MESE Č NIKZASLOVENCEPOSVETU februar

februar 2013, letnik 62, številka 2
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Domotožje v vse smeri
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Nikodem – doma in po svetu
Katekizem
Prepovedi in meje
Rafaelova družba
Mlada srečevanja
Komentar meseca
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Križanka
2
8
9
10
11
12
13
16
40
43
Prva stran ovitka: foto – Samo Skralovnik
Druga stran ovitka: foto – Tatjana Splichal
Tretja stran ovitka: Višarski dnevi mladih – božič 2012
Četrta stran ovitka: foto – Oton Naglost
Zadnji dve leti se neredko sliši misel, da
veliko rojakov zapušča Slovenijo. Večinoma iz ekonomskih razlogov. Zdi
se, da nekaterim domovina ne pomeni več veliko in jim je precej vseeno, kje
na planetu iščejo svojo srečo. Različne pregrade od jezikovnih prek komunikacijskih do mobilnih so danes veliko manjše kot nekoč in zato v odhodu ni nič
več tako tragičnega, usodnega in dokončnega, kot je bilo to še pred par desetletji. Zato so tudi razlogi, zaradi katerih odrinejo na pot, manj radikalni. Včasih
so bile to zares velike stiske, bodisi iz gmotnih bodisi iz političnih razlogov, danes pa gre za precej bolj drobno tehtanje, kje se bom lažje uveljavil ali kje bo
nekoliko večji zaslužek. Seveda ne gre vsepovprek posploševati, a splošna podoba je vendarle ta.
Med minulimi božičnimi prazniki smo si lahko ogledali film Jožeta Možine o
življenju domačinov in slovenskih misijonarjev na Madagaskarju. Vedno znova preseneti, kako ni nobenega pravila, da bi bili revnejši ljudje bolj nesrečni.
Ravno nasprotno je čutiti. Veliko veselje preveva te preproste ljudi, tudi če po
naših kriterijih nimajo ničesar. Njihova zgodba se je tako lepo skladala s sporočilom božičnih praznikov, ki so tudi veseli, čeprav se pravzaprav spominjamo, človeško gledano, težkih reči: naporna pot v visoki nosečnosti, odrinjenost,
rojevanje v hlevu in kmalu potem beg svete družine v tujino.
Že pred temi dogodki in vse do danes je v človeku očitno nekaj, kar ga vedno
znova žene, da se poda na pot. Ali pa se tu in tam prebudi vsaj misel na to. Če
smo čisto iskreni, se dandanašnji tudi največjim domoljubom kdaj stoži po tujini. Vendar ne zaradi slabih gmotnih razmer, pač pa zaradi čudnega političnega položaja, v katerem se je zadnji čas znašla Slovenija. Vedno bolj so glasni
tisti Herodove sorte, ki hočejo nazaj nekdanje čase. Čase, zaradi katerih je na
tisoče ljudi odšlo v tujino ali pa so bili celo pomorjeni. Vi, ki živite v ustaljenih demokracijah, si gotovo ne predstavljate, da bi se ljudje zbirali na ulicah s
kljukastimi križi in transparenti naganjali drugače misleče v Auschwitz. Ali v
tujini klevetali domovino, da je doma tiranija, kadar je vlada sestavljena pretežno iz izvorno demokratičnih strank.
Tako ni čudno, da človeku pride na misel, da bi se umaknil kam drugam. Vendar nas ta ali oni križ čaka, kjer koli na zemeljski obli smo. Obenem pa tudi
znamenja upanja. V postu, ki je pred vrati, smo še posebej poklicani k upanju.
To ne bo prazno, če se oklenemo dobrega in napravimo kaj za svoje bližnje,
obenem pa tudi za svojo ožjo in najširšo slovensko skupnost.
Lenart Rihar
POGOVOR
Nikodem – doma
in po svetu
Pogovor z izseljenskim duhovnikom
Stanislavom Gajškom
Stanko, kaj je to Boč?
Kaj je to zdaj le za poskušino?
Ne, se že snema.
Boč je naša gora tam na Štajerskem. Nekateri jo imenujejo
Štajerski Triglav, čeprav nima treh glav ali treh vrhov, ampak jo morda tako imenujejo zaradi tega, ker je z nje, če je
čisto ozračje, lep razgled, posebej proti severovzhodu. Baje
da seže pogled do Blatnega jezera.
In kaj je pod Bočem?
Pod Bočem pa je najlepši kraj v Sloveniji, to je Zgornja Kostrivnica, ki je moja domača župnija, kjer sem bil rojen, krščen in sem tam preživljal svoje otroštvo.
Povej nam o mami in atu.
Mama je bila doma s Sladke gore, zato je ta kraj moja druga ljubezen, lepa župnija z baročno cerkvijo. Rojena je bila
v Novi vasi in se je pisala Milka Novak. Po rodu je izhajala
s Ponikve in naj bi bilo celo po njeni strani neko daljno sorodstvo s Slomškovo rodovino. Je pa to tako daljnje sorodstvo, da nam ni ostalo nič od Slomškove svetosti.
In ata?
Ata pa je doma iz Kostrivnice iz vasi Podturn, po domače
se reče pri Vovkovih. Oče je izgubil očeta na soški fronti. Ni
padel, ampak je umrl od epidemije španske gripe. Tako je
moral oče že pri dvanajstih letih prevzeti kmetijo, zato je bil
z vsem srcem in dušo navezan na to zemljo, ki jo je pridno
obdeloval. Bil je tudi vozar, furman smo rekli. Imel je konje in je prevažal apno, ki so ga tu pod Bočem do nedavnega žgali. S tem je prislužil nekaj denarja, ker je kmetija nudila v povojnih letih bolj skop dohodek, pa še velik del tega
je pobrala davkarija.
Ust pa je bilo doma veliko, kajne?
Da, doma nas je bilo sedem otrok, pet fantov in dve dekleti.
Jaz sem bil predzadnji, tako kot je bil predzadnji egiptovski
Jožef, ki so ga bratje prodali, in je moral iti po svetu. Tako
sem tudi jaz že zgodaj zapustil dom, ko sem odhajal v šole.
2
Šolske klopi si drgnil najprej doma?
Doma v Kostrivnici sem dokončal štiri razrede osnovne
šole, nadaljeval sem v Šmarju pri Jelšah nižjo gimnazijo in
nato višjo gimnazijo v Zadru, kjer sem maturiral na nadškofijski klasični gimnaziji.
Sledilo je bogoslovje.
Najprej sem šel v ‚noviciat‘, smo rekli tedaj - k vojakom.
Bil sem v kazenskem bataljonu oz. v kazenski enoti v južni Srbiji, kjer so bili zbrani v postroju - kot smo tam rekli
- popovi in lopovi. Tako je bil zame eden najlepših božičev
takrat, ker sem smel oditi iz vojašnice tik pred tem praznikom. Prišel sem domov in sem ostal nekaj tednov doma.
Potem sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani v poletni semester februarja 1964.
Po študiju je sledilo posvečenje in kaplansko mesto.
Kakšen je bil tisti čas?
Po posvečenju v Celju leta 1967 je bila tedaj navada, da so
novomašniki opravljali najprej tako imenovano semeniško
leto. Bili so semeniški duhovniki, ki so še študirali, obenem
pa so imeli že imenovanja za pomočnika na župniji. Mene pa je škof takoj postavil za rednega kaplana v Šmarju
pri Jelšah, komaj 8 km od doma. Tam sem ostal pet let. Zame je bilo to bogato izkustvo. To so bila leta, ko so nastajale po župnijah mladinske veroučne skupine. Pod vodstvom
našega kateheta prof. dr. Dermote smo se pripravljali za to
delo, ki je bilo tisti čas izredno rodovitno. Tedaj je bil res izjemno razgiban čas med mladimi. Imeli smo močno študentsko skupino, iz katere je zraslo kar nekaj aktivnih lju-
POGOVOR
di, ki so počasi dobivali ugled v javnosti, prosveti, kulturi in
drugih vplivnih mestih, tudi med župani.
Mladi so bili torej lačni duhovnosti?
To je takrat gotovo bilo. Zanimivo je bilo tudi to, da so vrstniki mladih katoličanov, ki so izhajali iz liberalnih krogov, celo iz partijskih družin, kar spontano iskali to družbo,
kjer se je dogajalo nekaj živega. Nekateri so imeli zaradi tega doma težave ali pa so jih imeli njihovi starši na svojem
delovnem mestu, ker so zahajali med mladino v krogih, ki
so bili povezani s Cerkvijo.
Kaj je vabilo mladino v mladinske skupine?
Mlade je v te kroge vabil odprt dialog med iskanjem vrednot in odgovori evangelija. Tega niso dobili nikjer drugje.
To je bil eden glavnih razlogov. Ne le duhovnost in vernost, ampak splošno vzdušje in kulturni nivo teh skupin je
bil privlačen, je zanimal mlade. Ni bila še pozabljena živahna kulturna dejavnost in prosveta iz časa pred vojno. To se
je pogrešalo, tako da so tudi iz krogov teh veroučnih skupin spontano nastajale take skupine, ko so samostojno organizirale dramsko ali kakšno drugo dejavnost. Vsega tega
je manjkalo takrat v mestih in na podeželju. Sem in tja je
bil kakšen zbor, večinoma pa je to obstajalo le na župnijah.
To vzdušje je bilo takrat mladim duhovnikom velik in
zanimiv izziv.
Takrat dela res ni bilo treba iskati, ponujalo se je duhovniku
na vsakem koraku. Ponujalo se je samo po teh ljudeh, ki so
iskali duhovnika in skupine ob njem. To je pred nas postavljalo naloge, s katerimi se je bilo treba spoprijeti.
Duhovnik ne zna vsega, ampak začuti, kaj ljudje potrebujejo?
Tudi sami mladi so iskali skupaj z duhovnikom načine dela. To so bili velikokrat nadarjeni ljudje, s katerimi se je dalo tudi sijajno delati. Ostalo mi je v spominu prav iz mojih
kaplanskih let, koliko je bilo takih, lahko rečem Nikodemovih večerov in noči, ko so posamezni študentje ali pa dva ali
trije prihajali k meni, se pogovarjali, spraševali, postavljali svoje poglede pozno v noč. Mnogokrat sem bil naslednji
dan izmučen in zaspan, ampak to so bili ljudje iskalci, ki so
potrebovali veliko mero pozornosti, potrebovali so veliko
več, kot jim je takrat nudila prosveta in šola in družba nasploh, ki je bila za te ljudi prazna. Potrebovali so nekaj globljega, kar je bilo na razpolago v družbi.
In kaj je bilo na razpolago?
V mojem času je bil za mladino le disko enkrat na teden.
Pa še ta je bil nekaj vsiljenega. Mladi so vedeli, da je bil postavljen zanje iz razlogov, ki jih niso zanimali. Marsikje disko niti ni prav zaživel ali se je hitro izpel. Vsi mladi se tam
niso počutili dobro. Bil je od drugod prinesena stvar, ni izhajalo iz njih.
Torej je mladina sama odklonila, da bi kdo manipuliral
z njimi?
To ni bilo njihovo, ni bilo to, kar so iskali in potrebovali. Bil
je tujek, ki jih je le malo pritegnil. Mladi imajo radi glasbo,
imajo radi zabavo, vendar je bila to še mladina, ki je zrasla iz zdravega kmečkega okolja, ki je imelo še jasne pojme o vrednotah in jih je znalo tudi postaviti v življenje. Tudi mladi so iskali skupnost, kjer so pojmi jasni, vrednote
nekaj trdnega.
Kaplanska leta so minila. Kam je vodila pot naprej?
Potem sem bil dve leti župnijski upravitelj na Črešnjevcu
pri Slovenski Bistrici. Po dveh letih je bilo še dovolj zgodaj, da nisem tam pognal globljih korenin. Ko me je na nekem srečanju nagovoril škof Maksimilijan Držečnik, če bi
bil pripravljen iti na delo v tujino - takrat so iskali duhovnike za Chicago, za Švedsko in za Mannheim - sem menil,
da bi mi najbolj ustrezal Mannheim, če bi že šel v pastoralno službo med izseljence. Malo sem poznal nemščino, druga dva jezika pa sta mi bila tuja. Škofu sem rekel, da sem
pripravljen iti, da se mi zdi to poslanstvo zanimivo in mi
je potem napisal dekret za Mannheim. Odšel naj bi kmalu,
vendar je urejanje papirjev trajalo kar tri mesece. Tako sem
izgubil odmerjeni čas za tečaj nemščine na Goethe Institutu v Freiburgu, tako da sem potem ostal glede jezika kar
samouk. Takoj sem 1. septembra odšel v Nemčijo in začel
delati na slovenski župniji. Odšla sva skupaj z Vilijem Stegujem, ki je odšel v Ingolstadt, jaz pa v Mannheim.
Za to delo te je torej nagovoril škof Držečnik?
Že v kaplanskih letih pa tudi ko sem bil župnik na Črešnjevcu, sem pogosto srečeval ljudi, ki so prihajali za praznike domov. V pogovorih z njimi sem se seznanil z organiziranim pastoralnim delom zanje, ko so pripovedovali,
kako se družijo med seboj na tujem. Pripovedovali so o
svojih duhovnikih in mi je postajalo zanimivo, vsekakor mi
delo izseljenskega duhovnika ni bilo povsem tuje. Zanimalo me je in najbrž je ob tem, ne da bi se prav zavedal, začelo tleti v meni to poslanstvo in pogovor z Držečnikom je bil
3
POGOVOR
rojaka, ki je razlagal, da je duhovnik kakor kokoš, ki zjutraj
znese jajce, potem pa kokodaka cel dan o tem.
Dela je na izseljenski fari veliko.
gotovo tisti zadnji nagib, odločilni razlog, da sem se podal
na to delo med Slovence v tujini.
Posebne priprave na to delo torej ni bilo?
No, bilo je kratko, nekajurno srečanje z dr. Janezom Zdešarjem, ki je bil takrat delegat za slovensko dušno pastirstvo v
Nemčiji. Predstavil mi je razmere, mi dal nekaj nasvetov in
pojasnil naloge. Žal je procedura s papirji trajala tako dolgo, da ni bila možna bolj izčrpna priprava. Moj predhodnik Jože Cimerman je že nestrpno čakal na moj prihod,
ker je moral oditi v Slovenijo. Samo kratek čas sva bila skupaj, vendar dovolj, da me je vpeljal v konkretne naloge na
fari. Bilo je tako, kot je dejal Adolf Kolping: Življenje ti pokaže, kaj je tvoja naloga. Z menoj je bilo tako. V pastorali je
vedno tako. Teorije smo se nabrali na fakulteti, izkušnje in
korekture našega znanja je prinašalo življenje in delo. Tega
sem se naučil že kot kaplan in župnijski upravitelj. Življenje tukaj pa je pokazalo, kaj so naloge in dela je bilo dovolj.
Ostalo pa mi je v spominu, kako mi je Janez Zdešar nakazal pot: Če boš hotel delati, je tukaj dela čez glavo, lahko pa
boš tudi lenaril, če ne boš hotel videti dela. To mi je bilo vedno pred očmi in mi je še danes. Tako je v vsakem poklicu,
ki je tako samostojen, kot je duhovniško poslanstvo. Če si
pa s srcem pri stvari in z ljudmi, potem je dela dovolj in nikoli ne opraviš vsega. Bolj za šalo sem vzel mnenje kašnega
4
V Mannheimu si prišel na župnijo, kjer je bilo pastoralno delo že utečeno?
Pred menoj sta delovala tu dva duhovnika. Še pred njima
je na ta konec Nemčije prihajal Franc Felc. Slovenska misija pa je bila ustanovljena s prihodom dr. Frančka Prijatelja,
ki je bil tu pet let in se je smrtno ponesrečil na cesti. Naslednjih pet let je vodil župnijo Jože Cimerman. Tako je bilo delo vpeljano, vendar je še vedno bil začetek, saj so tista
leta mnogi šele prihajali. Tako sem še dolgo odkrival ljudi,
iskal naslove, vabil v skupnost. Hodil sem po nekaterih mestih od bloka do bloka, prebiral imena na vhodih hiš in si
zapisoval priimke, ki so zveneli slovensko. Prvo leto sem v
Schwarzwaldu nabral veliko naslovov, odkril številne rojake in mnogi so se z veseljem odzvali. Prevozil sem tisto leto 75 tisoč kilometrov pri zbiranju teh podatkov. Delo se je
dobro uteklo in smo tam kmalu ustanovili zelo živo skupnost, kamor sem zelo rad prihajal. Bili so aktivni, hvaležni, in so še danes povezani med seboj. Ta skupnost je bila najbolj odmaknjena od večjih središč in od župnijskega
sedeža v Mannheimu. Župnija je bila velika in je obsegala
tri škofije Freiburg, Speyer in Trier. Glavna središča, kjer so
bile slovenske maše: Mannheim, Freiburg, Offenburg, Rastatt, Buchen, Speyer. Iz Fridrichshafna so prihajali verniki v Mannheim. V škofiji Trier je bila močna skupina Slovencev v Lebachu, kjer so bile naseljene predvsem družine
nemških vojaških invalidov. Ti so bili doma po vojni drugorazredni in opeharjeni za invalidnino. Bili so brez materialnih sredstev, zato so iskali prvo možnost, da so prišli v
Nemčijo, kjer so dobivali dobre invalidnine in pokojnine. V
Lebachu je bila takrat ena večjih naših skupnosti.
V Mannheimu si bil kar dolgo?
15 let oziroma kakšen mesec ali dva manj. Prišel sem 1.
septembra 1972 in 1. julija 1990 sem odšel v Ingolstadt. Leto prej je nenadoma umrl Vili Stegu. V pogovorih s takratnim narodnim ravnateljem škofom Metodom Pirihom in
delegatom Janezom Zdešarjem sem pristal na to, da se preselim in prevzamem župnijo v Ingolstadtu. Malo sem se
že izpel v Mannheimu in mi je bila sprememba tudi osebno dobrodošla. Tako sem prevzel to slovensko skupnost in
od tedaj je preteklo tudi že kar lepo število let. Vsaka skupnost ima nekaj svojega originalnega, meni je bila župnija zanimiva, dela veliko. Tu sta organizirano versko življenje Slovencev zastavila najprej g. Zdešar, ki je prihajal sem
POGOVOR
iz Münchna, zbiral ljudi v raznih krajih k maši in srečanjem. Potem je prišel iz Slovenije Feliks Grm, ko se je tu
ustanovila župnija, uradno 1970. Leta 75 je prišel, kot sem
že omenil, Vili Stegu. Delal je tu 14 let in se krepko zapisal
v srca naši faranov.
Njegova nenadna smrt je vse zelo pretresla.
Res je bila njegova smrt nepričakovana. Nekaj mesecev so
ga nadomeščali razni duhovniki, potem pa je prišel Janez
Mlakar, misijonar, ki je imel takrat sobotno leto. Lepo je vodil župnijo, se dobro vživel v to delo. Ljudje so ga imeli radi.
Potem je moral nazaj v Afriko na svojo misijonsko postajo.
Ko so iskali zamenjavo, je kocka padla na mene.
V Ingolstadtu si že preko dvajset let.
Tako je, 1. julija je minilo 20 let od mojega prihoda. To je bil
lep čas, hitro je minilo, kar pomeni, da so bila to zelo izpolnjena leta. Slovenska župnija v Ingolstadtu obsega področje treh škofij, najprej revna stara škofija Eichstett, Bamberg in Regensburg. Na področju je bilo sedem slovenskih
postojank ali skupnosti, ki se zbirajo redno k maši in praznovanjem, s tem da imamo v Ingolstadtu mašo vsako nedeljo pa tudi razne slovesnosti, v Nürnbergu dvakrat mesečno, v drugih krajih pa enkrat na mesec. Pred letom in
pol pa smo ukinili eno skupnost, ki se je zmanjšala, ker so
ljudje odšli v Slovenijo. Verniki so sami uvideli, da za tako malo ljudi ni več smiselno imeti redne maše. Ostala pa
je vez preko mesečnega farnega pisma Med nami povedano, ki ga pošiljam na vse znane naslove. Če je kakšna posebna stvar, pa se slišimo po telefonu ali pa koga tudi obiščem, ko je potrebno.
Osemintrideset let si izseljenski duhovnik. Kakšne so
tvoje izkušnje in spoznanja ter ocene tega dela?
Več kot polovico svojega življenja sem že v tujini. Najprej bi
rad poudaril, da je bilo to delo v Nemčiji, po Evropi in mislim, da tudi po drugih kontinentih, zelo dobro organizirano. Za to se moramo gotovo zahvaliti našim narodnim ravnateljem pa tudi duhovnikom, ki so bili najprej na tem delu
in so se izredno dobro povezali med seboj in zelo načrtno postavljali postojanke, središča pastoralnega dela. Dvakrat na leto se redno sestajamo na duhovniških pastoralnih
konferencah, kjer se pogovarjamo o našem delu, presojamo
razvoj slovenskega izseljenstva, izmenjujemo izkušnje, načrtujemo delo in medsebojno pomoč. Med seboj se bogatimo in opozarjamo na nove izzive. Vedno znova odkrivamo,
kako so te izmenjave in spodbude potrebne vsakemu iz-
med nas. Krajevne Cerkve po vseh državah, kjer delujemo,
so razpoznale vlogo narodnih misij, posebej tam, kjer je bilo to delo načrtno in zavzeto opravljeno. Sprevideli so, da je
to delo obogatitev njihove Cerkve in verskega življenja pri
njih samih. Sprva je prevladovalo mišljenje, da se bodo te
misije v kratkem času same razšle, pa ni bilo tako. Začeli
so nas jemati resno in priznavati, da je vloga misij pozitiven
dejavnik in spodbuda verskemu življenju na krajevni ravni. Tako so nekdanji preroki kmalu utihnili, začel se je proces vključevanja, priznavanja in sodelovanja. Danes resno
načrtujejo vključenost te pastorale v redno delo oznanjevanja in verskega življenja. Tako sklepam, da tudi naš čas
vsega tega življenja ne bo na hitro zabrisal. Ljudje ne bodo
kar samodejno priznali, da ne želijo več slovenske maše in
Župnijska pisarna je v stanovanju.
5
POGOVOR
Gostoljubje do zadnje kaplje
verskega življenja v kulturnem ozračju narodnega praznovanja. Mislim, da bo v prihodnosti dela še vedno dovolj. Se
bo pa spremenilo, kakor se bodo spreminjali ljudje. Dobiva
morda malo drugačno obliko, kot ga je imelo nekoč, vendar
je potrebno in bo še potrebno. Kar je živega, noče umreti.
Prihajajo nove generacije. Druga generacija je posebej občutljiva in tudi ogrožena. V tej generaciji se lomijo kopja
kulturne in duhovne identitete. Iskanje lastne podobe je
izrazito prisotno. Treba mu je prisluhniti. Ti ljudje se čutijo Slovence, čeprav tega ne bodo takoj izrazili s temi besedami. Tudi kadar jim primanjkuje jezikovnega znanja,
to še ni odpad. Jezik ni edini in morda niti ne najmočnejši dejavnik pripadnosti, ampak kultura, način mišljenja in
razmišljanja, odnos do sveta in ljudi. Navade se da naučiti, sprejeti nove, kultura in duhovna struktura človeka pa se
ne menja v eni generaciji. Narodna in verska posebnost se
je oblikovala stoletja in je ni mogoče sleči v eni generaciji niti v tujem okolju. To se tako hitro ne predela oziroma
ne pozabi. To posebnost nujno nosi druga, tretja generacija in je vedno navzoča možnost, da se zbudi, poživi, na novo sprejme in zaživi.
Včasih opazujemo, da ljudje uživajo v nečem, kar po
jeziku sploh ne razumejo v polnosti. Vzemimo pesem
ali pa vzdušje v skupnosti, ki se sreča v narodnem duhu.
Tu bi posebej poudaril, kar nam večkrat povedo tudi predstavniki nemške Cerkve. Pri vas se učimo tega, kar smo
6
pri nas že dolgo zanemarili. Vaše maše se ne končajo v cerkvi
ali po kratkem postanku pred
cerkvijo. Nadaljujejo se v srečanju, v nekem prijateljskem
druženju. Nekoč so temu rekli agape, medsebojna podaritev darov, ki smo jih prinesli
drug drugemu, tako kot smo bili v cerkvi deležni darov, ki nam
jih je Bog pripravil. So ljudje,
ki zaradi tega prevozijo desetine kilometrov, celo preko sto
v eno smer, da bi se mogli udeležiti tega. Ti verniki čutijo, da
jim je s to mašo dano še nekaj,
kar je vredno tega napora. Tega
so žejni in lačni, kot vsakdanjega kruha. To nam manjka, pravijo predstavniki domačih župnij in škofij, to druženje, ta
bratski shod.
Doživeti božje darove in tudi darove sočloveka.
Tako je. Ljudje potrebujejo tak pogovor, kjer te začutijo
drugače kakor ob običajni vsakdanji izmenjavi besed.
Pomanjkanje duhovnikov tudi med nami že opazno otežuje organiziranost pastoralnega dela med izseljenci.
Kakšne perspektive vidiš ti?
Meni je nekako pomembno, kar s tem v zvezi rad poudarja koordinator slovenske duhovne oskrbe v Nemčiji. Kjer
duhovnik odide ali ga škof pokliče domov, se ne bo popolnoma ustavila duhovna oskrba ljudi. Poskušali bomo prilagoditi naloge, da bo omogočena redna vez z narodnim
dušnim pastirjem, čeprav ne več v tisti intenzivnosti, kot
je potekala do sedaj. Prepričan sem, da to niso le lepe besede, ampak je izraz solidarnosti, ki jo je bilo mogoče čutiti vedno, odkar sem tukaj. Verniki so bili vedno hvaležni za
duhovniško delo in bodo še naprej. Duhovniki pa so že do
sedaj vedno radi pomagali drug drugemu in ta duh solidarnosti ne mine kar čez noč. Pripravljenost iti k ljudem je bila
vedno živa in taka ostaja.
Vrniva se nazaj na Boč. Srečanja izseljencev v domovini
in z domovino dobivajo privlačnost in navdušujejo tudi
ljudi v Sloveniji. Je to znamenje nove zavesti slovenskega duhovnega prostora?
POGOVOR
Tu bi se rad vrnil s spominom daleč nazaj, v tista moja prva
leta. Že tedaj smo se spontano, na hitro domenili z ljudmi,
ki so bili poleti v domovini, za srečanje. Imeli smo mašo in
bili nekaj časa skupaj. Več izseljenskih duhovnikov je načrtno pripravljalo ta druženja v domovini. Zbrali so se verniki izseljenske župnije v romarskem središču in ostali nekaj
časa skupaj. Že tedaj so se pridružili njihovi sorodniki, sosedje, prijatelji, potem pa še drugi ljudje.
Pohod na Boč, letos že deseti, je nastal na ta način. Zrasel je
iz nekega pogovora in izražene želje, da bi prišli skupaj tudi doma. Za božič so bili seveda vsi doma, med svojimi. Po
božiču pa je bilo nekaj dni, ko smo načrtovali, kod se snidemo. Odločili smo se za pohod na goro, na Boč. Na poti imamo dovolj časa zase in za drugega, so urice hoje, ki same po
sebi nudijo tišino, pogovor v skupini ali posamezno, kratek
oddih nudi priložnost za pesem. Tako postane pot duhovna, romarska. Vzeli smo si dovolj časa za vzpon do kostrivniške podružnice sv. Miklavža na vrhu. Skupina udeležencev je iz leta v leto naraščala. Večina je šla peš, razen tistih,
ki so težje hodili. Bilo je res nekaj, kar je zelo povezalo ljudi,
in to se je poznalo tudi kasneje v župnijski skupnosti. Nagovorilo pa je tudi domačine, ki so se pridružili, in tako so
se spletala nova poznanstva in prijateljstva. Pokazala se je
tudi lepa slovenska gostoljubnost, saj so nam domačini pripravili na vrhu po maši zakusko z dobrotami iz kmečke domače kuhinje. Slastne reči. Maša je bila tam vedno globoko doživetje, bogat duhovni dogodek za vse, nepozabno za
mnoge. Tudi mene je obogatilo srečanje s povsem neznani-
mi ljudmi, s katerimi so se napletli duhovni pogovori in izmenjava zanimivih misli, ki razodenejo plemenitost sogovornika. Bogat dogodek, kjer si videl, da ne vodi ljudi samo
za nek zunanji motiv, ampak globlji nagibi srca in duha.
Ljudje so se podarili drug drugemu in tako obogatili posameznike in skupino.
In narava primakne tudi svojo govorico, kajne?
Narava in pa maša, ki je vedno višek dneva in srečanja. Nekoč se mi je utrnila misel, ki sem jo izrekel tudi ljudem: Nekaj uric smo bili skupaj na poti v Emavs, sedaj pa se nam
je pridružil še Gospod, ki z nami tu deli in nam lomi kruh
ljubezni. Obdarjeni smo. To je res trenutek, ko začutimo vse
bogastvo srečanja med seboj in z Bogom. In taki se vračamo nazaj v dolino. Mnogi si že ob spustu obljubijo snidenje naslednje leto.
Stanko, tvoji verniki te poznajo kot veselega človeka.
Povej en svoj vic bralcem Naše luči.
(Smeh.) Vica se ne da izsiliti, mora priti spontano. Dober
vic nastane glede na neko situacijo, na nek konkretni dogodek. Slišali ga boste, ko se bomo srečali.
Potem pa naj bralce spomnim, da si lani obhajal lep
osebni praznik, 70-letnico življenja. V imenu bralcev
naše revije ti ob tej priložnosti želim vse dobro in božje
varstvo.
Hvala.
Pogovor vodil jp
Düsseldorf - Goriška brda
V Düsseldorfu je triinštirideset let živela Elvira Markočič, zdaj pa
že tri leta živi v Šmartnem v Goriških brdih. Zanjo smo izvedeli na
televiziji, ko je bila reportaža o njenih jaslicah. Ko se je vrnila v rodna Brda, je prišla na idejo, da po zgledu iz Nemčije naredi za pastirčke in druge jaslične figure obleke v stilu, kot so se nekdaj oblačili v Goriških brdih. Pastirci so zahtevali tudi kiparsko spretnost,
za ženske figure je uporabila kar stare lutke - punčke, ki so jih nekoč deklicam kupovali v Italiji. Ljudje so jih toliko nanesli, da jih
je ostalo za veliko košaro. Te bodo razdelili invalidnim in bolnim
otrokom v bližnji otroški bolnišnici. Tudi prostovoljne prispevke
namenja tej bolnišnici. Dodali smo jim še miniaturne lutke in druge igrače, ki so jih Miklavžu za uboge otroke izročili slovenski otroci v Luksemburgu.
Janez Modic iz Mannheima
7
KATEKIZEM
Molitev
POT MOLITVE
Na duhoven način, s svojimi
molitvami, dosežemo celotno božje
stvarstvo: od najbolj oddaljenih
planetov do morskih globin.
Dosežemo osamljeno samostansko
kapelo in zapuščeno cerkev,
kliniko za splave v enem mestu
in zaporniško celico v drugem ....
Dosežemo nebo in peklenska vrata.
Povezani smo z
vsakim delom
stvarstva. Z vsakim
ustvarjenim
bitjem in za vsako
ustvarjeno bitje
molimo, da bi bili
rešeni in posvečeni
vsi, za katere je
Božji Sin prelil
svojo kri.
Mati Terezija,
redovnica
Na Boga se je
treba spomniti bolj
pogosto, kakor pa
dihamo.
Gregor Nacijanški
Zato vas vabim: vsak dan iščite
Gospoda, ki noče ničesar drugega
kakor to, da ste zares srečni.
Benedikt XVI., nizozemski mladini
8
499. Kdaj naj molimo?
Od najzgodnejših časov se je uveljavila in ohranila redna dnevna
molitev zjutraj, pri obedih in zvečer. Kdor ne moli redno, kmalu sploh
ne moli več.
Kdor pravi, da ljubi človeka, pa mu nikoli ne da znamenja svoje ljubezni,
ga ne ljubi zares. Podobno je z ljubeznijo do Boga. Kdor ga v resnici spoštuje
in išče, mu bo vedno znova in pogosto z vidnimi znamenji izražal svoje
hrepenenje po njegovi bližini in prijateljstvu. Ko zjutraj vstanemo, v jutranji
molitvi podarimo dan Bogu, da bi izprosili njegov blagoslov in njegovo
pomoč v vseh nalogah, srečanjih z
ljudmi in tudi vseh zadregah. Preko
dneva se mu zahvaljujemo predvsem
pri obedih. Ob koncu dneva spet vse
položimo predenj in v njegove roke,
prosimo za odpuščanje in za notranji
mir v sebi in tudi za druge. Tako
je dan izpolnjen, poln življenjskh
znamenj, ki so sprejeta tudi pri Bogu.
500. Ali obstajajo različni načini
molitve?
Da, obstaja ustna molitev,
premišljevalna molitev in notranja
molitev. Vsi trije načini molitve
pa predpostavljajo zbranost srca
in duha.
501. Kaj je ustna molitev?
V prvi vrsti je molitev
povzdigovanje srca k Bogu. Vendar
je tudi Jazus učil učence moliti z
besedami, ko so ga vprašali, kako
naj molijo. Naučil jih je očenaš. To molitev imenujemo popolna ustna
molitev, ki je med nami kot oporoka našega Odrešenika in najboljši
način, kako naj se obračamo z besedami k Bogu.
Molitev niso samo pobožne misli. Kar nam leži na srcu, naj tudi izrečemo
pred Bogom in prinesemo pred njega kot svojo prošnjo, tožbo, hvalo in
zahvalo. Pogosto nas prav molitev uveljavljenih ustnih molitev privede do
stanja in razpoloženja, ko začnemo Bogu izročati molitve iz vsebine našega
življenja in nas vodijo k svobodni notranji molitvi.
MLADINSKA STRAN
Prepovedi in meje
Draga Petra!
Če Cerkev postavlja prepovedi na področju spolnosti v skrbi za človekovo dobro - zakaj so te prepovedi sankcionirane s peklom v večnosti? – Ali ti Cerkvi verjameš?
Martin
Dragi Martin! Bog ne postavlja človeku meja zato, da bi se
sam v tem zabaval, temveč ker dejansko služijo človeku v
dobro. Pri dejanjih, ki jih Cerkev označi za greh, sta vedno
neločljivo povezani dve razsežnosti - odvrnitev od Boga in
negativne posledice za človeka. Človek je ustvarjen za Boga. Če se od njega odvrnem ali ga zapustim, je posledica ločenost od njega in ta ločenost se tako ali drugače izrazi v
človekovem trpljenju.
Če je na primer pijančevanje označeno kot greh, je to zato,
ker najprej iščem rešitev brez Boga ali sem mu nehal zaupati, obenem so posledice neprijetne - za pivca samega in
za ljudi okrog njega. Če je natolcevanje greh, je zato, ker
nas neresnica oddalji in poruši nekaj v medosebnih odnosih ... Enako velja pri neurejeni spolnosti. Kakršenkoli je že
povod, pomeni, da sem se najprej oddaljil od Boga; posledice, ki sledijo, so prav tako neprijetne. Za občutke krivde
ni kriva Cerkev, ki govori o mejah, temveč meje, ki obstajajo že same po sebi zaradi narave dejanja. Kar zadeva kazen,
lahko rečemo tudi tole: ne Cerkev ne Bog se ob smrti za nekoga ne odloča, ali naj gre v pekel ali nebesa. Človek sam čuti,
da je njegovo stanje nezdružljivo z božjo dobroto in svetostjo.
Takrat ima dve možnosti. Lahko sprejme odrešenje, ki mu
ga ponuja Kristus, lahko pa se
obrne od njega proč. Za nekoga, ki je nepremišljeno živel v
grehu in se je nanj ‹navadil›, je
zelo težak korak sprejeti božje
odpuščanje, ker zahteva korak
majhnosti in ljubezni do Boga.
Ne čakaj, da se dovolj opečeš,
da boš spoznal, da imajo tudi
prepovedi svoj smisel - in da so
izredno dobronamerne.
Foto: Kristijan Kopač
Želim ti odgovoriti še na vprašanje, ali sama stališčem Cerkve verjamem. Cerkev je zame najprej kraj, ki mi omogoča
spoznavati Kristusa in mu slediti. Zato sem ji hvaležna. Vedno bolj pa ji zaupam ravno v moralnih vprašanjih, ker vedno bolj odkrivam njeno upoštevanje človeka in ljubezen
do vsakogar. Njena stališča do moralnih vprašanj izhajajo
iz božjega nauka in poznanja človeka, upoštevanja njegove
narave in cilja. Pravo distanco ter objektivnost ji omogoča
ravno iskanje božjega pogleda na vsako stvar.
Težko ti utemeljim v nekaj besedah, toda prepričale so me
njene besede in dejanja, tj. življenje ljudi, ki hočejo slediti
Kristusu. Srečujem jih veliko in razlike so dovolj očitne, da
mi pokažejo, kaj človeka lahko v resnici osreči.
Razumem, da prepovedi in zapovedi služijo človeku kot dobra opora, ko se mora v življenju odločati in delati. A tudi
moj razum je omejen in preverjeni smerokazi mi pridejo
kar prav.
Petra
9
RAFAELOVA DRUŽBA
Kdo ve, kaj je to
petje na tretko?
»… ko smo smučali v Nassfeldu …«
»Reče se Mokrine!!«
»Aha.«
In razvila se je debata, kot je že navada, ko nekaj dni preživiš z višarskimi prijatelji, ki jih veže ljubezen do »slovenskega«. Ti višarski dnevi mladih so bili res nekaj posebnega. Že zvečer smo po poti z Niko in Marušo v Andrejevem
avtu opazovali zasneženo Špikovo skupino v mesečini.
Ko smo po hudih težavah le prispeli na vrh (neki uslužbenec nam je namreč na polovici žičnice pobral smuči in
medtem ko se je gondola premikala, smo poskakali ven in
kot v kakšnem akcijskem filmu je Maruša reševala našo
prtljago iz kabine – skoraj bi zaradi te požrtvovalne poteze ostala ukleščena med vrati), smo odložili smuči v domu
in pohiteli v cerkev.
Mašo za domovino je daroval gospod Karel Bolčina, goriški
duhovnik, ki deluje med Slovenci v zamejstvu in izseljenstvu. Ob prijetnem omizju je že popoldne orisal svojo duhovniško pot, spregovoril o svojem vsestranskem delu med
zamejskimi Slovenci v Italiji ter o Slovencih v Milanu, ki jih
duhovno oskrbuje, predstavil pa nam je tudi svoj pogled na
višarske romarje danes in v preteklosti.
Tokratni novoletni višarski dnevi so bili še posebej glasbeno
obarvani. Kitara, alt saksofon, tenor saksofon, prečna flavta,
kljunasta flavta, violina. Vse je klicalo k tematsko bolj glasbenemu pogovoru. V petek zvečer nam je gost Gregor Vovk,
ki z družinskim triom Volk Folk ohranja slovensko ljudsko glasbeno izročilo, predstavil značilnosti slovenske ljudske glasbe. Ker jo v večji meri poznamo v obliki zborovskih
priredb ali pa morda zmotno kot narodnozabavno glasbo, je
naše poznavanje precej okrnjeno. Slovenska ljudska glasba
je le v izjemnih primerih vokalno-instrumentalna; pesem se
zapoje ali pa samo zaigra. Kdo ve, kaj je stopničasto petje in
petje na tretko ali četrtko? Marsikdo tudi ne zna več zapeti preproste terce čez osnovno ljudsko melodijo, čeprav je za
Slovenijo, z izjemo Prekmurja in Bele krajine, značilno (vsaj)
triglasno petje. Mi pa smo ta večer dokazali, da smo še kako
dobri pevci. Kar nekajkrat v teh dneh se je zaslišala »Oj kje
je deželica« – pesem, ki jo je prepeval že Gregorjev ded in izvira iz njegovega domačega kraja, tj. Trnovo blizu Ilirske Bistrice. Druga pesem, ki nas jo je naučil Gregor, pa je koledni-
10
Del skupine ob gostu Karlu Bolčini
ca. Ta se nam je tako prikupila, da smo se na novega leta dan
odločili, da gremo kot sveti trije kralji koledovat naokoli.
Zasnežene strmine so nas vsako jutro vabile na smuči, a je
marsikdo utrujen od smučanja prejšnjega dne ali pa morda zaradi pozno v noč segajoče debate zjutraj raje v miru
pozajtrkoval in šel kasneje peš občudovat s soncem obsijano božje stvarstvo.
V soboto sta se nam pridružila zgodovinar Renato Podbersič in njegov sin Klemen. Orisal nam je polpreteklo zgodovino Primorske in pojasnil, da se je KP po začetku 2. sv.
vojne na naših tleh hitro zavedla pomembnosti te regije.
Primorska je bila zaradi težke izkušnje fašizma pripravljena podpisati pakt tudi s hudičem, da bi se le rešili fašistov.
Partija se je zbala, da bi ji situacija ušla iz rok in da bi se pojavilo osvobodilno gibanje, ki ga ona ne bi mogla imeti pod
nadzorom. Zanimivo je, da je ni motilo, ko so se včerajšnji
fašisti danes preoblekli v komuniste. Na Primorskem je (ob
sicer visokem številu grobišč - cca. 200) verjetno še veliko neraziskanih. Pretresljivo pa je dejstvo, da je število padlih pod revolucionarji višje kot število ubitih pod Italijani in Nemci skupaj!
Kljub resnim pogovorom se znamo »višarci« tudi zabavati.
Če to ni »dričanje« z lopatkami, te pa Nikino pripovedovanje vicev vsekakor nasmeje do solz.
Če bi me kdo vprašal, zakaj sem preživela novo leto tu na
Višarjah ... Tu se čutim sprejeto, čeprav sem v družbi »odraslih« ☺ in se lahko pogovarjam s somišljeniki, ki jih med
mojimi vrstniki primanjkuje. Čutim potrebo, da z nekom
delim svojo ljubezen do domovine, do našega kulturnega izročila. Da iščem resnico o naši zgodovini. Da zapojem
ljudsko pesem: iz grla, na glas in predvsem iz srca: »Oj, kje
je deželica, kjer sem jaz rojen bil? Tam je slovenska domovina, mili kraj.«
Ema Nartnik
MLADA SREČEVANJA
Glasba na vsakem koraku
Gregor Volk prihaja iz Ilirske Bistrice. V »zibelko« mu je bila položena ljubezen do glasbe in še posebno do slovenske ljudske
pesmi. Gregor namreč poje in igra v družinskem triu Volk Folk, ki ohranja ljudsko godčevstvo že tretji rod. Na Svetih Višarjah je konec decembra za udeležence pripravil zanimivo delavnico o ljudski pesmi.
Mihela
Gregor, nam lahko
predstaviš vaš družinski trio?
Odkar pomnim, se je pri
naši hiši muziciralo in
pelo. Stari ata je bil dober pevec in bobnar, ki
je v mladosti s svojimi
brati, stricem in drugimi vaškimi godci igral
na ohcetih in veselicah.
Na stara leta se je naučil
igrati harmoniko, z očetom Romeom je ob spre- Gregor Volk, foto: Kristjan Kopač
mljavi kitare večkrat zaigral na orglice. Prepevali smo na vsakem koraku in tako sva
s sestro Nino razvijala svoja znanja in si oblikovala glasbeni okus. Družinska zasedba je torej nastajala počasi in spontano: oče in sestra sta najprej nastopala sama, sam sem se jima priključil šele čez nekaj let. Resneje smo začeli igrati leta
2000 po nastopu na festivalu Druga godba. Takrat smo se formirali v današnji zasedbi z mano na violini, Nino na opreklju
in tržaški harmoniki ter očetom na kontrabasu in si nadeli ime Volk Folk. Izvajamo ljudsko instrumentalno in vokalno glasbo iz vse Slovenije s poudarkom na izročilu Reške doline in zgornje Pivke.
Katere inštrumente igraš? Sodeluješ tudi v rock bandu –
ni ta zvrst precej oddaljena od ljudske glasbe?
Sem violinist in kitarist. Violino sem kot otrok dobil za sv.
Miklavža, učil sem se jo v glasbeni šoli, kitare pa sem se lotil proti koncu osnovne šole, ko so me začele mikati druge
glasbene zvrsti. Priložnostno poprimem za kontrabas, basovsko kitaro, bobne, diatonično harmoniko, istrski meh,
razne piščali in podobno. To so instrumenti, ki jih imamo
doma in sem se jih naučil, ker so bili vedno na voljo. Poleg igranja z družino igram še v rockerski skupini Obroč.
Med glasbenimi žanri ne delam velikih razlik. Pomembne
so energija, iskrenost in neposrednost - to pa vsebuje vsaka
dobra glasba, tudi rock in ljudska.
Kaj ti pomeni, da si
ljudski godec?
Izraz ljudski godec povezujem s starejšo generacijo muzikantov,
recimo s tisto starega
očeta. Veliko godcev
šele z leti postane ljudskih, upam, da bom
med njimi nekoč tudi jaz, trenutno pa mi
največ pomeni biti del
slovenskega ljudskega
izročila in imeti čast
ter odgovornost prenašati drobec bogate kulturne dediščine prihodnjim rodovom.
Kako pa Slovenci dojemamo ljudsko pesem?
Narodnozabavna zvrst je skozi svoj razvoj v drugi polovici
petdesetih let prejšnjega stoletja združila v ljudski glasbi nekoč striktno ločeno instrumentalno in vokalno glasbo - kar
so mediji množično podprli in v javnosti ustvarili mnenje, da
gre za slovensko tradicionalno glasbo. Kljub temu, da večina
ljudi še vedno misli, da je narodnozabavna glasba ljudska, se
na drugi strani pojavlja vedno več takih, ki ločijo ljudsko od
neljudskega in se zavedajo pomena slovenske ljudske glasbe.
Študiraš agronomijo. Bo torej glasba ostala tvoj hobi?
Na študij nisem tako čustveno navezan kot na glasbo. Veselita me praktično delo in narava, na fakulteti sem dobil širino in kritičnost, še vedno pa se lahko izpolnim samo v glasbenem ustvarjanju, torej v umetnosti, zato bom svojo pot
verjetno nadaljeval v tej smeri.
Na Svetih Višarjah si bil prvič. Kako bi vtise strnil v
nekaj besed?
Res je. Druženje z razgledanimi in kreativnimi somišljeniki, med katerimi sem se počutil, kot bi se poznali že vse življenje, si bom zapomnil po prijetnem in intimnem vzdušju, pesmi, navdihujoči naravi in duhovnosti. Zame ena
najlepših izkušenj minulega leta.
11
KOMENTAR MESECA
Se svita?
December je bil v Sloveniji razburljiv, kot že
dolgo ne. Mislimo seveda na politične
razmere. Tisti, ki se čutijo povezani z
ljubljanskim županom Jankovićem in njegovo
stranko (gre za one, ki sta jim Tito in
jugokomunizem še vedno največja vrednota),
so vse stavili na zmago dr. Danila Türka na
predsedniških volitvah. Slovenci so rekli
odločni ne novemu stalinizmu in izvolili
mlajšega komunista Boruta Pahorja, ki je
poleg prijetne zunanjosti in ljudem všečnimi
nastopi v javnosti (Slovenci smo še vedno
politični naivneži) ljudi prepričal, da bo
drugačen in boljši. Zdi se, kot da so se
nekateri ustrašili, da bi bila predsednik vlade
in države iz iste stranke. Ne glede na vse je
bila veličastna zmaga Boruta Pahorja
dejansko hud udarec za nekdanje, ki vse
prenesejo, samo izgube oblasti ne. Seveda se s
tem ne morejo sprijazniti. Zato neprestano
organizirajo različne proteste. Pri tem
izkoriščajo stisko tistih, ki so brez služb ali
imajo slabe plače ali so tudi sicer
nezadovoljni. Zanimivo je, da ves srd
obračajo proti sedanji vladi, ki ni na oblasti še
niti leto dni in posredno ščitijo tiste, ki so
dejansko državo obkradli in ukradli.
Izkoriščajo vsako napako. Proti nekaterim politikom organizirajo množične gonje in tako so že prisilili k odstopu mariborskega župana. Posnemajo jih tudi po nekaterih drugih mestih (tako v Sloveniji kot drugod po svetu
ne manjka gnilobe), toda kakšnega pomembnega uspeha
še nimajo. Človek razume stisko in slabo voljo, ne pa nasilja, ne more pa sprejeti dejstva, da so v ospredju političnih nemirov tisti, ki so zgubili volitve ali so jim celo raz-
12
padle stranke. Strašljivo je,
da ti zavračajo demokracijo, govoričijo o neki novi,
»neposredni«, ne da bi povedali, kaj to je. Mnogi dvigujejo komunistične simbole in mahajo s Titovimi
slikami. Čeprav so glasni
in jim mediji dajejo veliko pozornost, ima njihovo
norenje po mestih dejansko čedalje manjši odmev.
Sedaj bodo skušali organizirati še stavke, pri čemer izkoriščajo pomanjkanje denarja za družbene potrebe. Težko je,
ker je država preveč zadolžena in mora vrniti dolgove. Plačali bomo državni uslužbenci.
Ne glede na občutke, ki jih dobivamo na podlagi poročil
večine državi sovražnih medijev o stanju v državi, katerih
ozadje je izrazito ideološko, pa je splošni vtis, da se vendar stanje izboljšuje. Ne v smislu, da bo jutri boljše, ampak
da bo vladi omogočeno, da bo končno vladala. Najslabše je
nič narediti. Kot velik uspeh je dejstvo, da je uspela zadržati veljavo nekaterih finančnih zakonov, ki imajo za posledico zmanjševanje obresti mednarodnih posojil. Drug uspeh
je dejstvo, da večina ljudi protestnikov ne podpira, čeprav
si niso na jasnem, ali so predlagani ukrepi resnično najboljši. Dejstvo je, da jih zahtevajo mednarodni finančni krogi in
trenutno ti vladajo svetu, pa če nam je prav ali ne.
Tudi vladna koalicija je zaenkrat še dokaj trdna in nič ne
kaže, da bi padla, kar je zahteva njenih nasprotnikov.
In slovenski katoličani? Gotovo imajo veliko zaslugo, da
Türk, ki jih je na vsakem koraku žalil in predvsem poniževal z drugorazrednostjo, ni več predsednik. Seveda pa je
to absolutno premalo. Morali bi biti glasnejši v družbi. Slovenska družba premalo sliši o krščanskih družbenih načelih. Nikoli jih ni toliko potrebovala kot prav v teh časih. Bolj
glasno in organizirano bi se morali zavzemati za vrednote
demokracije, ki jih Slovenija potrebuje kot puščava vode.
Odločneje bi morali obsojati gospodarski kriminal. Premalo je kazati s prstom na sodišča, ki so nedvomno velik krivec za razmere v družbi. Dejansko bi morali s kritiko obstoječih pomagati tistim sodnikom, ki želijo delati dobro.
Ko bo glas tistih, ki so resnično za boljše in bolj pošteno življenje vseh slovenskih državljanov, ne pa samo izbranih, se
bodo dejansko razmere začele izboljševati.
dr. Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Zapisali so …
Helena Jaklitsch na Casnik.si o Ustavnem sodišču
Neznanci so na hišo predsednika ustavnega sodišča narisali črne pesti. Razlog za to naj bi bila odločitev ustavnega sodišča, da ne dovoli izvedbe dveh referendumov o zakonih o
slabi banki in holdingu. Odločitev ustavnega sodišča je zagotovo zahtevala veliko poguma, saj so vnaprej vedeli ali
vsaj slutili, da bo takšna odločitev v našem, proti desni vladi nastrojenem medijskem prostoru, sprožila številne kritike. Kritike predvsem tistih, ki nikakor ne morejo sprejeti,
da oblast kontinuitete ni več absolutna in da kljub različnim oblikam ustrahovanja in zastraševanja ne uspejo nadzirati vseh por v družbi. Prav zaradi takega ravnanja oblasti
v preteklosti nam danes marsikdaj manjka poguma. Tistega pravega, ko se postaviš za pravo stvar in si jo upaš ne samo javno zagovarjati, temveč si zanjo pripravljen žrtvovati
tudi svojo službo, svoje kolege in če je potrebno tudi svoje življenje. Narisati črne pesti na zid sredi noči, ko te nihče
ne vidi, ni nikakršno pogumno dejanje. Ravno nasprotno.
Je znak velike strahopetnosti, ki zbuja zgolj pomilovanje, ne
pa kakršnegakoli spoštovanja.
Strahopetnost so ob tem pokazali tudi predstavniki institucij, ki bi se ob takem dejanju morali oglasiti. Tako npr.
nisem nikjer zasledila varuhinje človekovih pravic, da bi
obsodila tako dejanje ter da bi od pristojnih organov zahtevala raziskavo in ustrezne ukrepe, kot je to nemudoma
naredila pred dvema letoma, ko so neznanci popisali steno lokala Cafe Open. Ob molku tako pomembne institucije, kot je varuh človekovih pravic, se sprašujem, ali je strah,
ki so ga vcepljali v ljudi zadnjih sedemdeset let, res še vedno tako močan, da si ne upamo spregovoriti, kadar gre za
napad na tiste, ki niso del kontinuitete. Varuhinja se verjetno zaveda, da bi bila tudi sama tarča napada, če bi se postavila v bran tistemu, kar »strici iz ozadja« skušajo rušiti.
Verjetno ji je tudi jasno, da bi ji bila brez njihovega »blagoslova in odobritve« v prihodnje zaprta vsa vrata, zato raje ostaja tiho.
Predsednik ustavnega sodišča je v svojem odzivu med drugim rekel: »Vlade me ne zanimajo. Vlade so in gredo. Zanima me moja država.« Morda je ustavno sodišče prav zaradi tega zmoglo zbrati dovolj poguma in se odločilo, da
našo državo zaščiti. Da ji dajo priložnost in možnost, da se
ob odgovorni politiki reši iz stanja, kamor so jo pripeljale
pohlep in korupcija. Da, tudi vsakega izmed nas mora za-
nimati naša skupna država. Ne samo doma, za štirimi stenami, ampak tako, da se javno postavimo za tiste vrednote
in tista ravnanja, ki za Slovenijo pomenijo pot v blagostanje in pravično družbo. Da pogumno podpremo tiste in tisto, kar je najboljše za našo domovino. In da se pogumno
(in ne skrito v temi) upremo tistim in tistemu, kar Slovenijo duši in jo uničuje. Ne čakajmo na jutri, pogum je dovoljen že danes.
Kardinal Franc Rode v Reporterju o
ločitvi duhov
(Pogovorjal se je Ivan Puc)
Zakaj menite, da je šlo pri ločitvi
duhov za nekaj povsem običajnega?
Ločitev duhov se v naši zgodovini in učbenikih obravnava
skoraj kot narodna nesreča. Temu se zelo čudim. Takšno je
bilo takrat stanje duha v Evropi, ki od 18. stoletja ali pa že
prej duhovno ni več enotna. Ljudje so se začeli miselno razhajati, kar je mogoče pri nas malo zakasnilo, a ločitev duhov ni bila nič ostrejša kot drugod. Sploh pa za zaostrovanje nikakor ni pravično obdolževati Mahniča. Če vzamete v
roke časopis Slovenski narod – pa ne le v času škofa Missia,
temveč tudi škofa Jegliča - vidite, da so bili liberalci izredno napadalni, ostri in celo žaljivi. Nasprotujem enostranskemu prikazovanju ločitve duhov. Eni in drugi so pretiravali, a je treba po drugi strani tudi priznati, da se je s tem
razhajanjem na Slovenskem začelo pravo politično življenje. Nastajale so prve politične stranke. Ločitev duhov je
povsem normalen in zdrav pojav v družbenem razvoju. Ne
razumem, zakaj bi se ob tem tako zgražali in drug drugega še kar naprej obtoževali. Največkrat to počnemo, ker za
svoje težave ne znamo odgovornosti prevzeti nase. Zgodovinska lekcija, ki jo moramo iz tega povleči, je jasna: treba
se je pogovarjati, soočati različna stališča in spoštovati drugače mislečega - to je demokracija.
Ali ni temu pojavu sledilo tudi sovražno spopadanje,
celo izničenje?
Mahnič ni nikogar izničil. Njegova beseda je bila močna, a
takšen je bil tudi jezik njegovih nasprotnikov. Do enega izničenja v slovenski zgodovini pa je res prišlo leta 1945. Tedaj je bil izničen celoten politični tabor oziroma nasprotna
nazorska opcija. In to nas v resnici danes deli. Delijo nas
Teharje, Huda jama, Kočevski rog in stotine drugih morišč.
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Zadnji popis prebivalstva na Hrvaškem kaže, da število Slovencev močno upada - leta 2011 je namreč živelo na Hrvaškem 10.517 Slovencev, kar je več kot dvakrat manj, kot
jih je bilo leta 1991. Slovenci predstavljajo 0,25 odstotka
prebivalstva Hrvaške in so v povprečju najstarejša narodnostna skupina v državi. Največ Slovencev živi v Zagrebu, vendar število tudi tu upada, manj Slovencev je tudi v
Hrvaški Istri.
*
Slovenski gledališki praznik v Celovcu je praznoval 50-letnico. Minilo je namreč petdeset let od prve uprizoritve
slovenske predstave v Mestnem gledališču v Celovcu. Krščanska kulturna zveza je želela ob tej priložnosti potrditi,
da rojaki na Koroškem nadaljujejo z bogatim gledališkim
ustvarjanjem. Igralke in igralci iz Podjune, Roža in Celovca so v režiji Marjana Štikarja navdušili s predstavo Za narodov blagor.
*
9. decembra 2012 je v Šentvidu ob Tilmentu umrl Emil
Cencig, duhovnik in kulturnik, ki se je vedno zavzemal za
slovensko kulturo in jo branil. Emil Cencig, rojen 25. decembra 1925 v Čarnem vrhu v Benečiji, je služboval v Mažerolah, Prapotnem, Čeneboli, Arbeču, Gorenjem Tarbiju,
Oblici ter v župniji Device Marije in Svetega Štuoblanka v
Dreki. Leta 1966 je skupaj z msgr. Valentinom Birtičem in
Marijem Laurenčičem ustanovil kulturno-verski list Dom.
Emil Cencig je spadal med velike ljudi Benečije - »Čedermace«, ki se je zavedal, kako zelo so povezani krščanska vera, slovenski jezik in slovenska kultura.
*
Lira, cerkveni pevski zbor župnije svetega Vida iz Clevelanda, letos praznuje stoto obletnico delovanja. Leta 1913 je
zbor ustanovil takratni župnik Ponikvar. Istega leta je bila
ustanovljena tudi slovenska osnovna šola sv. Vida. Zbor sodeluje pri sv. mašah in je poleg Oltarnega društva najstarejša organizacija v župniji.
*
Ustavno sodišče je zavrnilo referenduma o zakonu o Slovenskem državnem holdingu in zakonu o ukrepih za krepitev stabilnosti bank. Referenduma bi bila protiustavna.
Sindikati javnega sektorja pa so 21. decembra umaknili referendumsko pobudo o zakonu o izvrševanju proračunov
za leti 2013 in 2014, tako da je proračun začel veljati.
*
Na slavnostni seji državnega zbora ob dnevu samostojnosti
in enotnosti je 22. decembra prisegel novi predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor.
14
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu je objavil javna razpisa za sofinanciranje programov in projektov Slovencev v zamejstvu in
po svetu v letu 2013.
Rok za oddajo prijav je 7. februar 2013.
Celotna razpisna dokumentacija je na voljo na povezavi: http://www.uszs.gov.si/si/o_organu/javne_objave
Na Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu je ministrica Ljudmila Novak decembra podelila priznanja medijem in organizacijam za pomembno delo na področju
ohranjanja slovenstva. Priznanja so prejeli predsednik Svetovnega slovenskega kongresa dr. Boris Pleskovič, ravnatelj
Rafaelove družbe Lenart Rihar, generalni tajnik Izseljenskega društva Slovenija v svetu Boštjan Kocmur, glavni tajnik Slovenske izseljenske matice Janez Rogelj, novinarska
poročevalka za RTV Slovenija iz Avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine Mirjam Muženič, novinarski poročevalec za RTV Slovenija iz Zvezne dežele Koroške Lojze Kos,
voditelj oddaj za Slovence v Italiji na Televiziji Koper Igor
Malalan, sodelavec uredništva za Slovence po svetu, revije za Slovence po svetu ter zunanji avtorski sodelavec Radia Slovenija Ivan Merljak ter urednik oddaje Slovencem
po svetu in v domovini na Radiu Ognjišče Matjaž Merljak.
*
Mesto Maribor je kot Evropska prestolnica kulture 2012
(EPK) gostil 5230 dogodkov, ki jih je obiskalo več kot dva
milijona obiskovalcev. Naziv EPK podeljuje Evropska unija.
Mesto, ki dobi ta naziv, izvede številne pomembne kulturne dogodke, ki so posebej vidni evropski in svetovni kulturni javnosti. V letu 2013 bosta evropski prestolnici kulture
francoski Marseille s Provanso in slovaške Košice.
*
2. januar ni bil več dela prost dan. Tako je maja lani določil državni zbor z zakonom za uravnoteženje javnih financ.
*
Kulturno informacijski center (KIC) Ljubljana je vzpostavil
nov spletni portal (http://www.kic-ljubljana.si/), na katerem podaja informacije o kulturnem dogajanju v Ljubljani.
*
Mladi Pariz je internetna skupina mladih Slovencev v Parizu, ki je odprta za vse mlade po srcu, ki živijo, delajo ali
študirajo v Parizu, in ki jih zanima izmenjava informacij in
druženje s Slovenci. Preko skupine se občasno organizirajo
tudi dogodki družabno-kulturne narave. Pišite jim na [email protected]
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Spominjamo se …
1. januarja je minilo 70 let od smrti blaženega Alojzija
Grozdeta.
*
14. januarja smo se spominjali 100-letnice rojstva dr. Janeza
Janeža in 90-letnice rojstva Johna Corsellisa. Oba moža sta
bila tesno povezana z življenjem Slovencev v begunskih taboriščih na Koroškem od maja 1945 do jeseni 1947. Dr. Janež je z begunci maja 1945 bežal preko Ljubelja, konec meseca pa je bil skupaj z drugimi domobranci namenjen za
vrnitev v Jugoslavijo. V Pliberku je pobegnil, nato pa živel
po avstrijskih taboriščih. Decembra leta 1947 je odšel v Argentino, dve leti pozneje pa na Kitajsko, od koder je bil skupaj s še nekaterimi misijonarji pregnan. Prostovoljno se je
odločili za življenje na Tajvanu, kjer se je kot zdravnik povsem posvetil domačinom.
John Corsellis je bil kot odvetniški pripravnik in humanitarni delavec pod britanskim poveljstvom v Vetrinju zadolžen za higieno in izobraževanje beguncev, v Peggetzu
in Spittalu je deloval v upravi taborišča, nazadnje pa je bil
v vodstvu bolnišnice za begunce s TBC. Corsellis je podpiral delavnost in ustvarjalnost beguncev in bil presenečen
nad organiziranostjo Slovencev. Na osnovi zapiskov in korespondence, ki jo je ustvaril v času dela v begunskih taboriščih, je leta 2005 skupaj z Marcusom Ferrarom izdal
knjigo Slovenija 1945, smrt in preživetje po drugi svetovni vojni, ki je prevedena tudi v slovenščino. Corsellis živi v
Cambridgeu v Veliki Britaniji.
*
25. januarja je minilo 150 let od
rojstva msgr. Ivana Trinka. Duhovnik Trinko se je rodil leta
1863 na Tarčmunu. Bil je verski in
narodni buditelj beneškega ljudstva, ki se je nenehno zavzemal za
jezikovne in narodne pravice
Slovencev. Bil je tudi vsestranski
umetnik (pesnik, pisatelj, likovnik, skladatelj). Umrl je leta 1954
in je pokopan v rojstnem kraju.
ŠPORT
∗ Naš biatlonec Jakov Fak je zmagal na tekmi svetovnega
pokala v moškem šprintu na Pokljuki, v tekmi s skupnim
štartom pa je zasedel drugo mesto.
∗ Smučar Filip Flisar je slavil na tekmi svetovnega pokala v prostem slogu, ki se je sredi decembra odvijala v ZDA.
V smučarskem krosu v Les Contamines v Franciji je osvojil drugo mesto.
∗ V Sočiju je bil med smučarskimi skakalci najuspešnejši Jaka Hvala, ki se je na dveh tekmah uvrstil na sedmo in enajsto
mesto. Točke v svetovnem pokalu sta dobila še Peter Prevc
(13. mesto) in Matjaž Pungertar (24. mesto). Presenetile so
smučarke skakalke - Katja Požun je bila deveta, Anja Tepeš
pa osma. Skakalci Jurij Tepeš, Robert Kranjec, Jaka Hvala in
Peter Prevc so zmagali v ekipni tekmi v Zakopanah.
∗ Na smuku v Val Gardeni (Italija) je Rok Perko presenetil z
odličnim drugim mestom.
∗ Na svetovnem prvenstvu v kratkih bazenih v Carigradu je
slovenski plavalec Damir Dugonjić osvojil dve srebrni medalji. Uspešen je bil tudi Peter Mankoč s četrtim mestom, Anja
Čarman je bila osma.
∗ Na Telemach Icefest 2013 so hokejisti Telemacha Olimpije
od 4. do 8. januarja tokrat na Plečnikovem stadionu (na prostem) odigrali tri tekme lige Ebel.
∗ Na svetovnem prvenstvu v rokometu za moške, ki bo med
11. in 27. januarjem v Španiji, bo sodelovala tudi slovenska
reprezentanca.
∗ Tina Maze nadaljuje z odličnimi
predstavami: zmagala je na veleslalomski preizkušnji v Courchevelu
(Francija), v švedskem Aareju je v
veleslalomu kot tudi v slalomu dosegla tretje mesto. Tina je prva alpska
smučarka, ki se je na tekmah do božičnega premora devetkrat uvrstila
med najboljše tri - od tega je kar petkrat stala na najvišji stopnički. V skupnem seštevku je presegla 900 točk. Mazejeva je
tik pred novim letom dosegla nov uspeh – v Semmeringu
(Avstrija) je bila druga, na novoletni dan je na paralelni tekmi na izpadanje v Münchnu osvojila drugo mesto. Na tekmovanju na Sljemenu nad Zagrebom je žal izpadla. Tina je na
januarski tekmi v St. Antonu zmagala v superveleslalomu in
s tem postala šesta smučarka v zgodovini smučanja, ki je
zmagala v vseh disciplinah alpskega smučanja.
∗ Slovenska nogometna reprezentanca je po neuspešnem
začetku kvalifikacij za svetovno prvenstvo leta 2014 ostala
brez selektorja Slaviše Stojanovića. Njegov naslednik je postal večini dobro znan Srečko Katanec.
∗ Deskar Žan Košir je v paralelnem slalomu v Bad Gasteinu
v dveh tekmah osvojil tretje in odlično prvo mesto.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Naj omenim, da smo imeli v »Našem
domu« v preteklem letu kar številne
obiske različnih skupin in posameznikov, zlasti v času OI v Londonu. Po naših skupnostih v Angliji in Walesu pa
je sestra smrt v letu 2012 zopet obiskovala naše rojake, skoraj toliko kot
v letu 2011.
Na 2. adventno nedeljo, 9. decembra,
ob 4. uri popoldne je bila slovenska
maša v kapeli »Našega doma«. Mašo
je vodil dr. Zvone Štrubelj, ki je prišel med nas iz Oxforda, kjer je bil kak
mesec študijsko. Sicer pa je sedaj rektor naše katoliške misije v Bruslju.
Tokrat je prišlo k maši kar lepo število rojakov iz Londona in okolice, ker
po navadi pred božičem radi pridejo,
da voščijo praznike župniku in si tudi med seboj izrekajo blagoslovljene
praznike Jezusovega rojstva, obenem
pa poravnajo naročnino na Našo luč
za naslednje naročniško leto.
V kapeli »Našega doma« v Londonu smo tokrat lepo v miru in bolj v
družinskem krogu (s stanovalci doma) obhajali sveti večer s slovesnim
kajenjem in kropljenjem vseh prostorov in s slovesno mašo na sveti večer
in sam božič. »Naš dom« je, kot vsako leto, tudi tokrat prejel blagoslov s
kajenjem še na predvečer novega leta.
Ta blagoslov sledi večernicam v kapeli doma, ko blagoslovimo in pokadimo najprej samo kapelo in nato še vse
prostore doma. Letos je blagoslov na
predvečer novega leta vodil in podelil msgr. Janez Pucelj, škofijski delegat iz Münchna in Bruslja, predvsem
pa koordinator za pastoralo Slovencev po svetu ter soskrbnik »Našega
16
Dr. Zvone Štrubelj je na 2. adventno nedeljo vodil sv. mašo v kapeli Našega
doma v Londonu
doma« v Londonu, ki je na sredo, na
dan sv. Štefana, 26. decembra, prispel
na delovni obisk naše misije. Na naši
misiji je garaško delal do srede, 2. januarja 2013. Njegovega dragocenega
in nadvse pomembnega obiska smo
vsi v Našem domu vedno veseli.
Pogreb Alojza Rebernika
Že 19. oktobra 2012 je Alojz odšel v
večnost v hiši za starejše občane, v zavetišču Doma Nazaret, katoliških redovnic nazareških sester v Londonu
(v Vzhodnem Finchleyu). Zaradi iskanja njegovih bližnjih sorodnikov po
Pokojni Alojz Rebernik
Sloveniji in drugod po svetu se je datum njegovega pogreba zavlekel skoraj za dva meseca. Od njega smo se
poslovili s sv. mašo 17. decembra 2012
v kapeli zavetišča »Nazareth House«.
Pri maši je bil navzoč samo eden od
njegovih sorodnikov, nečak Jožef Rebernik, ki je prišel na pogreb iz Bad
Uracha v Nemčiji, kjer stalno živi.
Alojz Rebernik je bil rojen 16. junija
1922 v naselju Šomat v župniji Marije
Snežne na Zgornji Velki v Slovenskih
goricah. Med vojno je bil vpoklican v
nemško vojsko, ki jo je služil od 1943
do 6. aprila 1945. Po angleškem vojnem ujetništvu v Belgiji se je oktobra 1945 Alojz vrnil domov v Slovenijo. Leta 1946 je prebegnil pri Svečini
nad Šentiljem na avstrijsko stran. V
Avstriji je živel nekaj časa pri svojem
stricu v Weinburgu pri Prozeeju. Od
tu pa je odšel v Zgornjo Avstrijo, kjer
se je javil pri izseljenski komisiji. Zaprosil je za odhod v Anglijo, kamor je
prispel leta 1948 s transportom iz Belgije. Najprej je bil nameščen v begunskem taborišču v Havantu v bližini
Harwicha. Od tod pa premeščen v be-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovo od pok. A. Rebernika v kapeli Doma Nazareth House
gunski hostel, kjer je konec leta 1948
dobil službo redarja in hišnika. Naslednje leto je odšel na kmetijo v bližino
Readinga (zahodno od Londona), kjer
je pomagal pri vzreji živine in molzenju krav.
Zaradi slabega zdravja je moral opustiti delo in se zdraviti v bolnišnici,
vse do leta 1981. Šest let pred upokojitvijo je bil zaposlen v bolnišnici v St. Albans kot kuhinjski strežnik.
Alojz je nato užival svoj zasluženi pokoj na Golders Greenu in zadnja leta
v domu katoliških sester v Vzhodnem
Finchleyu, ki je ena od četrti Londona. Še pri 80-tih letih je bil postaven
in urejen, kot kak »pravi Anglež«, in
se je rad udeleževal naših rednih srečanj, včasih pa nam je kar med tednom popestril v »Našem domu« kakšno popoldansko urico, če drugače
ne ob kavi ali ob pristni domači jedači in pijači, ki se v »Našem domu« vedno najde.
Alojza bomo ohranili v lepem spominu, kot vernega in ponosnega katoličana ter Slovenca tukaj v Angliji. Dobri Bog naj mu da večni mir in pokoj
in ga pridruži množici svojih izvoljenih v nebesih, saj mu je Alojz s svojim
življenjem zvesto in vdano služil.
S. Cikanek
A
V
S
T
R
I
J
A
GRADEC
Mesec december (gruden) naj bi bil
mesec tolažbe, mesec pričakovanja,
mesec hrepenenja, mesec miru. Zato smo se tudi mi v slovenski cerkveni skupnosti Marija Pomagaj v Gradcu
skupaj z mag. patrom Jožetom Lampretom trudili, da s svojimi dejanji, besedami in mislimi prispevamo in obogatimo adventni čas. Tako smo v soboto,
8. decembra, praznik Marijinega brezmadežnega spočetja obhajali v zakladni kapelici cerkve Mariahilf v Gradcu
in mašo popestrili s petjem. Ta praznik
so že v 10. stoletju obhajali v zahodnih
deželah. V slovanskih krajih se prvič
omenja v 14. stoletju. V vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Od leta 1708 je god Brezmadežne
zapovedan za vso Cerkev. Papež Pij IX.
je to versko resnico 8. decembra 1854
razglasil za od Boga razodeto v veliko
veselje vsega katoliškega sveta.
In kakor pravi Karel Rahner: »Verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju nikakor ne pomeni, da
bi nastanek kakega človeka iz zakonske ljubezni dveh ljudi imel sam po
sebi kaj omadežujočega. Ne! Tam, kjer
človek prejme svoje bivanje v družini,
je ta nastanek od Boga hoteno, sveto
dogajanje.«
Po maši smo se v našem prostoru za
kulturo v Kolbejevi kleti (Kolbekeller)
dogovorili za pevske vaje in za božični koncert, ki je bil v soboto, 15. decembra v naši cerkvi. Pred koncertom sta mag. pater Jože Lampret in
mag. pater Petru Farcas darovala sv.
mašo, ki jo je spremljal mešani pevski
zbor Encijan iz Slovenskega kulturnega društva Istra v Pulju z zborovodkinjo prof. Paolo Stermotić in mi, iz slovenske cerkvene skupnosti v Gradcu.
Lahko rečem, da smo doživeli čudovit
predbožični večer z glasbo in petjem.
Pevski zbor iz Pulja – božični koncert v Gradcu
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Kot vemo, za vsako dobro prireditvijo stojijo pridne roke in dober organizator. Tako lahko čestitamo organizatorki Slovenskega kulturnega društva
Istra, gospe Ivanki Koletnik in njenemu soprogu, ki sta nas presenetila z
odličnim pevskim zborom iz Pulja.
Po koncertu so bili gostje povabljeni
v kulturni prostor (Pfarrsaal) župnije Mariahilf na prijetno druženje ob
skupni večerji. Zaželeli smo jim veliko
uspeha še naprej. Oni pa so nas povabili v Pulj. Posebna zahvala in pohvala velja seveda naši Elisabeti Zorman
(Liziki) za izvrstno pripravljeno jedačo in pijačo. Prav tako hvala tudi
Mariji Friedl, Mariji Lernbeiss, Sofiji
Fruhman, zakoncema Brandl, Jožetu
Škafarju in vsem drugim, ki so pripomogli k dobremu počutju naših gostov iz Pulja in ki so pozno v noč pomagali pospraviti ta prijeten prostor.
Za priprave, ki zahtevajo veliko časa in odrekanja, pa velika zahvala tudi patru Jožetu, Stanislavu Kunstku in
Matildi Furman.
V naši slovenski cerkveni skupnosti
nimamo veliko otrok in mladine, ki bi
z nami intenzivno sodelovala, ampak
je pri sv. mašah vseeno vedno veselo
in živo, saj se nam večkrat pridružijo
Polnočnica v naši zakladni kapelici
starši s svojimi otroki ali pa dedki in
babice z vnuki. Ponosni smo, da imamo pouk maternega jezika v Gradcu, ki ga ob sredah popoldne na šoli
St. Andrä vodi učiteljica iz Maribora
mag. Tatjana Vučajnk. Njej v zahvalo smo tudi na tej ravni bogati. Tako
so za Miklavža v prostorih Werkraum
Theater - Werkraum Studio Gradec v
sodelovanju s Kulturnim društvom
člen 7 za avstrijsko Štajersko in z društvom Bralna značka pripravili koncert za otroke Zverinice prijateljice,
Miklavž je na koncu prireditve obdaril otroke.
18
in sicer z Matijom Pikalom (1963), ki
je večstranski umetnik, pesnik in pisatelj, glasbenik in igralec, scenarist,
dramatik in prevajalec ter je za svojo
poezijo in otroške knjige (besedila in
ilustracije) prejel že nekaj mednarodnih priznanj in nagrad. Po koncertu je otroke in starše obiskal tudi Miklavž in jih obdaril.
Pred božičem pa smo se še posebej
pripravljali za največji in najlepši praznik v cerkvenem letu, Gospodovo
rojstvo – božič. V petek, 21. decembra,
smo se pevci ob 17. uri zbrali v Kolbejevi kleti in z organistom Zoltanom
ponovili božične pesmi. Tako smo
lahko na sveti večer z veseljem spremljali sv. mašo s prelepimi božičnimi pesmimi. Mirko Barič, naš izvrstni
pevec, nas je tudi ta večer spremljal. In
ko je na koncu maše zadonela še znana božična pesem Sveta noč, blažena
noč …, smo občutili nepopisno notranjo radost.
V nedeljo, 23. decembra, na četrto adventno nedeljo, smo s skupnimi močmi okrasili božično drevo in postavili jaslice, da bi tako v praznično
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
razsvetljeni zakladni kapelici proslavili Kristusovo rojstvo. In kot pravi sv.
Avguštin: ta dan za nas ni svet zaradi vidnega sonca, temveč zaradi nevidnega stvarnika sonca. Kristus, ki so
ga napovedovali preroki, je resnično
vzhajajoče sonce. Na zadnjo nedeljo
v tem letu, ki je v božični osmini, se
spominjamo svete družine.
Vsem bralcem Naše luči želim, da bi v
novem letu 2013 živeli v miru, zadovoljstvu in veselju. Luč sveta naj nas
vodi po pravi poti.
Z lepimi pozdravi,
mag. Ivanka Gruber
B
E
N
E
L
U
K
S
Božično praznovanje
Advent je bil prekratek. Mnogi so se
pripravljali na odhod v domovino,
drugi pa so se skrbno pripravljali na
praznovanje in za praznično bogoslužje. Aktivni člani v nekaterih skupnostih imajo kar veliko opraviti s
tem. Predvsem pevci zborov, ki vadijo
božične pesmi. Gospa Nežka v Eisdnu
vnaprej misli na mnoge podrobnosti, s katerimi razveseli nekatere sta-
Jaslice v kapeli SPC
rejše ljudi, nabere mah za jaslice tudi
v Bruslju, pripravi adventne venčke,
oskrbi tega in onega z izvirnimi voščilnicami ...
Za praznike so maše potekale, kakor
smo zadnja leta vajeni. Polnočnica je
bila najprej v Genku, kjer je prepeval mešani zbor Slomšek. Zelo ubrano petje in dobro pripravljene božične pesmi so navzočim dvigale duha v
nebeške višave. Okrog 60 vernikov je
bilo zbranih in domov smo odhajali
prevzeti od božične skrivnosti.
Druga polnočnica je bila ob 23. uri v
cerkvi sv. Kornelija v Heerlenu na Ni-
zozemskem. Tu je pel zbor Zvon, ki je
prav tako privabil v slovesno bogoslužje pristno domače božično vzdušje. To cenijo tudi domačini, ki so tokrat v prav velikem številu prišli k
‚naši‘ maši. V cerkvi je bilo 170 ljudi.
Slovenska skupnost je v fari dobro poznana, posebej cenjen pa je zbor.
Na praznični dan se je slovenska skupnost zbrala v cerkvi sv. Barbare v Eisdnu. Tu je bilo nekaj manj vernikov
kot prejšnja leta. Pozna se, da so družine ohranile navado, da se za praznik
družine srečajo v svojem krogu, skupaj pridejo otroci z družinami in gredo skupaj k maši v svojih župnijah.
Popoldne pa je bila maša še v Bruslju.
Tu se je dobro pokazalo, da je ta skupnost šele v nastajanju, saj je večina
rednih obiskovalcev slovenske maše
odšla domov in tako nas je bilo zbranih le majhna peščica. Pa smo vendar zapeli in molili, kar se je dalo lepo.
Pri mašah ob prazniku so se ponekod
verniki zahvalili duhovniku, ki jih je
zadnja leta spremljal in maševal zanje.
Z novim letom prihaja župnik Zvone
Štrubelj, ki bo stanoval v Bruslju in bo
tako veliko bolje poskrbljeno za duhovni blagor tudi starejših ljudi in za
mladino, saj je bilo zadnja leta čutiti
hudo pomanjkanje. Božjega blagoslova smo želeli drug drugemu za praznike in novo leto.
jp
F
R
A
N
C
I
J
A
FREYMINGMERLEBACH
V Den Haagu še skupni posnetek v zahvalo in spomin
Predno odtrgamo koledarju zadnjo
stran, bi želela dodati še, kar je ostalo
zamujenega v tekočem letu. Ko lista-
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
9. decembra je sveti mož obiskal misijo v Merlebachu.
mo koledar, ki se izteka, nas opominja na dogodke, ki so ostali zasenčeni.
Kar v mesec februar se moram vrniti.
Angela Bregar, poročena Zingraff,
je doživela visoko stopničko življenjske poti. Njen jubilejni 85. rojstni dan
je praznovala že 26. februarja 2012.
Nadoknadili smo zamudo in ji pri
novembrskem celodnevnem srečanju
poklonili simbolično cvetlico, božično zvezdo. Zaželeli smo ji vse dobro v
vsakdanu in naj cvetlica krasi in vnese
v njen dom božično toplino. S hčerko
sta pogosti gostji in Angela je že zelo
dolgo tudi članica društva Slovenske
misije. Slovenska materna beseda ji je
zelo ljuba. Zelo prijetna gospa, ki se jo
vsakič razveselimo kakot tudi njene
hčerke, kadar se nam pridružita pri
skupnem mesečnem srečanju.
Ob tem dnevu smo počastili tudi Jacquesa Kellerja za njegov 70. rojstni
dan. Podarili smo mu zlato kapljico in mu zapeli Kol’kor kapljic, tol’ko
let. Rojstni dan je praznoval 10. oktobra 2012. Ne morem trditi, da mu slovenska beseda teče, toda kar ljubi njegova soproga Anita, je njemu ljubo.
Anita je hčerka slovenskih staršev in
globokih slovenskih korenin, Jacques
pa ljubi in spoštuje vse, kar se dogaja
v krogu Slovenske misije. V srcu do-
20
lenjskih goric, Gradišču pri Trebnjem,
sta si kupila majhno posestvo, obdano
z vinsko trto. Tako mu je Slovenija postala drugo družinsko zavetišče. Delo
pri vinogradništvu mu je prijeten hobi. In temu primerno uživata večji del
letnega časa v Sloveniji. Zaželeli smo
mu veliko lepega v prijetni slovenski
deželi, saj se njuno življenje sedaj deli med Slovenijo in Francijo, z razliko,
da je v Franciji dom, kjer je zasidrana
družinska toplina njunih otrok.
V nedeljo, 9. decembra, pri zadnjem
celodnevnem srečanju leta, smo se
zbrali pri sveti maši, kjer so se nam
pridružili verniki poljskega porekla
in poljski duhovnik župnik Stanislas
Sokol je tudi somaševal z župnikom
Jožetom Kaminom. Gost tega dne je
bil gospod kanonik Joseph Muller.
Z Josephom Mullerjem, ki se je 20 let
posvečal neutrudnemu gibanju med
migranti različnih evropskih dežel:
Italjani, Španci, Ukrajinci, Portugalci
Slovenci, Poljaki in tudi zunaj Evrope,
smo se zbirali dvakrat na leto pri konferencah. Slovenijo sta zastopali Jožica Curk in Anita Keller. Razpravljali smo o problemih katoliške Cerkve,
iskali skupne ideje in stremeli vsi po
enem cilju, razvijati krščanske ideale.
Župnik Jože Kamin se mu je tudi v
imenu vseh zahvalil za ves vložen
trud. Poklonil mu je knjigo o papežu
Janezu Pavlu II., da bo ob njej odkrival duhovne lepote naše dežele Slovenije. Leta 1970–72 je bil tudi katehet
gospodu Jožetu Kaminu, ki mu je zdaj
prijazno priznal, da je bil izmed vseh
njegov najboljši katehet. Poklonil mu
je tudi steklenico stare slivovke letnik
1972 in mu zaupal, da je to energija, ki
jo bo potreboval, ko se bo vozil v Merlebach nadomeščat, ko bo on odsoten.
Skupnemu kosilu sta se pridružila oba
duhovnika. Ob tej priložnosti smo tudi čestitali kar trem gospem za rojstne dneve, ki so jih praznovale prav
Spominski posnetek s hvaležno poljsko in slovensko skupnostjo 9. decembra v
Merlebachu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Zahvala g. Josephu Mullerju v kapeli sv. Jožefa
na 9. decembra: Odile Deželak, Danica Benetti in Marija Wetzel. Poskrbele so, da smo pred kosilom nazdravili s prijateljskim kozarčkom. Vsaki
smo poklonili vrtnico, simbol Marijine cvetlice.
Kosilo se je odvijalo v toplem vzdušju. Ob 15. uri smo vsi nestrpno pričakali prihod sv. Miklavža. Imel je malo zamude zaradi snežnega meteža.
Ko se je prikazal na vratih, so otroške
oči kar zažarele od veselja in s strahom zrle na prihajajočega parkeljna.
Najbolj korajžni se ga niso bali, prijaznost sv. Miklavža jih je pomirila. Obdaril je vse pridne otroke in jim obljubil, da bo prihodnjič pustil parkeljna
kar zunaj v snegu. Vsi smo se razveselili njegovega prihoda, in tudi odrasle
je spravil v prijeten otroški svet. Čeprav je sneg grozil cestnemu prometu,
smo nedeljo zaključili v pozni popoldanski uri, nato smo se podali na zelo zasnežene poti, se prepustili v božje varstvo in se hvala Bogu vsi srečno
vrnili na svoje domove.
Poleg prijetnih in lepih dogodkov je
življenje Misije prepleteno tudi z žalostnimi. Smrt nam je iztrgala iz naše srede dobro slovensko mater in
dolgoletno članico društva Ljudmilo
Šinkovec, roj. Saje. Rodila se je 22. fe-
bruarja 1935 v Zalogu pri Škocjanu v
Sloveniji. V družini so se rodili štirje
otroci, Ljudmila (ki smo jo klicali Milka), sestra Cvetka in dva brata. Milki
so se odprla vrata tujine leta 1957. Prišla je k teti Ani in je pri njej ostala vse
do srečnega življenjskega dne, poroke
z Antonom Šinkovcem. Obljubila sta
si zvestobo in si izmenjala zlata prstana pred msgr. Stankom Grimsom. V
zakonu jima je Bog poklonil šest ljubečih otrok in danes že 12 vnučkov
in pravnukinjo, ki so jo razveseljevali, ji vlivali upanje ob težkih in trpečih
dnevih njenega življenja.
Božja odločitev je segla v njeno življenje in Bog jo je poklical k sebi na
dan vseh svetnikov 1. novembra 2012.
Z veliko žalostjo smo sprejeli vest, da
je odšla za vedno od nas. Zapustila je
dragega moža Antona in vso ljubečo družino, ki ji je pomenila studenec
Pokojna Ljudmila Šinkovec iz
Hombourg-Hauta
neusahljive sreče. Nadvse je ljubila
petje. Prepevala je pri pevskih zborih
Jadran in cerkvenem zboru Slovenske misije. Življenjske težave je zaupala vodnici svojega življenja nebeški
Materi. Romanje k brezjanski Materi ob prvomajskem dnevu ji je pomenilo duševno hrano. Nedeljska evharistija je bila za njo globoko doživetje
krščanske matere. Zelo rada se je tudi
udeleževala srečanj; če so ji moči dopuščale, sta bila z možem Antonom
naša gosta.
Velikokrat smo bili deležni njenih dobrot, saj je rada pekla peciva.
Pokojna Milka je bila vzor matere dobrote, ljubeznivosti in skromnosti, ki
je vse te ideale razsipala med svojo družino.
Njena zahrbtna bolezen se je prikradla že leta 2004. Od takrat je bila njena pot od bolnice do doma. Bolezen je
zelo hitro napredovala. Pogumno se je
borila, a bolezen je imela zadnjo besedo. Zapustila nas je, toda njene plemenite sledi so ostale med nami. Pri
pogrebni maši je župnik Jože Kamin
nadvse lepo orisal njen plemeniti značaj. Kako je bila priljubljena med slovenskimi rojaki in domačini, je pričala množica ljudi pri pogrebni maši ob
njenem zadnjem slovesu. Naj bo naša molitev dar slovesa pokojni Milki.
Ugasnili smo 4. adventno svečo in božični prazniki so sledili.
Na božični večer pri polnočnici ob 18.
uri zvečer se je zbrala v kapeli sv. Jožefa številna množica ljudi. Prostor v
kapeli je bil kar premajhen. Vernike je
privabila notranja moč, da proslavijo rojstvo Odrešenika sveta. Slovesna
maša se je začela s pesmijo Sveta noč
blažena noč v treh jezikih: slovenskem, francoskem in nemškem, in nas
je popeljala v božično skrivnost. Marsikomu se prav na božični večer odpre
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Na sveti večer so verniki do zadnjega kotička napolnili kapelo v Merlebachu.
Na sveti večer je na flavto igral
Nicolas Hero iz Pariza in Jacky
Zapp na orgle.
v srcu, morda že pozabljeno doživetje
na čase domačega ognjišča in lepe božične dni mladostnih let, ki so odsevale v družinskem vzdušju.
Pri polnočnici se je pridružilo cerkvenemu zboru veliko pevcev zbora Ja-
dran, da so božične pesmi še globlje
zadonele in prepojile vsa srca navzočih. Hvala za lepo spremljavo pesmi na
flavto Nicolasu in Jacquesu za igranje
orgel. Hvala vsakemu posebej za pomoč. Po slovesni maši smo se na povabilo Jožeta Kamina povzpeli v prostore
dvorane in trčili s prijateljskim kozarčkom toplega vina, ob katerem smo se
lahko posladkali s prijetnim dodatkom drobnega božičnega peciva naših
dobrih gospe Deželak, Šumej in Curk.
Želje za lepo praznovanje praznikov
so odmevale po dvorani. Razšli smo se
z zadovoljstvom in veseljem.
Po maši je župnik vsem postregel s kuhanim vinom.
22
Jožica Curk
V soboto, 8. decembra, smo praznovali god svetega Miklavža in pripravili miklavževanje. Začeli smo ob 17.
uri z zelo lepim programom, ki ga je
pripravila učiteljica Magdalena Novak z otroki slovenskega dopolnilnega pouka. Zanimiv kviz, v katerem je
na stolu za odgovore sedel župnik Izidor Pečovnik – Dori, vprašanja pa so
mu zastavljali otroci z odlomki lepih
tekstov iz slovenske literature, poezije in tudi popevk. Dori je moral priznati, da ni poznal vseh odgovorov, so
pa zato otroci recitirali, peli in igrali na pamet, razločno in brez napak.
Neverjetno!
Vse čestitke učiteljici! Kaj takšnega v
Berlinu še ni bilo. Res smo ponosni na
slovensko šolo in delo učiteljice.
Po kvizu je prišel Miklavž in otroke
razveselil z darili, ki sta jih tokrat pripravljala Stefi in Vlado Hozjan, Vera Gabor pa je z Danijem in Markom
poskrbela za hrano in pijačo. Starši
so prinesli veliko dobrega peciva. Miklavž (Timo Ipavec) je vse lepo pohvalil za originalno izvedbo prireditve, ki
smo jo zaključili s sveto mašo. Prireditev sta s svojim obiskom počastila tudi pooblaščena ministrica Alenka Jeraj in obrambni ataše Zlatko Vehovar s
slovenskega veleposlaništva v Berlinu.
Čez teden dni, 15. decembra, so za advent vse pogostili Lilijana in Zlatko
Vehovar ter njuna hči Katarina. Domače dobrote nas vedno spomnijo na
dom, na advent v Sloveniji.
Vsako soboto smo priča podobnim
dogodkom, vedno znova se kdo javi
in nas preseneti z dobrotami, tako tu-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Miklavževanje v Berlinu
di 22. decembra, ko smo postavljali jaslice. Bilo nas je veliko, a za vse pridne
delavce in čistilce cerkve je bilo dovolj
primorskih dobrot, ki sta jih prinesla
Iva in Lucijan Brumnjak.
Isti večer smo bili po maši deležni dobrot, ki jih je prinesla Marinka Štor, ki
ne pride nikoli praznih rok od doma
in od svojega brata, ki izdeluje odlične suhomesnate izdelke. Marinka pa
tako ali tako peče najboljše »kremšnite«. Naši bifeji so vredni veliko zvezdic. To so potrdile tudi gostje Kresnice, ki smo jih pozdravili in sprejeli v
goste v župniji, kjer delujeta Marinka in Tone Bačovnik, ki sta zanje tudi poskrbela.
Nastop otrok ob obisku sv. Miklavža
Na sveti večer so se izkazali s poljskimi specialitetami organizatorka Vera Gabor in njena pomočnika Stefi in
Vlado Hozjan. Poljaki jedo na ta večer
samo postno hrano, večinoma ribje
specialitete. Hrana je bila odlična in
res sta se Stefi in Vlado izkazala, kasneje sta nas tudi obdarila. Še posebej
lepo pa je bilo, ko sta nam dala hostijo
in med. Hvala za res nepozabno gesto!
Božičnica se je pričela s prečudovitim
koncertom Kresnic: Boža Hvala, Mojca
Milone, Matejka Černe, na kitari jih je
spremljal Dinko, ki ga je Dori poimenoval Kresnik. Izbrale so lepe slovenske adventne, božične in tuje pesmi, tako da je
bilo za vsakega nekaj in vsega dovolj. Ne-
pozabno. Polnočna maša je bila dobro
obiskana, ljudje so začutili prihod Odrešenika. Pred mašo in po njej so se zbirali v skupnih prostorih ob kuhanem vinu in pecivu ter drugih dobrotah, ki jih
je pripravila organizatorka Vera Gabor.
Na sam božič smo zvečer ob 19. uri
imeli že tradicionalno mašo skupaj z
Nemci, po njej pa čisto »domači« koncert Kresnic v čast domovini Sloveniji ob državnem prazniku, dnevu samostojnosti in enotnosti. Po maši smo
v skupnih prostorih zapeli Zdravljico,
slovensko himno in z rebulo in merlot-kabernetom ter Slavinčevim muškatom nazdravili Sloveniji, ki je z 21-timi
leti postala tudi cerkveno polnoletna. Po napornih dneh so si Kresnice ogledale Berlin in bile oba večera povabljene na večerjo; enkrat k Veri Gabor,
drugič pa k Ivi in Lucijanu Brumnjaku. Hvala vsem dobrotnikom!
Silvestrovanje smo v župniji pričeli s
sveto mašo in nadaljevali po maši v
prostorih ob dobrotah, ki so jih ljudje
prinesli s seboj in ob glasbi, ki jo je za
ta večer izbral župnik Dori. Ob polnoči smo ob ponarodeli pesmi Alfija Nipiča Silvestrski poljub nazdravili z novo penino iz Goriških brd, ki uradno
še ni v prodaji, jo je pa Doriju ob obisku podaril direktor kleti. Župnik Do-
Obisk sv. Miklavža
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
S »Kresnicami« v Berlinu
ri je med tem časom celo uro zvonil z
vsemi petimi zvonovi, kot protiutež tistim, ki so spuščali rakete v zrak.
HANNOVER
V Hannovru imamo vsako drugo nedeljo v mesecu sv. mašo. Kot vedno je
bilo tudi tokrat zelo lepo pri maši, kjer
ljudsko petje spremlja na orgle mlada
glasbenica iz vasi Asel in naši župljani srčno lepo prepevajo. Po maši pa je
vedno lepo pripravljeno v skupnem
domu, vedno kdo drug poskrbi za jedi in pijačo in to so same take dobrote, ki jih sicer nikjer ne dobiš.
Ob tej priložnosti radi čestitamo vsem,
ki praznujejo v tekočem mesecu, prepevamo in ob domači glasbi zaplešemo.
Vedno je enkratno in nepozabno. Hvala
vsem, ki nam to omogočajo, predvsem
Silvi Weber, Jožici Wichmann, Dragici in Zvonku Veršiču, ki župnika Dorija
vozita od vlaka do cerkve, včasih pa tudi Gizela in Manfred Besser.
Kresnice med nastopom v Hamburgu
smo se zbrali v cerkvi, kjer so Kresnice
pripravile krasen koncert, ki je navdušil tudi nemške goste. Sledi nepozabno srečanje v naših prostorih, kamor
pridne žene prinesejo svoje specialitete, že nekaj let pa v tem času Stanko Brece prinese pečenega purana, ki
je prava atrakcija večera. Najprej smo
čestitali slavljencem preteklega meseca, zapeli in nazdravili, potem pa uživali v dobrotah bogatega bifeja. Ko
smo siti, se sprehodimo po plesišču
ob vedno skrbno izbrani glasbi našega
zabavnega ministra Marijana Juriča.
Župnik Dori bi se ob začetku leta 2013
želel zahvaliti vsem, ki skrbijo za naša srečanja, še posebej pa Veri Šeme,
predsednici, ki tako skrbno in vestno
goji odlične odnose z nemško župnijo,
organizira čiščenje cerkve in prostorov, ter ponedeljkove izlete, ki so prava
HAMBURG
V Hamburgu imamo vsako tretjo nedeljo v mesecu ob 16.30 sveto mašo,
tokrat smo jo zaradi Kresnic prestavili na četrto nedeljo, da smo jih lahko
gostili tudi tam.
Tudi v Hamburgu je vsako leto lepo organiziran božični večer. Najprej
24
Sv. Miklavž v Augsburgu bere svoj govor.
popestritev naših srečanj. Hvala tudi
njenemu možu Alojzu za vestno »mežnarjenje« in zvonjenje. Rad bi se zahvalil tudi Hrvatom, ki hodijo k nam,
še posebej predsedniku HDZ Božu Trčaku, ki skrbi za lepe in pristne odnose med dvema bratskima narodoma.
Vsem bralcem Naše luči pa želi mirno
in blagoslovljeno leto 2013!
M. M.
AUGSBURG
Miklavževanje v Augsburgu
Na prvo adventno nedeljo, 2. decembra,
je sveti Miklavž obiskal slovensko župnijsko skupnost v Augsburgu in obdaril
najmlajše. Več kot trideset let se je farno
občestvo na ta dan zbiralo k maši v cerkvi sv. Georga in Mihaela in nato pričakalo Miklavžev obisk in obdarovanje v
zraven stoječi dvorani Roncallihaus. Za-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ni bilo, a njegova darežljivost ne pozna
meja. Zato je vse navzoče pri maši obdaroval z bonom za kosilo, ki je sledilo
v eni od gostiln sredi Ulma. Ob tej priložnosti sta bila deležna velike pozornosti Silva Beck, ki je v decembru dopolnila 60 let, in dr. Mirko Černe, ki je
dopolnil 70 let. Vsi navzoči so se z njima veselili do večernih ur.
Sodelovanje mladih pri sv. maši
radi napovedi obnovitvenih del dvorane
tokrat ni bilo mogoče najeti. Treba je bilo
poiskati druge možnosti in miklavževanje izpeljati drugje. Dominikanski red je
z veseljem dal na razpolago cerkev. Tako
je bila slovesna maša v njihovi cerkvi, ki
je v neposredni bližini slovenskega župnijskega doma. Mladi so jo lepo oblikovali s svojimi prispevki, domači pevski
zbor pa je poskrbel za glasbeno dopolnitev. Po maši je sledil obisk Miklavža in
obdarovanje v župnijskem domu. Vse se
je lepo izteklo in veselemu razpoloženju
še dolgo ni bilo konca.
RAVENSBURG
umaknil izpred oltarja, že se je iz zakristije prikazal sveti Miklavž. Svojo
nalogo je opravil kar v cerkvi. V dvorani namreč potekajo obnovitvena dela,
kar je Miklavža prisililo, da se je znašel
po svoje. Bil je sicer žalosten, ker otrok
Uspešen Miklavžev obisk
Že od nekdaj velja za Ravensburg, da
se v tem kraju Miklavževega obiska
razveseli veliko število otrok. Tako je
bilo tudi v soboto, 8. decembra, po
maši v farni dvorani. Pred prihodom
ULM
Miklavževo kosilo in okrogli rojstni
dnevi
Komaj se je župnik Roman po končani
maši v Ulmu v nedeljo, 9. decembra,
Sedemdesetletni slavljenec dr. Mirko Černe
Sv. Miklavž v Ulmu
Slavljenka Silva Beck z rožo v roki
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Sv. Miklavž v Ravensburgu
Nastop čarodeja pred prihodom sv. Miklavža
Miklavža je najprej nastopil čarodej
Jože Erjavec. Otroci in starejši so pozorno občudovali njegove spretnosti.
Ko je čarodej končal, se je zaslišalo
tiho zvončkljanje, ki je napovedalo
prihod težko pričakovanega gosta.
Čez trideset otroških obrazov je od
veselja žarelo, ko je vstopil v dvorano s
spremstvom angelčkov sivobradi starček z mitro na glavi in palico v roki.
Vse je lepo pozdravil in najmlajše obdaril. Tisti, ki so bili bolj korajžni, so
mu zapeli ali recitirali kako pesmico,
nekateri celo zaigrali na inštrument.
Ko se je poslovil in odšel, pa še zdavnaj ni bilo vsega konec. Ob zvokih
harmonike, kitare, pozavne in klarineta tudi petja ni manjkalo. Živahno Miklavževo rajanje se je zavleklo pozno v
noč.
26
ESSEN
Na predvečer praznika svetih treh
kraljev je uradno zadnji rok, da se pošlje prispevke za letošnjo februarsko
številko Naše luči. Kaj se je zgodilo od
zadnjega poročila?
V Moersu smo v bližnjem Don Boskovem domu po maši imeli 8. de-
Hilden - na božič 2012
cembra miklavževanje, ki ga vsako leto priredijo člani pevskega zbora
Slovenski cvet, kateremu predseduje
Nada Zupan. Mize so bile lepo pogrnjene in bogato obložene.
Ne vem, ali se tudi v drugih župnijah
dogaja, da je otrok in staršev v dvorani pri Miklavžu veliko več kot prej pri
sveti maši. V Moersu je že tako.
V Krefeldu je bila 16. decembra lepa
adventna prireditev. Zelo lep obisk
je bil pri sveti maši. Nato smo se preselili v župnijsko dvorano, kjer je društvo Slovenski zvon iz Krefelda pod
vodstvom Rozine Lovrenčič pripravilo lep spored ob petju adventnih in
božičnih pesmi. Tudi tukaj je bila bogata postrežba za vse člane in goste.
Zbirali so se tudi prispevki za poplavljene v Sloveniji.
Božične maše so se vrstile kakor vsako leto, vendar z eno novostjo. Tokrat
so v mojo duhovno oskrbo bili na božični dan pridruženi tudi dragi rojaki
iz skupnosti Hilden, kamor prihajajo
tudi rojaki iz Solingena, Kölna, Düsseldorfa in drugih krajev iz kölnske
nadškofije. Zbralo se je 60 vernikov.
Med njimi je bila tudi družinica Polh
- Oštir s tri tedne staro dojenčico. Bilo je zelo lepo petje. Omenil sem, da
bi lahko ustanovili pevski zbor. Mojo misel so kar odobravali. Po ma-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Hilden – družinica Polh - Oštir
ši so priredili zelo prijazno in bogato postrežbo.
Kako so si sledile božične maše? Številčno najbolj obiskana je bila na sveti večer ob 19h v Moersu, kje je bil
eden manj kot 90 vernikov. V Essnu
smo imeli polnočnico ob 23. uri, na
božič pa mašo ob 9.30; v Oberhausnu
ob 11h, v Hildnu ob 16h. Na praznik
sv. Štefana je bila ob 9.30 v Essnu, ob
16h pa v Castropu. Pri vseh mašah se
je zbralo nad 320 vernikov.
Tale podatek je zgovoren za vse. Za
nas tukaj v nemškem Severnem Porenju – Vestfaliji kot vzpodbuda zvestim in v premislek tistim, ki je praznovanje v cerkvi šlo na žalost mimo
njih. Pa tudi rojakom v domovini
ima tale podatek nekaj povedati. Celo
Miklavž v Moersu
med duhovniki v domovini so nekateri, ki kar naprej modrujejo, kako »je
naše delo med izseljenci nepotrebno,
odveč …«
Le kdo bi mogel našim rojakom v tujini karkoli očitati, ker si želijo najlepše praznike doživeti po domače, po
slovensko? Saj vsi vemo, da ima malokateri narod tako melodične božične
pesmi, kakor so naše. In še srečo imamo, da imamo v nekaterih cerkvah
odlično organistko gospo Danico Ban
in v Essnu našega dobrega 81-letnega
Gezo Gebra, ki že 46 let vsako nedeljo in praznik igra pri slovenskih mašah. Druženje v cerkvi in nato pred
cerkvijo ali v župnijski dvorani so
mnogim najlepši trenutki v tednu ali
mesecu.
Visoki jubilant in veliki dobrotnik
V nadškofiji Paderborn prebiva rojak
Stanko Korber, ki je 8. decembra praznoval svoj 90. rojstni dan. O njem bo
daljši članek v eni izmed naslednjih
številk Naše luči. Pred nekaj leti je bil
z njim pogovor meseca.
Gospod Stanko je dolga leta zelo ljubeče skrbel za svojo dementno ženo Angelo, ki se je poslovila od tega
sveta pred dvema letoma. Že v času
skupnega življenja sta se odločila, da
bosta svoje premoženje namenila za
potrebe cerkvenih ustanov v Sloveniji. To skupno obljubo zdaj Stanko dobro izpolnjuje. Tako me je proti koncu
novembra 2012 poklical, da je prodal
svojo hišo in da želi 10.000 € podariti
sestram klarisam za obnovo samostana v Turnišču. Svojo obljubo je izpolnil 5. decembra. Rekel je, da se mu je
»odvalil kamen od srca« in da je njegova ženkica (tako jo je klical) v nebesih gotovo zelo vesela. Naročil mi
je tudi, naj njegov dar omenim v Naši luči, saj je gotovo še več rojakov, ki
imajo premoženje, pa nimajo dedičev in bi na enak način lahko podprli cerkvene ustanove v domovini ali v
misijonih.
90-letni Stanko Korber iz
Espelkampa
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Gospod Stanko – Bog Vas živi še
mnoga leta! On naj vam povrne vašo
dobroto že na tem svetu in v večnosti!
Lojze Rajk, župnik v Essnu
Andrej, prepevaj v angelskem zboru!
Naši domovi so že tudi navzven odražali predpraznično razpoloženje, skozi priprta vežna vrata je dišalo po
dobrotah, ki si jih Slovenci tako radi pripravimo za praznike, v družino
Kešpret, tam v Zgornji Savinjski dolini pa se je naselila neizmerna žalost,
ko se je poslavljal in dokončno poslovil mož, oče, dedek ter naš dolgoletni
prijatelj in sopevec Andrej.
Celega četrt stoletja je bil rajni Andrej Kešpret nepogrešljivi tenor MePZ Slovenski cvet v Moersu, član istoimenskega slovenskega društva in
čudoviti glas pevske skupine »Slovenski fantje«.
Na koliko nastopov, koliko zapetih pesmi nas vežejo spomini, kolikim našim rojakom je njegova pesem priklicala mladostne spomine, koliko solza
sreče je poteklo ob poslušanju domače pesmi, koliko sklenjenih rok smo
ob njegovem prepevanju doživeli pri
božjih daritvah.
Zdaj se je že priključil angelskemu
zboru in verjamemo, da bomo v mislih nanj mi tu doli v dolini solzni prepevali še bolj zavzeto.
Hvala ti, Andrej, za vse, kar si nam dal.
K zboru si pripeljal svojo ženo Faniko, oba skupaj pa zlata sinova Iztoka
in Aleksandra, ki se enako kot nekoč
starša, tu gori v Porurju, razdajata za
slovensko stvar. Še posebej Iztok, ki je
naš nepogrešljivi pevovodja in nekakšen magnet, okoli katerega se zbiramo in ustvarjamo.
Ob uri njegovega zadnjega slovesa, ki
je bilo 15. decembra 2012 v domačem
28
Andrej Kešpret - mesec pred smrtjo
kraju, kjer sta z ženo Faniko v lastnem
domu živela zadnjih več kot deset let,
smo pevci Slovenskega cveta in naši
prijatelji pohiteli v božjepotni Kevelaer, si tam za urico ali kaj izprosili eno
izmed cerkvic, prižgali sveče in molili
ter peli Andreju v zahvalo in spomin.
Spomnili smo se našega zadnjega srečanja v začetku lanskega julija, ko smo
imeli koncert tudi v farni cerkvi na Bizeljskem. Še posebej nam je ostala v
spominu njegova dobra volja, ko smo
se s številno publiko še dolgo po koncertu družili ter prepevali. Iz njega so
prav vrele ideje, katero naj bi še zapeli in Andrej je kot nekdaj, s svojim čudovitim glasom, dal vsaki pesmi še
poseben zven.
Naj tale zapis spomina pripomore, da
ga bomo še dolgo dolgo nosili v svojih srcih!
Nada Zupan - Slovenski cvet - Moers
+ Anton Rutar
Rodil se je 21. junija 1930 skupaj s
svojo dvojčico v Drašči vasi pri Žužemberku. Njegova sestra Lojzka živi
v Belgiji. Leta 1957 je pobegnil iz tedanje Jugoslavije in prišel v Nemčijo.
Naselil se je v Oberhausen-Sterkrade, kjer je postal rudar. Leta 1964 se je
preselil v Spodnje Porenje v Moers in
bil zaposlen v rudniku Pottberg. Tega leta se je poročil in z ženo Dragico
sta ustanovila družino. Dve leti kasneje se jima je rodila hči Sonja. Delal je
12 let, ko je zbolel, diagnoza je bila neozdravljiva bolezen multipla skleroza.
V njegovo in družinsko življenje se je
pritihotapilo trpljenje, ki ga je spremljalo do zadnjega dneva. Številne
operacije so mu polagoma jemale telesne moči. Nikoli pa ni izgubil poguma za življenje in prenašanje nadlog.
Aprila 2002 je umrla žena Dragica, ki
jo je strla dolgotrajna bolezen. Hčerka Sonja je že prej pomagala mami
pri oskrbi očeta, potem pa je z vso ljubeznijo in predanostjo sama prevzela vso skrb zanj. Veliko skrbi in naporov jo je spremljalo, pa ni odnehala z
vsemi močmi streči skoraj hromemu
očetu na domu. Nazadnje je oče moral v bolnico, kjer je po nekaj tednih
njegovo telo izgubilo boj z boleznijo.
Umrl je 29. aprila 2012 v bolnišnici
Bethanien v Moersu.
Pokojni Anton Rutar je bil izjemno
bogovdan mož. Nikoli se ni pritoževal zaradi bolečin, ki so bile včasih
neznosne. Vedno je ponavljal: kakor
je božja volja! Veliko je molil sam in
tudi s svojimi domačimi, pogosto ga
je obiskoval osebni prijatelj Jože, ki
ga je bodril, in sta skupaj molila. Na
smrt je bil dobro pripravljen, prejel je
zakramente. Tik pred smrtjo ga je Jože vprašal, če sliši, ko on moli. Stisnil
Pokojni Anton Rutar
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
mu je roko, ker ni mogel več govoriti.
Pokopal ga je župnik Alojzij Rajk, kakor tudi njegovo ženo pred petimi leti.
Nekaj tednov pred smrtjo ga je v bolnici obiskal tudi slovenski zbor in mu
zapel, kar ga je zelo razveselilo. Tudi
na pogrebu so mu zapeli pevci zbora
Slovenski cvet. To je tista plemenita
pozornost med rojaki, ki ne gre v pozabo. Družina Rutar, pokojna starša
Anton in Dragica ter njuna hčerka Sonja pa so te pozornosti tudi vredni, saj
so živ zgled družinske ljubezni, ki premaga tudi najtežje križe življenja. Bog,
ki je videl vse, naj da pokojnim večno
plačilo, živim pa utrdi zaupanje, kakršno je imel oče Anton.
Klaretinci so takole upodobili božično noč.
FRANKFURT
V začetku decembra je bil svetniški
dobrotnik sveti Miklavž zelo zaposlen. Pred svojim godom je obiskal
našo slovensko skupnost v Frankfurtu, za skupnost v Lichu pa je poslal
svoje darove pozornosti kar po župniku. Po svojem godu pa se je oglasil še
pri skupnosti v Mainzu. Po redni nedeljski maši smo se v nedeljo, 9. decembra, zbrali v prostorih škofijskega glasbenega centra. Pred začetkom
skupnega kosila nas je dobrotnik Miklavž nagovoril in nam razdelil svoje
darove. Po obdarovanju pa se je naše
srečanje z Miklavžem in ob skupnem
kosilu nadaljevalo tja do zgodnjega
Tako je bila upodobljena božična
skrivnost v cerkvi Herz Marien.
večera. Že v trdni temi smo se odpravili na domove, večina proti Wiesbadnu ali pa še kam dlje.
Ob božičnem praznovanju velja v naši župniji že dolga leta ustaljeni bogoslužni red (ki pa ga je težko spremeniti zaradi soodvisnosti od drugih
jezikovnih skupnosti, ki uporabljajo iste bogoslužne prostore). V Frankfurtu je bila bolj zgodnja ‚polnočna maša‘, na sam božični dan pa so
se zvrstile še tri praznične maše: v
Darmstadtu, Mainzu in Frankfurtu. Je
že tako, da božični in novoletni prazniki naše skupnosti, včasih bolj, drugič manj, razbijejo.
Seveda pa je skrb nekaterih v naši
skupnosti usmerjena na začetek februarja, ko bomo pripravili v tednu
dni kar dvoje prireditev: najprej praznovanje ob slovenskem kulturnem
prazniku, nato pa še naše redno pustovanje, saj bo letos velika noč zelo
zgodaj, v povezavi z njo pa se ravna
tudi pustni čas.
Sredi decembra je v 91. letu starosti
umrl Bogomir Gradišnik iz Oberursla; tam so ga pred božičnimi prazniki
tudi pokopali. V istem času pa je v domovini v Podnartu umrl 92-letni Jože
Javor (pred preselitvijo v domovino je
z ženo Marijo bival v Offenbachu). Naj
počivata v miru!
Te jaslice krasijo katoliško cerkev sv.
Petra in Pavla v Marburgu.
rem
INGOLSTADT
Ali bomo te obraze videli na letošnjem zgodnjem pustovanju?
Decembrska praznovanja in slovesnosti. Kot vsako leto je mesec december vsebinsko bogat z dogajanjem
v družini, družbi in seveda posebej v
bogoslužju Cerkve, tako je tudi v naši župniji bil advent, božič in po božiču čas lepih praznovanj, srečanj in
druženj.
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Miklavževo. Na drugo adventno nedeljo smo imeli v Ingolstadtu Miklavžev večer. Po lepi adventni maši
so v cerkveni dvorani otroci nestrpno
čakali na Miklavža, ki ga je spet zastopal naš zvesti sodelavec Zvone Potočnik. Katharina Binner je pripravila otroke in mladino, da so za sprejem
Miklavža lepo zapeli. Miklavž je najprej kratko nagovoril otroke in vse
prisotne, nato obdaroval otroke, vse
povabil k adventni pripravi, voščil božične praznike in novo leto ter zagotovil, da bo ob letu osorej spet prišel.
Na tretjo adventno nedeljo smo imeli
v naši skupnosti v Ingolstadtu adventno spoved. Vsakič pride k nam duhovnik gost, tokrat je bil spet kot vsa
zadnja leta gospod Marjan Bečan, duhovnik iz Münchna, ki rad pride med
nas. Od 16. do 17. ure je spovedoval,
potem je maševal in na svoj prisrčen
način v mašni pridigi nagovoril in povabil k adventni pripravi naše rojake,
ki se vselej razveselijo njegovega prihoda in navzočnosti med nami.
Adventna srečanja. V Weißenburgu
smo imeli lepo adventno srečanje po
maši v soboto, 8. decembra. V Nürnbergu smo imeli adventno srečanje in
pripravo na božič na tretjo adventno
nedeljo, 16. decembra. V soboto pred
četrto adventno nedeljo smo imeli na-
Otroci so zapeli Miklavžu.
šo mašo in po maši srečanje v oddaljenem Weidnu, po prijetnem druženju se je bilo kar lažje voziti domov.
V Ingolstadtu pa smo imeli adventno
srečanje na četrto adventno nedeljo v
našem novem centru.
Božič. Kako prav je imel Ivan Pregelj,
ko je zapisal: Kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimamo slovenskega božiča, svojih božičnih pesmi, polnočnic, jaslic in svojega upanja v večno
živega Boga in Odrešenika sveta Jezusa Kristusa. Kako lepo je, da lahko v
tujini, daleč od domovine obhajamo
božič po slovensko. Slovensko polnočnico smo obhajali v Ingolstadtu ob 21.
uri v cerkvi sv. Monike. Toliko nas že
dolgo ni bilo pri polnočnici, bilo je tudi precej otrok, najmlajši Nino je bil
star komaj dobre tri tedne. Cerkev sv.
Monike je bila naš slovenski Betle-
hem. Na božič pa smo imeli mašo v
Erlangnu, kamor so prišli tudi rojaki
iz Nürnberga in okolice.
Nočni pohod na Boč. Na god nedolžnih betlehemskih otrok smo imeli,
tokrat že desetič po vrsti, pobožični
nočni pohod k sv. Miklavžu na Boču. Ob 16. uri popoldne nas je večina
krenila, nekateri so prišli tudi po drugih poteh, s parkirišča osnovne šole v
Zgornji Kostrivnici. Dolga procesija
se nas je vila po južnem pobočju naše ponosne štajerske gore. Vmes smo
imeli tudi postojanke, da smo se malo
odžejali s toplimi napitki in se okrepili s prigrizkom. Ko smo se prebili skozi gozd, nas je že pozdravljal in
vabil skozi noč zvonček sv. Miklavža.
Cerkev je bila kar premajhna, toliko
se nas je zbralo, poleg domačinov in
okolišanov je prišlo tudi mnogo naših
rojakov, ki so bili za božič doma, bilo
je tudi precej otrok in mladih. Ob molitvi in petju naših čudovitih božičnih
pesmi nam je bilo kljub mrazu toplo
pri srcu. Po maši smo se po skupinah
spustili ob siju polne lune nazaj v dolino. Bilo je zares lepo doživetje.
Stanko Gajšek
MANNHEIM
Gospod Marjan Bečan se pozdravlja z rojaki v Ingolstadtu.
30
Leonie Klenk je bila v začetku decembra v Mannheimu pri birmi. Pri-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Birmanka Leonie Klenk
dno se je pripravljala v župniji St.
Hildegard, kjer je ministrantka. Za
utrditev v krščanskem življenju in pomoči ljudem, ki jim prav pride pomoč
zdravih, mladih ljudi, si je izbrala pomoč slepim. Hodila je na tečaj Braillove pisave za slepe. V veliko oporo ji
je oče Jürgen, ki je zelo aktiven v svoji
župniji. Po mami Sabini je Leonie slovenskega rodu, zato obiskuje tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika. K
temu jo spodbujata tudi stara starša
Nataša in Miro Kamenšek. Leoni zna
lepo brati v nemškem in slovenskem
jeziku. Pri nemško-slovenski maši je
že dvakrat prebrala prošnjo v obeh jezikih, kar je njene vrstnice in vrstnike
med mašnimi strežniki zelo presenetilo, ko so jo slišali v njim neznanem
jeziku. Sodelovala je tudi pri prireditvi ob Miklavževem obisku. Po njej se
Vsi veseli Miklavževih daril
že zgleduje njena mlajša sestrica Valerie, ki ponosno obiskuje malo šolo v
slovenskem jeziku.
Otroci so bili v decembru zelo aktivni. Najprej so se naučili kratko igrico
o pričakovanju Miklavža, ki so jo ob
njegovem prihodu zaigrali. Vredno se
je bilo potruditi, saj se je na Miklavževo nedeljo zbralo nepričakovano veliko ljudi, kot jih že nekaj let nismo
videli v Mannheimu. Dober glas seže v deveto vas, pravi slovenski pregovor. Ta dober glas se širi o učiteljici
Miri. Poleg učenja slovenskega jezika
se otroci z njeno pomočjo spoznavajo
tudi s slovensko kulturo in izročilom.
Zapeti znajo že slovensko himno, Kekčevo pesem in še druge pesmi. Naučili so se slovensko božično pesem,
nato pa postavljali jaslice na slovenski
način – v kotu. Na božični drevešček
so obešali prave piškote, kar je verjetno tudi v Sloveniji že velika redkost.
Učiteljica Mira zna izkoristiti vsako
priložnost, da otroke z igro in ustvarjanjem navduši za slovenski jezik, pri
tem pa si osvojijo marsikatero novo
slovensko besedo. Po božičnih počitnicah je otroke čakalo še zadnje prijetno opravilo: snemanje piškotov z
božičnega dreveščka, ki so jih potem
seveda z veseljem hitro pojedli. Takoj
jih že čaka naslednja naloga. Do slo-
Nastop najmlajših
venskega kulturnega praznika ni dosti časa, glavni del programa pa bodo spet imeli otroci z učiteljico Miro.
J. M.
MÜNCHEN
Miklavževanje
V soboto, 15. decembra, je sveti Miklavž obiskal tudi otroke na slovenski župniji v Münchnu. Mali nadobudneži so si v spremstvu svojih staršev
najprej ogledali igrico, ki so jo pripravili slovenski študentje iz Münchna in
je govorila o tem, kako se trije otroci družine Modrin pripravljajo na Miklavžev prihod. Vsi skupaj smo se naučili pesmico O Miklavžek, ljubi ti in
ko smo to znali, smo začeli Miklavža
klicati. Končno je prišel v spremstvu
treh angelov pomočnikov, zavesa na
odru se je odprla in pokazal se je rde-
Samo še Jezušček manjka.
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
či tron in polno rdečih vrečk z darili.
Miklavž je najprej pozdravil vse navzoče in povedal nekaj spodbudnih in
vzgojnih besed, nato pa je obdaroval
otroke. Na koncu smo vsi skupaj zapeli pesem Mi se imamo radi, se slikali
in se še dolgo v večer zadržali ob dobrotah, ki so jih prinesle mame.
Barbara Alič
Prazniki Rojstva
V münchenskem župnijskem občestvu so božični prazniki odmevali v
srcih ljudi. Seveda ima vsako leto tudi
svojo obliko, utečeni red srečanj pri
mašah. Polnočnica je bila v kapeli župnijskega doma ob 22. uri. Nekoliko
manj vernikov se je zbralo v primerjavi z lansko udeležbo. Je pa bila letos
zbrana čredica pastircev ob jaslicah
prav bogato obdarjena s praznično
skrivnostjo Učlovečenja. Božji Sin se
je rodil v naših srcih. In čutili smo se
povezani tudi med seboj, z novo lučjo
obsijani in napolnjeni z mirom, ki ga
prejema človek samo, ko se mu Bog
približa. Vsi udeleženci so se pridružili vabilu na srečanje po maši, kjer se je
nadaljevalo pravkar doživeto vzdušje v mašnem obredu. Naše dobre žene
vedno ponudijo majhno pogostitev in
nikoli ne sme manjkati kuhano vino,
ki ga pripravi podpredsednik župnijskega sveta Alojz Grojzdek.
Na praznik je bila redna maša v cerkvi Sv. Duha. Tudi tu se je zgrnila skupaj vsa fara, kolikor je je bilo tiste praznične dni še tu. Veliko ljudi odide za
praznike v domovino, ki je blizu, samo skok čez Alpe, pa smo tam. Duhovna vez pa je močna, saj si pripadamo tu, kjer skupaj živimo, delamo in
molimo. Tako se ob prazniku sem in
Skrbna dobrota žena …
tja kdo tudi vrne iz Slovenije in pride
praznovat božič v skupnost, kjer je bil
nekoč reden udeleženec.
Med prazniki pri mašah ne poje zbor,
ker je preveč pevcev odsotnih. Ljudska pesem pride do izraza. Tako je še
bolj domače, ko nam zazvenijo božične melodije v ušesih. Njih moč je
presenetljiva vsak božič znova, saj te
melodije sežejo globoko v srce. Doživetje božične skrivnosti v pesmi je
prava radost srca in duha. V človeka postavi luč upanja, ki ga sredi življenja komaj vidi preko barier zla,
teme in nereda. Tu pa se duša umiri v Bogu, ki se je spustil prav v ta
naš svet, da bi prinesel rešenje in novo življenje. Na orglah nas je podprla organistka Dorothee Kleischrott,
ki vedno rada pride pomagat k naši
maši. Praznik Gospodovega rojstva
… in pesem, ki vse povezuje.
nas je napolnil z veliko hvaležnostjo za vse te darove krščanske vere in za skupnost, v kateri lahko vse
to obhajamo.
STUTTGART
V pričakovanju daril
32
Biblični seminar
V zadnjih dneh novembra smo se v
Nonnehornu ob Bodenskem jezeru
zbrali verniki iz Augsburga, Ulma,
Ravensburga in Stuttgarta na tradicionalnem bibličnem seminarju. Tema
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
izmed nas pustil krasoto bogastva adventnega časa.
Biblični seminar
letošnjega seminarja je bila življenjska pot kralja Davida. Kralj David s
svojo pojavnostjo in vlogo v zgodovini Izraela predstavlja temeljni lik
zgodovine odrešenja v Stari zavezi.
Glavne teme, ki smo se jih dotaknili, so bila vprašanja o grehu, kesanju,
milosti in odpuščanju. To so teme,
ki so v današnjem času še kako pomembne za vsakega kristjana. Kralj
David je zelo aktualen tudi za človeka moderne dobe, ker se vsak izmed nas sooča z grehom, kesanjem,
spreobrnjenjem in milostjo. Po odzivih vseh navzočih je seminar nagovoril vsakega in pustil dober vtis v
duši vsakega, ki je bil navzoč na tem
seminarju. Zaključili smo ga s sveto Gospodovo daritvijo v nedeljo in
se razšli z željo, da se naslednje leto
spet srečamo.
Gostovanje pevskega zbora iz Črnega Vrha nad Idrijo
Na pobudo družine Zajc nas je prvo
adventno nedeljo v Stuttgartu obiskal
pevski zbor iz Slovenije, ki so skupaj s
svojim župnikom bili naši gostje pri
mizi zemeljskega kruha in pri mizi
Gospodove daritve. 50 pevk in pevcev,
ki so s svojim talentom petja obogatili sveto mašo in nato vsem navzočim olepšali začetek adventnega časa
s koncertom adventnih pesmi v cerkvi. Naši prijatelji iz Slovenije so si
med obiskom Stuttgarta ogledali tudi
božični bazar in lepo okrašeno mesto.
Obiskali so tudi Mercedesov muzej in
Tübingen. Našim gostom iz Slovenije smo tukajšnji verniki zelo hvaležni
za res lepe trenutke skupnega druženja in za lepoto cerkvenega petja. Njihov koncert je navdušil in v vsakem
Gostovanje pevskega zbora iz Črnega Vrha nad Idrijo
Miklavževanja
Lepoto adventnemu času, ki nas pripravlja na Gospodovo rojstvo, so v
naših skupnostih dala tudi miklavževanja. Na treh različnih koncih naše župnije v Böblingenu, Pfullingenu in Stuttgartu smo skupaj z verniki
praznovali god sv. Nikolaja, ki je vzor
dobrote in ljubezni ter pozornosti do
drugega človeka. Povsod se je zbralo
lepo število vernikov, predvsem otrok,
ki so se dobrega Nikolaja najbolj razveselili, saj je za njih imel majhne
pozornosti, ki razveselijo prav vsako
otroško srce. Na vseh krajih smo se
kot občestvo zbrali in si vzeli čas drug
za drugega, se zahvalili drug drugemu
za vse dobre geste, ki vsakemu pomenijo veliko. Zahvalili smo se dobremu
Bogu za dar življenja in za vse, kar
nam po svojem sinu Jezusu Kristusu
daje. Bogu hvala za dar svetništva svetega Nikolaja, ki nam kaže, kako velika je lahko človeška dobrota, če pride
iz srca in je iskrena.
Blagoslov novega stanovanja pri
družini Gorše
V družini Gorše so imeli v tem mesecu pomemben dogodek, kajti prese-
Miklavževanje v Pfullingenu
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Miklavževanje pri sv. Konradu
lili so se v novo stanovanje, kjer so si
uredili prijeten in topel dom. In da bo
vsako delo dober tek imelo, so si zaželeli božjega blagoslova njihovega stanovanja. Zbrali so se vsi člani njihove
družine od najstarejših do najmlajših in po skupni molitvi in prošnjah
smo imeli blagoslov stanovanja. Družina Gorše redno obiskuje svete maše v Böblingenu in njihov sin Dastin
je naš ministrant. So člani naše zakonske skupine in se redno udeležujejo tudi družinskih seminarjev. Celi
njihovi družini želimo obilje božjega blagoslova in varstva Matere božje.
Jubilanti
Na tretjo adventno nedeljo smo v Stuttgartu praznovali nedeljo jubilantov, ko
je 36 jubilantk in jubilantov pri sveti
Letošnji jubilanti
34
Blagoslov stanovanja pri družini Gorše
maši izreklo svoje zahvale za prehojeno
življenjsko pot, za vse, kar so v življenju doživeli lepega in tudi manj lepega.
Vsak izmed njih je hvaležen dobremu
Bogu za vse trenutke, najbolj pa za dar
življenja in dar ljubezni, po kateri so v
življenju premagali vse ovire in nosili križe življenja sleherni dan. Naša gosta pri sveti maši in potem v prijetnem
druženju v dvorani sta bila Majda in
Marjan Petan, ki sta z lepimi pesmimi,
ki govorijo o ljubezni in lepoti življenja,
naredila za dušo in srce lep večer. Vsem
slavljencem še enkrat iskrene čestitke
in hvala za vse, kar ste naredili in še boste za našo župnijo v Stuttgartu.
Božična slavja
Slovenska skupnost v Stuttgartu je
praznik svetega večera obhajala sku-
paj z nemško župnijo, kjer smo se
že pol ure pred mašo zbrali na koru in prepevali slovenske božične pesmi. Lepota praznovanja božiča je toliko večja, če vernik daje na razpolago
svoje talente za dobrobit celotne skupnosti. Sama sveta maša, ki jo je vodil
nemški župnik ob somaševanju slovenskega, je res minila v lepi umirjenosti in sproščenosti. Svoj ton je sveti daritvi dodalo tudi petje slovenskih
pesmi med mašo in branje božje Besede in prošenj. Tudi voščilo ob koncu svete maše vsem navzočim v obeh
jezikih je lep pokazatelj dobrega medsebojnega sodelovanja. Po sveti maši pa smo se slovenski verniki zbrali v
Slovenskem domu, kjer smo si postregli s kuhanim vinom in čajem ter pecivom. Na sam božič pa smo Slovenci
imeli sveto mašo, kjer se je zbralo lepo število naših vernikov. Lepota slovenske besede in petja pri sveti maši sta vedno razlog, da vsak izmed nas
lepo in zbrano sodeluje pri liturgiji, ki
nas vodi v nebesa.
Naši rajni
V Pfullingenu je v večnost odšel Drago Mrgole.
Pokojni Drago je bil rojen 4. februarja
1944 v Buttenhausnu pri Münsinge-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
S
R
B
I
J
A
BEOGRAD
Pokojni Drago Mrgole
nu. Starši so bili izseljeni v ta kraj in
so se po vojni vrnili nazaj v Slovenijo.
Drago izhaja iz družine osmih otrok.
Po končani osnovni šoli se je preselil v
Ljubljano, kjer se je izučil za avtomehanika. Leta 1965 se je podal v tujino
ter se zaposlil pri firmi Wagner, kjer je
lahko zopet opravljal svoj poklic, katerega je nadvse ljubil. Leta 1970 se je
poročil z Milko, roj. Škoberne. Rodili
sta se jima dve hčerki, Elvira in Sonja.
Drago je bil zelo priden mož in oče.
1978. leta je odšel v Savdsko Arabijo
na delo, kar je bilo za celo družino težko. 2001 ga je napadla zahrbtna bolezen. Bil je operiran in se je po operaciji dokaj dobro opomogel. Žal se je leta
2011 ta huda bolezen zopet povrnila in ni bilo zanj nobene pomoči več.
Pred smrtjo je dobil tudi bolniško maziljenje, ki mu ga je podelil naš župnik
Aleš Kalamar.
29. novembra 2012 je za vedno odšel
k Bogu v sveti raj, kjer nima več bolečin. Zapustil je tudi tri vnuke, ki so bili zanj veliko bogastvo. Gospod Drago, naj vam vsemogočni Bog da večni
mir in večni pokoj. V imenu slovenske
župnije kot župnik njegovi soprogi in
hčerkama ter ostalemu sorodstvu izrekam iskreno sožalje in obljubljam
molitve za rajnega.
Praznovanje božiča
Pastoralni svet za Slovence v Beogradu z župnikom A. Letonjo je povabil
beograjske Slovence k sedaj že tradicionalni slovenski sveti maši 26. decembra 2012.
Zbrali smo se v kapeli Karitas, posvečeni Brezmadežni devici Mariji, ki nenehoma posreduje božji mir ljudem
v bližnjih bolnicah; tu so nekdaj živele in delovale sestre hčere krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega.
Sv. mašo je vodil nadškof mons. Stanislav Hočevar ob somaševanju z župnikom Lojzetom Letonjo.
Lepe božične pesmi je prepeval slovenski pevski zbor „Pojoča družba“ iz
Beograda pod vodstvom zborovodkinje Božice Toskić in ob klavirski spremljavi prof. Svetlane Vnučec.
Nadškof je v pridigi pozdravil prisotne, posebej predsednika in ostale iz uprave Društva Sava, Beograd,
povabil vse, da molimo za domovino ob dnevu samostojnosti Slovenije, se zahvalimo Bogu, Svetemu Duhu za vodstvo in varstvo cerkve v letu
vere. Približal nam je praznik sv. Šte-
fana, prvega mučenca. Čestital je navzočim godovnikom. Povedal je še, da
je doživel v katedrali v Milanu prijetno presenečenje, ko so prisotni navdušeno ploskali, potem ko je kardinal
Angelo Scuola oznanil začetek proslav
1700-letnice milanskega edikta, in da
se bo kot predstavnik Vatikana letos
septembra udeležil proslav v Nišu.
Proslava jubileja milanskega edikta se
bo namreč letos odvijala v Rimu, Milanu, Jeruzalemu, Istanbulu, Trieru,
Yorku in Nišu, v mestih, povezanih z
življenjem imperatorja Konstantina.
Na koncu je nadškof nas vse povabil na romanje v Niš v cerkev Povišanja sv. Križa.
Po sv. maši je sledil kratek koncert božičnih pesmi Janeza Močnika v izvedbi „Pojoče družbe“. Koncert sta skle-
Svetlana-Štefanija Vnučec in Stefan
Simonović z Ivano Miljković
Msgr. Stanislav Hočevar somašuje z Alojzem Letonjo
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pojoča družba
nila prof. Svetlana-Štefanija Vnučec
in Stefan Simonović s pesmijo „Grazie Signore“.
Na povabilo župnika Letonje smo se
preselili v božično okrašeno dvorano, kjer nas je pozdravil predsednik
Društva Sava ob pripravljenih toplih
kranjskih klobasah z zeljem ter dobrem vinu, za katero je poskrbelo naše slovensko društvo, ter poticah, ki so
jih pripravile naše pridne gospodinje.
Potrebno je še povedati, da je celovečerno vzdušje skupnosti krasila nadškofova ljubeznivost in pozornost do
vseh udeležencev.
Ivana Miljković / Pavla Milovanović
MUŽLJA
Polnočnica v Mužlji
Vojvodina, Srbija – cerkev na Peskari
povezana s Slovenci.
Tudi letos je bila ob osmih zvečer že
tradicionalna polnočnica slovenskega društva Planika Zrenjanin, v cerkvi svetega Dominika Savia v Mužlji,
na tako imenovani Peskari. Ta cerkev
je na več načinov povezana s Slovenci. Načrt zanjo je zastonj napravil arh.
Peter Požauko, čeprav se je izvedba
od njega malo oddaljila. Glavno oltarno sliko je narisal 1994 slovenski salezijanec sobrat-pomočnik Ciril Jerič
(1925-1996) in prekmurski rojak, ki
36
jo je imel za svoje najlepše
in najbolj uspelo delo. Ta
čudovita oltarna slika, ki
prikazuje malega Dominika Savia, kako tovariše
vodi k Najsvetejšemu pod
zavetjem Marije Brezmadežne in don Boskovim
duhovnim vodstvom, se je
zelo priljubila tukajšnjim
vernikom. Kljub neverjetnim medvojnim težavam
je vztrajal štiri mesece in tukaj dokončal sliko. Modeli zanjo so tukajšnji mladi. Imel je željo, da neke stvari še dokonča, pa mu je huda bolezen
to preprečila. Končno pa to župnijo
upravljajo salezijanci ljubljanske inšpektorije sv. Cirila in Metoda.
Ta cerkev je za male skupnosti kot nalašč: čuti se družinsko ozračje, h kateremu prispeva tudi soseda Kati Neni, 87-letna zakristanka, ki je vsak dan
pri maši in ureja cerkev, pomaga pa
tudi njena vnukinja Teri, ki je organistka in vodi cerkveni zbor. Pravnukinja Andrea pa pomaga pri nastopih
in sama nastopa, kot nam kaže slika
‚Betlehemčki‘
Božič oznanja mir, spravo in
ljubezen
Leta 2005 je bila v Mužlji prva velikonočna slovenska maša v Zrenjaninu, ki jo je vodil beograjski nadškof in metropolit Stanislav Hočevar,
nato pa so bile velikonočnice in polnočnice vsako leto. Letos smo imeli novost: nastopilo je nekaj članov
novega mladinskega zbora društva
Planika, ki so ubrano zapeli znano
Gruberjevo pesem Sveta noč. Vodi
jih profesorica Daniela Avram, ki je
zbrala pod svojo taktirko lepo število mladih in nadebudnih pevcev.
Na sveti večer so nekateri peli tudi
Betlehemeši
v romunski pravoslavni cerkvi, ker
z njimi praznujemo božič skupaj po
novem koledarju, pa se niso mogli
udeležiti naše polnočnice. Med mašo je brala berili predsednica slovenskega društva Martina Drčar; ona je
že tretja predsednica društva in po
njeni zaslugi potekajo seje večinoma
v slovenščini.
Med pridigo je salezijanec Janez Jelen omenil pomen božiča v slovenski
zgodovini in tudi današnjem nemirnem ozračju. Angeli so peli: Mir ljudem na zemlji, ki so blage volje. V Sloveniji pa ni miru in ljudje pričakujejo
praznike in novo leto 2013 v strahu
in skrbeh. Božično sporočilo oznanja
mir ljudem na zemlji in upamo, da bo
prispelo tudi do domovine Slovenije.
Zato moramo veliko moliti za mir po
vsem svetu. Vsi imamo upanje, da nas
bo betlehemsko Dete obdarilo s svo-
Mladinski zbor
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pri polnočnici zbrani verniki
jimi nebeškimi darovi: mirom, optimizmom in ljubeznijo. Največji Jezusov dar pa je odpuščanje grehov, ki ga
zadobimo v dobri sveti spovedi.
Po maši je bilo druženje v mladinski
dvorani za cerkvijo, nato pa so prišli vernike obiskat še »betlehemeši«.
To so pastirji in angeli, ki pridejo počastit novorojenega Jezusa. Med igro
in petjem prinesejo tudi svoje darove: mleko, sir in ovčko, ter ga pobožno počastijo.
Letošnji »betlehemeši« so bili še posebej izurjeni in je cela igrica potekala res ginljivo pod vodstvom organistke Tereze Šofranko.
Prilagamo sliko polnočnice izpred štirih let, ko je maša bila ne ob osmih
zvečer - kar starejšim bolj ustreza ampak ravno o polnoči. Na koncu je
zapel ob spremljavi kitare salezijanec Janez izvirni akrostih »Bog podari srečo ti«, ki izraža upanje na mir in
razumevanje med ljudmi, tudi v nemirni Sloveniji, kjer sile teme izkoriščajo težko gmotno situacijo, da bi
razburile sovraštvo, maščevalnost in
nasilje, kar je prav nasprotno božičnemu sporočilu, ki pravi:
Bog podari srečo ti, / On te naj razveseli; / Glavna skrb današnjih dni /
Martina Drčar bere berilo.
Pač je mir v Sloveniji. / Oče naš nebeški, daj, / Da bo zemlja mali raj, /
A ljubezen silnica, ki bo / Rod človeški usmerjala. / In da sodelujemo, / S
tistimi, ki skupaj smo, / Radi načrtujemo / Enkratno prihodnost. / Čas se
hitro stekel bo, / On nas klical k sebi bo, / Takrat v raj odrajžamo, / In se
veselimo.
salezijanec Janez Jelen
Š
V
E
D
S
K
A
Slovenci na Švedskem ob koncu
starega in na začetku novega leta
Življenje in poslanstvo švedskega vagabunda je bilo ob koncu leta 2012 zelo pestro. December je mesec, ko otroci praznujejo sv. Miklavža. Potem je to
mesec, ko se je potrebno še posebej
posvetiti bolnim, ostarelim in onemoglim, osamljenim rojakom. Poleg tega
je potrebno biti ljudem na razpolago
za sv. spoved kot pripravo na božično skrivnost. Polnočnica, za štefanovo
poleg bogoslužja tudi blagoslov vode
in soli ter obenem tudi blagoslov vina
sv. Janezu na čast. Vsa srečanja po sv.
maši, kako prijetno je človeku za vso
skrb in ljubezen, s katero se žrtvujejo
posamezni rojaki v tej ali oni slovenski skupnosti. Praznovanje samostojnosti in enotnosti ter zaključek najdaljšega meseca še s sv. mašo čisto na
vzhodu Švedske. Za staro leto pa pot
nazaj proti Göteborgu in vmes še podelitev bolniškega maziljenja enemu
izmed preizkušenih rojakov. Vse to in
še več se je zgodilo v zadnjem mesecu v letu 2012.
In kaj naj si človek, ko po zares dolgem mesecu decembru, z vsemi obveznostmi, ob vsem nevremenu, ko je
četrto nedeljo skoraj 340 km vozil v
snežnem viharju, na starega leta dan
pa skoraj 350 km v samem dežju, drugega zaželi, kot da so zadnje urice starega leta popolnoma v miru in da se
čim prej poda v posteljo k zasluženemu počitku. Pa še Bogu hvala in Materi božji ter angelom varuhom za vso
spremstvo »nebeške policije« na vseh
nevarnih poteh na terenu petih Slovenij. Zares, Gospod je velik in milostljiv
ter usmiljen.
Jubilanti na Švedskem: V zadnjem
času je okrogli jubilej praznoval Stanislav Koren, Korenov ata iz Malmöja, ki
po svojih močeh rad pomaga slovenskemu duhovniku v tamkajšnji župniji. Letos bo 20 let, kar ga je zapu-
37
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovenska skupnost iz Landskrone
stila žena in se preselila v večnost. Ata
Slavko si prizadeva kljub osmim križem ostati zvest Kristusovi Cerkvi, kakor tudi slovenstvu in slovenskim srečanjem okrog oltarja. Pri sv. maši rad
pomaga s pobiranjem kolekte, pa tudi skrbno zvoni ob najsvetejšem delu
sv. maše, da bi se rojaki zavedali pomembnosti trenutka, ko Kristus prihaja med njih v sv. evharistiji.
Silva Litrop, ena izmed članic misijskega pastoralnega sveta, je praznovala 30+, kajti ljudje pravijo, da se žensk
ne sprašuje po letih. Ja, štirje križi so
že na njenih ramenih in jih korajžno
nosi. Dom, služba, cerkev, misijske lepe obveznosti ter še marsikaj drugega se dogaja skozi njeno življenje. Vse
obveznosti skuša opravljati z veseljem
Slavljenke in slavljenci v Göteborgu
38
Silva Litrop med svojimi dragimi domačimi in sodelavci
in ljubeznijo, posebej ko se v bolnici
posveča tudi bolnikom. Skupaj z možem Romanom sta dejavna ne samo v
slovenski misiji in cerkvi, ampak tudi
v slovenskem društvu Slovenski dom.
Praznovanje okroglega jubileja je bilo v krogu domačih, kamor je povabila tudi slovenskega duhovnika. Tudi
slovenska pesem z zdravico za zdravje se je slišala ob jubilejnem praznovanju, saj Zupančičeva družina rada
lepo poje.
Stanko Ridl iz Stenungsunda je pred
nekaj meseci srečal abrahama. Tudi
on je praznoval svoj osebni praznik
med svojimi domačimi in prijatelji.
Ob njem je vselej v oporo in pomoč
njegova žena Lena, ki ju krasita otroka
Josefin in Danijel. Stanko tudi rad po-
maga v misiji in posebej, če ima priložnost, tudi v Vadsteni. Tako kot danes že pokojna mama Štefka je tudi
Stanko dobrega in plemenitega srca,
ki nosi v sebi tudi plemenitost koroške duše in tisto preprosto slovensko
vernost, ki človeka plemeniti in ga dela dobrega.
V Göteborgu pa je na začetku leta
2013 slavil abrahama Felix Jablanovec, ki so mu njegovi pripravili prijetno presenečenje. Celo sorodniki iz
Slovenije so prišli praznovat Felixov
jubilej in so ga tako prijetno presenetili ter počastili za njegov osebni praznik. Sestra Erika je s pomočjo njenih
poskrbela za vse potrebno, da je bilo praznovanje zares slovesno in prijetno.
Slovenska misija se predstavi, agape s slovenskimi dobrotami
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slavljenca Silvo in Stanko
Dragi slavljenci: ata Slavko, Silva,
Stanko in Felix, Bog vas živi na mnoga leta in naj vam po priprošnji Matere božje nakloni zdravja na duši in na
telesu. Ostanite mu zvesti vse življenje, da vas bo nekoč čuječe povabil v
svoje kraljestvo. Prav tako iskreno voščilo vsem ostalim rojakom, ki so v
Göteborgu in drugod praznovali jubileje, tudi obletnico poroke, celo zlate.
Slovenska skupnost se je predstavila švedski župniji Kristusa Kralja
v Göteborgu: tretjo nedeljo v mesecu decembru sta slovenski sv. maši v
Jönköpingu in Göteborgu, ena dopoldne in druga popoldne. Tokrat pa
je bilo drugače. Zaradi obveznosti slovenskega dušnega pastirja v Göteborgu, kjer je v švedskem jeziku vodil
glavno sv. mašo ob 11. uri, je seveda
zaradi tega v prvi župniji odpadla ma-
ša v slovenskem jeziku. Župnija Kri- ši. Posebej po glavni maši se je zbralo
stusa Kralja praznuje 150-letnico svo- veliko ljudi v župnijski dvorani, kjer
jega obstoja in delovanja, kakor tudi so ljudje lahko okusili slovenske do75-letnico tukajšnje župnijske cerkve. brote: kranjske klobase, krompirjevo
Tako so bili vsi narodni dušni pastir- solato ali kislo zelje. Predvsem pa so
ji povabljeni, da se vsak mesec v jubi- si ljudje zapomnili slovensko gostolejnem letu predstavi ena misija ozi- ljubnost po slovenski orehovi potici in
roma narodna skupnost. Sv. maša je drugih sladkih mojstrovinah. Slovenbila v švedskem jeziku, so pa zazve- ski duhovnik pa je poskrbel za prednele tri adventne pesmi tudi v sloven- vajanje fotografij iz Slovenije ob spreskem jeziku. Za slovensko skupnost je mljavi slovenske narodne glasbe.
to bila velika čast, saj v tem letu ob- Dragi rojaki, hvala vam, ste v ponos
haja svoj zlati jubilej, ko je bila le- in zgled ostalim rojakom. Hvala za
ta 1962 ustanovljena Slovenska kato- vso pomoč in sodelovanje, predvsem
liška misija na Švedskem. Duhovnik pa za lepo predstavitev Slovenije in
Jože Flis je prišel tega leta iz Pariza slovenske skupnosti v Göteborgu na
in je bil pionir med slovenskimi izse- Švedskem.
ljenci na Švedskem. Tukajšnjim roja- Veliko lepega branja želi in pozdravlja
kom je posvetil svojih 10 let življenja. vse bralke in bralce Naše luči,
Podobno potem pet let tudi p. Janez
vaš Zvone Podvinski
Sodja in kasneje 16 let Jože
Drolc. Sploh na začetku ni
bilo lahko, če se ozremo na
ekonomsko in ostalo situacijo, saj je bila v tistem času
katoliška Cerkev precej zapostavljena. Danes je hvalabogu zelo drugače, čutiti je
precej bolj ekumensko razpoloženje.
Misijski pastoralni svet in
Slovenski dom sta poskrbe- Slovenska misija se predstavi, somaševanje v
la za pogostitev po sv. ma- župnijski cerkvi v Göteborgu
OZNANILA
IZ NAŠIH
ŽUPNIJ
ANGLIJA – Maše in naša srečanja v postnem in velikonočnem času 2013
LONDON: 10. marca, ob 4.00 pop. – 4. postna nedelja
LONDON: VELIKA SOBOTA, 30. marca, ob 4.00 pop.,
blagoslov velikonočnih jedil v kapeli doma.
LONDON: VELIKA NOČ, 31. marca, ob 10.00 dop.,
slovesna sv. maša v kapeli doma.
LONDON: 14. aprila, ob 4.00 pop. – 3. vel. nedelja
LONDON: 12. maja, ob 4.00 pop. – 7. vel. nedelja
LONDON: 9. junija, ob 4.00 pop. – 10. ned. med letom
SPOVED – če boste hoteli opraviti velikonočno
spoved, pridite v kapelo vsaj pol ure pred začetkom
bogoslužja.
OBISKI BOLNIKOV – v vseh krajih po predhodnem
dogovoru.
39
ZGODBA
Tanja Mlakar
KJE RASTE DEŽ?
»Tudi njen oče je videl, kako so ustrelili njeno mamo, njegovo ženo. Takrat je mala Tončka spoznala, da je hkrati z
njeno materjo nekako umrl tudi njen oče. Bil je tudi ločen
od svoje male hčerke, le občasno jo je videl, ko je odhajal
ali prihajal na delo mimo njene koče. Tončka, povsem izgubljena zaradi grozne materine smrti, tudi ni smela pohiteti v očetovo naročje, saj je povsem nagonsko vedela, da bi v
tem primeru lahko ustrelili še njega. To je bilo za malo deklico dovolj, da je hudo zbolela. Hrane že tako ni bilo, zdravil tudi ne. Padla je v omedlevico in neke noči je sanjala, da
ob njeni postelji sedi oče in jo drži za roko. V snu je klicala
njega, pa tudi mamo. Nenadoma je čutila, da ji nekdo briše
potno čelo in počasi se je zbudila. Tam pa je res sedel njen
oče in jo držal za roke. ‚Otrok moj,‘ je zašepetal. To so bile edine, pa tudi njegove zadnje besede, ki jih je Tončka slišala, kajti že v naslednjem trenutku se je prižgala luč in v
sobo so vdrli vojaki ter oslabelega in izmučenega očeta zagrabili in ga odvlekli od hčerke. Ona je zajokala in pričela
vpiti njegovo ime, on pa se je oziral čez ramo in vpil njeno
ime. Tončka je po tistem padla v posteljo in spet omedlela.
Ko se je čez nekaj dni zbudila, je izvedela, da so ga ustrelili
tako, kot so ustrelili njeno mamo.« Marina je prijela Suzano za roko, ta pa jo je trdno stisnila.
»Kako so ljudje lahko toliko let živeli s tako težkimi življenjskimi zgodbami?« je zašepetala Marina.
»Ker so živeli od lepih trenutkov. Ali veš, česa se je spominjala gospa Tončka, kadar se je spomnila na očeta?« Marina je odkimala.
»Videla je očeta, ko je zjutraj odhajal v hlev, odstranil gnoj,
nametal krmo in pomolzel kravo, ki so jo imeli. Tončka je
rada odhajala z njim v hlev, se usedla v bližino na majhno
pručko in gledala očeta, kako je molzel. Še toplo mleko, ki
sta ga kasneje skupaj prinesla v kuhinjo, je mama nalila v
lončene skodelice, potem so sedli za mizo, kjer je mama odrezala še velik kos kruha. Oče je potem, ko so pojedli, ponavadi prijel obe za roko in ju pobožal. To je bilo dovolj, je pripovedovala Tončka, da je preživela.« Marina je odkimavala
z glavo in si brisala solze, ki so ji pritekle po licih.
»Ni bilo nikogar drugega, samo oni trije?«
»Sami so bili, Tončka je bila edinka. Kljub svoji ranjenosti
je podarila življenje svojim trem otrokom ter jih lepo vzgojila. Tudi vnuki so radi prihajali k njej in danes njena vnukinja pomaga kot prostovoljka. Mar ni življenje lepo? Plačuje tako, kot bi ne pričakovali?«
Ko je Suzana pozno zvečer javila, da se je srečno vrnila v
mesto, se ji je še enkrat zahvalila za lepo praznovanje.
»Tudi jaz sem bila zelo vesela tvojega obiska. Tako dobro mi
dene, ko se lahko s teboj odkrito pogovorim. Mislim, da si
en velik sonček,« ji je odvrnila Marina. Nekaj trenutkov je
bilo na drugi strani telefonske žice tiho.
»Sonček, ki ga prekriva mnogo oblakov, veš,« je odvrnila
Suzana, komaj slišno. Marina je čutila, da nekaj ni v redu.
»Je kaj narobe? Sem te s čim užalila ali prizadela?« se je
ustrašila Marina.
»Vse je bilo v najlepšem redu, ne obremenjuj se. Le ... včasih je človek malce v slabši koži, pa pove kakšno neumnost.« Marina je iz njenega glasu spoznala, da nekaj ne
more biti dobro.
»Suzana?« Nekaj trenutkov tišine, ki je sledilo, je bilo zelo dolgih.
ZAHVALA
Spoštovani! Vsem udeležencem slovenskega dneva v Maasmechelenu v Belgiji se iskreno zahvaljujemo za dar 400,€, ki ste ga prispevali za prizadete v poplavah v Sloveniji. V imenu vseh, ki bodo vašega daru deležni, se res iskreno zahvaljujem. Prisrčna zahvala velja tudi rojakom iz župnije Essen v Nemčiji, ki so na Martinovo nedeljo pri maši
in ob martinovanju v dvorani zbrali v isti namen 450,-€, katere mi je izročil Rudolf Zdovc. Čeravno se je že veliko
stvari uredilo, je sedaj v zimskem času največ težav s kurjavo, razmočenimi stenami, neurejenimi kletnimi prostori,
še neobnovljenimi gospodarskimi prostori in še vedno je precej pomanjkanja s toplimi oblačili (bunde, jakne, flisi,
trenirke itd.). Sveti oče papež Benedikt XVI. je v poslanici ob svetovnem dnevu miru, 1. januarja 2013, zapisal: Blagor tistim, ki delajo za mir, jaz pa vam kličem: Blagor vam, ki pomagate pomoči potrebnim.
Vas hvaležno pozdravljam!
Marija Šterbenc, predsednica uprave Ustanove Anin sklad
40
ZGODBA
»Vse je dobro in zame ne skrbi,« je potem veselo odvrnila Suzana. A Marina je v hipu spoznala, da je to le krinka.
Mar je to njena igra, se je vprašala. Je mogoče, da je Suzana
vsa ta leta, odkar jo je poznala, igrala neko skrito igro. Toda kakšno? In čemu?
Čeprav je Marina na svojem delovnem mestu opažala mnogo stvari, ki bi jih lahko spremenila, si ni upala priti z besedo na dan. Zagotovo sodelavcem to ne bi bilo najbolj prav, je
premišljevala v sebi. »Novinka! Le kaj se gre?« je kar slišala njihove besede. Rada je hodila v službo in dobro se je razumela s sodelavci, a vseeno so njene mlade oči videle področja, na katerih bi se dalo še marsikaj dodatnega storiti.
Ko je mami nekega pomladnega sobotnega dopoldneva, ko
sta hodili proti zidanici, začela pripovedovati o svojih opažanjih, je mama nekaj časa molčala, potem pa prikimala.
»Dobro razmišljaš. Sama nisem nikdar prišla do takih
idej,« ji je naposled dejala.
»Se ti zdi? Toda kako naj to povem ostalim. Verjetno jim ne
bo prav?« je bila Marina previdna.
»Ne skrbi. Preprosto povej svoja opažanja in če boš videla,
da ti sledijo, izrazi še svoje predloge,« je na ta njen pomislek odvrnila mama. Marina je prikimala, mama ima prav.
Ko sta odklenili zidanico, se je Marina z zanimanjem ozirala naokoli. Ni prav vedela, kaj je pričakovala, a od napovedane mamine skrivnosti se ji je zdelo, da mora biti to nekaj
v zvezi s to zidanico. Zdaj je videla, da se je zmotila. Vse je
bilo še vedno tako, kot je bilo jeseni.
»No, pa si spet tu gor,« je veselo vzkliknila mama, ki je videla njen začuden pogled.
Pozneje je Marina opazila, da je za hišo nov zelenjavni vrt.
»Vrt je tu? Od kdaj pa to?« se je začudila.
»Lani jeseni sem prosila Andreja, da mi je preoral ta košček
zemlje. Tudi pognojil ga je in zdaj čaka, da ga prekopljeva in
pripraviva za setev.« Marina je ostala brez besed.
»Pridi, mi boš pomagala,« je potem rekla mama.
»Čemu potrebuješ vrt? Saj imava doma dovolj velikega. Ne
potrebujeva dveh vrtov. Še iz onega, v dolini, težko pojeva
vse, kar zraste.«
»Čeprav,« je odvrnila mama, »škoda se mi zdi, da bi bila zemlja prazna. Andrej ne potrebuje mrve, tudi nihče drug noče te trave. Čemu bi bila ta zemljica prazna in nerodovitna?«
»In kam misliš potem z vso to zelenjavo? Misliš najeti stojnico na tržnici? Hoditi prodajat tja svoje izdelke?« Mama
je v njenem glasu zaslutila cinizem. Prodorno se je zazrla vanjo.
»Mar mi nisi prav ti rekla, da je treba videti tudi potrebe
drugih? Morda pa bi še kdo želel jesti domače pridelke. Pridelane na naraven način. Kaj praviš?« Marina se je zamislila. No, mama ima prav, vsekakor. Toda, kam jih bo dala in
komu? Morda jih namerava prodati? Odkimala je. Tu okoli
imajo vsi svoje vrtove. Nihče ne potrebuje še dodatnih deset kilogramov buč in kumar. Ljudje še svojih ne morejo
pojesti. V mestu bi to šlo v prodajo, z lahkoto. Kako že rečejo: za med. Tu pa … Ozrla se je okoli sebe. In ta prostor, ki
si ga je mama zamislila kot svoj nov vrt, je presneto velik.
Zdaj šele je opazila, do kod sega rob te njive.
»Toda to je vendar njiva?« je potem vzkliknila. Mama se ji
je smejala.
»Meni se ne zdi smešno,« je užaljeno rekla Marina, »res ne
vem, kako naj bi to midve sami obdelali?«
»Časa imava dovolj, vsaj jaz. Ko bo treba, bom še več tu
gor, kot sem bila doslej. Tvoja pomoč bo tudi dobrodošla,
če boš utegnila. Sicer bom delala sama. Pa tudi Andrej mi
je obljubil pomoč.«
»Ti bo on hodil okopavat in plet?«
»Ne, to ne. Mi bo pa vsako pomlad in jesen to njivico preoral in pognojil. To je njegov prispevek, mi je obljubil.«
»Prispevek k čemu?« Zdaj je mama odkimala.
Se nadaljuje
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 1
41
MALO ZA ŠALO
»Dopust bi rad,« pravi vojak desetniku.
»Zakaj neki?«
»Klali bomo doma, gospod desetnik.«
»Zaradi svinj gospod stotnik ne dovoli dopusta. Zapišiva
raje – smrt bližnje sorodnice.«
☺
Novopečeni šef bolnišničnega oddelka ponosno sedi za
svojo novo pisalno mizo. Nenadoma vstopi obiskovalec.
Predstojnik urno pograbi telefonsko slušalko in vanjo razlaga: »Ja, gospod direktor, res je bil lep večer z vami. To bi
morala še kdaj ponoviti. Ja, ja direktor, tudi vam enako, hvala. Se vidiva!«
Nato odloži slušalko in se obrne k prišleku: »Želite?«
»Prišel sem vam priklopit telefon.«
☺
»Včeraj sem bil pri vas, gospod policist. Prijavil sem izgubo denarnice.«
»No, in?«
»Bila je pomota, danes sem jo našel doma.«
»Obžalujem, tatu smo že prijeli.«
☺
Pogrebno društvo brzojavi nekomu, ki mu je umrla tašča:
Danes umrla tašča. Prosim brzojavnega obvestila, ali sežgati ali pokopati.
Kmalu pride odgovor: Prosim oboje.
☺
»Gospod zdravnik, povejte mi odkrito, kaj mi je; pa ne po
latinsko, ampak lepo po slovensko, da bom razumel.«
»Kaj vam je? Predobro se vam godi, razumete? Preveč se
bašete, preveč pijete in premalo delate.«
»Hvala lepa, sedaj pa še po latinsko recite, da povem svoji ženi.«
☺
»Mamica, če mi ne daš nekaj evrov za sladoled, grem takoj
k Potočnikovemu Lojzku in se nalezem ošpic.«
☺
»Tone, oprosti, veš, dolžan si mi deset tisočakov.«
»Nič hudega, oprostim ti.«
Katehet razlaga v prvem razredu svetopisemsko zgodbo,
kako so Jožefa njegovi bratje prodali v Egipt. Pa vpraša:
»Kaj je pri tem posebno grdo?«
»Ker so ga prepoceni dali,« odvrne mešetarjev Pepček.
☺
Gospa: »Micka! Zvečer bomo imeli goste. Tako imenitnih
gostov še ni bilo v naši hiši. Zato ti bom zvečer rekla Mary. Razumeš?«
»Razumem, gospa,« reče Micka. »Kako pa naj jaz vam rečem?«
Gospa: »Trapa!«
Micka: »Dobro, gospa!«
☺
Pacient: »Gospod zdravnik, razen glavobola mi pravzaprav
nič ne manjka - tečem kakor volk, delam kakor konj, zvečer
sem utrujen kakor pes, ponoči spim kakor polh.«
Zdravnik: »Potem bi pa morali pravzaprav k živinozdravniku!«
☺
Zamorski protestantski pastor predstavlja svojim ovčicam novega protestantskega škofa s temi besedami: »Njegova koža je bela, toda njegova duša je prav tako črna kakor naša …«
☺
»Mama, kupi mi trobento!«
»Kaj še! Potem boš motil očeta pri delu.«
»O ne, mama, trobil bom samo takrat, ko bo očka spal.«
☺
Mama je prišla v kuhinjo in zalotila Tončka, ki si je oblizoval prst.
»Kaj si pa naredil?«
»Urezal sem se.«
»Pa te nisem nič slišala jokati.«
»Ko pa nisem vedel, da si doma!«
☺
Vodič v Alpah: »Zdaj prihajamo na zelo nevarno pot, s katere so že mnogi padli v prepad. Zato vas prosim, da mi plačate vodenje vnaprej.«
1301A12 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +497157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
42
KRIŽANKA
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: DRUŽINA, SI-Ljubljana, p.p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München,
Nemčija • Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55,
e-naslova: [email protected] in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN
SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk: tiskano v
Sloveniji.
43
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]x.de
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
duhovno oskrbo vodi g. Alojzij Rajk, Essen
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (+386) 1 438 30 50, faks (+386) 1 438 30 55, e-naslov:
[email protected], http://rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Višarski dnevi mladih – božič 2012
Zgodovinar Renato Podbersič s sinom Klemenom
Gost Gregor Volk nam predvaja posnetke pristne ljudske pesmi.
Boltežar ni bil črn je pa po Svetih
Višarjah navduševal za Našo luč.
Brez glasbe ne gre – Višarci z vseh
vetrov.
Jaslice, izdelane na sveti večer
Trije kralji so bili toplo sprejeti.
Na nedeljo svete družine smo se z gostom Karlom
Bolčino slikali pod Kraljevo upodobitvijo bega v Egipt.
Čarobnost svetega večera pred kajenjem
Gostje iz Argentine in Nemčije
`