj naj tako ne bi odkrili produktov, ki bi lahko rešili življenja ljudi.
(Zamir 2007: 58)
Singer pa razlaga, da je prepričanje, da je poskuse na živalih moč upravičiti z
argumentom, da služijo pomembnim medicinskim ciljem, zmotno. Na voljo so namreč tudi
drugačne metode testiranja, ki ne vključujejo živih bitij. Prav tako argument, da poskusi
rešijo več življenj, kot jih odvzamejo, ne drži. »Trije eksperimentatorji s Princetonske
univerze so imeli 256 podgan zaprtih brez hrane in vode, dokler niso poginile. Prišli so do
sklepa, da so mlade podgane v pogojih pogubne žeje in gladu veliko dejavnejše od
normalnih odraslih podgan, ki imajo na voljo hrano in vodo.« V takšnih in podobnih
poskusih ni nobene koristi za ljudi. (Singer 2008: 72-73)
Če vsa bitja obravnavamo enako, pomeni, da tudi živalim podelimo sposobnost
»biti subjekt pravic«, inherentno vrednost, in jih ne obravnavamo več kot objekte. To
pomeni popolna opustitev izkoriščanja živali v naše namene – za hrano, medicinska
testiranja, razvedrilo (reja živali, prodaja in kupovanje živali za hišne ljubljenčke…) in
podobno. Francione pa tukaj izpostavi dve intuiciji našega odnosa do živali. Prva se ravna
po načelu humanega ravnanja z živalmi - imamo dolžnost, da jim ne prizadenemo
nobenega nepotrebnega trpljenja. Druga intuicija, ki jo navaja, pa je, da v izjemnih
13
situacijah človeka postavimo na prvo mesto, pred žival (primer goreče hiše – koga bomo
prej rešili). (Lah 2006: 51-52) Strinjam se, da gre za intuicijo, da človeka avtomatično
postavimo na prvo mesto, saj je večini ljudi priučeno, da človeško življenje – bolj ali manj
podzavestno – več vrednotijo. V praski torej ne ravnamo vedno v skladu s teorijo.
4.4. »Hišni ljubljenčki«, zoološki vrtovi in cirkusi z živalmi
Načeloma etični vegani in nasploh aktivisti za pravice živali ne podpirajo trgovin z
malimi živalmi in ne plačujejo rejcem za določeno pasmo, temveč skušajo rešiti življenje
tako, da posvojijo iz zavetišč ali ponudijo dom živali s ceste.
Zavračajo misel, ki se je skozi stoletja zarila tako globoko v naše glave, da živali
obstajajo za nas, da si jih lastimo. Ne podpirajo zapiranja živali v kletke in si ne lastijo
eksotičnih živali, ki spadajo v naravo. Vsaka trgovina z malimi živalmi, ter vsaka kletka,
jim predstavlja stopnjo trpljenja. Ker je človeška posesivnost prišla do te meje, da si
podrejamo druga živa bitja, mnogi živali tudi obravnavajo kot objekte. Ali je pravilno reči,
da žival »pripada« nekomu, da si jo lastimo? (Clements 1995: 65-66) Če si žival lastimo,
pomeni, da jo obravnavamo kot objekt, ki pripada nam, torej po tej logiki lahko z njo
počnemo kar želimo. Mnogi zato zavračajo takšno pojmovanje, ter prav tako besedno
zvezo »hišni ljubljenček« in raje uporabljajo besedo spremljevalec (»companion«).
Žal so vedno pogostejši tudi primeri zapuščanja »domačih ljubljenčkov«. Menim,
da kdor razmišlja nesebično, ne vzame živali, če ni prepričan, da bo zanjo lahko primerno
skrbel. Vedno več ljudi se odloča za novega prijatelja iz živalskega sveta, veliko preveč
psov, mačk in ostalih živali pa vsakodnevno pristane v zavetiščih ali pod uspavalom, ker se
jih njihovi lastniki naveličajo ali jih iz drugih razlogov ne morejo obdržati. Mnogi so ravno
zaradi tega mnenja, da je kupovanje živali (na primer psov) določene pasme nesmiselno,
ob tolikšnem številu zapuščenih živali, ki potrebujejo dom, ter zato nasprotujejo pasemski
reji.
Zoološki ali živalski vrtovi (ZOO) po mnenju veganov niso kraj za prave ljubitelje
živali in jih ne podpirajo. Prvi argument vzdrževanja živalskih vrtov je, da so namenjeni
14
izobraževanju. Obiskovalci pa se ob ogledovanju živali ne zavedajo, da si pravzaprav
ogledujejo popačeno parodijo živalskega sveta, saj se nobena žival v ujetništvu ne bo
obnašala tako, kot bi se v svojem naravnem habitatu, ne bo si sama lovila plena ali nabirala
hrane, temveč bo zdolgočaseno čakala, da jo nahranijo. Bolj primeren način izobrazbe so
po mnenju Clements knjige in filmi, ki opisujejo in prikazujejo živali v divjini. Drugi
argument živalskih vrtov je, da pomagajo ohranjati ogrožene vrste. Argument veganov pa,
da bi za zaščito ogroženih vrst morali poskrbeti na drugačen način – z zaščito njihovega
naravnega habitata. Tako bi zaščitili več pripadnikov določene vrste in ne le nekaj
primerov. Ker te redke primere zapirajo v ZOO-je, je nemogoče, da bi se na novo množili
v svojem naravnem okolju. (Clements 1995: 68-69)
Tea je povedala:
»Kar se tiče živalskih vrtov sem seveda proti, ker gre za ujetništvo in mi je nasploh
grozno, da plačaš in vstopiš v živalski vrt, da gledaš potem tiste živali v kletkah.«
Vegani nasprotujejo zlorabi živali za zabavo človeka, zato ne obiskujejo cirkusov,
kjer v predstavah nastopajo živali. Tudi tam so levi, opice, sloni, žirafe in ostale živali
zaprte v kletkah, zelo sporno pa je tudi prisilno izvajanje točk (na primer skakanje čez
ognjeni obroč in podobno).
Seveda pa nasprotujejo tudi ostalim oblikam zlorabe živali za zabavo, kot so na
primer bikoborbe, plavanje z delfini, konjske dirke in lov.
5. MOTIVI ZA VEGANSKI ŽIVLJENJSKI SLOG
Tukaj bi, na podlagi opazovanja z udeležbo, intervjujev in literature, rada predstavila
štiri glavne motive za veganski način življenja.
15
5.1. Sočutje do živali
Devine, ki sicer piše o morali vegetarijanstva, navaja dva pristopa vegetarijancev k
argumentiranju, da sta vzreja in ubijanje živali za hrano moralno sporna. Prvi poudarja
bolečino, ki jo živali občutijo, drugi pa, da je ubijanje samo po sebi napačno. Izpostavi
argumenta Petra Singerja, da se trpljenje živali lahko prepreči le z bojkotom vseh živalskih
produktov, ter da s tem, ko oseba ne podpira mesne industrije, reši življenja določenemu
številu živali. Devine pri tem poudari napačno razumevanje besede bojkot. Meni, da ni
osebno, temveč politično orodje, zato bi bila po njegovem mnenju primernejša beseda
upor. Z drugim, ekonomskim argumentom se delno strinja, a hkrati navaja možen scenarij:
zaradi manjšega povpraševanja, bi cena mesa padla, mesna industrija pa bi svojo izgubo
nadomestila z intenzivnejšimi in morda še bolj krutimi metodami produkcije mesa.
(Devine 1978: 482-484) Vegani vseeno stremijo k svetu brez živalske industrije.
Za razliko od vegetarijancev vegani menijo, da sta tudi mlečna in jajčna industrija
odvisna od nemoralnih praks in da je zato vegetarijanski način prehranjevanja premajhen
korak v pravo smer, saj je ubijanje živali za meso le en aspekt v sistemu izkoriščanja živali
in dobičkonosnosti na njihov račun. Menijo, da etični vegetarijanci sicer razumejo, da
človeški užitek ni vreden trpljenja in smrti živali, a se ne zavedajo, kaj vse specistična
kultura obsega. Nekateri etični vegetarijanci se strinjajo, da bi bilo mlečno in jajčno
industrijo potrebno radikalno reformirati, etični vegani pa so za popolno ukinitev. (Zamir
2007: 95)
5.2. Mesna, mlečna in jajčna industrija
Na tem mestu bi rada predstavila, zakaj vegani zavračajo ne le meso, temveč za
razliko od vegetarijancev tudi ostale produkte živalskega izvora. Ne podpirajo nobenega
izkoriščanja živali in se zavedajo, kako deluje živalska industrija. Kaj je tako spornega?
»Udomačitev današnjih farmskih živali naj bi se začela na različnih koncih sveta
med 8.000 in 10.000 leti nazaj. Prve takšne živali, ki si jih je lastil človek, so bile verjetno
ovce, koze, prašiči, govedo, perutnina in konji. Udomačitev zajcev se je začela dosti
16
pozneje, verjetno ne pred časi Rimljanov, ter šele pred kratkim reja živali za krzno, reja
jelenov in ostrig.« (Broberg 2006: 41)
Od leta 1950 dalje je število manjših farm začelo močno upadati. Ekonomske sile,
vladna politika ter slab zaslužek so poskrbeli, da je večina kmetov prenehala z gojenjem
živali za meso, mlečne izdelke in jajca. Ti izdelki pa so na trgu začeli naraščati. Temu je
botrovala razrast ogromnih farm, ki na enem posestvu držijo na tisoče živali, ki jim pripada
vedno manj oziroma komaj kaj prostora. Prav tako pa se povečuje tudi okrutno ravnanje z
njimi. Včasih so kokošje farme zahtevale določeno število delovne sile, ki je skrbela za
hrano in vodo, ter pobiranje jajc. Danes je pomemben le dobiček, do katerega v primeru
jajčne industrije proizvajalci pridejo s čim večjim izvozom ter omejitvijo nepotrebnega
dela. To dosegajo s tlačenjem čim večjega možnega števila kokoši na eno mesto, saj »več
kokoši gre notri, več jajc pride ven«, po metodi baterijske reje. Vsaj šest kokoši natrpajo v
majhno kletko, kjer imajo komaj kaj prostora, te kletke pa ena na drugi segajo tudi po šest
metrov v višino. Baterijske kletke avtomatično dovajajo hrano in vodo, prav tako se jajca
avtomatično ujamejo na dno in pozneje skotalijo na tekoči trak. Človeška roka torej ni več
potrebna. Kljub temu, da gre za tehnološki napredek, gre hkrati tudi za najbolj nehuman
možni način reje kokoši. Po enem letu v takšni kletki, si kokoši niso več podobne – izpada
jim perje, telo pa jim prekrivajo rane od žic. Če bi jih spustili na prosto, ne bi več znale
hoditi. (Marcus 2011: 13-20)
Mlečna industrija za trženje pogosto uporablja podobo srečnih krav v hribih.
Realnost je seveda drugačna. Večina mleka pride iz tovarniških farm, kjer krave, zvezane
eno zraven druge, držijo v brejem stanju vsako leto po devet mesecev, da bi proizvedle čim
več mleka. Ob skotitvi navežejo močno vez z mladički, ki pa so jim že po nekaj dneh
odvzeti. Samce prodajo kot »mlado meso« - teletino, samice pa vzgojijo za nadaljnje
pridobivanje mleka. Večina jih nikoli ne vidi trate in prostosti. Dočakajo starost srednjih
let, saj takrat donos mleka upade in so poslane v zakol. (Marcus 2011: 20-21) Krave imajo,
tako kot ostali sesalci, mleko določen čas po skotitvi. Letna količina mleka, ki ga je krava
zmožna dati, se je iz 1500 litrov povečala na 5000 litrov. (Clements 1995: 22) Povprečna
življenjska doba krav naj bi bila v naravnem okolju 25 let, na industrijskih mlečnih farmah
pa nekje do 5 let.
Govedo, vzrejeno za meso, morda mladost preživi zunaj (vendar ne brez muk –
režejo jim rogove in samce tudi kastrirajo), kmalu pa jih transportirajo v ogromne zaprte
17
krmilne prostore, v katere spravijo tudi na tisoče privezanih živali. Krma temelji na koruzi
(ki povzroča težave z jetri), poleg hrane pa dobivajo tudi hormonske vsadke, ki pospešijo
njihovo rast. Po štirih do petih mesecih jih odpeljejo v klavnice. (Marcus 2011: 21-22)
Poleg tovarniških farm poznamo tudi pašo na prostem, kjer so živali spuščene in si
same nabirajo hrano - travo. Takšen sistem je pogosto označen kot »živalim prijazen«, saj
jim dopušča veliko svobodnega gibanja in ker naj bi se tam obnašale »naravno«. Tudi ti
sistemi pa ne zagotavljajo dobrobit živalim. Teren je lahko preverjen le redko, na nekaterih
območjih so lahko izpostavljene kot plen drugim živalim ali težkim vremenskim razmeram
(poplave) in tako dalje. (Broberg 2006: 42)
Kaj pa je narobe z jajci s proste reje ali z ekološkimi jajci in mlekom? Tam živali
ne trpijo in umrejo od starosti? Ne. Živali, ki jih kmetje redijo za pridobivanje jajc in
mleka, pustijo živeti nekje do sredine njihovega življenja. Ker potem donos jajc ali mleka
pade, niso več koristne in jih raje porabijo za meso. A še vedno je takšna reja označena za
humano. (Marcus 2011: 28) Seveda to zagotovo ne velja za vse kmete, nekateri – manjši
kmetje, ki ne stremijo k zaslužku, pustijo živali umreti naravne smrti.
Singer (2008: 69) je mnenja, da večina med nami ne more upravičiti prehranjevanja
z mesom, zlasti ko gre bolj za razkošje, kot nujo. Kot možno izjemo navede le Eskime, ki
jih okolje, v katerem živijo, prisili v ubijanje živali, saj gre za njihovo lastno preživetje.
5.2.1. Med
Etični vegani ne konzumirajo medu, saj se jim ne zdi etično sprejemljivo, »da so
čebele zreducirane na golo instrumentalno vrednost za človekove potrebe, ter da se jim
zadaja nepotrebno trpljenje« in menijo, da je čebelarstvo »še ena od neštetih praks
izkoriščanja, prilaščanja, kraje, povzročanja trpljenja in manipuliranja z živalmi«. V naravi
čebele bivajo v votlih drevesnih deblih ali skalnih votlinah, čebelarji pa jih hranijo v
čebelnjakih. Med bolj problematične prakse spada na primer rezanje kril čebelam maticam,
da bi jim preprečili izlet iz panja. Ta postopek je v ekološkem čebelarjenju prepovedan.
Druga problematična praksa, ki je v tujini dovoljena, je umetno oplojevanje matic. Prav
tako se veganom ne zdi etično, da čebelarji po navadi poberejo ne le odvečno količino
medu, temveč ves med, ki ga čebele skladiščijo v celicah satja. Tako čebele čez zimo
18
ostanejo brez hrane, namesto tega jih hranijo z mešanico vode in sladkorja, kar pa ni
njihova naravna hrana. Posledično se jim zmanjšuje življenjska doba in storilnost ter
povečuje dovzetnost za bolezni. Naslednja sporna praksa čebelarjev je, da so ob vhodu v
panj nameščeni smukalniki, naprave, ki čebeli ob vstopu osmuka iz tačk cvetni prah, ki so
ga nabirale, da bi nahranile ličinke. Zato se morajo večkrat odpraviti na novo nabirati
cvetni prah. Čebelarji jim odvzamejo tudi vosek in pa propolis, skupek smolnatih snovi, ki
jih čebele naberejo ter njihovih lastnih snovi, s katerim zavarujejo svoje domove pred
mrazom, vetrom in mikroorganizmi. Poleg naštetega si čebelarji koristijo tudi matični
mleček, produkt mladih čebel dojilj, ki je hrana za čebeljo zalego in čebeljo matico.
»Pridobivajo ga tako, da čebelji družini brez matice dodajo enodnevne čebelje ličinke, ki
se jih vcepi v posebej pripravljene lončke iz voska. Ker si hočejo čebele vzrediti novo
matico, začno ličinke bogato pitati z matičnim mlečkom, tako da dobesedno plavajo v
njem. Po 72 urah čebelar lončke odvzame, odstrani ličinke in s posebno žličko ali sesalko
pobere matični mleček. Matičnike nato ponovno cepi z novimi ličinkami in jih vstavi nazaj
v čebeljo družino. Odslužene ličinke pobije oziroma zavrže.« Našteti produkti naj bi imeli
določene zdravilne učinke za ljudi. Medicina pa posega tudi po čebeljem strupu, ki ga
dobiva tako, da čebele draži z zadajanjem impulzov električnega toka z namenom, da
pikajo v steklene plošče, pri čemer se jim naravno izdere želo, kar povzroči njihovo smrt.
(http://www.veganstvo.net/ali-ves/med/)
Potrebno pa je poudariti, da se čebelarji zavzemajo za ohranitev čebel. Čebelarska
zveza Slovenije želi s kampanjo Ohranimo čebele! edino zaščiteno vrsto čebele v
Sloveniji, to je kranjska čebela, razglasiti za ogroženo vrsto. Drugi nameni kampanje so še
osveščanje javnosti o pomenu čebel, izobraževanje čebelarjev, sajenje rastlin in dreves za
čebeljo pašo in tako dalje. Do ogroženosti je prišlo zaradi intenzivnega kmetijstva z
uporabo fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov), onesnaženosti okolja, klimatskih
sprememb in drugega. Znano dejstvo je, da brez čebel ne bi bilo hrane, saj so glavne
opraševalke,
ki
oprašijo
več
kot
80%
rastlin.
(http://www.ohranimo-
cebele.si/default.asp?sif_co=51) Čebelarji torej skušajo rešiti situacijo, za katero je kriv
človek sam. Človek namreč na vse mogoče načine onesnažuje okolje. Človek je tisti, ki pri
kmetovanju uporablja pesticide, ki zastrupljajo čebele. Torej je po mojem mnenju edino
logično, da človek tudi nekaj naredi, da svoje napake popravi.
19
5.3. Ekološki in ekonomski motivi
Med argumenti za veganski življenjski stil ima pomembno vlogo tudi skrb za
okolje, kar lahko povežemo tudi z ekonomskimi motivi. Pri prekomernem poseganju
človeka v naravo, so ekološke spremembe neizogibne. Naj najprej predstavim problem
obsežnega ribolova.
Le ta povzroča veliko škodo v svetovnih oceanih. Ena od posledic intenzivnega
ribolova se na primer kaže na obali Nove Fundlandije, kjer je bil lov na polenovke
svetovno gledano najbolj razširjen, celo toliko, da so jih popolnoma iztrebili. Ekosistem je
trpel ogromno škodo, polenovke pa se po več kot desetih letih še zmeraj niso vrnile.
(Marcus 2001: 9) Do ekološke katastrofe je prišlo tudi na Japonskem, kjer so do leta 1992
za ribolov uporabljali ribiške mreže, ki so jih raztegnili na tisoče milj čez ocean. Vanj so se
poleg rib ujele tudi ptice in ostale morske živali. (Clements 1995: 31)
Kot pa ribolov uničuje vodni ekosistem, povzroča živinoreja močne spremembe na
kopnem: onesnaževanje, erozijo tal…, ter širše - toplogredne pline.
ZDA trdi, da naj bi živina povzročila 18 procentov vsega globalnega segrevanja.
Glavni toplogredni plin, ki ga proizvajajo živali na farmah je metan. Veliko večino metana
proizvedejo živina in prašiči. Velike industrije z govedom sicer že poznajo opremo, ki
izvleče metan iz izločkov živali. Plina se tako neškodljivo znebijo. (Marcus 2001: 10)
Razvijajo se torej nove metode, ki bi omejile toplogredne pline, a poleg problema
globalnega segrevanja, gojenje živali prinaša tudi druge okoljske spremembe.
Intenzivna reja prinaša ogromne količine odpadnih snovi, od iztrebkov živali,
njihovih ostankov (kri in ostalo, kar ni uporabno za predelavo v hrano), do umazane vode
in podobnega. Te odpadke je potrebno nekam transportirati, odložiti v reke ali zažgati, kar
vodi v nove oblike onesnaževanja. Ob razkroju teh odpadnih organskih snovi nastaja plin
amonij, ki povzroča kisel dež in škoduje rastlinam. Poročilo Worldwatch inštituta iz leta je
leta 1991 pokazalo, da amonij, ki nastane pri reji živali, v Holandiji povzroča več kislega
dežja od avtov in tovarn. (Clements 1995: 23-24)
Posledice živalske industrije in preobsežnega pašništva z različnih koncev sveta se
kažejo v lokalnih ekoloških spremembah, od erozije tal in posledičnemu nastajanju puščav,
do prekomernega krčenja gozdov. Ideja etičnih teoretikov na področju pravic živali in
20
ekologov je, da bi se namesto razširjene reje živali sadilo drevesa in ostale rastline, saj so
najpomembnejši obnovljiv vir pridobivanja hrane, goriva, oblačil, kozmetike in ostalih
človeku pomembnih dobrin. (Clements 1995: 30)
Trenutno živinoreja koristi 30 procentov Zemljine površine. Pridelava krme za
živino zavzema 33 procentov vseh obdelovalnih površin, živinorejska industrija pa ima vse
večje potrebe po poljih in pašnikih za pridobivanje krme. Ker primanjkuje prostora, krčijo
deževni gozd. Zahteva tudi velike količine vode – za kilogram govedine naj bi porabili
3700 litrov vode, medtem ko je za kilogram žita potrebnih le 120 litrov. Prekomerna paša
na velikih površinah vpliva tudi na vodni cikel in močno onesnažuje vodo. Poleg tega ni za
prezreti vprašanja lakote po svetu. V kilogramu mesa je približno 2800 kalorij, v
kilogramu žita pa 3300. Opozarjajo, da bi s sojo in žitom, s katerima hranijo živali, lahko
namesto tega nahranili milijardo ljudi na svetu, ki trpi za lakoto. Količina žita, s katero v
ZDA vsakodnevno hranijo rejene živali, naj bi zadostovala za dva hlebca kruha za vsakega
človeka na svetu. (http://www.veganstvo.net/okolje/) Tu torej vidimo ekonomski problem
živinske industrije – problem slabo izkoriščenih naravnih virov.
Sočutje se, kot pravi Clements, ne začne in konča le pri živalih, pomembno je
zavedati se enotnosti vsega živega. S tem misli, da so vredna pozornosti tudi druga
vprašanja, povezana z načinom prehranjevanja, na primer kdo je umrl od lakote, medtem,
ko je bila z žitom nahranjena živina, kdo so delavci na plantažah in tovarnah ter kakšni so
njihovi delovni pogoji. Vprašanj je ogromno in med seboj niso izključujoča. (Clements
1995: 71) Menim, da se vedno bolj zavedamo pojava izkoriščanja delavcev (in to ne le v
tako imenovanem tretjem svetu), zato so mnogi pozorni na »fair trade« izdelke oziroma
tako imenovano pravično trgovino, ki zagotavlja marginaliziranim proizvajalcem in
delavcem, predvsem tistim iz manj razvitih dežel, več pravic. Ti izdelki pri nas še niso tako
pogosti, se pa njihovo število veča, in ker gre za pravično trgovanje, je tudi njihova cena
višja in zato niso dostopni vsem.
Ekonomsko moč zagotavlja globalizacija in transnacionalne korporacije, ki imajo
večjo moč kot nacionalne vlade, zaradi česar njihovi interesi (to je dobiček) prevladajo nad
interesom nacionalnih državljanov. Zato vse, kar korporacijam prinaša izgubo dobička,
lahko postane ilegalno. Dobiček pa začne padati, ko se začnejo upoštevati človekove
pravice, dobrobit živali in zaščita okolja. Na splošno ni dobičkonosno in je pretežko
zavarovati vse oblike življenja. Zato antiglobalizacijska gibanja, ki se borijo za obnovitev
21
demokracije, postavljajo dobrobit ljudi, živali in okolja pred dobiček podjetij. (Joy 2008:
27) Po tej logiki ravnajo tudi vegani, ki se skušajo čim bolj izogibati kupovanju izdelkov
velikih korporacij, ravno zaradi njihovega nespoštljivega in izkoriščevalskega odnosa do
živali, ljudi in okolja.
5.4. Zdravstveni motivi
Ameriško dietetično združenje (ADA), je v članku združilo raziskave o
vegetarijanski prehrani – vključno z vegansko. Ugotovili so, da je ob pravilnem
kombiniranju živil tovrstni način prehranjevanja zdrav, hranilen in primeren za vsa
življenjska obdobja, vključno z nosečnostjo in otroštvom. Pri nekaterih veganih lahko
pride do manjšega vnosa vitamina B-12 in D, kalcija, cinka te omega-3 maščobnih kislin.
Zato so na tržišču vedno pogostejši veganski izdelki, kot je na primer sojino mleko, ki
imajo dodane potrebne vitamine in minerale. Vitamin B-12 vsebujejo nekatere alge,
pogosto pa je dodan tudi v izdelke iz predelane soje in riža. D-vitamin nam zagotavlja
zmerna izpostavljenost soncu, s hrano pa ga vegani zaužijejo v sojinem in riževem mleku,
nekaterih kosmičih in margarini. Omega-3 maščobne kisline, potrebne za dobro delovanje
možganov in boljši vid, lahko vegani zaužijejo s sojinim mlekom, orehi, lanenimi semeni
in algami. Zaviralci absorpcije železa so na primer razna zrna, fižol, grah in semena. Cink
najdemo v sojinih produktih, stročnicah in semenih. Dobri viri kalcija pa so na primer
zelena zelenjava (brokoli, kitajsko zelje, ohrovt, blitva…), tofu, sezam, mandlji, pogosto pa
je dodan tudi sojinemu mleku. Z ustrezno izbiro prehrane torej vegani brez težav zaužijejo
vse potrebne vitamine in minerale. Takšen način prehranjevanja prinaša tudi nekatere
zdravstvene koristi: nižjo stopnjo holesterola v krvi, nižji pritisk, manjšo možnost srčnih
bolezni, manjšo možnost sladkorne bolezni stopnje B, manjšo telesno težo… (Craig in
Mangels 2009: 1266-1269)
Nekateri se ravno zaradi preventive v zdravju, ali pa ob določenem že obstoječem
zdravstvenem problemu (na primer previsoki stopnji holesterola ali previsokem krvnem
tlaku), odločajo za veganski način prehranjevanja. Menim pa, da je potrebno vsaj osnovno
znanje o tem, katera hrana vsebuje določene vitamine in minerale, ki so potrebni za
zdravje, da ne bi prišlo do pomanjkanja določenih snovi v telesu.
22
Sogovornike sem povprašala, če so z veganskim načinom prehranjevanja opazili
kakšne zdravstvene spremembe – dobre ali slabe, ali spremembe počutja. Tija poleg
izboljšanja prebave ni ugotovila večjih sprememb. Tea je povedala, da se fizično in
psihično zelo dobro počuti. Pravi, da v dveh letih, odkar je veganka, še ni zbolela. Alen
hodi redno na pregled krvi, da bi se prepričal, če mu katerih snovi primanjkuje. Povedal je,
da je njegova krvna slika vedno odlična, saj pazi, da zaužije vse potrebne snovi. Vsaj
enkrat letno tudi daruje kri. Tudi Jadran je darovalec krvi in pravi, da je popolnoma zdrav
in mu nič ne manjka.
5.5. Vera
Večina verovanj se poleg odnosa do sočloveka dotika tudi odnosa do ostalih živih
bitij. Nekatere bolj, druge manj strogo zapovedujejo odnos do njih.
Po islamu so živali čuteča bitja, ki se jih ne sme mučiti, ubijati in izkoriščati v
zabavo ljudi (ujetništvo, športne igre). Tudi judovstvo zapoveduje spoštovanje do vseh
živih bitij. Nekateri verski rodovi v krščanstvu podpirajo (delno) vegetarijanstvo, adventisti
celo veganstvo. (Habjan 2004: 16) Kot vemo, se vsi verniki svojih zapovedi ne držijo,
tako da gre dostikrat bolj za teorijo oziroma miselnost kot za prakso.
Verjetno najbolj od vseh ver sočutje do vseh živih bitij in nenasilje poudarja
jainizem. Največ jainistov je v severozahodni Indiji, nekaj pa tudi v vzhodni Afriki, Angliji
in ZDA. Vseh skupaj naj bi bilo okoli štiri milijone. Zanje so vsa življenja sveta, človek je
le eno izmed bitij in ni vreden več kot katerakoli druga vrsta. Zato si jainisti ne jemljejo
pravice do nadziranja ali podrejanja ostalih življenjskih oblik. Poznajo 24 Velikih
Osvoboditeljev, vsak od njih ima svojo živalsko maskoto. Menijo, da »ljubezen ni
ljubezen, če ne vključuje ljubezni do živali«, ter da so za osvoboditev duše pomembni
nenasilje, zmernosti in preprostost. Ne izobražujejo drugih, saj verjamejo, da je resnic
mnogo.
(http://www.pozitivke.net/article.php/Duhovna_Rast_Nenasilje_Jainizem_Zmernost)
Skrbno pazijo, da ne bi niti pomotoma ubili ali poškodovali kakšne živali – celo med hojo.
Glede na prehrano so torej strogi vegetarijanci, nekateri pa vegani.
23
Za budiste sta izrednega pomena modrost in sočutje. Vse ostale človekove lastnosti,
kot sta na primer splošna solidarnost in odgovornost, izvirajo iz teh dveh. Smrt je zanje le
podaljšek življenja, skozi smrt vstopajo na nek nov teritorij. Ker verjamejo v karmo, je
kvaliteta posmrtnega življenja odvisna od tega, kakšna je bila ta oseba v času svojega
bivanja na Zemlji. Verjamejo, da neka oseba po ponovnem (posmrtnem) rojstvu lahko
prevzame šest različnih oblik, med drugim tudi živalsko. Skozi svoje življenje skušajo čim
manj škodovati živim bitjem (ljudem in živalim), saj so prepričani, da je njihova sreča
povezana s srečo ostalih in bi poseganje v živalski svet škodovalo njim in obratno.
(Chevassut 2006: 137-139) Budisti zato bolj ali manj zavračajo meso. Prav tako hindujci,
pri katerih je prepovedana predvsem govedina, višje kaste pa prakticirajo vegetarijansko
prehrano. Sicer niso vegani, je pa sočutje do živali in njihovo spoštovanje zanje kar
velikega pomena.
Spoznali smo štiri najpogostejše motive za veganski življenjski slog, ki pa med
seboj niso izključujoči. Lahko se prepletajo, lahko so nam enako pomembni, ali pa nam je
mar le za enega od njih (redkeje). Poleg teh, se ljudje odločajo za vegansko tudi iz drugih,
osebnih razlogov.
6. VEGANSTVO KOT OBLIKA AKTIVIZMA
Aktivizem je namerno prizadevanje promovirati, ovirati ali usmerjati socialne,
politične ali ekonomske spremembe. Obsega lahko širok spekter oblik: od pisanja pisem
časopisom ali politikom, političnih kampanj, pa vse do gospodarskega aktivizma, kot so
bojkoti ali podpiranje določenih podjetij ali industrije, ulični pohodi, stavke… Aktivistične
metode so: državljanska nepokorščina, ustanavljanje skupnosti, aktivistična industrija,
transformacija
konfliktov,
zadruška
gibanja,
nenasilje
in
mirovniška
gibanja,
prostovoljstvo in lobiranje. Oblike aktivizma so tudi politične kampanje, propagande in
protesti (demonstracije, direktne akcije…). Poznamo medijski aktivizem, pod katerega
spadata tudi hekerstvo in internetni aktivizem, ter gospodarski aktivizem, pod katerega
spada bojkot podjetij ali organizacij, zaradi nestrinjanja z njihovo politiko ali družbenimi
24
vrednotami. Takšna oblika bojkota sta tudi vegetarijanstvo (bojkot mesnih izdelkov) in
veganstvo (bojkot vseh izdelkov živalskega izvora in uporabe živali). Pod gospodarski
aktivizem
uvrščamo
tudi
dezinvestiranje
kot
nasprotje
investiranju.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Activism)
Veganstvo je torej že samo po sebi oblika aktivizma, ki poudarja neizkoriščevalski
odnos do živih bitij in želi doseči tako socialne, ekonomske, kot tudi politične spremembe.
Gre za bojkot – zavračanje živalskih produktov in ostalih oblik uporabe/zlorabe živali.
Poleg bojkota pa se mnogi etični vegani pridružujejo tudi drugim oblikam aktivizma, kot
so protesti in promocija tega načina življenja oziroma širjenje ideje. Vegani to počnejo na
primer z izobraževanjem širšega kroga ljudi - pisanjem knjig in člankov o veganstvu in
veganskih kuharskih knjig, objavljanjem receptov na spletu ali pisanjem blogov in kolumn.
Takšno pisanje se mi zdi zelo pozitivna stvar iz več razlogov. Prvi je, da pripomore k
izobraževanju tistih, ki niso vegani – z boljšo predstavitvijo tega življenjskega stila se
lahko odpravi marsikateri predsodek ali navduši ljudi za živalim prijazen način življenja.
Drugi razlog pa je izobraževanje veganov samih. Menim namreč, da je potrebno vedeti kar
nekaj stvari, zlasti iz področja nutricionizma, na primer kako zaužiti vse telesu potrebne
snovi, vitamine in minerale.
Ideja oziroma etika veganstva se širi tudi preko socialnih mrež, kot je na primer
Facebook, preko podpisov v elektronski pošti, z nalepkami, letaki in plakati, značkami,
motivi na oblačilih in podobnim. Menim, da tudi znane osebnosti, ki se odločijo za ta
življenjski slog pritegnejo še nek krog ljudi, kateremu predstavljajo vzor. Zlasti mladi si
pogosto izberejo vzornike in če so ti vzorniki vegani, se morda tudi sami začnejo zanimati
za veganstvo. Pri tem nimam v mislih zgolj znane aktiviste, temveč tudi ljudi iz modne,
igralske in glasbene industrije ter razne teoretike in tako dalje. Ideja se tako nevsiljivo širi.
Sogovornike sem vprašala, če menijo, da je veganstvo oblika aktivizma in zakaj. Jadran
meni, da je veganstvo oblika aktivizma, ker:
»smo v manjšini in vsak dan se moraš dokazovati drugim /…/, tako da ja, na nek
način je vsakodnevni aktivizem«.
25
Tudi Alen se strinja, da gre za obliko aktivizma:
»Če nas je vse več in več oziroma, če se širi dobra beseda in dober krožnik, se
enostavno ruši tudi ta tabu. /…/ Vpliva se tudi na trg, glede na to, da se manjša
poraba mesa. /…/ Največja oblika aktivizma je, se mi zdi, naučiti ljudi, da si sami
kuhajo; stvari kot so sejtan, tofu in podobno, je zelo poceni narediti tudi doma in na
sploh je tudi zelo zdravo. Glede na to, da se ukvarjam s tem, tu pa tam kuham tudi v
kakšnih centrih in tako, se mi zdi, da sem neke vrste mini aktivist.«
Pravi, da gre za obliko aktivizma tudi zato, ker veganstvo
»ni pasivno in če ni pasivno, je potem aktivno. Glede na to, da hočemo spremeniti
nekaj, trenutno stanje, in glede na to, da imamo čvrsto idejo«.
Tija se strinja:
»Aktivizem je, da nekaj delaš. In če si samo prepričan v pravice živali, to še ni
aktivizem in če ješ zrezek in govoriš »ja, ja, jaz podpiram to«, v bistvu ne podpiraš,
podpiraš ravno tisto nasprotno – mesno industrijo. Ampak, če si pa vegan in rečeš
»ne« temu, v bistvu tudi sebi nekaj odreka; pa saj se ne gre tukaj ravno za
odrekanje, ker se mi zdi, da več pridobiš - na čisti vesti ali pa na duši, kakor se to
že čudno sliši. Ampak ja, je aktivizem, ker nekaj delaš.«
6.1. Boj za pravice živali
Zavzemanje ljudi za pravice živali zagotovo ni nov pojav, a spremembe se dogajajo
počasneje, kot bi aktivisti želeli.
Leta 1820 je bil v Angiliji zapisan zakon, ki je prepovedoval nepotrebno kruto
ravnanja z živalmi, ki bi jim povzročalo bolečino. Na primer kmet, ki je dal svoji živali
dovolj prostora za gibanje, po zakonu ni ravnal kruto, saj jo je redil z namenom – za hrano.
Prav tako tudi testiranje na živalih ni bilo označeno kot kruto, ker je šlo za znanstvene
namene. (Singer 1985: 1-10) V Franciji so leta 1850 uvedli zakon, ki kaznuje kruto
26
ravnanje z živalmi, bolnim živalim pa zagotavlja zdravljenje. Zakon naj bi ščitil živali
same in ne le kot objekt človeka. (Fontenay 2006: 32)
Leta 1877 je bila ustanovljena organizacija Ameriško humano združenje (American
Humane Association), ki se je poleg humanega odnosa do otrok dotikala tudi humanega
odnosa do živali. Vse bolj je naraščalo tudi nasprotovanje testiranju na živalih in leta 1883
je bila ustanovljena Ameriška antivivisekcijska družba (American Antivivisection Society),
trinajst let pozneje pa tudi angleška. 1952 je bil ustanovljen Inštitut za dobrobit živali
(Animal Welfare Institut). Sledile so številne organizacije, ki so se prav tako ukvarjale s
pravicami živali, na primer Odbor živalske politične akcije (Animal Political Action
Committee), Živali v politiki (Animals In Politics), Združena akcija za živali (United
Action for Animals), mreža Glas narave (Voice of Nature Network)… Vedno bolj
popularno je postajalo tudi pravo s tega področja. O 80. letih 20. stoletja bi lahko govorili
kot o dobi razširitve aktivizma za pravice živali. (Silberman 1988: 162)
»Aktivisti za osvoboditev živali morajo govoriti namesto žrtev, ki dobesedno ne
morejo govoriti same zase. To predstavlja velik izziv. Neposredne žrtve imajo veliko več
moralne avtoritete privleči pozornost na svoje trpljenje; pogosto jim je dovoljeno ali celo
pričakovano od njih, da so ogorčeni ter brez dlake na jeziku. Po drugi strani pa advokati
žrtev delujejo bolj moralni, ko govorijo v imenu žrtev.« (Joy 2008: 18)
Glavni razlog, da se je, posebej v zadnjih nekaj desetletjih, povečalo zanimanje za
pravice živali, naj bi bilo vedno boljše poznavanje njihovega delovanja, psihologije in
obnašanja. Dokazi za razširjeno zanimanje za to temo so močna medijska pokritost, pisma
javnosti, reference parlamentarnih diskusij, zahteve po znanstvenih dokazih o dobrobitu
živali in njihovo financiranje in določene aktivnosti znanstvenih in svetovalnih odborov.
Močno se je povečalo tudi izobraževanje o blaginji živali in število konferenc. (Broom
2006: 14)
»Prvi dokazi o reakcijah proti intenzivnim živinorejskim sistemom so se pojavili
1946 ob izidu knjige Animal Machines Ruth Harrison. Knjiga se osredotoča predvsem na
piščance, pridržane za mesno industrijo, kokoši v baterijskih kletkah in teleta, rejena za
belo meso.« Močne kritike so zahtevale spremembe – boljše pogoje za živali. Svet za
dobrobit farmskih živali v Angliji naj bi zaradi vedno večjega pritiska po zagotavljanju
boljših pogojev za živali dodelal pet osnovnih svoboščin: živali ne smejo biti žejne ali
27
lačne, ne sme jim biti neudobno, ne smejo biti podvržene bolečini ali boleznim, ne smejo
biti podvržene strahu in imeti morajo svobodo do naravnega obnašanja. (Broberg 2006: 4445)
Tem pogojem pa še danes ni (vedno) zadoščeno. Prav tako ti pogoji živalim le
olajšajo življenje, na koncu pa jih čaka enaka usoda.
6.2. Dobrobit živali (spremembe) ali pravice živali (abolicija)
Zagovorniki pravic živali se izboljšav na tem področju načeloma lotevajo na dva
različna načina. Določeni posamezniki in pripadniki nekaterih organizacij, kot je na primer
PETA (People for the Ethical Treatment of Animals) se zavzemajo za izboljšanje situacije
– reforme - in skušajo zagotoviti živalim nekaj več kot le minimalni življenjski standard.
»Takšni reformisti pogosto vidijo abolicioniste kot nerealne ter se ne strinjajo z
njihovimi radikalnimi zahtevami, s katerimi naj bi se le odtujili od javnosti. Njihov
argument je, da ker se izkoriščanje živali ne bo še kmalu končalo, morajo biti prizadevanja
usmerjenja proti zmanjševanju trpljenja živali.« (Joy 2008: 23)
Prizadevajo si torej za spremembe, za dobrobit živali. Zahtevajo na primer več
prostora v kletkah in čim manj bolečo smrt živali ob zakolu (bolj »etični zakol«). Vendar
se tukaj poraja vprašanje, ali lahko rečemo, da obstaja kaj takšnega kot »etični zakol«?
Na drugi strani pa so abolicionisti, ki ne pristajajo na nobena pogajanja in zahtevajo
popolno opustitev izkoriščanja živali za kakršnekoli namene. Tem delovanje prvih ni
dovolj in jih, kot pravi Joy (2008: 23-24), »obtožujejo, da se prodajajo, da njihovo
delovanje nima učinka in celo, da zaustavljajo napredek gibanja s tem, ko dajejo tistim, ki
imajo moč, zakonodajo, za katero se lahko skrijejo. Trdijo, da se lahko na primer
eksperimentatorji na živalih v očeh javnosti legitimirajo z navedbo upoštevanja Akta za
dobrobit živali, kot dokaz, da živalim ne škodujejo.«
Abolicionizem je torej aktivizem, ki se zavzema za enakost in pravico do življenja
vseh živih bitij. Ker so etični vegani posvojili abolicionistični pristop, je veganski
življenjski slog že sam po sebi oblika aktivizma.
28
6.3. Direktna akcija
Primer aktivistov Animal Liberation Front
Med ekstremnejše oblike aktivizma spada direktna akcija. Taktika direktne akcije
osvoboditve živali se prakticira že od začetka 70. let. Leta 1972 je nekaj ljudi iz
aktivistične skupine Hunt Saboteurs Assotiation, ustanovljene dve leti prej, izvedlo
direktno akcijo uničevanja avtomobilov in ostale lastnine lovcev. Tako je nastala nova
skupina Band of Mercy. Jeseni 1973 so dejavnost razširili tudi na ostala področja zlorabe
živali in novembra istega leta izvedli dve akciji v laboratorijih, ki so testirali na živalih in
kmalu za tem na ladji, namenjeni v lov na tjulne. Načrtno uničevanje lastnine tistih, ki
zlorabljajo živali naj bi pripomoglo k prekinitvi s takšnim virom zaslužka. Pri tem so
pazili, da ne bi kogarkoli poškodovali. Čeprav so nekateri pristali v zaporu, je bil to šele
začetek. (Roberts 1986: 9-10)
Leta 1976 se je oblikovalo novo aktivistično gibanje A.L.F (Animal Liberation
Front), ki še danes po celem svetu rešuje živali iz kletk laboratorijev in tovarniških farm,
ter jim priskrbi primerno veterinarsko pomoč in primeren življenjski prostor. Njihov cilj je
osvoboditi čim večje število živali in hkrati povzročiti finančno škodo tistim, ki živali v
kakršnekoli namene zlorabljajo, brez da bi pri tem poškodovali katerokoli živo bitje.
Zaradi uničevanja (požiganja, razbijanja) lastnine jih nekateri obravnavajo kot
(eko)teroriste, čeprav nikoli niso poškodovali nikogar. Z uničevanjem lastnine želijo
lastnikom povzročiti tolikšno škodo, da bi bili svojo dejavnost prisiljeni opustiti. Ne gre za
koordinirano organizacijo; ravnajo v nasprotju z zakonom in zato delujejo anonimno, v
manjših skupinah ali kot posamezniki. Kot A.L.F se lahko opredeli vsak vegetarijanec ali
vegan, ki se drži navedenih smernic:
7. Rešiti živali iz prostorov zlorabe, kot so laboratoriji, tovarniške farme, farme s
krznom, itd. in jih namestiti v domove, kjer bodo lahko živeli naravno in brez
mučenja.
8. Povzročiti ekonomsko škodo tistim, ki jim beda in izkoriščanje živali prinaša
dobiček.
9. Razkriti grozodejstva storjena živalim za zaklenjenimi vrati, z nenasilnimi
direktnimi akcijami in osvoboditvami.
29
10. Uporabiti vse potrebne varnostne ukrepe za preprečitev vsakega škodovanja
živalim in ljudem. (http://www.hedweb.com/alffaq.htm)
Jadran meni, da:
»to ni terorizem, zato ker nobeno življenje ni uničeno. Uničiti lastnino tistih ki
škodujejo, stroje, ki delajo masaker, se mi ne zdi narobe.«
Terorizem je nasilje, usmerjeno proti civilistom ali civilnim ustanovam. Gibanje A.L.F.
pa življenja živali rešuje, zato že teoretično ne gre za terorizem. Gre za vandalizem, vendar
le tega nikakor ne moremo enačiti s terorizmom, kot zmotno počno nekateri mediji.
Direktna akcija je tudi reševanje živali s ceste, odvzem živali neprimernim lastnikom
ob primeru mučenja in podobno.
6.4. Peticije in protesti
Primer peticije za prepoved prodaje na živalih testirane kozmetike na tržišču EU
»Zakonodaja o regulaciji uporabe živali v znanstvene namene sega nazaj do akta o
krutosti do živali, ki je bil vzpostavljen v Angliji leta 1876. V mnogih državah je bila
zakonodaja o dobrobitu živali sprejeta v 19. ali 20. stoletju in ponekod pokrivala tudi
eksperimentiranje na živalih.« Znanstveniki so se temu upirali. Namen zakonodaje pa je bil
izboljšati pogoje laboratorijskih živali in omejiti testiranje na njih na tisto »nujno«, za
katero naj bi obstajali etični razlogi. Vsi eksperimenti pa ne grejo skozi evalvacijski
proces, saj predstavlja le dodaten strošek. (Kolar 2006: 71-73) Večina etičnih veganov in
ostalih zagovornikov pravic živali nasprotuje testiranju na živalih nasploh in so mnenja, da
za takšno obliko zlorabe živali ne obstaja etični razlog. Zato vedno znova pišejo in
podpisujejo peticije po celem svetu, v katerih zahtevajo, da se izvajanje takšnih poskusov
prekine.
Direktiva o kozmetičnih izdelkih je leta 2003 sprejela amandma, po katerem bi
morala marca 2013 na evropskem tržišču začeti veljati prepoved prodaje kozmetike, ki je
bila testirana na živalih. Datum želijo prestaviti, ker naj ne bi bili prepričani, da bodo do
30
takrat dosegljive primerne nadomestne metode testiranja. Prepoved naj bi morala priti v
veljavo že leta 1998, a je bila zaradi koristi industrije večkrat prestavljena. Vse večje
število priznanih strokovnjakov meni, da se s testiranjem na živalih ne da predvideti
učinkov na ljudi in da so zato bolj primerne drugačne metode, na primer tehnologije, ki bi
uporabljale človeško tkivo. (http://www.ban-it-all.com/sl/node/142) Zato peticije pozivajo
Evropsko Unijo, naj se rok za prepoved prodaje na živalih testiranih izdelkov spoštuje in
ne podaljšuje.
Obstaja pa še veliko drugačnih peticij s področja človekovega odnosa do živali
oziroma mučenja živali, na primer peticije proti krznarski industriji in prodaji krznenih
izdelkov, proti raznim oblikam lova, proti oblikam zabave, kjer se izkorišča živali (cirkusi,
bikoborbe in podobno). Povečini se jih da podpisati na spletu, na raznih shodih, pri
društvih za zaščito živali in tako dalje.
Morda še bolj opazna oblika protesta so shodi - protesti, kjer želijo aktivisti s
transparenti, deljenjem letakov in glasnimi slogani opozoriti na določen problem, ali k
nečem pozivajo, izobražujejo ljudi o problemu, ter nasploh želijo doseči neke spremembe.
Pogosti so na primer shodi proti krznu in krznarski industriji, proti vivisekciji, cirkusom in
ostalim oblikam zlorabe živali.
6.5. Javna veganska večerja
23. septembra 2008 je ekipa mladih, ki sodelujejo v [A]Infoshopu, socialnem
prostoru za raziskovanje in razvijanje teorije in prakse anarhističnih gibanj, v avtonomnem
kulturnem centru Metelkova mesto v Ljubljani, začela z javnimi veganskimi večerjami.
Med njimi je bil tudi Alen, ki je povedal:
»Razdeljeni smo bili v skupine, vsaka skupina je takrat prav tekmovala kdo bo
boljše skuhal. Ni bilo omejeno, koliko jih je lahko v skupini, čim več, tem boljše.
Kupovala se je hrana za nekje 50 ljudi povprečno, včasih tudi več – čez poletje,
julija, je znalo biti tudi 60 ali 70 ljudi, pozimi pa jih je znalo biti 20. In potem smo
pobirali prispevke. Dva evra je bil zaželen prispevek, ampak seveda, da če kdo ni
imel, je bilo totalno v redu. Denar za hrano so založile ekipe iz svojega žepa, na
31
primer če jih je bilo pet, je vsak dal 10 evrov, skupaj so kupili hrano in na koncu od
prispevkov vzeli ta denar nazaj. Če je bilo kaj več od plusa, se je dalo v blagajno, iz
katere se je pozneje tudi kupoval plin, pribor za kuhinjo, včasih za organiziranje
kakšne »gala večerje« in za kupovati kakšne drage, bolj eksotične sestavine. V
glavnem obrača se, fino je še vedno, zdaj je že drugo leto vsak torek, ker so
(večerje) enostavno bile hit.«
Veganske večerje trenutno koordinira Jadran. Za kuho se lahko javi kdorkoli, saj so novi
kandidati in novi recepti zmeraj zaželeni. Alen pravi:
»Cilj je promovirati vegansko prehrano nasploh in še cilj svobodne poceni menze,
da se ljudje pridejo podružiti, pogovoriti, pojesti kaj dobrega. /…/ Promovirali smo
od najbolj zdravih stvari do klasičnega »junk food-a«, zabavnega in hitrega. Imeli
smo razne juhice, raznorazne solate, pa vse do pohanih sejtanovih zrezkov z
restanim krompirjem, veganskih hrenovk, burgerjev, falaflov, kitajsko kuhinjo s
tofujem, samose, enolončnice z domačimi gobami…«
Tudi sama sem že nekajkrat pomagala pri kuhi. Hrana se pripravlja v kuhinji in
potem odnese v prostor za druženje, nekaj metrov stran. Vsakdo si lahko vzame kolikor
želi, dokler ne zmanjka hrane. Večerje vedno potekajo ob prijetnem vzdušju in debatah.
Nato vsak za seboj pomije svoj krožnik.
»Več ljudi pride, ki jih niti ne poznaš in jih vidiš vsak torek tam. Vzame svoj
krožnik, se lepo naje in gre domov vesel. Čisto tako, vzame si ta dan za to, kot nek
ritual.«
Je povedal Alen, ki meni, da je vegetarijanska in veganska prehrana bolj raznolika, saj:
»ko ješ meso, se omejuješ na nekatere stvari, potem pa dejansko začneš razmišljati
kaj lahko vse ješ in kako sploh hrana v tvojem krožniku funkcionira, kako se deli in
začneš eksperimentirati, včasih še sam sebe presenetiš. Jaz veliko več jedi jem
odkar sem vegan.«
To vidi kot aktivizem. S temi večerjami se nikogar ne izključuje, saj kot pravi, ravno zaradi
tega, ker je vegansko, lahko poje vsak, tudi mesojedci, katerim, kot je povedal,
»če skuhaš kaj dobrega in narediš vtis, lahko kakšen tabu v glavi zrušiš«.
32
Če bi kuhali mesne jedi, bi bili vegetarijanci in vegani avtomatično izključeni. Namen
veganskih večerij je tudi spletanje novih mrež, ter širjenje veganske ideje in receptov.
Pomemben je tudi podatek, da gre za prostovoljstvo, saj tisti, ki kuhajo, niso plačani
oziroma nimajo od tega nobene posebne koristi kot take, opravijo pa koristno delo za
druge, saj se lahko pridejo ljudje najesti za minimalni denarni prispevek, oziroma če ga
nimajo tudi brezplačno.
Spoznali smo torej, da je veganstvo že samo po sebi aktivizem, saj bojkotira vse
živalske proizvode. Nekateri vegani pa se poleg tega poslužujejo še drugih taktik, zaradi
katerih jih lahko označimo kot aktiviste. Te taktike so: ozaveščanje ljudi o veganskem
načinu življenja, boj za pravice živali (društva, protesti, zbiranje podpisov, pisanje pisem
oblastem in tako dalje), pomoč zapuščenim živalim (posvojitev iz zavetišč, delovanje v
določenih društvih…) in taktika direktne akcije. Govorili smo o etičnih veganih, ki se ne
osredotočajo le na način prehranjevanja. Vendar tudi prehranski vegani pripomorejo k
spremembam že z
zavračanjem živil živalskega izvora, pa če tudi le iz lastnih
(zdravstvenih razlogov), zato tudi tukaj lahko govorimo o (morda nezavedni) obliki
aktivizma.
33
7. ZAKLJUČEK
V diplomskem delu sem najprej želela predstaviti veganstvo kot življenjski slog. Pri
tem govorim predvsem o veganih iz Zahodnega sveta (z izjemo nekaterih poglavij), kjer je
dostop do različnega spektra prehrambnih in drugih izdelkov bolj pester. Opredelila sem se
na etične vegane, torej tiste, ki bi kot eno izmed glavnih vrednot opredelili sočutje oziroma
tiste, ki menijo, da je tudi diskriminacija na podlagi vrst neprimerna, tako kot vsaka druga
oblika diskriminacije. Poleg etičnih veganov poznamo tudi prehranske vegane – tiste,
katerih glavni motiv je skrb za lastno zdravje in ne etika (v tolikšni meri). Zanimali so me
predvsem etični motivi za ta življenjski slog.
Prišla sem do ugotovitve, da imajo sogovorniki Alen, Jadran, Tea in Tija zelo podobna,
skoraj enaka stališča. Glavni motiv vseh pri odločitvi za veganski način življenja je bilo
sočutje do živali. Enako bi lahko rekla zase. Za vegetarijanstvo sem se samostojno odločila
pri trinajstih letih. Jesti meso – živali se mi je zdelo enostavno napačno. Šele pozneje, pri
osemnajstih letih, ko sem se bolje začela zavedati realnega položaja živali v jajčni in
mlečni industriji, sem se odločila za veganstvo. Skupaj s spremembo jedilnika so prišle
tudi ostale spremembe: več pozornosti pri kupovanju kozmetičnih in drugih izdelkov
(izbirati sem začela le tiste, ki niso testirani na živalih), želja ozaveščati ljudi o problemih
izkoriščanja živali v razne namene (tako prehranske, kot tudi zgolj v zabavo ljudem) ter
zanimanje za pravice živali na splošno.
Naj na kratko povzamem še glavne ugotovitve, do katerih sem prišla v zadnjih dveh
letih ob opazovanju z udeležbo in še bolj poglobljeno med pisanjem diplomske naloge ob
prebiranju literature.
Poleg sočutja do živali in zdravstvenih motivov, so glavni vzroki veganov pri odločitvi
za veganski življenjski stil še ekonomski (nasprotovanje globalnemu kapitalizmu in
izkoriščanju, problem slabo izkoriščenih naravnih virov) in ekološki motiv (problem
močnega onesnaževanja okolja pri živinoreji in rušenja ekosistema), ter vera.
Ugotovila sem tudi, da se etični vegani ravnajo po etiki (ki jo lahko razumemo kot
skupek moralnih principov) antispecizma. Nasprotujejo specizmu – diskriminaciji na
podlagi vrste, ter vrednotijo vsa živa bitja enako. Po tej logiki so posvojili abolicionistični
34
pristop – zavračajo vse oblike uporabe živali; od prehrane, oblačil, za zabavo, vivisekcijo
in tako dalje. Ravno zaradi tega lahko, kot kažejo tako pisni viri kot tudi moji sogovorniki,
o veganstvu govorimo kot o obliki aktivizma, pri katerem je vsakodnevno uporabljena
taktika bojkot. Gre za bojkot tiste industrije in podjetij, katerih izdelki so živalskega izvora
ali testirani na njih, pogosto – še posebej pri etičnih veganih - pa tudi za bojkot velikih
korporacij, zaradi njihove kapitalistično usmerjene naravnanosti. Poleg te se nekateri
vegani poslužujejo tudi drugih taktik aktivizma, od ozaveščanja širšega kroga ljudi,
pisanja, protestiranja, do direktne akcije in ostalega. Tudi sama menim, da je veganstvo
vsakodnevni aktivizem, ki manjša dobiček industriji, ki služi na račun uporabe živali.
Poleg škode tovrstnim korporacijam pa prinaša korist okolju in živalim, ter tudi lastno
korist – boljše zdravje in »čisto« vest.
Skozi lastne izkušnje in iz raziskave sem opazila, da se za ta življenjski slog odloča
vse več ljudi, posebej na Zahodu, kjer imamo povečini raznolik dostop do hrane in ostalih
produktov. Na tržišču je tudi vse več izdelkov rastlinskih sestavin, ki imitirajo mesne in
mlečne izdelke. Širi se tudi ponudba v restavracijah, čeprav imamo v Sloveniji za enkrat
poleg več vegetarijanskih restavracij (kjer imajo tudi vegansko ponudbo) le dve
popolnoma veganski. Javne veganske večerje se odvijajo po več mestih po Sloveniji, kar
pripomore k seznanjanju ljudi s tem načinom prehranjevanja.
Živeti vegansko pomeni živeti na način, ki ne izkorišča živali. Pomeni razmišljati o
tem kaj jemo, v kaj se oblačimo, kaj z nekim nakupom podpiramo. Pomeni živeti sočutno
in čim bolj prijazno okolju, živalim in soljudem. In nazadnje – pomeni spoštovanje vseh
živih bitij.
35
Summary
The paper presents vegan lifestyle, which contains the way of eating, dressing,
thinking, entertaining and other. Vegan diet excludes all animal products, such as meat,
milk, eggs and honey. Vegans also oppose any other animal exploitation; they don't dress
in leather, fur, wool, feathers or silk, they don't buy products tested on animals and don't
visit circuses with animals, bullfights, ZOOs, etc.
The thesis displays how human and animal relationship has changed through time.
Western cultures see man as that creator of the World. That is why they see people among
animals and nature. Non-Western cultures gain more respect to them. Greek philosophy
was based on a respectable relation to animals almost until anthropocentrism. Jewish and
Christian tradition speaks of human dominance above other living creatures. In
Renaissance, Rationalism and the Age of Enlightenment animals were simply understood
as subjects of people. The break happened with utilitarianism and Jeremy Bentham's
»pleasure principles« theory holding that the proper course of action is the one that
maximizes the overall "happiness" (including animals).
Ethics of veganism includes the abolitionist approach, which requires the abolition
of any animal exploitation. Vegans also adopted anti-speciesism, the idea that speciesism
(discrimination of other species) is inherently wrong in every way. Partially structured
interviews, author's experience and literature have shown that the main motives for a vegan
lifestyle are compassion for animals, economic and ecological motives (badly used natural
resources, pollution caused by livestock industry, etc.), health (vegan diet reduces blood
pressure, diabetes possibilities and cholesterol level) and religion (Jainism and other). The
author argues that veganism is a form of activism with tactics as boycott of all animal
products, protests, media activism, promotion of veganism and expansion of the idea. The
author reinforces her thesis with few examples of vegan activism. The first is direct action,
which is used, for example, by extreme activists Animal Liberation Front; the second is the
example of petition for prohibition of selling cosmetic products tested on animals in
European Union; the third example of veganism as activism are public vegan dinners at
Metelkova City, Ljubljana.
Ethical veganism is a lifestyle which boycotts animal exploitation. It means living
with compassion and respect to animals, humans and nature.
36
8. LITERATURA IN VIRI
Activism
2012 'Activism.' Internetni vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Activism, 6.5.2012.
Ban it all
2012 'Tržna prepoved prodaje kozmetike testirane na živalih ne sme biti ponovno
odložena.' Internetni vir: http://www.ban-it-all.com/sl/node/142, 19.4.2012.
Biti vegan
2012 'Biti vegan.' Internetni vir: http://www.vegan.hr/bitivegan.aspx, 25.3.2012.
Breznik, Urška
2011 'Gibanje za pravice živali in druga emancipatorna gibanja: kratek oris.'
Internetni vir: http://www.zazivali.org/besedila/prispevki/gibanje-za-pravice-zivali-indruga-emancipatorna-gibanja-kratek-oris, 14.7.2011.
Broberg, Birte
2006 'Farming and rearing.' V: Ethical Eye: Animal Welfare. Council of Europe
Publishing, ur. Belgium: Council of Europe. Str. 41-54.
Broom, Donald M.
2006 'Introduction – Contepts of animal protection and welfare including
obligations and rights.' V: Ethical Eye: Animal Welfare. Council of Europe Publishing, ur.
Belgium: Council of Europe. Str. 13-28.
37
Chevassut, Daniel
2006 'Buddhism.' Ethical Eye: Animal Welfare. Council of Europe Publishing, ur.
Belgium: Council of Europe. Str. 137-139.
Clements, Kath
1995 Why Vegan: The Ethics of Eating and the Need for Change. London:
Heretic Books Ltd.
Craig, Winston J. in Ann Reed Mangels
2009 'Position of the American Dietetic Association: Vegetarian Diets.' Journal of
the American Dietetic Association 109 (7): 1266-1282.
Devine, Philip E.
1978 'The Moral Basis of Vegetarianism.' Philosophy (53): 481-505.
Fontenay, Elisabeth
2006 'Do animals have rights?' V: Ethical Eye: Animal Welfare. Council od
Europe Publishing, ur. Belgium: Council of Europe. Str. 29-38.
Garner, Robert
2005 Animal Ethics. Cambridge: Polity Press.
Habjan, Urška
38
2004 'Vegetarijanstvo kot življenjski stil.' Neobjavljeno diplomsko delo.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Ingold, Tim
1994 What is an animal? London: Routledge.
Jainizem: nenasilje, preprostost in zmernost
2007 'Jainizem: nenasilje, preprostost in zmernost.' Internetni vir:
http://www.pozitivke.net/article.php/Duhovna_Rast_Nenasilje_Jainizem_Zmernost,
27.6.2007.
Joy, Melanie
2008 Strategic Action for Animals: A Handbook on Strategic Movement Building,
Organizing, and Activism for Animal Liberation. New York: Lantern Books.
Kolar, Roman
2006 'Animal experimentation.' Ethical Eye: Animal Welfare. Council of Europe
Publishing, ur. Belgium: Council of Europe. Str. 65-78.
Lah, Miha
2006 'Pravice živali.' Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Pravna fakulteta.
Marcus, Erik
39
2011 The Ultimate Vegan Guide: Compassionate Living Without Sacrifice.
United States of America: Vegan.com.
North American A.L.F Supporters Group
2012 'Animal Liberation Front (A.L.F.): Frequently Asked Questions.' Internetni
vir: < http://www.hedweb.com/alffaq.htm>, 20.4.2012.
Noske, Barbara
2012 'The Animal Question in Anthropology: A Commentary.' Internetni vir:
http://www.upc-online.org/thinking/anthro.htm, 4.4.2012.
O kampanji
2012 'O kampanji.' Internetni vir: http://www.ohranimocebele.si/default.asp?sif_co=5, 10.5.2012.
Persič, Evelina
2008 'Družbeni razlogi vegetarijanskega preobrata.' Neobjavljeno diplomsko delo.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Pribac, Teja Brooks
2008 Kratek vodnik po veganskih nakupih. Padna: samozaložba.
Roberts, J.J.
1986 Against All Ods: Animal Liberation 1972-1986. London: Arc Print.
40
Silberman, Morton S.
1988 'Animal Welfare, Animal Rights: The Past, the Present and the 21st
Century.' The Journal of Zoo Animal Medicine. 19 (4): 161-167.
Singer, Peter
1985 'Ethics and the New Animal Liberation Movement.' V: In Defense of
Animals. Peter Singer,ur. New York: Basil Blackwell. Str. 1-10.
Singer, Peter
2008 (1993) Praktična etika. Ljubljana: Krtina.
Stop specizmu!
2012 'Što je abolicija?' Internetni vir: http://stopspecizmu.org/index.php/clanci/81-sto-je-abolicija, 9.5.2012.
Veganska iniciativa
2012 'Cilj veganstva.' Internetni vir: <http://www.veganstvo.net/veganstvo/ciljiveganstva/>, 25.3.2012.
Veganska iniciativa
2012 'Zakaj vegani pravimo NE medu?' Internetni vir:
http://www.veganstvo.net/ali-ves/med/, 5.5.2012.
41
Veganska iniciativa
2012 'Veganstvo in okolje.' Internetni vir: http://www.veganstvo.net/okolje/,
25.3.2012.
Zamir, Tzachi
2007 Ethics and the Beast: A Speciesist Argument for Animal Liberation.
Princeton: Princeton University Press.
42
9. PRILOGE
Priloga 1 (izjava o avtorstvu)
Izjava o avtorstvu
Spodaj podpisana Sabina Turk izjavljam, da je diplomsko delo Etika veganstva in
veganstvo kot oblika aktivizma v celoti moje avtorsko delo in da so vsi viri in literatura
korektno navedeni.
Ljubljana, 28. maj 2012
Sabina Turk
43
Priloga 2 (dovoljenje objave)
Izjava kandidatke
Spodaj podpisana ________________________________________ izjavljam, da je
besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in dovoljujem objavo
diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.
Datum:
Podpis:
44
`