Brošura o obnovi šmihelske cerkve

1
Obnova
župnijske cerkve
svetega Mihaela
2
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman
trudijo z njo njeni graditelji« Ps 127,1a
Igor Stepan, župnik
G
Publikacija je izdana ob blagoslovu obnovitvenih
del, 26. septembra 2010. Sooblikovali so jo:
Igor Stepan, župnik, Alenka Šenk Erpič, Monja
Pust, Marko Hrovat. Avtorji posameznih tekstov
so navedeni. Fotograije so iz arhiva župnije.
Oblikovanje in tisk: ŠPES, grafični studio Novo
mesto.
Župnija Novo mesto – Šmihel, zanjo župnik
Igor Stepan, Smrečnikova 58, 8000 Novo mesto.
Darove za obnovo nakažite na TRR župnije:
19900-5008198894
ospod je bil z graditelji šmihelske cerkve, ko
je bila zgrajena, Gospod je bil s tistimi, ki
so jo vedno znova obnavljali ter dograjevali
in Gospod je bil z nami letos, ko smo z njegovo
pomočjo preprečevali, da bi se naredila še večja
škoda ali da bi se cerkev celo podrla. Mnogo rodov
šmihelskih faranov je prihajalo v to cerkev, kjer so
prejemali zakramente in dušno tolažbo, zato je bila
naša dolžnost, da jo ohranimo za nas in za rodove,
ki prihajajo za nami.
delni obnovitveni poseg je bil leta 2002 za časa
župnikovanja gospoda Cirila Plešca. Sanacija je
obsegala poglobitev temeljev, povezavo zidov z
jeklenimi vezmi ter injektiranje zidov pri zakristiji
in stranski kapeli Frančiška Pavelskega. Že leta
2005 so v delu cerkve pod korom in na oboku nad
korom nastale razpoke, ki so se avgusta 2009 zelo
povečale, ponekod od 5 do 8 mm. Potek razpok je
kazal na posedanje in odmikanje zadnjega dela
cerkve skupaj z zvonikom.
Župnijska cerkev v Šmihelu stoji na robu Novega
mesta že vrsto let. Preživela je že mnogo viharjev,
naravnih nesreč, požarov, turških vpadov in
še mnogo drugih nevarnosti. Zadnja nesreča
nanjo ni prežala ne iz zraka ne od napadalcev ob
njej. Nevarnost je prežala od znotraj navzven,
dobesedno. Globoko pod temelji cerkve smo naši
vzrok razpokam, ki so se nevarno širile po stenah in
stropu že vrsto let.
Glede na to, da je bila cerkev v zadnjih 60 letih
tolikokrat sanirana, smo se na Gospodarskem svetu
odločili, da je potrebno pristopiti k obnovi celotne
cerkvene stavbe.
S pričujočo knjižico smo želeli povzeti glavne
dogodke, ki so pripeljali do tega, da smo pričeli
z obnovo in prišli do današnjega dne, ko je
obnovitvena dela blagoslovil novomeški škof msgr
Andrej Glavan. Vsem faranom šmihelske župnije
V Župnijski kroniki je zapisano, da so se razpoke pa naj bo spodbuda, da bodo svojo župnijo imeli še
prvič pojavile leta 1950, ko je bila zelo dolga raje ter jo podpirali gmotno, z molitvijo in dejavnim
suša in so se ilovnata tla zelo izsušila. Takratni sodelovanjem.
župnik gospod Franc Ambrožič se je skupaj s
šmihelskimi farani začel pripravljati na statično
obnovo cerkve in temeljev. Kmalu ga je na mestu
šmihelskega župnika zamenjal gospod Franc Vidic,
ki je nadaljeval delo svojega predhodnika. Več o tej
obnovi si boste lahko prebrali v poročilu, ki je bilo
zapisano ob obnovi v letih 1957 – 1960. Kasneje
se je šmihelsko cerkev še trikrat saniralo zaradi
istih vzrokov in na različnih delih cerkve. Zadnji
3
Iz župnijske kronike
Leto 1950 (str. 135 dalje)
Ob prebiranju zapisov iz Župnijske kronike se mi je zazdelo, da se zgodovina ponavlja. Na čisto podoben način se je ob prvi statični obnovi temeljev pripravilo cerkev,
zaščitilo njeno opremo in odkopalo temelje kakor ob letošnji obnovi. Zdelo se mi je primerno, da ta zgodovinski zapis najde mesto v letošnjem poročilu o obnovi, kajti
ob saniranju temeljev smo bili tesno povezani z obnovo iz let 1957 – 1960. Naj bo to pisanje, kakor ga je zapisal takratni župnijski kronist, v spomin in zahvalo vsem
faranom, delavcem in gradbenim strokovnjakom, ki so takrat in ob vseh kasnejših obnovah pomagali ohranjati našo župnijsko cerkev.
Igor Stepan, župnik
L
eto 1950 je bila izredno huda suša. Od
maja pa do začetka septembra ni bilo skoro
nobenih padavin. Več hiš, ki so postavljene
na ilovnatem terenu je razpokalo. Posebno velike
in nevarne razpoke so se pojavile na naši župnijski
cerkvi. Nekateri trdijo, da so se manjše razpoke
pojavile že leta 1949, ko je vojska v grapi na ovinku
pod klancem proti Ruperč vrhu razstreljevala
vojni material in so se zaradi teh detonacij tudi
v Šmihelu čutili precejšnji pretresi vzgled katerih
so nastale razpoke na cerkvi, ki do tedaj ni imela
razpok in je veliko stoletij trdno in varno stala.
Med vojno l. 1944 in 1945 so nekajkrat padale
v bližino cerkve letalske granate, ki so vsled
zračnega pritiska razbile večino okenskega stekla
in poškodovale okna, cerkev pa ni razpokala. Ko
so se ob suši l. 1950 pojavile na cerkvi večje in
nevarne razpoke, je takratni soupravitelj kanonik
Alojzij Štrukelj naprosil univerzitetnega profesorja
arhitekta Janeza Valentinčiča iz Ljubljane, ki je
prišel cerkev pogledat. Izjavil je, da so razpoke
tako velike, da bi lahko vsak večji potres cerkev
porušil. Posebno bi bilo usodno ako bi potres
zalotil vernike v cerkvi. Soupravitelj je naprosil
arhitekta, da bi napravil načrt za obnovo.
…
Leta 1949 je izšla odločba, s katero je bilo
prepovedano v cerkvi pobirati pušico ali kakršnekoli
darove. Verniki so župnijski cerkvi tako pomagali,
da so vsako prvo nedeljo v mesecu pri jutranji maši
po končani pridigi sami od sebe šli okrog glavnega
oltarja in dali darove na oltar. Tudi potem, ko je
bilo zopet dovoljeno pobirati pušico od aprila
1953 dalje, se je omenjeno darovanje na vsako
prvo nedeljo ohranilo.
…
Leta 1955 je univerzitetni profesor Janez
Valentinčič pripravil obsežni načrt za sanacijo
cerkve. Načrt je februarja 1956 odobrila občinska
gradbena komisija v Novem mestu. Načrt je
predpostavljal, da so stari temelji vsaj en meter
globoki in določal poglobitev temeljev do 2.
metra globine z utemeljitvijo, da do te globine
suša ne bo osušila ilovice, da bi se zopet temelji
posedali. Strokovno je bilo ugotovljeno, da
cerkev zato poka, ker se ob suši ilovica krči
in se plitvi temelji zaradi tega posedajo in
pogrezajo. Načrt je predvideval izdatke v višini
štiri milijone 200.000 din, kar je bila zelo velika
vsota za tista leta. Župnijski upravitelj Ambrožič
Franc je pričel l. 1956 z obnovo cerkve. Obrnil
se je na Šmihelske rojake v Ameriki, da bi tudi
oni prispevali za obnovo cerkve. V dveh letih so
zbrali in poslali okoli 480.000 S. Din. Posedanje
cerkve se je nadaljevalo in razpoke so postajale
4
vedno večje in nevarnejše. Neko nedeljo je med
jutranjo sv. mašo padlo precej ometa z oboka
v ladji. V cerkvi je nastala panika, da so začeli v
gneči in prerivanju bežati iz cerkve. Popoldne na
praznik Marijinega rojstva 8. septembra 1956, ko
je zvonilo za pogreb se je na prednjem koru na
moški strani zrušilo okoli 3m2 glavnega oboka od
okna do orgelske omare. Prednje klopi na koru so
bile razbite. Na stropu je zazevala široka odprtina
skozi katero je s podstrešja pihalo v cerkev. Obok
na nasprotni strani orgelske omare, na ženski
strani, pa se je tako ponižal, da ga je župni
upravitelj dal podpreti z lesenimi oporniki. Lok
na stropu med prednjim in zadnjim delom kora
na moški strani je bil zelo počen in razmaknjen,
tako da ga je bilo treba podpreti.
Nekateri verniki so škofijskemu ordinariatu v
Ljubljani sporočili, da se je začela cerkev podirati.
Februarja 1957 je škofijski ordinariat v Ljubljani
župnijskega upravitelja v Vavti vasi Vidic
Franca imenoval za župnijskega upravitelja v
Šmihelu. Ambrožič Franca pa za župnijskega
upravitelja v Vavti vasi. 12. marca je bila selitev
in zamenjava. Vidic Fr. je bil upravitelj v Vavti
vasi od aprila 1953 do marca 1957. Ambrožič
Fr. pa je bil v Šmihelu od septembra 1945 do
julija 1951 vikar namestnik, od julija 1951 pa
do marca 1957 župnijski upravitelj; julija 1951
je namreč prišel iz zapora Bergant Anton, ki je
bil 1. januarja 1939 inštaliran za šmihelskega
župnika. …
Vidic Franc je kmalu po prihodu v Šmihel začel
pripravljati dela za obnovo cerkve. Najprej se je na
štirih krajih izkopalo sonde, da se je videlo koliko
globoki so stari temelji cerkve. Pokazalo se je, da
pri cerkvi in zvoniku niso nikjer temelji globoki en
meter, kot je predvideval in v načrtu upošteval
arhitekt Janez Valentinčič. Ob glavnih vratih so
bili temelji zvonika globoki okoli tričetrt metra,
temelji ladje komaj pol metra, temelji prezbiterija pregradili z leseno pregrado, tako da je bila radi
okoli 1 meter. Pri zakristiji so bili temelji globoki varnosti vsa cerkev od glavnega vhoda do pregrade
1,50 do 1,70 m.
zaprta za vernike.
V nedeljo 7. julija 1957 je bilo prvo sv. obhajilo, ko
je bila velika bojazen, da nebi padli kakšni debeli
kosi ometa z oboka na ladji, na katerem so zevale
široke razpoke. Na srečo se ni nič zgodilo. Ponoči
pa je precejšen kos ometa padel na tla. Če bi se to
zgodilo med prvoobhajilno službo božjo, bi lahko to
povzročilo smrtno nesrečo in bi nastal velik preplah.
Hvala Bogu, da se ni nič zgodilo.
V ponedeljek 15. julija 1957 je gradbeno podjetje
Pionir iz Novega mesta, ki je prevzelo obnovitvena
dela pri cerkvi, začelo z delom. Podjetje je poslalo
4. delavce in pa zidarja – polirja Gregorčič Ivana,
tukašnjega farana iz Smolenje vasi.
Ves čas obnovitvenih del so bile redno v cerkvi sv.
maše. Ker so delavci začenjali že ob 6. uri zjutraj, se
je ob delavnikih sv. maša pričela 15 minut čez pet,
ob nedeljah kot običajno. Pevci so ob spremljavi
harmonija peli pri oknu na oratoriju nad zakristijo.
Verniki pa so bili v obeh kapelah, spredaj v krajših
klopeh in še v dveh dolgih. Marsikateri so zaradi
majhnega prostora cerkvi raje hodili k sv. maši k
frančiškanom ali na Kapitelj.
V ponedeljek 8. julija sta prišla dva pomočnika
od orglarskega mojstra Jenka Franca iz Št. Vida v
Ljubljani, da so se demontirale orgle s kora. Ostale
dneve se je navozil pesek, kamen in cement za
dela pri cerkvi. Mizarji so odnesli klopi iz zadnjih
stranskih prostorov na vsaki strani zvonika; tudi
dolge klopi v ladji je bilo treba odmakniti od stene
in jih pomakniti proti sredi cerkve. Nato so vso ladjo Najprej se je pričelo s poglabljanjem temeljev pri
po širini do začetka vhoda v obe stranski kapeli zvoniku. Pokazalo se je, kako je bil zvonik znotraj
5
v cerkvi na vsaki strani ob kamnitih posodah
za blagoslovljeno vodo v dolžino enega metra
popolnoma brez temeljev. Postavljen je bil na
poravnano in nekoliko zbito ilovico. Pod zidom smo
našli celotno okostje mrliča. Zato ni čudno, da je
bila prav tam na obeh straneh zvonika precej velika
razpoka, ki je segala do zvonikovih oken. Kmalu se je
pokazalo, da štirje Pionirjevi delavci ne bodo zmogli
dela, oziroma bi delo zelo počasi napredovalo,
kar bi povzročilo velike stroške. Zato so bili verniki
naprošeni, da jih je vsak dan iz posameznih vasi
prihajalo po nekaj moških in tudi žensk. Moški so
pomagali pri odkopu ob zidovju in pri betoniranju,
ženske pa so odvažale prst, pozneje pa zasipavale in
zbijale ilovico. Vozniki pa so brezplačno vozili pesek,
kamenje, cement in odvažali prst, v kolikor je ni bilo
mogoče odlagati v bližino cerkve. S prostovoljnim
delom in vožnjo so pomagali verniki iz vseh vasi
tedanje naše župnije, edino Dolenja vas ni nič
pomagala. S temi prostovoljnimi deli so se zelo
zmanjšali stroški pri obnovitvenih delih.
razrahljani, da je bilo treba v celoti postaviti nove
v globino 2 metrov. Glavne nosilne stene ladje smo
v dolžino dobrega metra betonirali z zunanje in
notranje strani, naprej pa na predlog Pionirjevega
inženirja iz ene strani.
Do praznika sv. Mihaela 29. septembra smo srečno
dokončali prvo etapo obnovitvenih del. Utrdili smo
temelje pod zvonikom, pod stranskimi prostori na
obeh straneh zvonika in pod ladjo do stranskih
kapel.
Nato je Pionir zaradi drugih obveznosti dela pri
cerkvi prekinil do 19. oktobra. Ker so se do sv.
Mihaela temelji že toliko utrdili, smo za praznik
župnijskega patrona mogli pritrkovati, za kar je
občinski notranji oddelek dal posebno dovoljenje.
Potem se je v mejah odločbe o omejitvi zvonjenja
vsak dan zvonilo. Da se nebi poškodovali novi
temelji se še dober mesec z velikim zvonom ni
zvonilo. Od 8. septembra 1956, ko se je zrušil del
glavnega oboka na koru, pa do 28. Septembra
1957 se nobenkrat ni zvonilo in so zvonovi počivali
Ko smo pod zvonikom kopali za poglobitev in molčali kot na veliki petek. Za sv. Mihaela se je
temeljev, se je pokazalo, da so bili stari temelji, pa začelo zvoniti.
kolikor jih je bilo, zaradi posedanja tako razrahljani,
da je bilo potrebno skoro povsem v celoti postaviti …
nove temelje. Da bi zvonik čim bolj trdno stal, smo Sredi oktobra so se začela dela v notranjosti cerkve.
po načrtu glavnega inženirja pri Pionirju, načrt Na koru so se nanovo pozidali oboki, ki so se
arhitekta Valentinčiča tako spremenili, da je bil ves
zvonik postavljen na železobetonsko
ploščo v obsegu 7m x 7m, močno
armirano, v vsem obsegu debelo
25 cm. Znotraj cerkve seže plošča v
globino 1,70 m, zunaj pa v globino 2
metra. Pri stranskih prostorih na obeh
straneh zvonika ki so bili zgrajeni
l. 1870 so bili temelji približno 1
m globoki in toliko trdni, da pri
izpodkopavanju in poglabljanju niso
odpadli in se niso rušili. Pri stenah
ladje pa so bili temelji tako plitvi in
zrušili, se zalile razpoke na oboku v ladji. Konec
novembra so se dela končala. Nato se je po cerkvi
pospravljalo in čistilo. Za božič je bila vsa cerkev
dostopna za vernike. Pri polnočnici je bila velika
udeležba.
Leto 1958
…
Dne 14. julija smo zopet začeli s poglabljanjem
in ojačevanjem temeljev in sicer najprej okrog
prezbiterija. Tu so bili temelji pičel meter globoki,
a so bili postavljeni na mestu nekdanjega
pokopališča. Zato je bil teren pod temelji
prekopan za grobove in ni bila ilovica kompaktna.
Prezbiterij je v celoti postavljen na ilovici, nikjer
nismo naleteli na kakšne skale. Povsod smo kopali
2 m globoko. Ko smo kopali temelje smo odkrili
kostnico, ki je pod tlakom prezbiterija.
…
L. 1958 so dela pri cerkvi trajala do začetka
decembra. Poglobili so temelje pri prezbiteriju,
zakristiji in kapeli sv. Frančiška. Zazidale so se
velike razpoke na oboku in na koru ponovno
postavile orgle.
Leto 1959
Po končanem prvem sv. obhajilu in sklepu
verouka, smo sredi julija zopet začeli z deli pri
cerkvi. Najprej smo utrdili še temelje na vseh
štirih vogalih kapele Žalostne Matere božje. Nato
pa smo s posebnim ročnim aparatom injektorjem
Fotografije razpokane cerkve iz leta 1953
(župnijski arhiv)
6
O nujnosti
sanacije farne cerkve
Marko Hrovat,
Gospodarski svet Župnije Novo mesto Šmihel
z razredčenim cementom zalili vse razpoke v
stenah. Nato smo pa vso cerkev znotraj nanovo
ometali s fino malto, potem nabrizgali nanjo
posebno tovarniško pripravljeno maso, imenovano
hirofa, ki se je prav tista leta začela v večjem
obsegu uporabljati za fasade. Dela smo končali
sredi novembra, nekaj dni pred prvim zapadlim
snegom. Zvonik je pa ostal za prihodnje leto.
Leto 1960
V prvi polovici avgusta je bila urejena še fasada
zvonika, ki se je na novo ometala s fino malto in
obrizgala s hirofo. Obenem se je delno prekrila
streha na cerkvi in v celoti na kaplaniji.
G
Še preden so se ta dela povsem končala, smo na
gospodarske zadeve v župniji začeli gledati širše.
Kot najbolj nujna in smiselna se je kazala celostna
ureditev ogrevanja za vse tri stavbe: cerkev,
kaplanijo in župnišče. Od tega nam je že v povezavi s
prenovo župnišča uspelo urediti navezavo ogrevanja
župnišča na skupno kotlovnico s kaplanijo. Takoj
nato smo po tehtanju argumentov pristopili k
Ena pomembnejših, večjih stvari je bila prenova pripravi projekta izgradnje skupne kotlovnice, ki
stanovanjskega dela župnišča, ki smo jo v letu 2008 bi poleg župnišča in kaplanije ogrevala tudi cerkev.
tudi izvedli. Z njo smo pridobili primerne stanovanjske Projekt je bil v letu 2009 izdelan.
prostore za župnika, duhovnega pomočnika ter Vsi načrti pa so se postavili na glavo, ker so se v
gospodinjo in morebitnega gosta.
cerkvi, predvsem v območju zvonika in kora kljub
ospodarski svet Župnije Novo mesto Šmihel v
sedanji sestavi deluje od leta 2005. Sodeluje
z župnikom pri pomembnejših gospodarskih
odločitvah, povezanih z delovanjem župnijskega
gospodarstva. Naša prva naloga v začetku mandata
leta 2004 je bila ureditev in utrditev finančnega
stanja župnije, takoj nato pa smo se ozrli k
prepotrebnim obnovam v župniji.
Člani Gospodarskega sveta
7
sanaciji leta 2002, začele pojavljati razpoke. Te
smo prvič opazili konec leta 2005 in so se hitro
večale. Najbolj opazen je bil njihov napredek v
avgustu 2009. S stropa so začeli odpadati manjši
deli ometa, iz razpok pa se je sipal prah. Postalo
je jasno, da je rešitev tega problema postala
najnujnejša naloga GS in vse župnije ter da
rešitev ne bo enostavna. Dolgo časa smo iskali
strokovnjaka, ki bi se zadeve resno lotil in predložil
čim boljšo rešitev. Vse je kazalo na to, da gre
vzroke razpok iskati v posedanju temeljev. Zato
so bile nujno potrebne geomehanske analize tal
pod cerkvijo, ki jih je v začetku leta 2010 naredilo
podjetje INI iz Ljubljane in izdelalo geomehansko
poročilo. Na osnovi tega poročila je podjetje SPINA
predlagalo način sanacije in izdelalo projekt. Leta je obsegal dve bistveni fazi statične sanacije:
utrditev temeljev s piloti in izdelava stenskih vezi
po celotnem obodu cerkve. Takoj se je pokazalo,
da bo šlo za zelo obširen in zahteven poseg
in za naše razmere zelo velike stroške. Vendar
smo bili člani GS enotni, da je sanacija nujna in
neodložljiva, saj so se razmere bližale temu, da bi
zadrževanje v cerkvi lahko postalo nevarno. Začeli
smo razmišljati o načinih za pridobitev sredstev
in hkrati pripravljali vse potrebno za izdelavo
projekta. Vse aktivnosti so potekale hitro, saj so
nas priganjali statična situacija, ki je bila precej
resna, po drugi strani pa tudi roki za možnost
koriščenja sredstev, za katera smo se javili na
razpisu Ministstva za kulturo.
Vse projektiranje in tudi dela so potekala v
sodelovanju in pod nadzorom Zavoda za varstvo
kulturne dediščine iz Novega mesta. Izvedbo
gradbenih del smo zaupali podjetju MALKOM,
ker je bila njihova ponudba najugodnejša in ker
izhaja iz našega okolja. Ob statično-sanacijskih
delih so se pokazale še druge stvari, za katere smo
člani GS menili, da je smiselno, da jih naredimo
hkrati: napeljava ogrevanja pod klopi, obnova
tlaka, predelava klopi v cerkvi, preureditev stopnic
na kor in korne ograje, pleskanje in še nekatera
druga.
Člani GS sveta smo enotnega mnenja, da je bil ta,
za našo faro zelo velik projekt, žal, nujen. Zaradi
njega so zastala skoraj vsa druga večja dela, ki smo
jih sicer imeli v načrtu. Zavedamo se, da je cerkev
sv. Mihaela naša, da smo mi, ki v njej obhajamo
bogoslužja, dolžni za njo skrbeti in jo ohraniti
rodovom, ki prihajajo za nami. Za to se moramo
potruditi sami, nihče drug tega namesto nas ne bo
naredil.
Razpoke v območju zvonika in kora so se nevarno
povečevale
8
Konservatorska izhodišča za obnovo
v letu 2010
Mag. Marinka Dražumerič
C
erkev sv. Mihaela, ki stoji na vzpetini nad
potokom Težka voda, je posredno skupaj
z župnijo prvikrat omenjena leta 1296 v
seznamu papeških desetin oglejskega patriarhata.
Prvotno je bila to verjetno lastniška cerkev, ki
so jo postavili gospodje Višnjegorski kot lastniki
Mehovega, po katerem se v srednjeveški listinah
imenuje tudi župnija.
Pri odkopavanju temeljev, so bili v tleh cerkvene
ladje najdeni grobovi
Pod prezbiterijem je bila leta 1957 najdena
kostnica
Prvotno romansko cerkveno stavbo so večkrat
popravljali in širili. Leta 1653 je bil posvečen
današnji prezbiterij, leta 1730 pozidan zvonik, ki
so ga leta 1857 in 1879 nekoliko povišali. Okoli
leta 1737 so popravljali cerkvene strehe in pozidali
stransko kapelo sv. Frančiška Pavelskega. Leta
1870 so podrli star pevski kor in lopo, ki je bila
prislonjena k vhodni steni ladje, ter oblikovali
sedanjo podobo cerkvenega pročelja. Takrat so
tudi znižali tlak v ladji in naredili nova okna. Leta
1881 so v ladji in obeh stranskih kapelah položili
nov tlak, sestavljen in črno-belih plošč. Leta 1992
je bila cerkev z občinskim odlokom razglašena za
kulturni spomenik lokalnega pomena.
Teren, na katerem je postavljena cerkev, je kraški in
delno tudi nasut, saj je bilo okoli nje do leta 1832
farno pokopališče. Zaradi nestabilnega terena je
vedno znova prihajalo do posedanja posameznih
delov stavbe, kar je povzročalo resne poškodbe na
stavbni konstrukciji. Prva znana sanacija cerkvenih
zidov je bila izvedena v letih 1957-1963, ko so po
načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča z betonom
utrdili njihove temelje. Takrat so pod prezbiterijem
tudi odkrili romansko kostnico, kar je izreden primer
v našem spomeniškem gradivu.
V začetku 70-tih let 20. stoletja so cerkev zaradi
pokanja njenih zidov, predvsem v zahodnem
delu z zvonikom, ponovno sanirali. Istočasno so
tudi ometali in prebelili fasade. Leta 2002 je bila
zaradi pokanja zidov izvedena sanacija kapele sv.
Frančiška Pavelskega in zakristije na južni strani
cerkve. Že leta 2005 pa so se v zahodnem delu
ladje v zelo kratkem času pojavile razpoke, ki so
v drugi polovici leta 2009 postale še močnejše.
Potek razpok je nakazoval na posedanje tal in
odmikanje zvonika od ladje, na kar so vplivale tudi
dinamične obremenitve, ki jih povzroča delovanje
zvonov. Poškodbe so bile tako močne, da je grozila
nevarnost porušenja, zato je bilo treba izpeljati
sanacijo cerkvene stavbe kot celote.
Cilj statične sanacije, zvedene v letu 2010, je bil
zaustaviti nadaljevanje poškodb in preprečiti
porušitev kulturnega spomenika. Pri tem pa je
bilo treba upoštevati načela varstva dediščine in
uporabljati kompatibilne materiale, ki ne povzročajo
dodatnih poškodb na gradivih spomenika. Ker
je bilo prvotno okoli cerkve pokopališče, pokope
pa smo pričakovali tudi v sami cerkvi, je bilo v
zahodnem delu ladje junija 2010 izvedeno zaščitno
arheološko izkopavanje pod vodstvom Primoža
Predana iz PJP d. o. o. iz Slovenske Bistrice. To je
pokazalo obstoj grobov, ki jih je s pomočjo drobnih
najdb (prstani, svetinjice, bronaste zakovice čevljev,
ostanki krst ipd.) mogoče umestiti v 17. in 18.
9
stoletje. Ob strokovnem nadzoru, ki ga je v juliju
2010 opravil arheolog mag. Uroš Bavec z ekipo
Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije,
Območna enota Novo mesto, so bili v zahodnem
delu ladje najdeni ostanki iz kamna pozidanega
zidu, v katerem lahko prepoznamo potek zahodne
stene romanske cerkve.
Ohranijo in sanirajo se tudi obstoječe stopnice pred
kapelama. Notranjost cerkve je bila tudi prebeljena,
nedavno restavrirana stropna slika sv. Cecilije, ki je
dobila poškodbe zaradi pokanja oboka, pa čaka na
strokoven poseg.
Med potekom del se je pokazalo, da so kamniti
tlaki v ladji (predvsem plošče iz črnega kamna) tako
dotrajani, da njihova obnova ni več mogoča. Zato
smo se odločili za kompromis: v ladji se položijo novi
tlaki, sestavljeni iz črno-belih plošč enake velikosti
in oblike ter položeni v enakem vzorcu kot so bili
obstoječi. Tlaki v kapeli sv. Frančiška Pavelskega se
položijo na novo in pri tem uporabijo še kvalitetne
kamnite plošče iz ladje, obstoječi tlaki v kapeli
Žalostne Matere božje pa se ohranijo in sanirajo.
Viri in literatura:
•
•
•
•
•
•
Uroš Bavec, Poročilo o strokovnem nadzoru v cerkvi sv. Mihaela, Novo mesto, julij 2010, Arhiv ZVKDS OE Novo
mesto.
Marinka Dražumerič, France Baraga, Ciril Plešec, 700 let župnije Novo mesto – Šmihel, Novo mesto, 1995.
Novo mesto-Cerkev sv. Mihaela v Šmihelu, Konservatorski načrt, mapa 01, Zavod za varstvo kulturne dediščine
Slovenije, Restavratorski center, št. 001-10/KN, Ljubljana, 18. dec. 2009, Arhiv ZVKDS OE Novo mesto.
Peterlin, Drobtinice: Anton Peterlin, Drobtinice iz zgodovine župnije Šmihel, Novo mesto, 1879.
Predan Primož, Poročilo o arheoloških raziskavah v cerkvi svetega Mihaela v Šmihelu, Slovenska Bistrica, junij
2010, Arhiv ZVKDS OE Novo mesto.
Marijan Zadnikar, Romanika v Sloveniji, Ljubljana, 1982.
Odstranjevanje starega kamnitega tlaka.
10
Poročilo nadzornega o sanaciji župnijske cerkve
sv. Mihaela
Stane Udovč, nadzornik del
Opis stanja cerkve pred sanacijo
Župnijska cerkev Svetega Mihaela v Šmihelu pri
Novem mestu stoji na zemljišču s parcelno številko
375/1 in 375/2 k. o. Šmihel pri Novem mestu. Prva
izgradnja objekta sega v čas 13. stoletja, v kasnejših
letih pa so se izvajale večje in manjše prizidave
in nadzidave. V 20. stoletju so se izvajala razna
sanacijska dela zaradi požara in nastajanja razpok v
nosilnih zidovih in obokih.
Cerkev je zgrajena klasično iz lokalnega kamna v
slabi apneni malti. Temelji pod zidovi so podobne
sestave, saj sega zid iz nadzemnega dela objekta v
enaki sestavi v podzemni del objekta. Oboki stropa
so opečni v apneni malti.
Temeljna tla pod zidovi so neenakomerne sestave.
Kamniti zidovi s slabim vezivom niso sposobni
prenesti velikih obremenitev zaradi lastne teže
objekta, zaradi česar je prišlo do neenakomernega
posedanja. Odraz neenakomernega posedanja
objekta so bile vidne razpoke v zidovih in obokih, ki
pa so se vztrajno povečevale.
V zadnjih petdesetih letih je bilo izvedeno večje
število sanacij na posameznih delih cerkve:
Leta 1957 do 1963 prva sanacija zaradi nevarnosti
porušenja objekta. Izvedlo se je podbetoniranje
temeljev severozahodnega dela objekta, to je od
stranskih kapel do zvonika, stranski prostori ob
zvoniku in pod zvonikom. Podbetoniranje se je
izvedlo po kampadah brez uporabe armature. Temelji
še vedno niso bili sposobni prenesti neenakomernega
posedanja objekta. S podbetoniranjem je bila vnesena
dodatna obtežba na temeljna tla. Z leti se je pokazalo,
da sanacija ni bila najbolj učinkovita in uspešna. Zaradi
nehomogene sestave temeljnih tal in nenehnega
delovanja kraških tal so se v zidovih in obokih ponovno
pojavile razpoke, ki so ogrožale stabilnost objekta in
posledično varnost vernikov in mimoidočih.
predhodno domnevo o neenakomerni sestavi
temeljnih tal. Temeljna tla so zelo neenakomerne
sestave, saj znaša debelina glinenih tal od cca. 2,50 do
10,0 m. Najdebelejši sloj glinenih tal se nahaja ravno
pod zvonikom, katere trdnostne karakteristike se z
globino tudi zmanjšujejo.
Izdelava tehnične dokumentacije sanacije temeljev
in ostalih delov cerkve je bila naročena pri podjetju
Leta 2002 je bila izvedena sanacija temeljev stranskih »SPINA d.o.o.« iz Novega mesta. Na osnovi pripravljene
kapel s podbetoniranjem in izvedbo drenaže. V tehnične dokumentacije je investitor Župnija Novo
območju zakristije in kapele na južni strani cerkve so mesto – Šmihel pridobil tudi gradbeno dovoljenje.
se na nivoju kapi strehe vgradile natezne vezi.
S tehnično dokumentacijo so bili predvideni naslednji
Cerkev Sv. Mihaela je vpisana v register kulturne sanacijski ukrepi:
Leta 1970 je bila izvedena ponovna sanacija razpok.
dediščine kot »Novo mesto – Cerkev sv. Mihaela v
Šmihelu« pod evidenčno številko EŠD 2085 in ima
status kulturnega spomenika lokalnega pomena (Ur.
list RS, št. 38/1992-1927).
Tehnična dokumentacija
Za pravilni pristop k izvedbi sanacije temeljev župnijske
cerkve Svetega Mihaela v Šmihelu pri Novem mestu
je bilo potrebno pripraviti tehnično dokumentacijo
sanacije temeljev in ostalih delov cerkve. Sestavni
del načrta je tudi »Geotehnično poročilo o pogojih
saniranja temeljev župnijske cerkve Svetega Mihaela
v Šmihelu – Novo mesto« pod št. 2528/10 z datumom
januar 2010, ki ga je izdelalo podjetje »I-N-I d.o.o.« iz
Ljubljane.
• sanacija temeljev pod in v območju zvonika in
dela ladje do stranskih kapel;
• medsebojno povezavo zidov z jeklenimi vezmi;
• injektiranje razpok in popravilo ometa ob
razpokah.
Sanacija temeljev predvideva vgradnjo jeklenih
mikropilotov do skalne podlage po zunanji strani zidov
in v notranjosti objekta. Predvidena je prečna povezava
pilotov z gredami dimenzij b/h = 50/50 cm.
Izvedba sanacije temeljev, zidov in
obokov
Sanacija cerkve je bila s pogodbo zaupana gradbenemu
podjetju MALKOM d. o. o. iz Novega mesta, ki je v
Iz poročila je razvidna sestava temeljnih tal pod mesecu juniju pričel z izvajanjem sanacijskih del. Pri
cerkvijo, zlasti v območju zvonika, ki potrjuje
11
sanaciji sta sodelovala še dva večja podizvajalca za obstoječih kamnitih temeljev zaradi statične utrditve
in kvalitetne povezave novega dobetoniranja temeljev
utrditev konstrukcije:
s starimi.
• GEOT d. o. o. iz Ljubljane, ki je izvedel pilotiranje
Na zunanji strani cerkve se je najprej izvedla
objekta,
hidroizolacija temeljev in nato tudi drenaža.
• GRAS d. o. o. iz Ljubljane, ki je izvedel namestitev
nateznih vezi in injektiranje objekta.
Sanacija temeljev
Sanacija temeljev se je pričela na zunanji strani cerkve.
Dela so se izvajala po odsekih, da ni prišlo do nevarnosti
porušenja objekta. Po zaključku sanacije z zunanje
strani je sledila sanacija na notranji strani cerkve.
Po odkopu temeljev na zunanji strani do globine cca.
2,50 m je bilo potrebno najprej odstraniti obstoječi
beton (sanacija leta 1957). Podizvajalec GEOT d. o. o.
je nato vgradil jeklene mikropilote do nosilnih tal po
predhodnem razporedu.
Po izvedbi pilotov se je izvedla povezava pilotov z
vzdolžno armiranobetonsko gredo dimenzij b/h =
60/80 cm. V betonu iz podbetoniranja temeljev iz
leta 1957 se je izvedel horizontalni zob globine cca
30 cm. Vzdolžna greda služi kot nosilni element
med mikropiloti in obstoječim temeljem. Nato je
sledilo podbetoniranje obstoječih temeljev. Podoben
postopek se je izvedel tudi na notranji strani cerkve,
le da je vzdolžna nosilna greda na različnih višinah.
Sledilo je dobetoniranje temeljev in izvedba povezave
novih armiranobetonskih gred z zunanje in notranje
strani cerkve skozi obstoječe temelje. Po zaključku
betonskih del se je izvedlo hidrofobno injektiranje
Notranjost cerkve
Za izvedbo sanacije temeljev in pilotov je bilo potrebno
odstraniti obstoječe kamnite tlake in izvesti izkop
znotraj cerkve. V notranjosti cerkve je Zavod za varstvo
kulturne dediščine Slovenije iz Novega mesta (ZVKDS)
izvajal arheološke raziskave. V cerkvi so se izvedli
podložni beton, hidroizolacija in nov armiranobetonski
estrih z novim tlakovanjem z naravnim kamnom. V
tlakih so položene razvodne cevi za ogrevanje cerkve.
Na poškodovanih stenah in obokih se je izvedlo
popravilo ometov z apnenim ometom. Poslikava nad
korom je bila sanirana po posebnih navodilih ZVKDS.
V stranskem prostoru na JZ strani ob zvoniku so se
izvedle nove armiranobetonske stopnice za dostop na
kor in armiranobetonska plošča nad tem prostorom.
Izvedena je tudi kovinska konstrukcija za podaljšanje
kora. Ker je bil obstoječi kamniti tlak v slabem stanju,
se je v območju ladje in pod korom položil nov kamniti
tlak. Obstoječi kamniti tlak se je obdelal in uporabil
za stranski kapeli. Cerkev se je v celoti prepleskala,
predelane in obnovljene so tudi lesene klopi.
Zaključek
S sanacijskimi deli se je zaključila notranja obnova
cerkve. Dela so potekala po predvidenem terminskem
planu in so tudi v roku zaključena. Zaradi dodatnih
del (zamenjava tlaka, popravilo klopi, napeljava
gretja v cerkvi, večji obseg injektiranja zidov in še
nekaj podrobnosti) je tudi vrednost končne investicije
večja od prvotno predvidene.
12
Opis gradbenih del
Jernej Stepan, Malkom Novo mesto d. o. o.
Cerkev Svetega Mihaela v Šmihelu je zgrajena
klasično, in sicer iz lokalnega kamna v slabi
apneni malti. Takšni so tudi temelji, zaradi
česar zgradba ni prenesla neenakomernega
posedanja, do katerega je prišlo zaradi
delovanja kraških tal. Leta 1975 je bila
izvedena sanacija temeljev ladje in zadnjega
dela cerkve. S to sanacijo so se temeljna tla
še dodatno obremenila, kar je še dodatno
pospešilo posedanje cerkve. Na nosilnih zidovih
in obokih so se zato pojavile izredno velike
razpoke, objekt pa ni bil več varen za uporabo.
Tako je bilo več kot potrebno izvesti najprej
globoko temeljenje ladje in zadnjega dela
cerkve ob cesti s pomočjo pilotov, segajočih do
trdnih plasti, potem pa tudi obsežno popravilo
in utrditev nadzemnega dela zgradbe.
Opis izvedenih del
Sanacija temeljev
Sanacija temeljev se je pričela na zunanji
strani cerkve. Dela so se izvajala po odsekih,
da ni prišlo do porušenja objekta. Po zaključku
sanacije z zunanje strani (objekt je bil statično
utrjen) pa je sledila sanacija na notranji strani
cerkve.
Po odkopu temeljev z zunanje in notranje strani
je bilo potrebno najprej odstraniti obstoječi
beton (sanacija leta 1957). Podizvajalec Geot
d. o. o. je nato postavil pilote do nosilnih
tal. Piloti so različnih globin, in sicer od 5
m do 14 m, saj je nosilni teren pod cerkvijo
zelo razgiban. Po izvedbi pilotov se je izvedla
povezovalna armiranobetonska gred, nato je
sledilo podbetoniranje obstoječih temeljev.
Sledilo je dobetoniranje temeljev in izvedba
povezave novih armiranobetonskih gred z
zunanje in notranje strani cerkve skozi obstoječe
temelje. Po zaključku betonskih del se je izvedlo
hidrofobno injektiranje obstoječih kamnitih
temeljev zaradi statične utrditve in povezave
novega dobetoniranja temeljev s starimi. Okoli
cerkve se je izvedla tudi drenaža.
Statična sanacija zidov
Zidovi so se statično utrdili s sistematičnim
injektiranjem in izvedbo protipotresnih jeklenih
vezi. Izvedena je bila tudi sanacija razpok s
cementno injekcijsko maso. Omenjena dela je
izvajalo podjetje Gras d. o. o.
Notranjost cerkve
Za izvedbo temeljev in pilotov je bilo potrebno
odstraniti obstoječe kamnite tlake in izvesti izkop
znotraj cerkve. V notranjosti cerkve je Zavod za
varstvo kulturne dediščine Slovenije iz Novega
mesta (ZVKDS) izvajal arheološke raziskave. V
cerkvi so se izvedli podložni beton, hidroizolacija
in nov armiranobetonski estrih. V tlakih so
položene cevi za ogrevanje. Na poškodovanih
stenah in obokih se je izvedlo popravilo ometov
z apnenimi ometi. Poslikava nad korom je bila
sanirana po posebnih navodilih ZVKDS. Izvedle
so se armiranobetonske stopnice na kor in
armiranobetonska plošča. Izvedena je tudi
kovinska konstrukcija za podaljšanje kora. Ker
je bil obstoječi kamniti tlak v slabem stanju,
se je v območju ladje in pod korom položil
nov kamniti tlak. Obstoječi kamniti tlak se je
obdelal in uporabil za kapeli. Cerkev se je v
celoti prepleskala, predelane in obnovljene so
tudi lesene klopi.
13
Začetek
gradbenih del
Demontaža klopi
Odstranjevanje betonskega tlaka v cerkvi
Cerkev brez klopi
Začetek odkopavanja temeljev
Odkopani temelji pri vhodu; vidni so temelji iz leta 1957
14
Odkopani temelji na zahodni strani cerkve,
ponekod do globine 2,5 metra
Postavitev protiprašne stene v cerkvi - spodnji del
Postavitev protiprašne stene v cerkvi - zgornji del
Odstranjevanje odvečnega betona na temeljih
iz leta 1957
Izdelava
mikropilotov
Ratimir Benček, Geot, d. o. o.
V cerkvi in zunaj nje smo z namenom preprečevanja
nadaljnjih poškodb in posedanja cerkve morali
v tla izvrtati vrtine do trdne podlage in vgraditi
vanje mikropilote in s tem statično ojačati temelje
in cerkev. Z mikrolokacijo smo določili število in
lego posameznega mikropilota. Z ustrezno vrtalno
garnituro in vrtalnim orodjem smo v tla najprej
izvrtali vrtine. Znotraj cerkve smo naredili 35 vrtin,
25 pa smo jih izvrtali tudi zunaj nje.
Za iznos navrtanega materiala ter hlajenje Izdelava vrtin za mikropilote zunaj cerkve
vrtalnega orodja smo uporabili komprimiran
zrak. Posamezne vrtine so bile globoke tudi do 14
m. Na posameznih mestih smo bili včasih zaradi
globine že v skrbeh, če bomo lahko prišli do trdne
podlage. Delo je bilo zahtevno zlasti v cerkvi, saj
smo bili omejeni s stropom, ki je onemogočal, da
bi izkopavali z večjim strojem. Pri samem delu je
nastala tudi ogromna količina prahu. Vertikalne
vrtine so bile izvajane z vpetjem 1,0 m v raščeno
podlago, to je apnenec.
Cevi za mikropilote
Ko smo končali z vrtanjem vrtin, je sledil postopek
vgradnje jeklenih cevi Ø 101/10 mm ter nato
injektiranje vrtine z injekcijsko maso, to je mešanica
vode, cementa in dodatka za nabrekanje. Vsak
mikropilot je bil končan, ko sta bili tako vrtina kot
jeklena cev zainjektirani z injekcijsko mešanico. Po
določenem času, ki je potreben, da se masa strdi,
smo dobili v tleh armirane mikropilote oz. krožne
stebre premera 150 mm.
Da smo končali s postavljanjem vseh mikropilotov,
smo potrebovali 30 dni.
15
16
V cerkvi in okrog nje se je ob vrtanju vrtin za
mikropilote močno kadilo
Postavljen mikropilot
Polnjenje v vrtino vstavljenih mikropilotov s
cementno maso
Izdelava vrtin za mikropilote pod korom
Izdelava vrtin za mikropilote v cerkvi
17
Utrditev temeljev
Priprava opaža za betoniranje armiranobetonske
grede, ki prenaša težo cerkve na mikropilote
Betoniranje armiranobetonske grede, ki prenaša
težo cerkve na mikropilote
Hidroizolacija betonskih temeljev in postavitev
drenažnih cevi
V temeljih je vgrajenih 240 ton betona
18
Odkopani temelji v notranjosti cerkve, ponekod
do globine 1,5 metra
Izdelava armiranobetonske grede pod korom
Gradbena mehanizacija v notranjosti cerkve
Nosilna armiranobetonska gred v notranjosti cerkve
Protipotresna
vezava in
injektiranje
Matevž Bergant, Gras d. o. o.
Podjetje GRAS d. o. o. je v okviru projekta v letu
2010 izvedlo naslednja sanacijsko-utrditvena dela:
19
vzdolžnih obodnih zidovih na zadnjem delu
objekta, ki so bile nameščene v prejšnjem
stoletju in zaradi velikih pomikov zidov
niso bile več funkcionalne. Večina novih
protipotresnih vezi je vgrajenih podometno,
vse so ustrezno napete in protikorozijsko
zaščitene. V območjih namestitve vezi se
je tudi v sprednjem delu objekta izvedla
utrditev pripadajočih pasov nosilnih zidov s
sistematičnim injektiranjem.
• V območju globokega temeljenja na pilotih,
v okviru katerega se je izvedla tudi razširitev
temeljev z dobetoniranjem, smo utrdili osnovne
kamnite temelje s postopkom sistematičnega
injektiranja s hidrofobno cementno injekcijsko
maso. S tem je kamnito gradivo temeljev
dobilo boljše mehanske lastnosti.
Protipotresne vezi na vogalu kapele Žalostne
Matere Božje
• Nadzemne dele zidov v območju ladje (do
prezbiterija) in v območju zadnjega dela
zgradbe proti cesti smo utrdili s postopkom
sistematičnega injektiranja s cementno
injekcijsko maso. S tem je kamnito gradivo zidov
dobilo boljše mehanske lastnosti, pomembne v
oziru protipotresne odpornosti objekta. Zgornji
del zvonika ni imel poškodb, zato posebni
utrditveni posegi niso bili potrebni.
• S sistematičnim linijskim injektiranjem smo
sanirali razpoke v oboku ladje (razen v območju Zidovi so bili injektirani s cementno maso
poslikave) in v sprednjem delu cerkve, kjer se
ni izvajalo popolno sistematično injektiranje
zidov.
• Da bi objekt ustrezno povezali v višini kora
in v višini vpetja obokov v zidove ter s tem
preprečili nadaljnje razpiranje zidov, smo po
obodu in delno znotraj namestili jeklene
protipotresne vezi iz okroglih palic, delno
obojestranskih in delno enostranskih. Z
novimi vezmi smo nadomestili tudi vezi na Hidrofobno injektiranje temeljev
Razpoka na severni strani cerkve in novo
nameščena protipotresna vez
20
Sanacija razpok
Stropna slika svete Cecilije nad korom je bila zaščitena pred poškodbami zaradi injektiranja
Pri razpokah je bil odstranjen slab omet
Sanacija razpok z apneno malto
21
Centralno ogrevanje,
stopnice na kor, tlak
Hidroizolacija in cevi centralnega ogrevanja v
cerkveni ladji - pogled proti vhodu
Hidroizolacija in cevi centralnega ogrevanja v
cerkveni ladji - pogled proti oltarju
Razdelilna omarica za bodoče ogrevanje cerkve je
v zakristiji
Podložni beton v cerkveni ladji
Izdelava estriha v južni kapeli
Opaž novih stopnic na kor
Betoniranje stopnic na kor
Stopnice so zabetonirane
22
Polaganje novega kamnitega tlaka
V stranskih kapelah je bil za obnovo uporabljen
stari kamniti tlak iz cerkvene ladje
23
Naša cerkev je sedaj še boljša
in lepša!
Razstavljene orgle so bile v času sanacije na
varnem v učilnici v kaplaniji
Orglarski mojster Marjan Bukovšek je ob prostovoljni pomoči faranov orgle
ponovno sestavil
Začetek postavitve obnovljenih cerkvenih klopi
V klopeh pod klečalniki so inštalirani radiatorji
Notranjost cerkve je bila v celoti prebeljena
24
Finančno poročilo
sanacije farne cerkve
Igor Stepan, župnik
Nujnost obnove župnijske cerkve v Šmihelu je
narekovala, da smo pričeli z obnovo, četudi nismo
imeli finančnih sredstev za celotno investicijo.
V župnijskem Gospodarskem svetu smo iskali
različne možnosti, kako bi prišli do sredstev za
plačilo.
Ob začetku obnovitvenih del je imela župnija
33.000 evrov. Za investicijo, katere predračun
je znašal 292.202,00 evrov, je bilo to seveda
veliko premalo. V času obnove pa so se pokazala
še nepredvidena dela, katera so končno vsoto
obnovitvenih del zvišala na 393.937,11 evrov. Bili
pa so še ostali stroški, kakor je razvidno iz tabele
spodaj.
Člani Gospodarskega sveta smo se strinjali, da
je naša dolžnost, da izvajalcu del poplačamo
opravljena dela, župnija pa se zadolži na
drug način. 200.000,00 evrov kredita nam je
bilo odobreno pri Deželni banki Slovenije za
dobo desetih let z možnostjo predhodnega
odplačila. 100.000,00 pa nam je posodila Škofija
Novo mesto, 20.000,00 evrov pa podarila kot
nepovratna sredstva. Do 20. 9. 2010 je za obnovo
darovalo 117 darovalcev iz župnije ali drugod v
skupni vrednosti 22.300,00 evrov.
V mesecu januarju 2010 smo kandidirali tudi na
razpisu Ministrstva za kulturo za obnovo kulturnih
spomenikov in uspeli pridobiti sredstva v višini
80.305,00 evrov.
Prva situacija opravljenih del je bila izdana 30. 6.
2010 v višini 85.427,06 evrov, druga 29. 7. 2010 v
višini 93.925,98 evrov in tretja 31. 8. 2010 v višini
99.021,31 evrov. Ostale situacije bodo izdane
naknadno, zato je za ta dela podana ocena. Izdane
situacije izvajalcu plačujemo v plačilnem roku.
Za prihodnja leta bo ostalo veliko dolga, ki ga bomo
poskušali čim prej odplačati. Vsak zaposleni oz.
družina je povabljena, da daruje po svojih močeh
in zmožnostih.
Bog vam poplačaj vsak vaš dar, ki ste ga ali ga še
boste namenili za obnovo župnijske cerkve.
25
Rekapitulacija:
Vsebina
Začetno stanje
Posojilo Škofije NM
Dar Škofije NM
Darovi vernikov ali podjetij
Bančni kredit DBS
Razpis Ministrstva za kulturo
Geomehanske raziskave
Odločba za komunalni prispevek
Gradbeno dovoljenje
Izdelava projekta obnove
Arheološka izkopavanja
Napeljava centralnega ogrevanja
Plačilo I. situacije
Plačilo II. situacije
Druga dela
III. situacija
Ocena ostalega dela
Skupaj
Odhodki (v evrih)
Prihodki (v evrih)
33.000,00
100.000,00
20.000,00
22.300,00
200.000,00
80.305,00
11.889,00
18,00
220,00
3.000,00
3.000,00
31.914,00
85.427,00
93.926,00
1.200,00
99.021,31
115.562,80
445.178,11
Iz tabele je razvidno, da nam za prihodnja leta ostaja dolg v višini 200.000,00 evrov in dodatne obresti ter 100.000,00 Škofiji Novo mesto.
Priporočamo se vaši darežljivosti.
455.605,00
26
Zahvala
Igor Stepan, župnik
L
eta 2007, ko smo zaključili obnovo
stanovanjskega dela v župnišču, smo kar z
neko tesnobo v srcu razmišljali, kako bomo
vse skupaj poplačali in povrnili. Kmalu se je
pokazalo, da zmoremo in da lahko poleg uredimo
še nujne stvari. Takrat je bilo med načrti za
prihodnost na gospodarskem področju navedena
tudi obnova, župnijske cerkve in razpok, ki so se
v sušnih obdobjih leta večale, v mokrih zopet
manjšale, končno pa postale tako velike, da je bil
pogled na njih vedno zaskrbljujoč.
V Gospodarskem svetu, skoraj ni bilo seje, da
se nebi vsaj nekaj časa ustavili tudi ob tej temi.
Končno pa vse svoje moči, misli in prizadevanja
usmerili samo v to.
Sedaj, ko je za nami velik projekt statične
obnove župnijske cerkve, gledam v preteklost s
hvaležnostjo vsem, ki ste na kakršenkoli način
pripomogli, da smo na koncu velikega dela.
Velika zahvala Bogu za blagoslov in varstvo.
V vseh teh mesecih, ko je bilo okoli župnijske
cerkve veliko gradbenih strojev, odkopanih jarkov
in nevarnih okoliščin, ni bilo niti ene najmanjše
nezgode.
Hvala članom župnijskega Gospodarskega sveta:
Jožetu Plut, Tadeju Burgerju, Marku Hrovatu,
Antonu Juncu, Matjažu Kavšku, Andreju Lukanu in
Marku Repšetu, ki so mi v teh mesecih priprave na
obnovo in v času obnove s svojimi nasveti, mnenji
in oporo pomagali prebroditi marsikateri težak
trenutek in odločitev. Tadeju Burgerju hvala tudi za
izdelavo načrta novih stopnic na kor in razporeditev
cerkvenih klopi.
Hvala g. Stanetu Udovču, univ. dipl. inž.
gradbeništva, ki je prevzel nadzor nad izvajanimi
deli in bil vedno na voljo za nasvete.
Hvala Škofiji Novo mesto, g. škofu Andreju
Glavanu in ekonomu dr. Janezu Grilu, ki sta imela
razumevanje in podprla naš projekt z darom
20.000,00 evrov, ter namenila posojilo v višini
100.000,00 evrov in v imenu škofi je sprejela
Velik boglonaj pa vsem vernikom rednim
poroštvo za vrnitev kredita banki.
nedeljnikom, ki nedeljo za nedeljo, ne samo z
Hvala podjetju Spina Novo mesto, d. o. o. in molitvijo, ampak tudi s svojimi darovi podpirate
direktorci go. Marjeti Saje Lukšič, kjer so pripravili našo župnijsko cerkev in vse tri podružnične
projektno nalogo z načrti statične sanacije ter cerkve. Predvsem vi boste v prihodnosti prenašali
pomagali pri zbiranju dokumentacije za razpis največjo težo dolgov, ki nam bodo ostali od letošnje
Ministrstva za kulturo.
obnove.
Hvala vsem v podjetju Malkom Novo mesto d.
o. o., ki je prevzelo obnovitvena dela: direktorju
g. Marjanu Skubetu, vodji projektov g. Jerneju
Stepanu, delovodji Slavku Pavlinu ter vsem
podizvajalcem in delavcem, ki so prenašali težo
dnevov.
Naštel sem nekaj najpomembnejših akterjev
velikega župnijskega projekta v letu 2010, kajti
predolg bi bil seznam vseh, ki ste na različne načine
pomagali pri obnovi.
Prepričan sem, da bo Bog, ki vidi na skrivnem,
vsakemu izmed vas znal povrniti na njemu lasten
način.
Hvala podjetju IMP Promont – elektro, d. o. o. za
brezplačno izdelavo meritev in začasne ozemljitve
Bog poplačaj vsem!
župnijske cerkve.
Hvala vsem skritim in neimenovanim darovalcem,
ki ste v teh mesecih že ali pa še boste darovali za
obnovo.
27
Načrti za prihodnost
Igor Stepan, župnik
S
tatična obnova temeljev in temeljnih tal v
zadnjem delu župnijske cerkve je v letu 2010
končana. Kljub temu, da ostaja velik finančni
dolg, ki ga bomo odplačevali še nekaj let, in bo to
naša glavna skrb na gospodarskem področju, pa
vseeno zremo v prihodnost.
• V času obnove je pevski kor dobil nove
stopnice, ki so bolj položne za lažji
dostop za pevce. V prihodnjih mesecih bo
naročena in izdelana še zaščitna ograja ob
novih stopnicah.
Prav tako je zrela za obnovo tudi streha
župnišča.
• Obnoviti bo potrebno tudi fasado na cerkvi
in kaplaniji ter okolico župnijske cerkve,
da bo vse to skupaj z Zavodom Friderika
I. Barage dajalo lep zaključek osrednjega
dela Šmihela.
• Pozabiti ne smemo tudi na podružnice,
na katerih je tudi potrebno opraviti nekaj
obnovitvenih del. Pri cerkvi v Stranski vasi
bo potrebno urediti omet pri zvoniku in
stenah cerkve. Na Ljubnu pa restavrirati
glavni oltar. Cerkev na Cerovcu pa je ob
zadnji obnovi leta 2007 zasijala v vsej
svoji lepoti.
• V času obnove je bila pripravljena in že
pričvrščena nosilna konstrukcija ob ograji
kora. Namen je, da se kor nekoliko poveča,
predvsem pa pripravi in uredi nova korna
ograja. Tudi orgelska omara bo potrebna To je le nekaj najnujnejših gospodarskih
restavriranja.
opravil, ki nas čakajo v prihodnosti. Vem, da
• Pod nove klečalnike v obnovljenih to ni najpomembnejše, je pa zelo pomembno,
cerkvenih klopeh so bili nameščeni novi če hočemo ohraniti naše cerkve v katerih se
radiatorji in čakajo, da se povežejo s pečjo, srečujemo kristjani med seboj in z našim
da bodo opravljali svojo funkcijo v zimskih Bogom.
mrzlih mesecih.
• Obnove in restavracije je potreben tudi
stranski oltar sv. Frančiška Pavelskega, ki
že vrsto let čaka in kliče po obnovi. Prav
tako pa tudi slike križevega pota. Trenutno
so obnovljene štiri postaje.
• V času obnove se je pokazalo, da bo
potrebno na novo prekriti cerkveno
streho in zamenjati pločevino na zvoniku.
Fotografije na ovitku:
NE GRE SAMO ZA ZIDOVE!
28
`