Glasilo bolniške župnije

zagotovilo, da bom zmogla sprejeti, kar pride.
Nasvet, naj se izročim Bogu, je bil najmočnejši. Ko
je breme le pretežko, je izročitev veliko olajšanje.
Končno izročam to, kar ni moje. Bog mi je življenje
dal, on je gospodar, jaz poskušam biti skrbnik. Česa
se oklepam? Od takrat me je vodilo zaupanje, da
bo Bog poskrbel zame tako, kot je najbolje, veliko
sem molila, se izročala, priporočala, prosila in se
zaobljubila. Vse to mi je dajalo veliko notranjo in
zunanjo mirnost. Čutila sem močan Božji dotik in
v meni je bila močna želja, da naredim nekatere
spremembe v svojem življenju.
Prijateljica mi je svetovala, naj pred operacijo
prosim za bolniško maziljenje. Ta možnost mi je
bila res dana po bolniškem duhovniku in to mi
je prineslo veliko mirnost. Tako sem vse tegobe
pred operacijo in po njej laže sprejela in prenašala. Veliko bolj mirno sem čakala na izvide in
nadaljnja navodila. Hvaležna sem, da sem bila
deležna dnevnega prejema sv. obhajila. Občutek
nemoči je zamenjal občutek varnosti ne glede na
to, kaj me čaka.
Hvaležna za izkušnjo, v kateri se me je Bog zelo
dotaknil, ne želim več na stare tire na mnogih
področjih svojega življenja in delovanja (telesnem,
duševnem in duhovnem). Kar mi je bilo dano
spoznati, je vsekakor moja odgovornost, da to
tudi živim.
Marija Leskovar
Moč krsta in blagoslov sv. Blaža
B
ilo je januarja 2008, ko smo z veseljem pričakovali rojstvo zdravega in krepkega fanta.
»Blaž naj mu bo ime,« je bilo odločeno, čeprav je
kazalo, da bo na svoj prvi god moral čakati skoraj
celo leto.
Kaj je bil razlog, da se je tistega čudovitega
zimskega sončnega dne naš Blaž odločil, da takoj
in na vso silo pride na svet, ne vemo, a v nekaj
sekundah se je zdrava nosečnost spremenila v boj
7
za preživetje dveh – mame in Blaža. Bil sem prepričan, da je otrok za vedno odšel k Bogu, molil
sem le še za to, da rešijo mamo.
In takrat so se začeli vrstiti mali in veliki čudeži: v nekaj minutah je bila Alenka v šempetrski
bolnišnici (pri Novi Gorici), v nekaj minutah je
bila kirurška ekipa (kljub sobotnemu režimu) pripravljena, carski rez je bil opravljen v rekordnem
času. Blaž je bil več minut brez kisika, srce mu ni
utripalo, a oživljanje je bilo uspešno. Ko so mi povedali, da je Blaž živ, sem bil najsrečnejši človek na
svetu, čeprav je bila pediatrinja kruto jasna: »Živel
bo, vprašanje pa je, kako.« Nisem natančno vedel,
kaj misli, čeprav sem poznal pot in izid podobnih
primerov, ki se večinoma končajo s hudimi razvojnimi motnjami. Žena je v času nosečnosti delala
na pediatrični kliniki in v porodnišnici in je videla
Blaževo prihodnost še bolj realno: temno.
Sledil je helikopterski prevoz v Ljubljano, 12
dni bitke za Blaževo življenje na intenzivni UKC,
selitev na nevrologijo pediatrične klinike in končno srečanje mame in sina. Dan zatem: bolniški
duhovnik je poleg zakramenta sv. krsta našemu
Blažu dobesedno odprl oči (prvič sem videl Blaževe
oči prav tedaj, ko je duhovnik stopil skozi vrata
s krstno vodo). Od takrat vemo, za kaj moliti ob
godu sv. Blaža.
Zdravniško gledano je Blaž prvih šest mesecev
spadal v kategorijo otrok s cerebralno paralizo.
Božja Ljubezen, vztrajno in trdo delo terapevtov
ter predvsem mame Alenke ga je »prepričalo«,
da je obvladal bolezen, tako da je pri skoraj treh
letih popolnoma normalno razvit, vesel, zgovoren,
»sinko edinko«. To je velik čudež Božje in medicinske stroke.
Hvala vsem in vsakemu posebej za neprecenljivo
prijateljsko ter molitveno podporo, vsem zdravstvenim delavcem za prijaznost, strokovnost in
požrtvovalnost, pa tudi vsem davkoplačevalcem
za brezplačno zdravljenje.
Družina Medvešček, Dobravlje na Vipavskem
8
pi­še Tone Ciglar SDB
Utrin­ki iz živ­lje­nja
Božji služabnik Andrej Majcen
(1904 – 1999)
misijonar na Kitajskem in Vietnamu
(1935 – 1979)
Spoprijem s Kitajsko
isijonske sanje Andreja Majcna so postale resničnost, saj je 15. avgusta 1935 na Rakovniku
v svetišču Marije Pomočnice prejel misijonski križ
in odpotoval na Kitajsko, ki bo na raznih koncih
njegovo misijonsko področje 22
let (1935–1951 Kunming, 1952
Makao, 1954–1956 Hongkong
in 1976–1979 Tainan).
Za zunanje priprave (učenje
jezika …) na misijone ni imel
niti ure, v duši pa so dozorele
njegove temeljne drže: biti z
ljudmi, vsem oznanjati evangelij v njihovem jeziku, povsod
dati prednost ubogim in revnim, zlasti mladim, ne
gledati na sebe in svoje udobje, pač pa se vsega
dati na voljo drugim. Tako je sklenil, da bo na
Kitajskem Kitajec s Kitajci po kitajsko. Ljudje so
to začutili in so ga sprejeli za svojega.
Že ob prvem srečanju na začetku v Kunmingu
leta 1935 je ob sprejemu na akademiji, ki so mu jo
pripravili kot dobrodošlico, izpovedal svojo držo:
»Rad vas imam!« To so bile njegove prve besede
v kitajščini. Potem je ta »rad vas imam« ponavljal
vse življenje.
Keréc mu je takoj zaupal šolo in obrtne delavnice, ki so bile tako vzorno urejene, da jih je hvalila
oblast in jih tudi podpirala. Na sto načinov se je
znašel, da je priskrbel vse, kar so mladi potrebovali za vzgojo in šolo. Misijonsko delo je cvetelo.
Veliko sredstev so namenili tiskarski dejavnosti,
saj so s tiskom dosegli ljudi, do katerih sicer niso
mogli priti. Majcnu je zelo prav prišlo vse, česa
se je doma naučil in ni prej niti slutil, čemu mu
bo koristilo.
M
9
Na pomoč so prišli še drugi slovenski salezijanci, slovenjebistriške sestre, italijanski kamilijanci
in seveda še posebej legendarni kirurg dr. Janez
Janež, prvi slovenski laiški misijonar.
Majcen je uvidel, da prihajajo novi časi, zato je
podvojeno delal in garal. Ko so drugi misijonarji že
bili izgnani ali po zaporih, je njega nova državna
oblast imenovala za učitelja ruščine na državni
srednji šoli za 800 fantov in deklet. Po enem letu
(1951) pa je tudi zanj prišla kruta resničnost: zapustiti vse delo, ki ga je gradil s tolikimi žrtvami
celih šestnajst let.
V Makaou, takrat še portugalski koloniji, si je
opomogel in pokrpal načeto zdravje, hkrati pa bil
spovednik za revne fante in učitelj francoščine.
Po dveletnem delu v Vietnamu je bil dve leti
(1954–1956) ravnatelj ogromne tehnične šole v
Hongkongu. Kot izvrsten organizator tehničnih šol
je bil spoštovan in cenjen pri vseh. Ko je bil drugič
izgnan iz Vietnama, je zadnja tri misijonska leta
(1976–1979) preživel na Tajvanu, med Kitajci, ki so
se odpovedali komunizmu celinske Kitajske.
Tu so bili njegovo veselje mladi v Deškem mestu
- sirotišnici, kjer je bil vse: spovednik, ravnatelj,
bolničar, pridigar duhovnih vaj. Polastila se ga je
tudi bolezen; v Lotungu ga je operiral dr. Janez
Janež. Po njegovem nasvetu se je napotil v domovino na trimesečni oddih, ki ga je potem Božja
previdnost spremenila v dvajset let posebnega
misijonskega dela.
(se nadaljuje)
Vabimo in obveščamo
Bolniki – invalidi – pomočniki – ROMARJI V LURD
Od 1. do 7. julija 2011 se bomo že šesto leto pridružili
vsakoletnemu romanju goriške nadškofije z vlakom
in letalom v Lurd. Prijave sprejema Bolniška župnija,
Trubarjeva 82 v Ljubljani, GSM 041-613-378. Tisti, ki imate
možnost interneta, lahko sledite slovesnostim vsak dan
na naslovu: http//fr.lourdes-france.org/tv.lourdes/.
Mnogi ste pisali za velikonočne praznike in z darovi
podprli pošiljanje Besede. HVALA VAM.
10
Gla­s i­l o bol­n iš­ke žup­n i­j e
maj - junij 2011 • leto iz­h a­j a­n ja XXVI. • št. 152
Duhovnikova skrb za bolnike
V
začetku postnega časa, na pepelnično sredo, 9.
marca, zvečer je v celjski bolnišnici prestopil
prag večnosti Anton Ratej, upokojeni duhovnik iz
Slovenskih Konjic. Tonček, kakor smo ga klicali,
je po duhovniškem posvečenju, ki ga je prejel
29. junija 1980, nastopil službo kaplana pri Sv.
Danijelu v Celju. Že v času te službe je rad obiskoval bolnike v bolnišnici in po domovih. Temu
delu se je popolnoma posvetil, ko je bil leta 1989
imenovan za bolniškega duhovnika v bolnišnicah
Celje in Vojnik. Duhovno pa ni oskrboval samo
bolnikov v celjski in vojniški bolnišnici, ampak
tudi ostarele v Domu za ostarele v Celju in zapornike v celjskem zaporu. Bil je prvi bolniški
duhovnik v Celju.
Službo bolniškega duhovnika je dobro zastavil,
jo zavzeto, goreče in velikodušno opravljal. Sam
Bog ve, koliko bolnikov je obiskal, s kolikimi se
je srečal, kolikim je prinašal tolažbo in upanje,
kolikim je omogočil udeležbo pri sveti maši in
prejem zakramentov. Žal pa se je prekmalu srečal
z boleznijo, zaradi katere ni mogel več opravljati
dela, ki ga je veselilo. Leta 1995 se je moral upo-
Molitev
za milosti
na priprošnjo
blaženega
Janeza Pavla II.
Troedini Bog, zahvaljujemo se ti,
da si Cerkvi dal papeža Janeza Pavla II.
in da je v njem sijala nežnost
tvojega očetovstva, slava Kristusovega križa
in sijaj duha ljubezni.
Popolnoma je zaupal v tvoje neskončno usmiljenje
in v Marijino materinsko priprošnjo.
Bil nam je živa podoba Jezusa, Dobrega pastirja
in pokazal nam je svetost kot vzvišeno merilo
vsakdanjega krščanskega življenja,
da bi dosegli večno občestvo s teboj.
Na njegovo priprošnjo nam, če je tvoja volja,
nakloni milost, za katero prosimo v upanju,
da bo kmalu prištet med tvoje svetnike. Amen.
2
... kakor jo vidi zdravnica in pacientka
Z
godba, ki jo bom napisala, bi morda potrebovala nekoliko več prostora, pravzaprav bi
lahko iz nje nastal tudi roman. Predvsem je to
zgodba mojega življenja, v kateri me spremljajo
moji bližnji in prijatelji, v veselju in razočaranju,
in ves čas je z mano tudi Bog.
Dokaj brezskrbno otroštvo se je zame končalo
šele v času študija, ko sem spoznala, da ne moreš
graditi brezpogojnega zaupanja na ljudeh. Prav
zaradi spoznanja, da me Bog ni zapustil, sem
šele takrat začela redno obiskovati nedeljsko
sveto mašo.
Študij sem uspešno končala, spoznala dobrega
moža, rodila se nama je hčerka Nastja. Ko sem se
nekega običajnega aprilskega jutra leta 1997 vozila
v bolnišnico, kjer sem takrat delala kot sekundarij
na kirurgiji, me je na spolzki cesti začelo zanašati,
avto je zdrsnil s ceste, se prevrnil na streho in
obtičal v vinogradu pod cesto. Našla me je gospa,
ki je bila na sprehodu s psom. Reševalci so prišli
kmalu, bila sem ves čas pri zavesti. Poravnali so
mi še izpahnjeno ramo in poklicali helikopter, ki
me je odpeljal v klinični center v Ljubljano.
Naslednjih nekaj dni je bilo kritičnih, saj sem
imela tudi zlomljena rebra s pnevmotoraksom.
V polintenzivni sobi na travmatološkem oddelku
me je prvič po nesreči obiskala dveinpolletna
hčerka. Neverjetno, kako lahko že tako majhen
otrok razume resnost položaja. Vedela je, da bi
lahko zgubila mamico. Takrat me je obiskal tudi
bolniški duhovnik. Njegovi obiski in čas, ki sem
ga imela za molitev in premišljevanje, ko sem
dva meseca ležala na kirurškem oddelku, so mi
prinesli spoznanje, da nisem dovolj cenila tega,
kar mi je bilo že takrat dano.
Po poškodbi hrbtenice nisem mogla hoditi, vendar sem noge čutila, zato nisem izgubila upanja,
3
dr. Vesna Levašič
pripravlja Marjan Bunič
Smeh je pol zdravlja
Pisali ste nam
Pri gledališki blagajni.
»Prosim za dve vstopnici za današnjo predstavo.«
»Za Romea in Julio?«
»Ne, zase in za ženo.«
Bog je »izkoristil« mojo bolezen
Iz knjige vtisov ...
... prošenj in zahval­
v kapeli Marije, Zdravje bolnikov­
na Onkološkem inštitutu v Ljubljani
Mati Marija, hvala za vse, kar si dobrega storila za
vso našo družino. Hvala, ker si z ljubeznijo vodila
zlate roke dr. Breclja, ki je iz nemogoče situacije rešil
mojega moža. Prosim za tvoje ljubeče varstvo naše
družine še v prihodnje.
Prosim te za zdravje, Gospod. Hvala. Tebi se priporočam v stiskah.
Z Vincencijem v naš čas
so šmarnice za letošnje
leto. Napisala jih je
Urška Smerkolj
v sodelovanju s skupnostjo
Betlehem. Zgodbe nam
prikažejo življenje
sv. Vincencija Pavelskega
in nas spodbujajo, da bi
tudi danes sredi sveta
pogumno pričevali za
evangelij ter v vsakdanjem
življenju dejavno uresničevali
dobrodelnost in solidarnost.
4
Dragi Jezus, prosim, da bi z nami bilo vse dobro.
Blagoslovi nas. Naj bomo polni Svetega Duha in
naša srca naj bodo tvoj dom.
Vedno pridem v kapelo po mir.
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas! Marija, pomagaj nam vsem! Hvala.
Lojze Čemažar
Andrej Urbancl CM
Pomen duhovne oskrbe ...
da bo to še kdaj mogoče. Na invalidskem vozičku
sem obiskovala sv. maše v kapeli UKC in pozneje
na rehabilitaciji v Soči.
Šest mesecev po nesreči sem spet stopila na
noge. Niso mi pomagali samo zdravniki, fizioterapevtke, starši in sestra; v veliko oporo mi je
bil tudi mož s svojim pozitivnim mišljenjem. Z
mano ni ravnal kot z invalidko, to se je izkazalo
tudi kasneje, ko sem se vrnila v službo in sva razmišljala o povečanju družine. Po štirih operacijah
na hrbtenici sem srečno donosila drugo hčerko
Manco in potem še Špelo in Klemena. Tako sem
zdaj mati štirih otrok, zaposlena sem s skrajšanim delovnim časom na delovnem mestu, ki me
izpolnjuje. Po Previdnosti je precej drugače, kot
sem si zamišljala, pa sem vseeno vesela.
Hvaležna sem za vse, kar mi je dano.
Šmarnična pobožnost
kojiti. Vse je vdano in potrpežljivo sprejemal in
prenašal. Nikdar se ni pritoževal, ampak je vse
daroval Bogu in nosil svoj križ, dokler ga Gospod
ni poklical k sebi. Naj mu bo Bog za vse bogat
plačnik.
Konzilij. Pregled. Vse je potekalo dobro. Obeti
so. Nadangeli, priporočam se vam. Posredujte za
zdravje.
»Vse moje je tvoje« (Jn 17,10). S to Božjo besedo
stopam danes v novo preizkušnjo. Tvoj plašč ljubezni
naj me varuje. Srce Jezusovo in Marijino.
5
B
olezen pride sama, nihče si je ne želi in je ne
pričakuje. Vedno preseneti, pa naj se napoveduje počasi ali pa se pokaže nenadoma. S seboj
vedno prinese skrb in strah. Pa občutek nemoči in
kopico vprašanj. Raka pa res nisem pričakovala.
Saj s svojim načinom življenja ne dajem nobenega
povoda. Ali pač? Ali ne čutim že nekaj let, da bi
morala v svojem življenju spremeniti to in ono.
Od osnovnih telesnih potreb, kot sta prehrana in
gibanje, do odnosa do stvari in ljudi pa do svojega
duhovnega sveta in odnosa do Boga. Je mar vsako
področje mojega življenja po malem razjedalo mojo
notranjost in telo, ki se je v svoji nemoči odzvalo
v bolezni? Še več različnih mogočih in nemogočih
vprašanj se je zvrstilo v mojih mislih.
Diagnoza je potrjena, napovedan potek zdravljenja, najprej operacija, potem se bo pokazalo,
kako naprej. Torej gre zares. Trije meseci vmesnega
časa so zamujeni. Kaj lahko v kratkem času sama
pripomorem poleg medicine in zdravnikov? Potrebno se je soočiti z dejstvom, potrebno je to povedati
vsem, ki se jih tiče. Poprosila sem jih tudi za nasvet.
Nasveti in informacije so deževali. Kaj upoštevati?
Ali sem v takem stanju dovolj razsodna za pravilne
odločitve? Sama vsekakor nisem.
Mogoče nisem še nikdar doslej čutila, koliko je
vredna podpora Svetega Duha. On bo najboljši
svetovalec. Zavedala sem se svoje nemoči. Molitve
domačih, sorodnikov in prijateljev so bile zame
Izdala Bolniška župnija, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana
Odgovarja: Miro Šlibar • GSM: 041/613-378
faks: 01/433-95-15 • TRR 2420-0900-4403-423
Dr. Jo­že Štup­ni­kar, Tru­bar­je­va 82, 1000 Ljub­lja­na • GSM: 041/715-429
Splet­na stran du­hov­ne os­kr­be v slo­ven­skih bol­ni­šni­cah:
http://bolniska-zupnija.rkc.si/ • e-po­šta: [email protected]
Gra­fična pri­pra­va: Ga­pro d.o.o. • Tisk: Sku­šek
Beseda je natisnjena v 14.000 izvodih in poslana na 1164 naslovov.
6
`