članek o zavzetosti in ok 2013

Upravljanje organizacijske kulture in zavzetost zaposlenih:
Vrhunska poslovna strategija (ni) dovolj?
”Culture eats strategy for breakfast”, Peter Drucker
Izkušnje iz slovenskega poslovnega okolja vse bolj kažejo,da je bilo v zadnjih nekaj mesecih pripravljenih več
poslovnih strategij kot prej bržkone v celotnem desetletju!? Podrobnejša spremljanja prvih rezultatov teh strategij
pa kažejo nadvse nerazveseljivo sliko! V čem je pravzaprav največja težava, past in izziv? V nepredvidljivosti
globalnega poslovnega okolja, v (ne)kakovosti uporabljenih strateških modelov? Precej bližje resnici je
spoznanje, da so bile te strategije v notranjo javnost organizacij pospremljene ne da bi pri njihovem nastajanju od
samega začetka sodeloval širši krog zaposlenih, predvsem pa v dejstvu, da je pri udejanjanju novih poslovnih
strategij poglavitna ovira specifična organizacijska kultura slovenskih organizacij, ki jo v (pre)veliki meri
zaznamujejo nekatera pasivno in agresivna obrambna vedenja zaposlenih kot sta »izogibanje« in
»nasprotovanje«. (P)ostaja torej prav organizacijska kultura ključni dejavnik poslovnega (ne)uspeha slovenskih
organizacij zasebnega in javnega sektorja?
Sinergijski sistemski poslovni model?
Ob analizi omenjenih strateških dokumentov, ki smo jih opravili v nekaj zadnjih mesecih, je bilo opaziti izrazito
prepoznaven »modni trend«,ko namesto integralnega sistemskega modela prevladuje pragmatičen pristop!
Malikujeta se namreč prvi dve komponenti sistemskega sinergičnega poslovnega modela, poslanstvo in
strategija (»delati prave stvari«) in procesi ter sistemi (»stvari delati prav«), medtem, ko tretja komponenta v
tem zmnožku (!) poslovne uspešnosti iz sistemskega modela, org. kultura (»skladno se vesti«), ni deležna
pravzaprav nobene resne pozornosti! Kazen za ta nesistemski pristop pa je zares drastična: neuspeh poslovnih
strategij!
PU= PS x SP x OK
PU= Poslovna uspešnost
PS= Poslanstvo, strategija (»delati prave stvari«)
SP= Sistemi, procesi (»delati stvari prav«)
OK= Organizacijska kultura (»skladno se vesti«)
Poskušajmo ta tretji dejavnik sinergijskega poslovnega modela nekoliko bolj analitično razčleniti.Najprej sploh
nekaj o sistemskem pristopu, ki zaradi svoje (navidezne?) fluidnosti in akademske abstraktnosti dela večini
pragmatično naravnanih managerjev resne preglavice! Če nekoliko poenostavimo bi sistemski pristop lahko
opisali z naslednjo metaforo. Predstavljajte si, kaj vse je potrebno za doseganje hitrosti pri avtomobilu? To so
različni tehnično sistemski pogoji in parametri: motor, gorivo, aerodinamika, upravljalske sposobnosti voznika,
ipd. Tudi voznik sam je seveda pomemben del tega mentalnega modela hitrosti, pa vendar osredotočanje nanj ne
zadošča. Šteje samo in zgolj včasih zelo nepredvidljiva kombinacija vsega naštetega, ki jo lahko v našem
primeru imenujemo širša organizacijska kultura! Organizacije morajo zato torej uglasiti kompleksne poslovne
izzive s katerimi se soočajo tako s strategijami, vizijo, poslanstvom, procesi in sistemi, vendar v prvi vrsti tudi z
ljudmi s katerimi razpolagajo! Visoko oktansko gorivo pa so njihova vedenja, ki jih usmerjajo vrednote!
Organizacijska klima in zavzetost sta posledici, kultura je vzrok
Vse organizacije imajo organizacijsko kulturo! Vprašanje je samo ali se je zavedajo in ali v zvezi z njo karkoli
resnega počnejo! Je torej njihova specifična organizacijska kultura strošek ali premoženje? Priznati je treba,
da je org. kultura pogosto vidna le na površini, kot manifestacija dogajanja v notranjem organizacijskem okolju, v
obliki različnih posledic. Obsega namreč bolj ali manj opazen skupinski sistem vrednot, skupne norme vedenja,
prepričanja o tem, kaj je je ljudem pomembno in kaj šteje, načine, kako ljudje pristopajo delu in sodelujejo med
seboj. To kar je očem vidno, imenujemo organizacijska klima! Sporoča, kako ljudje individualno doživljajo
socialno okolje v katerem delujejo, kako zadovoljni in motivirani so, kakšni so odnosi, kako doživljajo sisteme
vodenja, komuniciranja ali nagrajevanja, ipd.
Organizacijska kultura je torej vzrok, organizacijska klima pa posledica! Večina slovenskih organizacij se žal
naivno in zmotno ukvarja zgolj s posledicami (klimo!) namesto z odstranjevanjem vzrokov, zakaj je klima takšna
kot je! Takšen pristop je lahkomiselno poenostavljanje, ki zagotovo ne pelje v pravo smer. V zadnjem času se
vseeno vse bolj kristalizirajo tudi nove metodologije analiziranja in upravljanja org. kulture in prve izkušnje so
zelo pozitivne, ne glede, da se med unikatnimi zgledi slovenskih org. kultur izrisujejo že tudi prvi prevladujoči
vzorci nekakšne generične »vseslovenske org. kulture«,kjer dominirajo nekatera pasivno in agresivno obrambna
namesto konstruktivnih vedenj!
V tem razjasnjevanju temeljnih strateških razsežnosti generičnega sinergijskega poslovnega modela, omenimo
mimogrede še organizacijsko strukturo, ki pa jo je vedno potrebno prilagajati strateškim ciljem! Naravnost
neresno je, da se mnogi akcijski programi sprememb v slovenskih podjetjih po liniji najmanjšega napora, najprej
lotevajo prav org. strukture, ki pa je lahko zgolj posledica jasne strategije in vizije organizacij! Struktura je
praviloma vidna kot udejanjanje poslanstva organizacije, da doseže načrtovane poslovne cilje. Pot od
poslanstva do rezultatov obsega vizijo, cilje strategijo in načrte. Vendar pa tudi vse našteto ni nobeno jamstvo,
da bodo rezultati res tudi doseženi! Tisti namreč, ki to s svojimi dnevnimi vedenji zagotavljajo in uresničujejo, so
namreč ljudje, zaposleni!
Zato nas še kako mora zanimati kako motivirani in zavzeti so, kako se lotevajo zadev, kako vključujejo v procese,
kakšna so njihova dnevna vedenja in kaj jih pri tem usmerja, kakšna je kultura okolja, ki omogoča, da sami od
sebe, brez zunanje prisile, prispevajo svoj delež, da bi skupaj lahko uspeli! Zavzetost zaposlenih je torej prav
tako posledica in rezultanta konstrukivne organizacijske kulture, zato nas mora resno skrbeti trenutna
usmeritev zgolj v merjenje stopnje zavzetosti, namesto vzročno posledičnega upravljanja dejavnikov, ki vplivajo
na večjo ali manjšo zavzetost zaposlenih! Tudi pujska ne zredite tako, da ga ves čas le tehtate!
Kako se torej pravilno lotiti upravljanja org. kulture?
Proces ni niti malo enostaven in številni preverjeni »modeli« in modeli ponujajo razmeroma omejene učinke.
Vrhunske prakse s tega področja med slovenskimi organizacijami in podjetji bi lahko našteli na prste ene roke!
Pravi pristop bi moral v prvem koraku najprej najprej obsegati identifikacijo želene ali idealne kulture, ki naj bi
skozi maksimiranje konstruktivnih vedenj zaposlenih ter minimizacijo in nevtraliziranje obrambnih vedenj,
omogočala uresničevanje zastavljene poslovne strategije! V drugem koraku je potrebno izmeriti dejansko ali
trenutno organizacijsko kulturo, s tem pa vzpostaviti predpogoje za upravljanje vrzeli med obema, med
idealno in dejansko kulturo! Takšen sistemski pristop omogoča pri tem tudi merjenje konkretnih indikatorjev
vpliva na poslovne izzide, ki nato v tretji etapi modela upravljanja org. kulture lahko postanejo tudi oprijemljivi
sistemski vzvodi sprememb in zapiranja omenjene vrzeli med idealno in dejansko kulturo. Večja je stopnja
ujemanja vzvodov sprememb, kot so notranja struktura, sistemi, procesi, tehnologija, kompetence, poslanstvo in
filozofija z vrednotami organizacije, bližja je dejanska kultura tisti želeni, idealni!
Nov trend: trajnostna zavzetost zaposlenih?
Nedavna obsežna globalna študija Towers Watson Global Workforce Study 2012 s precejšnjo mero rezignacije
ugotavlja, da desetletno ukvarjanje z zavzetostjo zaposlenih, ni dalo posebej prepričljivih rezultatov. Razloge za
to vidi v spoznanju, da organizacije današnjega časa svoje poslovanje v 21. stoletju vodijo na osnovi HRM praks
in programov značilnih za 20. stoletje!? Na pohodu je zato že nova generacija modelov upravljanja zavzetosti
zaposlenih 2.0, ki odpravlja številne pomanjkljivosti klasičnega 1.0 pristopa k zavzetosti zaposlenih. Glede na to,
da se vse bolj izkazuje, da sedanja svetovna gospodarska kriza ni cikličnega značaja, kot je to za krize veljalo
nekoč in da ne bo kmalu izginila, so avtorji novega koncepta zavzetosti tega poimenovali kar »trajnostna
zavzetost«! Klasično zavzetost , ki je najpogosteje definirana kot »stopnja pripravljenosti in motiviranosti
zaposlenih, da sami od sebe, brez zunanje prisile, prispevajo svoj delež k skupnemu uspehu«, je potrebno
nadgraditi z dejansko zmožnostjo organizacij sistemsko udejanjati kulturo okolja, ki podpira produktivnost
2
DIALOGOS, Strateške komunikacije, d.o.o., Ljubljana
zaposlenih ter zlasti s ti. energetsko zavzetostjo zaposlenih, ki govori o kulturi okolja, ki precej bolj široko in
sistemsko promovira blaginjo in dobro počutje zaposlenih!
Zlasti slednja komponenta trajnostne zavzetosti, energetska zavzetost, bo morala biti deležna veliko večje
pozornosti, saj danes številne organizacije in podjetja vse prepogosto računajo, da bodo lahko zaposleni, v času
velikega stresa, strahu in negotovosti, kjer je vse tradicionalne mehanizme motivacije zamenjala zgolj in samo
varnost zaposlitve, »vozili naprej« s prazno posodo za gorivo!? Zato se zdaj vzvodi trajnostne zavzetosti vse
bolj osredotočajo na ustvarjanje eko sistemskega delovnega okolja in org. kulture z upravljanjem odnosov z in
med zaposlenimi, z obravnavanjem vprašanj organizacijske energije in porušenega zaupanja.
Seveda pa vnovič že na samem začetku ne manjka skeptikov in cinikov (enako velja za prve izkušnje tudi v
slovenskem prostoru), ki od vseh tistih, ki se s to tematko iskanja svega grala HRM stroke, zavzetosti zaposlenih,
ukvarjajo, terjajo merljive dokaze, da večja zavzetost zaposlenih dejansko prispeva boljšim finančnim rezultatom,
k profitu! To so bile od nekdaj mokre sanje in pobožne želje šarlatanov, naivnežev in bedakov! Uspeh ali neuspeh
v poslovanju je namreč vedno rezultat kompleksnih vzročno-posledičnih razmerij (in ne posameznih izoliranih
dejavnikov!), ki jih nihče v celoti ne razume, še manj obvlada! Če bi jih, bi jih že zdavnaj spravili v preprosto
formulo, enostavno enačbo ali matematični algoritem. Omenjena globalna študija se zato pretirano ne ukvarja z
»dokazovanjem dokazanega«, merljivega vpliva stopnje zavzetosti na poslovno uspešnost, saj tako kot druge
sorodne inštitucije (Gallup, Mercer, Hewitt, Melcrum, itd.) ta nesmiselna vprašanja nejevernežev ne postavlja pod
vprašaj, ampak v prvi vrsti išče praktične odgovore za podjetja in voditelje, kako nepogrešljivo prepoznavati, kaj je
zdaj zares pomembno zaposlenim ter kako in zakaj to vpliva na njihova vedenja in produktivnost.
Tisto pa, kjer razlik med klasičnim in trajnostnim modelom zavzetosti ni, je vloga vodij, tokrat ne zgolj njihove
managerske kompetence, ampak v prvi vrsti sposobnost vplivanja na eko sistem sodelavcev, na količino in
kakovost njihove energije, na njihovo trajnostno zavzetost, za izkazovanje konstruktivnih dnevnih vedenj, na
občutek varnosti, cenjenosti in upoštevanosti. CEO tako postopoma prehaja od CEO (Chief Executive Officer),
preko CEO (Chief Engagement Officer) v CEO (Chief Energy Officer).
Brane Gruban,ABC
DIALOGOS, Strateške komunikacije, d.o.o., Ljubljana
3
`