POGOVOR Šel sem kot Abraham v neznano

APRIL 2014
letnik 63, številka 4
4
7
POGOVOR
Šel sem kot Abraham v neznano
deželo
MLADINSKA STRAN
Zakrament zakona
10
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Koroška poje 2014
FOTO VTISI
Praznovanje slovenskega kulturnega praznika
Združeni zbor Slomšek je popestril kulturni večer z venčkom
narodnih pesmi (Genk).
Recitacija na Prešernovi proslavi (Augsburg)
Slovenski kulturni praznik se je začel z evharistično daritvijo
(Genk).
Nastop otrok na kulturnem prazniku (Mannheim)
Kulturni praznik v Herbolzheimu
Starši in otroci pri pripravi na kulturni praznik (Stuttgart)
Otroci slovenske šole in verouka iz Stuttgarta ob kulturnem
prazniku
Glasbenik Janez Krt je vse navzoče povabil, da zapojejo
(Švica, Winterthur).
»Od nekdaj lepe so Slovenke slovele,« z veleposlanikom
gospodom Francem Mikšo (Winterthur).
NAŠA LUČ
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni
urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55, e-naslova: [email protected]
siol.net in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
CENA IZVODA: 2,45 EUR. CELOLETNA NAROČNINA ZA SLOVENIJO: 26,95 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje
z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. • LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 320 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija 53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD. •Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714,
DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.
Oblikovna zasnova: Klemen Kunaver • Grafična priprava: Brane Beno • Prva stran ovitka: foto – Janez Rihar • Tisk: tiskano v Sloveniji.
Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) 1 438 30 50, faks: (+386) 1 438 30 55, e-naslov: [email protected]
www.rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
2
Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi
NAŠA LUČ april 2014
Liebigstr. 10, 80538 München, T (*49) 089 2193 7900, M 0173 9876 372, F (*49) 089 2193 79016, predsednik: msgr. Janez Pucelj
UVODNIK
POGOVOR
Šel sem kot Abraham v neznano
deželo
Pogovor z Dragom Gačnikom
4
KATEKIZEM
Sveti zakon
7
MLADINSKA STRAN
Položaj zvezd
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Slovo od patra Ivana Tomažiča
8
Vsak človek je zase svet
8
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Premisleki
Novice
Razklani demokrati
9
10
10
ŽUPNIJE
11
KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO
24
ZVEZA
SLOVENSKIH
IZSELJENSKIH
Na pomoč!
na osrednjih težav Slovenije je ozkost, nerazgledanost oziroma prepričanost v svoj prav. Šolski sistem je skrajno tog in se od socialističnih časov ni veliko spremenil. Ne prenese nobene konkurence.
Če kdo samo omeni ne-državne šole, čeprav jih imamo komaj za vzorec,
se takoj dvignejo sindikati in mediji. Ker ni nobenega zdravega prepiha,
se v šolstvu najde prostor za vrsto škodljivih ideologij, medtem ko boste
sistematično vzgojo v pokončne, samostojne, široko izobražene, narodno
zavedne osebnosti iskali zaman. Šolarji, dijaki, študentje in nazadnje vsi
državljani na tak način ne izvejo resnice niti o nekdanjem času niti o tem, kako je nastala nova
država. Tudi v tej povezavi manjkajo Slovenci po svetu, ki so pri rojstvu države odigrali eno od
ključnih vlog, še prav posebej za to, da je bila Slovenija kot država priznana in ni oblebdela v
praznem mednarodnem prostoru.
Od takrat je minilo četrt stoletja in danes mnogim ljudem ne gre v račun, kako se je nekdanji sistem pretihotapil v demokratične okvire. Šolstvo gre svojo nekdanjo pot naprej, kot smo
omenili, a v svojem bistvu ostaja nespremenjeno tudi sodstvo, podobno je z mediji in celo gospodarstvo služi starim elitam. Dokler je svet okrog povečeval blaginjo, je tudi Slovenija z Demosovimi temelji kar lepo napredovala. Ko pa je prišla kriza, so se pokazale mnoge bolezni, ki
si jih nismo priznali in jih nismo pozdravili. Najhuje pri tem je, da se z njimi nočemo soočiti niti
zdaj, ampak se v ljudeh raje načrtno vzbuja nostalgija po svinčenih časih. Po tisti časih, ko so
se morali ljudje množično zatekati v tujino. Eni zato, da so sploh preživeli, drugi zato, ker niso
prenašali tiranije, tretji zato, da so lahko razvili svoje darove, četrti zato, da so dosegli normalen
zaslužek, peti pa so čez mejo hodili vsaj po kavo, pralni prašek, čokolado in margarino. Vseh
teh osnovnih potrebščin raj »demokratičnega socializma« ni premogel. Zdaj pa pomislite, propaganda nas je pripeljala tako daleč, da se je pred dobrim tednom mirno ustanovila stranka, ki
ima v imenu demokratični socializem, predstavlja pa se s totalitarnimi simboli. Treba bo zbrati
ves zdrav razum, ki ga premore slovenski svet doma in po svetu, da naša mlada država usodno
ne zaide na pogubno pot.
Lenart Rihar
E
DUHOVNIKOV,
DIAKONOV
IN
PASTORALNIH
ANGLIJA
FRANCIJA
NEMČIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
www.skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
govorec: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
PREDARLSKO
(glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA ŠPITAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
april 2014 NAŠA LUČ
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik: mag. Alek Zwitter
e-naslov: [email protected]
diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
KÖLN
(glej Essen)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
INGOLSTADT
(glej München)
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SODELAVCEV
V
EVROPI
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
T (+46) (0)31 7115421, M (+46) (0)708 278757
www.slovenskamisija.se
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
3
POGOVOR
Mihela ZAVELJCINA
Šel sem kot Abraham v neznano deželo
Pogovor z Dragom Gačnikom
Drago Gačnik je bil pred dobrimi desetimi leti postavljen pred velik izziv. Službo kaplana
v Cerknici naj bi zamenjal za mesto župnika v
Hamiltonu (Kanada). Kot sam pravi, odločitev
ni bila lahka, saj ni vedel, kam gre in kako naj bi
se na to delo pripravil. Farane je novica, da odhaja v Kanado, zelo presenetila, še danes pa se
Cerkničani spominjamo Draga kot dobrodušnega, preprostega, delovnega in zelo praktičnega
človeka, še posebno priljubljenega pri otrocih
in starejših. Ni čudno, da so ga ob teh in še drugih lepih značajskih lastnostih tudi v Hamiltonu
lepo sprejeli.
> Drago, kako si se soočil s to možnostjo, da odideš med Slovence v Kanado? Si imel že pred
tem kaj izkušenj s slovenskimi skupnostmi po
svetu?
Pred desetimi leti me je tedanji salezijanski inšpektor g. Lojze Dobravec povprašal, če bi bil pripravljen iti v Hamilton, delovat v slovensko skupnost. Ker pred tem nisem bil nikoli v Kanadi ali
Ameriki ali kaki drugi skupnosti zunaj Slovenije,
si nisem znal niti malo predstavljati, kaj in kako bi
lahko tam deloval. Na to delo sem bil popolnoma
nepripravljen. Tistih nekaj mesecev pred odhodom v Kanado niti nisem imel časa, da bi si uredil
vse dokumente za bivanje ali obiskal kakšen tečaj
angleščine. Angleškega jezika nisem obvladal –
razumel sem še nekaj, nisem pa jezika nikoli govoril. Inšpektor me je prosil, naj bi šel za tri leta, ki
pa so se sedaj že dobro raztegnila.
> Verjetno je bila odločitev za odhod iz
Slovenije kar težka. S kakšnimi mislimi si
takrat zapuščal Slovenijo?
Zaupal sem, da predstojniki vedo, kaj delajo, ko me
pošiljajo na to delo. Pravzaprav sam nisem vedel, v
kaj se podajam, gotovo pa z neko tesnobo v srcu,
saj sem šel kot Abraham v zame neznano deželo.
> Kako se spominjaš svojih začetkov na
novi župniji?
Spomnim se prihoda na letališče – prvič sem bil
v letalu – ko nisem našel enega kovčka. Nisem
bil pripravljen na to možnost, da lahko kovček kje
ostane. In potem sem se moral znajti, da sem pri-
javil kovček in napisal naslov, kam naj ga dostavijo. Nisem vedel, ali me tisti, ki so me prišli iskat, še
čakajo ali ne. Vendar se je konec koncev vse srečno izteklo in proti večeru sem le prišel v župnijo.
Utrujen in nenaspan sem moral v prvem tednu na
hitro spoznati vse glavne stvari v župniji. V župnišču sem se pridružil g. Ivanu Dobršku, 90-letnemu
salezijancu. Vreme je bilo vroče in soparno, po
treh tednih smo bili povrhu vsega še za tri dni brez
elektrike. Potem sem ugotovil, da nimam nobenih
dokumentov, da lahko ostanem v Kanadi več kot
šest mesecev. K sreči mi je faranka Mary pomagala pri iskanju in izpolnjevanju zahtevkov za daljše
bivanje. Po dveh mesecih smo šele odkrili, kako
naj kot duhovnik zaprosim za dokumente, da bom
lahko delal v župniji. Ob prvem božiču sem se vrnil domov in začel se je »lov« za dokumenti, vse je
bilo potrebno prevesti v angleščino in nato poslati
zahtevek na Dunaj. Eno leto jim je vzelo, preden
sem dobil dovoljenje za stalno bivališče v Kanadi.
> Kako pa so novega župnika sprejeli župljani?
Župljani so me sprejeli z velikim veseljem, saj so
bila tri leta negotovosti, ali bodo dobili stalnega
duhovnika ali ne. Po letu 2000 se je zamenjalo kar
nekaj duhovnikov, ki so začasno pomagali in delali v župniji. Počasi sem začel odkrivati, kje pravzaprav sem. Kar nekaj časa mi je vzelo, da sem prišel do Toronta in slovenske župnije. Če moraš vse
odkrivati sam, ti vzame dalj časa, kot če te nekdo
vpelje. Sem si pa zato bolj zapomnil vse, kar sem
novega odkril.
> Kakšno je mesto Hamilton?
Hamilton ima nekaj več kot pol milijona prebivalcev, je zelo multikulturno, z več kot petdesetimi različnimi narodnostmi. Nasploh je Kanada konglomerat različnih kultur, v začetku bolj
evropskih, v zadnjem času pa predvsem azijskih
in bližnjevzhodnih, afriških, indijskih. Po različnih
etničnih skupinah je maša v najmanj petnajstih
različnih jezikih - eden od njih je slovenski. Mesto
leži ob jugozahodnem delu jezera Ontario. Seka
ga tektonska prelomnica, Niagara escapment, ki
se začenja v bližini Niagarskih slapov in se razteza
730 km proti zahodu, do jezera Huron. Prelomni-
Cerkev in župnišče z južne strani
4
Drago Gačnik
ca deli mesto na spodnji del, ob jezeru, in zgornji,
ki sega proti jezeru Erie. Pokrajina je zelena že zaradi vlage, ki je prisotna zaradi velikih jezer. Zime
znajo biti hladne – še posebno letošnja, poletja
so vroča in soparna. Brez klime bi težko preživel.
Pokrajina je večinoma ravna, ponekod rahlo gričevnata, gora pa ni blizu.
Mesto Hamilton je bilo znano kot železarsko
mesto z dvema velikima tovarnama železa: Stelco
in Dofasco. Sedaj se je industrija precej zmanjšala.
Po eni strani to pomeni izgubo delovnih mest, po
drugi pa se je zmanjšal izpust strupenih plinov v
ozračje. Mesto se počasi spreminja, čeprav ima še
vedno veliko razne industrije, saj so blizu viri elektrike – Niagarske elektrarne.
> Koliko Slovencev živi v Hamiltonu in koliko jih je vključenih v župnijsko skupnost?
Po popisu iz leta 2006 je v Hamiltonu blizu 2000
Slovencev, ki imajo slovenske korenine. Okoli dve
tretjini le-teh je vključenih v župnijo. Nekateri so
bolj redno prisotni, drugi občasno. Odvisno je tudi, kako oddaljeni so od župnijske cerkve. Ko so
pred 50 leti ustanavljali našo župnijo sv. Gregorija Velikega, je tedanji slovenski duhovnik Alojzij
Tomc, ki je prišel iz Clevelanda, kupil zemljišče,
kjer naj bi si slovenska skupnost uredila svoje
prostore. Prostor je bil takrat iz centra oddaljen
10 km. Nekateri so godrnjali, češ zakaj tako daleč
iz mesta. Ker je g. Tomc iz svoje izkušnje poznal,
kako rastejo ameriška mesta – in Kanada ni izjema – je vedel, da si bodo ljudje, ki so se v začetku
Maša ob obisku slovenskega škofa dr. Petra Štumpfa
NAŠA LUČ april 2014
POGOVOR
naselili blizu centra mesta, potem ko bodo zaslužili denar, kupili hiše na obrobju mesta. To se je
tudi zgodilo in dandanes smo dejansko na sredini
mesta, obenem pa blizu glavne ceste, tako da nas
je lahko najti ali priti do nas. Naši verniki so raztreseni po vsem Hamiltonu, večina pa jih živi bolj na
obrobju mesta, kjer se gradijo nova naselja. Nekateri živijo tudi zunaj mesta. Brez avtomobila skoraj
nihče ne pride k maši.
> Poznano nam je delo župnikov v Sloveniji. Kako je organizirano delo pri vas?
Župnijo smo leta 1970 prevzeli salezijanci od tedanjega župnika Alojzija Tomca, ki je župnijo ustanovil in zgradil dvorano. V prvih letih so bili tu štirje
ali celo pet duhovnikov, potem se je število zmanjševalo. Leta 2010 je g. Ivan Dobršek v 99. letu starosti umrl in sedaj sem tu sam. Sicer pa sem del salezijanske skupnosti, ki ima svoj center v Torontu,
ki je od nas oddaljen 60 km. Večkrat pride kdo iz
Slovenije pomagat za praznike ali poleti, ko grem
običajno na obisk v domovino. Povezan sem s kanadsko-ameriško salezijansko skupnostjo. Pred
nekaj leti sta se namreč kanadska in ameriška salezijanska provinca-inšpektorija združili. Župnija
je že zgodaj imela župnijski svet, ki je res desna roka župnika. Imamo mesečne sestanke in včasih je
za načrtovanje vsega dela v župniji še to premalo.
> Kako poteka bogoslužje – v slovenskem
ali angleškem jeziku?
Bogoslužje je v naši cerkvi v glavnem še slovensko
– med tednom je to večerna maša, prav tako sta v
slovenščini tudi sobotna večerna nedeljska maša
in prva nedeljska. V nedeljo ob enajstih je maša v
angleškem jeziku. Ob nekaterih praznikih imamo
eno dvojezično mašo, kjer sta vključena slovenski
in angleški zbor. Kadar imamo pogreb, krst ali poroko, je nujno, da je bogoslužje dvojezično zaradi
sorodnikov in druge ter tretje generacije Slovencev, ki ne znajo več toliko slovenščine, da bi razumeli vse obrede.
> V Sloveniji se že dolgo govori, da bi morali biti laiki bolj vključeni v delo župnije.
Kakšno vlogo imajo laiki pri vas?
Vloga laikov je tukaj velika. Vsi se zavedajo, da če
ne bodo podpirali in vzdrževali župnije, je pač ne
bo več. S tem bi izgubili svoje prostore ter kraj za
srečanja in bogoslužje v slovenskem jeziku. Poleg
župnijskega sveta deluje še liturgična skupina in
različna društva: Društvo sv. Jožefa, Oltarno društvo (skrbijo za urejenost cerkve), Katoliška ženska zveza (je del kanadske organizacije z istim
Mešani pevski zbor pri sv. maši
imenom), Girls' Club (ustanovljen je bil za mlajša
dekleta v starosti od 10 do 16 let), Poletni kamp,
Zgodovinsko društvo (zajema Hamilton in Toronto), Kulturno društvo, v katerega je vključena
slovenska sobotna šola, plesni skupini Soča in
Venec, pevski zbori (moški zbor Majolka, mešani
cerkveni zbor in angleški zbor) in športna sekcija,
ki trenutno ni aktivna. Dela v župniji si ne znam
predstavljati brez župnijskega sveta in drugih skupin – društev v okviru župnije. Delo prostovoljcev
je zelo pomembno. Veliko je del, za katere so laiki
tudi bolje usposobljeni, kot smo duhovniki.
nizirajo maše, spovedi in prejemanje zakramentov: prvo obhajilo in birmo. Birme potekajo med
tednom, navadno pri večerni maši. Ob nedeljah v
večjih župnijah ni birme, morda samo po manjših
župnijah, kjer je z birmo povezan tudi obisk škofa
za tisto župnijo. Mi smo eni takih, ki imamo birmo
in navadno tudi prvo obhajilo hkrati, na zadnjo
nedeljo v maju. Ta dan je samo ena maša, ob desetih dopoldne in je dvojezična. Ker gredo mnogi
otroci k birmi skupaj s svojim razredom v angleški
cerkvi, poteka birma v naši župniji vsaki dve leti,
pa še takrat ni več kot deset birmancev.
> Kako se počutiš med svojimi farani?
Privadil sem se na delo v župniji. Ker je največ faranov še prve generacije Slovencev, je trenutno
veliko starejših, ki jih je potrebno obiskovati v
bolnici ali doma, obenem pa skušamo bolj zainteresirati drugo in tretjo generacijo, da bi prevzeli
skrb za župnijo. Res je, da je prva generacija bolj
čutila potrebo po svojem centru, kjer so se lahko
srečevali, se kulturno udejstvovali in imeli tudi
svoje duhovno središče.
> Ali tudi pri vas delujejo katoliški domovi
za ostarele in katoliški vrtci?
Domovi za ostarele so ali državni ali privatni. Da
bi bili v katoliški lasti, ne bi vedel. Je pa po župnijah organizirano, da laiki obiskujejo ljudi v
domovih za ostarele ali bolnicah in jim prinašajo
zakramente. Vrtci so običajno v sklopu šole, ali pa
so privatni. Tukaj se šola začne dopoldne okrog
devete ure in se za višje razrede konča okrog treh
popoldne, za mlajše pa ob pol štirih. Obvezno šolanje traja 12 let. Ko gredo otroci iz osnovne šole
v srednjo, si ne izbirajo srednjih šol, ker je za vse
enaka in jo morajo končati vsi, šele po tistem se
odločajo, ali gredo v »College« (to je nekakšna
obrtna šola) ali na univerzo.
> Kako so mladi vključeni v versko življenje?
Najlažje je delati, dokler so otroci še v osnovni
šoli, pa tudi v tej starosti so otroci zelo vključeni
v razne športne aktivnosti – še posebej hokej. Po
drugi strani otrok sam ne more priti v župnijo zaradi oddaljenosti, pripeljati ga mora kdo od staršev, zato poskušamo organizirati razna srečanja in
sestanke tako, da se jih lahko udeleži cela družina.
Večina naših otrok hodi v katoliške šole, kjer imajo tudi verouk. Ker je v sklopu župnije večina šol
angleških, se učitelji verouka in duhovniki dopolnjujemo. Duhovniki skupaj s katoliško šolo orga-
Poletni kamp (Day Camp) – počitniški teden za otroke
april 2014 NAŠA LUČ
> Kot slovenska župnija ste verjetno povezani s slovenskima župnijama iz Toronta,
Marija Brezmadežna in Marija Pomagaj,
ki ju vodijo lazaristi. Na kakšen način sodelujete?
S slovenskima župnijama v Torontu sodelujemo
občasno, saj so krajevne razdalje med nami velike. Včasih si med seboj kaj pomagamo duhovniki.
Starejši radi balinajo.
5
POGOVOR
Otroci, ki obiskujejo Slovensko sobotno šolo
Naši ljudje občasno obiščejo kakšno prireditev pri
njih in obratno.
> Kako pa se Don Boskov – salezijanski –
način vzgoje odraža pri tvojem delu?
Kot salezijanec ne znam delati drugače kot salezijansko, če delam z otroki ali odraslimi. Skušam pa
posebej skrbeti, da čim bolj vključujem otroke in
mlade v bogoslužje ali kakšno skupino, slovensko
sobotno šolo itd.
> Še kot kaplan v Cerknici si bil poznan po
prepevanju – sedel si za orgle, zaigral na
kitaro, vodil mešani pevski zbor. Se tudi
v Hamiltonu trudiš, da se slovensko prepeva?
Od prvega dneva sem nadaljeval svoje »glasbeno udejstvovanje«, saj si ne predstavljam liturgije
brez petja. Učim mešani zbor, moški zbor Majolka,
tudi z otroki v slovenski šoli imajo vsako soboto
pol ure petja slovenskih pesmi – otroci nastopajo za miklavževanje in praznovanje materinskega
dneva (druga nedelja v maju). Za otroke izbiram
pesmi, ki nimajo preveč besedila, da si jih otroci
lažje zapomnijo. Pri nedeljski slovenski maši igra
organist Carl Vegelj, kadar poje zbor, dirigira John
Horvat. Zbor poje enkrat ali dvakrat mesečno in
za praznike, sicer je petje ljudsko. Da ljudje lažje
sodelujejo, smo takoj, ko sem prišel v Hamilton,
uredili platno in projektor, tako pesmarice niso
potrebne. Zadnje čase pa uporabljamo platno tudi zato, da pri slovenski maši tisti, ki ne razumejo
slovensko, lahko berilom, ki se projecirajo na platno, sledijo v angleščini.
> S kakšnimi razlogi in kdaj so se Slovenci
preseljevali v Kanado in zakaj so se nastanili prav v Hamiltonu?
Po drugi svetovni vojni so v Kanado prihajali v
glavnem ekonomski priseljenci. Iskali so delo in
boljše življenje. Včasih so prišle skoraj cele družine. Lahko bi rekel, da so bili nekako trije večji tokovi priseljencev. Prvi v začetku leta 1900, potem
okrog leta 1930 in med leti 1950 in 1970. Pozneje
je prihod Slovencev upadal. Ko so prihajali z ladjo v Halifax, so jih od tam na imigracijskem uradu
poslali v večja mesta Kanade, razen če je kdo že
imel kakšnega poznanega, je lahko šel, kamor je
želel. Tudi pozneje so se nekateri preseljevali iz
enega kraja v drugega. Mesto Hamilton se je tedaj razvijalo – predvsem železarska industrija. Poleg tega ima zelo podobno klimo kot Slovenija. V
zadnjem času mnogi mladi sprašujejo, če bi lahko
prišli v Kanado, vendar ni več tako preprosto, kot
6
je to bilo včasih. Poleg tega si vedno tujec, ko prideš nekam na novo in potrebno je začeti življenje
od začetka – za nikogar ni lahko.
> V Argentini deluje zelo močna slovenska
skupnost, ki je ohranila slovensko narodno zavest na zelo visoki ravni. Kako
močno pa so Slovenci v Kanadi povezani
s Slovenijo?
Tukaj ni tako močne slovenske skupnosti in tudi
kanadske razmere so drugačne od argentinskih.
Slovenci so se sicer organizirali v skupnosti, vendar
manjše. Kot je slovenska navada, so se hitro prilagodili drugim. Tako mnogi doma z otroki govorijo
slovensko, otroci pa odgovarjajo angleško. Čuti pa
se, da želijo ohranjati slovensko kulturo, kar poskušamo z ohranjanjem slovenskih navad. Pri maši
pojemo v glavnem slovensko, tudi otroke v sobotni slovenski šoli učimo slovenske pesmi. Utopično
je misliti, da bi tretja generacija otrok govorila slovensko, razen nekaterih izjem – vse je odvisno od
družine. Če družina doma ne ohranja slovenskega
jezika, ga tudi duhovniki ne moremo ohraniti.
> Pri vas deluje tudi Slovenska sobotna šola. Kako poteka pouk? Kolikšno je zanimanje zanjo?
Sobotno šolo obiskuje povprečno štirideset do
petdeset otrok. Pouk poteka ob sobotah od 9.
ure do 12.30. Otroci so razdeljeni v štiri skupine
in učiteljice jim skušajo približati ne samo slovnice, ampak tudi slovensko kulturo, zgodovino,
geografijo, slovenske navade itd. Od leta 2000
smo skoraj vsake štiri leta organizirali tudi obisk v
Slovenijo – v šestnajstih dneh »preromamo« Slovenijo od Prekmurja do Primorske, tako da otroci
dobijo vtis, kaj je Slovenija. Moram reči, da so vsi
zelo navdušeni, ko pridejo nazaj in spoznajo, da
slovenskega jezika ne govorijo samo njihove babice in starši, ampak vsi v Sloveniji.
> Kako pa živijo mladi? Si iščejo delo po
vsej Kanadi, morda tudi v drugih državah, Evropi? Se tudi pri vas pozno poročajo ali sploh ne poročajo?
Glede tega je podobno kot v Sloveniji. Mladi iščejo delo, kjer ga morejo najti – tudi tukaj ga ni
vedno lahko dobiti. Na študij odhajajo nekateri
v Združene države ali na druge konce Kanade.
Mladi se še kar poročajo, poroke so navadno »velike«, nanje se pripravljajo celo leto, povabijo vse
svoje prijatelje, da potem tudi kaj pade v kuverto
in imajo za začetek, ko si kupujejo svojo hišo. Le
redki živijo skupaj s starši.
Nastop plesne skupine Venec
> V Sloveniji se soočamo z veliko brezposelnostjo, tudi gospodarski krizi še ni videti konca. Kako je v Kanadi?
Kanade gospodarska kriza ni tako prizadela, čeprav se tudi tukaj čuti. Država poskuša spodbujati
privatni sektor v investicije, poleg tega bančni
sistem drži kanadski dolar bolj nizko, da omogoča večjo konkurenčnost, predvsem z ameriškim
gospodarstvom, s katerim Kanada največ trguje.
> Kako pogosto obiščeš Slovenijo? Verjetno takrat večino časa nameniš rodnemu
kraju – Ponikvam v dobrepoljski dolini in
domačim? Je kakšna stvar, ki je ob obisku ne želiš zamuditi?
Do sedaj sem bil še skoraj vsako leto poleti na obisku v Sloveniji in sem večino časa preživel s starši
– oba sta stara že čez osemdeset let, a še kar pri
zdravju in močeh. Opravim vedno tudi tedenske
duhovne vaje s sobrati salezijanci in obiščem sorodnike. Tudi z brati – pri nas smo štirje fantje – se
dobro razumemo in se radi srečamo. Če je mogoče, rad zavijem tudi v hribe.
> S kakšnimi občutki se po desetih letih
bivanja v Kanadi od domačih v Sloveniji
vračaš spet nazaj k svojim faranom?
Sedaj je to moja druga domovina, tukaj je moje
delo in moje življenje. V začetku je bilo težko, sedaj sem se že privadil.
> V čem se življenje v Kanadi bistveno razlikuje od življenja v Sloveniji?
Imam občutek, ko opazujem življenje tu in v Sloveniji, da je v Kanadi življenje še bolj »napeto«.
Ljudje so vključeni v delo, družinske obveznosti,
tako da komaj ostane kaj časa za sprostitev. Slovenci so se morali prilagoditi življenju tukaj in so
bili vedno znani kot pridni delavci, na katere se
je lahko zaneslo. Vsi so si priskrbeli službe, uredili
hiše, ustvarili družine in na stara leta imajo v glavnem za vse poskrbljeno.
> Drago, ko imaš vsaj nekaj prostega časa
– kaj takrat najraje počneš?
Kadar imam prosti čas in če vreme dopušča, tudi
tukaj rad skočim v naravo. Ni hribov, so pa jezera
in druge naravne znamenitosti, tako da se vedno
najde kotiček, kjer še nisem bil. Rad obiščem tudi
naša društva, ko imajo različne prireditve, posebej
v poletnem času, saj je to tudi priložnost za spoznavanje novih ljudi.
NAŠA LUČ april 2014
KATEKIZEM
SVETI ZAKON
266. Kako obhajamo cerkveno poroko?
Poroka se mora praviloma dogajati javno. Duhovnik ali diakon pred pričami vpraša zaročenca po njuni volji za sklenitev krščanskega zakona. Nato
blagoslovi prstana. Zaročenca si izmenjata prstana in obljubita drug drugemu »zvestobo v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni, dokler naju smrt
ne loči« ter drug drugemu obljubita: »da te bom ljubil in spoštoval vse dni
svojega življenja«. Duhovnik potrdi poroko in podeli blagoslov.
Obred poroke lahko pogledamo še nekoliko bolj podrobno. Duhovnik v imenu
Cerkve vpraša ženina in nevesto: »I. in I., ali sta prišla sem neprisiljena in sta se
svobodno in z vsem srcem odločila, da skleneta zakon?« Ženin in nevesta vsak
zase potrdita: »Da!« Duhovnik: »Ali sta pripravljena v zakonu vse življenje drug
drugega ljubiti in spoštovati?« Ženin in nevesta odgovorita: »Da!« Duhovnik:
»Ali sta pripravljena z vso ljubeznijo od Boga sprejeti otroke in jih vzgajati po
nauku Kristusa in njegove Cerkve?« Ženin in nevesta odgovorita: »Da!« Če odgovor na vsa tri vprašanja ni pritrdilen, cerkveni zakon ne more biti sklenjen.
267. Kako ravnati, ko se želi katoličan poročiti z nekatoliškim kristjanom?
Za poroko je potrebno pridobiti cerkveno dovoljenje. Tak mešani zakon namreč od obeh zakoncev zahteva posebno zvestobo do Kristusa,
da se neodpravljeni škandal razkola med krščanskimi Cerkvami ne nadaljuje v malem, v krogu družine, in ne pride celo do opustitve verskega življenja in cerkvene prakse.
268. Se lahko katoliški kristjan poroči tudi s pripadnikom neke druge religije?
Za katoliškega vernika, za njegovo lastno vero in vero otrok, ki se bodo
rodili, lahko postane zelo težko, če sklene zakon in živi s sozakoncem,
ki pripada neki drugi religiji. Iz odgovornosti do vernika je zato katoliška Cerkev postavila zadržek različnosti vere. Zakon je vseeno lahko veljavno sklenjen, če je bil pred sklenitvijo rešen tega zadržka. Zakrament
zakona seveda sprejme samo katoličan.
RAZLIČNOST VEROIZPOVEDI med zakoncema ni nepremagljiva ovira za
zakon, če se jima posreči, da dasta skupaj to, kar je vsak od njiju prejel v
svoji skupnosti, in da se drug od drugega učita načina, kako bi vsak od
njiju živel svojo zvestobo Kristusu.
KKC, 1634
DISPENZA ALI SPREGLED – je v katoliškem cerkvenem pravu oprostitev
od cerkvenega zakona (norme). Zanjo je pristojen škof ali apostolski sedež.
Cerkvenopravni izrazi
Foto: cekin.si
SONCE NAJ NE ZAIDE nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču.
Ef 3,26-27
LJUBEZEN SE PAČ PRESKUSI v zvestobi, toda dopolni se šele v odpuščanju.
Werner Bergengruen
MLADINSKA STRAN
Položaj zvezd
Draga Petra! Zanimajo me vprašanja astrologije in vedeževanja. Ne
razumem, zakaj to ne bi šlo skupaj s krščanstvom. Več prijateljic je že
pisalo jasnovidki in dobile so presenetljive odgovore. Vem, da ni vsaka
astrološka napoved prava. Veliko jih želi samo zaslužiti. Toda obstaja
tudi znanstvena astrologija, ki je bolj natančna. S prijateljico pogosto
preverjava značaj ljudi z znamenjem, v katerem so rojeni, in velikokrat se ujema. Vem, da se ne boš strinjala, vseeno pa me zanima tvoj
odgovor.
Sara
D
raga Sara! Ta dvonožna bitja, ki si drznejo lotiti vsega, so tako nerazumljiva, da jih nikakor ne moremo ujeti v pravila reda, ne človeškega
ne božjega. In ko hočemo razumeti sebe ali druge in se nam že zdi,
da smo našli način, se nam spet vse poruši. Rekla bi, na srečo. Astrologijo vi-
Foto: splet
april 2014 NAŠA LUČ
dim kot enega od poskusov, da bi razumeli človeka, pa tudi kot željo, da bi
predvideli prihodnost, da bi »vstopili v skrivnost življenja«. Kaj je moja usoda, kaj mi je namenjeno, kako sem lahko srečen ali kako pričakujem srečo ...?
Kaj pa pomeni biti kristjan? Pomeni verjeti, da nas je Bog ustvaril po svoji
podobi – take kot smo – s telesom in dušo, torej z razmišljanjem, čustvi, z domišljijo, doživljanjem, s čutenjem, a tudi z duhom, kateremu je lastna svobodna volja. To pomeni, da v situacijah, v katerih se znajdemo, za katere nismo
nujno sami odgovorni, lahko reagiramo svobodno, po svojih zmožnostih.
V naše možnosti in zmožnosti so vključene naše izkušnje, znanje, danosti (danes bi rekli genski zapisi), ki smo jih podedovali, osebnost, ki smo jo
oblikovali z vzgojo, samovzgojo, lastno voljo in seveda z vplivi časa in okolja.
Zato je ob vseh teh dejavnikih najbolj presenetljiva prav možnost svobode,
ki jo imamo, da se odločimo za dobro. Prepoceni se mi zdi za človeka, da bi
svoj pogled in razmišljanje omejil na položaj zvezd. Čeprav so zanimive, so
vendar neživa ali samo tvarna nebesna telesa brez duha, ki se ravnajo le po
zakonitostih materije, in ki svobodnemu človeku ne morejo razložiti ali celo
ponujati prihodnosti. Še bolj me zmrazi ob misli, da bi sama pustila, da mi
materija določa usodo mojega duha. Osebno raje zaupam svojo prihodnost
svojim spoznanjem na duhovnem področju, verjamem Bogu. V astrologijo
ne verjamem. Če astrologija daje neke odgovore na človekov značaj, dosega to le človeka v njegovi telesnosti, v tem smo del materialnega sveta. Jaz
pa nisem samo snovno bitje. Kristusov pogled na človeka nam daje veliko
več. Daje upanje za vsakega človeka, odpira pogled v njegovo osebno prihodnost. Jezusova podoba človeka izhaja iz podobnosti z njegovim Stvarnikom, ker življenje vsakogar prihaja od Boga. Daje nam tudi možnost odpuščanja in zaupanja, ki omogoča ljubezen in prijateljstvo s trdnimi vezmi
med še tako različnimi človeškimi značaji. Biti kristjan pomeni razumeti in
oblikovati svoj značaj in s tem svojo osebnost v odnosu do Kristusa, tako da
v vseh situacijah poskušamo živeti resnico, veselje in ljubezen. To gre kar
dobro skupaj. Nezdružljivo pa je z astrologijo ali vsako drugo obliko vedeževanja, ker je glavno sporočilo vere, da je človek v svojem odgovoru Bogu
svoboden. Upam, da boš našla tudi sama odgovore na vprašanja, ki jih iščeš.
Želim ti veliko uspeha in blagoslova v tem postnem času.
Petra
7
RAFAELOVA DRUŽBA
Mihela ZAVELJCINA
Slovo od patra Ivana
Tomažiča
V soboto, 22. februarja, je v Domu za ostarele
občane v Ilirski Bistrici umrl p. Ivan Tomažič,
narodno zaveden Slovenec in dobrotnik, ki je
večino življenja preživel med rojaki v Avstriji.
Iz lastnih sredstev, z nabirkami in javnimi subvencijami avstrijskih in slovenskih ustanov je
zgradil slovenski študentski dom Korotan na
Dunaju, poznan pa je bil tudi kot raziskovalec
korenin slovenskega naroda. Pogrebno sveto
mašo je 26. februarja vodil upokojeni škof msgr.
Metod Pirih. Pokojni p. Tomažič počiva na pokopališču na Pregarjah pri Ilirski Bistrici.
P
ater Tomažič se je rodil 17. junija leta 1919
na Pregarjah. Oče je umrl zaradi posledic
vojne že leta 1924, tako je morala za tri
majhne otroke poskrbeti mama. Pri dvanajstih
letih si je p. Tomažič že želel postati duhovnik,
vendar revna družina ni imela sredstev za šolanje.
Pomagal jim je tržaški škofovski zastopnik za Slovence mons. Ukmar, in jih napotil h klaretincem,
ki so imeli v Trstu župnijo. Tomažič je bil sprejet,
vendar je moral gimnazijo obiskovati v Rimu. Tam
je začel tudi s študijem teologije, ki pa ga je zaradi
nevarnosti druge svetovne vojne končal v Španiji,
kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. Po enole-
P. Ivan Tomažič, Vseslovensko srečanje, 4. julij 2013
tnem delu na javni šoli je odšel v Rim, nato pa po
šestih letih na Dunaj, kjer je ostal do svojih devetdesetih let. Petinpetdeset let je izvrševal zahtevno duhovniško oskrbo ostarelih v domu dunajske
četrti Baumgarten.
Ob svojem delu z ostarelimi je razmišljal, kako
bi lahko pomagal slovenskim študentom. Odločil se je za gradnjo slovenskega doma Korotan
(1964–1966). Dom je bil sicer namenjen predvsem slovenskim študentom iz avstrijske Koroške,
kasneje pa je postal osrednja slovenska kulturna
in znanstvena ustanova na Dunaju. Lastništvo doma je prevzela Celovška Mohorjeva družba.
Od leta 1980 je v sodelovanju z Matejem Borom
in Jožkom Šavlijem začel proučevati in širiti venetsko teorijo o izvoru Slovencev. Lani je na Vseslovenskem srečanju v državnem zboru v Ljubljani
med drugim povedal: »… Nerešeno vprašanje je
bilo za mene, kdo so Slovenci, od kod so prišli …
Našel sem, da ni prav nič res, da so Slovenci prišli v
6. stoletju. Z nadaljnjo raziskavo sem spoznal, da so
Slovenci domorodno ljudstvo, njihov jezik pa je nastal z mešanjem Venetov iz lužiške kulture, ki so širili
svojo novo kulturo žarnih grobišč, posebno v naših
krajih. Njihov jezik se je pomešal z jezikom takratnih
naših daljnih prednikov, posebno v naših krajih. S
tem je nastal nov jezik, slovenščina … Preplavil sem
tako rekoč slovensko znanje z novimi spoznanji, s
knjigami in številnimi časopisnimi članki … Tako
se je širilo novo znanje o Slovencih in o njihovem
začetku.«
P. Tomažič se je v svojem 90. letu vrnil v rodne
Brkine, kamor se je vračal tudi vsako poletje, kjer
je nudil dragoceno duhovniško pomoč, veliko pa
je tudi finančno pomagal pregarski cerkvi s podružnicami. Leta 2004 je bil za svoje življenjsko
delo odlikovan z državnim redom za zasluge za
človekoljubna dejanja v dobro pomoči potrebnim.
Mihela ZAVELJCINA
Vsak človek
je zase svet
Včasih privihra v našo pisarno. V rokah drži seznam opravkov, ki ga čakajo. Pozdravu običajno
sledi plaz besed. Ne, ne samo besed, ampak celih zgodb, da človek samo gleda in posluša …
Potem prelista Svobodno Slovenijo, pokomentira dogodke … Tako nekako je, kadar nas na
Rafaelovi družbi obišče Rok Klemenčič, vedoželjni in zabavni Žirovec, ki so mu pri srcu rojaki
iz Argentine, pa avstrijska Koroška, ki ima rad
dramsko igro in še mnogo drugega.
> Rok, kadar kdo kaj omeni o Argentini, se zdi,
da ti zaigra srce. Od kod ljubezen do slovenske skupnosti v Argentini?
Štirje tedni, ki sem jih konec junija in julija 2012
preživel med Slovenci v Argentini, velikem Buenos Airesu, so nepozabni. Spomini na njih pa čisto
sveži. Ne vem točno, kdaj sem se začel podrobneje zanimati za Argentino, vsekakor pa s pričetkom
iskanja sorodnika, mamičinega bratranca, s katerim smo s smrtjo starega ata izgubili stik, doma
pa nas je na njega spominjala edina ohranjena
fotografija njegove družine onkraj luže. Pri poizvedovanju mi je bil v pomoč tudi Marjan Kopač
iz Argentine, ki se je seznanil z mojim iskanjem in
priskrbel podatke o mojem, žal že pokojnem sorodniku in njegovi usodi. Marjan me je ob obisku
v Sloveniji tudi povabil, naj obiščem Argentino.
V svojem prostem času se ukvarjam tudi z raziskovanjem rodoslovja in domoznanstva. Pri tem
mi je v veliko pomoč sokrajan gospod Alfonz Zajec, ki je z Argentino zelo povezan, saj ima tam
lepo število sorodnikov, pa tudi sam je preživel v
8
Argentini osem mesecev. Tako sva se med najinimi pogovori in raziskovanji večkrat dotaknila tudi
dežele pod južnim križem. Večkrat sem se udeležil
tudi prireditev, ki so jih pripravile gostujoče skupine argentinskih Slovencev v bližnjem Šentjoštu. S
svojimi nastopi so me vedno prepričali in očarali, kako močna je njihova zvestoba slovenskemu
narodu ter njegovi identiteti, da bi bili lahko v
marsičem vzor ohranjanja in zavedanja naših korenin, ki so še kako pomembne, da nas kot drevo
ne prevrne v teh viharnih časih. Po tistem prvem
povabilu sem Marjana naključno še enkrat srečal,
ko se je mudil v krajih svojih staršev. Spet je povabil. Takrat je tiha želja še bolj vzplamtela. Zbral
sem pogum, se odločil in odrinil, da se še na kraju
samem prepričam, kako v večmilijonskem narodu
deluje slovenska skupnost, kaj vse predstavlja ta
argentinski čudež, ki je predan trdemu delu za
ohranjanje slovenstva. Marjan kot gostitelj, prisrčnost in gostoljubnost ter radodarnost ostalih, ki
sem jih spoznal, so mi dokončno prirasli k srcu, da
spet premišljujem o dnevu, ko bom dvignil sidro
in jih šel malce pogledat.
> Ko smo poleti na višarskih dnevih skupaj spoznavali Koroško, si se izkazal kot dober poznavalec slovenskih vasi. Kdo te je navdušil
za spoznavanje zamejstva?
Nekatere vasi že poznam, večina pa še čaka, da jih
obiščem. Na Žirovskem je bil duša in steber glasbenega življenja 20. stoletja Anton Jobst, rojen
na Brdu pri Šmohorju v Ziljski dolini, na avstrijskem Koroškem. Muzejsko društvo Žiri, katerega
član sem, je v enem svojih projektov sodelovalo z
Narodopisnim inštitutom Urban Jarnik. Tudi sam
sem navezal stik z nekaterimi sodelavci tega inštiNAŠA LUČ april 2014
RAFAELOVA DRUŽBA
tuta, ko sem želel obiskati hčerko Antona Jobsta,
da bi zvedel kaj o njegovi nesrečni izselitvi iz Žirov pred božičem 1945. Kasneje smo mu postavili
na njegovi rojstni hiši tudi spominsko obeležje in
vso to sodelovanje je krepilo vezi z nekaterimi. Ko
sem pred leti sodeloval v Škofjeloškem pasijonu,
sem prišel v stik še z znamenitimi Selami in tako
se obzorje znanstev širi. V Selah pod Košuto sem
se večkrat udeležil njihovih prireditev. Imajo vsakoletni gledališki abonma, ki zajema tudi predstave njihovih domačih skupin, bogato je zborovsko
petje. Navdušuje me slovenska beseda v njihovem narečju.
Zanimivo je obiskati katero od slovenskih prireditev, ki jo pripravljajo onkraj Karavank in če obisk
združiš še z izletom in ogledom znamenitosti ali
same pokrajine, je dan zagotovo prekratek. Če te
zanima domoznanstvo, običaji, arhitektura njihovih domačij, potem je tudi Koroška ena izmed bogatih pričevalk slovenstva širom državnih meja.
Italije v primerjavi s Koroško nič kaj ne poznam.
> Po izobrazbi si učitelj razrednega pouka. Od
kod tvoje zanimanje za zgodovino?
V svoji diplomski nalogi sem v predgovoru zapisal
naslednje:
»Bil sem zvedav. Spraševal sem takrat, ko ni bilo
primerno, želel sem vedeti to in ono. Velika ušesa,
nič manjše oči. Zanimivi so bili nedeljski obiski na
domačiji mojega očeta, kjer sem s tople krušne pe-
či vlekel na ušesa pogovore med starejšimi.
Bili so vpeti v preteklost
včerajšnjega dne, ki je z
novim jutrom postajal
zgodovina človeštva.«
Del tega se me »drži« še danes. Saj veš,
kako je Tone Pavček
zapisal: Vsak človek je zase svet ...
Od kod to zanimanje … ne vem. Zgodovina
Rimljanov in Grkov me ni nikoli zanimala; zanimali pa so me domači ljudje, njihova povezanost,
usode malega človeka in rodoslovje. Zanimivo,
da moja glava pomni marsikateri podatek iz preteklosti domačega kraja. Očitno mi je bilo to položeno v zibel. Nimam pa daru za učenje tujih
jezikov, za razumevanje fizikalnih postopkov ali
tehničnih stvari. Trenutno zaključujem rodovnik
slovenskega slikarja Antona Ažbeta, ki sem ga po
svoji krivdi in odlašanju imel v predalu nekaj let.
Včasih kakšno stvar posnamem, zabeležim. Vendar premalo. Zmanjka mi potrpljenja za beleženje
… pojavi se »lenoritis«.
Moji začetki dramske igre segajo v šolska leta, ko
smo igrali ob različnih priložnostih (materinski
dan, božičnice). Danes igram v domači žirovski
skupini. Dramska igra mi pomeni aktivno preživljanje prostega časa in neke vrste umetniška zadostitev. Nekaj let sem igral krajši skeč o kontrabantarici Mici la Biondi, ki je tihotapila čez mejo v
času nesrečne rapalske meje. Vloge izbira režiser.
Ni ga lepšega, če se z vlogo nekako poistovetiš in
jo sprejmeš in obratno. Ni ga hujšega, če ti vloga
ne leži in se pretvarjaš.
> Zelo rad tudi poješ, mar ne?
Rad pojem, čeprav imam več veselja do petja kot
posluha. Pred leti sem kratek čas tudi prepeval v
cerkvenem zboru, ki ga vodita prijatelj Miha in
njegova sestra Maja. Pri tej družini so z glasbo zelo povezani in tako se mi je tudi preko njih petje
približalo. Katera zvrst glasbe mi je najbolj pri srcu, bi težko opredelil. Nisem privrženec samo eni
zvrsti; rad imam ljudsko pesem, poslušam Vlada
Kreslina in še mnogo drugih.
> Že ob običajnem pogovoru s teboj človek začuti tvoj smisel za humor in igralsko žilico.
Imenitno znaš povedati tudi zgodbo o Mici
la Biondi v otaleško-cerkljanskem narečju. Si
tudi član dramske skupine …
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Premisleki
Ekonomist dr. MATEJ LAHOVNIK v Slovenskih
novicah o tem, kako vlada Bratuškove
Slovenijo vsako uro zadolži za milijon evrov
Premierka Alenka Bratušek
je ob podpisu nove koalicijske pogodbe poudarila,
da je Slovenija danes boljša
država kot pred letom dni,
ko je njena vlada prevzela
upravljanje države. Ali to drži in ljudje res živijo
bolje ali pa premierka s takšnimi izjavami prodaja meglo? V Sloveniji imamo danes 130.000
brezposelnih, kar je več kot pred letom dni, bruto
domači proizvod pa se je v primerjavi z lani znižal
še za dva odstotka. Državni dolg se je povečal na
rekordnih 24,5 milijarde evrov. Vsak državljan od
novorojenčka do upokojenca je torej v povprečju
zadolžen za 12.000 evrov. Pri tem nas je samo vlada Alenke Bratušek v manj kot letu dni zadolžila
za dodatne 7,7 milijarde evrov.
V mandatu njene vlade se je torej državni dolg
vsak dan povečal za povprečno 24 milijonov
evrov oziroma za približno milijon evrov na uro.
Davki še nikoli niso bili tako visoki. V zadnjem
letu dni je vlada Alenke Bratušek zvišala DDV, z
odpravo indeksacije davčnih razredov povišala
dohodnino, dvignila ceno vinjet ter povišala sodne takse. Vlada je povišala tudi socialne prispevke za samostojne podjetnike in uvedla dodatne
prispevke za avtorske in pogodbene oblike dela.
Uvedla je nepremičninski davek, ki po obremenitvi močno presega dosedanje nadomestilo za
april 2014 NAŠA LUČ
uporabo stavbnih zemljišč. Dvig davkov je znižal
razpoložljivi dohodek državljanov in posledično
za kar šest odstotkov na letni ravni tudi domačo
porabo, kar je vplivalo na poglabljanje recesije.
Na podlagi česa torej premierka trdi, da je Slovenija danes boljša država? Skoraj neverjetno se zdi,
s kakšno lahkotnostjo poskušajo vladajoči prodati
slovenski javnosti, da živimo bolje, ob tem pa vsi
realni ekonomski podatki kažejo ravno nasprotno.
Pisatelj MIHA MAZZINI na Siol.net o
apolitični večini, ki vidi razloge za žled v Natu
Po dolgoletni krizi, propadu vseh vrst, od moralnega
do ekonomskega, se je torej
ljudstvo končno zbudilo, pogledalo in našlo razlog: stvari
gredo na slabše, ker nas Nato napada z letalskimi sledovi. Pri čemer podatek,
da je bil podobno uničujoč žled v teh krajih leta
1900, ni nikogar odvrnil od teorije. Zakaj? Menim,
da je dolgoletna kriza dejansko najedla tudi temelje tihe večine, predvsem pa jo je nagrizla brezperspektivnost. V ljudeh se je začela nabirati želja po
spremembi, v nezavednem je začela rasti misel, da
tako ne gre, treba bo nekaj spremeniti. Katerikoli
zemeljski razlog najdete, proti vsakemu lahko nekaj ukrenete. Slabi politiki? Volite druge! Slabi menedžerji? Končajte negativno selekcijo! Itd. A vse
zahteva aktivacijo, zapustitev varnega balončka.
Zato smo pogledali navzgor, videli sledove letal,
ugotovili, da nas napada Nato – in si rekli, klinc,
proti temu se pa ne moremo boriti. In gremo lahko mirno na pivo. /…/ Tak odgovor tudi najbolj
ustreza naši visoki stopnji narcizma. Ne samo da
ne moremo ničesar storiti, sam Nato, torej najmočnejše sile sveta, se je spravil na nas. Mogoče nismo
druga Švica, svetilnik Evrope, smo pa tako cenjeni
borci in heroji, da se nas morajo lotiti z najsodobnejšo tehnologijo in neslutenimi resursi. /…/
Medtem ko ljudstvo odločno strmi navzgor, pa
gospoda, če uporabim Javorškov izraz, mimo njega odnaša in odvaža vse, kar lahko. In ko bodo
vnuki čez desetletja spraševali starke in starčke,
kako je mogoče, da niso ničesar opazili, jim bodo
ti ogorčeno ugovarjali, kazali posnetke letalskih
sledi z označenimi dnevi in urami ter se bahali,
da sta jim država in prihodnost res ušli, ampak na
nebu niso spregledali niti oblačka.
Publicistka ZLATA KRAŠOVEC v Reporterju o
jeziku
A jezik je tudi peklensko
orodje za širjenje laži in razdora. Zlo deluje prikrito, zato
se tega, kakšna je razdiralna
moč z lažjo okuženega jezika, največkrat niti ne zavedamo. To pa ne pomeni, da ne drži tudi drugi del
starozaveznega pregovora, ki pravi, da je napaka
v jeziku rana v duhu. Duh časa v Sloveniji je v tem
trenutku čez in čez zaznamovan s takimi ranami,
podobno kot je narodovo telo čez in čez prekrito
s trpljenjem pobitih sonarodnjakov. Kako malo
sposobni smo se odkrito spoprijeti s svojo preteklostjo, še vedno nočemo slišati krikov zasutih ust,
kakšne izmišljotine ven in ven poslušamo, samo
da se ne bi slišala resnica … A naj se še tako izmikamo, nekoč bo o vsem tem treba spregovoriti.
Čim prej, tem bolje.
9
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
Razklani
demokrati
P
Stane GRANDA
ristaše slovenske osamosvojitve in demokracije pretresajo in celo spravljajo v obup
razmere, ki naj bi bile posledica vročice pred
volitvami v evropski parlament. NSI, nekdanjim Peterletovim krščanskim demokratom, ki se za volitve
povezuje s SLS, naj bi kazalo predobro in to naj bi
no potrebna dva, je
sprožilo zavist Janševe SDS. Čeprav sta za prepir vedno
vsakomur jasno, da gre za neke globlje, navadnim državljanom neznane vzroke. Prepir je namreč nesorazmeren, s strani NSI prečustven, da bi
takim pojasnilom lahko verjeli. Še toliko bolj, ker ta stranka ne podpira
zahteve po referendumu o popolni dostopnosti arhivov nekdanje UDB-e
in zagovarja neke komisije, anonimizacijo itd. Še huje. Janši očitajo obremenjenost s koruptivnimi posli, ki jih ni nihče dokazal in so stvar bližnje
presoje višjega sodišča.
Nesporno je namreč dejstvo, da je prvak SDS glavna in stalna tarča vrhunsko organizirane gonje, ki jo vodi vodstvo nekdanjih komunistov. Ti
se ne morejo sprijazniti z izgubo oblasti in privilegijev ter kritičnih pogledov na nekdanji komunistični režim. Kdor z njimi pri tem sodeluje, je grobar slovenske demokracije. Razočaranje in obup zunanjih demokratičnih
opazovalcev je še toliko večji, ker takšne razmere zagotavljajo uspeh
nekdanjim komunistom, ki si na vse kriplje prizadevajo, da bi si povrnili
oblast. V tem so veliki mojstri in jim laži in potvarjanje, zlasti glede narave nekdanje komunistične oblasti, gredo povsem lahko od rok. Izrabljajo
tako banalne priložnosti, kot je 8.
marec, (komunistični) dan žena,
ki so ga celo po osnovnih šolah
Zaradi želje po oblasti in zlasti ponekateri izkoristili za propagiranje
pularnosti v množičnih medijih, ki
nekdanje Titove oblasti, ko so bili
jih veliko večino, zlasti pa televi»vsi enaki«, ko so si bili ljudje »kot
zijo, kontrolirajo trdorokci nekdabratje in sestre«, ko »je lepo bilo
njega komunističnega režima, so
biti mlad«. Samostojno in demopripravljeni na sodelovanje z njimi
kratično Slovenijo trenutno slikatudi tam, kjer tega ne bi smelo nijo kot največjo grožnjo in nesrečo
koli biti.
za mlade. Ni naključje, da ustanavljajo nove komunistične stranke
ljudje, ki komunizma niso doživeli in so žrtve manipulacij svojih učiteljev
in profesorjev. Mnogi izmed njih izrabljajo svojo pedagoško avtoriteto za
bolj ali manj prikrito ideološko komunistično delovanje.
Politične razmere v Sloveniji nasploh niso razveseljive. Gospodarska
kriza se glede na število nezaposlenih poglablja. Napovedi so kljub nasprotnim obljubam leve vlade slabe. Nekdanji osamosvojitelji se počasi
umikajo, na površje prihajajo nekateri mladi, ki jim manjka osnovnega
znanja politike in zgodovine. Zaradi želje po oblasti in zlasti popularnosti
v množičnih medijih, ki jih veliko večino, zlasti pa televizijo, kontrolirajo
trdorokci nekdanjega komunističnega režima, so pripravljeni na sodelovanje z njimi tudi tam, kjer tega ne bi smelo nikoli biti. Podpisani ni sposoben razumeti, kako neka stranka ob poimenovanju v krščansko povabi
kot glavnega govornika človeka, ki zagovarja kapital kot vsemogočnega
in pozablja na človeka, ki ni samo krona stvarstva, ampak je Bog svet zaradi človeka tudi ustvaril, »po svoji podobi« ga je ustvaril. Kapital ne glede na svoj pomen in vlogo v svetovnem gospodarstvu ne sme izpodriniti
človeka. Kristjani ne verujemo v zlato tele! Namesto da bi se zavzemali za
upokojence, reveže, mlade, ljudi z manj denarja oziroma one, ki v danih
razmerah težko živijo, so jim bližja načela modernega neoliberalizma, ki
je s krščanstvom nezdružljiv kot voda z ognjem. Duh sedanjega sv. očeta
Frančiška jim je tuj. Ne iz hudobije, ampak neznanja, tudi kratke pameti,
popolne družbene neobčutljivosti, ki jo podrejajo osebnemu karierizmu.
Dokler bodo nekateri slovenski »desni« politiki dajali prednost podarjanju »narcisoidnih razlik« pred temeljnimi družbenimi vprašanji in načeli,
nasprotnikov sploh ne potrebujejo. Sami sebi so največja nesreča. Zato
je Slovenija tam, kjer je.
Novice
90LETNICA MARIJE INZKO. Del življenjske zgodbe kulturno dejavne Slovenke Marije je po drugi svetovni vojni tudi težka in bogata izkušnja begunskih taborišč v
Špitalu in Vetrinju. Tako je Koroška postala njena druga
domovina. Od vedno je bila tesno vpeta v kulturno življenje. Udeleževala se je kulturnih prireditev in akademij na Slovenski gimnaziji, ter obeh gospodinjskih šolah v Št. Rupertu pri Velikovcu in Št. Petru pri
Št. Jakobu, kjer je nekaj let tudi poučevala. Blizu sta si bila z umetnikom Francetom Goršetom, s katerim sta kasneje postala soseda v Svečah. Tudi sama
se je umetniško izražala in njeno vezenje je v svoje delo O vezeninah in vezenju koroških Slovenk vključila etnologinja Marija Makarovič. Zelo pomembna
je njena široka mreža tesnih vezi in poznanstev s Slovenci po vsem svetu, ki
bodo ostale za vedno ohranjene v obliki pisem, fotografij in njenih zapisov.
90LETNICA DR. FRANCETA VRBINCA. Dr. France Vrbinc, slavist in
slovenist, lektor knjižne izdaje Krščanske kulturne zveze in inštituta Urban Jarnik, sodelavec in vodja slovenskih oddaj na koroškem radiu, vodja Mohorjeve tiskarne, urednik knjižnih izdaj Mohorjeve, mesečnika Družina in dom ter krajši čas tudi Našega
tednika/Kronike, je eden mnogih Slovencev, ki so ga razmere med drugo
svetovno vojno prisilile oditi iz domovine na Koroško. Zaradi vojne je šolanje
prekinil in ga nadaljeval v Gradcu. Zaključil je študij klasične filologije, pozneje še slavistike, primerjalnega jezikoslovja in vzhodnih študij. Za svoje neutrudno delo na področju kulture je prejel častni znak dežele Koroške in Janežičevo priznanje. Kot priljubljen in cenjen avtor jezikovnega kotička v Nedelji
se nam kaže kot dober in potrpežljiv učitelj lepe slovenščine.
KOROŠKA POJE 2014. V obnovljeni koncertni dvorani Doma glasbe v Celovcu je 9. marca zadonela slovenska pesem na osrednjem koncertu Krščanske
kulturne zveze, Koroška poje. Koncert je bil v znamenju posvetne in cerkvene
pesmi. Bogu v čast, ljudem v veselje je bilo geslo letošnjega koncerta. Nastopili so: Cerkveni zbor Loče, Mladinski zbor Danica, Mešani pevski zbor Gorotan, Pevska skupina ConCor iz Rožeka in Godba na pihala iz Šmihela. Tradicionalna gosta iz Slovenije in Italije sta bila MoPZ Tomaža Tozona »Viribus unitis«
iz Škofje Loke in Višarski oktet iz Kanalske doline. Občinstvo in visoke goste,
med katerimi so bili tudi novi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu
Gorazd Žmavc, krški škof Alois Schwarz in apostolski administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan, je prvič v svoji novi funkciji kot predsednik Krščanske kulturne zveze pozdravil Janko Krištof.
Mešani pevski zbor Gorotan, foto: Vincenc Gotthardt
SREBRNI PEČAT PISATELJU ALOJZU REBULI. Pisatelj prof. Alojz Rebula je prejel najvišje odlikovanje tržaške pokrajine – srebrni pečat – za izredno plodovito vključenost v kulturno, cerkveno, družbeno in politično življenje zamejske, slovenske in italijanske družbe. Odlikovanje je potrditev, da so Slovenci
postali soustvarjalci kulturnega prostora na Tržaškem, ki jim je zgodovinsko
sicer vedno pripadal, pa jim vendar to ni bilo priznano.
PREŠERNOVA PROSLAVA SLOVENCEV V ITALIJI. V tržaškem Kulturnem domu je potekala osrednja Prešernova proslava Slovencev v Italiji v organizaciji
Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij. Slavnostni govornik je bil režiser in pisatelj Marko Sosič, visoko priznanje Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij so prejeli Dekliška vokalna skupina Bodeča neža, beneški kulturni delavec Viljem Černo in
filmski producent Igor Prinčič.
DR. ANGELIKA MLINAR ODHAJA V EVROPSKI PARLAMENT. Dr. Mlinarjeva, poslanka v dunajskem državnem zboru, je bila prepričljivo izbrana za glavno
10
NAŠA LUČ april 2014
SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM
kandidatko stranke na spomladanskih evropskih
volitvah. Stranka NEOS se v boj za evropske poslanke in poslance podaja pod geslom »Mi ljubimo Evropo«, Angelika Mlinar – tudi članica Zbora
narodnih predstavnikov ter članica kompetenčne skupine Narodnega sveta koroških Slovencev
za pravna vprašanja – pa želi »Evropo prinesti v
dnevne sobe, v glave in srca ljudi«. Z imenovanjem dr. Mlinarjeve bodo koroški Slovenci, vse
avstrijske pa tudi številne narodne skupnosti v
Evropi pridobili na politični teži.
večji poudarek na gospodarskem sodelovanju s
Slovenci v tujini. Poseben poudarek želi nameniti
tudi mladim Slovencem v tujini in temu, kako pri
njih vzbuditi interes za domovino ter kako nanje
prenesti narodno zavest, ki jo čutijo starejše generacije. Med ključnimi nalogami je izpostavil tudi
delo na spremembi zakona o Slovencih v zamejstvu in po svetu ter na krovni strategiji odnosov s
Slovenci zunaj meja, ki jo želi predvsem narediti
bolj operativno. Za novo državno sekretarko je bila imenovana Brigita Čokl.
GORAZD ŽMAVC, NOVI MINISTER ZA SLOVENCE
V ZAMEJSTVU IN PO SVETU. Poslanci in poslanke
so se 20. februarja na izredni seji seznanil z odstopom ministrice za Slovence v zamejstvu in po
svetu Tine Komel. Komisija za odnose s Slovenci
v zamejstvu in po svetu je potrdila njenega naslednika Gorazda Žmavca iz stranke DeSUS. Kot
prioritetno nalogo je Žmavc izpostavil predvsem
NOVA MINISTRA TUDI NA PODROČJU ZDRAV
STVA TER GOSPODARSKEGA RAZVOJA IN TEH
NOLOGIJE. Ministrica za zdravje je postala Alenka
Trop Skaza, ki pravi, da je treba storiti vse, da bolniki ne bodo čutili težav v zdravstvenem sistemu.
Večkrat je tudi ostro obsodila korupcijo. Novi minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, Metod Dragonja, bo pozornost namenil vprašanju
finančnega in poslovnega prestrukturiranja podjetij, ki ga vidi kot ključnega za izboljšanje financiranja podjetij.
ŠPORT
Olimpijske igre v Sočiju. Naši športniki so osvojili kar 8 medalj. Poleg že omenjenih dobitnikov:
Tine Maze, Petra Prevca, Vesne Fabjan in Teje Gregorin, je izvrstni uvrstitvi dosegel tudi deskar Žan
Žan Košir, foto: siol.net
Košir – v paralelnem veleslalomu je bil tretji, v paralelnem slalomu pa drugi. Izreden uspeh so dosegli tudi slovenski hokejisti z uvrstitvijo v četrtfinale (na koncu so bili sedmi).
Katja Višnar je bila v prosti tehniki na sprinterski tekmi za svetovni pokal
v smučarskem teku v Lahtiju na Finskem druga.
Tina Maze je na smuku za svetovni pokal alpskih smučark v Crans Montani osvojila tretje mesto.
Smučarski skakalci Nejc Dežman, Jurij Tepeš, Jernej Damjan in Peter
Prevc so se v Lahtiju pomerili v ekipni tekmi – osvojili so četrto mesto. V
skupnem seštevku posamičnih tekem je Peter Prevc sedaj na drugem mestu, še vedno pa je v igri za veliki kristalni globus.
Rokometna kluba Gorenje Velenje in Celje Pivovarna Laško sta se uvrstila
med šestnajst najboljših klubov v Evropi.
ŽUPNIJE
A N G L I J A
LONDON
S
lovenska februarska sv. maša v
kapeli Doma v Londonu je bila
na drugo nedeljo v februarju.
Darovali smo jo ob osmi obletnici
odhoda v večnost naše dobre Brune
Lavrič. Udeležba pri maši je bila kar
lepa. V molitvi smo se pri maši za
pokojno Bruno spomnili tudi drugih
naših pokojnih rojakov iz Londona
in okolice.
Že pred prvo postno nedeljo (letos 9. marca 2014) je bil pripravljen
župnijski list »Bogoslužna sporočila
Slovencem v Veliki Britaniji«, ki je
namenjen našim rojakom v Angliji
in Walesu za postni in velikonočni
čas. Tokrat naša župnijska sporočila
vsebujejo na prvi strani razmislek o
postu in postnem času. Za tem, na
drugi strani, sledijo oznanila s sporedom slovenskih maš in naših srečanj. Na tretji strani je predstavljen
veliki teden našega odrešenja. Na
četrti (zadnji) strani pa še razmislek
april 2014 NAŠA LUČ
o vstajenjskem prazniku z župnikovim velikonočnim nagovorom in
voščilom.
Sporočila so bila poslana na kakih
dvesto naslovov po Angliji in Walesu. Nekateri so jih morda prejeli šele
po pepelnični sredi zaradi zamude
pri tiskanju in razpošiljanju.
Bogoslužje na začetku postnega
časa smo slovesno obhajali po vseh
katoliških cerkvah na Otoku, na pepelnično sredo s sv. mašo in obredom pepeljenja v kapeli »Našega
doma«.
Tudi letošnji župnikovi obiski rojakov v postnem času s slovenskimi
mašami in srečanji so bili v nekoliko
manjšem obsegu zaradi župnikove
operacije na očesu.
Pokojna Ivanka Zajc ob njeni 80-letnici
Ivanka Zajc, rojena Mahne, iz Keighleyja je odšla v večnost
V ponedeljek, 10. februarja, je v
86. letu starosti odšla v večnost na-
ša dobra in zavedna slovenska rojakinja, globoko verna katoličanka
in odlična cerkvena pevka, gospa
Ivanka Zajc.
Prav na praznik svetih treh kraljev
je naša Ivanka Zajčeva iz Keighleyja
pri Bradfordu letos obhajala v krogu
svojih domačih in prijateljev svojo petinosemdesetletnico življenja.
Ivanka je bila torej rojena 6. januarja
1929 v verni katoliški družini Mahnetovih iz Podbukovja v župniji Krka na Dolenjskem. V veri vzgojeno
dekle je rado sodelovalo v župnijski
skupnosti. Že po končani osnovni
šoli se je, kot izvrstna pevka z izredno lepim glasom, vključila v cerkveni pevski zbor na Krki in bila njegova zvesta članica vse do svojega
odhoda v izseljenstvo. To in dejstvo,
da krščanska Mahnetova družina nikoli ni bila na strani komunistov, ne
med vojno in še manj po njihovem
prevzemu oblasti po koncu vojne, je
povzročilo, da Ivanka ni dobila dovoljenja za odhod v Anglijo, še posebno, ker so komunisti vedeli, da jo
tam čaka njen zaročenec Rudi Zajc,
11
ŽUPNIJE
Pokojni Stanko Vidic (četrti z leve). Fotografija je nastala po slovenski maši v Keithlyju pred
kakšnimi desetimi leti.
doma iz sosednje vasi Lese, nekdanji
domobranec.
Šele leta 1962, ko je zaprosila za
dovoljenje za obisk znancev in prijateljev v Avstriji, je bilo Ivanki ugodeno. Tako je februarja 1962 za vedno
zapustila svoje domače in Slovenijo ter odšla v Avstrijo »na obisk«, s
katerega se ni več vrnila. Najprej je
stanovala pri Rudijevih avstrijskih
prijateljih v kraju Dobeiniz in Plescherken. Z veliko težavo je Rudi
preko svojega prijatelja izposloval
za Ivanko na jugo-konzulatu v Celovcu dovoljenje za njen obisk v
Angliji. Končno je na veliko soboto
istega leta prispela v London, kjer
jo je na železniški postaji čakal njen
bodoči mož Rudi. V Keighley sta iz
Londona prispela na veliko nedeljo.
Nastanila sta se v hiši Rudijevega
brata Jožeta in družine, kjer je bil tudi Rudijev dom.
Že 19. maja istega leta (1962) sta
se poročila v župnijski cerkvi sv. Ane
v Keighleyju. Po treh letih skupnega
življenja sta si kupila svojo hišo kar
od Jožetovih sosedov in tako so si
Jožetovi in Rudijevi Zajčevi bili ves
čas sosedje. Ivanki in Rudiju sta se
rodila hčerka Zinka in sin Rudi. Rudijeva družina je vedno živela v skupnosti z Jožetovo družino. Pri Jožetu
in njegovi ženi Olgi so se rojevala samo dekleta. Skupno so sestavljali sijajno slovensko druščino, ki je vedno
nastopala s pesmimi in recitacijami
na slovenskih dnevih v Rochdaleu
in Bedfordu.
Sedaj so že vsi ti otroci, prav tako
Ivankina Zinka in Rudi, poročeni in
vsak pri svojem kruhu. Rudi in njegov brat Jože sta že vrsto let med
pokojnimi. No, sedaj pa še Ivanka.
Ivanka je bila stara mama že štirim
vnukom in prababica svoji pravnu-
kinji. Žena pokojnega Jožeta Zajca,
gospa Olga, pa ima veliko število
vnukov in je tudi prababica. Lepo je
vedno bilo, ko sta se Zajčevi družini
zbirali pri slovenski maši v adventu
in postnem času in so tako starejši
kot mlajši člani obeh družin radi peli
slovenske pesmi.
Naj tukaj posebej poudarim Ivankino zvestobo pri slovenskem cerkvenem petju. Ne samo da je bila
vsa leta zvesta članica slovenskega
cerkvenega pevskega zbora v Rochdaleu, ampak je za slovensko cerkveno petje navduševala tudi svoje
otroke in svoje vnukinje in nečakinje. Ne moremo si misliti slovenske
maše v Keighleyju brez lepo ubranega petja Zajčevih otrok. In prav
to je bil sad Ivankinega veselja do
cerkvenega petja in njene verske in
glasbene vzgoje mlajšega Zajčevega rodu.
Bog naj da naši dobri Ivanki blaženi mir in pokoj v družbi njenega
pokojnega soproga Rudija in vseh
blaženih in svetih v Gospodu.
S. C., župnik
AV S T R I J A
ŠPITAL
Stoletnica
abrijela Kopač je 3. marca
dopolnila 100 let. Rojena v
škofjeloških hribih pri sv. Barbari je pri treh letih izgubila starše. Odraščala je pri dobrih ljudeh in
kmalu dobila naziv dekla. Pridne roke
so jo vse življenje odlikovale. Potrebovale so jo na Adamovi zemlji pri sv.
Andreju, kamor se je primožila ravno
v začetku vojne, kot pozneje, ko je
v begunstvu skrbela za dva otroka,
bolnega moža in tudi taščo Marjano,
ki je v njeni oskrbi umrla pri 92 letih.
Obe svakinji redovnici in svak, lazarist p. Janez Kopač (umrl v Torontu),
ki so svojo mamo večkrat obiskali,
so bili povod, da so se v stanovanju
stoletnice srečevali duhovniki od vse-
G
povsod, največ pa iz Slovenije, kamor
svak dalj časa po vojni ni imel vstopa.
Zdaj, ko je fizično opešala, je dobro preskrbljena v domu za starejše
občane. Občasno jo pa pripeljejo v
našo Marijino kapelo, kamor je čez
50 let redno zahajala. Tako je bilo
tudi na prvo nedeljo v marcu. Zahvalno daritev je ob somaševanju
našega rednega duhovnika, p. Jožeta Andolška, opravil Jelkin sorodnik
Ivan Potrebuješ, župnik v Kovorju, ki
je bil večkrat njen gost.
Prav na dan njene stoletnice pa so
v dom povabili njene prijatelje in vse
lepo pogostili. Kar nekaj slovenskih
pesmi je zadonelo med stenami v zadnjem letu na novo zgrajene stavbe.
Kopačeva mama, tako jo kličemo, je bila naročena na redni verski
tisk in ena redkih, ki je prebrala vse
Gabrijela Kopač ob njeni 99-letnici
Mohorjeve knjige, celovške in celjske izdaje. Prve je kupila in jih po
branju podarila v Slovenijo; od tam
pa je prejela celjske. Čeprav je že
kar nekaj let, ko je rekla, da biti star
»ni luštno«, ji želimo še veliko lepih
trenutkov!
Majda Starman
B E N E LU K S
BRUSELJ
S
lovenski kulturni praznik v
Genku. Že dolgoletna tradicija je, da v mesecu februarju Slovensko kulturno in pevsko
društvo Slomšek iz Maasmechelena v belgijskem Limburgu priredi
t. i. Prešernov dan, to je slovenski
kulturni praznik. Letos so praznik
priredili skupaj z Društvom sv. Barbare in kot vedno, v sodelovanju s
slovensko katoliško misijo iz Eisdna.
Praznovanje je potekalo v Našem
12
domu v Genku. Ob 16. uri je bila v
dvorani sveta maša, ki jo je vodil
župnik dr. Zvone Štrubelj, z njim je
somaševal flamski duhovnik Simon
Lambregs, bivši župnik v Genku in
sedanji predsednik Abrahamove
hiše, zanimivega ekumenskega in
medverskega projekta. Pri pridigi
sva oba duhovnika, vsak v svojem
jeziku, predstavila aktualnost Jezusovega govora na gori blagrov. Na
veliko srce, ki ga vidite tudi na sliki,
smo na levi strani predstavili štiri od desetih božjih zapovedi: ne
Med sveto mašo sta se med pridigo soočila Mojzes z desetimi božjimi zapovedmi in Jezus z
govorom na gori
NAŠA LUČ april 2014
ŽUPNIJE
Veleposlanik Šinkovec je nagovoril udeležence slovenskega kulturnega praznika v Genku.
ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne
laži. Jezus jih je preoblikoval v še
bolj radikalne zahteve v prid kulture
nenasilja, kulture partnerstva med
moškim in žensko, kulture evangeljske pravičnosti in kulture resnicoljubnosti.
Po maši je sledil kulturni program,
ki ga je povezoval predsednik društva Slomšek, gospod Stani Revinšek. Z zanimivim venčkom slovenskih narodnih pesmi je nastopil
Združeni pevski zbor Slomšek pod
vodstvom dolgoletnega dirigenta
Vilija Roglja. Program sta obogatila
tudi moški in ženski zbor Slomšek.
Prvič je na kulturnem dnevu navzoče pozdravil novi slovenski veleposlanik v Kraljevini Belgiji, gospod
Šinkovec, z recitacijo je nastopil tudi
njegov sodelavec Jean-Pierre Vonarb.
V drugem delu programa bi moral
nastopiti moški zbor Lipa iz Litije.
Zaradi težav, ki jih je v Sloveniji povzročila huda vremenska ujma, se
zbor ni mogel udeležiti prireditve.
Nadomestil jih je nizozemski zbor
Red Rill singers, ki ga je ustanovil
slovenski glasbenik in dirigent Toni
Kropivšek. Zbor, ki ga sestavljajo izključno Nizozemci, je v prvem delu
nastopa odlično zapel nekaj slovenskih narodnih pesmi. Še najbolj so
»slovensko« zazvenele Žabe. V drugem delu so izvajali pesem skladatelja in dirigenta Kropivška, ki v nizozemščini pripoveduje zgodbo
rudarskega mesta Heerlen, še nekaj
drugih mednarodnih pesmi in na
koncu živahno črnsko skladbo, ki je
dodobra ogrela publiko. Druženje
smo nadaljevali z večerjo, dobrimi
krofi in potico. Ob zvokih domačega
ansambla Bogovič smo sklenili prijeten in koristen kulturni in družabni
večer.
slovenski rojak Evgen Koren. Star je
bil 76 let. V osemdesetih letih prejšnjega stoletje je bil prvi predsednik Našega doma, slovenske hiše
in dvorane v Genku. Med drugim, to
je največja slovenska hiša in dvorana v Evropi. Pomenljivo in zgovorno
je torej bilo, da smo zanj molili že
na dan njegove smrti, in to v domu,
kjer je bil prvi predsednik in pobudnik za ustanovitev tega slovenskega društva. Dobro je sodeloval
tudi s pokojnim župnikom Vinkom
Žakljem, skupaj z njim in drugimi
rojaki so usposobili slovensko katoliško misijo v Eisdnu, na ulici Guill.
Lambertlaan 36. Pogreb pokojnega
Evgena Korena je bil v četrtek, 20.
februarja, v Opglabeeku pri Genku.
Zelo lepo in ganljivo se je v flamščini od njega poslovila hčerka Irene.
V slovenščini je njene besede prebral župnik dr. Zvone Štrubelj. Ženi
Mariji, hčerki Ireni in sinu Daniju
z družino izrekamo iskreno sožalje
in obljubljamo molitveni spomin.
Navajam poslovilne besede hčerke
Irene.
Dragi očka, zelo rad si bral knjige.
Še pred dvema tednoma si me prosil,
da ti preskrbim pet knjig, ki si jih želel
še prebrati. Če bi tvoje življenje bila
Pokojni Evgen Koren
Slovo od Evgena Korena. Prav na
slovenskem kulturnem prazniku v
Genku smo izvedeli, da se je v noči med petkom, 14., in soboto, 15.
februarjem, od tega sveta poslovil
april 2014 NAŠA LUČ
knjiga, bi to bila zanimiva in napeta
knjiga, katere rdeča nit bi bila ljubezen do žene, do družine in do prijateljev. V prvem poglavju tvoje knjige
Dvorana je pozorno prisluhnila gostujočemu zboru iz Nizozemske.
beremo o mladosti v opustošeni deželi, kjer si dolga leta pogrešal svojega
očeta. Po vojni je tvoj oče prišel srečno
domov, toda življenje je bilo vseeno
zelo težko. Odraščal si na enem od
najlepših koščkov zemlje: s svojo mamo, očetom, brati in ljubljeno sestro.
Bil si pogumen in priden ter delaven.
Pomagal si svojim staršem in poskrbel
za to, da si se izučil poklica. Najprej si
želel s svojim bratom in najboljšim
prijateljem oditi v Avstralijo. Kolikokrat smo slišali tvojo pripoved o tem
in tisto o nevarnosti, ki si jo tvegal,
ko si bežal čez Karavanke novi prihodnosti naproti. Usoda te je pripeljala
sem v Belgijo, kjer si tudi ostal. Tu si
našel svojo ženo, svojo družino, kar
je tvojemu življenju dalo nov stil in
nov zagon. Gradil si, vedno ponovno
gradil, ne le veliko hiš, ampak predvsem dom, kjer si nas učil iskrenosti in
srčnosti. Učil si nas gledati naprej, to
je bil zate ključ za srečno prihodnost.
Tu si bil srečen. Srečen pa tudi, ko si
lahko potoval. Povsod si bil dobrodošel: v Belgiji, Sloveniji in Avstraliji. Tu
si srečal tudi svoje prijatelje. V tvojem
zakonu, v tvoji družini, pri svakinji in
svakih in pri dveh čilih majhnih otrocih. Vedno si znal graditi upanje in
zaupanje v prihodnost. Tudi mi vsi
smo danes polni zaupanja. Hvaležni
smo za vse, kar si za nas storil; hvaležni tudi, da se je tvoja knjiga življenja
končala tako mirno. Očka, dragi očka,
zdaj obrni še zadnjo stran – počivaj
v miru!
Slovo od Antona Volčanška. Anton Volčanšek se je rodil 4. avgusta
1922 v Kranebittu v Italiji. Ko je bil
star šest mesecev, sta se z mamo,
ki je bila Tirolka, preselila k očetu
v Ljubljano, kjer je preživel svojo
mladost. Po gimnaziji se je vpisal
na univerzo, želel je študirati pravo.
Druga svetovna vojna je prekrižala
njegove načrte. Med vojno so ga
aretirali in deportirali v Nemčijo,
kjer je ostal do trenutka, ko je Belgija začela sprejemati vojne begunce. Prišel je v Belgijo in se zaposlil v
rudniku, v belgijskem Limburgu. S
pomočjo razumevajočega znanca,
ki je bil zdravnik, je nehal delati in v
Louvainu začel s študijem medicine.
Na univerzo se je vpisal kot privatni
študent, kar mu je omogočilo, da
je končal univerzitetno diplomo, s
katero pa ni mogel opravljati poklica zdravnika. Da je dosegel priznano belgijsko diplomo iz medicine,
je moral pred komisijo opraviti vse
izpite. Svoje izobraževanje je nato
končal s specializacijo v radioterapiji, nuklearni medicini in fizioterapiji. Ko sta se ločili radioterapija
in nuklearna medicina, je nadalje-
Pokojni Anton Volčanšek
val s specializacijo. Ker se obe veji medicine prakticirata le v okviru
bolnišnic, je opravljal svojo kariero
zdravnika v dveh bolnicah: v bolnišnici sv. Elizabetee v Uccle in v bolnici St. Jean Bruxelles. Upokojil se je
leta 1987. Bil je navdušen športnik,
vsak dan je plaval in hodil na dolge
sprehode, vse do svojih devetdesetih let. V starosti 91 let je umrl 9.
decembra 2013.
V imenu SPC izrekamo sožalje ženi Francoise Renier in vsej njegovi
družini. Radi ga vključujemo v molitveni spomin, s hvaležnostjo za vse,
kar je storil za slovensko skupnost v
Bruslju in Belgiji.
župnik dr. Zvone Štrubelj
13
ŽUPNIJE
F R A N C I J A
FREYMING-MERLEBACH
D
vanajstega januarja se je v
slovenski kapeli svetega Jožefa prerodila v krstni kopeli
mala Evangelina Kamin. K temu koraku jo je spremljala tudi nedeljska
skupnost, ki se redno zbira okrog
daritvenega oltarja. Naj ji botri in
starša pomagajo, da bo njeno življenje odsev evangeljske besede.
9. februarja smo po skupni sveti
maši vstopili v dvorano slovenske
misije in tu ob dobrem domačem
kislem zelju z bogatimi prilogami
pričeli pustno razpoloženje nedeljskega popoldneva. Po kosilu so se
zavrteli mlajši in starejši ob zvokih
ansambla, ki nam je kar pet ur igral
Merlebachu znane pustne melodije.
Najlepše pustne maske so bile tudi
nagrajene. Družinsko vzdušje je napolnilo vso dvorano.
V soboto, 22. februarja, smo se
zbrali k slovenski maši na severu, v
Mericourtu, ki je odslej vedno ob
16. uri in ne ob 17. uri, kot je bilo
to v navadi v preteklosti. Razlog je
pač v tem, da se moram še isti dan
vrniti v Merlebach, ker nimam več
namestnika. Prevoziti je potrebno
kar okroglih 900 km. Ob tem bi rad
izrekel zahvalo vsem, ki me na tej
poti spremljajo, predvsem organistu Jackyju, ki je tudi pogosto voznik, in Brunu, ki sodeluje pri pevski
animaciji in družabnem delu. S to
14
Marlenka Lorsung je prestopila prag
60. obletnice rojstva
skupnostjo, ki je vsakokrat navzoča
s skoraj tridesetimi verniki, se želimo
še tesneje med seboj povezati v skupnih projektih za letošnje leto in leto
2015. Zahvaljujem se tudi društvu
Planika, ki nas vsestransko podpira,
misija pa mu po svojih zmožnostih to
naklonjenost vrača, posebno v dneh
družinskih in društvenih praznovanj.
23. februarja smo se zbrali v slovenski misiji na vsakoletnem lepo
obiskanem občnem zboru Prijateljev slovenske katoliške misije. Slednji so lastniki fizičnega dela misije,
slovenska misija kot taka pa je najemnik, tako za kultni kot ostali del,
ki služi temu namenu. Za nami je
torej 32-letno prisrčno in vzorno delovanje in sodelovanje, ki ga želim
slehernemu društvu, ki ni samo ver-
Občni zbor Prijateljev slovenske katoliške misije Merlebach
balno, temveč je v resnici opora misiji, kakor tudi vsaki misiji, ki vestno
opravlja svoje poslanstvo v izseljenstvu. Večjih sprememb v okviru vodstvene ekipe ni bilo, priskočili so
novi trije prostovoljci, da še okrepijo
kuhinjske ekipe, ki skrbijo za domačo hrano ob mesečnih celodnevnih
srečanjih. Odobren je bil moralni in
finančni del poročil. Vsem za skupno prehojeno pot in sodelovanje
res najlepša hvala. V skupni molitvi
smo se spomnili tudi naših pokojnih
članov in v božji objem priporočili
upokojenega pokojnega duhovnika
Fernanda Willingerja, ki je tolikokrat
prestopil prag naše misije. Pogrešamo njegovo preprostost, vedrino
in spoštljivo ljubezen do slovenske
skupnosti.
V četrtek popoldne, 26. februarja,
smo se v Cité des Chênes poslovili
od osemdesetletnega Rudija Vendramina. Ko smo pred dobrimi tridesetimi leti pričeli z deli na misiji,
se nam je tudi on med prvimi pridružil. Naj mu bo Bog za vse dobro
bogat plačnik. Istega dne zvečer pa
smo imeli občni zbor mlina. Pregledali smo bogato delovno leto, med
svetle dogodke je bil prav gotovo
prištet obisk kardinala dr. Franca Rodeta, kakor tudi finančni del in perspektive.
Pripravljamo tudi 15. avgust, dan,
ko se bomo še posebno spomnili
25-letnice obstoja mlina in povabili
vse, ki so od blizu ali daleč povezani z njim.
Župnik in delegat Jože Kamin
Evangelina Kamin se je 12. januarja v Merlebachu prerodila v krstni kopeli.
Po maši se v Mericourtu pogovorimo o tekočih načrtih.
Pred postom še pustna nedelja na misiji v Merlebachu
V Mericourtu je postala navada, da se pri maši poje ob spremljavi harmonija.
NAŠA LUČ april 2014
ŽUPNIJE
N E M Č I J A
AUGSBURG
Prešernova proslava v Augsburgu
prostorih Slovenske župnije v
Augsburgu je bilo v nedeljo,
9. februarja, kar precej živahno. Člani mešanega pevskega zbora
in folklorne skupine Drava z gosti iz
Ulma so pripravili in uspešno izvedli
prijeten enourni kulturni program.
Navzoči so pozorno spremljali recitacije Prešernovih pesmi in prepevanje pevskega zbora. Prava kulturna
poslastica pa je bila izvedba recitacije pesmi Povodni mož, ki jo je folklorna skupina s plesom in glasbo
dopolnila in domišljeno izvedla. Po
končanem uradnem programu se
ni nikomur mudilo domov. Kdor je
bil lačen, je našel kaj za pod zob in
če se je komu vsiljevala v grlu suša,
se ji je z dobro kapljico z lahkoto zoperstavil.
V
Pustna veselica v Augsburgu
Pustna veselica v Augsburgu ima
že dolgo tradicijo. Slovenski rojaki,
ki se želijo med seboj srečati, poveseliti in zaplesati, so vajeni, da
se na pustno soboto dobijo skupaj
na pustnem plesu. Tako je bilo tudi
letos. Organizacijska skupina iz društva Drava je poskrbela za dvorano,
glasbo, jedačo in pijačo. Dvorano so
napolnili poleg domačih tudi gostje
iz Münchna, Kemptna, Oberstdorfa in Ulma. Duo Laguna s Ptuja je
z živahnimi ritmi zvabil na plesišče
staro in mlado. Nastop mestne pu-
april 2014 NAŠA LUČ
Na plesišču je bilo živahno.
stne garde Lechana je bil kot vsako
leto tudi letos težko pričakovana
točka večera. V okviru tega nastopa
je bila, kot je običaj, podelitev pustnih kolajn. Letos so jih prejeli Cvetka Javernik, Gusti Magdič in župnik
Roman Kutin. Ocenjene so bile tudi
pustne maske. Prvi trije zmagovalci
so dobili za nagrado liter vina. Čas,
namenjen pustni zabavi, je hitro minil. Lepa doživetja norčavega večera
pa bodo gotovo še dolgo navzoča v
pogovorih in obujanju spominov na
ta večer.
to zgodilo v nedeljo, 23. februarja.
Župnik Roman je maševal in poudaril, da vsi nosimo odgovornost za ta
svet, za naše življenje in skupno dobro. Izpostavil je tudi pomen sprave
in jo podkrepil z zgodbo iznajdljivega pariškega peka, ki je znal spraviti
med seboj skreganega očeta in sina.
Po maši je bilo na parkirišču pod
smučiščem skupno kosilo, nato pa
smučanje ali sprehod po belih poljanah. Lepo sončno vreme je vsem
prijalo in vsak si je krojil popoldanske ure po svojih načrtih.
Oberstdorf – Smučarska nedelja
V zaselku Kornau blizu Oberstdorfa
stoji majhna cerkvica. Enkrat na leto
se v njej zberejo slovenski rojaki iz
bližnje in daljne okolice. Letos se je
Ravensburg – 70-letnik Franc Naglič
V nemškem mestu Dresden je 25. januarja 1944 v izgnanstvu prijokal na
svet sin slovenskih staršev, Franc Na-
glič. Ko se je končala vojna norija, se
je družina vrnila domov v vas Ravni
blizu Krškega. Tu je Franc odraščal,
hodil v šolo in nabiral prve življenjske izkušnje.
Po odsluženem vojaškem roku je
zapustil domači kraj in leta 1966
odšel v Nemčijo v Ravensburg. Zaposlil se je v tiskarni, kjer si je služil
kruh vse do odhoda v pokoj leta
2005. Kmalu po prihodu v Nemčijo,
leta 1969, se je poročil z izvoljenko
Anico.
V Baintu blizu Ravensburga sta si
uredila toplo družinsko ognjišče. Iz
njune ljubezni sta se rodili dve hčerki. Okroglemu slavljencu so slovenski rojaki zapeli in mu voščili po maši
v soboto, 8. februarja.
R. Kutin
Nastop pustne garde Lechana
Topel obrok segedina je vsem prijal
Pri maši v cerkvici v Kornauu
Franc Naglič s šopkom vrtnic v roki
15
ŽUPNIJE
BERLIN
HANNOVER
Tudi tu skupaj praznujemo rojstne
dneve in vedno znova pozdravimo
kakšnega novega člana.
Zelo lepo pripravijo sv. mašo in
pozneje praznovanje v lepo urejenih
prostorih.
V
mesecu februarju je bilo v
Berlinu spet pestro. Praznovali smo rojstne dneve
pa tudi slovenski kulturni praznik
- Prešernov dan. V čast velikemu
slovenskemu poetu dr. Francetu
Prešernu smo zapeli himno in prisluhnili recitacijam.
Slavljenci se vedno potrudijo, da
nam je lepo. Tudi na pustovanje nismo pozabili. Razveselile so nas zanimive odrasle in otroške maske. Iz
domovine je prišel Marjan Herzog,
ki nas je zabaval s svojo frajtonerico.
Je pravi »vicmojster«. Da jabolko ne
pade daleč od drevesa, sta dokazali
njegovi hčerki, obe članici priznanih
narodnozabavnih ansamblov: Marjana igra pri Veselih Štajerkah, Sonja
pa pri Navihankah.
Hamburg – tudi Zina in Lara sta se lepo našemili.
25. rojstni dan je z nami praznoval
Danijel Gabor in vse pogostil s
pustnimi jedmi. Bilo je prijetno dru-
ženje, sedaj pa smo že v postnem
času in se pripravljamo na veliko
noč.
Slavljenec Danijel Gabor
HAMBURG
Spet veselje: lepo praznovanje rojstnega dne in pustovanje. Maske
so bile izvirne, še posebej Fanela
ter sestri Zina in Lara so se izkazale. Marjan je, kot vedno, vrtel lepo
glasbo v duhu praznika. Drugi dan
je predsednica ŽPS Vera Seme organizirala zelo lep izlet na Severno
morje, kjer smo se naužili sonca in
zdravega zraka.
Srečanje smo zaključili v Hamburgu z dobrimi klobasami.
M. M.
Hamburžani na ponedeljkovem izletu
Praznovanja v Berlinu, Hannovru in Hamburgu
Slavljenkam Ivi, Katarini, Faniki in Alenki je čestital Marko Pangrl.
Veselo tudi v hannoverski skupnosti
16
Slavljenka Kristina s soprogom Tonijem v Hamburgu
NAŠA LUČ april 2014
ŽUPNIJE
ESSEN
P
ri nas se tokrat ni dogajalo kaj
posebnega. Izjema je praznovanje dneva kulture v Moersu
9. februarja. Sveta maša ob 16. uri
je bila nekoliko bolj obiskana, ker
so bili navzoči pevci in pevke zbora
Slovenski cvet. Tako je bilo zelo lepo petje med mašo. Po maši je kar
v cerkvi sledil kratek, a prijeten kulturni spored z recitacijami in nekaj
pesmimi, ki nam jih je podaril Slovenski cvet.
Nato smo se preselili v bližnji Don
Boskov dom, kjer so nas čakale lepo pogrnjene in bogato obložene
mize. Poleg obilice peciva smo bili
postreženi tudi z bogato večerjo.
Slastni krofi so že napovedovali pustni čas.
V mislih smo bili povezani z našo
Nado Zupan, ki je dan prej izvedela,
da je 7. novembra v novomeški bolnici umrl njen brat Jože Kukec. Sveta
maša se je darovala za pokoj njegove duše. Naj počiva v miru!
Marija Richter – naša najstarejša
faranka – iz Frohnhausna v Essnu
je 21. februarja praznovala svoj 97.
rojstni dan. To je bil zelo lep družinski praznik. Iz Slovenije sta prišla
hčerka Olga Lendero in vnuk Franci,
sin Martin Novak z ženo Anito in požrtvovalna zvesta pomočnica Milka
Krenc, ki za gospo Marijo skrbi noč
in dan kar nekaj let (naj omenim, da
je gospa Marija bila popolnoma slepa), ta dan pa je imela še več skrbi,
saj je pripravila izredno dobro kosilo.
Tudi jaz sem bil med povabljenimi
gosti. Marija je bila vedno vesela,
kadar sem jo obiskal na domu. Tudi
tokrat mi je rekla, naj spet kaj kmalu
pridem. (Življenjska zgodba gospe
Marije je bila objavljena v Naši luči
marca 2012.)
3. marca me je poklical sin Martin
Novak, in povedal, da je 1. marca
umrla njegova mama Marija Richter.
Pokopali so jo v Lovrencu na Dravskem polju pri Ptuju. Naj počiva v
miru!
Kdo je zdaj med nami v NRW najstarejša rojakinja ali rojak? Prosim,
da se nam oglasi – ali da nam sporočite sorodniki ali znanci. Za gospo
Pavlo Wolfs vemo, da je 30. januarja
praznovala 90. rojstni dan. Tudi njen
rojstni dan smo praznovali s kosilom
pri hčerki Idi. Dogovorili smo se, da
bomo to navado ponavljali do njenega 100. jubileja … Gospa Pavla,
še dolgo nas razveseljujte s svojo
vedrino. In kako pridna je naša gospa Wolfs. Ves čas v domu sv. Monike
plete nogavice in rokavice. Tudi meni jih je naredila.
Zakoncema Gezi in Elizabeti Geber se opravičujem, ker je pod njuno sliko bilo napačno zapisano, da
sta 90- in 93-letna, v resnici imata
80 in 83 let.
Davorin Starec – naslednik našega
dolgoletnega organista g. Geza, ki z
veseljem igra pri slovenskih mašah
že 47 let, pa je doma iz Proseka pri
Trstu (ne z Repentabra).
90-letna Pavla Wolfs iz Essna se kratkočasi s pletenjem.
Dan kulture v Moersu - del Slovenskega cveta
97-letna, zdaj že pokojna, Marija Richter
april 2014 NAŠA LUČ
HILDEN
Tukaj smo v skrbeh, kje bomo v
bodoče imeli slovenske maše. Skupnost je med nami najštevilčnejša in
živahna. Zdaj ne bomo več imeli na
voljo mladinskega doma za srečanja
po maši. Okoli cerkve sv. Jakoba so
zagrajena ali zasedena vsa parkirišča. Upamo, da bomo našli novo
možnost, kjer bo ob cerkvi tudi prostor za družabna srečanja po maši.
Praznovanje 97. rojstnega dne Marije Richter
Lojze Rajk
Binkoštno srečanje, 8. junija
2014. Začne se s sv. mašo ob 16.
uri v cerkvi sv. Gertrude, Rottstr. 36,
45127 Essen. Med nami bo kot gost
g. Jože Špeh, župnik v Boljuncu,
Borštu in Ricmanjah na Tržaškem,
ki bo vodil somaševanje in pridigal.
Častna gostja bo veleposlanica v
Berlinu gospa Marta Kos. Z veseljem
je obljubila udeležbo. (Morda od nje
pričakujete kakšna pojasnila. Napišite, kaj vas zanima in listek oddajte v
košarico ob nabirkah pri maši ali pošljite po pošti, lahko pa tudi napišete
na naš e-mail.) Za prijetno razpoloženje bo skrbel petčlanski ansambel
Zajc. Veliko lepega o njih lahko najdemo na internetu. Zelo obetavno.
Rezervirajte si čas.
17
ŽUPNIJE
FRANKFURT
Pust ...
etos je velika noč zelo pozno,
zato je bil tudi pustni čas temu primerno bolj pozno. Tako se je šele 1. marca v koledarju
znašla pustna sobota, ko imamo v
naši župniji že več kot 40 let pustno
prireditev. Za ples in dobro voljo je
letos pri nas v Frankfurtu skrbel trio
Lojzeta Ogorevca iz Pišec. Sicer
smo se z njimi spoznali že v jeseni
na našem martinovanju in so se ljudem tako priljubili, da smo jih morali pregovoriti še za eno gostovanje.
Dvorana pri cerkvi St. Aposteln sicer
ni tako velika kot pri Bonifaciju, zato
pa je bila polna tako kot že zadnjih
nekaj let, ko praznujemo v tej dvorani; vseh skupaj nas je bilo okrog
sto. Naj posebej omenim skupino z
južnega dela Odenwalda in zakonski par iz Göttingena, ki so naredili
najdaljšo pot, da so prišli med nas.
Poleg tega pa je bilo med nami tudi
veliko lepih mask, kar je muzikantom, ki so izbirali najlepše oziroma
najbolj izvirne, dalo kar nekaj dela
in skrbi. Tako sta si najboljšo nagrado, večerjo za dve osebi v restavraciji Marjan, prislužila gusar in špan-
L
Koliko različnih barv je zbranih v tej dvorani.
Jasmina (v belem) je zopet lahko prišla
med nas
ska tango plesalka, sicer nekoliko
nenavaden par, sta pa zato mož in
žena. Seveda bi si še marsikatera
druga maska zaslužila takšno ali podobno nagrado. Mislim, da lahko
povzamem besede in misli mnogih
oziroma večine, ki so izražali zadovoljstvo in z dobro voljo odhajali v
jutranjih urah domov. Gotovo pa
je v tako prireditev vloženega veliko zastonjskega dela prostovoljcev:
vseh, ki pripravljajo hrano in pija-
Prvonagrajena plesalka in gusar z muzikantom Lojzetom
MANNHEIM
Kulturni praznik v Mannheimu,
Herbolzheimu in Vöhrenbachu
aradi ozemeljske obsežnosti
naše župnije prirejamo vse
tradicionalne prireditve najmanj trikrat, kar pomeni povsod ne
prav veliko udeležencev, kaj šele,
da bi si lahko privoščili obisk kakega umetnika ali zbora iz Slovenije. Hvala Bogu imamo požrtvovalno
učiteljico dr. Miro Delavec, ki z otroki pripravi program. Letos je pa še
posebej pripravila predavanje o razvoju slovenskih narodnih noš, ki se
razlikujejo po pokrajinah.
V Mannheimu smo se zbrali na
svečnico najprej pri slovenski sveti
maši, nato pa smo šli v dvorano pri
cerkvi St. Hildegard. Za dvorano se
Z
18
imamo zahvaliti gospodu Jürgenu
Klenku, ki je zelo aktiven in vpliven
v svoji nemški župniji. Ker se v dvorani počuti kot doma, nam priskoči
na pomoč in uredi vse, kar potrebu-
Tudi starši so nastopili.
čo, prostor, strežejo, poskrbijo za
muzikante s hrano in prenočiščem,
darujejo krofe, ob koncu pa seveda
vse to pospravijo in postavijo zopet
na svoje mesto. To so člani župnijskega sveta, njim pa se pridružijo
še nekateri drugi. Hvala jim! Le tako
naredimo lahko tudi nekaj dobička,
ki pa ga namenjamo v dobrodelne
namene.
... in post ...
A za pustom pride postni čas, ki nas
hoče spodbuditi k spremembi mišljenja in življenja in narediti duhovno bogate, duhovno lepe, brez mask
in razvad. Uvod v to smo naredili s
pepelničnim bogoslužjem v Frankfurtu v upanju, da ne bo ostalo vse
samo pri zunanjosti.
... ter večnost
Konec decembra je med bivanjem v
domovini po večletni bolezni umrla
in bila tam pokopana 43-letna Tatjana Mesarec iz Wolfsheima. Doma je bila s ptujskega konca. V prvi
polovici februarja je umrl v 82. letu
starosti Vlado Počej iz Herborna,
po rojstvu pa je izhajal iz Celja. Naj
počivata v miru!
rem
To je samo del našemljene lepote letošnjega pustovanja.
jemo. Tudi v kuhinji priskoči na pomoč, če je potrebno.
Gospa Mira je bila v zadregi, ker
je bilo samo nekaj otrok, drugi so
manjkali zaradi bolezni ali družin-
skih praznovanj. Tako sta od najmlajših lahko nastopila samo Valerie
in Luis, od večjih pa Leonie, Helena in Filip. Čeprav je bila skupinica
majhna, so program vseeno dobro
Med predavanjem v Vöhrenbachu
NAŠA LUČ april 2014
ŽUPNIJE
Del občinstva v dvorani
izpeljali. Da ne bi bila to samo šolska
prireditev, so z recitacijami nastopili
še trije od staršev: Milena Klersy ter
Romana in Miha Salobir.
V drugem delu programa je bil
najprej kviz z vprašanji o tem, kar
smo slišali v prvem delu. Nobeno
vprašanje ni ostalo neodgovorjeno.
Na vsako vprašanje se jih je našlo kar nekaj, ki so vedeli odgovor.
Po predavanju o narodnih nošah so
predstavniki staršev čestitali dr. Miri
za drugi doktorski naslov, župnika
Janeza pa je presenetila Helena, ki
je s pomočjo mame naredila torto za
njegov rojstni dan in god.
Teden dni pozneje smo se dopoldne zbrali v Herbolzheimu. Po
maši smo ostali kar v cerkvi, saj tam
nimamo primernih prostorov. Učiteljica Mira je žrtvovala edini prosti
dan v tednu in prišla z župnikom v
Herbolzheim. Spet se je pojavil enak
problem kot v Mannheimu – nekateri otroci so v zadnjem hipu po
slabi slovenski navadi odpovedali
svoj prihod. Lahko pa pohvalimo
vse navzoče, da so slovensko himno
najmogočneje zapeli. Nastopili so
otroci in oče Josef Schmidt, ki že
deset let, odkar smo jih po naključju
odkrili, zvesto prihajajo k slovenski
MÜNCHEN
ko na domove. Komaj smo za rep
ujeli spodnji del lestvice, ki prikazuje
volilno udeležbo na narodnih župnijah. Žal, nismo bili uspešni z vabili
in prigovarjanjem, da bi si slovenski
verniki vzeli k srcu in se udeležili volitev. To ni dobro znamenje, saj narodno skupnost na škofiji presojajo po
zavzetosti za lastno župnijo. Seveda
niso volitve ŽPS edini pokazatelj pripadnosti, vendar prav temu dajejo v
krajevni Cerkvi velik poudarek.
Novi župnijski svet se bo sestal in
konstituiral sredi marca, o čemer
bomo poročali v naslednji Naši luči.
N
ov župnijski svet. V nedeljo, 16. februarja, so bile v
naši škofiji volitve novih župnijskih svetov, tako tudi na slovenski župniji v Münchnu. Predlaganih
je bilo kar nekaj kandidatov in smo
jih nagovorili, vendar so poklicne ali
osebne razmere onemogočile njihovo privolitev. Na listi kandidatov
se je dokončno znašlo 13 ljudi, ki so
potrdili, da v primeru izvolitve prevzamejo sodelovanje v osrednjem
laiškem svetu v župniji. Med njimi
so volivci izbrali osem članov farnega sveta, ki bodo naslednja štiri leta
pomagali pri vodstvu župnije.
Predsednica volilnega odbora Gabrijela Gerber-Zupan in sodelavci so
se oddahnili in se veselili, da se je
vse dobro izteklo. Je kar nekaj dela s
pripravami in izvedbo volitev. Z udeležbo na volitvah pa se ne moremo
pohvaliti. Zelo majhen odstotek faranov se je odzval na volilno pošto,
ki smo jo dostavili s posebno pošilj-
Dve novi sodelavki. V prihodnje boste naleteli na našem uradu na dve
novi sodelavki slovenske župnije v
Münchnu: Christiana Gotthardt in
Katarina Podgoršek si delita delovno mesto in naloge tajnice, vsaka za
polovični delovni čas. To rešitev nam
je odobrila nadškofija München-Freising in sprejela prijavo teh dveh žena
na izpraznjeno delovno mesto. Veselimo se novih moči in njune pomoči
Del družbe - moški oddelek z damo
april 2014 NAŠA LUČ
maši, zadnja leta pa tudi k pouku
slovenskega jezika v Freiburg. In še
ena zanimivost je vredna omembe:
že mnogo otrok brez staršev ali od
staršev zanemarjenih so sprejeli v
rejo. Ko z njimi pridejo k slovenski
maši, ti otroci še nikoli niso sitnarili
z izgovorom, da je pri maši dolgočasno, čeprav slovensko ne razumejo.
Tudi zadnji, štiriletni Marko, ki je zadnje mesece pri njih, z nasmejanim
obrazom zvedavo gleda k oltarju in
posluša njemu nerazumljivo govorico. To si lahko razlagamo samo na ta
način, da se s pravo vzgojo in zgledom doseže tisto, kar se mnogim
staršem zdi nemogoče.
Popoldne smo se zbrali še v visokem Schwarzwaldu, v Vöhrenbachu. Tam nimamo otrok, ki bi hodili k
pouku slovenskega jezika, ker je za
nekatere predaleč, za druge, ki hodijo k pouku, pa njihovih staršev slovenska maša ne zanima. Zato smo
se po maši zbrali samo k predavanju
dr. Mire Delavec o narodnih nošah.
Po petju slovenske himne, Prešernove Zdravljice, nas je presenetila
Marjana Golob, ki je prebrala nekaj
Prešernovih pesmi. Predavanju o narodnih nošah so tu še posebej prisluhnili, saj jih je kar nekaj, ki so ali
so bili člani folklorne skupine in imajo narodne noše. Naša ministrantka
Jana, ki je prvič oblekla narodno
nošo v decembru ob poslovilni maši škofa Kluga, je med predavanjem
sedela kar pri predavateljici Miri, tako jo je zanimalo. Menda ji je celo rekla, da bi rada hodila k slovenskemu
pouku, če ne bi bilo predaleč.
Janez Modic
Daniel obvlada natakarsko veščino.
Gospa Darinka z veseljem pri delu
za župnijo ter jima tudi v našem glasilu izrekamo dobrodošlico.
nik. Zelo smo se razveselili, ko nam
je gospod Franček na ekranu svojega mobilnega telefona pokazal televizijski prenos maše s Teharij in smo
videli »našega« Stanka v živo pri
somaševanju. Domovanje ima med
svojimi sorodniki, kjer se dobro počuti in se še posebej dobro razume s
pranečakinjo Tino, ki še obiskuje šolo in je nepogrešljiva pomoč mami,
njemu pa že kar prava tajnica.
Po lepi stari navadi se farani po
mašah zbiramo v majhni dvorani, da
se pogovorimo o tem, kako se svet
vrti. Gospa Darinka vneto skrbi za to,
da se nam grlo ne izsuši, kar znamo
ceniti, še zlasti ko vidimo, s kakšno
ljubeznijo nam postreže. Tudi ministrant Danijel pridno poprime za
delo in je samo po sebi umevno, da
dobi plačilo 'šestdeset minut na uro'.
Razidemo se šele, ko ugotovimo, da
smo svet postavili spet na svoje pravo mesto.
Marjan Bečan
Postni čas je pred nami in že smo
v pripravah na duhovno obnovo, s
katero želi vsaj manjši del faranov
vstopiti v močni čas pred veliko nočjo.
župnijski sodelavci
INGOLSTADT
Lansko jesen je bila ukinjena ingolstadtska slovenska misija, kar bi se
gotovo ne zgodilo, ko bi nas bolje
poznali. Škoda! Župnik Stanko nas je
moral zapustiti, ostal pa je z nami v
duhu povezan in globoko zakoreninjen v naših srcih. Dokler je tukaj pasel božjo čredo, je bil kakor oče med
sinovi, še več, kot brat med brati, ki
je s svojim veseljem in hudomušnostjo okužil vernike z vedrim pogledom na življenje. Ljudje mu iz srca
privoščijo zasluženi pokoj, čeprav
dela še naprej kot duhovni pomoč-
Dr. Mira Delavec predava o narodni noši.
19
ŽUPNIJE
STUTTGART
Kulturni praznik v slovenski župniji
ako, kot se spodobi za slovenski kulturni praznik, da pride v
ospredje misel in poezija našega največjega pesnika dr. Franceta
Prešerna, smo se tudi v slovenski župniji lepo pripravili na kulturni praznik. Otroci in starši slovenske šole
in verouka smo se dva meseca pripravljali na ta dogodek. Izdelali smo
plakat o življenju in delu našega največjega pesnika, vadili smo recitale
iz Prešernovih Poezij, se pogovarjali
o njegovem življenju in umetniškem
delu. Sam kulturni praznik smo začeli s sveto mašo in nato nadaljevali
s slovesno proslavo, ki smo jo začeli
s slovensko himno. Otroci in starši so
z recitacijami in predstavitvijo plakata naredili res lepo vzdušje. Tudi
naš cerkveni pevski zbor Obzorje je
dal prazniku slovenske kulture lepo
noto. Lepo obogatitev dogodka pa
sta naredili študentki Maja in Veronika z glasbenim vložkom. Proslavo
smo potem nadaljevali s pogostitvijo, ki jo je pripravilo slovensko kulturno društvo Slovenija-Stuttgart.
T
Župnijska slovenska šola in vrtec
Veliko duhovno bogastvo naše slovenske župnije je naš župnijski vrtec
in šola, kjer se starši in otroci srečujemo dvakrat na mesec in se učimo
moliti in govoriti v maternem jeziku. Vsako naše srečanje ob sobotah
20
ali nedeljah je res lep dogodek in
čas nam tako hitro mine. Pri naših
srečanjih je v ospredje postavljeno
druženje, molitev, učenje, izdelovanje različnih izdelkov ter pogovor v
slovenskem jeziku. Naš mladi rod, ki
sedaj odrašča v tem nemškem kulturnem območju, je v veliki nevarnosti, da bi pozabil na korenine svojih
staršev, ki so slovenske, zato se kot
tukajšnji župnik skupaj s svojimi sodelavci zelo trudim, da bi slovenska
molitev in beseda imela pomembno
mesto pri vzgoji in odraščanju otrok.
Mlade družine, ki prihajajo k verouku
in v našo župnijsko šolo, so mi še dodatna spodbuda za moje pastoralno
delo in motivacija, da se še dodatno
angažiram za lepoto slovenske besede. Mladi rod mora spoznati slovensko zgodovino, pomen katoliške
Cerkve v slovenskem narodu, lepoto
slovenske pisane besede in kulture.
Naš slavljenec Walter Marksteiner
Petdesetletnico življenja je praznoval gospod Walter Marksteiner, mežnar in hišnik nemške župnije svetega Konrada. Gospod Marksteiner je
nepogrešljivi človek pri nemški župniji, saj je odgovoren za lepoto cerkve in okolice pri svetem Konradu.
Skrbi za red in čistočo v zakristiji in
je desna roka nemškega župnika pri
liturgiji in ostalih stvareh, ki morajo
biti na vsaki župniji urejene. In tudi naši slovenski župniji velikokrat
priskoči na pomoč, ko potrebujemo
Slavljenec Walter Marksteiner in župnik Aleš
Kalamar
dvorano ali župnijski kombi, ali če
ga osebno kaj prosim, mi vedno pomaga in si vzame čas. Tudi ob naših
kulturnih in verskih prireditvah je vedno na razpolago, če naša župnija kaj
potrebuje. Ob naših nedeljskih svetih
mašah poskrbi, da je vse pripravljeno
za sveto evharistijo, za kar sem mu
zelo hvaležen. Našemu slavljencu ter
njegovi družini, na katero je zelo ponosen, saj je oče dveh otrok in dober
zakonski mož, v svojem imenu in v
imenu slovenske župnije voščim še
mnoga zdrava, srečna in lepa leta.
K Bogu je odšel po plačilo
Svojo življenjsko pot je sklenil Josef Maier. Pokojni Josef se je rodil
13. avgusta 1929 v Ellwangenu. Kot
mlad fant se je izšolal za poklicnega
voznika in je to delo opravljal vse do
upokojitve. Spoznal je ženo Nežko,
ki je Slovenka in skupaj sta si ustva-
rila družino, na katero je bil pokojni
Josef zelo ponosen in navezan. Zelo
rad je prihajal v Slovenijo, kjer se
je počutil zelo dobro in slovenska
glasba mu je bila zelo pri srcu. Slovenija mu je bila druga domovina.
V času upokojitve se je pokojni
Josef zelo rad sprehajal v naravi in
užival zasluženi počitek po naporni
službi. Vendar se ga je lotila bolezen,
ki mu je na koncu odvzela vse moči.
Velikokrat je moral v bolnišnico, kjer
so mu zdravniki poskušali pomagati
po najboljših močeh, vendar je volja
vsemogočnega Boga bila drugačna.
Pokojnega Josefa smo položili k večnemu počitku v kraju Birkach, kjer
čaka dan vstajenja.
Cerkveni pevski zbor Obzorje
V slovenski župniji smo lahko ponosni na naš pevski zbor Obzorje,
ki je nepogrešljivi del naše župnije.
Pevci nam obogatijo svete maše in
kulturne prireditve.
Vsak torek zvečer imajo redne tedenske vaje in ko prihajam od svete
maše, že na ulico slišim lepo slovensko petje. Naše pevke in pevci so vsi
zelo sproščeni ljudje in dobrega srca.
Zbor že nekaj let vodi zborovodkinja Ieva Sarja in vsako leto se udeležijo tudi pevskega seminarja v Nonenhornnu. Kot tukajšnji župnik sem
zelo vesel, da imamo pevski zbor in
da sem z njimi doživel že veliko lepih
trenutkov. Za njihov trud in prispevek
k rasti vere in slovenstva se jim iz srca
zahvaljujem. Aleš Kalamar, župnik
Kulturni praznik v Stuttgartu
Pogreb pokojnega Josefa Maierja
Delo v župnijski šoli in vrtcu
Pevski zbor Obzorje na kulturnem prazniku
NAŠA LUČ april 2014
ŽUPNIJE
Š V E D S K A
GÖTEBORG
K
o boste brali novo številko
aprilske Naše luči, bo za nami
že ena četrtina leta. Kako neverjetno čas hiti in že bomo v sredi
skrivnosti velike noči, na katero se
pripravljamo skozi milosti polni postni čas. Naj bo bogat za vse naše rojake doma in po svetu in naj obrodi
bogate sadove notranjega spreobrnjenja in lepe duhovne priprave na
največji krščanski praznik.
Ko se postiš, pomazili svojo glavo,
ko moliš, se zapri v svojo duhovno
kamrico, ko delaš dobra dela, naj ne
ve levica, kar dela desnica. Torej, ne
se hvaliti in važiti, kaj sem dobrega
naredil, kako sem se postil in kako
sem pomnožil molitev, ampak vse,
kar delamo, delajmo v ponižnosti in
s prošnjo v srcu, da se nas vseh dobri in milostljivi Bog usmili in nam
nakloni potrebnih milosti spreobrnjenja. In brez dobre sv. spovedi ne
bo odpuščanja naših grehov. Sklonimo svoje glave pred milostljivim in
usmiljenim nebeškim Očetom, pripravimo se in opravimo dobro sv.
spoved. Le tako bomo postali novi
ljudje. Le tako bo velikonočni vzklik
veselja – aleluja – zapet iz globine
čistega srca.
Dogodki na Švedskem iz starega
v novo leto
Miklavževanje v Göteborgu: V
mesecu decembru 2013 se je med
rojaki na Švedskem zgodilo marsikaj
lepega pa tudi žalostnega. V petek
zvečer, 6. decembra, je sv. Miklavž
obiskal in obdaril slovenske otroke
v Göteborgu. Le-ti so se skupaj s
starši veselili njegovega prihoda in
njegovih darov. Hvala MPS: mami
Katarini, Sigrid in Silvi, ki so pomagale pri pripravi in mami Gabrijeli za
odlično pecivo.
Zadnje slovo od Marijana Peroviča, rojaka iz Göteborga, je bilo 12.
decembra 2013. Rojaki so se zbrali v
S:t Olofs kapell na Kvibergu, kjer se
Pokojni Marijan Perovič iz Göteborga v
mladostnih letih
je zanj darovala sv. maša zadušnica
in po njej je bil pogreb na pokopališču Kviberg.
Marijan Perovič je bil rojen 21. novembra 1941. leta v Zabičah v Sloveniji. V družini je bilo šest otrok, ena
sestra in pet bratov. Že kmalu po
vojni jim je leta 1948 umrl oče. Mama in otroci so ostali sami in so se
težko prebijali skozi veliko revščino.
Življenje je bilo zelo trdo in kruto.
Marijan je začel delati s 15 leti, tako da je pomagal pri pogozdovanju.
Z 18 leti se je zaposlil pri Lesonitu v
Ilirski Bistrici. Leta 1964 je prišel dan,
ko se je odločil, da bo šel po svetu
pogledat za boljšim koščkom kruha.
Še ko je delal pri Lesonitu, je vzel
kredit, si kupil težek motor in blizu
Sežane peš pobegnil v Trst, kjer se
je nastanil v begunskem taborišču.
Od tam ga je pot vodila v Latino, kot
mnoge ostale Slovence. Tam so prišli
tudi s Švedske iskat delovno silo. Marijan se je odločil prav za to severnoevropsko državo. Najprej se je zaposlil v Göteborgu v SKF in stanoval v
italijanski koloniji. Nekaj let je delal v
tovarni ležajev. Kasneje se je odločil
za delo v Volvu. Po nekaj letih je šel
delat na Spårvägar, najprej kot šofer
avtobusa, kasneje pa je opravil tečaj
za vzdrževanje tekočih stopnic, kjer
je delal vse do zasluženega pokoja.
Bil je član SKD France Prešeren,
kjer je sodeloval v pevskem zboru,
folklori in balinanju. Njegovo izre-
Druženje po praznovanje slovenske samostojnosti in enotnosti 2013 v Göteborgu
april 2014 NAŠA LUČ
dno veselje in zanimanje sta bila
ples in balinanje, za kar bi dal ves
svoj prosti čas. Kasneje je bil član
SKD Slovenski dom, kjer je tudi bil
aktiven po svojih močeh.
Poleti je rad hodil na obisk v Slovenijo, kjer je obiskoval mamo in
brata. Njegovo življenje je zadnja
leta zaznamovala bolezen. Praznoval je še svoj 72. rojstni dan, potem
pa je za vedno zapustil svoje drage
domače in prijatelje. Marijana so
ljudje poznali kot vedno veselega,
dobre volje, kot šaljivca. Vedno je bil
pripravljen pomagati, kdor je potreboval pomoč.
Marijan je zapustil tri otroke: Bernardo, Sama in Ann-Marie, kakor
tudi sestro Marijo z družino in brata
Zenona z družino. Naj dragi brat v
Kristusu v miru počiva in čaka vstajenja na Kvibergu.
Dan slovenske samostojnosti in
enotnosti
Ob vseh praznovanjih v mesecu
decembru, ki so se zgodila v enajstih slovenskih skupnostih na terenu
petih Slovenij, je bilo tudi slovensko
praznovanje dneva samostojnosti in
enotnosti v Göteborgu. Tam je največja slovenska skupnost, ki se srečuje
v cerkvi pri sv. maši in po njej tudi v
dvorani, kjer je potekal kulturni program in po njem slovensko srečanje.
Slovenski dušni pastir Zvone je vesel
vsakega sodelovanja in je hvaležen,
da si SD Slovenski dom prizadeva
pomagati, kar se dogaja v župnijski
dvorani. Prav tako je hvaležen vsem
rojakom, ki se zbirajo vsako tretjo
nedeljo v župnijski cerkvi ter vsem
družinam, ki iz meseca v mesec velikodušno pripravijo kavo in pecivo.
Prvo nedeljo na začetku civilnega
leta so se rojaki najprej zbrali v Landskroni. Od tam je slovenski dušni
pastir pohitel k rojakinji Jožici Cvenk
v Limhamn in ji podelil sv. zakrament bolniškega maziljenja. Kako se
je mama Jožica razveselila obiska in
predvsem obiska najdražjega gosta
Jezusa. Človek si ne more predstavljati, kaj pomeni takšen obisk nekomu, ko je večinoma sam v svoji sobi.
Vesela je hitela pripovedovati, kako
so jo obiskale rojakinje iz SKD Planika iz Malmöja in ji podarile šopek ter
predvsem čas za prijeten razgovor.
Po tem obisku je sledila sv. maša
v maternem jeziku v Malmöju. Da
bi si začetek civilnega leta in to prvo srečanje v cerkvi ter po maši še
bolj zapomnili, sta Marjeta in Ivanka
poskrbeli, ena za posebno umetniško pripravljen kruh, druga pa za vino. Pri darovanju sta prinesli darova
pred oltar, in še preden je duhovnik
darova položil na oltar, je Marjeta
spregovorila nekaj misli o simboliki
kruha in vina. Misel je bila, da bi bila
kruh in vino blagoslovljena in da bi
ju po sv. maši ob srečanju v dvorani
zaužili ter bili deležni zdravja na duši
in na telesu. Del tega zelo okusnega
kruha je slovenski duhovnik ponesel
s sabo v Göteborg in so ga bili deležni t. i. Olgas barn, tisti, ki ob ponedeljkih pomagajo v župniji.
V soboto, 18. januarja, takoj po
vrnitvi z duhovnih vaj iz Vadstene, je
imel slovenski dušni pastir krst Filippe Bradarić iz Göteborga. Tako se
je že druga sestra, skupaj z očetom
male Filippe, skupaj z botri, ki so
opravili tudi sv. spoved, lepo duhovno pripravila na krst prvega otroka.
Naj božje življenje, po veri Cerkve ter
veri staršev in botrov, duhovno raste
in napreduje.
Mesec februar je bil tudi zelo aktiven. Sv. maše so bile po redu. Lepo
je začeti ta zimski mesec s praznovanjem svečnice, ki je bila ravno na
prvo nedeljo. Blagoslov sveč in lepo
bogoslužje so imeli rojaki v Landskroni in Malmöju. V mesecu februarju je bila deležna, tako kot ostale
mesece, obiska v domu za ostarele
Terezija Škerjanc, ki jo bolezen zelo krotoviči, a ona je presrečna, ko
more vsako drugo nedeljo v mesecu
Po krstu male Filippe Bradarić iz Göteborga
21
ŽUPNIJE
Srečanje po sv. maši v prostorih KD Slovenija iz Olofströma
redno prejemati sv. obhajilo. Podobno je z rojakinjo Bogdano Arih v
Köpingu. Četrto nedeljo v mesecu,
ker je sv. maša popoldan, je celo
sama ob pomoči zeta Rada prišla v
cerkev. Kako je vesela in srečna, ker
more srečati rojake, in predvsem
sprejeti Jezusa v svoje srce. Tako
nabere moči za hojo za Kristusom s
svojim lastnim križem. Hvala vsem
rojakom, ki Bogdani pomagajo in jo
obiskujejo, prav tako tudi Karla Zor-
Na obisku v bolnici pri sobratu Håkanu
Jerrhageu iz Göteborga
Š V I C A ,
L I E C H T E N S T E I N
Prepir iz sveta bo pregnan
srednja proslava slovenskega
kulturnega praznika za Slovence, živeče v Švici in Liechtensteinu, je bila 8. februarja v Winterthurju. Veleposlaništvo RS v Bernu,
SD Planika Winterthur in učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Švici,
Marija Rogina, so združili moči in pripravili zares dobro prireditev. Tako je
bilo dogovorjeno na srečanju, ki ga je
kmalu po prihodu organiziral veleposlanik mag. Franc Mikša, kjer je tudi
obljubil, da bo sam aktivno nastopil.
V polni dvorani, ki jo je SD Planika najelo pri katoliški cerkvi sv. Jožefa v Winterthurju, je za slovesen
začetek zadonela slovenska himna.
Na trobento jo je zaigral slovenski
glasbenik Janez Krt. Zbrane sta nagovorila predsednica društva Angela Živec in veleposlanik mag. Franc
Mikša. Predsednica je izrekla iskreno dobrodošlico vsem navzočim ter
O
22
jana. Meseca februarja pa je duhovnik Zvone v bolnišnici v Mölndalu
obiskal tudi sobrata Håkana Jerrhagea, ki je bil operiran na obeh
kolenih. Håkan je sam odgovoren za
bolnike in je mnogokrat nesel s sabo
v eno ali drugo bolnišnico sv. obhajilo in bolniško maziljenje, sedaj pa je
sam potreboval to pomoč, ki mu jo
je nudil slovenski duhovnik.
Zima je bila prizanesljiva, tako je
bilo precej lažje potovati med rojake, raztresene na terenu petih Slovenij. V tem času je dan že precej
daljši in je zato veliko lažje potovati.
Še vedno je zaradi lanskega viharja ob avtocesti opaziti poškodovana drevesa, posebej od Halmstada
proti jugu Švedske. Hvala Bogu pa
škoda ni bila tako velika, kot je bila
v Sloveniji ob katastrofalnem žledu
v letošnjem letu.
Da slovenskemu dušnemu pastirju ni dolgčas, poskrbijo ljudje. Že
dalj časa je potekala priprava mladega očeta na zakrament sv. birme
in prvega sv. obhajila. Temu bo sledila priprava na poroko in poroka
I N
Vse najboljše, draga Silvija Litrop!
sama koncem aprila. Vmes pa se
bosta zgodili še pripravi na poroko,
ki bosta koncem meseca maja in
na rokovo v mesecu avgustu. Naj
dobri Bog razprostre svoje roke in
blagoslovi vse te ljudi, da bo priprava na zakramente res duhovna
in tako globoka, da bodo pari živeli
vse življenje, ob pomoči posebnega
božjega blagoslova, v medsebojni
ljubezni in spoštovanju. Da bodo te
nove družine nova ognjišča božje
ljubezni, kjer bodo imeli otroci vse
pogoje, da postanejo dobri kristjani
in dobri državljani.
Vadstena 1974–2014. Dragi rojaki, bliža se velik in pomemben dogodek za našo skupnost na Švedskem. Letos bomo slavili 40 polnih
let romanj za binkošti v Vadsteno.
V soboto, 7. junija, bo naše romanje
vodil tukajšnji škof Anders Arborelius. Dragi romarji, od blizu in daleč,
ponovno vabljeni na to jubilejno romanje. Vzemite si čas in dobrodošli
v Vadsteno, da skupaj praznujemo
častitljivi jubilej, 40-letnico romanj
in vseslovenskih srečanj.
vaš Zvone Podvinski
Čestitke jubilantki Anici Štefanič iz Stockholma
V O R A R L B E R G
na oder povabila gospoda Mikšo.
V nagovoru je poudaril pomen dr.
Franceta Prešerna, ki je v slovensko
poezijo uvedel vrsto novih, modernih pesniških oblik in jo dvignil na
raven avtonomne besedne umetnosti, ki je s svojo izrazno močjo enakovredno sledila takratni evropski
literaturi. Izpostavil je tudi vlogo slovenskega jezika in kulture v procesu
oblikovanja in ohranjanja slovenske
narodne zavesti in identitete.
Kulturni program, ki ga je oblikovala Marija Rogina, so izvedli učenci
slovenske šole, oddelka Winterthur,
članice družine Videčnik, Irena Ahčin, gospod in gospa Mikša ter glasbenik Janez Krt. Skozi program sta
vodili Selina Videčnik in Hana Pačnik. Z različnostjo izvajalcev je bila
poudarjena širina slovenske kulture,
s prepletom uglasbenih Prešernovih
pesmi in z branjem njegovih Poezij
pa zaobjeta njegova veličina. Vsa-
Vsi nastopajoči ob koncu kulturnega programa
kega izvajalca je spremljala slikovna
projekcija, ki je dodatno poudarila vsebino. Za zaključek kulturnega
programa je vsak udeleženec prejel
zvitke pergamentnega papirja, na
katerem so bili zapisani Zdravljica,
slovenska himna z notami in podatki o Prešernu.
Sledil je družabni del, v katerem
smo lahko izrazili zadovoljstvo, da je
praznovanje slovenskega kulturnega praznika oživljeno. Dana je bila
obljuba, da bo naslednje leto Prešernov dan v Bernu.
Irena Ahčin
NAŠA LUČ april 2014
ŽUPNIJE
Kulturni program je pripravila Marija Rogina (levo).
Polna dvorana zbranih Slovencev
ZGODBA
Cecilija NOVAK
Mrzlo ognjišče
Č
as za razvajanje otrok so si matere utrgale
kar med obedom. Takrat so vzele na krilo
najmlajšega in ga medtem tudi nahranile.
Posebnih obrokov za otroke niso imele časa pripravljati, pa tudi v navadi ni bilo kaj takega. Za
strganje jabolk za malčka so matere uporabile kar
svoje zobe in svojo žlico.
Matere so vestno skrbele tudi za to, da so vsi
otroci prejeli vse zakramente katoliške vere. Prvi
od njih je bil krst, ki je otroku dal ime in ga očistil
greha, ki ga je prinesel na svet s svojim rojstvom.
Ime so otroku poiskale na koledarju, in sicer v
dneh, ki so bili pred njimi. Na tak način so matere
z nekim notranjim olajšanjem tudi utrjevale katoliško vero.
Rodili so se tudi nezakonski otroci neporočenih
mater. Tudi tukaj je imela prste vmes revščina, saj
se je to najpogosteje dogodilo deklam in mladenkam iz najrevnejšega sloja. Brhke in kipeče
so mikale mladeniče, ne glede na njihov položaj,
a le do njim želene mere. O svoji pregrehi so bile
prisiljene molčati, saj bi v primeru obelodanjenja
te resnice ostale brez tuje strehe nad glavo. Otrokovemu očetu bi namreč s tem storile veliko sramoto, ki bi jih drago stala. Nezakonske matere so
bile zaznamovane v soseščini s svojim otrokom
vred. K takemu odnosu je pripomoglo starodavno
mišljenje, ki je te otroke - spočete v grehu - uvr-
ščalo med manj vredne. Moškemu je okolica greh
spregledala, ženski nikoli. Skrivnost je bila večkrat
celo tako zelo zastrašujoča, da se je mati v cerkvi
ni upala spovedati. V svoji duši je gojila materinsko ljubezen, ki se je borila z neodpuščenim smrtnim grehom.
Glede na miselnost podeželskih ljudi je učenost
imela močan pomen. Največ časti in spoštovanja
so bili deležni trije učeni predstavniki v fari: učitelj, župnik in babica. Učitelj jih je naučil abecede,
čitanja, pisanja in računanja. Le kaj bi brez njega!
Jemal si je pravico biti strog, učil je celo s palico v
roki in s povzdignjenim glasom.
Župnik jim je nalagal pokoro in dajal odvezo
za grehe, ki so mu jih v spovednici kleče in šepetaje zaupali. Krstil jih je, poročil in na koncu tudi
pokopal. V skrbi za celo župnijo je pri verouku
z vso strogostjo otroke učil krščanske vere, ki je
pomenila vse dobro, kar premore človek, dokler
mu je dano živeti. Zakonskih razvez ni bilo. Kar je
Bog združil, ni bilo mogoče razvezati. Dokler vaju
smrt ne loči, se je glasil najpomembnejši stavek
ob sklenitvi zakonske zveze. Brez gospoda župnika si življenja niso znali predstavljati.
Na tretjem mestu je bila babica, priljubljena
zaupnica med ženskami. S svojim znanjem je odgovorno skrbela za rojstvo otrok in matere učila
negovati novorojenčke. Večkrat se je razdajala s
tolažilnimi besedami, ki so ženski pomagale prebroditi marsikatero stisko. Čuvala je v sebi mnoge
velike skrivnosti in bila je tista, ki je prva izvedela
za otrokov spol. Radovedneži so morali potrpežljivo čakati na njene novice. Pogosto je odnesla
otroka celo h krstu. Bila je častna krajanka.
Zdravnika na seznamu učenih ni bilo, saj je ordiniral daleč stran v drugem kraju. Večina domačinov ga sploh ni poznala.
Ljudje v teh krajih so se mučili in trdo delali, a le
za golo preživetje. Njihov vsakdan jim ni bil naklonjen. Nekoliko bolje je bilo tistim, ki so imeli vsaj
košček svoje zemlje. Prav takšne sanje je imela
Terezija za svoje uboge otroke. Da bi nekoč živeli
na svojem. Pridno je hodila na taverh k svojemu
gospodarju, saj je morala odslužiti še drva za zimo, krompir in koruzo za žgance, kajti zime so bile
dolge, družina pa velika. Vedno je delala le za to,
da je odslužila dogovorjeno ali naprošeno. Njeni
otroci so nosili obleke drug za drugim, kar pomeni, da je oblačilo dobil le najstarejši. Ko ga je ta
prerasel, ga je dal mlajšemu, in tako po vrsti. Enako je bilo z obutvijo, ki so jo nosili samo pozimi
zaradi mraza. Najmlajši otrok je torej nosil oblačila, ki so jih nosili že vsi pred njim. Kljub temu je bil
vesel vsake ponošene cunje in jo oblekel z nasmehom. Za takšno veselje najmlajšega so morali ves
čas misliti starejši otroci tako, da so skrbeli za čim
daljšo ohranitev svojih oblek.
Sicer pa so vsi, tudi odrasli, od pomladi do zime
hodili bosi, da niso trgali čevljev brez potrebe. Za
nedeljsko mašo so se lepo svetili in dajali meščanski videz, saj so jih skrbno očistili.
Se nadaljuje
OGLASI
1404A04 Na prodaj je samostojna hiša v Lenartu pri Mariboru, letnik 2000, 730 m² zemljišča. Stanovanjska površina je
ca. 150 m². Hiša je delno opremljena; krušna peč, jesenov parket, garaža. Mansarda je pripravljena za izdelavo dodatnega stanovanja. Hiša stoji na lepi mirni lokaciji pod »Picerijo Agato«, z vodnjakom na vrtu. Cena 200.000,00 €. Informacije:
0049176/32200420, [email protected]
1301A12 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721
Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR. Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
april 2014 NAŠA LUČ
23
Slovenske razglednice
MALO ZA ŠALO
Bohinj, foto: Klemen Kunaver
KRIŽANKA
Dve miški se sprehajata in kar naenkrat se znajdeta pred debelim mačkom. Ena od mišk besno zalaja, zato maček stisne rep med noge in pobegne.
Miška se obrne k svoji prijateljici in reče: »Ali si videla, kako prav mi je prišlo znanje tujih jezikov?«
☺
Otroci morajo v šoli napisati prosti spis z naslovom 'Jaz sem direktor.' Vsi pišejo, le Janezek gleda
okoli sebe. Učiteljica ga vpraša: »Janezek, kaj pa je
narobe, zakaj ne pišeš?«
Janezek: »Čakam na tajnico!«
☺
Zaporniški paznik je dejal kolegu:
»Zapornik Vinko je ponoči pobegnil!«
»Skrajni čas! Zaradi njegovega piljenja kar nekaj
noči nisem mogel zaspati!«
☺
Avtomehanik reče lastnici avtomobila: »Gospa,
bojim se, da je problem pri vašem avtomobilu večji, kot sem mislil. Prepričan sem bil, da vaš avto
potrebuje nov akumulator.«
»In kaj sedaj?«
»Ravno obratno.«
»Kako?«
»Akumulator bo potreboval nov avto!«
☺
»Je res, da ste sosedu v okno vrgli velik kamen?«
»Res je, toda moram vam povedati, gospod sodnik, da je bilo sosedovo igranje na trobento res
nevzdržno!«
»Pa obžalujete svoje dejanje?«
»Seveda, saj se je skozi razbito okno trobenta še
bolj slišala!«
☺
Doktor izpolnjuje kartotečni list in vpraša: »Kadite?«
»Ne.«
»Pijete?«
»Tudi ne.«
Doktor nekaj časa zre v pacienta, nato pa mu reče:
»Nekaj bom že našel, da vam bom prepovedal.«
☺
»Kaj pravite?« zaskrbljeno vpraša pacient kardiologa, ki mu je pregledal delovanje srca.
»Hm. Nekoliko je res slabotno, vendar ste lahko
mirni. Do konca bo že vzdržalo.«
REŠITEV KRIŽANKE št. 1403
24
NAŠA LUČ april 2014
`