Gledališki abonma - Kulturni center Janeza Trdine

1
Vsebina
2
Uvodni nagovor župana
3
Uvodni nagovor direktorice
5
Gledališki abonma
19
Glasbeni abonma
31
Otroški abonma
41
Vpisovanje abonmajev
42
Cene abonmajev in vstopnic
43
Darilni bon
44
Sedežni red
2
Prihaja sezona novih kulturnih priboljškov!
Kulturni dogodki so prijetna dopolnitev in popestritev vsakega kraja in vsake
družbene skupine. Skrbno in odgovorno jih v naše okolje vnaša tudi Kulturni
center Janeza Trdine, ki nas vabi na številne glasbene, gledališke, likovne,
plesne in ostale predstave ter dogodke, ki bogatijo naš vsakdan in nam
ponujajo priložnost za sprostitev in tudi nova spoznanja. Pogosto gre za
nevsiljiv preplet izobraževalnih, kulturnih in zabavnih vsebin.
Bogat abonmajski in izvenabonmajski program je namenjen vsem generacijam
– od najmlajših do najstarejših, nekatere predstave so primerne za celo družino
in tako gradijo medgeneracijske mostove. Kultura kot ena temeljnih vrednot razvija in ohranja človekov miselni svet in
življenjski slog. Zato je pomembno, da Kulturni center Janeza Trdine z različnimi
tovrstnimi vsebinami bogati naš prostor in središči kulturne priboljške ter nam
jih v obliki zanimivega kulturnega menija ponuja tudi v novi sezoni.
Naj vas čim večkrat pot načrtno, in kdaj tudi mimogrede, zanese v ta s kulturo
prežet prostor. Veliko užitkov in sprostitve vam želim v hramu, katerega
ustanoviteljica je Mestna občina Novo mesto.
Alojzij Muhič,
župan
3
Vnovič vabljeni v našo družbo!
Razposajeno poletje se počasi že nagiba v jesen in z njo v čas, ko si poleg oddiha
in razvedrilnih užitkov privoščimo malce več drugačnih priložnosti za sprostitev,
druženje, nabiranje novih moči. Da Kulturni center Janeza Trdine vsako jesen
vnovič vabi na številne glasbene, gledališke, likovne ter plesne prireditve, ki
bogatijo naš vsakdan, je že tradicija. Številni obiskovalci naših abonmajskih in
izvenabonmajskih prireditev potrjujete, da kulture ni nikoli preveč. Vaši
spodbudni odzivi so prava nagrada za naše delo in pritrjujejo, da v okviru
danih možnosti, ki jih ponuja naša dvorana, premišljeno izbiramo najboljše
v pisani paleti predstav, ki se uprizarjajo na slovenskih odrih pa tudi onstran
naših meja. Število obiskovalcev na otroških predstavah in prireditvah za
odrasle je za nas potrdilo, da skrbimo, da lahko v našem programu predstavo
po svoji meri najde prav vsakdo. Statistika namreč pravi, da si je vsak občan v
lanski sezoni ogledal vsaj eno predstavo.
V prihajajoči sezoni bomo spet nanizali pester izbor kulturnih dogodkov. Tokrat
smo jih popestrili z novostmi, s katerimi vam prihajamo nasproti in vam še bolj
približujemo kulturni utrip in dogajanja v našem centru. Odslej boste lahko o
vseh prireditvah poizvedovali na prenovljeni spletni strani www.kcjt.si in nam
sproti poročali o vtisih, ki jih bosta o programu in našem delu zaznala vaša
kritična oko in uho. Še več, vstopnico za naše prireditve boste lahko kupili kar iz
domačega naslanjača.
Prijazno vabljeni k ogledu jagodnega izbora predstav, ki smo jih vtkali v
abonmajski program, ki je pred vami. Če še niste prestopili praga našega
kulturnega hrama, dajte si duška s kulturo! Naj statistika prihodnje leto
vnovič potrdi, da kulture res ni nikoli preveč.
Vesna Dular,
direktorica Kulturnega centra Janeza Trdine
4
5
Gledališki abonma
6
José Sanchis Sinisterra: Carmela in Paulino, variete na fino
MGL
8
Julian Barnes: Prerekanja
SNG Drama Ljubljana
10
John Ernst Steinbeck: Ljudje in miši
SLG Celje
12
Edoardo Erba: Maraton v New Yorku
SSG Trst
14 Evald Flisar: Akvarij
Prešernovo gledališče Kranj
16 Jordi Galcerán: Grönholmova metoda
Mestno gledališče Ptuj
6
José Sanchis Sinisterra:
Carmela in Paulino, variete na fino
MGL
Režija
Mare Bulc
Igrata
Gašper Tič
Karin Komljanec
Trajanje
80 minut brez odmora
Foto
Tone Stojko
“/…/ obstaja veliko načinov, kako si lahko mrtev.”
J. Sanchis Sinisterra, Ay, Carmela!
Paulino (Gašper Tič) in Carmela (Karin Komljanec), varietejska umetnika, ki
med špansko državljansko vojno potujeta po podeželju, zatavata na ozemlje,
ki ga nadzorujejo fašisti, Francovi pučisti. V zameno za življenje sprejmeta
varietejski nastop pred frankisti in njihovimi žrtvami, na smrt obsojenimi vojaki
iz Mednarodnih brigad.
Kot je v spremni besedi k slovenski knjižni izdaji te drame zapisal njen
prevajalec Igor Lampret, govori zgodba o umetnosti in eksistenci, ki sta ujeti
med dve vojskujoči se strani.
V Carmeli in Paulinu se porajajo dvomi, slediti samemu sebi ali biti za svoj mir
in svobodo preračunljiv … biti moralen in slediti lastnemu imperativu … biti
distanciran in hkrati vpleten, kakor tisti, ki sodelujejo.
Kjer ni svobode, umetnosti ne more biti; zahteva po izrabi ustvarjalnosti v prid
nekemu režimu terja od umetnika, da se odpove sebi, svoji osebni etiki. Kaj se
zgodi s Carmelo? In kaj s Paulinom?
7
V obdobju med svetovnima vojnama, v drugi polovici tridesetih let, ko se po Evropi
zvrstijo različne diktature, se oči svetovne javnosti zazrejo v nepričakovan spopad v
Španiji. Državljanska vojna ni pomenila le spopada na bojiščih, ampak tudi spopad
nasprotujočih si ideologij, ki se je kazal predvsem v kulturi in umetnosti.
V Španiji sta obstajali dve sili, ki sta se v svojih etično-moralnih modelih izključevali.
Republikanski model je bil osnovan na liberalizmu in je imel kulturo in izobraževanje
za najvišjo vrlino in za ključ pri spreminjanju družbe. Na drugi strani je stal
konservativni model z izhodiščno podporo cerkve, veleposestnikov in velekapitala.
Parlamentarna demokracija je bila v njihovih očeh otrok revolucije, posledica
izločanja vpliva cerkve iz države. Ta model so zagovarjali pučisti, vojaški uporniki
proti republiki. Veliko intelektualcev se je odločilo za podporo eni ali drugi strani,
prostora za nevtralnost preprosto ni bilo. Vseeno je večina stopila v bran republike.
Pomembno vlogo pri širjenju ideologije je imela propaganda (predvsem plakati, sredi
tridesetih pa sta se razvila še zvočni film in radio). Od oktobrske revolucije se je
razvijalo t. i. agitacijsko gledališče, ki ga je v Španiji uporabljala predvsem
republikanska stran. Začele so se razvijati različne gledališke aktivnosti, ki so
postavljale nove temelje v odnosu ljudi do kulture. S podporo vlade sta se razvili
ljudsko in lutkovno gledališče, ki sta delovali v okviru projekta t. i. izobraževalnih
misij. Na področju potujočega gledališča so bile zelo aktivne tudi univerzitetne
gledališke skupine (La Barraca, El Buho). Skupni cilj vseh skupin je bila
decentralizacija in deelitizacija kulture in njeno približanje najširšim množicam.
Predstave so bile dobro obiskane (treba je povedati, da je bila nepismenost zelo
visoka, zato je bilo gledališče, poleg radia, najboljši in skoraj edini način za širjenje
idej med množice).
18. julija 1936 se je začela vojaška vstaja proti republiki in kmalu prerasla v
državljansko vojno. Na začetku se je za kratek čas ustavila vsa gledališka dejavnost,
vendar je kolektiv Nueva escena (Rafael Alberti in María Teresa León) začel
uprizarjati agitacijsko-propagandne predstave. Velik pomen v vojni je imelo potujoče
gledališče, v prvi vrsti kot razvedrilo in da bi dvignilo moralo, uprizarjali pa so
predvsem ideološkopropagandna dela, komedije enodejanke in klasične drame. Tudi
nasprotna, nacionalistična stran je uporabljala gledališče kot medij za širjenje idej
med svoje ljudi: ustanovili so Nacionalno gledališko družbo, ki je uprizarjala
predvsem klasična dela, nastajala pa so tudi propagandna gledališka dela. Teh je
sicer na nacionalistični, frankistični strani manj in so tudi slabša od pisanja na
republikanski strani. Za razumevanje dogajanja med špansko vojno je pomemben
pogled na takratno gledališko dejavnost. Seveda je bilo gledališče podvrženo
pretiravanju in je bilo ideološko zaznamovano na obeh nasprotujočih si straneh.
Oboji so ljubili Španijo in se zanjo borili. Gledališče je bilo dobro sredstvo za širjenje
idej in podžiganje sovraštva do nasprotne strani.
/.../ Gašper Tič je verjetno najmočnejši takrat, ko je Paulinova servilnost rahlo
osmešena, recimo ko z mediteransko zagrizenostjo slavi nepremagljive falangistične
zavojevalce, Karin Komljanec pa v tistih delih, v katerih s posebno toplino in
zmehčanostjo seva neusmerjene rabe sočutja.
// Matej Bogataj, Delo //
8
Julian Barnes:
Prerekanja
SNG Drama Ljubljana
Stuart Huges (Bojan Emeršič), sveže zaljubljeni dolgočasen bančnik, po
naključju seznani zaročenko Gillian (Barbara Cerar) z najboljšim prijateljem
Oliverjem Russelom (Gregor Baković), poklicnim dandijem. Oliver postane
njuna poročna priča, s tem pa nastane ljubezenski trikotnik, poln izdaj,
preobratov in prerekanj.
Junaki Prerekanj pripovedujejo vsak svojo plat zgodbe prepričljivo in duhovito.
Njihova iskrenost in neiskrenost pa tudi distanca in cinizem, ki ne poznajo
meja, jim dajejo razsežnosti dramskih oseb sodobnega časa. Časa, ko se v
ljubezni lahko zgodi vse, ko je ljubezen lahko kar koli, ko ni pravil, ko so denar
in mediji vse, ko sta samostojnost in samota samoumevni. Zato pa ljubezen ni
več samoumevna. Pripovedi Barnesovih junakov se križajo, pletejo rebus, ki
se počasi, kakor Rubikova kocka, spreminja in sestavlja, v vsakem položaju, z
vsakega zornega kota, v vsaki odrski situaciji pa je slika popolnoma drugačna.
In potem se kocka spet zavrti.
9
Režija
Boris Cavazza
Igrajo
Bojan Emeršič
Gregor Baković
Barbara Cerar
Trajanje
105 minut brez odmora
Foto
Peter Uhan
Trije junaki igre: Stuart v odlični izvedbi Bojana Emeršiča,
Gillian, ki jo v vseh njenih ženskih razsežnostih uprizarja
Barbara Cerar, in Oliver, ki ga prepričljivo odigra Gregor
Baković, občinstvu skozi prerekanja in v monologih, na
svoj način in s svojim jezikom pripovedujejo svojo plat
skupne zgodbe, skupnega trikotnika. /.../
// Vilma Prezelj, Nedelo //
/.../ Bojan Emeršič izvede svojega Stuarta z neko ganljivo
mehkobo /.../ Gregor Baković briljira z ironično retoriko,
s katero pa prikriva neko temeljno življenjsko nemoč,
iz katere se nemara rodi tudi neprimerna ljubezen do
Gillian. /.../ Na sredi med obema je Barbara Cerar kot
Gillian, ki se ji stvari bolj dogajajo, kakor da bi sama hote
vplivala nanje /.../.
// Blaž Lukan, Delo //
10
John Ernst Steinbeck:
Ljudje in miši
SLG Celje
Pulitzerjev nagrajenec in nobelovec John Ernst Steinbeck (1902–1968) je eden
najbolj znanih in najbolj branih ameriških romanopiscev 20. stoletja, ki pa je bil
mnogo bolj kot pri literarnih kritikih priljubljen pri svojih bralcih. Svoje zgodbe,
napisane v naturalističnem oziroma realističnem stilu, je pogosto postavil v
okrožje Salinas v Kaliforniji. Njegovo domoljubje je temu območju prislužilo ime
Steinbeckova dežela. V dolini Salinas je danes Steinbeckov muzej.
Steinbeck je pisal v naturalističnem oziroma realističnem slogu, pogosto je pisal
o revnih ljudeh iz delavskega razreda, razkrival je njihovo življenje, življenje
sezonskih delavcev in priseljenih kmetov v času t. i. velike depresije.
Tragedija Ljudje in miši (1937), napisana v obliki kratkega romana, novele, ki
razkriva življenje in sanje dveh priseljenih kmetov, mu je prinesla občudovanje
in priznanje kritikov.
Drama razkriva sanje dveh priseljenih sezonskih delavcev, Georgea (Aljoša
Koltak) in Lennieja (Tarek Rashid), ki se selita s farme na farmo in delata.
Lennie je rahlo retardiran. Sanja o tem, da bosta enkrat privarčevala dovolj
denarja za svojo kmetijo in bosta delala le še zase. Postopno pa se seznanjamo s
11
tragičnim Lenniejevim dejanjem, zaradi katerega sta
morala zapustiti prejšnje delo. Na farmi, kjer delata
zdaj, nekega večera vsi delavci odidejo v bordel, razen
Lennieja in črnca, ki tja ne sme. Zgodi se tragedija,
ki usodno vpliva na življenji Lennieja in Georgea ter
zadnjega postavi pred najtežjo odločitev v njegovem
življenju.
Drama se ukvarja s problemom rasizma,
osamljenosti, predsodkov do duševno bolnih in
razkriva borbo za osebno neodvisnost. Roman Ljudje
in miši je doživel tri filmske upodobitve, leta 1932,
1982 in 1992 z Johnom Malkovichem.
Za celoten literarni opus je leta 1962 John
Steinbeck prejel Nobelovo nagrado za literaturo za
svoje »realistično in fiktivno pisanje, ki združuje
prijeten humor in zdravo družbeno zaznavo«.
Za njegovo najboljše delo velja roman Vzhodno od
raja (1952), ki je tudi njegovo najbolj popularno delo,
v katerem se od družbenih krivic obrne k psihologiji
človeka v dolini Salinas.
Roman Sadovi besa (1939) izhaja iz časopisnega
članka, ki ga je napisal v San Franciscu. Razkriva
usodo revne družine v Oklahomi in njihovo težavno
popotovanje v Kalifornijo. Roman mu je leta 1940
prinesel Pulitzerjevo nagrado. Gledališka priredba
romana pa je postala velika uspešnica.
Igro o razblinjenih sanjah, še toliko bolj
pa o moči prijateljske vezi, je režiser in
scenograf Samo M. Strelec postavil v duhu
njene žanrske naravnanosti – k čemur
prispeva tudi v veliki meri kavbojska, na
hierarhijo razmerij pozorna kostumografija
Lea Kulaša; a je ob tem njene posamezne
segmente uokviril, pravzaprav uvedel z
besedo (posneto branje »prostorskih«
didaskalij) in s samim odrskim dejanjem.
// Ana Perne, Dnevnik //
Režija
Samo M. Strelec
Igrajo
Aljoša Koltak
Tarek Rashid
Miro Podjed
Renato Jenček
David Čeh
Tanja Potočnik
Mario Šelih
Igor Žužek
Rastko Krošl
Igor Sancin
Rado Pavalec k. g. Trajanje
130 minut z odmorom Foto
Damjan Švarc
12
Edoardo Erba:
Maraton v New Yorku
SSG Trst
Zgodba drame Maraton v New Yorku sloni na dialogu med dvema prijateljema,
ki se pripravljata na najznamenitejši maraton na svetu, maraton v New Yorku.
Njun trening se začne kot zabava, kasneje pa se prelevi v metaforo za tek
skozi življenje. Tridesetletna fanta preideta od kratkočasnega pomenkovanja k
izmenjavi mnenj o lastnih življenjskih izkušnjah in težavah. Tek postane torej
povod za razmišljanje o moderni družbi in medčloveških odnosih, veri, ljubezni
in eksistenčnih težavah sodobnega človeka.
V dramski uprizoritvi glavna junaka, ki nimata točno določene identitete,
temveč sta simbola mlade generacije, učinkovito poosebita Primož Forte in
Romeo Grebenšek. Celotno predstavo odigrata, medtem ko tečeta, in s tem
realistično podoživljata maratonske razmere – na to preizkušnjo sta se z
vsakodnevnim treningom pripravljala več tednov. Pri vsem tem namreč ne gre
le za preizkus fizične vzdržljivosti, ampak tudi prilagoditev govora in dihanja
enournemu fizičnemu naporu.
Čista, skoraj hiperrealistična in obenem surrealistična pisava Edoarda Erbe
ponuja enkratno metaforo o življenju. Tek postane prispodoba eksistencialnega
tekmovanja. Ko je sapa krajša, se napetost veča, besede in misli pospešijo z
utripom srca do dramatičnega cilja enournega teka.
13
/.../ Čas Maratona sicer sovpada z dejanskim časom,
besedilo je torej že vnaprej časovno odmerjeno,
vsebuje tudi vmesne meritve; ravno te pa predstavljajo
nedosegljiv ideal, saj je v izpeljavi točnost sekundne
meritve praktično nemogoče doseči. A čeprav zna zaradi
časovne predvidljivosti in kakšne nepredvidene izvedbene
okoliščine odštevalnik delovati moteče, se mlada igralska
dvojica besedilnemu času bliža precej dobro. /.../
// Ana Perne, Dnevnik //
Režija
Miha Golob
Igrata
Primož Forte
Romeo Grebenšek Trajanje
60 minut brez odmora Foto
Agnese Divo
Edoardo Erba se je rodil leta 1954 v Pavii blizu Milana. Živi in dela v Rimu.
Njegova dramska dela bogatijo repertoarje mnogih italijanskih gledališč in
so uprizarjana na vrhunskih italijanskih festivalih. Erba je prejemnik številnih
nagrad, ki jih podeljujejo italijanskim dramaturgom. Dramsko uspešnico Maraton v New Yorku je Edoardo Erba napisal leta 1991.
Prvič je bilo delo uprizorjeno v Parmi leta 1993, kasneje pa je doživelo še nešteto
uprizoritev v Italiji in po vsem svetu, štirinajst prevodov in šest različnih izdaj.
14
Evald Flisar:
Akvarij
Prešernovo gledališče Kranj
Režija
Dušan Mlakar
Igrajo
Vlado Novak
Igor Štamulak
Peter Musevski
Vesna Jevnikar,
Vesna Pernarčič – Žunić
Tine Oman
Darja Reichman
Trajanje
150 minut z odmorom Foto
Damjan Švarc
Slovenski pisatelj, dramatik, prevajalec in urednik Evald Flisar se je rodil v Prekmurju
leta 1945. Študiral je primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter
angleški jezik in literaturo na Chiswick Polytechnic v Londonu. Na svojih pogostih
potovanjih po svetu je obiskal okoli osemdeset držav; dlje časa je živel v Avstraliji,
ZDA, Indiji in Londonu, kjer je preživel 15 let. Poleg pisateljevanja se je na potovanjih
preživljal tudi drugače: v Sydneyu je tri leta vozil podzemni vlak, v Londonu je urejal
Marshall Cavendish Encyclopedia of Science and Invention, v Hollywoodu je pisal
scenarij ...
Med letoma 1995 in 2001 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od leta 1998
je glavni urednik literarne revije Sodobnost. Piše v slovenskem in angleškem jeziku.
V enem od intervjujev na vprašanje, zakaj piše, odgovarja: »Svet je zelo kompleksen,
ni samo objektiven, je hkrati mešanica naših subjektivnih predstav o njem. Doživljati
ga poenostavljeno, enodimenzionalno bi bilo za pisatelja nedopustno. Nič ni tako, kot
se zdi. Vse je lahko eno in drugo hkrati. Pisateljeva naloga, vsaj jaz jo tako pojmujem,
je posredovati to neulovljivo, polikromatsko podobo resničnosti bralcu na tak način,
da zazna naravo sveta in človeškosti kot nekaj sicer strašljivega, a hkrati čarobnega.«
Besede so pri Flisarju vir komičnosti, ki še tako resno temo ali situacijo razelektrijo in
požlahtnijo z distanco in s humorjem.
15
V dramskem besedilu Akvarij se glavni junak Konrad (Vlado Novak) izolira od
zunanjega sveta, saj z njim, kot zatrjuje, noče imeti nikakršnega opravka več.
V varnem zavetju svojega doma je opravil z vsemi iluzijami o svoji družbeni
pomembnosti in o pomembnosti drugih ljudi. Ob salami in prekajenem siru
si želi le še v miru pogledati svoj priljubljeni film Casablanca, kot da bi se v
njem skrival odrešilni ključ ali šifra za to, kako živeti. Vendar mu to ne uspeva
najbolje, saj ni nikakršen samotar in za svoj spopad s sovražnim svetom očitno
še zmeraj potrebuje »publiko«. Konradov čudaški ritual ždenja pred televizorjem
najprej zmoti njegov brezobzirni nečak (Igor Štamulak), temu pa sledi procesija
njegovih sorodnikov, ki od njega nenehno nekaj zahtevajo in želijo. In prav
družina je tista, s katero mora Konrad opraviti in se z njo spraviti, da bi lahko
upravičeno preziral svet in se zgražal nad njegovo pokvarjenostjo. Predvsem pa
mora opraviti sam s sabo, vendar očitno drugače, kot si je to sprva zamislil.
Evald Flisar se v Akvariju – za razliko od Nore Nore, kjer so ga predvsem
zanimali odnosi med moškim in žensko – bolj ukvarja z vprašanjem smisla
bivanja in junakovega odnosa do sveta. Sooča nas s situacijo razočaranega
iščočega človeka, ki se je zavestno umaknil iz plehkega, zbanaliziranega in
spornografiranega sveta – sveta, ki je »iz tira«. In prav na tej točki se nam
nehote vsiljuje asociacija na dva razvpita Konradova dramska predhodnika –
na Molierovega Ljudomrznika in Bernhardovega Izboljševalca sveta.
Dramsko besedilo Evalda Fisarja Akvarij je bilo nominirano
za Grumovo nagrado leta 2004 in 2005.
/.../ Tako je nastala tekoča, v svojem ritmu ves čas ravno
prav živahna predstava, ob kateri bodo nezadovoljni le
redki. Odločilne zasluge za to ima seveda ubrana igralska
zasedba na čelu z gostom Vladom Novakom, ki osrednji
lik – kljub temu da je na odru od prvega do zadnjega
trenutka – odigra z nenehno občutljivo pozornostjo za
najmanjše premene v njegovem razpoloženju. /.../
// Gregor Butala, Dnevnik //
/.../ Nedvomno je Akvarij eno zagonetnejših in težje
uprizorljivih Flisarjevih besedil, pa tu eno tistih, ki
omogočajo različne pristope in interpretacije, ki pa se
nikoli ne izidejo brez ostanka.
// Matej Bogataj, Delo //
16
Jordi Galcerán:
Grönholmova metoda
Mestno gledališče Ptuj
Dramatik in scenarist katalonskega rodu Jordi Galcerán, rojen leta 1964, je v
delu Grönholmova metoda, ki ga je napisal leta 2003, zastavil nekaj aktualnih
vprašanj, ki jih sproščajo vse presenetljivejše in brezobzirno krute psihološke
metode kadrovskih preverjanj in selekcije kandidatov, ki bi se želeli zaposliti v
katerem od prestižnih podjetij ter se s tem kolikor mogoče socialno dvigniti in
utrditi v vse bolj negotovem okolju globalnega kapitalizma. Besedilo
prikazuje sliko sodobnega človeka, ki doživlja evolucijo današnje dobe v
prehodu iz družabnega bitja, stkanega iz čustev, v izolirano bitje razuma, ki
doživlja sočloveka kot sovražnika v večni borbi za pozicijo moči.
Dramaturška zgradba Pirandellovskega »gledališča v gledališču« omogoča
četverici igralcem igro različnih identitet, od skoraj grotesknih do krhkih in
prestrašenih karakterjev, zapletenih v zanimivo in ekstremno zgodbo.
Prvi del predstave ne spominja zgolj slučajno na televizijski resničnostni šov, v
katerem četverica antagonistov deli »survival zonu« in je pri tem izpostavljena
skrajnostnim zunanjim in notranjim vplivom.
V drugem delu karakterji snamejo masko in pokažejo svoj pravi obraz z vsemi
posledicami tega temačnega preizkusa. To, kar za razliko od resničnostnega
šova posreduje Galcerán, spada v etično in estetsko kategorijo in se imenuje
globina.
Eden od temeljnih razlogov velikega uspeha besedila je, da govori o zelo
pomembnih vsebinah na zelo neformalen in »piten« način ter nas neprestano
preseneča z novimi preobrati, s komičnimi in z duhovitimi situacijami ter
zapleti, značilnimi za žanr trilerja.
Predstava igra na več ravneh, osebe igrajo igre med seboj, občinstvo pa je
pozvano, da se iger udeležuje in skupaj z igralci odkriva, kaj je laž in kaj resnica,
ko je to sploh še moč ločiti.
17
Po izjemnem svetovnem uspehu na več kot 20 odrih
Evrope in Amerike je Grönholmova metoda doživela
slovensko praizvedbo v Mestnem gledališču Ptuj.
V igri, ki se ves čas duhovito ter pravim komedijantom v
ustvarjalno radost poigrava z negotovostjo in dvoumjem
med resničnostjo in videzom, se je lepo znašel
partnersko ubran in izenačen igralski kvartet. Alenka
Tetičkovič je odigrala samozavestno domnevno
kandidatko in predstavnico kadrovske službe Mercedes, ki
je od zoprnih nalog ne odtrga niti novica o materini
smrti. Vladimir Jurc je rafinirano vnašal dvome z
resnicami in lažmi domnevno izkušenega kandidata in
kadrovnika Enriqueja, Aljoša Ternovšek pa prav tako,
med drugim tudi z modno masko domnevno
transseksualno usmerjenega kandidata in toreadorsko
nevarnega kadrovnika Carlosa. Kristijan Ostanek je v tem
kontekstu lahko strašljivo izostril samopogubno podobo
na vse strani in brez moralnih zavor ustrežljivega, a kljub
vsemu nazadnje poraženega edinega pravega kandidata
Fernanda.
// Slavko Pezdir, Delo //
Režija
Nenni Delmestre
Igrajo
Alenka Tetičkovič
Vladimir Jurc
Kristijan Ostanek
Aljoša Ternovšek Trajanje
95 minut brez odmora Foto
Damjan Švarc
18
19
Glasbeni abonma
20
Katarzyna Myćka, marimba
22
Gala baletni večer
Društvo baletnih umetnikov Slovenije
23
Perpetuum Jazzile
24
Kurt Weill / Bertolt Brecht: Hrepenenja
Café teater in MGL
26
28
Leipziški godalni kvartet in
Mojca Zlobko Vajgl, harfa
Simon Klavžar, tolkala
Jože Bogolin, tolkala
Simfonični orkester RTV Slovenija in
Anja Bukovec, violina
20
Katarzyna Myćka , marimba
Simon Klavžar, tolkala
Jože Bogolin, tolkala
Katarzyna Myćka je bila rojena leta 1972 na Poljskem, študirala pa je v
Gdansku, Stuttgartu in Salzburgu.
O njeni umetniški rasti pričajo številne nagrade na mednarodnih tekmovanjih.
Navdušila je že zelo zgodaj s prvima nagradama na Luxembourg International
Percussion Competition ter First World Marimba Competition v letih 1995 in
1996.
Myćka je gostujoča solistka številnih orkestrov, od stuttgartskih in pekinških
filharmonikov do Camerate Israeli in Vienna Chamber Orchestra. Ko so ji leta
1999 podelili laskavi naziv poljske ambasadorke tolkalne glasbe je prejela
štipendijo württemburške umetniške fundacije in bila povabljena na serijo
koncertov in mojstrskih tečajev po ZDA, Nemčiji, Poljskem, Japonskem …
Pogosto je članica žirij na mednarodnih tekmovanjih tolkalcev.
21
Na koncertu v Novem mestu se bosta Katarzyni Myćki v duetih in triih
pridružila Simon Klavžar in Jože Bogolin.
Simon Klavžar se je rodil leta 1987 v Ljubljani. Med študijem violine se je
navdušil za tolkala in se jim začel posvečati pod vodstvom prof. Alojza Pirnata.
Študij je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani v razredu prof.
Jerneja Šurbka.
Kot solist je nastopal z Godbo Domžale, Simfoničnim orkestrom Domžale
Kamnik, Simfoničnim orkestrom SGBŠ v Ljubljani ter Simfoničnim orkestrom
Akademije za glasbo pod vodstvom maestra Reneja Gulikersa s koncerti v
Ljubljani, Hamburgu, Luneburgu in Schwerinu.
Redno sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije, Orkestrom RTV Slovenija,
Orkestrom Slovenske vojske, sodeluje v različnih komornih zasedbah (tolkalni
duo, duo s saksofonom, tolkalni kvartet ...).
Na državnem tekmovanju iz tolkal leta 2002 se je uvrstil na drugo mesto, leta
2005 je z 98,66 točke prejel zlato priznanje in drugo nagrado, leta 2008 pa zlato
plaketo ter prvo nagrado. Po končani Srednji glasbeni šoli v Ljubljani ter maturi na Gimnaziji Bežigrad je
sedaj študent ljubljanske Akademije za glasbo v razredu prof. Borisa Šurbka,
dodatno pa se je izobraževal v Belgiji, na Poljskem, v Nemčiji, Avstriji in na
Hrvaškem pod vodstvom mnogih mentorjev.
Jože Bogolin se je rodil leta 1987 v Brežicah. Glasbeno pot je začel v glasbeni šoli
Krško pod mentorstvom prof. Mitje Kusla in nato nadaljeval na Srednji glasbeni
in baletni šoli v Ljubljani v razredu prof. Jerneja Šurbka.
Redno sodeluje tudi z orkestri in s komornimi zasedbami doma in v tujini: RTV
Ljubljana, SNG Opera in balet Ljubljana, Slovenska filharmonija, EUYO
Orchestra, godbe Senovo, Krško, Zidani Most, simfonični orkester Glasbene šole
Krško, Duo marimb, Percumanija ansemble ...
V času študija je prejel tri zlate plakete in prve nagrade na državnih
tekmovanjih 2002, 2005, 2008, zlato plaketo in drugo nagrado na tekmovanju
v Povolletu (Italija) ter šesto mesto na evropskem tekmovanju v timpanih 2005
v Parizu.
Obiskuje Akademijo za glasbo v Ljubljani pod vodstvom red. prof. Borisa
Šurbka. Poleg rednega študija se izobražuje tudi v tujini.
22
Gala baletni večer
Društvo baletnih umetnikov Slovenije
Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) je edino
društvo s področja profesionalne baletne
umetnosti na Slovenskem, deluje kot društvo v javnem
interesu ter združuje že 255 članov, med katerimi je 40
odstotkov redno zaposlenih baletnih plesalcev.
Gala baletni večer bo gledalcem predstavil ducat
atraktivnih krajših baletnih koreografij. Izbor, ki bo
pester tako po izbiri glasbe kot po izbiri plesnega stila, bo
gledalcem pričaral splet čarobnosti iz
zakladnice klasičnega romantičnega baleta,
nacionalno obarvanih karakternih plesov s španskim
pridihom in nekaj sodobnejših miniatur. Vsekakor
zanimiv in atraktiven večer z baletnimi solisti iz vse
Slovenije in nekaterimi izjemnimi mladimi talenti.
Z nami bosta tudi Rosana Hribar in Gregor Luštek, ki ju
novomeški gledalci nedvomno dobro poznamo.
23
Perpetuum Jazzile
Vokalna zasedba Perpetuum Jazzile bo letos pod
taktirko umetniškega vodje Tomaža Kozlevčarja
dopolnila že 25. leto ustvarjanja.
Njen repertoar predstavlja atraktivni izbor vokalne
jazzovske in popularne glasbe. A cappella in občasno
tudi z vrhunskimi jazz instrumentalisti spremljan
repertoar Perpetuum Jazzile, ki koncertira v različno
številčnih sestavih, se razteza od brazilske bossa nove,
swinga, close harmony stila do z jazzom bolj posredno
povezanih funka, gospela in popa.
Poslušalcem ponuja zanimiv splet vokalnih jazzovskih
harmonij in ritmov, dotakne pa se jih tudi z odličnimi
solisti, s sproščenostjo in z mladostnim žarom.
Glasba Perpetuum Jazzile, ki jo najbolje predstavlja
na svojem zadnjem albumu Čudna noč, poslušalca
neizogibno napolni z energijo, a mu obenem prišepne:
»Pozabi, da se ti mudi.«
Foto
Irena Herak
24
Kurt Weill / Bertolt Brecht:
Hrepenenja
Café teater in MGL
Poje in igra: Vita Mavrič
Pianist: Jaka Pucihar
Kot gost: Jani Kovačič
Plesalec: Brane Potočan
Foto: arhiv Café teatra
25
Glasbena in odrska pojavnost šansonjerke Vite Mavrič na slovenskih odrih že
dolgo ni več skrivnost. Leta 1987 smo jo prvič opazili v odmevnem muzikalu
Mestnega gledališča ljubljanskega U slovenačkim gorama. Temu so sledili
samostojni recitali v Cankarjevem domu in nadvse pomemben avtorski projekt,
uprizoritev, posvečena Franetu Milčinskemu Ježku z naslovom Ne smejte se,
umrl je klovn, za katero je prejela Župančičevo nagrado.
Posnela je dve kaseti in dve zgoščenki šansonov, prvo s skladateljem Urbanom
Kodrom in drugo z Mojmirjem Sepetom.
Leta 2001 je prejela prestižno Ježkovo nagrado za celoten ustvarjalni opus, tudi
za delo v Café teatru, ki se mu je povsem predala. Za vse naštete uspehe ji je
Mestna občina Ljubljana 2002 podelila nagrado Mesta Ljubljane. Novembra
2002 je prejela tudi plaketo ambasadorke dobre volje oziroma ambasadorke
Unicefa.
Glasbeno gledališki projekt Hrepenenja je nastal ob 50. obletnici smrti
dramatika in gledališkega reformatorja Bertolta Brechta v koprodukciji
Mestnega gledališča ljubljanskega in Café teatra.
Avtorica predstave Vita Mavrič je izbor najznamenitejših songov skladatelja
Kurta Weilla in tekstopisca Brechta opravila tako, da se skozi pesmi zrcali
predvsem usoda ženske, ki jo zaznamuje hrepenenje.
Vita Mavrič je izjemna glasbenica in dramska interpretka, ki z zavidljivo
ekspresivnostjo pooseblja zgodbe zapuščenih in prevaranih žensk z družbenega
dna, o katerih poje. V predstavi Hrepenenja nikakor ne gre za še eno
reprodukcijo legendarnih melodij in besedil, marveč za izjemno subtilen
avtorski pristop, ki v paru z vrhunskim pianistom Jako Puciharjem in ob
sodelovanju glasbenika Janija Kovačiča ter sodobnega plesalca Braneta
Potočana tvori izbran in izostren, z minimalističnimi odrskimi sredstvi zapolnjen
gledališko-glasbeni večer. Pevska odličnost in gledališka sugestivnost Vite
Mavrič sta redki kombinaciji, ki ju velja zelo skrbno negovati in podpirati, saj
vemo, da se je v svetovnem merilu doslej uveljavilo le skromno število igralk
in pevk, ki zmorejo ustrezno predstavljati interpretativno izjemno zahtevne
songe Weilla in Brechta, pa še te – z redkimi izjemami – praviloma izhajajo z
nemškega govornega območja.
Gledališka prisotnost in glasbena odličnost Vite Mavrič sta obenem avtentični
in univerzalni. Umetnica ostaja zavezana tako ustaljenim pričakovanjem
javnosti glede interpretacije ponarodelih melodij Weilla in Brechta, aranžmajev
in besed, obenem pa v malone kodirane in šifrirane obrazce vnaša svojevrstno
svežino, predvsem pa slovansko mehkobo in čutnost. To pa daje uprizoritvi prav
poseben čar, milino in lepoto.
Alja Predan, dramaturginja
26
Leipziški godalni kvartet in
Mojca Zlobko Vajgl, harfa
Leipziški godalni kvartet se je iz najboljšega nemškega godalnega kvarteta
postopoma razvil v enega najbolj iskanih in vsestranskih kvartetov našega časa.
Kvartet je bil ustanovljen leta 1988, trije njegovi člani pa so bili vodje sekcij
svetovno znanega Gewandhaus orkestra iz Leipziga, dokler se niso leta 1993
odločili, da se posvetijo izključno komorni glasbi.
Po izpopolnjevanjih pri Gerhardu Bosseju, Kvartetu Amadeus, Hattu Beyerlu
in Walterju Levinu je kvartet osvojil številne nagrade in priznanja, na primer
leta 1991 na mednarodnem tekmovanju ARD München ter nagradi Busch in
Siemens.
Dandanes Leipziški godalni kvartet gostuje po celem svetu, pogosto so gosti
velikih festivalov, nemalokrat pa se predstavljajo tudi s cikli tematskih
koncertov, od Beethovna, Mozarta in Schuberta do sodobnih avtorjev. Od leta
1991 kvartet v domačem Gewandhausu oblikuje serijo koncertov z naslovom Pro
Quator, z leipziškim ansamblom Ensemble Avantgarde pa je kvartet pomagal
zasnovati tudi serijo koncertov Musica Nova, ki se posveča predvsem
novodobnim avtorjem.
Diskografijo kvarteta sestavlja več kot 50 posnetkov, ki segajo od Mozarta do
Cagea, s celotnimi deli Brahmsa, Mozarta, Mendelssohna Bartholdyja,
Schuberta in Druge Dunajske šole.
27
Foto
osebni arhiv M. Zlobko Vajgl
Leipziški godalni kvartet: Stefan Arzberger, violina
Tilman Büning, violina
Ivo Bauer, viola
Matthias Moosdorf, violončelo
Z letom 2008 kvartet zapušča prvi violinist Andreas Siedel, nadomestil pa ga bo
Stefan Arzberger, ki ga bomo lahko slišali tudi na koncertu v Novem mestu.
Mojca Zlobko Vajgl je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 1991.
Po prvi redni zaposlitvi kot solo harfistka v orkestru Opere SNG v Ljubljani se je
popolnoma posvetila solističnemu in komornemu muziciranju.
Podiplomski študij harfe je končala na Visoki šoli za glasbo in gledališče v
Hamburgu. Po študiju se je kmalu razvila v koncertno solistko z bogatim in
raznovrstnim solističnim ter komornim repertoarjem. Spodbudila je nastanek
številnih del slovenskih skladateljev za harfo solo in duo z drugimi inštrumenti,
ki jih pogosto in uspešno izvaja na številnih koncertih doma in v tujini.
Kot solistka je v minulih letih nastopila s številnimi uglednimi zasedbami,
med drugim z Berlinskimi simfoniki, s Stockholmskim komornim orkestrom,
komornim orkestrom Hamburške filharmonije, z ansamblom Ars Amata
Zürich, Orchestre di Padova e del Veneto, Beograjsko filharmonijo, s Hrvaškim
komornim orkestrom iz Zagreba ...
Večkrat se je kot solistka predstavila tudi s komornim orkestrom Dunajskih
simfonikov (Wiener Concert Verein), s katerim je začela sodelovati v obdobju
2000–2002, ko je živela in delala v avstrijski prestolnici. Tam je za japonsko
založbo Camerata Tokyo posnela eno izmed svojih zgoščenk Music for flute and
harp s prvim flavtistom dunajskih filharmonikov Dietrom Fluryjem. Pri nas
je kot solistka velikokrat nastopila s Slovensko filharmonijo in simfoniki RTV
Slovenija.
Kot odlična komorna glasbenica pogosto nastopa v različnih tovrstnih
zasedbah, njene solistične nastope ter koncerte s komornimi ansambli in z
orkestri pa so posneli v številnih radijskih in TV oddajah. Do zdaj je izdala tudi
šest solističnih zgoščenk.
Raznovrstni repertoar te umetnice sega od baroka prek klasike in moderne
do del sodobnih skladateljev (Takemitsu, Globokar, Eben, Gubaidulina ...).
Iz sodelovanja s slovenskimi skladatelji je nastalo nekaj izvirnih del za harfo,
posvečenih Mojci Zlobko, ki so jih napisali Primož Ramovš, Ivo Petrić, Uroš Krek,
Jani Golob, Aldo Kumar, Aleš Strajnar in Milko Lazar.
Glasbenico je umetniška pot ponesla po vsej Evropi – gostovala je na Švedskem
in Norveškem, v Latviji, Italiji, Nemčiji, Švici, Avstriji, na Portugalskem, na
Madžarskem, Češkem, Poljskem, Hrvaškem, v Makedoniji, Srbiji in Črni gori
ter v Kanadi. Z velikim uspehom je sodelovala tudi na glasbenih festivalih v
Budimpešti, Dubrovniku, Schleswig-Holsteinu, Skopju, Rigi, Celovcu, Splitu in v
Ljubljani.
Med letoma 2002 in 2004 je živela v Berlinu in sodelovala z orkestrom
Mendelssohn Players ter z orkestrom Berlinskih simfonikov.
Mojca Zlobko Vajgl je docentka na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
28
Simfonični orkester RTV Slovenija in
Anja Bukovec, violina
Anja Bukovec se je rodila leta 1978 v Ljubljani, kjer je živela do svojega
trinajstega leta. V tem obdobju je spoznavala svet glasbene umetnosti, sprva pri
profesorici Vildani Repše, ki ji je kot šestletni deklici pomagala vzljubiti violino,
zatem pa pri profesorju Vasiliju Meljnikovu v okviru glasbenega ateljeja Tartini.
Šolanje je nadaljevala na glasbenem konzervatoriju v Pragi pri profesorju
Jaroslavu Foltynu, dve leti zatem pa ji je uspelo opraviti sprejemni izpit pri
profesorju Igorju Ozimu, enem največjih glasbenih pedagogov našega časa.
Pod njegovim okriljem je nadaljevala študij na visoki šoli za glasbo v Kölnu, kjer
je – z vmesnim enoletnim šolanjem na Dunaju – preživela nadaljnjih osem let.
Pri profesorju Ozimu je diplomirala leta 2001. Po dodatnem izpopolnjevanju
pri profesorju Arutunjanu se je leta 2002 po desetih letih šolanja v tujini vrnila
v Slovenijo, kjer je februarja 2007 končala podiplomski študij pri prof. Vasiliju
Meljnikovu na Akademiji za glasbo. Je prejemnica številnih nagrad z
mednarodnih tekmovanj za mlade violiniste.
Anja Bukovec je priljubljena in cenjena gostja številnih zasedb in orkestrov.
Nastopila je z orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoničnim orkestrom RTV
Slovenija, Reško filharmonijo, orkestrom Antona Weberna z Dunaja ter Beograjsko filharmonijo, sodelovala je s številnimi dirigenti, med drugim z Georgom
29
Foto
Jaka Vinšek
Pehlivanianom, Markom Letonjo, Urošem Lajovicem, Antonom
Nanutom, Alanom Buribajevom in Alexandrom Walkerjem. Kot solistka in
članica komornih zasedb redno nastopa v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Italiji,
Švici, Srbiji, na Hrvaškem ter na Češkem, nastopila pa je tudi v Romuniji,
Avstraliji in na Kitajskem.
Slovi kot ustvarjalka, ki obvlada različne glasbene žanre. Doma je v zakladnici
klasične glasbe, samozavestno pa prestopa tudi v druge glasbene svetove, zato
jo srečujemo tudi z glasbeniki, ki ustvarjajo etno, pop in rock. Z veliko
zanimanja se posveča tudi moderni klasični glasbi. Leta 2004 je premierno
izvedla violinski koncert slovenske skladateljice Nine Šenk na festivalu Young
Euro Classic v Berlinu, kjer je bila skladba tudi po zaslugi prepričljive
interpretacije nagrajena z najvišjo nagrado festivala.
Marca 2007 je izdala dolgo pričakovani prvenec, zgoščenko Gemini, na kateri
v 12 skladbah Stravinskega, Piazzolle in Gershwina predstavlja prerez svojega
dosedanjega ustvarjanja na povsem svojstven način, ob spremljavi odličnega
moldavskega pianista Sergeja Filiogla. Mesec dni po tem je omenjeno zgoščenko
predstavila tudi na prvi samostojni turneji, na kateri jo je spremljal pianist
Denis Masliuk. Skladbe z zgoščenke sta nadgradila z znanimi kompozicijami
Blocha in Rahmaninova. S sedmimi recitali sta se predstavila v vseh večjih
slovenskih krajih.
Konec decembra 2007 je Anja Bukovec ob pomoči 50-članskega simfoničnega
orkestra Simfonika in ob sodelovanju glasbenih gostov, jazz pevke Jadranke
Juras, violinista Vasilija Meljnikova in pianista Simona Krečiča izvedla edinstven
program klasičnih del, pomešanih z jazzom in s filmsko glasbo. Večino skladb je
posebej za to priložnost preoblekel priznani slovenski skladatelj Jani Golob.
Leto 2008 je Anji Bukovec v prvi polovici prineslo prvo samostojno svetovno
turnejo.
Simfonični orkester RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1955. S koncerti po
državi in tujini si je že kmalu pridobil izjemen ugled. Temeljna dejavnost
orkestra so koncertna snemanja. Izvaja obsežen in raznovrsten repertoar, od
baročne do moderne simfonične glasbe, oper, oratorijev in kantat, scenske in
filmske glasbe, po večini s poudarkom na ustvarjalnosti domačih skladateljev.
Za najboljše poustvaritve domačih skladb je dobil številna visoka priznanja.
Čeprav je večino posnetkov orkestra slišati na vseh radijskih in TV-programih,
sta njegova domača in mednarodna diskografija izjemno obsežni (več kot 150
zgoščenk). V obdobju med letoma 2006 in 2009 je šef dirigent Simfoničnega
orkestra RTV Slovenija kitajski dirigent En Shao. Dirigiral je Londonskemu
simfoničnemu orkestru, Kraljevi filharmoniji iz Londona, simfoničnima
orkestroma škotskega in valižanskega BBC-ja, Češki in Lorenski filharmoniji,
filharmoničnemu orkestru v Atenah, orkestru poljske radiotelevizije in več
skandinavskim orkestrom. V Ameriki je reden gost simfoničnega orkestra v
Torontu, Phoenixu in Vancouvru, dirigira pa tudi v Južni Afriki in na Novi
Zelandiji.
30
31
Otroški abonma
32
Astrid Lindgren / Boštjan Tadel: Kljukec s strehe
Lutkovno gledališče Ljubljana
34
Bina Štampe Žmavc: Petelin in pav
GOML
35
Elke & Dieter Loewe / Jurij Souček in Matjaž Briški: Pipi in Melkijad
Mini teater Ljubljana
36
Niko Grafenauer: Pedenjped
Lutkovno gledališče Maribor
37 Astrid Lindgren: Pika Nogavička
Plesna skupina Mojce Horvat
38
Leopold Suhodolčan: Naočnik in Očalnik
Gledališče Koper
39
Katarina Kocutar Klančar / po ljudskih motivih /: Kralj Matjaž
Drama SNG Maribor in Lutkovno gledališče Maribor
40
Ela Peroci / Desa Muck: Muca Copatarica
Prešernovo gledališče Kranj
32
Astrid Lindgren / Boštjan Tadel:
Kljukec s strehe
Lutkovno gledališče Ljubljana
Fantek, ki mu vsi rečejo Bratec, živi v neki povsem običajni družini v neki
povsem običajni hiši, igra se povsem običajne fantovske igre in marsikdaj se
tudi prav pošteno dolgočasi. Nekega dne pa se v otroški sobi pojavi nekdo, ki
ni niti malo običajen in niti malo dolgočasen. Nekdo, ki Bratcu in njegovim
prijateljem prav pošteno spremeni življenje … To je Kljukec s strehe, debelušen
mož, ki stanuje na strehi in zna leteti!
Astrid Lindgren je že leta 1959 dejala: »Nekoč so smeli otroci poslušati zgodbe o
življenju in smrti, o razliki med dobrim in zlim in kako je včasih težko biti človek.
Šele v današnjem času smo prišli na misel, da prenesejo kvečjemu zgodbice o
veveričkah, zgodbice, ki veliko govorijo, a ne povedo nič, kar bi zbujalo smeh,
solze ali grozo.«
S povedanim se lahko povsem strinjamo tudi danes, le da se v današnjem svetu
soočamo z najbrž dosti hujšim in bolj sistematičnim medijskim ter vsakršnim
poneumljanjem otrok kot ob koncu petdesetih let.
Poleg tega da otrokom ne dovolijo razvijati kreativnega načina razmišljanja v
šoli, se morajo soočati s pomanjkanjem razumevanja tudi doma. Današnji starši
imajo za svoje otroke povsem premalo časa! Za vsakodnevni spopad z zunanjim
svetom se starši odevajo v neprebojne oklepe zunanjega videza, v nekakšne
poslovne izložbene lutke, s katerimi se podajajo v »boj«. Skriti v njih se morda
laže spopadajo z ujmo pehanja za uspehom in materialnim blagostanjem; vse
do večera, ko se utrujeni in izpraznjeni priplazijo domov ter se izvijejo iz svojih
oklepov. Tako se v divjem tempu hitrega življenja starši pehajo vse dni, od
službe do poslovnih poti, skozi kariero, od fitnesa in savne do modnih izložb in
pasjega frizerja. Ob nedeljah se odpravijo na družinski sprehod v z dobrinami
prenapolnjen hipermarket.
In otroci? Otroci med tem preživijo precej časa sami in tako se sami tudi
zabavajo, predvsem z računalnikom ali s televizijo. V času, ko bi se starši z otroki
le lahko prijetno pogovarjali ob kaminu ali med sproščenim sprehajanjem psa
v naravi, pa jih raje pehajo po neštetih krožkih in jezikovnih šolah. Red, ki ga v
hlastanju za izgubljenim smislom sveta skušajo s tem ustvarjati današnji starši,
ni več naraven red stvari, temveč je to prej red izumetničenih, odvečnih in
grotesknih Pravil.
Vendar si otrok, ki ga gledam, ne želi zgolj pravil. Nasprotno, najbolj na svetu si
želi prisrčnega pogovora z mamo in očetom. Želi si tudi pohvale in spodbude od
svojih staršev in ne od umetnih lutk – avatarjev, ustvarjenih na spletnih straneh.
In seveda si otrok želi imeti psa, če ga pa starejša sestra v puberteti ne razume.
In želi se smejati, želi si biti ustvarjalen in razigran in popolnoma zaposliti
svojo domišljijo! In tukaj in ob pravem času nastopi naš Kljukec s strehe! Vstopi
skozi okno in reče: »Otroci, ste morda pripravljeni na kakšno norčijo? Kaj ko bi
pognali tale parni strojček!«
In zato res srčno upam, da bo vsak otrok na svetu našel svojega Kljukca, s
pomočjo katerega bosta večno prezaposlene starše le spravila k pameti.
33
Lutka je čarovnija duha, ki oživlja z našim dihom in
dotikom. Moja domišljija lahko v lutkovnem svetu
končno kot ptica poleti skozi prostor in čas, brez meja
in ovir. To je prostor, kjer ne vlada svet potlačenih
čustev, kjer ne vladata politika in korporacijski kapital.
Mladeniči in mladenke z večnim otrokom v sebi in
s humorno nagajivim pogledom na svet se skrijemo
med lutke in lutkarje in se tu vsaj začasno počutimo
svobodne. In povem vam, kadar imamo srečo, lahko
tukaj srečamo tudi kakšnega Kljukca s strehe! Ali pa
njegovo sestrično Piko Nogavičko.
Režija
Saša Jovanović
Saša Jovanović
Foto
Žiga Koritnik
Igrajo
Urška Hlebec
Brane Vižintin
Nina Skrbinšek
Iztok Lužar
Lea Menard
Trajanje
45 minut
/.../ Uprizoritev priljubljene pripovedi znamenite švedske pisateljice za otroke
oživlja univerzalno in vedno bolj aktualno otrokovo osamljenost v vsak dan bolj
prezaposleni in potrošniško usmerjeni družini globaliziranega kapitalizma, iz
katere si hoče prvinsko »neukročeni« Bratec intuitivno pomagati s štirinožnim
repatim prijateljem. /.../ Režiser Saša Jovanović in avtorica likovne zasnove lutk
in scene Jasna Vastl sta že z izbiro materialov (kovina, blago), načinom njihovega
oblikovanja in stilizacije ter tehniko animacije /.../ poudarila razliko med toplim in
hladnim. /.../ Za razposajeno všečno in dramaturško učinkovito glasbeno
spremljavo dogajanja je z rokovskimi, bluzovskimi, džezovskimi in pop
melodičnimi motivi ter njihovimi elektronskimi uglasbitvami poskrbel skladatelj
in izvajalec Milko Lazar. /.../
// Slavko Pezdir, Delo //
Jovanović je poudaril, da so se zelo intuitivno približali namenu Astrid Lindgren,
ki zagovarja stališče, da mora predstava prikazovati tudi problematični vidik
življenja, čeprav to počne na zelo humoren način. V nasprotju s Piko Nogavičko je
Kljukec s strehe neke vrste antijunak, vendar ga kljub vsem napakam označujeta
predvsem prisrčnost in radovednost. Skozi Kljukca se katalizira cela pripoved
družine, ki vpliva na to, da se člani družine med seboj začnejo obnašati bolj
humano.
// Ida Hiršenfelder, Dnevnik //
34
Bina Štampe Žmavc: Petelin in pav
GOML
Petelin in Pav, dva dvomljiva dvomljivca, se
prepirata, kdo je pomembnejši in kdo več
velja, kdo je pametnejši, močnejši in lepši. A
pod soncem, ki sije na vsa živa bitja na zemlji
enako močno kakor na njiju, sta oba le –
petelin in pav.
Pa vendarle so njune zgodbe o prostranstvih
prepletene v ožarčene in svetle ter
zatemnjene, a vselej nekoliko privzdignjene
prostore, kjer prebivajo v sožitju ljudje in
živali. V poetično ali celo privzdignjeno podobo dveh dvomljivcev pa ju popeljejo pesnik,
slikar in večno prisotni Drevesni duh.
Predstava je polna humorja, prijetnih misli,
iskrivih dialogov in čudovitih prizorov.
Režija
Iztok Valič
Igrajo
Jernej Kuntner
Jan Bučar
Nina Ivanič
Tina Uršič k. g.
Sandi Pavlin k. g.
Silvij Božič k. g.
Trajanje
50 minut
Foto
arhiv GOML
35
Elke & Dieter Loewe / Jurij Souček in Matjaž Briški:
Pipi in Melkijad
Mini teater Ljubljana
Kdo ne pozna Pipija in njegovega starejšega brata
Melkijada, dveh pujsov, ki sta se s svojimi duhovitimi
in nenavadnimi domislicami prikupila ne samo
najmlajši generaciji gledalcev, temveč sta očarala in
pritegnila k malim zaslonom tudi starejše občinstvo?
Tokrat prihajata z novimi izvirnimi zgodbami o
pujsjem življenju, kot si jih je zamislil legendarni Jurij
Souček. Kaj počneta pujsa potem, ko se odločita, da
skočita ven iz televizijskega ekrana in odpujsata v svet?
Spoznali boste stereotipe pujsjih navad in se soočili s
težavami in z lepotami pujsjega vsakdana. Pregovorno
pujsje navade in reki bodo tako postavljeni pred izzive,
s katerimi se bosta spopadala oba bistroumneža. Na
hudomušen način bosta podala perspektivo pujsjega
življenja skozi oči prašičev in nas poučila o
skrivnostnem svetu pujsov. Pridružite se jima na
pujsjem potepu in odpujsajte v svet pristne pujsje
domišljije …
»In odpujsala sta domov!« bi rekel legendarni slovenski
gledališki igralec, dobitnik Borštnikovega prstana, viktorja za življenjsko delo in številnih drugih prestižnih
nagrad Jurij Souček.
Režija
Robert Waltl
Igrata
Jurij Souček
Andrej Murenc
Trajanje
40 minut
Foto
Miha Fras
Hotel sem ustvariti minimalizem v njuni igri, se osredotočiti samo nanjo. Jurijeve
slavne intervencije v tekst na koncu ne slišimo, da je ne bi prevečkrat ponovil.
// Robert Walt, Nedelo //
/.../ V naši tukajšnji resničnosti izven virtualnega sveta, ki mu sicer očarljiva pujsa
pripadata, Pipi tudi tokrat pod modrim varstvom in vodstvom ter ob duhovitih
razlagah in interpretacijam Melkijada spoznava naravne pojave, kot je drevo in
petje ptice v njegovi košati krošnji, nadležne občutje lakote, a tudi
abstraktne pojme, kot je kondicija, ter se skuša približati celo odgovorom na
filozofska vprašanja, kje se konča popotnikova pot in se začne nebo, koliko je
zvezd na nebu ipd. /.../
// Slavko Pezdir, Delo //
36
Niko Grafenauer: Pedenjped
Lutkovno gledališče Maribor
Pedenjped je eden najbolj prepoznavnih
deških literarnih likov v slovenski mladinski
književnosti. Niko Grafenauer je prek sklopa
pesmi ustvaril simpatičen lik nikoli urejenega,
malce umazanega in skuštranega dečka, ki je
po eni strani izredno samostojen,
pogumen, učen, saj izredno rad bere in
ustvarja, po drugi pa razposajen, nagajiv in
neskončno sladkosned.
In njegova Pedenjhišica ni navadna hiša. V
njej prebiva samo Pedenjped in tam se
dogajajo čarovnije. Ko se nam vrata
Pedenjhišice na stežaj odpro in smuknemo v
Pedenjpedovo domovanja, lahko vidimo vse
nenavadne prebivalce Pedenjcarstva.
Uprizoritev je odrska priredba
Grafenauerjevih pesmi o Pedenjpedu.
Animacija je usmerjena predvsem v oživljanje
stvari in odrskih rekvizitov, v doseganje čim
večje odrske iluzije, kjer stopi v ospredje
čarobnost živih predmetov.
Režija
Ajda Valcl
Igrajo
Maksimiljan Dajčman
Metka Jurc
Petra Caserman /
Davorin Kramberger
Trajanje
40 minut
Foto
arhiv LG Maribor
Astrid Lindgren: Pika Nogavička
Plesna skupina Mojce Horvat
»Veliki ljudje nimajo nikoli nič prijetnega, imajo pa cel
kup dolgočasnega dela in smešne obleke in kurje oči in
komunalne davke ...«, pravi Pika Nogavička pisateljice
Astrid Lindgren. Dve korenčkasto rdeči kitki, pegice,
dolgi, pisani in različni nogavici in preveliki čevlji – to
je Pika. Vedno nasmejano, igrivo in navihano dekletce
nadnaravnih sposobnosti, ki vedno stori kaj
nepredvidljivega. A hkrati je to dekletce, ki ljubi mir,
poštenje, naravo in otroško svobodo.
Astrid Lindgren s Piko uči odrasle, ki se pogosto pozabijo
igrati in smejati, naj otroke spoštujejo in jim omogočijo
sproščeno, bogato in srečno otroštvo.
Koreografinja in plesna pedagoginja Mojca Horvat
se je sprva ukvarjala z gimnastiko, ritmiko, baletom
in s športnim plesom. Leta 1983 je prejela ameriško
štipendijo in študirala jazz, step in muzikal na
Broadwayu. Od leta 1989 vodi lastni plesni studio.
Podpisala je več kot 40 koreografij za dramske
predstave, 6 filmov, več kot 350 televizijskih koreografij,
12 muzikalov, 8 oper, 5 kabaretov in več kot 15
muzikalov za otroke. Za svoje plesne skupine je ustvarila
okoli 250 tekmovalnih koreografij, od katerih jih je več
kot 40 osvojilo naslov svetovnih ali evropskih prvakov.
Zadnja leta se posveča predvsem koreografiji in režiji
glasbeno-scenskih del.
Mojca Horvat, avtorica predstave o Piki, ki ji je Pikin
festival v Velenju podelil naziv Pikina ambasadorka,
meni, da je prijateljica iz Vile Čira Čara neizčrpen vir
inspiracije, energije in poguma ...
Režija in koreografija
Mojca Horvat
Plešejo
člani Plesne skupine
Mojce Horvat
Trajanje
45 minut
Foto
arhiv Mojce Horvat
37
38
Leopold Suhodolčan: Naočnik in Očalnik
Gledališče Koper
Suhodolčanova literarna junaka, detektiva Naočnik
in Očalnik, sta številnim generacijam otrok znana iz
zgodb o Naočniku in Očalniku, ki jih je avtor objavil
med letoma 1973 in 1981 v treh knjigah – Naočnik
in Očalnik, Na večerji s krokodilom in Stopinje po
zraku. Še pred izdajo prve knjige sta mojstra med
detektivi zaživela tudi na odrskih deskah in TV
ekranih (na televiziji kot nadaljevanka v desetih
delih pod skupnim naslovom Naočnik in Očalnik
leta 1971, v gledališču kot mladinska komedija
Norčije v gledališču) in si s kasnejšimi knjižnimi
izdajami utrla pot med najširše bralstvo.
V uprizoritvi koprskega gledališča detektiva Naočnik
in Očalnik s tovornjakom odideta na zaslužene
počitnice, a že prvi počitniški dan ju preseneti
časopisna novica o tatovih, ki otrokom kradejo šolske
počitnice. Mojstra detektivskega poklica s svojimi
nekoliko nenavadnimi detektivskimi pripomočki
izsledita roparja Stanka in njegovo hčer Pšeničko, ki
se, naveličana nenehnih počitnic, ki jih je ukradel
njen oče, želi predati in vrniti v šolo. Naočnik
in Očalnik roparja ujameta, skesani Stanko pa
detektivoma preda kovček, v katerem so ukradene
počitnice. Ko kovček skupaj odprejo, za vse otroke
nastopijo težko pričakovane počitnice.
Režija
Jaka Ivanc
Igrajo
Gorazd Žilavec
Gregor Zorc
Ajda Toman
Žiga Saksida Predstava bo premierno
uprizorjena septembra 2008.
Foto
Jaka Ivanc
Katarina Kocutar Klančar /po ljudskih motivih/:
39
Kralj Matjaž
Drama SNG Maribor in Lutkovno gledališče Maribor
Legenda o kralju Matjažu se je po ustnem izročilu
od srednjega veka prenašala iz roda v rod v obliki
pesmi in pripovedk. Lik dobrega kralja je nastal po
ogrskem vladarju iz petnajstega stoletja Matiji
Korvinu. Njegova dela, pogum in ljubezen do
Alenčice opevajo tudi madžarska, hrvaška, srbska,
ukrajinska, slovaška, češka, nemška in ruska ljudska
izročila. Kralj Matjaž, ki so ga vile obdarile s čudežno močjo,
se je moral kmalu po poroki z lepo Alenčico podati
v boj s Turki. Alenčico je pustil doma, zaupal jo
je v varstvo grajskim čuvajem, ki pa niso mogli
preprečiti, da je turški sultan, ki si je lepotico zaželel
za svojo ženo, ne bi odpeljal. Kralj Matjaž se je, da
bi osvobodil Alenčico, z zvijačo pomešal med turško
vojsko. Uspelo jima je pobegniti iz turškega tabora,
a njuno srečo so spet skalili sovražni bojevniki.
Pogumnega in dobrosrčnega kralja Matjaža, ki se je
s peščico vojakov zatekel v gorovje, je v zavetje skrila
gora Peca. Legenda pravi, da se bo zbudil, ko se bo
njegova brada devetkrat ovila okoli kamnite mize
v gorski votlini. Takrat se bodo v deželo vrnili zlati
časi, na svetu pa bo zavladal mir.
Kralja Matjaža bo režirala lutkarica, profesorica,
direktorica Lutkovnega gledališča Maribor Breda
Varl, ki je magistrirala na praški akademiji na
oddelku za alternativno in lutkovno gledališče. Na
mariborski pedagoški fakulteti predava o lutkovni
plastiki, scenografiji, lutkovni kulturi in vizualnih
komunikacijah, vodi pa tudi številne seminarje
doma in v tujini.
Režija
Breda Varl
Igrajo
Mojca Simonič
Viktor Meglič
Ivica Knez
Petra Caserman
Metka Jurc
Maksimiljan Dajčman
Predstava bo premierno
uprizorjena septembra 2008.
40
Ela Peroci / Desa Muck: Muca Copatarica
Prešernovo gledališče Kranj
Gledališka uprizoritev priljubljene pravljice o
nenavadni muci, ki letos praznuje abrahama in je po
štirinajstih ponatisih in številnih posnetkih na
gramofonskih ploščah, kasetah in zgoščenkah še vedno
enako urejena in ravno prav stroga.
Zvečer, ko otroci ležejo spat in ne pospravijo svojih
copat, njihove mame tuhtajo, kaj narediti, da bi bilo
naslednji večer enkrat drugače in da bi svoje ljube
otročičke končno naučile redoljubnosti. In ko se otroci
zjutraj zbudijo in ugotovijo, da copat ni, si mame
izmislijo Muco Copatarico, ki nerednim otrokom
odnese copatke. Ko otroke zazebe v njihove male
nožice, hitro na lastni koži spoznajo, zakaj je dobro
pospraviti copate – da jih lahko takoj obuješ. Tako jim
ne preostane nič drugega, kot da se bosi odpravijo v
gozd in jih poiščejo pri Muci Copatarici. In, glej ga,
zlomka: po dolgem iskanju v beli hišici res zagledajo
belo puhasto muco, ki se je rodila v domišljiji
zaskrbljenih mam in oživela pred presenečenimi
otroškimi očmi. Oživela v vsej svoji kosmati mehkobi,
da bi otroke s pomočjo pravljice naučila, da je
pospravljanje zanje samo koristno.
Si lahko predstavljate, da je Muca Copatarica lani
praznovala že svoj petdeseti rojstni dan? Si
predstavljate, koliko generacij je z nežno, a učinkovito
metodo vzgojila v redoljubne ljudi? Verjetno ste bili
med njimi tudi vi pa vaši otroci ali morda celo že
vnuki. In gotovo se vam pred očmi takoj prikažejo
prikupne in izvirne ilustracije Ančke Gošnik Godec in
pred vami zaživi snežno bela gozdna muca.
Režija
Katja Pegan
Igrajo
Vesna Pernarčič Žunić
Igor Štamulak
Branko Jordan
Matjaž Višnar
Darja Reichman
Pavel Rakovec
Desa Muck
Trajanje
40 minut
Foto
Damjan Švarc
/.../ Muckova je pol stoletja po
nastanku te gotovo še vedno
popularne pravljice, kar
dokazujejo ponatisi,
dramatizirala Muco
Copatarico, ekonomično
in pregledno, skladno
zmožnostim in pričakovanjem
ciljne publike, hkrati pa jo
je razgibala z nekaj songi
o otroškem vsakdanu in
njihovem dojemanju sveta,
tudi početja odraslih. /.../
Katja Pegan in sodelavci so
se uprizoritve lotili z večjo
prizadevnostjo in
profesionalnostjo, pa tudi
pomislekom, kot jo sicer
opazimo v gledaliških
predstavah za otroke – to
trenutno splošno padanje
kakovosti občutimo še toliko
bolj, ker je nekaj gledaliških
predstav v preteklosti,
predvsem v Slovenskem
mladinskem gledališču,
postavilo visoke standarde
tovrstne produkcije. Vendar
je kranjska Muca domiselna,
duhovita, topla /.../.
// Matej Bogataj, Delo //
41
Vpisovanje abonmajev
Gledališki, glasbeni in otroški abonma
Dozdajšnji abonenti boste svoj abonmajski sedež lahko obnovili
od ponedeljka, 8. septembra 2008, do petka, 12. septembra 2008.
Abonenti, ki želite zamenjati abonmajski sedež, lahko to storite
v ponedeljek, 15. septembra 2008.
Novi abonenti ste vabljeni k vpisu od torka, 16. septembra 2008,
do petka, 19. septembra 2008.
Abonmaje lahko vpišete v tajništvu Kulturnega centra Janeza Trdine,
Novi trg 5, Novo mesto, vsak navedeni dan med 10. in 17. uro.
Ugodnosti za abonente
Z vpisom abonmaja si abonent zagotovi:
• stalni sedež v dvorani,
• redno brezplačno prejemanje mesečnega napovednika,
• 10 odstotkov nižjo ceno vstopnice kot v redni prodaji,
• koncertni list, posredovan pred koncertom (velja za glasbeni abonma).
Za imetnike gledališkega abonmaja velja 10-odstotni popust pri nakupu
glasbenega abonmaja.
Ugodnosti za učence, dijake, študente in upokojence
Ob vpisu gledališkega abonmaja priznavamo 20-odstotni popust učencem,
dijakom in študentom, ob vpisu glasbenega pa tudi upokojencem.
Družinski popust
Ob nakupu dveh gledaliških in dveh glasbenih abonmajev vam en otroški
abonma podarimo.
Darilo za imetnike otroškega abonmaja
Otrokom darujemo dodatno predstavo – nepozabno glasbeno popoldne z
Romano Krajnčan.
42
Cene abonmajev in vstopnic
I. GLEDALIŠKI ABONMA (6 predstav)
REDNI ABONENTI
takojšnje plačilo
plačilo v dveh obrokih
posamezna vstopnica
75 EUR
79 EUR
14 EUR €
UČENCI, DIJAKI, ŠTUDENTI
takojšnje plačilo
plačilo v dveh obrokih
posamezna vstopnica
60 EUR
63 EUR
11 EUR €
Predstave gledališkega abonmaja bodo na sporedu praviloma ob ponedeljkih (abonma A) in ob torkih
(abonma B), in sicer ob 19.30 v zimskem in ob 20. uri v poletnem času.
V izjemnih primerih si pridržujemo pravico do spremembe dneva izvedbe.
Abonma je prenosljiv na drugo osebo, ne pa na drug dan. Le v izjemnih primerih lahko zamenjavo dneva
uredite v tajništvu Kulturnega centra Janeza Trdine.
II. GLASBENI ABONMA (6 koncertov)
REDNI ABONENTI
takojšnje plačilo
plačilo v dveh obrokih
posamezna vstopnica
75 EUR
79 EUR
14 EUR
71 EUR
14 EUR
imetniki gledališkega abonmaja
67,50 EUR
UČENCI, DIJAKI, ŠTUDENTI, UPOKOJENCI
takojšnje plačilo
plačilo v dveh obrokih
posamezna vstopnica
60 EUR
63 EUR
11 EUR
52,50 EUR
55 EUR
11 EUR
imetniki gledališkega abonmaja
Koncerti glasbenega abonmaja bodo praviloma na sporedu v delovnih dneh
tedna, in sicer ob 19.30 v zimskem in ob 20. uri v poletnem času.
III. OTROŠKI ABONMA (8 predstav)
REDNI ABONENTI
takojšnje plačilo
plačilo v dveh obrokih
posamezna vstopnica
32 EUR
/
4,5 EUR €
K ogledu predstav otroškega abonmaja boste praviloma povabljeni drugi oz. tretji četrtek v mesecu ob 17.
uri.
Za uveljavitev popusta morajo dijaki in študenti oddati fotokopijo veljavnega indeksa ali potrdila o šolanju,
upokojenci pa fotokopijo odrezka zadnje pokojnine (znesek prekrijete) ali fotokopijo odločbe o upokojitvi. Upoštevajoč zakonske določbe s področja zagotavljanja varnosti mora imeti vsak obiskovalec prireditve v
Kulturnem centru Janeza Trdine svojo vstopnico.
43
Darilni bon
Z veseljem vam pomagamo osrečevati ljudi, ki jih imate radi. Podarite
nekaj kulture, malo sprostitve, kanček uživanja in ščepec sreče! Slavljence, prijatelje ali poslovne partnerje povabite na
ogled predstave z nakupom
DARILNEGA BONA
Kulturnega centra Janeza Trdine.
Obdarjenci bodo bon v vrednosti 4,5 EUR (otroci) in 14 EUR (odrasli)
lahko izkoristili za predstavo po lastnem izboru.
44
Sedežni red
`