Povejmo si... - Dom upokojencev Idrija

L E T N IK 5 , ŠT E V I LKA 18
D E C EM B E R 2 0 13
Povejmo si...
Interno glasilo
Dom upokojencev Idrija, oskrba in varstvo starostnikov d.o.o.
Vir: Pinterest
VSEBINA
PO GOVO R Z NAŠIMI STANO VALCI
PRVO FAJFO PO KADIM ŽE O B
ŠESTIH ZJUTRAJ
6
TUDI ŽIVINA J E MO RALA OBČUTITI,
DA JE NEDELJA
7
PO GOVO R Z DR. ANO KOC
8
OBLETNICA
VSE NAJBO LJŠE ŠTEFANKI
ZA 100 LET
11
SREČANJE ZA SVOJCE
SREČANJE S SVOJCI V ENO TI MARO F
12
ŽIVAHNO IN DOBRO OBISKANO
12
ZDRAVJE J E NAJVEČJE BO GASTVO
TES T HOJE NA DVA KILO METRA
PO RAKAH V IDRIJI
13
UTRINKI IZ ŽIVLJ ENJA V DO MU
DAN ZA SPREMEMB E
15
SIMBIO ZA
15
MARTINO VANJE
18
TEKMO VANJE V DRUŽABNIH IGRAH
18
OBISKAL NAS JE SVETI MIKLAVŽ
19
PRESENEČ ENJ E
19
MEDG ENERACIJSKA ŠIVALNICA
20
NOVO LETNA O KRASITEV
23
PO PO LDANSKI UTRINEK
24
IZDELO VANJE NO VO LETNIH
O KRASKO V
24
VEVERIČJA SLAŠČIČARNA
25
20 LETNICA DELO VANJA SKUPIN
STARIH ZA SAMO PO MOČ
25
NA MARO FU SO DO MA UMETNIKI
26
DAN ZA SPREMEMB E
27
VSEGA PO MALO …
28
KAJ JE SREČA
28
SREČA BO MO RDA PRIŠLA
28
INKLUZIVNA DELAVNICA NA OŠ CERKNO 16
UMETNICA Z MO TO RNO ŽAGO
16
TO RKO VO POPO LDNE Z ŽIGO
LAKNERJ EM
Stran 2
17
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
Spoštovani stanovalci, svojci, bralke in bralci!
Čas se nam vse hitreje obrača in veseli december se je kar znašel na sredi, ko je en dobri
mož svoje delo že opravil in nam polepšal dni, dva pa se pripravljata za pot v naše kraje in
pregledujeta spiske. To isto počnemo tudi v domu, malce za nazaj, malce pa tudi za naprej,
saj je želja veliko, decembrski možje pa so samo enkrat na leto. Premisliti je potrebno
načrte, jih prilagoditi tempu časa in na žalost tudi globini denarnice, vse skupaj pa
pospremiti še z veliko vztrajnosti in delovne vneme. Ne glede na zoprne čase nam tega ne
manjka, zato je spisek uspehov za preteklo leto dolg, načrt prihodnjih nalog pa zahteven.
Vsekakor bomo tudi v prihodnjem letu prvenstveno skrbeli za to, da se bodo stanovalci in
uporabniki naših storitev dobro počutili in da bomo delo opravljali njim v korist in
zadovoljstvo, navkljub številnim omejitvam, s katerimi se zadnja leta srečujemo pri
izvrševanju našega poslanstva. Pri tem bomo veseli vaših predlogov, pripomb in kritik, saj
je odziv na opravljeno delo tisto, kar nas usmerja v izboljševanje stanja oziroma potrjuje
pravilnost naših prizadevanj in načrtovanj. Velikih sprememb v prihodnjem letu ne
načrtujemo, saj smo v obdobju prilagajanja na novo stavbo v Idriji ter oblikovanja zamis li
za posodobitev stavbe na Marofu, pri kateri želimo prostore prilagoditi precej spremenjenim
potrebam stanovalcev in zagotoviti kvalitetno bivanje ter ustrezne pogoje dela, kar nam za
sedanjimi zidovi le težko uspeva. Ob tem se želim zahvaliti vsem stanovalcem obeh enot ter
svojcem za potrpežljivost in sodelovanje pri dosedanjem delu, sodelavkam in sodelavcem
pa za uspešno ter predvsem zelo predano delo.
Glede na stanje koledarja pa je zdaj tudi primeren čas, da vam vsem skupaj zaželim vesele
praznike, miren in blagoslovljen Božič ter obilo zdravja, sreče in lepih doživetij v letu
2014!
Samo Beričič
Povejmo si...
Stran 3
December je čas, ko drug drugemu ob stisku rok izrečemo ali v pismu napišemo
največ lepih želja. Lepo je prejeti pisemce, za katerega si je nekdo vzel čas, da ga je
napisal in ga odposlal ter nam s tem sporočil, da se je spomnil na nas.
Tudi zaposleni v domu si v tem decembrskem času vzamejo čas, da vam voščijo, poleg
tega pa za vas zapišejo voščilo tudi na teh straneh.
SREČNO 2014!
Novo leto je čas, ko v odsevu misli drsijo slike preteklega časa. Vseh 365 dni preteklega
leta. Spoštovani uporabniki naših storitev iz obeh enot doma. Z vami smo bili 24 ur na dan.
Ko ste nas potrebovali in takrat, ko ne. Ko ste bili veseli ali žalostni, ko ste prekipevali v
zdravju ali vas je krivila bolečina, v druženju in trenutkih otožne osamljenosti. Včasih smo
bili prisotni bolj in včasih manj. Trudimo se, da bi bili z našimi storitvami zadovoljni. In z
našim odnosom do vas.
Tudi v letu ki prihaja vam želim, da bi se v domu dobro počutili. Spoštovani, slišani in
upoštevani. Da bi se razumeli s sostanovalci. Da bi vam zdravje podarjalo dneve, v katerih
bi uživali. Da osamljenosti ne bi živeli, temveč v dnevnih zaposlitvah pozabili nanjo. Da bi
vas prijaznost in tople besede zaposlenih ter vaših bližnjih čim pogosteje grele. Da bi v
domu okusili dom, ki ste ga bili vajeni doma.
Romana Kavčič, strokovna vodja
Kdo preštel bi misli, želje, ki prevevajo srce,
ko poslavlja se za zmeraj, staro leto za gore?
Srečo, zdravje, zadovoljstvo naj vam novo leto nosi,
to je želja, ki jo danes srce za vas prosi!
Glavna sestra Anica Likar s sodelavci
Stran 4
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
Konec leta spet je čas,
da povemo si naglas
vse, kar v srcu si želimo
zdaj, ko staro leto šlo je mimo.
Včasih čas prehitro beži,
včasih se zdi, kot da spi...
Vsakdo mu da svoj obraz,
ki v sebi skriva zmago in poraz.
Veliko sreče in lepih sanj,
naj vam prinese božični dan.
In novo leto naj zaživi,
radosti polno, brez solz in skrbi.
Zaposleni v delovni terapiji
Naj vaš nasmeh komu dan polepša,
naj z vašo pomočjo usoda bo nekomu lepša!
Srečno 2014!
Individualna habilitatorka Karmen in
socialna delavka Urška
Obstaja čudovit, skrivnosten zakon narave,
da tri reči po katerih v življenju najbolj
hrepenimo – srečo, svobodo in duševni mir –
vedno pridobimo tako, da jih podarimo nekomu
drugemu.
V letu, ki prihaja, jih podarite tudi vi.
Fizioterapevtke
Dunja Pirc
Urška Cigale Klanjšček
Nataša Pregelj Škvarč
Povejmo si...
Stran 5
POGOVOR Z NAŠIMI STANOVALCI
PRVO FAJFO POKADIM ŽE OB ŠESTIH ZJUTRAJ
Mirko Wahl
Star Idrijčan sem. Rodil sem se Pod Gorami, leta 1923. Pet otrok nas je bilo. Sami fantje:
Milan, Marjan, Dolfi, Zdravko in jaz, Mirko. Lepo otroštvo sem imel, četudi sem se
srečeval z boleznijo. Obiskoval sem osnovno šolo in realko v Idriji. Po šolanju pa me je
mama kar »terala«. Je rekla, da se bom imel česa spominjati, ko bom star. Tako sem odšel v
Tolmin, v uk za brivca. Leto dni sem kot brivec delal v Cerknem. Ko sem se vrnil domov je
mama svetovala naj grem še za natakarja. In sem kasneje res dve leti delal v tem poklicu.
Kot brivec pa sem še sem in tja koga uredil. Tedaj so bili moderni brki. Sam jih imam še
zdaj. Kar sam si jih urejam. Brki so tako možati.
Kasneje sem šel služit vojake. V Arrezu sem služil, dokler nas niso zajeli Angleži in so nas
poslali na Sicilijo. In med vsemi vojaki je mene nek Anglež izbral in mi dejal, da bom šel v
Južno Afriko za pilota. Leto dni sem se uril, ko pa bi ravno moral iti v boj proti Nemcem, se
je vojna, na mojo srečo, končala. Še zdaj vem, kako so nam govorili, da je treba nemška
letala napadati od strani in od zadaj, nikdar ne spredaj. Po vojni sem se zaposlil pri rudniku.
Vse sem delal. Sprva v Barbari, kasneje v Frančiški, nazadnje v topilnici. Rad sem imel to
delo.
Ko sem se poročil, sem se preselil na Brusovše. Dva fanta sta se nama rodila. Zdaj že dolga
leta živim v domu. Prav fajn sem se vživel. Tu me poznajo tudi po tem, ker kadim fajfo.
Tega me je naučil nek Anglež. Naučil me je čistiti fajfo in kako je treba skrbeti, da pogori
do konca. Imeti moraš pribor za to, marsikaj pa je odvisno tudi od kvalitete tobaka. Prvo
pipo pokadim že ob šestih zjutraj in potem skoraj vsaki dve uri.
Zelo rad sem imel glasbo. Dve leti sem se učil violino pri mojstru Kosmaču. Res sem imel
dober posluh. Učil sem se tudi mandolino in kitaro. To je zas luga mame, ki me je res stalno
spodbujala. In prav je imela.
Tudi plesal sem vedno zelo, zelo rad. Veliko sem
preplesal in preigral. Štirje muzikontarji smo bili
skupaj in smo igrali po okoliških krajih. Največ pa
na Kovačevem Rovtu pri Felkotu. Še zdaj slišim
ljudi kako so rekli: »Rozamundarji gredo.« Tako so
nas imenovali. Ansambel je sestavljala violina,
kitara, harmonika in trobenta. Tudi prepevali smo
zraven. Glasba mi je bila zares v največje veselje v
življenju. Kako lepo je bilo zaigrati kako podoknico.
Če pogledam nazaj, vidim vse lepo, če pogledam
naprej ne vem ničesar, pričakujem pa dobro.
Stran 6
Po posnetku zapisala Metka Pavšič
Foto: Ema Brelih
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
TUDI ŽIVINA JE MORALA OBČUTITI, DA JE NEDELJA
Ivanka Kokelj
Na svet sem prijokala v Plužnjah, pri Maroževcu. Trinajst otrok nas je bilo, zdaj smo živi še
štirje. Bilo nas je osem deklet in pet fantov. Kasneje je mama v rejo sprejela še majhnega
dečka iz vasi. Njegova mati ga ni mogla preživljati. Naša mama pa je tedaj rekla: »Če sem
jih trinajst zredila, bom pa še štirinajstega.« Dobra žena je bila. Ata je bil vsestranski
prosvetni delavec. V cerkvi je bil organist, režiral pa je tudi razne igre.
V šolo sem hodila bolj kratek čas. Nekaj v Plužnje, nekaj v Otalež. A šola tedaj ni bila
obvezna in treba je bilo delati. Z devetimi leti sem šla služiti. Rečeno je bilo, da bom pri hiši
za pestrno, a sem delala vse kaj drugega. Predvsem sem pasla krave in ovce. Če bi bilo
danes tako, ne bi spravili otrok na služenje, tedaj pa je bilo »mus«. Pri nas doma je bila le
bajtarija, imeli smo tri goveda, premalo za številno družino. Že od otroštva sem bila tudi
bolj slabega zdravja, da je bilo vse še težje.
Moža sem spoznala na veselici na Straži. Prej ga nisem poznala. Tedaj sva plesala, potem pa
je začel zahajati k hiši. Kasneje sva zaživela na Straži v cestni hiši. Mož je bil zaposlen kot
oglednik cest. Rodila se nama je tudi hči Darinka. Veliko veselja nama je prinesla.
Od vsega v življenju sem najraje opravljala kmečka dela. Plela, kosila, nosila bremena,
delala okrog živine. Spomnim se, da sem tedaj, ko sem služila ob nedeljah šla v štalo in še
posebej poskrbela za živino. Lepo sem jim počistila, jim lepo nastlala, jih oštregljala, nasula
malce več zobanja. Zdelo se mi je, da mora tudi živina občutiti, da je nedelja. To mi je bilo
v posebno veselje.
Leta 1986 sem postala vdova. Od tedaj sem se kar
nekajkrat selila. V dom sem prišla zaradi bolezni.
Fajn je bilo, ker sem dom že prej nekoliko
spoznala, ker sem hodila na obiske k sestri
Viktoriji. Sprva sem se težko vživela, zdaj pa je
prav dobro. Rada spravljam krpice, rada grem v
Idrijo na skupino, da malce menjam okolje, srečam
druge ljudi.
Življenja ne bi želela zavrteti nazaj. Če pa bi bila
še enkrat mlada bi s i želela imeti svojo gostilno ali
pa bi se ukvarjala s politiko. Ni vrag, da ne bi kaj
porihtala. Včasih ni bilo lahko, a tudi danes ni. Za
mlade, ki nimajo službe, vsekakor ni enostavno.
Tedaj so bili eni križi, ti zdaj pa tudi niso lahki.
Po posnetku zapisala Metka Pavšič
Foto: Ana Vojska
Povejmo si...
Stran 7
POGOVOR Z DR. ANO KOC
Po dvajsetih letih psihiatrinja dr. Ana Koc zaključuje delo domske psihiatrinje v enoti
Marof. Ob njenem odhodu se ji iskreno zahvaljujemo za njeno delo in skrb. Ker je veliko
časa preživela med nami v domu, smo želeli izvedeti kaj več o njenem življenju in
preteklem delu, zato smo ji zastavili nekaj vprašanj.
Dr. Ana Koc v družbi »svoje« sestre Jerneje in glavne sestre Ančke
Povejte nam kaj o svojem otroštvu!
Za moje rojstvo si nisem mogla izbrati slabšega trenutka. Bila je vojna, revščina, lakota,
pomanjkanje vsega, le otrok je bilo dovolj. To je bila »Naša generacija četrdeset druge« znana popevka iz časov naše skupne države. Ta številna generacija se je v nekaj letih
dobro razredčila, jaz sem ostala živa po čudežu ali prej po zaslugi krajevnega zdravnika,
ki je v svoji iznajdljivosti in humanosti izmaknil nekaj ampul penicilina iz vojaške zaloge
in jih razdelil med bolne otoke. In to je bilo že moje prvo srečanje z medic ino. Še
mimogrede! Podaril mi je tudi prvo in edino igračko, ki sem jo imela v otroštvu, punčko iz
cunj, last njegovih otrok. Ime ji je bilo Špela. Moja starejši brat in sestra pa sta mi jo
pobarvala v zeleno. Še danes ne vem, zakaj!
Potem sem pa rasla,v družbi staršev, brata in sestre, predvsem pa v družbi številnih živali,
ki smo jih imeli doma in te so mi nadomeščale vse igrače sveta. Najraje sem imela muce,
menda sem tudi shodila tako, da sem se ene držala. Potem pa so se vse življenje držale one
mene. Še vedno jih je nekaj pri hiši, pa nobena ni prav naša. Pridejo, se v stiski zatečejo in
ostanejo.
V šolo sem rada hodila, vse me je zanimalo, vedno sem bila radovedna. Ko sem bila že
večja, sem se vpisala v številne krožke, doma pa me je vedno čakalo delo. Bili smo
bajtarji, preživljali smo se s prodajo domačih pridelkov, mleka, jajc, medu, povrtnine. Oče
je iz vojne v Afriki prišel bolan, starejša dva sta odšla od doma v šole, za delo sva ostali
jaz in mama. Ni bilo prostih dni, počitnic, odhodov na morje, postopanja.
Stran 8
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
Šolanje, odločitev za študij medicine in odločitev za psihiatrijo!
Že v osnovni šoli me je zanimalo vse, kar je bilo v zvezi z naravo, z živimi bitji.
Profesorja biologije sem oboževala in se ga držala kot klop. Spoznal je mojo vnemo in jo
znal prav usmerjati. Tako sva že tam nekje v takratni gimnaziji sestavljala predavanja, on
je kazal diapozitive, jaz sem jih razlagala in potovala sva po šolah od vas i do vasi in
predstavljala različne teme. Najbolj mi je ostalo v spominu čebelarstvo. Čebele smo imeli
doma in ob očetovem čebelarjenju sem postala tudi sama pravi čebelar. Kar samo po sebi
je bilo jasno, da bom šla kasneje na veterino. Pa so se interesi spreminjali kot je vedno pri
mladih. V gimnaziji sem spoznavala številna neznana področja, spet sem imela srečo in se
navezala na profesorico biologije. Ob njeni spodbudi in njenih knjigah sem prebirala
zgodbe zdravnikov, znanstvenikov, ki so prebijali led v zdravilstvu preteklih stoletij.
Odkritja so se vrstila in spreminjala svet. Tam sem se našla, to je to, medic ina! Ko pa sem
morala še na operacijo in sem nekaj dni preživela na kirurgiji ter na lastni koži izkusila
veličastnost medicine, je bila odločitev dokončna – medicina in to – kirurgija!
Pa spet ne more biti tako kot si želiš! Za preživetje rabiš denar! Doma ga ni bilo. Zaprosila
sem za štipendijo v najbližji ustanovi, v Psihiatrični bolnišnici v Idriji. Preveč se nisem
obremenjevala z dejstvom, da bom morala štipendijo odslužiti prav tam. Adijo, kirurgija!
Bo že kako! Uživala sem v študiju, redno opravljala izpite, poleti delala v bolnišnici kot
čistilka, kot strežnica, kot bolničarka in se počasi privajala na psihiatrijo. Postajala mi je
vse bolj zanimiva!
Po diplomi in obveznem stažu sem se redno zaposlila. Od takrat je bilo letos 1. novembra
točno 45 let.
Delo v psihiatriji, razvoj v tem času, odločitev za delo v domu.
To so bili revolucionarni časi. V kratkem intervalu se nas je zaposlilo kar nekaj
nadebudnih, ambic ioznih mladih zdravnikov. Imeli smo liberalnega, tolerantnega šefa, ki
nam je puščal proste roke, svobodo ob blagem vodenju in usmerjanju. Polni novih idej, ki
smo jih zbirali ob večletni specializaciji in ki so takrat kar vrele od vsepovsod, iz Italije,
Velike Britanije, Amerike, smo spreminjali našo ustanovo in razširjali psihiatrično
dejavnost v bližnjo in tudi malo manj bližnjo okolico. Do teh sprememb je bila bolnišnica
tipičen azil. Bolniki so prišli in tam ostali. Le redki so še šli domov, zdravil ni bilo ali pa le
nekaj uspaval in pomirjeval. Za njihovo varnost so skrbele mreže povsod na posteljah, na
vratih, na oknih. Prav v tem obdobju je začela močno napredovati farmacevtska industrija
in izumljati tako imenovana specifična zdravila – nevroleptike. Bolnikom se je dalo
pomagati z zdravili, opuščati smo začeli zloglasne šoke, odpirali smo vrata, odstranili iz
oken mreže, zamenjali »mrežnice« z običajnimi bolniškimi posteljami. Bolniki so se
zazdravili, odhajali domov in v domačem kraju ali blizu njega potrebovali ambulantne
psihiatre. Razdelili smo si »teren« in odhajali v Koper, Šempeter, Postojno, Ajdovščino,
Tolmin, Idrijo. Ustanavljali smo ambulante, klube, skupine. Tudi v dom na Marof so prišli
bolniki, tisti, ki niso imeli kam drugam.
Povejmo si...
Stran 9
Potrebovali so nadaljnje kontrole,
zdravila, psihiatra. Tudi na Marof smo
prihajali. Kar dve desetletji smo se
psihiatri pri tem občasno zamenjali, do
leta 1993, ko sem ob spremenjeni
organizaciji delo sprejela jaz. Nekaj let
kasneje sem se upokojila in delo v domu
mi je »ublažilo« prehod iz pretirane
obremenjenosti z delom v upokojensko
brezdelje in lagodje. Sedaj, po dvajsetih
letih pa že drugič odhajam v penzijo. S
tem pa spet ne mislim kar »zamazati« z
mojo psihiatrijo. Iz začetne nuje, iz na
pol neprostovoljnega vstopa v vedo o
duševnosti in duševnih boleznih, mi je po
45 letih poklic postal najljubši hobi.
Delo v ambulanti na Marofu
Stanovalci doma so Dr. Ani Koc podarili sliko,
ki so jo izdelali pod mentorstvom Nine Trček
Kako preživljate prosti čas?
Kot upokojenka naj bi imela časa na pretek! Pa spet kot prava upokojenka nimam nikoli
dovolj časa. Spet je preveč idej, želja, tudi potreb. Imam moža, odrasla otroka, vnuke, ki
me kar po vrsti preraščajo, dva mačkona, ki sta le priseljena, vsakega na svoji strani hiše.
Se namreč ne prenašata. Zjutraj prideta na zajtrk »a la carte«, čez dan po mačje dremljeta.
Ko mi skočita v naročje in začneta presti, pa se brez težav vrnem v otroštvo.
Tačko in Buldi
Stran 10
Pripravila: Jerneja Grahelj
Foto: Ana Vojska, Nina Trček, Ana Koc
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
OBLETNICA
VSE NAJBOLJŠE ŠTEFANKI ZA 100 LET
V nedeljo, 8. 12. 2013 je ga. Štefanka Eržen praznovala 100. rojstni dan. Naslednji dan so
se v domu skupaj z Štefanko na praznovanju zbrali za mizo njeni sorodniki, direktor doma,
zaposleni in stanovalc i doma.
Ob tej priložnosti je o svoji teti nekaj besed povedala ga. Ivica Kavčič:
» Teta izhaja iz velike družine Erženovih na Kovačevem Rovtu, kjer je bilo 15 otrok. Oče je
bil rudar, mati pa je doma skrbela za otroke. Kjer so živeli, ni bila kmetija, bila je bajtarija.
Imeli so dve kravi in nekaj sveta v enem strmem bregu in iz tistega sveta so potem morali
celo življenje delat, da so nekaj ven dobili. Zelo so morali garati doma in še pri okoliških
kmetih, da so jim potem v zameno prišli zorati njivo ali postoriti kaj drugega.
Teta je imela zelo težko življenje. Če danes pomisliš na to, kako je možno, da dočakaš 100
let, ni merilo to kako živiš, ali živiš dobro ali slabo. Teta je morala že od malih let veliko
delat. Med drugo svetovno vojno so teto zaprli nemškem taborišču, v Ravensbrücku, kjer je
zbolela tudi za pegastim tifusom. Če je tisto prestala, že veste, da je moralo biti zelo hudo.
Domov je lahko prišla šele jeseni, leta 1945.
Imela je neizmerno energijo. Predvsem si je želela otroka, in dobila je sina, njegov oče pa je
potem kmalu umrl.
Ker je bilo toliko otrok, niso mogli biti vsi doma. Ona je sama zgradila eno hišico pri
Likarci. V to hišo je vzela še dve svoji sestri in enega brata, ki niso imeli kam iti. Jaz
mislim, da je zato tako lepa, ker je toliko hudega doživela in toliko dobrega storila na svetu.
Zmeraj je za druge skrbela.«
Po posnetku zapisala Ana Vojska
Foto: Ana Vojska
Povejmo si...
Stran 11
SREČANJE ZA SVOJCE
SREČANJE S SVOJCI V ENOTI MAROF
Dom upokojencev Idrija, enota Marof je dom številnih ljudi, ki zaradi bolezni, invalidnos ti
ali socialnih razmer ne morejo živeti v domačem okolju. S prijaznostjo, storitvami, ki jih
potrebujejo ter želijo, urejenim bivalnim okoljem, družabnostjo in aktivnostmi jim
zaposleni skušamo nadomestiti tisto, kar najbolj pogrešajo. Dom in domače. Prav zaradi
tega vsako leto v našo družbo povabimo njihove svojce in prijatelje, da se vsi skupaj
poveselimo, poklepetamo in družimo.
Tudi letošnje srečanje je potekalo v dopoldnevu novembrske sobote, 23.11.2013. Na veselje
vseh število udeležencev že tradicionalnega srečanja iz leta v leto narašča. Vabilu so se
odzvali tudi prostovoljci, ki med letom prihajajo k stanovalcem doma in z njimi tkejo
dragocene niti prijateljstev ter družabništva, skozi katere osamljenost težje prodre. Še enkrat
zahvala vsem našim dobrodelnim prijateljem, z velikim srcem za sočloveka.
V prijetnem in sproščenem vzdušju smo prisluhnili koncertu Klape Planta, skupini
dvanajstih mladih fantov iz vipavskega. Prepevali so nam predvsem dalmatinske pesmi o
vinu, morju, ljubezni in prijateljstvu ter nas iz mrzle zime ponesli v dopustniško poletno
razpoloženje. Po zahvali ter dobrih željah predsednika stanovalcev g. Branka Pagona, smo
druženje s svojci nadaljevali ob sproščenem klepetu in prigrizku, ki so nam ga pripravili
zaposleni v domski kuhinji.
Hvala vsem za še eno uspešno izvedeno srečanje z željo, da ga v naslednjem letu ponovimo.
Klapa Planta
Besedilo: Romana Kavčič
Foto: Goran Kacin
ŽIVAHNO IN DOBRO OBISKANO
Srečanje za svojce je že ustaljena dejavnosti, ki jo navadno pripravimo pred iztekom leta.
Vsako leto se ga udeleži veliko število sorodnikov naših stanovalcev in prav je tako.
Za tokratno srečanje smo pripravili vsega po malem. V začetku je imel besedo direktor
doma, ki je povedal nekaj o aktualni situaciji in razmerah v domu, pa tudi nekoliko širše, v
celotnem slovenskem prostoru, potem pa smo prisluhnili predavanju dr. Ane Ogrič Lapajne
o sladkorni bolezni.
Stran 12
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
Prijetno s koristnim smo nadaljevali s fantovsko zasedbo iz Šebrelj D‘BUTLS. Zanimiv in v
domu ne prav pogosto slišan repertoar pesmi in posrečene priredbe so z ubranim petjem
naredile vtis prav na vse.
Večer smo zaključ ili z neformalnim klepetom.
D‘butls
Predavanje o sladkorni bolezni
Besedilo in foto: Ema Brelih
ZDRAVJE JE NAJVEČJE BOGASTVO
TEST HOJE NA DVA KILOMETRA PO RAKAH V IDRIJI
Domska rdeča kombija se čez dan večkrat pripeljeta na dvorišče našega doma v enoto Sp.
Idrija, predvsem zaradi prevoza hrane, perila, prevoza naših stanovalcev na različne
preglede, organizirane izlete… Tudi v oblačnem jesenskem popoldnevu, 15.10.2013, se je
pred domom ustavil rdeč kombi. Za njegovim volanom je tokrat prvič sedela fizioterapevtka
Urška. Stanovalci: Branko, Danijela, Erika, Georgij, Miha, Štefi, Matjaž in kot druga
spremljevalka Dunja smo se odpeljali v Idrijo, na Rake. Tu smo z nekaterimi stanovalci že
tretjič sodelovali v testu »Hoja na 2 km«.
Test hoje na dva kilometra je v Sloveniji že več let množično organiziran po številnih
krajih, večkrat letno. Namen tega testa je, da se ljudi spodbuja in motivira k gibanju in
zdravemu načinu življenja. Na podlagi dobljenih rezultatov udeležencem svetujejo glede
gibanja, da bi na ta način obdržali oz. izboljšali svojo kondic ijo. Z načrtovanim treningom
telo porabi odvečne kalorije, ki jih zaužijemo s preveč kalorično hrano, s tem pa se, ne
samo, da pridobimo na naši splošni kondiciji zmanjša tudi tveganja za srčno žilna obolenja.
Zdravstvene delavke ZD Idrija so nas zopet lepo sprejele. Stanovalcem so izmerile krvni
pritisk, pulz in vrednost kisika v krvi. Za vsakega posameznega stanovalca je bilo potrebno
izpolniti vprašalnik. S stanovalci se je pogovorila prisotna zdravnica.
Povejmo si...
Stran 13
Pred startom je bilo potrebno ogreti naše mišice. Poskušali smo slediti vajam, ki nam jih je
demonstrirala fizioterapevtka iz zdravstvenega doma Idrija. Na start smo se postavili v
parih. Udeležencem testa so bila dana navodila, da hodimo tako hitro kot nam dopuščata
zdravje in naša kondicija. Med potjo se nismo smeli preveč zadihati, zato smo se lahko
normalno pogovarjali in občudovali lepe jesenske barve ter bistro vodo, ki je tekla v rakih
ob makadamski poti. Smejali smo se eden drugemu, kajti suho listje, ki se je občasno vsulo
z dreves se je pogosto ulovilo v naša oblačila ali lasišče. Na poti smo srečevali znance in
prve udeležence, ki so se že vračali. Naši stanovalci so razdaljo 2 km uspešno in brez
posebnih težav prehodili. Po končani hoji in meritvah na cilju se nam je prilegel topel čaj.
Pod vodstvom fizioterapevtke iz ZD Idrija smo naredili še nekaj razteznih vaj in se kasneje
slikali za spomin. Po prehojenih stopnicah, ki so speljane mimo Kamšta smo se vkrcali v
kombi in se odpeljali v dom.
Besedilo in foto: Dunja Pirc,
Urška Cigale Klanjšček
Stran 14
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
UTRINKI IZ ŽIVLJENJA V DOMU
DAN ZA SPREMEMBE
Ob tednu otroka in svetovnem dnevu živali so 5. oktobra v Idriji organizirali 2. Dan za
spremembe. Odvijalo se je mnogo zanimivih aktivnosti – od različnih delavnic s
terapevtskimi psi, tržnice z izdelki, ki so jih podarili posamezniki ter podjetja, do licitacije
osebnih predmetov znanih osebnosti. Z nakupom izdelkov, ki so jih izdelali učenci OŠ
Idrija, osebnih predmetov znanih Slovenk in Slovencev ter predmetov s tržnice, so
obiskovalc i pripomogli k zbiranju sredstev za akcijo »Siti besed«. V Idrijo sta prišla tudi
predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in varuhinja človekovih pravic Vlasta
Nussdorfer ter druge znane osebnosti. Dneva za spremembe so se udeležili tudi stanovalci
Marofa, si ogledali stojnice, kužke, se udeležili delavnic ter izkoristili priliko tudi za ogled
razstave gob. Uživali smo v dogajanju okrog nas in res preživeli prijetno dopoldne.
Besedilo in foto: Karmen Kovačič
SIMBIOZA
V tednu med 21. in 25. oktobrom, je že tretje leto zapored potekal projekt Simbioza.
Osnovno poslanstvo Simbioze ostaja sodelovanje in prenos znanja med generacijami ter
spodbujanje vseživljenjskega učenja. Cilj projekta je dvig računalniške pismenosti in
zanimanje za učenje e-veščin med starejšimi, po drugi strani pa med mladimi promovira
vrednote prostovoljstva, in odgovornosti. Vsaka izkušnja, doživetje namreč šteje.
Nekaj stanovalcev z Marofa se je tudi letos odločilo, da se bodo udeležili ene izmed
delavnic ter se pobližje spoznali z računalnikom ter nadgradili svoje znanje s spoznavanjem
in uporabo interneta. Letos smo se delavnice udeležili v OŠ Spodnja Idrija, kjer so nas
prijazno sprejeli, skupina je bila majhna in kot nalašč za učenje dela z računalnikom.
Delavnice so bile vsekakor dobrodošla popestritev ter dobra podlaga za naše nadaljnje
udejstvovanje.
Besedilo: Karmen Kovačič
Povejmo si...
Stran 15
INKLUZIVNA DELAVNICA NA OŠ CERKNO
Konec oktobra smo bili, kot že nekaj let zapored, povabljeni na tradicionalno inkluzivno
delavnico v OŠ Cerkno. Delavnico v osnovni šoli organizirajo pod okriljem prostovoljnih
društev Sožitje ter Vera in luč. Ob prihodu so nas prijazno sprejeli in nas povabili na ogled
lutkovne predstave, nato pa smo se razdelili v skupine in se udeležili različnih delavnic.
Nekateri so izdelovali rože iz papirja in lesa, drugi so se udejstvovali na glasbeni delavnici,
nekateri pa smo z zanimanjem poslušali in s i ogledovali različne živali, ki nam jih je v
učilnici biologije predstavila in pokazala učiteljica. Po delavnicah je sledila pogostitev in
prijetno kramljanje ob skodelici kave.
Besedilo in foto: Karmen Kovačič
UMETNICA Z MOTORNO ŽAGO
Zadnji dan v oktobru nas je obiskala priznana umetnica Mihaela Žakelj Ogrin, ki je za svoje
delo prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado. Mihaela je doma v kiparskih in grafičnih
vodah, navdihe in motive pa črpa predvsem iz Svetega pisma. Tokrat se nam je predstavila s
kipi in grafikami, ki so nastale po navdihu iz veselega dela rožnega venca. Same grafike so
zelo velikega formata in za eno takšno umetnino porabi 10 dni ali več. Grafiko izdela tako,
da motiv vreže v leseno ploščo in jo odtisne na grafični papir. Ker so grafike barvne, mora
za vsako barvo izrezati novo leseno ploščo in potem vse plošče v posamezni barvi odtisniti
na grafični list, da nastane barvna celota. Kipe pa izdeluje iz lesa in gline, ki ravno tako
prikazujejo različne biblične prizore, od angelov, svetnikov ali jas lic. Svoje kipe izdeluje in
oblikuje na različne načine, a le redko vidimo, da bi nekdo kip izdelal kar z motorno žago.
In Mihaela zna tudi tako izdelati kip. To smo se lahko prepričali tudi na lastne oči, ko nam
je v živo prikazala kako nastane takšen kip. Zapela je motorka in drobna umetnica je
spretno iz kosa debla izrezala podobo Kristusa na razpelu.
Mihaela poleg tega, da je zelo aktivna v svojem umetniškem ustvarjanju, poučuje na
osnovni šoli likovni pouk in prenaša znanje likovne umetnosti na svoje učence.
Stran 16
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
In ko ji ostane kaj prostega časa z veseljem zahaja v naravo, med griče, hribe in gore, kjer
se naužije svežega zraka in napolni z idejami za svoje ustvarjanje. Žal je ena ura prehitro
minila saj bi lahko še in še poslušali zanimivo umetnico, ki nam je tako slikovito opisovala
svoje življenje in delo, a nas je še toliko bolj razveselila, ko nam je za spomin pustila
izdelan leseni kip, ki bo v prihodnje krasil naš domski park.
Besedilo in foto: Nina Trček
TORKOVO POPOLDNE Z ŽIGO LAKNERJEM
V torek, 5. novembra je prostore obeh enot doma upokojencev napolnil glas kontratenorista
Žige Laknerja. V pogovoru z mladim talentom smo izvedeli marsikaj novega o njegovem
življenju, učenju petja, njegovem posebnem glasu, televizijskih snemanjih in načrtih.
Mladostni žar, prijaznost, poseben glas in lepe melodije so nas kot je dejal g. Štefan poživile
in nas prav malo ozdravile. Navdušeni aplavzi so bili zagotovo izraz iskrene želje vseh, da
bi Žigi kot je dejala ga. Marija, v polnosti uspelo na njegovi glasbeni poti.
Ob koncu nas je Žiga povabil na svoj koncert, ki ga je
v dvorani idrijske gimnazije skupaj z drugimi
mladimi talenti priredil v soboto, 23. novembra ob 18.
uri. Za tiste, ki se koncerta niso mogli udeležiti pa
ostaja iskrena želja, da se še kdaj snidemo v našem
domu. Do tedaj pa bomo, v to sem prepričana, stiskali
pesti za Žigov nadaljnji uspeh.
Besedilo: Metka Pavšič
Foto: Ana Vojska
Povejmo si...
Stran 17
MARTINOVANJE
Na praznik sv. Martina, 11. novembra, smo tudi na Marofu dan posvetili praznovanju.
Dopoldne smo se zbrali po vseh oddelkih doma, kjer smo v čajnih kuhinjah pekli kostanj
in si nazdravili z mladim vinom. Martinovanje je minilo v prijetnem, toplem vzdušju,
prežetem z vonjem po pečenem kostanju.
Besedilo in foto: Karmen Kovačič
TEKMOVANJE V DRUŽABNIH IGRAH
Konec novembra smo se v enoti Marof zbrali na tekmovanju v družabnih igrah. Tekmovali
smo v igrah Človek ne jezi se, dominah, taroku, spominu, pikadu, šahu in ročnem
nogometu. Zmagovalce na posameznih mizah smo pridno beležili na tablo, ob koncu
tekmovanja pa so bili nagrajeni s praktičnimi nagradami. Razšli smo se dobre volje, saj
smo dopoldne preživeli v prijetni družbi in zabavnih igrah.
Besedilo: Karmen Kovačič
Foto: Goran Kacin, Ana Vojska
Stran 18
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
OBISKAL NAS JE SVETI MIKLAVŽ
Vsak prvi petek v mesecu se zberemo pri sveti maši, v mesecu decembru pa nam s
prižigom prve adventne svečke, ki naznanja Kristusovo rojstvo, obisk svete maše še toliko
bolj ogreje srce. Je mesec pričakovanj in obdarovanj, zato smo se še toliko bolj razveselili
svetega Miklavža, ki nas je obiskal po končani sveti maši. Očitno smo bili zelo pridni, saj
je grozne parklje in šibo za poredne pustil doma. Je pa prišel v spremstvu angelčkov in
otrok, ki so nam in Miklavžu zapeli nekaj pesmi. Nato se je sprehodil med nami in
vsakemu podal roko. Na nikogar ni pozabil, vsakemu je naklonil kako lepo besedo in nas
ob večerji posladkal s piškoti. V zahvalo smo mu tudi mi zapeli pesmico, da le ne bi drugo
leto pozabil na nas.
Besedilo in foto: Nina Trček
PRESENEČENJE
Tokrat je bilo res pravo presenečenje in vsak je ugibal, za kaj neki naj bi šlo. Da njihov
obisk in nastop v domu ostane do zadnjega skrivnost, so želeli pevci pevskega zbora
Gorščaki iz Tržiča. Na tak način so presenetili njihovega podpornika, pobudnika za
ustanovitev zbora in zdaj našega stanovalca Srečka Tušarja.
Dvajset vrlih pevcev se je v Idrijo pripeljalo z avtobusom in v domu so pripravili pravi
koncert domoljubnih pesmi. Med drugim smo lahko slišali tudi Oj Triglav moj dom in La
montagna, ter Žabe. V zahvali je vesel, presenečen in hkrati ponosni častni član Srečko
Tušar povedal, da se srčnost vojakov, še posebej gornikov vidi tudi v tem, da nikoli ne
pozabijo in zapustijo svojih tovarišev, kar so pokazali tudi z obiskom in nastopom v domu.
Ljubezen do hribov, do gora in prijateljstvo ostajajo njihova skupna vez za vedno.
Kot zanimivost pa še to: njihov zborovodja, Jože Tišler, ki vodi več zborov, je bil teden
dni pred tem gost v oddaji Vid in Pero šov, kjer so mu izpolnili dolgoletno željo, da je
dirigiral več kot sto članskemu zboru.
Povejmo si...
Stran 19
Besedilo in foto: Ema Brelih
MEDGENERACIJSKA ŠIVALNICA
Ideja mladostnih in zagnanih udeleženk študijskega krožka Kreativna šola šivanja je padla v
med. Predlagale so, da bi eno srečanje izvedle v domu upokojencev in nanj povabile vse
tiste stanovalce, ki jih šivanje veseli in zanima.
Eni in drugi so bili najprej presenečeni nad odzivom. Ko je vsaka članica iz škatle oz.
kovčka izvlekla šivalni stroj in ga postavila na mizo so se nekaterim stanovalkam kar
zasvetile oči. Ene so samozavestno prisedle poleg, druge pa bolj zadržano in s strahom, saj
za šivanje z električnim šivalnim strojem doslej še ni bilo prave priložnosti.
Voditeljica Branka je razdelila material, ki ga je že prej pripravila in dala navodila za
izdelavo darilne vrečke. Postopek je potekal po posameznih korakih in treba je bilo iti lepo
po vrsti. Stroji so zadrdrali, najprej je bilo seveda potrebno nekoliko vaje in priprav. A po
dobri uri in pol so bili izdelki gotovi.
Marička Kenda
Vedno sem šivala. Učila sem se pri Hanci, po vojni skorajda ni bilo možnosti za pravo
učenje, kasneje, ko so odprli mestno delavnico sem šivala tam. Šefica je vzela mero, krojila,
potem pa smo delali. V začetku smo bile štiri zaposlene, potem pa jih je bilo vedno več.
Kasneje sem šivala tudi doma.
Kupila sem svojo mašino. Dobili smo jo iz Trsta, samo glavo, omaro je bilo potrebno
narediti doma. Naredil mi jo je brat, ki je bil mizar.
Stran 20
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
To mašino sem prinesla tudi s sabo v dom in jo še vedno uporabljam. Veliko majhnih
stvari sem zašila tudi v tem času.
Pri rudniku pa sem šivala že na električno mašino. Zato mi je tudi danes zelo dobro šlo.
Motilo me je le to, da je ročka za tačko na drugi strani. Naredila sem kar tri vrečke. Šivala
sem na eni od najboljših mašin, ki ima baje okoli dvesto programov. Tega nisem
uporabljala, ker je treba več časa, da človek to vse sproba.
Rezka Peternelj
Najprej sem se učila pri neki ženski, potem pa sem delala pri žnidarju. Tam sem se veliko
naučila, ker smo morali delati vse, le kaj zelo kompliciranega ne, npr. gumbnice.
Šivanje me je veselilo. Mama je še pod Italijo kupila mašino. Rekli so, da so bile zadnje v
Idriji. Še vedno jo imamo doma in dela. Kasneje sem kupila Danico. Tako da sem bila
navajena na električno. Danes mi je šlo fajn. Nič ni nagajalo. Prav ponosna sem, da mi je
tako lepo uspelo zašiti darilno vrečko, saj že dolgo nisem sedela za šivalnim strojem.
Uživala sem.
Justina Peternelj
Delala sem pri istem mojstru kot Rezka. Za takratne čase je bil zelo cenjen. V glavnem
smo delali kostime, obleke. Že pred vojno se je pri njem učil brat, ki pa je žal potem padel
in po vojni mi je oče svetoval, naj se grem jaz učit šivanja. A že kot otrok me je šivanje
zanimalo, saj sem vedno, ko je bila v hiši šivilja, stala zraven, gledala, kaj malega zašila,
na roke seveda.
Kasneje sem delala v šivalnici na Marofu. Na začetku niso imeli niti svojega šivalnega
stroja, zato sem prinesla kar svojega. Šivali smo vse, od rjuh do moških srajc. No,
nekatere so pri Mostičerju hitro našle nove lastnike.
Kroje sem dobivala iz Naše žene. Najbolj enostavno je bilo narediti hlače.
Šivanje mi tudi danes res ne dela problemov in tudi tukaj sem hitro spoznala šivalni stroj
in dobro mi je šlo.
Povejmo si...
Stran 21
Angelca
Darilno vrečko, ki je nastala na delavnici imam obešeno v
sobi, na vidnem mestu. Na njej so inicialke mojega imena in
priimka. Pomagala mi je mlada punca, Nuša. Bila sem zelo
vesela, ker mi je veliko pomagala in je bila zelo prijazna.
Včasih je bilo treba biti zelo varčen. Nikoli se ni puščalo tako
dolgih niti. Čim manj rezanja in ostankov. Pa saj so bili tudi
dragi. Nabrala sem veliko gob in kompavo, šla v Idrijo, da bi
menjala za blago in za vse tisto sem dobila flikco blaga,
30x30 cm.
Jožica Gnezda
Moja mama je bila šivilja, izkušena. Vse
hčere je naučila šivanja. Zdelo se ji je
pomembno, da ženska zna šivati. Tako lahko
naredi veliko stvari za družino, pa tudi kaj
malega zas luži.
Justina Pavšič
Danes sem uživala pri šivanju. Prvič sem
šivala na tako mašino in kar dobro mi je šlo.
Na začetku nisem vedela, koliko pritiskati z
nogo. Rekli so mi, da bom morala sezuti
čevlje, da bom imela boljši občutek. Pa ni
bilo treba. Le malo vaje in izkušenj. Na
koncu je nastala lepa vrečka in jo imam
obešeno v sobi, za spomin. Res je bilo lepo.
Doma sem sicer sama tudi zašila predpasnike
in kakšne bolj enostavne stvari. Naredila sem
tudi kratek tečaj, ker me je to vedno veselilo.
Mici Lapajne
Včasih sem vse zašila za otroke. Včasih sem jim rekla, naj nesejo k teti, pa so vedno rekli,
naj jim jaz naredim. Tudi čipke sem všivala. Nič ni težko ko znaš, le natančen je treba biti
in dober šivalni stroj je tudi pomemben.
Danes je bilo prav zanimivo. V začetku je malo nagajal sukanec, ki ni bil prav napet. Ker
nas je bilo več kot je bilo strojev, sem bila tudi malo nervozna in si nisem mogla vzeti
dovolj časa. Lepo je šivati, če imaš mir in čas.
Stran 22
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
Besedilo in foto: Ema Brelih
NOVOLETNA OKRASITEV
V službi socialne oskrbe vsako leto poskrbimo, da so naši prostori lepo okrašeni. Delovne
inštruktorice smo letos zbrale materiale, ki jih navadno zavržemo. Zbirali smo tetrapake
od mleka in sokov. Tetrapake smo oprali in zrezali na trakove. Le te smo zvili s pomočjo
palčke v zvitke. Nastrigli smo kroge in smrečice. Nanesli lepilo mekol in pritrdili svitke
ter posuli z bleščicami. Zlepili dva skupaj, kar daje videz novoletnega okraska. Okraske
smo izdelovali na skupinah, ki so tedensko organizirane v domu. Ob izdelovanju smo
rabili ročne spretnosti, koncentracijo, potrpljenje in tudi spomin. Ob druženju smo zapeli
in se velikokrat prav lepo imeli. Ker nam je šlo delo zelo dobro od rok, smo se odločili, da
poskusimo narediti še ene malo drugačne okraske. Tudi tokrat smo uporabili material, ki
ga navadno zavržemo. Zbirali smo tulce od papirnatih brisač, ki smo jih nato razrezali na
več enako širokih delov, potem smo jih zlepili skupaj v obliki rožice. Na sredino smo
prilepili gumbe, okrog pa perlice, ali pa svetlečo žičko. Tako so nastali naši novoletni
okraski, ki bodo letos krasili naš dom.
Stanovalcem, obiskovalcem in zaposlenim želiva blagoslovljene Božične praznike, v letu
2014 pa miru, zdravja in veselja.
Besedilo in foto: Darja Ogrič, Erika Gnezda
Povejmo si...
Stran 23
POPOLDANSKI UTRINEK
Na decembrski ponedeljek nas je v popoldanskem času obiskala ga. Jožica, ki je bila v
službi v našem domu. Zdaj je že v pokoju. Skupaj z Darjo sta nas presenetili s peko
piškotov. Jaz sem na ta dan praznovala rojstni dan. Postregla sem dva litra soka, piškote in
skuhali smo si kavo. Po praznovanju smo izdelali venček, ga podarili Jožici in se skupaj
slikali. Jožica nam je povedala, da nas bo še obiskala. Bil je zelo lep popoldanski dan.
Besedilo: Lučka Novak
Foto: Darja Ogrič
IZDELOVANJE NOVOLETNIH OKRASKOV
Vsako sredo se ob 10. uri zberemo na skupini na 4. etaži, ki smo jo poimenovali SOVICE
in smo eno urico kot velika družina. Tako ime smo zbrali zato, ker vsi radi beremo knjige.
Vedno preberemo kakšen zanimiv odlomek in po navadi razvijemo pogovor na to temo.
Tako smo se pogovarjali tudi o okraševanju za božič, kako je to potekalo včasih.
Večina stanovalcev je povedala, da se praznovanje adventnega časa zdaj zelo razlikuje od
tega, kar pomnijo sami. Včasih so se postavljale samo jaslice, okraševanje smrekic je
prišlo pozneje. Drevešček so šli iskat v gozd, ga posekali in prines li domov. Tudi okraski
so se zelo razlikovali od današnjih. Takrat so krasili drevce z okraski, ki so jih izdelali
sami in to iz kartona in papirja. Obesili pa so tudi kakšno suho hruško, jabolčne krhlje,
kakšen oreh ali celo bombonček. Večji poudarek je bil na jaslicah izdelanih doma.
Izdelovali so jih iz lesa ali se je v trgovini kupilo nekakšen kalup z podobicami, notri so
vlivali glino in iz tega so nastale jas lice. Tudi mah so nabrali že prej, da se je do božiča
lepo posušil.
Po navadi so tisti večer tudi pekli potico ali šarkelj in skuhali bolj fino večerjo, seveda
tisti, ki so si to lahko privoščili. Ob tem so peli božične pesmi.
25. decembra je bila vsa družina zbrana doma, se pogovarjali o Jezusovem rojstvu in
prepevali.
26. decembra, na sv. Štefana, pa je bil dan za obiske in moški so po navadi zavili tudi v
Stran 24
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
Gostilne. Ob vsem povedanem, me je nehote spomnilo na današnje čase in sprejemanje
božiča. Sedaj otroci pričakujejo Miklavža, Dedka mraza in Božička v upanju na čim več
daril. Pravi pomen praznika pa je zbledel.
Zato so tile spomini na praznovanja naših babic in dedkov neprecenljive vrednosti, da nas
spomnijo na prave vrednote družine.
Besedilo: Vanja Žigon
VEVERIČJA SLAŠČIČARNA
Učenci dramskega krožka iz OŠ Idrija so nam zaigrali igrico – VEVERIČJ A
SLAČIČARNA. Veverici sta pekli veliko raznovrstnega peciva, medene piškote, mehke
pogače, sladke kolače. Gozdni prebivalci zajec, lisica, jelen, ptičice, miška so prišli kupit
sladke dobrote. Plačali so z lešniki. Medved pa je pojedel vse piškote, pa še plačal ni nič.
Žalostni veverici sta odšli po nasvet k modri sovi. Specita piškote z dodanimi kislimi
malinami in drobnimi kamenčki. Če medved ne bo hotel plačati piškotov z lešniki, mu v
vrečico pripravita tako spečene piškote. Medved se je poboljšal in nabral lešnikov ter si
kupil mehke pogače. Zbudil se je še gozdni palček. Vse gozdne živali so nam zapele
pesmico z naslovom Enkrat, enkrat je bil en majhen škrat.
Besedilo: Ogrič Darja
Foto: Goran Kacin
20 LETNICA DELOVANJA SKUPIN STARIH ZA
SAMOPOMOČ
V idrijskem domu upokojencev smo 17. decembra praznovali 20. letnico delovanja skupin
starih za samopomoč v idrijski občini. Obletnico smo združili z koncertom Klape
Trabasarji.
Skupine za samopomoč vodimo prostovoljke, ki smo povezane v Medgeneracijskem
društvu Korak. Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije pa je krovna
organizacija za programe, skrbi za razvoj in delovanje skupin.
Povejmo si...
Stran 25
V teh letih se je v naših vrstah zamenjalo kar nekaj članov skupin in voditeljic. Trenutno v
domu deluje 8 skupin in ena v zunanjem okolju. Voditeljic nas je 13 in vse smo opravile
izobraževanje za vodenje skupin.
Na srečanjih skupin »obravnavamo« vse mogoče teme, praznujemo, kdaj tudi zapojemo,
izmenjujemo svoje izkušnje, strahove, razmišljanja…skratka imamo se lepo.
Janja Grošelj,
Lokalna koordinatorka skupin starih za samopomoč
NA MAROFU SO DOMA UMETNIKI
Še zadnja slikarska razstava v tem iztekajočem se letu je bila prav posebna, saj so se na
njej s svojimi slikarskimi deli predstavili stanovalci našega doma. Ustvarjali so v različnih
tehnikah ter motivih, v vsako sliko je bilo vloženega veliko truda, rezultat pa so
prečudovite slike na katere so lahko resnično ponosni. Nekateri so se v slikanju preizkusili
prvič, spet drugi so že izkušeni slikarski mački, a vsem je skupno, da so uspeli pripraviti
slikarsko razstavo, ki bo še dolgo krasila jedilnico našega doma. Vsakega avtorja
slikarskega dela smo tudi predstavili in od vsakega izvedeli tudi kako zanimivost
povezano z njegovo sliko. Kot prva se nam je predstavila gospa Marija Bertok, saj je bila
avtorica največ slikarskih del, sledili pa so ji še naslednji stanovalci: Lučka Novak, Štefi
Žonta, Helena Jerina, Silvester Peternelj, Erika Marinič, Katarina Leskovec, Ivan Renko,
Roki Čehić, Marko Pavšič, Matilda Šinkovec, Marija Rupnik, Drena Samardžija ter Čuk
Danica, ki je sestavila veliko sliko iz puzzl. Med razstavo sta se nam pridružili tudi
predstavnici revije Unikat, ki sta vse prisotne razveselili z voščilnicami otrok, ki so jih
sami izdelali ravno za naš dom in so prispela iz vseh koncev Slovenije. V zahvalo smo se
skupaj še slikali, skupinsko fotografijo pa bo objavljena v nas lednji izdaji revije Unikat.
Razstavo pa je obogatila tudi Anja Kerhlanko, ki je prebrala eno od svojih pesmi in z
zadnjo prebrano kitico, ki se je glasila: Imejmo se radi! lepo zaokrožila našo slikarsko
razstavo. Vsi pa ste lepo vabljeni na ogled te res unikatne in posebne razstave.
Stran 26
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
Besedilo: Nina Trček
Foto: Ana Vojska
DAN ZA SPREMEMBE
V soboto, 21. decembra 2013 smo se z nekaterimi stanovalci udeležili tretjega Dneva za
spremembe v Idriji, katerega rdeča nit je bila zopet pomoč ljudem, tokrat zbiranje donacij
za stanovalce iz socialno ogroženih skupin Doma upokojencev Idrija – enota Marof.
Prireditev je potekala na pobudo Slovenske filantropije in organizatorke Dneva za
spremembe v Idriji, Monike Rijavec. Na tržnici je bila pestra ponudba izdelkov, ki so jih
podarili posamezniki ter podjetja, do licitacije osebnih predmetov znanih osebnosti.
Zbiranje sredstev so s svojo prisotnostjo med drugim podprli tudi znani Slovenci in
Slovenke, med njimi stand up komičarka Ana Marija Mitić. Odvijalo se je mnogo
zanimivih aktivnosti ter delavnic, od delavnice aranžiranja z mojstrom floristike Ivom
Uršičem, pevske delavnice s pevkami Ženskega pevskega zbora Spodnja Idrija, do
delavnice socialnih igric. Otroci so posebej za nas v sklopu ustvarjalnih delavnic pripravili
okraske in okrasili novoletno jelko, ki sedaj krasi avlo našega doma.
Kljub deževnemu vremenu in skromnejši udeležbi na dogodku je bilo za sklad zbranih kar
1.730 EUR, za kar se najlepše zahvaljujemo organizatorjem dogodka, vsem donatorjem in
sodelujoč im, obiskovalcem, predanim prostovoljkam in organizatorici Moniki Rijavec.
Besedilo: Urška Podobnik
Foto: Romana Kavčič
Povejmo si...
Stran 27
VSEGA PO MALO...
KAJ JE SREČA
Sreča je vse, kar lepega doživiš
in lepše je, če jo z nekom deliš.
Kdo je tisti, ki si sreče ne želi
splošno v svoji žalosti, bolečini ali razočaranju.
Če po sreči hrepeniš, se zgodi, da jo dobiš
in ta najlepša je, ko jo z nekom deliš.
(Anja Kerhlanko)
SREČA BO MORDA PRIŠLA
Sreča bo morda prišla,
če si bova božič, novo leto
z istimi željami voščila,
v srcu pa toplo čutila.
Srečno želim vsem!
Največ jemu prijatelju pa v srcu želim,
da na samem mu povem
več o sreči, kar moje srce si želi.
(Anja Kerhlanko)
Jaslice, izdelane v domu upokojencev
Idrija, v enoti Marof, so krasile
razstavo v galeriji sv. Barbare
Pridne roke so skozi ves december skrbele za to, da so skupni prostori praznično okrašeni.
Stran 28
LETNIK 5, ŠTEVILKA 18
Delavnica
Jaslice je izdelala ga. Marija Bertok.
Jaslice so bile tudi na letošnji razstavi
jaslic v galeriji sv. Barbare
Povejmo si...
Miklavž
Utrinek iz razstave jas lic
Stran 29
GLASILO IZDAJA:
Dom upokojencev Idrija,
oskrba in varstvo
starostnikov d.o.o.
Arkova 4
5280 Idrija
UREDILA: Ana Vojska
NA SPLETU NAS
NAJDETE NA:
www.duidrija.si
Foto: Ana Vojska
Aranžma: Ema Brelih
Prispevke za naslednjo številko glasila oddajte do konca
marca v delovno terapijo ali po elektronski pošti na:
[email protected]
`