SLOVAR POJMOV VEZANIH NA EVROPSKI PARLAMENT

SLOVAR POJMOV VEZANIH NA EVROPSKI PARLAMENT
A
Absolutna
večina
Običajno se Evropski parlament odloča z navadno večino tistih članov, ki sodelujejo
pri glasovanju. V posebnih primerih, npr. pri soodločanju, proračunskih zadevah in
dajanju svojega soglasja širitvi EU, se odloča z absolutno večino. To je večina vseh
članov, ne glede na njihovo prisotnost.
Od julija 2009 je potrebno število glasov za absolutno večino 369 glasov (polovico
vseh možnih glasov in en glas) od 736 možnih. Od leta 2014 bo imel Evropski
parlament 751 poslancev, saj se bo za nekatere države že v prehodnem obdobju
pred letom 2014 povečalo število poslancev, Nemčija pa bo leta 2014 izgubila 3
sedeže (od 99 do 96). Tako bo absolutna večina 376 glasov od 751 možnih.
Če želi Evropski parlament izdati nezaupnico Komisiji, je potrebna tako dvotretjinska
večina tistih, ki glasujejo, kot tudi absolutna večina članov.
Pogosto ostane izraz v francoščini, v slovenščino je preveden kot Pravni red
Acquis
Skupnosti (angl. Community patrimony).
communautaire
Acquis communautaire zajema vse pogodbe, trenutno veljavno zakonodajo,
razsodbe Sodišča, vse vrste odločitev iz drugega ter tretjega stebra kot tudi
nezavezujoče akte.
Acquis communautaire je celota pravic in dolžnosti, ki povezujejo države članice
znotraj Evropske unije. Države kandidatke morajo pred pristopom k Evropski uniji
sprejeti pravni red in ga vključiti v svojo zakonodajo.
Koncept acquis communautaire vsebuje tudi primat prava EU ter drugih načel, ki jih
je razvilo Sodišče. Države članice morajo sprejeti tudi prihodnje večinske odločitve
ter razsodbe Evropskega sodišča.
Pojem acquis communautaire je bistven pri razumevanju EU.
ALDE
Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE) je tretja največja
politična skupina v Evropskem parlamentu. Trenutno ima skupina 84 poslance iz 19
držav članic.
Povezava: http://www.alde.eu/en/
Amsterdamska
pogodba
Amsterdamska pogodba je bila podpisana na junijskem vrhu Evropskega sveta v
Amsterdamu leta 1997 kot rezultat sklepov medvladne konference in je stopila v
veljavo 1. maja 1999.
Naloge, ki si jih je EU zadala s to pogodbo, se nanašajo na ureditev področja
državljanskih pravic, varstvo okolja, utrjevanje skupnega trga, okrepitev
mednarodnega položaja EU ter vzpostavitev učinkovitejše institucionalne strukture,
ki bo omogočala prihodnje širitve.
Delno je spremenila tudi vsebina takratnih stebrov, saj je večina zadev, razen
policijskega in sodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, prešla iz tretjega v prvi
steber, kar pomeni, da se odločitve o teh področjih sprejemajo v okviru evropskih
institucij. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je tristebrna struktura ukinjena,
Evropska unija pa je postala samostojen pravni subjekt z mednarodnim pravnim
značajem.
B
Bela knjiga
Komisija ponavadi objavi belo knjigo na podlagi prispelih razprav o določeni aktualni
temi iz zelene knjige, s katero je odprla proces posvetovanja na evropski ravni. Tako
bela knjiga pogosto vključuje izide posvetovanj in dalje navaja stališče Komisije.
Bela knjiga odraža konkretne predloge za oblikovanje zakona na področju določene
politike.
C
Cilji Evropske Evropska unija opredeljuje svoje cilje v 3. členu Pogodbe o EU. Ti niso pravno
zavezujoči, vendar jih Evropsko sodišče lahko upošteva, ko odloča o pravnih
unije
primerih.
Prvi in najpomembnejši cilj Evropske skupnosti je bil oblikovanje skupnega trga.
Kasnejše pogodbe so vsebovale cilje z namenom oblikovanja ekonomske in
monetarne unije, skupne zunanje in varnostne politike, ter področja pravosodja in
notranjih zadev.
Tudi Lizbonska pogodba navaja cilje in vrednoste Evropske uije, ki so mir,
demokracija, soštovanje človekovih pravic, pravičnost, enakost, pravna država in
trajnost. Lizbonska pogodba Evropsko unijo obvezuje, da:
- bo ljudem zagototovila območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja
- si bo prizadevala za trajnostni razvoj Evrope na podlagi uravnotežene gospodarske
rasti in stabilnosti cen, za konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v
polno zaposlenost in socialni napredek, ter za visoko raven varovanja okolja
- se bo borila proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbujala socialno
pravičnost in zaščito
- bo spodbujala gospodarsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med
državami članicami
- bo ostala zavezana ekonomski in monetarni uniji z evrom kot njeno valuto
- bo podpirala in širila svoje vrednote v svetu ter prispevala k miru, varnosti,
trajnostnemu razvoju Zemlje, solidarnosti in spoštovanju med narodi, prosti in
pravični trgovini ter odpravi revščine
- bo prispevala k varstvu človekovih pravic, zlasti pravic otrok, ter doslednemu
spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, vključno s spoštovanjem načel
Ustanovne listine Združenih narodov.
COSAC
COSAC (The Conference of European Community Affairs Committees) je kratica za
Konferenco Skupnosti in Odbora za evropske zadeve za posebno sodelovanje med
nacionalnimi parlamenti o evropskih zadevah. Ustanovljen je bil leta 1989 na
srečanju v Madridu, kjer so se predstavniki nacionalnih parlamentov držav članic
dogovorili, da je potrebno okrepiti vlogo nacionalnih parlamentov v evropskih
integracijskih procesih s povezovanjem odborov za evropske zadeve nacionalnih
parlamentov.
COSAC, ki ima pravno osnovo v protokolu Amsterdamske pogodbe za sodelovanje
med nacionalnimi parlamenti, se srečuje že od leta 1989 vsakih šest mesecev.
Sestavljajo ga predstavniki ustreznih odborov v nacionalnih parlamentih in člani
Evropskega parlamenta.
COSAC je odločil, da bo vodil skupni sekretariat v Bruslju in usklajeval svoja stališča
pri spremembah Pogodbe in drugih področij. COSAC vodi država s predsedstvom
EU, ki ponavadi tudi gosti srečanje COSAC-a.
Povezava: http://www.cosac.eu/
D
Deklaracija
Deklaracije so besedila, ki so pripeta k Pogodbi, vendar sama po sebi niso pravno
obvezujoča. Lahko pa pomagajo pri razlagi pravno obvezujočih členov. Medtem ko
so protokoli pravno obvezujoči dodatki k pogodbenim členom.
Ko se države članice sporazumejo, so deklaracije "skupna politična odločitev".
Deklaracije le ene države članice (enostranske deklaracije) običajno poudarjajo
področja nesporazumov (ko se druge države članice nočejo strinjati). Če so se
druge države sporazumele glede enostranske deklaracije, to postane skupna
deklaracija.
Delegacije
Delegacije Evropskega parlamenta so povezane s parlamenti držav, ki niso članice
Evropske unije. Imajo pomembno vlogo pri širjenju vpliva Evrope v tujini. Praviloma
je vsak poslanec tudi član vsaj ene delegacije.
Obstaja 34 delegacij. Vsako sestavlja petnajst evropskih poslancev. Ločimo:
- medparlamentarne delegacije
- Delegacije za evropske države
- Delegacije za neevropske države
- Konferenca predsednikov delegacij
Naloga medparlamentarnih delegacij je vzdrževanje odnosov s parlamenti zunaj
Evropske unije in parlamenti držav, ki niso kandidatke za pristop.
Skupni parlamentarni odbori so povezani s parlamenti držav kandidatk za vstop v
Evropsko unijo ali s parlamenti držav, ki so povezane s Skupnostjo.
Delegacija Evropskega parlamenta v Skupni parlamentarni skupščini AKP združuje
evropske poslance in poslance iz afriških, karibskih in pacifiških držav.
Posebna delegacija Evropski parlament zastopa v Evro-sredozemsko parlamentarni
skupščini.
Predsedniki delegacij usklajujejo svoje delo v okviru konference predsednikov
delegacij.
Demokratični
deficit
Demokratični deficit je koncept, ki se nanaša zlasti na argument, da se institucije EU
zdijo oddaljene navadnim državljanom Unije, zaradi česar so nedostopne in
odtujene.
Na vsaki stopnji integracijskega procesa je vprašanje demokratične legitimnosti
izredno občutljivo. Tako od Maastrichtske pogodbe dalje vse obravnavajo načela
demokratične legitimnosti v institucionalnem sistemu s krepitvijo moči Evropskega
parlamenta nasproti Svetu EU in Evropski komisiji.
Po Niškemu srečanju Evropskega sveta decembra 2000 je sledila široka javna
debata o prihodnosti Unije po meri državljanov, nov doprinos k večji demokratičnosti
ter odprtosti pa pomeni predvsem Lizbonska pogodba. Slednja uvaja institut t.i.
državljanske pobude, ki daje možnost, da lahko že en milijon državljanov iz več
držav članic Evropsko komisijo pozove, naj pripravi nov predlog na področju neke
politike. To prvič omogoča državljanom EU neposredno sodelovanje pri sprejemanju
zakonodaje EU.
Zaradi boljšega obveščanja o tem, kako EU sprejema odločitve, bodo v primerih,
kadar bo Svet obravnaval in sprejemal predloge zakonov, na podlagi Lizbonske
pogodbe zasedanja Sveta ministrov poslej javna.
Lizbonska pogodba povečuje tudi število področij, na katerih Evropski parlament in
Svet ministrov odločata skupaj, kar pomeni več besede za neposredno izvoljene
poslance pri sprejemanju zakonodaje in proračuna EU t e r posledično več
demokracije za državljane EU.
Tudi parlamenti posameznih držav članic imajo na podlagi Lizbonske pogodbe več
priložnosti za neposredno vplivanje na odločitve, saj nov sistem zgodnjega
opozarjanja nacionalnim parlamentom daje pravico do pripomb k osnutkom zakonov
ter preverjanja, da EU ne presega svojih pooblastil z vmešavanjem v zadeve, ki se
lahko najbolje rešujejo na nacionalni ali lokalni ravni.
Direktiva
Direktive (angl. Directives) so sekundarni pravni vir in zavezujejo države članice, na
katere so naslovljene, njihov glavni cilj je približevanje zakonodaj.
Direktiva zavezuje države članice glede cilja, ki ga je potrebno doseči, vendar jim
pušča izbiro pri sprejemanju oblike in sredstev za uresničitev ciljev Skupnosti v
okviru njihovega notranjega pravnega reda.
Če države članice direktive ne prenesejo v nacionalno zakonodajo ali jo prenesejo v
nepopolni obliki ali z zamudo, se lahko tisti, ki so predmet sodne obravnave, nanjo
neposredno sklicujejo pred nacionalnimi sodišči.
Države članice
Od zadnje širitve 1. januarja 2007, EU sestavlja 27 držav članic.
EU mora spoštovati nacionalne identitete svojih članic. Države članice morajo
spoštovati odločitve EU, saj so zavezane z načelom lojalnosti.
Konflikti med EU in članicami se rešujejo v institucijah EU, med njimi in tudi na
Evropskem sodišču.
Z Lizbonsko pogodbo je prvič v zgodovini urejeno tudi vprašanje morebitnega
izstopa države članice iz povezave. Sporazum o načinu izstopa se določi v
pogajanjih z državo članico, ki želi izstopiti. Svet odloča s kvalificirano večino po
predhodni odobritvi Evropskega parlamenta. Če se država članica, ki je izstopila iz
Evropske unije, želi ponovno pridružiti, mora podati novo prošnjo za članstvo in
izpolniti pristopne pogoje.
Povezave:
Avstrija: http://www.austria.gv.at
Belgija: http://www.belgium.fgov.be
Bolgarija: http://www.government.bg
Ciper: http://www.cyprus.gov.cy/
Češka republika: http://www.czech.cz/
Danska: http://www.stm.dk
Estonija: http://www.riik.ee/et/
Finska: http://www.valtioneuvosto.fi
Francija: http://www.premier-ministre.gouv.fr
Nemčija: http://www.bundesregierung.de
Grčija: http://www.government.gr
Madžarska: http://www.mfa.gov.hu/Kulugyminiszterium/en
Irska: http://www.irlgov.ie
Italija: http://palazzochigi.it
Latvija: http://www.am.gov.lv/lv/
Litva: http://www.lrv.lt/
Luksemburg: http://www.gouvernement.lu
Malta: http://www.gov.mt/
Nizozemska: http://www.regering.nl
Poljska: http://www.kprm.gov.pl/
Portugalska: http://www.portugal.gov.pt
Romunija: http://www.gov.ro
Slovenija: http://www.sigov.si/
Slovaška: http://www.vlada.gov.sk/english/
Španija: http://www.la-moncloa.es
Švedska: http://www.regeringen.se
Velika Britanija: http://www.gov.uk
Državljanska
pobuda
Lizbonska pogodba uvaja institut t.i. državljanske pobude, ki daje možnost, da lahko
že en milijon državljanov iz več držav članic Evropsko komisijo pozove, naj pripravi
nov predlog na področju neke politike. To prvič omogoča državljanom EU
neposredno sodelovanje pri sprejemanju zakonodaje EU.
Državljanstvo
Unije
Pogodba o Evropski uniji je uvedla državljanstvo Unije. Vsakdo, ki ima državljanstvo
ene od držav članic Unije, je državljan Unije. Državljanstvo Unije je dopolnitev in ne
nadomestitev nacionalnega državljanstva. Prav tako naj bi državljanstvo Unije dalo
državljanom globlji in stvarnejši občutek pripadnosti Evropski uniji.
Evropsko državljanstvo zagotavlja državljanom Unije:
- pravico prostega gibanja in bivanja na ozemlju držav članic,
- pravico voliti in biti voljen na evropskih in občinskih volitvah,
- pravico do diplomatske zaščite v tretjih državah,
- pravico nasloviti peticijo na Evropski parlament,
- pravico vložiti pritožbo pri evropskemu varuhu človekovih pravic,
- pravico pisati kateri koli instituciji ali organu v enem od uradnih jezikov Unije in
prejeti odgovor v istem jeziku itd.
E
ECR
Skupina evropskih konzervativcev ter reformistov v Evropskem parlamentu, trenutno
šteje 54 članov iz 8 držav in predstavlja peto največjo politično skupino v Evropskem
parlamentu.
http://www.ecrgroup.eu/
EFD
Skupina Evropa svobode in demokracije v evropskem parlamentu, trenutno šteje 31
članov iz 9 držav.
http://www.efdgroup.eu/
Enotna
evropska
listina
Enotna evropska listina (angl. Single European Act), ki je bila podpisana 17.
februarja 1986 v Luksemburgu, je začela veljati 1. julija 1987 in predstavlja temelj za
ustanovitev skupnega notranjega trga, ki naj bi se oblikoval kot prostor brez
notranjih meja, ki omogoča prosto gibanje oseb, blaga, storitev in kapitala (t.i. štiri
svoboščine).
Enotna evropska listina je uveljavila tudi nove skupne politike, predvsem ekonomsko
in monetarno ter socialno, politiko na področju raziskav in razvoja ter varstva okolja.
Poleg tega je povezala delovanje skupnega trga z načelom gospodarske in socialne
solidarnosti, kar se je pokazalo v ukrepih strukturne politike v obliki pomoči regijam,
ki so zaostale v razvoju ter pomoči tehnološko prizadetim gospodarskim panogam.
Enotni trg
Evropska unija je velik prostor, na katerem je med državami članicami načeloma
zagotovljen prost pretok oseb, blaga, storitev in kapitala, kot da bi tvorile eno samo
državo, torej brez mejne kontrole in carin. Carine so bile med državami članicami
EGS popolnoma odpravljene šele 1.julija 1968. Tudi druge ovire trgovini so izginile
šele po določenem času, enotni trg pa je postal resničnost konec leta 1992.
EPP
Skupina Evropske ljudske stranke oz. European people's P a r t y (krščanski
demokrati) in Evropskih demokratov (EPP) v Evropskem parlamentu je z 265
poslanci z vseh 27 držav članic največja politična skupina v Evropskem parlamentu.
Izvira iz tradicije, ki jo je 1950 ustanovil Robert Schuman, Konrad Adenauer in
Alcide de Gasperi, s ciljem po zvezni Evropi.
Povezava: http://www.epp-ed.org/home/en/default.asp
Evropska
centralna
banka (ECB)
Evropska centralna banka, ena izmed institucij Evropske unije, je bila slovesno
odpr t a 30.junija 1998 v Frankfurtu in vodi monetarno politiko držav članic v
evroobmočju. Od 1. januarja 1999 je njena glavna naloga ohranjati stabilnost cen v
evroobmočju in izvajati evropsko monetarno politiko, ki jo opredeli Evropski sistem
centralnih bank (ESCB). ECB deluje popolnoma neodvisno.
Evropska
investicijska
banka (EIB)
Naloga evropske investicijske banke s sedežem v Luksemburgu je prispevati h
gospodarski, socialni in ozemeljski koheziji z uravnoteženim razvojem območja
Skupnosti. Banka dolgoročno financira izvedbo konkretnih projektov, ki so
upravičeni z gospodarskega, tehničnega, okoljskega in finančnega vidika. Zunaj
meja Unije EIB podpira predpristopne strategije držav kandidatk, pa tudi strategije
držav zahodnega Balkana. Prav tako skrbi za finančni vidik sporazumov, ki so bili
sklenjeni v okviru evropskih politik pomoči in razvojnega sodelovanja.
EUR-Lex
EUR-Lex je baza podatkov, z omejenim dostopom, ki vsebuje obširne informacije o
zakonodaji EU.
Večjezična zbirka evropske zakonodaje na spletu ponuja dostop do ustanovnih
pogodb, obvezujoče in neobvezujoče zakonodaje, mednarodnih sporazumov,
ustavnih predlogov, primerov Sodišča in ostalih dokumentov.
Povezava: http://eur-lex.europa.eu/en/index.htm
Evropska
komisija
Evropska komisija pooseblja in brani splošni interes Evropske unije.
Je institucija, ki ima pobudo pri oblikovanju zakonodaje Skupnosti, vodi evropske
skupne politike, izvaja proračun in bdi nad spoštovanjem Pogodb. Sestavlja jo 27
komisarjev (po eden iz vsake države članice). Predsednika, Visokega predstavnika
Unije za zunanjo in varnostno politiko in druge člane Evropske komisije kot celoto z
glasovanjem potrdi Evropski parlament, ki mu je Komisija tudi odgovorna. Na
podlagi te potrditve Evropski svet s kvalificirano večino imenuje Evropsko komisijo.
Evropska komisija kot varuhinja pogodb in izvršilni organ Skupnosti, deluje v tesnem
sodelovanju z Evropskim parlamentom, saj parlamentarnim odborom predstavlja,
razlaga in zagovarja predloge zakonov in upošteva spremembe, ki jih zahteva
Evropski parlament. Prav tako Komisija sodeluje na vseh plenarnih zasedanjih
Evropskega parlamenta in mora poročati o svojih političnih direktivah, če to
zahtevajo poslanci. Poleg tega Evropska komisija tudi odgovarja na pisna in ustna
vprašanja poslancev Evropskega parlamenta.
Od novembra 2004 dalje Komisiji predseduje Jose Manuel Durao Barroso v svojem
drugem mandatu. Z Lizbonsko pogodbo je okrepljena vloga predsednika Evropske
komisije, saj lahko zahteva odstop člana kolegija.
Lizbonska pogodba je predvidela zmanjšanje števila članov Evropske komisije po
letu 2014, a je Evropski svet decembra 2008 po prvotni zavrnitvi irskih volivcev
odločil, da bo vsaka članica zadržala svojega komisarja tudi po uveljavitvi pogodbe.
Zagotovljeno komisarsko mesto je bil s strani Irske med drugim pogoj za razpis
drugega referenduma.
Uvedba nove funkcije Visokega predstavnika Unije za zunanjo in varnostno politiko
prinaša novost tudi za samo Evropsko komisijo, saj je visoki predstavnik hkrati
podpredsednik Komisije.
EuroparlTV:
nabor
televezijskih
programov
Evropskega
parlamenta
Od septembra 2008 lahko vsakdo, ki ima dostop do interneta, spremlja serijo
različnih programov, ki se osredotočajo na življenje Evropskega parlamenta.
Europarltv ponuja nabor štirih programov, vsak je namenjen drugi ciljni publiki, od
mladih, ki se šolajo, prek državljanov, ki se zanimajo za evropsko politiko, do najbolj
izkušenih lobistov. Gledalci lahko tudi objavijo vsebine in v živo spremljajo
parlamentarne dogodke.
Evropska
skupnost
Evropska skupnost je bila ustanovljena kot Evropska gospodarska skupnost (EGS)
na podlagi Rimske pogodbe iz leta 1957. Temeljila je na gospodarskih in socialnih
interesih (prvi steber).
http://www.europarltv.europa.eu/
Od leta 1993 dalje (Maastrichtska pogodba) je Evropska skupnost obstajala
vzporedno ob Evropski uniji, ki se je po eni strani ukvarjala z zunanjo in varnostno
politiko (drugi steber), po drugi pa z ukrepi s področja sodstva in policije (tretji
steber).
Lizbonska pogodba ukinja t.i. sistem treh stebrov, hkrati pa so Evropska skupnost in
področja njenega delovanja prišli pod okrilje Evropske unije. Evropska unija je z
Lizbonsko pogodbo postala samostojen pravni subjekt z mednarodnim pravnim
značajem. Krepi se njena pristojnost v zunanji in varnostni politiki ( nekdanji 2.
steber) ter v pravosodju in notranjih zadevah ( nekdanji 3. steber-Velika Britanija in
Irska sta si na tem področju izborili nekatere izjeme).
Lizbonska pogodba spreminja tudi ime Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki
se po novem imenuje Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).
Evropska
skupnost za
atomsko
energijo
(Euratom)
Evropska skupnost za atomsko energijo, znana tudi kot Euratom je nastala na
podlagi Rimske pogodbe, podpisane 25. marca 1957 in je stopila v veljavo 1.
januarja 1958.
Njen namen je bil ustvariti skupni trg za jedrske materiale in opremo, oblikovati
skupno jedrsko zakonodajo, uvesti skupni sistem za zaloge cepljivih materialov,
uvesti sistem za nadzorovanje miroljubne uporabe jedrske energije ter skupne
standarde za varnost in zaščito zdravja in varnosti prebivalstva pred ionizirajočim
sevanjem.
Evropska
skupnost za
premog in jeklo
(ESPJ)
Evropska skupnost za premog in jeklo je prva Evropska skupnost, nastala 18. aprila
1951 s podpisom Pariške pogodbe, ki je stopila v veljavo 25. julija 1952.
Njen glavni cilj je bil odpraviti različne trgovinske ovire in ustvariti skupni trg, na
katerem se bosta premog in jeklo iz držav članic lahko prosto gibala, ter tako
zadovoljila potrebe vseh prebivalcev Skupnosti brez diskriminacije na osnovi
narodnosti.
Kljub svojemu omejenemu obsegu je bila Pogodba o Evropski skupnosti za premog
in jeklo v času svojega nastanka zastavljena precej ambiciozno, saj je uvedla
Evropsko skupščino in Evropsko sodišče.
Njeno delovanje se je izteklo leta 2002.
Evropska
služba za
zunanje
delovanje
Evropska unija
Lizbonska pogodba uvaja Evropsko službo za zunanje delovanje, ki je skupna
evropska diplomatska služba in zagotavlja podporo delu visokega predstavnika ter
je hkrati pod njegovo neposredno pristojnostjo. Evropska zunanja služba ne
nadomešča diplomatsko-konzularnih predstavništev držav članic, pač pa deluje v
tesnem sodelovanju z njimi.
Pogodba o Evropski uniji, znana kot Maastrichtska pogodba, je uvedla izraz
Evropska unija kot skupni naziv za prvi steber (ki vključuje vse tri Skupnosti), drugi
steber (skupna zunanja in varnostna politika) in tretji steber (pravosodje in notranje
zadeve).
Evropska unija se razlikuje od Evropske skupnosti, ki se je večinoma opirala na
gospodarske in socialne vidike.
Z Lizbonsko pogodbo, so »stebri« ukinjeni, hkrati pa so Evropska skupnost in
področja njenega delovanja prišli pod okrilje Evropske unije.
Evropska unija je z Lizbonsko pogodbo postala samostojen pravni subjekt z
mednarodnim pravnim značajem.
Evropske
skupnosti
Evropske skupnosti (angl.The Eurepean Communities) je pravilni pravni naziv za tri
Skupnosti: Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ), Evropsko skupnost (ES),
ki se je pred Pogodbo o Evropski uniji imenovala Evropska gospodarska skupnost
(EGS) in Evropsko skupnost za jedrsko energijo (ESJE), znano kot Euratom.
Evropski
ekonomskosocialni odbor
Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je bil ustanovljen leta 1957 v skladu z
Rimsko pogodbo in je svetovalno telo, ki zastopa delodajalce, sindikate, kmete,
potrošnike in druge interesne skupine, ki skupaj tvorijo „organizirano civilno družbo“.
Evropski ekonomsko-socialni odbor v političnih razpravah s Komisijo, Svetom EU in
Evropskim parlamentom predstavlja poglede organizirane civilne družbe in brani
njene interese.
Odbor je sestavni del procesa odločanja v EU: z njim se je treba posvetovati, preden
se sprejmejo odločitve o gospodarski ali socialni politiki. Prav tako lahko da svoje
mnenje o drugih zadevah, na lastno pobudo ali na prošnjo druge institucije EU.
Evropski ekonomsko-socialni odbor ima tri glavne naloge:
- svetovanje Svetu EU, Komisiji in Evropskemu parlamentu na njihovo zahtevo ali
na lastno pobudo;
-
Evropski
parlament
spodbujanje civilne družbe, da se intenzivneje vključi v oblikovanje politik EU;
krepitev vloge civilne družbe v državah, ki niso članice EU in pomoč pri
vzpostavljanju svetovalnih struktur.
Evropski parlament je edini neposredno izvoljeni večnacionalni parlament na svetu,
je pa tudi edina neposredno izvoljena institucija EU. Evropski parlament je največji
mednarodni parlament na svetu, saj s 736 poslanci sedemindvajsetih narodnosti
predstavlja skoraj 500 milijonov državljanov. Od julija 2014 bo število poslancev 751.
Od leta 1979 so poslanci Evropskega parlamenta voljeni na splošnih in neposrednih
volitvah po proporcionalnem sistemu zastopanosti. Sprva je bil Evropski parlament
zasnovan kot posvetovalna skupščina, njegove pristojnosti so se s časom širile, tako
je danes ena glavnih institucij v procesih odločanja v EU.
Evropski parlament združuje zakonodajno oblast, proračunsko funkcijo, nadzorno
funkcijo nad institucijami EU (še posebej nad Komisijo), z Lizbonsko pogodbo pa se
povečuje tudi njegova zunanjepolitična funkcija. Prav tako kot Evropski parlament
potrdi Komisijo, lahko odloča o njeni nezaupnici, vlaga tožbe na Sodišču, imenuje
evropskega varuha človekovih pravic. Hkrati deluje tudi kot zaščitnik pravic
državljanov EU, ki imajo pravico vlagati peticije.
Z Lizbonsko pogodbo se povečuje število področij, na katerih Evropski parlament
sprejema zakonodajo skupaj s Svetom ministrov, prav tako se krepi njegova
proračunska pristojnost. Ta delitev oblasti med Parlamentom in Svetom ministov je
poznana kot soodločanje. Soodločanje je z Lizbonsko pogodbo postalo "redni
zakonodajni postopek", ki bo veljal v skoraj vseh zakonodajnih postopkih EP-ja, kar
hkrati pomeni povečanje zakonodajne pristojnosti Evropskega parlamenta in mu kot
omenjeno zagotavlja tudi večjo vlogo pri potrjevanju proračuna EU.
Parlament na predlog Evropskega sveta izvoli predsednika komisije, kar slednjemu
daje večjo demokratično legitimnost, kar je v instituciji, ki jo pogosto vidijo "ločeno"
od svojih državljanov, zelo pomembno. Pri tem mora parlament upošteva rezultate
evropskih volitev, kar krepi pomen glasovanja evropskih državljanov, ki bodo sedaj
lahko bolj vplivali na potek evropskih političnih zadev.
Povezava: www.europarl.europa.eu
Evropski svet
Evropski svet sestavljajo najvišji izvoljeni politični predstavniki držav članic predsedniki vlad ali predsedniki držav z izvršnimi pooblastili. Uveden je bil leta 1974
na predlog Nemčije in Francije ter deluje kot politična koordinacija v obliki stalnih
srečanj na najvišji ravni. Evropski svet sprejema politične usmertive in določa
prednostne naloge EU.
Z Lizbonsko pogodbo je Evropski svet postal polnopravna institucija EU, njegova
vloga pa je jasno določena. Uvedena je tudi nova funkcija predsednika Evropskega
sveta, ki ga po novem volijo člani Evropskega sveta za dveinpolletni mandat, ki je
lahko enkrat obnovljen, funkcija pa je nezdružljiva s katero koli drugo nacionalno
funkcijo. Omenjeni sistem nadomešča prejšnjega, po katerem je bil predsednik
Evropskega sveta vodja države, ki je v v določenem obdobju za 6 mesecev
predsedovala EU-ju.
Predsednik ali predsednica vodi seje Sveta, skrbi za kontinuiteto dela ter zastopa
EU na najvišji mednarodni ravni. Zaradi redefiniranja funkcije predsednika bodo
postali ukrepi EU bolj prepoznavni in bolj usklajeni.
Na svojih srečanjih, ki potekajo najmanj dvakrat letno, Evropski svet določa splošne
politične usmeritve prihodnjega razvoja Unije in razpravlja o pomembnih
mednarodnih vprašanjih, predpisov ne sprejema odloča pa soglasno.
Redna zasedanja potekajo junija in decembra, neformalni sestanki pa najpogosteje
marca in oktobra.
Evropski varuh Mesto evropskega varuha človekovih pravic je bilo uvedeno s Pogodbo o Evropski
uniji.
človekovih
pravic
Varuh človekovih pravic je povsem neodvisen in nepristranski. Sedaj je varuh
človekovih pravic gospod P. Nikiforos Diamandouros, leta 2010 je bil potrjen že
njegov drugi mandat.
Evropski parlament izvoli varuha človekovih pravic za dobo petih let z možnostjo
ponovne izvolitve, kar je v skladu z mandatno dobo Evropskega parlamenta.
Varuh človekovih pravic deluje kot posrednik med državljanom in oblastmi EU.
Zadolžen je za sprejemanje in preiskovanje pritožb vseh državljanov Unije ter
fizičnih ali pravnih oseb z bivališčem ali registriranim sedežem v eni od držav članic
EU.
Naloga varuha človekovih pravic je odkrivanje t.i. nepravilnosti v evropskih
institucijah in drugih organih EU. Primeri nepravilnosti se nanašajo na nepravičnost,
diskriminacijo, zlorabo pooblastil, pomanjkanje ali zavrnitev informacij, neupravičeno
zavlačevanje ali nepravilnost postopkov, ne obravnava pa pritožb, ki se nanašajo na
nacionalne, regionalne ali lokalne uprave v državah članicah.
Varuh človekovih pravic preiskuje zadeve na svojo pobudo ali na pritožbo. Pri tem
morajo institucije dati varuhu človekovih pravic vse zahtevane informacije in
omogočiti dostop do vseh pomembnih spisov. Če varuh odkrije primer nepravilnosti,
obvesti pristojno institucijo in poda okvirno priporočilo. Institucija ima na voljo tri
mesece, da o zadevi izreče podrobno mnenje.
Varuh človekovih pravic poročilo naslovi na Evropski parlament in pristojno
institucijo. O rezultatih preiskave obvesti tudi pobudnika pritožbe.
Varuh človekovih pravic vsako leto poroča Evropskemu parlamentu o svojem delu.
Evropsko
računsko
sodišče
Evropsko računsko sodišče je bilo ustanovljeno leta 1977 v Luksemburgu z
namenom opravljanja revizije in presoje financ EU.Sestavlja ga po en sodnik iz
vsake države članice.
Glavna naloga Evropskega računskega sodišča je preverjati zakonitost in pravilnost
prihodkov in odhodkov Evropske unije (pa tudi vsakega telesa, ki ga ustanovi
Skupnost) in skrbi za njeno finančno poslovanje. Prav tako izda Evropskemu
parlamentu in Svetu izjavo o zanesljivosti poslovnih knjig ter o zakonitosti in
pravilnosti poslovnih dogodkov, ki so z njimi povezani. Tako s svojim delom pomaga
jamčiti, da sistem EU deluje učinkovito in odprto.
Ena od njegovih ključnih funkcij je pomagati proračunski oblasti (Evropskemu
parlamentu in Svetu EU) tako, da jima vsako leto predloži poročilo o predhodnem
finančnem letu. Njegove opombe v tem letnem poročilu imajo zelo pomembno vlogo
pri odločitvi Evropskega parlamenta ali naj Komisiji odobri njeno vodenje proračuna
ali ne.
G
Generalni
Generalni sekretariat Evropskega parlamenta se nahaja v Luksemburgu in v Bruslju
sekretariat
in zaposluje približno 5000 uradnikov iz vseh držav Unije. Vodi ga generalni
sekretar.
Predsedstvo določi organizacijsko shemo generalnega sekretariata ter upravna in
finančna pravila uradnikov in druge zaposlene.
Naloga generalnega sekretariata je usklajevanje zakonodajnega dela in priprava
plenarnih zasedanj ter drugih sej.
Politične skupine imajo svoje lastne sodelavce, evropski poslanci pa parlamentarne
pomočnike.
Delo Evropskega parlamenta poteka v vseh uradnih jezikih, po širitvi v letu 2007, v
23 jezikih. Vsi dokumenti, ki se obravnavajo na plenarnih zasedanjih in drugih sejah,
se morajo prevesti v te jezike.
Evropski parlament ima na voljo tudi službo za tolmačenje, ki omogoča, da se lahko
vsak poslanec izraža v svojem materinem jeziku.
Posledično je v Evropskem parlamentu zaposleno največje število prevajalcev na
svetu, saj kar tretjina zaposlenih dela na tem področju.
Glasovanje
Glasovanje je postopek pri katerem se ugotavlja volja večine. Z uveljavitvijo
Lizbonske pogodbe je prišlo do nekaterih sprememb na podločju glasovanja.
1.) Svet ministrov:
Lizbonska pogodba razširja glasovanje s kvalificirano večino na 33 novih členov,
skupaj po novem tak način velja za 96 členov. Ta način glasovanja omejuje
nevarnost blokade, ki je povezana z odločanjem s soglasjem. Za občutljiva področja,
kot npr. davki, socialna varnost, zunanja politika in skupna obramba, še velja
odločanje s soglasjem.
Kvalificirana večina, izračunana v skladu s tehtanjem glasov (določeno število
glasov vsake države članice - določene v skladu z njeno demografsko težo) bo v
skladu s kompromisom iz Ioannine veljala do leta 2014 oz. po vsej verjetnosti do leta
2017, ko jo bo zamenjala t.i. dvojna večina držav članic in državljanov, ki jo določa
Lizbonska pogodba ter v skladu s katero je večina dosežena, če je za stvar 55
odstotkov držav in 65 odstotkov prebivalstva, pri čemer mora manjšina, ki lahko
prepreči sprejetje, šteti vsaj 4 države članice. Kot omenjeno pa soglasje še vedno
ostaja na najobčutljivejših področjih, kot sta npr. skupna zunanja in varnostna
politika.
2.) Evropski parlament:
Odloča z navadno večino, pomembnejše odločitve pa sprejema s absolutno večino.
Predlog nezaupnice Evropski komisiji in spremembe ali zavrnitev skupnega stališča
Sveta EU pri postopku soodločanja zahtevajo absolutno večino glasov vseh
poslancev, za zavrnitev proračuna pa je potrebnih dve tretjini oddanih glasov ob
prisotnosti večine poslancev.
Soodločanje je z Lizbonsko pogodbo postalo "redni zakonodajni postopek", ki bo
veljal v skoraj vseh zakonodajnih postopkih EP-ja, kar hkrati pomeni povečanje
zakonodajne pristojnosti Evropskega parlamenta in mu kot omenjeno zagotavlja tudi
večjo vlogo pri potrjevanju proračuna EU. Z Lizbonsko pogodbo se je postopek
zakonodajnega soodločanja razširil na skoraj 50 novih področij.
3.) Evropski svet:
Evropski svet odloča soglasno, razen če Pogodbi ne določata drugače. Za
glasovanje morata biti prisotni dve tretjini članov Evropskega sveta, pri čemer
predsednik evropskega sveta t e r predsednik Komisije ne štejeta za izračun
sklepčnosti. Pri glasovanju se lahko na vsakega člana Evropskega sveta prenese
glasovalna pravica največ enega drugega člana. Kadar Evropski svet odloča z
glasovanjem, njegov predsednik in predednik Komisije ne glasujeta. Postopkovni
sklepi se sprejmejo z navadno večino, Evropsko komisijo pa Evropski svet imenuje s
kvalificirano večino. Predsednika Evropskega sveta izvoli Evropski svet po sistemu
kvalificirane večine.
GUE/NGL
Konfederalna skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice
(GUE/NGL) je sedaj šesta največja politična skupina v Evropskem parlamentu s 35
poslanci iz 13 držav članic poslanci iz sedemnajstih političnih strank.
Sestavljena je iz tradicionalnih komunističnih strank, reformiranih strank in združenih
levičarskih skupin.
Povezava: http://www.guengl.eu/showPage.jsp
I
Imenovanje
Komisije
Evropski svet predlaga predsednika Komisije, ki ga nato izvoli Evropski parlament. V
skladu s členom 17 Pogodbe o Evropski uniji je potrditev Evropskega parlamenta
potrebna dvakrat: prvič, ko Evropski parlament izvoli kandidata, ki ga je za
predsednika Komisije predlagal Evropski svet (z absolutno večino). Za tem Evropski
parlament potrdi Komisijo kot celoto. Med pripravami na glasovanje Parlament
podrobno preuči kandidature kandidatov za komisarje, ki jih je predlagal Svet v
skupnem dogovoru s predsednikom Komisije, glede na njihovo predvideno delovno
področje . Evropski parlament nato potrdi ali zavrne novo Komisijo kot celoto, po tej
potrditvi pa Komisijo imenuje Evropski svet. Nova Evropska komisija se imenuje
vsakih pet let, in sicer v šestih mesecih od volitev v Evropski parlament.
Predsednika Komisije, visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno
politiko in druge člane Evropske komisije kot celoto z glasovanjem torej potrdi
Evropski parlament, na podlagi te potrditve pa Evropski svet s kvalificirano večino
imenuje Evropsko komisijo.
Imuniteta
Evropski poslanci uživajo zaščito pred kazenskim pregonom, s čimer se zagotavlja
neodvisnost pri njihovem delovanju. V primeru tehtnega suma, da je poslanec
storilec kaznivega dejanja, pa lahko imuniteto Evropski parlament tudi odvzame.
Informacijske
pisarne za
državljane
V vseh prestolnicah in nekaterih velikih mestih Evropske unije delujejo informacijske
pisarne Evropskega parlamenta. Njihova naloga je graditi most med državljani in
institucijo, ki jih zastopa.
Informacijske pisarne pripravljajo v skaldu s komunikacijsko strategijo EU različne
akcije, s katerimi obveščajo o vlogi in aktivnostih Evropskega parlamenta,
dejavnostih, pogosto v sodelovanju s Predstavništvom Evropske komisije, so
oblikovane glede na ciljne javnosti, npr. mlade.
Informacijske pisarne denimo pripravljajo javne forume na katerih evropski poslanci,
lokalne oblasti, državljani t e r predstavn i k i različnih družbenih skupin odprto
razpravljajo o vprašanjih, povezanih s prihodnostjo Evrope. Predstavljajo vez z
mediji in oblastmi tudi ob obiskih parlamentarnih delovnih teles in predsednika.
Izstop države
članice iz EU
Z Lizbonsko pogodbo je prvič v zgodovini urejeno tudi vprašanje morebitnega
izstopa države članice iz povezave. Sporazum o načinu izstopa se določi v
pogajanjih z državo članico, ki želi izstopiti. Svet odloča s kvalificirano večino po
predhodni odobritvi Evropskega parlamenta. Če se država članica, ki je izstopila iz
Evropske unije, želi ponovno pridružiti, mora podati novo prošnjo za članstvo in
izpolniti pristopne pogoje.
K
Komitologija
Izraz komitologija označuje dejavnost odborov v okviru izvršne funkcije Komisije.
Opisuje proces, v okviru katerega Komisija ob uvajanju zakonov EU opravlja
posvetovanja s posebnimi svetovalnimi, regulativnimi in upravljalnimi odbori, ki
sodelujejo pri pripravi in sprejemanju ter izvrševanju zakonodaje, za katero je
zadolžena Komisija.
Ti odbori, ki so sestavljeni iz predstavnikov držav članic, omogočajo Komisiji, da
vzpostavi dialog z nacionalnimi administracijami pred sprejemom ukrepov.
Odnosi med Komisijo in odbori temeljijo na odločbi Sveta EU (Odločba o
komitologiji), ki je bila sprejeta 28. junija 1999. Le-ta daje pravico Evropskemu
parlamentu, da nadzoruje implementacijo zakonodajnih ukrepov, sprejetih po
postopku soodločanja. Evropski parlament ali Svet EU lahko tudi nasprotujeta
predlaganim ukrepom Komisije. Z omenjeno odločbo o komitologiji je sistem
odborov postal bolj odprt tako Evropskemu parlamentu kot javnosti nasploh, saj so
dokumenti odbora bolj dostopni državljanom. Cilj odločbe je bil objaviti celotna
besedila nezaupnih dokumentov, ki so poslana Evropskemu parlamentu tudi na
spletu in tako dostopna širši javnosti.
Z Odločbo 2006/512/EC z dne 17 junija 2006 je bila moč Evropskega parlamenta še
nekoliko okrepljena, saj je bil uveden t.i. regulativni postopek s pregledom, ki daje
EP pravico nasprotovati kvazi-zakonodajnim ukrepom, ko se ne strinja z njihovo
vsebino.
Konferenca
predsednikov
Konferenco predsednikov sestavljajo predsednik Evropskega parlamenta in
predsedniki političnih skupin. Kot organ političnega vodenja Evropskega parlamenta
določa organizacijo dela in vsa vprašanja v zvezi z zakonodajnim načrtovanjem, ki
se nanašajo na pristojnosti in število članov parlamentarnih odborov ter delegacij,
prav tako odloča o sedežnem redu v sejni dvorani, pripravlja razpored in dnevni red
plenarnih zasedanj.
Ima tudi pomembno vlogo pri odnosih Evropskega parlamenta z drugimi institucijami
EU, tretjimi državami in organizacijami zunaj Evropske unije.
Konvencija
Proces ustanavljanja Evropske konvencije se je začel decembra 2000 z Deklaracijo
o prihodnosti Unije, ki je bila dodana Pogodbi iz Nice.
Evropski svet, ki je na zasedanju decembra 2001 v Laeknu ugotovil, da se je Unija
znašla na odločilni prelomnici svojega obstoja, je sklical »Evropsko konvencijo« o
prihodnosti Evrope, katere glavna naloga je bila priprava dokumenta, ki bi spremenil
obstoječe evropske pogodbe.
Konvenciji je bilo naloženo, da sestavi predloge o treh zadevah: kako državljanom
približati evropski projekt in evropske institucije, kako organizirati politiko in evropski
politični prostor v razširjeni Uniji ter kako iz Unije narediti dejavnik stabilnosti in vzor
v novem svetovnem redu.
Evropska konvencija, ki ji je predsedoval Valéry Giscard d'Estaing je začela z delom
28. februarja 2002. Sestavljalo jo je 105 članov, ki so zastopali vlade držav članic in
držav kandidatk, nacionalne parlamente teh držav, Evropski parlament in Komisijo.
Pri delu Konvencije je sodelovalo tudi 13 opazovalcev, predstavnikov Odbora regij,
Ekonomsko-socialnega odbora, evropskih socialnih partnerjev in evropskega varuha
človekovih pravic.
Vsa zasedanja Evropske konvencije so bila odprta za javnost in vsi uradni
dokumenti so bili objavljeni na spletnih straneh. Ustanovljene so bile številne
delovne skupine in Konvencija je pripravila obširna posvetovanja z organizacijami, ki
predstavljajo civilno družbo (sindikati, združenja delodajalcev, nevladne
organizacije, akademski krogi itd.).
Po 16 mesecih intenzivnega dela je Konvenciji uspelo zaključiti svoja posvetovanja s
sestavo Osnutka Pogodbe o Ustavi za Evropo, ki je bil na plenarnem zasedanju 13.
junija 2003 deležen širokega soglasja.
Pogodba o ustavi nikoli ni pričela veljati zaradi zavrnitve na referendumih v Franciji
in na Nizozemskem.
Kvestorji
Predsedstvo Evropskega parlamenta poleg predsednika in
sestavljajo tudi kvestorji, ki imajo svetovalno funkcijo.
podpredsednikov
Kvestorji so zadolženi za administrativna in finančna vprašanja, ki neposredno
zadevajo poslance. Zagotavljajo, da lahko poslanci razpolagajo s potrebno
infrastrukturo za opravljanje svojih mandatov.
L
Laekenska
deklaracija ali
Deklaracija o
prihodnosti
Evropske unije
Evropski svet je 15. decembra 2001 sprejel Deklaracijo o prihodnosti Evropske unije
ali Laekensko deklaracijo, z obvezo, da bi Unija postala bolj demokratična,
transparentna in učinkovita.
Deklaracija je zastavila 64 ključnih vprašanj glede prihodnosti EU, ki se nanašajo
predvsem na:
- boljšo delitev pristojnosti med Unijo in državami članicami,
- združitev Pogodb in priznavanje pravne osebnosti Uniji,
- poenostavitev instrumentov ukrepanja Unije,
- ukrepe za utrjevanje demokratičnosti, preglednosti in učinkovitosti Evropske
unije s spodbujanjem nacionalnih parlamentov, da bi več prispevali k
legitimnosti evropskega projekta, s poenostavitvijo postopka odločanja in s
-
Listina o
temeljnih
pravicah
Evropske unije
skrbjo za to, da postane delovanje evropskih institucij bolj pregledno in
razumljivo,
ukrepe, potrebne za izboljšanje strukture vseh treh institucij Unije in utrditev
njihove vloge, pri čemer zlasti upošteva posledice širitve.
Listino o temeljnih pravicah Evropske unije so države članice podpisale leta 2000, v
njej pa so zbrane državljanske, politične in gospodarske pravice, ki so bile pred tem
razpršene v različnih evropskih in mednarodnih zakonskih aktih.
Listina o temeljnih pravicah je bila sestavni del neuveljavljene Pogodbe o ustavi za
Evropo, Lizbonska pogodba pa se nanjo le navezuje, a določa, da je omenjena
listina pravno zavezujoča in ima enako pravno veljavo kot Pogodbi. To velja za EU
in njene institucije ter države članice v postopkih implementacije evropske
zakonodaje, pri čemer sta si izjemo izgovorili UK in Poljska. Po zapletih na Češkem
v zvezi z ratifikacijo pogodbe pa se je Evropski svet dogovoril še o posebnem
protokolu, ki določa, da se Protokol št. 30 (Uporaba Listine o temeljnih pravicah za
Poljsko in Veliko Britanijo), uporablja tudi za Češko. Ob sklenitvi naslednje širitvene
pogodbe bo protokol postal del temeljnih pogodb.
Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je omogočen pristop Evropske unije tudi k
Evropski konvenciji o človekovih pravicah.
Lizbonska
pogodba
Lizbonska pogodba je bila podpisana 13. decembra 2007 v Lizboni. Voditelji držav
in vlad so soglasno potrdili nova pravila, ki urejajo obseg in način delovanja
Evropske unije v prihodnosti. Pri tem so upoštevali politični, gospodarski in družbeni
razvoj ter poskušali izpolniti želje in pričakovanja Evropejcev. Lizbonska pogodba
tako omogoča prilagoditev evropskih institucij in njihovih metod dela, krepi
demokratično legitimnost in utrjuje temeljne vrednote Evropske unije.
Lizbonska pogodba je plod pogajanj med državami članicami na medvladni
konferenci. Evropska komisija in Evropski parlament sta sodelovala pri delu
medvladne konference. Pogodbo je ratificiralo vseh 27 držav članic, ki so izbrale
način ratifikacije v skladu s svojimi ustavnimi pravili.
V skladu s členom 6 Lizbonske pogodbe je ta začela veljati 1. decembra 2009.
Evropska unija še vedno temelji na treh institucijah: Evropskem parlamentu, Svetu in
Evropski komisiji. Uvaja pa nekatere nove elemente, da bi institucije z večjo
učinkovitostjo, doslednostjo in preglednostjo bolje služile evropskim državljanom.
Odslej ima Evropska unija sedem institucij: Evropski parlament, Evropski svet, Svet,
Evropsko komisijo, Sodišče Evropskih skupnosti, Evropsko centralno banko in
Računsko sodišče. Spremembe po posameznih institucijah:
Lizbonska pogodba je okrepila zakonodajne in proračunske pristojnosti Evropskega
parlamenta ter njegove pristojnosti na področju odobritve mednarodnih sporazumov.
Spreminja tudi njegovo sestavo: število evropskih poslancev ne bo preseglo številke
751 (750 poslancev in predsednik), pri porazdelitvi sedežev med državami članicami
pa se bo upoštevalo načelo „degresivne proporcionalnosti“. To pomeni, da bodo
poslanci iz držav z več prebivalci zastopali večje število državljanov kot poslanci iz
držav z manj prebivalci. Pogodba tudi določa, da države članice ne morejo imeti
manj kot 6 ali več kot 96 poslancev.
Evropski svet, ki ima vodilno vlogo pri oblikovanju politik, je postal institucija
Evropske unije, vendar nima novih pristojnosti. Nova pa je funkcija predsednika
Evropskega sveta. Za dveinpolletni mandat ga izvoli Evropski svet. Predsednik skrbi
za pripravo in neprekinjeno delo Evropskega sveta ter za dosego soglasja. Funkcija
predsednika Evropskega sveta ni združljiva z drugimi nacionalnimi mandati.
Vloga Sveta, ki zastopa vlade držav članic, je v glavnem nespremenjena. Svet si še
naprej deli zakonodajne in proračunske pristojnosti z Evropskim parlamentom.
Ohranja glavno vlogo v skupni zunanji in varnostni politiki ter na področju
usklajevanja gospodarskih politik. Bistvena sprememba, ki jo za Svet prinaša
Lizbonska pogodba, zadeva postopek odločanja. Svet odloča s kvalificirano večino,
razen v primerih, ko pogodbe določajo drug postopek, na primer soglasje. V praksi
se je odločanje s kvalificirano večino razširilo še na druga področja delovanja (na
primer priseljevanje ali kultura).
Za Evropsko komisijo, katere glavna naloga je zastopanje splošnih interesov
Evropske unije, po Lizbonski pogodbi velja, da ima lahko vsaka država članica
svojega člana. Druga pomembna novost je uvedba neposredne povezave med izidi
volitev v Evropski parlament in izbiro kandidata za predsednika Evropske komisije.
Tudi vloga predsednika Evropske komisije je okrepljena, saj lahko zahteva odstop
člana kolegija.
Novo delovno mesto visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in
varnostno politiko je ena od glavnih institucionalnih novosti Lizbonske pogodbe, z
njim pa naj bi se okrepilo skladno delovanje Evropske unije. Visoka predstavnica ima
dvojno nalogo: je mandatarka Sveta za skupno zunanjo in varnostno politiko ter
podpredsednica Evropske komisije za zunanje odnose. Pristojna je za vodenje
skupne zunanje in varnostne politike in predseduje Svetu ministrov za zunanje
zadeve. Na mednarodnem prizorišču zastopa skupno zunanjo in varnostno politiko
Evropske unije. Pri tem ji pomaga Evropska služba za zunanjepolitično delovanje, ki
jo bodo sestavljali uradniki Sveta, Evropske komisije in nacionalnih diplomatskih
služb.
Določbe sedanje pogodbe so brez večjih sprememb za Evropsko centralno banko in
Računsko sodišče. Lizbonska pogodba pa je razširila področje delovanja Sodišča
Evropskih skupnosti zlasti na področju pravosodnega in policijskega sodelovanja.
Uvedla je tudi nekaj postopkovnih sprememb.
Nacionalni parlamenti niso sestavni del evropskih institucij, vendar igrajo pomembno
vlogo pri delovanju Evropske unije. Lizbonska pogodba priznava in krepi vlogo
nacionalnih parlamentov. Če na primer zadostno število nacionalnih parlamentov
meni, da bi morali zakonodajno pobudo sprejeti na lokalni, regionalni ali nacionalni
ravni, jo mora Komisija umakniti ali jasno utemeljiti, zakaj pobuda ne krši načela
subsidiarnosti.
Lizbonska
strategija
Lizbonska strategija, ki jo je Evropski svet sprejel marca leta 2000, je uvedla
dolgoročno strategijo, katere glavni cilj je bil, da postane Evropa do leta 2010 najbolj
konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu.
Strategija je bila v letu 2001 dopolnjena z ukrepi za varstvo okolja, tako da strategija
kot celota zajema tri področja, in sicer gospodarstvo, socialo in okolje. Vsa tri
področja naj bi usklajena delovala v smeri hitrejšega trajnostnega razvoja Unije.
Za institucije EU in države članice je Lizbonska strategija pomenila usmeritev pri
izvajanju gospodarskih in socialnih reform.
Evropska komisija vsako leto v okviru rednega t. i. Pomladanskega poročila, ki ga
predloži Evropskemu svetu, ocenjuje napredek posameznih držav članic pri
uresničevanju ciljev Lizbonske strategije. Ocene so predložene na podlagi
strukturnih indikatorjev za vsako državo članico, in zajemajo področja gospodarske
rasti, zaposlenosti, razvoja in raziskav, izobraževanja, okolja, socialne vključenosti
ter gospodarskih reform.
Z nastopom gospodarskih ter političnih okoliščin, v katerih se je EU znašla v
sedanjem času, poskuša EU oblikovati nov gospodarski vzorec s strategijo Evropa
2020, ki pravzaprav pomeni obnovo Lizbonske strategije za rast in delovna mesta,
temelji pa na treh klučnih vzvodih rasti kot so premišljena rast, trajnostna rast ter
vključujoča rast.
M
Maastrichtska
pogodba
ali
Pogodba
o
Evropski uniji
Pogodba o Evropski uniji (Maastrichtska pogodba) je bila podpisana 7. februarja
1992 v Maastrichtu in je stopila v veljavo 1. novembra 1993.
Maastrichtska pogodba je pomenila do tedaj najobsežnejšo revizijo ustanovnih
pogodb. S to pogodbo je bila ustanovljena Evropska unija, ki jo je ponazarjala
trostebrna struktura: prvi steber kot nosilni element procesa združevanja, ki je
ponazarjal nadnacionalni značaj Unije in je zajemal vse tri evropske skupnosti (EGS,
ESPJ in Euratom) skupaj z evropskimi institucijami (Komisija, Svet EU, Evropski
parlament in Sodišče); celotni acquis in skupne politike. Drugi steber je predstavljal
skupno zunanjo in varnostno politiko ter tretji steber, ki je zajemal sodelovanje na
področju pravosodja in notranjih zadev.
Maastrichtska pogodba je zasnovala tudi nadaljnji razvoj Ekonomske in monetarne
unije; uvedla je evropsko državljanstvo, okrepila zakonodajno vlogo Evropskemu
parlamentu in ustanovila Odbor regij kot posvetovalni organ, prek katerega lahko
regije sodelujejo v procesu odločanja.
Medvladna
konferenca
Medvladna konferenca (angl. Intergovernmental Conference - IGC) je izraz ki
opisuje pogajanja med vladami držav članic z namenom dopolnjevanja Pogodb.
Medvladne konference igrajo pomembno vlogo v procesu evropske integracije, saj
so institucionalne spremembe vedno rezultat tovrstnih pogajanj.
Tovrstne konference skliče Svet EU po posvetovanju z Evropskim parlamentom na
pobudo države članice ali Komisije.
Delo, ki ga je potrebno opraviti pred tovrstno konferenco, je zaupano skupini, ki je
sestavljena iz predstavnikov vlad in po običaju je vključen tudi predstavnik Komisije.
Evropski parlament je vseskozi vključen s pomočjo opazovalcev in pogovori s
predsednikom Evropskega parlamenta.
Končne odločitve sprejmejo voditelji držav članic in vlad na srečanju Evropskega
sveta.
Mnenje
Mnenje (angl. Opinion, fra. avis) ni pravno zavezujoč akt.
Mnenje je lahko na primer izjava Evropskega Parlamenta v posvetovalnem
postopku, notranji delovni dokument v odboru, izjava Odbora regij ali Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora. Lahko je tudi izjava Evropske Komisije o pogojih za
širitev EU, ki so potrebni za začetek formalnih pogajanja, ali izjava Sodišča ali
Računskega sodišča ali Evropske centralne banke.
Za razliko od priporočil se mnenje navadno nanaša na dejansko pobudo EU, ki se jo
obravnava ali načrtuje.
N
Nacionalni
parlamenti
Nacionalni parlamenti vseh držav članic EU imajo posebne odbore za Evropske
zadeve. Razvili so posebno sodelovanje z Evropskimi zadevami preko COSAC-a.
Nekateri nacionalni parlamenti imajo svoje predstavnike v Bruslju, ki delujejo kot
sistem »zgodnjega opozarjanja«.
Do sedaj, razen v nekaterih državah, niso nacionalni parlamenti igrali pomembne
vloge v procesu evropskega povezovanja.
Že v Maastrichtski pogodbi je bil prepoznan pomen izmenjave med nacionalnimi
parlamenti in Evropskim parlamentom, kar je bilo poudarjeno v deklaraciji o vlogi
nacionalnih parlamentov v EU. Prav tako so bile pozvane nacionalne vlade, naj
zagotovijo, svojim parlamentom, da bodo dobili pravočasno predloge Komisije za
morebitne reakcije nanje.
Amsterdamska pogodba v protokolu o vlogi nacionalnih parlamentov natančneje
navaja, katere informacije morajo biti poslane nacionalnim parlamentom (bele in
zelene knjige, sporočila in zakonodajni predlogi).
Po Lizbonski pogodbi mora Evropska komisija svoje zakonodajne predloge
istočasno kot Evropskemu parlamentu posredovati tudi nacionalnim parlamentom. Ti
imajo nato osem tednov časa, da jih preučijo in če želijo, podajo svoja mnenja. Če
določeno število nacionalnih parlamentov meni, da osnutek zakonodajnega akta ni v
skladu z načelom subsidiarnosti, mora komisija obrazložitve teh mnenj upoštevati.
Nadzorna
funkcija
Evropski parlament izvaja demokratični nadzor nad dejavnostmi Skupnosti.
Evropski parlament lahko ustanovi začasne preiskovalne odbore.
Evropski parlament ima ključno vlogo pri imenovanju Komisije. Prav tako ima
pravico, da glasuje o njeni nezaupnici.
Evropski parlament nadzira delovanje Komisije s preučevanjem številnih poročil, ki
mu jih o izvajanju svojih nalog na političnem, zakonodajnem in proračunskem
področju predloži Komisija.
Na dnevnem redu plenarnih zasedanj so pogosto predvidena ustna vprašanja Svetu
ali Komisiji. Tem vprašanjem in razpravam običajno sledi sprejemanje resolucij.
Na plenarnih zasedanjih Svet EU in Komisija odgovarjata na vprašanja v t.i. »času
za vprašanja«. Posamezni poslanci lahko Svetu EU ali Komisiji zastavljajo tudi pisna
vprašanja, na katera prejmejo pisne odgovore.
Predsedstvo Sveta EU Evropski parlament redno seznanja s svojim programom in
mu poroča o njegovem izvajanju.
Evropskemu svetu, ki se sestane najmanj dvakrat letno, Evropski parlament
posreduje svoja priporočila. Po zasedanjih predsednik Evropskega sveta
Evropskemu parlamentu predloži poročilo.
Navadna
večina
Navadna večina pomeni večino tistih, ki glasujejo.
Nezaupnica
Komisiji
Poleg potrditve Komisije, ima Evropski parlament tudi pravico, da glasuje o
nezaupnici Komisiji. Komisija mora odstopiti, če tako glasuje absolutna večina
poslancev in dve tretjini na glasovanju prisotnih poslancev.
Evropski parlament ponavadi glasuje z navadno večino, razen za pomembnejše
odločitve kot npr. nezaupnica Evropski komisiji, pri postopku soodločanja, ko želi
zavrniti skupno stališče Sveta EU ali pri zavrnitvi proračuna.
Do sedaj takšna nezaupnica še ni bila izglasovana.
Niška pogodba
Kot rezultat medvladne konference, katere glavni namen je bil priprava Unije na
širitev, je bila v Nici 26. februarja 2001 podpisana nova pogodba, ki je stopila v
veljavo 1. februarja 2003.
Določila je preoblikovanje institucij EU, ki je omogočilo izpeljavo širitve (velikost in
članstvo Evropske komisije, razporeditev glasov v Svetu EU, število sedežev v
Evropskem parlamentu) desetih novih držav članic 1. maja 2004.
Največje spremembe, ki jih je vnesla Pogodba iz Nice se nanašajo na glasovanje s
kvalificirano večino, ki ga je razširila na nova področja in potrebno preoblikovanje
institucij EU za prihod novih članic.
Pogodbi iz Nice je bila dodana Deklaracija o prihodnosti Evropske unije.
O
Obdobje za
premislek
Spomladi leta 2005 so državljani Francije in Nizozemske na referendumu zavrnili
Pogodbo o Ustavi za Evropo. Na podlagi zavrnitve pogodbe, ki je predstavljala okvir
za prihodnji razvoj Evropske unije, je Evropski svet na junijskem srečanju razglasil
»obdobje za premislek«. V tem obdobju naj bi se v vsaki državi članici izvedla široka
in poglobljena javna razprava o prihodnosti Evrope.
Evropski parlament je 19. januarja 2006 sprejel Resolucijo o obdobju za razmislek, v
katerem je opredelil potek, teme in okvir za razpravo o prihodnosti Evropske unije.
Resolucija je zavezala nacionalne parlamente držav članic in Evropski parlament,
da v obdobju razmisleka skličejo več skupnih parlamentarnih forumov, na katerih
bodo spodbujali, usmerjali in sintetizirali evropski dialog.
Novo poglavje v delovanju evropske unije odpira uveljavitev Lizbonske pogodbe, ki
je pričela veljati 1. decembra 2009. Lizbonska pogodba je plod pogajanj med
državami članicami na medvladni konferenci. Evropska komisija in Evropski
parlament sta sodelovala pri delu medvladne konference, pogodbo pa je ratificiralo
vseh 27 držav članic, ki so izbrale način ratifikacije v skladu s svojimi ustavnimi
pravili.
Odbor regij
Odbor regij je bil ustanovljen leta 1994 v skladu s Pogodbo o Evropski uniji in je
posvetovalno telo, ki ga sestavljajo predstavniki evropskih regionalnih in lokalnih
oblasti.
Vloga Odbora regij je uveljavljanje lokalnih in regionalnih pogledov na zakonodajo
EU. Odbor regij to nalogo opravlja z izdajanjem mnenj o predlogih Komisije.
Komisija in Svet EU se morata posvetovati z Odborom regij o zadevah, ki so
neposredno pomembne za lokalne in regionalne oblasti, z Odborom pa se lahko
posvetujeta tudi ob drugih priložnostih. Sam Odbor lahko na lastno pobudo
sprejema mnenja in jih predstavlja Komisiji, Svetu EU ali Evropskemu parlamentu.
Odločba
Odločbe (angl. Decisions) sodijo med sekundarno zakonodajo in so zavezujoče za
države članice, fizične ali pravne osebe, na katere so naslovljene in ne potrebujejo
privedbe v nacionalni pravni red.
OLAF
OLAF je kratica za francosko oznako Evropskega urada proti goljufijam ("Office
Européen de Lutte Anti-Fraude").
Evropski urad
proti goljufijam Od 1. junija je Evropski urad proti goljufijam zadolžen za boj proti goljufijam, ki se
nanašajo na proračun EU.
OLAF lahko preiskuje upravljanje in financiranje vseh institucij in teles EU s popolno
operativno neodvisnostjo.
Medinstitucionalni sporazum med Evropskim parlamentom, Svetom EU in Komisijo
iz 25. maja 1999 je postavil pravila, ki Uradu dovoljujejo vodenje notranjih preiskav v
boju proti goljufijam, korupciji in drugim protizakonitim dejavnostim, ki so v škodo
finančnim interesom EU. Ta sporazum tudi razširja pooblastila Urada, ki veljajo za
profesionalno slabo upravljanje uradnikov ali drugega osebja, kar lahko vodi v
disciplinske ukrepe ali kazenski pregon.
P
Parlamentarna
skupščina
Evropske
skupnosti za
premog in jeklo
Evropski parlament je kot institucija svoje delo pričel kot Parlamentarna skupščina
Evropske skupnosti za premog in jeklo 10. septembra 1952. Takrat je štel 78
poslancev, ki so jih imenovali parlamenti držav članic.
Ko sta leta 1958 začeli delovati Evropska gospodarska skupnost in Evropska
skupnost za jedrsko energijo, je postala enotna Skupščina s 142 člani in je prvič
zasedala 19. marca 1958 v Strasbourgu. Vsi poslanci so bili predstavniki nacionalnih
parlamentov z dvojnim mandatom.
Leta 1962 se je Evropska parlamentarna skupščina preimenovala v Evropski
parlament.
Parlamentarni
odbori
Za pripravo plenarnih zasedanj Evropskega parlamenta so poslanci razdeljeni v
stalne odbore, od katerih se vsak podrobneje ukvarja s posebnim področjem.
Število parlamentarnih odborov je trenutno 20. Sestavlja jih od 24 do 76 poslancev s
predsednikom, predsedstvom in sekretariatom. Njihova politična sestava je enaka
plenarni.
Parlamentarni odbori zasedajo enkrat ali dvakrat mesečno v Bruslju, njihove
razprave pa so javne.
V parlamentarnih odborih evropski poslanci pripravljajo in spreminjajo zakonodajne
predloge in poročila o pobudah ter o njih glasujejo. Preučujejo predloge Komisije in
Sveta EU ter, če je to potrebno, pripravijo poročilo, ki ga predstavijo na plenarnem
zasedanju. Pripravljajo tudi mnenja za druge parlamentarne odbore.
Na koncu lahko Evropski parlament v okviru svojih nadzornih pristojnosti ustanovi
pododbore in začasne odbore, ki obravnavajo posebne probleme ali preiskovalne
odbore.
Predsedniki odborov usklajujejo svoje delo v okviru konference predsednikov
odborov.
Plenum
(Iz lat. Plenus - poln, polnoštevilen, ves).
Plenum je zasedanje Evropskega parlamenta v neokrnjeni sestavi, kar pomeni, da
naj bi bili prisotni vsi člani Parlamenta.
Plenum zaseda vsaj dvanajstkrat letno v Strasbourgu in še dodatno v Bruslju.
Politične
skupine
Poslanci v Evropskem parlamentu se ne združujejo po narodnosti, ampak se
povezujejo po političnem prepričanju v politične skupine, ki jih je v sedanjem sklicu
sedem, osemindvajset poslancev pa je samostojnih in ne pripada nobeni od njih.
Politična skupina mora biti večnarodnostna in mora imeti določeno minimalno število
članov. Sedanji poslovnik Evropskega parlamenta pravi, da »politično skupino
sestavljajo poslanci, izvoljeni v najmanj četrtini držav članic. Najmanjše število
poslancev, potrebno za oblikovanje politične skupine je petindvajset. Poslanec lahko
pripada le eni politični skupini.
Notranjo organizacijo politične skupine sestavljajo predsednik (v nekaterih skupinah
pa dva sopredsednika), predsedstvo in sekretariat.
Pred glasovanjem na plenarnem zasedanju politične skupine z vidika svoje politične
usmeritve preučijo poročila parlamentarnih odborov in pogosto vložijo predloge
sprememb. Prav tako imajo ključno vlogo pri oblikovanju dnevnega reda plenarnih
zasedanj.
Stališče, ki ga zavzame politična skupina, se sprejme z dogovorom znotraj skupine,
noben poslanec pa ni zavezan, da glasuje tako kot skupina.
Trenutne politične skupine so:
1.) EPP: Skupina Evropske ljudske stranke (krščanski demokrati),
2.) S&D: Skupina Naprednega zavezništva socialistov ter demokratov
3.) ALDE: Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo,
4.) Zeleni/ALE Skupina Zelenih/evropske svobodne zveze,
5.) ECR: Skupina konzervativcev ter reformistov
6.) GUENGL: Skupina združene evropske levice - nordijska zelena levica
7.) EFD: Skupina Evrope svobode in demokratična skupina.
Povezave: http://www.europarl.eu.int/groups/
http://www.europarl.europa.eu/groups/default_sl.htm
Poslanci
Od leta 1979 so poslanci v Evropski parlament izvoljeni vsakih pet let na splošnih in
neposrednih volitvah. Vsaka država članica določi svoj način volitev, povsod pa
veljajo skupna demokratična pravila: volilna pravica pri 18 letih, enakost glede na
spol in tajnost glasovanja.
Poslanci opravljajo svoj mandat neodvisno in ne morejo biti obvezani z navodili niti
ne prejeti obveznega mandata.
Poslanci v Evropskem parlamentu niso člani nacionalnih delegacij, ampak se
združujejo v politične skupine, glede na sorodnost z nacionalnimi političnimi
strankami iz katerih prihajajo.
Trenutno je v Evropskem parlamentu sestavlja 736 poslancev iz 27 držav članic, ki
so razdeljeni v 7 političnih skupin, nekaj pa je neopredeljenih.
Od leta 2014 bo imel Evropski parlament 751 poslancev, razen v primeru, da bo
naslednja širitev to spremenila.
Praviloma so sedeži razdeljeni sorazmerno glede na število prebivalstva v
posamezni državi. Vsaka država članica ima določeno število sedežev, največ 99 in
najmanj 5, leta 2014 največ 96 in najmanj 6.
Poslanci Evropskega parlamenta delujejo v Bruslju, Strasbourgu in v svojem
okrožju. V Bruslju sodelujejo na sejah parlamentarnih odborov, političnih skupin in
dodatnih plenarnih zasedanjih, v Strasbourgu pa sodelujejo na dvanajstih plenarnih
zasedanjih. Poleg glavnih dejavnosti morajo posvetiti čas tudi svojemu okrožju.
Eden od parlamentarnih odborov je zadolžen za zagotavljanje, da oblasti držav
članic ali Unije Evropskemu parlamentu nemudoma posredujejo vse informacije, ki
lahko vplivajo na opravljanje mandata poslanca Evropskega parlamenta ali na vrstni
red namestnikov, pri čemer v primeru imenovanja omenijo tudi datum začetka
veljavnosti.
Vsi evropski poslanci prejemajo enako plačo, plačnik je Evropska unija.
Postopek
posvetovanja
Postopek posvetovanja (angl. Consultation procedure) je najstarejša metoda
vključevanja Evropskega Parlamenta v zakonodajo, ki zahteva mnenje Evropskega
parlamenta preden Svet EU odobri zakonodajni predlog, ki ga je pripravila Komisija.
Mnenje Evropskega parlamenta sicer ni zavezujoče ne za Svet EU ne za Komisijo.
Po prejetju mnenja Evropskega parlamenta lahko Svet EU predlog sprejme v prvotni
obliki ali dopolnjenega. Evropski parlament ima tudi pravico, da mnenja ne da.
Ta postopek se je še zlasti pogosto uporabljal v prvih letih obstoja Evropske
skupnosti, ko je bilo ravnotežje moči nagnjeno krepko v korist Sveta EU. Vendar pa
si je Evropski parlament skozi leta stalno krepil svoje pristojnosti, tako da je uporaba
tega postopka vse bolj redka.
Postopek
sodelovanja
Postopek sodelovanja (angl. Cooperation procedure) je bil uveden z Enotno
evropsko listino, ki je povečala vpliv Evropskega Parlamenta, saj mu jedovoljeval, da
predlagan zakonski predpis spreminja z amandmaji, za kar sta bili potrebni dve
branji.
Amsterdamska pogodba je razširila postopek soodločanja, ki je v precejšnji meri
nadomestil postopek sodelovanja. Kot posledica tega se je postopek sodelovanja
uporabljal le za nekatere primere, ki se nanašajo na določila Ekonomske in
monetarne unije.
Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je bil postopek sodelovanja razveljavljen in se ne
uporablja več.
Postopek
soglasja
Postopek soglasja (angl. Assent procedure) je eden izmed zakonodajnih postopkov,
ki se nanaša na tista področja zakonodaje, kjer tudi Svet EU odloča s soglasjem.
Ta postopek, po katerem mora Svet EU pred sprejemom določenih pomembnih
odločitev dobiti soglasje Evropskega parlamenta, je bil uveden z Enotno evropsko
listino.
Uporablja se pri pristopu novih držav članic in pri določenih mednarodnih
sporazumih.
Amsterdamska pogodba pa je razširila njegovo uporabo tudi na primere odločanja o
uvedbi sankcij zoper države članice zaradi resnih in vztrajnih kršitev temeljnih
pravic.
Evropski parlament mora soglašati pri odločitvah glede državljanskih pravic, pri
pomembnih mednarodnih sporazumih (npr. pristop novih članic), nalogah Evropske
centralne banke, nalogah in ciljih strukturnih in kohezijskega sklada t e r ob
imenovanju Komisije.
Ta postopek predvideva prisotnost absolutne večine poslancev.
Postopek
soodločanja
oz.
Redni
zakonodajni
postopek
Postopek soodločanja (angl. Codecision procedure) je bil uveden z Maastrichtsko
pogodbo. Amsterdamska pogodba je razširila uporabo tega postopka, istočasno pa
ga je tudi poenostavila. Od uveljavitve Niške pogodbe je to najpogosteje uporabljan
zakonodajni postopek, Lizbonska pogodba pa je postopek soodločanja
preimenovala v redni zakonodajni postopek, veljal pa bo v skoraj vseh zakonodajnih
postopkih EP-ja, kar pomeni, da bo imela edina neposredno izvoljena institucija
podobne pristojnosti kot Svet EU-ja. Soodločanje postavlja Evropski parlament in
Svet EU v enakopravno delitev pristojnosti sprejemanja zakonodaje.
Če se v prvem branju z zakonodajnim predlogom, ki ga je predlagala Komisija,
strinjata, je ta sprejet. Če po prvem branju zaradi različnih stališč Sveta EU in
Evropskega parlamenta predlog ni sprejet, se oblikuje »spravni odbor«, katerega
naloga je doseči kompromis, s katerim bosta zadovoljna tako Evropski parlament kot
Svet EU. Če soglasje ponovno ni doseženo, lahko Evropski parlament predlog
zavrne.
Ta postopek se uporablja za veliko število področij, in bo z veljavnostjo Evropske
ustave postal običajni zakonodajni postopek pri sprejemanju evropskih zakonov.
Postopki
odločanja v
Odločanje na ravni Evropske unije je rezultat medsebojnega vplivanja različnih
udeležencev, predvsem tako imenovanega "institucionalnega trikotnika", ki ga tvorijo
Evropski uniji
Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija.
V nekaterih primerih lahko v postopku odločanja sodelujejo tudi Računsko sodišče,
Ekonomsko-socialni odbor, Odbor regij, Evropska centralna banka ali kakšen drug
organ.
Ponavadi se postopek odločanja začne s predlogom Komisije, ki je glavni motor
evropskega institucionalnega ustroja. Evropski parlament in Svet EU pa lahko
priporočita Komisiji, naj poda posamezne predloge.
Ponavadi o predlogu Komisije odločata Evropski parlament in Svet EU, ki si tudi
delita zakonodajno oblast, saj sta prav ti dve instituciji v večini primerov pristojni za
končno odobritev in sprejem zakonov.
Odločitve v Evropski uniji se sicer sprejemajo po treh različnih postopkih:
posvetovalnem postopku, postopku soodločanja oz. po novem rednem
zakonodajnem postopku in postopku soglasja.
Pravica do
naslavljanja
peticij
Peticija je običajno pisna zahteva, ki jo podpiše veliko število ljudi ali dokument
poslan oblastem.
Vsaka oseba, ki prebiva v eni od držav članic Unije, ima pravico, da posamezno ali v
skupini pošlje na Evropski parlament peticijo o vprašanju s področja dejavnosti
Unije, ki ga neposredno zadeva, in sicer pisno na naslov:
Evropski parlament
Peticije
L-2929 Luksemburg
ali v elektronski obliki preko spletne strani:
www.europarl.eu.int/petition/petition_en.htm
Pravica do
obveščenosti
Državljani Unije in osebe s prebivališčem v eni od držav članic imajo pravico
dostopa do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta EU in Komisije, in sicer pod
pogoji, ki jih opredeljuje uredba Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu javnosti
do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta EU in Komisije.
Iskanje in pregled dokumentov omogoča register, ki ga ima vsaka institucija in ki je
odprt za javnost ter dostopen preko spletnih strani.
Vsak državljan EU, vsaka fizična ali pravna oseba, ki prebiva ali ima registriran
sedež v eni od držav članic, pa tudi osebe, ki niso državljani Unije oziroma v njej ne
prebivajo, lahko oddajo svojo zahtevo za določen dokument. Vloge lahko oddajo
pisno ali v elektronski obliki: [email protected]
Pravni red
Skupnosti
Ta izraz pomeni pravice in obveznosti, ki si jih delijo vse države Evropske unije.
Pravni red Skupnosti zajema evropske predpise in pogodbe, deklaracije in
resolucije, mednarodne sporazume na področjih Skupnosti in sodno prakso Sodišča
Evropskih skupnosti. Prav tako so njegov del določbe, ki so jih sprejele vlade držav
članic Evropske unije na področjih pravosodja in notranjih zadev, pa tudi skupne
zunanje in varnostne politike. Države kandidatke morajo sprejeti pravni red
Skupnosti pred pristopom k Uniji in nato prenesti zakonodajo Skupnosti v svojo
nacionalno zakonodajo.
Predsednik
Evropskega
parlamenta
Predsednik Evropskega parlamenta je izvoljen za dve leti in pol, kar je polovični
mandat, z možnostjo podaljšanja.
Predsednik s pomočjo 14 podpredsednikov vodi vse dejavnosti Evropskega
parlamenta in njegovih organov (predsedstvo in konferenca predsednikov) ter vse
razprave na plenarnih zasedanjih.
Skrbi za spoštovanje poslovnika Evropskega parlamenta in z arbitražo zagotavlja
dobro delovanje vseh dejavnosti te institucije in njenih organov.
Predsednik je predstavnik Evropskega parlamenta v pravnih zadevah in vseh
zunanjih odnosih. Še zlasti pa izraža svoje mnenje o vseh pomembnih mednarodnih
vprašanjih in predlaga priporočila za krepitev Evropske unije.
Predsednik nastopi pred Evropskim svetom pred vsakim zasedanjem le-tega. Na
njem izrazi stališče Evropskega parlamenta o temah, ki so uvrščene na dnevni red
in o njih razpravlja z voditelji držav ali vlad.
Predsednik predstavlja Evropski parlament v mednarodnih odnosih. V tem okviru
mora
službeno
potovati
znotraj
in
zunaj
EU.
Predsednik Parlamenta ob začetku vsake seje Evropskega sveta izrazi svoje
mnenje in zaskrbljenost Evropskega parlamenta v zvezi s posebnimi temami in
točkami na dnevnem redu.
S predsednikovim podpisom postane izvršljiv proračun Evropske unije, potem ko o
njem glasuje Evropski parlament.
Predsednik Evropskega parlamenta s predsednikom Sveta podpisuje vse
zakonodajne akte, sprejete v postopku soodločanja.
V primeru medvladnih konferenc, ki so pristojne za reforme pogodb, sodeluje pri
srečanjih predstavnikov vlad, če potekajo na ministrski ravni.
Trenutni predsednik Evropskega parlamenta je Jerzy Buzek, ki je prvi predsednik iz
katere od držav članic, ki so se pridružile Uniji leta 2004 in bo funkcijo opravljal dve
leti in pol, do januarja 2012.
Predsednik
evropskega
sveta
Z Lizbonsko pogodbo je uvedena nova funkcija predsednika Evropskega sveta, ki
ga po novem volijo člani Evropskega sveta za dveinpolletni mandat, ki je lahko
enkrat obnovljen, funkcija pa je nezdružljiva s katero koli drugo nacionalno funkcijo.
Izvolijo ga člani Evropskega sveta s kvalificirano večino, ki ga po istem postopku
lahko tudi razreši. Omenjeni sistem nadomešča prejšnjega, po katerem je bil
predsednik Evropskega sveta vodja države, ki je v v določenem obdobju za 6
mesecev predsedovala EU-ju.
Predsednik ali predsednica vodi seje Sveta, skrbi za kontinuiteto dela ter zastopa
EU na najvišji mednarodni ravni. Zaradi redefiniranja funkcije predsednika bodo
postali ukrepi EU bolj prepoznavni in bolj usklajeni.
Po Lizbonski pogodbi predsednik Evropskega sveta predseduje Evropskemu svetu
in vodi njegovo delo; skrbi za pripravo in kontinuiteto dela Evropskega sveta v
sodelovanju s predsednikom komisije in na podlagi dela sveta za splošne zadeve;
prizadeva si za krepitev povezanosti in soglasja v Evropskem svetu; po vsakem
zasedanju Evropskega sveta Evropskemu parlamentu predloži poročilo.
V zadevah, ki se nanašajo na skupno zunanjo in varnostno politiko, po Lizbonski
pogodbi "predsednik Evropskega sveta na svoji ravni in v tej vlogi predstavlja unijo
navzven, ne da bi to posegalo v pooblastila visokega predstavnika unije za zunanje
zadeve in varnostno politiko". Ob tem predsednik Evropskega sveta ne sme imeti
nacionalnega mandata.
Prvi stalni predsednik Evropskega sveta je novembra 2009 postal belgijec Herman
Van Rompuy.
Predsedstvo
(prezidij)
Predsedstvo spada med politične organe Evropskega parlamenta. Sestavljajo ga
predsednik Evropskega parlamenta, 14 podpredsednikov ter 5 kvestorjev kot
opazovalcev.
Predsedstvo vodi notranje delovanje Parlamenta: načrt odhodkov institucije,
upravno in finančno organizacijo, sekretariat in njegove storitve. pristojno je za
proračun Parlamenta.
Premoženjsko
stanje
evropskih
poslancev
V skladu s Prilogo I Poslovnika Evropskega parlamenta so evropski poslanci pred
nastopom funkcije dolžni podati prijavo premoženjskega stanja, ki jo morajo nato na
letni ravni posodabljati oziroma dopolnjevati z novimi podatki.
Poslanci morajo navesti:
 svoje poklicne dejavnosti in druge funkcije ali dejavnosti, za katere
prejemajo plačilo,

vsako nadomestilo, ki ga prejemajo za opravljanje mandata v drugem
parlamentu,
 kakršno koli podporo, bodisi finančno bodisi v obliki osebja ali stvari, ki jo
prejema poleg sredstev, ki jih zagotavlja EP, in mu jo v zvezi z njegovo
politično dejavnostjo nudijo tretje osebe, katerih identiteta se razkrije.
Register prijav je javen in je javnosti dostopen po elektronski poti.
Prav tako mora vsak evropski poslanec, ki ima v predmetu razprave neposreden
finančni interes, bodisi pred nastopom v Evropskem parlamentu ali enem izmed
njegovih teles bodisi tedaj, ko je predlagan za poročevalca, svoj interes na seji ustno
razkriti. Izjavo o finančnih interesih posameznih evropskih poslancev si lahko
ogledate na spletni strani Evropskega parlamenta pri vsakem poslancu oziroma
poslanki posebej.
Na podoben način so tudi člani Evropske komisije (EK) v skladu s Kodeksom
ravnanja komisarjev zavezani k prijavi svojih interesov. V izjavi, imenovani izjava o
interesih, so zbrani podatki o prejšnjih in sedanjih zunanjih dejavnostih, finančnih
interesih in premoženju ter dejavnosti zakoncev evropskih komisarjev oziroma
komisark. Član EK jo mora izpolniti ob nastopu svojega mandata in jo po potrebi
med mandatom dopolniti.
Preiskovalni
odbor
Evropski parlament lahko ustanovi posebni odbor za preiskavo domnevnih
nepravilnosti v EU.
Ustanovitev preiskovalnega odbora zahteva podpis 25 odstotkov članov Evropskega
parlamenta in odločitev navadne večine na plenarnem zasedanju.
Primarna
zakonodaja
Primarno zakonodajo sestavljajo ustanovne pogodbe in njihove dopolnitve ter
pristopne pogodbe.
Primarna zakonodaja je vedno rezultat neposrednih pogajanj med vladami držav
članic in je predmet ratifikacije nacionalnih parlamentov.
Priporočilo
Priporočilo (angl. Recommendation) je nezavezujoč pravni akt, ki spodbuja države
članice k upoštevanju.
Država članica ne more biti kaznovana za kršitev priporočila. Države članice so
lahko kaznovane le za kršitev obvezujočih pravil EU kot so uredbe, direktive in
odločbe.
Proračun
Evropska komisija oblikuje in predloži osnutek proračuna. Lizbonska pogodba
odpravlja ločevanje med obveznimi in neobveznimi odhodki, zaradi česar ima sedaj
Parlament pravico odločanja o vseh izdatkih Unije pod enakimi pogoji kot Svet.
Proračunska
funkcija
Evropski parlament in Svet EU si proračunsko funkcijo delita.
Z izvajanjem proračunske pristojnosti Evropski parlament izraža svoje politične
prednostne naloge. Vsakega decembra sestavi proračun za prihajajoče leto. Letni
izdatki za vse postavke se na podlagi dogovora med Evropskim parlamentom in
Svetom EU vpišejo v večletni finančni načrt.
Proračunski predlog Komisije preučujeta Evropski parlament in Svet EU na
obravnavi, na kateri skušata uskladiti višino in namen porabe sredstev. Nesoglasja
med Svetom in Evropskim parlamentom pa se rešujejo na spravnem odboru.
Parlament sme zavrniti proračun, če meni, da ne ustreza potrebam Unije. V tem
primeru se mora proračunski postopek začeti znova.
Prav tako Evropski parlament nadzoruje porabo proračunskih sredstev na podlagi
poročil Evropskega računskega sodišča in preko Odbora za proračunski nadzor.
Nadzira upravljanje s sredstvi Skupnosti, spremlja učinkovitost njihove porabe in
izvaja ukrepe za preprečevanje goljufij.
Evropski parlament tudi vsako leto sprejme oceno o porabi proračunskih sredstev,
na podlagi katere Evropski komisiji odobri začetek izvajanja novega proračuna.
Novosti, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba:

odpravila je razlikovanje med obveznimi in neobveznimi izdatki

Evropski parlament in Svet EU enakopravno odločata o celotnem proračunu
(pred tem je imel Svet zadnjo besedo pri obveznih izdatkih)

dolgoročni finančni okvir je pravno zavezujoč

za sprejetje proračuna je potrebno le eno branje (pred tem dva), nesoglasja
med Svetom in Evropskim parlamentom pa se rešujejo na spravnem odboru
R
Ratifikacija
Ratifikacija je uradna potrditev besedila, o katerem so se že sporazumeli.
Pogodbe morajo ratificirati države članice v skladu z vsebino svojih ustav. Četudi je
bila pogodba podpisana v imenu države ali števila držav, ta ni pravno zavezujoča,
dokler vse države, ki so jo podpisale, uradno ne izjavijo, da so jo ratificirale.
Pogodbe ratificirajo bodisi z večinskim glasovanjem v nacionalnem parlamentu ali z
referendumom.
Razmejitev
pristojnosti
Temeljno načelo je, da EU lahko izvaja samo pristojnosti, ki so jih nanjo prenesle
države članice. Upoštevati mora dejstvo, da države članice ohranjajo vse druge
pristojnosti.
Lizbonska pogodba razjasnjuje:
- katere pristojnosti ima EU: pristojna je na področjih, kot so pravila o konkurenci,
monetarna politika evro-območja in skupna trgovinska politika
- katere pristojnosti imajo države članice: gre predvsem za področja kot so zdravje,
izobraževanje in gospodarstvo
- katere pristojnosti si delijo: deljena pristojnost velja na področjih, kot so
mednarodni trg, kmetijstvo, promet in energetika.
Načeli subsidiarnosti in sorazmernosti imata usmerjevalno vlogo pri zagotavljanju,
da se te razmejitve pristojnosti spoštujejo.
Razprava
Razprave v Evropskem parlamentu potekajo v parlamentarnih odborih, kjer
pripravljajo, spreminjajo in glasujejo o določenih temah ter na plenarnih zasedanjih.
Zasedanja in razprave Evropskega parlamenta so odprti za javnost.
Sklepi, stališča in razprave so objavljeni v Uradnem listu Evropske unije.
Rimski
pogodbi
Šest ustanovnih držav članic Evropske skupnosti za premog in jeklo je šest let za
podpisom Pogodbe o evropski skupnosti za premog in jeklo, 25. marca 1957 na
Kapitolu v Rimu podpisalo dve pogodbi.
Prva se je nanašala na ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti. Ta pogodba
se pogosto imenuje kar Rimska pogodba, pomembna je zato, ker so bile z njo
ustanovljene tudi institucije in organi ter postopki odločanja, prek katerih so države
članice uresničevale svoje skupne interese.
Sočasno z ustanovitvijo EGS je šest držav članic ustanovilo tudi Evropsko skupnost
za jedrsko energijo (Euratom) kot posledica spoznanja, da je potrebno prav tako
tesno sodelovanje za zagotovitev odgovorne uporabe jedrske energije v miru, kar
lahko zagotovi le mednarodna organizacija.
Čeprav včasih govorimo o »Rimskih pogodbah«, je jasno, da se pojem »Rimska
pogodba« nanaša na pogodbo o Evropski gospodarski skupnosti. Zaradi svoje
narave in obsega je ta pogodba prevladala nad vsemi drugimi Evropskimi
pogodbami, vse dokler tudi sama ni bila nadgrajena z Maastrichtsko pogodbo ter
nazadnje z Lizbonsko pogodbo. Lizbonska pogodba, ki je pričela veljati s 1.
decembrom 2009, spreminja tudi ime Pogodbe o Evropski skupnosti, ki se sedaj
imenuje Pogodba o delovanju Evropske unije ( PDEU).
S
Saharov
nagrada
Evropski parlament je leta 1988 ustanovil nagrado Saharov, s katero vsako leto
počasti eno ali več osebnosti oziroma skupino, ki se je še posebej odlikovala v boju
za človekove pravice.
Sedež in kraji Evropski parlament ima sedež v Strasbourgu, vendar deluje v treh različnih krajih: v
Strasbourgu, Bruslju in Luksemburgu. Razloge za takšno organizacijo je iskati v
delovanja
zgodovinskem razvoju, saj evropske institucije že od ustanovitve dalje delujejo na
teh treh mestih.
V Strasbourgu, simbolu francosko-nemške sprave poteka 12 mesečnih plenarnih
zasedanj, vključno s proračunskim.
Dodatna plenarna zasedanja potekajo v Bruslju, prav tako se v Bruslju sestajajo
odbori Evropskega parlamenta, kjer iz praktičnih razlogov deluje tudi del uradnikov
in sodelavcev političnih skupin.
Generalni sekretariat Evropskega parlamenta in njegove službe pa ostajajo v
Luksemburgu.
Sedeži po
narodnosti
(nacionalne
kvote)
Sedaj imamo 736 poslanskih sedežev, ki se delijo med sedemindvajsetimi državami
članicami po naslednjem številu poslanskih mest:
- 99 sedežev: Nemčija,
- 72 sedežev: Velika Britanija, Francija in Italija,
- 50 sedežev: Španija in Poljska,
- 33 sedežev: Romunija
- 25 sedežev: Nizozemska,
- 22 sedežev: Grčija, Češka, Belgija, Madžarska in Portugalska,
- 18 sedežev: Švedska,
- 17 sedežev: Avstrija, Bolgarija
- 13 sedežev: Slovaška, Danska in Finska,
- 12 sedežev: Irska in Litva,
- 8 sedežev: Latvija,
- 7 sedežev: Slovenija,
- 6 sedežev: Estonija, Ciper in Luksemburg,
- 5 sedežev: Malta.
Sekundarna
zakonodaja
Sekundarna zakonodaja, ki jo sprejemajo evropske institucije, temelji na primarni
zakonodaji.
Najpomembnejši viri sekundarne zakonodaje so: uredbe, direktive, odločbe,
priporočila in mnenja. Medtem ko so uredbe, direktive in odločbe zavezujoče, pa
priporočila in mnenja niso.
Poleg omenjenih virov, med sekundarno zakonodajo štejemo tudi neuradne
dokumente (angl. non-paper), zelene knjige (angl. Green Paper) in bele knjige (angl.
White Paper).
Skupna
parlamentarna
skupščina AKP
– Evropska
unija
S Cotonoujskim sporazumom se je z državami članicami EU povezalo 79 afriških,
karibskih in pacifiških držav (AKP).
79 predstavnikov afriških, karibskih in pacifiških držav skupaj z 70 evropskimi
poslanci nastopa v skupščini, ki spodbuja soodvisnost programov sever-jug,
človekovih pravic in demokracije.
Sestajajo se izmenično v eni od držav AKP in v eni od držav članic EU.
Sodišče
Evropske Unije
Sodišče Evropskih skupnosti (zdaj Sodišče Evropske unije oz. pogosto preprosto
Sodišče) je nastalo leta 1952 v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti
za premog in jeklo.
Sodišče EU sestavljajo tri sodišča: Sodišče, Splošno sodišče ter Sodišče za
uslužbence. (Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je nekdanje Sodišče Evropskih
skupnosti postalo Sodišče Evropske unije, prav tako pa se je prvo-stopenjsko
sodišče preimenovalo v Splošno sodišče.)
Glavne naloge Sodišča EU so:
- odločanje o tožbah, ki jih vloži država članica, institucija, fizična ali pravna oseba
- na predlog nacionalnih sodišč predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage
prava EU ali veljavnosti aktov, ki so jih sprejele institucije
- odločanje o drugih zadevah, predvidenih v Pogodbah
Sodišče skrbi za nadzor nad zakonitostjo aktov EU, odloča o njihovi veljavnosti ter
zagotavlja enotne razlage in uporabe prava EU. Sodna praksa Sodišča Evropske
unije - skupaj s pogodbami, uredbami, direktivami in odločbami - predstavlja
pomemben del pravnega reda Evropske unije.
Sodišče sestavlja po en sodnik iz vsake države članice, tako da je zastopanih vseh
27 državnih pravnih sistemov EU. Vendar pa zaradi učinkovitosti Sodišče le redko
zaseda na občni seji. Ponavadi zaseda v „velikem senatu“ samo trinajstih sodnikov
ali v senatih treh ali petih sodnikov.
Do zdaj je bilo na sodišču osem generalnih pravobranilcev – pet stalnih, katerih
mesta so namenjena največjim starim članicam, na preostalih treh pa so rotirale vse
druge. Z Lizbonsko pogodbo so uvedena tri nova mesta, od tega eno stalno mesto
za Poljsko.
Z Lizbonsko pogodbo je bil uveden t.i. nujni postopek, poleg tega pa se zaradi
ukinitve stebrne strukture EU razširja pristojnost sodišča na področje zunanje
političnih sankcij ter določene zadeve s področja svobode, varnosti in pravice, ki ne
zadevajo sodelovanja v policijskih ter kazenskih zadevah. Razširja se nadzor
Sodišča na akte Evropskega sveta, ki je z Lizbonsko pogodbo postal institucija EU.
Poleg tega so omiljeni pogoji za dopustnost tožb, ki jih vložijo posamezne osebe.
Ker je Listina o temeljnih praviah Evropske unije pridobila enako pravno veljavo kot
pogodbi, je tudi ta vključena v "ustavno materijo", o kateri Sodišče lahko odloča
(izjeme za UK, Poljsko, Češko).
Splošno sodišče obravnava tožbe, ki so jih vložile države članice proti Komisiji in
zoper določene akte Sveta (na področju državnih pomoči, ukrepov trgovinske
zaščite in akte, s katerimi prenese pristojnost za izvajanje). Obravnava tudi tožbe, ki
jih vložijo fizične ali pravne osebe zoper odločbe ali nedelovanje institucij EU (na
primer tožba podjetja zoper odločbo Komisije, s katero mu je bila izrečena globa), ki
se glasijo nanje ali ki jih neposredno in posamično zadevajo.
Sodišče za uslužbence Evropske unije odloča v sporih med Evropsko unijo in
njenimi javnimi uslužbenci. To razsodišče sestavlja sedem sodnikov.
Sodišče EU odloča o zadevah, ki se mu predložijo. Najbolj pogoste vrste zadev so:
predlogi za sprejem predhodne odločbe; tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti;
ničnostne tožbe in tožbe zaradi nedelovanja. Poznamo tudi odškodninske tožbe;
katerakoli oseba ali podjetje, ki utrpi škodo zaradi delovanja ali nedelovanja Unije ali
njenega osebja, lahko vloži odškodninsko tožbo pri Splošnem sodišču.
Če katera koli država članica, Svet EU, Komisija ali v nekaterih okoliščinah Evropski
parlament meni, da je določen zakon EU nezakonit, lahko od Sodišča zahteva, da
ga razglasi za ničnega (ničnostne tožbe). Pogodba lahko zahteva, da Evropski
parlament, Svet EU in Komisija v določenih okoliščinah sprejmejo določene
odločitve. Če tega ne storijo, lahko države članice, druge institucije EU in (v
nekaterih okoliščinah) posamezniki ali podjetja vložijo pritožbo na Sodišču, da se to
nedelovanje uradno zabeleži (tožbe zaradi nedelovanja).
Državljan pri Sodišču Evropske unije ne more vložiti tožbe proti drugi osebi (fizični
ali pravni) ali proti državi članici. Vendar ima kljub temu možnost dostopa do
Sodišča ali do Splošnega sodišča na dva načina: posredno ali neposredno. Možnost
posrednega dostopa obstaja takrat, ko se primer obravnava pred nacionalnim
sodiščem. Če se nacionalno sodišče sreča s pravnim problemom, ki zadeva pravo
EU, lahko prekine postopek, včasih ga mora, in vloži predlog za sprejem predhodne
odločbe, s katerim prosi Sodišče, naj sprejme razlago ali naj preizkusi zakonitost
predpisa EU. Državljan ima torej lahko posreden dostop do Sodišča s postopkom
predhodnega odločanja. Državljan pa lahko tudi neposredno pred Splošnim
sodiščem izpodbija odločbo, ki jo je izdala institucija EU. Posamezniki lahko vložijo
tožbo zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, vendar po Lizbonski
pogodbi ne potrebujejo več izvršilnih ukrepov, posameznikom ni potrebno več
dokazovati, da jih ti akti posamično zadevajo.
SOSDemokracija
SOS Demokracija je uradna notranja skupina v Evropskem parlamentu,
ustanovljena leta 1999, ki se bori za večjo odprtost, decentralizacijo in demokracijo v
Evropski uniji.
Združuje člane Evropskega parlamenta iz različnih političnih skupin in držav članic,
nima pa uradne liste članov. Namesto uradnega članstva je prisotnost različnih
članov Evropskega parlamenta odvisna od teme, ki jo skupina obravnava.
Skupina izziva dominantno agendo, ki teži k večji in globlji integraciji med EU in
državami članicami s predlogi za konkretne spremembe v strukturi in delu EU.
Povezava: http://www.bonde.com/index.php/bonde_UK/article/bonde15089
Spravni odbor
V primeru, ko se v rednem zakonodajnem postopku (postopku soodločanja), kjer
imata Evropski parlament in Svet EU enakopravno delitev pristojnosti, Svet ne
strinja z vsemi predlogi sprememb poslancev, Evropskemu parlamentu predloži svoj
predlog besedila: to je skupno stališče držav članic. Parlament ponovno obravnava
zadevo na drugi obravnavi. Zakonodajni postopek se konča, če poslanci potrdijo
stališče Sveta ali če zavrnejo skupno stališče.
Če poslanci v nasprotnem primeru predlagajo spremembe k skupnemu stališču, je
treba doseči soglasje na tretji obravnavi. Ta naloga je zaupana posebnemu
spravnemu odboru, ki ga sestavljajo člani Sveta in enako število poslancev. Odbor
preuči skupno stališče, sprejeto v drugi obravnavi, na osnovi sprememb Parlamenta.
Odbor ima na voljo šest tednov za pripravo skupnega predloga.
Če Spravni odbor ne sprejme skupnega predloga v določenem roku, se šteje, da
pravni akt ni sprejet, postopek pa se zaključi.
Če Spravni odbor sprejme skupni predlog, se le-ta posreduje Svetu in Parlamentu
v sprejetje. Svet in Parlament imata za to na voljo šest tednov; pakt je sprejet, če
Svet in Parlament sprejmeta skupni predlog.
Stebri EU
Evropska unija je do uveljavitve Lizbonske pogodbe sprejemala odločitve v okviru
treh ločenih političnih področij, ki so poznana tudi kot trije stebri EU.
Prvi steber je bil domena Skupnosti, ki je zajemal večino skupnih politik, odločanje
pa je spadalo v pristojnost Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta EU.
Drugi steber je bil skupna zunanja in varnostna politika, kjer je odločitve sprejemal
Svet EU sam.
Tretji steber je bil policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, kjer je
odločitve zopet sprejemal izključno Svet EU.
Lizbonska pogodba odpravlja "stebrno strukturo" zakonodaje EU. Za zadeve, ki so
prej spadale v tretji steber, na primer pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah
in policijsko sodelovanje, se bodo od zdaj naprej uporabljala pravila, enaka pravilom
za notranji trg. Ukrepi EU in nacionalni ukrepi na teh področjih bodo tako predmet
sodnega nadzora Sodišča. Velika Britanija in Irska sta si na tem področju izgovorili
klavzule o izvzetju, to velja predvsem za področje ki ureja zunanje meje, azil,
priseljevanje ter pravosodno sodelovanje v civilnopravnih zadevah. Velja pa, da
lahko ti dve državi od primera do primera sprejemata in uporabljata sprejete
evropske ukrepe na omenjenih področjih.
Strategija 2020
Evropska komisija je zaradi težkih novih razmer na gospodarskem področju
pripravila Strategijo 2020, ki obnavlja oz. nadomešča Lizbonsko strategijo in temelji
na treh ključnih vzvodih rasti:
- Novi vzvodi rasti: EU si mora prizadevati za spodbujanje znanja, inovacij, pri čemer
mora premostiti vrzel med znanostjo in proizvodnjo ter poskrbeti, da iz izumov
dejansko nastanejo izdelki. Na področju izobraževanja je treba utrjevati kakovost in
uspešnost evropskega visokošolskega sistema, cilj pa je tudi digitalna družba, pri
čemer bi morali imeti vsi Evropejci do leta 2013 do ultra hitrih internetnih povezav.
- Trajnostni razvoj: EU si mora prizadevati, da bo ob spodbujanju konkurenčnosti
skrbela za večjo učinkovitost in gospodarnost proizvodnje ter za prehod v
nizkoogljično gospodarstvo. Do leta 2020 morajo članice doseči cilje glede
energetske priozvodnje, učinkovitosti in porabe, s čimer bi lahko do leta 2020
vrednost uvoza nafte in plina zmanjšala za 60 milijard evrov.
- Vklljučujoča rast: okrepiti je potrebno stopnjo zaposlenosti, z novimi znanji večati
zaposljivost in ustvarjati nova delovna mesta, obenem pa se bojevati tudi zoper
revščino in socialno izključenost.
Evropska komisija predlaga, da se uspeh pri uresničevanju strategije Evropa 2020
meri glede na to, kako EU izpolnjuje pet meril; zaposlenost prebivalstva med 20. in
64. letom mora doseči 75%, raziskavam in razvoju je treba nameniti tri odstotke
BDP EU, izpolniti je treba cilje v boju zoper podnebne spremembe in na področju
energetike 20/20/20, zgodaj sme šolanje opustiti manj kot deset odstotkov mladih,
vsaj 40 odstotkov pa jih mora imeti končano višje in visokošolsko izobrazbo, za 20
milijonov pa je treba tudi zmanjšati število ljudi, ki jih ogroža revščina.
Subsidiarnost
Načelo subsidiarnosti pomeni, da morajo biti odločitve, ki jih sprejema EU, čim bližje
državljanom, pri čemer je treba preveriti, ali je ukrepanje na ravni Skupnosti
upravičeno glede na možnosti, ki obstajajo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni.
Konkretno to načelo pomeni, da Unija ne ukrepa- izjema so področja v njeni izključni
pristojnosti-če njeno delovanje ni učinkovitejše od delovanja na nacionalni,
regionalni ali lokalni ravni. Tesno je povezano z načelom sorazmernosti, v skladu s
katerim ukrepi Unije ne smejo presegati obsega, potrebnega za doseganje ciljev
pogodbe.
Lizbonska pogodba določa načelo subsidiarnosti v 5.členu.
Svet Evropske
unije (Svet
ministrov)
Svet Evropske unije sestavljajo ministri držav članic (ali njihovi predstavniki). Sestaja
se v Bruslju in Luksemburgu ter sprejema evropsko zakonodajo skupaj z Evropskim
parlamentom. Njegova sestava se spreminja glede na obravnavano temo.
Sklepe Sveta pripravlja odbor stalnih predstavnikov držav članic (COREPER).
Novost v Lizbonski pogodbi je, da bo Svet ministrov za zunanje zadeve vodil Visoki
predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednik Komisije.
Na drugih področjih , kot so kmetijstvo, finance in energetika, bo Svet še naprej vodil
minister države, ki izmenično predseduje EU za 6 mesecev. 1. januarja 2010 je
predsedovanje prevzela Španija, za njo bo predsedovanje prevzela Belgija, za njo
pa Madžarska.
Na podlagi Lizbonske pogodbe so zasedanja Sveta ministrov poslej javna.
Svet torej nima predsednika, se pa na mestu predsedujočega kot omenjeno po
načelu enakopravna rotacije vsakih šest mesecev izmenjujejo države članice, in
sicer v skladu s predhodno določenim vrstnim redom predsedovanja. Ker Svet
sestoji iz različnih sestav, lahko o funkciji predsednika govorimo le v smislu
posameznega zasedanja. Če na primer zaseda Svet za okolje, mu predseduje
minister za okolje države članice E U , ki takrat predseduje Svetu. Izjema je
predsedovanje sestavi Sveta za zunanje zadeve, ki mu predseduje Visoki
predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko.
Ob koncu 6-mesečnega predsedovanja Svet EU predstavi svoje politične dosežke
pred Evropskim parlamentom.
Lizbonska pogodba razširja glasovanje v Svetu s kvalificirano večino na 33 novih
členov, skupaj po novem tak način velja za 96 členov. Ta način glasovanja omejuje
nevarnost blokade, ki je povezana z odločanjem s soglasjem. Za občutljiva področja,
kot npr. davki, socialna varnost, zunanja politika in skupna obramba, še velja
odločanje s soglasjem.
Kvalificirana večina, izračunana v skladu s tehtanjem glasov (določeno število
glasov vsake države članice - določene v skladu z njeno demografsko težo) bo v
skladu s kompromisom iz Ioannine veljala do leta 2014 oz. po vsej verjetnosti do leta
2017, ko jo bo zamenjala t.i. dvojna večina držav članic in državljanov, ki jo določa
Lizbonska pogodba ter v skladu s katero je večina dosežena, če je za stvar 55
odstotkov držav in 65 odstotkov prebivalstva, pri čemer mora manjšina, ki lahko
prepreči sprejetje, šteti vsaj 4 države članice. Kot omenjeno pa soglasje še vedno
ostaja na najobčutljivejših področjih, kot sta npr. skupna zunanja in varnostna
politika.
S&D
Politična skupina v Evropskem parlamentu oz. skupina Naprednega zavezništva
socialistov ter demokratov.
http://www.socialistgroup.org/gpes/index.jsp?request_locale=EN
Š
Širitev
Z i z r a z o m širitev je
skupnosti/Evropski uniji.
poimenovanih
pet
»pristopnih
valov«
k
Evropski
Šestim državam ustanoviteljicam (Belgija, Francija, Nizozemska, Luksemburg,
Nemčija, Italija) so se leta 1973 pridružile Danska, Irska in Velika Britanija. Leta
1981 je postala članica Grčija, pet let kasneje pa še državi Iberskega polotoka:
Španija in Portugalska. Leta 1995 so se Evropski uniji priključile Avstrija, Finska in
Švedska, maja 2004 deset evropskih držav: Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva,
Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija, januarja 2007 pa še Bolgarija in
Romunija.
Hrvaška, Makedonija in Turčija imajo status držav kandidatk.
U
Uradni jeziki
Od 1. maja 2004 je v Evropski uniji 23 uradnih jezikov: angleščino, bolgarščino,
češčino, danščino, estonščino, finščino, francoščino, grščino, irščino, italijanščino,
latvijščino, litovščino, madžarščino, malteščino, nemščino, nizozemščino, poljščino,
portugalščino, romunščino, slovaščino, slovenščino, španščino in švedščino.
V vseh triindvajset uradnih jezikov se prevajajo zakonodaja in dokumenti javnega
pomena ali interesa, tako da lahko v stikih z institucijami EU prebivalci Evropske
unije uporabljajo katerega koli od teh jezikov. Drugi dokumenti (npr. sporočila
nacionalnim organom, odločbe, naslovljene na posameznike ali pravne osebe, in
dopisi) se prevajajo samo v ustrezne posamezne jezike. Pri notranjem poslovanju
zakon dovoljuje, da si institucije EU same izberejo jezikovno ureditev. Evropska
komisija pri svojem delu tako uporablja tri jezike, angleščino, francoščino in
nemščino, vse uradne jezike pa samo pri javnem obveščanju in sporazumevanju.
Drugače je v Evropskem parlamentu. Poslanci potrebujejo delovno gradivo v svojem
jeziku, zato se vsi dokumenti takoj prevedejo v vse jezike.
Raznolikost nacionalnih in regionalnih jezikov je nekaj, kar Evropejci spoštujejo in
negujejo, saj predstavlja del bogate kulturne dediščine.
Uradni list
Evropske unije
Uradni List Evropske Unije (angl. Official Journal of the European Union) objavlja
odločitve EU in predloge za zakon, tako v pisani kot v elektronski obliki.
Uradni list Evropske unije (UL) je edina periodična publikacija, ki izide vsak delovnik
v vseh uradnih jezikih Evropske unije. Sestavljen je iz dveh medsebojno povezanih
serij (L: Zakonodaja in C: Informacije in objave) ter iz dopolnilne izdaje (S: za objave
javnih razpisov). Serija C vsebuje tudi dokumente, ki so objavljeni izključno v
elektronski obliki (UL C E).
Sklepi, stališča in razprave Evropskega parlamenta so prav tako objavljeni v
Uradnem listu Evropske unije.
Povezava: http://europa.eu.int/eur-lex/en/oj/
Uredba
Uredbe (angl. Regulations) spadajo med vire sekundarne zakonodaje, za katere
velja, da so splošno veljavne, v celoti zavezujoče in neposredno uporabne v vseh
državah članicah.
Uredbe zagotavljajo poenotenje pravne ureditve na celotnem ozemlju EU.
Ustava za
Evropo
Predlog ustave za Evropo je pripravila Konvencija, ki je začela z delom 28. februarja
2002. Sestavljalo jo je 105 članov, ki so zastopali vlade držav članic in držav
kandidatk, nacionalne parlamente teh držav, Evropski parlament in Komisijo. Pri
delu Konvencije je sodelovalo tudi 13 opazovalcev, predstavnikov Odbora regij,
Ekonomsko-socialnega odbora, evropskih socialnih partnerjev in evropskega varuha
človekovih pravic.
Po 16 mesecih intenzivnega dela je Konvenciji uspelo zaključiti svoja posvetovanja s
sestavo osnutka Pogodbe o Ustavi za Evropo, ki je bil na plenarnem zasedanju 13.
junija 2003 deležen širokega soglasja.
Osnutek so nato predložili medvladni konferenci, sestavljeni iz predstavnikov vlad
takratnih in prihodnjih držav članic. Voditelji držav ali vlad so 18. junija 2004 dosegli
sporazum.
Evropsko ustavo (pravno gledano gre za ustavno pogodbo) so voditelji držav ali vlad
25 držav članic podpisali 29. oktobra 2004 v Rimu.
Januarja 2005 se je Evropski parlament izrekel za Pogodbo o Ustavi za Evropo s
500 glasovi za, 137 proti in 40 vzdržanimi.
Spomladi 2005, po tem, ko jo je deset držav članic že odobrilo oziroma ratificiralo,
so državljani Francije in Nizozemske Pogodbo o Ustavi za Evropo na referendumu
zavrnili.
Po zavrnitvi evropske ustave na Nizozemskem in v Franciji leta 2005 in po dveh letih
premisleka so se voditelji EU 23. junija 2007 dogovorili o podrobnem mandatu nove
medvladne konference. Medvladna konferenca je imela nalogo, da je do konca leta
2007 pripravila novo reformno pogodbo.
Evropski svet je na neuradnem zasedanju v Lizboni 19. oktobra 2007 sprejel končno
besedilo nove, t.i. Lizbonske pogodbe.
Vodje držav in vlad 27 članic Evropske unije so 13. decembra 2007 podpisali
Lizbonsko pogodbo, ki razen ustavne simbolike v marsičem ponavlja vsebino
spodletele Pogodbe o Ustavi za Evropo. Veljati je začela 1. decembra 2009.
V
Visok
predstavnik/ca
Unije za
zunanje zadeve
Lizbonska pogodba je namesto prejšnjega položaja Visokega predstavnika za
skupno zunanjo in varnostno politiko in položaja komisarja/-ke za zunanje odnose,
uvedla le en položaj, to je Visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno
politiko. Na to mesto je Svet novembra 2009 imenoval britanko Catherine Ashton.
in varnostno
politiko
Visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko je torej hkrati eden od
podpredsednikov Evropske komisije ter predsednik Sveta za zunanje zadeve (ena
izmed sestav Sveta). Pri izvajanju zunanjepolitičnih nalog, ki so v pristojnosti
Evropske komisije, Visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko deluje
kot član Komisije in je dolžan spoštovati postopke, ki urejajo delovanje Komisije.
Z ustanovitvijo funkcije Visokega predstavnika se je zagotovila povezanost
zunanjepolitičnega delovanja E U . Imenuje ga Svet s soglasjem predsednika
Komisije. Kot podpredsednika Komisije ga mora z glasovanjem o celotni Komisiji
potrditi tudi Evropski parlament.
Na področju skupne zunanje in varnostne politike visoki predstavnik deluje po
mandatu Sveta. Prav tako predstavlja EU v zunanjih odnosih ter zastopa Unijo v
mednarodnih organizacijah in na mednarodnih konferencah.
Volilni
postopek
Volilni postopek je pomemben, saj mora zagotavljati, da so tako spoštovane kot
ustrezno zastopane različne politične usmeritve v Evropskem parlamentu.
Po številnih debatah sta se Svet EU in Evropski parlament poenotila v štirih točkah,
ki naj bi uskladile postopek volitev v Evropski parlament:
- proporcionalno predstavništvo,
- možnost preferenčnega glasu,
- različna (nacionalna ali regionalna) volilna okrožja lahko ostanejo
nespremenjena vse dokler ne ovirajo proporcionalnega predstavništva,
- minimalni prag za sedež v Evropskem parlamentu je pet odstotkov glasov.
Večina držav članic je sprejela sistem enega volilnega okrožja, s čimer cela država
tvori eno volilno enoto. Nekatere države članice pa imajo več volilnih okrožij. Sicer
pa si Evropski parlament prizadeva, da bi imel eno volilno okrožje na ravni Unije.
Volitve
Od leta 1979 so evropski poslanci voljeni na splošnih in neposrednih volitvah, ki
potekajo vsakih pet let, in sicer po proporcionalnem sistemu zastopanosti bodisi na
regionalni ravni bodisi na nacionalni ravni, ali po mešanem sistemu.
V vseh državah članicah veljajo skupna demokratična pravila: volilna pravica pri 18
letih, enakost med ženskami in moškimi in tajnost glasovanja.
Zadnje volitve v Evropski parlament so potekale junija 2009 v vseh državah članicah
EU.
Vprašanja
poslancev
Vsak poslanec Evropskega parlamenta lahko postavi ustno ali pisno vprašanje
Svetu EU ali Komisiji.
Na dnevnem redu plenarnih zasedanj so pogosto predvidena ustna vprašanja Svetu
EU in Komisiji.
Posamezni poslanci Evropskega parlamenta lahko tudi zastavijo pisna vprašanja
Svetu EU ali Komisiji, na katera prejmejo pisne odgovore.
Pravica do postavljanja vprašanj je pomemben instrument nadzorne funkcije
Evropskega parlamenta.
Z
Zakonodajna
funkcija
Najbolj pogost postopek sprejemanja zakonodaje EU je soodločanje, ki po Lizbonski
pogodbi velja za redni zakonodajni postopek, kjer Evropski parlament in Svet EU
skupaj sprejemata zakonodajne akte, ki jih predlaga Evropska komisija. To zadeva
zakonodajo na širokem obsegu področij.
Lizbonska pogodba je uvedla razširitev zakonodajne oblasti Evropskega parlamenta
tudi na večino tistih področij, kjer Evropski parlament pred tem še ni odločal
enakopravno s Svetom EU. To so področja kmetijske politike, raziskovalne politike,
regionalnega in socialnega razvoja Unije ipd.
Poleg postopka soodločanja poznamo še dva posebna postopka oz. postopek
soglsja ter postopek posvetovanja.
Pri prvem gre za zakonodajni postopek, ki se nanaša na tista področja zakonodaje,
kjer tudi Svet EU odloča s soglasjem. Ta postopek, po katerem mora Svet EU pred
sprejemom pomembnih odločitev dobiti soglasje Evropskega parlamenta ,je bil
uveden z Enotno evropsko listino.
Pri drugem oz. pri postopku posvetovanja, ki je najstarejša metoda vključevanja
Evropskega parlamenta v zakonodajo, se zahteva mnenje Evropskega parlamenta
preden Svet EU odobri zakonodajni predlog, ki ga je pripravila Komisija.
Evropski parlament spodbuja tudi novo zakonodajo, tako da preuči delovne
programe Komisije, premisli, kateri novi zakoni bi bili potrebni, in jo nato pozove, da
predloži predloge.
Zelena knjiga
Komisija izda zeleno knjigo (angl. Green Paper) o določeni aktualni temi z
namenom, da sproži razpravo na evropski ravni.
Povabi relevantne strani
(združenja in posameznike), da sodelujejo v posvetovanju in razpravi s svojimi
predlogi. Odzivi pokažejo, ali Komisija deluje v pravi smeri.
Zeleni knjigi ponavadi sledi bela knjiga, ki že vsebuje bolj specifične obveze
določene politike po procesu posvetovanja.
Zeleni/EFA
Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze (Zeleni/EFA) je s 55 poslanci četrta
največja politična skupina v Evropskem parlamentu, ki združuje Evro-kritične
člane Zelenih iz Irske, Velike Britanije in Švedske.
Zeleni/EFA vključuje Evropsko prosto zavezništvo, EFA- regionalno skupino.
V okviru Zelenih deluje tudi nadnacionalna stranka, ki podpira federalistični razvoj
EU.
Povezava: http://www.greens-efa.org/index.htm
Ž
Ženske
Evropskem
parlamentu
v Leta 1979 je bilo v Evropskem parlamentu 16,5 odstotka žensk. Po volitvah v
Evropski parlament, za katere velja med drugim tudi načelo enakosti med moškimi
in ženskami, znaša leta 2010 ta delež 35,1 odstotka (258 poslank).
Od leta 1958 do danes je Evropskemu parlamentu predsedovalo 27 predsednikov,
od tega 2 ženski, in sicer Simone Veil (1979-1982), ki je bila predsednica prvega
neposredno izvoljenega sklica Evropskega parlamenta in Nicole Fontaine (19992002).