tukaj - Spletni portal Druga OŠ Slovenj Gradec

27. DRŽAVNI FESTIVAL TURIZMU
POMAGA LASTNA GLAVA
POTUJ Z JEZIKOM
PR`NAS SE DÔRO JÉ
TURISTIČNA NALOGA
Druga osnovna šola slovenj graDec
Slovenj Gradec, januar 2013
27. DRŽAVNI FESTIVAL TURIZMU POMAGA LASTNA GLAVA
POTUJ Z JEZIKOM
PR`NAS SE DÔRO JÉ
TURISTIČNA NALOGA
Slovenj Gradec, januar 2013
AVTORJI:
Julija Dobnik, 7.a
Hana Klančnik, 7.b
Lara Jeromel, 8.a
Doroteja Lužnik, 8.a
Lara Plevnik, 8.a
Tinkara Ošlovnik, 8.b
Aleks Jurhar, 9.b
Ožbej Vene, 9.b
MENTORICI: Nina Popič, prof. umetnostne zgodovine in sociologije ter Suzana
Planšak, prof. gospodinjstva
2
KAZALO VSEBINE
POVZETEK ................................................................................................................ 3
1. UVOD................................................................................................................... 6
2. SPLOŠNO O PREHRANI V SLOVENJ GRADCU IN OKOLICI ZA OBDOBJE
60. LET 20. STOLETJA ............................................................................................. 8
3. VSAKDANJI JEDILNIKI .................................................................................... 15
4. PRAZNIČNI IN NEDELJSKI JEDILNIKI............................................................ 17
5. TURISTIČNI PROIZVOD IN PREDSTAVITEV NA TURISTIČNI TRŽNICI ........ 22
6. NAREČNI IZRAZI .............................................................................................. 23
7. RECEPTURA JEDI ............................................................................................ 24
8. ZAKLJUČEK ..................................................................................................... 25
9. VIRI IN LITERATURA........................................................................................ 26
3
Povzetek
Naša želja je, da se ohranjata naša kulturna in naravna dediščina. Del tega je tudi
naša kulinarika, za katero želimo spodbuditi širše zanimanje, se pravi, da bi radi
povečali zanimanje za tradicionalno ljudsko prehrano.
Cilj naloge je ohraniti tradicijo pripravljanja jedi značilnih za Slovenj Gradec in
okolico, prav tako pa tudi nadaljevati običaje, ki spremljajo določene jedi oz. praznike.
Zaradi tega bomo pripravili kuharsko oddajo, v kateri bomo predstavili in skuhali naše
tipične jedi, poleg tega pa razpravljali še o etnološkem ozadju teh jedi. Pripravili
bomo tudi knjižico z recepti. Kuharsko oddajo bomo ponudili lokalnim televizijskim
postajam, turističnim pisarnam ter trgovinam z doma pridelanimi izdelki.
V nalogi smo prikazali, katere jedi so pripravljali in jedli pred približno 50. leti in
raziskali, če so se le–te ohranile do danes.
Nalogo si bo mogoče ogledati na naši spletni strani ali pa si jo sposoditi v šolski
knjižnici.
Ključne besede: kuharska oddaja, recepti, tradicionalne koroške jedi, vsakdanji
jedilnik, nedeljski in praznični jedilnik
Abstract
Our wish is to maintain our cultural and natural heritage. A part of this is our cuisine,
for which we want to raise a broader interest, i.e. to raise the interest in the traditional
folk cuisine.
On the one hand, it is a goal of this assignment is to maintain the tradition of food
preparation typical of Slovenj Gradec and the surrounding areas whilst trying to
continue the customs related to certain specific meals and holidays on the other. We
are therefore going to prepare a cookery show in which we aim to present and
prepare our typical dishes and discuss their ethnological background alongside. We
are also going to prepare a recipe book. The cookery show will be offered to the local
television stations, tourist offices and the local shops that sell homegrown food. This
assignment aims to present the typical dishes served and eaten approximately fifty
4
years ago and whether they have sustained till the present. The assignment will be
available at our web site as well as in the school library.
Key words: cookery show, recipes, traditional Carinthian dishes, everyday cuisine,
traditional Sunday and holiday cuisine
5
1. Uvod
Za projekt Potuj z jezikom smo se odločili, ker radi kuhamo in jemo, pa tudi o naši lokalni
prehrani bi radi izvedeli kaj več. Ko nam je učiteljica povedala, da bomo lahko pri tem
uporabljali tudi naše narečje, koroščino, kakršno govorimo v Slovenj Gradcu, smo bili zelo
veseli. Ker imamo našo lokalno hrano zelo radi, smo našo raziskavo poimenovali Pr`nas se
dôro jé. Odločili smo se, da bomo vsaj nekoliko poskrbeli, da naše tipične koroške jedi ne bi
izumrle. Pisali bomo o naših jedeh, ker je na svetu vedno več »fast fooda«, vedno več tujih
restavracij (mehiških, kitajskih, italijanskih …) in ker v družinah večinoma kuhajo preproste
tuje jedi. Dozdeva se nam, da veliko ljudi za kosilo jé nekaj na hitro pripravljenega, vendar ne
tipično slovenskega. Naša stara hrana izumira, ker je mlajši ljudje ne kuhajo več.
Želimo pa tudi ohraniti bogastvo regionalnih kultur - posebnosti v pripravi in v različnosti
jedi. S pomočjo naših babic, prababic, mater, tet, dedkov, drugih starejših sorodnikov,
znancev in starejših meščanov smo zbrali podatke, kako je bilo pred 50. leti. Pred tem smo se
dogovorili, katera vprašanja jih bomo spraševali (kdaj so jedli, katere obroke so imeli, kaj so
jedli med prazniki ter ob nedeljah in kaj med tednom, kje so dobivali hrano in kje so jo
shranjevali, ali so jedli skupaj, kje so dobili recepte, kako so jedli, kaj so jedli glede na letne
čase, kaj so dobili za Miklavža …). Želeli smo tudi ugotoviti, katere koroške jedi se še vedno
pripravljajo oz. so še aktualne za kuho. Po mnogih pogovorih, nevihti možganov in nekaj
prespanih nočeh, smo se odločili, da bomo skušali ohraniti naše tipične koroške jedi s tem,
da bomo pripravili kuharsko oddajo, v kateri bomo kuhali te jedi. Navodila za kuho bomo
podajali v »naši koroščini«. S tem bi radi ohranili tudi naše narečje, ki vedno bolj izumira.
Vedno več se namreč uporablja angleških oz. tujih izrazov. Recepte naših jedi pa bomo
pripravili tudi na kartončke vezane v knjižico.
Ves čas našega raziskovalnega dela smo uporabljali tudi literaturo in svetovni splet. Učiteljici
sta nam predlagali, da naj uporabljamo tudi knjige, ki so bile napisane pred približno
petdesetimi leti, saj tako izvemo kaj, kar v novejših knjigah ni zapisano. Ugotovili smo, da so
ljudje pred petdesetimi leti živeli in se prehranjevali drugače, kot se prehranjujemo danes.
Na razpolago niso imeli toliko različnih jedi, kot jih imamo sedaj. Več o tem pa boste izvedeli
v nadaljevanju naše naloge. Splača se vam prebrati, saj se »pr`nas dôro jé«!
6
Turistično nalogo smo razdelili na več delov. V jedru bomo najprej predstavili splošne stvari o
prehrani v našem okolju. Potem bomo napisali nekaj o jedeh, ki so se jedla med tednom.
Naslednje poglavje pa bo namenjeno prazničnim in nedeljskim jedem.
Sledila bo predstavitev našega turističnega produkta in nekaj besed o tem, kako se bomo
predstavili na turistični tržnici. Naučili se boste tudi nekaj naših narečnih besed in izvedeli,
kako se pripravi koroški šarkelj. »Njam!«
Pr`nas se dôro jé!
7
2. Splošno o prehrani v Slovenj Gradcu in okolici za
obdobje 60. let 20. stoletja
Koroško kuhinjo lahko opišemo z besedami kot so naravno, domače in tradicionalno.
Prav posebej smo ponosni na svoje specifične prehranjevalne navade in jedi. Te
izvirajo iz naravnega načina pridelave po domačih, tradicionalnih receptih. Zato
koroška kuhinja še premore vrsto jedi, ki so drugod že izginile iz jedilnikov. Njihova
priprava namreč zahteva precej znanja, skrbi in časa. Ugotovili smo, katere jedi so to
in jih bomo predstavili kasneje.
Zanimivi so se nam zdeli tudi stavki v knjigi Uživati brez meja: »Vsaka tradicionalna
kuhinja je pomemben odraz načina življenja ljudi v preteklosti, ki se je ohranil do
današnjih dni. Pokaže nam tradicionalno oklepanje starih navad. Na opustitev starih
in uvajanje novih jedi v vsakdanjik je vplival tehnični napredek, ki je ponudil nove
možnosti kuhanja in shranjevanja. Jedi v kmečkem okolju so se praviloma pripravljala
iz doma pridelanih živil«. Mogoče se sliši malo zakomplicirano, vendar smo veliko
tega raziskali.
Kot smo že navedli v uvodu smo večino informacij dobili od naših babic, sorodnikov
in starejših meščanov. Spraševali smo jih vprašanja, ki smo jih vpisali v tabelo
spodaj. Za hitro primerjavo smo tabelo razdelili na čas pred petdesetimi leti in na
danes. Zapisali smo kratke odgovore.
Primerjava tradicionalne koroške hrane in »fast fooda«: mežerli (foto: Tomo Jeseničnik;
http://www.slovenia.info/?uzivajmo_koroska=0&lng=1) in hamburger
(http://www.bodieko.si/porcije-hrane-nekoc-in-danes)
8
PRED 50. LETI (60. leta
DANES
20. stoletja)
Katere obroke so imeli?
Kdaj so bili obroki?
zajtrk, malica, kosilo,
zajtrk, kosilo, večerja,
večerja
malica ni pogosta
zajtrk: 6.00 – 7.00
zajtrk: 7.00 – 10.00
kosilo: 12.00 – 13.00
kosilo: različno – ko
večerja: 20.00 (poleti),
pridemo domov iz šole ali
18.00 – 19.00 (pozimi)
službe; mnogokrat je
kosilo hkrati tudi večerja
večerja: okoli 19.00; če
pridemo pozno domov je ni
Značilnosti hrane:
enostavna, sezonska
hitro pripravljena, ni
vezana na letne čase
Kje so dobili hrano?
na poljih, v vrtovih, manj v
v trgovinah, malokaj
trgovinah
pridelano doma
Kje so shranjevali
shramba, klet (na katerih
v hladilniku, zamrzovalniku
hrano?
ni bilo ploščic ali betona,
bila je zemlja)
Kje so dobili recepte?
brez receptov (sestavine
internet, kuharske knjige,
so dodajale po občutku),
revije, kuharske oddaje
ustno izročilo
Ali so obstajali kuharski
Ja, vendar drugačni kot
Ja (ne samo pogovarjanje
tečaji?
danes: gospodarice so se
ampak tudi praktično delo,
zbrale in se pogovarjale o
učenje trikov, izboljšav,
kuhanju in kuhinji,
kakovosti kuhanja …).
najpogosteje o potici,
obstajala je gospodinjska
šola.
Kako so jedli?
Vsa družina skupaj (vedno
Vsak posebej, redko
se je počakalo na
skupaj (ko si lačen, si
gospodarja, da je prišel iz
dobiš nekaj za jest).
dela)
9
mežerli, žganci, krvavice,
različne juhe, krompir,
kisla repa, zelje, skuta,
testenine, meso, solata;
krompirjeva juha (več o
hitro pripravljena hrana,
tem v poglavju o
industrijsko pripravljena
vsakdanjih jedilnikih)
hrana
Kaj so jedli ob
kurje meso, povojeno
različne vrste mesa, biftek,
praznikih?
meso, jajca, žegen, hren,
francoska solata,
šunka, potica (več o tem v
specialitete tujih kuhinj,
poglavju o prazničnem in
povojeno meso, potica,
nedeljskem jedilniku)
jajca, veliko vrst peciva …
Kakšen je bil jedilni
lesene žlice, uporabljali pa
žlice različnih velikosti,
pribor?
so tudi že običajne žlice,
noži, vilice (iz kovine)
Vsakdanje jedi?
nože in vilice
pomaranče, suho sadje
pomaranče, sladkarije
Kaj so jedli glede na
poletje, pomlad, jesen:
Ni tako očitne delitve na
letne čase?
sezonski pridelki (kar je
letne čase (uvažanje iz
raslo na vrtu, na njivi)
drugih držav)
Kaj so dobili (hrana) za
Miklavža, božička, rojstni
dan?
Zima: ozimnica –
shranjena zelenjava in
sadje, klobase, zelje, repa
Tabela 1: Prikaz značilnosti v prehrani 50 let nazaj in danes
Sedaj pa bomo še malo bolj podrobno razložili značilnosti, ki se vežejo na našo
hrano in na navade uživanja le-te. Kot je razvidno iz tabele, so imeli štiri obroke, in
sicer zajtrk, malico, kosilo in večerjo. Obroke so imeli pri »vsaki hiši« ob drugačnem
času. Pri večini družin so imeli zajtrk med 6.00 in 9.00. Kosilo je bilo povsod med
12.00 in 13.00. Večerja je bila poleti bolj pozno, ob 20.00, saj je bilo dlje časa svetlo
in so bolj dolgo delali zunaj. Pozimi je bila okoli 18.00, spomladi in jeseni pa so
večerjali okoli 19.00. Opazimo lahko, da se je čas večerje spreminjal glede na letne
čase.
10
Našli smo več različnih podatkov za to, kako so jedli. V nekaterih družinah so čez
teden jedli brez očeta, saj so otroci domov prihajali takoj po šoli, oče pa je bil takrat
še v službi. Otroci so zato jedli z mamo. Drugi podatki pa pravijo, da so otroci in mati
počakali očeta, da je prišel iz dela. Nato se je cela družina zbrala v prostoru, ki so mu
rekli velika izba. V tej sobi je bila velika miza, okoli katere so se pri jedi zbrali vsi člani
družine. Jedli so iz iste sklede. Pred jedjo so najprej zmolili molitev. To je bilo po
različnih družinah drugače.
Tudi mi smo jedli iz ene sklede.
Za jedilni pribor so večinoma uporabljali lesene žlice, običajne vilice in običajne nože.
V hiši so imeli toliko jedilnega pribora, kolikor je bilo ljudi (mama, oče, otroci) pri hiši.
Napisanih receptov je bilo v tistih časih malo. Nekatere ženske oz. gospodinje so
kuhale hrano in pekle pecivo kar brez receptov. Sestavine so dodajale po občutku.
Tiste, ki so imele kuharske knjige, so jih uporabljale. Največ jih je kuhalo po ustnem
izročilo (poslušale so navodila starih mam) ali pa so uporabljale na roke napisane
recepte. Obstajali so že tudi tečaji kuhanja, vendar so bili povsem drugačni od
današnjih. Gospodarice, gospe, stare mame so se zbrale in se pogovarjale o kuhinji,
11
kuhanju, hrani, najpogosteje pa so se pogovarjale o potici. Izmenjevale so si nasvete
in recepte.
Hrana se je razlikovala tudi po letnih časih. Kot smo že poudarili, so ljudje jedli tisto,
kar jim je ponujala narava. Pozimi so jedli drugo hrano kot pa poleti. To pomeni, da
niso jedli svežih jabolk pozimi, prav tako pa niso jedli svežega krompirji spomladi.
Napisali bomo, kaj so jedli v različnih letnih časih. To so sezonske jedi.
ZIMA:

kisla repa,

kislo zelje,

»prtene« klobase (kašnate klobase),

pečenice,

ozimnica (krompir, jabolka, stročnice),

»grumpi« (ocvirki),

suhe klobase.
»Grumpi«
POMLAD:

skuta,

ajdov kruh,

hrenov zos s krompirjem,

»repincl« (motovilec),

bezgovo cvetje.
POLETJE:

»črniničev štrudl« (borovničev zavitek),

juha iz stročjega fižola,

gobova »župa«,

zelenjava.
JESEN:

»prežganka«,

jabolčna čežana,

»pokerli« (jed iz koruznega zdroba, mleka in rozin),
12

»restana repica« (pražen krompir),

vrtnine,

sadje (hruške, jabolke).
V knjigi, ki je bila izdana leta 1955 (Več zelenjave, več zdravja) so pisali, da je najbolj
zdrava mešana hrana. Vendar so tudi bolj poudarjali pomen sladkorja in maščob.
Oboje danes odsvetujejo. V tistih časih pa so to bolj potrebovali, da so imeli dovolj
moči za delo in da jim je bilo dovolj toplo. Rabili so veliko energije, da so lahko
opravljali težja in zahtevnejša dela, kot jih imajo ljudje danes. Mi jemo manj mastno
hrano, ker opravljamo manj zahtevna opravila. Poleg tega pa nas ves čas opozarjajo,
da mastna hrana ni zdrava. Toda mastne hrane si nisi mogli privoščiti vsi, saj niso
imele denarja niti za najosnovnejša živila in so jedli le to, kar je bilo pri hiši. Zato so si
kaj bolj kaloričnega le redko (med prazniki) privoščili.
Kdaj bodo jedli katero stvar, pa je bilo odvisno tudi od tega, kje in kako so shranjevali
hrano. Moko in žito so shranjevali v shrambah – kaščah kmečkega gospodarstva,
kjer so hranili tudi meso in mast, kletni prostori pa so bili namenjeni za shranjevanje
krompirja in podobnih pridelkov. Nekoč je bila kašča neke vrste ogledalo kmetije,
zato so ženske na ''ganku'' oziroma balkonu gojile cvetje in tako naznanjale
obiskovalcem, da so pri hiši urejeni ljudje. Kašče so bile ključne gospodarske stavbe,
povezane s preživetjem družine. Polne kašče so kmetu in njegovi družini pomenile
varnost, zato so jih ponekod gradili z več nadstropji. Velikost kašče je govorila o tem
kako so bili denarno močni pri hiši. Kjer niso imeli kašč pa so hrano shranjevali v
shrambah in kleteh, v katerih ni bilo položenih tal.
Trgovine so bile manjše in niso bile v vsakem kraju. Do trgovin so hodili dlje časa,
potem pa so kupili le kakšne malenkost, ki je niso morali pridelati oz. izdelati sami
(sladkor, sol). Nekatero hrano in ostale malenkosti so lahko kupili na kmečkih
tržnicah in sejmih ali pa so naredili blagovno menjavo. Kot smo že omenili, pa so si
večino stvari predelali sami. Jedli so torej tisto, kar jim je ponujala narava in tisto, kar
so lahko sami vzgojili na njivah ali vrtovih, ki so jih imeli. Nekaj hrane so dobili tudi od
krav (mleko, meso), kokoši (jajca, meso), prašičev (meso; koline), puranov (meso) in
druge živine, če so jo imeli.
Vsako leto enkrat in to vedno pozimi so imeli koline (zakol svinj) in vso meso so
morali dimiti, da je lahko zdržalo čez celo leto, saj še niso poznali hladilnikov in
zamrzovalnikov. Do dveh tednov po kolinah so jedli pečenko in podobno. Ostale
13
vrste mesa so dobili za kosilo le enkrat na mesec in sicer po očetovi plači, ko sta z
mamo odšla po ''fasngo'', razen če so imeli doma več vrst živali za zakol. Kot pa smo
že poudarili, si marsikdo ni mogel privoščiti mesa, ker niso imeli dovolj denarja.
Ugotovili smo, da so se navade pripravljanja, shranjevanja in uživanje hrane skozi 50
let kar spremenile. Za to lahko iščemo vzroke v razvoju, vedno večji povezanosti med
različnimi konci sveta in hitrejšem načinu življenja.
14
3. Vsakdanji jedilniki
Vsakdanji jedilniki so bili zelo preprosti, odvisni od letnega časa in sezone
posameznih sestavin. Hrana je bila enolična in preprosta. Uporabljali so sestavine, ki
so jih pridelali doma. Kupovali so le tisto, kar so nujno potrebovali.
Za zajtrke čez teden so ponavadi pili kavo iz franka in proje (ker nekateri niso imeli
denarja za pravo kavo). Če jim je zmanjkalo mleka, jim je mama skuhala prižgano
''župo''. Margarina namazana na kos kruha jim je bila prava poslastica..
Za kosila so kot predjed jedli krompirjevo, zeljno, govejo ali fižolovo juho oz. juho, ki
so jo naredili iz sestavin z domačega vrta. Predvsem poleti je bil poudarek na
zelenjavi. Poleg juhe pa so jedli tudi narezane, zabeljene, vzhajane cmoke, široke
rezance ali pa slivove cmoke. Le redko so kosili meso. Bolj pogosto so jedli krompir
na različne načine. Pridelali so ga sami ali pa ga kupili na tržnicah oz. pri kmetih.
Namesto solate so jedli tudi repne cime v solati. Zanimivo se nam zdi, da so sedaj
ribe na jedilniku skoraj vsak dan, takrat, pred 50. leti, pa jih niso nikoli jedli. Mnogo jih
ni niti poznali njihovega okusa.
Za večerjo so velikokrat jedli hrano, ki je ostala od kosila. Če ni ostalo nič, so jedli
kavo s kruhom.
Našteli bomo hrano, ki je bila najbolj pogosto na jedilniku:

zelje,

krompir,

fižol,

»žganci«,

krompirjeva juha,

štruklji,

''štrudl''.
Včasih pa so si privoščili tudi:

joto,

polento,

ričet,

krompirjev golaž,

repo,

ajdo,
15

krvavice,

pečenko (ob kolinah),

'šmorn'',

bob (podobno fižolu),

rumeno korenje,

povojeno oz. dimljeno meso,

''kožovo župo'',

mlečno žolco (podobno pudingu),

skuto.
Otroci so imeli najraje mlečne jedi, kot so:

''koruzni pokerli'',

koruzni močnik,

dušena jabolka,

''šmorn'' (cesarski praženec).
Te jedi radi jedo otroci še danes.
Posebnost Koroške je tudi njen kruh, črni ali rženi. Pripravljen v krušni peči, po
starem, nenapisanem receptu, je še po nekaj dneh nespremenjen in enako okusen
kot prvi dan. Koroška slovi tudi po odličnem moštu, tradicionalni pijači, pridobljeni z
alkoholnim vretjem soka iz starih sort jabolk. Njena glavna odlika je uporaba
neškropljenega sadja in naravni postopek vretja. Poleg tega so pili tudi kavo iz franka
in proje, kot smo omenili že prej, ter vodo in mleko.
Koroški ržen kruh, mošt in potica (foto: http://www.kmetijskizavod-celje.si/ohranjamogastronomsko-dediscino#)
16
4. Praznični in nedeljski jedilniki
Ob nedeljah in praznikih so jedli bolj posebno hrano. Otroci so pričakovali boljšo
hrano. Prazniki so se od vsakdanjika razlikovali v obredu, šegi ali navadi, ki so jo
izvedli. S praznično in izbrano hrano, drugačno od preproste vsakdanje hrane, so
pomen praznikov poudarili in jim dodali poseben čar.
Ob nedeljah so dan začeli tako, da so že zgodaj zjutraj odšli k maši, šele po maši pa
so dobili zajtrk. Včasih so z očetom odšli kar v bližnjo gostilno, kjer so dobili čisto
govejo ''župo'' ali pa svežo žemljico.
Za nedeljska kosila in ob večjih praznikih so običajno jedli meso. Meso je bilo
večinoma kurje, goveje in svinjsko. Svinjsko meso (predvsem pečenko) so imeli
predvsem v času okoli kolin. Ko jim ga je zmanjkalo, so jedli kurje meso, vse do
ponovnih kolin. Pri nekaterih družinah so ob nedeljah dali kuhati kos dimljenega
mesa, ko pa se je meso skuhalo, so v isti vodi zakuhati ''ribance''. Tako so dobili juho,
ki je bila zelo krepčilna jed. Tradicija kuhanja juhe ob nedeljah se je ohranila še
danes. Tipično nedeljsko kosilo je bilo velikokrat sestavljeno tudi iz praženega
krompirja in kruhovega hrena.
Primer klasičnega nedeljskega jedilnika:

goveja juha,

pražen krompir,

svinjska pečenka ali govedina ali pečen piščanec,

solata.
Kruhov hren, govedina in pražen krompir (foto: http://www.kmetijskizavodcelje.si/ohranjamo-gastronomsko-dediscino#)
17
Tudi pri nedeljskih in prazničnih menijih je bila hrana vezana na letni čas.
Poznali pa so tudi že sladice, vendar si jih niso privoščili vsak dan. Večinoma so jih
jedli med prazniki. Tako so krofe jedli le za pusta, potice pa so pekli le za božič in
veliko noč.
Našteli vam bomo nekaj tipičnih koroških sladic, ki so jih pripravljali že pred 50. leti:

jabolčni ''štrudel'',

palačinke,

slivovi cmoki,

»krapi« (krofi),

različne potice (makova, orehova …).
V nadaljevanju bomo opisali, katere jedi so jedli od določeni praznikih ali dogodkih
ter kakšni so bili običaji oz. navade.
Koline:
Otroci so dobili vsak svojo klobaso, če so zapeli. Najmanjši je dobil najmanjšo
klobaso, največji pa največjo. Tista hčerka, ki je hranila prašiče celo leto in če so bili
debeli, je dobila tako veliko klobaso, da si jo je lahko dala okoli vratu. Vsega je bilo
dovolj in vsi so bili veseli. Gospodinje so pripravile kompot in kruhov hren, seveda pa
so jedli tudi sveže dobrote, kot so krvavice, pečenice, pražena jetrca, svinjska juha …
Zraven so pili predvsem mošt.
''Kožuhanje'' ali ličkanje koruze:
Koruzo so zvozili na skedenj in naredili velik kup. Zvečer, ko je bila že tema so se
okoli tega kupa zbrali mladi in stari iz cele vasi in ličkali. Zraven so si pripovedovali,
zgodbice, šale in prepevali. Ko je koruze zmanjkalo, je prišel harmonikar in so
plesali. Gospodinja je prinesla malico: kruh, salame in mošt.
Dan mrtvih - vsi sveti:
Če je le bilo mogoče, so jedli bolj posebno hrano, kot je pražen krompir, govedina ter
repne cime v solati.
18
Miklavž:
Otroci so dobili ''parkle'' pečene iz testa ali pa pomaranče, suho sadje, bonbone,
suhe banane in fige. Za ''Miklavža'' je mama spekla različne piškote
Božič:
Božič je bil velik praznik. Ko so prišli od polnočnic, so dobili čaj in potico. Naslednji
dan so pripravili praznično kosilo. Kuhali so podobne jedi kot ob nedeljah (goveja
juha, svinjska pečenka, pražen krompir, pečen piščanec, solata). Obvezna je bila le
orehova potica. Na ta dan so imeli na mizi tudi razno drobno pecivo, kot so domači
keksi. Manjkal tudi ni sadni kruh, ki so mu rekli »klecnprot«.
Potica (foto: http://www.kmetijskizavod-celje.si/ohranjamo-gastronomsko-dediscino#)
Novo leto:
Tudi za novo leto so imeli praznično kosilo.
Pust:
Krofi so bili obvezni. Ni minil pust, da jih ne bi bilo.
Velika noč:
V velikonočnem tednu se je pospravila cela hiša. Pekli so se ''šarkeljni'' in barvala so
se jajčka. Botra je otrokom prinesla šarkelj, pobarvano jajčko in pomarančo. Na
velikonočnem jedilniku so se pojavljale klasične jedi za ta praznik. Sem sodijo jedi, ki
19
jih nesemo v cerkev k tako imenovanem »žegnu«: prekajeno meso, pirhi, hren,
orehova potica, mlečni in bel kruh.
Poroka:
Poroka je bila velik dogodek. Zbrali so se vsi sosedi in sorodniki. Jedlo in pilo se je
kolikor se je dalo.
Rojstvo:
Porodnica je dobila kurjo juho in boljšo hrano.
Rojstni dan:
Praznovala sta ga samo starša. Slavljenec ni dobil torte ali podobne sladice in ni
upihnil svečk. Imeli so boljše kosilo.
Pripravili smo tudi tabelo v kateri je prikazano, katere jedi so se jedle ob delovnikih in
katere ob nedeljah in praznikih.
JED
DELOVNIK
NEDELJA ALI PRAZNIK
Krompirjeva juha
da
da
Žganci
da
ne
Jabolčni zavitek
da
da
Govedina
ne
da
Potica
ne
da
Piščanec
ne
da
Mežerli
da
ne
Krofe
ne
da
Palačinke
da
da
Bela repa
da
da
Kislo zelje
da
da
Jota
da
ne
Kurja juha
ne
da
Ajda
da
ne
20
Ričet
da
ne
Rumeno korenje
da
ne
Šunka
ne
da
Polenta
da
ne
Žolca
da
ne
Kura
ne
da
Rozinov kruh
ne
da
Golaž
da
da
Krompirjevi svaljki
da
ne
Repja juha
da
ne
Dimljeno meso
da
da
Repne cime v solati
da
da
Piškoti
ne
da
Šarkeljni
ne
da
Fižol
da
ne
Ribe
ne
ne
Sladkarije
ne
da (zelo redko)
Tabela 2: Jedi vsakdana in nedeljske ter praznične jedi
21
5. Turistični proizvod in predstavitev na turistični tržnici
Naš turistični proizvod bo posnet filmček oz. kuharska oddaja. Želimo, da bi lahko
posneli pripravo čim večih lokalnih jedi. Navodila bomo podajali v našem narečju, da
se tudi to ohrani. Naše narečje pa bo še posebej zanimivo tistim, ki ga ne poznajo.
Ob pripravi posamezne jedi bomo povedali tudi kaj več o etnološkem ozadju te jedi.
Predstavili bomo tudi, kdaj so pripravljali to jed, če se na to jed veže kakšna anekdota
in ostale zanimive stvari.
Na tržnici bomo predstavili kuharsko oddajo o koroškem šarklju, ki smo ga izbrali za
naš prvi filmček. Imeli smo še veliko drugih idej, ki bodo na vrsto prišle kasneje. V ožji
izbor so prišli »kvočni nudlni«. Koroški šarkelj pa smo izbrali zaradi tega, da ga bodo
obiskovalci turistične tržnice lahko tudi poskusili, saj bi ostale jedi težje prinesli s
seboj, pa tudi večino se jih jé tople.
Kuharsko oddajo oz. filmček bomo ponudili lokalnim televizijam, ki jih je kar nekaj.
Posneto na zgoščenki jo bomo ponudili tudi turističnim pisarnam in turističnim
društvom, da jih bodo delili obiskovalcem. Mogoče pa tudi občini, kamor pride veliko
gostov iz cele Slovenije in tudi iz tujine
Sestavili bomo tudi knjižico, v kateri bomo predstavili različne recepte jedi, ki so
značilne za našo okolico. Pripravili bomo tudi nekaj receptov na listih, da jih bomo
lahko razdelili med obiskovalce.
Na turistični tržnici želimo popestriti dogajanje. Predvsem pa želimo, da tudi ostali
izvejo, da se pr`nas dôro jé!
Učilnica za gospodinjstvo, v kateri bomo snemali kuharsko oddajo.
22
6. Narečni izrazi
Ta del naloge nam je bil zelo všeč. Nekaj izrazov uporabljamo v pogovorih tudi mi,
nekaj pa so nam jih povedali naši starši in stari straši. Bili so nam zelo zanimivi, zato
smo jih napisali več, kot je bilo potrebno.
TIŠTOH – prt
SKLEČKA – skodelica
ŠTECL – glinasta posoda za potico
TACA – ponev za pečenje
ŠIRAKL – grebljica
PONOVCA – zajemalka
MURKE – kumare
KRAP – krof
FROŠTIK – zajtrk
JUŽINA – kosilo
ANTOH – brisača
ŠPOHERT – štedilnik
FIRTOH – predpasnik
TALIR – krožnik
KASTROLA – skleda
PISKER – lonec
AJMER ali AJMPER – vedro
BAMPERLI – kosmulje
FASNGA – večji nakup osnovnih živil
FACO – ruta
ŠPAMPET – postelja
ŽESL – stol
ŠAMERLI – pručka
ŠTOKERLI – lesen stol brez naslonjala
ŠTRUDL – zavitek
POZELHANO – prekajeno
GRUMPI – ocvirki
BICA, OMA - babica
23
7. Receptura jedi
KOROŠKI ŠARKELJ
TESTO
Sestavine:
Priprava:
100 g surovega masla
Penasto umešamo maslo, rumenjake
3 rumenjaki
in sladkor. Temu dodamo moko, kvasni
100 g sladkorja
nastavek (mleko in kvas), solimo ter
500 g moke
zamesimo kvašeno testo. Pustimo
3/8 l mleka
vzhajati. Testo razvaljamo na 1 cm
30 g kvasa
debelo.
sol
NADEV
Sestavine:
Priprava:
200 g rozin
Na testo potresemo rozine, sladkor in
žlička cimeta
cimet. Zvijemo, damo v model za
100 g sladkorja
šarkeljne, pustimo ponovno vzhajati.
Po vrhu pomažemo z jajcem in
pečemo pri 175° C približno 50 minut
oziroma tako dolgo, da je šarkelj lepe,
zlatorjave barve.
Koroški šarkelj (foto: http://www.kajnajskuham.com/?p=229)
24
8. Zaključek
Upamo, da smo z nalogo malce pripomogli k temu, da se bo naša kultura ohranila,
da bomo mi in naši sovrstniki še vedno poznali koroške besede, koroške jedi in
koroške običaje. Učenci smo ugotovili, da naša kuhinja še vedno obstaja, kljub temu,
da lahko dobimo vedno več v naprej pripravljene hrane, saj hiter način življenja
močno spreminja naše prehranske navade. Vedno manj imamo časa za pripravo
hrane, zato toliko bolj cenimo tisto, kar nam pripravljajo naše babice.
Sama koroška hrana se ni dosti spremenila, spremenilo pa se je to, kje hrano
dobivamo. Družine pred 50. leti so se prehranjevale z živili domače pridelave, danes
pa lahko kupimo karkoli si zaželimo. Danes tudi ni več tako velikih sezonskih razlik,
kot so bile včasih. Veseli smo, da imajo naši starši vrtove, na katerih gojijo zelenjavo
in zelišča. Tako vemo, da se vrača doma pridelana hrana, kakršna je bila včasih.
Da bi še bolj sodelovali pri ohranjanju naših lokalnih jedi, bomo posneli tudi kuharsko
oddajo, ki jo bomo ponudili lokalnim televizijam in TIC-em, recepte pa bomo dali v
knjižnice in turistične pisarne. S tem bomo našo hrano širili med ljudi. Upamo, da tudi
v druge konce Slovenije, da jo bodo spoznali še tam.
Ko smo se s sošolci pogovarjali o temi koroške hrane, smo se vsi strinjali, da se po
dopustu ali potovanju, kjer smo jedli tuje jedi, radi usedemo za mizo in pojemo kaj
tipično našega, koroškega. Mladi se zavedamo, kako dobra je naša hrana, tudi če je
svet preplavila hitra hrana (Mc Donalds …).
Želimo, da bi ta naloga spodbudila prebivalce Slovenj Gradca in okolice, lastnike
restavracij ter vse ostale, ki kuhajo, da pripravljajo in s tem ohranjajo naše lokalne
jedi. Sicer je v našem kraju še vedno veliko gostiln, ki nudijo tradicionalno koroško
hrano.
Sodelujoči smo ugotovili tudi, da je naša kultura zelo zanimiva. Imamo okusno hrano,
zanimivo narečje in posebne običaje. Spoznali smo tudi veliko novih koroških jedi, za
katere prej nikoli nismo slišali.
25
9. Viri in literatura

Damjan BEBLER, Andrej SKULJ, Pepika LEVSTEK, Marica KRAMBERGER,
Več zelenjave – več zdravja, Ljubljana 1955.

Janez BOGATAJ, Okusiti Slovenijo, Ljubljana 2007.

Brigita RAJŠTER, Knapovška košta, Mežica 2003.

Uživati brez meja. Tradicionalne jedi iz avstrijske Štajerske, avstrijske Koroške
in Slovenije, Slovenj Gradec 2004.

http://www.slovenia.info/?uzivajmo_koroska=0&Ing=1

http://www.koroska.si/celk/slo/

http://www.bajta.si/etnološko-ozadje-starih-receptov-in-navad

http://www.nakoroskem.si/index.php?option=content&mid=4
Slikovno gradivo:

arhiv šole

http://www.kmetijskizavod-celje.si/ohranjamo-gastronomsko-dediscino#

http://www.slovenia.info/?uzivajmo_koroska=0&lng=1

http://www.bodieko.si/porcije-hrane-nekoc-in-danes

http://kruhinvino.com/2009/03/09/kolateralna-korist/ocvirki/
26
`