REVIJA ARHITEKT TIPOGRAFSKA ANALIZA

REVIJA ARHITEKT
TIPOGRAFSKA ANALIZA
seminarska naloga
Teorija tipografije, Naravoslovnotehniška fakulteta, šol. leto 2012/2013
Eva Rajšter, 25080198, Fakulteta za arhitekturo
Mentorica: izr. prof. dr. Klementina Možina
UVOD
Pri tipografski analizi sem se osredotočila na naslovnice revije Arhitekt in na pisave, ki so se
uporabljale v člankih. Oboje se je oblikovno skozi svojih 13 let izhajanja precej spreminjalo. Zvrstilo
se je pet različnih pisav. Te pisave sem v analizi razvrstila v ustrezne črkovne sloge, s pomočjo spletne
strani www.myfonts.com pa tudi poskusila identificirati uporabljene pisave. V prvem poglavju pa
sem predelala teorijo tipografije, predvsem dele črk in črkovne sloge, črpala sem iz dela Knjižna
tipografija (2003).
2
RAZVOJ KNJIŽNE TIPOGRAFIJE V ZAHODNI EVROPI
povzetek teorije iz Možina: Knjižna tipografija
DELI ČRKE
Razvoj tipografije se precej naslanja na sloge v umetnosti, ki so značilni za posamezno zgodovinsko
obdobje. Tipografi so v črke vnesli značilnosti obdobja, v katerem so delovali. Oblika pisav pa ni
odvisna samo ob umetniškega obdobja, ampak tudi od tehničnega napredka tako v tiskarstvu kot v
razvoju vrst papirja. Vpliv umetnostnih slogov z začetka 20. stoletja je povzročil, da je pisava, ki je
bila v osnovi izdelana za tiskovine, postala primerna tudi kot knjižna tipografija.
Pionir na področju tiskarstva je Gutenberg, ki je namesto črk, vrezanih v lesene plošče, začel z
ulivanjem premičnih črk iz svinčene zlitine. Velikost in posamezni deli črk so poenotili in tako
omogočili hitrješo produkcijo.
Svinčena črka je imela deblo, na katero je bila ulita podoba črke.
Tekst so postavili v kovinski okvir (sestavek), ki so ga vstavili v tiskarsko stiskalnico, namazali s
črnilom in odtisnili. S tehnološkim razvojem pa se je spremenila tudi črka - ta v svoji digitalizirani
obliki ni več otipliv predmet, pri računalniški obdelavi so ostali pomembni samo še deli, ki jih
poznamo z glave tipografskega ulitka - podoba črke, črkovna črta, presledek ob črki, meso, velikost
oziroma stopnja črke in širina črke.
3
V preteklosti na slovenskem območju ni bilo črkolivnic in oblikovanja črk, zato nekateri deli
črk v slovenskem jeziku nimajo ustreznih izrazov, ampak so poimenovani opisno. Z razvojem
računalniškega oblikovanja črk se je pojavila potreba po poimenovanju nekaterih delov črk.
4
RAZLIČICE ČRKE
Črke ene pisave so navando izdelane v več različicah. Vse različice ene pisave sestavljajo družino te
pisave. Najpogostejše različice so navadna, kurzivna, polkrepka in krepka. Sodobna tehnologija pa
omogoča lažjo in hitrejšo izdelavo še večih različic, vse od ultra svetle do ekstra krepke.
ČRKOVNI SLOGI OZIROMA SKUPINE PISAV
Najprimernejša delitev črk v črkovne skupine je razporeditev po zgodovinskih obdobjih, v katerih
so bile posamezne skupine črk oblikovane, saj so izraz umetnostnih slogov obdobja, v katerem so
nastale. Zgodovinska razdelitev skupin pisav, ki se uporablja danes, je različna od avtorja do avtorja.
Razvrstitev črk v skupine pisav je pomembna zaradi njihove uporabe, saj če poznamo značilnosti
posameznega črkovnega sloga, bomo znali uporabiti črke različnih črkovnih slogov skupin pisav v
različnih tiskovinah.
Slovenci latinico delimo na dva glavna črkovna sklopa: sklop pisav s tankimi in podebeljenimi
potezami ter sklop pisav s skoraj enako ali enako debelimi potezami (tehnični slog).
Prvi sklop delimo na štiri skupine, imenovane po zgodovinskih obdobjih, v katerih so nastale in
katerih oblikovne značilnosti so opazne. Slovensko poimenovanje in klasifikacija je prilagojena
mednarodni razvrstitvi pisav v posamezne skupine pisav:
I. skupina: beneške renesančne pisave (1470 - 1500),
II. skupina: francoske renesančne pisave (1495 - 1757),
III. skupina: baročne pisave (1757 - 1790), in
IV. skupina: klasicistične pisave (1790 - 1900).
Časovna obdobja navedenih skupin podajajo okvirno letnico začetka oziroma razvoja posameznih
skupin pisav in letnico, do kdaj naj bi bila večinoma uporabljana posamezna skupina pisav.
V 20. stoletju so uporabljali vse skupine pisav in njihova uporaba ni bila več omejena na časovno
obdobje, v katerem so prvotno nastale; enako velja še danes.
Drugi sklop (tehnični slog) delimo na dve skupini:
V. skupina: egipčanske pisave oz. pisave z oglatimi serifi (1815 ->)
VI. skupina: linearne pisave (1819 -> )
5
Po mednarodni klasifikaciji pisav in po nemškem standardu je skupina linearnih pisav razdeljena na
štiri podskupine:.
1. podskupina: zgodnje linearne pisave,
2. podskupina: dodelane linearne pisave,
3. podskupina: geometrijske linearne pisave, in
4. podskupina: humanistične linearne pisave.
Sledijo še tri skupine pisav:
VII. skupina: dekorativne oz. akcidenčne pisave,
VIII. skupina: rokopisne pisave, in
IX: skupina: risane pisave.
V skupino dekorativnih pisav prištevamo črke posebnih oblik, npr. votle, črtkane, osenčene,
podvojene in druge. Med rokopisne pisave štejemo tiste, ki so posnete po klasičnih kaligrafskih
pisavah, napisane z različnimi pisali. V zadnjo skupino uvrščamo tiste, ki so posnete po pisavah,
napisanih s čopičem, trsko ipd.
Gotske pisave
Gutenberg je na svojih prvih premičnih črkah upodobil pisavo tekstura. Namen začetnih tiskarjev je
bil, da bi bile tiskane knjige čimbolj podobne rokopisnim, zato so tudi uporabljali pisave, ki so bile
podobne rokopisnim pisavam tedanjega časa.
Prve knjige so bile natisnjene v gotskih pisavah: teksturi, rotundi in schwabacher ter bastardah
(mešanica različnih tipov pisanja).
Prve gotske črke v Franciji so natisnili leta 1486, značilna gotska pisava, uporabljena približno do
leta 1500, je bila lettre batarde (bastarda). Pisava se je močno razlikovala od gotskih pisav tedanjega
časa. To je bila francoska kurzivna gotska pisava.
Pisava bastarda, ki jo je natisnil William Caxton
Tisk je v Angliji leta 1476 vpeljal tipograf in tiskar William Caxton. Črke, ki jih je stavil, spadajo
med gotske pisave. Uporabljal je osem pisav, ki jih je razdelil v dve skupini: lettre batarde in lettre de
forme. Dikcijo in pravopis, ki ju je določil, je uporabljal v vseh svojih izdajah. S tem je pomembno
prispeval k poenotenju angleškega jezika.
Vsi angleški tiskarji so do konca 15. stoletja v svojih tiskih uporabljali gotske pisave, največ lettre de
forme.
V prvih dveh slovenskih knjigah (Katekizem in Abecedarij) iz leta 1550 so bile za besedilo v
slovenskem jeziku uporabljene gotske pisave. Abecedarij iz 1555 pa je bil v celoti natisnjen v
renesančni pisavi, saj je Trubar uvidel, da so za slovenski jezik primernejše renesančne kot gotske
pisave.
6
Renesančne pisave
Renesančne pisave spadajo v sklop pisav s tankimi in podebeljenimi potezami. Značilnost
renesančnega sloga so poševno oblikovane okrepljene poteze. Serifi pri minuskulah b, d, h, i, j, k, l, m,
n, p, r, u so pod kotom 45º, pri verzalkah prehajajo v rahlo zaokroženo glavno potezo. Prečna poteza
pri minuskuli e je pri zgodnjih renesančnih pisavah največkrat poševno potegnjena in precej nad
sredino.
Renesančne pisave so razvijali v Italiji, najbolj na območju Benetk, in v Franciji. Zato jih delimo na
dve skupini - beneške renesančne pisave in francoske renesančne pisave. Zgodnje oblike renesančnih
pisav, ki so nastajale v Benetkah, so uvrščene v prvo skupino teh pisav. Francozi so od Benečanov
sprejeli renesančne pisave, in jih nekoliko preoblikovali, zato so uvrščene v svojo skupino.
Prva tiskana renesančna pisava je iz leta 1465 na odtisih nemških tiskarjev Konrada Sweynheyma in
Arnolda Pannartza. Uporabila sta prehodno pisavo med gotico in humanistično minuskulo - skoraj
humanistično pisavo.
Popolno dovršenost izkazuje renesančna pisava iz leta 1470 francoskega tiskarja Nicolasa Jensona.
Njegova pisava je še obdržala značilnosti humanistične rokopisne pisave, ki jo dopolnjujejo jasna
razmerja. Značilnosti pisave so dobra čitljivost, mehke oblike in v celoti enotna sivina. Jensonova
pisava je bila hitro sprejeta in v drugih tiskarskih delavnicah so jo pogosto posnemali.
Renesančna pisava Nicolasa Jensona
William Morris, utemeljitelj gibanja arts and crafts, oblikovalec, je imel Jensonovo pisavo za najbolj
berljivo, in je tudi svojo golden type izdelal po njegovem vzoru. Za pisavo so značilne precej široke
poteze. Tudi Stanley Morison (tipograf in tipografski obilkovalec) je poveličeval Jensonovo pisavo.
Zanj sta bila kakovost vrezovanja, ulivanja in stavljenja Jensonove pisave ter sama oblika črk zgled za
popolno knjigo.
Eric Gill pa je, za razliko od Morrisa in Morisona, menil, da so Jensonove pisave za hitro branje
neuporabne, ker postanejo nečitljive. Prepričan je bil, da so za sodobne časopise in akcidenčne
tiskovine primerne samo “moderne” pisave, med katere je prišteval pisave 19. stoletja.
Za Aldusa Manutiusa, tiskarja, je bila izdelana prva renesančna kurzivna pisava, leta 1501, kurzivna
pisava aldine. Razvoj kurzivne pisave je spodbudila popularna uporaba manjših, žepnih knjig.
Kurzive so bile samo minuskule, verzalke so bile pokončne.
7
Renesančna kurzivna pisava aldine
Renesančne pisave so v Franciji nad gotskimi začele prevladovati šele v prvi polovici 16. stoletja.
Najbolj poznano renesančno pisavo je izdelal francoski črkorezec in tipograf Claude Garamond
(1480-1561). Njegove prve črke so bile zasnovane na Manutiusovi pisavi iz knjige De Aetna iz leta
1495. Garamondove številne renesančne in kurzivne pisave, ki so nastale med letoma 1539 in 1545,
so bile izdelane v več velikostih.
Renesančna pisava Garamond
Imajo posebnosti, ki so značilne in prepoznavne samo za njegove pisave in jih pisave njegovih
predhodnikov niso imele. Za malo črko e je značilna protioblika, mala črka a je ozka, verzalke so
sorazmerno večje od minuskul, kurzivne vezalke se nagibajo pod različnimi koti.
Beneške renesančne pisave (zgodnje renesančne pisave)
Renesančne pisave Sweynheyma, Pannartza, Johanna, Wandelina de Spire in Jensona se uvrščajo
med beneške renesančne pisave. Značilnosti zgodnjih renesančnih pisav:
• osnovne poteze so vertikalne,
• okrogla podebeljena poteza ima skoraj obliko kroga,
• poteza se spreminja v podebelitvi (kot pri pisanju s peresom),
• zmerna višina srednjega črkovnega pasu,
• izrazito poševen zgornji serif pri minuskulah,
8
• rahlo poševna spodnja serifa na obeh straneh glavne poteze,
• nenadno zaključena, s peresom oblikovana zaključna poteza, prečna poteza pri minuskuli e je
poševna.
Splošno so bile črke široke. Pisave so bile izdelane samo v eni, navadni različici, kurzivnih in krepkih
črk še niso poznali.
Črke beneške renesančne pisave
Črke francoske renesančne pisave
Francoske renesančne pisave (kasnejše renesančne pisave)
Najbolj znano pisavo te skupine je izdelal Garamond.
Značilnosti kasnejših renesančnih pisav (izdelanih po letu 1500):
• poteze črk so postale mehkejše,
• zgornji serifi so oblikovani bolj trikotno,
• spodnji serifi so krajši,
• zaključne poteze imajo mehkejši, ne več nenaden zaključek,
• prečna poteza pri minuskuli e je ravna,
• verzalke so pogosto nižje kot male črke, ki segajo tudi v zgornji črkovni pas (npr. b, d, f, h, k, l).
Baročne pisave
Baročne pisave spadajo v sklop pisav s tankimi in podebeljenimi potezami. Značilne so večje razlike
v debelini osnovnih oz. podebeljenih potez in tankih potez, kot pri renesančnih pisavah. Podebeljene
poteze so že skoraj pokončne. Serifi malih črk b, d, h, i, j, k, l, m, n, p, r, u so manj poševni. Prečna
poteza minuskule e je ravna in nad sredino.
Značilnosti:
• os glavne poteze se razlikuje pri vsaki pisavi,
• osnovna poteza pri kurzivnih črkah je pod kotom od 15º do 20º,
• povečana je razlika v širini tankih in podebeljenih potez,
• zaključne poteze se končujejo mehko,
• zgornji serifi so manj poševni,
• zgornji serifi pri kurzivah so bolj ravni.
9
Črke baročne pisave
Klasicistične pisave
Klasicistične pisave spadajo v sklop pisav s tankimi in podebeljenimi potezami. Pisave te skupine
imajo največjo razliko med tankimi in podebeljenimi potezami. Zanje so tudi značilni vodoravni
serifi. Poteze črk so geometrične in simetrične, podebelitve okroglih potez so oblikovane popolnoma
pokončno in so na notranji strani skoraj povsem ravne. Osi črk so pokončne. Prečna poteza
minuskule e je ravna in še nekoliko nad sredino.
Značilnosti klasicističnih pisav:
• največja razlika med tankimi in osnovnimi, podebeljenimi potezami,
• nenadni prehodi med potezami,
• okrogle podebeljene poteze imajo zopet obliko kroga,
• serifi so tanki in ravni.
Črke klasicistične pisave
10
Egipčanske pisave oziroma pisave z oglatimi serifi
Renesančne, baročne in klasicistične pisave (sklop pisav s tankimi in podebeljenimi potezami) naj
bi bile predvsem pisave učenjakov in književnikov. Egipčanske pisave oz. pisave z oglatimi serifi in
linearne pisave (sklop pisav s skoraj enako oziroma z enako debelimi potezami) so bile predstavljene
kot pisave tehnikov in inženirjev. Zato sta ta dva črkovna sloga dobila skupno ime - tehnični slog.
Pisave tehničnega sloga so nastajale pod vplivom umetniških gibanj, ki so bila značilna za 19.
in 20. stoletje: realizem, naturalizem, impresionizem, ekspresionizem, art nouveau, art deco,
konstruktivizem, kubizem, pop art, op art idr.
Poteze črk egipčanskih pisav so pogosto skoraj enako debele. Serifi so pravokotne črte. Med njimi in
osnovnimi potezami je le majhna razlika v debelini. Prečna poteza črke e je ravna in leži v sredini ali
malo višje.
Črke egipčanske pisave
Pri starejših egipčanskih pisavah ima mala črka b posebnost: ima zgornji serif, spodnjega serifa pri
glavni potezi nima. Rezultat je opazna praznina, kadar je črka b takoj za predhodno črko. Minuskula
k večkrat učinkuje premočno, zaradi močnih serifov. Mala črka g pa je velikokrat brezoblična.
Neustrezno oblikovane poteze so bile običajna pomanjkljivost starejših oblik egipčanskih pisav.
Poteze zgodnjih egipčanskih pisav so bile zelo široke. Izdelane so bile samo v krepki ali ekstra krepki
različici. Šele kasneje so oblikovali tudi različice s tanjšimi potezami: ekstra svetle, svetle, tanke,
navadne, polkrepke pisave.
Prvotno so pisave te skupine (pa tudi linearne pisave) uporabljali za napise na trgovinah, na plakatih,
prodajnih katalogih, propagandnem materialu in za tiskane oglase. Redko so egipčanske črke
uporabljali za naslove v časopisih. Na splošno je bila to pisava za reklame.
S pojavom pisav clarendon in ionic v začetku 20. stoletja so egipčanske pisave postale uporabne tudi
v časopisih.
Za 19. stoletje je značilna tudi uporaba različnih barv v tipografiji. Uporabo različnih barv,
tudi svetlejših in manj intenzivnih, so omogočile krepke črke tehničnega sloga. Velike razlike v
podebelitvi potez črk (kar je značilno za renesančne, baročne in klasične pisave) bi vidnost črke še
poslabšale.
11
Linearne pisave
Linearne pisave spadajo v sklop pisav s skoraj enako ali enako debelimi potezami (tehnični slog).
Poteze črk linearnih pisav so skoraj povsem enako debele. Linearni črkovni slog nima serifov. Prečna
poteza minuskule e je ravna in je v sredini.
Skupina linearnih pisav je razdeljena na štiri podskupine:
• zgodnje linearne pisave (grotesque)
Sem spadajo pisave, ki so nastale v 19. stoletju. Poteze teh pisav imajo manjšo razliko v
podebelitvi. Okrogline so široke in s-poteza pri črkah s, S, š in Š je navadno zelo stisnjena.
Verzalka R ima pogosto zavit spodnji krak, verzalka G ima večkrat peto. Zaključki okroglih
potez so navadno ravni. Primer: pisava grotesque
• dodelane linearne pisave (neo-grotesque)
Razlika v podebelitvi potez je manjša kot pri zgornjih. Razmerja črk teh pisav so pravilnejša.
S-poteze črk s, S, š in Š so bolj odprte. Minuskula g ima podaljšek v spodnji črkovni pas pogosto
odprt. Zaključek okroglih potez je navadno obel. Primer: pisavi helvetica in univers
• geometrijske linearne pisave - zasnovane na geometrijskih likih kroga in kvadrata (geometric)
Pisave imajo navadno nizek srednji črkovni pas. Minuskula a ima pogosto enostavno obliko, ki je
sestavljena iz kroga (oz. skoraj kroga) in pokončne poteze. Primer: pisavi futura in erbar
• humanistične linearne pisave (humanist)
Te pisave imajo več značilnosti rokopisnih rimskih pisav in humanističnih minuskul kot pa
zgodnjih linearnih pisav. V podebelitvi potez je vidna razlika. Minuskula a ni več oblikovana
enostavno, minuskula g nima več odprtega podaljška v spodnji črkovni pas. Primer: gill sans in
optima
Črke linearne pisave
Na razvoj linearnih pisav je močno vplival angleški kaligraf 20. stoletja Edward Johnston, ki je
oblikoval napise za londonskih podzemniš železniških postajah. Črke naj bi bile enostavne oblike in
v slogu 20. stoletja. Črka o je popoln krog. Tudi okrogline preostalih črk so del kroga. Bil je posebno
pazljiv pri določanju razmerja med srednjim ter zgornjim in spodnjim črkovnim pasom. Zato se
njegove minuskule odlikujejo z dobro berljivostjo, kar ni bilo značilno za predhodne linearne pisave.
Angleški kipar Eric Gill je leta 1928 oblikoval pisavo gill sans, ki ima tudi kaligrafske značilnosti.
V pisavi je viden Johnstonov vpliv. Po drugi svetovni vojni so Britanske železnice uporabile Gillovo
linearno pisavo v vseh svojih tiskovinah, voznih redih, vozilih in na napisih železniških postaj.
12
V grafičnem oblikovanju je imela veliko vlogo pisava helvetica. Izdelana je bila leta 1957 za podjetje
Haas. Pojavljala se je na plakatih in knjižnih ovitkih, v časopisnih ovitkih ter na embalaži.
Popularnost helvetice je delno zasenčila Frutigerjeva pisava univers. Obe sta predstavnici t.i.
švicarske tipografije. Pisava univers je bila izdelana v največ različicah, od ultra svetlih do ekstra
krepkih ter od zelo zožane do izredno razširjene oblike.
13
REVIJA ARHITEKT
Revija je začela izhajati leta 1951 in je bila na voljo do leta 1963. Ta čas velja za čas “izgradnje
socializma” kot enega najpomembnejših nosilcev družbenega udejstvovanja pri nas.
Skupina najnaprednejših arhitektov takrat je na iniciativo arhitekta Ravnikarja leta 1951 osnovala
strokovno revijo Arhitekt, ki si je prizadevala za priznanje arhitekture kot stroke in arhitekta v
družbenem življenju. Poleg Ravnikarja sta bila v iniciativnem odboru še arhitekta France Ivanšek in
Danilo Fürst (Koselj, str. 153).
Arhitekt je pokrival urbanistične in arhitekturne vsebine ter oblikovanje izdelkov oz. uporabno
umetnost. Revija je bila je “nekak vizualni ideogram nujnih skupnih izhodišč ter povezav urbanizma,
arhitekture, krajinskega oblikovanja in vizualnih komunikacij” (Vodopivec, str. 100).
TIPOGRAFSKA ANALIZA NASLOVNIC REVIJE ARHITEKT
V času izhajanja revije se beseda Arhitekt na naslovnici pojavi v različnih pisavah. Tudi pisava v
člankih se z različnimi izdajami revije spreminja. Uporabljenih je pet različnih pisav, ki se med
sabo tudi slogovno razlikujejo. Ker se pisave na nekaterih naslovnicah ponavljajo, bom za vsako
predstavila en primer naslovnice revije. Z analizo bom začela od najstarejše številke do najnovejše.
Vsako pisavo sem tudi poskusila identificirat preko spletne strani www.myfonts.com in predstavljam
tudi “njihove” ugotovitve.
Naslov revije Arhitekt, 01/1951
Pisava Onyx MTStd, www.myfonts.com
Prva številka revije je izšla v letu 1951. Vsebinsko se je ukvarjala z bolj splošnim vprašanji o
arhitekturi, urbanizmu in zgodovini.
Pisavo za naslov bi uvrstila med klasicistične pisave, saj je razlika med tankimi in podebeljenimi
potezami zelo vidna. Ima vodoravne serife. V tej besedi okroglih potez ni, zato težko govorim o
njihovi pokončnosti, je pa vidno, da so osi ostalih vidnih črk pokončne. Med potezami so nenadni
prehodi, ki so tudi ena izmed značilnosti klasicističnih pisav. Napis je v celoti napisan v verzalkah.
Pisavo sem skušala identificirati preko spletne strani www.myfonts.com. V odgovor sem dobila
pisavo Onyx MTStd, ki pa se od pisave na reviji razlikuje v tem, da je višja in ožja, ostale lastnosti
(kot so serifi, podebelitve, lastnosti pri črki A, R, K) pa so enake.
Naslednja številka revije, ki jo predstavljam, je dvojna številka revije iz leta 1954. Pisava je drugačna
od prej omenjene.
Naslov revije Arhitekt, 12-13/1954
Pisava Ingeborg Fat Italic, www.myfonts.com
14
Pisavo bi uvrstila med kurzivne klasicistične pisave. V prid temu govori značilnost, da so razlike med
tankimi in podebeljenimi potezami. Zaključne poteze se končujejo mehko. Lastnost napisa, ki pa ni
značilna za klasicistične pisave, pa je, da serifi niso tanki in vodoravni, prehodi so mehki in povezani.
Tudi prečna poteza minuskule e ni ravna.
www.myfonts.com je pri primerjavi našel eno pisavo, ki najbolj ustreza pisavi iz revije, in sicer
Ingeborg Fat Italic. Pisavi nista enaki, razlika je predvsem opazna pri minuskuli e, kjer je v pisavi na
naslovnici notranji del črke večji. Kaplja pri črkah r in k je pri tej pisavi tudi manj izrazita, in črka k
je širša.
Ker je pisava kurzivna in ne normalna različica, je primerna za poudarke v tekstu, ne pa za daljše
zapise.
Z naslovnico, ki sledi, se začnejo pojavljati napisi v linearnih pisavah in v pisavi z oglatimi serifi.
Naslov revije Arhitekt, 15/1954
Pisava Grotesk Nr9 SH-Bol Con,
www.myfonts.com
Pisavo na tej naslovnici sem uvrstila med linearne pisave. Pisava ima enako debele poteze in je brez
serifov. Prečna poteza minuskule e je ravna in je v sredini.
Pisava, ki najbolj ustreza pisavi na naslovnici revije, je Grotesk Nr9 SH-Bol Con. Kljub temu je med
pisavama nekaj razlik: zgornji črkovni pas je pri pisavi Grotesk višji (kar je najbolj vidno v razmiku
med glavno potezo in piko pri črki i) in glavne poteze črk so rahlo tanjše.
Pisava na naslednji naslovnici je tudi linearna pisava, njene poteze so enako debele in črke so brez
serifov. Pisava je primerna za daljše tekste.
Odgovarjajoča pisava je Pisava Grotesque MT Extra Condensed, ki se od pisave na naslovnici
razlikuje le po tem, da ima črke bolj razprte.
Naslov revije Arhitekt, 18-19/1956
Pisava Grotesque MT Extra Condensed,
www.myfonts.com
Zadnji napis, ki sem ga analizirala je iz naslovnice revije iz leta 1960. Pisavo sem uvrstila v skupino
pisav z oglatimi serifi.
Naslov revije Arhitekt, 3/1960
Pisava Geometric Slabserif 712 Bold,
www.myfonts.com
15
Poteze črk so enako debele, serifi so pravokotne črte. Med serifi in glavnimi potezami je majhna
razlika v debelini. Pisava je v krepki različici, uporabljene so verzalke, in kot taka je primerna le za
naslove ali krajše oznake, ne pa za daljša besedila.
Tako kot pisava na naslovnici revije, se je spreminjala tudi pisava naslovov in tekstov v notranjosti. Ti
tudi niso bili nujno enako kot na naslovnici.
Primer pisave za naslov in tekst članka, 1951-1953
V tem primeru je naslov uvrščen v skupino pisav z oglatimi serifi, kljub temu, da so vidne razlike
med potezami. Serifi so pravokotne črte, pisava je krepka. Posebnost je črka š, ki je s strešico enako
velika kot ostale verzalke.
Pisavo podnaslova sem uvrstila med kurzivne klasicistične pisave, saj so razlike med tankimi in
podebeljenimi potezami izrazite. Pisavo teksta sem tudi uvrstila med klasicistične pisave. Osnove
poteze te pisave so vertikalne. Poteze črk se spreminjajo v podebelitvi, med potezami je opaziti
nenadne prehode. Serifi so tanki.
V letu 1954 spet pride do spremembe pisave znotraj revije. Pisava naslova naslednjega članka je
enaka kot pri drugo-omenjeni naslovnici revije. Torej spada med klasicistične pisave, z očitnimi
razlikami med tankimi in podebeljenimi potezami in mehkim zaključevanjem potez.
Pisava teksta je enaka kot pri prejšnjem primeru, podnaslov pa je krepka verzija enake pisave, kot je
pisava teksta.
Primer pisave za naslov in tekst članka,, 1954
Naslednja sprememba je prinesla naslove člankov v slogu linearnih pisav, z enako debelimi potezami
16
in pisavo brez serifov, medtem ko je pisava teksta še vedno ne-tehnična, uvrstila sem jo med
klasicistične pisave.
Primer pisave za naslov in tekst članka,, 1955 - 1959
Z letom 1960 se je pisava teksta znotraj revije spet spremenila.
Primer pisave za naslov in tekst članka,, 1960 - 1963
Pisavo naslova bi, tako kot pisavo z naslovnice iz 1960, uvrstila med pisave z oglatimi serifi. Poteze
črk so tudi tukaj enako debele, serifi so pravokotne črte. Med serifi in glavnimi potezami sicer je
razlika v debelini, vendar je ta razlika majhna. Pisava je v krepki različici, uporabljene so verzalke.
Podnaslov “Arhitekt Danilo FÜrst” je v slogu linearnih pisav, saj je brez serifov in njene poteze so
enako debele. Enako velja za pisavo teksta.
17
ZAKLJUČEK
Revija Arhitekt je s svojim naslovnim napisom povzela klasicistične in tehnične črkovne sloge.
Enako kot se je spreminjala naslovnica revije sama, se je z njo tudi stil pisave tako na naslovnici
kot pisave, uporabljene v člankih. Glede na to, da izdaje večinoma niso bile tematske, spremembe
pisave ne moremo povezati s temo, ki jo je revija v tisti izdaji obravnavala, ampak z oblikovanjem
naslovnice.
Izdaje se začnejo s klasicističnim črkovnim slogom napisa imena revije na naslovni strani. V četrtem
letu slog preide v tehnični slog, najprej zaide v linearne pisave, nato v pisave z oglatimi serifi, zadnja
izdaja revije pa spet za naslov uporabi linearno pisavo. Pisave naslovov in tekstov člankov so tudi
prehajale med slogi, najprej s tehničnega sloga pri naslovih in klasicističnega za tekst, do obratnega
primera nekje na sredini izdajanja revije. V zadnjih letih izdajanja pa je tehnična pisava prešla iz
naslovnic v članke.
18
VIRI IN LITERATURA
Arhitekt : revija za arhitekturo, urbanizem in oblikovanje izdelkov, letn. 1951. št. 1
Arhitekt : revija za arhitekturo, urbanizem in oblikovanje izdelkov, letn. 1954, št. 12-13
Arhitekt : revija za arhitekturo, urbanizem in oblikovanje izdelkov, letn. 1954, št. 15
Arhitekt : revija za arhitekturo, urbanizem in oblikovanje izdelkov, letn. 1956, št. 18-19
Arhitekt : revija za arhitekturo, urbanizem in oblikovanje izdelkov, letn. 1960, št. 3
Koselj, N., Arhitekt Danilo Fürst /oris zhivljenja in dela/. Ljubljana: Revija SRP letn. 1997, št. 21-22
Morison, S., Letter Forms: Typographic and Scriptorial, Vancouver: Hartley & Marks, 1997
Možina, K., Knjižna tipografija, Ljubljana, Filozofska fakulteta, Naravoslovnotehniška fakulteta,
2003
Vodopivec, A. et al, “Ali mora biti ta hiša ravno taka?”, Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo
WhatTheFont, dostopno na http://www.myfonts.com/WhatTheFont/, 07.01.2013
19
`