ČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE

Tretja knjiga v zbirki V VIHRI PETIH VOJN
Andrej Zlobec
ČASTNIK KRALJEVINE
JUGOSLAVIJE

Zbirka: V VIHRI PETIH VOJN
Tretja knjiga zbirke:
ČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE
Avtor: Andrej Zlobec
Uredila: Dušica Kunaver
Fotografije: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Pokrajinski arhiv Maribor
Družinski arhiv
Rokopis pregledala: Marko Štepec, magister zgodovine
Željko Zlobec, univ. dipl. ing. geodezije
Oblikovanje in stavek: Sandi Bertoncelj
Samozaložba: Dušica Kunaver
Tisk: Tiskana Žbogar, Begunje na Gorenjskem
Copyright: Dušica Kunaver 2010
Knjigo je sofinancirala Javna agencija za knjigo, Ljubljana
Na naslovnici: Avtor Andrej Zlobec, leta 1927,
Kozennov, Geografički atlas za srednje škole,
Dunaj 1912.
Naklada: 500 izvodov
Cena: 19,00 €
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-94
929Zlobec A.
ZLOBEC, Andrej
Častnik Kraljevine Jugoslavije / Andrej Zlobec ; [fotografije
družinski arhiv, Muzej novejše zgodovine Ljubljana, Pokrajinski
arhiv Maribor]. - Ljubljana : samozal. D. Kunaver, 2010. - (Zbirka
V vihri petih vojn ; knj. 3)
ISBN 978-961-6179-79-9
251798784
2
Uvod

Vsebina
Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
Iskanje izgubljenega doma . . . . . . . . . . . . . . 7
Mojemu očetu v spomin . . . . . . . . . . . . . . . 14
O avtorju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15
Zbirka V vihri petih vojn . . . . . . . . . . . . . . 16
Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke . . . . . . 18
V GRČIJO PO ANTANTINO
OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN . . . . . . . . . . 21
Spet med prostovoljci . . . . . . . . . . . . . . . 22
Solun – kot babilon . . . . . . . . . . . . . . . . 23
Pretepi v Unionu . . . . . . . . . . . . . . . . . 27
Razdeljevanje orožja . . . . . . . . . . . . . . . . 30
Kapetan Žilović . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33
Odhod čez morje . . . . . . . . . . . . . . . . . 34
V Mali Aziji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36
Pred začetkom boja . . . . . . . . . . . . . . . . 38
Pod točo krogel . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39
Strašna novica - Drago je ranjen . . . . . . . . . . . 42
Na stražo – po žrebu . . . . . . . . . . . . . . . . 43
Nazaj v Evropo! . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46
Turška svatba . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48
Troja – zgodovinsko mesto . . . . . . . . . . . . . 52
Nevarna vožnja po morju . . . . . . . . . . . . . . 53
Srečni konec nočnega napada . . . . . . . . . . . . 57
Spet v Skopju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60
NA POHODU PROTI BIVŠEMU
CESARJU KARLU HABSBURŠKEMU . . . . . . . . . . . . . . 61
Ob Donavi pri Mohaču . . . . . . . . . . . . . . . 62
Kaj pa zdaj? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63
Uvod
3

VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928 . . . . . . . . . . . . . . . . . 65
Beograd . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66
Drugi letnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72
Na dvornem plesu . . . . . . . . . . . . . . . . . 74
Lepa Švicarka . . . . . . . . . . . . . . . . . . 78
Zmenek na Kalemegdanu . . . . . . . . . . . . . . 81
ZAGREB 1928 - 1929 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87
V prvi častniški službi . . . . . . . . . . . . . . . 88
Nastop Josephine Baker v Zagrebu 1928 . . . . . . . . 88
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931 . . . . . . 93
Dunaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94
Praga . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99
Berlin - Bruselj - Pariz . . . . . . . . . . . . . . . 100
Judita . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104
Benetke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107
Judita – dekle mojih sanj . . . . . . . . . . . . . 111
Benetke – Maribor . . . . . . . . . . . . . . . . 113
V 45. MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929
do novembra 1932 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115
Maribor – ljubko mesto, najlepši garnizon . . . . . . . 116
Maribor 1930 . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932 . . . . . . . . Priprave na puč . . . . . . . . . . . . . . . . . Dokončni načrt puča . . . . . . . . . . . . . . . Puč je odkrit . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zadnje poglavje puča . . . . . . . . . . . . . . .
Kazenska premestitev v Prilep . . . . . . . . . . . 123
124
130
132
138
141
NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935 . . . . . . . . . .
Prvo dežurstvo – prva eksplozija . . . . . . . . . . Žalostna kamniška pomlad 1934 . . . . . . . . . . Osvajanje »trdnjave« . . . . . . . . . . . . . . . 145
146
148
151
4
Uvod

ZADNJA LETA PRED ZAČETKOM DRUGE VOJNE . . . . . . . 155
Pred začetkom druge vojne . . . . . . . . . . . . . 156
ČLAN GENERALŠTABA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 161
Živčna vojna pred začetkom vojne . . . . . . . . . . 162
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske . . 164
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE . . . . . . . . . . . . . . . . . 181
Marec in april 1941 . . . . . . . . . . . . . . . . 182
Sirene so zatulile . . . . . . . . . . . . . . . . . 184
Zadnja konferenca štaba Triglavske
divizije v Žužemberku, 10. aprila 1941 . . . . . . . . 187
Vojni ujetnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . 190
Kazen za »stare grehe« . . . . . . . . . . . . . . . . 191
Dodatek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 194
Viri slikovnega gradiva: . . . . . . . . . . . . . . 194
Zahvala . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 195
Uvod
5

6
Uvod

Uvod
Iskanje izgubljenega doma
»Razočaranje zaradi izgube mojega doma, ker nisem mogel več
domov na Kras, je bilo tako hudo, da je srce želelo nekam. Kam?
Naprej! V neznano!« Dogodki prve svetovne vojne so usodno
posegli v življenjsko zgodbo Andreja Zlobca. Zaradi vojne je propadla Habsburška monarhija in z njo skupni slovenski kulturni
prostor, v katerem so v okviru tradicionalnih zgodovinskih dežel
živeli Slovenci. Prva svetovna vojna je s »totalno mobilizacijo«,
ki ni vključevala le vojakov, grobo posegla v politično, socialno in
gospodarsko življenje. Ob razpadu Avstro-ogrske so v vihri prevratnega obdobja na njenem ozemlju nastale nove države, med
njimi tudi Država Slovencev Hrvatov in Srbov. Množica na
Kongresnem trgu v Ljubljani je 29. oktobra 1918, ob splošnem
veselju ob koncu vojne pozdravila mir in polna pričakovanj o
boljšem življenju tudi predstavnike nove države. V veličastnem
sprevodu, ki je potekal v torek 29. oktobra 1918 po ulicah Ljubljane, se je množica udeležila »manifetacijskega obhoda po mestu«. V skladu z vabilom na »narodni praznik«, ki je pozival hišne posestnike in stanovalce, da okrase svoje hiše s »slovanskimi
zastavami«, je bila Ljubljana slavnostno okrašena v narodnih
barvah in zastavah. Na Kongresnem trgu so navdušeno zbrano
množico nagovorili Ivan Hribar, dr. Lovro Pogačnik, ljubljanski
škof dr. Anton Bonaventura Jeglič in dr. Mihajlo Rostohar, ki je
v imenu vojaštva prisegel narodni državi. Država Slovencev,
Hrvatov in Srbov, ki je obsegala južnoslovanska območja razpadle Avstro-Ogrske, ni bila mednarodno priznana in ni imela
določenih meja. Najvišji organ nove države je bil Narodni svet
– Narodno vijeće – v Zagrebu, ki mu je predsedoval dr. Anton
Korošec. Maja 1917 je v imenu slovenskih in ostalih južnosloUvod
7

vanskih poslancev v dunajskem parlamentu prebral majniško
deklaracijo s slovenskimi zahtevami po reformi in avtonomiji
pod habsburškim žezlom. Njegov ugled je vse bolj naraščal, saj
je po smrti Janeza Evangelista Kreka postal vodilni slovenski politik. Septembra 1917 se je začelo zbiranje podpisov v podporo
slovenskim poslancem in njihovim zahtevam, ki je preraslo v
množično deklaracijsko gibanje. Njegov simbol je postal zimzelen bršljanov list. Dr. Ivan Žolger je leta 1917 postal minister
brez listnice in edini slovenski minister v avstro-ogrski vladi na
Dunaju. Dogajanje je doseglo vrhunec 29. oktobra 1918, ko je
množica navdušeno pozdravila prvo slovensko Narodno vlado z
dvanajstimi ministrstvi - »upravnimi odseki« in njenega predsednika Josipa Pogačnika. Bila je prva slovenska vlada z vsemi
pristojnostmi in organi za območje slovenskih dežel, brez Prekmurja. Imenovalo jo je Narodno vijeće v Zagrebu na predlog
slovenskega Narodnega sveta. Bila je pravno najvišja oblast, ki
je vodila politično, družbeno, gospodarsko in vojaško življenje.
Množice avstro-ogrskih vojakov so se prvo polovico novembra
vračale iz italijansko avstro-ogrske fronte in ostalih bojišč prek
slovenskega ozemlja. Železniški promet je bil povsem prepuščen
vojaškim potrebam. Na pomembnih križiščih in kontrolnih točkah so bili pripadniki narodnih straž, ki so bolj ali manj uspešno
razoroževali umikajoče se vojake. V svojih spominih je Andrej
Zlobec zapustil marsikateri neznani drobec o narodnih stražah
v prevratnem obdobju in bojih za meje. Slovenski polki avstroogrske armade so bili ob koncu vojne večinoma daleč od slovenskih dežel. Tako je kranjski 17. pehotni polk prišel v italijansko
ujetništvo v dolini Assa na južnotirolskem bojišču. Tržaškoprimorski 97. pehotni polk je konec vojne dočakal v Ukrajini.
Celjski 87. pehotni polk se je vračal iz bojišča na Piavi. 2. gorski
strelski polk je po oktobrskem uporu in povratku iz bojišča ob Piavi, v Gorici prevzel vlogo narodnih straž do prihoda italijanske
vojske. V začetku novembra 1918 je italijanska vojska prestopi8
Iskanje izgubljenega doma

la predvojno avstro-ogrsko italijansko mejo ter začela zasedati
obalna mesta in ozemlja na Primorskem in Notranjskem, ki so
ji bila obljubljena z londonskim sporazumom, podpisanim z antantnimi državami aprila 1915, v zameno za vključitev v vojno
na strani antante.
Kljub uspešnemu delu pri urejanju vsakdanjega življenja, vračanju vojakov, slovenizaciji šolstva in zagotavljanju prehrane je
bila nova država v precejšnih težavah. 1. decembra 1918 se je
združila s Kraljevinama Srbijo in Črno goro v Kraljevino Srbov,
Hrvatov in Slovencev, pod vladarskim žezlom dinastije Karadžordžević. Država je bila parlamentarna monarhija z enodomno skupščino v Beogradu. Pravni red nove, geografsko obsežnejše večnarodne države, je določala vidovdanska ustava, ki je
bila sprejeta z navadno večino.
S prvo svetovno vojno so propadla cesarstva, v Rusiji je izbruhnila boljševiška revolucija in predvojni svet meščanstva in
vere v napredek se je izgubil v strelskih rovih, ki so prepletali
Evropo. Skoraj deset milijonov mrtvih, številni invalidi, begunci
in porušeni domovi so bili žalostna posledica vojne vihre. Množice vojakov so izgubile vero v vrednote preteklega sveta in človečnost nasploh. Vojaški model življenja, ki so ga izkusili v strelskih rovih, so številni veterani želeli prenesti v povojno življenje.
Med mnogimi povratniki iz vojne, podaljšane z boji za severno
in južno mejo Kraljevine, je bil tudi Andrej Zlobec.
Po burnih dogodkih, ki jih je doživel v avstro-ogrsko-italijanski
vojni in bojih za severno mejo, ki so opisani v prvih dveh knjigah
njegovih spominov, je zdaj pred nami njegova knjiga o življenju
v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasnejše Kraljevine Jugoslavije, do njenega razpada ob začetku druge svetovne
vojne. »Po vsem svetu je nastal mir. Albanija je bila zadnja, ki
je doživljala nepotrebne boje, a tudi ti so se končali. Prve svetovne vojne je bilo torej dokončno konec. Narodi vsega sveta so
Iskanje izgubljenega doma
9

si oddahnili, le brezdomci in razočaranci, kakršen sem bil jaz, se
niso pomirili.« Njegova edina osebna lastnina, ki jo je prinesel
z dolgih poti in jo skrbno varoval, je bil šolski atlas slovenskega
kartografa Blaža Kocena. Šolski atlas, ki je prvič izšel leta 1861,
je bil prvi šolski atlas, v tedanji Avstro-ogrski in je doživel številne ponatise.
V tretji knjigi spominov Andrej Zlobec nadaljuje svojo potopisno pripoved s pomladjo leta 1923, ko je odšel v Solun v Grčiji,
kjer je sodeloval pri prevzemu jugoslovanskega deleža orožja in
vojaške opreme, zaplenjene poraženim centralnim silam. Jeseni
1923 se je skupaj s štiridesetimi drugimi vojaki iz svoje enote
javil za prostovoljca za pomoč Grčiji v grško turškem spopadu.
»Naslednji dan smo občutili vso grozoto vojne. Turki so ves sektor dobesedno prekrili z granatami, šrapneli in z vsem orožjem.
Tako je ropotalo, da se je človek počutil kot v kipeči vodi. Kot
piščanci smo čepeli v kaverni in pričakovali smrt. Vročina od
eksplozij se je stopnjevala. V kavernah je postajalo nevzdržno.«
V spominih je opisal vojaško življenje in številna srečanja z navadami prebivalcev na prehojeni poti. Njegovi opisi vsakdanjega
življenja in običajev, kot je na primer njegov opis svatbe, nam
ohranjajo etnološko dediščino dežel, ki jih je na svojem nenavadnem popotovanju obiskal. Ali je mestece Troja (Ilion, Truva), s
»tipičnimi turškimi hišami na precej obširnem hribu«, ki jo je
obiskal, res mesto iz Homerjevega epa, niti ni pomembno, razen,
da zahteva od bralca določeno pozornost in previdnost. »Zanimalo me je, kje so v davnih časih postavili slovitega trojanskega
lesenega konja, a kako naj kaj zveš, ko pa se z živo dušo ne moreš
pogovoriti.« Pomembneje je, da je pisec z odprimi očmi povezoval doživeto resničnost s paleto vtisov razmislekov in mitov.
Leta 1928 je prišlo v beograjski skupščini do streljanja in smrtnih žrtev. Kralj Aleksander je razpustil parlament in oklical
osebno diktaturo. Konec dvajsetih let se je začela velika svetovna
gospodarska kriza, ki je v Dravski banovini dosegla vrhunec v
10
Iskanje izgubljenega doma

letih 1932-33. V spominih je opisano življenje slovenskega častnika kraljeve vojske od akademije v drugi polovici dvajsetih
let do službovanja v Zagrebu, Mariboru, Prilepu in Kamniku.
Da gre v marsičem za pravi zgodovinski potopis, potrjuje tudi
poglavje o potovanju po evropskih mestih leta 1931. V času
študija na beograjski akademiji se je udeležil dvornega plesa z
mednarodno udeležbo in o tem zapustil zanimivo pričevanje o
beograjskem življenju v dvorno diplomatskih krogih: »Na vratih se je pojavila mlada kraljica – kot v bajki. Obleko je imela
iz svetlečih se lusk kot riba. Luske so se prelivale v različnih
barvah v žarečih žarometih. Tudi vsa ostala najvišja družba je
bila okrašena od pet do glave. Slišati je bilo predstavljanje v vseh
mogočih jezikih, le v srbo-hrvaškem zelo malo. Zdelo se mi je,
da nismo v Beogradu. Tudi prvaki Jugoslovani so se predstavljali
v takrat modnem francoskem jeziku.« Prek celotnega besedila se
pojavlja motiv prve svetovne vojne, kot tistega ključnega dogodka, ki je stari svet pahnil v nesrečo in seveda posledično povzročil izgubo doma in Primorske, njegove kraške domovine, ki je po
svetovnem spopadu pripadla Italiji. »Popoldne tistega dne smo
zagledali morje. Lažje smo marširali. Vedeli smo, da ta nežna
modra voda veže vse kontinente tega sveta – pa tudi mojo Primorsko! Skoraj bi zajokal, ko sem se spomnil, da sem prav tako
morje gledal tam iz Tržaškega zaliva.« V blišču dvornega plesa
je razmišljal o svojih domačih krajih: »Odšel sem na galerijo in
razmišljal o svoji usodi, o mojem nesrečnem domačem Krasu.«
Ob obisku dunajskega muzeja poleti 1931 je ob razstavljenem
peresu, s katerim je Franc Jožef podpisal vojno napoved Srbiji,
razmišljal: »Človeka objame groza, ko strmi v to mizo in v to
pero. Ta podpis je na smrt obsodil milijone ljudi in povzročil
morje joka, žalosti, bolečin, revščine in trpljenja.«
Iz obdobja svoje zaposlitve v Mariboru je opisal zanimiv poskus vojaškega puča oziroma takoimenovano mariborsko častniško afero. Aprila 1932 je bila v kontekstu političnih zaostritev
Iskanje izgubljenega doma
11

po kraljevem prevzemu oblasti, razpustitvi parlamenta in oklicu osebne kraljeve diktature, odkrita skupina častnikov, ki je
pripravljala vojaški upor. Zaradi dogodkov, ki jih je opisal kot
napeto pustolovsko zgodbo, je bil tudi Andrej Zlobec kazensko
prestavljen na novo službeno mesto. V spominih nastopajo mnoge zgodovinske osebe, kot je general Petar Živković, predsednik
kraljeve vlade, ban Dravske banovine Marko Natlačen in še kdo,
ki ga je Andrej Zlobec srečal v svojem življenju.
Tretja knjiga spominov se zaključi z vzdušjem ob propadu Kraljevine Jugoslavije, kot se država imenuje od leta 1929 do svojega konca. Z nemškim napadom na Poljsko, ki sta si jo razdelili
Sovjetska zveza in Nemčija se je septembra 1939 v Evropi začela druga svetovna vojna. 6. aprila 1941 je Nemčija s svojimi
zaveznicami napadla Kraljevino Jugoslavijo in druga svetovna
vojna se je začela tudi na slovenskih tleh. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske so si okupatorji razdelili poraženo Kraljevino. Andrej Zlobec oriše tesnobno vzdušje ob bližajoči se vojni in slabo
stanje jugoslovanske vojske, ki jo je kot intendantski kapetan 1.
razreda izredno dobro poznal. »Ko sem odhajal v svojo pisarno
v Cekinovem gradu, sem že vnaprej videl vso mizerijo.« V Cekinovem gradu je danes Muzej novejše zgodovine Slovenije, ki
hrani spominsko knjigo, arhivsko gradivo in muzejske predmete
iz zapuščine Andreja Zlobca, ki jih je Muzeju prijazno podarila
njegova hčerka, urednica spominov, Dušica Kunaver.
Pričakovanja, da bo s koncem prve svetovne vojne orožje za
vekomaj umolknilo, se niso uresničila. Prav tako so ostale neizpolnjene želje, da bo povojna ureditev osnovana na načelih narodne samoodločbe in da bo nova južnoslovanska država prinesla
uresničitev vseh slovenskih državnih in narodnih ciljev. Po dveh
desetletjih miru se je v Evropi začela nova vojna. Življenje v
obdobju med obema svetovnima vojnama, ki ga nekateri zgodovinarji ne povsem točno celo razumejo kot dvajsetletno premirje,
je Andrej Zlobec opisal s pogledom vojaka, častnika in predvsem
12
Iskanje izgubljenega doma

človeka, ki je vztrajno iskal svoj dom, družino in v vojnah izgubljene vrednote.
mag. Marko Štepec
Iskanje izgubljenega doma
13

Mojemu očetu v spomin
V zbirki V VIHRI PETIH VOJN sem zbrala rokopise mojega
očeta, ki zajemajo čas od začetka prve svetovne vojne do konca
druge svetovne vojne.
Mnogo hudega je doživel v petih vojnah, v zadnji vojni je postal invalid, a ostal je - nasmejan! Ob njegovem toplem nasmehu smo rasli in se greli njegovi trije otroci. Njegovega nasmeha
mu nihče ni mogel vzeti – ne fronte, ne boji, ne ječe. Njegova
življenjska vedrina je bila vsemogočna. Dokler je bil živ, so se
tudi moje težave, kakršnekoli, ob njem razblinile in postale tako
majhne, da jih nenadoma sploh ni bilo več. Človek, ki je doživel
toliko hudega, je imel drugačna merila. Širino svojih meril je širil okrog sebe. Sovraštvo se ga ni dotaknilo. «Vojna je vojna!« - je
dejal, kadar nam je, otrokom, kaj pripovedoval o vojni, »a sedaj
je mir!« - je dodal in se srečno nasmehnil.
Velikokrat sem se čudila, kako mu je vendar po tolikih krivicah
uspelo ostati pravičen, kako mu je po tolikih žalostih uspelo ostati vesel, kako mu je ob tako trdem življenju uspelo ohraniti mehkobo, kako mu je po tolikih sovraštvih uspelo ostati prijatelj, kako
mu je po tolikih srečanjih s smrtjo uspelo ostati živ. Po vsem, kar
je doživel v vojnah, je ohranil globoko vero v človeka. Spoznal je,
da tudi v najbolj nečloveških trenutkih lahko srečaš – Človeka.
Zbirka V VIHRI PETIH VOJN, ki popisuje vsa ta doživetja,
naj bi v štirih knjigah izšla skoraj trideset let po njegovi smrti,
trideset let prepozno, a nikdar ni prepozno za sporočilo, ki ga
je moj oče želel povedati: »Mladim sem hotel povedati, da se je
vredno boriti za mir in za našo lepo deželo!«
Dušica Kunaver
14
Mojemu očetu v spomin

O avtorju
Andrej Zlobec, rojen 1899 v Ponikvah na Krasu, kot prvi od
devetih otrok na revni Matjaževini. Z domačega Krasa je prinesel le štiri razrede enorazredne vaške šole, a prinesel je nekaj
mnogo bolj dragocenega kot šolsko znanje, prinesel je odpornost
in trdoživost rastline, ki raste iz trde kraške zemlje.
Spomine je začel pisati v italijanskem taborišču na gori Monte
Viso. V taboriščni kuhinji mu je uspelo ukrasti nekaj papirja, ki
so ga rabili za podžiganje ognja. Ko se je po kapitulaciji Italije
vrnil domov, je te zapiske prinesel s seboj. S pisanjem spominov
je nadaljeval leta 1945, ko se je tik pred osvoboditvijo kot invalid
vrnil iz Poljanske jetnišnice v Ljubljani. Eno leto ni bil sposoben
za službo, zato je v tem času naredil to, kar si je želel tedaj, ko je
umiral na mrzlih tleh temnice:
»Če bom ostal živ, bom napisal spomine. Naj mladi vedo, da
njihovi očetje svobode niso dobili zastonj.«
O avtorju
15

Zbirka V vihri petih vojn
Zbirka V VIHRI PETIH VOJN prinaša avtorjeve spomine na
dogodke v petih vojnah:
- prva svetovna vojna (1914 – 1918)
- boji za severno mejo - Maistrov borec (1918 – 1919)
- boji za južno jugoslovansko mejo v Albaniji (1921 – 1922)
- vojna med Grčijo in Turčijo (1922 – 1923)
- druga svetovna vojna (1941- 1945)
Vsebina knjig zajema tudi vmesni čas med vojnami in opisuje
razna zgodovinska dogajanja in avtorjeva doživetja v času od
začetka prve do konca druge svetovne vojne. Večina vsebine celotne zbirke je prepisana iz rokopisa, ki ga je moj oče nameraval
izdati kot knjigo, nekatera poglavja pa so vzeta iz raznih njegovih neobjavljenih člankov, življenjepisov in pisem. Vsa besedila
v tej knjigi so nelektorirana, ker je avtorjev vojaški jezik zelo
težko spraviti v okvire slovnične pravilnosti, ne da bi posegli v
pristnost njegove pripovedi.
Zbirko sestavljajo štiri knjige:
V VIHARJU PRVE SVETOVNE VOJNE
(v prvi izdaji V VIHARJU SOŠKE)
V BOJIH ZA SEVERNO IN JUŽNO MEJO
ČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE
OBVEŠČEVALEC OSVOBODILNE FRONTE
Vsebina zbirke ni le pripoved rodoljuba, ki je svoje življenje podaril bojem za svobodo svoje domovine, ampak je njegova pripo16
Zbirka V vihri petih vojn

ved tudi dragocen prispevek slovenski vojaški zgodovini. Vsebino te knjige je pisal poklicni vojak, ki je okusil gorje vseh vojn
na našem ozemlju od leta 1914 do 1945 in še v povojnem času.
V vihro prve svetovne vojne je bil vpoklican kot petnajstletni
fant, mobiliziran za delo v zaledju soške fronte, vojaško suknjo
pa je odložil v začetku druge vojne, kot član generalštaba jugoslovanske vojske, kot intendantski načelnik Triglavske divizije.
Ko je po razsulu jugoslovanske vojske zakopal puško na skritem
kraju, se ni nehal bojevati. Vrgel se je v boj s tihim, skritim, nevarnim orožjem obveščevalca, ilegalca, ki ga je lahko varoval le
molčeči, trdni, zanesljivi in zvesti tovariš. Mnogim teh tovarišev ne bomo nikdar zvedeli imena, a človeške veličine njihovega
boja ne smemo pozabiti. Naj bo zadnja knjiga te zbirke poklon
tudi njihovemu spominu.
Zbirka V vihri petih vojn
17

Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke
I. knjiga V VIHARJU PRVE SVETOVNE VOJNE
Avtorjeve spomine na soško in tirolsko fronto je izdala Fundacija Pot miru v Posočju leta 2008 pod naslovom V VIHARJU
SOŠKE. Knjiga je izšla skrbno pripravljena in opremljena s
slikovnim gradivom iz petih muzejev. V zbirko V VIHARJU
PETIH VOJN bo vključena tudi vsebina te knjige, vendar bo
njen obseg razširjen, naslov spremenjen in oblikovno bo usklajena s celotno zbirko.Spomini na prvo svetovno vojno so pripoved preprostega vojaka, ki mu je soška fronta opustošila rodne
kraje in njegovo zgodnjo mladost. Že kot petnajstletni fant je bil
mobiliziran na delo z ranjenci v zaledju soške fronte, ko pa je
»dozorel« za fronto, so ga kot cesarskega gorskega lovca poslali v
boje v zimske Dolomite. Kot komaj ozdravljeni ranjenec je dezertiral iz avstro-ogrske vojske v zeleni kader v Trnovskem gozdu.
Pripravljen je bil na boj za svojo novo slovensko domovino. Člani zelenega kadra in tudi Andrej, so se po razpadu avstro-ogrske
armade na Piavi, pridružili Primorskim narodnim stražam.
II. knjiga V BOJIH ZA SEVERNO IN JUŽNO MEJO
Maloštevilne Narodne straže, katerim se je Andrej pridružil v
Gorici, niso mogle ustaviti prodiranja italijanske vojske na slovensko ozemlje. Slovensko Primorje in tudi Andrejev Kras je bil
tedaj izgubljen. Narodne straže in z njimi Andrej so se morale
umakniti v Ljubljano. Tu so nadaljevali z razoroževanjem avstro-ogrske armade. Ko pa je general Maister klical prostovoljce
v boj za severno mejo, se jim je Andrej pridružil. Kasneje ga je
bolezen izločila iz vrst Maistrovih borcev. Vrnil se je domov, a
ker je v domači šoli, skupaj z vaškimi fanti poskušal razviti slovensko zastavo, je po pretepu z italijanskimi vojaki moral zbežati
18
Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke

v Jugoslavijo. Na vozu, polnem listja ga je neki kmet iz Hotedršice prepeljal čez mejo. Uspelo mu je priti v Podoficirsko šolo v
Zagrebu. Končal je to šolo z odliko nato pa se je zagrenjeni brezdomec prostovoljno vključil v boje za južno jugoslovansko mejo
proti Albaniji. Po koncu teh bojev se je odločil še za prostovoljni
odhod v Grčijo, ko so antantne sile razdeljevale med svoje članice
orožje, zaplenjeno na bojiščih prve svetovno vojne. V Grčiji je
po čudnem naključju zašel še v grško-turško vojno. To pa je že
začetek vsebine tretje knjige v zbirki.
Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke
19

20

V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
V GRČIJO PO ANTANTINO
OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI
VOJNI PLEN

21
V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
Spet med prostovoljci
Po vsem svetu je nastal mir. Albanija je bila zadnja, ki
je doživljala nepotrebne boje, a tudi ti so se končali. Prve
svetovne vojne je bilo torej dokončno konec. Narodi vsega
sveta so si oddahnili, le brezdomci in razočaranci, kakršen sem bil jaz, se niso pomirili.
Grmado orožja in vojne opreme so po končani vojni prevažali z bojišč na zbirne centre, da bi ga razdelili in pripravili za naslednje morije, ko se bodo vsaj malo pozabile
rane minule vojne.
Bila je zgodnja pomlad 1923. Komaj sva se s prijateljem
in soborcem Dragom vživela v skopsko življenje, že so
nam nekega dne na večerni »zapovesti« objavili, da zbirajo prostovoljce, ki bi šli v Grčijo, v Solun, prevzemat jugoslovanski delež orožja, zaplenjenega centralnim silam v
prvi svetovni vojni. Po vojni je antanta (Amerika, Anglija,
Francija, Italija) to orožje razdeljevala med svoje članice
kot vojni plen.
Kdo je pripravljen iti v Grčijo po orožje, ki pripada
Jugoslaviji?
Z Dragom sva se javila med prostovoljce in nekaj dni
pozneje so že oblikovali četo dvestotih vojakov in šestih
oficirjev, ki naj bi odpotovali v Solun.
Z vlakom smo se odpeljali po pusti dolini Vardarja proti
Solunu. Velikokrat smo morali prestopati in pešačiti, ker
so bili mostovi porušeni. Tako smo pol peš, pol z vlakom
srečno prispeli v solunsko pristanišče, da bi tam sodelovali pri razdeljevanju vojaškega materiala.
22
Spet med prostovoljci
V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
Solun – kot babilon
Takrat je bil Solun pravi babilon. Mrgolelo je vojaštva z
vsega sveta – Američani, Angleži, Francozi, Italijani, Belgijci, Avstrijci, Švedi, Španci, Rusi, Senegalci, Čehi, Madžari in drugi. Vsi smo se nagnetli v tem mestu, da sprejmemo vojni plen, ki je bil nakopičen na Kajmakčalanu
in drugih bojiščih, na katerih so antantne sile premagale
Avstrijce, Nemce in Bolgare.
Ko smo korakali skozi mesto, nas je vsa pisana vojaška
družba čudno gledala, saj nas niso mogli opredeliti. Bili
smo pisano opremljeni – z deli uniform vseh mogočih
armad. Jugoslovanske smo imeli le spodnje hlače. Te so
bile iz trde kotenine, krojene »na učkor« - okoli pasu so te
hlače imele trak za pritegniti, kadar je bil fant lačen. Da
so o našem »poreklu« le ugibali, uganili pa niso in niso
vedeli kam spadamo, je bila okoliščina, ki nam je včasih
kar prav prišla - kadar smo kaj »zakuhali«.
Solun – kot babilon
23
V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
Odvedli so nas v neko šolo, v kateri razen slame ni bilo
prav nobenega udobja. Sobice so bile majhne. Zdelo se
nam je, da to ni šola, ampak nekak samostan. Bili pa smo
povsem svobodni. Oficirjev nismo videli nikjer. Rekli so
nam, da imajo neke konference, na katerih ugotavljajo,
koliko plena, bo katera država dobila. Jedli smo še kar
dobro.
Denarja smo dobili zelo malo. Shajali smo se v veliki
pivnici sredi Soluna, imenovala se je Union, tam je res bil
živi union. Sedeli smo na dvorišču in modrovali. V tem
direndaju se je dalo »zabušiti« kako pivo, kavo ali limonado, vendar to ni bilo lahko, ker je Grk zahteval plačilo
vnaprej.
Ni bilo prijetno biti tako zelo brez denarja, zato nama z
Dragom ni preostalo drugega, kot da sva začela »študirati« kje naj dobiva kako drahmo. Ugotovila sva, da drugače ne moreva priti do denarja, kot da enostavno na štantu
24
Solun – kot babilon
V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
kaj suneš in nato to ukradeno robo prodaš naprej. Naredila sva načrt in ga začela izvajati.
Ob morju in ob železniških postajah je bilo veliko štantov še iz časa vojne. Prodajalci so ponujali svoje blago v
vseh jezikih. Kričali so in hvalili vsak svoje blago. Prodajali so predvsem nogavice, električne svetilke – ročne
baterije, svinčnike, različne kipce in podobno, a tudi ure,
zapestnice, uhane in druge dragocenosti.
Z Dragom sva se dogovorila, da bom jaz barantal s prodajalcem za kakšno ničvredno stvar, medtem pa bo Drago
kaj sunil. Predstavila sva se kot republikanska Avstrijca,
torej kot vojaka nove Avstrije, zato sva pri barantanju nastopala z nemščino. Grški prodajalec je kar rad kramljal
z nama v slabi nemščini. Tako nama je nekajkrat sijajno
uspela akcija. »Nakupila« sva nekaj svinčnikov in nekaj
nogavic in si z njimi napolnila žepe. Med Čehi, ki so imeli
precej drahem, sva to robo pod ceno prodala. Čehi so bili
Solun – kot babilon
25
V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
takrat ošabni. Prišli so iz Rusije, kjer so imeli svoje legije.
Zdelo se nama je, kot da sami tiskajo drahme.
Tako mali denarci so bili za naju preskromni. Morala
sva misliti na večje podvige. Prišla sva do prodajalca, pri
katerem se nama je že nekajkrat posrečilo zmakniti nekaj
svinčnikov. Ob koncu prodajalčeve mize sva zagledala
lepo zamotan paketič. Naredila sva načrt za napad. Začel
sem klepet z Grkom, medtem pa je Drago potisnil paketič
pod suknjo. Hitela sva nato po stranskih uličicah in komaj čakala, da odpreva paket.
»Težek je,« je dejal Drago, »najbrž so v njem ure ali pa
električne svetilke!«
Ko sva bila dovolj daleč od prodajalca, sva zavila v neko
vežo in skrbno odvijala ukradeni paketič. A kaj zagledava! V paketiču je bila polovica zidne opeke! Joj, kakšno
razočaranje! Kletvice so letele na prebrisanega Grka, a kaj
sva hotela. To je bil konec najinih tovrstnih podvigov, saj
sva vedela, da bi se na ta način kaj hitro znašla na komandi mesta v »bojbuku« (po turško to pomeni zapor).
V jezi sva krenila ven iz mesta. Dolga, ravna cesta vodi
iz Soluna proti Kajmakčalanu. Mogočni vrhovi te zgodovinske planine gledajo na solunsko ravnino. Šla sva po
ravni cesti. Pogovarjala sva se le o tem, kako naj prideva
do denarja. Ob straneh ceste so bili globoki jarki. Po tej cesti je bil v času vojne velikanski promet, ko pa sva midva
pešačila po njej, tu ni bilo žive duše.
Vrnila sva se proti Solunu in prišla v »geto«- v judovski
predel mesta. Tam sva prodala nekaj ukradenih malenkosti in si kupila skledo za umivanje in tako pridobila nekaj
udobja za najino sobico v šoli.
26
Pretepi v Unionu
V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
Pretepi v Unionu
Tisti večer je bila sobota in na vrtu Uniona je bilo zelo
živahno. Postavili so nizek oder za rokoborce, ki so bili
tedaj v Grčiji zelo priljubljeni. V nedeljo popoldne se je
zbrala v Unionu družba iz celega sveta. Vse je pričakovalo
in se veselilo nastopa rokoborcev.
Bil je lep jesenski dan.
Na dvorišču Uniona je bilo vse zasedeno do zadnjega kotička. Stoječih gostov je bilo stotine. Pijačo so delili tako,
kot je bila tam takrat navada ob takih priložnostih. Natakar je nosil na hrbtu nekakšno brento –zelo lepo izdelano
– v roki pa je nosil lonček. Za izplakovanje lončka je imel
na pasu privezano posodo z vodo. Če si želel pijačo, je
natakar podstavil lonček pod brento, ga napolnil, spiješ,
vrneš lonček, plačaš in natakar gre naprej.
Na sredi dvorišča sta na odru stala dva silaka, namazana z olivnim oljem, da sta se svetila. Na trebuhu sta imela navezane usnjene pasove, okovane z žeblji z velikimi
glavicami. Ko se je borba začela, so se začele tudi stave –
največ za pijače. Sledilo je navijanje, sedaj za enega, sedaj
za drugega. Nastalo je kričanje v vseh jezikih tega sveta.
Natakarji so delili pijačo in družba je postajala vse bolj
razgreta.
Pijače so razgrevale vroče glave. Najbolj vroči so bili Angleži. Čehi so pili svojo »pivičko» in povsod so hoteli biti
enaki Američanom.
Borba med rokoborcema je postajala vse hujša. Stave so
padale. Kričanje in preklinjanje navijačev se je stopnjevalo. Brente na hrbtih natakarjev so se praznike. Sonce je
pripekalo. V nekem kotu je nastal prepir, češ, da borba ni
Pretepi v Unionu
27
V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
poštena in da ne poteka po pravilih. V drugem kotu je nastal prepir, da nekdo ni plačal pijače. Francozi so se stepli
zaradi francoskih pevk, nato so se sprli še naši in Čehi, s
katerimi takrat nismo bili ravno prijateljski. Povsod veliki
in manjši prepiri, dokler ni zavrelo. Cel Union je vzvalovil. Borca sta prekinila borbo. Kdo naj umiri to množico
vojakov in civilistov sredi pretepa?
Ko je eden od rokoborcev padel na tla, so Američani
ocenili, da to ni bilo pravilno. Vroči Francozi so trdili nasprotno, Angleži so hladnokrvno pritrjevali sedaj enim
sedaj drugim. Nastalo je strašno kričanje in preklinjanje.
Oder se je prevrnil in nekaj vojakov se je znašlo pod njim.
Zaslišali smo strašne krike. Francozi in Italijani so prebili
obroč Američanov in jim padli za hrbet, a Američani so se
obrnili in nenadoma se je ves Union znašel v vrtincu pretepa. Nastal je tragikomični prizor. Tam vidiš Italijana, ki
se drži za glavo, tam Francoza, ki si gladi buško na čelu,
tam hladnokrvnega Angleža s pipo v ustih, ki se škodoželjno smeji, tam vročekrvni Italijan grozi ameriškemu
hrustu, od daleč vse to opazuje poševnooki Japonec in se
hihita kot stara mama. Ošabni Čehi so vedno hoteli oponašati Angleže in so posnemali tudi njihovo držo.
Medtem se je kakih petdeset Američanov prijelo za roke
in gnali so kričečo in pretepaško družbo v kot. Protesti
v vseh jezikih sveta niso pomagali. Tako tesno so stisnili
pretepače skupaj v kot, da ni bilo več prostora za pretep.
Stisnjeni kot sardele v konzervi so se morali nehati pretepati. Američani so držali pretepače v »objemu« več kot
pol ure. Po »ameriško« so jih potisnili v en kot, tako kot to
pri njih delajo krotilci divjih konj.
28
Pretepi v Unionu
V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
Nenadoma so krotilci in z njimi vsi pretepači bruhnili v silovit krohot. Tako gromozanskega krohota menda
Evropa še ni slišala.
Natakarji so skakali okrog in poskušali dobiti plačilo za
pijačo, vendar jim to ni uspelo. Velikokrat smo že videli v
Unionu, da je prišlo do takih prepirov in pretepov zato,
ker se v taki »gužvi« pač brišejo računi.
Pozorni opazovalec bi v tem gostilniškem pretepu z lahkoto proučeval značaje posameznih narodov. No, »barufa« se je srečno končala brez smrtnih žrtev. Natakarji so
prenehali točiti vino, točili so samo še limonado, bozo,
solep in ledeni čaj. Nekaj natakarjev je zaneslo v ameriški
»ring« in so jim razbili brente in so potem nosili pijačo kar
v »tepsijah« - posodah.
Mi, »kombinirani« Jugoslovani, smo se previdno držali blizu vrat, zato nas ameriški »krotilci« niso nagnali v
kot. Z Dragom sva si raje v naši šoli ustvarjala »komfort«,
kot da bi se pretepala. Poskusila sva izkoristiti »gužvo«
v svojo korist, ter odnesti, kar bi se dalo. Pri izhodu je
bilo tudi bilo bolj varno, in tako nisva prišla v »ameriški
ring«. Iz Uniona sva odnesla stol. Srečno sva ga prinesla v
šolo in z veseljem ugotovila, da imava v najini sobici sedaj
skledo in stol.
Tako je potekalo naše življenje v Solunu več kot štirinajst
dni. Toliko časa so oficirji potrebovali, da so naredili načrt za delitev vojnega plena.
Pretepi v Unionu
29
V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
Razdeljevanje orožja
Ko so bila pogajanja oficirjev končana, smo začeli hoditi
na polja zunaj Soluna sprejemat vojni material. Koliko je
bilo tega vojnega plena se ne da opisati. Tu se je nagrmadil material petih cesarstev. Bilo je ogromno vsega – nemškega, ameriškega, francoskega, angleškega, bolgarskega
in grškega vojaškega materiala - topovi, vozovi, avtomobili, strojnice, puške, pištole, granate, vsa mogoča vojaška
oprema - vse to je ležalo na velikanskih poljanah blizu
Soluna na območju od Kajmakčalana, do Sereza, Bitolje in
Dojrana itd. Na tem sektorju se je kopičil ves ta material
skoraj tri leta. Zdelo se je, da so vsi - antanta in centralne
sile - imeli ta sektor za nadvse pomemben. Na tem območju se je zbrala ogromna količina orožja.
Čeprav je v Solun prišlo kakih deset držav po vojni plen,
sta Jugoslavija in Grčija dobili največ. Dan za dnem, teden
za tednom, mesec za mesecem so vlaki vozili po Vardarski dolini ta vojni material v notranjost Jugoslavije.
Ko smo začeli z delitvijo orožja, ko smo torej nastopili
»našo zaposlitev«, so nam začeli plačevati naše delo. Dobili smo šestdeset drahem na teden, zato nam je življenje
potekalo kar ugodno. Le nemir je še vedno tlel v nas.
Pri meni je bila želja po domu vedno bolj boleča.
Kapetan Žilović
Nekega dne v pozni jeseni leta 1923 smo sedeli na ceveh
ogromnih kanonov v vasi Jedininosu, severno od Soluna.
30
Razdeljevanje orožja
V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
Naš vodja je tedaj bil star srbski oficir Žilović. Ta človek je
dolgo živel v Rusiji, vendar ko se je začela balkanska vojna med Srbi in Turki leta 1912, se je vrnil iz Rusije. Prišel
je v domovino, da bi se boril proti Turkom in potem še
proti Bolgarom. Njegovega očeta so Turki ubili, ko je bil
Žilović še otrok, zato je postal zagrizen sovražnik Turkov.
Tudi v rusko-turški vojni se je boril na strani Rusov, proti Turkom. Vedno je iskal priložnosti, da bi se boril proti
Turkom in tako maščeval smrt svojega očeta.
Z nekako slavnostnim poudarkom nam je kapetan Žilović povedal, da se je pravkar začela vojna med Grki in
Turki. Fronta se je odprla v Mali Aziji, med Smirno in
Dardaneli.
Pojasnil nam je tudi zakaj. Turki hočejo oškodovati Grke
za neke otoke. To je za Grke krivična vojna, nam je dopovedoval Žilović in dokazoval, da Grkom po pravici pripada tudi Smirna in vsi otoki Egejskega morja, ker je tam
največ Grkov.
Pripovedovanje Žilovića je bilo tako prepričljivo, da smo
kar zijali v njega. V svojih besedah je branil »pravično
stvar« Grkov in napadal Turke. Čeprav je v Turčiji Kemal
paša vrgel sultana, je vendar za Žilovića bil - Turčin!
Ko nas je skoraj omamil s takim pripovedovanjem, se
je dvignil s sedeža na topovski cevi, ter s povzdignjenim
glasom rekel:
»Dečki, čeprav sem star, se bom šel v Azijo tepsti za
Grke. Rad bi pa videl, če gre še kdo od vas z menoj!«
Več kot polovica nas je skočilo pokonci. V en glas smo
zakričali, da gremo z njim. Mož se ni šalil, pa mi tudi ne.
Vzel je svinčnik in zapisal naša imena Da bi bila družba
večja, je odšel še k drugim vodom, ter še tam zbral kakih
Kapetan Žilović
31
V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN
dvajset mož. Vsega skupaj nas je bilo prijavljenih kakih
štirideset prostovoljcev.
Med njimi se bil tudi jaz. Razočaranje zaradi izgube
mojega doma, ker nisem mogel več domov na Kras, je
bilo tako hudo, da je srce želelo nekam. Kam? Naprej! V
neznano!
Kapetan Žilović je celo zadevo kaj hitro uredil. Že v naslednjem tednu smo dobili iz Skopja zamenjavo pri delu
ob delitvi orožja. V tem istem tednu pa so se boji v okolici
Smirne hudo zaostrili. Časopisi so pisali, da se Grki umikajo in da se v novi turški armadi čuti duh Kemal paše,
ki je uredil armado po nemškem vzorcu. Kemal paša je v
prvi svetovni vojni služil v nemški armadi kot generalštabni oficir.
Vsa ta poročila pa niso zmanjšala naše odločnosti za boj
proti Turkom.
32
Kapetan Žilović
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO

33
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
Odhod čez morje
Lepega jutra zbere kapetan Žilović četico svojih prostovoljcev, ki je po svoji zunanjosti bila zelo pisana. Da pa bi
bila ta naša pisanost še večja, nas je najprej spravil v neko
grško skladišče v Solunu, kjer smo dobili kape grške armade, vso drugo opremo in obleko pa smo zadržali svojo.
Grške kape so se nam zdele kaj smešne in prav nič se
niso prilegale francoski bluzi, angleškim hlačam, ameriškim škornjem na »šnir« in jugoslovanskim spodnjim
hlačam »na učkor«. Grška vojaška kapa ima en rogelj
spredaj in en rogelj zadaj. Kadar pa smo »zbijali rihterja«,
smo kapo tako postavili na glavo, da je bil na vsaki strani
nad ušesom po en rogelj. S tako pokrito kapo je človek podoben mlademu voličku ali bikcu, ki so mu pravkar začeli
poganjati rožički. Še sedaj mi gre na smeh, če se spomnim
našega krohota in smeha, ki smo ga imeli s tistimi roglji.
S polnim zaupanjem smo se podredili vodstvu našega
starega, sivolasega kapetana. Lase je imel bele kot ovčka.
Korakali smo po Solunu proti pristanišču. Ob pomolu je
bila zasidrana ogromna vojna ladja. Na njej je vse mrgolelo, kot v panju. Po visokem mostičku smo stopali na ladjo.
Tesno mi je bilo takrat pri srcu, a trenutna malodušnost
je hitro izginila, ko nam je ob vstopu na parnik neki Grk
pomolil steklenico vina, zavojček rozin in hlebec kruha.
Požirek pikulita – izredno dobrega vina – je razgnal malodušnost. Začeli smo zbijati rihterja – ta igra je bila tedaj
v visoki modi.
Grki so nas obstopili in se čudili našim kombiniranim
uniformam. Pri najboljši volji niso vedeli, kam naj bi nas
vtaknili. Po govorici so videli, da nismo Grki, po obleki
34
Odhod čez morje
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
nas pa tudi sam hudič ne bi mogel opredeliti, h kateri
armadi pripadamo. K nam je pristopil neki grški oficir
in vprašal v najmanj petih jezikih – od kod smo. Ko je
vprašal še v polomljeni nemščini, smo mu pojasnili, da
smo njihovi sosedje - Jugoslovani in da smo se prišli prostovoljno boriti z njimi proti Turkom. Pristopil je tedaj naš
kapetan Žilović, ki je medtem urejeval neke listine pri komandantu ladje. Pozdravila sta se z grškim oficirjem in se
spustila v pogovor v ruskem jeziku.
Ladijska sirena je grozovito zatrobila in vojna ladja se
je premaknila ter se začela odmikati od pristanišča. Mahanje vojakov, ki so pozdravljali svojce na obali, nas je
spravilo v žalost, a pod vplivom pikulita smo spet postali
dobre volje.
Po dvodnevni vožnji smo se izkrcali na otoku Tonedos, v
bližini obale pri Smirni. Že prvi vtisi nam niso obljubljali
kaj prida. Izkrcavali so ranjence in bolnike. Iz parnika so
vlekli mrtve, ki so umrli med vožnjo. Hiteli so z izkrcavanjem topov, streliva, orožja, vozov. V daljavi se je slišalo
grmenje topov.
Posedli smo v neki park pod oljke. Čeprav je bila že
pozna jesen, je vendar bilo prijazno toplo. Od nekod so
pripeljali kosilo, džuveč, in dobro smo se okrepčali. Popoldne istega dne je v malo pristanišče prišla cela vrsta
malih parnikov. Vnovič smo se vkrcali in že smo se peljali
na turška tla.
Obala se nam je zdela tako blizu, da bi lahko preplavali
to razdaljo, vendar potovali smo tako dolgo, da smo se
šele pozno zvečer izkrcali. Izkrcavanje je bilo kar na prostem. Z malih ladjic so vrgli dolge, lesene mostičke in odšli smo na suho.
Odhod čez morje
35
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
Potopljen parnik ob maloazijski obali
V daljavi smo videli ogenj. Gorelo je mesto Smirna. Vse
ceste so bile polne beguncev, Grkov, ki so morali zapustiti
svoja domovanja in hiteti proti Grčiji.
V Mali Aziji
Tisti večer smo hodili in hodili. Bila nas je velika kolona.
Proti jutru smo omagali, se ulegli in zaspali. Kako hudo
je, ne spati – tega si nihče ne more predstavljati, kdor sam
ni poskusil. Večkrat smo zaspali kar med maršem. Hodili smo in spali. Tistega marša po Turčiji ne bom pozabil,
prav zaradi hudega zaspanca. Topla noč brez vetra, utrujenost od morske vožnje in vse druge težave so nas napravile zelo zaspane. Prijeli smo drug drugega za jermenje
36
V Mali Aziji
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
od krušnih torb in mehanično prestopali in obenem spali.
Ob odmorih smo popadali na tla in spali naprej.
Ko smo se zjutraj prebudili, smo zagledali pred seboj
malo turško vasico. Trije vitki minareti sredi vasice so
moleli proti oblakom. Prav takrat so prišli hodže na minarete in z glasnimi klici vabili vernike h klanjanju Alahu.
Mlatenje žita – bivoli hodijo po klasju
Nekaj naših fantov je preskočilo ograjo ob neki vaški
hiši. Poskušali so v sadovnjaku nabrati nekaj sliv. Kakor
da bi Turkom na srcu zrasle, tako so protestirali, ko so
videli vojake v sadovnjaku. Spoznali smo, da nam niso
niti malo naklonjeni. Prebivalci teh krajev so bili mešani
– Grki in Turki.
Popoldne istega dne smo prišli do neke manjše reke. Čez
reko so se slišali streli topov, strojnic in pušk. Polegli smo
V Mali Aziji
37
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
med vrbovje in jelše ob reki. Koruza na bližnji njivi je bila
zrela. Privoščili smo si jo. Šele proti večeru smo namesto
kosila dobili nekaj »ajve« (halve) - to je sladka jed, ki zelo
hitro nasiti, razen tega pa vsebuje tudi mak in se človek
po tej jedi počuti dobre volje.
Pred nočjo so pionirji prinesli gumijaste čolne, katere
smo napihnili in z njimi srečno prepluli mirno reko. Ko
pa smo prišli na drugi breg reke, smo že zaslišali povelje:
»V strelce!« Razpršili smo se in prav kmalu smo prišli do
prvih linij Grkov, ki so ležali v koruzi. Turki so bile le nekaj sto metrov pred njimi.
Pred začetkom boja
Ko smo prišli do Grkov, so nas nagovarjali v grščini, a
nobeden od nas ni znal odgovarjati. Nezaupljivo so nas
gledal in se čudili tem »pisanim« Grkom.
Kdor je imel dobre živce, je spal v koruzi. Lepa noč je
bila. Nočni mir so kalili le redki streli in tu pa tam je padel kakšen tromblon (bomba, ki se jo izstreli s puške).
Skopali smo si volčje jame in čakali, kaj bo.
Ob jutranji zori se še ves zaspan ozrem okoli sebe. Vse je
še spalo. Le en Grk je stokal v bolečinah. Dobil je kroglo
skozi trebuh.
Ležali smo pod malim gričem. Pokrajina je bila tu zelo
valovita, prekrita s polji koruze, le tu in tam je rasla kaka
marelica, sliva, topol ali oljka. Razgledoval sem se po okolici. Zelo blizu Turkov smo! – sem dejal sam pri sebi. Na
bližnjem gričku je kar mrgolelo turških fesov. Prvič sem
38
Pred začetkom boja
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
videl turške vojake. Na hlačah so imeli velike »ture«.Prav
nič si nisem želel pustiti svojih kosti v tej turški koruzi.
Vse je kazalo, da se bomo tega dne spopadli. Na našo
stran je prihajalo vedno več enot. Turki pa so skakali sem
in tja, kot da pričakujejo naš napad. Tudi mi smo pričakovali njihov napad. Vsi smo postajali bolj in bolj živčni,
vendar napadel ni nihče, a črni oblaki so se zbirali. Videl
si, kako topničarji izpregajo konje od topov, ki ostajajo na
gričku. Pešadijci so hiteli kopati strelske jarke. Konjeniki
na malih belih konjih so dirjali sem in tja in prenašali
povelja. Fesi so preskakovali iz enega koruznega polja na
drugega. Čudež je bil, da še vedno ni padel noben strel
ne na eni, ne na drugi strani. Vsi smo zaskrbljeno čakali
spopada.
Mi, nepravi Grki, smo mirno čakali v neki koruzi in jedli
ajvar. Zdelo se nam je, kot da nam bodo Turki prizanesli.
Mir je trajal še celo popoldne in celo noč. Slišati je bilo le
skakanje, hitenje, nervozo.
Kazala se je jutranja zora. V okolici smo videli vitke minarete. Z vseh minaretov se je slišal glas hodž, ki so klicali k molitvi. Zdelo se nam je, da so to bojni klici.
Pod točo krogel
Ko se je zdanilo, se je bojni ples pričel. Za grički so se
slišali topovi s svojim topim glasom. Zagrmela je granata
in v naših vrstah dvignila velik kup zemlje, pomešan z
ljudmi in orožjem. Zakadil se je dim razpočenega šrapne-
Pod točo krogel
39
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
la, rezgetale so strojnice. Že je bilo slišati obupne krike
ranjencev. Za našimi hrbti so se oglasili grški topovi.
Začelo se je! Stara pesem za starega soldata!
Bivoli vlečejo turško topništvo
Tu je padla bomba, tam se je razpočil šrapnel. Koruza
se je cefedrala. Puške so drobile svojo smrtno pesem. Ele
– ele! Alah - Alah! Turki so tako divje streljali, da je imel
človek občutek, da stoji v kipeči vodi.
Streljanje se je stopnjevalo in doseglo višek okoli desete
ure. Ranjeni in mrtvi so ležali po tleh kot snopje. Slišati je
bilo strašno vpitje in stok. Od naše čete je bilo čudežno le
pet ranjenih. Kapetan Žilović nas je znal dobro skriti pod
gričem, kjer smo bili, kot je on rekel, »u mrtvom uglu«.
Okoli poldne so topovi utihnili. Začelo se je premikanje.
Znašli smo se v navalu na grič. Vse je drvelo navzgor, a ko
40
Pod točo krogel
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
smo prišli na vrh grička, smo videli, kako Turki bežijo in
kričijo Ele –le, ele –le, Ala-lah, Ala- lah. Streljali smo proti
njim, a smo slabo zadevali. Le redko kateri med njimi se
je zvrnil.
Dobili smo povelje, da se moramo na gričku vkopati.
Kmalu so nam od nekod prinesli krampe in lopate. Začeli
smo kopati strelske jarke. Sanitejci so odnašali ranjence
in pokopavali mrtve. Sovražnik je zbežal in se poskril v
koruznem polju, daleč pred nami.
Kopali smo strelske jarke in kopali, celo popoldne in
tudi pozno v noč. Za naš oddelek smo skopali jarke in
dve kaverni, ki sta bili povezani med seboj s posebnimi
prometnimi rovi. Pozno ponoči smo se ulegli v izdelane
brloge in utrujeni zaspali. Žilović je odločil, da menjavamo stražo vsake pol ure, to pa zato, ker smo bili tako zelo
utrujeni, a tudi zato, ker je nevarnost bila vedno večja.
Žilović je sam skrbel, da se je straža zares točno vsake pol
ure zamenjala. Ta človek ni poznal utrujenosti. Njegova
glavna odlika pa je bilo poštenje starega kova. Imeli smo
ga za očeta, ki enako skrbi za vse svoje otroke.
Naslednji dan smo občutili vso grozoto vojne. Turki so
ves sektor dobesedno prekrili z granatami, šrapneli in z
vsem orožjem. Tako je ropotalo, da se je človek počutil
kot v kipeči vodi. Kot piščanci smo čepeli v kaverni in
pričakovali smrt. Vročina od eksplozij se je stopnjevala. V
kavernah je postajalo nevzdržno.
Vsake pol ure je moral nekdo od nas ven, da opazuje
premikanje sovražnika. Žilović je skrbel, da je zamenjava
tudi v tem času potekala točno. Po večkrat je stopil ven,
da vidi ali nesrečnik, ki je moral iz kaverne, še živi v tistem peklu. Kako nam je bilo hudo, ko je ta stari vojščak
stopil v kaverno s solzami v očeh ter oznanil:
Pod točo krogel
41
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
»Dečki! Našega druga nema više medju živimi. Treba da
ide sledeći!« S težkim srcem se je obotavljivo odpravil iz
kaverne drugi, tretji, četrti…. Tam so ostali, zunaj, za večne čase. Trepetali smo od strašnih potresov granat, ki so
padale na vse strani.
Strašna novica - Drago je ranjen
Pred večerom me je pretresla huda novica. Zvedel sem,
da je moj najboljši prijatelj in moj edini rojak v tej tuji deželi, Drago Kukman, ranjen. Kot omamljen sem skočil v
ogenj, da ga še vidim, preden ga odnesejo.
V pošastni svetlobi eksplozij sem zagledal bledi obraz
trpečega prijatelja. Spoznal me je. V suha usta sem mu vlil
nekaj kapljic vode pomešane s kisom, ki sem jo še imel v
čutari. Pokimal je z glavo v znak hvaležnosti. V levi rami
pod ključnico je imel veliko, umazano rano, iz katere se
je penila kri. Zdelo se mi je, da mu je krogla prestrelila
pljuča, ker peneča kri naj bi pomenila raztrgana pljuča.
Že so prišli sanitejci in odnesli ranjenca. Zdelo se mi je,
da se pogrezam od hudega. Skočil sem v kaverno. Prav
kmalu je prišla vrsta na mene za stražo. Redki smo postajali. Malo je bilo tistih, ki so se vrnili zdravi v kaverno. V
tistih trenutkih sem naravnost želel, da bi me zadela krogla, samo da bi me odnesli za Dragom. Toda, nič se mi ni
zgodilo, tudi to pot, čeprav je vse okoli mene sikal ogenj.
Vrnil sem se v kaverno, kjer je vladala strašna žalost. Žilović je jokal. Le nekaj mož okoli njega je še ostalo. Ni bilo
več mogoče držati se reda – vsake pol ure menjava straže.
42
Strašna novica - Drago je ranjen
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
Treba je bilo narediti nekaj drugega. Žilović se je zravnal
ob vhodu v kaverno. Pri slabi leščerbi je bila njegova velika postava podobna bronastemu kipu. Zrli smo v njega
kot v rešitelja. Rekel je nekaj besed, ki so se mi vsadile v
srce za vse življenje:
»Dečki! Brdo sa brdom se nikada neće sastati, čovek sa
čovekom se može sastati. Zato ćemo deliti istu sudbinu.
Neću da se sa nekim od vas sretnem u životu i da mi reće,
da nisam bio drug. Svi smo od sada jednaki. Kocku ćemo
baciti i koji dodje na red, dodje. Po deset minuta ćemo
izlaziti na stražu.«
Na stražo – po žrebu
Bilo nas je še osemnajst v tej kaverni in vsi smo pritrdili
njegovemu predlogu. Iz škatlice je izvlekel osemnajst vžigalic. Za hrbtom je eni vžigalici odlomil glavico in tisti, ki
jo je izvlekel, je šel »na smeno«.
Zunaj je bil pekel. Kakor, da bi zemljo dal v posodo in
jo premetaval z obema rokama. Eksplozije so bile nepretrgane. Vsakih deset minut smo vlekli žreb in katerega je
zadelo, je mirno šel v ogenj.
V enem od desetminutnih presledkov nam je Žilović povedal resnično zgodbo, ki je bila dokaj podobna naši v
tistem trenutku. Povedal nam je, da je bil v Parizu v neki
družbi. Pogovarjali so se o tem, kaj je strašno. Skoraj da
so tekmovali, kdo bo povedal kaj še bolj strašnega. Tedaj
je vstal star francoski general, ki je dolga leta preživel kot
komandant tujske legije vAfriki. Začel je s pripovedjo:
Na stražo – po žrebu
43
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
»Bili smo v neki puščavski trdnjavi. Domačini so nas napadli, a ker so bili v veliki premoči, smo morali trdnjavo
zapustiti in se podati v beg v brezkončni pesek. Bilo nas
je okoli dve sto prostovoljcev. Hodili smo in hodili. Nikjer
oaze, nikjer kamele, bili smo brez hrane in vode in bili smo
strašno utrujeni. Ljudje so drug za drugim padali v pesek
in tam ostali za vse čase. Po sedmih dneh brez hrane in
vode v hudi vročini nas je ostalo še triindvajset. Zbrali
smo se na posvet. Komandant je predlagal, naj vsak drugi
večer vržemo žreb, ki naj odloči, katerega bomo zaklali
in pojedli. Vsi smo sprejeli predlog. Brez odlašanja je komandant zbral 23 enakih kamenčkov, eden med njimi je
bil rdeč. Rečeno storjeno. Komandant je vrgel 23 kamenčkov v kapo. Vsi smo stopili v vrsto in vsak je potegnil iz
kape en kamenček. Tisti, ki je potegnil rdečega, smo ga
takoj ubili. Od triindvajsetih nas je v Oran prišlo sedem.«
Mi smo bili sedaj v približno podobnem položaju. Med
tem pogovorom je preteklo deset minut in vlekli smo
žreb. Žreb je padel na Žilovića. Pograbil je puško in planil
v sikajoči ogenj. Vzljubili smo ga še bolj in bili smo pripravljeni pasti vsi skupaj. Kot omamljeni smo vsi skočili
za njim. Legli smo okoli njega v luknje, ki so jih napravile
granate. Granate, šrapneli in karteče so premetavali zemljo. V svetlobi eksplozij smo videli naša bakreno-rdeča
lica v nadnaravni obliki.
Nenadoma je nastala tema. Eksplozije so prenehale. Topovi so utihnili. Tam daleč, na turški strani, se je slišal
strašen vik in krik. Nismo mogli doumeti, kaj se dogaja.
Juriš to ni bil, saj smo vendar bili le kakih 500 do 600 metrov narazen. Vpitje se je bližalo našim postojankam. Vse
je planilo iz kavern v strelske jarke. Ukazali so streljanje
in krogle so sršele kot ose. Do juriša ni prišlo. Čez čas so
se Turki ustavili.
44
Na stražo – po žrebu
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
Naslednji dan smo zvedeli za vzrok tistega nenadnega
kričanja. Kemal paša je bil tistega večera zadet v levo stran
prsi. Na srečo pa je v levem žepu na bluzi imel veliko uro
in osebna pisma. Krogla je zadela uro in jo popolnoma
zdrobila. To je za Turke pomenilo, da je Alah preprečil
Kemalovo smrt in proglasili so ga za »nesmrtnega«. Dobil je ime Kemal paša Atatürk, kar pomeni Kemal paša
Nesmrtni. Pod tem imenom je Kemal paša Atatürk prišel
v zgodovino – kot velik državnik, revolucionar in reformator Turčije.
Mustafa Kemal Paša
Po tistem hudem ognju je nastalo na bojišču precejšnje
zatišje. Želeli smo si le umika – kamorkoli. Naše vrste so
bile žalostno razredčene. Pogrešali smo prijatelje, ki so za
vedno ostali v turški koruzi in zavidali smo tistim, ki so
jih sanitejci odnesli kdo vedi kam. Tudi Žilović, večni voNa stražo – po žrebu
45
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
jak, je bil potrt. Vedeli smo, da sebe bremeni s krivdo za
nesrečo, ki nas je zadela. Ni nam povedal, kam gre, ko se
je za nekaj časa poslovil od nas. Skoraj tretjina naše čete je
ostala v turški koruzi.
Molče smo ležali pod oljkami ob neki reki. Za hrbtom
smo imeli veliko, neprijazno gorovje. Zvedeli smo, da se
to gorovje imenuje Kazdag (Kaz- dagi, Daglari).
Po dolgem času se je Žilović vrnil. Že od daleč smo videli, da prinaša ugodna poročila. S trpkim nasmeškom nam
je sporočil, da je bil pri grški komandi, ki nam je dovolila,
da gremo na drugo bojišče - v Evropo! Nadaljujemo lahko boje na Čataldži pri Carigradu. To sporočilo nas je vse
razveselilo.
Nazaj v Evropo!
Odšli smo takoj. Hodili smo ob neki reki proti morju.
Okrog nas je bilo vse polno beguncev. Vse je drvelo proti
morju. Kemal paša Atatürk je zmagoval in podil iz Male
Azije vse, kar ni bilo turškega. Vse Grke iz Azije je napodil v Grčijo. Menda je več kot sto petdeset tisoč Grkov tedaj moralo zapustiti svoje domove v Turčiji in se preseliti
v Grčijo.
Atatüruk je postal silno priljubljen med Turki. Povsod
so se z bobni, cimbalami, frulami in gajdami veselili njegovih zmag in uspehov. Na sultana so Turki že skoraj
pozabili.
46
Nazaj v Evropo!
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
Mustafa Kemal Paša Atatürk
V neki vasici, v kateri so bili pomešani Turki in Grki
smo morali ostati nekaj dni, da so popravili most, ki je bil
požgan.
Domačini so bili še dokaj prijazni z nami. Prinašali so
nam »bozo«, »ajvar« in druge orientalske dobrote. Tudi
prenočišče so nam radi dali. Efendija (nekak župan) v tej
vasi je bil star mož. Po rodu je bil Grk. V tem obmorskem
kraju je namreč takrat živelo mnogo Grkov. Dolgo let je
bil v Rusiji vojni ujetnik. Ko ga je naš Žilović nagovoril
v ruščini, je bilo njuno prijateljstvo v trenutku sklenjeno.
Stari efendija je za četo pisanih »čaušev« (vojakov) priredil pravo pojedino.
V nizki izbi v efendijevi hiši je bila dolga deska, nanjo so
prinesli več »činij« (skled), naloženih z džuvečem. Seveda
o kakem jedilnem priboru ni bilo govora. Tudi stolov ni
bilo. Posedli smo okoli deske po turško in z dvema prstoma zajemali dobrote iz skled in kadili turški tobak iz
dolgih čibukov. V drugem koncu prostora so bile ovce,
ki so mirno prežvekovale in začudeno strmele v čudno
Nazaj v Evropo!
47
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
druščino vojakov. Seveda ni bilo pri mizi nobene »bule«,
nobene ženske.
Ko se je stemnilo, so nam ponudili neko jed, posuto z
makovim zrnjem. Celotna družba je nato zaspala spanje
pravičnega, kar okoli mize.
Naslednji dan nas je domačin, pri katerem smo dobili
prenočišče, povabil na slovesnosti ob poroki svojega sina.
Tako smo v teh žalostnih dneh doživeli v tej vasi celo veseli dogodek – svatbo! Ženinov oče je sicer nosil fes in se
je držal vseh turških navad, vendar je bil po rodu Grk.
Turška svatba
Po starodavni šegi se svatba v vasi, kamor smo prišli, ne
objavlja vnaprej. Ostati mora tajnost, ker nihče ne ve, kdaj
bo mladi »efendija« »ukradel« ženo. Nuditi se mu mora
za to priložnost. Svatbena ceremonija pa traja tudi po tri
dni. Seveda nas je ta dogodek zelo zanimal, zato smo komaj čakali nanj. Upali smo, da bomo videli nevesto in še
nešteto drugih deklet, a bilo je vse drugače. Najbolj pogosto se tam ženijo ob sredah, zato, da se svatbe končajo v
petek. Petek je turška nedelja.
Neko sredo, navsezgodaj zjutraj, ko še ni bilo videti jutranje zore, je začel v avliji (na dvorišču) dobočar (bobnar)
udarjati po velikem bobnu tako glasno, da se je razlegalo
v deveto vas. Okoli dobočarja je bilo še nekaj muzikantov
– obvezni gajdaš, frulaš in cimbulaš. Muzikantje so stali
v sredi avlije, okoli njih pa so vaški fantje plesali tipično
48
Turška svatba
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
orientalsko kolo. S tem se je začela svatba, za katero pa se
še ni vedelo ali bo njen konec vesel ali žalosten.
V trenutku torej, ko so muzikantje začeli igrati, je ženin
»ukradel« nevesto in jo odpeljal na svoj dom. Vsi smo prišli v avlijo in vsi smo morali plesati kolo. Tudi »čika gazda« se je priključil kolu. Na čelu kola je bil mladenič, ki je
držal v roki belo brisačo ter visoko mahal z njo po zraku.
Ta brisača je v teh krajih simbol nedolžnosti. Kje pa sta
medtem bila ženin in nevesta? Odšla sta spat, srečna, ker
se je »kraja« neveste posrečila.
Kmalu so se zbrali v avliji vsi moški iz vasi. Niti ene ženske ni bilo med njimi. Boben je bobnal, da se je vse treslo,
frulaš je zavijal svoje melodije, gajdaš je napihoval ovčjo
kožo, gajde in cimbale so hreščale. Kolo se je v lahnem
tempu pomikalo naprej brez konca in kraja. Gazda je nalival rakijo, strežaji so v fildžanih nosili črno kavo od enega do drugega gosta. Nikjer nobene ženske. Čudno!
Bilo je okoli desete ure, ko nas je gospodar povabil na
»meze«. Stopili smo v nizko sobico. V sredini precej dolge
čumnate je bila deska, kakih 20 cm dvignjena od poda. Na
deski, recimo ji miza, je bilo več skled džuveča, ni pa bilo
biti ene žlice ali vilic. Na mizi je bil tudi tobak in čibuki.
V kotu, ločenim z leso, je mirno prežvekovali »buša« (krava). Poleg nje je bila koza, ki je pravkar povrgla mladiče.
V drugem kotu je žarela žerjavica, na kateri se je malo
prej kuhal džuveč. Ker v teh krajih kurijo največ s kravjaki, je v sobi precej »dišalo«. V naslednjem kotu, ločenim
z leso, sta ženin in nevesta preživljala prve trenutke skupnega življenja.
Sedli smo okoli mize po turško, s prekrižanimi nogami
in slastno začeli jesti džuveč. Zajemali smo iz činije (skleTurška svatba
49
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
de) s kazalcem in sredincem desne roke. Šlo je kar dobro,
tudi s takimi naravnimi vilicami. Strežnik je stregel bozo
v tepsiji in rakijo v čutari.
Po jedi smo vsi kadili kot Turki. Domačini so pripovedovali neke vice, ki pa jih mi seveda nismo razumeli. Po
mezi (po jedi) smo polegli na patos (na pod), ter tam zaspali. Taka je namreč v teh krajih šega ob svatbi, vendar
vse to je bil le nekakšen uvod v svatbo, sicer pa v teh krajih niti ni nujno, da do svatbe sploh pride. Vse se odloča
med mladimi. Rezultat prvih ur skupnega bivanja je odločilen ali se bo svatba nadaljevala ali pa ne. V tej zadevi
ima važno besedo predvsem tisti fant, ki v kolu vihti belo
brisačo – simbol nedolžnosti.
V našem primeru se je vse dobro obrnilo. Okoli pete ure
popoldne je »efendija« oznanil, da se svatba nadaljuje. To
oznanilo je izvršil medtem, ko je mahal z brisačo, ki pa ni
bila več povsem bela. Na avliji pa je že bila medtem zbrana vsa vas. Staro in mlado se je gnetlo v malem prostoru.
Vse ženske nad petnajst let so bile zakrite, mlajše pa ne.
Seveda se je v tej družbi drenjala tudi cela naša pisana
četica radovednežev.
Hodža je slavnostno stopil na sredino dvorišča in oznanil
vsem zbranim, da se bo izvršila zveza dveh mladih, ker
se je »preizkušnja« v redu zaključila. Frulaš je oznanil začetek poroke. Mladenič in mladenka sta stopila pred hodžo, ki si je navezal okoli rok neke pasove ter v arabskem
jeziku precej časa nekaj govoril. Med govorom hodže sta
se ženin in nevesta globoko klanjala ter polagala desnico
na srce in izgovarjala nekaj o Alahu. Ko je bilo obreda
konec, je efendija oznanil, da sta mlada dva postala zakonita mož in žena. Pripomnil je še, kakor nam je Žilović
50
Turška svatba
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
tolmačil, da si je ženin pridržal pravico, da se bo oženil še
enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat …. do devetkrat!
Bobnar je udaril ob boben, frulaš je zapiskal, gajdaš je
napihnil svoje gajde, cimbale so zapele in kolo se je razvilo in napolnilo celo dvorišče, a v kolu so bili sami moški.
Bule so čestitale nevesti. Veselje se je nadaljevalo daleč v
noč.
Naslednji dan se je cela družba z muzikanti vred premaknila v avlijo hiše, iz katere je mladenič ukradel nevesto.
Čez vso vas so plesali kolo z efendijem na čelu, ki je kar
naprej vihtel okrvavljeno brisačo. Ta pohod na dom neveste je višek slavnosti, ki potrjuje, da je nevesta bila nedolžna in da jo je mladi mož ukradel za svojo ženo.
Drugi dan svatbe se veselje nadaljuje na nevestinem
domu, tretji dan pa se svatje spet vrnejo na ženinov dom
in tako se slovesnosti zaključijo. Tako smo spoznali to zanimivo svatovsko ceremonijo, ki se je dogajala le nekaj
dni hoda od fronte.
Naša svatba se je srečno končala. V primeru pa, da bi
efendija prišel od mladih z belo brisačo, bi objavil, da
svatbe ne bo. Svatje bi se razšli, a nevesta bi se vrnila
domov na svoj dom. Nikdar več se ne bi mogla poročiti.
Osramočena bi za vedno ostala sama. Slišal pa sem, da se
tem ženskam mnogokrat dogajajo hude krivice. To tudi ni
čudno, če pomislimo, da se mladina v teh krajih nikdar
ne druži, nikdar ne pogovarja, tako kot pri nas. Morda
se pred poroko mlada dva še nikdar niti videla nista. Vse
ženitovanjske zadeve urejajo starši ali pa mešetarji. Mladenič ima dolžnost, da nevesto ukrade, a ko jo ukrade, si
jo šele tedaj prvič dobro ogleda. Mnogokrat tako pride do
razočaranja, vendar fant ima možnost, da objavi, da deTurška svatba
51
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
klica ni bila nedolžna (četudi to ni res) in jo vrne domov,
s culico v roki, tako, kot jo je ukradel.
Še nekaj dni smo bivali v tej prijazni vasici. Medtem so
popravili požgani most. Naš vodja Žilović nam je sporočil, da moramo v Trojo, kjer bomo dobili hrano za na pot
ter marš-ruto za mesto Dedeagač, ki leži na grško-turški
meji, tam blizu, kjer se izliva reka Marica v Egejsko morje.
Troja – zgodovinsko mesto
Ko sem slišal ime Troja (Troia – Ilion – turško Truva),
sem se veselil, da bom videl to zgodovinsko mesto iz Homerjevih epov, a nesreča je hotela, da smo Trojo videli le
zvečer, ko smo se ji bližali. V mesto smo prišli, ko je bila
že tema, in nismo videli nič posebnega. Tipične turške
hiše so nakopičene na precej obširnem hribu, kakršnih
je tam veliko. Topoli, marelice, slive in vitki minareti so
v Troji, tako kot v drugih turških mestih. Zanimalo me
je, kje so v davnih časih postavili slovitega trojanskega
lesenega konja, a kako naj kaj zveš, ko pa se z živo dušo
ne moreš pogovoriti.
V Troji smo dobili tri hlebce kruha, tri konzerve rib, čutaro pekulita in – nadaljevali smo našo pot. Ko smo bili
že daleč iz mesta, smo okoli druge ure po polnoči prišli
do neke mehane (gostilne). Tu smo popadali po tleh in
zaspali.
Naslednji dan smo nadaljevali pot proti morju. Na cesti
smo srečali mnogo ranjencev, Grkov in Turkov. Za njih
52
Troja – zgodovinsko mesto
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
ni bilo več sovraštva, vedeli so le, da jih rane bolijo in da
potrebujejo pomoč.
Popoldne tistega dne smo zagledali morje. Lažje smo
marširali. Vedeli smo, da ta nežna modra voda veže vse
kontinente tega sveta - pa tudi mojo Primorsko! Skoraj bi
zajokal, ko sem se spomnil, da sem prav tako morje gledal tam iz Tržaškega zaliva. A kaj sedaj? Sedaj tavam po
svetu kot večni vandrovec, kot večni popotnik, kot prostovoljec – iz boja v boj.
Bili smo v malem pristanišču ob vhodu v Dardanele. Ne
morem se spomniti imena tega kraja, a bil je to majhen
kraj in tudi ladja, ki nas je sprejela na krov, ni bila velika.
Priganjali so nas, naj se hitro vkrcamo. Zdelo se nam je,
da so mornarji zelo živčni in hočejo čim prej iz tega kraja.
Kapetan Žilović je nekje zvedel, da smo na turški zemlji
in da je naša vožnja »na šverc«. Ko se je znočilo smo odrinili v negotovost, v valove v območju Dardanel, kjer so
bile možne mine, vojne ladje, mreže in kdo ve kaj še vse.
Vedeli smo, da smo v nevarnih vodah.
Nevarna vožnja po morju
Okoli polnoči je nekdo na krovu zakričal, da vidi luči na
obali. Veseli smo bili tega, vendar le za trenutek. Povedali
so nam, da gremo mimo otoka Tornados in da se na njem
ne bomo ustavili.
Ladja je plula proti severu in kmalu smo lučke na otoku
videli za seboj. Sedeli smo na nekih vrečah na krovu ter
Nevarna vožnja po morju
53
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
ugibali, kaj vse se nam to noč lahko pripeti. Ladja je mirno plula naprej.
Stari vojak Žilović, v katerega smo še vedno imeli polno zaupanje, si je osebno ogledal ladjo, da bi ugotovil, kaj
vozi in ali obstoji nevarnost napada na ladjo ali ne. Ugotovil je, da ladja prevaža razno opremo, potrebno grški
vojski v Aziji. Te vožnje opravlja »na šverc«, nas pa je ladja
vzela na krov po osebni intervenciji grškega komandanta
v Troji. To je Žilović zvedel od ladijskega kapitana, ki je
poleg drugih jezikov govoril tudi ruskega.
Mirno smo pluli po morski gladini. Stali smo na palubi.
Nikjer nobene lučke. Vse je bilo temno in mrtvo okoli nas,
toda mornarjevo oko vidi drugače, kot oko navadnega
potnika. Mornarji vedo za vsako spremembo vremena,
vsaka zvezda je za njih pomembna , vsaka lučka jim nekaj
govori.
Tema je bila kot v rogu, ko nenadoma kapitan ladje zavpije v sireno, naj gremo takoj vsi v notranjost ladje. Spuščali smo se v trup ladje. Slaba luč je razsvetljevala večji
prostor, v katerem smo stali. Bakreni obrazi prekaljenih
vojakov so bili mrtvaško bledi. Nekaj se dogaja. Molče
smo čakali, kaj bo.
»Kapitan že ve, zakaj je dal tako povelje,« je dejal Žilović.
V tistem trenutku smo zaslišali ostra povelja kapitana
ladje in spoznali smo, da je nevarnost blizu. Slišalo se je
ropotanje v strojnem oddelku ladje. Spoznali smo, da se
ladja v največji hitrosti obrača in spreminja smer. Spet
rezka povelja in spet ropotanje strojev in že smo vozili
v novi smeri. Menjavanje smeri se je nadaljevalo. Skozi
okroglo okence smo zrli v penečo se vodo. V daljavi smo
videli lučke – sedaj rdečo, nato belo, pa spet zeleno itd.
54
Nevarna vožnja po morju
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
Veliki reflektor je razsvetlil površino morja. Spoznali
smo, da je naša ladja v območju zasledovalcev. Sovražnik
daje signale, naj se naš brod ustavi, toda neposlušnik beži
ter menjava smer, da bi ušel zadetkom. Bili smo ves čas
pod reflektorji.
Reflektor s sovražnikove ladje je svetil naravnost na našo
ladjo. Še malo leščerbo v pod palubju smo morali ugasniti. Naše zaskrbljene blede obraze smo sedaj lahko videli
le, kadar je ladja prišla v tak položaj, da je reflektor svetil
naravnost v okenca naše ladje.
Mladina draga, naj govorijo hrabri kar hočejo, povem
vam, da telo, ko občuti grozo, samogibno trepeta. Posebno hudo je v situaciji, ko si ne moreš nič pomagati. Vsa
hrabrost, vsa hladnokrvnost ne pomaga nič. Čepeti moraš in čakati, kaj ti je določila usoda.
Stiskali smo se okoli okenc ter zrli v morje, obsevano
od reflektorjev. Naš brodič jo je še kar naprej hitro brisal
naprej, da se je voda kar penila in šumela. Stroji so monotono udarjali. Nenadoma zagledamo, kako je prav ob
reflektorju siknil ogenj proti nam. Žilović je zavpil: »Gadjaju nas!« (Streljajo na nas!) Njegov glas je bil trepetajoč.
V svitu reflektorjev smo videli njegov zaskrbljeni obraz,
obraz kakršnega na kopnem nikdar nismo videli. Ogenj s
sovražnikove ladje se je začel. Zamolkli streli so se slišali
iz daljave. Tu pa tam se je dvignil steber vode, ki ga je
povzročil padec granate.
Na vse strani so začele padati granate. Nenadoma smo
zaslišali strahovito eksplozijo na krovu. Granata je udarila na krov. Morje je nenadoma postalo rdeče-belo vse
okrog ladje. V vodo so padali razni predmeti. Cela ladja
se je stresla. Utihnili smo. Tema je bila kot v rogu. Reflektor nas je sedaj obseval z druge strani. Trepetali smo.
Nevarna vožnja po morju
55
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
Se bo kapitanov glas spet slišal? Je še živ? Je na krovu še
kdo ostal živ? Nekdo je plezal po ozkem hodniku in nekaj
kričal v grškem jeziku. Oglasili smo se. Spustil je nekaj
na tla in odšel. Pritipali smo se do plutovinastih rešilnih
pasov. Zdelo se nam je, da je konec naše slave, a smo si
kljub temu drug drugemu pomagali navezovati okorno
plutovino.
Spet je odjeknila huda eksplozija na krovu ladje, vendar
manjša kot prva. Takoj smo občutili duh »šedita«, znanega razstreliva. Brod je dobil strel v kljun nad vodo. Pod
krovom je nastala silna vročina. Valovi so divje udarjali ob boke »Huzarja«, kakor smo imenovali to našo črno
pošast.
Sreča je bila, da je kapitan ostal živ. Stari morski volk se
je sedaj poslužil zvijače, kakršna nam, navadnim »zemljanom«, še na misel ne bi prišla. Uspela mu je!
Ukazal je mornarjem, naj po krovu raztrosijo žagovino,
ki jo je verjetno imel že vnaprej pripravljeno v ta namen.
Na krovu so raztresli nekaj vreč žagovine in jo polili s
smolo in nafto. To mešanico so zažgali in v trenutki je bila
cela ladja zavita v strašen dim. Silen požar je nastal. Morje
je žarelo od temno-rdečega ognja.
Streljanje je ponehalo. Turki so očitno verjeli, da je naša
ladja v plamenih zaradi njihovih zadetkov. Ko pa je kapitan menil, da je te predstave dovolj, je ukazal mornarjem,
naj v največji naglici pometejo vso to žagovino v morje in
naša ladja je zbežala v temo.
Sovražnik je bil že daleč za nami. Prenehal je s streljanjem. Bil je prepričan, da je naša ladja zgorela zaradi njegovih zadetkov. Umetni ogenj na naši palubi je torej pre-
56
Nevarna vožnja po morju
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
slepil sovražnika. Trenutni konec ognja, pa naj bi pomenil
potop ladje. Tako smo si razlagali vsa ta dogajanja.
Naš »Huzar« je spet pogumno rezal valove. V notranjosti ladje se je kadilo kot v kakšni dimni kamri, toda ladja
je bežala proč od nevarnosti.
Jutranja sonce je vzhajalo. Šele tedaj smo si upali zlesti
na krov. Tam je bilo pravo razdejanje - vse ožgano, krvavo, umazano. Debela železna plošča je bila upognjena in
ukrivljena. Stekla v kapitanovi kabini so bila razbita. Pri
stebru za vezanje sidra blizu kljuna je zijala velika luknja.
Na prednji strani železne palube je bila jama tako velika,
da bi vanjo lahko položili vola. Kljun ladje je bil razbit.
Dimnika ni bilo več, kadilo se je kar iz votline bivšega
dimnika. Kabine na krovu so bile razbite. En »matros«
(mornar) je bil mrtev, dva sta bila ranjena, a srečno smo
ušli sovražni ladji!
Srečni konec nočnega napada
Ko je bilo sonce že visoko, smo zavozili v majhno pristanišče na otoku Samatros (Samothraki) v Egejskem morju.
To je bilo majhno ribiško pristanišče. Mornarji so hiteli s
pospravljanjem krova, mi pa smo šli v mestece. Čudno so
nas gledali ljudje, niso vedeli od kod smo. Vse skupaj se
je tudi nam zdelo čudno. Posebno se nam je zdela čudna
naša ladja, tajinstveni črni hudič, v katerem smo se vozili,
brez zastave, brez imena, brez vsakih znakov. Rekli smo
mu »Huzar«. Sicer pa nam je bilo vseeno, komu pripada
ta črna razbita spaka, samo da nas spravi na evropsko
celino.
Srečni konec nočnega napada
57
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
V mestecu smo se oskrbeli s hrano in vinom in pri tem
porabili skoraj vse drahme, kolikor smo jih imeli, vendar
po dolgem času smo se najedli do sitega. V edini gostilni
v pristanišču smo dobili koruzno polento, ribe, vino, sadje in črno kavo.
Okoli poldne so mornarji našega »Huzarja« končali svoja dela na ladji. Ko smo jih zagledali v njihovih paradnih
oblekah – popoldne je bil namreč napovedan pogreb ubitega matroza – smo jih kar občudovali. Krepki, zagoreli,
čokati, prekaljeni in hladnokrvni so s svojim kapitanom
na čelu ponosno stopali proti gostilni.
Ob tretji uri popoldne je bil pogreb ubitega mornarja.
Vsa vas se je udeležila pogreba. Navade pri pogrebu so
imeli kaj čudne, precej podobne turškim pogrebnim ceremonijam, čeprav so na otoku živeli samo Grki.
Mrtveca nosijo na deski, pod katero so tri palice, kar pomeni šest rogljev, tako da krsto nosi šest mož. Po poti se
nosilci nepretrgoma menjavajo. Vsak pogrebec mora vsaj
nekaj korakov nositi krsto, če ne, bi se mrtvecu zameril.
Taka je navada v tem kraju. Za krsto gre en človek, ki nosi
veliko število prtov, nekakšnih brisač. Vsak, ki hoče nositi
mrtveca, dobi prt. Položi si ga na ramo, na kateri bo nosil
mrtveca. Pogrebec pristopi k enemu od nosilcev, ga sune
v rebra, ta mu odstopi svoje mesto in novi nosilec podstavi ramo. Prejšnji nosilec pa vrne prt nosilcu prtov in
se vrne v pogrebni sprevod. Tudi mi vsi smo se izmenjali
pri nošnji krste. Dobro, da je bilo pokopališče precej daleč
iz vasi, drugače pri najboljši volji ne bi vsi mogli priti na
vrsto.
Bila je skoraj noč, ko smo se vrnili s pogreba. V gostilni
smo še nekaj pojedli, a ko se je znočilo, je kapitan ladje dal
znak za vkrcanje.
58
Srečni konec nočnega napada
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
Po ozki deski smo drug za drugim vstopali v »Huzarja«.
Kapitan je Žiloviću rekel, da se nam nocoj ni treba ničesar
bati, ker smo zunaj območja turških križark. Utrujeni, pomirjeni in tudi malce pijani smo na krovu polegli na neke
vreče in trdno zaspali. Ko smo se zbudili, je bil »Huzar«
že zasidran pred Dedeagačem.
Poslovili smo se od naših vrlih mornarjev in od kapitana, ter odkorakali proti mestu. Evropska tla so nam še
kako ugajala. Vsi smo sklenili, da se kar tako ne bomo več
podali na morje!
Žilović je odšel na komando mesta in tam zvedel, da ne
bodo nasprotovali, če bi se mi želeli vrniti v našo domovino. Storimo naj, kar želimo. Če bi se še želeli tepsti s Turki,
se lahko tepemo z njimi pri Drenopolju ali Čataldži pred
Carigradom ali pa še kje. Po govorjenju našega vodje Žilovića se nam je zdelo, da bi on na vsak način hotel pustiti
svoje stare kosti v bitkah s Turki, mi pa seveda take želje
nismo imeli. Vsi smo si želeli vrniti se v domovino. Dobili
smo potrebne dokumente in se poslovili od našega vodje.
V daljavi, v sivi megli je za nami ostal Zlati rog in sedež
sultanov, ustrahovalcev vseh dežel Evrope.
Sedli smo na vlak. Vozili smo se čez Bolgarijo in Serez
proti dolini Vardarja. Po dveh dneh vožnje smo se spet
znašli v Skopju. Skoraj celo leto je minilo od takrat, ko
smo odšli iz tega mesta.
Spet v Skopju
59
V GRŠKO - TURŠKO VOJNO
Spet v Skopju
V Skopju smo se imeli kar dobro. Kmalu je priromal za
menoj tudi moj prijatelj Drago Kukman. Bil je skoraj tri
mesece v bolnici v Mitilini na otoku Lesbos. Malo težje
je dihal, ker mu je krogla prebila vrh levih pljuč, vendar
ostal je poln humorja, tako kot vedno. Veliko sva si imela
povedati. Hodila sva po Skopju in okolici, ogledovala sva
si »fore« - male turške trdnjavice v okolici Skopja, lovila
sva ribe v Treski in uživala prednosti neke vrste herojev,
starih borcev, ki potrebujejo počitka. Ta pomlad je minila
prav lepo.
Skopje
60
Spet v Skopju
NA POHODU PROTI BIVŠEMU CESARJU KARLU HABSBURŠKEMU
NA POHODU PROTI BIVŠEMU
CESARJU KARLU
HABSBURŠKEMU

61
NA POHODU PROTI BIVŠEMU CESARJU KARLU HABSBURŠKEMU
Ob Donavi pri Mohaču
Da nama z Dragom ne bi bilo preveč lepo v Skopju, se
je bivši avstro-ogrski cesar Karel I spomnil, da bi hotel
dobiti nazaj krono svetega Štefana.
Kakor grom z vedrega neba je prišel glas, da je Karel
Habsburg z letalom priletel iz Švice in da hoče s pomočjo ogrskih mogočnežev spet zavladati vsem ogrskim pokrajinam, ki so bile v sklopu nekdanjega avstro-ogrskega
cesarstva. Za Jugoslavijo bi to pomenilo, da bi prišlo vse
naše ozemlje do Save spet v ogrsko last. Tako bi Jugoslavija, za katero smo se toliko borili, izgubila veliko ozemlja.
Izdali so zato povelje, da mora vsa jugoslovanska vojska
hiteti na ogrsko mejo. In res. V največji naglici smo se pripravili, oborožili z vsem mogočim orožjem. Mi, ki smo
bili daleč od ogrske meje, smo se peljali z vlakom, tisti pa,
ki so bili bliže, so pa kar pešačili proti meji.
V nekaj dneh so bile naša Vojvodina, Slavonija in Hrvaška preplavljene z vojaštvom. Od vseh strani je pritekla ta
pisana družba, da se upre bivšemu cesarju. Ta armada je
imela kaj čudno podobo. Vojaki so bili oblečeni v vse mogoče uniforme, samo ne v jugoslovanske. Tudi oprema je
bila nadvse različna. Vsak vojak je bil opremljen z opremo
vseh armad sveta, saj smo podedovali opremo mnogih
armad.
Naš polk je bil razmeščen pri Mohaču ob Donavi (Mohacs). Kraj je po sklenitvi mirovne pogodbe pripadal
Madžarski. V okolici Mohača smo pridno kopali strelske
jarke, koketirali z ogrskimi dekleti, se vadili v streljanju,
jedli segedinske golaže, igrali »čardaše« in se učili madžarščine. Vendar napovedane velike vojske bivšega cesarja ni bilo od nikoder.
62
Ob Donavi pri Mohaču
NA POHODU PROTI BIVŠEMU CESARJU KARLU HABSBURŠKEMU
Nekaj ogrskih bogatašev, ki so podpirali Karlovo početje,
je umaknilo svojo pomoč in zadnji habsburški vladar je
moral spoznati, da je njegova namera že vnaprej izgubljena. Kakor je prišla novica o cesarjevem priletu na Ogrsko,
tako je prišla novica tudi o njegovem odletu. In ker se ni
bilo s kom tepsti, smo se v veliki poletni vročini vračali
vsak v svojo garnizijo. Spet sem se znašel v Skopju.
Kaj pa zdaj?
Kaj pa zdaj? Moral sem začeti misliti na prihodnost. S
prijateljem Dragom sva ugibala, kaj naj storiva. Službo je
bilo takrat težko dobiti. Domov ne morem, ker ne smem.
Na mojem Krasu gospodarijo Italijani. Zaprli bi me zaradi slovenske zastave, ki sem jo poskušal skupaj z vaškimi
fanti razobesiti leta 1919. Tudi Drago je, tako kot jaz, pobegnil v Jugoslavijo pred italijanskim nacionalizmom. Oba
z Dragom sva bila mlada po letih, a bila sva stara vojaka.
Nadaljevati s šolanjem v gimnaziji ni imelo smisla, ker bi
bila pot do kruha predolga.
Ko sva z Dragom nekega dne pila kavo pred hotelom
Pariz v Skopju, sva v časopisih prebrala novico, da sprejemajo gojence v Vojno akademijo. Imela sva pogoje za
sprejem. Soglasno sva se odločila, da se prijaviva za sprejem. Prijavila sva se in kmalu dobila poziv, naj odpotujeva
v Beograd na zdravniški pregled in sprejemni izpit.
Odpotovala sva v Beograd.
Veliko poslopje Vojne akademije so popravljali in prenavljali za sprejem novih prebivalcev.
Kaj pa zdaj?
63
NA POHODU PROTI BIVŠEMU CESARJU KARLU HABSBURŠKEMU
Omnibus, ki je vzdrževal
zvezo med Slavijo in Avalo
Bencinska črpalka, v ozadju
poslopje Zvezne skupščine
Na križišču Terazije
in Knez-Mihajlove ulice
Stopila sva pred vrsto zdravnikov. Prvi je ugotovil višino, širino in težino, drugi stanje pljuč, tretji vid, četrti
sluh itd. Ugotavljali so tudi posledice ran iz preteklih bojev. Mene je samo potipal po vratu in po nogi, kjer so se
še poznale brazgotine ran, Draga pa je zdravnik določil,
da mora na röntgensko slikanje. Drago se je kmalu vrnil
ves potrt, ne toliko zato, ker je bil zaradi rane na pljučih
nesposoben za vojaško službo, predvsem pa zato, ker sva
se morala ločiti. Težko, zelo težko sva se ločila. Mene so
sprejeli, njega pa ne.
64
Kaj pa zdaj?
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
VOJNA AKADEMIJA
1925 - 1928
65
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Beograd
Najprej sem bil dodeljen na Komando Beograda in v oktobru 1924 sem odpotoval iz Skopja. Tam sem pustil mnogo dobrih prijateljev. S seboj sem vzel spominsko knjigo z
njihovimi zapisi:
Ovaj dan, prigodom premeštanja iz 21. pešadijskog puka u komandu mesta Beograd, istićemo vam u znak poštovanja i ljubavi.
Zajednićki vam upisujemo ovu uspomenu za sećanje kroz život
celi, to vas u znak ljubavi zdravimo - Živio – 105 zadovoljnih
let!!! Želeći vam vaši redovi Ignac Vikovšak in Josip Ljubiša.
Čakala me je služba pri Komandi mesta Beograda in eno
leto časa, da naredim izpite čez gimnazijo. Ko je bilo to za
menoj, mi je bil vstop v akademijo odprt.
66
Beograd
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Beograd
67
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Bil sem presrečen, ko sem dobil pismo od doma,
Mati, brat Tone in sestra Ana
68
Beograd
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Po dolgih letih sem se spet znašel v šolskih klopeh. Kakšno je življenje v vojaški šoli in v vojaškem internatu?
Lepo je lahko življenje v vojaškem internatu, v Zavodu,
pogoj je le, da mora človek v tako šolo stopiti tako mlad,
da še ne pozna vseh lepot mladosti ali pa, da pride že kot
vojak, ki pozna disciplino, red, odnos do predstojnikov
in še kaj.
Vstati je treba ob peti uri, se v četrt ure umiti, obleči, pospraviti posteljo in pripraviti vse šolske stvari.
Ob 5.15 mora sedeti v šolski klopi in se pridno učiti.
Od 6 – 7 ure – jutranja telovadba na telovadnih orodjih,
tek, preskakovanje ovir in različne vrste gimnastičnih vaj.
Učenja je bilo dovolj. Imeli smo petindvajset šolskih
predmetov: strategija, taktika, vojna služba, jahanje, eksercir, spoznavanje orožij, balistika, fortifikacija, geografija, kartografija, štirje tuji jeziki itd.
Življenje v vojaški šoli poteka zelo hitro. Kot »stari« vojak pa sem tudi vse druge pojave v šoli zasledoval na poseben način. Seveda nisem bil samo jaz »stari« vojak, bilo
nas je več takih in smo zato razne stvari sprejemali in dojemali na svoj način, drugače kot naši neizkušeni tovariši.
Star sem bil takrat 24 let.
Nekega dne so pripeljali na dvorišče akademije nekaj topov raznih modelov in raznih kalibrov. Ti topovi so svoj
čas pripadali raznim armadam – francoski, nemški, angleški, bolgarski, ruski, srbski in kdo ve kateri še.
Posedali smo po teh topovih, ter hvalili ali grajali vsakega posebej. Nekateri so hvalili francoske topove, drugi
ruske, tretji nemške, četrti avstrijske.
Beograd
69
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Zanimivo je, da so celo Rusi hvalili francoske topove in
grajali ruske. V našem razredu je bilo namreč tudi nekaj
Rusov, ki so prišli iz Rusije in v našem Zavodu dobili svoj
novi dom. Mi, starejši, nismo hvalili nobenega od topov,
ker smo gorje topovskih žrel preizkusili na lastni koži.
Večkrat je med gojenci prišlo tudi do prepirov prav zaradi zagovarjanja te ali one strani. Pojavila sta se torej že
tu, med gojenci vojaške akademije, dva nasprotna tabora:
eden je zagovarjal panslavizem, drugi je zagovarjal zahodnjake (velika antanta). Med seboj smo dobro vedeli, kdo
je za prvi in kdo za drugi tabor, toda vodstvo naše šole o
tem ni vedelo.
Čas je tekel naprej – učili smo se, telovadili in si dopisovali z dekleti. Ob nedeljah smo zahajali v mesto. Kdor ni
imel »pritvora« (zapora) se je na Kalemegdanu zafrkaval
z dekleti, ki so kaj rade videle »rdečehlačnike«.
Poleti, v času počitnic, smo potovali po deželi, da smo
spoznavali kraje naše domovine, pa tudi, da smo si ogledali predele, kjer bi sovražnik lahko vdrl v našo deželo. S
teh potovanj imam najlepše spomine.
Videli smo lepe kraje, bogata polja, lepa dekleta, poslušali smo pesmi domačinov in njihovo govorico. Naši dnevniki spominov so se polnili z besedili, skicami in s slikami lepih motivov.
Pred jesenjo smo se vračali v akademijo in nadaljevali z učenjem. Kratek dopust, ki smo ga imeli jeseni je bil
namenjen resničnemu oddihu, saj je bilo naše življenje v
akademiji zares naporno.
70
Beograd
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Leta 1924
Na meji
Dugo selo 1924
Beograd
71
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Spomin na kurz pri Rabusi
Drugi letnik
Učni načrt za drugi letnik je bil zelo obsežen, vendar čudili smo se, zakaj je ruski jezik, ki smo se ga v prvem letniku tako radi učili, v drugem letniku izločen iz učnega
načrta. Spogledali smo se. Kaj to pomeni? Predobro smo
vedeli, zakaj so opustili ruski jezik, toda molčali smo. Nič
ni pomagalo. Učili smo se srbo-hrvaški, francoski, nemški in italijanski jezik, naš lanskoletni učitelj ruščine pa
nas je učil kaligrafijo. Precej nas je bilo takih, ki smo ruski
jezik delno znali že prej. Spoznali smo ga v času bojev na
raznih bojiščih, zato smo radi zbadali tiste, ki že skoraj
niso hoteli govoriti domačih, slovanskih jezikov. Vse to
72
Drugi letnik
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
je namreč bila malenkost, vendar je pozneje prišlo do resnih razkolov, ker se je vojaška družba precej razdelila na
zahodnjake in panslaviste.
V Beogradu 1926
Vodstvo našega Zavoda se je zelo trudilo, da bi duhove
pomirilo. Vsestransko so pazili, da ne bi delali razlik po
narodnostih, verah in drugih šegah. Pazili so tudi, da kdo
od nas ne bi užival kakšnih privilegijev na račun drugega. Upoštevali so pridnost, discipliniranost in red.
Prišel je zimski čas. V Beogradu je staro in mlado govorilo o velikem dvornem plesu, ki bo 9. januarja v čast
rojstnega dne mlade kraljice. Vsak bi rad videl ta dogodek, a kako, ko je bilo treba imeti povabilo. Tudi vodstvo
naše akademije je prejelo nekaj velikih kuvert s povabili
na ples. Kako jih razdeliti, da ne bi bilo zamere? Skoraj cel
teden so ugibali, komu naj izročijo veliko belo kuverto z
državnim grbom. V kuverti je tičalo sedem raznobarvnih legitimacij. Končno je padla odločitev. Zbrali so najprimernejše, toda ravnali so po načelu enakopravnosti:
enako število Srbov, Hrvatov, Slovencev, ... Vendar niso
pozabili pogledati v redovalnico.
Drugi letnik
73
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Neverjetno! Tudi jaz sem bil med izbranci. Ko so me poklicali v upravno pisarno, da sprejmem povabilo, sem kar
kipel od veselja.
Na dvornem plesu
Čas je tekel in bližal se je imenitni dogodek, ki je napolnil ves Beograd. Naš profesor bontona, Francoz Eric Polik,
je imel polne roke dela, da nas je opozarjal o vsemogočih
pravilih vedenja v tej najvišji družbi.
Sneg je naletaval, ko se je devet rdečehlačnikov pomikalo
proti dvoru. Sedaj pa legitimacije v roke! Prvo gardnemu
oficirju, ki je stal pri vhodu na dvorišče, drugo gardnemu
oficirju, ki je stal pri vhodu v dvor, tretjo livreju, četrto v
garderobi, peto v zimskem vrtu – kjer je bilo na pretek
vseh dobrot za jesti, piti in kaditi. Šesto legitimacijo je bilo
treba pokazati pri vhodu v slavnostno dvorano, nato je
bilo treba pokazati še sedmo, osmo in deveto legitimacijo.
74
Na dvornem plesu
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Devet je bila ura, ko smo stopili v slavnostno dvorano.
Tu je bila zbrana najvišja družba tedanjega časa. V velikanski dvorani je bilo tisoče lučk. Stekleni lestenci so
prelivali svetlobo. Vse je šumelo v svili in zlatu. Tu se je
šopiril gardni oficir, tam spet kopica okrašenih generalov
z epoletami in resami na ramah. Na drugem koncu so
se zbirali vojni atašeji vseh dežel sveta. Videl si visokega
Angleža v rdečem vojaškem mondiru, Francoza v skromnejši uniformi, pa Američana, Poljaka, Čeha, Madžara,
Albanca, Italijana, Nemca, Šveda, Indijca, Japonca in še in
še. Zdelo se je, da vse tekmuje, kdo bo bolj okrašen. Človek ne bi mogel reči, kdo si je nataknil več okrasja.
Na drugi strani dvorane so ponosno stali diplomati v
svojih imenitnih frakih, poleg njih pa ministri, princi,
grofje, baroni …
Na desni strani dvorane so se bleščale dvorne dame,
navadne dame in damice in žalostne ugotavljale, da ima
morda ta ali ona lepšo plesno obleko, da ima morda katera dama dragocenejši nakit.
Ostroge so žvenketale, svila je šumela, zlato se je bleščalo, reflektorji so svetili.
Družba se je še in še množila. Vse se je pripravljalo na
to, da sprejme najvišje goste – dvor! Nastopili so posebni
režiserji, ki so vse urejevali za tako imenovani »serkl«, ki
bo sledil, ko pridejo najvišji. Diplomati, ministri, generali in atašeji so bili razporejeni na eni strani dvorane, na
drugi strani pa dvorne dame in damice. Razporedili so
vso družbo, mi, »fičfiriči«, kakor so takrat rekli mladim
oficirjem in kadetom, smo bili bolj zadaj.
Minila je že deseta ura, fanfare na galerijah so bile pripravljene, vse se je pripravilo na sprejem najvišjih. Bele roNa dvornem plesu
75
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
kavice na roke! Popraviti frizuro! Naravnati kravate! Naravnati nakit! Vsi pogledi so bili uprti k vhodu v dvorano.
Fanfare so s svojimi tankimi zvoki naznanile slovesni
trenutek. Luči in žarometi so zasvetili v različnih barvah tako, da so bili ljudje kot bi bili iz voska. Na vratih
se je pojavila mlada kraljica - kot v bajki. Obleko je imela
iz svetlečih lusk, kot riba. Luske so se prelivale v različnih barvah v žarečih žarometih. Tudi vsa ostala najvišja
družba je bila okrašena od pet do glave.
Začel se je circle – »serkl«. Slišati je bilo predstavljanje v
vseh mogočih jezikih, le v srbo-hrvaškem zelo malo. Zdelo se mi je, da nismo v Beogradu. Tudi prvaki Jugoslovani
so se večinoma predstavljali v takrat modnem francoskem jeziku.
Po dolgem času je bil serkl končan in začel se je ples. Vse
se je moralo dogajati po predvidenem redu. Stroga etiketa! Nobena dama ali damica med plesom ni smela ostati
na sedežu. Na to smo morali paziti najmlajši. Povedali so
nam, da ne smemo hiteti, kadar začne ples, ampak da moramo pobrati »ostanke«. Starejši imajo prednost, so nam
rekli.
Zdelo se mi je preneumno pobirati »ostanke« in vabiti
na ples damice, ki so »obsedele«. Kako rad bi se znašel
na kakem skednju v domači vasi, kjer bi kak vaški fant
raztegoval harmoniko. Kako naj se tu počutim srečnega?
Odšel sem na galerijo in razmišljal o svoji usodi, o mojem nesrečnem domačem Krasu. Mar ni Dunaj kriv vse
naše nesreče, tudi moje? Mar ni Dunaj kriv za milijone
žrtev v pretekli vojni? Ali je v vsem tem bleščečem labirintu kdo, ki bi mu lahko potožil svojo žalost? Naj stopim
k ošabnemu italijanskemu diplomatu in ga vprašam, za76
Na dvornem plesu
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
kaj so Italijani zasedli slovensko Primorje? Naj stopim k
obritemu, visokemu Angležu v rdečem mondiru in visoki
kapi z nojevim perjem, ter ga vprašam, zakaj je dovolil,
da so zasedli našo zemljo? Ali naj morda vprašam črnolasega Francoza, ki sedi tam na rdečem fotelju in se zabava
z mlado lepotico, zakaj so v Versaillesu sklenili krivični
mir? Ali naj morda stopim k najvišjemu Jugoslovanu, h
kralju in ga vprašam, zakaj je na vse to pristal? Nikjer ne
vidim človeka, ki bi mu vse to povedal. Vse se mi je zdelo
prazno. Domotožje je bila moja največja bolečina.
Nisem in nisem se mogel vživeti v to, meni tako tujo
družbo. V vsem tem blesku sem bil samo še bolj nesrečen.
Komu naj pojasnim svojo žalost? Tako sam sem bil, sam
med tolikimi ljudmi. Domov bi šel, domov! A ne morem.
Kadar pridejo nedelje in prazniki, se jih moji tovariši na
akademiji tako veselijo. Vsi odhajajo domov, k staršem,
dekletom, a jaz nimam kam iti. Koliko mojih kolegov bi se
danes veselo predalo blesku tega večera. V lakastih škornjih bi zaplesali z dražestnimi damami, ki jih je tu mnogo. Jaz pa imam glavo polno drugačnih misli.
Tako sem zamišljen, da ne opazim, da je lepotici v moji
bližini padla žlička na tla.
»Prosim, poberite žličko!« zaslišim srebrni glasek, ki kliče natakarja.
Poberem žličko, se vljudno, zelo vljudno poklonim dovršeni lepoti in odidem od nje proč, čim dlje proč.
Najbolje, da si v zimskem vrtu poiščem trenutno tolažbo, tam so dobrote vseh vrst, najboljša vina, šampanjci,
likerji, najboljše cigarete. Vsega preveč. To vse domovina
plača!
Na dvornem plesu
77
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Predlagam prijatelju, da bo bolj prijetno, če greva v zimski vrt in se najeva, preden se starejši in višji ne »povučejo« tja. Šla sva v zimski vrt in začela kar po vrsti. Obšla
sva precej bogato obloženih miz in poskusila od vsake
dobrote po malem. Zalila sva vse z dobro kapljico in kadila najboljše cigarete. Šele takrat sva zares občutila, da
sva na dvornem plesu. Seveda, bognedaj, da bi napravila
pri vsem tem kako nepravilno kretnjo ali kaj rekla, kar ne
spada na ta kraj. Takoj bi k nama pristopil kak eleganten
gardni oficir in nama prav vljudno rekel: »Gospoda, pojdita domov!«
Ko sva s prijateljem prišla nazaj v dvorano, se je res »povuklo« že veliko število starejših in višjih v zimski vrt.
Sedaj pa je že bila izbira plesalk velika. Tudi starejše dame
so se preselile k starejšim in v dvorani je zavladala mladina. Godba je igrala večinoma Straussove valčke.
Lepa Švicarka
Oko se mi je ustavilo na lepi mladi damici, ki je sedela na rdečem plišastem stolu v beli svileni obleki. Pristopim k njej po vseh predpisih mednarodnega bontona ter
jo v srbo-hrvaškem jeziku zaprosim za ples. Damica se
je koketno nasmehnila, toda dvignila se ni, temveč je rekla: »Monsieur, votre … s'il vous plait!« V trenutku sem
se ustrašil, da me kliče na dvoboj, toda, ko se pogledam,
vidim, da je ena moja rokavica bila med svetlimi gumbi
mundira in ne na desni roki. Snel sem jo namreč v zimskem vrtu, ko sva s prijateljem pospravljala hrano. Zravnal sem se pred damico, hitro vzel rokavico in se med
78
Lepa Švicarka
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
natikanjem v francoščini opravičil za svojo nerodnost. Ko
sem imel obe rokavici na svojem mestu, je damica skočila
pokonci in popeljal sem jo na plesišče. Vrtela sva se prav
po domače. Valček je plesala tako dobro, da sem se čudil.
Iskal sem besede v francoščini, da bi ji kaj rekel, a tedaj je
godba ukazala, da se moramo vrteti v drugo smer. Prekinil sem molk in svojo plesalko v slabi francoščini vprašal,
kje se je naučila tako dobro plesati valček. Nasmejala se je
in rekla. »V Lussani, v Švici.« Povedala mi je, da je hči švicarskega konzula. Ko je videla, da slabo govorim francosko, me je vprašala, če lažje govorim v nemščini. Potrdil
sem. Začela sva se pogovarjati v nemščini. Povedal sem ji,
da sem v prvi vojni bil blizu Švice, v Bregencu. Vesela je
bila teh besed in prav zadovoljna sva končala ples. Rekla
je, da je škoda, da je konec plesa. Dejal sem, da, če se strinja, jo vabim na tango, ki bo po programu kmalu na vrsti.
Z malim srebrnim svinčnikom in z malo belo ročico je to
zabeležila na program, ki ga je imela v mali torbici.
Kmalu je sledil tango. Bil sem dobre volje, pa tudi mlada
Švicarka je postala razpoložena. Brez posebnih formalnosti sva začela plesati tango. Seveda tokrat nisem pozabil
natakniti rokavic. Dobro sem samega sebe ogledal, preden sem se čez dvorano napotil proti deklici. Med plesom
me je pogledala v obraz, kot bi hotela nekaj vprašati, a si
ni upala. Pomagal sem ji iz zadrege. Rekel sem, da občudujem njeno deželo, čeprav sem si jo ogledal le v obmejnem kraju.
Spet je dvignila glavo, ter me sramežljivo vprašala ali
sem res videl Švico. Potrdil sem. Spoštljivo me je pogledala. Opazil sem solzno oko. Uvidel sem, da ima domotožje.
Povedal sem ji, kako je mene usoda pripeljala v Bregenz
in v plezanje čez Alpe. Bila je presenečena ob mojem pripovedovanju. Občudovala je, kako da sem tako mlad preLepa Švicarka
79
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
hodil toliko krajev in dežel. To njeno občudovanje mi je
bilo prav všeč. Rekel sem ji, kako more imeti domotožje,
ko je vendar v mestu, pri starših, brez nevarnosti, in nocoj
celo na dvornem plesu. Postala je spet dobre volje in pozabila je na domotožje.
Ko je bilo konec tanga, sem jo povabil na galerijo. Pristala je, vendar hitela je prej to povedat očetu, ki je sedel v
pogovoru s svojo družbo. Godba je zaigrala kolo in vse se
je razgibalo. Gledala sva z deklico ta labirint. Bilo je kot v
bajki. Vsemogoče uniforme, okrašene z zlatimi našitki in
kolajnami. Človek bi rekel, da so bile tu zbrane vse barve
in vsi kroji uniform, kar jih premore svet.
Vprašal sem damico, če ji je všeč ta mešana družba. Pritrdilno je odgovorila, vendar zadnja beseda je bila –»aber...«
- ampak … Razumel sem, kaj hoče reči. Rekel sem zato,
da je tudi meni všeč, vendar, da se počutim mnogo bolj
ugodno na kmečki veselici na kakšnem skednju. Lepa
Švicarka se je obrnila proti meni in rekla: »Spoštovani
gospod, res je. Tudi jaz se počutim na kmečkem skednju
ugodneje kot tukaj v tej visoki družbi.« S tem sem ji dal
gradivo za govorjenje. Pripovedovala mi je o smučanju in
drsanju, o izletih v hribe, o jodlanju, ter o domačih, pristnih zabavah. V kramljanju sva zapustila galerijo in šla
v zimski vrt na krepčanje in od tam spet na plesišče. Prav
lepo sva se zabavala ta večer. Bil sem tako predrzen, da
sem jo okoli druge ure po polnoči, ko je morala domov,
zaprosil za sestanek na Kalemegdanu prihodnjo nedeljo.
Pristala je.
Veliki dvorni ples se je končal zgodaj zjutraj. Seveda je
stara visoka družba že preje zapustila dvor. V globokem
snegu se je družba rdečehlačnikov pomikala proti Zavo-
80
Lepa Švicarka
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
du, s polnimi žepi cigaret in drugimi »spominčki« za tovariše, ki niso imeli sreče, da bi videli ta dogodek.
V Beogradu 1297
Zmenek na Kalemegdanu
Bližala se je nedelja. Težko pričakovani dan. Se bom srečal z damico iz Švice? Skrbno sem pazil, da ne bi dobil
»nedeljnega pritvora« za kakšno ničvredno malenkost.
»Nedeljni pritvor« je bil za nas huda kazen. Če si namreč
dobil »nedeljni pritvor« nisi smel toliko nedelj v mesto,
kolikor dni »nedeljnega pritvora« je veljala kazen.
Prišla je nedelja. Lep sončen zimski dan. Po kosilu sem
se tako očedil, da mi dežurni oficir ne bi mogel dati kake
pripombe. Stopili smo v vrste. Strogi pregled se je začel.
Nekdo je bil izvržen, češ, da nima dovolj čistih škornjev,
drugi, da je premalo očistil bele rokavice, tretjemu je naZmenek na Kalemegdanu
81
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
šel belo dlako od odeje na rdečih hlačah, četrtemu ostanke čistila na grbu na gumbih. Peti ni imel »špade« (kratke
sablje) dovolj čiste. Prišla je vrsta name. Strogi pogled je
šel od glave do pete. Moral sem razpreti prste, da je videl
ali niso morda rokavice kje pretrgane ali umazane med
prsti. Ukazal mi je, naj se obrnem. Tudi od zadaj ni mogel
najti ničesar. »Dobro!«- je rekel in mahnil sem jo proti staremu parku pri Kalemegdanu.
Kalemegdan
Postavil sem se na dogovorjeni kraj še pred dogovorjenim časom. Stara ura na Sahat kuli v trdnjavi je kazala tri
popoldne.
82
Zmenek na Kalemegdanu
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Zindan kapija
Srce mi je močno utripalo. Ali pride ali ne pride? Kar
vroče mi je postalo, ko je veliki kazalec na Sahat kuli pokazal minute nad dogovorjenim časom. A, glej! Damica je
prišla. Povabil sem jo na sprehod in šla sva po stopnicah
Kalemegdana. Pripovedoval sem ji o zgodovini Beograda, a rekla mi je, da v šoli ni marala zgodovine, zato sem
takoj preusmeril pogovor. Začela sva pogovor o planinah.
Vsa je bila navdušena, ko sem ji govoril o Alpah. Nikdar
ji ni bilo dovolj tega pripovedovanja. Kramljala sva do večera. Tedaj me je povabila domov, v Kronsko ulico, kjer je
s starši stanovala. Njena mama me je lepo sprejela. Malo
je pokarala hčer, ker ni preje prišla domov. Brez oklevanja
je rekla, da zaradi pogovora o planinah. Rekla je, da ji je
silno dolgčas v Beogradu, ker tu ni gora. Povabila me je
v domačo knjižnico in mi pripovedovala o romanih, ki
jih rada bere, njena mati pa se je zanimala za grafologijo
in druge čarovnije, na katere jaz nikdar nisem nič dal. Iz
roke mi je začela brati mojo preteklost in marsikaj uganiZmenek na Kalemegdanu
83
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
la. V tem pogovoru sem pri konzulovih ostal preveč časa.
Ko sem pogledal na uro, je bila devet - to je bil čas, ko bi že
moral biti v Zavodu. Skočil sem pokonci, se hitro poslovil in stekel proti Zavodu. Prepozno sem prišel. Naslednji
dan sem na raportu dobil pet dni »nedeljnega pritvora«.
Žalostno vest sem sporočil moji Švicarki. Bog vedi, kako
bi se vse to končalo, če takrat ne bi dobil pet nedelj »pritvora«. Pozneje sem zvedel, da je konzul bil prestavljen iz
Beograda.
Čas je mineval naprej. V tretjem letu se je končala moja
učna doba na akademiji. Odložil sem rdeče hlače in moder mundir ter malo »špado«, ter si pripasal svetlo oficirsko sabljo.
Avtor v Beogradu 1927
84
Zmenek na Kalemegdanu
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Drugi razred intendantskih oficirjev 1928
(Vojna intendantska akademija je prvotno nosila
ime Administrativna škola oficira)
Zmenek na Kalemegdanu
85
VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928
Po dolgih težavah se je začelo moje resno službovanje.
Vrstila so se službena mesta - garnizoni, mesta in vasi –
Zagreb, Štip, Strumica, Maribor, Prilep, Kamnik, Osijek,
Ljubljana.
Najprej v Zagreb!
Med kolegi
86
Zmenek na Kalemegdanu
ZAGREB 1928 - 1929
ZAGREB
1928 - 1929
87
ZAGREB 1928 - 1929
V prvi častniški službi
Od januarja 1928 do junija 1929 sem bil zaposlen v Zavodu za izdelavo uniform v Zagrebu. To je bilo moje prvo
delovno mesto v častniški službi.
podnapis
Nastop Josephine Baker v Zagrebu 1928
Bilo je leta 1928 v Zagrebu. Delal sem v Zavodu za izdelavo uniform. Bil sem mlad poročnik. Takrat še ni bilo
ton filma, zato je bil edini način videti kakšno znamenito
osebo samo na nastopu na odru. Tudi dvoran takrat še
ni bilo. Za nastope so bile primerne večje gostilniške ali
kavarniške sobe, ki so jim rekli dvorane.
88
V prvi častniški službi
ZAGREB 1928 - 1929
Ko se je zvedelo, da bo prišla v Zagreb svetovna znana umetnica, plesalka, mulatka Josephine Baker, so hiteli
urejati dvorano »Balkan«, da bi tako imeli pogoje za njen
nastop. Brali smo v časopisih o bajeslovnih uspehih te
umetnice. Mladina je skrajšala in olepšala njeno ime – rekli so ji Bekerica. Ko so objavili njen nastop, je nastala velika tekma za vstopnice. Ker je bila cena vstopnic za plitve
žepe nedosegljiva, da pa ne bi prireditev ostala brez uniformirancev, so dodelili vsaki komandi nekaj vstopnic zastonj. Tako sem dobil vstopnico in imel priložnost videti
to veliko umetnico. V Zagrebu je nastalo veliko pričakovanje. Povsod je bilo slišati ime Bekerica. O, da bi jo videli
vsaj na ulici, so vzdihovali Zagrebčani. Njena popularnost v Jugoslaviji se je stopnjevala še bolj, ko je sporočila,
da bo dvakrat nastopila zastonj in to v korist invalidov.
Zagreb
Nastop Josephine Baker v Zagrebu 1928
89
ZAGREB 1928 - 1929
Na prvi dan prireditve se je prižgalo v dvorani nešteto
žarnic, bilo je svetlo kot podnevi. Polna dvorana je pritajeno vzdihovala - Bekerica! Bekerica!
V napetem pričakovanju so zadonele fanfare in na oder
je stopilo ljubko bitje.
Imela je bakreno barvo kože, po odru je zaplavala kot
vidra. Ko je bila prva točka končana, je nastal tak val ploskanja, da je moral njen tajnik zaprositi publiko za mirnejše ploskanje.
Dvorana se je umirila in pričakovali smo naslednjo točko nastopa, vendar smo vsi imeli nek čuden občutek, da
se bo pred koncem nekaj zgodilo. In res. Ko smo čakali na
drugo točko, je v prvi vrsti v dvorani vstal mlad človek,
elegantno oblečen in po videzu izobraženec. Vsi pogledi
so bili uprti vanj. Obrnil se je proti publiki in zakričal:
»Sramota, ljudstvo nima kaj jesti, tu pa plačujete po 1000
din da gledate plesalko, sramota!«
V isti vrsti je sedel nek polkovnik, velik, močan človek.
Mirno je vstal in dejal: »Gospodine, pa i vi ste platili!«
Mladi mož se je zaničljivo ozrl na polkovnika in glasno
zakričal:
»Pa i vojska je ovdje!«
Polkovnik je vstal in prisolil mlademu možu klofuto.
Policija je vdrla v dvorano in potegnila mladega moža iz
dvorane. Nastalo je prerivanje. Ljudje so bežali proti izhodu. Preplah je bil tako velik zato, ker je nekaj tednov prej
bilo streljanje v beograjskem parlamentu. Čez čas so se
ljudje vrnili na svoja mesta in se umirili.
Bekerica se je vrnila na oder in odplesala še eno točko,
vendar nastope za invalide je odpovedala. Ko je odhajala
90
Nastop Josephine Baker v Zagrebu 1928
ZAGREB 1928 - 1929
iz Zagreba, jo je na vlak spremljala nepregledna množica
Zagrebčanov in vzklikala: Bekerica! Bekerica!
Na zagrebškem kolodvoru
Nastop Josephine Baker v Zagrebu 1928
91
ZAGREB 1928 - 1929
92
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
POTOVANJE PO EVROPSKIH
DEŽELAH poleti 1931
93
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Dunaj
Vedno sem si želel spoznati nove ljudi, nove dežele. Veliko sveta sem videl kot vojak, a želel sem si videti svet
drugačen, kot v vojni. Hranil sem denar za potovanje. V
Mariboru sem srečal prijatelja, Rudolfa po imenu, ki je
imel enake želje. Dogovorila sva se, da bova zaprosila za
mesec dni dopusta. Poleti leta 1931 so se nama te želje
uresničile. Dobila sva dopust in potni list za vse evropske
države.
Stopila sva k »Putniku« in tam predala načrt najinega
potovanja. Dobila sva vozovnice za vsako relacijo posebej. Cel snopič vozovnic sva dobila za najino krožno vožnjo po Evropi in nazaj v Maribor. Dobila sva tudi kreditno pismo, s katerim sva v vsaki državi lahko dvignila
denar tiste države.
94
Dunaj
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Prišel je dan odhoda. Čez Gradec in Semmering sva prišla na Dunaj.
Že iz vlaka sva strmela v podobo velikega mesta. Dunaj! To je torej tisto mesto, ki je stoletja vladalo tolikim
narodom. Tu, v tem mestu so se šopirili cesarji, knezi in
baroni. Iz tega mesta so napovedali prvo svetovno vojno.
Iz tega mesta so pahnili v boje milijone ljudi, iz tega mesta so dajali povelja, da so umirali milijoni mladih ljudi
po vseh frontah v prvi svetovni vojni, vendar to mesto
ni nikdar videlo vojnih grozot. Tisoč misli mi je rojilo po
glavi.
Že naslednji dan sva si s prijateljem ogledala Dunaj z
odprtega avtobusa.
Vožnja po Dunaju
Na vrsti je bil nato ogled cesarskega dvora. Tu ni bilo več
straže, kot koliko stoletij poprej. Dunajski dvor je postal
muzej, dostopen vsakemu, ki je plačal vstopnino. S prijateljem sva vstopila v grad.
Dunaj
95
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Slike dunajskega cesarskega dvora
96
Dunaj
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Z ogledom dvora smo začeli v zgodovinski sobi, v kateri
stoji miza in na njej pod steklom velik zemljevid Bosne in
Srbije. Zemljevid je ves prevlečen z raznimi črtami. Zraven zemljevida je črnilo in zlato pero, s katerim je Franc
Jožef I. dne 28. julija 1914 podpisal vojno napoved Srbiji.
S tem podpisom je stari cesar sprožil prvo svetovno vojno. Vojne napovedi so se nato kar vrstile. Takoj zatem je
Rusija napovedala vojno Avstriji, Nemčija Rusiji in Srbiji,
Francija Nemčiji, Anglija Nemčiji in Avstriji, Bolgarija Srbiji. Svet je stopil v vojni vrtinec, a sprožil ga je podpis
tega peresa na tej mizi! Človeka objame groza, ko strmi v
to mizo in v to pero. Ta podpis je na smrt obsodil milijone
ljudi in povzročil morje solza, žalosti, bolečin, revščine in
trpljenja. Molče sva s prijateljem buljila v pero na mizi.
Kakor iz megle so mi pred očmi vstajali kupi mrtvih,
mimo mene so hodile sence tovarišev, ki so padli med
kraškimi skalami, nad tirolskimi prepadi, v albanskih
gorah. Za koga? Za ta dvor? Za cesarje, ki danes ležijo
pod Kapucinsko cerkvijo v tem velikem mestu?
Dunaj
97
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
S prijateljem Rudolfom sva se nato napotila še v Schönbrunn. Mogočen vhod v ta prostrani dvor napravi na človeka čuden vtis. Na visokih dveh obeliskih, stojijo velikanski črni orli, katere je dal postaviti Napoleon, da bi
s tem prikazal moč in slavo Francije. Tudi ta dvor ima
neskončno število dvoran. Vsaka ima svoje ime, v eni so
gobelini, v drugi japonske dragocenosti, v tretji freske …
V eni od dvoran je slika Napoleonove poroke z avstrijsko
princeso Luizo, ki je zrasla na tem dvoru.
Na tem dvoru so razstavljeni tudi vozovi in kočije, s
katerimi so se vozili presvetli cesarji. Najstarejši vozovi
imajo v kolesu le štiri kline namesto dvajset ali več, kot jih
ima danes leseno kolo.
Najin naslednji cilj je bil - zlata Praga.
98
Dunaj
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Praga
Z Rudijem sva sedela na Slovanskem ostrvu na Vltavi.
Potekali so ravno dnevi slovitega sokolskega srečanja v
Pragi. Pred nama so se ob poskočnih sokolskih zvokih
vrteli nešteti mladi pari.
Sokoli
Oba z Rudijem sva postala pozorna na ogorelo črnolaso
brhko deklico. Črni kodri so ji padali na ramena. Tako
skladno je bila ljubka, da me je v trenutku prešinila misel,
kako lepo bi bilo, če bi mi tako lepo dekle delalo družbo
v skupnem domu. Poskusil sem priti na vrsto, da bi vsaj
nekaj plesnih korakov zaplesal z njo, a nisem imel sreče.
Njena družba je prekoračila mostiček čez Vltavo in znašla
se je v velikanskem sokolskem vrvežu vseh slovanskih
narodov. Nisem vedel ne kdo je ne od kod. Deklica mi je
izginila izpred oči, a nenavadna želja, ki se mi je porodila
ob pogledu nanjo, je ostala.
Praga
99
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Sokolice - srednja je prava
Berlin - Bruselj - Pariz
Pot naju je z Rudijem vodila naprej - Karlovy Vary, Leibnitz, Berlin.
Berlin sva si ogledala na krožni vožnji v odprtem avtobusu. Noč sva v Berlinu prespala na klopci v parku pri
Brandenburških vratih. Drugače pa sva vedno načrtovala
najino potovanje tako, da sva ponoči spala v vlakih, da
nama ni bilo treba plačevati prenočišč v hotelih.
Nadaljevala sva pot v Düsseldorf in nato v Aachen. Ko
sva napoti v Bruselj prestopala nemško-belgijsko mejo,
so bili obmejni cariniki nadvse prijazni. V treh jezikih so
nagovarjali potnike. Sploh niso gledali najinih kovčkov.
100
Berlin - Bruselj - Pariz
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Carinik se nama je le nasmehnil, ko je videl slike v najinih potnih listih.
V Bruslju sva želela obiskati prijatelje, kolege, ki so nadaljevali vojaško šolanje v tem mestu. Ko sva prišla do vojaške šole in v nemščini vprašala mladega človeka, če nama
lahko kaj pove o iskanih osebah, je le kratko odgovoril
po rusko: «Ne ponimaju.« - Ne razumem. Ta mladenič je
bil slušatelj iste šole kot najina dva prijatelja, ki sva ju iskala, a ničesar nama ni želel povedati. Odhitel je naprej
proti centru mesta. Ko sva z Rudolfom pozneje le našla
najina dva bivša sošolca, sta nama pojasnila, da so njuni
ruski sošolci zelo redkobesedni in zelo zaprti vase. Spomnil sem se ruskih sošolcev iz beograjske akademije in
razumel sem njihovo molčečnost in nezaupljivost. Čeprav
sva bila z Rudolfom utrujena od dolge poti, sva se vendar
rada odzvala povabilu najinih starih šolskih prijateljev in
odšli smo na večerjo. Po večerji smo sedeli v neki kavarni in do jutra razpravljali o raznih vprašanjih. To je bil
čas, ko je stari Hindenburg veliko Nemčijo izročal svojemu nasledniku Hitlerju. V pogovoru smo si bili enotnega
mnenja, da se Evropi bliža vojna.
Mesta Bruslja si z Rudolfom skoraj nisva mogla ogledati,
ker so se številke na najinih kreditnih pismih krčile, midva pa sva želela še v Pariz in Benetke.
V Pariz sva prišla prav v času, ko se je Francija pripravljala na proslavo dneva zmage - 14. julija, ko slavijo obletnico padca Bastilje. Po srečnem naključju sva v Parizu
videla ta velik dogodek, ki se v Parizu dogaja vsako leto
že več kot sto let. Tega dne se zberejo milijoni Francozov
ob cestah in ulicah, po katerih se premika zgodovinska
povorka. Pariški Slavolok zmage pride tega dne do prave
veljave. Okrog slavoloka je zbrana ogromna množica ljuBerlin - Bruselj - Pariz
101
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
di, ki želijo videti nekdanjo slavo svoje domovine. Smisel
te proslave je v tem, da v Francozih vzbudi spomin na
slavne dni, na zmage, na veličino svojih prednikov.
Na čelu velikanske parade stopajo fanfaristi na belih konjih, oblečeni kot v času Napoleona. Fanfare naznanjajo
prihod zgodovinske povorke.
Za fanfarami stopajo nosilci starih vojaških razcefranih
zastav. Te zastave so videle goreti Moskvo, videle so grozote in trpljenje vojakov, ki jih je vodil Napoleon. Spoštljivo se Parižani odkrijejo tem zastavam. V povorki nato
sledijo razne vojaške formacije iz stare dobe – nastopajo grenadirji, mušketirji, dragonci, huzarji, topničarji in
drugi rodovi vojaštva starih časov. Vsi vojaki so oblečeni
v uniforme tistih časov in tudi njihova oprema je taka,
kot je bila takrat. Vse to te prisili, da se spominjaš zgodovine Francozov, istočasno pa se zavedaš tudi, koliko gorja
je nekdaj povzročila ta pisana armada z Napoleonom na
čelu.
102
Berlin - Bruselj - Pariz
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Ko gre mimo zgodovinski del armade, nastopi moderna
vojska Francije z vso moderno tehniko. Polnih pet ur se
premika ta parada pred očmi Parižanov. Nehote si morajo ti ljudje ustvariti v sebi razmišljanja, kako je bilo pred
dvesto leti in kako je danes. Če bi en sam tank prišel med
slavno Napoleonovo armado, bi napravil vsemu konec.
Zmaga bi bila na strani tanka.
To je napredek tehnike, ki sta jo prinesli niti ne dve polni
stoletji.
Rudolfu in meni, kot poklicnima vojakoma, se je proslava zmage v Parizu tako globoko vtisnila v srce, da sva v
Parizu ostala še en dan, da sva si ogledala hišo, v kateri je
Napoleon stanoval, ko je bil še revni poročnik francoske
artilerije in ogledala sva si tudi Invalidski dom, kjer danes počivajo ostanki tega francoskega ljubljenca. Skozi ta
zgodovinski hram se je ves dan gnetla množica ljudi, da
obudi spomin na preteklost svojega naroda.
Napoleonov grob
Berlin - Bruselj - Pariz
103
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Meni pa so misli hitele daleč nazaj, v mojo preteklost, v
mojo mladost. Ustavile so se na bitju, na katero sem mislil
vsa ta leta.
Judita
Čim bolj sem se otresal misli, tem bolj živo mi je vedno
bila pred očmi Judita. Sedaj je živela v Benetkah, v rani
mladosti mi je bila najljubše in najbližje bitje na svetu. Poslal sem telegram v Benetke in ji sporočil, da jo v nekaj
dneh obiščem.
V mladosti, ko sem bil še doma, v domači vasi, sem zelo
rad videl sosedovo Judito, prelepo dekle. Gojil sem do nje
neizmerno ljubezen, vendar ji tega nikdar nisem smel povedati, saj je ona bila bogata, jaz pa reven, brez pravega
cilja v življenju. Niti najmanjšega znamenja o svoji ljubezni ji nisem smel dati. A kaj se je zgodilo!
Ravno sem imel sedemnajst let, ona pa šestnajst. V sosednji vasi je bila veselica z godci in plesom. Poprosil sem
Judito za ples in zelo rada je zaplesala z menoj. Bil sem
toliko predrzen, da sem jo vprašal, če jo po plesu smem
spremiti domov. Ljubko je prikimala. Prelep poletni večer
je bil, ko sva molče stopala po polju in gozdu proti domači vasi. Oba sva trepetala od sreče, ne da bi vedela zakaj.
Bil je to presrečen večer za naju. Brez besed sva prišla do
vasi. Predlagal sem ji, da še malo posediva na klopci pod
starim drevesom. Sedela sva tam, gledala zvezde in bila
srečna. Doživela sva srečo, ki je nisva poznala. Iz vsake
najine besede je zvenelo nekaj veličastnega, nekaj prelepega in presrečnega, nekaj, česar pero ne more opisati.
104
Judita
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Zvezdnato nebo nad nama je bilo kot v bajki. Srce nama
je utripalo tako glasno, da nisva slišala udarcev ure v avberskem zvoniku. Vaški psi so utihnili in prelepa tišina
je zavladala nad vasjo. Ta večer je bil najlepši v mojem
življenju. Tudi Judita je izrekla te besede.
Tiho sva sedela na klopci. Hladno je postajalo in stisnila
sva se drug k drugemu, ne da bi vedela, kaj hočeva. Postalo je še bolj hladno. Zdramila sva se iz opojnosti. Nisva
mogla verjeti koliko je ura, a delal se je že dan.
Šla sva srečna proti njeni hiši sredi vasi. Nič nisva govorila, srečo in ljubezen sva razumela. Ko sva stopila pred
vrata, ki vodijo na dvorišče, so se vrata odprla in njena
mati je brez besed začela pretepati ubogo deklico. Jaz pa,
nevešč mladenič, namesto, da bi se opravičil, sem stekel
proti svojemu domu. Zlezel sem na seno in tam ostal cel
ponedeljek. Nihče me ni klical ne h kosilu ne k večerji,
sam pa se nisem upal v hišo. Bal sem se staršev.
Na zvoniku je bila ura deset zvečer. Rahel šepet dveh
zaskrbljenih mater sem slišal pod seboj. Cvrčki so motili
glasove, da nisem razumel, kaj se pogovarjata. Ugotovil
sem, da sta spodaj Juditina in moja mati. Hvalil sem Boga,
da ni bilo tam očeta. Vedel sem, da mi mati hoče pomagati, vendar kaj pomeni prisotnost Juditine matere?
Nastala je tišina. Samo cvrčki (črički) so še naprej prepevali. Zaslišal sem mater, ki me je polglasno klicala:
»Pridi doli!«
Ko me je zaskrbljeno poklicala tudi Juditina mati, sem se
opogumil in zlezel na plan. Obe materi sta mi razložili,
da je Judita hudo bolna in da me neprestano kliče.
»Pojdi k njej!« sta mi rekli obe materi, »pomirila se bo.«
Judita
105
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Počasi in tiho sem stopil v Juditino sobico. Pri oknu, v
katerega sem tolikokrat strmel, je ležala lepa Judita, z rjuhami privezana k postelji. Njene lepe črne oči so se upirale vame, razkuštrani lasje so ležali na beli blazini. Pristopil sem k njej ter jo nežno pobožal po licih. Brezčutno je
buljila vame ne da bi trenila z očmi. Prosil sem jo, naj bo
mirna, toda na nobeno besedo ni dala odgovora. Odhajal
sem iz sobe. Prestrašeno je gledala za menoj, toda niti besedice ni spregovorila. Zapustil sem Juditino sobo, z žalostjo, ki je ne morem opisati. Nisem vedel, kaj se dogaja.
Ko sem stopal po stopnicah navzdol, se mi je zdelo, da se
pogrezam v globino. Ko sta obe materi videli, da se Judita
ni pomirila, sta glasno zajokali. Naslednji dan so deklico
odpeljali v bolnico.
Dnevi so minevali. Zdelo se mi je, da živim v nekem
breznu, kjer vladata praznina in mraz. Nisem se mogel
premagati. Naslednjo nedeljo sem se odpravil v bolnico,
da Judito obiščem. Bal sem se. Koga in kaj naj vprašam?
Vendar hrepenenje po Juditi je bilo močnejše kot strah.
Na hodniku bolnice sem srečal človeka v beli halji, ter ga
vprašal, če pozna Judito. Pritrdil je. Na vprašanje - ali bo
kmalu zdrava - mi je odgovoril, da bo, vendar da ne sme
biti nikdar sama, ne podnevi ne ponoči.
Tema se mi je delala pred očmi. Nisem vedel, kje sem.
Kakor ranjena zver sem planil na cesto in taval naokoli,
ne da bi vedel kje. Šel sem domov in bil tako zmeden, da
nisem vedel, kaj delam. Nisem prenesel, da se nekdo približa bitju, ki mi je bilo najljubše.
Kmalu zatem me je usoda vrgla v vojni vrtinec. Konec
je bilo mojega dela v zaledju fronte, v štanjelski vojaški
bolnici. Dozorel sem za fronto. Poskusil sem pozabiti ljubljeno bitje, a nisem in nisem mogel. Tudi sredi bojev sem
106
Judita
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
mislil nanjo. Nisem se bal krogel, ki so mi frčale okrog
ušes, ne granat ne šrapnelov. Moje misli so blodile tam
daleč, daleč, pri moji ljubljeni deklici.
Čas je mineval. Končal se je bojni vrtinec, vračalo se je
mirno življenje. Na Judito sem poskušal pozabiti povsod.
Tudi v Beogradu, na akademiji, sem se trudil, da bi pozabil na svojo prvo ljubezen, ko me je nekega dne presenetilo pisno od Judite. Dolgo pismo mi je pisala, osem
strani dolgo je bilo njeno poslovilno pismo. Ob koncu je
napisala: »V trenutku, ko pod menoj plešejo svatje, vriskajo, pijejo in se zabavajo, zalivam jaz to pismo s solzami
prav v tisti sobici, v kateri si me zadnjič videl. Veliko sem
pretrpela zaradi najine ljubezni, a ostal mi je drag spomin
na oni prelepi najin večer, ki je bil prvi in zadnji. Danes
sem se omožila.«
Pozneje sem zvedel, da je poročena z nekim lesnim trgovcem v Benetkah in da večkrat pride v Trst. Skrbno
sem hranil oba naslova.
Benetke
Čez burgundsko deželo se je brzec pomikal proti Italiji.
Blizu Dijona je zapeljal v dolino reke Rhone. Prelepa je ta
dolina. Po reki plavajo bele ladjice, mirno, kot v sanjah. V
daljavi vidiš Visoke Jure, medtem, ko vlak drvi mimo vasi
in mest. Kakor golobi čepijo tu in tam belo popleskane
tovarne. Ceste se vijejo od hriba do hriba, vse je usklajeno.
Morda je ta dežela na mene naredila lepši vtis tudi zato,
ker sem jo videl v soncu.
Benetke
107
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Vlak je hitel proti vzhodu. V daljavi se je prikazal bleščeči vrh Mont Blanca.
Stemnilo se je. Vlak je zavozil med planine. Ponoči naju
je z Rudijem prebudil obmejni komisar, zaradi obmejnih
formalnosti. V potni list nama je prilepil znamkico »Entre« ter čez znamko pritisnil žig obmejnega komisariata.
Ropotanje koles čez nešteto tračnic na železniški postaji
v Torinu naju je prebudilo. Nisva imela namena, da bi se
ustavila v Torinu, ker sva želela imeti več časa za Benetke, vendar sva svoj načrt spremenila, ko sva videla velike
stavbe tovarne Fiat, ki so delno prav ob železnici. Sanjala
sva o tem, da bi si kupila topolinčka ter z njim naslednje
leto vandrala kamor bi želela.
Izstopila sva v Torinu. Mesto samo ne vzbuja posebnosti, vendar imajo na ulicah nekatere navade, ki so tujcu
zanimive. Na primer, ugibala sva, kje bi poceni zajtrkovala. Sama kava je bilo le malo premalo, zato sva stopila
h kuharju pod nekim platnom. Ta je imel pred seboj kotel
in v njem kuhane dolge »bigulje« - makarone ali špagete. Zaprosila sva za »marendo«. Prodajalec je vzel košček
lesa, »špiljo« ter začel navijati makarone kar iz kotla na
to paličico. Zvitek se je večal in večal. Od časa do časa je
vprašal: »Quando?« - to je pomenilo - za koliko denarja
makaronov naj navija. Bala sva se računa, zato sva pohitela z: »Basta! Basta! – Dovolj! Dovolj! Prodajalec je »marendo« še dobro obložil s parmezanom ter nama ponudil
paličico z marendo. Glej čudo! Samo »venti centessimi« je
bila cena, to je sano dvajset centezimov! Nisva pa vedela,
kako naj jeva to navito kačo. Mar kar ugrizneš? Padlo bi
vse na tla! Hitro nama je stari Italijan pokazal. Z usti moraš poiskati konec špageta, nato grizeš in sproti odvijaš.
108
Benetke
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Bila sva navdušena nad tako dobroto za tako malo denarja. Vrnila sva se po »repete«.
Mesto Torino stoji na ravnem! Sredi mesta je visoka kupola. Pravijo, da je visoka skoraj kakor Eifflov stolp v Parizu. V Torinu je ulica podobna ulici in neposloven človek,
kot sva bila midva, bi rekel, da je to dolgočasno mesto. Od
zunaj sva si ogledala kompleks tovarne Fiat in se z naslednjim vlakom odpeljala naprej proti Benetkam.
Vožnja po Padski nižini in Lombardiji ni prijetna. Sama
ravnina - riževa polja, vasice – polja …Vlak je hitel dalje preko neskončnih ravnin. Nekje se je ustavil kar sredi
proge, pred velikanskim starim spomenikom. Povedali
so nam, da se vlaki tukaj ustavljajo, da bi potniki lahko
videli ta spomenik, ki je bil postavljen v spomin na bitko
pri Solferinu leta 1859. Po tej bitki so ustanovili Rdeči križ.
Neki švicarski zdravnik je videl hudo trpljenje ranjencev,
ki so po končani bitki umirali na bojišču brez vsake pomoči. Ta mož je izposloval, da so ustanovili Rdeči križ,
ki še danes skrbi za ranjence, ujetnike in za vse pomoči
potrebne.
Tudi v Milanu nisva izstopila iz vlaka, občudovala sva
le velikost kolodvora, ki mu ni videti kraja. Žice in tiri se
izgubijo šele na horizontu. Vsa železnica je tam elektrificirana. V morju luči smo zapuščali to velikansko mesto.
Premišljel sem o svoji usodi. Spet so mi misli hitele nazaj,
ko sva z Judito preživela presrečen večer.
Zaspati nisem mogel. Sredi noči so naju sopotniki opozorili, da se peljemo mimo jezera Lago di Garda. Stopil
sem k oknu. V mirnem jezeru so odsevale luči, jaz pa
sem v luninem siju strmel proti severu, proti vrhovom
Dolomitov.
Benetke
109
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Tam so kraji - Trento, Bolzano, Merano. Iz teh krajev sem
hranil bridke spomine. Od tam priteka Adiža. Koliko
krvi je v prvi svetovni vojni preteklo po tej reki! Danilo
se je, ko smo pri starem mestu – Veroni - prekoračili Adižo. S temnimi spomini sem gledal temno vodo, ko je vlak
dirjal preko mostu. Zadnjič sem videl to reko pri Meranu,
ko sem kot ranjenec šepal ob njenem bregu.
Pred poldnevom smo prišli v Padovo, a je zaradi razburjenja skoraj nisem opazil. Komaj sem čakal, da vidim
Judito.
Opoldne je naš vlak zavozil v Mestre. S prvim vlakom
sva z Rudijem odšla v Benetke. Človek bi mislil, da so Mestre predmestje Benetk, a ni tako. Precej časa vozi vlak
po nasipu do Benetk, ki so z vodo ločene od Mester. Vlak
je hitro vozil proti Benetkam. Srce mi je močno utripalo.
Srečal bom bitje, o katerem sem sanjal toliko let, kateremu
sem poklonil prvo ljubezen in nešteto misli.
Pri izhodu iz kolodvora se je usula na potnike gruča
ljudi, ki so ponujali svoje usluge: gondoljeri, »facini« (nosači), vodiči, ponudniki sob itd. V vseh mogočih jezikih
so hvalili sebe, svoje gondole, svoje znanje o Benetkah,
udobne sobe, dobre jedi in še marsikaj.
Z Rudijem sva se dogovorila, kje se zvečer dobiva, nato
pa sem nekemu staremu gondeljeru povedal ulico, kam
naj me pelje. Po vodnih ulicah je gondoljer vodil svojo staro gondolo. Voda je pljuskala pod »pločniki« starih hiš.
Pogledal sem od spodaj in videl to, kar sem, že zdavnaj
slišal od svoje stare mame: »Benetke stojijo na kraških
hrastih!« Res, mnogo hiš v Benetkah stoji na »pilotih«, ki
so zrasli na kamnitem Krasu. V vodi so okamneli.
110
Benetke
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
»Ecco!«, je rekel gondoljer ter s prstom pokazal na vhodna vrata neke hiše. Z veslom je udaril ob lesen drog, ki
ga imajo v Benetkah namesto hišnega zvonca.
Judita – dekle mojih sanj
V temnem hodniku, v katerem je bilo slišati le pljuskanje
vode, sva se po petnajstih letih srečala s sosedovo Judito.
Brez besed sva bila. Oba sva mislila na usodo, ki je določila drugače, kot najino srce. Iz sobe je pritekel mali deček
in zaklical: »Mami, mami!« - Juditin sinček. Ponudil sem
mu bonbonček in banano. Takoj sva bila prijatelja.
Stari gondoljer je ropotal z vesli, kar je pomenilo, da morava pohiteti.
»Sinčka pustim pri noni,« je rekla Judita, »midva pa se
popeljeva malo na morje. Mož je šel po trgovskih poteh,«
je še dodala.
Morje je bilo mirno, najine misli pa so hitele daleč nazaj.
Gondoljer je pograbil vesla in odpeljal na odprto morje.
Stal je kot kip pred kljunom gondole in mehanično veslal.
Stotine takih gondoljerov je vozilo vesele in zaljubljene
pare v okolico mesta. Vsak gondoljer poje pesem, ki se
mu zdi primerna za potnike, ki jih vozi. Najin gondoljer
je tiho prepeval:
Morje, morje, tiho morje,
kakor grob molčiva ti in jaz.
Ne pogledam levo, desno,
tudi vaju zadaj ne.
Privoščita si srečo v beneški vodi,
gondola vaju izdala ne bo ….
Judita – dekle mojih sanj
111
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Judita mi je prevajala pesem gondoljera. Poskušala me je
razvedriti. Čeprav sem toliko let hrepenel, da bi videl deklico, ki sem jo toliko let nosil v srcu, da bi videl to bitje, ki
mi je toliko pomenilo, a sedaj sem občutil neko tesnobo.
Bili smo že precej daleč iz mesta, ko je morje začelo trepetati, kakor bi kipelo. Gondoljerev obraz je postal zaskrbljen. Skoraj vse gondole so se že vrnile v mesto, le naša je
še osamljena plula po morju. Gondoljer je spet začel peti.
V pesmi je mož napovedal nevihto:
Ne pojdi dalje, ne pojdi dalje,
vrni se, ljubi moj…
Gondoljer je začel hitro veslati in obraz je imel vse bolj
resen. Morje je bilo vse bolj vznemirjeno. Privalili so se
temni oblaki, nebo je potemnelo, nastala je nevihta. Najin
gondoljer je spet prepeval:
Primi, mladec, primi, mladec, zajemalko to,
a mladenka v pomoč ti bo.
Judita je prijela leseno zajemalko, ki je bila na dnu gondole, in mi jo podala. Zaskrbljeni gondoljer je veslal in pel
naslednjo kitico iste pesmi:
Ko hud vihar bo vodo v čoln zlil,
ti hitro mu v obraz jo vrzi!
Pogumen bodi, tujec, in zaupaj vame!
Ni mi bilo lahko pri srcu, ko mi je Judita prevajala besedilo pesmi. Spoznal sem, da je stvar resna. Gondola se je
dvigala in spet padala v globino. Vsakokrat je zajela vodo
in vsakokrat sem jo hitro metal ven z leseno zajemalko.
112
Judita – dekle mojih sanj
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Z Judito sva ugotovila, da naš čoln veter žene proč od
Benetk, proti Mestram. Najin gondoljer je spustil vesla in
pograbil krmilo, ki ga dotlej ni rabil. Uravnal je gondolo
tako, da je rezala valove in jo nato prepustil razburkanemu morju, ki jo je premetavalo kot orehovo lupino.
Šele proti večeru se je morje umirilo. Hud strah sva preživela z Judito, namesto lepega izleta. Okoli devete ure
zvečer smo bili nazaj v Benetkah. Po lesenem hodniku je
Judita odšla domov. Moj pogled je šel za njo. Zadnjič!
Benetke – Maribor
Z Rudijem sva se odpeljala iz Benetk v Gorico in se zjutraj znašla na obmejni postaji Podbrdo (Piediccolo). Edina potnika sva bila, ki bi naju vlak moral odpeljati skozi predor v Jugoslavijo a fašisti na meji, naju niso upali
spustiti nazaj v Jugoslavijo, dokler se niso prepričali, da
sva »innocenta« - nedolžna, da nisva vohuna, da nisva kaj
zagrešila v njihovi domovini itd. Pregledali so sezname
osumljenih oseb, njihove slike, prstne odtise … Meni se
je srce stiskalo ob misli na moj »greh« iz leta 1919, ko sem
skupaj z vaškimi fanti razvil slovensko zastavo ob domači
šoli v Avberu.
Benetke – Maribor
113
POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931
Srečno sva z Rudijem prišla nazaj v Maribor po osemindvajsetih dneh potovanja po Evropi.
114
Benetke – Maribor
V 45. MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929 do novembra 1932
V 45. MARIBORSKEM
PEŠPOLKU
- od julija 1929 do novembra 1932
115
V 45. MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929 do novembra 1932
Maribor – ljubko mesto, najlepši garnizon
Maribor, ljubko mesto z milim podnebjem in dobro
vodo, smo včasih imeli za najlepši garnizon v Jugoslaviji. Mesto je bilo polno veselja in zabave, dobre družbe in
dobrega vina, športa in lepih deklet. Vsi pogoji za lepo in
prijetno življenje. Z malo denarja se je dalo lepo živeti.
Osebno sem si uredil življenje po svoje. Zjutraj sem hodil
na tenis, na lepa igrišča blizu Kamnice. Imel sem lepega
konja, ki so ga vsi občudovali.
Na manevru 1930
116
Maribor – ljubko mesto, najlepši garnizon
V 45. MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929 do novembra 1932
Maribor 1930
V tem lepem štajerskem mestu so v času mojega službovanja živeli ljudje raznih narodnosti – Slovenci, Srbi,
Hrvati, Nemci, Judje, Madžari in drugi, ljudje raznih političnih prepričan, raznih veroizpovedi, raznih poklicev,
bogati in revni, a živeli so v lepem sožitju in dobri volji.
Vsak Mariborčan je želel biti »pobič z zelenega Štajerja…«.
Tudi člani posadke naše garnizije smo se radi družili z
domačini. Življenje v Mariboru je bilo zelo prijetno.
Trg svobode
Tržnica na Glavnem trgu
Rotovški trg Koroška cesta
Maribor so vojaške oblasti imele v tistih časih tudi za
okrevanje oficirjev, ki so bili slabšega zdravja. Tako je
Pera Živković, ki je tedaj vedril in oblačil v celi Jugoslaviji,
poslal za komandanta Maribora nekega starega generala
– svojega prijatelja. Ta bolehni dobričina je prišel nekje iz
Maribor 1930
117
V 45. MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929 do novembra 1932
skrajnega juga naše države. Nastanil se je v parku nasproti lepega jezerca, v katerem sta se ljubkovala dva labodka.
Mariborski Mestni park
Komandantovo komandiranje se je približno zaključilo s
tem, da mu je vsako dopoldne njegov adjutant, poročnik
Rudi, prinesel pošto na podpis in mu poročal o novicah.
V štab komande mesta, ki je bil v Meljski vojašnici, je general le redko zahajal. Rudiju je govoril, da nerad pride
tja, ker težko pride v drugo nadstropje, v katerem je bil
štab. Dejal je tudi, da mu je nerodno, ko straža pred vrati, čim zagleda njegov koleselj, zakliče –»K orožju!« Trobentač tedaj zatrobi »Mirno!« in vse živo v vojašnici zve,
da je prišel general in vse se vznemiri. Tega on ne mara!
Tako sta general in njegov adjutant raje sedela za mizico
ob oknu pred jezercem. Generalica jima je stregla s pikantnim »meze«. General je vedno pohvalil predsednika
vlade in ministra vojske in mornarice, svojega prijatelja
Pera. Pripovedoval je Rudiju, kako sta s Perom, kot mlada
oficirja v Beogradu sodelovala, ko so leta 1903 zadnjega
Obrenovića »izbacili kroz prozor«.
Ko sta se general in Rudi podkrepila z »meze«, je general
rekel: «Idemo malo kod Brkonje!« -pri tem je mislil na generala Maistra, ki je nosil velike brke. Ukazal je »posilne118
Maribor 1930
V 45. MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929 do novembra 1932
mu« naj prinese sabljo in pištolo – brez teh rekvizitov se
general nikdar ni podal iz hiše. Tako sta z Rudijem zavila
v ulico, kjer je stanoval Maister. Na številki 15 v tej ulici se
je general z lahkoto povzpel v drugo nadstropje na kramljanje z generalom Maistrom.
Maistrova ulica v Mariboru
Maistrova 17 –
Tu je od leta 1922 do 1934
stanoval general Maister.
Drugi važni komandant v Mariboru je bil takrat polkovnik Dolenc, ki je kraljeval nad 45. pešpolkom. Bil je oficir
stare Avstrije, postaven mož, zaveden Slovenec in mariborsko navdahnjen. Želel je, da je šlo vse v redu in brez
težav. Imel pa je hude težave s prijateljem mariborskega
komandanta, s Petrom Živkovićem, ki so mu rekli »kaplar«. Ta vzdevek je Živković dobil, ker se je rad vtikal v
kaplarske pristojnosti.
Zgodilo se je kmalu potem, ko je Petar Živković prevzel
celotno vojaško in politično vodstvo Jugoslavije. S prvim
brzim vlakom iz Beograda se je pripeljal v Maribor, na
obisk k svojemu prijatelju ob jezercu, pa seveda tudi, da
bi malce »potipal« stanje v tej veseli garniziji. S kolodvora je zavil naravnost v Meljsko vojašnico. Danilo se je, ko
je trideset mož stopilo pod orožje, trobentač je zatrobil
Maribor 1930
119
V 45. MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929 do novembra 1932
»Mirno!« ter naznanil prihod najvišje vojaške osebnosti v
državi. Pera pa je ukazal: »Uzbunu zatrobi!« Alarm!
Z razburljivim regljanjem trobente je bil alarm sprožen.
Vse je pridrvelo na dvorišče. V nekaj minutah je bil polk
zbran, vendar brez častnikov! »Ordonanci«, »sejzi« (kurirji) in »posilni« so se razbežali po mestu po svoje gospode. Predsednika Pera Živkovića in njegovo spremstvo
so odvedli v menzo podčastnikov, ki je bila na koncu vojašnice. Postregli so mu z »ljuto« in z dobro turško kavo.
Medtem so se zbrali častniki in polk je bil pripravljen
na odhod. Komandant polka Dolenc je na svojem belem
konju skrbno mrmral besede raporta, katerega je moral
podati predsedniku. Vedno znova je ponavljal, da mu ja
ne bi ušla kaka beseda, tako je bil navajen iz časov stare
Avstrije. Večkrat je pri sebi ponovil: »Gospodine generale,
puk je spreman za pokret!«
Zdanilo se je. Polk je dejansko bil v popolni bojni opremi, pripravljen na odhod. Pero je prišel iz menze precej
dobre volje. Čakalo ga je spremstvo na konjih. Za njega
osebno so privedli izredno močnega konja, ker je bil mož
zajetne postave. Cela skupina s Pero Živkovićem na čelu
je zajahala proti komandantu polka.
Dolenc vzpodbode svojega belca, zdrvi proti predsedniku, da raportira, seveda z golo sabljo v roki. Ko je prijahal pred predsednika, je izvršil predpisani pozdrav z
zamahom sablje in rekel: »Herr General, ich melde, dass
Regiment marschbereit ist!« Pero Živković ga je premeril
s pogledom od vrha do tal. Pobledel je in pordečel. Čakali
smo na izbruh Živkovićeve jeze. Ko je videl tako zelo mučen položaj, je pomočnik komandanta stopil pred predsednika in pravilno raportiral: »Gospod general, javljam, da
120
Maribor 1930
V 45. MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929 do novembra 1932
je regiment pripravljen na marš.« S tem se je vse nekoliko
pomirilo.
Odkorakali smo na Tezno. Tam je bilo zbrano vse vojaštvo naše garnizije. Živković se je postavil s svojim
spremstvom poleg spomenika padlemu študentu. Od
tam je ukazoval »pokrete«. Tega dne je bilo »svega i svašta«! Vem le to, da smo se okoli 11. ure vračali vsi blatni,
lačni in do kraja izčrpani. Polkovnik Dolenc se je že čez
teden dni znašel v Kolašinu v Hercegovini, kamor so ga
poslali »radi izučavanja srpskog jezika«.
Komandant enega od dveh bataljonov v Meljski vojašnici je bil podpolkovnik Lujo Mičić, sin bogatega dubrovniškega patricija. Lep, visok, eleganten človek, prava aristokratska pojava. Njegova »uradna» žena je bila neka poljska plemkinja, katero je spoznal, ko je bil kadet in je bil na
ruski fronti v prvi svetovni vojni. Neuradnih žena pa je
imel toliko, da sam ni vedel koliko. Skratka, v tistem času
so mariborske dame iz višjih krogov dobro poznale Lujo.
Posebno pa je postal »slaven«, ko ga je nekega večera rešilni avto prepeljal od Treh ribnikov v bolnišnico, skupaj
z neko zelo lepo mlado gospodično. Po nekaj dneh sta se
vrnila iz bolnice. Ona je odvihrala v Ljubljano in naprej v
Italijo, Lujo pa je postal pri ženskah še bolj priljubljen. Denarja ni nikdar imel. Zato je iskal vire dohodkov kjerkoli
je mogel, samo ne pri ženskah. Bil je torej velik kavalir.
Njegova komanda nad bataljonom je bila vsak dan dokaj
enaka. Zjutraj okoli 8. ure mu je »sejz« pripeljal k stanovanju osedlanega konja. Skupaj sta nato odjahala v Meljsko
vojašnico, kjer je bil v visokem pritličju štab njegovega bataljona. Lujo je prijahal pod okno, potegnil sabljo in udaril z njo na šipo. Adjutant je odprl okno in Lujo je zakričal:
»Čiro, ima li što novo?«
Maribor 1930
121
V 45. MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929 do novembra 1932
»Ništa, gospodine potpukovniće! Bataljon je na Teznu.
Poštu ću vam doneti opodne k Zamorcu!«
»U redu, Čiro!« je odgovoril Lujo.
Odjahala sta s »sejzom« na Tezno. Komandirji so kar od
daleč raportirali Luju, da je »stanje u četi redovno« on pa
je jahal naprej proti Pohorju. Tam je Lujo skoraj vedno pričakala kakšna damica. Dobro sta se okrepčala v gostilni »Pod Pohorjem«. Lujo je s sposojenim denarjem plačal
tudi za »sejza« pol litra in se zmenil z njim, da ga počaka,
z damico pa sta nadaljevala pot proti Pohorju.
Bataljonski poveljnik v vojašnici na Tržaški cesti je bil
major Stokić. Bister, izobražen, energičen in pošten človek, vendar do skrajnosti zagrenjen.
Vsako povelje mu je bilo odveč. Navadno je rekel: »U Rusiji se nešto tako ne može desiti.«
122
Maribor 1930
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
PONESREČENI
VOJAŠKI PUČ -
MARIBOR 1932
123
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
Priprave na puč
Glavna oseba v garniziji, ki je organizirala in pripravljala puč, je bil poročnik Mihajlo Milojković. Imenovali smo
ga Mirko. Bil je čudežen človek. Njegova moč vplivanja na
druge, je bila neverjetna. Njegova preteklost je bila trda.
Kot 15-letnega mladeniča ga je oče, ki je bil srbski oficir
že v balkanski in potem v svetovni vojni, povedel s seboj v boje. Skupaj z očetom sta prehodila Albanijo. Oče je
padel, neznani ljudje pa so Mirka spravili v Pariz, kjer je
dokončal gimnazijo. Francozi so med vojno ustanovili gimnazije in tudi univerze »pour colonie et pour etranger«
(za kolonije in za tujce). Kot izredno bister, talentiran in
odporen proti vsemu, se je Mirko v tej šoli poleg obveznega znanja naučil še marsičesa. Predvsem pa je študiral
francosko revolucijo, ki jo je poznal kot himno. Napoleona je oboževal. Po končani šoli se je prostovoljno javil k
armadi. Poslali so ga na solunsko fronto. Po končani vojni
se je vrnil domov in našel mater še živo. Takoj potem je
stopil v vojno akademijo v Beogradu. V tej visoki vojaški
šoli je Mirko zaslovel kot izreden talent. Kot tak je z lahkoto obvladoval šolsko snov in se je še naprej ukvarjal z
branjem ilegalne literature, ki je takrat prihajala iz Rusije.
Dejal je, da ni nobene prepovedane knjige, ki je on ne bi
dobil in prebral v francoščini ali ruščini.
Še ko je bil v akademiji, so uradno prepovedali poučevanje ruskega jezika. Namesto ruščine so uvedli nemški
jezik, poleg francoščine. Mirko je takrat pred celim razredom in pred razrednikom zavpil: »Zapamtite, kada ste
ukinuli ruski jezik!« Od tistega dne je bil Mirko v nemilosti. Med gojenci in poznejšimi oficirji pa je nastal razkol,
ki je trajal do razpada jugoslovanske vojske leta 1941. Pov124
Priprave na puč
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
sod in vedno sta bili dve skupini: frankofili ali zahodnjaki in rusofili ali rdeči.
Po končani vojni akademiji so Mirka poslali na skrajni
jug, kjer so še vedno bili nemiri. Na bolgarski meji so bile
bitke med komiti (uporniki proti oblasti), v Albaniji pa so
bile borbe med pristaši Ahmed Beg Zogua (pozneje je postal kralj Albanije), katerega so podpirale jugoslovanske
čete, na drugi strani pa se je boril za svoje pravice avstrijski princ Vid, katerega so podpirale razne sile po razpadu
Avstro-Ogrske. V tej čudni mešanici je padlo mnogo borcev na obeh straneh. Mirkovo skupino šestdesetih mož
so nekega dne popolnoma razkropili in pobili, njega pa
so tako pretepli, da je obležal kot mrtev. Pozneje so ga
našli in ga spravili v bolnico, kjer je okreval in postal spet
sposoben za vojaško službo. Premestili so ga v Maribor.
Njegove umske sposobnosti in moč osvajanja ljudi se je še
povečala.
Ne glede na to, da je v Mariboru prepričal za puč skoraj vse oficirje in veliko podoficirjev, je osvojil tudi ženo,
za katero se je potegovalo mnogo mladih in lepih fantov,
predvsem oficirjev. Takrat je namreč živela v Mariboru
žena bogatega bankirja in tovarnarja, Šarlota. Njen mož je
imel banko v Zagrebu, podjetja in tovarne pa v Mariboru
in okolici. Na željo žene Šarlote so živeli v Mariboru. Šari,
kakor so ji rekli, je bila izredno lepa in temperamentna
Madžarka. V njej se je pretakala madžarsko-ciganska kri,
združena z vsemi lepotami in čari, ki jih narava lahko podari nežnemu spolu. Dobivala je vsa mogoča darila. Vse
je drlo za njo in jo skušalo osvojiti, a štiriindvajsetletna
Šari je ostala vedno ista Šari, ki je bila z vsemi prijazna
in vsakemu dostopna, a se ni vezala z nikomur, dokler
je ni popolnoma osvojil Mirko. Ko so njenega moža poslali v zapor zaradi bankrota, se je Mirko preselil k njej.
Priprave na puč
125
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
Stanovala je na vogalu Prešernove in Aleksandrove ulice
(danes je to Partizanska ulica). Mirko je v Šari dobil tudi
sodelavko pri organizaciji puča. Cela zadeva je tako hitreje napredovala.
V takih razmerah je bilo nujno združiti oficirje cele garnizije v enem prostoru, da bi bilo delo olajšano. Ob poznavanju slabosti generala ob jezercu, je Mirko s pomočjo
podpolkovnika Luje in majorja Štokića, komandanta vojašnice ob Tržaški cesti, izposloval, da je general dovolil
ustanovitev skupne oficirke menze pri »Zamorcu« v Gosposki ulici.
Ta centralna oficirska menza je postala zbirališče vseh
članov organizacije. Le kadeti so ostali ob strani. Mama
»Zamorčeva« je dobro skrbela za prehrano, saj je tudi njej
dobro neslo. Na koncu dvorišča je bila takrat mala soba
za osem do deset gostov – tri mize. V tej sobi so kraljevali
organizatorji. Tu so sedeli Lujo, Stokić, Milojković, Atanačković, Džin in drugi. Mirko je bil pooblaščen, da vsak
dan povabi po enega oficirja iz drugih »Zamorčevih« sob.
Po večerji se je »slučajno« razvil pogovor, ki še zdaleč ni
bil v skladu s tedanjim stanjem in ureditvijo.
Mirko je na široko in globoko pojasnjeval teror, ki ga izvaja Pero Živković in kako je treba nekaj proti temu ukreniti. Nad vse je hvalil Rusijo in njeno ureditev. Ob koncu
je še novemu gostu zabičal, da nihče ne sme ničesar izvedeti. Pozno ponoči, ko je novi gost zapustil »Zamorca«,
se je na ulici potipal po glavi, ter se spraševal ali je še vedno isti človek, kot pred usodno večerjo. Mirko in ta mala
družba sta ga spravili v organizacijo, iz katere bi ga tudi
sam hudir več ne mogel potegniti.
Skozi to kamrico pri »Pri zamorcu« se je zvrstil skoraj
celotni oficirski zbor tedanje garnizije v Mariboru. Šari
126
Priprave na puč
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
pa je po svoji liniji prirejala večerje v nekem stanovanju
na Koroški ulici. Seveda vse po navodilih Mirka in Luje.
Glavni most v Mariboru leta 1933
Trg kralja Petra
Priprave na puč
127
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
Poleg organiziranja v samem Mariboru, se je Mirko povezal tudi s svojimi sošolci in prijatelji po raznih drugih
garnizijah. Ko pa je organizacija dobila iz Dunaja precej
denarja, se je podpolkovnik Lujo napotil v razne kraje, da
obišče prijatelje, s katerimi se je Mirko dopisoval, v zvezi
z razširitvijo organizacije. Nikdar nismo izvedeli, koliko
je imel uspeha drugod. Ker pa je bil Lujo nenasiten na
denar, je stopil v Dubrovniku v zvezo z vohunsko službo sosednje države, kjer so se mu kazali veliki zaslužki.
Za vohunstvo je, kakor je kazalo, delal veliko več, kot za
lastno organizacijo in tudi lažje je zbiral podatke, saj je
bil ugleden podpolkovnik. Lujota so nekega dne zgrabili,
ga zaprli v beograjsko trdnjavo in ga tam pomladi 1932
usmrtili. Tako je končal nemirni duh dalmatinskega patricija, ki je hotel v isti mah služiti kot oficir jugoslovanskemu kralju Aleksandru I in kot vohun italijanskemu
kralju Emanuelu III in še idealistično - Sovjetski zvezi.
Strah je zavladal v Mariboru. Začasno je vse utihnilo, le
mlade dame so objokovale lepega Lujo. Kljub vsemu je
organizacija delovala naprej.
Denar je prihajal vse bolj redno in v vse večjih zneskih.
V začetku aprila so nam povedali, da bo v kavarni »Jadran« sestanek večjega števila oficirjev. Začetek sestanka
bo šele potem, ko bo godba odigrala. Zbralo se nas je res
precejšnje število oficirjev v zadnjem delu kavarne, kjer je
vedno bila rezervirana loža za oficirje. Poleg oficirjev iz
mariborske garnizije, jih je bilo precej tudi iz drugih garnizij. Med nami pa je bil en sam človek v civilni obleki. Bil
je brezhibno oblečen v smoking, kar naj bi bil poudarek
njegovi imenitnosti. Bil je čokat, črn mož, s črnimi brki,
zelo energičen, samozavesten, brez nasmeha, skrajno resen, spregovoril pa ni celo noč niti besedice. Naslednji
dan smo izvedeli, da je bil to Georgij Dimitrov (1882 –
128
Priprave na puč
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
1949), ki je bil takrat na Dunaju pri Kominterni (po drugi
svetovni vojni je bil predsednik republike Bolgarije). Tisto
noč smo spoznali, da je zadeva resna.
Kmalu po tem sestanku so razdelili članom organizacije tiskane načrte puča. Na tem letaku so bile določene
dolžnosti posameznikov in organizacija oblasti v Mariboru po puču. Ničesar pa ni bilo predvidenega, kaj se bo
zgodilo s puntarji, če puč ne uspe. Povezava z Dunajem
se je občutila vse bolj. Denarja je bilo dovolj. Organizirani
oficirji in podoficirji so vse več mislili na puč, kakor na
redno službo. Čeprav so bile vojašnice polne rekrutov, je
bila skrb zanje bolj slaba. Podoficirji so delali dela, ki bi
jih morali oficirji. Vsak je imel program kar v žepu. Pričakovala se je samo noč, v kateri naj se odigra puč. To naj bi
bila neka noč v maju mesecu.
Mirko in lepa Šari sta se dogovorila, da se poročita takoj, ko se puč konča in Mirko postane »velikan«. Da pa se
Šari, ki je bila krepko povezana z organizacijo, ne bi kaj
zgodilo, ji je Mirko svetoval, naj odpotuje za ta čas domov
v Debrecen. Čim pa ji bo Mirko poslal telegram, naj se takoj vrne v Maribor in poročila se bosta. Pred odhodom je
še povedala, kateri trgovci bodo dali na razpolago pisalne
stroje, reprodukcijske stroje in papir. Tudi tiskarna je bila
določena, ki bo tiskala plakate. S tem je Šari dejansko pokopala precej civilnih oseb, ki so jih pozneje v Beogradu
obsodili.
Nastopil je prelepi maj 1932. General ob jezercu je še vedno opazoval labode in zaljubljene parčke ter kramljal
z Rudijem. Cela reč mu je sicer prišla na uho, vendar je
vse to smatral za neresno. Čudno pa se mu je zdelo, ko je
zvedel, da čete vodijo na vežbališče podoficirji in ne komandirji. Naj je bilo tako ali tako, njegovo zdravje se je
Priprave na puč
129
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
vračalo, kar je bilo zanj najbolj važno, vse ostalo pa bo že
Pero pometel.
Dokončni načrt puča
Z Dunaja je prišlo sporočilo, da naj bi se puč izvršil v
noči med 16. in 17. majem 1932. Po vseh vojašnicah naj bi
bili dežurni oficirji, člani organizacije. V bolnico, kjer ni
bilo nobenega, pa naj se pošlje dva namišljena bolnika –
oficirja, enega od topničarjev in enega iz pehote. Tako so
poslali namišljena bolnika poročnika Milanovića in enega kapetana iz 45. peš polka.
Vojaška bolnišnica v Mariboru
Kadetnico naj bi spravila v puč dva organizirana oficirja
in ducat podoficirjev.
130
Dokončni načrt puča
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
Vse vojašnice naj bi bile blokirane in nihče ne bi smel
ven, čim bi odtrobili »povečerje«. Vsi organizirani oficirji
naj bi ostali v vojašnicah. V kolikor pa bi se vojašnicam
ponoči približali neorganizirani oficirji in podoficirji, bi
jih morali takoj pobiti. Tako bi torej organizacija imela
tisto noč v svojih rokah celotno moštvo, vso opremo in
orožje in strelivo. Polastili bi se mesta z vsemi upravnimi
stavbami - bankami, pošto, carino, bolnico itd.
Nikdar pa nismo izvedeli, zakaj je 16. maja prišel iz Dunaja telegram z naslednjo vsebino: »Sačekati, novac stiže!« - Počakajte, denar prihaja! To je pomenilo - odložiti
puč za nedoločen čas.
Nervoza je postajala vse večja. Nekateri omahljivci so
začeli hoditi z rekruti na vežbališče, drugi so posedali po
pisarnah, kavarnah in gostilnah. Največji vrvež pa je bil
slej ko prej pri »Zamorcu«, kamor so se stekala vsa poročila. Tam je bilo videti tudi precej oseb sumljivega vedenja.
Smatrali smo jih za predhodnike garnizij iz drugih krajev
ali z Dunaja.
Končno je prišel še en telegram, v katerem je bilo določeno, da se bo puč začel o polnoči med 18. in 19. majem
1932. Nervoza je postajala še hujša. Ker pa je v organizacijo bilo vključenih tudi precej civilistov, je celotno mesto
bilo videti drugačno, kot ponavadi. Zvedelo se je namreč,
da je ta ali oni trgovec zapustil mesto in šel za dalj časa na
poslovno potovanje, ali na dopust.
Nastopilo je prelepo jutro – 18. maja 1932. Vse je zelenelo. Sonce je prijetno sijalo, sadno drevje je cvetelo, cvetoči
kostanji so dišali. Pomladni duh je bil povsod. Po vojašnicah so se zbirali mladi rekruti. Nihče ni slutil, kaj naj
bi se tistega večera zgodilo. Tistega dne je bilo tudi precej
oficirjev, ki so nameravali z vojaki na vojaške vaje. Slutili
Dokončni načrt puča
131
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
so nesrečo. V taki živčnosti so premalo pazili na načrte
puča, katerega je skoraj vsak nosil v žepu. Zgodilo se je,
da je nekemu poročniku v vojašnici na Tržaški cesti padel
ta listič na tla, ko je potegnil robček iz žepa. Neki kapetan, ki je šel za njim, je listič pobral z namenom, da mu ga
vrne, ko pride do njega. Ker pa je videl, da je tiskovina, ga
je razgrnil in prebral. Kot neorganiziran, ki ni ničesar vedel, je ostrmel. Ko je prebral listič mu je zmanjkalo sape.
Obstal je, kratko razmislil in ukrenil, kar je mislil, da je
prav. Zajahal je konja in zdirjal v Meljsko vojašnico, kjer je
bila komanda mesta, polka in brigade. Zadevo je prijavil
novemu komandantu polka, ki je pravkar zamenjal Dolenca. Celo stvar so tudi takoj javili generalu ob jezercu.
Blokirali so vse vojašnice. Nihče ni smel ven. Vse vojaške
vaje so bile ustavljene. Vojaki, ki bi morali odkorakati na
vaje, so posedali v senci kostanjev.
Puč je odkrit
Mirko, ki še ni vedel za odkritje puča, je še spal. Posebna komisija, sestavljena iz pomočnika komandanta in še
dveh oficirjev, ga je šla aretirat. Bil pa je previden in imel
je pištolo na nočni omarici. Komisija se je potiho priplazila do vrat hiše. Ko je služkinja pokazala vrata njegove
sobe, so vsi trije planili v sobo z naperjenimi pištolami.
Mirko ni imel časa zgrabiti za svojo pištolo. Vdal se je. Ko
so ga vklenjenega gnali iz Šarinega stanovanja, se je zbrala velika množica ljudi, ki so že vse vedeli.
Živčnost v Mariboru se je še stopnjevala. Meščani so
stikali glave in ugibali, kdo od civilistov bo tudi padel v
132
Puč je odkrit
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
to kašo. Pri »Zamorcu«, kjer je bilo vedno vse živahno, je
nenadoma zavladala tišina. Da bi bil preplah še večji, je
radio Dunaj poročal, da je v Mariboru vojaški puč. Več
častnikov, da je ubitih, med njimi tudi nekaj višjih oficirjev in celo en general. Čete iz Celja, Varaždina in drugod,
da korakajo proti Mariboru, da zadušijo upor. Ta poročila
niso bila povsem pravilna, vendar je že s prvim brzim
vlakom iz Beograda prišla velika skupina novih oficirjev
in podoficirjev. V garniziji je bilo objavljeno, da se morajo
prejšnji oficirji ločiti od novih. Novi oficirji so dobili ime
»rešitelji Maribora«, stari pa smo dobili ime «buntovnici«
- uporniki.
V vsaki vojašnici so določili po eno veliko sobo, v katero
so poleg postelj prinesli še dovolj omaric. Tako smo bili
vsi buntovci lepo skupaj in zastraženi. Skozi okno smo
gledali cvetoči kostanj, ki nam je zastiral pogled na Meljski hrib.
Zamorčeva mama je od tega dne dalje kuhala drugim
oficirjem, a nič več ni videla veselih obrazov. Resnoba je
zavladala pri Zamorcu, za buntovnike pa so kuhali v vojaških kuhinjah. Dobili smo hrano tako, da smo šli v »potiljak« (eden za drugim) s porcijo na »kazan« (kotel).
Iz Beograda je prišla ponoči, prav takrat, ko bi se bil moral puč odigrati, stroga vojaška komisija, z ducatom oficirjev – sodnikov, s sodnim generalom na čelu. Zasedli so
štab 45. pešpolka na Melju.
Zasliševanje buntovnikov se je začelo že zjutraj. V našo
sobo so stopili trije možje: vojak z nasajenim bajonetom,
dežurni oficir z golo sabljo in en sodni oficir. Vstali smo
v znak pozdrava. Sodni oficir pa je rekel prvemu od nas:
Puč je odkrit
133
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
»Gospodine majore, u ime zakona, vi ste lišeni slobode.
Izvolite s nama.«
Vsakega posebej so odvedli pred komisijo in obravnava
je trajala pri nekaterih po ves popoldan. Kogar so smatrali za težjega krivca, so poslali v poseben zapor, druge pa
so izpustili, da se branijo na svobodi. Centralni zapor je
bil v Topniški vojašnici. Kolovodje pa so bili še vedno v
posebnih zaporih Meljske vojašnice.
Dne 19. maja se je zvedelo, da sta oba namišljena bolnika pobegnila iz bolnice in zbežala v Avstrijo. V tej splošni zmešnjavi je novemu komandantu padlo na um, da
je treba nekaj ukreniti in tako ali drugače dobiti ta dva
buntovnika - ubežnika - nazaj, tako ali drugače. Zbrali
so trideset postavnih vojakov in jih oborožili do zob. Poleg puške, pištole in bodala, so dobili še vsak šest ročnih
bomb. Tako oboroženi naj bi šli lovit dva pobegla mlada
oficirja. Mahnili so jo proti Šentilju. Tam so zvedeli, da
sta res dva oficirja nekje prešla čez Muro. Seveda, povelje je bilo treba izvršiti. Oborožena četa je nadaljevala lov.
Obmejne straže pa so takoj, ko so videle to nenavadno
družbo, telefonirale šefu policije v Mariboru in svoji višji
enoti. Šef policije ni dolgo razmišljal. Takoj se je napotil v
Melje. Ves poten in utrujen je šef policije Kerševan stopil
v vojašnico in dal poklicati komandanta. Čim ga je zagledal, je začel kričati: »Gospod polkovnik, kaj ga vendar
lomite! Napravili ste mednarodni konflikt. Že vsi po Avstriji govorijo o vpadu naših čet. Celo radio Dunaj je baje
to objavil. Cel preplah je med ljudmi!« Povedal je še, da je
na svojo roko ukazal, naj se oborožena četa vrne.
Četa se je res vrnila, vendar brez pobeglih oficirjev. Pretolkla sta se srečno na Dunaj, do Kominterne. Z Dunaja
so ju poslali v Rusijo. Tam je kapetan umrl, topniški po134
Puč je odkrit
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
ročnik Miladinović pa je hitro napredoval v ruski armadi.
Ko je v Španiji nastala državljanska vojna, so ga leta 1936
poslali tja kot polkovnika. Tam je padel v neki bitki.
Pri opisanem pobegu je najbolj »gor plačal« mladi zdravnik – poročnik dr. Marko Korošec. Zdravnik, ki je pravkar prišel v službo, za vso »rabuko« ni nič vedel. Vestno
je pomagal bolnikom po svojih najboljših močeh, a čudno
se mu je zdelo, ko mu je bilo ukazano, naj izredno pazi
na dva oficirja, ki sta skupaj ležala v isti sobi. Umetno sta
ustvarjala povišano telesno temperaturo. Sodnemu majorju, ki mu je ukazal posebno pozornost tema bolnikoma, je obljubil, da bo pazil nanju. Pri tem pa je mislil na
zdravstveno nego, ne pa na kaj drugega. Ta naivna obljuba ga je stala šest mesecev zapora, češ, da je omogočil pobeg in ni dovolj pazil, kakor mu je bilo naročeno. Sodni
major seveda na procesu ni povedal, zakaj mu je tak ukaz
dal.
V Meljski vojašnici je komisija še vedno pretresala dogodke. Posebna komisija pa je zasliševala civiliste kar na
policijski upravi. Težje »ribe« so pošiljali v zapor na sodišču, druge pa pustili, da so se branili na svobodi.
Ves obveščevalni vojaški in civilni aparat je bil v akciji.
Ta aparat je zvedel, da je Mirko obljubil Šarloti, da ji bo
poslal telegram, kadar bo za to primeren čas. Takrat naj
se vrne v Maribor. Poročila se bosta in z veliko denarja
odpotovala na poročno potovanje. Namesto Mirka pa je
poslala telegram v Debrecen obveščevalna služba. Brzojavka je bila kratka: »Šari, dodji. Venčamo se! Mirko«. Pridi, Šari. Poročila se bova!
Naivna Šari ni nič premišljevala. S svojo mamo je prihitela v Maribor. Na postaji so jo zelo vljudno sprejeli oficirji. V belih uniformah so jima »Ljubili ruke!« in povedali,
Puč je odkrit
135
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
da jima je Mirko rezerviral najlepšo sobo v hotelu Meran.
On pa je trenutno zadržan.
Vsa blažena Šari se je z mamo podala v hotel, obkoljen z
mladimi oficirji. V hotelu Meran je res imela rezervirano
najlepšo sobo v prvem nadstropju. Njeno sobo in cel blok,
v katerem je hotel, pa je blokirala množica detektivov.
Nihče ju ni smel obiskati. Celo stregli so jima preoblečeni
agentje. Prav kmalu sta dami spoznali, da sta padli v zasedo. Lahko sta samo skozi okno opazovali lepo pomlad
in vse večje skupine radovednežev, ki so se zbirali pred
hotelom in okolico. Nikamor nista smeli iz hotela. To je
bil zanju zapor.
V tem vsesplošnem razburjenju je v Maribor kot strela z
jasnega padla novica, da je glavni kolovodja in ljubimec
Šarlote, poročnik Mirko, pobegnil iz vojaških zaporov,
skupaj z dežurnim oficirjem (iz skupine »osvoboditeljev
in rešiteljev«), poročnikom Altalerjem.
Ko smo zjutraj prišli na dvorišče, je bila pred zapori
zbrana cela komisija, ter moštvo oficirjev – starih in novih. Novi komandant polka je kot ponorel skakal sem
ter tja in z golo sabljo mahal po zraku. »Nikomur več ne
zaupam dežurstva v polku. Osebno sem od sedaj naprej
dežurni. Vsi so buntovnici. Zbral sem najboljšega od novih oficirjev. Sedaj pa, poglejte! Pred očmi petintridesetih oboroženih mož pobegne glavni buntovnik. Največji
škandal vseh časov!«
Pobeg je potekal takole:
Poročnika Mirko Milojković in Altaler sta bila prijatelja
in somišljenika že v akademiji. V času organiziranja puča
sta si dopisovala. Slučaj je nanesel tako, da sta se trenutno
znašla vsak v svojem taboru in še celo v smrtni nevarno136
Puč je odkrit
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
sti. Altaler kot »osvoboditelj, rešitelj«, Mirko pa kot vodja »buntovnikov«. Dogovorila sta se za pobeg in ga tudi
speljala. Altaler, kot dežurni oficir, je bil štiriindvajset ur
popolni vladar v vojašnici. Prinesel je Mirku pištolo in sabljo. Pri organizaciji pobega pa je poskrbel tudi za avto,
ki ju je čakal pri brodu na Dravi. Ko so ponoči stražarji
dremali v stražarnici in na straži okoli vojašnice, sta jo
poročnika mirno pobrisala. To je bilo tem lažje, ker je bil
dežurni z »ešarpo« (rumen pas) zraven in vojaki niso mogli dvomiti, da kaj ni v redu.
Ob plotu, med štabom polka in prvo zgradbo v vrtu sta
prislonila sablji, da ju ne bi ovirale, ko sta preskočila plot
in odkorakala proti Dravi. Obe sablji sta še zjutraj sloneli ob plotu. Gledali so ti dve sablji kot osamele rekvizite
pobeglih.
Avto je odpeljal begunca do meje. Tam nekje pri Šentilju ju je odložil. Na meji je bilo vse pripravljeno za pobeg čez mejo. Avto se je vrnil, begunca pa sta jo mahnila
proti Muri v dobrem prepričanju, da bosta prav kmalu
v Avstriji. Kolovratila sta celo noč in proti jutri prišla do
reke, za katero sta bila prepričana, da je Mura, bila pa je
dejansko Drava. S čolnom sta prišla čez reko, ko pa se je
zdanilo, sta spoznala, da sta ob Dravi in ne ob Muri. Bila
sta torej ne daleč od Pobrežja blizu Maribora.
Ker sta vedela, da so vse varnostne službe v akciji in da
ju preganjajo, sta zlezla na nek hlev in tam izmenično
spala. Eden je spal, drugi pa s pištolo v roki dežural. Ves
dan ju nihče ni opazil. Proti večeru sta bila pošteno lačna
in utrujena od hudih dogodkov. Odšla sta na večerjo v gostilno Renčelj na Pobrežju. Dobro sta se podprla, pri tem
pa sta zvedela, da je Šari v hotelu »Meran«. Nič več nista
razmišljala. Pozno zvečer sta jo z najetim avtom mahnila
Puč je odkrit
137
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
v hotel Meran. Mirkova ljubezen do Šari je bila močnejša
od nevarnosti in vsakega zdravega razmisleka.
Zadnje poglavje puča
Pri vratarju sta se prijavila pod napačnimi imeni. Takrat
se oficirjem ni bilo treba legitimirati. Uniforma je bila legitimacija! Vratar ni delal sitnosti, ker je takrat bil v hotelu velik »promet« oficirjev. Določil jima je sobo v drugem
nadstropju, pri tem pa opazil, da nimata sabelj. Čudno se
mu je zdelo, ker v tistih časih je vsak oficir moral obvezno
nositi sabljo. Samo spat je lahko šel brez nje.
Ko je naslednje jutro vratar, kakor ponavadi, prijavil število hotelskih gostov na policijsko upravo, je mimogrede omenil, da sta prišla dva oficirja brez sabelj. Dovolj je
bilo, da so ju osumili, čeprav sta bila prijavljena pod tujim
imenom.
Celotni policijski in vojaški aparat je šel na delo. Okoli
poldneva so nedvomno ugotovili, da sta prava. Takoj sta
policija in vojaštvo obkolila ves trikotni blok, v katerem
je hotel Meran. Ker je bilo ravno poldan, ko so šli otroci
iz šol, trgovci iz trgovin in uradniki iz uradov (takrat se
je delalo dopoldne in popoldne), so se pri hotelu zbrali
skoraj vsi prebivalci mesta. Vse se je takoj razvedelo po
vsem Mariboru.
Nasproti hotela, na strmi cesti proti kolodvoru, so se
zbrale velike skupine oficirjev s sodno komisijo na čelu.
Bila sta tam oba tabora: »osvoboditelji« in «buntovnici«,
138
Zadnje poglavje puča
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
vsi v belih uniformah. Bil je torej pravi bojni posvet z
močnim rožljanjem orožja.
General, predsednik sodne komisije, je vprašal navzoče,
če je kdo pripravljen iti v hotel aretirat begunce. Javil se je
komandant polka, neki poročevalski kapetan in policijski
oficir ter še en detektiv. To ni bila prijetna zadeva, saj se je
bilo treba spoprijeti z dvema oboroženima oficirjema, ki
sta že itak obračunala s svojim življenjem.
Z nabitimi pištolami v rokah se je skupina teh štirih prostovoljcev prerinila med ljudmi in se previdno ob zidovih
približala hotelu, ki je bil v tistem trenutku kot nekak zakleti grad. Vsi uslužbenci in gostje so ga zapustili in se
pridružili gledalcem. Nastala je grobna tišina. Vsi pogledi
so bili uprti v hotel. Minilo je morda pol ure, a še vedno ni
bilo slišati nobenega glasu iz notranjosti stavbe. Nenadoma je počil strel. Zadonelo je in odjeknilo, kakor da bi počilo več strelov. Zatem pa se je začelo - Bum! Bum! Bum!
Bum! Eni streli so se slišali bolj, drugi manj. Streljali so v
diagonali. Dva begunca iz sobe proti hodniku, napadalci
pa iz hodnika v sobo. Eni in drugi so se bali stopiti pred
vrata. Krogle so sekale vrata in jih razcefrale.
Otroci, ženske in šolska mladina so začeli bežati izpred
hotela. Nastal je jok in krik. Prerivanje, kričanje, streljanje
je bilo na višku, ko je kordon policistov in vojakov okoli
hotela pripravil puške na strel. Ljudje so mislili, da je vsaj
ducat oficirjev, ki streljajo v hotelu. Vsa okna hotela so bila
prazna, le na enem oknu v prvem nadstropju je Šarlotina
mati mahala z rokami in prosila naj jo rešijo. Nagibala
se je skozi okno, kot bi hotela skočiti na cesto. Obupno je
kričala v madžarskem jeziku. Šarloto pa so že v preteklih
dneh premestili v Sodno ulico.
Zadnje poglavje puča
139
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
Streljanje je malo ponehalo. Na oknu drugega nadstropja se je pojavil poročnik Mirko. V desnici je držal pištolo,
iz katere se je še kadilo, z levo roko pa je pozdravljal množico. Neki oficirji v skupini so že zgrabili za svoje pištole,
da ga ustrelijo, a v tistem trenutku je Mirko sam naslonil
cev pištole na desno sence. Sprožil je. Omahnil je na okno
in zdrsnil v notranjost sobe.
Nastala je popolna tišina. Ljudi se je loteval preplah. Policaji so se prerivali in tekali sem ter tja. Pripeljal je policijski avto, v katerega so naložili poročnika Altalerja. Mahal
je z rokami in prepričeval navzoče, da ni kriv in da je bil
zapeljan od Milojkovića.
Nekaj dni zatem je prišel telegram od Mirkove matere z
besedami: »Šaljite mi telo Mirka«. Trupla ni dobila, nihče
ni vedel, kam so ga pokopali.
Sodna komisija je nadaljevala z delom. Nekaj dni pozneje je prišel na kolodvor v Maribor posebni vlak samih pulmanov (spalnih vagonov). Na ta vlak so naložili
ponoči veliko število oficirjev, podoficirjev in civilistov.
Dobro zastraženi vlak je skupino buntovnikov zapeljal
v beograjsko trdnjavo. Stari rimski kazemati so vzeli v
svoje okrilje to mešano družbo iz lepega Maribora. Veliki
proces pred vojaškim sodiščem v Beogradu je bil epilog
ponesrečenega puča. Rezultat je bila sodba, s katero je izgubilo življenje nekaj mladih ljudi. Ostali buntovnici pa
so povečini dočakali drugo svetovno vojno v kazematih
in drugih zaporih.
Časopisi Politika in Vreme pa tudi tedanje Jutro in drugi
listi so napačno predstavili za glavnega junaka puča poročnika Atanačkovića. Vse tako kaže, da so njega obdolžili samo zato, ker ga je bilo treba obsoditi na smrt. Mirko
je bil že mrtev. Lepa Šari je dobila osem let. Če je še živa,
140
Zadnje poglavje puča
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
se bo spomnila tistih časov in njenih znanih in neznanih
oboževalcev.
Kazenska premestitev v Prilep
Posledica vse te afere je bila, da smo morali vsi »buntovnici« zapustiti Maribor in se preseliti v južne kraje. Tudi
meni niso prizanesli. Prav kmalu sem dobil telegram iz
Beograda, ki je glasil: »Putuj za Prilep!« Nič ni pomagalo.
Sedel sem na brzi vlak in tri dni pozneje sem bil v zgodovinskem mestu, v katerem je kraljeval kraljevič Marko.
Ko sem se peljal skozi prestolnico Beograd, nisem pozabil stopiti na Ministrstvo za vojsko in mornarico, da bi
zvedel, zakaj so mi določili »najlepši« jugoslovanski garnizon. Zvedel sem, da so me tja poslali zaradi izboljšanja
zdravja, češ, da mi je v Mariboru zrak škodoval, zato sem
postal »buntovnik«.
Pri mali artilerijski diviziji v Prilepu sem se počutil zares nesrečnega. Dodeljen sem bil 13. artilerijskemu polku.
Zdelo se mi je tudi, da se me vsi izogibajo. Komaj sem
čakal na napovedane jesenske manevre. Se vsaj za nekaj
časa znebim tega neljubega kraja.
Nekega dne so res napovedali manevre. V načrtu je bilo
zapisano, da so nas iznenada napadli Bolgari in da moramo hiteti na mejo. Zvečer smo zvozili skupaj naše gorske
kanone in se zjutraj napotili proti Štipu. Tri dni smo ropotali po slabih poteh in se nato znašli v Strumici. Zavozili
smo v malo ozko dolino, v kateri teče reka, mislim, da se
imenuje Petrić. V tej dolini je zelo močvirno. Opozorili so
Kazenska premestitev v Prilep
141
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
nas, da moramo pridno goltati kinin, da ne dobimo malarije. In res, kinina je bilo na pretek. Na vsakem koraku so
nam ponujali te bele bonbončke. Nekateri so jih požirali,
nekateri pa ne. Med njimi sem bil tudi jaz.
Nekega dne nisem mogel zlesti iz šotora. Mrzlica me je
tako tresla, da sem šklepetal z zobmi. Zdravnik je pomolil glavo v šotor in takoj vedel, kaj je. Pripeljal je rešilni
avto in odpeljali so me v Skopje. Tam so zdravili mojo
tropično malarijo kar tri mesece. Sreča pa je hotela, da
je malarijo dobil tudi neki visoki opazovalec manevrov
iz Ministrstva narodne obrambe. Postala sva prijatelja po
sili razmer. Zaprosil sem ga, naj uredi mojo premestitev
iz Prilepa. Obljubil mi je. Napol zdrava sva odšla vsak v
svoj garnizon, a kmalu sem dobil prijateljev pozdrav iz
Beograda, ki je glasil: »Putuj za Kamnik!«
Kakšno veselje je zavladalo v mojem srcu! V ožjo domovino na službo! V lepo gorsko mestece pod ljubljene
planine. Tega veselja ne morem popisati! Človek mora
marsikaj doživeti, da razume, kaj je to domovina in kaj je
domotožje. To pozna samo tisti, ki je skusil svet in tujino!
Poslovil sem se od Makedonije. Po ozkotirni železnici, v
strašnem viharju in snežnem metežu smo se vozili proti
Velesu. Tam sem presedel na normalen vlak in se dva dni
vozil proti Sloveniji. Mnogo sem premišljeval na tej poti.
Vedel sem, da je prišel skrajni čas, da začnem misliti na
družino. Oženiti se bo treba! Človek, ki je videl veliko
sveta, veliko gorja, veliko revščine in veliko bogastva, se
težko odloči za mirno življenje v domačem krogu – pri
ženi in otrocih.
Premišljeval sem o črnolasi deklici, ki sem jo videl v Pragi na Slovanskem otoku. Tam je bilo tedaj srečanje vseh
142
Kazenska premestitev v Prilep
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
sokolov. Čudovito globoko se mi je zapičila v srce ta črnolasa deklica. Kakorkoli sem misli odvračal od nje, so se mi
vedno znova vračale. Kako lepo bi bilo če bi mi to lepo dekle delalo družbo v novem, skupnem domu. Norec! Sem
prepričeval samega sebe. Le kako boš našel neko deklico,
ki si jo nekega dne pred tremi leti videl v Pragi, a ne veš
ne kdo je, ne od kod je, ne veš ne njenega imena, ničesar!
Kazenska premestitev v Prilep
143
PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932
144
NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935
NESREČA IN SREČA V
KAMNIKU
1933 - 1935
145
NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935
Prvo dežurstvo – prva eksplozija
V juliju 1933 sem prišel v Kamnik, v mestece, v katerem
najdeš mir, dober zrak, prijetne ljudi, vse! Javil sem se v
Smodnišnici, na Barutani, na svojem novem delovnem
mestu. Bil sem po malariji zares oslabel, a kmalu sem si
opomogel.
Kamnik 1933
S prijatelji v Kamniških planinah
146
Prvo dežurstvo – prva eksplozija
NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935
V Smodnišnici je bila nekakšna tradicija, da je moral
vsak novinec, že prvo nedeljo dežurati. Ta »sreča« je doletela tudi mene. Že prvo nedeljo sem dežural. Specialnih
pravil za Smodnišnico seveda še nisem poznal. Zdelo se
mi je vse drugače, kot v navadnih vojašnicah, vendar takoj v začetku še nisem dojel nevarnosti, ki v smodnišnici vedno grozi. Pri vratarju sem moral odložiti sabljo in
ostroge. To je moral storiti prav vsak častnik. V primeru,
da bi imel okovane čevlje, bi tudi te moral pustiti pri vratarju in natakniti lesene cokle.
Nič hudega sluteč, sem slonel pri oknu sobe dežurnega
oficirja in gledal temne oblake, iz katerih je lilo kot za stavo. Strele so udarjale na vse strani. Od planin je odmevalo. Zdelo se mi je, kot da je ves Kamnik v bobnečem
sodu. Nenadoma pa se strahovito zasveti. Zdelo se mi je,
kot da je strela treščila vame. Pahnilo me je od okna in že
sem ležal sredi sobe. Steklo razbitih šip je žvenketalo po
tleh. Kakor v omotici slišim tekanje po hodniku. Pritekla
je dežurna uradnica, po rodu je bila ruska grofica. Kričala
je na ves glas: »Gospodžin, gospodžin, požar, gori, gori!«
Dvignem se in se ozrem skozi okno. Pod gradom, ki stoji sredi smodnišnice, zagledam med starimi platanami
in drugim drevjem steber temnega dima, pomešanega s
plameni. Zavohal sem smrad po eksplozivu.
Ne da bi pomislil na nevarnost, sem tekel k mestu požara, kakor je bilo določeno v splošnih pravilih službe. Ko
sem pritekel kakih sto metrov do požara na neko jaso,
sem zagledal nekaj gasilcev, ki so ležali, skriti v potoku
in vsi so kričali name: »Nazaj! Nazaj!« Obstal sem in ocenil situacijo. Možnost je bila, da se z raztresenimi ogorki
gorečega objekta prenese požar in eksplozija na druge
objekte. Saj tu je vendar vse prepojeno s smodnikom in
drugimi eksplozivnimi snovmi. Hotel sem se obrniti od
Prvo dežurstvo – prva eksplozija
147
NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935
požara, ko je vnovič strahovito počilo. Občutek sem imel,
kot da sem sredi močnega ognja. Pritisk zraka in ognja
me je potisnil čez jaso in obležal sem ob gozdičku nezavesten. Zavedel sem se šele v sobi, ko so me gasilci masirali
s kisom.
V naslednjih dneh sem se na pamet naučil »posebna pravila službe v smodnišnici«.
Žrtev ob eksploziji ni bilo, ker se je to zgodilo k sreči v
nedeljo. Stroje v dveh objektih pa je eksplozija popolnoma
uničila. Ker pa so bili rezervni stroji že montirani, je delo
teklo naprej.
Eksplozije v smodnišnici so se še kar vrstile. Enkrat je šel
v zrak ta, drugič drugi objekt. Požar tu, požar tam. Iz Beograda so dolžili vodstvo smodnišnice, da so to sabotaže.
Vodstvo smodnišnice je trdilo, da to ni res!
Žalostna kamniška pomlad 1934
Prišla je pomlad 1934. Vse je ozelenelo in se razcvetelo.
Tudi za našimi dolgimi zidovi okoli smodnišnice so ozeleneli hrasti in breze, zacvetele so trobentice in vijolice, saj
niso vedele, v kako nevarni bližini so pognale kali. Kaj se
je zgodilo!
Dne 4. maja 1934 okoli tretje ure zjutraj se je stresla zemlja od strahovite eksplozije. Nebo je zažarelo v vseh barvah v temni noči. Svetlo je postalo kot podnevi. Sirena je
zatrobila svojo žalostno pesem - »Na pomoč!« Njen turobni glas je odmeval od zelenih planin. Vsi zvonovi so
zvonili. Gasilci iz bližnjih in daljnih vasi so drveli proti
148
Žalostna kamniška pomlad 1934
NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935
Smodnišnici. Rogovi so klicali na pomoč. Telefoni so brneli. Vse je drvelo na kraj nesreče. Strašna noč je to bila.
Pograbil sem obleko in se med tekom oblačil. Tekel sem
z gradu sredi smodnišnice po stopnicah proti kraju nesreče, vendar, spomnil sem se prvega požara, zato sem se
pri jezercu malo pritisnil k tlom, ob misli, da bo morda še
počilo.
Spet se je stemnilo. Eksplozija je svoje dokončala. Iz gozda sem slišal strašno vpitje, jok in klice na pomoč. Drvel
sem v gozd. Kakšno grozo sem zagledal! Delavke so tekale sem ter tja, kot goreče bakle. Žvepleni ogenj jim je
zažgal obleko in kožo. Nekatere niso več videle in so se
zadevale ob drevesa. Tu je padla ena, tam druga. Klicale so na pomoč. Nekatere so skakale v kanale, v katerih
teče voda. Poskušale so se rešiti, kakor so vedele in znale.
Čeprav ves zmeden, sem hitel vleči delavke iz vode, ker
voda ni za take opekline. Tekel sem proti laboratoriju v
upanju, da dobim vazelin. Za menoj je pritekla delavka
Rezika. Obupno me je zagrabila za bluzo in vpila – »Pomoč!« Prijel sem jo za roko, s katere je že padala koža, ter
jo peljal v stavbo. V laboratoriju sem našel vazelin. Pri
stranki, ki je stanovala v gradu, sem dobil pet jajc. Razbil
sem jih in jih pomešal z vazelinom. Hitel sem s tem mazilom mazati Reziko, ki je medtem ležala v travi. Mazanje
je bilo strašno, ker se ji je koža luščila. Kolikor sem le mogel, sem jo namazal. Nekdo je prinesel rjuho. Zavil sem
Reziko in hitel v pomoč onim delavkam, ki so obležale v
gozdu. Medtem je bilo tam že nekaj reševalcev, pripeljal je
tudi že rešilni avto, ki je začel nesrečnice voziti v bolnico.
Na kraju nesreče je bilo strašno. Objekt, v katerem so izdelovali vžigalno vrvico, je bil popolnoma razrušen. Smrdelo je po smodniku in žveplu. Nekatere delavke so poŽalostna kamniška pomlad 1934
149
NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935
skakale v potok, ki teče prav mimo objekta. Nesrečnice so
pehale druga drugo po potoku in dospele so v kanal pod
cesto. Tam so obležale. Ko sem prišel tja, so jih vlekli ven.
Okoli devete ure je bilo stanje delavk ugotovljeno, vendar dveh ni bilo nikjer. Iskali so jih povsod, v gozdu, v
vodi, povsod. Treba jih je bilo iskati še v razvalinah objekta. Določili so mene, da vodim dela pri iskanju med ruševinami. Prav kmalu smo jih našli. Bile so skoraj zoglenele.
Končni rezultat je bil, da je od približno petdesetih delavk umrlo sedemnajst, od ostalih, ki so ostale pri življenju, pa jih je precej ostalo invalidnih.
Spet so iz Beograda obtožili direktorja in dokazovali, da
v Smodnišnici namenoma nastajajo nesreče. Le s težavo
je uprava Smodnišnice dokazala, da to ni res. Nesreča se
je zgodila zaradi nepremišljene zahteve delavk, da bi zamenjali pregorelo žarnico. To je potrdil edini moški, preddelavec, ki je tik pred smrtjo razložil vzrok nesreče. Živel
je še tri ure po nesreči, popolnoma pri zavesti in tudi dve
nesrečni delavki sta to potrdili. Njihove izjave so se strinjale z izjavo dežurnega oficirja, ki je zapustil objekt nekaj
minut pred nesrečo. Zgodilo se je namreč tako:
Stroj, na katerem so izdelovali vžigalne vrvice, je bil dolg
kakih dvajset metrov. Delavke so delale na obeh straneh.
Vsakemu paru delavk je svetila ena žarnica, ki je bila na
sredi, seveda dvakrat zavarovana z zaščitnimi stekli. To
noč pa je ena žarnica pregorela in delavke so želele, da jim
preddelavec namesti drugo žarnico, čeprav bi lahko delale pri svetlobi sosednjih žarnic, ki so bile samo en meter
od njih. Strogo je bilo prepovedano menjavati žarnice v
času obratovanja stroja. Pokojni preddelavec je odklonil
zamenjavo žarnice in rekel, naj počakajo, da pride dežurni oficir. Ko je ta prišel, je tudi on odklonil zamenjavo žar150
Žalostna kamniška pomlad 1934
NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935
nice, vendar na ponovne prošnje delavk se je preddelavec
vdal – za ljubo miru. Šel je v predsobo, tam snel žarnico
in jo hotel dati namesto pregorele žarnice. Ženske so še
gledale, kako jemlje zaščitna stekla z luči, da bi montiral žarnico. V tistem trenutku pa je eno od stekel padlo v
stroj in eksplozija je bila tu.
»Videla sem veliko zvezd, nato pa je bila eksplozija,« - je
dejala neka delavka. Preddelavec pa je pred smrtjo nekajkrat potrdil, da je za nesrečo kriv on.
Kamnik se je zavil v črnino. Veliko družin je bilo prizadetih. Jok je zavladal na cesti, pri delu, povsod. Vsak dan
smo hodili na pogrebe, sedaj v eno, nato v drugo faro. V
Kamniku je zmanjkalo pomladnih rož. Vse smo potrgali
in znosili na grobove.
Nekega dne, koncem meseca maja je umrla zadnja žrtev
nesreče. Šli smo na pogreb v Stranje. Jok svojcev nas je vse
potrl. Molče smo odhajali s pokopališča. Direktor smodnišnice, general, že ni več vedel, kako naj pomiri živce.
Dejal je: «Pojdimo v Kamniško Bistrico, morda najdemo
tam malo miru.«
Osvajanje »trdnjave«
Odpeljali smo se v Bistrico. Sedeli smo pod lipo, blizu
nas pa je družba mladih poslušala harmoniko. Direktor je
nekaj časa gledal to mlado družbo, nato pa dejal »Glejte,
kakšno lepo črnolasko imajo!«
Ozrem se proti družbi. Svojim očem nisem mogel verjeti. Zadrhtel sem. V tej črnolaski sem spoznal prav tisto
Osvajanje »trdnjave«
151
NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935
deklico, ki sem jo videl v Pragi na Slovanskem otoku pred
tremi leti. Krasili so jo črni kodri. Prijel sem se za glavo,
da bi se prepričal ali ne sanjam. Je to privid? So morda to
sanje, ki so mi tolikokrat v zadnjih letih prinesle lik tega
dekleta pred oči. Spoznal sem, da sem živ in zdrav in da
sem tu v Kamniški Bistrici in da sem našel bitje, katero
sem srečal v Pragi in ga nato iskal po vsem svetu. Takrat,
ko sva s prijateljem Rudijem bila v Pragi, je bilo tam srečanje sokolov iz vseh slovanskih dežel.
Sedaj bo treba hiteti in prehiteti njene oboževalce, ki jih
je gotovo mnogo. To ne bo lahko. Treba bo torej drznosti,
odločnosti, a tudi potrpežljivosti, vljudnosti in kaj še vsega, da premagam ovire pri osvajanju te »trdnjave«. Take
misli so mi rojile po glavi, ko sem buljil v deklico. Najraje
bi skočil k njej, a to ni bilo mogoče. Strogi vojaški predpisi
so velevali: mož v uniformi se vedno vede dostojanstveno!
Ko je družba s črnolaso deklico preskočila mostiček čez
Bistrico, se mi je zdelo, da se je izpraznila vsa Bistriška
152
Osvajanje »trdnjave«
NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935
dolina in da so planine izgubile ves svoj čar. Koval sem
načrt, kako naj izvem, kako je ime tej deklici, a pomirila
me je že misel, da sem vedel o njej vsaj to, da je »naše
domovine hči«. V Pragi, ko sem jo prvič videl, tega nisem
mogel vedeti. Treba bo priti v Kamnik pred njo in njeno družbo. To ne bo težko, saj smo mi imeli avto, veselo
družbo pa je čakala pešpot do Kamnika.
Borba za »trdnjavo« se je začela še isti dan. Videl sem,
da ima mnogo oboževalcev. »Obleganje« se je moralo začeti od daleč in previdno. Vse znanje o strategiji in taktiki
sem moral temeljito osvežiti, a moji načrti so bili pravilni.
Obleganje «trdnjave« je trajalo le šest mesecev.
Kako lepo je, ko jutranja zarja daje človeku nov up, nov
pogum, veselo pričakovanje in nove moči. Lepa črnolaska
je postala moja ljuba ženica.
Osvajanje »trdnjave«
153
NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935
154
ZADNJA LETA PRED ZAČETKOM DRUGE VOJNE
ZADNJA LETA PRED
ZAČETKOM DRUGE VOJNE
155
ZADNJA LETA PRED ZAČETKOM DRUGE VOJNE
Pred začetkom druge vojne
Po obisku pri zdravniku dr. Neubauerju na Golniku je avtor
knjige od Zdravniške zbornice za Dravsko banovino v avgustu
1935 prejel naslednje pismo:
Golnik, 3. avgust 1935
ZDRAVNIŠKO SPRIČEVALO
Andrej Zlobec, 35 let, intendantski poročnik, oženjen,
boleha na pljučih že skoraj deset let. Bil je v oskrbi tukajšnjega zdravilišča od maja do julija 1928 in od maja do
oktobra 1929.
Diagnoza: kronična tuberkuloza desne gornje pljučne
krpe
Nujno priporočam da se imenovanega pusti v kraju z
ugodnimi klimatskimi in splošnimi prilikami, kakor je
na primer njegovo sedanje službeno mesto, Kamnik.
Dr. R. Neubauer, šef zdravnik
Državno zdravilišče Golnik .
156
Pred začetkom druge vojne
ZADNJA LETA PRED ZAČETKOM DRUGE VOJNE
To zdravniško spričevalo je preprečilo premeščanje avtorja na
druga službena mesta in tako je po poroki ostal v Kamniku.
V istem letu, 1935, je napisal intendantski učbenik za Vojno
akademijo (14 let prej je s štirimi razredi osnovne šole vstopil v
podoficirsko šolo).
Avtor in njegov Potsetnik
Z zagnanostjo se je lotil učenja tujih jezikov.
Leta 1940 je začel izdajati revijo EVROPA za učenje dvanajstih evropskih jezikov.
Pred začetkom druge vojne
157
ZADNJA LETA PRED ZAČETKOM DRUGE VOJNE
158
Pred začetkom druge vojne
ZADNJA LETA PRED ZAČETKOM DRUGE VOJNE
Tudi na vojaški lestvici je v tem času hitro napredoval. Leta
1939 je postal kapetan I. klase z naslednjim ukazom:
Pred začetkom druge vojne
159
ZADNJA LETA PRED ZAČETKOM DRUGE VOJNE
U ime Njegovog Veličanstva Petra II, po milosti božji i
volji narodnoj, kralja Jugoslavije
na predlog Ministra vojske i mornarice
rešili smo i rešavamo da se unapredi u čin intendantskog kapetana I. klase
g. Andrija Zlobec
sa rangom 28.6.1939 god.
Ministar vojske i mornarice neka izvrši ovaj ukaz.
Adj.Br.45274
31. decembra 1939 godine u Beogradu
Ministar Vojske i Mornarice: Milan Nedić
Odštampano: Vojni list br.47 od 31.decembra 1939 godine (strana 2685)
Istega leta avtor Andrej Zlobec postane načelnik intendature
Dravske divizije, v oktobru 1940 pa dobi službo upravnika Dravskega intendatskega slagališta v Ljubljani, v vojašnici v Mostah. To skladišče je z vojaškim materialom preskrbovalo skoraj
vse ozemlje današnje Slovenije.
160
Pred začetkom druge vojne
ČLAN GENERALŠTABA
ČLAN GENERALŠTABA
161
ČLAN GENERALŠTABA
Štab Dravske divizije
Živčna vojna pred začetkom vojne
Ko je stari Hindenburg zatisnil svoje stare oči in izročil
nemški Rajh Hitlerju, smo vsi kmalu spoznali, da se vojna
hitro bliža. Kdor je le malo zasledoval dogodke, je moral
uvideti, da bo do vojne prišlo. Odpoved vojne odškodnine, obnova nemškega militarizma, zasedba Porurja, pripojitev Avstrije, napad na Češko - vse to je dokazovalo,
da se svetovna vihra bliža. Strah je prevzel vso Evropo.
Čas od leta 1935 do l940 je bil čas živčne vojne. Kako daleč
je segala živčna vojna v bivši Jugoslaviji, bo med drugim
pojasnil naslednji dogodek:
162
Živčna vojna pred začetkom vojne
ČLAN GENERALŠTABA
Neki večer 1940 leta sem bil dežurni v štabu Dravske
divizije v Ljubljani. Okoli polnoči so telefoni zabrneli. Iz
raznih krajev na Štajerskem so telefonirali, da prihajajo
poročila iz Avstrije, kako se velikanska nemška vojska
pomika od Gradca proti meji.
Sporočil sem vest komandantu Dravske divizije. Zbrali
smo se vsi oficirji štaba na posvetovanje. Ordonanci so
dirjali po ljubljanskih ulicah ter klicali razne osebnosti,
ki bi prišle v poštev, da se zadeva čim prej razjasni. Iz
Maribora so hitro poslali nekaj vohunov v Avstrijo, da
poizvedo, kaj se dogaja. Čete garnizonov Maribor, Ptuj,
Varaždin, Slovenska Bistrica in Celje so hitele proti meji.
V Ljubljani je bil sprožen alarm. Vse je bilo pod orožjem,
pripravljeno za odhod na mejo. A glej, čudo! Tresle so se
gore, rodila se je miš. Poročevalci so prišli nazaj iz Avstrije
in sporočili, da res prihaja velikanska armada iz Gradca
proti naši meji, vendar se vkrcavajo na vlake v Leibnitzu
in drugih postajah. Nihče pa ni zvedel, proti kateri državi je namenjena ta strašna vojska, pred katero je v tistem
času trepetala vsa Evropa.
Naslednji dan smo zvedeli, da je Nemčija brez vojne napovedi in brez kakega vzroka napadla Belgijo, Luksemburg in Holandijo, ter da Nemci prodirajo proti Franciji.
Komandant Dravske divizije s svojim štabom se je malce
osmešil, vendar situacija je v tem času bila taka, da nobena država ni mogla vedeti, kdaj in zakaj bo napadena. V
tem je tudi bila - živčna vojna.
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
163
ČLAN GENERALŠTABA
Zadnja konferenca generalštaba
jugoslovanske vojske
Meseca marca 1941 so sklicali konferenco v Beogradu vse vodilne oficirje štabov divizij, ki naj bi vodili armado
v vojni, ki je bila že na vidiku.
Beograd
164
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
ČLAN GENERALŠTABA
To je bil 11. marec 1941 ob 8. uri zjutraj. Konferenca je
bila časovno razdeljena tako, da sta bila dva dneva namenjena poslušanju raznih navodil taktičnega in strateškega pomena. Tretji in četrti dan pa je bila prosta debata v
zvezi z vodenjem vojske in nato skupno kosilo na Ratnem
ostrvu pri Zemunu, na otoku v trikotniku Beograd-Zemun-Pančevo. Tam je bila velika vojaška ekonomija Ministrstva vojske in mornarice.
Na konferenco so povabili komandante armij, divizij,
načelnike štabov ter enot, komandante konjenice, komandante tankistov in aviacije in tudi komandanta za utrjevanje meja, generala Rupnika.
V veliki dvorani generalnega štaba se nas je zbrala precejšnja družba, okoli 300 udeležencev. Večinoma so bili
stari »solunci« (veterani s solunske fronte leta 1916 -1918),
ki se niso mogli vživeti v novo situacijo in razmere ter način vojskovanja po novih metodah, ki so jih vpeljali Nemci. Zdi se, da so zelo malo zalegla poročila polkovnika
Vladimira Vauhnika, šefa vojne delegacije v Berlinu, ki
je natančno opisoval, kaj se godi v Nemčiji ter napovedal
preobrat v načinu vojskovanja. Polkovnik Vladimir Vauhnik je bil eden najboljših vohunov v Evropi.
Pogledal sem okrog sebe po dvorani in videl same stare, brkate, večinoma sivolase polkovnike in generale. Le
malo je bilo podpolkovnikov in majorjev. Videl sem, da
spadam med najmlajše po letih in činu. Okrog mene so
bili ljudje iz časov balkanskih vojn in prve svetovne vojne, prekaljeni v bojih na raznih bojiščih, vendar za svoj
visoki položaj v armadi dokaj zastareli.
Ob napovedani uri je stopil v dvorano načelnik glavnega generalnega štaba s svojim spremstvom. Visoki, staZadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
165
ČLAN GENERALŠTABA
ri, sivolasi general nas je predpisano pozdravil: »Pomozi
Bog, junaci!« Vzkliknili smo: »Bog ti pomogo!«
Že pri tem pozdravu mi je padel na misel stari rek: Pomagaj si sam, pa ti bo Bog pomagal. Ta rek je veljal takrat,
velja še danes in velja za vse čase.
General je nosil neki telegram v roki. Z zaskrbljenim
obrazom je pogledal svoje najbližje sodelavce, brez besed
je dvignil papir, ki ga je držal v desni roki, z levico pa
je potegnil k sebi sabljo – češ, sedaj bo govorilo orožje.
Z gromkim glasom je začel: »Gospoda! Evo, telegram!
Nemci hočejo, da jim pošljemo sedemsto vagonov koruze.
Mi tega ne damo. Čez mesec dni bomo v vojni z Nemčijo
in Italijo! Povabili smo vas na posvetovanje, kako se bomo
branili.«
V dvorani je nastala tišina, slišati je bilo le rožljanje sabelj
in ostrog. Moj sosed, generalštabni major artilerije mi je
šepnil: »Pred sto leti bi to rožljanje bilo v redu, danes pa
je smešno.«
Posvetovanje se je začelo. Načelnik je orisal položaj in
nakazal smeri, od koder nas bodo verjetno napadli. Prav
tako je nakazal strategijske smeri, v katere naj bi bile
usmerjene naše sile. Poudaril je, da imamo sovražnika
prav na vseh delih meje, ker so Nemci tedaj imeli v rokah
Avstrijo, Ogrsko, Romunijo, Bolgarijo in Grčijo. Povedal je
tudi, da zaenkrat ima stvari v rokah še diplomacija, vendar ob vsej situaciji uspeh diplomacije ni verjeten. (Takrat
še nismo bili v trojnem paktu – Berlin-Rim-Tokio).
Podal je še navodila, v kateri smeri naj poteka posvetovanje glede na razpoložljiva sredstva, prevoze, obveščanja, preskrbo, oborožitev, organizacijo in podobno.
Posebno je poudaril, da so vsi načrti za mobilizacijo in
166
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
ČLAN GENERALŠTABA
koncentracijo armade že narejeni in da bi jih sedaj bilo
težko spreminjati.
Ko je načelnik tako povedal glavne smernice posveta, so
se posamezniki začeli prijavljati k razpravi, seveda, so se
prvi priglasili najvišji in najstarejši generali.
Kolikor nas je bilo tam mlajših – vendar bili smo na tekočem z dogodki v svetu – smo pričakovali, da bo posvetovanje potekalo v širših in konkretnih obrisih. Posebno smo pričakovali razprave o delovanju naših velikih
enot, ter sodelovanje med posameznimi rodovi vojske, da
se bomo posvetovali o preskrbovalnih bazah za hrano,
gorivo, vodo, o organizaciji preskrbe na terenu itd. Taka
navodila smo potrebovali. Ker smo že vrsto let zasledovali velike premike in bitke v Abesiniji, Franciji, Belgiji,
Poljski, Češki, Skandinaviji itd. smo vedeli, kako nastopajo Nemci in Italijani in kako se je treba proti njim boriti.
Mnogo nas je bilo takih, ki smo smatrali, da bi bilo treba
nastopati v obrambi po načelih partizanskega – gverilskega bojevanja. Le tak način bi bil v tistem trenutku primeren za obrambo. Mobilizacija velikih enot na malem
prostoru bi morala odpasti. Posebno še zaradi tega, ker
nismo imeli skoraj nobene motorizacije, sovražniki pa so
bili popolnoma motorizirani. Seveda bi cela organizacija
vojske morala biti že zdavnaj prej usmerjena v sodobnejšo strategijo bojevanja . A ravno ob dejstvu, da so armado
v stari Jugoslaviji vodili stari ljudje, ki so imeli zasluge iz
preteklih vojn, se ni dalo nič narediti. Bili so proti takemu načinu vojskovanja. Na našem posvetovanju, v marcu
leta 1941, pa je itak bilo prepozno za menjavo mobilizacijskih in koncentracijskih načrtov.
Posvetovanje je bilo polno otožnosti in zaskrbljenosti.
Govorili so stari komandanti, kako naj bi bili konji in voli
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
167
ČLAN GENERALŠTABA
dobro podkovani, kako naj bi si vojaki z lojem mazali
noge, da jih obuvala ne bi ožulila, kako naj sedla obložijo.
Vozovi in živina se mora premikati le ponoči in umakniti
s cest čim se zdani. Pehota mora zasesti vse višje in nižje
hribovje, topništvo naj bi pomagalo pehoti, konjenica naj
bi bila le za posebne naloge in poročevalno službo.
Vse je bilo torej usmerjeno v klasično vojskovanje, enako
kot pred dvajsetimi leti. Kot da ne bi bilo »Blitzkriega!«
Nobenega govora ni bilo o tem, kako naj se zadržuje sovražnika na utrjenih mejah, na Rupnikovi liniji. To je bilo
za naše zborovanje nekaj novega in neznanega. Linija je
torej še naprej ostala kot »strogo poverljivo«!
Začeli so se vrstiti govorniki - strategi. Tolmačili so razne direktive, ki so ležale v železnih blagajnah po štabih
divizij še iz tistih časov, ko je bil Adolf Hitler avstrijski
pleskar. Ta navodila, oziroma operacijske načrte smo morali mi vsi vedeti skoraj na pamet. Pojasnila na tej konferenci so imela namen bolj za koordinacijsko delo in razna
druga manjša pojasnila taktičnega in izvršilnega pomena. Seveda smo obdelovali v glavnem operacijske načrte
za vojskovanje z Nemci in Italijani. Ker pa so takrat bili
Nemci že gospodarji Madžarske in Bolgarije, je bilo treba
zajeti celotne vojne načrte, to se pravi, predvidevati napad
sovražnikov na vseh sektorjih državne meje in primerno
temu tudi izpeljati mobilizacijo in koncentracijo čet, urediti preskrbovalne baze itd.
Dva dni smo skoraj samo poslušali navodila, ki so jih
dajali razni generali, ki kljub svojim visokim položajem
niso upoštevali dogodkov časa in ki so računali, da vojne
več ne bo, a če bo do nje prišlo, bo taka kot prva z malimi
variantami, t.j. večji poseg aviacije, tankov in seveda so
takrat računali tudi na uporabo strupenih plinov.
168
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
ČLAN GENERALŠTABA
Pri obravnavanju Rupnikove linije je general Leon Rupnik zatrjeval, da so meje proti Italiji in Avstriji oz. tedaj
že Nemčiji tako utrjene, da bo mogoče kljubovati navalu
sovražnika najmanj šest tednov. Za toliko časa da je tudi
vse preskrbljeno (strelivo, hrana, obleka, itd) v samem
utrjenem pasu.
Pri izvajanju svojega referata si je general večkrat pogladil brado. Osebno sem v tej kretnji občutil nekaj, kar naj
bi pomenilo, da ni vse tako, kot govori. Gladili so si obrite
brade tudi nekateri poslušalci. Tudi v tem glajenju brad
sem imel slab občutek. Tudi tem ljudem se je zdelo, da ni
vse tako, kot napoveduje general Rupnik.
Govorili so tudi razni drugi govorniki, ki so imeli nalogo poveljevati armadi v skorajda napovedani vojni proti
Nemčiji in Italiji. Nekateri so se pritoževali, da ni dovolj
protitankovskih topov, drugi zopet, da ni dovolj avtomatskega orožja, tretji, da je premalo težke artilerije itd.
Čeprav smo iz časopisov, radia in raznih tajnih poročil dobro vedeli, kako so Nemci čez noč razbili mogočno francosko armado, pregazili Belgijo, Poljsko, Češko in
druge države, se nihče v teh usodnih dneh ni poglobil v
dejansko stanje in konkretnost. Človek, ki je to konferenco zasledoval in istočasno tudi zasledoval dejansko stanje tedanjih naših sovražnikov, je moral spoznati, da se
ta cela družba na konferenci ni resno zavedala resnosti
položaja. Stari možakarji z generalskimi pletenicami na
ramah so mislili na dobo pred petindvajsetimi leti, ko so
zmagovali na Ceru, v Sremu, v Bosni, v Solunu proti bivši
avstro-ogrski armadi. Res je, da je bilo precej takih, ki so
položaj presojali, tak kot je bil, vendar ta struja ni prišla
do veljave.
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
169
ČLAN GENERALŠTABA
V kratkem rečeno - na konferenci se je bolj razpravljalo o
malenkostih - kako naj se vpreže konj, kako naj pritegnejo ta ali oni jermen na opremi, kako naj si vojaki namažejo
noge z lojem, da jih čevlji ne bodo žulili in podobno.
Dva dni smo torej otepali prazno slamo, oziroma oživljali stare bojne načrte, ki so z malimi popravki ležali po
železnih blagajnah kot »strogo zaupno«, operacijski materiali še iz časov, ko je v Nemčiji vladal stari Hindenburg
in je Adolf Hitler razbijal kozarce na shodih v Münchnu.
Dva dni je potekalo tako posvetovanje, ki še zdaleč ni
bilo primerno za tisti čas in situacijo. Vse več mladih oficirjev se je priglašalo k razpravi, vendar besedo so dobivali stari. Vedeli so, da če bodo začeli razpravljati mlajši,
bomo prišli do velikih nasprotij.
Povem naj še, kako smo bili med seboj v celi armadi takrat razdeljeni, kar je škodljivo vplivalo na armado. Seveda je ta razdelitev bila skrita, tajna.
V prvi, najvplivnejši skupini so bili frankofili. To so bili
večinoma stari gospodje, ki so končali vojaške šole v Franciji. V drugo skupino so se šteli tisti oficirji, ki so vojaške
šole končali v Rusiji - to so bili rusofili. Najmočnejša po
številu je bila skupina oficirjev, ki so končali vojno akademijo v Beogradu, to je bila povojna generacija oficirjev. Ta
skupina pa je bila pod vplivom prve in druge omenjene
skupine.
Nadaljnje delitve so bile po narodnosti. Seveda so bili
Srbi v veliki večini, Hrvatov je bilo zelo malo, Slovencev
pa razmeroma veliko in povsod so nas radi imeli. Omeniti moram še dve skupini, ker sta bili značilni in zelo
vplivni: To je bila delitev na »prečane« in »ne prečane«.
Sava in Donava sta bili nekakšna meja, ki je veljala za vse.
170
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
ČLAN GENERALŠTABA
Na koncu je bila še ena skupina oficirjev. Ta je pri rojstvu
Jugoslavije leta 1918 pristopila iz avstro-ogrske armade k
jugoslovanski armadi.
Zadnje in najbolj tajne so bile skupine političnih strank radikali, demokrati, komunisti itd, vsi pa so svoje politično prepričanje držali za sebe, ker naj bi bila cela armada
strogo apolitična.
Ko so vodilni spoznali, da je na posvetovanju zelo neprijetno vzdušje zaradi neprimernih gledanj na vse skupaj,
so sklenili, da mora vsak, ki želi naslednji dan razpravljati, priglasiti svoje sodelovanje na posvetu.
Prišel je tretji dan konference. Dan, ko je bilo dovoljeno, da spregovori vsak udeleženec konference. Seveda se
je bilo treba temeljito pripraviti na diskusijo, oziroma na
razne debate, ker v skupini 60 -70 samih najvišjih funkcionarjev v armadi ni bilo mogoče klepetati karkoli, sicer bi
se osmešil in onemogočil za vse čase.
Čeprav so me razmere zanesle na to usodno konferenco
še razmeroma mladega po činu in po letih, sem se le priglasil k besedi. Vest mi ni dala miru. Moral sem povedati,
kar me je težilo in občutil sem odgovornost do ljudi, ki
bodo zelo kmalu morali dajati svoja življenja, morda po
nepotrebnem.
Stanoval sem v hotelu Moskva na Terazijah. Zgodaj sem
se zbudil in v glavnem sestavil vsebino besed, ki sem jih
želel povedati.
Vodilni general, ki je bil pred leti, še kot polkovnik, moj
profesor taktike in strategije na akademiji, me je osebno
dobro poznal. Ko je prebral moje ime med prijavljenimi k
debati, mi je povedal, da sem tretji na vrsti za referat tega
dne. Zahvalil sem se mu. Pripomnil je, da sva stara znanZadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
171
ČLAN GENERALŠTABA
ca in da ga zanima, kaj bom povedal. Moram pa povedati,
da mi je bil vedno naklonjen in je cenil, kar sem povedal.
Tudi napisal sem kdaj kak članek v Vojni vestnik. V takem spominu me je imel iz časov na akademiji, ko sem
mu nekega dne neprijetno zavrnil neprimerno opombo.
Obrnil se je namreč na mene in rekel: »Recite vi meni v
vašem diplomatskom jeziku ….«. Vstal sem in odvrnil, da
slovenski jezik ni diplomatski jezik, da pa tudi srbski ni,
zato da ne želim takih pripomb. Lepo se je takrat opravičil meni in vsem Slovencem v razredu in ostala sva v zelo
dobrih odnosih.
Na ta zadnji dan konference, oziroma napovedane debate, je prišlo veliko število tudi drugih generalov in ne
samo tistih, ki so bili prejšnja dva dni navzoči. Napovedali so tudi prihod kraljevega namestnika princa Pavla.
Moja dva predgovornika sta bila precej kratka, vendar
povedala sta nekaj, kar je bilo koristno. V glavnem sta
poudarila važnost posedovanja mejnih ožin in popolno
koriščenje Rupnikove linije, ki je stala milijarde. Oba sta
zahtevala, naj se takoj reorganizira armada na gverilsko
bojevanje ter naj se zavrže klasično, zastarelo vojskovanje
v masi. Le preskrba naj ostane taka, kot je določeno v mobilizacijskih načrtih, da ne bi nastala prevelika zmešnjava. Ljudi in živino pa je treba takoj reorganizirati v male
formacije.
Prav, ko sem bil na vrsti za moj govor, je vstopil v dvorano kraljev namestnik. Pozdravil nas je predpisih: »Pomozi Bog, gospodo oficiri!« in dal znak, naj se posvetovanje
nadaljuje.
Načelnik me je prijazno pogledal in dejal: «No, gospod
Zlobec, da slišimo, kaj nam boste povedali.«
172
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
ČLAN GENERALŠTABA
Ko sem vstal, sem čutil, da je nastalo pritajeno šepetanje
pri starih generalih, češ, kaj naj nam pove ta mladenič, ki
ni bil na solunski fronti.
Brez ovir sem začel. Vstal sem in glasno govoril:
»Gospodje, sem načelnik intendanture Triglavske divizije. Teren, na katerem bo naša divizija operirala, je večinoma hribovit. V sklopu divizije imamo samo nekaj tovornjakov, ki so namenjeni oskrbi materiala iz baz do divizije, vsa ostala oprema je na vozovih s tovorno in vprežno živino. Predstavljajmo si, da se celo noč pomika ta
ogromna kolona vozil po ozki cesti. Le s težavo so možna
prehitevanja hitrejših vozil in srečanja z druge strani. Na
vozovih te kolone je 140 ton materiala za 34.000 vojakov
in 10.000 glav živine. Ta količina je potrebna za le en sam
dan življenja. Brez tega materiala bojna pripravljenost divizije ni možna.
Gospodje! Kakor sedaj slišimo, se bomo v kratkem vojskovali z Nemci in Italijani. Nemška armada ima za seboj
velikanske zmage. Dokazala je celemu svetu, da se zna
bojevati in da je trenutno na višku. Tehnična sredstva te
armade so preizkušena in znano nam je, da je njihova
armada sposobna napraviti tudi 150 - 200 km dnevnega
marša. Tudi italijanska vojska ni več to, kar je bila pred
dvajsetimi leti. Čeprav ne zmaguje v Grčiji in v Albaniji,
je treba računati z njenimi izkušnjami v Abesiniji, v Španiji in drugod. Mi vsi vemo, da so naši sovražniki motorizirani in da govorijo samo še o Blitzkriegu. Mi se z našo
vprežno živino nimamo kam skriti s ceste, oba naša sovražnika pa lahko v enem samem dnevu obvladata celotno naše ozemlje, medtem ko mi še pobegniti ne bi mogli.
Lahko rečem, da smo vsi, kolikor nas je tu, v preteklih
dvajsetih letih premalo storili, ko smo videli, kaj se dogaja
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
173
ČLAN GENERALŠTABA
okoli nas. Nismo se zganili niti v zadnjih letih, ko nas je
naš vojni ataše v Berlinu, polkovnik Vauhnik, opozarjal
in sporočal kaj vse se tam dogaja. Svetoval nam je, kako
naj se pripravimo na vojno. V Beogradu pa so le razmnoževali njegova poročila in cele pravilnike. Vse to je prišlo
do ljudi, ki bi morali ukrepati, »kot strogo zaupno«. Zakleniti so morali vse to v železne blagajne. Ker je stanje
tako, kakršno je, se pridružujem mojima dvema predgovornikoma. Takoj je treba predelati mobilizacijske načrte
in organizirati bojevanje na gverilski, partizanski način.
Sovražniki, če nas hočejo nadvladati, morajo priti v deželo. Četudi bodo prišli v tankih, se bodo morali izkrcati,
takrat pa bo iz vsakega grma počila puška. Obstoj v taki
deželi postane sovražniku težaven ali celo nemogoč. Takšno bojevanje smo doživljali v Albaniji in ob koncu je
morala naša armada oditi iz Albanije.
Sedaj pa konkretno: Oblika našega terena je taka, da
imamo po večini ceste ob rekah in v dolinah med gorovji,
kar nam daje le malo možnosti, da bi se ob letalskih napadih umaknili s cest. Po izvršenem nočnem maršu se ( na
dnevne marše se takrat ni več računalo, zaradi aviacije)
ljudje in živina kvečjemu lahko umaknejo s ceste, da ne
ovirajo prometa in tako ostanejo utrujeni ves dan. Naše
velike enote so zmožne napraviti samo 15-20 km na noč,
medtem ko so sovražne enote sposobne napraviti 150 -200
km na noč, torej desetkrat več.
Zamislimo si - ko se okoli 9. ure dvigne megla in odkrije vso revščino ob cesti, priletijo sovražne »štuke« (letala
strmoglavci) in pokosijo vse, kar je živega na cestah in ob
cestah ter odletijo. Če bom ostal živ, mi kot odgovornemu
načelniku v štabu divizije ne bo preostalo drugega, kot
da strumno stopim pred komandanta divizije in raportiram: Gospod general, vaša enota predstavlja kup ljudske174
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
ČLAN GENERALŠTABA
ga in živalskega mesa tam doli v dolini ob reki. Takrat si
lahko oba prisloniva pištole k čelu in rečeva - Mea culpa,
zbogom svet! Zbuditi se moramo, vsaj sedaj!«
Mrtvo tišino v veliki dvorani so prekinili le globoki in
resni vzdihi visokih poveljnikov. Vodilni general je rekel:
»To vidite, gospodje, je vprašanje, to je tisto, kar nas vse
boli. Tega se vsi bojimo in to nas bo pokopalo. Mižimo
pred resnico. Mižimo pred narodom.«
Resno se je obrnil proti meni in rekel: »Jaz nisem minister financ. Ukrenili smo vse potrebno in prosili ministra
financ, da nam da denar za avtomobile, tanke, topove,
toda denarja nismo dobili.«
»Eto, gospodo,« je dejal in se obrnil na vse. »Star izrek
Napoleona spet prihaja v veljavo: Prvič denar, drugič denar, tretjič denar, če hočeš voditi vojno.«
Spet se je general obrnil proti meni in dejal:
»Gospodine! Ne veste kakšne težave imamo s trmastimi
politiki, strankami in drugimi. Ena struja hoče to, druga
drugo, nikdar ne pridemo na konec.«
Na te besede sem odgovoril:
»Gospod general, zakaj ne postavite naše finance na
tako podlago, kot so jo postavili Nemci, Italijani in kolikor vem, tudi Rusi. Poslali ste nam na preučevanje lepo
natisnjeno uredbo nemškega načina financiranja vojske.
Zakaj se tudi pri nas ne ukine zlata podlaga denarja in
postavi vrednost na drugo podlago ter se nakupi ali izdela v domovini avtomobile, topove, tanke in drugo, če
pravite, da se mir ne more obdržati?«
V dvorani je bilo slišati ploskanje in odobravanje. Posebno mlajši oficirji so glasno odobravali moja izvajanja. ZdeZadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
175
ČLAN GENERALŠTABA
lo se mi je, da se sprašujejo, kako sem mogel imeti toliko
poguma, da sem odkrito izrekel obtožbe, takorekoč, na
nas vse. Po teh nekaj mojih konkretnih vprašanjih se je
razvila debata, ki je trajala tja do poldne. Na razne načine
so komentirali vprašanja. Večina je bila mojega mnenja.
Ko je šla debata o teh vprašanjih proti koncu, se je vodilni
general spet obrnil na mene in rekel: »Ko ste vi razmišljali o teh vprašanjih, ki so povzročili toliko debate, ste
verjetno razmišljali, kaj naj bi ukrenili, da ne bi prišlo do
katastrofe.«
Odgovoril sem da sem, razmišljal, toda sedaj bi bilo
težko govoriti o kakšnih organizacijskih spremembah v
armadi, ko je tak sistem formacij že določen in mora pri
mobilizaciji tak tudi ostati. Sicer pridemo v dezorganizacijo. Moje mnenje je, da je edina pot – gverila! Proti takim
sovražnikom kot so Nemci in Italijani, se mi ne moremo
boriti odprto.
Spet je po dvorani zašumelo. Večina je bila mojega mnenja: »Gveril! Gveril!« so se slišali glasovi starih sivih mož,
ki niso dorasli razmeram časa in ki so se šele tedaj resno
prebudili.
Ko se je hrup v dvorani pomiril, je vstal brkati veliki stari človek, ki me je ves čas meril s pogledi od nog do glave.
Bil je ves okrašen z medaljami, pletenicami in našivki. Ko
se je prav počasi dvignil z naslonjača, me je postalo strah,
da bo zanikal moja izvajanja.
Ta veliki mož je bil komandant konjenice in je bil z enim
mojih člankov v Vojnem vestniku zelo prizadet, zato je
ta članek prinesel na konferenco v žepu. Ogrožen je bil
namreč njegov visoki položaj. Da bi se pa v njegovih letih
učil šofirati tanke in avtomobile, mu še na kraj pameti ni
padlo. Še na konja se morda ni spravil že več let.
176
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
ČLAN GENERALŠTABA
Članek je bil torej popolnoma v redu, sicer bi ga generalni štab ne dovolil objaviti. Izšel je leta 1939 in takrat je bil
še čas likvidirati drago konjenico, od katere se ni moglo
pričakovati nobene koristi in nakupiti tanke.
Sedaj, na konferenci, je ta mož naprosil vodečega generala naj pojasnim kako pravzaprav mislim, da se da tradicionalno konjenico preoblikovati v tankovsko enoto. –
»Pitajte vi njega…«
Rekel sem samo, da ne bi imel nič več dodati. Rekel sem,
da je v članku natančno opisana moja zamisel, vendar sedaj nima smisla o tem govoriti, iz dveh razlogov:
1) V tem času nam nihče ne bi mogel dobaviti tankov,
medtem, ko bi nam pred dvema letoma tanke lahko dobavila Češka ali celo Amerika ali Anglija.
2) Ker stojimo tik pred začetkom vojne in je o reorganizaciji konjenice nesmiselno govoriti.
Članek pa sem napisal, ko sem bral, da so Belgijci slavnostno prodali zadnjega konja svoje konjenice in za izkupiček nakupiti tanke in tovorne avtomobile. Napisal sem,
da bi morali to storiti tudi mi. Dokazoval sem v članku,
da se konjenica v našem, času ne more več uspešno boriti
ter da jo je zato treba prodati in nakupiti tanke. Podrobno
sem računsko dokazal, da bi od vsakega prodanega eskadrona 120 konj z opremo in vrednostjo oskrbe konj za eno
leto, nakupili šest tankov in deset tovornih avtomobilov.
Udarna moč te nove moderne enote pa bi bila desetkrat
večja kakor od enega eskadrona, s katerim bi en sovražni
tank obračunal v četrt ure. Dokazoval sem v članku, da
se ni obnesla konjenica na Poljskem, a v francosko-nemški vojni leta 1940 se konjenica sploh ni omenjala. Končno
sem poudaril, da 120 konj v eskadronu mora imeti dnevZadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
177
ČLAN GENERALŠTABA
no najmanj 300 kg krme, medtem ko tank rabi bencin
samo, kadar vozi.
Za izkupiček ob prodaji konjenice bi takrat kupili za
vsak eskadron (220 konj) po deset tankov in prav toliko
tovornjakov. Ker imamo 144 eskadronov, bi lahko kupili
1440 tankov in toliko tovornjakov. Izračun sem naredil ob
cenah nemških tankov in ob tem upošteval stroške oskrbe
220 konjenikov in 220 konj v enem letu. Odprto vprašanje
pa sem pustil udarno moč enega eskadrona konjenikov
ali ene baterije desetih tankov.
V dvorani je spet zašumelo. Od vseh strani so dvigali roke. Načelnik je dal besedo mlajšemu konjeniškemu
podpolkovniku. Ta je vstal in mirno začel razlagati udarno moč eskadrona. Dejal je, da je udarna moč eskadrona v današnjih časih enaka ničli. »Meni je potreben en
sam tank s pripadajočo posadko in orožjem in bo naša
konjenica likvidirana v najkrajšem času,» je govoril mladi
konjenik in nadaljeval: »Videli smo, kako je bilo z dobro
oboroženo francosko, poljsko, dansko in češko konjenico.
Že v prvi svetovni vojni je bila le za ordonančne službe,
sedaj pa niti za to ne pride več v poštev.«
Komandant konjenice je bil ob vsem tem zelo prizadet.
Videl je, da je konjenica likvidirana in to brez žvenketa
sabelj in topotanja konjskih kopit.
Vodilni general je dejal, da bodo ukrenili, kar se bo dalo,
a položaj je bil s tem rešen in 5-6000 konj je še naprej pojedlo stotine ton ovsa dnevno.
Četrti dan našega bivanja v Beogradu je bil namenjen
druženju. Bil je lep pomladni dan.
178
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
ČLAN GENERALŠTABA
»Sedaj pa gremo vsi na Savsko pristanišče, kjer nas čakajo monitorji, da nas odpeljejo na Ratno ostrvo,« je dejal
predsedujoči general.
Na Ratnem ostrvu, na otoku, je bila tedaj velika in vzorna ekonomija Ministrstva za vojno in mornarico. Kar na
prostem je bilo pogrnjenih več dolgih miz. Kosilo so pripravili res vzorno. Mize so bile postavljene v obliki podkve, pokrite so bile z belimi prti. Na sredi mize so nas čakale buteljke. Od miz je bil prekrasen pogled na Beograd
in Zemun, na Donavo in Savo.
Okrog miz nas je posedlo kakih 150 oficirjev. Po kosilu
so se vrstile zdravice. Ob koncu smo vstali in skupaj zapeli pesem:
V boj, v boj, moč in slava ….
Prisrčno smo se poslavljali, vsi smo vedeli, da je to naše
zadnje skupno kosilo.
Kdo bi vedel, koliko od nas je preživelo vojno.
Mesec dni pozneje je beli Beograd ležal v razvalinah in
pod njimi premnogo žrtev.
Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske
179
ČLAN GENERALŠTABA
180
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
DNEVI PRED
ZAČETKOM VOJNE
181
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
Marec in april 1941
Po beograjski konferenci so se dogodki vrstili kot na platnu. Vsak dan je prinesel nove pretrese.
Komaj sem se vrnil v Ljubljano, sem že zvedel, da so na
Dunaju podpisali pakt o pristopu Jugoslavije k osi RimBerlin-Tokio. S tem podpisom je naša armada tako rekoč
ohromela. Sam pri sebi sem rekel: To pa ne bo držalo!
Lutke ne bomo! – je šel glas po deželi. Že takrat smo čutili, da ta pakt ne bo dolgo v veljavi.
Sledil je 27. marec 1941 - »Bolje rat nego pakt!« je donelo
z beograjskih ulic.
27. marec je z eno potezo postavil na ničlo vse paktiranje.
Tedaj smo vedeli, da je vojna neizbežna. Vprašanje je bilo
le, kdaj bomo napadeni.
Vse se je dogajalo z bliskovito naglico. Objava mobilizacije se skoraj ni čutila, ker je vse šlo s pozivi. Petokolonaši
so delali na vse pretege in ščuvali obveznike, naj ne gredo v vojsko. Delali so v negativno smer, kjer so le mogli.
Zmešnjava je bila vse večja. Štab nove Triglavske divizije
se je formiral v hotelu Bellevue v Ljubljani, medtem ko
so se enote zbirale v okolici Ljubljane, Kranja, Kamnika,
Škofljice in Novega mesta. Štajerski del je tvoril Dravsko
divizijo.
Novi komandant Triglavske divizije je sedel v lepi sobi
hotela. Šel sem k njemu kot načelnik. Računal sem, da
so na tako važno mesto postavili človeka, ki ima dovolj
energije, poguma in nastopa. Razočaral sem se. Našel
sem človeka brez energije in brez volje. Potegnili so tega
generala iz penzije, katero je užival že deset let. Sedaj naj
182
Marec in april 1941
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
bo komandant morda najvažnejše divizije in seveda tudi
celotne Rupnikove utrjene linije od Blegoša pa tja do Sušaka. Pod njegovim poveljstvom je bilo tedaj 34.000 mož
in 10.000 glav živine. Ko sem se mu predstavil, je rekel, da
ima o meni dobre informacije in kar bom jaz napisal, bo
on podpisal - »Vi ćete napisati, a ja ću potpisati.«
Ko sem odhajal v svojo pisarno v Cekinovem gradu, sem
že vnaprej videl vso mizerijo.
Ozračje je bilo kaj čudno. Ljudje so odhajali v vojsko,
vendar z nekim občutkom, da bodo prav kmalu spet prišli nazaj. Potek mobilizacije je kljub vsemu potekal precej
v redu. Oprema je bila pripravljena na zbornih mestih in
obvezniki so jo takoj dobili.
V soboto, dne 5. aprila 1941, smo dobili povelje, da mora
tudi štab Triglavske divizije na koncentracijski prostor.
Zvečer smo se odpeljali v Višnjo goro, kjer je bilo v Kodeljevem gradu določeno mesto za štab. V gradu sem dal še
neka navodila in hitel pogledat, kako so se ljudje in živina
spravili k počitku. Okoli četrte ure zjutraj sem šel po mestu, ki je bilo v globokem spanju. Neki orožnik je stopil
na cesto in mi rekel: »Pravkar govori Hitler! Če razumete
nemščino, pojdite poslušat!« Stopil sem k aparatu in prisluhnil. Hitler je strahotno rohnel. Kričal je, da so njegovo
sliko vlekli po ulicah v Beogradu, da so prelomili pakt.
Slišal sem, ko je rekel: »Zaradi vsega tega dajem povelje
nemškim oboroženim silam v zraku, na kopnem in na
morju, da uničijo beograjsko kliko!«
Sirene so zatulile
183
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
Sirene so zatulile
Spoznal sem, da je od tega trenutka Jugoslavija v vojnem stanju z Nemčijo. Šel sem v štab. Ukrenili smo vse
potrebno za prehod v vojno stanje. Dejansko so v tistem
trenutku bila nemška letala že v zraku in ob 5. uri zjutraj
so napadla Beograd.
Hitel sem po cesti z avtom proti Grosupljem, da bi dal
nalog kolonam, ki so se z vozovi in konjsko in volovsko
vprego pomikali proti Višnji gori, naj se razbežijo s ceste,
ker je verjetno, da nas bodo štuke napadle, čim se megla
dvigne.
Živina in ljudje, utrujeni od nočnega marša, so se res
umikali s ceste, kolikor se je dalo. Ali kam naj se umaknejo? Z ene strani ceste kak globok jarek, z druge strani
hrib. Le redko kateri voz je imel srečo, da je zavozil na
kako kmečko dvorišče, pod kozolec ali v bližnji gozdiček.
V Grosupljem na postaji sem zaslišal sirene. Tulile so
alarm. Groza me je prevzela, ko sem pomislil, da so ceste
polne ljudi in živine, vozov in vojakov. Spomnil sem se
tudi konference v Beogradu, od katere še ni minilo štirinajst dni. Že so tu moja napovedovanja. Nisem pomislil,
da bi bežal v zaklonišče, kamor je vse bežalo. Pograbil
sem na postaji velik kos železa, železen mostiček, ki ga
rabijo, da zapeljejo mali voziček z rampe na vagon. Potisnil sem ta mostiček v avto. Tudi šofer je storil tako. Vozila
sva nazaj proti Višnji gori. Pred šolo v Grosupljem zagledam skupino oficirjev, ki so se nekaj prerekali. Stopil sem
mimo njih v šolo, kjer je bil štab enega od polkov Triglavske divizije. Že v prvi sobi sem opazil, da se dva majorja
stiskata k radio aparatu. Bila sta bleda kot zid. A čudno
se mi je zdelo, da sta ta dva človeka tukaj, ko vendar ne
184
Sirene so zatulile
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
sodita sem, temveč v Rupnikovo linijo. Vedel sem, da sta
že od prej nezanesljiva.
Želela sta se pomikati proti hrvaški meji, tako sta mislila
in tako sta tudi delala. Pozneje sem zvedel, da sta takoj, ko
je bila objavljena samostojna Hrvaška, zbežala v Zagreb.
Alarma še ni bilo konec. Usedem se v avto in rečem šoferju, naj vozi proti Višnji gori. Takrat zaslišim glas majorja B…..:
»Počakaj, greva skupaj!« Povabil sem ga v avto in rekel:
»Kaj pa ti tukaj? Saj bi vendar moral biti z Dravsko
divizijo!«
Odgovoril je samo: »E, pa znaš!«
Ko sva sedela v avtu je rekel: »Sada će doći štuke. Ti glej
skozi prvo, jaz pa skozi zadnje okno!«
Ni še izgovoril teh besed do kraja, ko zagledam tri štuke,
ki so priletele čez hrib. Hitro pograbim železni mostiček
in ga položim nad glave. V tistem trenutku so »štuke« že
začele »štepati« po cesti. Silen udarec smo čutili na avtu.
Zdelo se mi je, kot bi ga štuka oplazila.
Ko štuke odletijo, šofer ustavi avto in si ga ogledujemo.
Kakih dvajset centimetrov za mojim hrbtom je usekala
krogla v škatlo za orodje. Luknja je bila tako velika, kot če
bi jo naredil s krampom. Orodje je bilo zveriženo.
Spet smo se usedli v avto in nadaljevali pot proti Višnji
gori. Gorja smo videli več kot preveč. Tu se je stegoval vol,
tam konj. Vojaki so trepetali od mraza in strahu. Štuke so
opravile svoje in odletele.
Sirene so zatulile
185
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
Razpad 40. Pehotnega polka Triglavske divizije vojske Kraljevine
Jugoslavije, posneta 11.4.1941 pri Višnji Gori pri Ljubljani
Pri neki skupini hiš sem izstopil in naročil šoferju naj
vozi ranjence na previjališče v Grosupljem. Mesarski oddelek pa je hitel pobijati ranjene konje in drugo živino.
Žalostna poročila so prihajala z vseh strani. Peta kolona
je skrbela, da so si bila poročila čimbolj nasprotujoča, čim
bolj napačna in čim bolj žalostna. Veze z vrhovno komando so bile pretrgane. Poročila so govorila, da so Italijani
že vkorakali v Ljubljano in Nemci v Maribor, a že naslednji dan smo izvedeli, da vse to ni res. Zmešnjava je postajala popolna.
Iz Beograda je prišel telegram: »Ne pružati više otpora!«
186
Sirene so zatulile
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
Zadnja konferenca štaba Triglavske
divizije v Žužemberku, 10. aprila 1941
Žužemberk
Pomikati smo se začeli proti Novemu mestu z namenom,
da se pretolčemo čez Gorski Kotar v Bosno. V Trebnjem
pride 7. aprila neki podpolkovnik v štab divizije in naroči,
naj sprejmemo v oskrbo tudi 14.000 vojakov posadke iz
utrjene Rupnikove linije. To poročilo je napravilo še večjo
zmedo. Zakaj so se umaknile čete iz bunkerjev Rupnikove linije, v katerih so imele za šest tednov zalog vsega. To
ni bilo nikomur znano. Brez enega strela so prepustile vse
Italijanom! Čudna zadeva! Pozicijske čete so se umaknile
iz utrjene linije in bežale proti Bosni!
Dne 10. aprila 1941 okoli desete ure zvečer dobim povelje, naj se takoj odpeljem v Žužemberk na neko konferenco. Okoli 11. ure ponoči sem se znašel v starem gradu. Vse
je bilo temno. Zdelo se mi je, kot da je grad zaklet. Končno
Zadnja konferenca štaba Triglavske divizije v Žužemberku, 10. aprila 1941
187
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
le najdem dvorano. V sredini dvorane je bila velika starinska miza, okoli nje pa skupina zaskrbljenih obrazov.
Na koncu mize je sedel komandant Triglavske divizije.
Mož, ki ni dajal podobe človeka, ki bi dorasel dogodkom.
Na eni strani mize je sedelo šest ali sedem civilistov, vsi v
frakih in smokingih. Nekaj cilindrov je bilo na mizi, nekaj
pa jih je viselo na starinskih obešalnikih.
Druga stran mize je bila zasedena z oficirji, načelniki
našega štaba. Zadnji sem prišel jaz. Bilo je samo še eno
prosto mesto na koncu mize. Sedela sva s komandantom
eden proti drugemu.
Civilisti so bili načelniki bivše banovine z banom Natlačenom na čelu. Ban je zahteval od komandanta, naj prevzame kot najvišji in najstarejši vojaški poveljnik komando nad vso Slovenijo, ter proglasi samostojno državo, kot
so Hrvati proglasili samostojno Hrvaško. Pozneje da se
bo videlo, kaj bo. Ban je upal, da se taki kombinaciji Nemci in Italijani ne bodo upirali. Tako bi prihranili mnogo
življenj, je bil mnenja ban. General ni pokazal nobenega
razumevanja za ta predlog. Izvijal se je na vse načine – da
on to ne sme napraviti brez dovoljenja iz Beograda, da je
on zaprisežen kralju, da to ne bi bilo v skladu s pravili
vojskovanja, a sam ni vedel, kaj naj stori. Ban je poskušal
pregovoriti generala, naj stori po njegovem, banovem predlogu. Pogovor sta vodila skoraj sama. Le malo so posegali načelniki v debato.
Medtem so se dogodki po svetu dogajali bliskovito. Poročevalni oficirji štaba so od časa do časa prihajali do generala, ter mu poročali, kakšne vesti prihajajo s Hrvaške,
kaj se je zgodilo v Beogradu, kako napredujejo Nemci in
Italijani, kakšno je stanje v armadi.
188
Zadnja konferenca štaba Triglavske divizije v Žužemberku, 10. aprila 1941
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
Vsi smo občutili, da bi sklepi te konference morda le
spremenili situacijo v deželi, čeprav samo začasno, a okoli
dveh ponoči so bila poročila o stanju v armadi zelo slaba.
Vojaki so zapuščali svoje enote, oficirji že niso več mogli
držati v rokah razburkanih sil. Peta kolona je delala s polno paro. Bil je skrajni čas, da se nekaj ukrene.
Proti tretji uri se je debata vse bolj zaostrovala. Ban je
zahteval odloke, general pa je vse odklanjal. Končno je
zarohnel na bana in mu rekel, da je izdajalec. Med prisotnimi je nastalo šumenje. Ni se moglo vedeti, kdo je v
katerem taboru. General je pograbil pištolo in jo položil
na mizo in ponovil je še enkrat o izdajstvu. Takrat pa je
ban rekel:
»Če je tako, potem bom ukrenil, kakor smatram, da je v
tem trenutku prav.«
Vzel je cilinder in odhitel iz dvorane. Vsi njegovi načelniki so šli za njim. Ostalo nas je v zakajeni dvorani še
10-12 oficirjev. Neodločni poveljnik je ukazal naj gremo
na svoja mesta.
Ob 6. uri zjutraj je radio Ljubljana poročal, da je oblast
v Sloveniji prevzel Vojni svet z banom na čelu. Plakati in
radio so pozivali poveljnike enot in oficirje naj obdržijo
disciplino.
Takrat je bilo že za vse prepozno. Tudi ta poziv je prišel prepozno. Armada je bila že v razsulu. Peta kolona je
opravila svojo vlogo. Sovražnik je prodiral v našo deželo
od vseh strani. Nemci so prodirali v našo deželo s severa
in vzhoda, Italijani pa z zahoda.
Zadnja konferenca štaba Triglavske divizije v Žužemberku, 10. aprila 1941
189
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
Vojni ujetnik
Odšli smo na marš proti Novemu mestu in Črnomlju in
od tam naj bi šli naprej proti Bosni. Vse skupaj je bilo nesmiselno, vendar poskusiti smo morali.
Naslednji večer smo se sešli s štabom divizije v neki gostilni blizu Novega mesta. Vsi smo bili potrti. Zmešnjava
je bila popolna. Odpovedala je disciplina in vsak je delal na svojo roko. Naenkrat zaslišimo ropotanje motorjev.
Spoznali smo, da to ni zvok naših motorjev. Nismo se še
dobro osvestili, ko vpadejo na dvorišče Nemci, kot z vedrega neba. Prišli so z navadnim avtomobilom, za njimi
pa so že drveli tanki. Skočili so v sobo, v kateri se nas je
gnetlo kar precej oficirjev. S pištolami so nas nagnali ven.
Padlo je nekaj strelov, vendar ni bilo žrtev.
Strpali so nas v tank in nas odpeljali v Brežice in nas tam
skupaj z mnogimi drugimi ujetniki zaprli v šolo. Tam
smo bili zaprti tri dni. Naslednjo noč je pridrvel na dvorišče šole velik nemški avtobus. Nabasali so vse ujetnike
v ta avtobus in nas odpeljali v smeri proti Zagrebu. Ko
smo prekoračili Sotlo, je avtobus ustavil in kratko malo so
nas izpustili. Verjetno so mislili, da smo sedaj v ustaških
rokah in bodo že oni uredili zadevo.
Nisem veliko razmišljal. Hitel sem nazaj proti Sotli. Nameraval sem preplavati reko. Ubral sem jo navzgor proti toku in iskal čim bolj skrit kraj. V temi se nenadoma
pojavi pred menoj ustaš, a bila sva si tako zelo blizu, da
ni imel časa streljati. Skočil sem nanj in ga podrl na tla.
Iztrgal sem mu puško, naboje in stekel naprej. Preplaval
sem Sotlo in nato čez hribe in doline hitel proti Ljubljani.
Ogibal sem se cest, ki so bile že polne Nemcev. Ko sem se
bližal Ljubljani, sem na skritem prostoru v gozdu zakopal
190
Vojni ujetnik
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
puško in si kraj dobro zapomnil. Srečno sem prišel domov. Doma so me čakali žena, petletni sinček in štiriletna
hčerkica.
Veliki »trdnjavi« Rožnik in Vič sta padli – tako so takrat
poročali časopisi in Ljubljana je bila premagana. Slovenijo
so zavzeli okupatorji.
Italijanska vojska v Ljubljani
Kazen za »stare grehe«
Italijani niso pozabili prinesti s seboj evidence o ubežnikih iz Italije. Vse stare grešnike je bilo treba poloviti in spraviti na varno. Tako sem tudi jaz dobil poziv
naj se oglasim v Zvezdi na Kongresnem trgu na Corpo
d'armato. Ko sem prišel v drugo nadstropje, so me temeKazen za »stare grehe«
191
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
ljito pregledali. Stopil sem pred nekega črnosrajčnika, ki
mi je v slovenščini razložil »barufo«, ki se je zgodila pred
22 leti v mojem domačem kraju. Pokazal mi je tudi sliko,
na kateri sem spoznal samega sebe.
Misel mi je poletela k slovenski zastavi, ki je tako usodno začrtala moje življenje. Leta 1919 sem bil med vaškimi fanti, ki smo se pred domačo šolo v Avberu stepli z italijanskimi vojaki, ker nam niso dovolili obesiti slovenske
zastave. Po pretepu sem zbežal v Jugoslavijo. Sedaj, 22 let
pozneje, bom plačal račun za ta stari greh.
Ko mi je črnosrajčnik vse razložil, mi je napovedal aretacijo. Vklenili so me, me potisnili v »marico« in odpeljali v
zapore na Miklošičevi cesti. Pet železnih vrat so zaloputnili za menoj.
Italijanska vojska v Ljubljani
192
Kazen za »stare grehe«
DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE
Nadaljevanje v knjigi OBVEŠČEVALEC OSVOBODILNE
FRONTE, ki je četrta in zadnja knjiga zbirke V VIHRI PETIH
VOJN
193
Dodatek
Dodatek
Viri slikovnega gradiva:
Družinski arhiv: 15, 60, 66, 67, 68, 71, 72, 73,
74, 81, 84, 85, 86, 88, 89,
91, 94, 95, 98, 100, 114, 116,
143, 146, 152, 153, 157, 162
Avtorjeva zbirka časopisov: 36, 37, 40, 45, 47, 96,
97, 99, 102, 103
Muzej novejše
zgodovine Slovenije: 168, 191, 192
Pokrajinski arhiv Maribor: 117, 118, 119, 127, 130
Christos Akritidis: 23, 24, 25, 29
Fotografije Sandi Bertoncelj: 67, 98, 158, 159
Iz knjige Beograd
(Turistička štampa,
Beograd 1969): 64, 82, 83
Razglednice: 164, 187
Zemljevid na
naslovnici iz atlasa: Kozennov, Geografički atlas
za srednje škole, Dunaj 1912
194
Viri slikovnega gradiva:
Zahvala
Mag. Marku Štepcu iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije v
Ljubljani za uvodne besede, koristne nasvete ob nastajanju knjige, predvsem pa za njegovo skrbno preverjanje zgodovinskih podatkov v knjigi.
Dr. Slavici Tovšak in Sabini Lešnik iz Pokrajinskega arhiva
Maribor za fotografije Maribora.
Christosu Akritidisu, profesorju grščine, za fotografije Soluna
v času grško-turške vojne.
Bratu Željku Zlobcu, univ. dipl. ing. geodezije, za pomoč pri
pripravi rokopisa.
`