Zimzelen 6/2012 - Center starejših Zimzelen

Zimzelen
6
[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, julij 2012 ]
1]
prijetnost bivanja
kazalo
4 Socialna služba - delo
z ljudmi in za ljudi
8 Praktični pouk socialnih
oskrbovalk pri nas
9 Sodelovali smo v projektu EPK
10 Le skupaj zmoremo sestaviti
pravo sliko
12 Orhideje so nas zvabile na
izlet v Prekmurje
14 Sreča je srečanje s samim
seboj
16 Smeh je pol zdravja
17 Medgeneracijska srečevanja
18 Še zna klekljati in malo
povedati po italijansko
20 Kdor poje, slabo ne misli
22 Trije zimski klepeti za zimske
večere
26 Sodelovali smo na športnih
igrah domov
28 Mešani pevski zbor Svoboda
Šoštanj
Časopis
PV Centra
starejših
Zimzelen
julij 2012
številka 6
letnik 3
Naslovnica:
Zeliščni
vrt
[2
Izdajatelj:
Uredništvo:
Naslov: Uredniški odbor:
Oblikovanje:
Tisk: Naklada:
PV Zimzelen
Glavna in odgovorna urednica: Diana Janežič
PV Center starejših Zimzelen, Topolšica 78 A,
3326 Topolšica, tel. 03/896-3709; el-pošta: [email protected]
Andreja Štefan Bukovič, predsednica
Diana Janežič, glavna in odgovorna urednica
članice: Marjana Kugonič, Janja Koželj, Veronika Balažic, Kristina Vah
Ivo Hans Avberšek, StudioHtz, HTZ Velenje
HTZ Velenje, I. P., d. o. o., Velenje
300 izvodov
Občasnik Zimzelen prejemajo zaposleni in stanovalci PV Centra starejših Zimzelen brezplačno. Davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%.
29 „Ofiranje“ kot nekoč
30 Imate kaj za pusta hrusta?
31 Vsak dan je lahko praznik
32 Velikonočno praznovanje
33 Ura sprostitve in veselja
34 Nežni zven citer
35 Življenje zmaguje
36 Berimo skupaj
39 Informativna stran
[ moč besede ]
Spoštovane sodelavke in
sodelavci,
s katerimi dan na dan soustvarjam sestavljanko PV Zimzelena. Skupaj delamo na dolgi rok, zato da bomo nekoč imeli sami priložnost
užiti, kar smo dajali.
Tako se v resnici tudi učimo na urah izobraževanja, preko izkušenj in
odnosov, ki jih negujemo; v hiši, ko znamo stopiti skupaj, pri premagovanju plezalne stene ali reševanju vsakodnevnih vprašanj.
Vedno več vas je, ki ste pripravljeni dajati in sprejemati. In slednje je
težava, ki kriči v današnji čas. Ne sprejeti, ne kazati, da sem ranljiv, da
potrebujem nekoga ob sebi. Ko pri delu dopuščamo izvirnost, delujemo v duhu sočutja in tako stremimo k popolnosti, s tem pa postajamo pripravljeni tudi na sprejemanje. Imamo izkušnjo, da znamo
preseči samovšečnost in zastaviti resničnost in resnico kot vodili, ki
oblikujeta vrednostni sistem v PV Zimzelenu.
Spoštovani sodelavci, dana sta nam priložnost in poslanstvo prispevati k ustvarjanju dostojanstva človeka in še širše človeštva. Veseli
me, da v naši hiši klije seme dobrega.
Pred nedavnim smo v okviru delavnice E-Qalin med nami gostili
predavatelja Tomaža Torkarja, ki mi je po druženju poslal prijazno
sporočilo: »Bilo mi je v veliko veselje delati z vami in vašimi sodelavci ... tudi zato, ker sem ponovno ugotovil, da še vedno obstajajo
hiše, kjer se širi duh sodelovanja in pomoči drug drugemu.«
Želim vam lepe počitnice v krogu svojih dragih oziroma takšne počitnice, kot ste si jih zamislili.
Spoštovanim stanovalkam in stanovalcem pa želim obilo dobrega
počutja v skupnosti Zimzelen.
Andreja Štefan Bukovič, direktorica
3]
prijetnost bivanja
Socialna služba
– delo z ljudmi
in za ljudi
Delovno področje socialne službe v domu starejših je zelo obsežno in zajema veliko dejavnosti za stanovalce in njihove svojce oz. skrbnike. S socialno delavko se srečajo pravzaprav že
ob prvem stiku z domom, ko še iščejo različne
informacije o namestitvi.
Ko stanovalec pride v dom, ga socialna delavka sprejme, poskrbi za namestitev, ureditev dokumentacije, pa
tudi za njegovo spoznavanje prostorov in osebja ter
vključevanje v novo okolje. Njena naloga je svetovanje
pri reševanju osebnih stisk in težav stanovalca, urejanje
njegovih socialno-varstvenih pravic, osebnih in drugih
dokumentov. Seveda vodi in ureja vso dokumentacijo
ob sprejemu stanovalca v času njegovega bivanja v
domu in tudi ob premestitvi ali odhodu.
Pomemben partner v delovanju ustanove oz. socialne
službe in sodelovanju s stanovalcem so svojci oz. skrbniki. Zato je socialna delavka pogosto individualno v
stiku s svojci, vabljeni so tudi na različne prireditve, srečanja, letne sestanke.
Delo socialne delavke se povezuje z vsemi službami v
domu. Bivanje in počutje stanovalca spremlja tim, ki
ga sestavljajo gospodinja, bolničar, medicinski tehnik,
delovna terapevtka, animatorka, fizioterapevt, socialna
delavka in diplomirana medicinska sestra.
Socialna delavka sodeluje s prostovoljci, z drugimi institucijami, centri za socialno delo, zdravstvenimi ustanovami, sodišči …
Bistvo socialnega dela je posvetiti se človeku
Socialna delavka v PV Zimzelen je Tanja Ramšak, univ.
dipl. socialna delavka. Poleg vsega naštetega je njena
naloga tudi sodelovanje z Inštitutom za razvoj človeških virov Integra Velenje v zvezi z zaposlitveno rehabilitacijo invalidov, s Centrom za socialno delo Velenje,
sprejema pa tudi ljudi, ki so napoteni na opravljanje
družbenokoristnega dela.
Tanja Ramšak je tudi strokovna vodja varovane enote
za ljudi z demenco.
Ob vsem tem sodeluje v projektu kakovosti E-Qalin ter
skrbi za uvajanje in razvijanje preventivnih programov
na področju socialnega varstva.
Zimzelen: »Poleg administrativnega dela, ki ga v
socialni službi ni malo, je osnova vašega dela zagotovo delo z ljudmi in za ljudi – tako stanovalci, svojci kot »kandidati« za namestitev. Kako bi svoje delo
opisali v tem smislu?«
[4
Tanja Ramšak: »Ob sprejemu stanovalca se trudim, da se počuti
zaželenega, da čuti domačnost.«
Ramšak: »Namestitev v dom se začne najprej s poizvedbo o možnostih za nastanitev bodočega stanovalca. Velikokrat se o tem pozanimajo svojci. Ob današnjem življenjskem tempu družina pogosto pride
v stisko, ko bolnemu, ostarelemu svojcu ne more več
nuditi dovolj potrebne pozornosti in skrbi. To stisko želi
rešiti skupaj z nami.
Za vsakega bodočega stanovalca je treba najprej pridobiti potrebno dokumentacijo, na podlagi katere stanovalca razporedimo v ustrezno oskrbo. Ob sprejemu
stanovalca in svojce seznanim z domskim življenjem,
s podatki o tem, kaj vse bodo potrebovali pri vselitvi
in kaj jim bomo mi nudili pri življenju v domu. Pri tem
se potrudim, da se novi stanovalec ob sprejemu počuti
zaželenega, da čuti domačnost.
O njegovi namestitvi v bivalno enoto obvestim gospodinjo, ki bo odslej zanj osrednja oseba na enoti, ter
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Delo socialne službe in vseh drugih služb v domu je z ljudmi in za ljudi.
druge zaposlene. V prvih dneh skupaj s sodelavci poskrbimo za večje spremljanje stanovalca pri njegovem
vključevanju v novo okolje, seznanjanju s sostanovalci. Pri tem mu pomagamo z nasveti, pogovorom in ga
hrabrimo pri navajanju na nove razmere.
Stanovalcem v domu nudimo veliko možnosti za vključevanje v različne dejavnosti in tako živahnost domskega življenja soustvarjajo tudi oni. V dejavnosti se
vključujejo glede na svoje zmožnosti, interese, želje in
potrebe, bodisi v okviru delovne terapije ali na bivalnih
enotah, kjer skupaj z gospodinjami poskušajo ohranjati občutek doma s peko kruha, peciva, pletenjem, pogovori, urejanjem cvetja v hiši in izven nje …«
Zimzelen: »V kakšnih primerih se stanovalci in svojci največkrat obrnejo na vas?«
Ramšak: »Stanovalci in svojci se name obrnejo, ko so
zadovoljni, ko imajo kakšne pripombe, želje, in tudi če
so s čim nezadovoljni. Vsakemu prisluhnem in skupaj
iščemo primerno, boljšo rešitev. Včasih se česa ne da
urediti kar čez noč. Nekatere stvari zahtevajo čas.
Stanovalci potrebujejo tudi različna potrdila, zanje pišem pritožbe na sodišča, skratka, name se obrnejo za
vse dogodke, ki jih sami ne zmorejo rešiti. To je tudi namen socialne delavke v domu.«
Zimzelen: »Ste tudi strokovna vodja enote za ljudi z
demenco. V čem je posebnost tega dela?«
Ramšak: »Svojo prakso in prostovoljno delo sem opra-
vljala v društvu Ozara, delala sem tudi v Centru za
usposabljanje, delo in varstvo na Dobrni, kjer sem se
seznanjala s programi za delo z ljudmi s posebnimi potrebami. Koncept dela je zelo podoben. Tako ljudje z
demenco kot ljudje s posebnimi potrebami potrebujejo vodenje in usmerjanje za svoje dobro funkcioniranje.
Beseda demenca izhaja iz latinske besede de mens, kar
pomeni upadanje duha, razuma. Demenca je skupek
različnih simptomov, ki lahko posameznika prizadenejo na vseh področjih njegovega bivanja. Gre za upad ali
izgubo sposobnosti mišljenja, spomina, govora, učenja, presoje. Človek je oviran pri dnevnih življenjskih
dejavnostih in socialnih stikih.
Že v začetni fazi bolezni, predvsem pa pozneje, se
opisanim simptomom lahko pridružijo duševne motnje. Posamezniki se osebnostno spremenijo. Z napredovanjem bolezni tudi telesno opešajo in vse bolj
potrebujejo pomoč drugih. Delo z ljudmi z demenco
temelji na individualnem pristopu. K vsakemu posamezniku pristopimo glede na njegove zmogljivosti.
Pomembno je, da ljudje, ki so tem osebam v pomoč,
upoštevajo njihovo voljo in spodbujajo njihovo odločanje pri dejavnostih. Pomembna je potrpežljivost pri
delu z njimi, treba jim je dati čas, da sami postorijo, kar
še zmorejo, da nismo nestrpni zaradi pomanjkanja našega časa.
Za ohranjanje odnosa in komunikacije pri našem delu
uporabljamo terapevtsko metodo validacije, kar pome-
5]
prijetnost bivanja
ni empatično razumevanje osebe. Z validacijo ne želimo spreminjati človeka, četudi je to pogosto stranski
učinek, ampak ga sprejemati in razumeti. Pri človeku z
demenco je treba izhajati iz njegovega sveta, se vživeti
vanj, ga spoštljivo spremljati in mu dati veljavo.
Človeku z demenco naj bi zagotovili življenje, ki mu
ohranja dostojanstvo, ne da bi ga vedno znova opominjali na njegove primanjkljaje. Potrebno je skupno
sodelovanje človeka z demenco, svojcev, prijateljev in
oskrbovalcev. Zlasti sodelovanje med zaposlenimi v
domu in svojci je velikega pomena, saj so lahko svojci
odličen in pomemben pomočnik. Podajo informacije
o tem, kaj je imela oseba rada, česa ne mara, poznajo
njeno zgodovino.«
Zimzelen: »Predstavite nam nekaj reprezentativnih
številk z vašega področja: število prošenj/leto, prihodov, odhodov, občine stalnega bivališča stanovalcev, starostni podatki …«
Ramšak: »Še kakšno leto nazaj je veljalo, da so domovi
starejših v Sloveniji prezasedeni, da ni prostih mest in
da so čakalne vrste za sprejem zelo dolge. Danes ni več
tako. Kdor potrebuje namestitev, jo lahko dobi. Izjema
je varovana enota, tam je čakalna doba okoli tri mesece.
Na čakalni listi imamo 232 vlog, vendar nobene aktualne. To pomeni, da ljudje oddajo vloge v več domov
ali »na rezervo«, za naprej, ko bodo morda potrebovali namestitev. Le redki nas obvestijo, da prošnja ni več
aktualna, ker so zadevo že uredili ali namestitve ne potrebujejo več.
%, jih je iz MO Velenje, dobrih 14 % iz MO Ljubljana,
skoraj 7 % iz Občine Šoštanj, 4 % iz MO Celje, iz ostalih
občin pa imamo po enega ali dva stanovalca.
Prvega stanovalca smo sprejeli 19. novembra 2009
in do sredine junija 2012 smo sprejeli 469 stanovalcev.
Kar je zelo velika številka in v administrativnem smislu
velik zalogaj.
Od tega se je 190 stanovalcev odselilo v dom, bližje
svojemu kraju ali so odšli nazaj v domačo oskrbo. Nekaj smo imeli in imamo tudi začasnih namestitev stanovalcev za čas rehabilitacije po oskrbi v bolnišnici ali
za čas dopusta, odsotnosti svojcev. Nekateri od teh stanovalcev se vračajo, tudi večkrat na leto.
V PV Zimzelen smo sprejeli tudi veliko stanovalcev ob
izteku življenja, ki so potrebovali paliativno oskrbo.
Tem stanovalcem poskušamo v največji mogoči meri
lajšati bolečine, skrbimo pa tudi za njihove duševne in
duhovne potrebe ter potrebe njihovih svojcev. Trudimo se, da je njihovo življenje dostojanstveno do konca
in pri tem sodelujemo tudi z društvom Hospic, katerega prostovoljke obiskujejo stanovalce in svojce, ki so
potrebni pomoči, svetovanja.«
Zimzelen: »Kakšne trende, razmere v institucionalnem varstvu opažate skozi svoje delo in glede na
sodelovanje z aktivi socialnih delavk v drugih domovih?«
V juniju letos smo imeli v domu 150 stanovalcev. Najmlajši bo letos dopolnil 40 let, najstarejša gospa ima 95
let. Prevladujejo ženske, ki jih je 92, moških pa 58. Zanimivo je, da pri mlajših do 65 let prevladujejo moški.
Ramšak: »V domovih v Celjski regiji ni težko dobiti
prostega mesta. Javni zavodi so malo bolj zasedeni od
koncesionarjev, saj so cenejši. Za bivanje v dvoposteljni
sobi boste v javnem zavodu odšteli okoli 18 €, v domu
s koncesijo pa okoli 24 € na dan. Ceno vsem domovom
potrjuje Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
in je oblikovana tudi na podlagi bivalnega standarda.
Po kategorijah oskrbe je v oskrbo I razvrščenih 48 stanovalcev. Namenjena je stanovalcem, ki ne potrebujejo pomoči pri osebni negi in gibanju in ki se samostojno vključujejo v organizirano življenje PV Zimzelena.
V našem domu imamo le eno- in dvoposteljne sobe in
vse imajo svojo lastno kopalnico in balkon. Imamo tudi
enoposteljne sobe, ki so po kvadraturi za 20 % povečane glede na standardne enoposteljne sobe.
V oskrbi II je 23 stanovalcev; v to kategorijo sodijo stanovalci z zmernimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, kar pomeni, da potrebujejo občasno pomoč pri
opravljanju večine življenjskih potreb.
Veliko povpraševanja je za namestitev v varovano enoto in negovalno enoto.«
Celotno pomoč potrebuje 49 stanovalcev, ki so razvrščeni v oskrbo III/a. V oskrbo III/b je razvrščenih 6 stanovalcev, ki potrebujejo celotno pomoč in imajo najzahtevnejše starostne in zdravstvene težave.
Varovana enota šteje 24 stanovalcev, kjer je zaradi narave dela vključenih več sodelavcev.
Zimzelen: »Kakšne so vaše delovne izkušnje pred
zaposlitvijo v PV Zimzelen? Zdaj ob delu nadaljujete šolanje – kaj boste obdelali v magistrski nalogi?«
Ramšak: »Svojo delovno pot sem začela čisto v drugih
vodah. Po končani srednji šoli sem se zaposlila v Gorenju, v Procesni opremi. Po njenem stečaju sem nekaj
časa delala na več področjih.
Plačevanje doma je mogoče na več načinov. Stanovalec lahko namestitev plača v celoti sam, takšnih je
119 stanovalcev. Svojci v celoti oskrbo plačujejo štirim
stanovalcem. 16 stanovalcem so doplačniki svojci, 39
občina, 6 pa svojci in občina.
Sem željna znanja in menim, da se človek v življenju
nikoli ne sme ustaviti, zato sem se leta 2002 vpisala na
Fakulteto za socialno delo. Leta 2007 sem diplomirala
in se zaposlila v Centru za usposabljanje, delo in varstvo na Dobrni. Med študijem sem bila aktivna v društvu Ozara v Slovenj Gradcu.
Imamo stanovalce iz 31 slovenskih občin. Največ, 27
V PV Zimzelenu sem zaposlena od začetka, torej od
[6
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Plezanje v hribih Tanjo napolni z energijo.
leta 2009. Lani sem se na isti fakulteti vpisala na magistrski študij 2. stopnje, smer duševno zdravje v skupnosti. Zdaj pripravljam magistrsko nalogo z naslovom
Domovi za stare – informacijska točka za delo z osebami z demenco.
V Sloveniji se z demenco ukvarjamo zadnje desetletje
in imamo že dosti izkušenj, o njej je veliko napisanega
in povedanega. Kljub temu pa pri svojem delu opažam,
da vse informacije še niso dovolj. Dom za starejše je pomembna za informiranje javnosti o demenci in v tem
vidim na svojem področju poslanstvo in izziv. Odgovore na potrebe o informiranosti svojcev in širše javnosti
o demenci bom predstavila v zloženki. Dostopna bo
tudi na spletni strani PV Zimzelena.«
Zimzelen: »Kako ste zadovoljni s svojim delom v PV
Zimzelenu?«
Ramšak: »Ko smo dom odprli in ga postavljali na noge,
smo praktično prazno hišo zelo zagnano urejali skupaj
s sodelavci, pripravljali strokovne podlage, pravilnike,
organizacijsko strukturo … Ob tem smo sprejemali
prve stanovalce in nove sodelavce. Potrditev za moje
in naše skupno dobro delo je bil redni inšpekcijski nadzor socialne inšpekcije, kjer nismo dobili posebnih pripomb.
Z delom sem zelo zadovoljna. Je pestro in raznoliko.
Odnosi s sodelavci so dobri. Težave rešujemo na timskih sestankih, kjer se pogovarjamo o problematiki na
delovnem mestu. Stanovalce in svojce ob sprejemu
spodbujamo, da nam povedo svoje pripombe, da poiščemo skupne rešitve. S tem vsi rastemo in postajamo
še boljši.
Kot v mnogih službah je žal tudi v moji vedno več administrativnega dela. Veliko časa porabim za pisanje
dokumentacije, vodenje evidenc, premalo pa za posvečanje stanovalcem. Želim si, da bi bilo nasprotno.
Bistvo socialnega dela se je posvetiti človeku, skupaj z
njim reševati težave, ga opolnomočiti.«
Zimzelen: »Kako se sproščate, kaj radi počnete v
prostem času?«
Ramšak: »V prostem času plezam in zahajam v hribe.
Plezanje mi pomeni sprostitev. Pri reševanju plezalnih
problemov sem skoncentrirana samo na njih, s tem se
tudi odklopim od vsakdanjega dela. Plezanje v hribih
me napolni z energijo, premagovanje stene je v bistvu
reševanje plezalnih problemov in pri izstopu iz smeri
sem zadovoljna, da sem rešila uganko zapletenega zaporedja gibov.
Je tudi premagovanje psihičnega strahu, ki je lahko večja ovira za napredovanje kot dejanska fizična nemoč.
Plezanje je seveda tudi nevarno, zato je poznavanje
objektivnih in subjektivnih nevarnosti v gorah zelo
pomembno. Lani sem naredila izpit za alpinistko in s
tem utrdila znanje, ki je za ukvarjanje s tem športom
pomembno.«
Diana Janežič
7]
prijetnost bivanja
Praktični pouk
socialnih
oskrbovalk pri
nas
Predmetnik za preverjanje in potrjevanje nacionalne poklicne kvalifikacije socialni oskrbovalec v sklopu osebna oskrba zahteva praktično usposabljanje
v domu za starejše. Tako smo se z Jasmino Felicijan,
vodjo izobraževanja v LU Velenje, dogovorili, da bomo
kandidatkam za socialne oskrbovalke za kuhanje dali
na voljo kuhinjo v eni od bivalnih enot v PV Zimzelenu.
V program je v spomladanskem terminu vpisanih 12
kandidatk. 7. maja popoldne so pri nas pripravljale dietno kosilo. Pred začetkom dela sta gostje pozdravili
direktorica PV Zimzelena Andreja Štefan Bukovič in gospodinja Kornelija Zaveršnik.
Direktorica je na kratko predstavila dom in koncept
dela v njem. Ta poteka v gospodinjskih skupnostih,
kjer je osrednja oseba gospodinja, ki skupaj s stanovalci med drugim ustvarja domačnost tudi z občasnim
kuhanjem obrokov, pečenjem peciva in kruha.
Kuharski nasveti
Ko smo ob drugi obletnici delovanja PV
Zimzelena lansko jesen s posaditvijo
oreha vstopili v projekt Ljudske univerze Velenje Sadni gozd, smo zasadili tudi
širše sodelovanje. Letos smo se z Ljudsko univerzo dogovorili za sodelovanje pri usposabljanju bodočih socialnih
oskrbovalk.
preučile recepte ter začele pripravljati živila za posamezne jedi. Na jedilniku so bili fižolova juha, dušena
govedina v čebulni omaki, ajdova kaša z zelenjavo in
za posladek bananini mafini.
Kmalu je zadišalo po praženi čebuli. Hrup in vonj sta
pritegnila nekaj stanovalcev, da so se nam pridružili že
med kuhanjem, nekateri pa so prišli potem, ko je bilo
treba oceniti skuhano hrano.
Kuharice so dobile tudi nekaj uporabnih nasvetov, saj
je prav v tej bivalni enoti doma stanovalec Josip Stropnik, ki je bil dolga leta kuhar in v zadnji službi pred
upokojitvijo vodja kuhinje. Zato se je razvila zelo živahna razprava o pravilnih sestavinah, dodatkih in njihovih količinah v posamezni hrani.
Ker pa o okusih ne gre razpravljati, smo prisotni iz PV
Zimzelena in kuharice vsak zase ugotavljali, kako nam
je pripravljena hrana všeč, in nato smo vse skuhano z
užitkom pojedli.
Kosilo smo kuhali na bivalni enoti v 3. nadstropju in
seveda smo stanovalce obvestili, kaj se bo popoldne
dogajalo pri njih. Dve uri je bilo nato prav živahno in
glasno. »Kuharice« so se najprej razdelile v skupine,
Sodelovanje z LU Velenje nadaljujemo. Kandidatke za
socialne oskrbovalke so v juniju pri nas opravljale praktični pouk osebne oskrbe ljudi z demenco na varovani
enoti ter zaključni izpit.
Diana Janežič
Udeleženke usposabljanja za socialno oskrbovalke so v PV Zimzelenu
kuhale ter imele praktični pouk o osebni oskrbi.
Nasvet izkušenega kuharja Josipa Stropnika
[8
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Sodelovali smo v projektu EPK
Izvirna zasaditev cvetja
Velenje je skupaj z Mariborom, Mursko Soboto,
Ptujem, Novim mestom in Slovenj Gradcem letos Evropska prestolnica kulture. V mestu se bo
v sklopu tega projekta v letu 2012 zvrstilo 24
prireditev in pri eni od njih smo sodelovali tudi
zaposleni in stanovalci PV Zimzelena.
Visoka šola za okolje je v sodelovanju z Galerijo Velenje zasnovala razstavo, na kateri so želeli predstaviti
okoljske tehnologije na bolj privlačen, didaktičen in
izkustven način ter javnosti približati uspešne domače
naravovarstvene in okoljevarstvene tehnološke rešitve.
Razstava z naslovom SUSTainART (v prostem prevodu
trajnostna uporabna umetnost) je imela več prizorišč,
del eksponatov pa je bil postavljen v zunanje okolje.
Sledil je tematskim področjem: kultura bivanja, pridelava in predelava hrane, energetika in tehnologije, turizem in drugo.
Kuratorke razstave Kaja Avberšek, Darja Osojnik in Kaja
Flis, mlade velenjske strokovnjakinje, so razvile zanimive in poučne interaktivne eksponate, plakate ali avdioin videopredstavitve.
V začetku aprila sta direktorica Visoke šole za okolje
mag. Milena Pečovnik in njena sodelavka Saša Zagode
obiskali PV Zimzelen, predstavili idejo o sodelovanju
pri tej razstavi in nas navdušili. Takole smo sklenili: mi
prispevamo prazne konzerve, ki jih, mimogrede povedano, v naši kuhinji »pridelamo« veliko, in delo, šola
priskrbi sadike rumenega cvetja.
Tudi stanovalke in stanovalci, ki smo jim idejo predstavili, so bili takoj pripravljeni sodelovati. Dobra urica prijetnega druženja je bila potrebna, da smo velike
konzerve od vložene zelenjave in kompotov napolnili s
kamenjem in zemljo, nato pa vanje posadili cvetje.
V delavnici so sodelovali stanovalca Jakob Zorko in
Marjan Abraham ter stanovalke Pavla Aleš, Veronika
Balažic, Milka Vidmar, Zlata Cizelj, Matilda Blatnik in
Stanislava Korošec.
26. aprila smo se delovna terapevtka Janja Koželj, strokovna sodelavka za projekte Diana Janežič ter šest stanovalcev udeležili odprtja razstave. »Naša« zasaditev je
bila razstavljena na zidu za Galerijo Velenje.
Izlet v Velenje in ogled razstave sta nam bila všeč. Vzeli
smo si še nekoliko več časa in se sprehodili po Titovem
trgu, promenadi in parku ob Gimnaziji in OŠ Gustav Šilih. Bili smo zadovoljni, da smo tudi mi pridali kamenček v mozaik prireditev Evropske prestolnice kulture.
Diana Janežič
9]
prijetnost bivanja
Le skupaj
zmoremo
sestaviti pravo
sliko!
V prvi polovici leta 2012 smo imeli zaposleni
v PV Zimzelenu najmanj dve čudoviti skupinski izkušnji, ki sta povečali našo pripadnost podjetju, nas še bolj povezali in utrdili
v skupnem doseganju zastavljenih ciljev. 20
sodelavcev je bilo udeležencev izobraževalne delavnice v projektu E-Qalin Naravnanost
na stanovalce in procese, 19 sodelavcev pa
se je udeležilo izleta v Poletni adrenalinski
park na Krvavcu.
Eden od predavateljev, Tomaž Torkar, nam je po zadnji delavnici poslal tudi tole sporočilo, ki smo ga bili zelo veseli: »Bilo mi je v veliko veselje
delati z vami in vašimi sodelavci. Tudi zato, ker sem ponovno ugotovil, da še vedno obstajajo hiše, kjer se širi duh sodelovanja in pomoči drug
drugemu. Upam, da vam E-Qalin pri tem pomaga.«
Kako razumemo kakovost?
Med marcem in junijem je podjetje FIRIS pri nas izvedlo tri dvodnevne delavnice z naslovom Naravnanost
na uporabnike in procese, katerih cilj je bil predstaviti
kulturo usmerjenosti doma za starejše na uporabnike
in osnovna spoznanja o procesih, ki so pri tem bistvenega pomena. Delavnice so nam omogočile bolje razumeti logiko in vsebino upravljanja kakovosti po E-Qalinu. Vodila sta jih Franci Imperl in Tomaž Torkar.
Večino »snovi« smo spoznali skozi našo osebno pred-
[ 10
stavitev odnosa do dela, odnosa do sodelavcev, stanovalcev in vseh drugih ljudi, s katerimi pri delu prihajamo v stik, skozi načine obravnave napak in konfliktnih
situacij ter v številnih igrah vlog.
Pri tem smo spoznali, da je vsako stvar, dogodek mogoče zaznati na različne načine, na kar vplivajo naše
različne osebnostne lastnosti ter stanja in situacije, v
katerih se nahajamo. Na naše odzive in razumevanje
drugih ljudi vplivajo naše vrednote, stališča, predsodki,
čustva in informacije. Velikokrat vpliva tudi prepričanje, da imamo mi bolj prav kot drugi.
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Doživeli smo izkušnjo, ki nas je povezala in naredila boljše.
Spoznali smo tudi, da lahko ustanovo uspešno in kakovostno upravljamo le s timskim delom, pri katerem
vsak član tima dobro opravi svoje delo in se hkrati zaveda pomena in vloge dela sodelavca, sodelavcev.
modrim nebom brez oblačka se nam je odprl čudovit
pogled na celotno Ljubljansko kotlino in Julijske Alpe s
Triglavom v daljavi. Po okrepčilni malici smo se podali
med adrenalinska doživetja.
Med izobraževanjem smo našli veliko sopomenk za
besedo kakovost, kot jo tudi razumemo v naši hiši:
možnost izbire, dostojanstvo, korektni odnosi med
zaposlenimi, stanovalci, svojci in drugimi obiskovalci,
odgovornost, komuniciranje, domačnost, prijaznost,
pozornost, pogovor, strpnost.
Najbolj nas je zaposlil in navdušil gibalno-spretnostni
poligon, ki je v obliki avanturistične poti zgrajen skozi gozd. Različne plezalne pustolovščine in naprave
različnih težavnostnih stopenj med seboj povezujejo
drevesa, ki jih udeleženci premagujejo in se na njih zabavajo. Za varnost je odlično poskrbljeno in nekajmetrska vožnja po zraku med dvema smrekama zgolj na
jeklenici je lahko čisti užitek.
Kot vodja kakovosti lahko zapišem, da sem skozi sodelovanje sodelavk in sodelavcev v delavnicah ter njihova
mnenja, predloge, ideje spoznala, kako odličen delovni
kolektiv smo in kako smo še pripravljeni biti boljši, še rasti.
Ker smo še mlada organizacija – jeseni bomo stari
»šele« tri leta – se naša organizacijska kultura še oblikuje, hkrati pa je dobro, da smo z vstopom v projekt
E-Qalin načrtno in sistematično pristopili k oblikovanju
te kulture na začetku življenjske poti PV Zimzelena.
Adrenalinsko doživetje
Sredi junija smo organizirali izlet v Poletni park na Krvavcu. Na spletni strani smo prebrali: »Poletni park Krvavec ponuja ljudem zdravih misli in nazorov možnosti
igre, aktivnega preživljanja prostega časa in zabave na
prostem. Pester nabor aktivnosti zajema plezalni pustolovski park, kolesarski park, gorske karte in skiroje,
plezalni stolp, trampolin, poligon za lokostrelstvo, gibalno-spretnostni poligon, frizbi golf in spust s tubo.«
Vse to nam je bilo na voljo, ko smo se s kabinsko žičnico pripeljali na 1.450 metrov nadmorske višine. Pod
Seveda se je bilo treba pri premagovanju ovir zbrati in
zelo potruditi. Pri tem so roke precej trpele, a to smo
spoznali šele naslednji dan. Četudi se je zgoraj med
drevesi in spodaj med navijači vsakdo sam spopadal s
svojim pogumom ali strahom, je bilo navdušenje nad
tem doživetjem skupinsko. Ves čas nas je spremljalo
obilo smeha in dobre volje.
Dan smo izrabili še za druge atrakcije, nekaj pa se nas je
povzpelo še na 1.971 metrov visoki Zvoh, kjer je zadnja
postaja štirisedežnice. Ta seveda obratuje le pozimi,
zato smo med čudovitimi cvetlicami in nežno zelenimi
borovci krepko grizli kolena. In bili vedno bližje modremu nebu, na katerem so neslišno krožila le jadralna letala in nekoliko nižje padalci. Čisti mir in užitek!
Prijetno utrujeni in neizmerno zadovoljni smo se vračali domov. Doživeli smo izkušnjo, ki nas je povezala in
naredila boljše.
Diana Janežič
11 ]
prijetnost bivanja
Orhideje so nas
zvabile na izlet
v Prekmurje
Bolj ko se je bližal maj, bolj so stanovalci
spraševali, kdaj bo letošnji izlet in kam se
bodo podali. Pa smo jih vprašali za ideje in
med vsemi predlogi je najbolj izstopal Dobrovnik v Prekmurju. Želeli so si ogledati
vrtnarijo, v kateri vzgajajo čudovite orhideje, od katerih mnoge krasijo tudi okna
našega centra.
Za izlet smo izbrali prav primeren datum – 25. maj, nekdanji dan mladosti. Nič nas ni motilo, da tega dneva ne
praznujemo več ali da ga celo ne smemo, mi smo se
počutili prav mladostne in razigrane. Pa saj smo tudi
bili mladi, danes vsekakor mlajši, kot bomo jutri!
Ob 8. uri smo se odpeljali izpred PV Zimzelena proti avtocesti in nato po njej skoraj dve uri daleč proti Lendavi. Čas je hitro mineval, saj smo med potjo izvedeli, kje
se vozimo ter mnoge zanimivosti iz krajev in pokrajin
ob poti.
Barvitost orhidej
Malo po 10. uri smo že bili na prvem cilju – pri velikem rastlinjaku podjetja Ocean Orhids v Dobrovniku.
Okrepčali smo se s kavo, vodo in rogljički, nato pa se
radovedni podali na ogled.
Najprej nas je očaral pogled na množico raznobarvnih
orhidej v trgovini, potem pa smo prisluhnili vodički, ki
nam je povedala veliko zanimivega o orhidejah, ki so
včasih veljale za cvetje premožnih, danes pa si jih lahko
privošči vsakdo. Zato skoraj ni doma, kjer ne bi cvetele
orhideje.
Podjetje Ocean Orhids je bilo ustanovljeno leta 2003.
So edino podjetje s komercialno proizvodnjo orhidej
vrste falenopsis te velikosti v Srednji in Jugovzhodni
Evropi. V tri hektarje velikem rastlinjaku vzgojijo do
1.200.000 orhidej na leto, največ pa jih prodajo v Sloveniji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem.
Sledil je ogled tropskega vrta. Videli smo mesojede rastline, ananas in banane, ogromne fikuse, vaniljo, ki je
pravzaprav orhideja, ter drevesa mango, papajo, avokado in karambolo. Nekateri smo si na koncu za spomin kupili orhidejo.
Plečnikova Bogojina
Naša naslednja postaja je bila cerkev Gospodovega
vnebohoda v Bogojini, imenovana tudi »bela golobica«. Gre za eno vidnejših del najbolj znanega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, ki je novo, večjo cerkev
zasnoval na temelju stare cerkve iz 14. stoletja.
[ 12
Nekaj čudovitih orhidej smo odnesli tudi v naš Zimzelen.
Bogojinčani so jo začeli graditi leta 1925 in jo skoraj
dokončali v petih letih, dokončno podobo pa je dobila
šele po drugi svetovni vojni. Do posvečenja cerkve 18.
julija 1954 je bil dokončan glavni oltar, ki je bil tedaj v
celoti opremljen z vazami, lestenci, s kipi in sliko. Prav
lončena oprema – krožniki na hrastovem stropu in vrči
na glavnem oltarju – je nekaj posebnega in je delo domačih lončarjev iz Filovcev in Bogojine.
Posebnost cerkve je tudi mogočen, od daleč najbolj
opazen valjast stolp – zvonik z značilnimi Plečnikovimi
arhitekturnimi oblikami, na vrhu valja pa je razgledna
terasa.
V cerkvi smo se zadržali dalj časa, saj nam je naša sodelavka, katehetinja Marija Pongračič, pripravila litanije
Matere Božje.
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Pred Plečnikovo »belo golobico« v Bogojini
Dom je arhitekturno precej drugačen od našega in ga
postopoma prenavljajo, saj šteje že 34 let. V njem je
269 postelj. Ugotovili pa smo, da v njem bivajo prijazni ljudje, saj smo smeli vstopiti tudi v nekatere sobe in
poklepetati s stanovalkami, ter tudi, da je njihov vsak
dan prav tako pester kot pri nas. Organizirajo številne
dejavnosti, krožke, prireditve.
V domu starejših v Rakičanu delata stanovalcem družbo tudi dve
kozi.
Druženje v Rakičanu
Duhovno nahranjeni smo zdaj potrebovali že tudi nekaj prave hrane, zato smo se na kosilo odpravili v Rakičan pri Murski Soboti, kjer smo bili dogovorjeni v
tamkajšnjem domu starejših. Prijazno so nas sprejeli,
četudi so imeli prav tisti dan obilico dela s športnimi
igrami. Pozdravil nas je direktor doma Zoran Hoblaj, po
kosilu pa nas je delovna terapevtka popeljala na ogled
prostorov.
Dom leži ob lepem rakičanskem parku v kompleksu,
kjer se nahajajo še bolnišnica, srednja zdravstvena šola,
kmetijska šola, vrtec, dom pa obdaja velik park, ki nudi
stanovalcem obilo možnosti za sprehode in druženje
zunaj doma. Naš izlet se je bližal koncu, saj smo že precej utrujeni imeli še dve uri vožnje do doma. A tudi ta
je hitro minila in z lepimi spomini smo bili ob 17. uri že
na domačem dvorišču, polni snovi za pogovore s sostanovalci.
Diana Janežič
»Spet smo preživeli čudovit dan in videli veliko
lepega.« (Kristina Vah)
»Želeli smo si ogledati vzgojo orhidej, doživeli pa
smo še veliko več.« (Julija Močilnik)
»Hvala, da smo videli lepo cerkev v Bogojini in v
njej tudi zapeli.« (Ana Pečlin)
13 ]
prijetnost bivanja
Sreča je srečanje s samim seboj
Misel iz naslova je zapisal Anton Trstenjak, slovenski filozof, psiholog in teolog, in nanj smo najprej pomislili, ko smo se odločili predstaviti duhovno oskrbo v PV Zimzelen.
Potem pa smo prebrali razmišljanje
jasnovidke Emire Selimović Elersič, ki je lepo ubesedila, kar želimo sporočiti: »Duhovna oskrba je
nujen del celovite oskrbe starejšega človeka. Skrbeti za drugega pomeni poznati ga; poznati njegovo
zgodbo, stvari, ki jih ima rad in ki jih
ne mara. Gre za odnos. In duhovna
oskrba je v osnovi prav to: topel,
prijazen odnos do človeka, za katerega skrbimo, dotik, lepa beseda,
prijaznost.«
Med duhovno oskrbo spada tudi
sprejemanje različnih verskih in
svetovnonazorskih prepričanj ljudi.
V PV Zimzelen smo odprti za ta prepričanja. Stanovalci se v verske dejavnosti vključujejo prostovoljno.
V PV Zimzelen imamo kapelico, ki
je namenjena stanovalcem za molitev, sveto mašo in druge verske
obrede. Spoved, obhajilo ali bolniško maziljenje opravi duhovnik.
Obred opravi v kapeli PV Zimzelen
ali v sobi stanovalca, vendar tako,
da ne moti sostanovalcev. Vsakih štirinajst dni je v kapelici sveta
maša.
Za duhovno oskrbo stanovalcev skrbi šoštanjski župnik Jože Pribožič.
Tu se zbiramo že dve leti. V začetku
smo se sami, le za svojo molitev, kasneje, po blagoslovu kapelice celjskega škofa dr. Stanislava Lipovška,
pa smo se začeli vsakih štirinajst
dni ob torkih pri svetih mašah. Vodi
Kapelica
Za urejenost kapelice vzorno skrbi stanovalka Veronika Balažic, ki
v njej poišče sprostitev in mir in je
kapelico lepo predstavila v svojem
zapisu.
»Čisto na vrhu je, v četrtem
nadstropju. Lepo je v njej. Prijazno
je opremljena, topla, tiha, prav
duhovno sproščujoče je v njej. Če
si žalosten, zaskrbljen, potrt, bolan
ali vesel, veder, živahen – tam lahko
najdeš pomiritev, sprostitev. Tudi
tolažbo in uteho. Kar pač takrat
iščeš, po navadi tudi najdeš.
[ 14
jih gospod dekan Jože Pribožič iz
Šoštanja. Zelo skrben je, nikoli ne
manjka, veliko nam pove in razloži.
S sabo je že trikrat pripeljal »šopek«
deklet, pevk Mihelc, ki prepevajo
pod vodstvom Anke Jazbec. Bilo
je zelo lepo, ko so ubrani mladi
glasovi zazveneli v tem lepem duhovnem hramu. Globoko so segli v
naše duše in še kako obogatili sveto mašo.
Pri sv. mašah se nam pridružijo
tudi nekateri krajani Topolšice in tu
najdejo, kar je za njihovo duhovno
življenje potrebno. Nihče nikogar
ne sili, da pride v našo duhovno
kamrico, a nekaj je gotovo: tisti, ki
čuti potrebo in je tako od otroštva
vzgajan, je vesel, da lahko tudi na
stara, zrela leta še kaj več doživi v
naši kapelici.
Veronika Balažic lepo ureja našo kapelico.
Primerno je okrašena, svetla, prijazna. Zdaj jo krasita kip Marije z Je-
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
zusom in kip škofa Antona Martina
Slomška.«
Duhovna oskrba
Za duhovno oskrbo v PV Zimzelen
skrbi dekan Šaleške dekanije Jože
Pribožič. Vsak drugi torek vodi sv.
mašo, nato pa v sobah obišče stanovalce, ki se verskega obreda ne
morejo udeležiti.
Kot je povedal, je z obiski v PV Zimzelen zadovoljen. »Stanovalci pri
maši lepo sodelujejo, vsi so veseli
mojega obiska. Po maši se v domu
zadržim še kakšno uro, kajti stanovalci v sobah me potrebujejo, poleg tega se pogosto ustavim tudi
pri stanovalcih v bivalnih enotah, ki
se radi pogovorijo z mano in jaz z
njimi. Pri sv. mašah se nam pogosto
pridružijo tudi krajani Topolšice.«
Marija Pongračič vodi molitveno skupino.
Jože Pribožič je lani podprl tudi
pripravljenost članic Župnijskega
pastoralnega sveta Šoštanj, da bi
kot prostovoljke za družabništvo
prihajale k stanovalcem PV
Zimzelena. Kasneje so se poimenovale Veronike, pridružile pa so se jim
tudi prostovoljke izven župnijskega
sveta. Zdaj jih je že 17 in vsakih štirinajst dni obiskujejo stanovalce.
Duhovne vaje
V februarju je prek programa javnih
del v PV Zimzelenu začela delati
kot družabnica stanovalcem Marija Pongračič. Je tudi katehetinja
in ima v kapelici vsako sredo ob 15.
uri molitveno skupino, pri kateri so
dobrodošli tudi drugi obiskovalci.
V maju je od ponedeljka do petka
vodila šmarnice, v juniju pa vrtnice,
oboje kot izraz ljudske pobožnosti.
Obisk je bil zelo dober.
Kipec A. M. Slomška
Od letošnje pomladi imamo v kapelici tudi doprsni kip prvega mariborskega škofa Antona Martina
Slomška, delo kiparja Marjana Dreva iz Šmartnega ob Paki. Kipec je PV
Zimzelenu podaril njegov stanovalec Franček Klančnik.
Franček Klančnik je bil v mladosti
sosed Drevovih v Slatinah pri Šmartnem ob Paki. Tudi ko se je odselil,
Franček Klančnik je za kapelico podaril kipec
A. M. Slomška.
sta družino z ženo pogosto obiskovala in spremljala kiparsko dejavnost sina Marjana, ki mu je oče v
domači hiši uredil atelje.
Franček je bil leta 1991 tudi na slovesnosti v Mariboru, ko so postavili velik Drevov kip A. M. Slomška v
parku ob robu Slomškovega trga.
Kmalu zatem je od kiparja odkupil
manjši doprsni Slomškov kip, letos
pa še enega in ga podaril PV Zimzelenu. Tako župnik Jože Pribožič kot
stanovalci in zaposleni v PV Zimzelenu smo Frančku Klančniku hvaležni za to darilo.
Sv. mašo so že nekajkrat obogatile pevke
vokalne skupine Mihelce.
Prijatelj nisi, ampak postaneš.
Ljubezni ne zahtevaš, ampak
jo daješ.
Vse je popolno, ko se ne
obremenjujemo.
Ko nam je najbolj hudo, nas
življenje uči največjih lekcij.
Bolj čakaš, bolj se ti stvari izmikajo.
Sreča ni nekje zunaj niti je ne
da nekaj zunanjega - vedno
pride iz notranjosti.
Diana Janežič
15 ]
prijetnost bivanja
Smeh je pol
zdravja
Smeh je zdrav, humor je balzam za našo dušo, tudi
v medicini ni o tem nobenega dvoma več. Žal pa ni
vedno mogoče videti življenja z lepe strani. Se lahko naučimo smejati vsak dan? Ali nasmejani ljudje
dejansko živijo dlje? Na to temo je bilo narejenih kar
nekaj študij. Zagotovo pa drži eno: človek, ki svojega življenja ne jemlje preresno, gre skozi njega zagotovo lažje.
Smeh je posebno zdrava
»vrsta športa«
Če lahko obdržimo razdaljo do
tega, nam to vsekakor pomaga –
odpravite se na izlet in tako boste
videli nevšečnosti dobesedno z
drugega zornega kota. Včasih zadostuje že večer s prijatelji in vse se
zdi preprostejše.
Najnovejše raziskave so pokazale:
učinek ene minute smeha je enak
45 minutam sprostitvenih vaj. Kdor
se dobesedno zvija od smeha, uporablja vseh 21 obraznih mišic in še
80 različnih mišic v telesu. Kateri
šport se lahko kosa s tem?
Če se kljub vsem poskusom še
vedno ne moremo nasmejati,
nam znanstveniki predlagajo celo
naslednje: svoje možgane lahko
malce zavedemo tudi tako, da se
v nasmeh prisilimo, saj se bomo že
zaradi premikanja smejalnih mišic
tako počutili malce bolje.
V tem kratkem času se telo znajde v
dobri stresni situaciji, ki poživi naše
življenje in ga tako tudi podaljša.
In še nekaj dobrodejnega: srce pri
smejanju bije hitreje, krvni pritisk
zdravo naraste, poveča se količina
kisika v krvi.
Razlogi za smeh:
Po smejanju pa ni boljša le naša
volja in uravnovešen živčni sistem,
temveč je v ravnotežju celoten organizem.
Tako kot pri telesni dejavnosti se
tudi pri smehu sproščajo endorfini
ali hormoni sreče, kot jih tudi poimenujemo. Smeh pa zaradi svojega blagodejnega učinka krepi celo
imunski sistem telesa, tako lahko
skoraj z gotovostjo trdimo, da dobrovoljni ljudje zbolijo manjkrat
kot tisti, ki se smejijo manj.
Videti svetlo plat
Po vsem tem ne preseneča, da
obstajajo tudi ponudniki seminarjev smeha. Tudi pri nas se vse
bolj uveljavlja smejalna joga, ki je
kombinacija gibalno-vokalnih vaj,
iger, dihanja ter globoke sprostitve
po približno 30 minutah močnega
smejanja z vmesnimi dihalnimi oddihi.
Ljudje smo različni. Nekateri so
[ 16
Na življenje je vredno pogledati z vedre
plati.
sposobni tudi v sivih dneh videti
žarke sonca in si v deževnem vremenu rečejo le: »Slabega vremena
ni, obstajajo le napačna oblačila.«
Nekateri pa preprosto ne morejo
drugače, kot da vidijo kozarec vedno napol prazen in neprenehoma
razmišljajo o problemih. Kako pomagati takšnim posameznikom? Se
humorja lahko naučimo? Poskusiti
nikoli ni greh!
Držati razdaljo
Najprej si moramo položaj, ki nas
žalosti ali jezi, ogledati od daleč –
ali obstaja kljub vsemu kakšna plat
težave, ki se ji lahko vsaj nasmehnemo, če že ne nasmejimo?
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
uravnava krvni tlak,
krepi telesne mišice,
izboljšuje prekrvavitev,
zavira bolečino – poveča število
endorfinov,
krepi imunski sistem, s tem ko
veča število protitelesc,
blaži bolezni dihal, še posebno
astmo,
zaradi povečanega pretoka krvi
deluje kot masaža notranjih organov, krepi trebušne in druge
mišice,
odpravlja stres, ker se zmanjša
količina hormonov epinefrina in
kortizola,
z nasmeškom na ustih smo videti
lepši,
izboljša se spanec,
daje obrazu sijaj in ga pomladi,
je aerobna vaja,
minuta smeha je enaka desetim
minutam na veslaški napravi.
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Medgeneracijska
srečevanja
V septembru 2011 je koordinatorka prostovoljstva v Šolskem centru Velenje
Zlatka Jambrovič povabila PV Zimzelen
k sodelovanju pri prostovoljstvu dijakov. Ker se na šoli zelo trudijo privabiti
čim več dijakov k prostovoljstvu, smo
jim na predstavitveni uri povedali, kako
poteka prostovoljstvo v PV Zimzelenu.
Za sodelovanje se je odločilo 8 dijakinj,
ki so prihajale k nam enkrat tedensko
oz. po dogovoru.
Dijakinje, ki so bile pri nas, so: Nina
Dobnik, Karmen Friškovec, Petra
Kompan (Srednja zdravstvena šola
Celje), Manja Kopušar, Andreja Krt,
Barbara Trap, Nika Vodovnik in Laura Volk. Stanovalke in stanovalci,
ki so bili deležni njihove družbe, pa
so bili: Franci Rozalija, Vanja, Ljeposlavka, Ana, Hilda, Valentin, Boris in
Robi.
S svojim druženjem so zelo razveselile naše stanovalce, saj so jim polepšale in popestrile dneve, jih ob
lepem vremenu peljale na sprehod,
v zimskih večerih pa jim krajšale čas
s prijetnim klepetom.
Dekleta so med stanovalce, ki so jih
obiskovale, vnesle mladostno energijo, veselje in bile predvsem dobre
poslušalke. Dijakinja je Rozaliji pomagala šivati, Robiju je bil všeč pristop dijakinje do njega, možnost,
da sta se lahko pogovarjala in da je
imel družbo. Boris upa, da je tudi on
dijakinji nekaj dal, ji spremenil dan,
predvsem pa upa, da je uživala v
družbi z njim, kot je on z njo.
Bogata izkušnja
Svoje druženje so dijakinje pri nas
zaključile 24. maja letos, ko smo se
jim zahvalili z drobnim darilom in
besedo HVALA! Enoglasno smo rekli: »Še ste zaželene!« Dve pa sta o
svojem prostovoljstvu povedali:
Nina Dobnik je na obisk prihajala k
Franciju: »Zanimivo se je pogovarjati z nekom, ki nima veliko družbe.
Z gospodom sva si pripovedovala
Dekleta so med stanovalce, ki so jih obiskovale, vnesle mladostno energijo, veselje in bile
predvsem dobre poslušalke.
zgodbe, on meni, kako je živel, jaz
njemu, kako živimo mladi. Včasih
sem se pogovarjala tudi z drugimi
stanovalci.
Imam dober občutek, da sem nekomu polepšala dan, zame pa je bila
to tudi izkušnja življenja v starosti.«
Manja Kopušar je obiskovala Ljeposavko in Ano: »Všeč mi je bilo
druženje s stanovalkama. Bila sem
bolj poslušalka, saj sta mi obe gospe pripovedovali zgodbe iz svojega življenja. Njuni življenjski zgodbi
sta povsem drugačni od moje ali od
mojih vrstnikov. Gospa Ljeposavka
mi je tudi prerokovala, saj se s tem
rada ukvarja.Všeč mi je bilo to druženje z njima in rada bi še nadaljevala s takšnim prostovoljstvom.«
Vsem dijakinjam bi se rada zahvalila, ker so prihajale k našim
stanovalcem, ker so si vzele čas
in jim popestrile dan. S stanovalci so navezale lepe vezi in upamo,
da se nam bodo pridružile tudi
prihodnje šolsko leto.
Janja Koželj
17 ]
prijetnost bivanja
Še zna klekljati
in malo povedati
po italijansko
Gospa Sabina Podvinšek se je razveselila mojega povabila, da jo predstavim v
naši reviji, in ga je sprejela. Le eno skrb
je izrazila: ali bo znala zbrati spomine
in povedati svojo življenjsko zgodbo.
Spodbudila sem jo, da bova skupaj zagotovo zmogli. In s pomočjo mojih vprašanj se je spomnila presenetljivo veliko
dogodkov.
Sabina Podvinšek se v Zimzelenu dobro počuti.
Rodila se je med obema vojnama v
Vojskem pri Idriji. Dve veliki družini,
vsaka s po sedmimi otroki, sta živeli v isti hiši. To sta bili družini dveh
bratov, eden je bil Sabinin oče, drugi stric. Oba moška sta bila rudarja
v idrijskem rudniku živega srebra.
Obe ženski sta delali doma in skrbeli za otroke. V Sabinini družini so
bili štirje fantje in tri dekleta; Sabina
je bila tretja po vrsti.
vala v družinsko blagajno. Klekljati
je naučila tudi otroke in Sabina pravi, da bi še danes znala narediti kakšno čipko, če bi jo le roke ubogale.
Sabinina mama je klekljala, da je s
prodajo čipkarskih izdelkov prispe-
Med njenimi spomini iz mladosti
so tudi mrzle zime z veliko snega.
[ 18
»Ko smo otroci prišli domov iz šole,
smo najprej nekaj pojedli, nato pa
smo morali klekljati. Mama je pozorno spremljala naše delo in bila
je včasih tudi huda,« se spominja
Sabina.
»Vrata v našo hišo so se odpirala
navznoter, in ko smo jih odprli, se
je včasih sneg vsul do pol veže. Za
hojo po snegu smo se naučili uporabljati krplje, saj drugače ni šlo,« je
povedala.
Un poco
V njenih spominih na mlada leta
osrednje mesto zasedajo Italijani.
Med vojnama in med drugo svetovno vojno so na severnem Primorskem močno čutili njihov ne-
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
gativen vpliv – za Slovence je bilo
malo dela, zato so živeli skromno,
jedli slabo, preganjali so jih. Takšne
razmere so njenega očeta in strica
prisilile, da sta že pred vojno odšla
rudarit v Belgijo, a se ob začetku
vojne vrnila.
Sabina je hodila zgolj v italijansko
osnovno šolo. Naučila se je govoriti
italijansko in je ta jezik uporabljala
samo v šoli. Ali danes še razume
in govori kaj italijansko? »Un poco
(malo),« je nasmejana odgovorila.
V Vojskem je končala šest razredov
osnovne šole, nato pa je s sestro
odšla v Ledine služit h kmetu. Njeno delo so bili košnja, molža, čiščenje. Dobili sta hrano in stanovanje
ter tu in tam kakšno oblačilo.
Prvič je odšla dlje od doma v svet,
ko si je našla delo v Kranju. Zaposlila se je v tekstilni tovarni Jugobruna
na Gorenji Savi, ki je bila takrat ena
največjih tekstilnih tovarn v Sloveniji. Delo je bilo težko, zaslužek majhen.
Kuharica
Po krajšem času si je Sabina našla
delo v oficirski menzi v Škofji Loki,
kjer se je za celo delovno dobo zapisala kuhanju. Zelo dobra kuharica
jo je učila kuhanja in kasneje je Sabina opravila tudi gostinsko šolo. V
tej menzi je delala nekaj let.
Nekega dne se je pri njej oglasil
oficir pri notranji upravi Lojze Košir.
»Bil je resen in urejen gospod, nosil
je velik klobuk. Kar ustrašila sem se,
saj sem mislila, da sem kaj narobe
storila. Vedela sem, da je z notranje
uprave, ker sem ga spoznala, ko
sem hodila na razne sestanke,« je
uradno srečanje s svojim bodočim
delodajalcem opisala Sabina.
No, v razgovoru je spoznala, da ni
nič narobe, pač pa se je o Sabini kot
odlični kuharici začel širiti dober
glas in oficir jo je »snubil« za kuharico v menzi v zaščitenem območju
v Gotenici na Kočevskem. Ponudil
ji je dvakrat večjo plačo, za bivanje
pa celo hišo. Na Kočevskem je bilo
namreč po vojni precej praznih hiš,
medtem kot je Sabina v Škofji Loki
Sabina Podvinšek se razveseli obiskov vnukinj in vnuka.
stanovala v sobi skupaj z dvanajstimi dekleti.
Tako se je preselila v Gotenico in
tam kuhala za oficirje. Spominja se,
da so območje stražili vojaki, prebivalci in uslužbenci pa so za odhod
z območja potrebovali dovolilnice.
»Niti domov nisem smela pisati,« še
pove.
Selitev v Gaberke
Pa vendar ji časi v Gotenici ne ostajajo v slabem spominu. Tam je spoznala tudi svojega bodočega moža,
Staneta. Bil je rudar, in ko je dobil
delo v Velenju, sta se preselila. V Gaberkah je imel hišo in ta je postala
njun dom.
Sabina je v prvih letih skrbela za
družino, rodila sta se jima hči in sin,
potem pa se je zaposlila v menzi v
Termoelektrarni Šoštanj, kjer je dočakala tudi upokojitev.
Poslabšano zdravstveno stanje jo
je pripeljalo v Zimzelen. Tega, da
se premika s pomočjo invalidskega
vozička, se je navadila, bolj jo jezi,
da je desna roka ne uboga več in ne
more pisati ter da težko govori.
V Zimzelenu se dobro počuti. Vesela je obiskov. Večkrat jo obišče
snaha Milica, pa dve vnukinji in
vnuk. Rada gleda televizijo, bere, a
le, kar je napisano z velikimi črkami.
»Pozabljiva sem in slišim slabo,« je
potarnala, v drugem stavku pa dejala, da še zna besedila partizanskih
pesmi.
Jaz pa lahko zatrdim, da ji spomin
še dobro služi, saj sva se lepo pogovorili. Gospe Sabine se spominjam
tudi z mnogih prireditev v Zimzelenu, na katerih so nastopali pevci
in je večkrat skupaj z njimi, čeprav
brez glasu, zapela.
Diana Janežič
19 ]
prijetnost bivanja
Kdor poje, slabo ne misli
Od februarja 2011 v PV Zimzelenu deluje Mešani pevski zbor Zimzelen. Število pevcev je od začetnih 9 do danes narastlo že na 17. Krstni nastop pred domačim občinstvom so doživeli lani
septembra, decembra nastopili z otroškim pevskim zborom POŠ Topolšica, februarja letos so se
udeležili prireditve pevskih zborov Šola poje – Šoštanj poje v Šoštanju, v maju pa so imeli samostojni koncert v PV Zimzelenu.
Zbor vodi Mojca Šabec, ki je profesorica razrednega pouka in poučuje na Podružnični OŠ Topolšica v kombiniranem oddelku (3. in 4. razred). Ljubezen do glasbe ima, kot
pravi, že v rodu. »Najbrž sem znala prej peti kot govoriti
in že kot deklica v vrtcu sem pela v zboru. Kasneje sem se
v glasbeni šoli učila igrati klavir. Po nasvetih svoje babice
sem se naučila nekaj prijemov za kitaro, tako da mi danes
ni težko na kakšni zabavi poprijeti tudi za kitaro.
Ves čas šolanja sem pela v pevskih zborih, včasih tudi v
dveh v istem obdobju – v osnovni in glasbeni šoli. Pela
sem v dekliškem in kasneje mešanem gimnazijskem
pevskem zboru, pa v MePZ Gorenje, danes občasno zapojem tudi v učiteljskem zboru OŠ Šoštanj.
Čeprav sem kot otrok razmišljala o glasbeni karieri – želela sem postati operna pevka – je prevladala ljubezen
do otrok, zato sem se raje odločila za učiteljski poklic, ki
ga opravljam z veseljem,« se je predstavila.
»Tisti, ki jemljejo, po navadi niso srečni, srečni
so tisti, ki dajejo.«
To misel Charlesa H. Burra je Mojca Šabec izbrala za ponazoritev svoje odločitve, da postane vodja zbora v PV
Zimzelenu.
»Ob povabilu k sodelovanju s pevskim zborom Zimzelen sem veliko razmišljala o tem, na kakšen način naj
polepšam urice starejšim v domu. Vodenje zbora sem
sprejela z veseljem. Tudi odziv stanovalcev je bil zelo pozitiven, saj so v domu že prej veliko prepevali. Na prve
vaje je prišlo nekaj najbolj navdušenih pevcev. Kot vsak
začetek je bil tudi naš težak. Morali smo se spoznati in
se privaditi drug na drugega. Po začetnih urah druženja
pa je vse steklo v pravo smer. Pevcev je bilo čedalje več.
Na vajah prepevamo pesmi, ki jih predlagajo pevci, pesmi, ki jih izberem sama, pesmi, ki jih že poznajo od prej,
pesmi, ki so jim popolna neznanka. Večinoma izbiramo
slovenske ljudske skladbe, srečali pa smo se že tudi z
drugimi skladbami, ki jih pevci vedno z veseljem sprejmejo in se jih naučijo.
Mojca Šabec je vodenje pevskega zbora vzela kot izziv.
jo, da prihajajo na vaje, da se lahko udeležijo nastopov.
Večkrat koga od zaposlenih zanese mimo naše sobe,
kjer vadimo. Tam se ustavijo, nam prisluhnejo in nas pohvalijo.« Pravijo, da je najtežja služba delo z ljudmi. Če si
oborožen s primernim znanjem, imaš posluh do sočloveka in delo opravljaš z veliko dobre volje, pa je lahko
tudi najbolj prijetna in hvaležna, saj človek takoj dobi
odziv, potrditev svojega dela.
Takole razmišlja Mojca Šabec: »Vodenje zbora v domu
starejših sem vzela kot izziv. Verjela sem, da bom naredila nekaj dobrega. Mislim, da se je to potrdilo, saj vsakokrat, ko imamo vaje, občutim neizmerno hvaležnost
članov zbora. Za zelo prijetne občutke, ki se ob tem
porodijo v meni, se članicam in članom zbora iskreno zahvaljujem.«
Mojca Šabec ima drobna veselja in hobije, ki jo polnijo z
novo energijo in ji dajejo ideje za še boljše delo v službi.
Rada se poda na morje, saj jo morska klima in vonj po
morju že od nekdaj privlačita. »Večkrat sedem za klavir,
nanj zaigram, ob tem tudi kaj zapojem.
Pevci radi obiskujejo vaje, kar tudi vsakič pokažejo. Na
vajah se tudi nasmejimo, si povemo kaj lepega. Stanovalcem ob premorih pripovedujem o svojih dogodivščinah, oni opisujejo lepe dogodke iz svojega življenja.
Najraje od vsega pa berem. Knjige so lahko zelo različne,
napisane za odrasle ali mladino. Najpogosteje sežem po
knjigah, ki me popeljejo v domišljijski svet, kjer se dogajajo stvari, ki jih v resnici ni, in kjer pogosto dobro zmaga
nad zlom. Ne branim se tudi knjig, ki so poučne. Rada
imam zgodovinske teme.
Pri delu nas spodbujajo zaposleni, ki pevcem pomaga-
Pri vsem tem mi ostane še nekaj časa za tek, ki je zadnjih
[ 20
[ Kdor hoče, mu ne manjka poti]
Pevci zbora Zimzelen so bili februarja med 16 nastopajočimi zbori na prireditvi v OŠ Šoštanj.
nekaj let zame postal precej pomemben, saj z njim vzdržujem kondicijo in se na sploh boljše počutim,« je sebe v
prostem času predstavila Mojca Šabec.
Diana Janežič
Pesem razveseljuje
Pevski zbor Zimzelen je februarja letos sodeloval na
prireditvi Šola poje – Šoštanj poje, kjer je nastopilo 16
različnih pevskih skupin. Kako pevci doživljajo petje v
zboru in kako so doživeli nastop, je v njihovem imenu
napisala članica zbora Julija Močilnik: »PV Center starejših Zimzelen je ustanovil pevski zbor, ki ga vodi pevovodkinja gospa Mojca. Nas se je zbralo kar lepo število
– šestnajst. Prihajamo iz celega doma.
Pevovodkinja Mojca je prav luštno dekle, temperamentna, simpatična, ki jo imamo zelo radi. Nas lepo uči in
spodbuja, da se zdaj na pevskih urah že kar dobro ujamemo.
V januarju nas je presenetila in nam sporočila, da bomo
nastopali na prireditvi v Šoštanju. V osnovni šoli imajo
vsako leto revijo pevskih zborov. In tako so tudi nas povabili, da smo zapeli dve pesmi. Za vse iz PV Zimzelena,
ki smo to prvič doživeli, je bila prireditev zelo lepa in svečana. V programu smo nastopili prvi in nato smo lahko
vseh preostalih petnajst nastopajočih zborov poslušali
do konca. Otroški pevski zbori so nas čustveno razveselili, nekateri celo do solz. Tudi ostali zbori iz okolice Šoštanja so prekrasno peli.«
Pevci peli za nas
Vsak nastop v našem domu je za nas praznik. Če pa ga
pripravijo naši ljudje, stanovalci, je še bolj poseben in
slovesen. To smo ob koncertu pevskega zbora Zimzelen
29. maja občutili vsi, nastopajoči in poslušalci.
Naši pevci, štirinajst jih je nastopilo na svojem drugem
nastopu v PV Zimzelenu, so bili že nekaj dni prej v pričakovanju. Povsod se je slišala pesem kot priprava na nastop. 29. maja smo jih pričakali v zelo velikem številu v
večnamenski dvorani in jih za spodbudo močno nagradili s ploskanjem. Občutili smo veliko vznemirjenje pri
njih in pri nas. Pa se je začelo. Pristopila je njihova zborovodkinja Mojca Šabec, jih spodbudila z nasmehom in
svojo ljubeznivostjo.
Še enkrat se je pokazalo, da naša lepa slovenska pesem
vznemiri vse. Kar zaploskali smo pevcem. Res so se potrudili in odpeli svoj program dobro, glede na njihova
predznanja in kratek čas vadbe zelo dobro. Prav gotovo
jim nastopi dajejo spodbudo, da bodo vadili še naprej in
bodo na prihodnjih nastopih še boljši. Petje jim veliko
pomeni, saj je to sprostitev, duhovno doživetje, srečevanje in spoznavanje z lepo slovensko pesmijo.
V PV Zimzelenu pa imamo še več ustvarjalcev, ne le pevcev. Ena od njih je Fanika Novak, ki piše pesmi in jih je
spisala že več kot tristo! Ob koncertu zbora smo predstavili štiri njene pesmi: Pesnik, Nori časi ter šaljivi Svatba
in Vaške čenče. Še več jih bomo spoznali v literarnem večeru z njo.
Veronika Balažic
21 ]
prijetnost bivanja
Trije zimski
klepeti za
zimske večere
MARTIN KOŽELJNIK –
TINI
Tako je bilo tudi ob poslušanju pripovedi Martina Koželjnika – Tinija
na zadnji januarski dan. Jana Kovič,
predsednica TD Topolšica, je znala
iz njega izvabiti spomine na mnoge ljudi in dogodke vse od časa
med obema svetovnima vojnama
do danes.
V zimskih klepetih, ki jih v PV Zimzelenu organizira Turistično društvo Topolšica, se je v dveh
letih zvrstilo osem domačinov iz Topolšice, ki so
obujali svoje spomine na mladost, krajane, kraj,
običaje in način življenja v različnih obdobjih.
Vsak je predstavil tudi svojo življenjsko zgodbo
ter zgodbo svoje razširjene družine. Pripovedi
prisluhne okoli 30 krajanov in 10 stanovalcev .
tako kot je svojim sedmim vnukom,
zbranim na krušni peči, v dolgih
zimskih večerih pripovedoval dedi.
Tudi dedijeva življenjska zgodba je
zanimiva. Bil je vdovec. Leta 1917
mu je španska gripa vzela ženo,
tri otroke in tudi delodajalca, tako
da je ostal brez službe. Najprej jih
je zdravil, nato pa pokopal, in da
je lahko pokril vse stroške za to, je
moral prodati hišo v Florjanu.
Ko se je poročil z drugo ženo, je
imel že 40 let in imela sta le enega
sina, Tinijevega očeta.
»Dedi je bil do vnukov zelo dober,
zelo rad nas je imel, saj je izgubil tri
svoje otroke. Bil je zidar in velik del
zaslužka je porabil za priboljške za
nas. Poleg tega, da nam je zelo rad
pripovedoval zgodbe, je za nas izdeloval igračke, kajti takrat se igrač
ni kupovalo. Iz borovih skorij je rezljal konjičke, kokoške.«
Iz Tinija Koželjnika so kar vrele pripovedi o
vaških posebnežih in o utripu kraja v različnih obdobjih.
Spomini na stare starše
Pripoved se je začela z letom 1920.
V tem letu sta se poročila Tinijeva
babica Marija in dedek Tini, očetova starša. »Topolšica je bila takrat
dolina miru. Pozimi je bilo v snežni
tišini slišati le pokanje bičev furmanov in zven kraguljčkov na vozovih.
Poleti so zveneli srpi žanjic in kose
koscev,« je začel pripovedovati Tini,
[ 22
Tudi življenjska zgodba babice
Marije ni bila lahka. Pri šestih letih
je ostala brez mame in postala rejenka, dekla. Seveda je bilo škoda
denarja za njeno šolanje, a se je
branja in računanja naučila od vaškega učitelja kar doma. Njen rejnik
je bil namreč župan, ki je vaškega
učitelja »porabil« tudi za tajnika v
domači hiši.
Tinijeva starša po mamini strani sta
bila Ivan Gril iz Andraža in Ana (Tini
ne pozna njenega priimka) iz Šentilja. Bila sta iz velikih družin; v dedovi je bilo 8 fantov in 3 dekleta, v
babičini 6 deklet. Vse, razen babice,
so bile kuharice, ona pa se je izučila
za šiviljo.
Oče od pleskarja do pisarniškega delavca
Tudi Tinijev oče je bil Tini. Dobro se
je učil, zato ga je učitelj nagovarjal,
da bi šel naprej v šolo, kot so včasih rekli, a si Tini tega ni želel. Pri
mojstru Horvatu v Slovenj Gradcu
se je izučil za pleskarja. Bolnišnica
v Topolšici je bila takrat v velikem
razvojnem vzponu, zato se je zaposlil v njej. A bil je mnogo več kot le
pleskar.
»Po koncu vojne so v Topolšici generalu von Lehru zasegli avtomobil
in moj oče je postal šofer. V Ljubljano je vozil zdravnike na sestanke.
Dobre štiri ure je trajala vožnja. Takrat na cesti ni bilo veliko avtomobilov, zato pa več žebljev iz konjskih
podkev. Tako je oče na poti v Ljubljano zamenjal več gum, v Ljubljani pa je med čakanjem na povratek
popravil gume in še kaj drugega, da
so se lahko vrnili.
Ker je lepo pisal, so ga nagovorili,
da bi se šolal, in leta 1960 je postal
pisarniški delavec. Še vedno pa je
bil tudi šofer,« je očetovo delovno
pot nekoliko opisal Tini.
Mama od vrtnarke do trgovke
Tinijeva mama Berta je bila rojena
v Gorenju. Ko je bila stara pet let,
so se preselili v Topolšico. Hotela se
je izšolati za trgovko, a denarja za
šolo in uk ni bilo. Stara 15 let se je
zaposlila v topolški vrtnariji. Glavni
vrtnar Ivan Marinšek je kmalu uvidel njene sposobnosti za trgovino,
zato ji je prepustil prodajo rož, sadik, vencev. In tako je vendarle bila
trgovka.
[ Dokler živiš – živi! ]
Po 15 letih je pustila službo. Njena
mama je zbolela, sama pa je imela sedem otrok. To so bili: Janko,
Marjana, Tini – naš pripovedovalec,
Marta, Peter, Berta in Andrej. Vsi, razen Marte, ki je umrla pri 11 mesecih, so dosegli dobro izobrazbo. Kar
trije so inženirji.
Tini je trikrat poskusil postati mizar,
a mu nikoli ni uspelo. »Pa si kljub
temu odličen mizar in znaš narediti krasne izdelke,« se je ob tem
oglasilo iz občinstva. Res je, delo z
lesom je Tinijev hobi in za Turistično društvo Topolšica je izdelal dva
spominka, ki ju prodajajo v Turistično-informacijskem centru. To
sta mala brezova metla in perilnik,
uporaben kot podstavek za knjigo
ali okvir za fotografijo.
Prevozna sredstva
Ob koncu vojne so se v Topolšici
dobro mehanizirali. Odhajajočim
nemškim vojakom so vzeli različna
prevozna sredstva in jih za nekaj
časa skrili v slamo pri Napotniku, sicer bi jih odpeljala slovenska oblast.
Tovornjaki so nato postali gasilski
avtomobili, enega pa so preuredili
tudi v avtobus.
Tini ima posebno zgodbo tudi o kolesu. Ko je bil šolar, je bil predsednik
Zveze šoferjev in avtomehanikov
Tone Kovač. Med drugim je poskrbel, da so otroci obiskovali tečaj za
učenje s kolesom. Šola z najboljšim
povprečkom ocen naj bi za nagrado dobila kolo. Tini se je zelo potrudil in šola v Topolšici je prejela
to kolo. Dolga leta je bilo učno kolo
za mnogo otrok, tako dolgo, da je
praktično razpadlo.
Tudi o vlaku je Tini povedal zgodbo.
Bolna stara mama je bila večkrat za
dalj časa na zdravljenju v slovenjgraški bolnišnici in s stari očetom sta jo
obiskovala. Seveda z vlakom, ki je
takrat še sopihal skozi Hudo luknjo.
Pot je trajala skoraj cel dan – zjutraj
na avtobus do Šoštanja, tam na vlak,
vlak pa je z mnogimi krajšimi in daljšimi postanki po dveh urah prispel
na Koroško. Popoldne se je pot ponovila v nasprotni smeri.
TUŠ
Tovarna usnja Šoštanj je ob zaprtju
štela 210 let, Tini je v njej delal 30
let.
»Usnjarna je 210 let delala odlično, v 211. letu pa smo začeli delati
z izgubo. To se je zgodilo potem,
ko smo morali popravljati »škart«,
slabo usnje,« je z žalostjo v glasu
pripovedoval Tini. In pojasnil: »Za
400 kož se porabi 1,5 kg barve za izdelovanje usnja. Ko smo popravljali
slabo usnje, smo porabili 15 kg barve, pa še ni bilo v redu. Iz slabega
materiala ne moreš narediti dobrega usnja.«
Šoštanjska usnjarna je slovela po
zelo odličnem govejem usnju. Za
izdelavo so uporabljali Vošnjakovo
recepturo. Kako kakovostno, prepoznavno je bilo šoštanjsko usnje,
potrjuje tale Tinijeva zgodba: »Vojska je naročila zelo veliko količino usnja za podplate, ki ga toliko
nismo mogli narediti. Zato so del
naročila dobavili iz skladišča Tovarne usnja v Slovenj Gradcu. Naše in
njihove podplate so pomešali, prevzemnik pa je takoj ugotovil, da gre
za dvoje različnih izdelkov. Vse so
morali znova sortirati, kajti prevzemnik je takoj prepoznal kakovostne
podplate iz TUŠ-a.«
Tini je začel delati pri strojenju kož,
nato pa je 27 let in 6 mesecev delal
pri stružnici. To je bilo zelo natančno delo, pri katerem je bilo posebej
treba paziti na prste.
svoje konje, kajti brez njih ni bilo
prevoza in ne zaslužka.
Tako je bilo nekdaj. Danes zgodbe
poslušamo, kot bi poslušali o starih
običajih. A to je bilo trdo vsakdanje
življenje, v katerem si je vsak iskal
svoj prostor, svoj zaslužek, svojo
pravico.
DUŠAN KRIVEC
Dušanu Krivcu smo prisluhnili 14.
februarja. Dušanov rod po očetovi
strani prihaja s Primorske. Ded je
imel pestro mladost, med drugim
se je boril tudi na Soški fronti, a je
nazadnje pristal v Šoštanju, kjer
se je zaposlil v Tovarni usnja. Leta
1925 se je poročil z Dušanovo babico, Žlebnikovo Marijo iz Zavodnja.
Imela sta tri otroke: Franca, Dušanovega očeta, Ivana in Vinka.
Leta 1934 je ded kupil zdajšnjo
Krivčevo domačijo in zanjo plačal
40.000 dinarjev. Za primerjavo je
Dušan povedal, da je takrat krava
stala 1000 dinarjev, 250 dinarjev je
zaslužil na mesec usnjar in 200 dinarjev rudar, 600 dinarjev pa je bila
renta invalida brez roke.
Na domačiji so med drugim redili
zelo velike in težke prašiče, po katerih so sloveli daleč okoli. Ded je bil
pri delu, jelu in počitku zelo redoljuben in domači so si po njem lahko naravnali uro. Bil je zelo trdnega zdravja in se je poleti in pozimi
Utrip kraja
Tini je veliko govoril o svojih družinskih članih, prav tako pa so iz
njega kar vrele pripovedi o vaških
posebnežih in o utripu kraja v različnih obdobjih. Posebnež svoje vrste je bil Celinšek, močan mož, ki ni
imel svojega doma, zato je delal in
živel povsod, rad pa je naredil tudi
kakšno lumparijo.
Slišali smo še zgodbe o mlatičih, o
opekarni, v kateri je delal tudi Tinijev dedi, pa o furmanih, ki jih je pozimi prevažalo les tudi po deset. Bili
so nabriti in so si radi nagajali, brez
heca pa so morali dobro skrbeti za
Dušan Krivec je bil v Topolšici mnogokrat
»krivec« za dobro in slabo.
23 ]
prijetnost bivanja
umival na dvorišču, kljub mrazu in
snegu.
postal elektrotehnik. Peko slaščic je
negoval za domače in za hobi.
Nekaj let po upokojitvi je oddal
zemljo v najem, ko pa je leta 1969
umrla babica, je domačijo prepisal
na otroke. Umrl je star 88 let za posledicami prometne nesreče, v kateri ga je zbil avtobus.
Zdaj je zaposlen v Gorenju in je v
zadnjih letih veliko na terenu. Začel
je v Angliji, nadaljeval v Valjevu.
Dušanove težke preizkušnje
Dušanova starša, Franc in Marija,
Merica za prijatelje, sta se spoznala
na pošti, kjer je delala mama, oče
pa se je pri pošti zaposlil, potem
ko je najprej delal v Bolnišnici Topolšica, na okraju in nato v Krajevni
skupnosti. Poročila sta se leta 1954,
a čez štiri leta je Franc umrl. Mama
je ostala sama s tremi otroki: štiriletnim Dušanom ter triletnim sinom
in letom staro hčerko.
Dušanova mlada leta so bila zaznamovana z boleznimi. Leta 1958 sta
za tuberkulozo zbolela oba s sestro
in se zdravila v Novem Celju. Dušan
je v bolnišnici preživel kar leto in
pol ter bil odpuščen kot neozdravljivo bolan. Okreval je šele v Gozdu - Martuljku.
Pri sedmih letih je zbolel za meningitisom in vnetjem srednjega
ušesa. Operacijo je komaj preživel
ter pri tem oglušel na desno uho,
na levega pa sliši 70-odstotno. Zato
je v topolški šoli vedno sedel v prvi
klopi in učitelji so vedeli, da morajo
z njim govoriti glasneje.
Marsikaj se je spremenilo, ko je
osnovno šolo nadaljeval v Šoštanju,
kjer niso vsi poznali njegovih težav.
Slušni aparat, ki ga je nosil, je bil takrat precej velik – del ga je nosil v
vrečki, okoli vratu pa vrvico. Sošolci
so mu nagajali in mu večkrat aparat
izpulili iz ušesa. »K sreči pa je bil moj
angel varuh podravnatelj Kaker,« se
hvaležno spominja Dušan.
Ko se je v šoli spoznal s predmetom
gospodinjstvo, sta ga premamili
kuha in peka peciva in ob prijavi za
nadaljevanje šolanja je poleg elektrotehnične in elektro poklicne šole
napisal tudi slaščičarstvo. Dobil je
štipendijo v Gorenju, vpisal se je v
elektrošolo, kasneje pa je ob delu
[ 24
Krivec za … marsikaj
»Omen est nomen (ime je znamenje),« pravi latinski pregovor in Dušan je bil v Topolšici mnogokrat »krivec« za dobro in slabo. Ob različnih
lumparijah so miličniki najprej prišli
po informacije k Dušanu … Vsekakor pa je bilo več dobrih stvari, ki jih
je »zakuhal« Dušan.
Že ko osmošolec je bil aktiven v
krajevni skupnosti, deloval je v kulturnem društvu, bil knjižničar v gasilskem domu ter predsednik mladinskega društva, katerega člani so
pomagali pri gradnji vodovoda na
Lom ter bili začetniki taborjenja na
Lomu. Tabori so bili vedno dobro
obiskani, taborniki pa so, seveda,
pogosto kakšno ušpičili.
Dušan je bil zraven, ko so se začela kresovanja na Lomu in postala
znamenitost Topolšice. Kasneje so
kres prestavili na Ocepka (danes na
tem hribu stoji apartmajsko naselje
Ocepkov gaj, op. a.). »Postavljanje
kresa je bil dogodek, ker je bila pagoda za kres iz brun, dolžine 3 do 4
metre in višine 4,5 metra, postaviti
pa smo jo morali varno, da se kakšno
goreče bruno ob dogorevanju kresa
ne bi zvalilo v dolino,« je razložil.
Pesja, je ostal v dolini. Dragica je
postala njegova žena in mati Marka
in Katje.
In za konec: kam bi tako aktivnega
organizatorja, polnega idej in energije, postavili drugam kot za predsednika turističnega društva? Leta
1997 je prevzel vodenje TD Topolšica in med drugim začel obujanje
starih običajev, obnavljanje studencev in vodnjakov, postavil prireditev Veselje ob Toplici, ki zajema
veliko prireditev skozi celo leto in je
danes v Topolšici tradicionalna.
Za svoj trud in delo na področju turizma je prejel občinska priznanja
in tudi priznanje Turistične zveze
Slovenije.
JOŽE OVČJAK
Marotov Jože ali Janezov Jože, kot
tudi pravijo Jožetu Ovčjaku, je bil
naš gost 6. marca. Skozi pripoved
o svojih koreninah je povedal veliko življenjskih resnic ter sočno in
živo opisal življenje v Belih Vodah,
Zavodnju in Topolšici v prejšnjem
stoletju.
Jožetove korenine so v Belih Vodah.
Navada je bila, da so fantje Belovodčani žene iskali med domačimi
dekleti; tisti, ki je v Bele Vode po
dekle prišel od drugod, je moral to
drago plačati.
Veliko se je dogajalo tudi v topolškem parku. Predvsem zvečer in
ponoči, ko je bil zbirališče mladih. V
drevesnih duplih so stanovale sove,
ki so ponoči z oglašanjem strašile
starejše sprehajalce, njihove glasove pa so znali lepo oponašati tudi
mladci in so namenoma strašili najbolj plašne. Tako so lahko imeli park
zase. Radi so zahajali tudi pod okna
Zore, ene od bolnišničnih stavb, v
kateri so stanovale medicinske sestre …
Dušana je vleklo tudi v hribe. Bil je
med organizatorji prvega mladinskega pohoda na Uršljo goro. Spogledoval se je celo z alpinizmom,
a ko se je spogledal z Dragico iz
Jože Ovčjak je zimski klepet končal, kot so se
končali mnogi zimski večeri nekoč – s harmoniko in pesmijo.
[ Dokler živiš – živi! ]
Prešerjev Pavel je tako vzel Podojstrsko Liziko za ženo 1892. leta. To
sta Jožetova stara starša po očetovi
strani. Oba sta bila iz velikih družin
z dveh velikih kmetij pod Svetim
Križem, zato sta po poroki morala
na svoje. Ravno takrat so pri Sv. Križu iskali mežnarja in odločila sta se
za to delo. Pri Sv. Križu sta preživela 18 let in rodilo se jima je 5 otrok
– Franc, Micka, Drejc, Tončka in Janez, Jožetov oče.
Skrbela sta za obe cerkvi in okolico,
za pogostitev romarjev, ki so ob večjih praznikih trumoma prihajali k
molitvam, pomagala pri cerkvenih
obredih, obdelovala skromno njivico, redila nekaj drobnice, a si vsa leta
želela imeti svojo kmetijo. Ta želja se
jima je izpolnila leta 1910, ko sta v
dolini kupila Ravsovo kmetijo.
Na prodaj je bila zaradi žalostne
zgodbe. Pri Ravsu so imeli velikega, zelo močnega hlapca, ki so ga
za najtežja dela posojali drugim
kmetom. Nekega dne, pod večer,
je domači sin videl, da se hlapec po
sosednjem hribu od Žlebnika vrača
domov. Odločil se je, da ga bo prestrašil. Ogrnil se je v rjuho in odšel.
Čez čas se je hlapec z vilami v rokah
vrnil domov. Ko so ga vprašali, ali ga
ni nekaj strašilo po poti, je povedal:
»Ja, smrt je prišla nadme in rekla,
da me bo vzela s seboj. Pa se nisem
ustrašil, zabodel sem jo z vilami in
jo vrgel dol po gozdu. Zakričala je,
stokala in še malo migala, pa obležala mrtva.« Domači so v grozi obstali, saj so vedeli, kakšna tragedija
se je zgodila.
Življenje pri Ravsu
Ovčjakovi so Ravsovo kmetijo v nekaj letih postavili na noge. Bilo je veliko pridnih, delovnih rok, napolnili
so hlev z živino, dobro so se razumeli s sosedi. A stara mama je na tej
kmetiji živela le deset let, od tega je
zadnja štiri zaradi bolezni preležala v
postelji.
Stari oče je ostal sam z otroki, ki pa
so že bili godni za samostojno življenje in za ženitev. Najprej se je oženil
prvi, Franc, kmalu za tem Micka in
Drejc. Tako so doma ostali le trije –
oče, Tončka in Janez. Tončka je seveda prevzela gospodinjstvo in druga
ženska opravila. Poročna ponudba
zanjo je prišla nenadoma, na sejmu
v Šoštanju, ko je oko nanjo vrgel
vinogradnik iz Ormoža. Očeta sta
se dogovorila, mlada dva sta si bila
všeč in Tončka se je v mesecu dni
poročila.
Oče je domačijo prepisal na edinega
sina, ki je ostal doma, Janeza, tega
pa je brat Drejc zvito prepričal, da
jo je prepisal nanj, in ga nato povabil, da ostane pri hiši za hlapca. Tega
seveda ni sprejel. Oče se je preselil k
hčerki v Florjan, Janez pa je od doma
odšel skoraj praznih rok …
Cvetje v jeseni
Tudi življenjska zgodba stare mame,
mamine mame, je zanimiva. Pri Krpuhu je služila za deklo in si, kot je
rekel Jože, prislužila tudi hčerkico.
Pri Volku ali Replnu pa je živel sam
64-letni vdovec, ki se je želel znova
poročiti. Posrednik mu je priporočil
to 24-letno dekle in poročila sta se.
To sta bila starša Jožetove mame.
Nezakonska hči je bila Micka, skupaj pa sta imela še štiri otroke: Franca, Anico, Roziko in Leniko. Imela
sta se rada in živeli so dobro.
Janez in Anica, Jožetova starša, sta
se našla in se leta 1932 poročila. V
enaindvajsetih letih sta dobila šest
otrok: Anico, Ivana, Mojco, Milko,
Jožeta in Olgo. Živeli so na različnih
kmetijah, dokler nista leta 1938 v
Lomu kupila svoje zemlje in postavila hišo.
Težko življenje v Lomu je Jože opisal
kratko: »Dobro jutro, koš, lahko noč,
koš!« Ni bilo ceste, vode, elektrike.
Vse, kar so potrebovali, so znosili
v koših, obdelovalna zemlja je bila
v hribu. Ko je bila suša, so po vodo
hodili v dolino kilometer daleč.
»Bilo je dosti slabega, bilo je pa tudi
dosti dobrega in lepega,« je dejal Jože. Harmonika se je pogosto
oglasila, ljudje so praznovali vsak
god, zaključek dela, praznike, ob
dolgih zimskih večerih so poslušali
zgodbe in peli.
ustno harmoniko, in ko je bilo skupnega dela konec, je že igral za veselico, petje in ples. Jože in njegov
brat pa sta se odločila za uk frajtonarice.
Kako so se končali zimski večeri
nekoč, je Jože pokazal tudi na našem zadnjem zimskem klepetu v
tej sezoni. Zaigral je nekaj veselih
viž, zapeli smo z njim, predstavil pa
nam je tudi staro vojaško pesem Topolška, ki jo je leta 1914 ob pozivu
v prvo svetovno vojno zapisal vaški
posebnež Drucovski Tevž in se od
takrat prenaša od ust do ust.
Diana Janežič
TOPOLŠKA
Prav lepo je mesto Šoštanj,
še lepš je topolška vas.
Prav lepo mi poje šentjakobski zvon,
ki ga slišal nikdar več ne
bom.
Sveta maša se bo brala
pri Svetem Jakobu,
naša banda bo pa igrala,
ko bomo mi makširali.
Makširali bomo na Koroško,
ozirali se na Tirolsko,
da bi skoraj bog dal ta beli
dan,
da polentar bi bežal pred
nam'.
Na trnister se bom vsedel,
plajštift bom v roke vzel,
na cejgelček bom pa zapisal,
ljub'ca dober večer.
Če me krogla bo zadela,
me gvišno umori,
le spomni se ljuba moje
dekle ti,
da tvoj fant na Tirolskem leži.
Jožetov oče je imel vedno v žepu
25 ]
prijetnost bivanja
Sodelovali smo
na športnih
igrah domov
Izza zelene gozdne zavese se mi je prav na
posteljo prismejal nežen, topel in mil sončni
žarek. Rekla sem si: »Oh, kako je to lepo in prijazno!« Pa je bilo še lepše in prijaznejše jutro
12. junija, čeprav ni sijalo sonce in so nas poživljale le dežne kaplje. Kaj je bilo takega ta
dan?
Čestitamo naši ekipi in spremljevalcem! Z desne: Julija Močilnik, Andrej Škulj, Janja Koželj, Jože Koren, Silva Menih, Milka Vidmar, Ana Šimenc
in Veronika Balažic
Ana in Janja sta nas odpeljali v Velenje na športno-družabne igre stanovalcev domov za starejše Celjske regije. Kar malo skrbi je bilo med nami, saj smo s seboj peljali prehodni pokal, ki smo ga s 1. mestom osvojili na
lanskem tekmovanju. Ali ga bomo osvojili tudi letos?
Ne more biti tako, čeprav so naši tekmovalci tudi letos z
vso vnemo trenirali in se vztrajno pripravljali vsak dan.
V Domu za varstvo odraslih v Velenju nas je sprejela velika družba dvanajstih ekip in njihovih spremljevalcev.
Bilo je zelo živahno. Obložene mize so same ponujale
dobrote, muzikant je veselo vlekel meh in še lepše pel.
Tekmovalci smo bili oblečeni vsak v barve svoje ekipe,
tudi osebje doma je bilo enotno oblečeno. Čudovito!
Po kavici se je začelo zares. Kar utihnilo je vse v napetem pričakovanju. Razdelili so nas v skupine, ki smo
tekmovale skupaj. Naša ekipa je tekmovala z ekipo iz
Celja in Prebolda. Najprej so se naši tekmovalci zelo
[ 26
uspešno pomerili v štafeti s podajanjem žogic in se
odlično odrezali. Dosegli so 1. mesto.
Preselili smo se v klet na tekmo v talnem pikadu. V tarčo je bilo treba metati obtežene blazinice. Tudi tu se je
naša ekipa dobro odrezala.
Naslednja tekma je bila v ruskem kegljanju, ki pa je
potekalo drugače, kot so vadili na domačem dvorišču.
Kljub temu so naši tekmovalci zmagali!
Zadnja igra je bilo sestavljanje slike iz delčkov, in to je
bilo težko delo za vse ekipe.
Spremljevalci – Ana, Janja, Silva in jaz – smo našo ekipo
povsod spremljali in močno navijali zanje.
Naši tekmovalci Jože, Julija, Milka in Andrej so za
zmago v kegljanju in štafeti prejeli priznanja, v skupnem seštevku pa so zasedli 4. mesto. Vsi smo bili tega
[ Dokler živiš – živi! ]
Štafeta – najboljši!
Sestavljanka je vsem delala težave.
Rusko kegljanje malo drugače
Talni pikado
veseli in jim dopovedovali, da morajo kdaj tudi drugi
zmagati. Jože je letošnjim zmagovalcem, ekipi iz doma
Nine Pokorn Grmovje, predal prehodni pokal in povedal, da se bomo zanj še kdaj borili, zmagovalcem pa je
zaželel veliko uspehov.
novalci, saj so našo ekipo med treningi tudi bodrili. »Bili
ste dobri, le tako naprej!« smo bili enoglasni.
Bilo je luštno, vsi smo bili veseli in sproščeni. Ko smo se
vrnili v PV Zimzelen, nas je na tabli v avli pričakal napis
z mislijo, da ni važno vedno zmagati, ampak sodelovati. Tekmovalci so doživeli topel sprejem s čestitkami,
torto in kavo, pridružili pa so se tudi nekateri drugi sta-
Veronika Balažic
Pohvaliti moram tudi organizatorje iger, ki so tekmovanje odlično organizirali in izpeljali kljub neugodnemu
vremenu.
27 ]
prijetnost bivanja
Mešani pevski
zbor Svoboda
Šoštanj
Letošnji dan kulture smo v PV Zimzelenu počastili z nastopom Mešanega
pevskega zbora Svoboda Šoštanj. 35
ubranih glasov pevk in pevcev nam je
pripravilo izjemno urico petja.
Z veseljem smo prisluhnili pevcem odličnega zbora Svoboda Šoštanj.
Pevce je pozdravila direktorica PV
Zimzelena Andreja Štefan Bukovič
ter pevcem in poslušalcem zaželela lep dan kulture. »Počastimo ga s
prebrano knjigo, zapeto pesmijo ali
vsaj s prijazno besedo do sočloveka,« je zaželela.
Pevci so med nastopom preleteli
svoj bogat repertoar. Tako smo slišali narodne in ponarodele, umetne in zabavne pesmi. Zbor je prav
gotovo eden od glavnih nosilcev
kulturnega življenja v Šoštanju. Sestavlja ga okrog šestdeset pevk in
pevcev, ki se močno razlikujejo tako
po starosti kot tudi po poklicih. Na
srečo vse združuje veselje do petja
in do zabave, kar pogosto pomaga
usklajevati zelo različne želje in interese. Zato tudi v svoji himni pojejo: »Petje skupaj nas drži, ker pravi
smo prijatelji.«
[ 28
Zbor je promotor Slovenije
Mešani pevski zbor Svoboda Šoštanj je nastal leta 1969 iz cerkvenega mladinskega zbora in od
leta 1982 ga z vztrajnostjo in mladostnim žarom uspešno vodi zborovodkinja Anka Jazbec. Zbor je v
40 letih dosegel zavidljive uspehe.
Ves čas je kakovostno rasel in v svoj
repertoar vključeval vedno zahtevnejšo zborovsko literaturo. Od leta
1982 do 2003 se je neprekinjeno
udeleževal državnih tekmovanj
Naša pesem v Mariboru in prejel
eno zlato, pet srebrnih in šest bronastih plaket mesta Maribor, leta
1992 pa na mednarodnem tekmovanju v Mariboru še bronasto plaketo.
Nastopov in gostovanj je bilo toliko, da jih ni mogoče prešteti. Z lepo
pesmijo je zbor razveseljeval poslušalce na različnih proslavah in prireditvah doma in v tujini. Gostoval
je v Avstriji, Italiji, Makedoniji, Švici,
Nemčiji in na Madžarskem, Hrvaškem in Nizozemskem.
Leta 1995 je zbor posnel svojo prvo
kaseto in zgoščenko Zaljubilo se je
sonce, leta 2001 pa še zgoščenko
z naslovom To smo mi. V studiu 14
Radia Ljubljana je posnel diplomski
nastop Anke Jazbec. V letu 2009 je
zbor zmagal na turnirju Med dvema zboroma v oddaji Spet doma in
za nagrado posnel zgoščenko z naslovom MePZ Svoboda se zabava.
Diana Janežič
[ Pri nas se dogaja]
Pevci so nas razveselili »Ofiranje« kot nekoč
Vsakega nastopa se razveselimo, še posebej pa pevskih
skupin, saj se tudi pri nas veliko poje in je naš pevski
zbor Zimzelen zelo aktiven. A to, kar so nam pripravili pevci pevskega zbora Zarja Društva upokojencev iz
Pesja, je bil pravi balzam za dušo. Velik pevski zbor je
to, ima sposobno pevovodkinjo in zapoje ubrano in v
veselje vseh poslušalcev. Nastopili so 28. februarja v
večnamenski dvorani pred obilo poslušalci.
15. februarja so nas prišli razveselit člani Kulturnega
društva Konovo s prisrčnim spominom na nekdanje
dni, ko smo se poskušali razveseliti ob vsaki priložnosti.
Peli so pesmi o rožicah, ki jih komaj pričakujemo, saj
smo že pošteno siti zime. Peli so o naši prelepi zemljici, ki jo imamo vsi tako radi in nam teh pesmi ni nikoli
preveč. Peli so o ljubezni, saj je človek vedno hrepenel
po toplini ljubezni, po globokih čustvih in je teh pesmi
res največ in so skoraj najlepše, tudi zapojemo jih najraje. Prikličejo nam mladost, ki je na žalost že minila,
ni pa popolnoma usahnil spomin na najlepše trenutke
v življenju. Peli so tudi druge pesmi pa tudi po željah
poslušalcev. Bilo je lepo, saj smo odšli veliko bogatejši
in vedrejši.
Veronika Balažic
in drugega, samo da je čim bolj ropotalo. S seboj so
vedno imeli tudi harmonikarja in dobre pevce, da so
naredili pravo zabavo. Pred hišo so najprej zapeli, zaigrali, ropotali. Godovnik jih je povabil v hišo, kjer so
našli bogato obloženo mizo na čast tistega, ki praznuje.
Po pogostitvi so igrali razne igre, obvezno tudi »poušter tanc«, ki so se ga zlasti razveselili mladi, saj so smeli
biti veseli poljubov svojih simpatij.
To pot so nam v dramatizirani obliki prikazali ljudski
običaj »ofiranje«, ki se je zelo dolgo ohranjal v naših
vaseh. Prišli so sosedje in prijatelji z vsem mogočim
orodjem in inštrumenti, od pokrivalk, loncev, ropotulj
Ta običaj je še vedno živ, a zaradi premalo časa in skromnih sosedskih odnosov vedno manj pogost.
Veronika Balažic
Razstavljal Feliks Frühauf – Sreč
V začetku februarja je v avli in jedilnici PV Zimzelen svoje akvarele in akrile na ogled postavil Feliks Frühauf – Sreč. Njegove
slike so v oba prostora prinesle žive barve, v katere je odel krajine in domačije.
Feliks Frühauf – Sreč je rojen leta 1944 v Dravogradu. Z likovno dejavnostjo se ukvarja že 30 let. Leta 1981 se je včlanil v
društvo Koroških likovnikov na Ravnah. Vseskozi je aktiven član
tega društva. Poleg tega je častni član likovne sekcije Kulturno
umetniškega društva Kliničnega centra, Medicinske fakultete
dr. Lojze Kraigher v Ljubljani ter likovne sekcije Dravograd.
Beleži več kot 20 samostojnih in več kot 120 skupinskih razstav
domala po vsej Sloveniji in tudi v tujini. V svojem rojstnem kraju je ustanovitelj zelo odmevne likovne kolonije z mednarodno
udeležbo.
29 ]
prijetnost bivanja
Imate kaj za pusta hrusta?
Okoli 40 malčkov, vzgojiteljic in tudi nekaterih mamic otrok je zaplesalo, zapelo in zaropotalo – da bi nas razveselili in pregnali mrzlo zimo.
21. februarja smo pustovali. Veselo, glasno, živahno.
Priprave so se začele že teden prej, ko so stanovalci z
delovno terapevtko in animatorko izdelovali obrazne
maske – rožice, sončke, klovne, deteljice, medvedke,
konec tedna pa so stanovalci skupaj z gospodinjami
pekli krofe in krhke flancate.
Na pustni torek smo se našemili tudi nekateri zaposleni in s tem med stanovalce vnesli veselo razpoloženje.
Smeha, šal in dobre volje je bilo na pretek. Ob 10. uri so
nas obiskali otroci vrtca Urška iz Topolšice in rajanje se
je začelo. Okoli 40 malčkov, vzgojiteljic in tudi nekaterih mamic otrok je zaplesalo, zapelo in zaropotalo – da
bi nas razveselili in pregnali mrzlo zimo.
Iz naših src so jo prav gotovo. Toliko nasmejanih obrazov stanovalcev že dolgo nismo videli in na koncu prireditve so vse otroke nagradili z velikim aplavzom.
Otroci so nato obiskali še stanovalce v sobah, ki se nam
niso mogli pridružiti v večnamenski dvorani. Ob koncu
so se posladkali s sokom in flancati.
Diana Janežič
[ 30
Stanovalci so tudi letos sami izdelali svoje maske.
[ Pri nas se dogaja]
Vsak dan je lahko praznik
Otroci so stanovalkam čestitali za dan žena, ob materinskem dnevu pa se nas je 12 stanovalcev udeležilo dobrodelnega koncerta v Topolšici,
na katerem so sodelovali ansambli, pevci, plesalci – odrasli in otroci. Zelo smo uživali. (Kristina Vah)
Na 8. marec, dan žena, smo se ženske v PV Zimzelen
res počutile počaščene. Najprej so sodelavkam cvetje
in čestitke razdelili naši sodelavci – ni jih veliko, zato so
za nas toliko dragocenejši. Ob 10. uri so v dom prišli
učenci Podružnične OŠ Topolšica in nam pripravili veselo in prisrčno urico. Zapeli so, zaplesali, recitirali pesmi o mamah, nato pa vsem stanovalkam na prireditvi
in drugim ženskam v PV Zimzelen izročili voščilnice, ki
so jih sami izdelali.
drug do drugega in znamo najti lepo besedo. Pa naj bo
to na čisto navaden dan ali na dan žena, za rojstni dan,
god ali – na dan mučenikov. Ja, tudi na moške smo se
spomnili dva dni kasneje. Vsi moški, stanovalci in zaposleni, so dobili čokoladico.
Diana Janežič
Mnoge stanovalke se nam na prireditvi niso mogle pridružiti, zato smo jih s skupinico otrok v sobah obiskali
mi. Vsem se je na obraz narisal nasmeh, ko so v svoje
roke stisnile roke otrok, slišale čestitko za lep dan žena
in prejele voščilnico.
Pri kosilu smo vse stanovalke obdarili z nageljnom. Nekateri naši stanovalci so zelo pozorni moški, zato so ob
dnevu žena čestitali svojim sostanovalkam, nekateri so
manjšo pozornost izkazali tudi zaposlenim – zaželeli so
nam lep dan, podarili zvonček ali bombon.
Majhne pozornosti so nam tako lepšale cel dan, pobožale srce in utrdile dobre odnose med nami. Lepo je,
če se imamo ljudje radi, če se razumemo, smo prijazni
Vredno je omeniti tudi razstavo risb učencev od 1. do 4. razreda
Osnovne šole Šoštanj. Res jih je bilo lepo ogledati! Te risbe so bile
lično pobarvane, motivi so bili natančno izrisani – na drevesnih listih
celo listne žile. (Kristina Vah)
31 ]
prijetnost bivanja
Velikonočno praznovanje
Velikonočno praznovanje se je v PV
Zimzelen začelo konec marca, ko
smo stanovalci in gospodinje skupaj krasili bivalne enote. Na mize
smo postavili spomladanske šopke
iz forzicij in brstečih vejic grmovnic
ter jih okrasili z umetnimi jajčki.
V okviru delovne terapije so stanovalke izdelale nekaj zelo lepih voščilnic z velikonočnimi motivi ter jajčka
in piščančke iz volne, iz katerih so
naredile velikonočne pogrinjke.
Izdelovanje butaric
29. marca smo imeli tradicionalno
prireditev izdelovanja butaric, ki jo
izvedemo v sodelovanju s Turističnim društvom Topolšica. Krajani so
prinesli vse potrebne zelene sestavine za pravo butarico – pušpan,
dren, vrbo, trn, bršljan, krajanke
pa raznobarvni krep papir. Iz njega
smo izdelovali cvetje in trakove za
okrasitev butaric.
Zelo veseli in nasmejani smo bili pri izdelovanju butar. Izdelali smo veliki majhnih in nekaj
velikih ter eno zelo veliko za cel dom. Prepletali smo zelenje, šibe in okrasne trakove iz krep
papirja. Iz trakov smo izdelovali vrtnice, nageljne in drugo drobno cvetje. (Kristina Vah)
V večnamenski dvorani je bil popoldne pravi živ-žav. Skoraj dvajsetim krajanom se je pridružilo tudi
štirideset stanovalcev in nekateri
svojci. Vsak je naredil svojo malo
butarico, krajani in krajanke pa so
izdelali veliko butarico za naš dom.
Butarice je v torek, 3. aprila, pri redni sveti maši blagoslovil dekan
Jože Pribožič.
Velikonočna jajčka
Cel veliki teden smo barvali prava in
umetna jajčka. 4. aprila smo v večnamenski dvorani ob pomoči krajanov, predvsem otrok, z različnimi
barvnimi tehnikami barvali plastična jajca ter z naravnimi barvami in
dekoracijami krasili prava jajca. Nastale so prave male umetnine.
Veronika Balažic
[ 32
Pri nas so oskrbovanci zelo zaposleni. Dejavnosti potekajo v vseh enotah in stanovalci si med
seboj pomagajo. Izdelali so res veliko okrasnih predmetov: različne puhaste piščančke, s pirhi
naložene pobarvane vozičke. Res domiselno! V vsaki enoti so nas pozdravljali okraski ali cvetje, delo naših rok. Pri delu se imamo lepo in veselo. (Kristina Vah)
[ Pri nas se dogaja]
Ura sprostitve in veselja
Nastop Suške bande 15. marca je bil zares nekaj posebnega. Prikorakali so z mogočno glasbo, da je v dvorani
Zimzelena kar odmevalo. Bilo je živahno, veselo, dobro,
kot znajo ustvariti ozračje le fantje iz Rečice ob Savinji.
Zelo uspešno jih vodi Darko Atelšek, ki je hkrati tudi
»konferansje«, da bi ga težko še kje našli.
V rečiškem narečju je povezoval spored svojih dvanajstih fantov in mož, ki pa so igrali in peli, da smo vsi
uživali in jim sproščeno od srca ploskali. To je bila res
prava ura sprostitve in veselja, da smo kar težko odšli.
Kaj so igrali, peli, govorili? Igrali so naše, domače melodije, peli vesele, živahne pesmi, ki nam veliko pomenijo, saj nam nudijo urico pozabljanja, kje in zakaj smo tu.
Prav je tako. Tudi poslušalcev je od ene do druge prireditve več in kmalu bo naša večnamenska dvorana kar
premajhna za vse, ki si želimo tudi te »hrane« za sprostitev in obogatitev.
To pa nam je mešani pevski zbor upokojencev iz Šoštanja v obilni meri ponudil. Zapeli so z vso vnemo, ki
jo daje naša slovenska pesem. Imamo jo radi, tudi zapojemo jo radi. Ti, šoštanjski pevci, pa so nam pričarali
našo mladost, veselje, radoživost z izbranimi pesmimi
in lepo zapetimi. Dobri pevci so, zato naj kar še naprej
z vsem elanom nadaljujejo z negovanjem naše prelepe
pesmi.
Veronika Balažic
Polstenje
Zato pa je rekel Darko: »Če nas boste še povabili, bomo
radi prišli,« mi pa jih bomo radi sprejeli, da nam razvedrijo nove pomladne dni. Dobro je bilo!
Veronika Balažic
Moč slovenske pesmi
Pa naj še kdo reče, da je v domu Zimzelen dolgčas, če si
upa. Kar naprej se nekaj dogaja, da tisti, ki ima željo po
duhovni in siceršnji hrani, res lahko zadosti svojim potrebam. Zato se zaposleni trudijo, da nam nudijo veliko
prireditev, ki so skoraj vse zelo kakovostne.
Sredi aprila so k nam prišli v goste člani upokojenskega zbora iz Šoštanja, ki jih vodi gospa Alenka Mlinšek.
To je zelo prijazna, komunikativna gospa, ki zelo rada
sodeluje tudi s poslušalci in jih vabi k sodelovanju. Nič
posebnega, saj so naši poslušalci vajeni, da s pevci tudi
zapojo in si tako dajo duška in privoščijo sprostitev, čemur pa je tako ali tako namenjena vsaka naša prireditev.
Letos je pri nas nastalo veliko izdelkov s polstenjem. Material za izdelavo je naravna ovčja volna. Pri enem načinu dela z volno le-to raztegnemo in jo z ostro iglo obdelujemo. To je nekaj posebnega. Najprej
smo poskusili izdelati lažje izdelke: cvetje, angelčke, kasneje pa še
odejice, copate in klobuke. Zahtevnejše izdelke naredimo z mokrim
polstenjem, za kar potrebujemo še druge pripomočke (voda, milo) in
drugačne tehnike dela. Veliko vsega smo izdelali, da so naše omare,
vitrine, mize in tudi stene bogato obložene.(Kristina Vah)
33 ]
prijetnost bivanja
Nežni zven citer
Cítre so ljudsko strunsko glasbilo iz družine brenkal, razširjeno predvsem v alpskih deželah. Imenujejo jih tudi klavir malega človeka. Imajo 30 do 45
strun, od tega 4 ali 5 melodijskih, ostale so spremljevalne. Na melodijske strune se igra s trzalico,
na spremljevalne pa s prsti levice.
Citre so postale zelo znane, ko je bila na njih izvajana
spremljevalna glasba v znanem filmu Tretji mož režiserja Carola Reeda. Uporabljene so bile tudi v filmski
glasbi Urbana Kodra za film Cvetje v jeseni.
Kar nekaj filmov je, v katerih so avtorji glasbe posebej
poudarili citre. Tako so se tudi z zaprašenih podstrešij
začeli vračati pozabljeni inštrumenti. Strokovnjaki pravijo, da so bile citre nekoč doma skoraj v vsaki hiši na
Slovenskem.
Podkrajska dekleta
V aprilu smo se v PV Zimzelen z glasbo citer srečali kar
dvakrat. Najprej so 10. aprila pri nas nastopila Podkrajska dekleta. Čudovita glasova Tanje Meža in Vesne Hudej ter citre Urške Vedenik so nas ponesli med lepe slovenske pesmi, take, ki jih dobro poznamo, in tudi take,
ki so nam že skoraj ušle iz spomina. Nežno smo zapeli
z njimi.
Citrarke Marjanke so nam podarile čudovito urico glasbe.
življenjsko obdobje v Velenju. Skupino osmih citrark
sestavljajo Jožica Klanfer, Anica Sešel, Milica Tičič, Mira
Slemenšek, Darja Sinčič, Betka Kralj, Boža Bauer in Mira
Preložnik.
Marjanke so se poimenovale po vodji skupine Marjanu Marinšku, ki je umrl novembra 2011 in je bil dolga
leta nepogrešljiv v Kulturnem centru, pri organizaciji Pikinega festivala in seveda pri citrarskem festivalu
Prešmentane citre, ki je v Velenju lani potekal že triindvajsetič.
Izpod utrjenih prstov Marjank so citre ubrano zazvenele v dobro poznanih slovenskih ljudskih pesmih,
nekatere so Marjanke pospremile tudi s petjem. Čisto
narahlo smo k pesmim pritegnili tudi poslušalci, ki smo
našo večnamensko dvorano tokrat dodobra napolnili.
Diana Janežič
Podkrajska dekleta so Vesna Hudej, Tanja Meža in Urška Vedenik (z
leve).
Podkrajska dekleta prihajajo iz Podkraja pri Velenju in
so v letu 2011 zaznamovale 10. obletnico prepevanja.
Nastopajo samostojno, velikokrat pa tudi z ansamblom
Podkrajski fantje, ki so v letu 2011 praznovali 30 let delovanja.
Citrarska skupina Marjanke
24. aprila so nam čudovito glasbeno urico poklonile Marjanke, članice citrarske skupine Univerze za 3.
[ 34
Sonce
Le malo sonca si želim v življenju svojem,
že mislim zdaj tudi – na mé posije.
A glej, spet ga teman oblak zakrije.
Na vse okrog mene sonce sije,
samo jaz pomaknjena sem v hladno senco,
ne doseže me niti sij sončnega zahoda.
stanovalka
[ Pri nas se dogaja]
Življenje zmaguje
23. aprila so našo jedilnico in avlo polepšale slike
slikarke iz Velenja, Veronike Svetina. Je naša dobra
znanka, saj nam je v prvih mesecih po odprtju PV
Zimzelena podarila veliko svojih slik, ker »so bile
stene doma tako prazne, puste,« je takrat dejala.
in to z nami tudi delil. Zdaj se ga bomo tako tudi mi
vedno spominjali. Veronika, hvala!«
Diana Janežič
Veronika Svetina pri slikanju uporablja več tehnik
– vode riše v akvarelu, včasih so ji bližje pasteli, v katerih je več svetlobe, največkrat pa slika v olju. Svoje
slike prodaja, podarja, veliko razstavlja. Udeležuje se
slikarskih kolonij, ki so ji všeč – v Prekmurju, na Krasu,
ob morju. Je dobitnica več nagrad in priznanj, od leta
1979 je imela že več kot 20 samostojnih in skupinskih
razstav.
Recitacijski večer
Postavitev razstave smo 8. maja pospremili z večerom
poezije, ki je bil pravo medgeneracijsko druženje. Ljubezenske pesmi različnih avtorjev so brali člani dramskega krožka Univerze za 3. življenjsko obdobje Velenje, ki ga vodi Karli Čretnik in katerega članica je tudi
Veronika Svetina. Glasbeno spremljavo pa so dodale
simpatične osnovnošolke: Tjaša Rakef z igranjem na
citre, njena sestrica Zarja Lana Rakef s petjem ter Katarina Kladnik na harmoniki.
Veronika Svetina je svojo razstavo naslovila Življenje
zmaguje, slike in omenjeni recitacijski večer pa so bili
hvalnica pomladi, ljubezni, prijateljstvu in vsemu lepemu, kar bogati človeka in mu daje upanje v lepše življenje.
Feriju v spomin
Veronika Balažic je recitirala pesem Ferdinanda Smole Moji vnučki.
Desno slikarka Veronika Svetina
Večer je bil posvečen tudi spominu na lani umrlega
stanovalca PV Zimzelena Ferdinanda Smolo Ferija, ki je
na Veroniko Svetina naredil močan vtis in je naslikala
njegov portret. Ker je Feri prav tako pisal pesmi, je eno
od njih zelo občuteno ta večer recitirala tudi slikarkina
prijateljica, stanovalka Veronika Balažic.
Veronika Balažic je ob postavitvi njenih likovnih del
na razstavo zapisala: »Ta teden je pa res bogat! K nam
je pripeljala svoja novejša slikarska dela gospa Veronika Svetina. Pri nas že ima postavljeno razstavo svojih
likovnih del, ki jih je podarila PV Zimzelenu.
Njena nova dela so razstavljena v jedilnici in nekaj tudi
v avli. Polepšala in popestrila so nam življenje, saj lepega ni nikoli preveč. Med razstavljenimi slikami je tudi
lepa slika našega, žal že pokojnega stanovalca Ferija
Smole, ki jo je Veronika naslikala lani, tik pred njegovim
dokončnim odhodom od nas. Živel je v našem domu,
takoj po prihodu pokazal, da zna mnogo več od drugih
Z Veroniko Svetina in drugimi nastopajočimi smo doživeli lep recitacijski večer.
35 ]
prijetnost bivanja
Berimo skupaj
Karolina Kolmanič – Sence na belih listih
Vesna Milek – Cavazza, biografski roman
Gospa Bernarda nam je na eni od naših čajank predstavila četrto delo Karoline Kolmanič Sence na belih listih.
Glavna junakinja tega proznega dela, Milka, izhaja iz
delavske družine v severovzhodnem delu Slovenije.
Gospa Bernarda nas je zelo razveselila, ko nam je na
bralni čajanki predstavila knjigo o Borisu Cavazzi, ki jo
je napisala Vesna Milek. Saj smo res že veliko slišali o
gospodu, gledali tudi TV-oddajo Ugani, kdo pride na
večerjo, še veliko več pa smo o njem izvedeli kot igralcu iz gledaliških predstav, filmov, ki nikakor ne pustijo
človeka hladnokrvnega in neprizadetega.
Njen oče je odšel na delo v tujino, ker bi rad toliko zaslužil, da bi postavil novo hišo. Doma so ostale mama,
Milka in njena sestra. Milka je osmošolka, očetova ljubljenka in očeta zelo pogreša. Ob obvestilu o njegovi
smrti med delom ji zastane pero na belih listih v dnevniku, kamor izliva svoja čustva – ostanejo le bele sence.
Pisateljica opisuje trdo, klasično vzgojo Milkine matere, delavke v tekstilni tovarni. Obenem prikazuje podeželsko družino Milkine sošolke, ki je materialno dobro
preskrbljena, a resnične vrednote so marsikdaj prikrite
in ustvarjajo lažne privide materialne blaginje in brezskrbnosti.
Milka mora poleg učenja tudi veliko skrbeti za dom,
živali, njivo, kar ji vzame veliko časa, ki bi ga rada preživela s prijateljicami. Ko družina izve, da je oče zgradil
dom v tujini svoji ljubici, jim ta vest vzame veliko vere
v življenje. S pomočjo soseda zgradijo do konca hlev in
popravijo hišo, a sence razočaranja ostanejo. Milka izgubi tudi mladostnega prijatelja, ki je odšel živet k svoji
materi v Avstralijo. Ko čez čas prejme njegovo pismo,
znova poišče dnevnik in mu prizna, da je njena mama
velik človek, ker je spretno prekrmarila življenjsko barko čez vse viharje mladosti in tudi zlobo. Milka spozna,
da bo kot otrok nepopolne družine ob popolni materi
in drobnem kenguruju na verižici, darilu prijatelja, čakala in verovala v svetlejše dneve.
Boris Cavazza je velik igralec, režiser in še posebej človek. Sam pravi: »Življenje je začinjeno s trpljenjem in ni
samo čast in slava.« Tega – trpljenja – je veliko užil že v
svoji mladosti, saj je živel zelo burno otroštvo v različnih krajih v Italiji, Sloveniji in nato zopet v Italiji. Bil je
mornar. Bil je srečen mož, oče treh otrok, a mu življenje
ni prizanašalo. Izgubil je ženo, pa tudi dva sinova mu
je vzela kruta smrt. Potreboval je veliko časa, da se je
pobral. Zdaj živi srečno življenje.
Ivan Sivec – Planinska roža
6. februarja nas je ponovno čustveno zdramila in oživila gospa Bernarda z zgodbo o veliki in edini zares lepi,
čisti in globoki ljubezni poeta in duhovnika Simona
Gregorčiča do učiteljice Dragojile (Karoline) Milek.
Rodila se je 11. novembra 1850 v Zalogu pri Ljubljani.
Oče Anton je bil nižji uslužbenec pri deželni straži, mati
je bila Karolina, rojena Leban. Kasneje se je družina
preselila v Ljubljano, kjer je Dragojila obiskovala šolo
pri uršulinkah. Kot učiteljica in zelo zagnana kulturna
delavka je sodelovala s Simonom Gregorčičem pri čitalništvu, bila je pevka, režiserka, učila je ročna dela,
udejstvovala se je na vseh področjih.
Štiri stvari se nikoli ne vrnejo: izgovorjena
beseda, izstreljena puščica, zapravljeno
življenje in zamujena priložnost.
Rojstni dnevi naših stanovalk in stanovalcev so vsak
mesec priložnost, da se zberemo, poveselimo, zapojemo in tudi zaplešemo. Ob tem stanovalcem izročimo čestitke, izdelane v sklopu delovne terapije, vsem
pa tudi osebno sežemo v roke in zaželimo predvsem
zdravja in dobrega počutja.
Najstarejši stanovalki ali najstarejšemu stanovalcu
pripade čast, da zareže v torto, ki jo največkrat naredi
gospodinja Ema Goltnik. Zraven pa kozarček vinca ali
soka, da si nazdravimo še na mnoga leta! Tako je bilo
tudi ob koncu mesecev v prvi polovici leta.
[ 36
Čestitke Andreju Cokanu za 90 let in slavljencem v januarju!
[ Pri nas se dogaja]
Bila je zelo razgledana, znala je kar pet jezikov in v njih
pisala. Svoje pesmi je pošiljala v različne revije in časopise, na mnoge je bila tudi naročena. Stanovala je v
gostilni pri Kotlarjevih, kamor je ob večerih pogosto
zahajal tudi Simon Gregorčič. Tu sta tudi pozno v noč
razpravljala o slovenstvu, slovstvu, saj se je Dragojila
preizkušala tudi v pesništvu.
Rodila se je velika ljubezen, ki sta se ji prepustila ob reki
Nadiži in je obema izvabila prelepe pesmi Kako srčno
sva se ljubila. »… Saj sva ljubila se brez greha; tako li
ljubi vaših mnog?«
Pesnik je bil prestavljen, Dragojila pa je zbolela in odšla k svoji sestri učiteljici na okrevanje. Življenje je teklo
dalje, živela sta v neuresničeni ljubezni, vendar v trpljenju in odpovedi izčiščena in utrjena, večna, segajoča
preko groba.
Ko je Dragojila 1890. leta umrla, ji je Simon zagotovil
zvestobo in ljubezen do konca v pesmi Kropiti te ne
smem: »… Ne bom te jaz kropil, ljudem solze bom kril,
na tihem pa po tebi do groba bom solzil.«
Umrla je Dragojila, a ni umrla neizpeta ljubezen, saj jo je
imenoval »planinska roža«, po njej je nastala tudi opereta Planinska roža. Knjigo s tem naslovom je res vredno
prebrati, saj je napisana zelo čustveno in doživeto.
Slovenske pripovedke
22. marca nam je gospa Bernarda znova postregla z
zanimivimi zgodbami. Predstavila nam je knjigo Slovenske pripovedke. V njej so vsebinsko nekoliko lažje
zgodbe različnih avtorjev. Poslušali in spoznali smo
zgodbe: Mlinar, Vile, Zakaj medved sovraži človeka,
Verženski top, Kako so Verženci računali, Primorski bedaki in druge poučne zgodbe.
njivo in kar bo zrastlo v zemlji, bo kmetovo, kar nad zemljo, pa hudičevo. Kmet je posadil krompir in pobral
gomolje, hudič pa je dobil le zel.
Drugo leto sta se dogovorila obratno in kmet je posejal
pšenico. Dobil je zrnje, hudič pa le slamo. Tretje leto sta
se dogovorila, da bo hudič imel pridelek nad zemljo in
pod njo, kmet pa, kar bo zrastlo v sredini. Kmet je posejal koruzo. Hudič se je tako razjezil, da je te kraje zapustil, saj so bili ljudje bolj bistri od njega. Prav je tako!
Eric-Emmanuel Schmitt – Oskar in gospa v
rožnatem
Pri naših bralnih čajankah smo spoznali že kar nekaj lepih slovstvenih del. Škoda je le, da nekateri niso navdušeni, da bi pogledali v življenja tistih, ki so jih naši in tuji
pisatelji predstavili z željo, da nas o marsičem poučijo,
nas zabavajo, sprostijo, nam življenje obogatijo.
V aprilu smo dobili v razmišljanje delo Erica-Emmanuela Schmitta z naslovom Oskar in gospa v rožnatem.
Skromen naslov za tako bogato delo, ki človeka prevzame s svojo globoko vsebino.
Oskar je prav poseben fant z veliko težavo, saj ga nihče
ne razume. Hudo je bolan in svoje otroštvo preživlja v
bolnišnici, a mu nihče noče povedati, da bo umrl, saj
ima raka. Obiskujejo ga starši, a se bojijo pogovarjati z
njim o tem, da bo umrl.
Razume ga le gospa v rožnatem, Rozi, ki ga obiskuje in
mu svetuje mnogo pametnih stvari. Med drugim tudi,
naj si dopisuje z Bogom in mu vse zaupa. Piše mu čudovita pisma, polna mladostnih težav, ki dohitijo vse
mlade. Rozi mu pove tudi, da vsak dan v njegovem življenju pomeni deset let življenja.
Prebrala je tudi zgodbo Kako je človek pretental hudiča. Kmet in hudič sta se zmenila, da bo kmet posejal
Tako Oskar vsak dan preživi deset let, postane že odrasel, se zaljubi, poroči, Bog mu pove, da z »ženo« ne
bosta dobila otroka, če se bosta poljubila. Rozi zgladi
Vse najboljše, Lelija Koprivec!
Tudi v marcu smo se poveselili.
37 ]
prijetnost bivanja
odnose med njim in starši, a šele, ko je star že 100 let.
Medtem umre tudi njegova »žena«. Spoprijatelji se z
drugimi otroki, bolnimi kot on. Bog ga ima rad in mu
veliko pomaga z nasveti in Oskar mu je hvaležen, saj
zdaj tik pred smrtjo, ki se je ne boji več, živi v ljubezni z
vsemi, zlasti pa z gospo v rožnatem.
O vsebini knjige je res vredno razmišljati, pa o življenju,
sreči, pomenu odnosov med ljudmi. Hvala, še jo bom
prebrala.
Corinne Hofmann – Bela Masajka, Vrnitev v
Barsaloi, Zbogom, Afrika
V maju in juniju nas je gospa Bernarda v duhu popeljala na Črno celino, v Kenijo. Predstavila nam je knjige
Corinne Hofmann Bela Masajka, Vrnitev v Barsaloi in
Zbogom, Afrika, ki so avtobiografska dela.
Mlada Corinna s fantom Marcom iz Švice prileti z letalom v Mombaso, kjer jo že na letališču objame čudovit
tropski zrak. Takoj začuti, da je to njena dežela, v kateri
se bo dobro počutila. V hotel se odpeljeta z avtobusom in Marco pripomni, da tukaj smrdi. Veliko potujeta s tamkajšnjimi prevoznimi sredstvi in avtorica zelo
natančno opisuje vozila in potnike, tako da jih bralec
skoraj že vidi.
A zgodi se nekaj čisto novega. Na trajektu Marco Corinno opozori na zelo posebnega, prelepega Masaja, ki
Corinno takoj, ob prvem pogledu, zadene kot strela. Na
ograji lagodno sloni visok, temen, zelo lep, eksotičen
moški, ki ju kot edina belca opazuje s strmim pogledom. Bilo je, kot bi jo nekaj zadelo in nikoli več izpustilo. Corinne ga natančno opiše, saj ne more drugega,
kot da ga nepremično gleda in se vanj zaljubi za vse
življenje.
Avtorica v knjigi zelo natančno opiše tudi Kenijo, pokrajino, ljudi, življenje, ki je zelo preprosto, prvobitno, a
jo tako osrečuje, da želi za vse življenje ostati tam.
Po vrnitvi v Švico napiše knjigo Bela Masajka in postane slavna, a srce jo vedno znova vleče v Afriko. Tako si
po štirinajstih letih življenja v Švici spet zaželi srečati
bivšega moža Lketinga, njegovo mamo in druge sorodnike, ki jim je materialno pomagala v letih revščine,
zaostalosti in pri preživetju. Odpravi se v vasico Barsaloi, kjer je nekoč živela, ljubila, trpela in končno s hčerko ušla domov. Vsi jo zelo toplo sprejmejo in ji izražajo
hvaležnost, da jim je pomagala preživeti.
Medtem se je tudi v Keniji marsikaj spremenilo na bolje, a malo v ljudeh. Srečna je, da je tudi hčerka lepo
sprejeta, a še bolj jo osrečuje, da se lahko vrne v Švico,
kjer s hčerko živi ob Luganskem jezeru. V tej knjigi, Vrnitev v Barsaloi, in še naslednji, Zbogom, Afrika, avtorica opisuje svoje dojemanje ljudi, pokrajine, v zadnji
pa je velik del namenila tudi načinu pridelave zelenjave
v vrečah s prstjo. Corinne je gospodinje naučila tega
pridelovanja, poleg tega je pomagala pri ustanavljanju
šol in gradnji cerkva, za kar so ji bili zelo hvaležni.
Zgodba Bela Masajka je delo, ki ga je treba vsekakor
prebrati, saj nudi mnogo dobrih opisov, zlasti pa čustvenih zapletov, sreče, a tudi veliko razočaranj. A to je
življenje, ki ga je vredno spoznati in se z njim identificirati. Saj ljudje nismo vedno srečni ob urejenem, bogatem življenju, če nima prave vsebine. Vsebino pa mu
moramo sami dati, če le zmoremo.
Veronika Balažic
Z njim se poroči, a njuno življenje je vse prej kot srečno,
idealno. Mnogokrat je bila hudo razočarana, prizadeta,
mož je bil zelo ljubosumen in z velikimi napori ji je s
hčerko Napirai uspelo pobegniti nazaj v Švico.
Marija Vider in Aleksander Korenini sta zarezala v torto v aprilu.
[ 38
Čestitke Ani Nadi Godec in slavljencem v maju!
[ Informativna stran]
INFORMATIVNA STRAN
ČAS OBISKOV
TELEFONSKI IMENIK
V poletnem času je PV Zimzelen odprt od 7. do 21. ure.
V zimskem času je odprt od 8. do 20. ure.
PV Zimzelen (recepcija) 03-896-3700
PV Zimzelen (fax) 03-896-3730
Tajništvo 03-896-3702
Direktorica 03-896-3701
Socialna delavka 03-896-3703
Vodja zdravstvene nege in oskrbe 03-896-3704
Dežurna služba zdravstvene nege in oskrbe
03-891-7122
Ambulanta 03-896-3712
Pralnica 03-896-3707
Kuhinja 03-896-3706
Računovodstvo 03-896-3710
ČAS OBROKOV
Zajtrk med 8.00 in 8.30, kosilo med 12. in 13. uro, večerja med 18. in 19. uro. Kuhinja PV Zimzelena nudi kosila
tudi zunanjim uporabnikom.
FRIZER
Ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 19.00, torek
in četrtek od 8.00 do 12.30. Ob sobotah po naročilu.
PEDIKER
Za pedikuro in masažo se je treba dogovoriti z vpisom
na recepciji.
Spletna stran: www.cs-zimzelen.si
Elektronska pošta: [email protected]
ZDRAVNIK
Ob ponedeljkih od 7. do 13. ure, ob sredah od 10. do
14. ure, ob četrtkih od 7. do 12. ure.
PRANJE PERILA
Sprejem nečistega perila je vsak ponedeljek.
NORI ČASI
PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI
Časi so se spremenili,
so se tudi vsi ljudje
tavajo po zemlji naši
brez življenja in želje.
Skupno praznovanje rojstnih dni je praviloma zadnjo
sredo v mesecu.
SVETE MAŠE
Svete maše so vsak drugi in četrti torek v kapelici PV
Zimzelena. Obiski duhovnika v sobah so na željo stanovalca ali svojca.
BIFE
V poletnem času je odprt od 7. do 21. ure, v zimskem
času pa od 8. do 20. ure.
KNJIŽNICA
Knjižnica je odprta ob torkih in četrtkih od 10.30 do
11.00.
INTERNETNO-BRALNI KOTIČEK
V pritličju je urejen kotiček z možnostjo uporabe računalnika, za branje so na voljo različni časopisi in revije.
ČLANI SVETA STANOVALCEV
Julija Močilnik, Jože Koren, Amalija Šilih, Irena Prašnikar, Franc Klančnik
Predniki so govorili,
kakšen bo prihodnji svet.
Sedaj okušamo ga sami,
tako da je za umret.
Prehitri tempo je življenja,
vsaka stvar prehitro gre,
človek komaj to dojame,
zatorej vse narobe gre.
Mladi nimajo več časa,
tudi v šolah jim je gre,
v nočeh po gostilnah s kolegi
popivajo do belega dne.
Na zemlji razne trave so,
ki jih mladi uživajo,
brez alkohola so pijani,
da komaj hodijo.
Fanika Novak
39 ]
prijetnost bivanja
[ 40
[ Pri nas se dogaja]
`