BUTALCI SEJEJO SOL (Igor Cvetko) Osebe: župan, Francot, Frana

BUTALCI SEJEJO SOL
(Igor Cvetko)
Osebe: župan, Francot, Frana, Gašpar, Anže, Auba, 5 Butalcev
(Anže, Francot, župan vsak iz svojega konca pridejo pred občinsko hišo in modrujejo):
ŢUPAN: Naj me strela! Še malo, pa nam bo spet pošla sol.
FRANCOT: Kaţe tako in bo nerodno. Ne le za peko kruha ampak tudi za našo
pamet.
ŢUPAN: In poleg tega… kupovati jo moramo in tovoriti od daleč. Pot me stane,
tudi sol ni zastonj. In še zgodi se, da je nimam pri roki, kadar jo najbolj
potrebujem.
ANŢE: Po resnici bo tako. Doma imamo zemlje dovolj. In to, kakšne zemlje! Na
taki zemlji, gospod ţupan, naredi vse mogoče. Kaj, ko bi sol pridelali kar sami,
doma?!
ŢUPAN: Modre so te besede, Anţe. Vsaj poskusimo lahko…. Tukaj je občinska
njiva, na njej lahko posejemo sol!
FRANCOT: Anţe in Auba naj jo vsejeta, boste videli, kakšna bo letina!
ŢUPAN: Gašpar, Gašpar! Frana! Kje pa spet tičita! Gašpar!
FRANA: Ja, ja, kaj pa spet hočeš?
ŢUPAN: Frana, prinesi no, tisto vrečo soli s podstrešja. Pohiti! Gašpar!!!
GAŠPAR: Ja, ja, ţe tečem. Gospod ţupan! Le še preste osolim, pa testo v peč
potisnem, da bo zjutraj kaj kruha v pekariji!
ŢUPAN: Pohiti ţe in še ti prinesi tisto sol iz kleti!
FRANA: Kaj tole?
ŢUPAN: Ne to…! Ono, manjšo! O ţenska pamet!
FRANA: Tukaj je sol, kaj boš z njo?
AUBA: Posejali jo bomo….(ves čas, prihajajo iz ozadja ostali Butalci in
prisluškujejo, kaj kujejo).
ANŢE: …In čez mesec dni poţeli……(začne sejati sol).
ŢUPAN: Pa bo v Butalah soli na pretek….
BUTALEC 1 : Previdno Anţe, lepo enakomerno jo potresi.
FRANA: Kar potresi jo! Čim več!
BUTALEC 5: Več jo posejemo, več jo poţanjemo!
BUTALEC 2: In potem bo pri roki, kot moj peteršiljček in korenček na mojem
vrtu…
BUTALEC 3: Tako, tako, še tamle malo, Tako, ja….
FRANCOT: Tako, končano je!
BUTALEC 4: In , če nam bo vreme naklonjeno, bo čez mesec dni v Butalah
praznik ob ţetvi naše soli. (Odidejo)
Sol zrase, mesec je naokoli.
Ves čas hodijo gledat po eden in po eden na skrivaj….
AUBA: (si ogleduje »posejano sol« ): Ljudje, ţupan, Ljudje, pridite in poglejte….!
(vsi pritečejo)
BUTALEC 1: Pognalo je, naša sol raste! (vsi se zgrnejo okoli njive in pazijo drug
drugega, da kdo ne pohodi kakšne bilke).
VSI : Sol raste, prav zares raste, vse je zeleno! (en čez drugega).
ANŢE: In kako je lepa!
BUTALEC 2: Od daleč je videti kot mlade koprive….
BUTALEC 3: …od blizu pa je veliko bolj imenitna….
ŢUPAN: Naj me strela! Naša sol je pognala!
FRANCOT: Daj, Frana, poskusi, kakšen okus ima…..
BUTALEC 4: Je ţe kaj slana?
FRANA. Ajs, kako je ostra…!
GAŠPAR: Ujjj, tako mlada, pa ţe tako peče!
(Vsi jo hitijo poizkušati in vse si hladijo jezike in stokajo od zadovoljstva, kakšno
sol so pridelali,,,,)
ŢUPAN: Au, au, au, kako bo šele slana, ko dozori!
ANŢE: In takrat jo prodamo Tepanjcem!
BUTALEC 5 : Ljudje, naša občinska blagajna bo spet polna!
VSI: Ţivel naš ţupan, ţivela sol, ţivela blagajna…!
(ODIDEJO)
`