Moja filharmonična leta 1. del

Kratki eseji: Milan Horvat (3), Hartmut Haenchen (7), Stanislaw Wislocki (14),
Irena Grafenauer (35), Janos Kovacs (41), Yuri Simonov (69)
Moja filharmonična leta (1979-1995)
Poskusil se bom spominjati teh več kot 15 let, ki sem jih preživel s Slovensko
filharmonijo kot umetniški vodja. S tem obdobjem sem tudi zaključil moje oficielno
službovanje in sem šel s septembrom 1995 v pokoj!
Pričelo se je nekako takole: SF je bila brez umetniškega vodje (sredi leta 1979) in
razpisali so konkurz, na katerega se je (menda) javil samo Kristijan Ukmar, a je Svet SF
smatral, da ni dovolj dober (?) za vodenje SF. To vse po pripovedovanju prijateljev... Marijan
Gabrijelčič je bil prejšnji umetniški vodja in ko so mu podaljšali mandat po prvih štirih letih
(baje na posredovanje politike!), je dobil profesuro na AG (kljub nasprotovanju Uroša Kreka!)
in bil zato le še honorani sodelavec, kar pa je notranji svet SF izkoristil in mu dal nogo...
Torej iskali so novega, med tem pa je bil v.d. Uroš Lajovic, sicer stalni dirigent. Direktor je
bil tedaj Dragiša Ognjanović, sicer solo-pevec (!), ki me je celo nekajkrat na cesti konsultiral,
kaj naj storijo. Spominjam se, da sem predlagal Darijana Božiča, bivšega direktorja SF. A
njegovo slovo od SF ni bilo najboljše in zato ga (najbrž!) sploh niso povabili... Ko je propadla
kandidatura Ukmarja, me je Ognjanović oficielno povabil, naj kandidiram za to mesto, češ da
je orkester (ali Svet SF) menil, da bi bil najbolj primerna oseba...
Zame je bil to mali šok, saj sem že dolga leta deloval kot tajnik DSS (in obenem vodja
Edicij DSS) in sem si počasi sploh priboril to kot stalno, plačano (slabo seveda!) mesto. Zato
sem moral najprej vdihniti globoko... in začeti premišljevati o tej ponudbi. Ognjanović me je
kmalu za tem kar “peljal” v pisarno in me prepričal, naj prevzamem to mesto. Enako me je
prepričevala tudi računovodkinja SF Marjana Loborec, ki je bila na istem mestu - honorarno
tudi v DSS in sva torej že dobro sodelovala. Kasneje se jih je še več hvalilo, da so navijali
zame! Končno smo se dogovorili, da pričnem nekako v drugi polovici decembra 1979 in sicer
v tej sezoni še honorarno, ker nisem mogel (in hotel) nenadoma pustiti tajništva v DSS, kjer
so bili zato v veliki zadregi. (Zadnji večji dogodek, ki sem ga še organiziral v DSS novembra
je bila 25.letnica Edicij DSS s pomembnimi gosti iz obeh Nemčij, pompom...) Ko sem
končno pustil DSS, sem bil žal deležen obsodbe, da sem jih pustil na cedilu (ne da bi kdo
pomislil, da sem s tem dobil prvič pošteno službo z velikim vplivom! Mislim, da je bil plača
takoj trikrat večja, čepreav v SF niso bile ravno bleščeče plače, a v DSS smo pač životarili...).
Predvsem predsednik Bojan Adamič, s katerim sva sicer zelo dobro sodelovala, je bil zelo
nejevoljen...
...sorry!
Tukaj vmes še to: ko sem bil že uradno imenovan za v.d. umetniškega vodje SF, smo šli
na povabilo orkestra v Jaroslavlju v SSSR skupaj Nanut (kot dirigent), Marjan Gabrijelčič in
jaz (kot komponista) na koncert slovenskih del. Oba sta bila “bivša” glavna voditelja v SF,
nista pa še vedela natanko, da sem jaz na pohodu, kar je bilo za oba zelo boleče! No, a bilo je
kar prijetno, sicer svinjsko mrzlo (20 pod nulo, jaz pa - idiot! - malo napravljen). Tam je
razsajala gripa, tako da je na vsaki vaji bilo manj orkestrašev, končno je koncert zaradi
bolezni odpadel! Šli smo zastonj tako daleč! To je bilo nekako v dneh do 19.12.1979. Hecen
uvod v mnoga nesoglasja in celo sovraštva...
Začel sem torej menda po19.12.1979., ko je že pričel za vajami odlični mladi poljski
dirigent Jacek Kaspszyk, ki je zmagoslavno dirigiral zanimiv spored: Strauss Zarathustra,
Mozartov klavirski koncert d-mol K 466 s sovjetsko pianistko Vero Goronstajevo (ki je
prispela v Ljubljano misleč, da igra Chopina - tu sem takoj “naletel” na Goskoncert, kar bo
kasneje stalno na sporedu - in je v enem dnevu “obnovila” Mozarta), seveda ne najbolje, in na
sfip1 - moja filharmonična leta - 2
koncu zelo efektno, razumljivo in sveže poljsko delo Kreszany Vojciecha Kilarja. 21.12.1979.
je bil “moj” prvi koncert v vlogi umetniškega vodje. Seveda je ves program te sezone
potekal do konca kot je bil planiran. Jaz sem se le “prilagajal” na režim dela v SF, sem in tja
že kaj svojega planiral (mladinski, gostovanja, spremembe...). Z direktorjem Ognjanovićem
sva se odlično razumela, on se sploh ni vmešaval v moj posel, vse odobraval in šlo je
spočetka kar gladko. “Imel” sem dva stalna dirigenta (SF ni “marala” šefa dirigenta zaradi
slabih izkušenj...) Antona Nanuta, mojega sošolca na dirigiranju, ki pa si je že zagotovil
kariero in Uroša Lajovca, ki se je šele uveljavljal, ker je bil prej na “črni listi” pod
Gabrijelčičem... Torej sem ju moral “krotiti”, saj se nista mogla.To mi je še kar uspevalo, to
sta tudi oba kasneje priznala. Seveda sem moral “obravnavati” vsakega posebej, skupaj nista
hotela na pogovore v mojo pisarno!
Situacija je bila pa takšna: tekoča sezona je bila nekako planirana, za naslednjo 1980/81 - pa mi je moj predhodnik Uroš Lajovic (samo v.d. - čudilo me je kasneje, da je tako
zlahka pustil to mesto, saj mi je kot umetniškemu vodju grenil urice in poskušal postati šefdirigent, kar pa mu orkester ni nikoli dovolil - a o tem ko bo čas za to!) dal skoraj prazen
urnik naslednje sezone - vpisani je imel samo dve imeni (oz. termina), vse ostalo pa prazno in
to konec decembra! Torej sem moral takoj najti izvajalce, termine, postaviti program! Brez
izkušenj, a vendarle z veliko poznavanja literature in nekaj dobrih idej... Hotel sem seveda
“revolucionarno” izpremeniti progam (tedaj je SF igrala tri abonmaje po enkrat v dvorani SF)
in ga “tematsko” zasnovati in “prosvetliti” orkester in publiko! Torej trije abonmaji s tremi
različnimi koncepti! Lepa zamisel, ki mi je prva leta dobro uspevala, saj publike pač ni bilo
mnogo v dvorani za nekaj več kot 500 sedeži. O tem seveda podrobno, ko bom opisoval
naslednjo - mojo prvo sezono!
Naj povem, da sem seveda v tem času še vedno vodil ansambel Slavko Osterc, kar je
sedaj postalo mnogo lažje, ker sem imel “moč” nad planiranjem SF, pa dvorano... a je vseeno
postajalo vse težje, ker mi je služba začela pobirati ogromno časa in energije, pa ansambla
sem bil počasi že naveličan. Od leta 1962 dalje je bila kar dolga doba! Stvar se je potem
iztekla leta 1982. Vmes bom sem in tja poročal tudi še o tej moji dejavnosti, ki pa mi je
prinesla kar veliko zadoščenje in priznanje. Morda sploh moja najpomembnejša javna
naloga?! O tem bo seveda sodila zgodovina. Nameravam pa napisati posebno poglavje moje
biografije - moja leta z ansamblom Slavko Osterc. To ta dejavnost seveda zasluži! Upam le,
da sem bom lahko spomnil čim več pomembnih dejstev.
Torej s pričetkom leta 1980 sem zagrizel v službo v SF in začeli so se redni koncerti,
ki sem jih moral pripravljati - orkestrski materiali, planiranje vaj, koncertov in snemanj (v
kolikor ni bilo že postavljeno, a v glavnem je do julija 1980 le bilo), zasedbe orkestra (sprva
je to suvereno brez mojega vmešavanja delal inspektor orkestra Jože Balažic), dopisi z gosti...
7.1.1980 je gostoval Edgar Seipenbusch (Ognjanovićev prijatelj!) s simpatičnim
programom (Händel - Concerto grosso op.6/10, Malipiero - Concerto a 3 s Triom Lorenz skladba bolj zaradi tria... in Mozart - Praška simfonija K 504), nakar še na gostovanjih 10. in
11.1. v Celju in Velenju.
Sledil je prvi “moj” program: švicarska dirigentka Sylvia Caduff bi morala
18.1.spremljati Pogorelića, ki pa je “seveda” odpovedal in jaz sem potegnil “slovensko”
potezo: Aci Bertoncelj je igral Škerjančev Concertino, Tone Grčar pa Božičev Koncert za
trobento, dirigentka pa je temu priredila še ostali spored: Mendelssohn - Hebridi in Schumann
No.4. Kar lep spored in soliden koncert! (Seveda sem takrat gledal s “takratnimi” očmi. Če bi
to primerjal danes, bi verjetno manj hvalil! A bil sem novopečeni šef, pa še brez primerjalnih
izkušenj!)
sfip1 - moja filharmonična leta - 3
Prvo sezono bom obravnaval bolj na kratko, saj sem v glavnem le izvrševal že
planirane koncerte. A med njimi je bilo le nekaj zelo zanimivih, posebej še, ker sem se z gosti
dogovarjal za nastope v kasnejših “mojih” sezonah.
V februarju je začel “hišni” dirigent Anton Nanut z dvema domačima solistoma
Dragom Golobom in Milošem Mlejnikom. V teh letih so naši solisti še veliko nastopali.
Publika zato ni usihala (dvorana je že itak majhna!), jaz pa sem to politiko nadaljeval, le da
sem začel malo bolj upoštevati kvaliteto, kar mi je počasi nakopalo slabše (ali celo sovražne)
odnose s prejšnjimi prijatelji...Spored: Mozart - Koncert za oboo, Lutoslawski - Koncert za
violončelo, ki ga je Mlejnik mojstroval na zavidljiv način!, in končno Brahmsovo 3.
simfonijo, ki jo želijo dirigirati mnogi dirigenti, a le redkim se posreči. Dober koncert, 1.2. v
Ljubljani in 2.2. še v Novi Gorici. Po Sloveniji so bila to tradicionalna gostovanja, Nova
Gorica pa še posebej ambiciozna s svojo “šefico” Alenko Saksida.
8.2. je gostoval Milan Horvat, s katerim sem takoj navezal stike za naprej, kar
nikakor ni vzradostilo hišnih dirigentov, posebej Nanuta! Solist je bil moj prijatelj Igor Ozim
v prekrasnih Krekovih Inventiones ferales, Horvat pa je dirigiral še eno svojih “ljubezni”
Brucknerjevo 6. simfonijo. Osebno nisem maral preveč tega razvlečenega in vedno enakega
skladatelja (izjema je 7. simfonija, ki jo smatram za veliko delo), a sem upošteval želje
gostov.
Milan Horvat je postal naš glavni gostujoči dirigent. S svojimi izjemnimi
izkušnjami in načinom dolovanja na vajah, je bil za naš orkester v teh letih
nepogrešljiv maestro. Svoje izkušnje je nabiral kot stalni dirigent Zagrebške
filharmonije, kot dolgoletni šef-dirigent Avstrijskega radijskega orkestra, s
katerim je izjemno posnel mnoga velika dela simfonične literature. Bil je
priljubljen gost v vzhodnem Berlinu, posebej pa je bil spoštovan kot profesor
dirigiranja na Graški visoki glasbeni šoli – iz njegovega razreda so izšli mnogi
pomemebni dirigenti – med njimi Fabio Luisi, ki je trenutno šef-dirigent
Semper opere v Dresdnu.
Z njim sva skupaj načrtovala vse njegove koncerte, s tem, da je zelo upošteval
moje želje, seveda pa je lahko v teh letih oddirigiral skoraj vse svoje ljubljene
partiture. Z njim smo zelo uspešno gostovali v obeh Nemčijah, na Dunaju, pa
seveda v Zagrebu in tudi v Beogradu. Posebej uspešno je bilo gostovanje v
Benetkah z 9. Beethovnovo simfonijo (z odličnim zborom Ivan Goran Kovačić
iz Zagreba, ki je mnogo gostoval pri nas ravno s Horvatom).
Njegovo mojstrstvo v delu z orkestrom je bilo že kar stalnica, dosezal pa je
velike uspehe, ker se je znal (zelo pametno!) približati orkestru: njegov
»recept« je bil v tem, da je imel v orkestru skupino solistov, ki jih je po
koncertih vabil na večerjo in ki so držali atmosfero na vajah – tudi če je imel
kdaj kakšne konflikte (večinoma s slabšimi orkestraši!). V našem orkestru so
poleg koncertnega mojstra to bili člani Slovenskega trobilnega kvinteta.
»Milček« - smo ga prijateljsko klicali, je bil vzorec dirigenta stare garde, ki je
obvladoval orkesterski aparat s profesionalnostjo in (tudi) humorjem! Znan je
bil njegov konflikt z mojim sosšolcem, pianistom Borutom Lesjakom, ki je
občasno pomagal v tolkalni sekciji. Na vajah za Posvetitev pomladi ga je
Horvat večkrat opoziril na napačno igranje. Ko je Borutu prekipelo, je zaklel...
Horvat pa mirno:« jeli se ti srdiš na mene ili na sebe?« - in stvar se je iztekla v
sproščeni atmosferi. Še to: Horvat je svoj priljubljeni repertoar znal na pamet
in tudi na vajah ni potreboval partiture... seveda je s tem dosegel veliko
avtoriteto in spoštovanje... Zelo pa me je začudil njegov odnos do moje glasbe
– a na tem mestu o tem ne bi govoril. Me je pa, glede na najino prijateljstvo,
zelo presenetil... (na Novega leta 2014 smo izvedeli za maestrovo smrt...)
Na vaji, ko je spremljal Ženjo Indića
Natonje 22.2. gostoval “naš” dirigent Anton Kolar, ki je medtem postal “beograjčan”, kjer si
je obetal veliko kariero, a se je kasneje zelo opekel. Po začetnih hipnih velikih uspehih
(zmagoslavno je vodil turnejo SF po Švici in Nemčiji, dobil angažmaje....) pa je vedno bolj
kazalo, da je to “napihnjen” in prazen uspeh. Le poza na odru in površno poglabljanje v
glasbo. No, to je prišlo šele z leti, sedaj pa je užival še velik ugled. Solist je bil ameriški
izvrstni, prefinjeni pianist Richard Goode s Schumannom, Kolar pa je pokazal svojo
“mogočnost” z Wagnerjevim Tannhäuserjem, bolj prazen pa je bil v drugem delu Debussy:
Faunovo popoldne in malo igrana Pomlad. Dan pred tem smo s tem programom gostovali v
Mariboru.
29.2.sem prvič oficielno imel opravka s sovjetskim (židovskim) šef-dirigentom iz
Vilnusa Vasilijem Sinajskim, s katerim sva postala prijatelja, ki pa je kasneje pri nas zelo
popustil, čeprav je napravil celo veliko mednarodno kariero. Solist Misha Dichter ni prišel -
to je bil že drugi pianist v kratkem času, ki je šel na “boljše” angažmaje! - zato je bil program
okrnjen: Osterc - Plesi, Čajkovski - Romeo in Julija, de Falla, El amor brujo in Trirogeljnik.
7.3.je gostoval litvanski dirigent Juozas Domarkas, ki je napravil fantastični vtis s
Čajkovskega 4. simfonijo (odklonil je dirigirati 2. simfonijo, ki je bila planirana!), kakršne se
kasneje nisem spomnil. Izvedba je bila (za tiste čase) popolna in muzikalno idealna. Zato sem
ga takoj angažiral za sledečo sezono in to kar s tremi koncerti: v vsakem abonmaju po enega.
Seveda na veliko negodovanje Nanuta (vsaj njega). Poleg Korsakova Španskega capriccia je
bil na sporedu tudi Srebotnjakov Koncert za harfo in orkester (dirigent je dejal, da je skladba
popolnoma zanič - a to je bil sovjetski okus!) z Rudo Kosi.
14.3.je bil na sporedu ponovno Anton Nanut in madžarski pianist Deszö Ranki, ki je
igral Mozartov koncert K 450, Nanut pa je uvodoma dirigiral nekoč senzacionalno Hiroshimo
Krzysztofa Pendereckega, na koncu pa sijajno 6. simfonijo (Simfonične fanzatije) Bohuslava
Martinuja, ki jo imam v lepem spominu z enega prvih gostovanj Češke filharmonije (še v
Unionski dvorani!). To je veličastno in espresivno delo in je po svoji kompozicijski tehniki kot sicer Martinu tudi v drugih delih - pa delno tudi Janaček - predhodnik minimalizma, le da
je ta “ameriška” smer ostala pri revnem ponavljanju spremljevalnih figur...
21.3. je gostoval finski dirigent Oko Kamu, bolj bleda dirigentska figura, in pri nas
leta priljubljeni, skromni madžarski čelist Miklos Pereny. Koncert mi sploh ni ostal v
spominu: Haydn, Simfonija št.19, Schumann, Čelo koncert s sijajno liriko solista, Sibelius, 1.
simfonija.
Vmes sem bil v žiriji za nove violinske skladbe v Poznanu, ker sem tam dobil 1.
nagrado Wieniawskega in tako postal “stalni” član tamkajšnje žirije.
11.4. je dirigiral Marko Munih, ki je imel “licenco” za en koncert na leto, čeprav je
bil uspešen le v vokalno-instrumentalnih koncertih, ker je znal dati pravo mesto vokalu.
Haydnovi Letni časi so povzročali kar precej jeze, saj je dirigent zahteval še eno vajo, ker ni
“pregrizel” materiala, orkester pa je z levo roko prepozno opazil, da je stvar le težka! Solsti
Olga Gracelj, Karl Marcus (odlični tenorist!) in Ivan Sancin. Sodeloval je Komorni zbor
RTV Ljubljana. Izvedba mi sploh ni ostala v spominu!
18.4. je gostoval Michel Tabachnik, po rodu Poljak, živeč v Švici... Postala sva
kasneje prijatelja, saj je to izjemno sugestiven dirigent, malce površen, zanašajoč se na svoje
veliko izžarevanje na koncertu. Ker je velik ljubitelj Xenakisa, je dirigiral njegovo skladbo
Eridanos, v prvem delu pa je igral eden najboljših hornistov Hermann Baumann Mozartov
Koncert št. 3 in Straussov 1. koncert, v drugem delu pa - vsaj zame - ena najboljših izvedb
Beethovnove 8. simfonije. Odličen dirigent! (Moj spomin mi sicer pravi, da sta bili na
sporedu dve Xenakisovi skladbi in samo Straussov koncert??!)
Vmes sem gostoval z ansamblom Slavko Osterc na festivalu v Wittnu.
25.4. je imel spet “licenco” Anton Kolar, ki je izvedel Gabrijelčičevo Predigro (žal
zelo revna glasba, a bil je prejšnji “šef”) in na koncu Mahlerjevo 4. simfonijo z Anče
Skerlevo kot solistko. Ta pevka ima prekrasen glas, a grozno tremo! Kolar mi je dejal, da v
simfoniji dela skoke, češ da se stvari preveč ponavljajo! Takrat še nisem imel pojma o
Mahlerju, kasneje pa sem se z grozo spomnil tega diletantskega početja! Pa ravno v 4.
simfoniji! Solist Francois Duchable je igral Chopinov 1. klavirski koncert.
23.5. je gostoval eden od sinov slovitega Kurta - Thomas Sanderling, ki je bil
povprečen, bolj dolgočasen dirigent. Poleg Haydnove 104. simfonije so nastopali domači
solisti: Kostadin Kirkov solidno v Mozartovem 1. violinskem koncertu v B-duru, Rudi Pok,
Stojan Dokuzov, Franc Tržan, Tone Rupar in Jože Pikelj pa v zanimivi Hindemithovi
skladbi za flavto, oboo, klarinet, fagot in harfo z orkestrom.
30.5. je pri meni prvič nastopil še drugi hišni dirigent Uroš Lajovic, ki sem mu v
prvih letih dajal veliko podporo, kajti pod strahovlado Gabrijelčič-Nanut v prejšnjih letih je
bil potisnjen čisto na rob. Poleg Žebretove Suite (Urošev stric!) in Dvorakovih Slovanskih
plesov, je spremljal fenomenalnega interpreta sodobne glasbe flavtista Karl Bernhard
Sebona, ki je igral skladbo, napisano na njegovo “kožo” Fibonaciana sodobnega španskega
skladatelja Halffterja.
Za naslednji koncert 6.6. je že začel z vajami Anton Nanut, ki je vskočil, ker
madžarski dirigent Ivan Fisher ni prišel. Na sporedu je imel Švarovo noviteto Slovenski
ljudski plesi. Po prvi vaji me je prisilil, da smo dali skladbo s programa, ker da je neizvedljiva
(!). Seveda ga je orkester podprl. Fisher je imel na programu tudi Bartokovo Glasbo za
instrumente s strumani... ki pa tudi ni šla! Nanut je energično zahteval zamenjavo, saj to ni bil
njegov program (kateremu tudi ni bil dorasel!) in je izvajal Čajkovskega 5. simfonijo! - za
začetek pa lahko, simpatično Markujevo Ali sijaj, sijaj sonce. Solist je bil Ferenc Rados v
Mozartovem koncertu K 595.
No, koncerta sploh nisem slišal, ker sem bil povabljen od leipziških založb na
Dresdenske slavnostne glasbene dneve. Pred prvim koncertom pred koncertno dvorano se
zaletim - v dr. Švaro, ki je že vedel, da ga je Nanut snel s programa! Globoko sem zajel sapo on pa mi je ves srečen povedal, da je dobil 3. nagrado na dresdenskem natečaju za otroško
opero! Tako sem se izognil mučnim razlagam, ki jim tedaj še nisem bil kos...A kasneje sem le
stvar tudi “uradno” razčistil in dal Švarovo skladbo v oceno Kreku, Lajovicu, Nanutu in meni,
ki smo vsi napisali negativno oceno, le Ramovš je delo pozitivno ocenil! Ni se hotel zameriti?
Do konca sezone je bilo veliko snemanj, ki so takrat še zavzemale pomembno mesto v
delu filharmonije, ter nastop na poletnem Festivalu v Križankah: Anton Nanut (kar veliko
dirigira!) in Dubravka Tomšič (s katero sem navezal zelo prisrčne odnose - na začudenje
direktorja Ognjanovića, saj je bila do sedaj zelo vplivna in mogočna “članica” nasprotnega
tabora Nanut, Gabrijelčič...). Dobre, oz. odlične soliste sem podpiral, ne glede na pretekle
zadeve...Spored: Lipovšek - Toccata quasi apertura (to sem vsilil dirigentu!), Straussov Don
Juan in seveda Čajkovskega l. klavirski koncert.
Vmes je bil še koncert za AG, kjer smo izvedli študentsko delo: Uroš Rojko 8 - 80!
Kasnejši uspešnež! Pa še Schumann Klavirski koncert in Dvorakovo 8. simfonijo.
Na koncu sezone orkestrski piknik! In na počitnice! Seveda sem imel v tem času polne
roke dela, da bi lahko razpisali abonmaje za naslednjo sezono!
Sezona 1980 - 81
To je bila torej prva sezona, ki sem jo popolnoma samostojno kreiral, tako
programsko, kakor tudi glede povabljenih gostov in domačih nastopajočih. Mislim, da je bila
v tistem trenutku optimalna, glede stilne enotnosti pa zgledna še za mnoga leta naprej! Seveda
je nekaj novega vedno najlažje oblikovati, čimdlje pa planiraš programe, vse težja postaja
originalnost, učinkovitost in prilagajanje povpraševanju publike! To sem po nekaj letih čutil
vse bolj. No, začelo pa se je vzpodbudno: trije abonmaji so imeli osnovno programsko nit s
sledečimi avtorji:
Haydnove simfonije in ostali dopolnilni spored
Brahmsova simfonična dela in ostali program
Mahler in Bartok izmenjaje ter drugi avtorji - torej klasični abonma, romantični in
sodobni - če smem Mahlerja le šteti za avotorja našega stoletja!
Pri vsem tem, da sem moral pognati v tek mojo prvo sezono, sem šel konec septembra
že drugič v Poznan na finale skladateljskega tekmovanja violinskih del. Sedaj so izbrane
skladbe za finale tudi živo izvajali poljski violinisti. Skok v tujino že na začetku sezone torej!
Ko smo se uvodoma zbrali na sestanku orkestra, je direktor Ognjanović pozdravil
navzoče, povedal, da mu je potekel mandat in da nas lepo pozdravlja in nam želi lepo
prihodnost... Zame in tudi za mnoge druge kar lep šok! Žal ni poskrbel za izvolitev
naslednika, jaz sem bil do sedaj le v.d. - torej honorarec in nisem sploh vedel za ta
mehanizem. Obsedeli smo skoraj brez besed in končno je začel “delovati” notranji svet, ki je
sklenil, da mi ponudi v.d. direktorstvo poleg tega, da sem od 1. septembra bil tudi umetniški
vodja s stalno nastavitvijo (seveda za štiri leta, kakor je zapisano v statutu SF). Torej sem
“dobil” dvojno porcijo na glavo, odgovoren sem bil torej za prav vse! In še nekaj: SF je bila
pred svojo drugo turnejo v ZDA, ki naj bi se začela čez dober mesec! Ker sem bil dotlej samo
honorarni umetniški vodja, se sicer nisem pretirano zanimal, kako bo vse skupaj šlo, čeprav
sta oba dirigenta (skupaj z menoj) vztrajala že ob koncu prejšnje sezone, naj direktor kaj
ukrene... kako bomo plačali vožnjo, kakšne pogoje bomo imeli v ZDA, kaj je s programi? No
to zadnje smo rešili skupaj dovolj hitro, pač možnostim prilagojeno.
sfip1 - moja filharmonična leta - 6
Torej umetniški vodja in v.d. direktorja obenem - in začel sem to sezono.
Prvi koncert je dirigiral na priporočilo mojega prijatelja iz Leipziga Reinerja Kontressowitza,
s katerim sva nekajkrat prekrižarila DDR kot založniška kolega in sva slišala v Schwerinu na
koncertu tudi Hartmuta Haenchna, ki je vodil 1. abonmajski koncert z zanimivim sporedom:
Beethoven - Leonora III., Mendelssohn - Violinski koncert z odlično švicarsko violinistko
Edith Peinemann, Mahler - Pesmi za umrlo deco z vzhodnonemško mezzosopranistko
Anelies Burmeister, Matthus - Responso (po izboru dirigenta - njegov rojak, ki sem ga
kasneje spoznal). Haenchen se je takoj priljubil, bil je njegov prvi izlet preko meje in to ni
nikoli pozabil! Postala sva zelo dobra prijatelja in še danes hodi v Ljubljano dirigirat! Srečala
pa sva se tudi v DDR in Holandiji, kjer je postal šef Državne opere in Holandske filharmonije.
Koncert je bil 26.9.1980 - jaz sem dan za tem odpotoval v Poznan.
Hartmut Haenchen (1941) je bil vsekakor eden naših najboljših gostovdirigentov. Bil je izredno prijeten, priljubljen pri orkestru, kljub temu, da je z
nemško natančnostjo vodil vaje in vztrajal na profesionalnosti in svoji viziji
določene skladbe. Postala sva dobra prijatelja vse do današnjih dni (pišem
januarja 2012!). Povabil sem ga, ker sem ga videl dirigirati v Schwerinu, kjer
sem bil s prijateljem Reinerjem Kontressowitzem na založniškem obisku. In
nisem se zmotil. To gostovanje je bilo njegovo prvo na »zapadu« (seveda je to
bilo še v bivši Jugoslaviji, kar pa je štelo za vzhodnjake kot Amerika!). Zato je
iz hvaležnosti in prijateljstva hodil k nam, tudi ko je postal zelo iskan interpret
– bil je dolga leta vodja Holandske opere in Holandskega simfoničnega
orkestra (in s komornim orkestrom je izvajal moj Dresdenski koncert na dveh
abonmajih v slovitem Concertgebouwu!), sedaj pa gostuje po svetu v največjih
operah – domuje pa v lepi vili v Dresdnu, odkoder je doma. Večkrat sem ga v
Amsterdamu tudi obiskal, ko sem bil pri moji hčerki Ireni. Pred leti me je
povabil tudi na izvedbo celotnega Wagnerjevega Ringa in to je bilo izjemno
doživetje!
Vmarcu 2014 pa sem dobil povabilo iz Amsterdama na praznovanje njegove
70-letnice, ki so ga pripravljali v tajnosti, da bi ga presenetili. Vesna Miletić
me je »našla« brez njegove vednosti in s hčerko Ireno (pri njej sem seveda
lahko bival), sva se udeležila velikega »presenečenja«, ki je izpadlo sijajno in
bil je lep žur, kjer sva s Hartmutom potrdila najino dolgoletno i prisrčno
prijateljstvo!
Pred izvedbo Dresdenskega koncerta v dvorani Concertgebouw
Haenchen je suvereno obvladoval nemški repertoar in z nami preigral
takorekoč vse Mahlerjeve simfonije, ki smo jih večina izdali na LP ali CDjih.
Večkrat smo z njim tudi gostovali (Avstrija, Nemčija, Italija, Dubrovniški
festival – kjer je dirigiral mojo Burlesque por les temps passées z izvrstnim
Tonetom Grčarjem na trobenti). Ker je včasih delal pri nas več tednov –
posebej ko je vežbal Mahlerjeve simfonije kar po dva tedna – tako je insistiral
na perfektnih izvedbah – sem ga večkrat peljal na oglede Slovenije, ki jo je
zelo vzljubil. Z njim je včasih prihajala tudi njegova žena Inge (bila je
flavtistka) in postali smo res prijatelji. Po mojem odhodu iz SF je prišel še
nekajkrat, da je dirigiral največje partiture (Missa solemniss, Mahler 8...).
Tudi sedaj sva še v stikih...Ko je bil umetniški vodja Dresdenskih svečanih
iger, je programiral moj kratki stavek Tomintoul (iz Three Places in Scotland)
na koncertu skladb iz raznih delov sveta...
Za turnejo po ZDA smo se seveda začeli pripravljati takoj na začetku sezone. V oktobru torej tik pred odhodom na turnejo, smo imeli še dve gostovanji s programi za ZDA. Najprej
3.10. na v Ljubljani z Urošem Lajovcem in Dragom Golobom - Ramovš - Simfonietta,
Haydn - Koncert za oboo in Brahmsova 2. simfonija, dan za tem pa v Beljaku (za Rotary
klub) z istim programom, le namesto Haydna sta za ZDA tudi preizkušala Tone Grčar in
Stanko Arnold Vivaldijev koncert za dve trobenti. V Beljaku ni šlo najbolje (dirigent), pa
tudi Vivaldija sta solista hotela igrati na pamet, pa sta se izgubila in bilo je kar mučno (nikdar
več nista poizkušala na pamet! - trobilci pač).
8.10. smo gostovali v Beogradu v Kolarčevi univerzi z Antonom Nanutom in
solistoma za ZDA Primožem Novšakom in Milošem Mlejnikom. Škerl - Serenada za
godala, Brahms - Dvojni koncert in Čajkovskega 5. simfonija. Bilo je kar OK!
Torej turneja se je bliskovito bližala. Tu le nekaj spominov na napetost pred odhodom:
denar za avion nismo dobili od nikogar. Nekaj smo hodili okoli sponzorjev, a nismo znali tega
posla in smo iztržili bore malo. Vendar je bilo finančno stanje SF tako stabilno, da smo si kar
sami plačali vožnjo, dobili še nekaj deviz, da smo lahko “povišali” dnevnice v ZDA organizacija turneje je bila v rokah Zagrebške koncertne direkcije in z nami je tudi potovala
Maja Tomić, s katero smo postali dobri prijatelji. Tudi oni so nekaj “primaknili” - program
smo sestavili in določili zasedbo orkestra. Tu je bil velik cirkus, ker je ameriški agent Columbia Artists - sprejel le 90 članov vse skupaj - zaradi le dveh avtobusov! Moral sem
“pustiti” doma kar nekaj užaljenih članov, med njimi najbolj trdovratna “Punči” - Anica Štok,
ki mi je na vrat spravila kar ugledno delegacijo sindikatov, a sem “napad” krasno odbil! Tudi
vodstvenega osebja skoraj nič! Franček Krušič kot tolkalec, arhivar in inspektor v eni osebi!
Torej - odhod - najprej 13.10. z avtobusi v Zagreb, tam na na DC 10 in v New York!
Nanutovi sporedi - Merku, Ali sijaj, sijaj sonce - Brahms, Dvojni koncert Čajkovski, 5. simfonija - Haydn, Koncert za oboo - Škerl, Serenada - Dvorak, 8 simfonija seveda v raznih kombinacijah, pač po željah vsakega prireditalja.
Lajovčevi sporedi - Händel, Glasba na vodi - Krek, Inventiones ferales s Kosto
Kirkovim - Vivaldi, Koncert za dve trobenti - Dvorak, 8. simfonija - Brahms, 2.simfonija tudi v raznih kombinacijah.
Prišli smo v New York, imeli en dan za aklimatizacijo - naj tu zapišem, da sem v
dobrem letu - po marcu 1979 - že drugič prišel v ZDA. Prvič sem bil s Triom Tartini en cel
mesec! - bili smo v Taft Hotelu, veliki stavbi z zelo povprečnim hotelom, celo za New York.
Skratka - poceni. Columbia Artists Management je namreč plačal prenočišča, prevoze in
organizacijo koncertov in dal malo dnevnico - če se spominjam, mislim da 18 $, mi pa smo
“dodali” še 6 $. Uspeli smo v predhodnih dogovorih izsiliti tri koncerte pred “glavnim” na
sfip1 - moja filharmonična leta - 7
turneji: v New Yorku v Carnegie Hallu! Torej 15.10. z avtobusi v nekaj ur na sever oddaljeni
Troy v državi New York, koncert pa je pripadel Nanutu (ki je moral “natrenirati” orkester za
Carnegie Hall). Zanimivo in dovolj udobno potovanje, dvorana “čudna”, koncert še kar v
redu. Spali tam in drugi dan nazaj! 16.10. smo se peljali v Scranton v Pennsylvaniji. Igrali
smo v veliki cerkvi, dirigiral pa je svoj program Lajovic. Še kar solidno - se pa tudi privajamo
na režim potovanj in življenje v ZDA. Vse je bilo odlično organizirano.
En dan smo bili prosti, 18.10. pa igrali na Long Islandu - le nekaj ur oddaljenem
Freeportu. To je bilo dan pred Carnegie Hallom! Orkester ni igral najbolje, Čajkovski z
Nanutom zelo bled, tako, da sem ga moral kritizirati. Peljali smo se nazaj v New York v naš
Taft Hotel. Dan napetosti: najvažnejši koncert! 19.10.: vaja je bila popoldne in ko smo prišli
tja je ravno končeval svoj recital v mali dvorani Gidon Kremer, ki se je še spominjal
Ljubljane (dobil je porazno kritiko!). Šli smo s spoštovanjem v dvorano - in čakali na
instrumente. Prvi neljubi zaplet: kamion, ki bi moral pripeljati vso našo robo v New York
nazaj iz Long Islanda, se je nekje v veliki prometni gneči pokvaril! Vaja je že odpadla! Čakali
smo, če bomo rešili vsaj koncert - nič! Reševali smo položaj: “naš” Slovenski kvintet trobil je
dopoldne igral nekje za Slovence na Mannhatnu, zato so imeli instrumente in svoj note.
Publiki - ki jo je bilo kar veliko! - smo razložili situacijo in s simpatijo je sprejela
“predgrupo”, ki je igrala nekaj svojega programa, potem pa smo dokončno obupali in koncert
je odpadel! Sedaj pa se je šele začelo! Imeli smo sprejem na Jugoslovanski ambasadi pri
Združenih narodih - v razkošni hiši - in tam smo jaz in ambasador, pa še predstavnik
Ljubljanske banke (ki mi je kasneje izjemno pomagal, da smo končno le igrali ob koncu
turneje v New Yorku) vsi navalili na g. Thomsona, ki je bil zadolžen za našo turnejo pri
Columbia Artists. Bilo je zelo neugodno, ker naši politiki niso preveč uglajeni, sploh pa so
bili nad managerjem vzvišeni in nesramni. Nanut se je držal ob strani, saj je računal na
Thomsona (dobil je tudi Carnegie Hall po “zvezah”, ki so se končale ravno pri Thomsonu),
jaz pa sem moral manevrirati, da ne bi vse skupaj pokvaril. No, obljubljeno je bilo, da bodo
poizkusili vse, da bi ob koncu turneje, ko se bomo vrnili v N.Y., le dobili ta toliko željeni
koncert. Na sprejemu je bilo baje sijajno, mi pa smo ves čas bili težko bitko v veleposlanikovi
pisarni. Na koncu sem videl le prazne krožnike in steklenice...
Vodja! Ja, ni lahko, pa še odgovorno, pa še vsega si kriv, če ni kaj v redu! Se bom navadil?
Bil sem pač toliko ambiciozen, velik del mojega aktivnega življenja sem “preživotaril” kot
svobodni umetnik, v borbi za nastope ansambla Slavko Osterc, za uspešno delo DSS...sedaj
pa sem imel priložnost voditi in odločati o najvidnejši glasbeni ustanovi v Sloveniji!
Skoraj neprespana noč seveda, drugi dan - 20.10. pa na avtobuse in na dolgo potovanje
po ZDA - vse do Los Angelesa! Zvečer že koncert zopet v Pennsylvaniji: Bethlehem. Nastopi
spet Lajovic, ki je dobil le drugorazredne koncerte in le na moje izrecno insistiranje je dobil
tudi Cleveland, kjer so nas sijajno pogostili naši rojaki. Koncerti sedaj “tečejo” kot po
tekočem traku. Jih pač naštejem, da bo dokument čim bolj verodostojen in popoln, vmes se
morda spomnim kakšnih zanimivosti, ki pa jih ni manjkalo! 21.10. Pittsburgh v
Pennsylvaniji, morda še eden izmed redkih pomembnih koncertov - seveda z Nanutom! Po
koncertu prisrčna pogostitev naših rojakov - Slovencev in Hrvatov, ki jih je tu še obilo.
Ganljivo je bilo, ko so nam mladi igrali naše narodne, čeprav ta generacija sploh ne govori
več slovensko, z redkimi izjemami. Potujemo proti zapadu, tik pod Velikimi jezeri: Ohio.
Najprej malo mesto Warren, potem pa končno Cleveland, s slavno Severance Hall, kjer igra
tudi Cleveland Symphony - eden najboljših orkestrov na svetu. S seboj nosim ček za 5.000$
za naše rojeke, ki so organizirali koncert (torej smo si ga sami plačali!). Dirigiral je Lajovic in
bil je eden boljših koncertov, saj smo dobili “krila” ob prepolni navdušeni dvorani. Nato je bil
sprejem, jaz pa seveda po službeni dolžnosti v pogovoru s šefi (medtem so naši “požrli” vse!),
še pred koncertom pa obupno tekanje, da sem vnovčil ček in jih razveselil s cashem! Vse
skupaj je bilo v Euklidu, predmestju, kjer žive Slovenci (tretje slovensko mesto, če se ne
motim!) - z dvorano vred, ki ima prekrasno lego ob jezeru Erie, pa sijajno akustiko! Ta
koncert nam bo sigurno ostal v najlepšem spominu!
Po Clevelandu smo še nadalje potovali proti zapadu - najprej v državi Michigan in
Illinois. 24.10. smo gostovali v Kalamazoo, Mich., 25.10. pa v Waukegan, Ill., to je mestece
severno od Chicaga, kjer pa žal nismo gostovali, pač pa dvakrat prenočili v krasnem hotelu,
pred katerim stoji ob jezeru Meštrovičeva skulptura indijanskega jezdeca na konju. V Chicagu
smo imeli prosto nedeljo, ki smo jo različno izkoristili. Imel sem srečo, da je Uroš Lajovic
poznal našega človeka, ki deluje v tem mestu in ta nas je povabil za cel dan - vozil nas je z
avtom po mestu in razkazoval znamenitosti (mesto kjer je bila izvedena prva cepitev atoma,
črnski predel, Loop, znamenita zanka mestnega vlaka, ki visi nad cestami, bleščeči
nebotičniki - med njimi Sears, ki je najvišji na svetu - gledali smo ga iz drugega velikana) -
sploh je bil krasen sončen dan. Zvečer pa nas je peljal k sebi domov na večerjo - v veliki
stolpnici ob Michiganskem jezeru s prekrasnim razgledom v širjave. Chicago je sigurno eno
najlepših mest v ZDA! Na tej večerji - z Urošem in mano sta izkoristila to gostoljubje še
Drago Golob in Davor Duh - je Uroš po nesreči povedal nekaj, kar je Goloba pripravilo do
tega, da je do konca turneje pobalinsko nagajal Urošu na koncertih in tudi sicer (igral je v
njegovi zasedbi). Šlo je za to, da je Uroš priporočil nekemu tujemu agentu Arnolda - in ne
njega! Zares nerazumljiv začetek sovraštva!
Nadalje na zahod po prostranih in nepreglednih poljih, kjer se je paslo (celo po snegu,
ki je med tem zapadel) brez števila govedi...27.10. smo gostovali v Rockfodu, Ill., nato pa
zavili v veliko žitnico Iowo - igrali smo v Mason City, kjer sem za radio dal izjavo - ko me je
novinarka vprašala, kako se mi dopade Iowa - “Iowa is great!”, pa šli v naslednjo planjavo
prostranih polj in prerij Nebrasko. Prvi koncert tu je bil 29.10. v Norfolku, sledili so 30.10. še
v Lincolnu, glavnem mestu, kjer smo igrali v ogromni košarkaški dvorani na odru, ki je bil
ozvočen, a tako, da so se slišale skoraj samo violine in violončeli. Kaj hočemo! Po koncertu
me je povabil v prekrasno (in najbrž drago) italjansko restavracijo slovenski dirigent, ki deluje
v Omahi. Koncerti so sledili še 31.10. v North Platte in 1.11. v Scottsbluffu. Tu smo spali v
simpatičnem motelu (večinoma smo bivali v takšnih avtomobilsko-avtobusnih prebivališčih
izven centrov, ker je to pač najbolj priročno za prevoze in parkiranja). Sredi motela je bil
pokrit bazen in ker so imeli nekateri rojstne dneve, se je daleč v noč proslavljalo in razgrajalo.
Potem pa je sredi noči neki naš “veseljak” sprožil alarm za požar, prihiteli so gasilci in
policija - jaz sem vse skupaj prespal, najbrž zaradi prevelike utrujenosti - in zjutraj me je
ameriški road manager od Columbie seznanil z vsemi podrobnostmi: plačali smo kazen za
lažni alarm... mi pa smo v naslednjih dnevih na sestankih razčiščevali situacijo... ja, ni lahko
biti direktor takšni čredi, ki se na tujem sploh ne zna obnašati... Balkan!? (V kasnejših letih
sem imel lepo priložnost opazovati in reševati podobne situacije z vedno istimi akterji!)
V Nebraski smo imeli kar štiri koncerte, več jih bo le še v Montani in Californiji. Po
Scottsbluffu smo se selili v South Dakoto - in mimogrede na mojo intervencijo - obiskali še
znamenite glave predsednikov ZDA v Mount Rushmore. To je bil zelo zanimiv izlet! Prišli
smo
2.11.v Rapid City, malo mestece, ki pa ima eno najbolj akustičnih dvoran na svetu! Orkester
je zvenel kot slavček, zares užitek igrati v takšnih dvoranah. Gospod, ki je vodil mestni
(amaterski) orkester, upravljal dvorano, prodajal vstopnice...(!), mi je na moje
vprašanje, če v tej dvorani uživa to akustiko tudi Newyorška filharmonija, smeje dejal, da za
gostovanje takšnega orkestra nikoli ne bodo imeli denarja. Vidimo torej, da smo lahko veseli,
da smo v Sloveniji in Ljubljani...!!!
Montana je prekrasna in velika gorata dežela na severu ob meji s Canado! Tu smo
imeli kar pet koncertov, vmes pa en dan prost zaradi volitev predsednika ZDA - 4.11., ki je
vedno za to prost dan. Preživeli smo ga ob televizorjih in se mastili z dobrotami, ki so v ZDA
skoraj zastonj! Povabljen sem bil v sobo h Kirkovu, ki je bil eden od velikih “kuharjev” na tej
turneji.
Jedli smo prekrasno! Tedaj je Carter izgubil proti Reaganu. Naša šoferja sta mi dejala ob
televizijskem prenosu njihovega duela, še pred volitvami: “Kdo se pa zanima za ta dva
idiota!”
Torej koncerti v Montani, ki smo jo prekrižarili počez in povprek na prekrasnih panoramskih
vožnjah: 3.11. Billings, 4.11. volilni prost dan!, 5.11. Missoula, 6.11. Butte (mislim, da nas
je v tem mestu na koncertu obiskal bivški prvi violončelist SF Vojnović, ki je bil dirigent (!)
v mestu Bozeman - kje vse ne delujejo naši ljudje!). V Great Falls smo igrali 7.11., dan za
tem pa v glavnem mestu te države Heleni. Ta del turneje je bil najmirnejši, pokrajinsko
najlepši in prav lep oddih od siceršnjih naporov in dolgih potovanj. Ljudje so se prav dobro
držali, kjub naporom, menjavi motelov/hotelov (vsi so bili pa sijajno opremljeni z enakimi
jogiji, na katerih se krasno spi!), igranjem, živciranjem itd. Ko so koncerti stekli, je vse
funkcioniralo zelo dobro in turneja ni s svojo dolžino prav nič vplivala na slabšo moralo
orkestra.
Iz Montane smo se peljali po udobnih in panoramskih cestah čez znamenite Rocky
Mountains. Šli smo najprej v Idaho, ki leži vmes in je zelo divja, gorata država. Cilj pa je bil
najbolj severozapadna država Washington, ki leži že ob Pacifiku! Prvi koncert je bil še v srcu
ZDA ob meji z Idahom,10.11. v mestu Pullman, kjer sem le izvedel vzrok Golobovega
početja: na popivanju v motelu je povedal, da ga je Uroš izdal in tako preprečil njegovo
mednarodno kariero!!!? Nato smo prečkali celo državo Washington in prispeli na obalo
Pacifika nedaleč od Canade na severu, kjer kraljuje Vancuver s prekrasnimi zalivi, otoki...eno
najlepših mest na zemlji! 11.11. smo igrali v Everettu, ki je blizu Seattla, kjer delajo avione v
tovarnah Boing, ki smo jih videli, ko smo se peljali skozi mesto proti jugu. V zelo lepi državi
Oregon smo imeli nato dva koncerta: 12.11. v Corvallisu in ko smo se peljali potem proti
jugu ob znamenitem ognjeniku Mount St. Helens, ki je izbruhnil ne dolgo tega, smo 13.11.
igrali v dokaj pomembnem in lepem Portlandu, ki je glavno mesto. Imeli so zelo lepo
dvorano in koncert je bil eden boljših. Nato je pot peljala zelo hitro ob Pacifiški obali (ki pa je
bila žal oddaljena od glavne ceste) proti jugu v Californijo. To je ogromna država in na severu
nič kaj podobna “rajski pokrajini” ob Holywoodu... V mestu Redding 15.11. so nas pričakali
tudi naši ljudje in se veselili našega obiska. Nato pa smo prispeli že v glavno mesto Californie
(!) Sacramento, kjer smo 16.11. imeli dokaj pomemben koncert v dovolj dobri in seveda
veliki dvorani. Proti bleščečemu jugu smo se 17.11. ustavili še v Bakersfieldu in nato kar
nekaj dni bivali v srcu Holywooda, v hotelu, kjer so sprva podeljevali Oscarje in nasproti
znamenitega China Theatre, kjer se danes odvija ta ceremonija. In ob cesti, kjer so v pločniku
vstavljene plošče znamenitih ljudi show bussinesa. Torej smo lahko imeli tudi vzhičene
kulturno-zgodovinsko-turistične priložnosti.
Na območju velikega Los Angelesa smo igrali kar tri koncerte. To območje je tako
veliko, da se prevažaš iz enega mestnega območja (samostojnega mesta sicer!) kot po polovici
Evrope. Vmes smo se vračali v ta slavni hotel in se kopali v bazenu na cvetličnem dvorišču.
Ja, tu je seveda visoko poletje, kjub novembru. In po snegu na severu smo oblekli tudi
kopalke!
18.11. igramo v Whittierju, kjer naj bi v gimnazijo (High School!) hodil celo bivši
predsednik Nixon! Pa vmes izjemno zanimiv skok v sredino ZDA - v Las Vegas, kjer smo
19.11. imeli koncert v lepi dvorani, a glavna atrakcija so bili potem obiski vseh mogočih
igralnic, tja do jutra nekateri - in so seveda izgubili ves denar. Jaz se tega ne udeležujem, a
užival sem skupaj z nekaterimi kolegi, ko smo ostale opazovali pri “delu”. Poleg našega
ogromnega motela (ki je seveda v lobyju imel ogromno igralnih avtomatov!) je bil slavni
MGM hotel, ki je pogorel dan po našem odhodu! Že vožnja v Las Vegas je bila atrakcija preko puščav in z ogledom enega od ghost townov (atrakcija za turiste z restavriranimi
hišami, salooni, prodajalnami...), pa preko slanega jezera (ki ga vidiš od daleč, ko pa se voziš
preko njega, pa ga ni videti) - povsod pa bleščava neusmiljenega sonca, nikjer oblačka!, nato
pa vožnja iz države Nevade, kjer je Las Vegas, v Arizono, slavno državo kaktusov, kač... na
poti pa čez slavni Hoover Dam na reki Colorado, čudne gore, puščave...spet ena sijajna
turistično-atraktivna vožnja - do Sun City, ki je satelit glavnega mesta Phoenixa. To je mesto
upokojencev in 20.11. smo igrali v verjetno največji koncertni dvorani na svetu: za 5.000
sedežev (sorry - Albert Hall v Londonu je večji), za vse upokojence, ki bodo še naselili to
mestece, sedaj pa jih je bilo ca 3.000. Akustika seveda katastrofalna. Zanalašč sem se vsedel v
zadnjo vrsto in “videl” kako nekaj igrajo! A zemljepisno velik podvig Slovenske filharmonije.
Na povratku - po drugi poti - smo prispeli na “začetek srečne oaze” Californije, kjer
puščavo izpodrinejo namakalni sistemi in se prične raj za bogataše: Palm Springs. Tu imajo
vile najbogatejši igralci, bogataši, tenisači (znani turniji). Stanovali smo v razkošnem motelu z
dvema zunanjima bazenoma. Toplejši je tako vroč, da je ob odhodu skoraj izgubil zavest
trombonist Lotrič, kar mi je povzročalo obliko skrbi.... Koncert pa je bil 21.11. v zanikrni
kino dvorani... Kaj hočemo!
Zadnja dva koncerta v Los Angelesu sta bila 22.11. v Riverside in 23.11. v Long
Beachu, ki je tik ob Pacifiški obali. Pred koncertom smo množično šli na obalo v pristanišče
in gledali v daljavo...Koncert je bil v veliki, zelo lepi moderni dvorani za 3.000 obiskovalcev,
ki so do konca napolnili avditorij. Eden boljših koncertov. Nanut, Novšak in Mlejnik so med
tem že naprej odpotovali v New York, da se bodo lahko pripravili za “veliki finale” v
Carnegie Hallu!
Vmes med celotno turnejo sem namreč obilno telefoniral z našim človekom (danes
njegovega imena ne spomnim, kar mi je seveda zelo žal - Kavčič?) v New York in on je
“obdeloval” g. Thomsona v Columbia Artists Management toliko časa, da so le organizirali ta
koncert za nas. Koncerte v Carneggie Hallu je namreč treba plačati in to je bil eden redkih
koncertov, s katerim je Columbia imela “izgubo”.
24.11. zjutraj smo se vkrcali na letališču v Los Angelesu (edina avionska vožnja v
ZDA!) in poleteli čez celo Ameriko na vzhod v New York. Koncert je bil (zaradi močnega
dežja, kakor so nam rekli!) slabše obiskan, a orkester, solista in Nanut so se dobro držali in
dobili smo odlično kritiko v New York Timesu, ki jo še danes z navdušenjem razkazujemo...
Predvsem orkester, medtem ko je bil Nanut bolj čudno omenjen, solista pa nista bila dobro
ocenjena...
S tem se je zaključila ta “mamutska” turneja - 33 koncertov v 6 tednih! Nekaj
podobnega seveda SF ne bo več doživela (1. ameriška turneja je bila za dva tedna krajša!).
Seveda je takšna turneja navadno izkoriščanje nevednih in manj pomemebnih orkestrov.
Columbia ima svojo mrežo “comunity concerts”, ki jih zapoljnjuje s poceni orkestri, sem in
tja pa dobi kakšen “boljši” koncert, predvsem pa le zakupi tudi Carnegie Hall. Danes ne bi
več pripravil orkestra za kaj takega. A izkušnja je le bila, pa tudi doživetje. V ZDA bo le malo
kdo lahko šel na svoje stroške - da pa bi bil umetniško povabljen....???? Zame je to bilo že
drugo doživetje te velike celine in države - po turneji Tria Tartini - in moram reči, da mi je to
bila življenska izkušnja, ki sem jo resnično užival, kljub vsem nevšečnostim in naporom z
orkestrom.... Verjetno moj zadnji takšen “izlet”! Ostal bo v večnem spominu!
“Preostanek” sezone (seveda kar skoraj še vsi koncerti ) pa je bil zaradi 6-tedenske
odsotnosti in obveznem počitku po turneji (se ti kar nekaj dni meša dan in noč...) seveda zelo
naporen. Skoraj vsak teden nov koncert z drugim sporedom. In to je bila prva sezona - z zelo
stilno zanimivim programom - in z mojimi prvimi gosti... Zelo naporen “krst” umetniškega
vodje, ki bo po vseh perpetijah deloval v SF še do konca sezone 1994/95!
Torej, lepo po vrsti, kaj vse se je zvrstilo v tej sezoni.
5.12.je gostoval češki dirigent František Vajnar - soliden dirigent, kakršnih je pa
veliko. Zelo dobro je izpeljal dokaj težak program za uboge, zmatrane filharmonike, ki jim je
turneja bila še v kosteh. Dvorak - Scherzo capriccioso (zelo težka, briljantna skladba), Dejan
Bravničar je žal zelo slabo igral Mozartov A-dur koncert (imel celo spominsko luknjo, pa
tudi sicer!), mojo ljubezen Bartokov Divertimento za godala (žal mi spomin ne pove kako je
to šlo - takrat sem najbrž mislil, da dobro) in Vitezslava Novaka V Tatrah (lepo delo, a jaz
sem kasneje ugotovil, da sem imel v mislih Slovaško suito, ki je njegovo najboljše delo). V
soboto 6.12. je bila repriza kot sobotna matineja, ki smo jo hoteli vpeljavati, da bi razširili
krog publike. Izkazalo se je, da ta stvar ne gre!
10.12. je z radijskim orkestrom dirigiral Stanislaw Wislocki, ki bo kasneje naš stalni
gost in moj najboljši prijatelj med dirigenti! Solist je bil famozni Lexo Toradze s sijano
izvedbo Mozarta A-dur K 488, tudi bodoči prijatelj!
12.12. je orkester vodil Milan Horvat, ki bo v vseh prihodnjih letih naš stalni gostdirigent. Okoli tega sem imel kmalu velike težave: Alenka Saksida je na “partijski način”
pisala na CK in izrazila veliko zaskrbljenost za “bodočnost” slovenskih dirigentov. Za tem je
seveda stal Nanut, ki se je čutil ogroženega in ki ni trpel Horvata. Sklican je bil “visok”
sestanek, kjer so mi prali glavo razni partijski kulturniki. Edini, ki me zagovarjal, je bil član
sveta SF Uroš Krek in ker sem bil tudi jaz vztrajen, je na koncu Mitja Rotovnik, tedaj še
partijski funkcionar, dejal, da naj se mi zaupa, pa se bo videlo, če imam prav! Lepa kaša že na
začetku! Horvat je dirigiral zelo dobro in čvrsto (kar je našemu orkestru še kako potrebno!)
Haydnovo Simfonijo št.101 - “Ura”, torej Haydnov ciklus! - izvrstno Stravinskega Žar ptico,
Tomaž Lorenz pa je igral Šivičev Violinski koncert. Slovenske skladatelje je Tomaž vedno
dobro igral!
19.12. je bil na pultu moj prijatelj (in Pavlina priča na moji poroki!) Bogo Leskovic,
ki ga sicer niso preveč upoštevali, ker je bil preveč ohlapno “umetniški” v dirigiranju (najbrž
je na ta način z boljšimi orkestri v inozemstvu požel lepe uspehe, saj se je stalno vračal k
njim), zato so bili njegovi koncerti sicer včasih navdahnjeni, elegantni, pa tudi šlampasti.
Poseben problem so bile spremljave - tokrat Brahmsov Violinski koncert s simpatičnim
ameriškim violinistom Shmule Ashkenazi-jem, ki me je prosil, da v bodoče dobi kakšnega
drugega dirigenta... Bilo je rahlo mučno! Sicer pa je dirigiral še Wagnerja Tristana in Izoldo
ter svojo Simfonijo v enem stavku - Domovino, ki mi je bila v lepem spominu še iz časa, ko
sem jo igral v radijskem orkestru - prvič sole na angleškem rogu! - in jo je on dirigiral. Še
danes smatram to za veličastno, vznemirljivo neoromantično delo, pa čeprav zelo
anahronistično. Zame ena najboljših slovenskih simfonij!
26.12. je dirigiral Uroš Lajovic, solistka pa je bila Irena Grafenauer. Poleg
Haydnove Simfonije št. 102 (ki smo jo skupaj s tisto št.100 - Vojaško tudi snemali in izdali na
long play plošči!), Stravinskega Simfonije za pihala in obupno slabe Božičeve (quasi jazz)
Simfonije - kaj vse nisem storil za prijatelje in ostale skladatelje! - še dva Vivaldijeva
koncerta - za flavto in piccolo - seveda v Irenini sijajni izvedbi!
sfip1 - moja filharmonična leta - 12
9.1.1981.je (spet) namesto ne vem že katerega od bratov Fischer prišel Antal
Jancovics, res slab madžarski dirigent, s katerim smo za nameček še 8.1. gostovali v Trstu.
Komaj je šlo: Strauss -Till Eulenspiegel (še posebej grozno!), Merkujev Concertino,
Petrovicsevo kantato s simpatično Veroniko Kinces, pa še Brahmsov l. klavirski koncert z
Dubravko Tomšič. Tu naj zapišem, da se je odločila oficielno na plakatih in programih pisati
samo Tomšič! Tudi ona je komaj zvozila ob tem obupnem dirigentu! Nikdar več ne bo prišel
k nam, seveda. Tako nasedeš, če ti v zadnjem času pošljejo zamenjavo, pa ne veš kaj boš
dobil!
16.1. Nanut in Ciril Škerjanec. Kozina - Proti morju kot zamena za nenapisano
skladbo Pavla Mihelčiča, Bloch - Shelomo za čelo in orkester (efektna skladba za publiko) in
Haydnova Simfonija št.92. Povprečno!
13.2. Miltiades Caridis - sicer z grškim imenom, a Dunajčan, majhen možic, a takrat
za nas sijajen dirigent! Bartokov Koncert za orkester vse do današnjih dni morda ni nobeden
napravil tako dobro! Ali pa je zgodovinski spomin nepravičen - vsekakor je bilo to takrat
nekaj najboljšega v Ljubljani! Poleg tega tudi dokaj dobro izvedena Mozartova “Pariška”
simfonija,
Mile Kosi pa je lepo zaigral Bairdov Concerto lugubre (skladatelja sem osebno spoznal v
Varšavi!). Kasneje Caridisovi koncerti niso bili več tako bleščeči, nazadnje pa kljub dolgi in
mučni korespondenci nisva prišla več skupaj!
V tednu od 16. do 20.2. smo snemali z Nanutom Dvorakovo 8.simfonijo, ki smo jo na
LP izdali kot rezultat in promocijo naše izvedbe v Carnegie Hallu. Dobra plošča!
27.2. ponovno Lajovic v Mahlerjevem ciklusu in sicer s kantato Das klagende Lied, v
kateri so sodelovali Milica Buljubašić, Thomas Moser in Božena Glavak, kot zbor pa
Mešani zbor RT Zagreb. Žal koncerta nisem slišal, ker sem bil povabljen v Budimpešto na
izvedbo mojih sklad za cimbalom!!!
Ker sem se seznanil z njihovo najboljšo solistko na tem instrumentu Marto Fabian, za katero
sem napisal skladbo Marcimfabialom, sem po koncertu dua Fabian-Szakaly v Ljubljani
napisal zanju še Geminicimbalom, ki je bil krstno izveden 27.2. v mali dvorani Lisztove
glasbene akademije v Budimpešti. Kot gost zveze skladateljev (ali izvajalcev?), sem bil pet dni
na Madžarskem, bile so vaje, snemanje in koncert ter prijetni trenutki z obema solistkama in
njihovimi prijatelji. Imel sem se zelo lepo, pa še izvrstno izvedbo sem slišal. –
Sicer pa je Uroš dirigiral še Žebretovo Prebujenje (ki je le ena varianta 1.stavka Treh vizij!)
in zelo zanimiv Ešpajev Concerto grosso z več solisti in v nekakšnem “ruskem jazz” stilu!
Avtorja sem spoznal osebno v decembru 1979 ob obisku Jaroslavlja in Moskve.
5.3.v Mariboru, 6.3. v Ljubljani in 7.3. tista sobotna matineja, vse s Stanislawom
Wislockim, ki bo poslej naš stalni gost in moj ljubi prijatelj! Krasen, fin in muzikalen dirigent
z odlično dirigentsko tehniko, a verjetno prefin gospod, da bi napravil večjo kariero! Zelo lepa
in dramatična izvedba Krekovih Mouvements concertants, Mozartove g-mol simfonije in
fenomenalna interpretacija Brahmsove 4. simfonije! Brez solista - zakaj ne!
Sedim v moji Hondi (ki ima sijajno ozvočenje!) in med vožnjo poslušam
3. program našega radia (3.1.2012.) . Iz razmišljanja me zbudi napoved, da bo
skladbo poljske skladateljice Grazine Baczewicz (spominjam se lepe gospe na
sprejemu na Varšavski jeseni leta 1962, ko je v spremstvu prelepe hčerke
vzbujala veliko pozornost...) dirigiral moj prijatelj Stanislaw Wislocki. Kar
nekaj časa sem poslušal to skladbo in sem se spominjal nazaj v leta, ko je bil
dragi Stašek eden mojih najboljših prijateljev. To me je tudi dokončno
vzpodbudilo, da bom začel pisati moje spomine na nekatere najpomembnejše
glasbenike, ki sem jih srečal v dolgih letih....
Ta sijajni gospod aristokratskih manir, v glasbi izjemno razgledan, sijajen
dirigent – a skoraj brez ambicij (nikdar ni imel svojega managerja!), prisrčen
prijatelj, svetovalec in tudi zavzet interpret mojih del, je zapustil v mojem
življenju najbolj prijetne, tople spomine. S svojo ženo Isabello, ki je bila znana
arhitektka – predavala je na Univerzi zgodovino arhitekture – sta bila česta
gosta naših orkestrov. Spominjam se koncerta z Radijskim orkestrom (solist je
bil kasnejši dober prijatelj Lexo Toradze v Mozartovem A-dur koncertu),
kasneje pa je dirigiral večkrat tudi orkester Slovenske filharmonije, ko jo je
vodil Darijan Božoč. In ko sem umetniško vodenje orkestra prevzel jeseni
1979, sem mu takoj telefoniral in dobil njegov pristanek za gostovanje v
Ljubljani.
Seveda je najino prijateljstvo (in z drugimi mojimi kolegi Krekom in
Ramovšem) segalo kar precej nazaj! Pri Darijanu Božiču je vodil kar nekaj
koncertov in na enem naj bi dirigiral tudi moje »Trois images« z drugim
mojim izjemnim prijateljem Igorjem Ozimom, a so trenja okoli SF takrat
prekinila njegova gostovanja. In prav Stašek je s svojo avtoriteto na Poljskem
dosegel, da je ta moja skladba prišla na spored otvoritvenega koncerta
Varšavske jeseni 1973. Žal tega koncerta Stašek ni mogel voditi, ker je bil pred
tem operiran in je še okreval. Mi je pa s tem napravil veliko veselje in
omogočil enega mojih največjih uspehov.
Ko sem leta 1976 dobil na tekmovanju Henryka Wieniawskega v Poznanu
prvo nagrado za »Sonato za solo violino«, sem bil kasneje večkrat vabljen v
žirijo tega tekmovanja – in Stašek je bil vsaj dvakrat predsednik te žirije.V
prostem času me je vozil na izlete, skupaj sva si ogledala sijajni film
»Amadeus«, vselej razkošno jedla v najboljših restavracijah (to so bili še
«socialistični« časi!) in pila (zelo zmerno!) znano poljsko vodko.. Na zadnji
najini skupni žiriji, me je po koncu s svojim BMWjem peljal na ogled
Krakowa, Zakopan in njegove hiše v gorah, kjer sva prespala pri sosedu
»guralu«. V Varšavi sem bil nato še nekaj dni gost družine Wislocki.
Na njegovih gostovanjih pri SF se je vedno zbral krog najožjih prijateljev: pri
Ramovšu obvezna svečana večerja, obisk v Lescah pri Krekovih in izleti po
Sloveniji, enkrat tudi po vsej Istri, ko je ob 1. maju ostal nekaj dni med dvema
koncertoma. Omenim naj vsaj nekaj del, ki jih je mojstroval na tako
sugestuven način, da mi bodo ostala v večnem spominu: Čajkovski »Patetična
simfonija«, Mozartova slavna g-mol, Haydnova št. 88, Krekove Mouvements
concertants, Brahmsove in Beethovnove simfonije - Mahler pa ni bil po
njegovem okusu. V svojih najboljših letih je mnogo gostoval v Teatro Colon v
Buenos Airesu in v venezuelskem Caracasu; odlično je govoril špansko! Ko je
prevzel enega najboljših poljskih orkestrov WOSPR (Wielka orkiestra
symfonična Polskiego radia i televizii) v Katowicah, je prvi dve sezoni otvoril s
festivalom: prvo leto z vsemi Beethovnovimi simfonijami, drugo pa z
Brahmsovim simfoničnim opusom. Dejal mi je, da je to najboljša šola za
orkester. Na gostovanju v Salzburgu me je peljal v prodajalno plošč in mi z
velikim ponosom pokazal LP z 2. Rahmaninova klavirskim koncertom, ki ga je
igral znameniti Svjatoslav Rihter, on pa spremljal. Seveda mi je ploščo podaril
in povedal, kako je do tega snemanja prišlo... obenem pa mi je daroval še
znameniti posnetek Tristana in Izolde s Carlosom Kleiberjem!
Žal je njegova življenska moč zelo pešala in po zadnjem koncertu (ki ga tudi
opisujem v pregledu filharmoničnih koncertov) ni prišel več med nas. V moji
statistiki sem zabeležil, da je v mojem času dirigiral 18 koncertov.
Priložnost, da bi z Urošem in Lili Krekovo Staška in Isabello obiskali na
njihovem domovanju v Tatrah, pa je na neverjeten način padla v vodo: dan
pred odhodom mi je Stašek zelo razburjeno odpovedal naš prihod, ker je
Isabella mentalno zbolela...Po njegovi smrti sem se ob obisku še enega
poljskega prijatelja Tadeusza Wojciechowskega - ki je bil Staškov učenec - v
njegovi hišici na Mazurskih jezerih leta 1998, dvakrat ustavil v Varšavi in
obiskal vdovo Isabello, ki je bila tudi že zelo na koncu svojih moči.
Stašek po koncertu v Katowicah (desno Isabella)
13.3.ponovno Milan Horvat in madžarski pianist Imre Rohman, ki pa je zapustil zelo bled
vtis v Bartokovem 1.klavirskem koncertu (ki pa je zvečine tokatno delo in zato brez večjih
kontrastov - moje skromno mnenje o tem velikem skla datelju). Poleg tega še Sakačeva Oluja
- tako sem vpeljal v naše sporede prijatelja Branimirja Sakača, s katerim sva orala ledino
jugoslovanske glasbe (Opatijski koncerti - vse od leta 1962 dalje!) in Horvatova uspešnica Beethovnova 7. simfonija! Odlična izvedba - še mnogokrat z našim orkestrom.
19.3.gostovanje v Zagrebu, 20.3. v Ljubljani: naš “prijatelj” Viktor Barsov - šef iz
Jaroslavlja, moja “obveza” Nanutovega prijatelja... pa ni bilo niti slabo: Haydnova Simfonija
št.100, Šostakovičeva Simfonija št.9 (moja specialna ljubezen - briljantna in hudomušna) ter
virtuozen koncert Spohra za dve violini: Igor Ozim in Primož Novšak. Bleščeča parada
naših najboljših dveh violinistov!
27.3. ponovno Anton Nanut, skupaj s Fedjo Ruplom v Arničevem Koncertu, ki je
malce primitivno smešen, a kratek uvod v 6. Mahlerjevo simfonijo, ki je bila groba,
neizdelana, sploh komaj užitna. Mislil sem, da je kriv skladatelj, a kasnejše izvedbe so
postavile stvari na pravo mesto!...
Vmes še vedno aktivno z ansamblom Slavko Osterc - gostovanja v Trstu in Gorici!
3.4. je gostoval zanimiv, rahlo čuden dirigent Genadij Provatorov. Brahmsovo 3.
simfonijo je dirigiral tako dobro, da se kasneje ne spomnim boljše izvedbe! Neverjetna moč,
razumevanje te glasbe...S seboj je prinesel zanimivo moderno delo Rusa Edisona Denisova
Slikarstvo (La painture). Vsekakor zelo po mojem okusu! Spremljal je še v zanimivem
Hindemithovem Koncertu za trobento in fagot - solista Stanko Arnold in Jože Banič.
...pa spet z ansmamblom Slavko Osterc - koncert v Kopru...
10.4. je dirigiral Samo Hubad, ki zaradi “prijaznosti” Nanuta in Gabrijelčiča že dolgo
ni stal za pultom SF, radijski orkester pa je že zapustil in tam tudi ni več nastopal...Izvajal je
Srebotnjakovo noviteto Klic narave (slaba kopija Stravinskega!), Bartokovo Plesno suito
(zelo
slaba izvedba - tipična Hubadova šlamparija!), Ravel - La Valse (tudi ne posebno dobro) ter
Sibeliusov Violinski koncert z mladim odličnim češkim solistom Vaclavom Hudečkom, ki je
vskočil namesto Viktorja Tretjakova.
16.4.v Mariboru, 17.4. v Ljubljani ponovno Nanut, tokrat z rusko violončelistko
Natalijo Šahovskajo v Dvorakovem koncertu (po koncertu mi je dejala, da Nanut nima
pojma o glasbi!). Uvodoma Štuhčeva noviteta Entuziazmi 3, pa še Brahmsova 1. simfonija
(mi ni ostalo v spominu!).
24.4. nov gost - Otmar Maga, ki je soliden dirigent, a z nemogočimi zahtevami
(agencija zahteva ob prihodu na letališče takoj povračilo vozovnice v gotovini! - kot da smo v
Kongu - ne redek odnos do Jugoslavije, Balkana...) Solist je bil - žal le enkrat, naš rojak iz
Hvara, a že dolgo v Angliji - tam sploh rojen...Stephen Bishop-Kovacevich. Odličen pianist
v l. Beethvnovem koncertu! Poleg tega sijajni Brittnovi Štirje morski interludiji (zame ena
najboljših skladb tega stoletja!) in Haydnova Simfonija št.103.
8.5. je dirigiral Marko Munih, ki je imel za osrednjo točko Lipovškovo simpatično
kantato Orglar - po Prešernu s solisti Marino Jajić (Spličanka, ki je takrat študirala v
Ljubljani), Evo Novšak-Houško, ki je bila še dolga leta naša zanesljiva mezzosopranistka,
Jurijem Rejo, tenorjem z lepim glasom, a obupnimi italjanskimi manirami in Ivanom
Sancinom, solidnim basistom iz Trsta. Zbor tudi tokrat Consortium musicum. Spet
namesto, tokrat Madžarice Anni Fischer, vskok mlade 16-letne beograjske pianistke Nataše
Veljkovć, ki je lepo igrala Mozartov Klavirski koncert C-dur K 467, uvodoma pa še
Haydnova Simfonija št.88. Solidno!
15.5.spet naša “zvezda” Anton Kolar, ki pa je vse bolj “pokala po šivih” - tako
površno in vzvišeno-zvezdniško je dirigiral! Ljubica Marić - Passacaglia (kot je razvidno, sem
se prizadeval za čim širšo “jugoslovanskost” programov, a na jugu ni bilo recipročnega
razumevanja!), Čajkovski - 1. simfonija (prazna izvedba), kot solist pa me je zelo razočaral
mlad ruski pianist Aleksander Slobodjanik, ki je komaj zvozil 2. Brahmsov koncert. Potožil
se je, da ima preveč koncertov in da ni imel dovolj časa za Brahmsa...(moj ljubi Brahms!).
sfip1 - moja filharmonična leta - 14
22.5. žal zadnjič Jacek Kaspszyk, s krasnim sporedom in prelepo izvedbo! Mozart
Simfonija K 133, Debussy - Morje in dve solistični kantati z Vladimirjem Ruždjakom,
sijajnim in kultiviranim zagrebškim baritonom: Mahler - Vandrovčeve pesmi in
Lutoslawskega Les espaces du someil. Krasen spored in izvedba! Ker je Kaspszyk nato
emigriral, sem izgubil stik z njim. Še danes mi je žal zanj!
29.5. pa bolj slab koncert: dal sem priložnost Milivoju Šurbku, gost pa je bil zelo
(pre)cenjen dunajski pianist-specialist za klasiko Paul Badura Skoda. Pri njem veliko
vzvišene poze, pa malo glasbe in še tehnične težave. Pač ime! Ali ljudje nimajo ušes? Igral je
zelo bledo 3. Beethovnov klavirski koncert. Od Slovencev spet večji zalogaj: Ukmarjeva
1.simfonija, ki je kar lepo delo, pa še obvezni Haydn: Simfonija št.22. Ampak vse skupaj en
velik dolgčas - tako se publike ne da navdušiti za glasbo!
5.6. Uroš Lajovic z Lebičevo Nicino (torej zares zelo “slovenska sezona”), poljski
čelist Jablonski je igral lepo 1. Šostakovičev koncert (eno boljših del za ta instrument!), naša
takrat začenjajoča veliko kariero Marijana Lipovšek pa je pela v Brahmsovi Alt-rapsodiji
skupaj s klavrnim Moškim zborom APZ Tone Tomšič, ki ga je “ojačal” Ljubljanski oktet.
To smo tudi arhivno snemali. Za konec še Brahmsove prelepe Haydnove variacije. Ampak
vse skupaj povprečno.
12.6.zopet Vasilij Sinajski s Sviridova Malim triptihom (medlo delo), Haydnovo
Simfonijo št. 94 (dobra izvedba), Škerlov Klarinet koncert (s Slavkom Goričarjem) in
Straussovim Don Juanom. Sinajski je tu še dal vse od sebe!
Sezono smo zaključili na Ljubljanskem Festivalu v Križankah 15.7. z Urošem
Lajovcem, dirigiral pa je tudi Haydnovo 102.simfonijo, mojo Toccato concertante in
Dvorakove Štiri slovanske plese...
Sezona 1981-82
V tej sezoni sem stilno razvrstil abonmaje po sledečih avtorjih:
Bachova orkestralna dela (in ostali program)
Beethovnova dela ...
Janaček, Szymanowski, Skrjabin...
kar je zopet dajalo lepe možnosti raznovrstnega programa. Bachova dela so le redko na
programih, sedaj pa suite in brandenburški koncerti zelo sistematično... Beethoven je sploh
najbolj koristen za trening orkestra, ostali trije “egzoti” pa so lepo dopolnilo standardenmu
programu. Torej je ta način programiranja še deloval... Povedati pa je potrebno še sledeče:
meni je potekel mandat v.d. direktorja, ki je bil v prejšnji sezoni dvakrat po pol leta
podaljševan. Sedaj je bilo nujno dobiti novega direktorja! Kadrovanje na Socialistični zvezi se
ni kaj dosti zmenilo za našo situacijo in zato je Svet SF med dvema kandidatoma: Dušanom
Lipovškom, zastopnikom godal in Borisom Šinigojem, ki je bil kandidat ostalih, izvolil s 5 : 4
Borisa za v.d. direktorja, ki je bil, podobno kot jaz, v tej sezoni dvakrat po pol leta podaljšan
na tem mestu.
Sezona se je začela 25.9. z Milanom Horvatom in Janačkovo Simfonietto, ki se jo
zelo težko organizira, saj zahteva kar 12 trobent! Izvedba je bila zelo dobra. Uvodoma je
Horvat predstavil Bersino simfonično pesnitev Sunčana polja, ki je ena redkih zelo dobrih
hrvatskih skladb v povsem tradicionalnem pomenu. Solist je bil Aci Bertoncelj v zahtevnem
Prokofjeva 3.klavirskem koncertu, enem najbolj bleščečih in navdahnjenih v našem stoletju!
Dovolj dobra izvedba!
Menda zadnji koncert ansambla Slavko Osterc - Festival v Radencih 3. in 4.10.
Tudi drugi koncert je vodil Horvat 2.10. v Beethovnovem ciklusu (dokaj dobra
izvedba sicer vedno problematične 5. simfonije!), z zanimivo osrednjo točko, Paul Heinz
Dittricha (DDR!) Koncertom za violončelo z vedno boljšim Heinrichom Schiffom. Tako se
najbolje propagira sodobna glasba. V teh letih sem imel kar veliko smelosti, a v “mali”
filharmonični dvorani to ni bilo preveč tvegano. Osterčeva Mati je lepo otvorila koncert! V
kasnejših letih se nisem več upal tako programirati!
9.10. je vskočila Dubravka Tomšič namesto Natalije Gutman (menda je že
emigrirala!) z Beethovnovim 3. klavirskim koncertom (pa ni bil Beethovnov ciklus!),
osrednja točka pa je bil 4. brandenburški koncert J.S.Bacha z našimi solisti (Fedja Rupel,
Rudi Pok, Alenka Popov). Dvorakova 8. simfonija z Nanutom pa je bila “odsev” Amerike...
Vmes smo gostovali v Linzu z dirigentom Kurtom Wössom (gospa Wöss je tam
vodila programe, mi pa smo pričeli sodelovanje z njenim možem, več kot solidnim
dirigentom!). Imeli smo kar dva koncerta: 22.10. koncertantna izvedba opere Die Kluge Carla
Orffa, za uvod ljubki Mozartov Divertimento, ter 23.10. zelo pomemben in dobro odigran
drugi program: krstna izvedba Škerlovega Koncerta za trobilni kvintet in orkester, napisan za
Slovenski kvintet trobil, Dubravka Tomšič pa je igrala 3. Beethovnov klavirski
koncert.Wöss je sijajno dirigiral 5. Beethovnovo simfonijo - kasneje se ne spomnim tako
dobre izvedbe! A je bilo toliko negodovanja čez dirigenta, da se nisem mogel načuditi!
Orkestraši žal ne vedo, kdaj igrajo resnično dobro. To sem kmalu ugotovil!
Še eno gostovanje smo imeli: 30.10. v Novem Sadu. Tu je Uroš Lajovic dirigiral tudi
mojo Toccato concertante za štiri tolkalce in orkester (krstna izvedba in snemanje je bila z
radijskim orkestrom in Markom Munihom), pa Škerjančev Concertino z Acijem Bertoncljem
in Beethovnovo 5. simfonijo. Tu se je pokazalo, da je Wöss pač mojster. Lajovcu to nikdar ni
šlo!
Vmes je filharmonija 6.11.igrala tudi na Jugoslovanski glasbeni tribuni, ponovno z
Lajovcem. Poleg Mihelčiča (Introdukcija in sekvence), Srebotnjaka (Klic narave) Dejana
Despića (Koncert za Natašu - Veljković!) tudi mojo Toccato concertante in Ramovšev
Triplum in Škerlovo Peto simfonijo concertante za trobilni kvintet in orkester.
13.11.je Uroš Lajovic spremljal Susanne Basler, kar je posledica mojega dobrega
prijateljstva s familijo Novšak-Basler: Honegger, Koncert za violončelo. Take skladbe se dajo
programirati s prijatelji. Suzana je lepo igrala. Uvodoma Ramovševa noviteta Triplum za
orkester brez godal - zelo učinkovita in inventivna skladba! Za konec pa še nekaj za
“publiko”: Skrjabina Simfonija št.3 - Božanska poema. Če bodo sodili o mojih programih, naj
pogledajo to sezono!
17.11. je radijskemu orkestru dirigiral Carlos Kleiber!!! (1997. pa SF!)
20.11. je pričel svoj maraton treh koncertov Juozas Domarkas, ki me je tako
navdušil lani s Četrto Čajkovskega. Žal sedaj ni šlo več tako navdušujoče: dal sem mu tri
krasne simfonije: Franckovo, Skrjabinovo Drugo in Eroico! Po koncu te epopeje mi je dejal,
da Francka in Skrjabina sploh ne mara! Bil sem izredno presenečen. Tako se je končalo
njegovo “ljubljansko obdobje”! Prihodnjič - za en koncert - pa ga Goskoncert ni več poslal!
Torej prvi program:1.in 2.brandenburški koncert z našimi solisti J.S.Bacha - kar je bilo na
dostojni višini. Po pavzi pa, kot rečeno Franckova Simfonija. Drugi program: 3.12. najprej v
Mariboru, 4.12.pa v Ljubljani z Branimirjem Slokarjem kot solistom v Božičevem Koncertu
za trombon in sijajna Balada Franka Martina. Slokar je bil izvrsten! Poleg solidne Eroike
L.van Beethovna še litovski skladatelj Vitautas Montvila - Gotske katedrale.Tretji koncert
11.12. z
Milošem Mlejnikom v Haydnovem D-dur koncertu. Poleg Bravničarjeve Sinfonie strette še
Skrjabinova 2. simfonija.
Med 27.11 in 2.12. sem bil na otvoritvenem tednu novega Gewandhausa v Leipzigu. O
tem seveda v moji biografiji - štirje izjemni koncerti: Gewandhaus s Kurtom Masurjem,
Državni orkester SSSR, Staatskapelle iz Dresdna z Blomstedtom in - Berlinska filharmonija s
Karajanom. Vse to po zaslugi prijatelja Reinerja Kontressowitza!
18.12. je dirigiral Bogo Leskovic svojo Etudo, Tomaž Lorenz je igral zanj mnogo
pretežak Dvorakov Violinski koncert, v drugem delu pa je Bogo lepo izvedel Beethovnovo 4.
simfonijo. Ko sem mnogo let kasneje delel na TV Bogotov portret (nekaj let pred smrtjo),
smo lepo porabili video posnetke njegove Etude in Beethovnove Simfonije!
28.12. je bil “družinski koncert” para Irena Grafenauer in Srečko Krstić, v tistem
času njen mož. To je bil meda njun edini take vrste zakonski “štiriročni” nastop. Irena je
igrala v Bachovi Suiti št.2 z znamenito Badinerie, on v Bachovem Violinskem Koncertu v Eduru, skupaj pa v atraktivnem in zelo zahtevnem Dvojnem koncertu Bohuslava Martinuja. Ta
koncert smo tudi arhivno posneli, dirigent pa je bil Uroš Lajovic, ki je na koncu dirigiral
Šostakovičevo 6. simfonijo, ki jo takrat (še) ni maral! Atraktiven koncert!
8.1.1982.je dirigiral Theodor Guschlbauer, priljubljen gost SF (prijatelj Verice
Keršovan), ki pa ni bil preveč po mojem okusu: veliko govorjenja in hvaljenja, sicer pa
solidno dirigiranje - avstrijska “Gemütlichkeit”! Brahms - Tragična uvertura in Beethovnova
2. simfonija (ta je ena najtežjih, čeprav mnogi tega ne vedo - bilo je bolj tako!), solist pa mladi
avstrijski violinist, talentiran, a malo lahkomiselen, Acijev in Schiffov prijatelj, Andreas
Reiner v Karla Goldmarka koncertu - epigonsko delo, a dobro odigrano!
15.1.je prvič gostoval mlad poljski dirigent - učenec Wislockega - Tadeusz
Wojciechowski, ki bo postal naš stalni gost in moj prijatelj. Tokrat je šlo za situacijo, ko je na
Poljskem bil mali puč in so mnogi bežali, predvsem umetniki. Tako na ta koncert ni prišla
Wanda Wilkomirska, s katero sem se osebno v Poznanu dogovoril za gostovanje. Poljska
agencija je odgovorila, da ne ve kje je, oz. da je zbolela, ona pa je bila že v inozemstvu in
nismo mogli vzpostaviti stika! Wojciechowski pa je prišel direktno iz Italije, bil brez fraka, a
se ni upal vmes domov!!! Program zelo težak: Kilar - In memoriam Bela Bartok (moja poljska
obveza!) brez godal - samo solo-violina - zanimivo! Namesto Wilkomirske je vskočil Dejan
Bravničar v Szymanowskega 1.violinskem koncertu - še kar solidno!, pa še dva solista:
Stanko Arnold in Hinko Haas v težkem, a izrazno močnem Concertinu za trobento, klavir in
godala Andre Joliveta. Za konec pa še Janačkova Taras Buljba! Zelo naporen, moderen in
izvrsten program! Šele kasneje sem odkril, da je Janaček ljubil Ruse in da je Taras Buljba
pravzaprav ljudski junak, ki se je boril proti Poljakom! Wojciechowski tudi ni dosti vedel o
tem, a se je kasneje temu smejal!
12.2.eden najslabših koncertov Antona Kolarja, ki je s tem pri meni končal, dasi sem
ga moral še vabiti: v Bachovem ciklusu (za Bacha je rekel, da dirigent da vstop, gre na kavo
in da potem znak za konec!!! - iz česar se da videti njegovo muzikalnost!) je vodil 3.
brandenburški koncert, solist Vladimir Malinin iz SZ je bil žal nedorasel Bachovemu a-mol
violinskem koncertu, ki pa je mnogo težji od popularnega E-durovega. Poleg tega pa je igral
še Mozarta K 218, da je bila mera polna! Kolar pa je “briljiral” v Mendelssohnovi Italjanski
simfoniji. Dan pred tem smo gostovali v Novi Gorici in tam so vse Kolarjeve “kvalitete”
prišle še bolj do izraza, tako da je vodilna “tovarišica” Alenka Saksida rekla, da SF še nikoli
ni igrala tako slabo!
19.2. je vodil orkester Marko Munih, solirali pa so v Triu Tartini Aci Bertoncelj,
Dejan Bravničar in Ciril Škerjanec. Tudi dan poprej v Velenju (s popoldnanskim
mladinskim koncertom!). Spored: Žebre - Svobodi nasproti, Beethoven - Trojni Koncert, pa
še
Klemen Ramovš kot solist na vrsti blok-flavt v Serockega Koncertu (zanimivo, zelo
avantgardno delo, Klemen pa zelo afektiran, čeprav za to glasbo kot nalašč). Za konec
premalo zanimiva suita Karelia Jana Sibeliusa. Snemali smo (ker je Munih šef na radiu!)
Serockega in Sibeliusa. Vse skupaj dostojno, ampak vendarle premalo...
26.2. je edinkrat gostoval malce afektirani in premalo uspešni poljski dirigent Jerzy
Salvarowski, solist pa je bil odslej dalje moj prijatelj, Aleksander (Lexo) Toradze, velika
pianistična zvezda, prepričljiv interpret in estradno privlačen umetnik. Igral je magistralno
Prokofjeva zelo težak in dokaj moderen 2. klavirski koncert. Salvarowski je dirigiral balet
Karola Szymanowskega Harnasie, zelo zanimivo moderno folklorno delo z zborom
(Consortium musicum), tenorjem (zadovoljiv Jože Kores) in uvodoma sijajno Lebičevo
delo Požgana trava z odlično Evo Novšak-Houško. Spet zelo zanimiv in sodoben spored!
5.3. je gostoval akademijski kolega Marijan Fajdiga, ki je bil po študiju dolga leta
dirigent v Novem Sadu, sedaj pa v Sarajevski operi. Sam se ga ne bi upal kar tako angažirati,
a ga je predlagal en član umetniškega sveta, kar sem seveda z veseljem sprejel. Toda izkazalo
se je, da je za SF mnogo preslab, pa še izredno tremo je imel. Preveč je bil navajen
“jugoslovanskega” nivoja muziciranja orkestrov. Torej še eden samo enkrat na pultu SF.
Program: Mihelčič - Introdukcija in sekvence (kar bi moral napisati že za prejšnjo sezono bledo delo!), Bach - Suita št. 3, najlepša z znamenito Ario, toda zelo bledo, ter dva koncerta:
nastopil je prvič kasnejši stalni gost in prijatelj Peter Rösel iz Dresdna (zanj sem se ogrel
zaradi sijajne plošče Brahmsovih samospevov s Petrom Schreierjem, pa na priporočilo
Reinerja Kontressowitza!). Igral je Bachov Koncert št. 5 in Webrov 2. klavirski koncert.
Malce čuden spored!
19.3. je ponovno dirigiral bivši šef dirigent SF Oskar Danon, sijajen človek in muzik,
a na pultu neverjetno zgubljen, tremist, z velikimi ritmičnimi problemi... in vendar ima kar
nekaj zelo zahtevnih plošč s Češko filharmonijo...Za uvod “Jugoslovan” Vitomir Trifunović,
zaslužen funkcionar Saveza kompozitora, opatijski soborec... in nekakšen “quasi
modernist”...bolj diletant, kot kaj drugega, s skladbo Magnifico. Zaključil je s Schubertovo 5.
simfonijo, dovolj dobro izvedbo ene najbolj ljubkih njegovih simfoničnih skladb! Kot solist je
nastopil zelo dober poljski pianist Tadeusz Zmudzinski v sijajni 4. simfoniji - koncertantni
za klavir in orkester Karola Szymanowskega. Spremljava z mnogimi težavami...
26.3. spet pod vodstvom Sama Hubada, ki je izvedel 1. simfonijo L.M. Škerjanca, ki
smo jo tudi snemali. Enostavčna simfonija v njegovem, dovolj barvitem slogu. Straussova
simfonična pesnitev Smrt in poveličanje je vedno trd interpretacijski oreh, tako da v vseh
letih, ko smo jo izvajali (moja ljubezen sicer!), pomnin res dobro izvedbo samo z Wolf-Dieter
Hauschildom (to še pride!). Solist je bil sijajni ruski violinist Grigorij Žislin, ki je kar nekaj
let silno navduševal. Igral je izvrstno Beethovnov Violinski koncert. Sicer v mejah solidnosti!
2.4. je ponovno dirigiral Uroš Lajovic, ki bi moral s pianistom Vladimirjem
Krpanom iz Zagreba izvajati zelo zanimiv in originalno izrazno močan Klavirski koncert
Vlastimirja Nikolovskega iz Skopja - a kaj ko materiala niso nikjer našli...in Krpan nam je
vsilil 5. koncert L. van Beethovna, a kako...? S pedalom in šmiražo, ampak izredno
samozavestno. ! Lajovic je predstavil tudi Nokturno Frana Parača, verjetno najboljšega
mlajšega hrvatskega skladatelja. Poleg tega pa kot osrednje delo prekrasni Stabat mater
Karola Szymanowskega, skupaj z zborom Radia Zagreb ter solisti Veroniko Kinces, Evo
Novšak-Houško in Fredinandom Radovanom. To je bila prekrasna izvedba - ena redkih
Uroša Lajovca!
9.4. je ponovno gostoval Hartmut Haenchen. Tokrat v Bachovem ciklusu, kar je še
posebej njegovo področje, saj v Berlinu vodi izvrstni komorni orkester C.Ph.E. Bach! Zelo se
je mučil s 4. orkestralno suito - težave z oboami! - celo posnetek smo morali zavreči!, pa
prelepi Dvojni koncert za oboo, violino in godala z Dragom Golobom in Primožem
Novšakom, ki je zelo lepo igral tudi Mozartov koncert v G-duru. Za konec pa je Haenchen
spet predstavil svojega rojaka (žal ta navada ni trajala večno!) Paula Dessaua - Variacije na
Bachovo temo - skrajno težko delo, ki smo ga tudi snemali (če se spomnim, je prvič igral
zahtevne violinske sole Darko Linarić, ki je pred kratkim postal koncertni mojster).
Ker je bil že dlje časa Kostadin Kirkov edini koncertni mojster (po upokojitvi Alija
Dermelja pred leti) in smo si pomagali z namestniki (Popova, Linarić), smo razpisali avdicije
za koncertnega mojstra in namestnike. Žirija je bila zelo velika in z gosti (Leskovic,
Hubad...). Po treh etapah smo izbrali kot najboljšega Črta Šiškoviča, našega tržaškega rojaka ki pa potem ni prišel v orkester. Obenem je drugo mesto dobil Darko Linarić, talentirani mladi
violinist iz Karlovca, ki je bil že namestnik. Mesto namestnice pa je dobila Vera Belič, ki pa
je imela še kar nekaj časa težave s kolegi... Pa še Volodja Balžalorski, ki tudi ni hotel nastopiti
službe (nekateri so hoteli s temi avdicijami vzbuditi pozornost za solistično kariero!). Avdicija
je vzbudila precej zanimanja in je bila neke vrste malo violinsko tekmovanje...
7.5. je bil koncert s Stanislawom Wislockim in Dubravko Tomšič. Na sporedu tudi
moja skladba Hommage a Johannes - nesrečen poizkus v moje aleatorično simfonično tkivo
vplesti mojo mladostno ljubezen Johannesa Brahmsa. Le redki lepi prebliski. Kljub dobri
izvedbi žal... Sicer je Dubravka lepo igrala Mozarta K 459, ob Stanislawu se to da zelo lahko,
on pa je izvajal še “našo” Pastoralno simfonijo velikega Beethovna!
14.5. ponovno Uroš Lajovic in nemški violinist Wolfgang Marschner, ki sem ga
spoznal v žiriji Wieniawskega in me je zanimalo, kako se bo odrezal, saj je bil čudežni otrok,
a ga je 2.svetovna vojna vrgla iz tira in je - kljub temu da je dresdenčan - pristal kot vojni
ujetnik na zapadu! In sedaj je profesor v Freiburgu. Zmenila sva se za nenavaden program:
sijajen, a povsem neznan Concerto funebre Karla Amadeusa Hartmanna ter Ravelovo
Cigansko. Hvala bogu, igral je zelo lepo! Slovenski kvintet trobil je “ponovil” Škerlov
Koncert, ki ga je bil krstil v Linzu - o čemer sem že poročal. Lajovic pa je spet dočakal enega
od sporov z orkestrom: dan pred generalko so prvi godalci zahtevali sestanek z njim in imeli
smo “mučno” uro, ko so zahtevali, da dirigira počasneje in razločneje 8. Beethovnovo
simfonijo. A vseeno se je orkester raztepel na vsakem koraku. Darko Linarić mu je zabrusil v
obraz, da ne sme več dirigirati Beethovna!
21.5. sem gostil “ljubljenca” orkestra (in bivšega direktorja Ognjanovića) Moshe
Atzmona. Z našim orkestrom je dirigiral že mnogo koncertov, tudi snemal težak program Mahler - 5.simfonija, Strauss - Junakovo življenje (čeprav so bili ti posnetki kasneje zavrnjeni
s strani radia, bil sem poleg. Upravičeno!). Skrjabinova Poema ekstaze je bil dobra,
Sibeliusove 2. simfonije pa se ne spomnim preveč dobro. Solist je bil Igor Ozim v dveh
krajših delih: Chaussonov Poem in Lipovškova 2. rapsodija. Ves program zelo soliden, a od
dirigenta precej muzikalno pusto.
4.6. je dirigiral zelo dobri švicarski dirigent Mathias Bamert, ki pa ni bil prav po volji
orkestra. Ponovno zelo čudno! Izvrstno je izvajal 1. suito J.S. Bacha (tudi odlično posneli!),
več problemov je bilo s Stravinskega Petruško, čeprav je na koncertu bilo dobro. Solist je bil
Črt Šiškovič, naš dober violinist iz Trsta, Ozimov učenec, ki je igral 1. koncert Paganinija,
kar je njegova specialiteta, ker ima fascinantno tehniko, medtem ko je v tem času imel
probleme s kantileno. Takrat smo še računali nanj na mestu koncertnega mojstra...
11.6. smo zaključili sezono z gostovanjem že zelo znanega češkega dirigenta Jirija
Belohlaveka, šefa praških simfonikov (FOK). Dirigiral je dovolj dobro l. Mahlerjevo
simfonijo, s katero je navdušil orkester in publiko, medtem ko smo v prvem delu zaključili
brandenburške koncerte s Petim in Šestim. Trd oreh! Z našimi solisti.
Zelo čudaško gostovanje na dvorišču graščine v Villalti v Italiji 2.7. smo izvedli s
Hartmutom Haenchnom in igrali Bachovo 4. suito, Ramovšev Concertino s Stankom
Arnoldom in Mendelssohnovo 4. simfonijo “Italjansko”.
Končalo se je v.d.jevstvo Borisa Šinigoja in večkrat so me klicali na SZDL, kjer so
kadrovali direktorje.Vmes sta se prijavila dva: Primož Kuret, za katerega sem Mitji Rotovniku
dejal - on je bil tam zadolžen za “kulturno sfero” - da ga lahko potrdijo, a brez mene... No:
ostal sem jaz in razpis se je ponovil in prijavil se je Jože Stabej, sicer prevajalec, pač pa
amaterski pevec. Zame je bil v glasbenem smislu premalo pomemben za takšno mesto (morda
sem se zmotil?). Zato sem svetoval, da se Borisa Šinigoja potrdi kot direktorja, ker se mi je
zdelo, da se bo zelo potegoval za filharmonijo, poznal je situacijo in bil je izredno
ambiciozen. To se je tudi zgodilo in z njim sva vodila SF do moje upokojitve v jeseni 1995!
Dolga doba. Bilo je mnogo raznih situacij, a vedno sva se na koncu nekako dogovorila....
Na zaključku sezone smo predstavili občinstvu novo dvorano za prihodnjo sezono:
Veliko dvorano Cankarjevega doma, ki je bila dokončana spomladi 1982 (za kongres KPS
seveda, sicer bi se stvar še vlekla, če ne bi sploh zmanjkalo denarja, ker je bil projekt
velikopotezen: štiri dvorane, mnogo drugih prostorov, pisarn...). Bil je to razgovor s publiko
(Sergej Dolenc, kot umetniški vodja CD, Lajovic in jaz), orkester pa je zaigral nekaj kratkih
odlomkov...
Ker je Cankarjev dom že deloval, velika dvorana pa še ni bila končana, smo že v
sezoni 81/82 dva koncerta igrali v srednji dvorani - za pokušino (Mahler, Das klagende Lied No.6...)
Prva sezona v Veliki dvorani Cankarjevega doma - 1982 - 83
Ob tej priložnosti smo organizirali posvetovanje filharmonij v prostoru Alpe - Adria
skupaj s Cankarjevim domom. Prišli so predstavniki Zagrebške filharmonije, Bruckner
orkestra iz Linza, Mozarteum orkestra iz Salzburga in Teatra La Fenice iz Benetk. Snovali
smo internacionalni abonma, a žal je ostalo le pri željah...22.9.82. smo za zaključek tega
posvetovanja in za otvoritev Velike dvorane izvedli svečani koncert pod vodstvom Uroša
Lajovca s Šivičevo noviteto - Koncert za orgle (Željko Marasović), Dolarjevo Sonato a 13,
Bravničarjevo Fantasijo rhapsodico (Dejan Bravničar), Kozinovo Ilivo goro in Ramovševo
Simfonietto. Koncert je imel velik uspeh in internacionalni odmev!
Sezono sem zasnoval na sledečih vodilnih skladateljih:
Debussy/Ravel (ob upoštevanju našega “impresionista” Žebreta)
Mozart
Prokofjev
1.10. je vodil prvi koncert v Veliki dvorani CD (za katero sem napisal svečano uvodno
fanfaro za Toneta Grčarja in godala, ki se igra pred koncerti in v pavzah še danes! Vse do
tedaj, ko jo je iz zavisti/?/ prepovedal direktor CD Mitja Rotovnik!). Milan Horvat, solistka
pa je bila mlada “zvezda” Tadeja Perkavec, ki pa je med tem nekam poniknila...Uvodna
skladba je bila izjemna tristavčna (quasi simfonija) Bacchanale Demetrija Žebreta - ena
najboljših simfoničnih skladb v naši glasbi! Perkavčeva je igrala brez razumevanja da Falle
Noči v španskih vrtovih, za konec pa Slike z razstave Musorgskega-Ravela. Svečan in
uspešen začetek igranja v tej veliki, zelo akustični in prijetni dvorani za 1400 poslušalcev.
Tu naj zapišem, da so nas že v prejšnji sezoni “zasliševali” če si upamo igrati v tako
“ogromni” dvorani - kaj bo s publiko...takratni predsednik vlade Dušan Šinigoj je kar dvomil,
mi pa smo
sfip1 - moja filharmonična leta - 20
ga prepričali, da velja poizkusiti! Seveda smo delali kar se je le dalo veliko propagando za
vpis abonmajev. Šlo je kar dobro, a sedaj se bo začelo programsko prilagajanje publiki, da ne
bomo igrali pred prazno dvorano! Prostora je bilo skoraj trikrat toliko kot v filharmonični
dvorani!
Mislim, da je bil to naš najtežji podvig v vseh teh letih. Obenem pa je igranje v takšnih
pogojih odločilno volivalo na dvig kvalitete orkestra: nenadoma smo opazili, da imamo
majhen godalni korpus! Rabili bi v vsaki sekciji okrepitev, predvsem v violinah. In to je še do
danes velik problem. Orkster je štel v SF od 12-14 prvih violin, kakšnih 8-10 drugih, 6-8 viol,
6-8 violončelov in največ 6 kontrabasov. Torej smo do optimalnega števila 16-14-12-10-8
rabili od 10 do 20 novih članov!
8.10. je dirigiral ponovno Milan Horvat (kako so se grizli naši dirigenti, a nobeden ni
bil sposoben vsaj približno tako zanesljivo voditi orkester kot on!) z glavno točko
Straussovim Junakovim življenjem - veliki violinski solo je zelo dobro odigral koncertni
mojster Kostadin Kirkov! Uvodna točka je bil virtuozni Straussov Don Juan, ki je bil vedno
tehnični problem in Mozartov Koncert za klarinet z izvrstnim madžarskim klarinetistom
Kalmanom Berkesom.
Orkester je pričel zvočno rasti! Horvat je imel za to velike zasluge.
Vmes je Nanut “izgubil živce” v enakopravni borbi z Lajovcem in Horvatovo
navzočnostjo. Prevzel je radijski orkester, kjer je lahko delal (do danes!) kar je hotel. Zato je
na naslednjem koncertu 29.10. dirigiral zagrebški dirigent Pavle Dešpalj, ki pa je prototip
hrvaške domišljavosti in dolgočasja! (Anekdota: dirigira tako, da mu muha zaspi na palčki! to so skovali naši vrli orkestraši). Srebotnjak - Glasba za godala (tudi snemali), Miloš
Mlejnik je igral Schumanna, ki mu še posebej leži (igral ga je kasneje z nami na mnogih
gostovanjih!), glavna točka pa je bila Prokofjeva 5. simfonija - pretežka za vse!
5.11. je preizkusil Veliko dvorano tudi Samo Hubad, ki je otvoril koncert z mogočno
Wagnerjevo uverturo k Mojstrom pevcem - vedno učinkovita in presenetljivo lahka za
izvajanje. Žebre je bil že drugič na sporedu z lirično kantato Maja in morje z Olgo Gracljevo,
lepim sopranom. To je izredno fina muzika! Slavko Goričar je igral Debussyjevo Rapsodijo
za klarinet in na koncu je Hubad dobro izvedel svojo paradno skladbo Bacchus in Ariadna
Alberta Roussela.
19.11. je moral spet dirigirati Anton Kolar, ki pa je bil tokrat za spremembo zelo
dober - pa se je orkestrski umetniški kolegij kljub temu uprl, da bi ga še angažirali! Za uvod
dovolj efektno, nekoliko špekulativno skladbo beograjskega skladatelja Ivana Jeftića, ki je
vedril in oblačil kar v Parizu: Divertimento za dve trobenti in orkester s Stankom Arnoldom
in Antonom Grčarjem. Skladbo smo tudi snemali. Ponovno je prišel Grigorij Žislin
(namesto Klimova - Goskoncert!) in lepo igral mojo ljubezen Prokofjeva 1.violinski koncert.
Kolar je uspel briljirati v Dvorakovi Simfoniji iz Novega sveta!
Vmes bi morali na turnejo v Španijo, pa je odpadla v zadnjem momentu in imeli smo
veliko “luknjo” v urniku! Snemali smo Haydna 100+102, kar sem že omenil, pa Mlejnik
Boccherinija... Sploh se nam je mnogokrat zalamljalo pri turnejah, ker nismo nikakor mogli
dobiti dobrega, zanesljivega managerja... Kdo pa se zanima za Slovensko filharmonijo? Pač
pa smo bili vedno dobrodošli v Celovcu, Beljaku, redkeje v Linzu, Salzburgu in Grazu,
kasneje še kar dobro na Dunaju! - pa v Zagrebu, Opatiji, Trstu (Slovenski dom seveda!). Žal
nismo znali poiskati dobre strategije! Snemali smo sicer plošče, a premalo...
27.12. je imel spet smolo Bogo Leskovic, ki je moral spremljati “hitrega in
efektnega” pianista Vladimirja Krajnjeva, ki bo postal za nekaj let naš priljubljeni gost - 1.
klavirski koncert Prokofjeva je bil zelo trd oreh... manj Mozartov ljubki Rondo za klavir in
orkester v A-.duru, ki pa ga vseeno nismo uspeli posneti - ni in ni šlo! Za uvod Webrov
Oberon in Brahmsova 4.simfonija. Žal je Bogo tedaj že močno popuščal!
sfip1 - moja filharmonična leta - 21
7.1.1983.je vodil orkester Uroš Lajovic in spremljal izvrstnega ameriškega pianista
Richarda Gooda v Mozartovem Koncertu K 482 Es-dur, poleg tega pa še manj igrano, a
sijajno Simfonijo C-dur K 338. V Koncertni ariji K 528 je nastopila izvrstna sopranistka
Vladka Oršanić, ki je kasneje nastopala v inozemstvu... Domača skladba je bila zanimiva
Glasba za orkester nadarjenega Uroša Rojka, ki se bo kasneje razvil v “svetovnega
avantgardista”
14.1.je spet gostoval Michel Tabachnik z glavnimi deli Debussy - Iberia in Ravel La Valse. Na koncertu je Tabachnik razdajal vzneseno muziciranje, medtem ko je na vajah
bolj dolgočasen (Hubad na generalki: ta pa nima j...). Črt Šiškovič je na veliko grozo kritikov
igral “poceni” Wieniawskega 1. violinski koncert (ki pa je kar dobro delo!). Šiškovič je
poudarjal virtuoznost, kantilena pa mu ni šla... Za uvod odlična izvedba Beethovnovega
Coriolana!
4.2. je Marko Munih spremljal dva solista: nagrajenko Spohrovega tekmovanja
(Marschner!) Kyoko Shikata, ki je igrala še kar dobro, ne pa navdušujoče Brahmsov
Violinski koncert, Matthias Eisenberg pa je kot sijajni, a malo ekstravagantni organist, igral
odlični Poulencov Orgelski koncert, ki smo ga tudi snemali (Munih!). Eisenberga sem
“odkril” na otvoritvenih svečanostih Gewandhausa v Leipzigu... Munih je potem “odkril”
Prokofjeva 7.simfonijo.
11.2. je spet gostoval Milan Horvat (z njim smo imeli pogodbo za glavnega gosta
dirigenta z določeno minimalno količino koncertov, snemanj, gostovanj...) in s solistoma
Primožem Novšakom in Susanne Basler, za katera sem napisal Gemini concerto za violino,
violončelo in orkester, ki je bilo s strani solistov izvedeno odlično. To skladbo so igrali tudi
na Jugoslovanski glasbeni tribuni v Opatiji. Poleg tega pa še Mozartov Requiem (12.2. tudi v
Mariburu, a brez moje skladbe!). Prvič je sodeloval Madrigalchor iz Celovca, zbor prijatelja
dr. Fheodoroffa, ki je bil glavni organizator skladateljskih srečanj v Celovcu! Z nami so
sodelovali še nekajkrat.
18.2. pa je Horvat z zagrebškim orglavcem Berislavom Klobučarjem izvajal
epigonski koncert Stjepana Šuleka. Za svojo hčerko Marijano Lipovšek je Marijan Lipovšek
napisal Pozabljene pesmi, ki so zapustile zelo lep vtis. Pa še našo paradno točko s Horvatom tudi posneli smo jo za long play ploščo! - Prokofjeva suito Romeo in Julija. Zelo dobro!
24.2. v Velenju, 25.2.v Ljubljani ponovno stari ljubjenec filharmonije Theodor
Guschlbauer, ki pa za moj okus ni bil preveč navdušujoč v 1. Brahmsovi simfoniji - ta pač
zahteva močnega interpreta! Sicer je uvodoma igral še Mozartovo uverturo Titus, domača
solista Kostadin Kirkov in Mile Kosi pa sta solidno igrala v Mozartovi prekrasni
Koncertantni simfoniji za violino in violo...
3.3. v Beljaku, 4.3. pa v Ljubljani je bil zadnjič pri nas sicer sijajni “malček” (menda
najmanjši med dirigenti?) Miltiades Caridis, ki je izvrstno izvedel zanimiv program:
Schubert - 3. simfonija, Respighi - Rimski vodnjaki in Ravel - Bolero (vedno efektna
zaključna skladba, če so le glavni solisti v orkestru dobri!), medtem ko je Ravelov Klavirski
koncert igral Aci Bertoncelj zadovoljivo. Gostovali smo tudi v abonmaju v Beljaku (naša
stalna gostovalna postavka!)
Dva koncerta je vodil Stanislaw Wislocki - to so bila leta njegovega
interpretacijskega viška -11.3. s sijajno izvedbo Krekove Sinfonie per archi - enega njegovih
najboljših izdelkov! - Krekova senzibilnost, močna gradnja in neverjetno nov jezik zanj!
Prokofjeva Klasična simfonija je bila pravi bonbonček za zaključek prvega dela, v drugem pa
sijajna in navdušujoča Beethovnova 7. simfonija. Le malo komu sem dal dirigirati koncert
brez solista! Res pa je, da , sem bil njegov zelo dober prijatelj, pa sem bil morda malce
“prenaklonjen”?
Naslednji program z Wislockim smo igrali tudi v Lisinskem v Zagrebu (a imeli smo
veliko bolezni v že tako zredčeni sekciji violin, tako da je bil zvok seveda okrnjen - posebej
pri impresionizmu!), v Ljubljani pa 18.3.: Debussy - Faunovo popoldne (izredno senzibilna
izvedba - Pok solo!) in Ravelova Daphnis in Chloe (tudi izvrstni Pok, pa tudi ostali!) - to v
drugem delu. V prvem pa krstna izvedba Ramovševe Organofonie, kjer je na orglah
(Cankarjev dom je sedaj to omogočal!) soliral sam skladatelj in Igor Ozim v svoji paradni
točki - prelepem Bergovem koncertu.
25.3. je še vedno navduševal Vasilij Sinajski, ki je sugestivno zaključil koncert s
Kodalyjevim Harry Janosem! Solistov je kar mrgolelo: Marto Fabian sem povabil z noviteto
njenega rojaka Hidasa: Cimboa za cimbalom in oboo in godala, kjer je nekaj malega soliral
tudi Drago Golob. V prvem delu dobra izvedba briljantne Mozartove Haffner simfonije in
solidno njegova Koncertantna simfonija za oboo, klarinet, rog in fagot - domače moči kot
solisti, seveda!
8.4. je bil poseben večer: Lexo Toradze je krstno izvedel Klavirski koncert svojega
očeta Davida, ki je prišel seveda z njim! Imeli smo zanimiv teden: skladbo, ki smo jo tudi
snemali, je tekla vzporedno s posnetim trakom, polnim izredno zapletenih tolkalnih epizod.
Delo je izvirno, močno in efektno, a zelo zapleteno. Zelo se je potrudil Uroš Lajovic, poleg
tega pa je izvajal še Čajkovskega Slavnostno uverturo 1812 ter v drugem delu sijajno kantato
Prokofjeva Aleksander Nevski (z lepim alt solom Eve Novšak-Houške). Žal je bil to zadnji
Lexov obisk Ljubljane: kmalu za tem je na španski turneji z nekim sovjetskim orkestrom
emigriral v Ameriko in oče je od sramu, groze...umrl za kapjo! Lexo mi je pisal, da je umrl v
avtomobilski nesreči. Bila sva še nekaj časa v kontaktu (pisma, on je telefoniral, nazadnje ko
se je poročil in uspel dobiti mamo na obisk...), obljubljal je, da bo prišel še v Ljubljano...
Povabil sem odličnega ameriškega dirigenta Richarda Dufalla, ki je že prej z
radijskim orkestrom na Zagrebškem biennalu krstil mojo dokaj nesrečno skladbo »Tako je
godel Kurent«. 14.4. v Velenju in 15.4. v Ljubljani je igral zanimiv program: prvi del bi lahko
šel kar na ploščo: Mozart - Čarobna piščal, nato sijajni solistki Irena Grafenauer in Maria
Graf (še kasneje stalni duo - Grafova je ena najboljših svetovnih harfistk! - spoznali smo se
pa na obisku pri Ireni v Münchnu!) v slovitem Dvojnem koncertu. Na koncertu je bil še Lexo,
ki je po koncunjune izvedbe na oder prinesel rožico Ireni... Bil je kar preveč
vzhičen...(mislim, čustveno).
Drugi del pa je bil malce mučen: na vsak način sem hotel izvesti izredno težke Quatre pieces
symphoniques Slavka Osterca, ki so izjemno zahtevni, pa tudi preveč abstraktni in vprašljivi!
Bil je velik odpor orkestra, čeprav se je Dufallo, kot propagator sodobne glasbe, zelo trudil.
Na koncu pa “ameriška” parada: Copladnov Rodeo (suita), ki je navdušil publiko, a razburil
kritiko (goveja glasba...!).
Z Richardom Dufallom na vaji v Ljubljani
Vmes smo dobili povabilo za vskok 17.4. na gala koncertu Mirele Freni v Beljaku in izbor je
moral pasti na Boga Leskovica za spremljavo. Malo smo se bali, a v operni literaturi je bil le
zelo doma, pa nič kočljivih spremljav! Bil je sijajen koncert, že na vajah v Ljubljani se je
vsem priljubila simpatična “babica” Freni, ki je ena najboljši sopranistk na svetu. Kljub
njenim malce odmaknjenim letom je bil to prekrasen večer! Orkester je imel tudi nekaj
vmesnih točk!
Po vaji prid Filharmonijo z Mirello Freni in Bogom Leskovcem
22.4. je ponovno gostoval star znanec Ljubljane, zelo dobri romunski dirigent (ki pa se je
orkestru zameril, ker je na vajah zares pretirano govoril...) Emil Simon z ženo, sijajno
mezzosopranistko Editho Simon. Ker je kot Romun “frankofil”, je bil seveda spored tako
naravnan: žena je pela lepe Ravelove pesmi Šeherezada, Ruda Kosi je igrala Debussyjeve
Plese, glavna točka pa je bila Brittnova Sinfonia da Requiem - sijajno orkestralno delo!
6.5. je prvič gostoval vzhodnonemški - dresdnski hornist svetovnega slovesa Peter
Damm, s katerim me je spoznal na enem mojih čestih “edicijskih” obiskih Leipziga in
Dresdna moj prijatelj Reiner Kontressowitz. Damm je z Urošem Lajovcem igral Mozartov
koncert K 495 in svojega rojaka (bila je to neke vrste “obveza”) Siegfrieda Kurza Koncert,
spretno, a prazno delo. Lajovic je uvodoma dirigiral prelepo Mozartovo Simfonijo v A-dur K
201 (moje prvo srečanje v radijskem orkestru s “krutim” Laszlom Szomogyjem!) in zelo
zanimive, redko izvajane Paganini variacije Borisa Blacherja. Sem pač insistiral na redko
izvajanih, a pomembnih delih našega časa!
Tudi naslednji koncert je vodil Uroš Lajovic (po “odhodu” Nanuta v radio, je Lajovic
imel sijajno priložnost kot edini stalni dirigent, da je dirigiral velik repertoar in to često - pa je
to žal zelo slabo izkoristil, saj je v kasnejših letih prihajal vse bolj v konflikte z orkestrom ).
13.5. smo imeli v gosteh skromnega, a sijajnega nemškega pianista Klausa Hellwiga, ki je
zelo prepričljivo izvedel zelo zahtevno, a po mojem mnenju odlično Straussovo Burlesko!
Delo je izjemno zahtevno tudi za orkester in dirigenta - Lajovic je kar dobro opravil! Igrali in
snemali smo tudi sicer inventivno, a mnogo predolgo Šivičevo Medjimursko in kolo, pa z
Ženskim zborom Radia Zagreb (Uroš je bil tam nekaj časa šef-dirigent!), ki se pa ni
izkazal, Debussyjeve prelepe Nocturne in na koncu povprečna izvedba Ravelove Španske
rapsodije - občutljive in prefinjene skladbe.
20.5. je Goskoncert namesto Barsova poslal Pavla Kogana, sicer violinista, a vse bolj
tudi dirigentsko zvezdo, ki je prvič izjemno navdušil, kasneje pa je šlo žal zelo navzdol.
Postala sva neke vrste “profesionalna” prijatelja, več pa s takšnim “dvojnim” židom - oče
Leonid Kogan, mati Jelisaveta Gilels (sestra slavnega pianista Emila!), ni bilo mogoče! Ko je
njegov oče nekaj let pred tem gostoval na poletnem Festivalu v Križankah s svojo hčerko na
recitalu, mi je priporočil sina kot dirigenta, čeprav sem ga jaz nagovarjal, da bi bil on solist z
orkestrom. To je sicer obljubil, a kmalu za tem umrl. Torej: Pavel je prevzel program, ki sva
ga sestavila še z Barsovim - v prvem delu težko in ne preveč popularno, a zelo močno
Prokofjeva Šesto simfonijo (za to skladbo jih je po končani vojni dobil “po glavi” od
sovjetskih ideologov!), pa žal nesrečno izvedbo Čajkovskega Rokoko variacij s Cirilom
Škerjancem, ki je imel že močne bolečine in takoj za tem tudi operacijo, ter za konec
atraktivno izvedbo Čajkovskega Hrestača.
27.5. je ponovno blestel Hartmut Haenchen, predvsem v Čajkovskega Romeo in
Juliji, še bolj pa v lepi izvedbi težke Jupitrove Mozartove simfonije. Dejan Bravničar je še
solidno igral sicer nad vse težki Beethovnov Violinski koncert.
Po odpadli jesenski turneji, smo le šli v Španijo z Urošem Lajovcem (kakšne
priložnosti je imel!) ter Milošem Mlejnikom (igral je Schumanna) in Stankom Arnoldom
(igral je Haydna). Turneja je bila odlično organizirana, zanimiva mesta, ogromno publike, lep
uspeh. Le izjemno vroče je bilo seveda na Iberskem polotoku konec maja in prvi polovici
junija. Na kratko: 31.5. smo igrali (po vožnji popoldne in skoraj celo noč na severozapad v
Galicijo) v El Ferrolu, kjer še vedno stoji Francov spomenik, ker je bil tam doma! Nato sta
bila dva koncerta v Lugo 1. in 2.6., pa 3.6. v znamenitem romarskem mestu Santiago de
Compostella v prekrasnih cerkvenih kompleksih, s sijano akustiko seveda, a v groznem
mrazu, zunaj pa je bilo vedno preko 30 stopinj Celzius! Ko smo 5.6. po dolgi vožnji hoteli
igrati v Valladolidu (prijazni organizator - šef bolnice dr. Rubio!), ni bilo naših not! Brhki
arhivar Jule jih je pozabil naložiti v Santiagu, pa smo k sreči od domačega amaterskega
orkestra dobili Dvorakovo Simfonijo iz Novega sveta in Webrov Oberon (s kratko vajo pred
koncertom!),
Miloš pa je igral 2. stavek Boccherinija, ki se ga je hitro spomnil na pamet. Boris je prevzel
“direktorsko” nalogo in s taksijem potoval čez pol Španije v Santiago po note, medtem pa je
ubogi Janez Prašnikar - naš solidni 3. hornist, dobil srčni napad in k sreči ga je dr. Rubio takoj
vzel v svojo bolnico. Prišel je šele nekaj dni za tem za nami! Vse se je končalo s sreči dobro!
6.6.v Segoviji - krasen star kraj s prekrasno cerkvijo in akustiko! Od tu dalje na severovzhod
v Baskovsko deželo (programi natisnjeni dvojezično!): 7.6. Vittoria (z malim škandalom na
kratki vaji pred koncertom: ker je prejšnje dni orkester “svinjsko” spremljal Arnolda v
Haydnovem koncertu, ki ga bi morali na koncu turneje igrati v Madridu, sem Lajovca
“prisilil”, da je vadil spremljavo, za kar je bil zelo ogorčen. A je pomagalo! Lajovic žal ni
vedel, kaj je važno vežbati, le da je on lahko poziral! To je bila ena njegovih poglavitnih
napak: ni znal delati z orkestrom). Nato v glavnem baskovskem mestu - zanimivem San
Sebastianu 8.6. Pa spet dolga vožnja v srce Španije v Madrid (Španija je zelo razsežna dežele
z žal slabimi cestami!). Najvažnejši koncert 9.6.v Teatro Real, lepi dvorani, koncert pa nam je
“priskebel” naš bivši veleposlanik v Španiji Rudi Čačinovič, ki je prišel tudi na koncert! organizator pa je bil vodja univerzitetnih koncertov. Imeli smo nabito dvorano in orkester je
v takšnih pogojih igral kot še nikoli, Lajovic pa je bil na krilih orkestra tudi zelo dober.
Uverturo Wilhelm Tell Rossinija sem moral poslušati na monitorju pred dvorano, ker so mo
jo zaprli pred nosom (biljeter v kraljevi uniformi - Teatro Real - mi je rekel, da tudi kralja ne
sme spustiti v dvorano, če se je koncert že začel!), nato je sledila parada Stanka Arnolda in po
odmoru zares sijajna izvedba Dvorakove 9.simfonije Iz Novega sveta, ki orkestru pač leži!
Sicer smo na turneji igrali tudi 1. Brahmsovo, v kateri pa je Lajovic imel kar nekaj
sporov z orkestrom. V celoti - lepo organizirana turneja, zanimiva v vsakem pogledu in
umetniško vsekakor uspelo gostovanje!
Ostalo je še nekaj “ljubljanske” sezone: 17.6. je Moshe Atzmon vodil solidni in
zanimivi koncert: Dutilleux - Cinq metabolles (zanimivo delo, ki ga je Atzmon s sreči hotel
dirigirati), pa ena paradnih točk Dubravke Tomšič, Rahmaninova 2. klavirski koncert in
Debussyjevo Morje. Uspel koncert!
Sezono smo zaključili s kar dvema koncertoma na Carintische Sommer v Beljaku
(zelo naporna in avtoritativna šefica dr. Frelichova). Najprej je 2.7. Milan Horvat vodil
zahteven spored z dvema skladbama Gottfried von Einema (ki je kot glavni gost festivala bil
seveda navzoč. Imela sva prisrčne pogovore), njegovo skladbo Turandot ter krstno izvedbo
pravljice Princ Chocolat s slovito igralko Mario Schell kot recitatorko na besedilo njegove
žene. Žal je v glavni skladbi orkester “utrujeno” odigral Korsakova Šeherezado. Se tudi zgodi
- kljub izjemno sigurnemu dirigiranju maestra Horvata!
Drugi koncert 13.7. je bil spet “gala” - tokrat z razkričano Katio Ricciarelli, ki je
vskočila namesto Renate Scotto. Dirigiral je “fosilni” Argeo Quadri, ki pa je na pultu še
vedno besnel in iz orkestra izvlekel, kljub poznemu datumu, kar dobro muziciranje.
Ricciarellijeva, ki je priletela iz Londona tik pred koncertom in sploh ni hotela vežbati, je bila
fascinantna in ves koncert je bil fantastičen. Kaj takega se dogaja le bolj poredko! Posnetek,
ki so ga predvajali po avstrijskem radiu, hranim še danes in se ga z užitkom posluša.
Sezona 1983 - 84
Za vzpodbujanje publike smo poizkusili z novostjo - otvoritveni koncert sezone! Uroš
Lajovic je 23.9. dirigiral v prvem delu Božičevo “koncertantno dramo” - kot je poimenoval
svoje dramske poizkuse s spremljavo glasbe - Bela Krizantema. Rac Polič je bil “vzemirljivo
- patetičen” pripovedovalec, glasba pa je ilustrirala (za moj okus žal - diletantsko!). V drugem
delu pa je Dubravka Tomšič (še vedno prva in edina dama klavirja pri nas!) igrala
priljubljeni 1. koncert Čajkovskega. In za konec njegovo Slavnostno uverturo 1812 (kritik se
je vprašal, kateri idiot je dal to na spored? - za spremembo enkrat: Uroš!).
Sezono sem koncipiral po abonmajih takole:
baročna glasba (ob ostalih delih seveda, saj bi sicer več kot pol orkestra pavziralo!)
slovanski avtorji
nemška romantika
Postaja jasno, da je zelo težko na dolge proge programirati abonmaje s samo enim avtorjem nosilcem. Pač ni tako mnogo velikih mojstrov, ki bi prenesli težo celega abonmaja!
30.9. je prvič pri nas gostovala koncertna mojstrica Zagrebške filharmonije Tamara
Smirnova - sicer Čuvaška (!), rojena ob Bajkalskem jezeru - sedaj poročena v Zagreb.
Odlično je igrala Šostakovičev težki in sijajni 1. violinski koncert. Orkester je vodil Milan
Horvat, ki je uvodoma predstavil novo Mihelčičevo delo, Slike, ki izginjajo. Odslej bo
Mihelčič “paradni” skladatelj Milana Horvata (pisal je namreč kritike in Horvat jih še danes
dobiva briljantne v Delu!). Po pavzi zelo dobra Eroica (L.van Beethovna, seveda!)
S Horvatom smo gostovali tudi na Bratislavskih glasbenih svečanostih in 8.10. igrali
v lepi dvorani njihove filharmonije (Vaclav Talich je bil prvi dirigent Slovenske filharmonije
in zaključil svojo kariero kot šef “Slovenske filharmonije” v Bratislavi!). Poleg slovaškega
skladatelja Hanušovskega, ki ga je kot solist igral njihov oboist Jan Seidl, je uvodoma Horvat
dirigiral Straussovega Tilla Eulenspiegla, naša paradna skladba z njim!, v drugem delu pa
Schumannovo 4. simfonijo.Na tej turneji je zelo resno zbolela Anka Stibiljeva, ki je kmalu za
tem v Ljubljani tudi umrla.
14.10. smo Schumannovo 4. simfonijo s Horvatom igrali tudi v Ljubljani, dan prej pa
še na gostovanju na BEMUSu, Beograjskem festivalu. Solistka obakrat je bila Marjana
Lipovšek v Wagnerjevih Wesendonck Lieder, uvod pa je pripadal briljantnemu Krekovemu
Rapsodičnemu plesu, ki smo ga kasneje igrali še neštetokrat.
21.10. je Samo Hubad dirigiral dokaj povprečno program, ki mu verjetno ni preveč
ležal: za uvod “baročni delež”- Händlov Koncert za dvojni orkester (sijajno delo!), pa s
Hubertom Bergantom (našim “vodilnim” orglavcem, žal brez vsakega občutka za ritem in
soigro) še Koncert za orgle istega skladatelja, v ostalih skladbah pa s Triom Tartini
(Bravničar, Škerjanec, Bertoncelj) Trojni koncert L.van Beethovna in njegovo paradno
točko Metamorfoze na Webrove teme Paula Hindemitha, ki jo je izvrstno dirigiral.
28.10. so že drugič “odpadli” Barsova in vskočil je Uroš Lajovic, ki pa je gnal stvar
na ostrino in zahteval v “zameno”, da se mu umetniški kolegij opraviči za vse “krivice” okoli
Beethovnov in drugih stvari - a ni iztržil nič - odstopiti pa tudi ni hotel, čeprav bi vsi to radi
videli! Dirigiral je potem Arničevo Pesem planin, Jarmila Potmešilova je igrala Suchonovo
Simfonično fantazijo na ime Bach za orgle in orkester (preveč razvlečeno delo), končali pa
smo s standardno 5. simfonijo Čajkovskega. Muka z Urošem se nadaljuje...
4.11. pa je Lajovic dirigiral “svoj” abonma: Malerjevo 5. simfonijo, ki jo bo še
večkrat imel na sporedu - dovolj solidno (Mahler mu leži - Hans Graf mi je nekoč dejal, če
poznam dirigenta, ki ne bi dobro dirigiral Mahlerja - pri tem je seveda mislil, da je v njegovih
partiturah toliko navodil za interpretacijo, da se jih je treba samo držati... seveda, če se jih
znaš!). Prvi del je bil baročni abonma: Telemanova Suita za flavto in godala (Rudi Pok), in
Tartinijev Koncert za trobento (Stanko Arnold - ta je imel tudi ogromne priložnosti v SF!).
18.11. je prišel ponovno Tadeusz Wojciechowski in s Petrom Röslom sijajno
izvedel Brahmsov 1. klavirski koncert, pa še Šostakovičevo 5. simfonijo - tudi zelo dobro. To
je bil eden boljših koncertov!
Dan za tem je gostoval v CD Leonard Bernstein s sijajnim Bavarskim radijskim
orkestrom in pripravil višek nekaj desetletij s svojim Divertimentom, Bartokovo Glasbo za...
in sijajno Schumannovo 2. simfonijo (po drugem stavku - briljantnem scherzu - je čestital
koncertnemu mojstru z besedami “Bravo!” in mu dal roko, kar je sprožilo spontan aplavz).
To je bil koncert, ki ga bomo pomnili še dolga leta.
2.12. je ponovno dirigiral naš stalni gost dirigent Milan Horvat, solistka pa je bila
odlična beograjska violončelistka Ksenija Janković, ki je vskočila namesto Roka Klopčiča,
ki ni hotel igrati Srebotnjakov koncert (tako mi ni uspela “parada” bleščeče izvedbe
bleščečega dela...). Igrala pa je žal Koncert Ivana Jeftića (tega so pričeli sonarodnjaki forsirati
da je kaj!), ki je bledo, podpovprečno delo. Kasneje bo briljirala z “normalnim” repertoarjem.
Poleg Straussovega Tilla Eluenspiegela (dali smo ga tudi na Horvatov long play ob
Prokofjeva Romeo in Juliji in Krekovem Rapsodičnem plesu) je maestro še zelo lepo izvajal
Schumannovo 1. simfonijo “Pomladno”.
4.12. naj bi na atraktivnem “gala koncertu” spremljali Iva Pogorelića, a je odpovedal
(!?).
16.12. je ponovno gostoval še vedno zanimivi Jiri Belohlavek in predstavil Fišerjevih
Petnajst listov iz Dürerjeve apokalipse - kratke moderne miniaturice! - in zelo atraktivno
Janačkovo Taras Buljbo. Dolgoletni gost slovenskih odrov, sijajni muzik Daniil Šafran je
igral Dvorakov Koncert za violončelo (Belohlavek ga je spremljal na pamet, ker je bil tudi on
violončelist!), žal pa je s svojimi ubogimi prsti (ima neko grozno gljivično bolezen, da igra s
popolnoma krvavimi konicami prstov, ovitimi z bandažami, tako da je seveda neskončno
hendikepiran!) še komaj zmogel skladbo privesti h kraju!
23.12. je dirigiral naš “linški” znanec, stari avstrijski maček Kurt Wöss. Poleg
Webrovega Euriantheja še dovolj dobra izvedba Mozartove Linške simfonije, solistka pa je
bila Dubravka Tomšič v ne preveč prepričljivi izvedbi Schumannovega koncertu.
30.12. smo poizkusili s prednovoletnim koncertom: Milan Horvat je po vzoru
mnogih mest dirigiral Beethovnovo 9. simfonijo s solisti Anico Pusar, Evo Novšak-Houško,
Jurijem Rejo in Ivanom Sancinom. Zbor je bil zagrebški študentski (nato dolga leta
sodelavec naših koncertov z Milanom Horvatom) Ivan Goran Kovačić.
Uvedli smo tudi Novoletne koncerte na 1. januarja popoldne - po koncertu Dunajskih
filharmonikov. To bo postala tradicija! Uroš Lajovic je trdil, da je to njegova “ustanova” in
jih je tudi dolga leta vodil. Popularni programi, seveda!
13.1. je prišel spet Stanislaw Wislocki in pokazal - zame, pa še za marsikoga! najbolj pretresljivo interpretacijo Čajkovskega Patetične simfonije! Poleg tega še “baročni
del”: Vivaldijev Koncert za štiri violine (Linarić, Drucker, Belič, Leskovic) - zelo zanimivo
in originalno delo!, pa zelo ponesrečena izvedba njegovega koncerta za dva rogova: naši
orkestralni hornisti žal niso za soliranje: Viljem Trampuš in Janez Prašnikar. Igrali pa smo
tudi Webernovih Šest skladb op.6 - za sledeče gostovanje v Salzburgu! (Jaz sem v eni od teh
skladb igral gran casso, da ni bilo treba plačati še enega substituta. To je bilo moje edino
sodelovanje v orkestru SF vsa leta - kuriozum seveda!)
Na gostovanju v Avstriji smo imeli tri koncerte:
17.1. v Linzu z Urošem Lajovicem in Dubravko Tomšič. Dubravka je dobila menda
najslabšo kritiko svojega življenja (...hvala bogu, da je naš klavir iz tako odpornega materiala,
da ga ni mogla podreti...) za Schumanna (ki res ni zanjo!), poleg tega pa smo igrali še
Lajovčevo Pesem jeseni (zelo lepa neoromantika) in Čajkovskega 5. simfonijo.
18.1. isto v Salzburgu - tudi tukaj je Dubravka doživela slabo kritiko, Uroš pa
briljantno: da je tako dobro dirigiral, pa žal orkester ni znal slediti... Orkestraši so bili strašno
užaljeni...
19.1. pa je dirigiral Wislocki, ki pa ni imel srečne roke: Webernove skladbe so
naletele na skrajno slab odziv publike (a igrali smo jih na željo organizatorja dr. Klier-ja, ki
nas bo še večkrat vabil!), Marijana Lipovšek se nikakor ni ujela z Wislockim v Mahlerjevih
Kindertotenlieder (žal tudi Stanislaw ni za to muziko), Čajkovskega 6. simfonija pa ni šla tako
dobro kot v Ljubljani - in kritike so bile seveda slabe... Odšli smo s slabim priokusom... a s
Stanislawom sva se imela zelo prijetno - v trgovini s ploščami mi je kupil svoj bestseler, ki ga
ponovno še in še izdajajo: verjetno najboljšo izvedbo Rahmaninova 2.klavirskega koncerta s
Svjatoslavom Richterjem, pa še eno najboljših opernih stvaritev: Tristana in Izoldo s
Carlosom Kleiberjem!
Sezono smo nadaljevali s ponovnim gostovanjem Hartmuta Haenchna. 3.2. je ob
Brahmsovi 2. simfoniji dirigiral še Vivaldijev violski koncert s Cvetom Demšarjem, pa še
enega za oboo s fenomenalnim vzhodnonemškim solistom Burghardom Glaetznerjem, ki pa
je igral še žal predolgi koncert svojega rojaka Friedricha Goldmanna. Dobra glasba, a
predimenzionirana za eno pihalo (40 minut!). Tako je bil koncert mučno predolg!
10.2. je Haenchen vodil filharmonijo tudi na gostovanju v Zagrebu: poleg istega
Brahmsa še zelo dobra izvedba Straussovega Tilla Eulenspiegla (ki ga je prvič dirigiral, pa
briljantno, kar priča o talentiranem dirigentu) in Tartinijevim Koncertom za trobento z
Antonom Grčarjem.
17.2. je nastopil spet Anton Nanut, solist pa je bil podpovprečni Rus Grigorij Fajgin,
ki ga je Goskoncert poslal namesto mlade vzhajajoče zvezde Stadlerja. Zato zelo
neprepričljiva izvedba 2. violinskega koncerta Prokofjeva, tudi sicer zelo kompliciranega
koncerta. Gabrijelčič - Salonica za pihala (pač Nanutov “najbljižji” prijatelj!), slabo delo
seveda! Pa povprečna izvedba težke 3. simfonije Roberta Schumanna.
24.2. je prvič gostoval veliki virtuoz, a tudi gromoglasni Michael Ponti. Sicer
simpatičen, zmore najtežje koncerte, a lirike žal nikjer...Z Urošem Lajovcem (ki je sodeloval
s Pontijem v Stuttgartu in ga pripeljal k nam) sta navdušila v težkem 3. klavirskem koncertu
Sergeja Rahmaninova. Ostali program: Kogoj - Če se pleše in Prokofjev - Klasična simfonija.
25.2. smo igrali še za izven, zakaj se ne spominjam? Ista mojstra z Rahmaninovim in
Čajkovskega 5. simfonijo.
2.3. je bil na pultu spet Marko Munih, ki je kot kantato izbral Vivaldijevo Glorio z
Olgo Gracljevo in Evo Novšak-Houško (verjetno največkrat programirana solistka!) in
zborom Consortium musicum. Skladbo, ki je zelo zanimiva, smo tudi snemali (Munih!).
Igrali smo še Srebotnjakove Slovenske plese, pa Mozartov Klavirski koncert v c-molu K 491
z madžarskim pianistom Gyula Kissom. Tako, tako! Solist je imel gripo!
9.3. je bil ponovno gost Milan Horvat. Poleg Škerjančeve 2. suite za godala je soliral
solidno Drago Golob v Straussovem zahtevnem Koncertu za oboo, nato je sledil še znameniti
Don Quixote z Milošem Mlejnikom (Cveto Demšar je igral obligatno violo). Izvedba kar
dobra!
15.3. v Novi Gorici, 16.3. pa v Ljubljani z že zelo površnim, brezvoljnim Vasilijem
Sinajskim in dvema solistoma: koncertnim mojstrom Kostadinom Kirkovim v dovolj dobri
izvedbi Vivaldijevih Letih časov, ob ignorantski asistenci Sinajskega in Ireno Grafenauer v
Ibert-ovem Koncertu za flavto, ki ga je Sinajski komaj izpeljal. Irena seveda sijajna! Pa še
dolgočasna in površna Schubertova Nedokončana. Sinajskega je kar dovolj!
24. in 25.3. smo vendarle dočakali svetovno zvezdo Iva Pogorelića. Dvakrat v
razprodani dvorani Cankarjevega doma v Čajkovskega 1. klavirskem koncertu - njegovi
paradni točki. Uroš Lajovic - od Pogorelića željeni dirigent, je vodil še - že ničkolikrat! 5. simfonijo Petra Iljiča Čajkovskega. A navdušenje nepopisno! Pogorelić nam je povedal
marsikaj zanimivega - o sporu s Karajanom, kako rešuje Deutsche Gramophon... Zelo
samozavesten gospodič!
Po nekaj sodelovanjih smo povabili Nikolausa Fheodoroffa za Händlovega Mesija, z
njegovim Madrigalchorom iz Celovca in solisti: Olga Gracelj, Eva Novšak-Houška,
Branko Robinšak, Neven Belamarić (ki je vskočil namesto Ivana Sancina, ki ni zmogel
parta!). Zelo dobra izvedba in uspeh, pa še ponovitev izven abonmaja! Torej 6. in 7.4. - 8.4.
pa še gostovanje v Celovcu. Velik uspeh!
13.4. je gostoval prvič Hans Graf, mladi nadarjeni avstrijski dirigent, šef dirigent
salzburškega Mozarteum orkestra. Sicer pa prijatelj Valentina Inzka, koroškega rojaka,
kasnejšega uspešnega avstrijskega diplomata, ki nam je posredoval Grafa. Navdušil je takoj!
Wagnerjev Leteči Holandec, Mendelssohnova 3. simfonija - vse navdušujoče! Solist je bil
Slavko Goričar v Webrovem Koncertu za klarinet.
20.4. ponovno z Wislockim in lepimi izvedbami Ostrčeve Suite in Brahmsove Tretje
simfonije! Dejan Bravničar je igral Hačaturjana dobro! Po tem smo snemali za ploščo
Čajkovskega 6. simfonijo, ki je tako navdušila na koncertu. V dvorani SF in z našimi čeli
(drugi stavek!) žal ni bilo tako dobro, čeprav je plošča solidna.
11.5. je namesto Thomasa Sanderlinga, ki je emigriral iz DDR, pa se je bal priti,
vskočil Sandor Janos in prevzel njegov spored: Šostakovičeva Suita op.145a Michelangelovi soneti za bariton in orkester z izvrstnim Nevenom Belamarićem, skladba ki
mi je zelo všeč - močno, enostavno, iskreno, globoka lirika. Poleg tega je Igor Ozim krstil
Škerlov Violinski koncert, lepo delo, na koncu pa premalo izpiljeno virtuozno Bizetovo
Simfonijo v C-duru.
18.5. je dirigiral ponovno Uroš Lajovic, po desetih letih pa se je vrnil naš violinist
Miha Pogačnik, ki je vmes “emigriral” zaradi služenja vojaškega roka, a so takšne
pomilostili! Sedaj vodi organizacijo Idriart, filozofsko bratovščino “rastlinojedcev”. Bomo kar
nekaj sodelovali. No, igral je Brahmsov Violinski koncert zelo samosvoje in prepričljivo.
Poleg tega krstna izvedba Ramovševega Koncerta za orgle (solist Andrej Jarc), na koncu pa
zahtevno Zarathusrto Richarda Straussa. Solidno!
25.5. je namesto Hubada vskočil Milan Horvat: Händel - Glasba na vodi, Albinoni Koncert za trobento (Anton Grčar), Händel - Koncert za oboo (Stojan Dokuzov), Beethoven
Peta simfonija. Nisem bil navzoč, ker sem bil povabljen na Dresdenske glasbene svečanosti.
8.6. je dirigiral zmagoslavno Bogo Leskovic, ki je imel pravi spored za svoje sedanje
zmogljivosti: Wagnerjeva Siegfried idila, uvertura Tannhäuser - to je bil zmagoslaven
zaključek koncerta - Bogo je jokal v garderobi (morda je slutil, da je to eden zadnjih
koncertov...). Začel pa je s svojo bleščečo instrumentacijo Tajčevićevih Balkanskih plesov.
Spremljal pa v 4. Beethovnovem klavirskiem koncertu Pavico Gvozdić, ki je vskočila
namesto Josefa Suka. Še kar!
22.6.: nestrpno pričakovanje gostovanja Lovra Matačića za izven. Včasih je veliko
dirigiral v Ljubljani, a na stara leta nam je uspelo dobiti ga še enkrat. Izbral je svojo najljubšo
sklabo - veličastno Brucknerjevo 7. simfonijo - vse vaje smo snemali in nato izdali sijajno
ploščo. Kasneje so jo piratsko kot CD izdali tudi na Japonskem! Naš prvi CD!!! Matačić je
eden zadnjih velikih mojstrov dirigentske palice. Bil je že čez 80 let star, komaj je hodil in
smo zelo skrbeli zanj. Seveda je sedel na vseh vajah! Na koncertu pa je celo nekaj časa stoje
dirigiral. Božanska interpretacija - le orkester ni bil povsem dorasel - predvsem violine v
višinah! Pa seveda tiste Wagnerjeve nesrečne tube! Poleg tega smo imeli še Mozartov
Koncert za klavir v d-molu K 466 z mladim Paulom Guldo, sinom znamenitega Friedricha
(ko je zvedel, koga bo spremljal, je Matačić dejal, hvala Bogu da je mladi, ker je stari “lud”).
Matačić je po tem dirigiral le še poleti v Dubrovniku, nakar je čez nekaj mesecev umrl. Torej
njegov predzadnji koncert sploh! Nepozabno!
V odmoru na vajah s slavnim maestrom...
Poleti smo igrali še na Idriart festivalu Mihe Pogačnika kar dvakrat: 14.7. je Uroš Lajovic
vodil prvi koncert: Krek - Rapsodični ples, Bartok - 3. klavirski koncert s solistom Einar
Steen Noklebergom, Škerl - Violinski koncert z Igorjem Ozimom in Kodalyjevi Plesi iz
Galante. Drugi koncert pa Milan Horvat in poleg dobre Pete Beethovnove spremljal tudi
Miho Pogačnika, šefa festivala, v zanimivi interpretaciji Sibeliusovega Violinskega koncerta.
Uvodoma pa še enega Pogačnikovega prijatelja Frank Michael Beyer-ja - Griechenland, zelo
konfuzno skladbo!
Počitnice...!
Sezona 1984 – 85
V tej sezoni se mi je iztekla prva reelekcijska doba umetniškega vodje (od jeseni
1980). Dobil sem reelekcijo dokaj lahko, saj ni bilo konkurenta, delo pa je teklo kar dobro in
načrtovano za dve leti v naprej, kar pred mojim prihodom seveda ni bil slučaj.
Abonmaji so bili - glede na evropsko leto glasbe v čast J.S. Bachu in G.F. Händlu - naravnani
tudi na barok: Bachova vokalno-instrumentalna dela (po lanskem baročnem in po Bachovih
orkestralnih delih v sezoni 1981-82), druga dva abonmaja pa na anglo-ameriško glasbo in
slovansko romantiko. Odziv je bil neverjeten: Bachova dela in anglo-ameriška dela so
vzbudila manj zanimanja in smo morali naknadno še mnogo postoriti, da smo ju kolikor
toliko napolnili, medtem ko je bil naval na modri abonma s slovansko romantiko - ki je očitno
pri nas najbolj popularna! - tako velik, da smo takoj ugriznili v priložnost: vpisovali smo še en
abonma in tako smo prvič uspeli prodati z enim programom skoraj dve polni dvorani v CD!
To je bil takšen uspeh, ki ga bo težko ponoviti, čeprav sedaj tečeta (samo) dva abonmaja z
dvema izvedbama - v četrtek in petek. Tako smo se uvrstili med večja “glasbena” mesta na
svetu! Ni tako majhnega mesta kot je Ljubljana, ki bi imelo toliko koncertnih obiskovalcev!
To je omenil celo nek francoski časopis!
Tokratni otvoritveni koncert sezone 21.9.- izven - je vodil Milan Horvat, s solistoma
Ireno Grafenauer in Franjom Petrušancem. Začeli smo z razkošno Škerjančevo partituro
Gazele, Irena je igrala seveda Mozartov Koncert v G-duru, v drugem delu pa je Horvat
uveljavil svojo operno ljubezen - Wagnerja z daljšim odlomkom iz Somraka bogov. (Za
solistični del v tej točki se je potegoval Neven Belamarić, a ga je Horvat na avdiciji
sarkastično zavrnil). Ti uvodni koncerti so se prodajali le stežka, saj so obiskovalci kupili že
dovolj “glasbe” v abonmajih.
28. in 29.9. - torej že dvakrat! - je spet dirigiral Milan Horvat, solist pa je bil mladi
odlični češki violinist Vaclav Hudeček, ki je tokrat igral njemu na kožo napisani Dvorakov
Violinski koncert - takorekoč idealno! Horvat je pripeljal Kelemenovo skladbo Magea, ki pa
je imela tako slab odziv, da dirigent ni prišel niti do vrat... Kelemen, ki je prišel na izvedbo, je
bil tako poprajen in jezen (?), da je takoj vstal in izginil... Ampak zares slaba skladba! Tudi
ime ne pomaga, seveda pri nas še manj kot drugje! Po pavzi solidna Šeherezada RimskegaKorsakova.
5.10. je dirigiral Uroš Lajovic, solistka pa je bila Tamara Smirnova, ki se je tako
dobro predstavila že s Šostakovičem. Igrala je Mozartov Koncert v G-duru K 216 tudi zelo
lepo. Ima čudovit ton in lepo fraziranje. Ostali program je bil polomija: Bravničarjev Hymnus
slavicus je Lajovic hotel izvesti originalno z zborom in orglami, a je bila vse skupaj takšna
sfip1 - moja filharmonična leta - 30
godlja, da ni bilo nič razbrati...in v ciklusu Bachovih kantat tista BWV 80, ki pa je bila daleč
od velike Bachove muzike...
12.10. smo dobili veliko dirirgentsko ime: Serge Baudo. Začel je s Fantastično
simfonijo Berlioza, ki je navadno efekten zaključek na koncertih, sedaj pa v prvem delu!
Hotel sem namreč začeti ta abonma bombastično (saj smo še vedno lovili publiko!). Zato pa v
drugem delu sicer fini in originalni, pa ne preveč popularni Ravelov Klavirski koncert za levo
roko s francosko pianistko Anne Queffelec - zelo lepa izvedba. In na koncu: Gershwin Amerikanec v Parizu. Baudo je z Berliozom, še bolj pa z Gershwinom začel novo ero
muziciranja orkestra v Cankarjevem domu! Zvok, popolnost izvedbe, navdahnjenost, šarm!
Kritika je celo zapisala, da je orkester sijajno igral, a na robu svojih zmogljivosti... (seveda če
je kaj dobrega, potem je že kaj narobe z orkestrom!).
26.10. je bil spet na pultu že zelo utrujeni Bogo Leskovic, ki je sijajno izvajal eno
najboljših slovenskih godalnih skladb - Lipovškovo 2. suito. V Arutjujanovem Koncertu za
trobento in orkester je bil solist Stanko Arnold. Kar solidna izvedba orkestra, Stanko seveda
suveren. Je bil pač naš stalni gost-solist (in tudi član orkestra, ki je s svojim bleščečim tonom
dajal barvo orkestru). S sodelovanjem Madrigalchora iz Celovca in solistov Gracljeve,
Wildhaberja (tenor je vskočil iz Dunaja na dan koncerta!) in Belamarića je Bogo solidno
izvajal Bachovo kantato BWV 21.
2. in 3.11. nam je “poslal” Hans Graf, ki ni našel časa (to bo napravil še večkrat!)
svojega “sošolca” (?) Konrada Leitnerja, ki je vprašal, če naj dirigira v fraku...?! To je sicer
dober muzik, izvrsten pianist, sedaj znan kot dirigent Dunajskega Mozart orkestra, ki igra v
oblekah in perikah tistega časa... (za turiste seveda!). Mučil se je precej, imel pa je tudi
zahteven program: Slike z razstave Musurgski-Ravela, ki jih je izpeljal kar s težavo, a solidno
(orkester ga ni prenašal!), bolje je šla težka Mozartova Haffnerjeva simfonija, Miloš Mlejnik
pa je odlično reprezentiral sicer kar soliden Ukmarjev Koncert za violončelo.
9.11. je ponovno gostoval Hartmut Haenchen s sijajnim sporedom: v prvem delu dva
Bacha, vedno vznemirljivim 3. brandenburškim koncertom (za godala) in kantato BWV 51 z
odlično “debelčico” Gabrielle Lechner, v drugi polovici (tudi z njo v finalu) pa s prelepo
Mahlerjevo 4. simfonijo, ki smo jo tudi posneli in izdali na long play plošči. Haenchen
čudovit, orkester pa na snemanju kar precej težav!
16.11. je ponovno dirigiral Haenchen, tokrat z Acijem Bertoncljem, ki je igral
Gershwinov Klavirski koncert (in se nekaj pritoževal, da Haenchen ni iz tega vica...), drugi
solist pa je bil Kurt Rapf, skladatelj, organist, organizator iz Dunaja (kjer naj bi zato
gostovali na poletnem festivalu!), ki je igral svoj lastni koncert - no ja! Haenchen pa še
Webrovega Čarostrelca in zanimivo, a zelo komplicirano partituro Charlesa Ivesa 4. julij, pa
še duhovite Variacije na angleško himno. In v tem času je prišlo nenadno vabilo za vskok
namesto nekega drugega orkestra: Beljak in Linz. In šli smo kar s Haenchnom in Mahlerjevo
4. simfonijo,v kateri je sedaj solirala Olga Gracelj, ki ji kasneje, kljub obupnim
prizadevanjem, ni več uspelo sodelovati s Haenchnom. Torej 17.11. v Beljaku, kjer smo poleg
Mahlerja spremljali obupno slab belgijski klavirski trio v Beethovnovem Trojnem koncertu in
18.11. v Linzu. Dobili smo krasne kritike (ne pa tudi klavirski trio!).
7. in 8.12. je zadnjič stal na pultu “bivši” dirigent Anton Nanut (kot rezultat
dogovora, da bo tudi Lajovic dirigiral radijski orkester - ker se to ni zgodilo, smo tako
zaključili takšne izmenjave, ker ga orkester ni hotel več videti na pultu...). Začel je z Ipavčevo
Serenado, zaključil pa z Borodinovo 2. simfonijo - “bogatirsko” - v “rohneče-besnečem
slogu”. Pa se mi je kasneje zahvalil, da sem ga “prisilil” v to skladbo, ker jo je s triumfom
prodal v Milanu...
Spremljal je Grigorija Žislina, ki se je že “usidral” v Ljubljani, tokrat briljantno s
Čajkovskim.
14.12. je bil pri nas ponovno Milan Horvat in sijajno izpeljal težke Brittnove
Variacije na temo Franka Bridge-ja. Manj mi je bil všeč v 1. Brahmsovi simfoniji, ki je bila
seveda korektna! Spremljal je Eugena Indjića, čudno mešanico rusko-srbskega porekla z
ameriškim državljanstvom, francosko ženo... in odličnega chopinista. Žal se s Horvatom nista
najbolj ujela v sijajni Rapsodiji na Paganinijeve teme Sregeja Rahmaninova.
Eugen Indjić – kasneje seveda dobri prijatelj Ženja – kot ga kličejo Rusi – je
izjemno zanimiv po svojem poreklu: mati je pribežala iz Rusije po oktoberski
revoluciji in se naselila v Srbiji, se poročila in tako je mladi Ženja pol Rus- pol
Srb! Govorila sva seveda vedno ruski (za vajo mojega ljubega slovanskega
jezika!). Z materjo sta kmalu odšla v Ameriko! Tam je preživel mladost, se
šolal, dobil seveda državljanstvo in pričel z veliko pianistično kariero. Kasneje
se je odločil za Francijo, se tam poročil in ima dva ljubka otroka... Postala sva
velika prijatelja, mnogo je gostoval pri nas – na recitalih neprekosljivo, manj z
orkestrom... Še vedno sva v stikih – često telefonira da se lahko pogovori z
menoj »po ruski«... V Ljubljani je na enem recitalu igral tudi tri moje
skladbice (napisane za Tatjano), Nenad Firšt ga je vzel za koncert v Celju...
enkrat smo ga na recitalu v Zagrebu (tam je bil čest in čislan gost!) obiskali s
Paulo in Nino... Ženja je eden tistih, ki so mi polepšali moja glasbena
doživetja... Z njim često klepetava po telefonu – v ruščini(!), zadnja leta ima
tudi kakšen recital v Ljubljani... vselej prisrčno srečanje!
Še pred Novim letom koncert z mladi dirigenti in solisti s SF - Faganel solidno, grozno
Tomaž Svete... Pa še prednovoletni gala 28.12. s Carmino burano Carla Orffa pod vodstvom
simpatičnega - boljšega zborovodjo sicer - Vladimirja Kranjčevića, ki je s svojim odličnim
zagrebškim študentskim zborom Ivan Goran Kovačić in Gracljevo, Novoselom in
Radovanom dobro izpeljal to težko partituro.
1.1. je spet vodil Novoletni koncert Uroš Lajovic.
11. in 12.1. je ponovno gostoval Pavel Kogan, tokrat s sestro Nino, jaz pa sem bil v
Poznanu v žiriji Wieniawskega, tako da ne vem povedati nič o programu: Srebotnjak Trobenta in vrag, Mendelssohn - Koncert za violino, klavir in godala ter Čajkovski 4. simfonija.
18.1. pa nam je pripravil lepo kašo makedonski dirigent Vančo Čavdarski, ki smo ga
angažirali na prigovarjanje koncertnega mojstra Kirkova! Imel je namreč solistko Ireno
Grafenauer in njuna profesionalna raven se ni ujemala. Po generalki (in že neuspelem
vmesnem snemanju) mi je Irena telefonirala, da zvečer ne bo igrala s takim dirigentom... Ves
svoj vpliv in moledovanje sem moral zastaviti, da sem jo pregovoril, da je nekako šel ta kelih
mimo mene! Igrala pa je kar dva koncerta: Deviennov za flavto in Krekov Concertino za
piccolo. Lepa reč, če bi vse skupaj odpadlo! Po pavzi je Čavdarski sicer solidno oddirigiral
Elgarjeve simpatične Enigma variacije. Od tu dalje je moje prijateljstvo z družino Grafenauer,
ki je bilo doslej zelo prisrčno, popolnoma splahnelo - ne po moji krivdi... razen, da sem ji
“podstavil” takšnega dirigenta!
Tu bom poizkusil povedati nekaj o naši sijajni flavtistki Ireni Grafenauer.
Postali smo dobri družinski prijatelji – Z Nino in Jelko na obiskih v Trenti, z
Gito Mallyjevo in njenimi starši kar dvakrat na obisku v Münchnu, kjer je
stanovala, ko je bila prva flavtistka sijajnega Bavarskega simfoničnega
orkestra... Postali pa smo prijatelji, ko smo se vračali iz turneje ansambla
Slavko Osterc po Nemčiji in prespali v Münchnu – šli smo nekateri na koncert
tega orkestra (nepozabno z njihivim šefom-dirigentom Vaclavom Kubelikom),
po tem pa jaz na večerjo z Ireno in njenim bodočim prvim možem Sretenom
Krstićem. Irena je takoj predlagala tikanje in (žal le) nekajletno prisrčno
prijateljstvo z njo in njenima staršema je bilo res izjemno.
Na obisku v Münchnu z njenimi starši in Gito, se je ravno pripravljala na
koncert s komornim orkestrom v dvorcu Oberschleissheim (?), kjer je igrala s
tedaj zelo znano blokflavtistko v dvojnem koncertu (?) in z njenim očetom
Stankom sva na podlagi posnetka skušala transkribirati njeno solistično
kadenco. Sretena tedaj že ni bilo, ker sta se že ločevala, pač pa je bil stalno na
njenem telefonu Gidon Kremer, s katerim sta v naslednjih letih mnogo
sodelovala... Ob drugem obisku pa je prišla v goste sijajna harfistka Maria
Graf, s katero sta mnogo koncertirali in v prijetnem vzdušju smo na vrtu igrali
ping-pong... bilo je izredno doživetje. In kako se je žal končalo to lepo
prijateljstvo? Ko sem bil v SF vodja programa, je seveda Irena često z velikim
uspehom gostovala pri nas. Člani orkestra so večkrat dejali, da je pol uspeha
že, če se na odru pojavi Irena s svojo flavto... bila je res očarljiva, izjemna,
svetovna solistka in izžarevala je neverjetno glasbenomoč. Naneslo pa je, da je
vodil koncert, ko je Irena igrala Krekov Concertino za piccolo in koncert
Devienna, makedonski dirigent Vančo Čavdarski (na prigovarjanje kolega –
koncertnega mojstra Koste Kirkova, njegovega rojaka!). Spremljal jo je žal
bolj po »balkansko« in njena visoka profesionalnost je bila tako prizadeta, da
me je po generalki poklicala, da zvečer ne bo nastopila. To je bil eden
največjih stresov, kar sem jih doživel v filharmoniji. Rotil sem jo, da če ne bo
nastopila, lahko drugi dan dam ostavko na moje delo v SF. Zvečer je k sreči
prišla, a od tedaj dolga leta ni želela igrati z nami, naš odnos pa je bil globoko
zamrznjen. Čez leta sem izdal nekaj mojih CDjev in na enem sem želel tudi
njen posnetek mojega mladostnega Koncerta za flavto in orkester (posnela je
tudi zanj napisano skladbo Jeux concertants, ki jo je večkrat igrala tudi v
tujini, njej pa je posvečen tudi moj Capriccio Wannenhor za solo flavto). Pisal
sem ji za dovoljenje, a odgovora ni bilo... CD sem kljub temu izdal, mnogo let
kasneje, ko je žal težko zbolela, mi je pred enim koncertom v filharmoniji, ko
smo stali skupaj v večji družbi dejala, da ji ležim na duši... Želim ji okrevanje
in vse najboljše!
Irena v svoji Muenchenski rezidenci
1.2. je dirigiral Uroš Lajovic ob ponovnem gostovanju fenomenalnega organista iz Leipziga
Matthiasa Eisenberga, tokrat v dveh Händlovih koncertih. Kozinova Ilova gora je morala
pretrpeti nekaj “strokovnih” skokov dirigenta, ki si je domišljal, da lahko popravlja
skladatelje, ker ima tudi to diplomo, pa nobene skladbe... Zelo dobro pa je predstavil
atraktivno angleško partituro Planeti Gustava Holsta. Zelo efektna, a precej masivna skladba.
8.2. je ponovno dirigiral Marko Munih, ki je bil aboniran na en koncert letno, tudi
tokrat v dveh kantatah: zelo posrečeno Štuhečevo skladbo Platero y yo z dobrima solistoma
Olgo Gracelj in Brankom Robinšakom ter Bachovim Magnificatom. Zelo dobre izvedbe.
Kot še en solist je nastopil Dejan Bravničar v lepem Violinskem koncertu L.M. Škerjanca
(se mu nisem “maščeval” za vse kar mi je priredil na akademiji!), ki smo ga tudi posneli.
15.2. je dirigiral Samo Hubad z dvema skladbama po njegovem okusu: Škerlova
Piccola suita in sijajna Šostakovičeva 6.simfonija! Pa še dva solista: Miha Pogačnik v redko
igranem Schumannovem Violinskem koncertu, ki ga je “zagrizeno” želel rehabilitirati ter
Kalmanom Berkesom, odličnim madžarskim klarinetistom v briljantnih Rossinijevih
Introdukciji in variacijah. Bleščava, a praznina obenem!
1. in 4.3. spet Uroš Lajovic s spremenljivo srečo: Ramovševa Simfonietta le povprečno ta partitura pa mora biti briljantno in šarmantno izvedena! - in Dvorakova 7. simfonija , tudi
dokaj sivo. Obe skladbi kot priprava na turnejo...Tudi solist Istvan Szekely je v 2.Chopinu
pokazal kaj malo...
Sledila je velika turneja, ki smo jo dolgo in mukotrpno pripravljali, saj nismo dolgo
našli managerja, ki bi jo bil pripravljen izpeljati - imeli pa smo podporo nemškega urada za
mednarodno sodelovanje, torej tudi denar! Dirigenta sta bila Milan Horvat in Uroš Lajovic,
kar pa se je izkazalo za zelo slabo, predvsem za Uroša! V bodoče se bom izogibal takšnih
kombinacij! Horvat je namreč povsod izjemno dobro vodil koncerte, Uroš pa le kot njegova
bleda senca. Ko je bil na enem od Horvatovih koncertov, je po koncertu vprašal orkestraše,
zakaj tudi njemu ne igrajo tako dobro... Je bil pač na mnogo nižjem nivoju - smo pa seveda
dobili za Horvata boljše koncerte - ponudba in povpraševanje! Kratek opis turneje:
6.3. Vaduz v Lichtensteinu - Lajovic je otvoril turnejo in ogreval orkester.
7.3. Stuttgart - Horvat zelo lepo v lepi dvorani Liederhalle s Tajčević-Leskovic Balkanskimi
plesi, ki jih je Horvat virtuozno mojstroval, pa z Marjano Lipovšek navdušujoče v
Mahlerjevih Kindertotenlieder in bleščeče v Prokofjeva Romeu in Juliji.
8.3. Wiesbaden ponovno s Horvatom.
9.3. Witten - na povabilo dolgoletnega prijatelja Fischerja, ki me je že mnogokrat povabil z
ansamblom Slavko Osterc na festival sodobne komorne glasbe. Lajovic je dirigiral svoj
program: Ramovševo Simfonietto - Ramovš pa tudi Fischerjev dober znanec in je bil tudi
navzoč! Solist je bil Miloš Mlejnik z Boccherinijem, na koncu pa Dvorakova 7. simfonija, ki
pa ni bila Uroševa srečna številka! In po koncertu smo imeli veliko krokado celega orkestra!
11.3. Leverkusen spet Horvat, solistka pa je bila namesto Marjane nekoliko nerodna Korjeka
Re Yang Kim.
12.3. Oberhausen z Lajovcem in
14.3. Antwerpen v Belgiji za konec ponovno s Horvatom (in Korejko). Zaključili smo sijajno!
Dolga je bila vožnja nazaj - prespali smo v Münchnu (in imeli mali žur z Ireno Grafenauer!),
potem pa zabredli v visok sneg in na Ljubelju skoraj obtičali.
Ko sem se vrnil v Ljubljano, je bila moja mama že v bolnici, iz katere sem ni vrnila več...
28. in 29.3 v Ljubljani in 30.3. še v Trstu z Emilom Simonom (za katerega smo
morali ob največjih naporih - sam sem se peljal na italjanski konzulat v Koper - dobiti
vstopno vizo!), ki je dobro vodil Enescujevo 2. romunsko rapsodijo ter Korsakova Španski
capriccio. Problem je bil njegov rojak, ki pa živi na zahodu, organist Valentin Radu, ki je
igral koncert Glodeanuja, je pa nesramno dodal kar dva dolga dodatka, tako da je celo
televizija nehala prenašati koncert pred koncem! Pa seveda še glavna solistka Dubravka
Tomšič s Prvim Chopinovim koncertom, ki je tudi dodajala! Če bi dirigiral Horvat, bi
ponorel! (ne dovoli solistom dodatek - če niso njegovi prijatelji!).
5.4. sem uspel dobiti sijajnega madžarskega dirigenta György-ja Lehela. On je bil
namreč dokaj stalen gost radijskega orkestra (še iz Hubadovih časov), pa sem mu po enem
koncertu čestital, on pa je rekel, da pa bi prihodnjič rad dirigiral filharmonični orkester. To je
seveda povzročilo novo razburjenje v Nanutovem taboru... Zelo lepo je dirigiral Četrto
Beethovnovo simfonijo, pa še 3. Bachovo suito in kantato BWV 202 z dobro sopranistko
Magdo Kalmar.
12.4. spet nov dirigent: Wolf Dieter Hauschild, ki sem ga tudi “dobil” v Leipzigu z
Reinerjevo pomočjo: obiskala sva ga v njegovi pisarni na radiu, kjer je bil šef dirigent. To je
izjemen muzik in poznavalec, pa malce manj simpatičen, če mu kaj ni prav. To se je kasneje
pokazalo, ko smo se razšli. A pričel je fenomenalno! Sijajno sta se ujela z Marjano Lipovšek
v Mahlerjevih Kindertotenlieder (Marjana je takoj povedala, da “moja” dirigenta Wislocki in
Horvat nista tako dobra!), pa še v lepi Bachovi kantati BWV 169, kjer je veliko solističnih
orgel - “stalna” organistka iz nunske cerkve ni zmogla zares virtuozne partije in je na
generalki vskočil Andrej Jarc in se sijajno znašel. To smo tudi snemali. Poleg tega še Bachov
prelepi Dvojni koncert za dve violini (Linarić in Drucker) in nepozabna interpretacija
Straussove Smrti in poveličanja. Nikoli po tem ni bilo take izvedbe te skladbe! In jo je
Hauschild celo prvič dirigiral! In s tem odličnim koncertom smo gostovali tudi v Zagrebu.
Povabljeni pa smo bili tudi na Zagrebški biennale in sicer z večerom skladb Luciana
Beria, ki jih je tudi sam (zelo diletantsko) dirigiral. V Ljubljani smo 19.4. to izvajali izven
(prazna dvorana seveda), 20.4. pa v Zagrebu v Lisinskem: Requies, znamenita Simfonija z
voklanim oktetom, pa še prijazne Folk songs.
Povabljen sem bil ponovno v Poznan v žirijo Wieniawskega - finale za skladatelje - a sem
odpovedal, ker je bila mama v bolnici...
25. in 26.4. je kljub vsem mojim pomislekom le še enkrat gostoval Vasilij Sinajski.
Igrali smo še eno odlično delo Blagoja Berse - Dramatično uverturo (kar vsekakor priča o
moji dokaj široki naravnanosti do “jugoslovanskih” skladateljev!). Igor Ozim je solidno igral
Beethovnov Violinski koncert (žal moram za tega mojega odličnega prijatelja in glasbenega
kolego, ki je igral izjemno dobro mnoge moje skladbe, vendarle reči, da je “velika literatura
za violino” - to so prevsem tisti glavni koncerti - Beethoven, Brahms, Čajkovski,
Mendelssohn... - za njegov način muziciranja: precizno, akademsko umirjeno, tonsko
nekoliko ozko... ne najboljše področje uveljavljanja. Sijajen pa je bil vedno v glasbi, ki je
sledila romantiki: Szymanowski, Berg, moderni avtorji...). Sinajski je še povprečno izvajal
Wagnerjev preludij k 1. dejanju Lohengrina in Čajkovskega simfonično pesnitev Francesca da
Rimini. To slednje še kar!
10.5. je dirigiral Stanislaw Wislocki - pred generalko sem izvedel, da mi je prejšnjo
noč umrla mama - ki je uvodoma sijajno, plastično in duhovito izvedel Haydnovo Simfonijo
št. 88, posebna atrakcija pa je bil njegov Klavirski koncert, ki je bil toplo sprejet! To lepo
delo, eno njegovih redkih seveda - dirigenti “pozabijo” komponirati, ko se jim odpre kariera s
palčko... - sijajno ga je odigrala njegova prijateljica iz Varšave Lydia Grichtolowna. Žal je
bilo snemanje in izvedba znamenite Bachove Kantate o kavi precej povprečna, nekaj zaradi
Stanislawa, še bolj pa od solistov: Olge Gracelj, Branka Robinšaka in Nevena Belamarića.
Bach pač zahteva posebno kulturo petja in nagnjenjenost do baroka...
V maju 1985 smo bili povabljeni na turnejo po Čehoslovaški. 19.5. smo imeli zelo
uspel koncert v prepolni Smetanovi dvorani v Pragi v okviru slovite Praške pomladi. Dirigiral
je Uroš Lajovic, ki je bil zavidljivo dober! Na programu smo imeli Mihelčičevo skladbo
Slike, ki izginjajo, ki jo je uvedel že Horvat, in ki je bila nekaj časa naša izvozna skladba prijetno, barvito delo ne prevelikih pretenzij. Solist je bil Miloš Mlejnik, ki je imel z
orkestrom SF kar številne in odlične priložnosti (kot zahvalo, da je dolga leta tudi vodil
sekcijo violončelov!). Dobro se je odrezal z Boccherinijem. Briljirali pa smo s 4. Mahlerjevo
simfonijo, v kateri je bila solistka njihova odlična sopranistka Magdalena Hajossyova, sicer
prvakinja vzhodnonemških opernih odrov. Kritika je bila odlična! (Zgodil se je sicer zelo
mučen spodrsljaj, ki pa ga niso “opazili”: Darko Linarić je v drugem stavku simfonije, kjer
menja dve violini - ena je uglašena veliko sekundo višje - pozabil na enem mestu zamenjati
instrument in skoraj bi se vse podrlo. Kasneje mi je rekel, da se je v momentu postaral za
deset let!). Na tiskovni konferenci so nas zelo hvalili! A vseeno kasneje nismo dobili
ponovnega vabila na Pražske jaro... 20.5. smo igrali še v Kladnem in 21.5. v prekrasni dvorani
v Bratislavi.
Trikrat smo igrali najpomembnejše delo sezone - Bachov Mattheus Passion! Milan
Horvat je sijajen mojster za takšna magistralna dela. Dirigira vse na pamet! Zna sijajno
razporediti zvočna razmerja (velikost ansambla v posameznih delih, kar na koncu formalno
izvrstno zaokroži to veliko - in dolgo delo!). 30.5. smo gostovali v Lisinskem v Zagrebu,1.6.
za abonma v Ljubljani in 2.6. še za izven! Torej ne igramo samo popularni slovanski abonma
dvakrat - tudi nekatera druga atraktivna dela, kar kaže na našo popularnost pri publiki in dobri
programski in promocijski politiki vodstva SF! Solisti so bili Ana Pusar-Jerič, Ruža Pospiš
Baldani, Karl Markus, Ernst Gerold Schramm in Ivan Sancin. Pel je sedaj že naš stalni
sodelavec - Zbor Ivan Goran Kovačić iz Zagreba, “Horvatov” stalni zbor. To je bil eden
viškov naših dosedanjih sezon.
7.in 8.6. je namesto Belohlaveka vskočil češki dirigent Aleksander Brezina, ki deluje
nekje na Švedskem. Imel je veliko smolo, ker ga je zgrabil hud išias in je komaj izpeljal
koncert z eno samo skladbo: Smetana - Moja domovina, ki je že dlje časa nismo igrali.
Dirigent je bil zelo soliden in izvedba je bila na nivoju.
14.6. sta Tadeusz Wojciechowski in Peter Rösel ponovno ustvarila enkratno
interpretacijo: Britten, Klavirski koncert - sijajno in duhovito delo, ki pa kar ne more postati
standardno delo železnega repertoarja. Še en solist je bil na tem koncertu: orglavec Hubert
Bergant, ki je premierno igral medli Vremšakov koncert. Wojciechowski pa je nato še enkrat
dokazal svoje nagnjenje do velike romantične literature v zelo uspeli izvedbi Franckove
Simfonije v d-molu.
20.6. je ponovno gostoval izraelski dirigent Moshe Atzmon z (po mojem) zelo
povprečno izvedbo Brahmsove 4. simfonije, bolje v uvodnem popularnem Barberjevem
Adagiu. Solist je bil Primož Novšak v zelo dobri izvedbi Lalojeve Španske simfonije.
Sledilo je zelo uspelo gostovanje na Dubrovniških poletnih igrah. Dirigirala sta Uroš
Lajovic (12.7.) in Hartmut Haenchen (14.7.) - takrat je imel vedno čas za naše vskoke ali
gostovanja. Spet je Uroš potegnil “krajšo” in Haenchnu tudi priznal, da je Brahmsovo
1.simfonijo dirigiral zelo dobro. Pač pa Haenchen ni priznal Uroševe 4. Mahlerjeve, v kateri
je spet pela Olga Gracljeva zelo lepo! Uroš je dirigiral tisti prelepi finale dokaj hitro in
razložil, da se sicer ta glasba “vleče”! Spremljal je izvrstnega francoskega violinista Olivierja Charlier-ja v izjemni izvedbi Lalojeve Španske simfonije in igral še Mihelčičeve Slike, ki
izginjajo. Haenchen pa je igral mojo Burlesque pour les temps passes z Antonon Grčarjem
in Schumannov Violinski koncert z Miho Pogačnikom. Bila je velika vročina, a prijetno
doživetje na plažah, vabljivih gostilnicah, klepetu ...večinoma v družbi obeh Haenchnov in
Olge... Uspeh gostovanja je bil zelo velik.
Nato smo sodelovali še na Pogačnikovem Adriart festivalu na Bledu: 18.7. z
Lajovcem in madžarskim čelistom Csaba Onczay-em (Šostakovič - 1.koncert za violončelo)
in Mahlerjeva 4. simfonija (z Olgo Gracljevo - Blejčanko sicer!) ter 19.7. s Haenchnom z
mojo Burlesko za preteklimi časi (Anton Grčar solo trobenta), izjemno izvedenim
Schumannovim Violinskim koncertom od obeh - dirigenta in Mihe Pogačnika ter vedno
prepričljivo Prvo Brahmsovo simfonijo, ki je Haenchnu pisana na kožo!
Še eno pomembno gostovanje smo imeli in sicer na Dunaju na Poletnem festivalu.
Igrali smo celo v znameniti dvorani Musikvereina zato, ker je kazalo na dež, sicer so bili
koncerti na velikanskem dvorišču Mestne hiše (v precej slabši akustiki). Tako pa je Milan
Horvat lahko 30.7. izpeljal enega naših najboljših in najpomembnejših nastopov na
gostovanjih s sijajnimi izvedbami Händlove Glasbe na vodi, Ramovševe Simfoniette (!) in
Brahmsove 4. simfonije (...kritika je zapisala, da je med številnimi izvedbami te simfonije
naša v tem letu med najboljšimi!....).
Nato pa je vendarle na mestnem dvorišču drugi koncert 1.8. vodil zanimivi finski
dirigent Leif Segerstam, ki pa je po krivici dobil nesramno kritiko. Igrali smo sveže izvedeno
Dvorakovo 9. simfonijo Iz Novega sveta, solidno z Rudijem Pokom 2. Bachovo suito in
ponovno Haydnov Koncert za trobento, seveda dobro s Stankom Arnoldom.
Ta sezona je bila ena najbolj napornih in najuspešnejših, saj smo toliko gostovali, kot
še v nobenem letu ne, na kar 16 koncertih v inozemstvu (to se seveda ne sme primerjati s
številom koncertov na turneji v ZDA!). Taka sezona bi bila lahko primer za učinkovitost
orkestra, če bi seveda vedno dobili toliko vabil za gostovanja... Če se veliko igra, orkester
postaja vse boljši, bolj rutiniran in samozavesten...
Sezona 1985 - 86
Namesto otvoritvenega koncerta sezone smo precej zgodaj igrali kot neke vrste
generalko-izven v CD za koncert na Brucknerfestu v Linzu z enim največjih dirigentov, ki so
kdaj prišli k nam: Kurtom Sanderlingom. Pred leti je bil nekajkrat pri nas, a sedaj je postal
zelo popularen in so ga klicali na vse strani. Mi smo na podlagi vabila na Brucknerfest še s
ponudbo, da bo dirigiral z nami Lovro Matačić, a je žal med tem umrl, sedaj dobili za ta
projekt starega Sanderlinga. Imel je na programu Händlov Concerto grosso in Brucknerjevo
7. simfonijo. Iz svojega materiala je sijajno vodil orkester, le da se mi je seveda Matačićeva
interpretacija zdela vseeno prepričljivejša! Obisk v Ljubljani v začetku septembra je bil
seveda pičel... a v Linzu smo 15.9. otvarjali Brucknerfest - slavnostni govori, svečano
vzdušje, povabljeni gostje... Imeli pa smo tudi smolo, ki ji je botrovala Sanderlingova trma:
Händel je bil seveda kratek in nato že pavza. Sanderling je insistiral na zelo kratki pavzi, a vsi
veljaki so se vračali v dvorano zelo počasi! In Sanderling je “nagnal” orkester na oder, prišel
tudi sam, a publike še ni bilo dovolj za začetek. Besno se je oziral nazaj v dvorano in ni vedel,
če naj začne. In v tem vzdušju je šla po vodi koncertracija, štimunga... Bolj povprečen koncert
- žal! Pa tudi dobra izkušnja! Sanderling je sicer hvalil orkester, kot poglavitno napako pa
izpostavil, da skupine ne znajo igrati skupaj - na pr. dva klarineta, ali vsa pihala, ali trobila itd.
Seveda - to znajo veliki orkestri! Žal bo to pri nas večen problem.
13.9. je slavil radijski orkester 30-letnico s slavnistnim koncertom, na katerega sem bil
kot eden prvih članov povabljen... Nanut je dirigiral Škerjančevo 4. simfonijo in Mahlerjevo
5. simfonijo. Zelo lep program, a žal grobo in nenatančno, kot pri njem vselej...
Vmes je 20.9. gostoval Washington National Orchestra z Rostropovičem, ki pa je slab
dirigent. Orkester je eden najbolje plačanih v ZDA, ker je v Washingtonu protokolarni
ansambel, Rostropovič pa najbolje plačani stalni dirigent v ZDA. Vse to smo zvedeli od
managerke orkestra, ki je prišla že v začetku septembra, da preveri vse detalje (izvrstna
zamisel, če imaš denar!). Koncert je bil povprečen, uspeh pa velik, seveda! Nato sprejem
Ameriške ambasade iz Beograda, na kateri je Rostropovič zelo neumestno popljuval Sovjetsko
zvezo... Lakaj!
Sezono sem planiral še vedno v treh abonmajih:
Mozartovi klavirski koncerti (kar je ena najlepših idej!)
kombinacija Schubert - Bruckner
in dvojni abonma (četrtek in petek!) kombinacija programske glasbe in Beethovna,
kar je bilo pa precej za lase privlečeno! Se je žal pokvarilo v ta zvarek zaradi želja dirigentov
in moje ideje, ki se pa ni mogla v celoti uresničiti. Vse težje bo na ta način planirati - stvar se
iztroši...
27.9. je otvoril abonmaje ponovno Milan Horvat z Dubravko Tomšič, s katero pa se
v Mozartovem prelepem c-mol koncertu K 491 sploh nist ujela, pa še orkester je bil slab. Ta
koncert smo celo snemali, pa se ne spomnim slabšega posnetka... Za začetek pa Lipovškova
Domovina, lepa, a nepretenciozna skladba, pa zelo dobra izvedba kompletnega baleta
Petruška Igorja Stravinskega. Kakšna razlika med Mozartom in Stravinskim!
4.10. je tudi dirigiral Horvat, tokrat v Brucknerjevem abonmaju eno tistih, ki so
“celovečerne” Peto simfonijo, ki jo jaz zelo težko prebavim. In za zadnjo kodo je podvojil
trobila, da je triumfalno (glasno!) zaključil ta razvlečeni večer.
16.10. najprej v Beljaku, pa še trikrat v Ljubljani (17./18. za abonma in 19.10. za
Ljubljansko banko) z Urošem Lajovcem in “njegovim” pianistom Michaelom Pontijem v
Brahmsovem 2. klavirskem koncertu, ki pa zahteva bolj muzikalnega in prefinjenega
pianista... Za uvod Lovčeva Dramatična uvertura, žal bolj uboga skladba, na koncu pa zelo
povprečna Čajkovskega 6. simfonija. Tudi Lajovic ni za takšno glasbo...to se je pokazalo pred
tem že na gostovanju v Celju (11.10.)
24.10. najprej v Novi Gorici, pa še 25.10. v Ljubljani z Kurtom Wössom in njegovo
ljubeznijo Brucknerjem in njegovo 2. simfonijo. Ta gospod je znal “avstrijska” dela zares
dobro intrepretirati! Vsa čast, čeprav so ga orkestraši podcenjevali! Solist je bil Igor Ozim, ki
je lepo igral Mozartov A-dur koncert.
31.10. je dirigiral Samo Hubad, ki je spremljal najstnico iz Dunaja Ingrid Baldaszty,
ki je naivno lepo igrala manjši Mozartov Klavirski koncert K 414. Poleg zanimive Žebretove
Žalne glasbe za Slavka Osterca je Hubad še solidno dirigiral Brahmsovo 2. simfonijo.
8.11.smo gostovali na Jugoslovanski glasbeni tribuni v Opatiji z Markom Munihom
(Mihelčič, Radica, Škerl, Šivic).
Dvojni koncert 14. in 15.11. je dirigiral Christian Kluttig iz Halleja, prijeten gospod
z veliko znanja, a preveč šolskega pristopa z orkestrom (ni vajen tako “dobrega” orkestra, kot
je naš). Na tem prvem gostovanju je šlo še dobro: zelo dobra Beethovnova 8. simfonija, pa
malo manj solidni Straussov Till Eulenspiegel, poleg tega pa kot noviteta eden boljših
“modernih” Ramovšev: Koncert za trobento in orkester s Stankom Arnoldom in zanimivimi
dvogovori z drugo solo trobento pri orglah - Antonom Grčarjem.
22.11. je Marko Munih spremljal velikega violončelista Daniila Šafrana, ki pa se je
žal že iztekal - njegovi ubogi prsti so mu kar naprej krvaveli... in igral je namesto obljubljenih
zanimivih koncertov Milhauda in Kabalevskega - Schumannov koncert, ki ga je še komaj
zmogel! Munih je igral v počastitev “našega” profesorja dirigiranja Švarovo simpatično
skladbo Valse interrompue, pa njegovo “specialiteto” Brucknerjev Te Deum v dobri izvedbi
solistov Zlate Ognjanović, Eve Novšak Houške, Branka Robinšaka in Nevena
Belamarića ob zboru Consortium musicum.
5. in 6.12. je Uroš Lajovic spet “uprizoril” enega svojih “boljših” koncertov:
naravnost porazno se je sporazumel z orkestrom v eni naših najslabših Pastoralnih simfonij
velikega Beethovna, ki je prav to partituro poslal v Ljubljano v zahvalo za častno članstvo
Filharmonične družbe...In še katastrofalna izvedba (1.rog Krečan je “pokiksal” skoraj vse
sole...) 7.12. v Celovcu! Poleg tega je pela sicer naša vedno bolj uveljavljena
mezzosopranistka Marjana Lipovšek v zelo zanimivem delu Franka Martina Šest
monologov iz Slehernika, pa še “takratni” godalni kvartet SF (Linarić, Drucker, Demšar,
Mlejnik) v povprečni Škerjančevi Suiti v starem slogu za godalni kvartet in godalni orkester,
ki smo jo tudi snemali!
20.12. bi moral dirigirati Bogo Leskovic, a je imel že spet resne zdravstvene probleme
in je vskočil njegov kolega-prijatelj Samo Hubad in najprej in memoriam Juriju Gregorcu
igral njegov Melanholični preludij, za uvod Beethovnov Coriolan, za konec pa solidno
Debussyjevo Morje. Solist je bil - namesto Dezsö Rankija: Madžari ponujajo svoje najboljše,
pa jih potem zamenjujejo za drugo garnituro! - Ferenc Rados, ki pa je solidno igral Mozartov
veliki “Krönungskonzert” v D-duru K 537. Leskovic se ni nikoli več vrnil za pult...
Ne vem komu je padla na misel ideja, da pred Novim letom igramo koncert izven
(27.12.), a vsekakor smo bili povabljeni tudi v Lisinca v Zagreb (26.12.), kjer je Dubravka
Tomšič briljirala z dvema klavirskima koncertoma: Mozart c-mol K 491 (mnogo bolje kot s
Horvatom: s Samom Hubadom!) in Beethovnovem 3. koncertom, tudi v c-molu! Mislim, da
je bila na sporedu tudi Beethovnova uvertura Coriolan.
Novoletni koncert 1.1. je spet vodil Uroš Lajovic, ki si ga je dolga leta “lastil” kot
njegovo iznajdbo! Žal je tudi sam sestavljal programe, ki so bili iz leta v leto slabši, manj
popularni - in seveda dolgočasno izvedeni, še slabše naštudirani.
Spet dvojni program (9. in 10.1.1986.) v Ljubljani, poleg tega pa še gostovanje v
Zagrebu - tu smo zadnje čase kar pogosto! - tokrat zaradi Zagrebškega zbora in dirigenta
Vladimirja Kranjčevića. Uvodoma Škerlova noviteta - solidni 2. koncert za orkester. Nato
že stari znanec Grigorij Žislin v paradnem, izvrstno izvedenem, a muzikalno obupnem
5.violinskem koncertu Niccoloja Paganinija. Nikoli ne bom razumel violiniste, da pri tako
raznovrstni, prelepi literaturi igrajo takšne muzikalne grozote! Glavna točka pa je bila prelepa
Beethovnova C-dur maša, torej v primerjavi z Misso solemnis krajša sestra, ki pa meni mnogo
bolj ugaja s svojo toplino - in dolžino! Z zborom Ivan Goran Kovačić, ki je bil v teh letih naš
glavni sodelavec pri večjih projektih, in solisti Olgo Gracljevo, Evo Novšak Houško,
Brankom Robinšakom in Nevenom Belamarićem, je ta skladba zelo lepo uspela.
13. in 14.1. je Žislin skupaj s Frido Bauer (slavno pianistko, ki je spremljala Ojstraha,
Rostropoviča, Šafrana...) imel recitale v Novi Gorici in Kopru. Vozil sem ju z avtom, Žislin pa
je igral mojo Solo sonato - ne najbolje, a z veseljem. Pač ni imel časa za temeljitejši študij!
17.1. je prvič gostoval Janos Kovacs, naš kasnejši stalni in priljubljeni gost.
Predzgodovina je bila kar zabavna: Interkoncert iz Budimpešte mi ga je
vztrajno ponujal in ko sem ga vzel, prvič ni prišel, češ da je bolan (on pa mi je
kasneje povedal, da ni maral gostovati...kar je bilo tudi jasno iz njegovega
“prenašanja” zelo naporne žene Marie Sudlik, sopranistke... a o tem
kasneje...). Sedaj pa, ko je prihajal, so me opozorili, da naj se ga ne
“ustrašimo”, ker je obupno grd... No to je bilo seveda pretirano, je pa res
hecen albin in zelo enostaven, dober človek, predvsem pa sijajen in predan
poznavalec glasbe, vztrajen delavec na vajah (kar sčasoma orkestru seveda ni
preveč ugajalo...) in sijajen interpret. Ko je vskočil namesto Kitajenka, je v
par tednih memoriral Straussovo Junakovo življenje in ga dirigiral napamet!
Ni maral dirigentskega podija, stal je na isti ravnini kot orkester in ker je bil
velik, je s svojimi dolgimi rokami krilil na orkestrom. Njegova slabost pa je
bila, da je klasiko, pa tudi romantiko rad »popravljal« - in dodajal podvojitve,
da bi bile linije bolj jasne! Mnogokrat je s tem spravljal orkestraše ob živce, ko
jim je še na generalki vpisoval te dodatke... a vseeno je bil izjemen muzik in
nekaj partitur je interpretiral nepozabno! Potem pa je pripeljal svojo ženo za
izvedbo Straussovih Poslednjih pesmi (in finala Mahlerjeve Četrte). Na vajah
sta se prepirala in ona je bila pri tem kar precej vulgarna: naprosil je
orkester, naj jo ja spremlja z manjšo dinmiko, »ker me bo sicer ubila!«...
Ko sem bil v žiriji v Budimpešti, me je pogostil in peljal na vajo v opero, kjer je
koreperiral Straussovo Salome. Igral je izvrstno klavir in prav komično pel
partijo svoje žene, ki je »zbolela«! Žal so z mojim odhodom iz SF prenehali
angažirati simpatičnega Janosa – in nismo se videli več...
Krasno je izvajal Schubertovo 6. simfonijo, krstil zelo prizadevno in natančno novi Matičičev
2. klavirski koncert z avtorjem kot solistom in eno najboljših Bartokovih interpretacij pri nas:
Plesno suito, ki je zelo komplicirano delo, po mojem mnenju eno najboljših v njegovem
“folklornem” slogu!
31.1. sta Hans Graf in Peter Rösel prekrasno izvedla Mozartov Klavirski koncert
v C-duru K 467, tako da sta navdušenemu občinstvu dodala finale, kar se redko zgodi (in prav
kritika je tu “zadela v črno”: Franc Križnar je zapisal, da sta se našla dva nepoznavalca
Mozarta, pri čemer je dirigent celo šef Mozarteum orkestra! - lepa provinca). Poleg
Brahmsove Tragične uverture je Graf sijajno izvedel zares težko 2. Schumannovo simfonijo
in ostal je lep TV dokument!
13. in 14. spet dvojni koncert z Milanom Horvatom in navdušujočo 7. Beethovnovo
simfonijo, kjer je odlično debitirala mlada oboistka Veronika Škerjanec, hčerka Cirilova.
Uvodoma je Horvat nadaljeval “ciklus” Blagoja Berse z njegovimi Sablastmi. Solistka je bila
prijateljica Vere Belič Takumi Kubota, ki bo še prihajala, v solidni izvedbi zares težkega
Sibeliusovega koncerta.
21.2. je bil zadnjič pri nas Moshe Atzmon in dirigiral Brucknerjevo 7. simfonijo, ki
smo jo imeli še v spominu z Matačićem in Sanderlingom! Bilo pa je solidno. V prvem delu je
že precej vprašljivo igral Dejan Bravničar Mendelssohnov Violinski koncert, ki zahteva
natančno briljanco! Povabljeni smo bili takoj za tem 24. in 25.2.v Graz, kamor se ne pride
zlahka! Atzmon ni mogel z nami, pa je vskočil že naš preizkušeni znanec Tadeusz
Wojciechowski in zelo dobro, celo precej bolj muzikalno ponovil 7. Brucknerjevo simfonijo
in poleg tega še spremljal francoskega klarinetista Roberta Fontaine-a, ki pa ni ravno
briljliral v težkem Mozartovem koncertu. Tudi orkester je imel v Mozartu kar nekaj težav!
7.3. je dirigiral “še en” Kovacs, tokrat Laszlo - v Budimpešti je ogromno strani v
telefonskem imeniku s tem imenom.... - ki je vskočil namesto našega znanca Janosa Sandorja,
ki je zbolel. Ta Kovacs pa žal ni dosezal kvaliteto in moč našega Janosa Kovacsa! Zelo se je
mučil z zares težko spremljavo Bartokovega 2. violinskega koncerta, ki ga je pa Miha
Pogačnik igral zelo sugestivno. Srebotnjakovo Slovenico je oddirigiral še nekako, povsem
medla pa je bila dramatična 4. simfonija Franza Schuberta.
28.3. je prvič gostoval Dmitrij Kitaenko, s katerim sem govoril že v Dresdnu, ko je
vodil Staatskapelle z zelo skopimi kretnjami, a zelo uspešno. Postali smo dobri prijatelji.
Vendar je bil že pri prvem gostovanju zopern zaplet. Prvič bi morala gostovati tudi Liza
Leonskaja, ki je tedaj že živela na Dunaju, a smo dobili telegram Goskoncerta: če bo igrala
Leonskaja, Kitaenka ne bo! Jaz sem se vendarle odločil za Kitaenka, ki je tedaj že užival velik
sloves, pa tudi dirigenti so za orkester mnogo pomembnejši kot solisti! Liza je vseeno prišla
in igrala v srebrnem abonmaju Cankarjevega doma, ki smo ga inicirali pravzaprav mi!
Ponudili smo naše najboljše soliste, ki so igrali potem tudi solistične koncerte. S tem se je
počasi obnovila prekinjena tradicija dobrih recitalov v Ljubljani, ki je zaspala s propadom
Koncertne direkcije (Ciril Cvetko jo je uničil!). Kitaenko je takoj zelo navdušil in se odlično
ujel z orkestrom. Kot solistka je vskočila Nataša Veljković 18-letnica iz Beograda, ki je tedaj
kazala vse znake prihajajoče zvezde in igrala simpatično Mozartov Klavirski koncert v Esduru K271, znameniti “Jeunnehomme”. Kozinova Davnina ni zanimala niti dirigenta, niti
občinstvo, pač pa je Kitaenko navdušil s 5. simfonijo Dmitrija Šostakoviča!
3.4. najprej v Novi Gorici (naša stalna gostovalna postaja), 4.4. v Ljubljani Uroš
Lajovic z dresdenskim sijajnim hornistom Petrom Damom. Uvodoma tudi Tomaž Lorenz
v podpovprečni skladbi Pavla Mihelčiča Žalna glasba. Damm je igral bleščeče, lahkotno in
stilno manj znani Haydnov koncert, pa še zelo zanimiv koncert našega rojaka Johanna
Cilenška, v DDR zelo cenjenega skladatelja, profesorja in predsednika združenja skladateljev.
Tudi z njim smo postali dobri prijatelji, saj je bil na obisku kot gost naše Akademije znanosti
in umetnosti.
Z Dammom smo dobili še enega odličnega gosta iz DDR, ki sem jih mnogo vabil, tudi v
posvetovanju s kolegom Kontressowitzem. Lajovic je solidno dirigiral še Schubertovo 5.
simfonijo.
11.4. je Milan Horvat dirigiral ljubko Mozartovo Simfonijo v C-duru K 200 in ne
najbolje Straussovega Don Juana - ta predstavlja za naš orkester še vedno trd oreh! Solista sta
bila dva: namesto Rusa Krajnjeva je vskočil sin znamenitega Friedricha Gulde, Paul Gulda,
ki je z nami igral že na Matačićevem zadnjem koncertu. V Mozartovem Klavirskem koncertu
v F-duru K 459 je bil še kar soliden (na recitalu pa pravi debakel!). Susanna Basler, naša
prijateljica, je naročila pri Urošu Kreku noviteto: Koncertantni diptihon. Delo je sicer zelo
lepo, a zahteva večji ton in prepričljivejšega solista! Kljub rahlemu ozvočenju (!), je bil vtis
medel! Susanna je prefinjena komorna glasbenica... a z orkestrom nima prave moči.
Vmes je Pavel Kogan snemal “Kitaenkovo” 5. simfonijo Šostakoviča in jo briljantno
posnel za long play ploščo - eden naših najboljših posnetkov. Pri meni doma sva poslušala
Kitaenkov posnetek in imel je kaj za povedati zoper njega... (Ljubezen med dirigenti!)
24. in 25.4. je nato Pavel Kogan dirigiral še abonmajske koncerte: namesto napovedanega
Posvečenja pomladi Stravinskega, je dirigiral “običajno” 5. simfonijo Čajkovskega - vzrok:
“bil je bolan” v hotelu, jaz sem celo vodil eno vajo za debut Alojza Ajdiča, kasnejšega
dobrega prijatelja, ki sem mu svetoval pri tem prvem orkestralnem prvencu. S Fatamorgano je
očaral tudi Kogana. Solist je bil njegov prijatelj, kitajsko-ameriški pianist Derek Han, ki je
živel (bogato) poročen v Milanu! Igral je dokaj zanimivo Beethovnov 4. klavirski koncert.
Čajkovski je bil zelo impresiven, a Koganovi tempi so bili precej na robu...
Sedaj pride nenavadna zgodba: naše gostovanje v Evianu, francoskem letovišču
(njihova Radenska z znamenito vodo!) ob Ženevskem jezeru, kjer imajo mednarodni festival s
sijanimi solisti, a v glavnem mladinskimi orkestri (ki seveda niso tako dragi kot
profesionalci!). Torej: prišel je telefonski klic od direktorja festivala Serge Zehnackerja, če
lahko vskočimo, ker je mladinski orkester iz Michigana ZDA odpovedal, ker so se starši
ustrašili terorizma Arabcev, po napadih na ladje, avione... Sedaj so bili v strašanski časovni
stiski! Priporočil pa nas je Primož Novšak! V SF je bila ponudba s strani Borisa Šinigoja
gladko odklonjena, ker je imel “njegov” Slovenski kvintet trobil turnejo v Španiji, mi pa tudi
en abonmajski koncert v Ljubljani. A to se je razvedelo med orkestrom in klicali so me
urgentno na vajo in predsednik Sveta SF Jože Hriberšek me je pooblastil, da se pogajam za
gostovanje. Seveda je prišlo skoraj do kraha: Boris je pred orkestrom zahteval spoštovanje
prevzetih obvez, orkester pa brez “glavnih” trobilcev (Grčar, Arnold, Trampuš, Gruden) ne bi
mogel izvajati težak program v Evianu. Orkester ga je gladko zavrnil in jaz sem pričel
naporna pogajanja in organizacijska vsklajevanja. Vse prvomajske praznike sem “visel” na
telefonu doma in končno mi je uspelo organizirati vse: program, ki smo ga seveda nekaj
prikrojili našim možnostim - le nekaj vaj je bilo na razpolago. Pa dirigenti: Serge Zehnacker
naj bil dirigiral en koncert, za dva pa sem dobil “našega” prijatelja, ki je vedno priskočil na
pomoč Tadeusza Wojciechowskega. Solisti pa naj bi bili sami vrhunski umetniki, kar nam je
še posebej dajalo krila! Nagodil sem se za finančne pogoje, ki so bili za Evian kruti, a smo jih
lahko izsilili, ker v tem kratkem času dobiti orkester, ki bi deset dni bival v Evianu, vadil in
imel 3 koncerte....pač ni bilo mogoče! Vaje je v Ljubljani na hitro vodil Zehnacker, ki se je
pripeljal z zasebnim avionom...za vso stvarjo je stal bogat kapital letovišča! 8.5. smo se
vkrcali na avtobuse (avstrijske, ki so bili cenejši!) in po celi Italiji do Montblanškega predora
v Francijo do Ženevskega jezera. Vse je potekalo zelo dobro, dobili smo nekakšen mladinski
hotel, a z zelo dobro in poceni restavracijo, nekaj “starejših” pa nas je stanovalo na obali
jezera. Prva vaja z Anne-Sophie Mutter, eno najbolj simpatičnih in tačas tudi najboljših
violinistk na svetu! Igrala je z nami Beethovnov Violinski koncert sanjsko lepo! Zehnacker je
dirigiral bolj slabo, orkester je dostikrat zaostajal za solistko, a vtis je bil fantastičen! Na
koncertu 10.5. sem Beethovna snemal “iz roke” in še danes je užitek poslušati njeno igro z
nami! (Na generalki je bil žal naš koncertni mojster Darko Linarić “totalka”, ker so ponoči
krokali, kar je bila splošna posebnost našega orkestra na vseh gostovanjih! Dirigentu smo
pojasnili, da je moral vzeti tablete zaradi želodčnih problemov, on pa je hotel po svojega
zdravnika... kar smo komaj preprečili! To se je k sreči dogajalo pri Brahmsovi 4. simfoniji, za
Beethovna je bil že toliko pri sebi, da je vsaj enako vlekel lok z ostalimi. Take sem moral
“požirati”! Balkan! In kaj jim moreš, če celo najboljši muziki v orkestru ne vedo, kako se je
treba obnašati...) Zehnacker je Brahmsa zmogel solidno.
Nato smo imeli lahko delo: pet dni vaj za dva koncerta z Wojciechowskim. Na prvem
koncertu 15.5. smo igrali Krekov Rapsodični ples, spremljali težak 2. klavirski koncert
Sergeja Prokofjeva, v katerem je zelo dobro igral ukrajinski pianist, sedaj parižan, Mikhail
Rudy, nakar smo “morali” igrati komplicirano parituro (naslov sem pozabil!) Hansa
Wernerja Henzeja, ki je bil gost festivala, zato na mnogih programih, sicer pa kraljeval v
krasnem hotelu s svojim “moškim spremstvom”! Skladba ima nekaj instrumentov, ki jih mi
seveda nimamo, pa tudi v Franciji niso našli vseh, tako da je na generalko “vskočil” njegov
stalni solist na Heckelfonu - instrumentu med angleškim rogom in fagotom (sicer mnogo
uporabljan tudi od Hindemitha). Skladba je tipična nemška štrikarija. Mnogo not za nič.... Na
koncu - hvala Bogu dobra izvedba Wagnerjevih Mojstrov pevcev!
Vmes nekaj simpatičnih sprejemov, paralelno teče poleg festivala tudi tekmovanje godalnih
kvartetov, tako da lahko slišimo tudi kaj zanimivega. Bogat bife za orkester na vajah...sploh
nas razvajajo, a mi tudi “izkoriščamo”: naši odnašajo domov cele zaloge, ponoči razgrajajo,
da imam stalno pritožbe. Organizacijski vodja mi je celo dejal, da tudi Romuni niso bili
takšni!!! Lepo spričevalo! Našim tudi najboljši pogoji niso dovolj, da bi se normalno
obnašali... V moji filharmonični praksi sem žal moral doživljati take stvari, ki bi jih nobeden
ne verjel, da so med “akademskimi” glasbeniki sploh mogoče...Pa še nekaj poslastic: z nekim
blegijsko-angleškim mladinskim orkestrom je igral tudi “naš” Slava Rostropovič Dvoraka sijajno, a na edini - dolgi vaji je zmlel dirigenta - nekega francoskega domišljavca (Emanuel
Krivine mu je bilo ime), ki je imel celo asistenta s seboj! Pa prekrasen recital fenomenalnega
pianista Murray Perahia! Pa še ena zanimivost: nek nenaden dež so proglasili za “atomski
dež” iz oblakov, ki so prišli od Černobila, ki je eksplodiral kak teden pred tem... Upajmo...
Še ena groza zame osebno: dobivali smo denar po obrokih in ko sem imel v torbici eno
takšno partijo, sem hotel zvečer na vaji deliti dnevnice. Vmes smo šli z našimi avtobusi
množično v sosednje mesto po nakupih in potepu...kar naenkrat nisem imel več te torbe, kje
sem jo pozabil pa se nisem mogel spomniti - mnenja so pa kar deževala. Šel sem z nekaj
prijatelji na policijo, spraševal po trgovinah in bil sem seveda ves iz sebe. Iz svojega žepa bi
moral plačati nekaj tisoč DM! Me je precej vzelo... a hvala Bogu, ko smo se vrnili v hotel,
sem zagledal torbo na mizi... Kamen se mi je sicer odvalil, a takšne stvari zagotovo pustijo
posledice...
18.5. smo imeli zadnji koncert: Wojciechowski je dirigiral le dve deli - Brahmsov
Dvojni koncert z znamenitima sestrama Kyung in Myung Wang Chung iz Koreje. Posebej
violinistka je svetovna špica in živ vrag na odru! Izvedba je bila fantastična! Pa še “naša”
Šostakovičeva 5. simfonija, ki jo tudi Wojciechowski zelo dobro izvajal. Torej smo se zelo
dobro odrezali - če izvzamem “sijajno” mnenje, ki so ga dobili o naših navadah... Kasneje se
je še dolgo govorilo, da je to bila naša najboljša turneja, ker so bili pogoji sijajni - le izkoristili
jih nismo, kot bi se spodobilo. Seveda nas niso nikoli več povabili - Serge Zehnacker je sicer
poizkušal, da bi mu dali dirigirati v Ljubljani... a jaz se nisem dal tako poceni prodati, saj je
bil le drugorazredni dirigent! Morda pa bi moral zamižati vsaj na eno oko? Pa mi ni žal!
No sezona je kljub temu bila še dolga...
22. in 23.5 je Wojciechowski kar nadaljeval v Ljubljani (v Evianu smo imeli lahko
celo eno predvajo za Berliozovo Fantastično). Začel je z Adagiom Antona Lajovca, tega
našega zelo dobrega neoromantika, Ksenija Janković je igrala zelo lepo Dvoraka, in končno
zelo uspelo izvedbo Berlioza. Wojciechowski ima velik smisel za velik, gost orkester in
romantične espresivne linije in gradacije.
6.6. je bil gost spet Jiri Belohlavek. Dokaj me je razočaral z Veliko Schubertovo
simfonijo. To ni ravno njegova domena! Z Milošem Mlejnikom pa sta sijajno izvedla
Prokofjeva magistralno koncertatno delo - Simfonijo-koncert. Belohlavek je bil tudi čelist!
Belohalvek je ostal še za en abonma: 12. in 13.6. je dirigiral Ebnov Vox clamantis, zanimivo
stereofonsko delo s tremi solo trobentami, razpostavljenimi daleč narazen (Grčar, Arnold,
Žitnik). Ta skladatelj ima velik uspeh, zna pa pisati dovolj na kožo izvajalcev... Poleg tega
smo imeli še eno češko skladbo - nenavadno zasedeno in neverjetno ljubko Martinujevo delo
Maša na bojnem polju, s solistom Fredinandom Radovanom in zborom. Zelo zanimivo! Pač
pa nato veliko razočaranje: 5. Beethovnova simfonija, kjer se je orkester razletaval kot za
stavo... Belohlavek pač ni tisto, kar mnogi mislijo.
20.6. je ponovno gostoval Hartmut Haenchen in z visoko nosečo hrvaško pianistko
Ido Gamulin lepo izvedel Mozartov ljubki koncert v A-duru K 488. Lebičev Korant je bil
izveden tudi izvrstno, morda najbolje doslej! Pač pa je orkester zablestel v zelo težki
Schumannovi 3. simfoniji “renski”, ki jo je Haenchen nepozabno poustvaril!
30.6.- zelo pozno zaradi Evianskega gostovanja! - smo izvedli odpadli koncert z
Urošem Lajovcem in glavno točko - “ljubljansko” Haydnovo Misso in tempore belli. Solisti:
Gracelj, Houška, Reja, Lešaja in zbor Consortium musicum. To bo še naslednja leta naša
paradna točka. Zborovodja dr. Mirko Cuderman je bil zelo hud zaradi (pre)hitrih Lajovčevih
tempov, kar pa je njegova specialiteta! Uvodoma je dirigiral svojega bratranca, finega
gospoda, a dolgočasnega skladatelja Aleksandra Lajovca - Ludi contrapunktici. Solistka je
bila Marina Milićeva, ki pa se ni več vrnila, v Mozartovem Klavirskem koncertu d-mol K
466.
Nato smo igrali še na dveh poletnih festivalih:
17.7. na poletnem ljubljanskem festivalu v Križankah z Wolf Dieter Hauschildom, s
katerim smo tudi arhivno posneli Eroico, ki smo jo izdali na long play plošči, in jo je tudi na
koncertu izvedel vzorno! Pač pa je bil velik nesporazum med njim in preveč domišljavim,
tedaj zelo razvpiti dalmatinskim pianistom Kemalom Gekićem, ki je zelo čudno igral
Rahmaninova 2. klavirski koncert: “nemška” natančnost pač ni šla dobro z
mediteransko“genialnostjo.” Uvodoma pa Mihelčičeva skladba Sen prve mladosti.
18.7. pa smo s Hauschildom igrali še na Idriartu na Bledu z Beethovnovo Eroico in
Mihelčičevim Snom prve mladosti. Seveda je bil solist Miha Pogačnik, vodja festivala, v
zelo zanimivi izvedbi težkega in sijajnega Bartokovega 2. violinskega koncerta. Dodajmo še,
da smo igrali v soparni vročini v festivalni dvorani s slabo akustiko...
Tako se je končala še ena razburljiva, dolga, naporna in zanimiva sezona!
Sezona 1986 - 87
Uvodoma smo takoj gostovali s Horvatovim managerjem Caecilia v Švici, pa še pri
zasebnem organizatorju v Italiji, tudi oboževalcu Horvata. Žal nismo bili dobro pripravljeni,
pa je bilo vse skupaj bolj približno... ali pa že (še) nekoliko utrujeni od vsega dobrega v
prejšnjih sezonah! 17.9 v Asconi - Švica ob Lago Maggiore v lepi cerkvi in še kolikor toliko
izvedbo! Krek - Rapsodični ples, Schumann - Klavirski koncert s sijanim in subtilnim
madžarskim pianistom Deszö Rankijem. Imeli smo kar nekaj fatalnih napak v orkestru
(Kacjan!), a se je dobro izteklo, oz. niso slišali naših kiksov! Horvat pa je res dobro izvajal
dvojni Wagnerjev program: Mojstri pevci in Tristan in Izolda! Nato ob jezeru navzdol v
Italijo do Strese - 18.9. v slabši kongresni dvorani, a festival z zvenečimi imeni (gospod imajo
denar!), tokrat brez
sfip1 - moja filharmonična leta - 42
solista: Prokofjev - Romeo in Julija, Horvatova specialiteta, pa spet oba Wagnerja. Tu smo
imeli nekaj težav s sobami, saj je bila sezona še v teku in so nas porinili v neke luknje...
Nato dolga vožnja v Bolzano, kjer nam je 19.9. koncert organiziral Austroconcert (naši sicer
zelo dobri znanci!). Tu se je začelo: Krekov Rapsodični ples je stvar rutine, nato pa izjemno
slaba spremljava Dubravke Tomšič v 5. Beethovnovem koncertu, pa še bolj konfuzna,
skiksana Dvorakova Simfonija Iz Novega sveta (niso hoteli ne Wagnerja, ne Prokofjeva).
Tako je prišla do izraza naša slaba koncentracija pri obširnejšem programu v treh dneh!
Preveč materiala, ki ne sedi! Še dodatek - Prokofjev - je bil katastrofa (Golob pijan...). No,
sedaj smo pa morali pričeti s sezono doma!
Spet smo zaradi zanimanja publike reorganizirali abonmaje: trije niso bili enakovredno
zasedeni in prešli smo na dva abonmaja, a oba po dvakrat, kar je obveljalo še dolga leta (vsaj
dokler sem bil jaz pri hiši, pa še kasneje!). A sem se moral že ponavljati!
Torej: prvi dvojni abonma Haydn - Brahms (smo ga že imeli!) in
drugi par koncertov (vedno četrtek-petek) veliki koncerti...
Najprej smo 3.10. gostovali v Velenju: Uroš Lajovic in domača solista Dušan Krajnc
(Larson) in Slavko Goričar (Kramar). Obenem pa še Krekov Rapsodični ples in Dvorakova
9. simfonija.
Sezona se je pričela 9. in 10.10. v Ljubljani in 11.10. v Trstu (Slovenski kulturni dom
seveda!) s Kovacsem in Miho Pogačnikom: Haydnova Oxfordska simfonija zelo dobro,
Pogačnik je igral zelo nenavadno, a prepričljivo Mozartov Violinski koncert v D-duru K 218,
Brahmsova 4. simfonija pa ni bila preveč navdušujoča. Zanimivo: Wojciechowski je rojen
“romantik”, Kovacs pa izjemno dobro obvlada klasiko in moderno.
Vmes smo imeli “državni” Beloruski teden, na katerem smo morali 18.10. sodelovati
in to z dirigentom, ki je že gostoval pri nas in delal krasno glasbo! Sedaj pa smo zagledali
histerika in zmešanega dirigenta Genadija Provatorova, ki je rohnel na vajah in zahteval
skrajne fortissime že na prvi vaji in stvar do koncerta tako potenciral, da je orkester zdržal le s
skrajnimi napori in še nekaj dobre volje! “Prijateljsko” je dirigiral Kozinovo Belo Krajino in
jo podcenjevalno uničil! Solistka je bila Parhomenkova, ki je zelo lepo igrala Mozartov Gdur koncert, nato pa smo imeli “lokalnega” komponista Smolskega z 2. simfonijo, solidno
sovjetsko glasbo, na koncu pa divjaško, a vendar za publiko navdušujočo izvedbo Skrjabinove
Poeme ekstaze. Hud teden!
Vmes smo imeli grozno “živčno” vojno, ki naju je z Borisom stala nekaj let življenja:
Miha Pogačnik je triumfalno napovedal “sijajno” turnejo v Ameriki, kjer je sicer bival in
deloval. Rezervirali smo seveda čas, določili program, na zaključku prejšnje sezone ob
Idriartu gostili njegovega managerja Aarona (žida!), ki se je norčeval iz Columbia
Managementa (da smo igrali pri njih le na “backyards concerts”). Imel je velikopotezne
načrte, tiskali smo gore materiala, na naše stroške seveda. No, sedaj pa se je čas že nevarno
približal in vse bolj sumljiva pisma so prihajala iz Amerike, nato pa je gospod z one strani
oceana utihnil... in lovili smo Pogačnika, ki bi moral kot solist z nami. Prišel je in povedal, da
so skoraj vsi koncerti odpadli...da bo rešil turnejo še z neko flikarijo v Canadi, pa eventuelno
v Mehiki, a to bi seveda še podražilo avionske prevoze...skratka, ugotovili smo, da je stvar
padla v vodo! In sedaj to razložiti orkestru, ki je tako ali tako govoril, da nismo sposobni
organizirati dobrih turnej, kjer bi se pokazalo, kako dober orkester smo! Sedaj smo morali
reorganizirati sezono in zamašiti to “ameriško luknjo”.
Vmes smo tako 21.10. absolvirali “predstavitev” klavirskega fenomena Dmitrisa
Sgourosa, ki je z Urošem Lajovcem frapiral z briljantno izvedbo Rahmaninova 3. koncerta.
Poleg še “obvezna” Dvorakova Deveta...Koncert izven! Sgouros je res neverjeten genialec!
Zna vse na pamet (fotografski spomin), ne vadi nič, ker ko pogleda note, jih zna na pamet in
tudi “prsti znajo”. Škoda le, da ostane vse bolj na frapantnem tehničnem razkazovanju...!
In snemali smo še ter nato nadaljevali z abonmajskimi koncerti. Pač še predobra šola za
lahkoverne...ta “ameriška Pogačnikova turneja”!
6. in 7.11. je pričel Hubad s Škerlovim 1. koncertom za orkester, še iz sarajevske ere,
nato pa spremljal malo, krhko Korejko Suzy Whong (Ozimovo učenko!), ki je fascinantno
igrala Čajkovslega Violinski koncert: ona resnično drobcena, Hubad pa gora in še na podiju...
V drugem delu je Hubad demonstriral eno svojih najboljših simfonij: magistralno, mogočno
in pretresljivo 8. simfonijo Dmitrija Šostakoviča!
20. in 21.11. je Lajovic doživel velik škandal, z njim pa mi vsi - le jaz sem se mu k
sreči izognil, ker sem bil na Poljskem spet v žiriji. Tokrat celo v “glavnem” tekmovanju za
violiniste-interprete v sijajni družbi žirantov! Spoznal sem velika violinska imena in sam
osebno veliko pridobil! Na sporedu je bil Rojkov Klavirski koncert, napisan za takratno
njegovo ljubezen, šarmantno srbsko pianistko Lidijo Stanković. Lajovic in Rojko sta se že na
vajah kregala in Rojko je tik pred koncertom zvečer odpovedal izvedbo in “skril” solistko.
Tako je Boris besnel in koncert je bil “prekratek” v prvem delu samo z Lisztovimi Preludiji.
Drugi dan je vskočil Stanko Arnold z Ramovševim Concertinom. Drugi del Brahmsova
Serenada v A-duru in Pesem usode (Zbor APZ Kranj). Kako je bilo, seveda ne vem, le Boris
je bil besen name, ker me v hudi uri ni bilo in je moral sam reševati barko...
11. in 12.12. je bil spet pri nas Stanislaw Wislocki, ki je z Eugenom Indjićem
fenomenalno posnel 2. Chopinov klavirski koncert. Našli sta se dve sorodni duši! Indjić je
sicer zelo redko našel dirigenta, s katerim se je počutil sproščenega...Uvodoma je “Stašek”
(Poljaki imajo tako posrečena ljubkovalna imena!) pretresljivo izvedel glasbo še enega
prijatelja - Primoža Ramovša - Musiques funabres. (Ob njegovih gostovanjih smo se vedno
našli tudi pri nas doma, Wislocki je vabil po koncertih, imeli smo svečane večerje pri
Ramovšu, pa obiske v Lescah pri Kreku...nekaj let je to bila krasna umetniška družba!). Nato
še Koncert za orkester Witolda Lutoslawskega - sijajna izvedba krasne skladbe - za ploščo bi
bilo!
Na obisku v Lescah: Stašek Wislocki, Primož Ramovš in Uroš Krek
27. in 28.12. je Milan Horvat zelo lepo izvdel prekrasni Brahmsov Nemški requiem, ki je bil
v pevskem delu - zbor Ivan Goran Kovačić in solisti: Olga Gracelj in Sandor Solyom
Nagy, izjemno dober, nekoliko slabši v pihalih - intonacija! Vendar je bila izvedba zelo
dobra.
Za Novoletni koncert 1.1.1987. z Urošem Lajovcem rečem lahko le, da so bili ti
koncerti vedno bolj bledi in programsko nemogoči!
8. in 9.1. je Wolf Dieter Hauschild nekoliko razočaral. On je vsekakor specialist za
nemški repertoar, tu pa je bil Stravinski s Simfonijo psalmov (zelo neprepričljiv Madrigalchor
iz Celovca in naši pihalci!) in Ognjenim ptičem pod pričakovanji. Pa še za uvod zelo slaba
skladba Pavla Šivica: Iz viharnih dni. Edina svetla točka je bila Dubravka Tomšič s svojim
paradnim Lisztovim 1.klavirskim koncertom.
15. in 16.1. je Horvat zamenjal s Hubadom termin in dirigiral “svojega” skladatelja Pavla Mihelčiča - Sen prve mladosti (medla skladba - vendar se mu Horvat prav neverjetno
studiozno posveča, namreč: Mihelčič piše kritike in Horvatove so bile vsa leta superlativne!)
Vaclav Hudeček se je en dan v Brahmsu prav grdo spotaknil, a drugi dan popravil vtis. Sicer
pa še Dvorakova Simfonija Iz Novega sveta - tokrat dobro!
29. in 30.1. je zopet dobro izpeljal svoj koncert Janos Kovacs. Sveže je oddirigiral
Osterčevo Klasično uverturo, spremljal leipziškega Matthiasa Eisenberga - orgelskega
fenomena, ki je predstavil visokoromantičnega, dobro zvenečega, a eklektičnega
Rheinbergerja, ki pa je znal pisati efektno za orgle! Pa še Mahlerjeva 1. simfonija, ki jo je
Kovacs z orkestrom odlično izpeljal. (Jaz sem mu vodil deljeno vajo s pihali in trobili).
12. in 13.2 . je spet dirigiral Marko Munih in s Primožem Novšakom in Milošem
Mlejnikom solidno izvedel težak Brahmsov Dvojni koncert. Zelo prisrčna pa je bila izvedba
lepega Lipovškovega ciklusa Sončece, sij! z Olgo Gracljevo. Več težav je bilo pri
Mendelssohnovem Snu kresne noči. Koncert smo ponovili tudi v Trstu 14.2.
19. in 20.2. je Hans Graf (tokrat je držal besedo!) spremljal mojega prijatelja iz
Wieniawski žirije Wolfganga Marschnerja. Ta je spet “prinesel” neznanega, a zanimivega
skladatelja - tokrat Rudija Stephana, ki je mlad padel na fronti med prvo svetovno vojno in
zapustil malo del, a ta so zelo zanimiva. Poslušali smo Glasbo za violino in orkester, ki je
vzbudila dovolj zanimanja. Graf je dal na program še dvoje Mozartvoih del - Serenado za
pihala c-mol (jaz sem imel deljeno vajo) in malo g-mol simfonijo K 183 - to je bilo zelo
koristno za orkester! Na koncu pa še zelo dobro izvedeno barvito in bleščečo partituro Claude
Debussyja Iberia.
5. in 6.3. je Lajovic spet spremljal “svojega” pianista Mihaela Pontija, ki pa je v
Brahmsovem 1. klavirskem koncertu vse preveč preizkušal trdnost klavirja in pozabil, da je v
skladbi zelo veliko lirike...Uvodoma je bila na sporedu zelo dobro naštudirana Haydnova
Simfonija št.85 z vzdevkom “Kraljica” iz njegovih pariških simfonij, pa še Žebretovo
najboljše simfonično delo Bacchanale, ki pa mu je Uroš hotel izpustiti cel tretji stavek!
Zagrozil sem mu z javnim škandalom, nato je vedarle dirigiral celotno delo in mi na koncu dal
prav! Drugi stavek po veliki kulminaciji “obvisi” v zraku in zahteva attacco v finale, ki šele
razreši vsebinsko celotno sijajno zgrajeno delo. Uroš to ni razumel, pa še svojemu stricu je
hotel storiti silo! Njegov veliki problem je, ker misli, da “obvlada” kompozicijo, ki jo je sicer
študiral, a nič ustvaril, nakar želi učiti druge. To se je kar velikokrat dogajalo!
Nato smo gostovali 16.3. v Sarajevu, kjer je bil Lajovic visoko cenjen gost njihovega
orkestra, sedaj pa je pripeljal tja še “svoj” orkester. Lajovic je bil res zelo stimuliran in
orkester je pokazal res vse kar zna - na programu dvoje del iz prejšnjega koncerta: Haydnova
simfonija in Žebretov Bacchanale, poleg pa še dovolj bleščeča Klasična simfonija Prokofjeva,
solist pa je bil Stanko Arnold s Haydnom. Prijazno gostovanje, ker so nas nosili po rokah,
razpoloženje pa je bilo (tudi kulinarično) zelo dobro! Že 19.3. pa je Lajovic vodil orkester še
v Mariboru z istim orkestralnim sporedom, le solista sta bila Aci Bertoncelj in Tone Grčar v
Šostakovičevem 1. klavirskem koncertu, ki pa je bil prava katastrofa- vsaj z Acijeve strani!
26. in 27.3. pa je Pavel Kogan napovedal, da bo z njim vse težje: zahteva nemogoče
hitre tempe, trdi, da je treba postaviti kvalitetne zahteve najvišje, da so skoraj vsi orkestri
zanič...kar pa je vse bolj ali manj obrambni kompleks! Tako je Prokofjeva Klasično
simfonijo, ki smo jo pravkar vzorno izvedli, popolnoma raztepel, tako da celo rutinirani Tone
Grčar na trobenti ni znal vstopiti. V garderobi mi je Kogan dejal, da on vsekakor ni kriv!
Poleg tega je dirigiral sijajne Rahmaninova Simfonične plese, v katerih pa je šlo z orkestrom
že skoraj na nož: Goloba je hotel celo zamenjati! Zelo slaba izvedba! Za nameček pa je
spremljal plahega in finega čelista Miklosa Perenyja in ga skoraj zaničevalno obravnaval v
Saint-Saensovem Koncertu v a-molu.
Christian Kluttig je dobil široko priložnost, a jo je pri orkestru žal zapravil. To je
zelo fin, načitan gospod, ki pa nima karizme in orkester bolj uči, kot pa sugestivno vodi.
Najprej smo dvakrat gostovali - 2.4. v Novi Gorici in 3.4. v Zagrebu. Uvodoma Haydnova
Simfonija št. 95, ta še kar dobro, potem pa koncertantna dela: spet Stanko Arnold s
Haydnom (ta se res ne bi smel pritoževati, čeprav je to žal dostikrat storil...) in tokrat še
Godalni kvartet SF (Linarić, Drucker, Demšar, Mlejnik) v Škerjančevi Suiti v starem
slogu z godalnim orkestrom. Za zaključek sicer sijajne, a žel pretežke (predvsem za Kluttiga)
Brahmsove Variacije na Haydnovo temo.
9. in 10.4. pa je nato Kluttig vodil še dva abonmajska koncerta. Program je bil skoraj
isti, le namesto Škerjanca sem dal enkrat sebe na program: Trois images - koncert za violino z
vedno sijajnim Igorjem Ozimom v tej skladbi. Kluttig je dovolj spretno “sledil” aleatoriki,
uspeh pa je bil medel, pač pa imam (če niso zbrisali) lep TV Posnetek.
23. in 24.4. je gostoval naš “dubrovniški” znanec - sijajni francoski violinist Olivier
Charlier in s Horvatom še v Ljubljani predstavil svojo enkratno interpretacijo Lalojeve
Španske simfonije. Za uvod Škerjančeva Svečana uvertura, žal bolj prazno delo, v drugem
delu pa impresionistična parada s sijajnim flavtistom Rudijem Pokom! Najprej zelo lepo
Debussyjevo Faunovo popoldne, pa še barvito, mehko in na koncu ritmično efektno Ravelova
druga suita iz baleta Daphnis in Chloe! In še velik uspeh na gostovanju v Beljaku 25.4.
7. in 8.5. je žal zadnjič gostoval preprost, a zelo fin gospod, krasen muzik György
Lehel. Njegova 1. Brahmsova simfonija bo ostala v spominu. Lepo, preprosto, toplo! Za uvod
pa je zelo rad in dobro izvedel Krekovo mladostno, prijetno in inventivno Simfonietto. Tudi
Dejan Bravničar je imel zelo dober dan! Manj znani, a zelo lepi (predvsem v kantileni 2.
stavka!) Haydnov Violinski koncert v C-duru je odigral kot v svojih najboljših letih! Lehel je
nato kmalu zbolel in za njegov že določeni naslednji koncert je bil že v grobu! Res škoda!
14. in 15.5. je Uroš Lajovic dirigiral enega boljših koncertov, predvsem v
Hindemithovi Simfoniji Mathis der Maler, ki je njegova priljubljena točka! Uvodoma smo
poslušali Ravelovo suito Couperinov grob. Pač pa je bil Šostakovičev 1. klavirski koncert
prava polomija: Aci Bertoncelj, kljub temu, da smo ta koncert pred mesecem igrali tudi v
Mariboru, kjer se je dogajalo isto, ni zmogel več tisto, kar je pred (dolgimi) leti igraje. Packal
je, se izgubljal... sploh ni bilo moč spoznati te znamenite glasbe. S seboj je potegnil deloma
tudi Antona Grčarja na obligatni trobenti, da je igral pod svojo običajno formo. Moral sem
potegniti črto pod sicer dolgoletno sodelovanje z Acijem...
Konec maja (20. in 25.5.) je prvič stopil pred naš orkester naš bodoči dirigent, mladi,
simpatični in komunikativni Marko Letonja, ki je na mladinskih koncertih zelo sigurno in
lepo izvedel Prokofjeva Klasično simfonijo (ne tako kot Kogan!), Krekov Rapsodični ples, pa
spremljal dva naša člana, ki sta zelo dobro opravila svoji nalogi - posebno presenetljivo Jure
Jenko v občutljivem Mozartovem Klarinet-koncertu, pa tudi dobro Igor Škerjanec v SaintSaensu.
4. in 5.6. je ponovno pokazal veliko mojstrstvo Dmitrij Kitaenko z zelo lepo
Schumannovo 4. simfonijo in tudi v klasiki je bil zelo prepričljiv: Haydn - Simfonija št. 103.
Spremljal pa je mladega beograjskega pianista, ki je bil prvič pri nas, a bo prihajal stalno:
Aleksandra Madžarja, ki je Mozartov prelepi Klavirski koncert v C-duru K 467 igral zares
sijajno!
18. in 19.6. je Hartmut Haenchen sodeloval z vedno bolj uveljavljeno Marjano
Lipovšek in ujela sta se odlično: Mahler - Rückert-Lieder. To je eden najlepših pesemskih
ciklusov v vsej literaturi! Žal je ostali program nekoliko šepal - Heanchnova krivda? Dovolj
problemov v Mozartovi težki Praški simfoniji, pa tudi Bartokov Koncert za orkester smo
igrali že mnogo bolje! Kriza?
Sezono smo 30.6.zaključili najprej na gostovanju na Univerziadi v Zagrebu - na zelo
prijetnem in akustičnem dvorišču na Griču z Urošem Lajovcem in dobro izvedbo 2.
Brahmsove simfonije (Brahmsove simfonije nam zelo “ležijo” in so za gostovanja zelo
primerne!), za uvod zelo efektno in dobro napisano - še neoklasicistično skladbo Primoža
Ramovša Koral in tokata. Solistka je bila Dubravka Tomšič z odlično izvedbo Tretjega
Beethovnovega koncerta.
Nato smo bili 12.7. povabljeni na obnovljeno ruševino slikovitega gradu Finkenstein v
Avstriji, streljaj čez Karavanke, na operni gala pod vodstvom Fabia Luisi-ja, mladega
Horvatovega študenta, ki je diplomiral z nami v Ljubljani! Sedaj dela kariero opernega
dirigenta! Pevci so bili sicer mladi začetniki, a zelo dobri in koncert je kljub vetru, ki je sproti
odnašal note s pultov, da so jih orkestraši spektakularno lovili po zraku, kar velik uspeh.
Seveda bolj turistična prireditev! Pa še dan prej v filharmonični dvorani kot javna generalka.
Luisi je medtem uspel narediti veliko kariero! Trenutno (2011/12) je šef dirigent v Dresdnu!
Spet smo bili povabljeni na “Arkadenhoff” koncerte - poletni festival na Dunaju,
vadili pa smo v Konzerthausu (dober občutek!). 14.7. je Uroš Lajovic ponovil dobro izvedbo
Brahmsove 2.simfonije, po njihovi želji dve nepomembni Schubertovi uverturi, solist pa je bil
prvi flavtist Dunajskih filharmonikov Werner Schulz v Ederjevem zelo modernem, a
barvitem in efektnem Koncertu za flavto. Dobro smo se odrezali, kot že nekajkrat na tem
festivalu, bomo pa še večkrat vabljeni! Torej spet bogata sezona z mnogimi vabili poleti!
Sezona 1987 - 88
Jubilejna sezona! Proslavili bomo 40-letnico povojne SF in 80-letnico prve SF iz leta
1908! Jubilejni koncert bo v januarju 88., ko je bil pred 40. leti prvi povojni koncert SF. In
vsa sezona je tudi programsko v tej luči:
Slovenski skladatelji in Beethoven
Slovanski avtorji
Obenem še ena tehnična novost v akustičnem smislu - dolgo pričakovana akustična školjka, ki
jo je zasnoval Uroš Lajovic z bratom arhitektom. Doslej smo namreč igrali pred železnim
zastorom in s tem nismo mogli izkoristiti vso prostornino odra. Žal je bila školjka premajhna,
čeprav smo jo potrebovali in pozdravili, kar pa se je pokazalo šele kasneje. Morali bi namreč
še bolj nazaj v odprtino odra, pri tem pa školjka s strani in nad orkestrom ne bi več pokrivala
zvoka in ga odbijala v dvorano. Orkester namreč sedi preveč v sredini dvorane, moral bi pa
bolj nazaj v odrski prostor. No v začetku tega nismo opazili - sreča nad pridobitvijo školjke je
bila prevelika! Nastal pa je drug problem: školjko so za razne druge prireditve morali
odstraniti, to pa je trajalo zelo dolgo in smo zato imeli s Cankarjevim domom prerekanja in so
nam odpadale preprotrebne vaje v tej akustiki...
Sezono je otvoril Uroš Lajovic 17. in 18.9. z Ramovševim Koralom in tokato. Solist
je bil sijajni ruski pianist starejše generacije, sicer specialist za Skrjabina, Igor Žukov, in
sicer je zelo premišljeno in prepričljivo igral 3. Beethovenov koncert. Za konec pa še
Schumannova 1. simfonija, “Pomladna” v dobri izvedbi.
Drugi abonma je 1. in 2.10. otvoril Milan Horvat brez solista z dvema simfonijama:
Leskovičevo zelo močno in muzikalno prepričljivo Simfonijo v enem stavku - Domovina
(Horvat je tudi to dirigiral na pamet, kar je sicer njegova navada pri železnem repertoarju) in
Dvorakovo 6. simfonijo, dobro na koncertu, slabše na snemanju. Horvat sploh nerad snema,
še manj popravlja, tako da je zelo težko biti v snemalnici, kar sem počel dolga leta. No sedaj
pa je g. Omota, ki je bil sijajni snemalec dolga leta ob asistenci ge Sokličeve pri magnetofonu,
zbolel, bil pa tudi že precej star, tako da smo filharmonični studio z njegovimi aparaturami
opustili in snemala je sedaj radijska snemalna ekipa.
Nato smo odpotovali na precej dolgo turnejo v DDR. Pred njo smo na dveh
gostovanjih v Sloveniji preizkusili precej programa z dirigentom Milanom Horvatom, ki
smo ga smatrali za najbolj sigurnega za turneje in orkester je z njim tudi največ pokazal. 9.10
v Novi Gorici Mihelčičevo (!) skladbo Slike, ki izginjajo, Schumannov Koncert za čelo z
Milošem Mlejnikom in Dvorakova 9. simfonija. V Gorici pa še Beethovnova 7. simfonija in
Prokofjeva Romeo in Julija.
12.10. smo po šesturnem čakanju na letališču (organizacija Festval!) odleteli do
Berlina in zaradi takšne zamude takoj z (grozljivimi) avtobusi do Cottbusa, kjer je bil zvečer
že prvi koncert. Iz avtobusov na oder na skrajšano generalko! Seveda sem najbolj občutil
ravno jaz, ker moj novi Koncert za trobento sploh ni bil naštudiran, zato je temu primerno bil
tudi izveden in to je bila celo krstna izvedba!!! Žal se Horvat obnaša ravno do mojih del zelo
čudno, medtem ko sem mu jaz vsa leta stal ob strani in ga angažiral več, kot bi pri nas mnogi
radi videli! Bil sem zelo razočaran, saj Horvat celo partiture sploh ni dobro poznal, ves ostali
program pa na pamet - na glavnih koncertih v Leipzigu in Berlinu tudi Mihelčiča in
Schumannovo spremljavo! Zelo sem bil razočaran, posebej še, ker je Letonja kasneje skladbo
zelo dobro posnel, Hager pa v Linzu celo sijajno rehabilitiral ta koncert, ki je na tej turneji
planiran (pač odločitev organizatorjev!) samo v “stranskih” mestih! Ostali program koncerta,
kot že rečeno, Prokofjev Romeo in Julija ter Beethovnova 7. simfonija (ta program je sploh
boljši, čeprav smo ga igrali na nepomembnih koncertih!). To je bilo “uigravanje” s skrajno
utrujenim orkestrom!
Nato šele čez dva dni v Karl-Marxstadtu v prelepi Schumannovi dvorani. Tu je Horvat
14.10. preizkusil že precej boljše “slavni” prvi program (Mihelčič, Schumann, Dvorak).
15.10 v Gerri v čudni dvorani z 2. programom, moj koncert pa se še kar učijo.
16.10. Leipzig! Takoj po prihodu, ker še niso pripravljeni hoteli, cel orkester v
znamenito, zgodovinsko Bachovo cerkev sv. Tomaža. Bili smo pod velikim vtisom in bil je
redek moment, da je bil orkester skoraj kakor začaran in ni bilo nobenih pritožb, da še nismo
v hotelu. Nato še kosilo v kantini Gewandhausa... Na ta koncert je Horvat stavil zelo veliko in
predvsem veliko vežbal Mihelčiča, čeprav je skladba zelo lahka, a učil se je na pamet...!
Dvorana (novega, že tretjega Gewanhausa, na katerega otvoritvi sem bil!) je bila zelo
stimulativna in že na vaji se je orkester počutil prerojenega, a tudi preplašenega - še bolj na
koncertu, ki zato ni najbolje uspel! Igrali smo celo v mednarodnem festivalu gostujočih
orkestrov. Eden najpomembnejših koncertov v naši zgodovini. (Zaostril se je problem
angleškega roga Marjete Novakove v Dvorakovi 9. simfoniji - znameniti solo! Gospa je že
dolga leta najslabša v orkestru, vsi smo zgroženi, le ona se tega ne zaveda!). Nato večerja s
kolegom Kontressowitzem...
Sedaj pa so se izkazali vzhodno-nemški organizatorji in nas tretirali kot kakšen sibirski
orkester. Za en sam koncert (drugega so nam odpovedali na licu mesta!) smo se peljali preko
pol Nemčije na severno morje in 18.10. igrali v Wismarju (spali pa raztreseno in se zato vozili
kot zmešani). Dvorana je bila strašljiva, igrali pa smo seveda “moj” program! Horvat tokrat še
pariture ni znal razvozlati in dirigiral z napakami, kar pri njem sploh ne pomnim! Lepa
zahvala!
A on tega sploh ni registriral! Bili smo še naprej “najboljši prijatelji”! Jaz sem zaradi
filharmonije požrl debelo slino...
Vožnja nazaj spet cel dan - pa še v strašnih avtobusih, ki so se kvarili in puščali vodo...
Pri tem pa so se ponovno “izkazali” naši najbolj kulturni divjaki...na tem mestu ne morem
popisati vseh žalitev, ki sem jih moral požirati od Krečana in njegove objestne kompanije...
Boris pa nič!
20.10. smo v Halleju, kjer deluje prijatelj Kluttig, še enkrat vežbali briljantni prvi
program (za Berlin seveda!). Horvat se je odločil, da zamenja Novakovo z nemškim solistom
- na njegov strošek! Po koncertu nas je v ožjem krogu povabil Kluttig na prijetno večerjo...
Napočil je najbolj slaven dan - koncert v Schauspielhausu - krasno restavrirani stari dvorani –
v (vzhodnem!) Berlinu 23.10. Torej spočiti in zadovoljni. Le midva z Borisom morava
“zboleti” Novakovo, ki je na generalki celo poslušala izvrstnega člana Berlinskega
simfoničnega orkestra, kjer Horvat sicer stalno gostuje in seveda pozna vse orkestraše!, in
izjavila, »da igra še kar«... Koncert je bil zares vrhunec turneje, vse je bilo na mestu, akustika
sijajna, Horvat nepogrešljiv...Tudi kritike so bile odlične. Nato so nas povabili še na banket...
Igrali smo v okviru mednarodnega festivala in dan pred nami je igral amsterdamski
Concertgebouw z Bernsteinom - za nami pa Dunajska filharmonija z Abbadom! Kaj takega ne
bomo več doživeli! Žal orkester ni zaznal tega zgodovinskega dogodka! Važne so dnevnice,
udobje, malo dela...
Po povratku je 29. in 30.10. dirigiral Marko Munih in imel enega svojih boljših
koncertov: Solist Dimitris Sgouros je virtuozno igral 2. Lisztov klavirski koncert in napravili
smo ploščo iz dveh koncertov - live! Sgouros je je izrazit pianist za tega romantičnega
skladatelja! Slabši je bil Fantastični scherzo Josefa Suka. Po pavzi pa je Munih izvedel
celotno Kozinovo Simfonijo: Ilova gora, Bela Krajina, Padlim in Proti morju in to je bilo
vsekakor za našo glasbo zelo pomembno, saj je delo zares dobro! Pač pa smo imeli na
generalki škandal: v Lisztovem koncertu je ena variacija izredno težka za violine in jaz sem
zahteval, da se na generalki najprej vadi to mesto. Zgodilo se je, a koncertni mojster Linarić
me je napadel, da kaj takega ne bodo več dovolili! Zares velika skrb za dobro igranje!
Ponovno smo igrali na Jugoslovanski glasbeni tribuni v Opatiji 6.11. z Urošem
Lajovcem. Glavna atrakcija je bil 50-minutna 1. simfonija Alojza Ajdiča, močno in izvirno
delo, čeprav se mnogi drže za glavo, češ kakšen diletant da je! Jaz ga podpiram in poskušam
kaj vplivati, da vse stvari ne bi bile tako primitivne... morda pa je ravno v tem glavni šarm?
Poleg tega sta bila na sporedu še Vojin Komadina in Ramovš (Concerto doppio s sinom
Klemenom in Alešom Kacjanom).
12. in 13.11. s Samom Hubadom in mladim odličnim flavtistom Michaelom
Martinom Koflerjem, 1. flavtistom Münchenske filharmonije, sicer Beljačanom, ki je
simpatično izvedel dva Vivaldijeva koncerta. Hubad je dirigiral dobro Lipovškovo simfonijo,
obsežno delo z lepimi momenti, a seveda komaj kdaj na sporedu (...je predolga, slovenska...).
Tudi 1. Beethovnova simfonija je bila vzorna... Hubad si prizadeva ob dobrih gostujočih
dirigentih držati korak... pa tudi večinoma samo en koncert na leto hoče izvesti kar najbolje!
19. in 20.11. je bil žal eden najslabših koncertov prijatelja Wislockega. Uvod je
pripadel zanimivi skladbi Karola Pahorja - Istrijanka, 15 miniatur za pihala, trobila in tolkala.
Nato je bil velik nesporazum (podobno kot pri Hauschildu!) z nastopaškim pianistom
Kemalom Gekićem, ki je igral 1. Chopinov koncert. Wislocki se je zgražal, Gekić dožil
dirigenta...V drugem delu je Wislocki predstavil svojega rojaka-romantičnega skladatelja
Karlowicza z zanimivo simfonično pesnitvijo. Tu si je Wislocki dal še največ posla...a
razočaranje zame pride v nerazumljivo bledi in slabi izvedbi prekrasne Stabat mater
Szymanowskega. Zbor nepripravljen, solisti strašni: Gracljeva (ni mogla rešiti ničesar),
Hajdarevićeva (sploh ni znala teksta, grd glas), pa še Belamarić, ki ni imel časa prihajati na
vaje... Wislocki je bil tako dezgustiran... vse skupaj ena sama žalost... pa toliko sem
pričakoval! Napačni ljudje na napačnem mestu - se tudi zgodi. K sreči se mi je to dogajalo
zelo redko!
27.11. je Munih na izven koncertu dirigiral celotno Kozinovo Simfonijo (Ilova gora,
Bela Krajina, Padlim in Proti morju), ki smo jo posneli tudi za ploščo! Pa tudi TV je posnela
celotno simfonijo, ker je bil nek “praznik”...
Sedaj je napočil čas za zadnji koncert prijatelja Christiana Kluttiga. Jaz sem mu hotel
dati čim več koncertov, pa je šlo samo navzdol! Najprej gostovanja od. 9. do 11.12. v Celju,
Mariboru in Velenju s Slikami z razstave Musorgski-Ravela, pa nesrečno Suito Tomaža
Sveteta, ki mu je Kluttig popravljal partituro, na koncu pa še jaz! Neizkušen v orkesterskem
zvoku, raztrgano ala Webern...nič! Igrali smo nato samo en stavek...par minut! Moja krivda,
ker sem zaupal skladatelju, ki je prinesel partituro prepozno! Solist je bil Igor Škerjanec v
Haydnovem D-dur koncertu - solidno!
Vmes 17. in 18.12. Leopold Hager (ki smo ga le stežka dobili - eden najboljših
“klasičnih” evropskih dirigentov, kar smo jih imeli) z rehabilitiranim mojim Koncertom za
trobento (Arnold) v zares profesionalni izvedbi! Nato še en sijajen in izjemno zanimiv človek
in muzik: Zoltan Kocsis s sijajnim 3. Bartokovim koncertom (velike težave v orkestru!) in
končno“avstrijska” Beethovnova Eroica! 19.12. smo gostovali še v Linzu v Brucknerjevi
dvorani. Letos imam pa kar veliko inozemskih izvedb! Bog in brada? To sem le redko počel,
a me ni sram zaradi mojega koncerta, ki je dobro delo, ki nudi tudi solistu in orkestru paradne
momente! (..ali pa...?).
Sedaj pa nadaljuje Kluttig svoj “križev pot”: 25. in 26.12 . ponovno dirigira
nesrečnega Sveteta, ki pa je le uvod v katastrofalen nesporazum med njim in Grigorijem
Žislinom, ki “zaničevalno” obravnava dirigenta v Brahmsovem Violinskem koncertu (ni
hotel igrati dogovorjevega 1. Šostakoviča). “Kaj pa znajo Nemci”... Kluttig pa nazaj, da ne
pozna tempov, da “rusko” pretirava...orkester drži seveda s solistom in samo še Slike z
razstave so manjkale na koncu, da so ga popolnoma zasovražili (čeprav izvedba sploh ni bila
tako slaba...). Na sestankih za prihodnje sezone Kluttiga nisem mogel več angažirati...posebej
nesramen je bil Lajovic... Zanimivo: po koncertu je vabil domov Arnold in tam sta se Kluttig
in Žislin celo spravila!
Novoletni z Lajovcem...
7.in 8.1.1988. je bil pri nas ponovno izvrstni Tadeusz Wojciechowski, ki pa je bil za
Beetovnovo Pastoralko nekoliko pretežak, premasiven, čeprav ni bilo slabo! Bolje seveda
Brahms - Akademska slavnostna uvertura (ki jo mnogi sploh ne marajo, meni se pa zdi prav
posrečeno, šarmantno delo!), medtem ko je Dejan Bravničar igral koncert svojega očeta
(edini izvajalec tega sicer posrečenega dela, mogoče malo premasivnega, eklektičnega...) že
zelo vprašljivo. Ta naš sicer sijajni violinist zadnja leta malo igra, najbrž tudi malo vežba...
Napočila je slavnost: Jubilejni koncert Slovenske filharmonije v znamenju 40. in 80. letnic. 13.1.1988 je Uroš Lajovic s solisti - igralcem Valičem st., Olgo Gracljevo, Evo
Novšak Houško, Jurijem Rejo in Josipom Lešajo (veliko prerekanje med Lajovicem in
Belamarićem, ki ga je izključil iz izvedbe, češ da ima “predebel” glas!) ter Maksom
Strmčnikom na orglah - izvedel v prvem delu dogovorjen (ne smem reči “naročen” - zaradi
sodnije!) program: Božič - Sicut laudaret Gallus - uvertura za igralca in orkester (ne more
brez teksta!) in Strmčnik - Koncert za orgle (pojočo žago) in orkester. Prva skladba dokaj
simpatična, čeprav skoraj ni za ponavljanje!, druga pa izjemen dosežek mladega Strmčnika, ki
je sam igral orgle ob obligatni pojoči žagi s Trlepom, ki je deloval bolj vizuelno atraktivno,
kot v tonskem smislu, saj igra le nekaj melodičnih linij ob koncu koncerta. Tako inventivno
delo Slovenci že dolgo nismo dobili, od tod tudi velik in zaslužen uspeh. Obe deli smo seveda
tudi posneli. V drugem delu “naša” Haydnova Missa in tempore belli! Vse skupaj velik
dogodek, ki smo ga seveda obogatili še z izdajo jubilejne knjige (avtor dr. Ivan Klemenčič,
katerega pa sem moral zelo trdo “usmerjati”, da je delo dobilo tudi informativno-poljudni
značaj, ne pa samo pusto-znanstvenega. Na koncu smo dobili sijajno in lepo oblikovano
(Fajon!) publikacijo, ki nam služi še danes za promocijo ne samo SF, ampak prikazuje vso
zgodovino glasbe na Slovenskem!). Poleg tega smo podelili vrsto častnih diplom SF
(Tomšičeva, Ozim, Hubad, Leskovic...), pa podelili po stoletjih (po Brahmsu in Dvoraku)
nazive častnega člana Kreku in Ramovšu! Izšle so tudi naše CD plošče...
Za tem pa se je začelo... z Božičem...neverjetna stvar, ki ji podobne še nisem doživel ne jaz, ne SF! Ne vem če sodi sem...? (le v oklepaju: jaz sem po dogovoru poizkušal dobiti
novitete za jubilejni koncert. Strmčnik je bil najbolj primeren, da se prezentirajo tudi sijajne
orgle, ki so v Cankarjevem domu, Božič pa kot bivši direktor...S Strmčnikom nobenih
problemov (razen, da vedno prinese zadnjo minuto...), pač po ustaljeni praksi dobi stimulacijo
po krstni izvedbi - od Ministrstva za kulturo. Pri Božiču sem mislil, da bo šlo na isti način in žal - nismo podpisovali nobenih protokolov...Šlo pa je takole: rekel sem mu, da ga vabimo,
ker je bil direktor..., da napiše za jubilejni koncert nekaj za uvod, ker že imamo dogovorjen
koncert za orgle, v drugem delu pa “naš” Haydn... Obljubil je, kasneje vprašal, če lahko
uporabi tudi zbor in soliste...(zelo sumljivo, a jaz naivnež...). Jaz sem mu odgovoril, da lahko,
če se bo strinjal zborovodja dr. Cuderman...In za tem mi je javil, da je dr. Cuderman pristal,
če ne bo predolgo itd...torej z omejitvijo! Nato je prinesel Božič partituro zajetne kantate
(kako mu uspe v tako kratkem času...?) ca 4o minut... Partituro takoj dam dr. Cudermanu v
presojo in on že naslednji dan prinese nazaj: ne moremo naštudirati, pa tudi tekst za naš zbor
(pol cerkveni...) ni primeren zaradi precej splozke ciganske lirike... Kličem Božiča in tu mu
pade zavesa: vpije na mene, da sem ga sprovociral, ga hotel uničiti, on je napisal kantato v
spomin koncertnega mojstra Dermelja... (sentimentalna nota, ki naj bi užgala?). Naslednji
sestanek je moral biti na “nevtralnem” terenu, ker Božič ni hotel več prestopiti praga SF, ki
mu je zagodla takšno reč! Na Društvu skladateljev se dogovorimo (za SF Boris, Lajovic in
jaz), da mu bomo kantato izvedli na nekem drugem koncertu - izsili že datum v naslednji
sezoni! - on pa bo sedaj napisal kratko uverturo. In jo je res! In smo jo izvedli in dobil je
plačano, kot je bilo v navadi - stimulacijo za krstno izvedbo. - Daljša pavza. - Bliža se izvedba
v naslednji sezoni - vmes smo iskali zbor, ki bi ugriznil v to klobaso - Urošev prijatelj Faganel
je s svojim kranjskim zborom začel študirati.... nato so bila posvetovanja s skladateljem, da bi
kaj popravil...nekaj je, ostalo pa ni in ni šlo... Faganel je obupal in prinesel partituro nazaj.
Spet sestanek - katastrofa! Božič vpije, Lajovic mu pove nazaj, da ne zna pisati za zbor...
Skratka krah! Začnemo iskati drug zbor: radijski ne more v tej sezoni, ker ima že poln urnik.
Obljubi zbor Mariborske opere z zborovodjo Maksimiljanom Fegušem. Najdemo termin s
Cankarjevim domom za otvoritev sezone izven v jeseni - vendar Božič naznani da je stvar že
na sodniji...Oboji s svojimi odvetniki in se pravdamo nekaj let (!) - še danes ne vem za
rezultat, čeprav smo na koncu po raznih revizijah dobili mi...Kaj podobnega še ne - ne bom
pozabil, kako žaljivo me je Božič obravnaval kot pričo pred poroto... Zame ne obstaja več...).
Po dolgih letih smo pozabili na ta incident...
Nadaljujemo redno delo: Pavel Kogan 28. in 29.1. izvaja zelo sugestivno
Čajkovskega 6. simfonijo, a žal pretirava, njegov prijatelj Derek Han igra Prokofjeva 3.
klavirski koncert bolj vprašljivo, k sreči pa je krstna izvedba Škerlove 6. simfonije (z lepimi
obligatnimi soli Miloša Mlejnika!) zelo dobra!
8.in 9.2. smo planirali večer Straussove (seveda ne Richardove!) lahke glasbe s
poznavalcem te zvrsti Kurtom Wössom, ki pa je med tem umrl (na pultu Dresdenske
filharmonije!), zato je vskočil Wolfgang Scheidt, ki je v naši operi solidno izvedel Figarovo
svadbo. Žal je bila odločitev slaba, saj je na vajah živciral orkester, ni znal študirati, samo na
generalki vlekel do 13.30 - in na koncertih je šlo skoraj pri vsakem ritardandu narazen...
grozno! Škoda! Sicer pa je publika kar uživala - ker seveda ljudje ne vedo, če je kaj narobe...
Na gostovanjih 15. in 16.2. v Mariboru in Velenju z Markom Letonjo in solistom
Miranom Kolblom smo izvedli Brahmsov Violinski koncert (Kolbl še ni dorasel, a obeta) in
Schumannovo 1. simfonijo, v kateri se je Marko lepo izkazal. Uvodoma smo izvedli Škerlovo
6. simfonijo “rapsodično”.
Milan Horvat je ponovno magistralno izvedel eno najtežjih skladb sploh Beethovnovo Misso solemnis s solisti Gadulanko, Pospiševo, Robinšakom in Sancinom (?)
ter seveda s “svojim” zborom Ivan Goran Kovačić. 25. in 26.2. v Ljubljani in 27. 2. še v
Zagrebu. Bil je velik uspeh! Horvat vse obvlada brez partiture! Neverjetno!
3.in 4.3. je Uroš Lajovic igral program, ki ga bomo za tem izvedli tudi na turneji na
Madžarskem: Škerjanec - Gazele (lepa izvedba zelo dobre, razkošno instrumentirane skladbe)
in “naša” Dvorakova 8. simfonija. Solist je bil odlični ruski čelist Ivan Monigetti v Rokoko
variacijah Petra Iljiča Čajkovskega.
Nato smo na Madžarskem spremljali Stanka Arnolda v Haydnovem koncertu: 7.3. v
Dunaiujvarosu (zakaj v tako majhnem gnezdu?), 9.3. v Budimpešti v znameniti dvorani
glasbene šole Franza Liszta - dovolj dober koncert s solidno zasedeno dvorano! - pa še 10.3. v
Nagykaniszi - spet bolj “levi” koncert. Zelo slabo organizirana turneja! Škoda! Vendar smo
odvisni od prirediteljev... Interkoncert se nam je hotel oddolžiti za vse njihove dirigente in
soliste, ki jih stalno vabim....
Nadaljujemo 17. in 18.3. s Horvatom, ki je nadomestil Kovacsa (ne vem več zakaj!)
in se zelo potrudil z Lebičevimi Glasovi (“zašto nisam dosad imao mogućnosti dirigirati tog
skladatelja?” me je zvito vprašal pred njim...), jaz pa sem ob Lebičevih skladbah prakticiral če je le šlo - da je eno predvajo vodil Lebič sam, kar je orkester dobro sprejel, on pa se ni
mogel pritoževati...Ponovno pa je gostovala simpatična Takumi Kubota z Mendelssohnovim
Violinskim koncertom in končno ponovna odlična Horvatova Beethovnova 5. simfonija.
Sgouros Fest - kaj je to? CD je forsiral “Teden Dmitrisa Sgourosa” (Vabljeni smo
domov k Rotovniku, Polona je omrežila Dmitrisa...), ki naj bi bil “dogodek leta”. In tako smo
igrali tri koncerte v enem tednu, žal prva dva z grškim prijateljem Sgourosovih Karolosom
Trikolidisom, ki je vodil vaje na robu katastrofe in ogorčenja orkestra. Prvi koncert 22.3. z
Mozartom: uvertura Don Juan in dva klavirska koncerta d-mol K 466 in C-dur K 467, idealni
par! Tu je Sgouros še premalo zrel, dirigent pa uniči še tisto, kar bi ostalo orkestru samemu!
Nato Beethovnov večer 24.3. z Egmont uverturo - še nikoli ni šla tako težko sicer lahka
uvertura za orkester! Nato Sgouros nekoliko bolj zrelo 1. in 4. klavirski koncert. Končno smo
se dirigenta rešili in Uroš Lajovic je dirigiral še tretji koncert 26.3. - tokrat “le en” koncert in
sicer Brahmsov prvi, kjer pa Sgourosu enostavno primankuje izkušenj (življenskih
predvsem!). Vse na mestu, a notranje napetosti, liričnih tihih momentov - ni bilo! Res pa je,
da Sgouros vse igraje obvlada na pamet (ima fotografski spomin, zna kakih 9 jezikov, vse
italjanske opere - “raje bi bil pevec!” - skratka: je fenomen, ki bi se moral razviti samo še v
občutljivejšo, žlahtnejšo stran. Glavni problem pa je njegova mama, ki ga stalno spremlja in
vsi bežijo pred njo...jaz pa se z njo dobro razumem in ji znam “hofirati”). Poleg tega v prvem
delu Dvorakova 8. simfonija. Lajovic je bil pravo olajšanje po Grku! No, to so nam pač vsilili.
Bila pa je velika publiciteta! Televizija je snemala celoten “festival”, časopisi (seveda Marjan
Zlobec, ki je našel novega “zajčka” - poleg Marjane Lipovšek in Irene Grafenauer!),
radio...Obenem reklama tudi za nas!
6.4.v Trstu, 7. in 8.4. ponovno v Ljubljani Horvat s Papandopulovim Amfitrionom
(tako predstavljamo zelo izdatno naše hrvaške kolege - kaj podobnega seveda v Zagrebu ne
počno!) in poslastico - Stravinskega Simfonijo v treh stavkih, ki jo Horvat zelo čisla in fino
naredi! In tako je napravil prostor v drugem delu za parado Dubravke Tomšič z Drugim
klavirskim koncertom Rahmaninova. In to smo ponovili še v Zagrebu! Torej kar štirikrat isti
program - to je vse rezultat dobrega planiranja, kar prinese praksa in uporno delo! Tega mi
seveda ne bodo nikoli priznali - spominjali se bodo le da sem jih gnal kot zamorce...(če pa se
je s tem forma orkestra vzpenjala - to pa ni važno!).
21. in 22.4. v Ljubljani in 23.4.v Beljaku je Uroš Lajovic paradno igral našo kasnejšo
“stalno” simfonijo: Mahlerjevo Peto. Ni jo uspel dobro naštudirati (tudi zaradi mojega
planiranja - žal!), vendar je imela lep uspeh, v prvem delu pa je Arcadia Trio (Gepp,
Košuta, Mlejnik) igral ne ravno najbolje zahtevni Beethovnov Trojni koncert.
12. in 13.5. bi moral dirigirati pokojni Kurt Wöss, pa je to že drugi njegov koncert z
vskokom. Igrali smo na karto gostovanj v Nemčiji in na pobudo Zagrebške koncertne
direkcije (češ da je Zagrebški filharmoniji že uspelo na podoben način...) ponudili dirigiranje
Georgu Hörtnaglu. Pri Brucknerjevi 4. simfoniji je še šlo (je neroden, trd, čeprav muzikalen!
- slavni kotrabasist, ki je nastopal z mnogimi velikimi solisti! - ima pa eno najboljših agentur
v Nemčiji!), ker je lahka za dirigiranje (vse na štiri! razen scherza). Katastrofa pa je bila v
Petem Beethovnovem klavirskem koncertu, kjer je spet potegnil kratko (žal ne prvič!) naš
dresdenski prijatelj - izvrstni pianist Peter Rösel. Kaj vse ni storil, da bi na koncu takta
počakal dirigenta? Res tragično! In Hörtnagel se je delal, kot da ni nič - na kosilu po koncertih
je sicer priznal, da mu je Peter pomagal - in ta je žal mislil, da mu bo za revanšo dal kakšen
koncert v Zapadni Nemčiji! Nič ni bilo, ker je Hörtnagel imel res najboljše svetovne soliste na
recitalih - predvsem v Münchnu! Pa bi vseeno lahko kaj naredil zanj, saj je Peter solist
mednarodnega kova, kar je dokazoval na mnogih turnejah, ne samo kot solist Gewandhausa z
Masurjem (to je bila njegova stalna služba!).
Vmes sem bil povabljen od Dresdenskih glasbenih svečanosti na otvoritveno slovesnost - in še
nadalje - ker so mi naročili (po priporočilu Manfreda Scherzerja) skladbo za otvoritev
festivala: Dresdner Konzert für 15 Streicher. To je bilo 21.5.1988.
26. in 27.5. bi moral Hans Graf spremljati Ozima, ki pa me je prosil za prestavitev
termina...Solist je bil Slavko Goričar v Krekovi noviteti Koncertantni rapsodiji za klarinet in
orkester. Graf se je potrudil, a mi je nato dejal, da v bodoče ne bi več slovenskih del... Goričar
je bil vsekakor soliden! Uvodoma je Graf predlagal troje ljubkih, ruskih impresionističnih del
Anatolija Ljadova: Kikimora, Začarano jezero in Baba jaga, ki smo jih tudi snemali. Namesto
Janačkove Simfoniette, za katero nismo mogli doboti dovolj dobrih trobent (12!), je tudi Graf
pokazal, kako se dirigira popularna in efektna Šostakovičeva 5. simfonija.
2. in 3.6. bi se moral pojaviti Igor Ozim, a je “pozabil”, da je prestavil svoj datum na
ta termin! Ko ga na teden koncerta ni bilo od nikjer, je k sreči Dubravka Tomšič lahko
vskočila in na generalki našla z Wolf Dieter Hauschildom skupno govorico! Z eno vajo sta
lepo predstavila manj igrani Haydnov Koncert v D-duru. Ostali dve skladbi nista šli ravno
najbolje: nekaj zaradi tehničnih problemov, nekaj pa zaradi dokaj nadutega obnašanja
Hauschilda, če kaj ni šlo, kot si je predstavljal. Meni je zelo nesramno udrihal po orkestraših.
Pravzaprav neugoden tip, a dober dirigent! Torej: Beethovnova 2. simfonija je vedno problem
(to ve malo kdo! - je ena najtežjih Beethovnovih!) pa tudi Straussov Till Eulenspiegel zna
nagajati. Hauschild ni ravno za briljantne skladbe!
16. in 17.6. sta se končno našla velika prijatelja in zgledna sodelavca: Dmitrij
Kitaenko in Vladimir Krajnjev. Ta pianist je fenomen za najtežje skladbe, obenem pa ima
tudi sijajen občutek za Mozarta! A tokrat je briljiral nepozabno v Čajkovskega 1. klavirskem
koncertu. Uvodoma je Kitaenko na mojo željo dirigiral Srebotnjakovo dokaj eklektično
skladbo Klic narave (Posvetitev pomladi - seveda le kakih 10% moči in izraza
Stravinskega!). Kitaenko je takim skladbam dejal “obligatščik” - ker so na vzhodu pač bili
navajeni, da morajo igrati lokalne skladatelje! Resnični Stravinski je bil pa Concerto in Re za
godala, že iz neoklasicistične periode, tako da ni bila tako očitna primerjava. Dokaj težka
skladba, tako da je Kitaenko zahteval pred drugim koncertom še eno kratko vajo! In nato
barvito in himnično Skrjabinova Poema ekstaze!
26.6. smo sodelovali na svečani maši v Gurku v Avstriji ob papeževem obisku...
seveda ga pa na našo mašo-koncert ni bilo! Z Josefom Döllerjem in našimi solisti in
združenimi zbori iz Koroške smo igrali Schubertovo Mašo v Es-duru. Dirigent Herbert
Kapfer, ki je vodil Domchor, s katerim bomo še mnogo sodelovali, ko smo se “razšli” z dr.
Fheodoroffom po slabem nastopu v Stravinskega Simfoniji psalmov, pa je 1.7. v Celovškem
Domu in 11.7. v filharmonični dvorani SF za Festival poleg Schubertove maše izvajal še
prelepo Mozartovo Vesprae solennes de confesores K 339.
23.7. smo igrali v Portorožu na prostem (slavni Auditorij, ki pa je za simfonični
koncert akustično popolnoma neprimeren) predvsem kot še ena “parada” z Dimitrisom
Sgourosom in seveda ob njem je skoraj vedno “prijatelj” Uroš Lajovic. Čajkovskega 1.
klavirski koncert je bil (ne glede na akustiko, saj smo vadili v Ljubljani!) v primerjavi z
Röslom ali Krajnjevim prava revščina! Musorgskega Slike z razstave pa so bile priprava za
gostovanje na Dunaju!
Zaključek sezone ponovno na Dunajskih poletnih koncertih v Arkadenhoffu veličastne
Mestne hiše. Najprej Lajovic 26.7. z zelo dobro 3. Brahmsovo simfonijo (kar uspeva le
redkim!) in sedaj že dobro naštudiranimi Slikami z razstave. Na koncertu je bil že Michel
Tabachnik, ki smo ga dobili na pult po nekaj letih, ki je pohvalil orkester...nato pa na treh
vajah prerodil posebej godala, iz katerih je izvlekel neverjeten sound (seveda na vajah v
Konzerthausu, žal!), ki pa se nato na prostem ni toliko posrečil: Brahms - Tragična uvertura in
Čajkovski - 6. simfonija, ki je bila vznemirljiva, nabita z energijo, a na robu s tempi... Solist je
bil brazilski pianist Castro, ki je lepo igral Griegov koncert.... (28.7.)
Tako smo zaključili še eno zelo uspelo sezono, eno najboljših v moji eri....
Sezona 1988 - 89
Ker sem 26.9.1984. dobil drugi mandat za umetniškega vodjo za dobo štirih let, mi
torej ob začetku te sezone poteče ta funkcija. Iz meni ne povsem razumljivih razlogov in
menda organizacijskih sprememb... je kljub razpisu 19.4.1988. stvar stekla tako počasi, da
sem dobil reelekcijo šele 21.6.1989.! Vmes so bile seveda peripetije: Lajovic je bil vse bolj
nejevoljen, ker ni imel nobene oblasti (ves čas je skušal doseči naziv šefa-dirigenta, kar bi mu
dalo tudi programska pooblastila in bi moje mesto “viselo”). Poskusil je celo s “političnim”
napadom! Kljub temu, da je izhajal iz katoliške družine in bil vseskozi tudi trn v peti
“partijsko” usmerjenim glasbenikom (Gabrijelčič, Nanut...), je sedaj odšel na Kulturno
ministrstvo, kjer se je pritožil nad svojim položajem v SF in v 10 točkah zahteval
spremembe...bil sem klican skupaj s predsednikom sveta Frančkom Krušičam na “pranje
glave”, kjer so se ob Lajovicu - ki je med tem postal kar nekakšen “ljubljenček” partijske
strukture v republiških vrhovih, zbrali vsi, ki kaj štejejo v kulturi na političnem nivoju:
minister, predstavnik CK-ja, kulturne skupnosti, SZDL in še nekaj ljudi, ki se jih ne
spominjam več. Na veliko so pritrjevali Lajovicu, ki da ga SF - predvsem jaz! - oviramo pri
njegovem “svetem” poslanstvu, ki naj bi popeljal SF v neslutene višine, če bi mu bilo
omogočeno! Potegnil je listek z desetimi točkami, ga prebral in s tem listkom je Krušič šel v
SF, ki naj bi Lajovicu ugodila. Lajovic je tudi izjavil, da je moje mesto v SF odveč in da bo
kar on o vsem odločal... No, zgodilo se je ravno nasprotno. Boris, ki ni bil navzoč na tej
poniževalni seji s politiki, je sklical cel orkester in skupaj s svetom SF - brez mene! - zavrnil
vse točke, razen malenkostne povišice plače... In odslej smo bili pač seveda na bojni nogi!
Lajovic je bil seveda besen, saj je slišal vse prevečkrat (še najmanj od mene!), da ni za
Beethovna, da ne zna vežbati, da se obnaša nesramno do orkestra, da ni dober na turnejah...
Vse to je vplivalo tudi pri moji reelekciji. Nekaj “svojih” ljudi je Lajovic naščuval, da
so v svetu pričeli debato, da naj jaz ne bi dobil reelekcije (glavni je bil Drucker, vodja
sekundov, ki je užival Lajovčevo podporo). Tako so imeli kar precej sestankov, odlašali,
izvedli tudi glasovanje v orkestru (kolikor jih je tisti dan bilo na vaji!) in tam sem dobil manj
kot polovico glasov. To mi je dalo celo misliti! Končno sem to reelekcijo dobil, a to bo počasi
najedlo mojo absolutno privrženost SF! To pripovedujem sedaj, a stvar se je vlekla skoraj čez
vso sezono 1988-89.
Abonma je bil koncipiran takole:
veliki koncerti
Mahler in njegova doba
No, na začetku smo snemali Osterčev balet Iluzije, ki ga je Lajovic pripravil nad vse
skrbno in pomagal sicer problematičnemu delu do veljave (zelo je pazil, kako so igrane
disonance v akordih, ki jih je Osterc natrosil z velikim veseljem!). Zares dober posnetek, ki je
prišel tudi na long play ploščo, Lajovic pa je šel še v Prago, kjer je s koreografom za TV film
napravil skrajšavo dela.
29. in 30.9. je ponovno otvoril Horvat, kjer sta s Kajo Danczowsko (moja
“sožirantka” na Wieniawskega konkurzu, sicer pa bivši “Wunderkind” poljske violinistike,
učenka Ojstraha, a žal zavrta gospa) izvedla zelo lepo Mozartov Violinski koncert v A-duru.
Uvodoma je doživela krst Šivičeva 3. simfonija (kje sta prvi dve?), žal zelo ubogo delo. Šivic
je sploh zelo površen skladatelj, ki napiše vse kar mu pride na klavirju pod roko in (verjetno)
nikoli ne pogleda eno stran nazaj, kaj je že ustvaril...Dovolj dobro je Horvat pripravil
Straussovo izredno težko paritituro Zarathustre.
6. in 7.10. je prvič gostoval novi šef Zagrebške filharmonije Kazushi Ono, dober
dirigent, malce vase zaprt (Azija!), natančen, a premalo čustven. Dirigira pa vse na pamet!
Dobro je izvedel mogoče najboljšo slovensko neoromantično skladbo - Antona Lajovca
Caprice, Nataša Veljkovć se je tokrat spopadla s Schumannovim koncertom, ki pa ji je delall
kar težave, medtem ko so v Debussyjevem Morju prišle vse najboljše kvalitete dirigenta
Onoja do izraza. Tu je še zelo briljiral! Koncert smo 8.10. ponovili tudi v Beljaku, naši stalni
gostovalni postaji vsako sezono...
20. in 21.10. je Lajovic dirigiral program, ki bo šel na turnejo v Sovjetsko zvezo:
Tajčević-Leskovičeve Balkanske plese (sijajna Bogotova instrumentacija, a Lajovic ima
seveda s kompliciranimi ritmi velike težave), Ravelov Couperinov grob in de Falle Tri plese
iz Trirogelnika. Bi še šlo, če bi gospod dirigent imel kaj šarma... Solist je bil sijajni
Aleksander Madžar v Griegovem koncertu, ki pa morda ni povsem za njegovo dušo, kar me
je presenetilo, saj je nežen, liričen fant...Koncert je bil tudi v Celovcu 22.10.
27. in 28.10. je dirigiral Samo Hubad, ki pa je po koncertu dejal, da ne bo več
sodeloval s SF, ker da ne najde stika z orkestrom, da so proti njemu itd. Mislim, da je sicer bil
čas, da neha, a pri vsem je nekoliko pretiraval, ali pa pričakoval, da ga bomo prosili, naj za
božjo voljo...Na sporedu je bila njegova ljubezen - Honeggerjeva 3. simfonija “liturgična”, ki
mu zelo leži...Dva Schuberta - Rozamunda in Nedokončana simfonija pa sta pokazala njegove
šibke strani - nekoliko prazno, nešarmantno dirigiranje, pretežak je (ne samo v
kilogramih!)...v Ramovševem Dvojnem koncertu sta igrala Darko Linarić in Miloš Mlejnik,
skladatelj pa je priredil part viole (kot je v originalu) v violončelskega! Dobra izvedba,
seveda!
Za turnejo v Sovjetski zvezi, ki bo naša velika nesreča, smo izvedli še dva
“predkoncerta” v Novi Gorici in Celju. Na sporedu turneje sta bila dva programa (na turneji
smo žal ugotovili, da bi bil eden povsem zadosti...): Tajčević-Leskovic - Balkanski plesi,
Beethoven - 4. klavirski koncert in Dvorakova 8. simfonija - ter drugi program: Krek Simfonietta, Haydn - koncert za trobento (kot da ni nič drugega na svetu! - a Boris je vedno
vztrajal na Stanču, ker pač “trobi”), Ravelov Couperinov grob in Straussov Till Eulenspiegel.
Kar lep zalogaj! Solista sta bila Dubravka Tomšič in Stanko Arnold.
No, stvar je že v Ljubljani začela smrdeti! Nikakor nismo mogli dobiti dovolj
informacij iz Moskve od nesrečnega Goskoncerta (SZ je počasi že razpadala!). Potem so nam
odpovedali četrto mesto - Leningrad, češ da popravljajo dvorano (?), Moskve - tudi zaradi
dvorane (?) itak ni bilo na sporedu, pač pa tri “glavna” mesta: Kijev, Minsk in Riga, vsakič po
dva koncerta z različnima sporedoma! Ko je že izgledalo, da je vse skupaj precej sumljivo in
ko je odpadel Leningrad, smo skušali pri ministru za kulturo (Vladimir Kavčič - pisatelj, ki je
bil Lajovčev podpornik in ki mi je po Lajovčevem debaklu pri orkestru (glej zgoraj!) dejal, da
je zelo razočaran in da upa, da ga bo bodočnost potrdila!) doseči uradni preklic turneje. Bila
sva sama z Urošem, ki pa je bil zelo odločen, a ni nič pomagalo: minister je dejal, da nas tam
“željno” pričakujejo! Pa še ena “cvetka”: Boris je s “svojim” (tedaj še) Slovenskim kvintetom
trobil gostoval 14 dni pred nami v Minsku in dejal, da je vse sijajno pripravljeno... nakar je tik
pred odhodom “zbolel” (nekaj sicer res, a kot direktor nas ne bi smel pustiti na cedilu ob tako
kočljivi priložnosti!) in vse je bilo na mojih ramenih, pa še oblastnega in precej zoprnega
Lajovica sem imel za “desert”. In smo šli! Žal! Bilo je seveda še nekaj “premetencev”, ki so
zboleli (tudi zahrbtni Drucker!), ali pa imeli kaj bolj “važnega” - na primer Darko Linarić,
koncertni mojster, ki naj bi bil mentor mladinskemu orkestru Alpe-Adria v tem času. K sreči
je vskočil “bivši” koncertni mojster Kostadin Kirkov, ki ga je stvar še celo veselila... Sicer pa
že nekaj časa igra v Bonnskem Beethovenhalle orkestru.
10.11. smo leteli iz Ljubljane v Kijev v organizaciji Cankarjevega doma, kjer je takrat
še vodil ta oddelek Ivan Pal. Hotel orjaški izven mesta - hrana katastrofalna! In 11. in 12. dva
kocerta v stari, leseni, skoraj rapadajoči dvorani! Obakrat (seveda dva različna programa na
njihovo željo) skoraj prazno - lahko bi za tisto publiko igrali enkrat, pa še ne bi bilo polno.
Skrajna aroganca organizatorjev, kje pa je sicer najbrž stalna publika? No, v Kijevu smo si
zato ogledali znamenitosti tega starodavnega mesta - impresivno, a vse zanemarjeno! Sijajne
cerkve, muzeji. Bili smo v eni cerkvi ob pravoslavnem poročnem obredu - izjemno zanimivo!
Nato dolga vožnja s katastrofalnimi vlaki-spalniki 13.11. v Minsk s kar tremi različnimi
vlaki. Tako so namreč vsi polni, da niso našli za ves orkester enega! Tam precej boljši hotel in
tudi hrana, zato pa mesto novo, sivo, socialistično (precej podrto med drugo svetovno vojno!).
Ponovno dva koncerta (14. in 15.11.) pred praznima dvoranama! In tu naj bi Boris vse v
naprej pripravil - šefi pa so nam rekli, da so za naše gostovanje zvedeli pred nekaj dnevi...
tipično sovjetsko! Eni govorijo mimo drugega, naredi pa nobeden nič! Skrajno smešno je bilo,
saj je tu že z uspehom gostovala Dubravka in njihovi profesorji so bili gostje naše AG v
Ljubljani! No, ti so prišli na koncert in povedali, da publike pri njih skoraj ni... važno je pa
število koncertov (zato moramo igrati pa dvakrat v enem mestu! - statistika!). Po koncertu so
Dubravko, mene in Uroša povabili na hudo popivanje z “brati”, ki so se odselili iz Polesja (del
Beloruske republike) v daljno Slovenijo.... Vodka je kar tekla...Morda še najbolj prisrčni
trenutki te žalostne odisejade po razpadajoči Sovjetski zvezi!
Pot iz Minska v Rigo je še večja katastrofa (že prejšnja vožnja je trajala 9 ur!): sedaj
pa 11 ur v zanikrnem vlaku, v katerega je celo deževalo, na katerem smo jedli (imajo seveda
vagone s kuhinjo!) nekaj groznega, nakar je (verjetno) zaradi te hrane v Rigi zbolela polovica
orkestra. 19.11. smo imeli samo en koncert v Rigi, ker je 20.11. že skoraj polovica orkestra
presedela večino časa (tudi jaz!) na stranišču in so zdravstveni delavci uvedli nekakšno
karanteno za nas, nam dajali posebno hrano... sploh so v Rigi iz drugačnega testa - Latvijci!
Tam so bile sredi mesta ob spomeniku, ki slavi njihovo svobodno preteklost, velike
demonstracije za neodvisvnost! Bilo je skoraj grozljivo, le gledali smo... a Sovjetska zveza
pod Gorbačovim je bila že toliko razrahljana, da sploh niso več reagirali s silo... Neverjetno!
Mesto je bivša Hanseatska pokrajina - seveda! Čisto drugače grajeno, arhitektura
skandinavsko-severnonemška. Ljudje drugačni, govorijo svoj jezik in komaj čakajo, da gredo
iz SZ! Bilo je po svoje zelo zanimivo, a tudi nekoliko trpeče, vsaj za velik del orkestra. Za
odpadli koncert pa se nismo ravno jokali, saj je tudi prvi bil slabo obiskan! Pač pa Kijeva in
Rige ne bom pozabil... a za kakšno ceno?! Vmes so “zdravi” filhamoniki šli na izlet na obalo
v Jurmala...
Tu moram povedati, da se je teh groznih razmerah sijajno obnašala Dubravka, ki ni igrala
nikakršne zvezde, bila simpatična z vsemi, nas celo tolažila in dajala moralo...
Nato v Moskvo - spet z vlakom, ki ga bom zasovražil za dolgo časa! Sedaj celo 13 ur!
Grozljivo! In nato v velik hotel (Kijev menda - a ti veliki kičasti nebotičniki so itak vsi
enaki!), prost dan, vsi v mesto, jaz pa - na izrecno zahtevo Lajovca, ki je vpil, da nimam
avtoritete in da se ne upam - na sestanek v Goskoncert na našo zahtevo, kjer se je Lajovic
nesramno izkašljal in grozil z našimi ministri.... (smešno, oni so se sicer opravičevali, a so si
mislili svoje... slon in muha!). No bilanca je bila res odlična: 5 koncertov s 700 obiskovalci
vse skupaj! In še Uroš me je pripravil ob edini dan v Moskvi! Še slabo vreme - in šli smo v
hotel, da kaj pojemo in se ga napijemo! Povratek naslednji dan z avioni, na letališču pa ubogi
Pal, ki je bil ves čas z nami, a ni zmogel urediti ničesar!, ni mogel najti prostora za naše
instrumente v avionu. In po tem je sledila še odisejada teh instrumentov celih 14 dni, da so se
pojavili v Ljubljani. Orkester seveda vesel, saj so bili prosti, mi pa smo morali preorganizirati
celotno delo! Najbolj grozni dnevi mojega filharmoničnega življenja! In ravno ob takih
prilikah me je Boris pustil na cedilu... In to ne prvič, ne zadnjič!
Sezono naj bi nadaljeval Janos Kovacs, najprej z mladinskimi koncerti, a so ti odpadli
zaradi tistih nesrečnih instrumentov, o katerih sem ža pisal v zvezi z gostovanjem v Sovjetski
zvezi. Vsak dan smo čakali in čakali, da so se potem po 14 dneh(!!!) vendarle pojavili v
Ljubljani in smo lahko nadaljevali... Organizacija je bila v rokah Cankarjevega doma,
prepirali smo se celo po časopisih....
Tudi abonma smo prestavili iz 8./9.12. na 12./14.12., da je Kovacs sploh lahko vežbal
(kar pa on počne z veseljem na žalost orkestra - a se potem tudi obrestuje). Neverjetno dobro
je pripravil izvedbo kar zahtevne Cigličeve partiture Obrežja plesalk (celo k njemu domov se
je podal, da bi avtorju ustregel v vseh pogledih! - Ciglič že leta doma “boleha”...). Našel je
seveda vrsto napak, mu predlagal koristne retuše in skladbo naredil zares “užitno”! Še več Ciglič je bil navdušen. Goskoncert ni poslal znamenitega Nikolaja Petrova in imeli smo zato
popolno neznanko Mikhaila Voskresenskega, ki je zelo slabo igral prelepi Mozartov
Klavirski koncert v A-duru K 488. Kovacs je nato sijajno postavil Schubertovo 4. simfonijo zares je mojster!
29. in 30.12. je Lajovic zares sijajno napravil najdaljšo Mahlerjevo - 3. simfonijo, ki
smo jo tudi arhivno posneli. (Da ne bi kdo rekel, da ga nikakor ne maram - če je dobro, tudi
povem!) Sijajno je kot solist v orkestru v znamenitem Posthorn-solo opravil Stanko Arnold.
Kasneje smo simfonijo izdali na CD (skupaj z live 10. simfonijo). Sodeloval je mladinski in
ženski zbor, zopet pa je zalo lepo alt-solo odpela Eva Novšak Houška, solistka, ki je najbrž
največkrat sodelovala z nami in to vedno več kot solidno!
Še vedno pa Novoletne koncerte kreira Uroš Lajovic. Šele, ko bomo uvedli rotacije
pri teh koncertih, se bodo spremenili v atrakcije...
12. in 13.1.1989 je prvič gostoval madžarski dirigent György Györivanyi Rath, ki ga
mi je podtaknila neka madžaska agencija ob “pomoči” grozljive žene “skladatelja” Dubravka
Detonija. Prvič je še šlo, kot pri marsikaterem gostujočem dirigentu. Jim pač nekako uspe!
Podcenjevalno je dirigiral noviteto Alojza Ajdiča - Serenado za oboo in orkester, ki sem jo
“naročil” za Draga Goloba, da je lahko kaj soliral. Skladba pa res ni kaj prida! Spet pa je
gostovala “malčica” iz Koreje Suzy Whong, ki je že briljirala - sedaj ponovno v Sibeliusu.
Smo jo pa videli zadnjič - Ozim je dejal, da bo “odfrlela” v veliki svet! Ostali program seveda
ni bil preveč zanj (mislim, da je prišel namesto umrlega Lehela, nisem pa povsem siguren!),
saj je Wagnerjeva uvertura in smrt Tristana in Izolde le za velike muzike, kar Rath seveda ni,
nato pa je poskušal briljirati (in blefirati) v Straussovem Don Juanu. Se zgodi, da se ti “vsili”
takšen domišljavec!
26. in 27.1. je Horvat opravil z Marjano Lipovškovo sijajno delo ob noviteti njenega
očeta: Pesmi iz mlina na sijajne tekste Svetlane Makarevič. Res zelo pomamben pesemski
ciklus! Beethovnova Leonora III. se zaradi problemov pri prvih violinah ni preveč posrečila,
medtem ko je Stravinskega Posvečenje pomladi zaradi velikih problemov pri tolkalih,
angleškem rogu (še vedno Novakova!) bila ena slabših Horvatovih izvedb, ki je to skladbo že
briljantno izvajal.
Napočil je termin, ko bi “morali” izvesti naš “dolg” do Božiča! A o tem sem že
poročal. Zato je Lajovic 9. in 10.2. postavil nov program: Merku - Baročna uvertura, solidno
delo, pa dva dvojna koncerta z Ozimom in njegovo asistentko Chistianne Hutcap:
Vivaldijev v a-molu in slavni Bachov v d-molu. Lepa predstava! V drugem delu pa
“impresionizem” po slovensko in italjansko: Žebretovo Prebujenje in Respighijevi Rimski
vodnjaki. Zelo lepe izvedbe.
Nato smo štirikrat izvajali Mahlerjevo 2. simfonijo - “vstajenja” z ogromnim aparatom
in zanesljivim Milanom Horvatom na pultu (tudi ta “štrudel” na pamet!) in solisti Olgo
Gracljevo in Evo Novšak Houško ter seveda neizogibnim zagrebškim zborom Ivan Goran
Kovačić. 23. in 24.2. v Ljubljani (žal se koncerta nista snemala zaradi spora z radiom, sicer bi
iz tega nastala sigurno plošča!), pa še dvakrat v Lisinskem v Zagrebu 25. in 26.2. (Tu so
najbrž snemali, saj smo čez leta izvedeli, da so nekje v Ameriki piratsko izdali to izvedbo na
CD!). Ta simfonija ima tudi precej “zakulisnih” signalov v trobilih in da smo se izognili
najemanju mnogih substitutov, smo jih posneli na trak in jaz sem na vseh izvedbah sedel v
tonski kabini in poganjal trak, ko je napočil čas za te signale. Grandiozna izvedba simfonije,
ki jo dirigenti tako ljubijo - dolga, mogočna, patetična - a žal zame ena njegovih najslabših le 8. je še slabša - a to je seveda moje mnenje. Sem pa čital, da je ob pariški izvedbi Debussy
zapustil dvorano.... seveda nabreklost in fini gospod z impresionističnimi manirami pač ne
gresta skupaj!
2.in 3.3. je po dolgem času dobil spet priložnost Anton Kolar, a je zapravil še tisto
malo...Eugen Indjić je trpel ob površni in prazni spremljavi veličastnega Brahmsovega 2.
klavirskega koncerta, a pokazal vse svoje kvalitete. Vse tegobe so prišle na dan v občutljivi,
na nekaterih mestih zares ritmično težki Saint-Saensovi 3. simfoniji “z orglami”. Skladba mi
je sicer zelo všeč, saj je barvita, inventiva in efektna, a jo le redko kdo dirigira. Ubogi Kolar sploh ne ve kako slab je!
Nato smo storili veliko dejanje: eno najtežjih Mahlerjevih simfonij - Šesto smo z
odličnim poznavalcem in sijajnim delavcem Hartmutom Haenchnom najprej posneli
(orkester je bil že na robu obupa, ker Haenchen vztraja, dokler ne dobi željeni rezultat!), nato
pa 16. in 17.3. izvrstno izvedli tudi na koncertih. Kasneje smo simfonijo - skupaj z live
Sedmo - izdali na dvojni CD kaseti. Ena najboljših izvedb Mahlerja pri nas!
Ker je bila zima brez snega, sem Haenchna peljal na lep izlet na Sorico in pod Ratitovec Zgornje Dajne, pa čez Soriško planino v Bohinj, Bled...
Na gostovanju v Trstu in Mariboru 23. in 24.3. se je zelo simpatično predstavila mlada
Tatjana Ognjanović s 4. Beethovnovim koncertom ob Marku Munihu (Dolar - Balleti a 4,
Ramovš - Concerto piccolo za fagot z Vojkom Cesarjem in Bizetova 1. suita iz Arležanke).
Zato smo jo takoj porabili za vskok, ko sta brez besed odpovedala Pavel Kogan, ki je postal
šef Zagrebške filharmonije, za njim pa še njegov prijatelj Derek Han (tega smo bolj mi
odpovedali). Zato je Lajovic 30. in 31.3. prevzel program in dobro izvedel 2. suito za godala
L.M.Škerjanca in Brahmsovo 4. simfonijo, Tatjana pa je tako prišla do filharmoničnoabonmajskega debuta, ki ji je lepo uspel.
12.4. je v Beljaku komaj še zmogel dirigirati 3. Brucknerjevo simfonijo ubogi,
izmučeni od astme in drugih tegob, prijatelj Stanislaw Wislocki, ki sem mu pomagal, kolikor
sem le mogel. Po koncertu sem ga komaj spravil iz garderobe na večerjo in z avtom v
Ljubljano. Solistka je bila po dolgem času in vseh mogočih in nemogočih zamerah Irena
Grafenauer, ki je igrala malce zaprašeni koncert romantika Reineckeja in Wislockemu ni niti
zamerila, da je imel čisto fizične težave, da jo je dohajal... In 13. in 14.4. še dvakrat v
Ljubljani - isti napor, s skrajnimi silami. Ubogi Stašek, kako se usoda poigra s takim
muzikom! Zelo žalostno za mene...Ves čas sem bil z njim, obiskali smo tudi Krekove v
Lescah...
Pa smo dočakali spet en škandal, ki pa me je stal kar precej živcev: ameriški agentki
Julie Kadersha in Pamela Curzon (Julie je pred leti prišla v Ljubljano - moj naslov ji je dal še
Lexo Toradze!) sta hoteli prodreti na evropski trg, a sta imeli le slabo izbiro solistov... sta me
pa prepričali s posnetki recitala pianista Dickraina Atamiana, da sem ga angažiral z
Ravelovim koncertom - in žal ravno z Wolf Dieter Hauschildom, ki je na vajah kot volk
planil na sicer domišljavega armenskega Amerikanca, ki ni znal prav dobro tega koncerta,
tempo pa je peklenski...(izgovarjal se je, da sem ga jaz “primoral” v ta koncert, ki ga že dolgo
ni igral (?) in ga zato ni uspel dobro obnoviti...). Jaz sem trpel na vajah kot na trnjih...
Hauschild ga je učiteljsko popravljal, mu dal posebno “lekcijo”, pa še ni šlo, zato je dejal, da
ga pač ne bo spremljal... in jaz sem na brzino dobil Dubravko Tomšič (ko sem ji telefoniral,
se je slišal v ozadju 5. Beethvonov koncert, ki ga je ravno vežbala za naslednji teden za
Zagreb!), ki je k sreči pristala na vskok in na sami generalki sta se s Hauschildom (ponovno)
krasno ujela in Hauschild je dal sijajno predstavo v spremljavi tega Beethvonovega koncerta.
Z gesto in sugestijo jih je povlekel za seboj, da je to bila ena najboljših izvedb tega koncerta
(20. in 21.4.)! Na sporedu je bila še druga polovica familije Srebotnjak - Gigitova Kraška
suita, ki jo je Hauschild sijajno izvedel. Pač pa so bili veliki problemi z ne ravno najlažjo
Sibeliusovo 1. simfonijo. Hauschild je zahteval dodatno vajo, ker predvsem pihalci in trobilci
res niso na vaji znali skoraj nič! Posebej je dirigent ponorel nad Golobom... Seveda je tudi na
koncertu bilo vse prej kot dobro! A vse je bilo v znaku Beethovnovega koncerta! In mojih
načetih živcev! Kako se lahko opečeš pri neznanem solistu!
Vmes smo 11.5. dokaj slabo gostovali v Bellunu z Lajovcem in Arnoldom. Igrali smo
Škerjančevo Drugo suito za godala, Hummlov Koncert za trobento in Brahmsovo Četrto.
18. in 19.5. pa je namesto Dubravke, ki si je grdo priprla prst dan pred generalko, ko je
že absolvirala vaje za Rahmaninova Rapsodijo na Paganinijevo temo, vskočil Stanko Arnold
z Hummlovim koncertom, ki bo za nekaj časa zamenjal večnega Haydna! Dirigiral je zelo
dobro spet Tadeusz Wojciechowski, ki je “preživel” Ramovševo zahvalo “Slovenski
filharmoniji” ko je bil imenovan za častnega člana. Če primerjam, kaj sta zato v Ljubljano
poslala Beethoven in Haydn....Na koncu pa vsekakor ena najboljših izvedb Korsakova
Šeherezade! Tadeusz vedno pravi, da ga ljubim, ker mu dam take dobre skladbe....jaz pa vem,
kaj mu leži!
1. in 2.6. je ponovno zelo navdušil Hans Graf z fenomenalno izvedbo (za mene ene
najbolj zanimivih in šarmantnih simfonij) Sibeliusove 5. simfonije! Za uvod je izbral kratke
Fanfare Paula Dukasa, ruska (?) čelistka Viktorija Jagling pa je solidno igrala v
kompliciranem Don Quixotu Richarda Straussa (znani solo viole topot ni preveč drobro igral
Aleksander Milošev). Sledilo je 3.6. še gostovanje v Zagrebu, kjer smo ponovno triumfirali
(vedno odlične kritike).
15. in 16.6. je prvič gostoval namesto Belohlaveka (postal je šef Češke filharmonije in
ni imel več časa, poleg tega pa je njegov manager povišal njegov honorar v višave... zaradi
mene!) ruski dirigent Nikolaj Aleksejev, ki ga je toplo priporočal Kitaenko, kateremu je pri
Moskovski filharmoniji asistiral, sicer pa bil dirigent v Uljanovsku.... Kot skoraj vsi, je prvič
frapiral, prevsem z lepo dirigentsko tehniko, orkestra pa ni gnjavil preveč! Odpovedal je tudi
Primož Novšak, ki je padel po stopnicah v lastni hiši! Vskočila je zanesljiva Eva Novšak
Houška v prekrasni Krekovi skladbi Canticum resianum. Poleg tega sta bili na sporedu še dve
“zadnji simfoniji”: Deseta Mahlerjeva in Petnajsta Šostakovičeva. Aleksejev je navdušil!
Simfoniji pa nista ravno po mojem okusu, predvsem Šostakovičeva.
Vmes je imel poletni tečaj za horniste Peter Damm, vendar je bila priprava tako slaba,
da se je tam znašlo le nekaj ubogih začetnikov. Organizator: CD - žal. S Petrom in ženo ter
Moniko smo šli na prijeten in kulinarično zaokrožen izlet preko Vršiča do Jarčevih pod
Mangartom, pa še do Škerla...
Zato je Damm soliral tudi na koncertu SF na Festivalu v Križankah 7.7. z Lajovcem.
Na koncertu iz protesta zaradi vsega kar se je zgodilo okoli moje reelekcije, nisem bil.
To je bila sezona polna zamenjav, stresov, slabih turnej... ena najslabših sigurno! Kot bi se
vse zarotilo... bil bi najbrž čas, da zapustim filharmonijo. A jo še nisem. Pa bi bilo bolje, če bi
jo...
(Igrali so: Žebre - Svobodi naproti, Saint-Saens - Koncertna skladba za rog, Dupuis-Wehrding
Variacije na ljudsko temo, Berlioz - Fantastična simfonija)
Sezona 1989 - 90
Sezono smo začeli z dvakratnim gostovanjem v Celovcu: Domchor, ki ga je vodil
Herbert Kapfer, se je “navadil” na nas in nas stalno vabi na svoje vokalno-instrumentalne
koncerte. Tokrat so imeli “trd oreh”: Franz Schmit - Knjiga s sedmimi pečati, glomazno in
masivno delo, ki gre meni osebno kar na živce! Težko za pevce (posebej evangelist) in tudi za
orkester, ki pa ga Kapfer nikoli dobro ne naštudira - tudi ni dosti vaj (denar!). Prvič smo igrali
11.9. in ker je bil uspeh velik, so pripravili še reprizo 24.9.
Mi pa smo imeli medtem 21.9. že otvoritveni koncert sezone, tokrat z Marjano
Lipovšek, ki je na opernem gala s Horvatom seveda navdušila.
Abonmaji pa letos takole:
baročni avtorji
uverture in simfonije (zelo ohlapna usmeritev!)
28. in 29. je zopet otvarjal Milan Horvat, ki je tokrat dirigiral enak spored, kot pred
leti Haenchen! Olga Gracelj - ki je med tem postala Horvatova stalna sopranistka in jo je
vabil tudi drugam! - je pela Bachovo Kantato BWV 51, poleg tega slavni 3. brandenburški
koncert, po pavzi pa Mahlerjeva Četrta. Bach preglomazen, Mahler bolj povprečen. Tu je pa
Haenchen močnejši, finejši...
12. in 13. 10. je dirigiral Uroš Lajovic in uvodoma predstavil Krekovo noviteto
Dedicatio, težko delo, ki pa ga seveda Lajovic niti ni razumel in tako je izvedba propadla in
Krek se je distanciral od skladbe, ki še do danes ni rehabilitirana. Čaka dobrega interpreta!
Solist je bil izvrstni in nenavadno zanimivi kanadski pianist Ion Kimura Parker, ki je lepo in
nenavadno igral Mozartov Koncert v C-duru K 467. (Imel je tudi izjemno zanimiv recital).
Pač pa je zatem Uroš pokazal spet eno svojih “mojstrovin” s Sedmo Beethovnovo, kjer je vse
letelo eden preko drugega. In pri vsem tem trdi, da edino on ve, kako je treba igrati
Beethovna, predvsem pri tempih! Problemi s to simfonijo so bili že pred tem na gostovanjih
5. in 6.10. v Celju in Velenju... (solist je tu bil Aleš Kacjan z dvema Vivaldijevima
koncertoma: “La tempesta di mare” in “Il cardelino”). No, pa tudi na gostovanju na BEMUSu
v Beogradu 9.10. je orkester imel velike muke z Lajovcem v tej simfoniji, čeprav je bil uspeh
velik, ker tam pač nimajo dobrih orkestrov! Tu je bila pravzaprav krstna izvedba Krekove
skladbe, ki jo je posvetil filharmoniji v zahvalo za častno članstvo, medtem ko je bil solist
Sreten Krstić, sicer dober in temperamenten violinist, sedaj že drugi koncertni mojster pri
Celibidacheju v Münchenski filharmoniji (kasneje je tam zato dirigiral Lajovic!), pa tudi že
ločen od Irene Grafenauer... Igral je zelo dobro Bruchov 1. violinski koncert.
Daljše prijateljstvo z odlično, čeprav samosvojo in včasih “težko” pianistko Lizo
Leonskajo se je pričelo nenavadno: po “aferi” z Goskoncertom, ki je zagrozil, da nam ne bo
poslal Kitaenka, če bo na istem večeru igrala “prebegla” Leonskaja, nam je ponudila
“brezplačno” igranje, če organiziramo koncert, na katerem bi preizkusila 1. Brahmsov
klavirski koncert (za bolj važen nastop na Dunaju seveda!). In uspelo mi je na brzino dobiti
termin v Novi Gorici, kjer je Alenka Saksida “lovila” imena: 17.10. jo je spremljal Marko
Letonja in se izkazal v tej težki spremljavi. Poleg tega pa je še (bolje kot Lajovic!) dovolj
dobro izpeljal kočljiv Sen kresne noči Felixa Mendelssohna. Marko je pričel pridobivati točke
pri orkestru in v javnosti!
Tu bi moral nastopiti prekrasni dirigent Lehel, ki pa je žal umrl. In poslali so nam že
sicer ne preveč priljubljenega György Györivany Ratha. 26. in 27.10. v Ljubljani, žal 25.10.
pa še v Beljaku je neprepričljivo vodil 4. Schumannovo simfonijo, medtem ko je bil prvi del
baročen: Händel - Concerto grosso in Albinoni - Koncert za malo trobento s Stankom
Arnoldom. (Zanimiva bi bila statistika, kolikokrat je Arnold igral z nami...)
Po daljšem dogovarjanju smo dobili gostovanje v Teatro Verdi v Trstu, da ne bi igrali
samo v Slovenskem domu! Pogovori so tekli preko Cankarjevega doma, ki je gostil tržaško
opero, oz. njen orkester. Programski direktor in tudi sicer veliki mag Teatra Verdi je bil dolga
leta premožni in vplivni Barone de Bamfild (tudi nekakšen skladatelj, čigar balet je šel tudi v
Ljubljani), sicer sumljiv glede “nagnenja”... In tako smo 6.11. s Horvatom (vanj smo za
takšna gostovanja najbolj zaupali!) igrali v akustično obupnem opernem gledališču, a s
tržaško italjansko publiko! Miloš Mlejnik je dobro igral Schumanna, a se je spremljave
komaj kaj slišalo, medtem ko je Horvat dirigiral še Krekov Rapsodični ples in tokrat izvrstno
Sedmo Beethovnovo, da smo se oddahnili po tolikih debaklih s tem delom!
16. in 17.11. je ponovno navdušil Hartmut Haenchen, a je bil tudi kar mučen
škandal: ker smo naslednji teden gostovali na dveh pomembnih abonmajskih koncertih v
Grazu, Haenchnu nikakor ni več ugajal Golob kot 1. oboist, saj je bil že dlje časa pod
nivojem, pa še motil se je... in ga je za Graz zamenjal! Golob ni hotel “zboleti” in mu je moral
Haenchen pismeno dati obrazložitev ter mu pred orkestrom to tudi povedati. Moram reči, da
je bil v tem pogledu Haenchen neomajno in železno strog! Goloba je tako na gostovanju
zamenjal Dokuzov, sicer bolj ubog solist, a vsaj soliden.... No, v Ljubljani je bil najprej na
sporedu Coriolan, Beethovnova uvertura, Igor Ozim je igral svojo najboljšo točko:
Szymanowskega 1. violinski koncert (snemala je tudi TV, že vse za Ozimov TV portret, ki
sem ga delal jaz!), najboljša pa je bila zares odlična, močna in prepričljiva 1. Brahmsova
simfonija - ena najboljših kar se jih spominjam z našim orkestrom! Za Graz smo zamenjali
solista: Marjana Lipovšek je bila za njih zanimivejša, saj je tam študirala in začela kariero.
S Haenchnom sta se odlično ujela v prekrasnih Mahlerjevih Rückertovih pesmih. Koncerta v
Grazu sta bila 20. in 21.11. in tu smo imeli še drug “škandalček” v naših vrstah: Marjeta
Novakova je še vedno igrala angleški rog in seveda na finih piano mestih “krakala” - posebno
občutljiv je ravno zaključek ciklusa - tako da me (nas) je Marjana po svoji točki v pavzi
nadrla, kako da ji moramo pripraviti takšno nemuzikalno spremljavo. Novakove se še dolgo
nismo mogli znebiti... Uspeh koncertov v Grazu pa je bil kar velik! Tam sicer neka energična
gospa planira kar za tri leta v naprej in je zaradi tega svetovno znana.... naslednji termin nam
je dala zato tam nekje v bodočnosti (to bo s Hauschildom, pa spet s problemi...). Graz ni
ravno naša najboljša točka!
Vmes smo imeli mladinske koncerte v sodelovanu z Glasbeno mladino Slovenije 4. in
5. 12. s Simonom Robinsonom, priljubljenim “slovensko-angleško” govorečim
komentatorjem ter za silo še kar uporabnim dirigentom. Dirigiral je Händlovo Glasbo na vodi
in z recitatorko Kajo Šivic (sicer voditeljico Glasbene mladine) še privlačen Brittnov Vodič
po orkestru za mlade ljudi (sicer Variacije na Purcellovo temo).
Vsa leta mi je Lajovic želel “podtakniti” kakšnega svojega sošolca, da bi seveda potem
on kje dobil kakšen koncert. Jaz na takšne kombinacije nisem padel, vendar mi je enkrat dal
material in kasete Alexisa Hauserja, tudi sošolca z Dunaja, ki je bil šef nekih kanadskih
orkestrov: posnetki so bili naravnost frapantni in za dva koncerta 14. in 15.12. sem izbral
ravno iz teh posnetkov najboljše stvari: Vivaldijeve Letne čase (ki jih je vražje težko
spremljati) in Prokofjeva 5. simfonijo. Solist je bil zares izjemni Sergej Stadler, ki ga je
Hauser tudi izvrstno spremljal, a kaj ko si je na vajah dobil kompleten orkester proti sebi: bil
je nemogoč, siten, ni znal nič dopovedati, tempe je strašansko vlekel... sploh: bil je krah! Zato
ga tudi solist ni maral... Končno je bilo vse skupaj mimo in Lajovic je “pozabil”, da ga je on
skoraj vsilil. Dejal je, da ve, da je nemogoč... (Toliko za zgodovino! - marsikaj se namreč
pozabi...)
Spet je nastopila era “čudežnega dečka” Dmitrisa Sgourosa, ki je tokrat na vsak
način hotel igrati zares nemogočo skladbo: Čajkovskega Koncertno fantazijo. 21. in 22.12. je
namesto Fedosejeva, ki mi je po telefonu iz Beograda leto poprej obljubil, da pride za ta
koncert, vskočil že znani, še vedno priljubljeni Nikolaj Aleksejev, ki pride vedno z ženo
Nino, zborovodkinjo, ki ve več kot Kolja in mi vsi skupaj in je vedno vse skritizirala...Za
uvod sem dal - žal - na velike prošnje - Simfonietto Maksa Feguša, ubogega skladatelja, a
simpatičnega zborovodjo Mariborske opere (tudi zaradi obljubljenega sodelovanja v tisti
nesrečni Božičevi kantati!). Silna revščina in veliki protesti orkestra! No, o Čajkovskem ne bi
izgubljal besed, saj je še njegov rojak - dirigent udrihal po tej skladbi - Sgouros pa jo je veselo
odropotal... Za konec pa efektno izvedena Četrta Čajkovskega! Bil je pa to že čas velikega
prijateljevanja familije Rotovnik s Sgourosi in imeli smo fantastično večerjo pri direktorju
doma!
Novoletni - Lajovic! - zato sploh ne komentiram, ker so to bili resnično ponesrečeni
koncerti...
Orkester je “najel” kontrabasist (izgleda da vsi ti hočejo na vsak način dirigirati:
Hörtnagel...) iz Švice (zopet na posredovanje Primoža Novšaka) Noel Jenny, ki je dobil
denar od švicarskih bank in nas dobro plačal! V enem tednu v začetku januarja 1990 je posnel
lasersko ploščo s švicarskim skladateljem (sploh ne slaba skladba, čeprav zelo moderna!) ter
Suito op.3 Bele Bartoka - silno zanimivo in zelo težko delo! Plošča je izšla in dobili smo
izvode... Kasneje je hotel še snemati, a nismo imeli časa, pa tudi neke turneje je ponujal...
18. in 19.1.1990. pa je odpovedal Tabachnik! Zato sem, ne vem že zakaj, angažiral
češkega dirigenta Petra Vronskega, ki pa je dal le bledo predstavo...Sploh se komaj kaj
spominjam teh koncertov: Haydn - Simfonija št. 49 in Beethovnova 4. simfonija. Solist pa je
bil subtilni čelist Miklos Perenyi v manj znanih, a lepih koncertih Vivaldija in Carla Philipa
Emanuela Bacha - “berlinskega” Bachovega sina, ki je vedno bolj popularen s svojimi prav
neverjetnimi in virtuoznimi skladbami!
1. in 2.2. je debitiral na abonmajskih koncertih edini veliki mladi dirigentski up pri
nas: Marko Letonja! Uvodoma je krstil prav nemogočo skladbo s sicer premišljenim
naslovom: Slava Vojvodine Kranjske Pavla Mihelčiča. Nato je Miloš Mlejnik zelo dobro
igral Haydnov manj simpatični koncert v D-duru (C-durov je vsekakor bolj efekten, ta pa
sploh nima niti enega hitrega stavka!), Franckova veličastna Simfonija pa je bila pravi triumf
mladega dirigenta! Letonja je nato dirigiral še na Prešernovi proslavi!
Kurt Redel, starejši “dirigirajoči” bivši flavtist, je (za denar seveda!) snemal za ploščo
vrsto popularnih baletov in bila je prava muka, ker ne zna držati tempa v velikem orkestrskem
zvoku! Kasneje je dirigiral abonmajski koncert, a s klasično muziko...
Ponovno je prišel zares dobri in zanesljivi dirigent Leopold Hager in z dvema
simfonijama, ki smo ju kasneje izdali live tudi na laserski plošči, kljub nekaterim teževam v
orkestru, Mozartovo prekrasno g-molovo in Veliko C-durovo Schubertovo navdušil najprej
14.2. v Zagrebu ter 15. in 16.2. še v Ljubljani! Škoda, da se ga tako težko dobi in ga potem
nismo več videli... (Na koncertu je bil tudi kontrabasist-dirigent-manager Hörtnagel in
kritiziral Hagerja... nam pa obljubljal turneje...)
1. in 2.3. je spet dirigiral “svoj” voklano-instrumentalni koncert Marko Munih in zelo
solidno izvajal težko Škerjančevo 4. simfonijo, ki je naša paradna godalna simfonija, v
drugem delu pa dve kantati: Charpentierjev Te Deum (z znano “avizno” glasbo iz
Evrovizijske špice!) in Händlov The King shall rejoice z združenima zboroma Consortium
musicum in Slovenskim komornim zborom - kombinacijo dr. Cudermana, ki je stalno
sodelovala z nami. Solisti so bili stari znanci: Gracljeva, Baarova, Houška, Robinšak in
Belamarić.
14.3. v Mariboru in 15. in 16.3. v Ljubljani je gostoval zopet Milan Horvat. Uvodoma
je dirigiral kratko, a svežo Osterčevo Klasično uverturo, spremljal pri nas prvič mladega
madžarskega pianista, ki pa živi v Parizu Karolyja Mocsarija, ki je specialist za Liszta: Prvi
klavirski koncert v Es-duru. Zelo dobra je bila tudi Brucknerjeva 9. simfonija, ki jo Horvat
obožuje, a bilo je kar precej težav z rogovi in Wagnerjeviji tubami, ki jih ima v 7.,8. in 9.
simfoniji ter nam vselej žre živce z izposojanjem teh instrumentov iz Zagreba (kasneje iz
Graza), obenem pa moramo zato imeti kar 8 hornistov....teh pa ni ravno na pretek, posebej še
dobrih!
Letošnje gostovanje v Trstu je 21.3. vodil Marko Letonja, solist pa je bil Miran
Kolbl. Uvodoma smo prodali malce nesrečno Slavo Vojvodine Kranjske Pavla Mihelčiča,
nato pa je Kolbl zelo zadovoljivo igral Lalojevo Špansko simfonijo. Letonja je ponovil svojo
interpretacijo debuta: Franckovo Simfonijo v d-molu.
Glede na program smo se spomnili Borisovega prijatelja, orglavca in poznavalca
baroka Lea Krämmerja, ki je organist v eni največjih cerkva v Spayerju, kjer je z našim ad
hoc komornim orkestrom že dirigiral. Moram reči, da mu je ta program zelo ležal in da je
orkester zvenel “baročno” kolikor lahko takšen romantično naravnan orkester prepričaš v
enem tednu.
29. in 30.3. je začel z našim Dolarjem in njegovo Sonato a 13, nato je naša znanka iz Zagreba
Tamara Smirnova zelo lepo igrala težki Beethovnov Violinski koncert. Krämmerjev talent
pa je prišel do izraza v drugem delu, kjer je z našim odličnim flavtistom Rudijem Pokom
lepo izvajal krasno 2. suito J.S. Bacha, še bolj zanimivo pa je bilo srečanje z nam neznano
muziko Bachovega berlinskega sina C.Ph.E. Bacha in njegovo nenavadno, briljantno
Simfonijo št.1.
4.4. smo sodelovali na Slovenskih glasbenih dnevih z Markom Letonjo in
violinistom Jernejem Brencetom v Mihevčevem še zelo šolskem Violinskem koncertu,
poleg tega pa še Škerjančeve Gazele in Ramovševa Koral in toccata.
Sedaj pa ponovno moje veliko razočaranje nad Milanom Horvatom, ki je želel, da
mu napišem krajšo Toccato. Sedaj je bila na sporedu in že po prvi vaji, na kateri ni napravil
drugega, kot da je skladbo, ki pa ni najlažja, samo preigral in bil že zadovoljen z izvedbo, sem
slutil, da bo to še en polom z njim! Nobene izdelave, dinamike, plastike... popolnoma mi je
priskutil to skladbo (ki jo je kasneje Letonja čisto spodobno posnel, vendar jo bom kasneje
vendarle najbrž kaj popravil!). To je bil torej klavrni uvod s krstno izvedbo v Beljaku 11.4. in
12. in 13.4. v Ljubljani. Solist je bil ponovno naš prijatelj iz Dresdna Peter Rösel v šarmantni
Burleski Richarda Straussa - odlično izvedeni od pianista in dirigenta, ki ima v tej skladbi
zelo težko spremljavo. Pa še zelo dobra izvedba Šostakovičeve 10. simfonije! (Torej: le za
mene ni bilo časa in volje - ali pa skladba res ni nič vredna?). 14.4. je bil koncert še v
Portorožu, le da je od programa ostala le simfonija, solist pa je bil v Tartiniju Stanko Arnold.
Brez moje skladbe!
Vmes sem se prijavil na razpis Cankarjevega doma za umetniškega vodjo. Po nekaj
pogovorih se niso odločili za nobenega kandidata, čeprav mi je Rotovnik zagotavljal, da sem
resen kandidat in imel sem še veliko podporo Monike Kartin. Razpis so ponovili na kar pa se
seveda nisem prijavil več... Moja prijava je bila rezultat nesporazumov in ribarij z Lajovcem,
pri tem pa je ves čas Boris prepričeval Rotovnika, naj me ne vzamejo...
No in ravno sedaj je imel dva koncerta 19. in 20.4. Uroš Lajovic. Popolnoma je
spremenil program in ga “znanstveno” barokiziral: Händlov Aleksanderfest, Bachov a-mol
Violinski koncert z našim avstrijskim “rojakom” Ernst Kovacichem, ki je lepo, a malce
suho igral ta zapleteni koncert. Druga solistka je bila Uroševa “solistka” Irena Baar (dva
a!!!) in dovolj slabo zapela znano kantato J.S. Bacha BWV 201, za konec pa efektna,
eklektična Papandopulova uspešnica Hommage a Bach. Pompozno in virtuozno delo!
Vmes moram poročati o enem najboljših gostovalnih koncertih: Gustav Mahler
Jugendorchester s sijajnim dirigentom Jamesom Juddom v perfektni Mahlerjevi 9.simfoniji z
ogromnim orkestrom (24 primov...). Solistka je bila odlična portugalska pianistka Maria Joao
Pires z Mozartom. Skušal sem angažirati Judda, a mi nikakor ni uspelo...
Hörtnagel je končno nekaj organiziral za nas in igrali smo na dveh dokaj dobrih
koncertih v Augsburgu in Nürnbergu 25. in 26.4. Posebej ta zadnji v fenomenalni
Meistersingerhalle v ciklusu, ki ga bomo zaman ponovno iskali (sami največji orkestri!).
Dirigiral je Lajovic, ki pa Hörtnaglu sploh ni bil všeč, pač pa se je navduševal nad
Dubravko Tomšič v njenem koncertu: Prvem Lisztovem, v katerem je briljirala! Uvodoma
solidna Peta Schubertova, na koncu pa bleda Četrta Brahmsova. Orkester se kar ne more
razživeti z Lajovcem! Hörtnagel nas bo še povabil, a ne z Lajovcem! Hörtnagel je namreč
“lastnik” abonmajskih ciklusov, poleg teh dveh še v Garmischu in Münchnu, kamor pa nas
seveda ne bo nikoli povabil, da mu ne bi pokvarili renomeja enega najboljših managerjev v
Nemčiji...
9. maja 1990 je Cankarjev dom slavil 10. letnico in na slavnostnem koncertu smo
igrali 9. Beethovnovo simfonijo z Urošem Lajovcem, ki je ljubljenec Rotovnika (oba sta v
Lions Clubu!!!). Bilo pa je tako slabo, da je celo Rotovnik dejal, da Lajovic pač... Solisti so
bili Pusarjeva, Kovačičeva (iz Maribora), Robinšak in Sancin z zboroma Mariborske
opere in Consortium musicum. To je šlo nato še za dva abonmaja: 10. in 11.5. Takšne
interpretacije, ki ves orkester spravljajo na slab glas, Beethovna pa obračajo v grobu, bi se za
kakega drugega dirigenta pač mnogo slabše končale...
17. in 18.5. je ponovno dokazoval svoj talent Tadeusz Wojciechowski z zares lepo,
umirjeno in krasno zvenečo Drugo Brahmsovo. Uvodoma so naši solisti Pok, Kacjan in
Linarić lepo izvedli Bachov 4. brandenburški koncert, čeprav Tadusz ni idealen za to
glasbo...
Pač pa je doživel velik uspeh, kot še nobeden drug slovenski skladatelj, Maks Strmčnik kot
solist in skladatelj svojega Koncerta za orgle. Prišel je sedemkrat na oder, kar se težko zgodi
tudi največjim interpretom, da o skladateljih sploh ne govorim! Vsaj pri nas, seveda! Tudi
Wojciechowski je veliko pripomogel s čvrstim vodstvom in velikim “švungom”!
Tokrat je 31.5. in 1.6. situacijo reševal Janos Kovacs in namesto obolelega
Hauschilda (?) dirigiral Peto Mahlerjevo simfonijo, za katero se je zelo trudil, a jo naš
orkester še ni popolnoma osvojil. Sijajno pa sta se ujela z Dubravko Tomšič v malo igranem,
a simpatičnem Drugem klavirskem koncertu L. van Beethovna.
7. in 8.6. je dirigiral ponovno Kazushi Ono, solistka pa je bila Takumi Kubota.
Na sporedu sta bila dva Bacha: Suita št. 3 in Violinski koncert v E-duru, pa še Ravelova
Tzigane - oboje v dokaj dobri izvedbi solistke, medtem ko je Bach za Japonce mala uganka...
Na koncu pa dokaj bleščeče Ravelova Španska rapsodija - tu se lahko briljira s taktirko!
Ponovno smo bili povabljeni v Španijo, le da je bila tokratna turneja le bleda senca
prejšnje! Slabše organizirana, predvsem pa v slabših mestih, slab obisk, slabši pogoji... Pa še
v veliki vročini (junija se pač ne hodi v Španijo!). Lajovic ni mogel prevzeti tega termina, ki
je bil prestavljen in vskočil je naš novi “zvezdnik” Nikolaj Aleksejev, ki je tako prvič peljal
svojo ženo Nino na Zapad... Program je bil kombiniran iz naših stalnic, ker časa za vaje ni
bilo skoraj nič! Tudi Stanč Arnold je odpovedal, pa sta bila solista Miran Kolbl z
Mozartovim A-dur koncertom in ponovno v Španiji Miloš Mlejnik, tokrat z Boccherinijem
(ker je Boccherini deloval v Aranjuezu, kjer bomo tudi igrali). Boris je “zbolel”, oz. je imel
tako važne opravke v Ljubljani, da je mene “potunkal” v zelo slabo organizirano turnejo...
smo že navajeni!
11.6. Ljubljana - Madrid in takoj nato v avtobuse na severozapad do Luga (kot na
prejšnji turneji!, le da smo takrat vmes prespali, sedaj pa so nas gnali do dveh ponoči...).In
naslednji dan smo že igrali v Lugu, tokrat v zanikrni napol telovadni dvorani (prejšnjikrat v
lepi cerkvi - a zdi se, da so med tem prepovedali takšne koncerte v cerkvah...). Vaja, ker
nismo še dobro znali: Ivančič - Divertimento, Mozart - Violinski koncert in Čajkovskega
5.simfonija. Še zelo slabo! Pa 13.6. še drugi koncert v Lugu s Schubertovo 5. simfonijo (bolje
kot z Lajovcem, ker ima Aleksejev mirnejšo roko in logične tempe, je pa malce
dolgočasen...), Boccherinijevim Čelo koncertom in Brahmsovo Drugo, ki pa ni ravno za
Aleksejeva...Še vse uigravanje... No potem sta se programa nekako izmenjavala: 14.6. v
Orense - zanimivem mestu, a obupni zasvinjani dvorani nekakšnega gledališča. Tu je prišlo že
do prvega kraha z Aleksejevim, ki je nesramno vpil na čeliste, ki so res slabo igrali, a zaradi
okoliščin smo bili vsi dizgustirani... A zanimivo je bilo to, da so v teh dneh hoteli naši vodilni
godalci (Linarić, Drucker (!!!) in Mlejnik) izvesti mali “državni udar” in hoteli prepričati
Aleksejeva, naj prevzame mesto dirigenta pri nas, oni pa bi odstavili Lajovca, ki ni za nobeno
rabo in ki ga že toliko časa trpijo na pultu... Bili pa so le razgovori, na katere pa so me celo
povabili....
15.6. je bila le strašno dolga vožnja do Madrida, ki pa je ostala geografsko in po lepoti
v spominu....Velika vročina, jaz pa z Aleksejevima na krasno večerjo...pa pozno v noč hladno
izvrstno špansko vino...Bilo je pravzaprav prijetno, če odmislim muziko!
16.6. smo se peljali v 50 km oddaljeni Aranjuez, kjer je mogočna kraljevska rezidenca
in igrali naj bi ob desetih zvečer na dvorišču pred množico. A morali smo ozvočevati orkester,
ki ga je bilo komaj kaj slišati, še posebej “naročeni” Boccherini, kjer je Mlejnik skoraj
prežagal svoje čelo, pa še ni bilo nič... Zakaj igramo na takšnih prizoriščih? Organizatorji so
skoraj povsod enaki...17.6. spet samo vožnja daleč v Zaragozo po strašni vročini čez skoraj
puščavske predele. Tam smo skoraj zgoreli v čudnih hotelih... a ljudje so strastno nakupovali
poceni usnjene stvari...in 18.6. smo tu imeli vendarle dober koncert v veliki dvorani, posebno
Kolbl se je zelo dobro držal! 19.6. smo se peljali v Burgos, starodavno mesto s sijajno, a že
malce razpadajočo katedralo, igrali pa v obupni dvorani....Po poti je “zbolel” Pok in morali
smo se vmes ustaviti v neki ambulanti, kjer pa so rekli, da mu ni nič... K sreči smo v
naslednjem mestu - Valladolidu poznali “našega” zdravnika dr. Rubia, ki je že bil zdravil
prejšnjikrat Prašnikarja, sedaj pa je Pok energično zahteval zdravniški pregled - in šel mi je
dan.
Dr. Rubio je bil tako potrpežljiv - eden od šefov klinike in obenem organizator koncertov! Pa
še prekrasno ženo ima, s katero sta naju z Koljo častila, medtem pa je Nina hodila po
trgovinah in na koncu dejala, da nimajo nič takšnega, kar bi ji ugajalo. Kolja je ponorel! No,
tu smo imeli zadnja dva koncerta 20.in 21.6. Obakrat je bil velik uspeh in publika je tu
navajena muzike, ker kaže da fini gospod Rubio lepo skrbi za sezono! Hvala Bogu smo
zaključili kolikor toliko spodobno, a vse skupaj ni bila senca prejšnje turneje, kjer smo igrali v
glavnem po cerkvah, na koncu pa še triumfalno v Madridu...
Povratek deljen: z avtobusi precej daleč do Madrida, pa ena skupina naravnost z
letalom v Zagreb, nekaj pa nas je moralo preko Barcelone v Zagreb, kjer pa so Aleksejeva
skoraj zadržali, ker je imel le enkratno vizo za vstop... Po dramatičnem prepričevanju, so ga
spustili na avion za Sovjetsko zvezo...
Ponovno smo gostovali na Poletnem festivalu na Dunaju, kjer smo tokrat igrali kar na
odru slavne Državne opere. Dva programa sta dirigirala Uroš Lajovic in mladi italjnaski
dirigent, ki je diplomiral z nami, Horvatov učenec, ki sedaj deluje na Dunaju, Fabio Luisi.
Vaje smo imeli že v Ljubljani, na Dunaju pa žal v neki podstrešni dvorani v operi. Tu je
Lajovic “priredil” orkestru lepo predstavo: za svoje študente (Uroš namreč sedaj poučuje na
Visoki šoli za glasbo in upodabljajoče umetnosti - tako se imenuje njihova glasbena
akademija. To mesto je dobil po avdicijah in sedaj je prišel zares visoko! V SF mu gremo na
roko, ker seveda nima več toliko časa za Ljubljano...) je dirigiral Čajkovskega 5. simfonijo, da
bi jim pokazal, kako profesor dirigira...namesto da bi vadil težak program. Nato je dal dolgo
pavzo, ker je moral študentom razložiti, kaj se je dogajalo... Obenem pa je moral v teh dneh
vežbati zares izjemno težak Violinski koncert Arnolda Schönberga z zelo dobro rusko
violinistko Nino Jašvili. Na koncertu je imela izjemen uspeh s tako nepopularno glasbo, a
prepričljivo zaigrano! Poleg tega je Lajovic dirigiral še Hačaturjanove Tri plese iz Gajane (tu
je Urošu uspelo raztepsti orkester, da sem se že ustrašil, da se bodo ustavili!). To je bilo 17.7.,
dan za tem pa je Fabio Luisi zelo dobro izvedel Beethovnovo Eroico, poleg tega pa še
Hačaturjenov balet Spartakus (prvo suito), ker je bil poudarek na ruski, oz. sovjetski glasbi.
Sezona 1990 - 91
8. septembra sem se peljal v Varšavo na konkurz Wieniawskega, kjer me je Stašek
čakal na letališču, nakar sva šla takoj v Poznan in bila skupaj v žiriji za kompozicije. Tam
sem že skoraj stalni član! Nato sva se vračala preko cele Poljske, obiskala prekrasno mesto
Krakow, pa se peljala v Bukowino tratrzansko, kjer imajo Wislocki prekrasno hišo, ki jo pa ne
kurijo v tem času - bilo je precej deževno in hladno. Zato sva spala pri sosedih “goralih”.
Obiskala sva seveda tudi Zakopane. Nazaj grede sem bil še nekaj časa pri Isabelli in Stašku!
Vedno težje je bilo določati programsko usmeritev obeh abonmajev in tako sta bili
sedaj že za lase privlečene rdeče niti: od Mozarta do danes in
od suite do opere
Sezona se je začela 27. in 28.9. z Janosem Kovacsem, ki je vskočil namesto Kitaenka
in prevzel tudi njegov program. (Kitaenko je namreč zapustil Moskovsko filharmonijo in
dobil kar tri orkestre in se vrgel v nabiranje denarja: Bergenski orkester, Stuttgartski radio
orkester in Bernski orkester). Spremljal je mlado avstrijsko pianistko, ki je že gostovala pri
nas, Ingebrog Baldaszty - ponovno z Mozartom, ki ji leži: tokrat d-mol K 466. Pred tem pa
še uvertura h Cosi fan tutte in zelo dobro Straussovo Junakovo življenje - tokrat z izvrstnim
solom Darka Linarića! Janči je pristal na vskok nekaj tednov pred koncertom in se takoj na
pamet naučil Straussa, ki ga je dirigiral prvič! Zares neverjeten glasbeni talent!
Imeli smo še enkrat izven-koncert 5.10. in smo predstavili mladega dunajskega
pianista Stefana Vladarja, ki je igral Peti klavirski koncert L. van Beethovna in se napovedal
za kasnejša gostovanja. To je sicer izvrsten pianist, a malce preveč vase zaverovan! Lajovic je
igral še Wolfovo Italjansko serenado v verziji za solo angleški rog (namesto solo viole), ki ga
je igrala odlično mlada Cirilova hčerka Veronika Škerjanec, ki pa študira v tujini. Za tem je
bilo na sporedu še Debussyjevo Morje.
Naslednja dva abonmajska koncerta 11. in 12.10. je dirigiral Uroš Lajovic in
predstavil novo naročeno delo Janija Goloba Slovenska rapsodija. Janija sem nagovarjal, da
napiše popularno delo s slovenskim pridihom. Žal je nastala bolj bleda skladba! Kot nagrado
za dober prvi nastop z nami je Tatjana Ognjanović igrala zanjo neprimeren 1. klavirski
koncert Sergeja Prokofjeva. S tem si ni napravila prevelike usluge. Potem pa je Lajovic
dirigiral svojo priljubljeno Prvo simfonijo Gustava Mahlerja, za katero je pred leti dobil tudi
nagrado Prešernovega sklada.
18.10. smo gostovali v Celju z Markom Letonjo in predstavili tudi dva filharmonika:
Aleksandra Miloševa s Stamitzovim koncertom in Dušana Krajnca z Wagenseilovim
koncertom za trombon (tu se je izkazalo, da dober orkestraš ni vedno tudi dober solist!).
Letonja je uvodoma igral Arničevo Uverturo h komični operi, na koncu pa popularno suito
Arležanko Georgesa Bizeta.
Napočil je žal zadnji koncert Stanislawa Wislockega (tedaj seveda tega nismo
vedeli!) 25. in 26.10. z Brahmsovo Tragično uverturo (simbolno?!) in lepo izvedeno ljubko
Mozartovo Simfonijo v Es-duru, eno iz slavne zadnje trojke! To je bil program, ki ga je
fizično še zmogel!
Poleg tega pa je krstil prijatelja Ramovša novi Koncert za trobento s Stankom Arnoldom,
kateremu je ob orglah na balkonu sekundiral Anton Gračar v zanimivih eho-efektih. To je eno
redkih del Primoža (vsaj zame!), ki je v tem njegovem slogu napisano zares inventivno in
zanimivo.
Ponovno so nas klicali v Celovec, kjer smo 29.10. “pomagali” pri Verdijevem
Requiemu s Kapferjevim Domchorom in njihovimi solisti....
7.11. smo gostovali v Beljaku z Lajovcem, ki je spremljal mladega in simpatičnega
flavtista Michaela Martina Koflerja. Z nami se je že izkazal, sedaj pa je igral flavtno verzijo
Hačaturjanovega Violinskega koncerta, ki ga flavtisti radi igrajo, je pa povsem neprimeren za
ta instrument! Poleg tega pa še dva Čajkovska: 3. simfonijo in uverturo 1812. Parade! 8. in 9.
11. pa seveda še v Ljubljani.
Prišlo je povabilo iz Pordennona in tam smo imeli zelo povprečen koncert 12.11. z
Urošem Lajovcem, kakršnih bi se morali prevzaprav braniti. A želja po gostovanjih, pri
orkestru seveda v glavnem zaradi deviznih dnevnic, je bila močnejša, čeprav smo kasneje
ugotavljali, da nam to samo škoduje. Manjša mesta nam ne bodo prinesla slovesa...
Izvajali smo Škerjančevo Suito za godala, Stanko Arnold je ponovno igral Hummla, nato pa
še 3. simfonija P.I. Čajkovskega. Od tam smo nadaljevali v Novarro, ker nas je “najel”
mladenič, ki misli, da je dirigent, a ima bogatega očka, ki je finansiral celotno štiridnevno
bivanje orkestra v udobnem hotelu, prekrasni hrani in mučne vaje v zelo mrzli cerkvi... Igrali
smo obširni Lisztov oratorij Kristus z njihovimi zelo dobrimi mladimi solisti in nekimi zbori,
združenimi za ta projekt, ki pa jih je vodil izkušeni zborovodja. Le z njim se je stvar na koncu
iztlekla še kolikor toliko... “Dirigent” se je pisal Stefano Michelangelo Lucarelli in z njim
smo 17.11. izvajali to sicer zanimivo glasbo v Novarri, 18.11. pa še v neki odročni cerkvi v
Milanu. Zakaj?
Nato je ponovno gostoval Hartmut Haenchen, da smo lahko malo “poplaknili”
diletantizem...22. in 23. 11. je z Dubravko Tomšič izvajal program z zelo zanimivo, neznano
Mozartovo Serenado št.8 v D-duru, ki je pisana za tri orkestre, ki jih je Haenchen razporedil v
različnih višinah s pogrezanjem odra! Zanimiv zvočni efekt - pred našo avantgardo! Dubravka
je ponovno igrala c-mol koncert K 491, v drugem delu pa lepa predstavitev Straussove Smrti
in poveličanja ter mogočni Wagnerjevi Mojstri pevci!
Ker so bile pred tem katastrofalne poplave na Štajarskem, smo skupaj s Cankarjevim
domom organizirali v soboto popoldne 24.11. dobrodelni koncert, na katerem sta sodelovala z
istim programom Dubravka in Hartmut, pridružila pa se jima je še Marjana Lipovšek. In
tu smo imeli “mali škandalček” med dvema zvezdama: CD ima samo dve boljši - solistični
garderobi in te dve sta imela še od prejšnjih vaj Hartmut in Dubravka. Sedaj pa se je pojavila
še ena solistka in zanjo ni bilo podobne sobe! Monika Kartin je malo naivno in v prepričanju,
da njeno dolgoletno dobro prijateljstvo z Marjano kaj pomeni, poskusila, če bi bili obe dami
kar v eni garderobi... Dolgo časa po tem je bilo razmerje med Marjano in Moniko več kot
mučno... Igrali pa smo isti Mozartov koncert, Marjana je pela Wagnerjeve Wesendonk Lieder
ter Mojstre pevce in iz izkupička smo skupaj s CD kupili en klavir za neko glasbeno šolo...
V decembru je prvi gostoval Nikolaj Aleksejev, ki se je opomogel od vseh šokov iz
Španije in letaliških šikan v Zagrebu...6. in 7.12. je krstil Škerlov 3. Koncert za orkester,
rutinsko napisano delo v njegovem pol Šostakovič, pol Prokofjev slogu s kratkosapnimi
motivi in prozorno instrumentacijo. Aleksander Madžar je subtilno igral Franckove
Simfonične variacije, čeprav mogoče to ni njegova glasba... Rahmaninova Simfonične plese
nimam v najboljšem spominu, a ta skladba je sicer sijajna, pa tudi zelo težka in Aleksejev ni
ravno studiozni dirigent - več da na to da “lepo” dirigira. Je pa siguren in orkester se pod njim
dobro počuti.
S skoraj istim programom smo gostovali v Velenju 10.12., le da je bil (seveda) solist
Stanko Arnold s Hummlom. To je bila pa še ena vaja za “zgodovinsko” gostovanje v Teatru
Verdi z istim programom: dali so nam celo tri zaporedne koncerte za tri abonmaje 12., 14. in
15.12.! Kaj podobnega nismo več dosegli, ker nas gospod baron de Bamfild ni maral preveč
(je pa zelo cenil Nanuta). Koncerti niso bili preveč dobri, razen tretjega, na katerega (a le na
prvi del!) je prišel celo gospod baron... Kolja je namreč pod tem vtisom dirigiral
Rahmaninova res dobro - a zaman... Sta pa z Nino imela lep hotel, da sta uživala “zapadno
razkošje”, medtem ko smo se mi morali voziti na vsak koncert posebej... tako dobro so nas
plačali! Čudno, da nas niso večkrat vabili, ker je vsak drugi orkester stal mnogo, mnogo več.
Trst nas je pač podcenjeval že zaradi sosedskih in zgodovinskih razlogov...
Naslednji gost je bil Hans Graf, ki je s “svojim” solistom Brankom Robinšakom¸
ki ga je bil angažiral v Salzburgu, kjer je bil šef, izvajal v prvem delu Mozarta: prelepo,
čeprav skoraj neznano Simfonijo v C-duru K 338 (moja specialna ljubezen!) in dve ariji iz
Idomenea. Graf mi je na koncu poklonil kompletno partituro Idomenea! V drugem delu pa je
zelo sugestivno dirigiral zanimivo, težko, a največ izvajano Šostakovičevo Prvo simfonijo.
Koncerta sta bila 20. in 21.12.1990. Še mnogo let kasneje je Branko Robinšak v intervjujih
poudarjal, da sem ga jaz (kakšno leto ali dve pred tem) predstavil Grafu in je tako pričel
inozemsko kariero...
Nato pa smo se “morali oddolžiti” Hörtnaglu za gostovanja v Nemčiji! To je bil
Novoletni koncert - prvič brez Lajovca! Kontrabasist je izbral dovolj popularen program iz
del Suppeja in Straussov, vadil pa je seveda več kot nerodno! In tu so se izkazali naši vrli
filharmoniki, predvsem na čelu z Druckerjem, sicer odličnim vodjo sekundov, a pokvarjenem
in pretkanem židu, pa še Darko Linarić, koncertni vodja, pa še bi se našli... V obraz so se mu
posmehovali in prišlo je tako daleč, da je Hörtnagel hotel odpovedati, tako je bil užaljen. Na
nekem kosilu dva dni pred koncertom, sem ga moral na vse načine pregovarjati, da je vztrajal,
a to je zagotovo pomenilo konec sodelovanja, čeprav smo gostovali še enkrat... Koncert niti ni
bil tako slab... Slabo voljo dirigenta pa ni poplaknila niti simpatična gospa, ki ga je prišla
obiskat (sicer je vdovec) in s katero smo skupaj večerjali ali kosili, najbolj svečano in
kulinarično vzhičeno pa na povabilo CD in z Moniko na Bledu v Okarini 2.1.1991.!
Vmes med Hörtnaglovimi vajami sva z Borisom izvedla mali “filharmonični udar” in
odrinila Lajovca ter dala Marku Letonji dirigirati svečani koncert ob proglasitvi referenduma
za neodvisnost Slovenije 28.12., kjer je imel slavnostni govor predsednik Kučan, Marko pa je
z eno vajo(!) dirigiral zelo dobro Ramovšov Koral in tokato ter Beethovnovo Eroico. To smo
kot live posnetek izdali kot dokument na laserski plošči. Tako se je Marko vse bolj bližal
filharmonični stalni dirigentski karieri...
5.1.1991. je gostoval Izraelski komorni orkester s solistom in dirigentom Shlomo
Mintzem, ki bo kasneje dirigiral tudi naš orkester. Izvrsten muzik - orkester zelo dober!
Prvi abonmajski koncert po Novem letu je vodil 10. in 11.1.1991. Tadeusz
Wojciechowski, ki je krstil en stavek iz Ajdičeve 2. simfonije (ta skladatelj piše namreč tako
dolge stavke in na tako dolge proge, da jih izvajamo posamezno pod programskimi naslovi: ta
se imenuje “Okno duše”). Skladba ima močno osebno noto, čeprav deluje nerodno... Ponovno
nas je obiskala odlična srbska violončelistka Ksenija Janković, ki živi v Nemčiji. Zelo lepo
je igrala Schumannov koncert, ki pa ga - tudi solist-čelist - Tadeusz izvrstno spremlja... Nato
je vendarle nekdo dobro interpretiral Dvorakovo lepo, a manj izvajano 7. simfonijo. Tadeusz
je bil tudi pri nas doma in si ogledal TV posnetek tega koncerta...
Nato smo do konca januarja samo snemali, ker Cankarjev dom insistira, da se v tem
času postavljajo velike operne ali dramske predstave na velikem odru. To nam seveda zelo
terminsko omejuje naše načrtovanje. (Wojciechowski je posnel Ajdiča, Letonja Vremšaka in
Kopača, Munih z Evo Novšak Houško prekrasni Krekov ciklus Canticum resianum, na koncu
pa še Simon Robinson moje baletne skice Razpoloženja in temperamenti, kar je opravil zelo
solidno! Snemanja so se razvlekla še v začetek februarja, ko je Lajovic posnel Golobovo
Slovensko rapsodijo, ki jo poleg drugega izvajal tudi na Prešernovi proslavi 7.2.)
Ker še en teden nismo mogli v veliko dvorano CD, je Horvat vadil kar za dva
koncertna programa, nato pa 21. in 22.2. v Ljubljani, 23.2. pa tudi v Zagrebu izvajal lep
vokalno-instrumentalni koncert s Stravinskega - Simfonijo psalmov in mojo veliko ljubeznijo
Mozartovo Veliko c-mol mašo. Solisti so bili Zellerjeva, Gracljeva, Szmyt in Belemarić. Ta
maša slovi po dveh sopranskih, izjemno težkih partijah, zbor - seveda Ivan Goran Kovačić pa ima pretresljive dele. Mašo sem zmontiral iz dveh posnetkov in izdali smo dovolj
kvalitetno lasersko ploščo.
Nina je imela 22.2. 16 let in je bila na koncertu, potem pa smo šli v Maxima.
Drugi program 28.2. in 1.3. je Horvat začel z dobro izvedbo Lebičevega Koranta, kot
solist je “moral” igrati sicer zelo dobri, košarkaško veliki čelist Christian Benda, sin
direktorja Graške akademije, kjer Horvat predava...Lepo je igral Blochovo rapsodijo
Shelomo. Na koncu pa spet Eroica - Horvat jo drži čvrsto v roki!
Z Markom Munihom smo gostovali 6.3. v Mariboru, 7.3. v Trstu (sedaj seveda v
Slovenskem domu) in 11.3. še v Novi Gorici z Mozartovo Es-dur simfonijo, Eva Novšak
Houška je pela v Krekovih Canticum resianum, Brahmsov Violinski koncert pa ne preveč
posrečeno igral tržaški rojak Črt Šiškovič.
Z Lajovcem sva se dogovorila za ljubljansko premiero sijajne Lirične simfonije
Aleksandra Zemlinskega - skladatelja, ki je dolgo živel v senci Schönberga in njegovih, je pa
izjemno močan, zanimiv lirični ekspresionist. Njegova dela v zadnjem času odkrivajo in vse
več igrajo. Solista 21. in 22.3. v tej skladbi sta bila zagrebčana (Uroš je tam s svojim srcem!)
Iva Hraste in inteligentni Josip Lešaja. Izvedba je bila samo solidna, a je odkrila pri nas
neznanega skladatelja. Mozartova mala g-mol simfonija je seveda kar “vršala” od hitrih
tempov... v drugem Mozartovem delu pa se nam je predstavil avstrijski simpatični in
muzikalni violinist Thomas Christian, ki bo postal naš dober prijatelj in bom jaz zanj in
ljubko ženo Magdaleno napisal skladbo za poročno darilo...Igral je Violinski koncert v Dduru.
Prvič je pri nas gostovala kasnejša ljubljenka občinstva in orkestra, mlada, simpatična
in neverjetno temperamentna vojvodinska pianistka Jasminka Stančul, ki pa živi na Dunaju,
kjer je dobila 1. nagrado na Beethovnovem tekmovanju. Klasika ji izvrstno leži! Zato je
seveda igrala Prvi Beethovnov koncert, s katerim je zmagala na tem tekmovanju, ki ji sedaj
odpira vrata koncertnih dvoran. 28. in 29.3. jo je spremljal Nikolaj Aleksejev, s katerim smo
postali dobri prijatelji...Poleg Beethovnove Leonore III., ki pa nam kar ne gre dovolj
briljantno, je dirigiral na mojo željo težko, mračno, a muzikalno pretresljivo Šesto simfonijo
Sergeja Prokofjeva. Ta skladba je le za res velike interprete in jo je Aleksejev le bolj
preigral...Pač pa je Jasminka pobrala največje aplauze!
Aprila je dva programa vodil Wolf Dieter Hauschild. Na prvem je bila solistka Kaja
Danczowska, moja sožirantka iz Poznana, ki je že lepo igrala Mozarta, sedaj pa je želela
Brahmsa, ki pa je za njen majhen, četudi lep ton, malce pretrd oreh! 10.4. smo najprej
gostovali v Beljaku, 11. in 12. 4. pa v Ljubljani - ostali program pa je bil: Žebre - Suita, ki jo
je Hauschild izvajal tako šarmantno, kot še nihče in sploh “odkril” to skladbo, pa še Drugo
Schumannovo simfonijo, ki pa nikakor ni šla! Hauschild? Orkester? Ali odnos med njima?
Naslednja dva abonmaja pa 18. in 19.4., tokrat je bila solistka Elisabeth Leonskaja,
ki je igrala Mozartov Krönungs-konzert v D-duru K 537, v katerem sta se s Hauschildom
idealno ujela! Ona je tudi improvizirala krajše prehode, v glavni kadenzi pa je prešla na
Mozartovo sonato v A-duru, ker je Hauschild na zaključku igral Mozartove variacije Maxa
Regerja, kar je bilo seveda prav posrečeno in je kazalo na povezavo solistke, dirigenta in
orkestra. To je bil res sijajen koncert! Uvodoma pa še Mozartova ljubka A-dur simfonija K
201 - tudi zato, ker jo bomo v začetku maja igrali v Salzburgu... Oboje sem live zmontiral za
našo lasersko ploščo!
Agilni Domchor z dirigentom Herbertom Kapferjem (in njegovo agilno
organizatorko Marlies Lesjak - po rodu Slovenko - oče še govori po naše, ona žal ne! - ki je
postala naša dobra znanka) nas je ponovno najel za dve reprizi Knjige s sedmimi pečati
Franza Schmidta v Celovcu 20. in 21.4. Potem je bil sprejem in z Borisom sva ostala nekaj
dlje, jaz sem vozil z mojo Hondo in zašla sva v nenaden snežni metež (sredi aprila!), tako da
nisva šla čez Ljubelj in sva se kljub temu “valjala” preko Trbiža in Kranjske gore...
Nato smo imeli vaje s presledki z dirigentom Rolfom Weikertom, ki ga je Salzburg
angažiral za naš vskok v abonmaju v veliki dvorani Festspielhausa 3.5. z Mozartovo
Simfonijo v A-duru, ki je zelo lepo uspela in - za nas noviteto! - Mahlerjevo Vokalno
simfonijo “Das Lied von der Erde” z dvema dobrima solistoma Glenys Linos in Zeger
Vanderstene-jem.
Ta skladba je zelo zahtevna in dirigent jo je lepo vežbal, na koncertu pa je bilo kljub temu kar
dosti težav. Pri nas se ne igra, ker zahteva poleg mezzosoprana (ki ima prekrasno partijo!) tudi
tenorista, ki mora imeti “nadčloveške” sposobnosti, saj bi v vsakem od treh stavkov lahko pel
drug tenorist! Ta belgijski tenorist je bil naravnost rojen za to vlogo... V Salzburgu bomo še
gostovali...
Ta nesrečni György Györivany Rath je spet gostoval! Le kako se mi je lahko vsilil,
ko je vsem jasno, da je popolnoma nemogoč! 9. in 10.5. je to več kot potrdil z katastrofalno
izvedbo Mozartove Jupitrove simfonije. Kakšni tempi!!! Nobene lepote! In še razlaga, da je
tako prav! Grozljivka! Tudi zaključna sijajna Bartokova partitura Čudežnega mandarina je
bila plavanje na dolge proge... Vmes je Primož Novšak igral Krekove Inventiones ferales, ki
jih bi moral že pred časom, a je padel po stopnicah v lastni hiši... Primož je vsekakor naš
tehnično najboljši violinist z lepim, velikim tonom, nastopom - vse; le da mu manjka
uravnovešenosti in nekaj okusa. Tudi obnašanje ni ravno za veliko kariero - škoda! A kaj ko
ni popolnih ljudi! Kombinacija Ozim-Novšak bi bila sijajna!
Vmes je Munih zabaval mladino na matinejah z dvema stavkoma Mozartove Es-dur
simfonije, Smetanovo Vltavo in Krekovim Canticum resianum z Evico Novšakovo! Če bi
preštel vse Krekove izvedbe v moji eri, bi bila to kar lepa številka. A njegova muzika to
zasluži! (14.5.)
Horvat je ponovno magistralno izvajal svoj železni repertoar: Večer Wagnerjeve
glasbe z Anico Pusarjevo (Tannhäuser, Tristan...) 23.in 24.5. smo igrali odlomke iz
Wagnerjevih oper, koncerta pa bi kmalu odpadla, ker si je Pusarjeva na gostovanju v Italiji
porezala roke s steklenico, ki se je razbila v njenih rokah... (za film bi to bil poskus samomora
- seveda pa pri njej kaj takega ne pride v poštev!) in je že odpovedala nastop, nakar je Horvat
ponorel in ji ukazal, da mora peti - in je! Bilo je zelo dobro, nakar pa je Horvat vendarle dejal,
da sicer poje dobro, “a ustvari je vrlo glupa...” To seveda ni za objavo! A kaj, ko sem takšnih
cvetk doživel še in še... In se jih tudi nekaj spomnim... in zapišem!
Lajovic je posnel variacije Klara Mizerita, ki so se kasneje nekje izgubile in je ubogi
stari gospod norel od enega do drugega... verjetno so nekje na radiu... Kot skladatelj je bil
sicer soliden, a takšnih je miljone... kot dirigent pa je sicer imel solidna mesta v Koblenzu in
Halifaxu v Kanadi... a spominjam se ga, da je bil prav obupno dolgočasen interpret.
Po snemanju za ploščo in v želji za novimi “zaslužki” smo dali abonmajski koncert
finemu, a praznemu dirigentu-flavtistu Kurtu Redlu, tudi zato, ker je za TV snemal z Ireno
Grafenauer Mozartov koncert v G-duru, pa ni nič protestirala, torej je lahko z njim nastopala
tudi na abonmajskem koncertu - in je! 6. in 7.6. z uvodnim Ivančičevim Divertimentom
(pohlevna slovenska klasika...) in Hafnerjevo Serenado, v kateri pa je naravnost frapantno
briljiral koncertni mojster Miran Kolbl. Serenada ima namreč na sredini tri stavke za solo
violino. In Kolbl je pri tem vstal in odigral vse tri stavke sijajno in na pamet. Ko se je vsedel
(za nadaljevanje Serenade brez koncertantne violine) je izbruhnil tak aplavz, kot ga Irena za
koncert v prvem delu niti približno ni imela... Bil sem zelo vesel Miranovega uspeha. Pridobil
je tudi neizmerno mnogo pri orkestru, s katerim sicer v začetku ni in ni dobil stika... (Tu naj
povem, da sva z Borisom “instalirala” Kolbla na mesto koncertnega mojstra brez avdicije...
Ker je bil naš štipendist, sva ga dajala sem in tja v zasedbo, da bi se “vpeljal”. Ko je bil že
dovolj siguren, smo imeli še malo avdicijo: Bachovo Ciaccono, Mozartov koncert in z
orkestrom obligatno Šeherezado ter Osterčev Relegioso..., a brez tekmovanja... Posnetek je bil
tako dober, da sem ga zmontiral za ploščo, a nam Redel ni dovolil natisa - razen, če ga spet
povabimo. Ni bilo plošče! Koncert je bil namreč precej brezbarven. In zakaj bi takšne stvari
ponavljali...?
Janos Kovacs nam je 13. in 14.6. spet priredil nekaj veselja: Bartokovo Suito op.3, ki
smo jo bili posneli za CD s tistim švicarskim kontrabasistom, pa nas je tako navdušila (celo
člani orkestra so navijali za to skladbo, kar je seveda velika redkost...). In sedaj jo je vzel na
repertoar Janči in imel z njo veliko posla, ker je skladba v neoromantičnem, že rahlo
bartokovskem slogu virtuozna, komplicirana in zvočno zapletena! A je šlo kar dobro! Solist je
bil dragi Eugen Indjić z lepim Chopinovim 1. klavirskim koncertom, kar je seveda njegova
specialiteta! Za konec pa Ravelov La Valse.
(Vmes sem imel 60-letnico...!)
Snemalni teden med 17. in 21.6. smo zapolnili z mojo Toccato - Letonja (dobro!),
Šivičevo Triado in Nenada Firšta Concertinom za kontrabas, napisanim za Zorana Markovića.
Velika muka! Skladba je zelo težka, Zoran pa je kljub velikemu mojstrstvu komaj zmečkal to
skladbo, z neštetimi rezi - bil sem v snemalnici!
Vmes še to: imenovan sem bil v Svet BEMUSa, festivala v Beogradu. Za mnenje sem
vprašal ministra za kulturo, ker so bili odnosi seveda že zelo na konici... priporočil mi je, da
še vzdržujemo stike... in tako sem se peljal z letalom 25.6. v Beograd na sejo... (tja grede ob
spuščanju letala, kakor tudi na povratku me je pričelo v glavi tiščati in boleti, da se moral po
tem dolgo časa počakati, da je pritisk popustil - kasneje sem zaradi tega obiskal kar precej
zdravnikov in opravil čudo preiskav... k sreči ni bilo nič!). Tam so bili pretirano prijazni... na
kosilo so nas povabili na ladjo zasidrano na Donavi... tradicionalna srbska gostoljubnost...
nato še nekaj pogovorov s prijatelji in nazaj na letališče... to je bil zadnje letalo na progi
Beograd-Ljubljana! Naslednji dan se je začelo...
Tu pa nastopi kar grozljiva epizoda: za Svetovni slovenski kongres smo pripravljali
Krekov Canticum resianum z Evico seveda, pa še Dvorakovo Simfonijo iz Novega sveta z
Lajovcem. Imeli smo generalko 27.6. tik pred nastopom (stiska z vajami!), nakar je izbruhnila
10-dnevna vojna za osvoboditev Slovenije. Proglasili smo že neodvisnost, a nas je JLA
napadla. Med generalko je bil sestreljen helikopter tik ob hiši gospe Soklič... panika...Vse
skupaj je odpadlo in hiteli smo domov: peljal sem Evico po grozljivo prazni Ljubljani...
In bilo je grozljivo - nadaljnje delo smo kar odpovedali... ljudje so bili vpoklicani,
panika, avioni. Vse to gledam (hladnokrvno) iz okna, medtem ko so drugi v zakloniščih... A
se je vse skupaj dovolj hitro končalo. Vmes nam je odpadlo gostovanje v Zagrebu - kdo bi pa
hotel v teh okoliščinah v bodočo drugo državo?
Vseeno pa smo po končani vojni sicer previdno, a radi, izpeljali gostovanje za
zaključek sezone v Udinah 15.7. na travniku ob gradu na prostem: neki italjnaski solidni
dirigent Emilio Pommarico se je lotil težkega programa, ki je sicer na koncu šel, a ob precej
pripombah! Igrali smo Čajkovskega 4. simfonijo in Stravinskega Petruško. Konec sezone!
Sezona 1991 - 92
Avtobusni prevozniki iz Koroške, ki smo jih mnogokrat najeli in smo bili z njimi v
dobrih odnosih, so hoteli organizirati gala operne koncerte v Grazu in Beljaku. Nas so najeli
za spremljavo in za to smo že 1. septembra pričeli z vajami (Letonja), nakar smo 2.9. imeli
dve vaji v Beljaku (spali pa smo v krasnih privatnih pensionih ob Klopinjskem jezeru, kamor
so nas seveda “brezplačno” vozili”) z dirigentom Giorgiom Crocci-jem. Vaje so bile kar v
neki telovadnici. Nato smo se peljali v Graz, kjer smo imeli 3.9. prvi koncert v
Stephaniensaal, kjer sicer gostujemo - krasni stari in akustični dvorani. Sodeloval je zbor
Arena di Verona, ki je fantastično obvladal znane operne zbore - peli so tako glasno (100
ljudi), da so preglasili orkester tudi v fortissimih! Solisti pa so bili - predvsem velika zvezda,
ki pa je že tonila - ter razpadala po šivih preozkih oblek! - Katja Ricciarelli ter vrsta manj
znanih, a ne slabih pevcev. Uspeh je bil seveda gromozanski. Naslednji dan smo v Beljaku, v
naši znani dvorani ponovili program in se vrnili ter si zaslužili še teden počitnic!
Nato je Lajovic posnel zelo uspelo simfonično pesnitev Equi mladega Marka
Mihevca, ki obvlada orkester neverjetno virtuozno, čeprav muzika “diši” po Richardu
Straussu. Nova zvezda na našem nebu?!
Prvi abonmajski koncert je spet vodil Milan Horvat, kot solist pa je vskočil Thomas
Christian s sijano izvedbo Bergovega Violinskega koncerta. Solistka bi morala biti odlična
Ozimova učenka Christinne Rox, ki pa jo starši zaradi pravkar končane vojne in nemirov na
Hrvaškem niso upali poslati v ta balkanski kotel! Škoda, ker sem jo slišal igrati na tečaju v
Velenju - angelsko lepo igra! Koncerta sta bila 23. in 24.9. in uvodoma smo igrali “našo”
Pastoralko L.van Beethovna, ki jo je Horvat lepo izpeljal, na koncu programa pa je bil velik
uspeh z Ravelovim Bolerom! Ta skladba vedno užge (če pa so solisti na izpostavljenih mestih
odlični, je pa sploh poslastica!)
Drugi koncert 3. in 4.10. je vodil Uroš Lajovic in uvodoma krstil še javno Mihevčevo
skladbo Equi, ki je razveselila poslušalce in orkester. Solistka je bila še en vojvodinska
pianistka - tam jih “izdeluje” Albo Valdma, estonski specialist-profesor, ki deluje v Novem
Sadu - Rita Kinka, ki pa je še posebej njegova varovanka - kasneje sta se poročila! Igrala je
dokaj zanesljivo težak Lisztov 1.klavirski koncert z mnogo šarma. Postala bo naša stalna
gostja in po Stančulovi in Madžarju že tretja učenka tega izvrstnega profesorja. Lajovic je
demonstriral še Brucknerjevo 4. simfonijo - dobro!
(Vmes smo 7.10. menjali 1 dinar za 1 tolar!)
Nato nas je doletela še ena “vojna” odpoved: Jacek Kaspszyk (oz. njegov agent!) se ni
upal na tako “nevarno” področje. Škoda! Z njim smo za dolga leta izgubili vsak stik. Ne vem
kdo mi je priporočil neverjetno slabega dirigenta - menda celo Austroconcert - ki pa je baje v
Münchnu dirigiral z uspehom v operi. Ta Nicholas Uljanov (menda je modno, če se pišeš kot
Lenin!) se je 16.10 v Beljaku (na žalost!) ter 17. in 18.10. v Ljubljani trudil že s spremljavo
(sicer res težkega) 1. koncerta za rog in orkester Richarda Straussa s sijajnim Petrom
Dammom, ki se ni ustrašil vojnih grozot! (Vmes je imel Damm recital z orglami v CD in
krstil mojo skladbo Hornspiele - eine Sonatine für Peter Damm!). Straussov Don Juan je že
itak zelo težka skladba, z nerodnim dirigientom pa je še posebej problematična. V drugem
delu Dvorakova 8. simfonija, ki jo igramo od Carnegie Halla skoraj na pamet, pa tudi tokrat
zelo problematično. 15.10. bi morali gostovati v Zagrebu, a se je orkester uprl, ker so topovi
streljali skoraj do Zagreba!
Medtem bi moral ponovno na žirijo Wieniawskega, a so pošiljali letalske karte tako
nerodno, da sem končno odpovedal sodelovanje, v glavnem, ker sem imel strah pred letenjem
(glava!). Škoda, ker je bil spet predsednik žirije Wislocki...S tem sem zaključil mojo zvezo s
prijaznimi Poljaki v Poznanju!
Ne vem zakaj je 24.10. odpladlo gostovanje v Velenju z Letonjo ter Juretom Jenkom
kot solistom, vendar je bil program delno izvajan 28. in 29.10. na mladinskih matinejah Kumar - Istrska suita (zelo posrečeno delo), Weber - Koncert za klarinet, Prokofjev - Klasična
simfonija in Sibelius - Finlandija. In 30.10. je bil Letonja izvoljen za našega stalnega
dirigenta! Lajovic je namreč po prvem letu poučevanja, ko je bil na preizkušnji, dobil stalno
mesto na Visoki šoli na Dunaju ter avstrijsko državljanstvo in je zato seveda le stežka dirigiral
v Ljubljani, predvsem pa ni mogel dosezati norme, čeprav sva mu z Borisom šla zelo na roko!
On pa je skoraj oblastno zahteval (ponovno!!!) mesto šefa-dirigenta, saj je dobil eno
“najvišjih in najvplivnejših mest” v Evropi. K sreči je imel prevelik apetit in je izsiljeval
Borisa toliko časa, da ta ni hotel več slišati o kakršni koli pogodbi z njim in vzeli smo Letonjo
- velik korak za Filharmonijo! Rešitev pravzaprav, saj so vsi ostali “dirigenti”, kar jih tlači
zemljo v Sloveniji, daleko pod nivojem, ki ga Slovenska filharmonija potrebuje in pričakuje...
Hörtnagel nam je ponovno organiziral “turnejo” po “svojih” mestih: GarmischPartenkirchnu, Augsburgu in Nürnbergu 10., 11. in 12.11. Solistka je bila na njegovo željo
rosno mlada hrvaška violinistka, katere mama se je sijajno poročila v Nemčijo: Natalie
Steurer, ki je seveda pripotovala z mamico že na vajo v Ljubljano. Ubogi Janos Kovacs je
moral spremljati mladenčico, ki ni bila nič sigurna, v težkem Dvorakovem Violinskem
koncertu, po uvodni uverturi Webrovega Oberona (Kovacs uživa v “predelavah” velikih
mojstrov: podvaja linije, ki ne pridejo dovolj do izraza, menja instrumentacijo v akordih...
vse, da bi podčrtal skladateljeve intencije. Pri tem gre včasih že predaleč: še pred koncertom,
pa spet na drugem - še dopisuje v parte svoje “popravke”), se je koncert zaključil s
Čajkovskega 6. simfonijo - “patetično”, ki pa žal ni ravno primerna za Jančita. Sem že ocenil,
da je on krasen za klasiko in moderno, romantika pa je bolj domena Wojciechowskega!
Kombinacija obeh...? Torej: koncerti so bili bolj polomija - vse se je vrtelo okrog vilinsko
napravljene mladenke, ki je “suvereno” odžagala koncert, Janči jo je lovil, orkester ni bil
najbolj navežban, ker smo vadili predvsem Dvoraka... Mislim, da je to nekako zapečatilo našo
veliko kariero pri Hörtnaglu! Po koncertu v Augsburgu je sicer povabil na večerjo, po
Nürnbergu, kamor je prišlo veliko vplivnih politikov, ki so stali za mladenko (!), pa smo mi
bili sploh še nepotrebna spremljava...
In takoj 14. in 15.11. že koncerti v Ljubljani tudi s Patetično, le da je solistka bila
Dubravka Tomšič s Prvim Brahmsovim koncertom. Včasih tudi najboljše kombinacije ne
prinesejo dobrih rezultatov...
21. in 22.11. je Milan Horvat zelo lepo dirigiral Smetanovo Mojo domovino, ki je za
orkester (predvsem godala!) izredno naporna. Bilo je zadovoljivo! Gostovali smo tudi v
Celovcu 25.11., kjer so na plakatu debelo izvzeli Vltavo, da bi namamili ljudi na koncert...kot
v Ameriki! Potrdili smo naš odličen sloves na Koroškem! Vsaj na tem področju smo jim tako
superiorni, da bi naši to lahko bolj upoštevali in podprli naša gostovanja, ki večajo renome
naše kulture...in...
Spet ena skladba, ki jo je Lajovic učinkovito uničil! 5. in 6.12. je Mozartov Requiem
s solisti Ivo Hraste-Sočo, Sonjo Milenković, Zrinkom Sočo in Juanom Vasletom ter
našima zboroma Consortium musicum in Slovenskim komornim zborom, ki jih pridno
naštudira dr. Cuderman - ki pa se je obupno jezil na Lajovca zaradi tempov... stara pesem!
Žal on misli, da edini ve, kako se klasičnim rečem streže in nikakor noče “kopirati” vzorov...
nato pa stvar dobi nenavadne tempe, čudne poudarke, nima nobene napetosti, šarma še celo
ne! Vedno mi je govoril, da ne mara poslušati posnetkov, ker raje ustvari slabo svojo verzijo,
kot dobro kopijo... Sicer lep princip... vendar moraš za to biti osebnost!
Anton Kolar se nam je “vtihotapil” s trikom: kot da je (in je!) oseben prijatelj z
velikim “mafijcem” in organizatorjem koncertov, festivalov (Schleswig-Holstein!) Justusom
Frantzem, ki naj bi nas povabil na ta svoj festival - in kasneje v tej sezoni s svojim sinom igral
v Saint-Saensovom Živalskem karnevalu (in Mozartu), smo na mladinskih koncertih z njim in
našimi pianisti (Jarc in Dornikova) igrali to skladbo z njegovim smešno otročjim
komentarjem, ki ga je celo izdal v knjižni obliki! Res diletantsko! Pri tem pa se mu je orkester
razpadel pri vsakem težjem prehodu! In potem smo še celo to snemali, da bo izdal ob
“literarnem izdelku” še kaseto. Bilo je tudi precej kreganja okoli tega...(23. in 24.12.91.)
Pred Novim letom je dirigiral še Nikolaj Aleksejev, z njim in njegovo ženo Nino smo
postali dobri prijatelji (a ne za večno!). 19. in 20.12. je najprej krstil Ramovševo novo
skladbo, ki jo je napisal iz navdušenja nad osamosvojitvijo (!) in jo takoj nesel pokazati
novemu ministrskemu predseniku Peterletu (!) - bila je celo slika v časopisih! - učimo se! - z
naslovom Per aspera ad astra (Iz trnja do zvezd). Škoda da v skladbi ni nič od tega naslova:
običajni aleatirični, histerični, brutalni Ramovš! Škoda za Primoža, ki je tako načitan, kot
redko kdo, pa ne uporablja svojega velikega znanja in komponira kot napol diletant! Seveda je
to moje mnenje, ki ga bo zgodovina mogoče demantirala! Nato je spet igrala Takumi
Kubota, ki je igrala lepo Bruchov 1.violinski koncert. Vmes je imela recital s holandsko
pianistko Dadelsen in igrala lepo tudi moje Tri kontraste... da bi bila še angažirana. Moja
teževa pa je v tem, da potem take soliste ne angažiram več (podobno kot Žislina in
Danczewsko).
Na koncu pa še hladna, nešarmantna, a sigurna Brahmsova Četrta. Me vedno jezi, če dam
mojega ljubega Brahmsa v napačne roke!
Ker smo pričeli dirigente za Novoletni koncert menjavati, je letošnjega (1.1.1992.)
vodil Aleksejev, ki je bil že tako ali tako v Ljubljani! Ni se mu zelo posrečil, ker je bilo kar
nekaj težav v orkestru (Korsakov - Španski capriccio...). No, pričeli smo s prakso, ki jo že dlje
časa gojijo tudi na Dunaju...
Tudi prvi abonma po Novem letu je vodil Aleksejev (kot da je že naš dirigent?), ki si
je tako lahko pridobil renome orkestra in publike. 9. in 10.1.1992. je z njim soliral Igor Ozim,
ki si je zaželel na “zrela” leta ponovno odigrati vse velike koncerte - tokrat kar Brahmsa.
Mislil je pač, da to še zmore. Bi si pa napravil večjo uslugo, če bi igral manj znane,
zanimivejše skladbe... Tako pa smo ga seveda vsi prizanesljivo sodili, kritika pa v rokavicah,
saj je njegov renome zares velikanski! Aleksejev je dokaj dobro “oživel” Arničevo Pesem
planin, ki že dolgo ni bila na sporedu, na koncu pa zadovoljivo Šesto Šostakovičevo
simfonijo, eno najzanimivejših, izjemno duhovitih in briljantnih v njegovem sijajnem nizu.
Žal se iz obeh koncertov ni dala zmontirati plošča...
(Damm mi je poslal program iz Gewandhausa, kjer je igral moje Hornspiele...)
Ves preostali januar smo morali snemati, ker je Cankarjev dom postavljal svoje
projekte na velikem odru... Letonja se je mučil z Beranom, Gerbičem, Srebotnjakom - in celo
napravil zelo dober posnetek mojega Koncerta za klarinet s Slavko Goričarjem, ki pa je
ponekod imel kar težave! Kasneje ga je Goričar dal na svoj CD!
Bili smo kar abonirani na sodelovanje na Prešernovih proslavah in ta 7.2.92. je bila še
posebej slavnostna in zato “močna” s solistkama - Marjano Lipovšek in Dubravko Tomšič:
z Brahmsovo Alt-rapsodijo in Lisztovim 1. klaivrskim koncertom! Dirigiral je Uroš Lajovic.
Prišel je ponovno Tadeusz Wojciechowski in pripeljal svojega prijatelja - odličnega
in zelo samosvojega, zanimivega pianista Andrzeja Ratusinskega, ki deluje v Stuttgartu.
Igrala sta Peti Beethovnov koncert, ki ga je Ratusinski izvajal zelo originalno, vendar ne
posod zelo natančno: to je sploh njegova igra, ki navduši - predvsem v muzikalnem smislu malce pa zanemarja solidnost. 13. in 14.2. je Tadeusz na mojo željo igral Osterčev
Mouvement symphonique - zelo zanimivo monotematsko skladbo s pestro instrumentacijo
(saxofon, klavir) in zelo dobro - kasneje smo dali na ploščo! - Stravinskega Žar ptico!
V nekako “zahvalo” za posojanje njegovega akademskega zbora iz Zagreba Ivan
Goran Kovačić, smo 19.2. dali mlademu talentiranemu dirigentu Saši Britviću koncert za
Glasbeno mladino Ljubljane, s katero smo enkrat letno imeli dva popoldnaska koncerta z
mladimi umetniki. Tako je lahko mnogo obetajočih solistov (pa tudi dirigentov) poizkusilo
slast nastopanja v veliki dvorani CD! Britvić je zelo suvereno dirigiral težko partituro Tilla
Eulenspiegela, pa Sorkočevićevo 3. simfonijo, mlada violinistka Maja Cerar, ki študira v
Švici, pa je mladostno-šarmantno igrala Mozartov A-dur koncert.
Že kot priprava na zanimivo gostovanje v Benetkah je Janos Kovacs dirigiral zares
težko Bartokovo Glasbo za instrumente s strunami, celesto in tolkala, ki je za nas še pretežka!
Godalni orkester je deljen na dva dela in tako postajajo male skupinice nenadoma zelo šibke
in občutljive... To bomo morali dobro narediti nekoč, ko se bodo godala zares prenovila in
ojačala! 27. in 28. je nato Janči dirigiral še Berliozovo Fantastično simfonijo, ki je naša zelo
standardna skladba in spremljal Miloša Mlejnika v Krekovem Koncertnem diptihonu - tisti
skladbi, ki jo krstila Suzana, Primoževa žena. Mlejnik je skladbo predstavil v pravi luči. Ta
posnetek je kasneje izšel na Miloševi plošči!
Povabljeni smo bili torej na (Berlusconijev) karnevalski festival v Benetke! Tam smo
vsi udeleženci - nas stotine - spali na veliki prekooceanski grški ladji in se sprehajali ob
kanalih in preko mostičkov do vaj in koncertov in uživali ob pestrih karnevalskih maskah in
povorkah. Prva dva koncerta sta bila v Mestrah 29.2. in 1.3. seveda z Janosem Kovacsom, ki
je igral že omenjenega Bartoka (žal), za uvod Bernsteinovo preprosto, a prijetno uverturo
Candide (ki smo jo naštudirali v pol ure pred prvim koncertom!) in na koncu (hvala Bogu!)
Berliozovo Fantastično. No, ta dva koncerta sta bila kar precej “mimo”, ker so hoteli nekako
oživeti tudi druge okoliške kraje v času karnevala...
Nato smo v treh vajah - to zmore res samo Milan Horvat, naštudirali Deveto
Beethovnovo in jo 3.3. igrali v Teatro Fenice s solisti Gracljevo, Houško, Robinšakom in
Belamarićem. Zbor je bil seveda zagrebški Ivan Goran Kovačić! Bil je velik uspeh in ker je
bil to svečani zaključni koncert, se je kar trlo “visokih” glav...Po koncertu svečana večerja na
kateri smo bili od naših predsednik Kučan, Horvat z ženo in midva z Borisom...Pa mnogi
italjanski visoki mafijaši. Fenomenalna večerja - če - če si jaz na kosilu ne bi pokvaril želodca
z neko morsko hrano (moja bolezen!), da sem sredi večerje letel na stranišče - in potem komaj
dočakal konec pojedine! Domov grede sem dobil mrzlico in zvečer, ko so na ladji vsi veselo
proslavljali zaključek, sem jaz v kabini visel nad lavabojem in školjko... Pa še cel teden doma
nisem mogel drugega kot čajčke....Ne pomnim podobne zastrupitve želodca!
Nato smo v Ljubljani z malo vajami 6.3. igrali zelo lep koncert-izven s Shlomo
Mintzem, ki je dirigiral in igral Haydnov Vilinski koncert v C-duru, pa dalje izvedel
Debussyjeve prelepe Nocturne (z ženskim zborom) in zelo lepo tudi Beethovnovo 4.
simfonijo.
Zelo zanimiv koncert: orkester je z odprtimi očmi in ušesi poslušal tega slavnega violinista,
ko jih je učil fraziranja.... Dirigira pa seveda bolj amatersko - a vseeno! Zelo lep koncert!
Naslednji koncert je dirigiral “naš” dirigent Marko Letonja, ki je dobil spremljavo
“dvornega pianista CD” Dmitrisa Sgourosa in sicer v težkem Drugem Brahmsovem
koncertu, ki pa je Sgourosu še malce oddaljen, čeprav je ni note, ki ne bi sedela. Marko se je
dobro držal! V drugem delu pa je zelo lepo dirigiral Lajovčev Caprice (sem se že navduševal
nad to njegovo najboljšo skladbo!) in na koncu zelo efektno Ravelovo drugo suito Daphnis in
Chloe.V Ljubljani je bilo to 12. in 13.3., v Novi Gorici pa še 14.3. (Nazaj grede smo mi trije z
Markom in Dmitrisom krasno večerjali v znanem ribjem restoranu - “tovarišica” Alenka
Saksida pa ni plačala večerje...).
Na mladinskih koncertih je Simon Robinson dirigiral in razlagal (to bolje kot ono
prvo!) Beethovnovo 4. simfonijo, ki je bila že “utečena”! (17. in 18.3. kar štirikrat).
V gosteh 26. in 27.3. je bil spet šef Zagrebške filharmonije Kazushi Ono, vendar je
bila glavna zvezda večera Jasminka Stančul z izvrstnim Tretjim klavirskim koncertom L.van
Beethovna. Neverjetno, kako ta temperamentna Vojvodinka obvlada klasiko in kako jasno in
plastično jo igra! Mi smo bili navajeni seveda Dubravke... tu pa je še nekaj več! Ono me je
skoraj preklel zaradi Kogojeve skladbe Če se pleše, ki pa jo je na koncertu vendarle pričel
“razumevati”. Njegov Zarathustra je bil seveda bleščeč in paraden... kaj več pa ne!
In tu pride tragična novica... Dragi Stašek Wislocki ni mogel več v Ljubljano... tako
resno je bolan - in ne bomo se videli več? Nadomestil ga je za dva koncerta 2. in 3.4. Tadeusz
Wojciechowski, da je stvar ostala “poljska”. Že dlje časa sem hotel pri nas predstaviti v
Angliji živečega poljskega skladatelja Andrzeja Panufnika. Tako je Tadeusz dirigiral njegovo
zelo komorno koncipirano skladbo Jesenska glasba. Nenavadno, zanimivo konstruirano, jasno
in simpatično. Sicer pa skladba ne pretendira za velikim uspehom pri publiki. Tadeusz je zelo
lepo in močno dirigiral ljubko in hudomušno Osmo Beethovnovo, ki smo jo kasneje dali tudi
na ploščo! Pač pa je bilo veliko razočaranje ponovno srečanje z bivšo koncertno mojstrico
Zagrebške filharmonije Tamaro Smirnovo, ki je že nekaj časa drugi koncertni mojster
Boston Symphony - kar je sicer velika čast (? - ali denar - je pa tudi veliko garanje, tako da
sploh nima prostih terminov!). Ker igra non stop v orkestru (kruta Amerika!) in komaj dobi
kak teden prost, je bil njen Čajkovski skoraj agonija. Ne zmore več, kar je prej igraje! In
hotela je celo, da bi ji dovolili posnetek za ploščo... škoda, da je solistično tako padla!
Tukaj spet poročam o neverjetno lahkotni presoji naših orkestrašev o dirigentih! Mladi
italjanski dirigent Paolo Paroni je dirigiral Slovenicum (sicer osebni orkester Uroša
Lajovica, ki ga je ustanovil zato, ker v Filharmoniji ne dobi dovolj satisfakcije...) in nekateri med njimi Tomi Dražil, ki mu je komaj kakšen dirigent všeč, posebno boljši, ki kaj zahtevajo,
so ga hoteli videti pri nas na pultu: “ dokler ga lahko še plačamo”! In dobil je 8.4. koncert v
Portorožu (ker ni bil nobeden naš prost...) in začel je vaje tako, da so bili vsi orkestraši
navdušeni! No, že na generalki se je izkazalo, da sploh nima pregleda nad celoto, da ni
izvežbal skoraj nič...in skoraj smo imeli debakl z Beethovnovo 8. simfonijo, ki je bila teden
pred tem še izvrstna!, Pa nič bolje Dolarjevi Balleti a 6 in spremljava dveh Tartinijev (ker je
bil rojen v Piranu, ga naši “obalni” kulturniki izkoriščajo za promocijo...) z Miranom
Kolblom in Tiborjem Kerekesom - našim izvrstnim prvim trobentarjem (po rodu iz
Subotice).
Naslednji gost je bil za dva koncerta 16. in 17.4.spet Horvat, ki je tokrat spremljal
Stefana Vladarja, mladega in samozavestnega dunajskega pianista slovaškega porekla. Poleg
Brucknerjeve 7. simfonije, ki jo je Horvat dirigiral še vedno v Matačićevi senci (bila sta zelo
dobra prijatelja!), je Vladar (vsaj za mene) igral precej dolgočasno znameniti Mozartov
Koncert “Jeunnehomme”. Mislim, da je Jasminka Stančul precej bolj muzikalna in tudi
tonsko interesantnejša - a Vladar ima veliko večji renome..!
Vmes sem bil uradno (menda edinkrat!) na sestankih v Salzburgu in dobil naslednje
gostovanje z dvema koncertoma v njihovih abonmajih pri dr. Klier-ju.
Pričeli smo gostovati na Dunaju v okviru zelo dobre serije Jeunesse in seveda smo to
zaupali Horvatu, s katerim smo že v Musikvereinu uspešno gostovali pred leti. Sedaj smo
30.4. igrali v drugi dunajski dvorani, ki pa je še večja in tudi zelo akustična - v Konzerthausu.
Za uvod sem nagovoril Horvata za našo uveljavljeno partituro - Osterčevo Suito. In tu sem
doživel še eno razočaranje: maestro je že v prvem stavku napravil nerazumjliv skok, v petem
pa izpustil v reprizi celotni fugato, ki je pravzaprav osnova tega stavka! Ali je to
podcenjevanje slovenske glasbe ali pa zares ignoranca. Meni je dejal, da se nekatere stvari
ponavljajo... Kaj pa njegov Bruckner ali Wagner... Žal sem hotel biti z njim v najboljših
odnosih in sem še enkrat debelo požrl slino (in moje spoštovanje do Osterca, ki je ravno v tej
Suiti enkraten in ni ena nota odveč!). No, nato je Dubravka Tomšič odlično odbriljirala
“svoj” 1. klavirski koncert Franza Liszta. Morali smo igrati tudi eno avstrijsko noviteto: Kühr
- Eso es (bolj bedno kot ne!) in za konec uspešno izvedli ekspresionistično močno Bartokovo
baletno suito Čudežni mandarin. Bil je lep uspeh!
Simonu Robinsonu smo hoteli pomagati do večjega renomeja tudi na gostovanju v
“njegovem” Mariboru, kjer je že leta dirigent v Operi. 8.5. je izvajal Kumarjevo Istrsko suito,
ki je nekakšen dober recept za sveže folklorno muziciranje in na koncu Beethovnovo 4.
simfonijo, ki jo je že dirigiral na mladinskih koncertih v Ljubljani. Robinson je izredno
simpatičen dečko, ki pa nima prave moči, pa tudi tehnika je bolj čudna. To se pa najbolj
izkaže prav pri klasiki, ki ji ni dorasel! Zelo se je mučila z Drugim koncertom Rahmaninova
mlada Tatjana Ognjanović, hčerka mojega prvega direktorja Dragiše, ki je sicer zelo
muzikalna, a prešibka za borbo z orkestralnim zvokom!
Sedaj je pričel vabiti svoje sošolce in prijatelje tudi Marko Letonja. S prvim je imel
kar srečo: mladi nemški dirigent Marc Albrecht je vsekakor rojen dirigent, a žal malce
nemško aroganten in podcenjevalen do našega okolja! Imela sva hude dneve, ko je zahteval še
eno dodatno vajo in pri tem zoprno “nemško” dokazoval svoj prav! Vajo je dobil, a jaz bi ga
najraje... ker je to tudi za orkester ponižanje, češ saj ne znajo, vidite! No, koncerta 14. in 15.5.
v Ljubljani in še dan pred tem v Beljaku sta bila zelo dobra in njegovo Prvo Mahlerjevo
simfonijo smo dali celo na CD! Velike muke pa je imel s spremljavo Tretjega Rahmaninova z
izvrstnim tehnikom Karolyjem Mocsarijem. Se pozna, da je predvsem operni dirigent. Bo pa
postal naš stalni gost in kasneje sva postala čisto normalna “kolega”.
Na naslednjem koncertu (21. in 22.5.) nisem bil, ker sem bil v žiriji dirigentskega
tekmovanja Madžarske televizije v čast pokojnega Janosa Ferenczika v Budimpešti. Gostoval
je ravno nagrajenec prejšnjega tekmovanja kitajski dirigent En Shao, s katerim bova kasneje
postala prijatelja! Dirigiral je Kumarjevo novo, zelo čudno delo Čelo Alp, Mendelssohnovo 3.
simfonijo “Škotsko” pa smo dali celo na CD! Spremljal je Mirana Kolbla v Lalojevi
Španski simfoniji.
(Na tem tekmovanju sem spoznal kar dva zanimiva glasbenika: koncertnega mojstra
Dunajske filharmonije Gerharda Hetzla, s katerim se bom žal zaman dogovarjal za njegovo
gostovanje z Drugim Bartokovim koncertm pri nas, in ruskim dirigentom Jurijem Simonovim,
s katerim pa me še danes veže prisrčno prijateljstvo...)
In zakaj sem bil pravzaprav na tem tekmovanju: Madžarska TV je bila očitno v stiski
in prosila Slovensko filharmonijo (Janči Kovacs?) za zaključni koncert z nagrajenci
tekmovanja.
Tako se je orkester podal na pot - žal z njihovimi avtobusi, da bi bilo ceneje! - po strašni
vročini in potoval cel dan do Budimpešte, kjer so orkestraše nastanili v ogabnem, zelo
oddaljenem hotelu. Jaz sem seveda krasno stanoval v internacionalnem hotelu kjer je bila tudi
dvorana za zaključni koncert. Pred tem sem imel kar burno dogovarjanje za program tega
zaključnega koncerta, ker je glavna organizatorica ga Judith Varbiro hotela iz malega orkestra
(več niso plačali!) izvleči bleščeč koncert v veliki zasedbi. Tako smo na koncu določili
program, ki je bil izvedljiv: Straussovo uverturo k Netopirju, Verdijevo k Siciljanskim
večernicam in Brahmsovo Akademsko uverturo - to so dirigirali drugo in tretje nagrajenci
Jui Wang, Mario Lamberto in Rupert d’Cruise, medtem ko je zmagovalec, simpatični in
spretni Japonec Tetsuji Honna dirigiral na moj predlog Četrto Beethovnovo simfonijo.
Koncert je bil 24.5. in na njem so bili tudi Gerhart Hetzel in Jurij Simonov.
Na naslednjem koncertu (4. in 5.6.) sem naročil novo delo pri mladem skladatelju
Petru Šavliju za saxofonista Matjaža Drevenška, ki si ga je sam izbral. Drevenšek je namreč
prvi zares profesionalni saxofonist-solist pri nas, izšolal pa se je v Zagrebu. Šavli je vedel za
pogoje, da bo dobil samo stimulacijo, a me je šel na Ministrstvo za kulturo obrekovat, da sem
ga izkoriščal....ko smo mi bili mladi, smo bili veseli, če nas je kdo hotel igrati! Časi se pač
spreminjajo...No, skladba sicer ni čisto slaba, ni pa vredna kakšnega naročila, če se mene
vpraša! Dirigiral je Hans Graf, ki pa je imel za glavnega solista Petra Rösla, našega starega
in priljubljenega znanca! Igral je fantastično prepričljivo Čajkovskega sloviti Prvi klavirski
koncert - skladbo, ki je pri publiki sigurno številka Ena! Beethovnova 5. simfonija mi ni
ostala v spominu kot kakšno doživetje. Ta simfonija je res samo za velike mojstre. Graf je
sicer zelo dober dirigent, a nikoli ne bo veliki format - morda tudi zaradi malce potuhnjenega
karakterja.
Naslednje dejanje je tudi eno največjih v naši zgodovini: Hartmut Haenchen je
postavil obširno, šarmantno in izredno zahtevno Sedmo simfonijo Gustava Mahlerja (po
Četrti in Šesti že tretja z nami...), seveda na njegov način z deljenimi vajami z vsako skupino
posebej!
Na dveh koncertih po dveh tednih priprav je 18. in 19.6. izvedel zelo dobro to skladbo, ki smo
jo snemali in sem kasneje iz obeh dni zmontiral posnetek za CD: izdali smo dvojni album s
Šesto in Sedmo Mahlerjevo, kar je gotovo največji dosežek SF v tem času!
Sledilo je obdobje snemanj do konca sezone, zato sem zlahka odšel v Köln z našo TV
ekipo, da smo posneli še veliko materiala za TV portret Igorja Ozima, za katerega sem napisal
scenarij in tudi vodil snemanje...
Najprej je Robinson posnel z Drevenškom Šavlijevo skladbo Saxofonija, potem ja je
Ozim s Hubadom snemal slovenska dela (Krek, Lipovšek) za ploščo, ki naj bi jo izdal v
Nemčiji....(mislim, da bo to dolga zgodba...). Za zaključek sezone smo pa igrali na
Pogačarjevem trgu za Stolnico na otvoritvi Festivala Stara Ljubljana 9.7. z Markom Letonjo
in nepogrešljivim duom dveh trobent Grčar-Arnold s Franceschinijem in Vivaldijem, druge
skladbe pa so prispevali Verdi, Dvorak, in Čajkovski.... za publiko, ki zvečer pohaja po
mestu.
A Boris je dejal, da je tak koncert več vreden kot abonmajski - akustika in pogoji so seveda na
tem prostoru mizerni....
Na koncu počitnic sem na avstrijskem radiu izvedel za tragično novico, da se je 27.7. v
Salzburških hribih smrtno ponesrečil Gerhard Hetzel, tisti koncertni mojster Dunajske
filharmonije, s katerim sva skupaj sedela v žiriji v Budimpešti in se že dogovorila za njegov
nastop v Ljubljani z Drugim Bartokovim koncertom... Bil sem resnično pretresen in ker sem
ravno pisal Quatre pieces d’ete za violino in harfo, sem tretji stavek - sferico - posvetil
njegovemu spominu s posvetilom njegovih črk ob koncu stavka. Kondoliral sem vdovi, ki je
tudi bila v Budimpešti z njim - adreso sem pa imel, ker sva se poslednje mesece dopisovala za
njegov nastop, in ji kasneje tudi poslal skladbo... zahvalila se je zelo vljudno...
Druga novica je bila prijetna: Jurij Simonov, s katerim sva takoj vzpostavila prisrčne
odnose, se je javil iz Londona kjer stanuje, da bo vskočil na turneji z Bergenskim orkestrom
in dirigiral tudi v Ljubljani 24.8. in tako smo se dobili dan pred tem z Nino, Jelko in njegovo
simpatično ženo Olgo in zvečer šli pri nas v Štepanjskem na pizzo (lilo je kot iz škafa) in se
tako spoprijateljili! Drugi dan sem šel na vajo pred koncertom in takoj spoznal veliko Jurijevo
mojstrstvo pri študiju Čajkovskega Romea in Julije, kar se žal ni pokazalo na koncertu, ker
mu orkester ni tako sledil kot na vaji. Sibeliusova Peta simfonija, ki jo zelo cenim, je bila bolj
rutinska, ker Jurij te glasbe ne mara, a jo je moral prevzeti, ker je James Judd preden je zbolel,
že vežbal z orkestrom. Solist je bil Bruno Leonardo Gelber, ki je pri nas enkrat davno že igral.
Njegov Grieg je bil zelo briljanten, a tudi malce čuden - kot tudi on...
Sezona 1992 - 93
Sezono smo začeli zelo zgodaj, ker smo tudi prejšnjo končali predčasno, s
spremljavami mladih študentov za Akademijo za glasbo 7.9.92. Dirigiral je Marko Letonja,
solisti pa so bili Matej Zupan, Tobing in Štermanova v Mozartovem koncertu v G-duru za
flavto ter Chopinovem Prvem in Saint-Saensovem Drugem klavirskem koncertu. Tako smo
ves čas zelo izdatno pomagali mladim koncertantom na začetku kariere....
Nato smo napravili veliko uslugo Ani Pusar - naši stalni sodelavki, odlični
sopranistki, ki je delovala dolga leta v DDR v tamkajšnjih operah (pela je celo na otvoritvi
nove Semper Opere v Dresdnu Maršalico v Kavalirju z rožo! - dala mi je live-ploščo iz te
predstave). Hotela je posneti vrsto Mozartovih arij za ploščo in si izbrala “specialista” za to
glasbo - avstrijskega dirigenta Ernsta Märzendorferja, s katerim pa je imel orkester take
težave, da smo mislili, da ne bomo posneli niti ene točke! Končno je nekako steklo, ko je
vendarle uvidel, da tudi v provincialni Ljubljani lahko orkester dobro igra Mozarta! Mislim
pa, da plošča še do danes ni izšla, čeprav je bil material dobro posnet!
Prvi abonma je kot običajno, otvoril Milan Horvat in 24. in 25. v Ljubljani in 27.9.
še v Celovcu zelo dobro postavil Mahlerjevo Peto, ki smo jo igrali že mnogokrat, a še nikoli
tako dobro! Posnetek obeh koncertov sem kombiniral za CD, ki je eden boljših naših
Mahlerjev na plošči! Miran Kolbl je ponovno igral Mozartov Violinski koncert v A-duru.
Žal se ta talentirani fant še ne znajde v glasbi in s samim seboj. Ima pa vse pogoje za sijajnega
koncertnega mojstra!
Vmes smo ob koncu septembra imeli malo avdicijo za dirigente, ki naj bi nastopili na
koncertu Mladi mladim z GM Ljubljane. To smo storili že pred tem in takrat je bil daleko
najboljši Simon Robinson. Sedaj sta kandidirala Borut Smrekat in MarkoVatovec. Na
Mozartovih simfonijah sta morala pokazati kako vadita in potem preigrati stavek. Mnogo
bolje se je odrzal Smrekar, ki pa bil je kasneje na mladinskih koncertih precej slabši. Sploh ni
nikakršnega dirigentskega naraščaja...
Naslednji abonma 8. in 9.10.je dirigiral Uroš Lajovic in predstavil originalno verzijo
sicer popularne skladbe Musorgskega Noč na golem brdu, ki jo poznamo po verziji RimskiKorsakova. Originalna je precej drugačna, torej jo je Korsakov kar precej po svoje predelal in
ji dal romantični blišč, medtem ko je original sicer zanimiv, a je oblikovno zelo nebogljen,
prehodi slabi in tudi instrumentacija šepa... Musorgski je bil pač izjemno nadarjen amater!
Josip Lešaja, zagrebški baritonist, je pel v lepem ciklusu Z mojih bregov Krešimira
Baranovića, v drugem delu pa je Lajovic dirigiral Stravinskega Petruško - žal se ne
spominjam te izvedbe...
Sedaj pa smo imeli veliki projekt dveh abonmajev v Ljubljani in Grazu, pa še koncert
v Beljaku - vse z Wolf Dieter Hauschildom. Žal je bilo to naše zadnje srečanje z njim...
Nesrečna Brucknerjeva Deveta je delala take probleme, predvsem tiste Wagnerjeve tube s
svojo intonacijo in tudi siceršnjo nesigurnostjo, Hauschild je zahteval sicer krasne detalje, ki
pa jih orkester sploh znal uresničiti in tako je bilo iz vaje v vajo slabše! Potem pa še nesrečna
solistka Nana Jašvili, s katero smo tako uspešno igrali težak Schönbergov koncert na Dunaju.
Imela je namreč izrazito smolo, saj je komaj prebolela zelo težak karambol, mi pa tega nismo
vedeli, njen agent Hartl iz Austroconcerta pa nam je to “malenkost” zamolčal... Jašvilijeva ni
imela nobene koncentracije več, spominsko ni zmogla težak Šostakovičev Prvi violinski
koncert in vaje so bile prava muka... Hauschild (po znani aferi z Atamianom!) je besnel, pa
spet poskušal z korepeticijami (ni bil čisto naglušen na sicer lepo violinstko!), a ni šlo. Skoraj
bi že zahteval drugega solista, pa pristal, da bi igrala iz not... Potem se je pa začelo: 19. in
20.10. v Grazu v prelepi Stephaniensaal ni na obeh koncertih šlo brez očitnih spodrsljajev
(igrala je na primer drugi hitri stavek ves čas en takt za orkestrom!!!), nato v Beljaku 21.10. in
v Ljubljani 22. in 23.10. samo enkrat brez napak - ampak vselej s strahom, ki se je razširil še
na orkester. Grozljivo! Simfonija pa se je podrla že v Grazu - Bradač je igral 1. Wagnerjevo
tubo in “zaspal” v enem taktu, ki je izgledal bolj “atonalno” kot Brucknerjevsko... in tudi to je
vplivalo na orkester. Spet grozljivo.
In po koncertu sva bila z Borisom v garderobi pri Hauschildu, ko vstopi taisti Hartl in
reče: “Maestro, kaj hočete, vi ste storili vse, ampak orkester...” Mislil sem, da se vdrem v tla!
In ta mafijaš je potem zvečer v hotelu celo ponujal nekega svojega dirigenta - kako je mogel,
ko pa je orkester tako slab?! Res je bilo to katastrofalno. Žal smo v Grazu opravili za dolgo
časa... Ljubljana in Beljak sta bila v simfoniji nekaj boljša, tako da mi je Hauschild na
kolodvoru celo obljubil, da še pride... a ga ni bilo več!
Že naštudiranega Musorgskega in Stravinskega je Lajovic 28. in 29.10. štirikrat igral
za mladino na matinejah. V vsem tem času smo orgomnemu številu šolarjev igrali takšne
matineje (tudi do 20 na leto!) in tako vsaj delno vplivali na oblikovanje okusa mladih...
Z Janosem Kovacsem smo nadaljevali “odkrivanje” manj znanih Bartokovih partitur:
tokrat Štiri orkestralne skladbe, njegovo zgodnje delo, ki pa kaže seveda vse dobre strani tega
genialnega ustvarjalca, čeprav so še bolj v poznoromantičnem slogu. Na koncertih 5. in 6.11.
je poleg tega krstil Šivičeve Tri koncertne arije z Brankom Robinšakom in spremljal našo
tržaško rojakinjo Jasno Corrado, vnukinjo basista Merljaka, ki je odlična solistka-harfistka v
priredbi “slavnega” kitarskega Koncerta de Aranjuez Rodriga. Bila je odlična! Na koncu pa še
Straussov Till Eulenspiegel, ki pa ni bil ravno po Kovacsevem okusu...
Malo gostovalno turnejo je vodil Marko Letonja 11.11. v Celju, 12.11. v Novi Gorici
in 13.11. še v Tržaškem kulturnem domu: z novim umetniškim vodjem Banom sva imela zelo
oster disput okoli programa, ker sem najavljene Štiri Bartokove skladbe zamenjal z
Beethovnovo Četrto zaradi prevelike zasedbe in dragih substitutov. V Trstu so mislili, da
lahko določajo prav vse, mi pa igramo zastonj...(Plača namreč naše Ministrstvo za kulturo).
Tako smo igrali še Merkujevo priredbo Petih malenkosti Marija Kogoja, seveda tudi
Rodrigov koncert z njihovo rojakinjo Jasno Corrado, pa še Tilla Eulenspiegla, ki Letonji
bolj leži kot Kovacsu!
Na Noči slovenskih skladateljev, prireditvi Društva skladateljev, je Marko Letonja
dirigiral 18.11.Mihelčičev Bridge (brezupno dolgočasna skladba), Lebičeve Sentece za dva
klavirja in orkester (sijajno Lebičevo delo!), Srebotnjakov Klic narave (že znano dokaj
povprečno delo) in Janeza Gregorca Desonet op.19 (jazz-simfonika!).
Sedaj pa pride prelom z Nikolajem Aleksejevim, ki je že na zadnjih koncertih obupno
kritiziral orkester, nič pa storil, da bi dobro naštudiral dela. Tokrat si je izbral izjemno težko
godalno sklabo Arnolda Schöberga Ozarjena noč, ki je na vajah delala velike preglavice, on
pa je krivil orkester (češ da njegov “provincialni” orkester v Uljanovsku to igra brez težav! po nekaj mesecih vaj seveda!). Potem še težave v Straussovem Don Quixote, kjer je soliral
prekrasni čelist Aleksander Rudin. Obenem smo 26. in 27.11. krstili solidno Škerlovo 7.
simfonijo - v njegovem znanem slogu. S Koljo sva imela veliko kregarijo in rekel sem mu, naj
pač v bodoče dirigira boljše orkestre. Tu je seveda zelo asistirala njegova žena Nina (sicer
zborovodkinja!), ki je naš orkester skoraj zaničevalno kritizirala...Nisem se hotel več
dogovoriti za nov termin in on je besno odkorakal...Pač pa sem ponudil koncert - dirigiranje
in igranje Rudinu...
(V tem času sem dokončno zmontiral Ozimov TV portret, ki je izpadel zelo lepo).
Sedaj je dobil priložnost Borut Smrekar, ki smo ga izbrali na avdiciji in je vodil tudi
nekatere predvaje za druge dirigente... tako se pač uči! Tudi Lebiča sem prosil, da je vodil eno
vajo za svojo skladbo Queensland Music, ki jo je napisal za Avstralijo. On vedno dobro
pripravi orkester za svoja dela, jaz pa imam lažjo vest...
2.12. je Borut Smrekar vodil koncert Mladi mladim in žal pokazal nespretnost pri
spremljavah, kar žal kaže na to da pač ni talentiran... Spremljal je Mozartov violinski koncert,
Elgarjev Koncert za violončelo in Rahmaninova Drugi klavirski koncert z Krakovićem,
Marinkom in Tanovićevo. Posebej Rahmaninov je bila velika muka...
Naslednji koncert 10. in 11.12. je ponovno vodil kitajski dirigent En Shao, neverjetno
fin in mil človek, ki bo z nami še mnogo nastopal, a tudi nesrečno končal zaradi oči... Izvrstno
se je vživel v skrajno težko, a odlično Škerjančevo Četrto simfonijo za godala, ki smo jo dali
skupaj z Mendelssohnovo Škotsko na CD! Zaključil je veličastno z Wagnerjevim
Tannhäuserjem, solistka pa je bila v sedaj toliko igranem Drugem koncertu Rahmaninova
Tatjana Ognjanović, ki pa žal ta koncert enostavno tehnično ne zmore, obenem pa je še
nebogljena v tekmi z orkestrom!
Sledil je še en odličen koncert 17. in 18.12. z Michelom Tabachnikom: navdahnjeno
smo igrali težko, a krasno Tretjo simfonijo “Rensko” Roberta Schumanna, uvodoma je zelo
prilagodljivo in z respektom dirigiral Lebičevo Queensland Music, spremljal pa prilagodljivo
Dubravko Tomšič v Beethovnovem Prvem klavirskem koncertu, ki ji seveda ne dela
nikakršnjih preglavic, pač pa mi Stančulova bolj ugaja...
Tedaj smo imeli tradicijo “božičnih koncertov” in letošnjega na 25.12. je vodil Georg
Hörtnagel, da bi “kompenzirali” gostovanja v njegovih abonmajih na Bavarskem. Na sporedu
je bil Schubert: Nedokončana in Maša v Es-duru Žal je bilo spet precej težav, vseh celo ni bil
kriv dirigent: v Nedokončani ni mogel pripraviti čeliste in kontrabasiste, da bi zaigrali lepo
frazo...Maša je še nekako šla: solisti so bili Baarova, Houška, Trček, Lotrič in Vasle, zbora
pa kot navadno Slovenski komorni zbor in Consortium musicum. Žal ti koncerti niso
privabili niti publiko, pa še s programi smo imeli probleme...
Novoletni je tokrat pripadel - po načelu menjave dirigentov - Tadeuszu
Wojciechowskemu - ki pa je sicer atraktivni program žal preslabo naštudiral - vmes se je celo
peljal na predstavo v Kopenhagen, kjer je moral dirigirati toliko in toliko oper... kar se je
poznalo na razpoloženju orkestra in bile so prve resne kritike nanj... (Letonja na primer!).
Solist je bil seveda njegov najboljši prijatelj Andrzej Ratusinski, ki je šarmantno igral v
prvem delu Chopinov Andante spianato in Veliko polonezo, v drugem pa neznano, a ljubko
skladbo George Gershwina “I got rhytm”. Poleg tega pa še nekaj musicalskih točk, med njimi
tudi suito iz Bernsteinove West Side Story, ki jo je Tadeusz napravil prepričljivo in s
šarmom...
Uveljavila pa se je tudi praksa, da je SF skupaj s CD pripravila novoletno zabavo po koncertu
v Klubu CD, tako da so lahko naši člani “nadoknadili” abstinenco na Silvestrovo...
Wojciechowski je kar ostal v Ljubljani in vodil prvi abonmajski koncert v tem letu:
7. in 8.1.1993. je igral Lipovškovo Domovino, lepo, a nepretenciozno skladbo, pa dovolj
dobro in močno Brahmsovo Prvo simfonijo. Žal se nista ujela z Lizo Leonskajo, ker nji
Tadeusz kot tip sploh ni ustrezal (!), on pa se je tudi užaljeno pritoževal, da ga ona ignorira in
vsakič igra druge tempe...tako je bil lepi Schumannov koncert bolj naključje, kot pa dobra in
usklajena stvaritev. Za Leonskajo je sploh težko dobiti dirigenta, ki bi ji ustrezal (Hauschild je
bil velika izjema!). Leonskaja je igrala seveda tudi v Srebrnem abonmaju recital, saj sta
postali z Moniko veliki prijateljici...
(Na Dunaju pa so 19.1. priredili večer slovenskih skladateljev - selektor je bil Uroš Krek in
me dal na program s Sonatino za trobento in klavir - Arnold - Rus, obenem pa je “bila” tudi
tiskovna konferenca, na katero ni bilo nobenega novinarja ali kakega drugega ... Dunaj nas je
odignoriral, pri tem pa se je “izkazala” naša ambasada! Koncert je bil v Mozartovi dvorani
Konzerthausa, ljudi sicer nekaj, a vse skupaj v prazno...)
Nato je Cankarjev dom skoraj za mesec zaprl vrata in postavljal svojo produkcijo tokrat Verdijevega Don Carlosa. Mi smo zato ves čas snemali: Letonja Štuheca, Prevorška,
moj Divertimento za pihala, trobila, tolkala iz “ranih dni” - Žličar Feguša in beograjskega
prijatelja - Slovenca Josipa Kalčiča, ki je za svojega nečaka Drevenška napisal Concertino za
saxofon in godala. Igorju Škerjancu smo napravili uslugo za njegov podiplomski izpit in je s
Simonom Robinsonom snemal in tudi enkrat preigral za komisijo Elgarjev Koncert za
violončelo, na koncu pa še Lajovic “svojo” Noč na golem brdu” v originalu Musorgskega!
Prešernovo proslavo je vodil Milivoj Šurbek, ki je po povratku iz Japonske, kjer je bil
kar nekaj let, zaman trkal na vrata Opere, da bi ga vzeli “nazaj” in dobil orkester Milice, kjer
je delal “red” in nagnal vse sfalirane študente dokončat Akademijo za glasbo. S tem je dvignil
nivo tega orkestra na zavidljivo raven...Med drugim je igral tudi Lipovškovo Domovino...
Posnel pa je tudi skladbo talentiranega mladega skladatelja Dušana Bavdka Knjiga slik.
18. in 19.2.je bil spet na vrsti Uroš Lajovic, ki je ponovno spremljal našega dobrega
prijatelja in simpatičnega muzika Thomasa Christiana, s katerim sem se dogovoril za
muzikalno zelo prepričljivi, a nekoliko lahkotneje zastavljeni Violinski koncert Ericha
Korngolda, skoraj pozabljenega skladatelja, ki je že Mahlerja kot desetleten deček opozoril na
svoj izjemen talent. Nato se je moral umakniti pred nacisti v Ameriko, kjer pa je zvečine
komponiral za Hollywood! Koncert je sijajna muzika, če nimaš predsodkov - in publika jih
nima! Thomas je mojster za takšno glasbo! Poleg tega je v drugem delu igral še krajšo
Polonezo Franza Schuberta, Uroš pa je uvodoma dirigiral Haydnovo Simfonijo št.103, kjer je
v variacijah drugega stavka bolj nerodno soliral letošnji koncertni mojster Jernej Arnič, ki je
iz prijaznosti vskočil za celo sezono, ko nas je Linarić preko noči (skupaj z Druckerjem)
zapustil in mislil, da bo lahko diktiral svoje pogoje ..., Kolbl pa se je želel izpopolniti v
Londonu... a mi se nismo pustili izsiljevati. Jernej je siguren in avtoritativen vodja (sicer igra
v Lausannskem komornem orkestru skupaj z ženo Amerikanko, kjer je zaprosil za enoletni
dopust), le sole ne igra lepo...Na koncu je bila še Uroševa paradna skladba Kodalyjevi Plesi iz
Galante.
Naslednji koncert 25. in 26.2. je dirigiral Milan Horvat in igral “svojega skladatelja”
Pavla Mihelčiča Slike, ki izginjajo... Solist je bil simpatični in sijajni muzik Aleksander
Madžar, ki se je z maestrom dobro razumel v Prokofjeva Tretjem klavirskem koncertu, ki ga
je igral zelo zanimivo, saj je bolj liričen pianist. Beethovnova Druga simfonija, ki je sicer zelo
trd oreh, je bila v Horvatovi izvedbi zelo dobra!
Borut Smrekar je dobil še eno priložnost: 4.3. je vodil koncert Mladi mladim z
uverturo Bizejevi Carmen, pa spremljal našaga bodočega klarinetista Dušana Sodjo in
mladega čelista, tudi našega bodočega člana, Gregorja Marinka. Igrala sta Webrov
Concertino in Škerjančev Capriccio. Za konec pa še Peer Gynt Edvarda Griega. Pa vseeno
Smrekar nima pravega občutka za vodenje njemu vsekakor superiornega orkestra...
Vrsto mladinskih matinej s komentarjem (in tu je predvsem simpatičen s svojo
angleško slovenščino) 11. in 12.3. je vodil Simon Robinson, ki je dirigiral en Haydnov
Menuet, pa spremljal skrajšano verzijo Elgarjevega Koncerta za violončelo z Igorjem
Škerjancem, pa še “domačo” glasbo: sijajne Štiri morske interludije iz opere Peter Grimes
Benjamina Brittna.
Prišel je čas prvega gostovanja Jurija Simonova, ki sem mu dal “preko vrste” termine
Janosa Kovacsa (ki pa je odstopil z veseljem, saj obožuje Simonova in me je on opozoril nanj:
smatra ga za najboljšega dirigenta...dirigira namreč veliko v Budimpeštanski operi, kjer je
Janči hišni dirigent!). 18. in 19.3. je “moral” dirigirati Ramovšev Koncert za kontrabas z
našim izvrstnim prvim kontrabasistom Zoranom Markovićem - prevzel je namreč Kovacsev
program. Zelo čudno je gledal Ramovševo aleatoriko... Nato je spremljal Igorja Ozima v
Čajkovskega Violinskem koncertu in že v tej spremljavi se je videla ogromna dirigentova
volja in vodstvo orkestra: Igor je dejal, da ga še nobeden ni tako intenzivno spremljal... Na
koncu pa je bilo odkritje ža na vajah izjemno naštudirana Beethovnova Sedma simfonija!
Kakšni detalji, kakšna sigurnost pri orkestru, logika, moč...To je bil Jurijev krasen debut pri
nas. Žal se tako dobro ni ponovil nobeden kasnejši koncert...(Njegova žena Olga igra tudi v
orkestru, saj je bila violinistka v Boljšoj teatru, kjer je bil on 16 let šef... in tako želi obdržati
formo... igra zastonj!)
Tako sem začel res prisrčno prijateljevati s Simonovima, orkestru pa se je
odprla nova stran v muziciranju, ki pa bo prinesla marsikatero bridko posebej zame, ker sem žal preveč občutljiv, če nastopajo prijatelji... Jurija sem
spoznal na tekmovanju dirigentov v Budimpešti, kjer sva bila skupaj v žiriji.
Jurij je bil na Madžarskem visoko spoštovan dirigent – v Budimpeštanski
operi je vodil mnogo predstav – predvsem Wagnerja. Že po prvi predstavitvi
sva začutila nekakšno simpatijo, povabil me je v svojo sobo, mi dal nekaj
njegovih CDjev (večinoma z londonskimi orkestri) in dolgoletno prijateljstvo
se je pričelo... Kot dirigenta mi ga je navdušeno hvalil Janos Kovacs, ki je
menil, da je Jurij najboljši vseh časov... Simonov je bil kar 18 let šef dirigent
Bolšoj teatra v Moskvi in ko je zmagal na dirigentskem tekmovanju v Rimu, se
mu je odprla svetovna kariera in takrat se je preselil v London.
Naključje je naneslo, da je poleti 1992 Jurij vskočil na turneji Bergenskega
orkestra ker je njihov dirigent zbolel. In tako je prišel s tem orkestrom tudi v
Ljubljano in na koncertu v Cankarjevem domu sem ga videl prvič dirigirati.
Tudi jez sem bil frapiran. V spominu mi je ostala predvsem Sibeliusova 5.
simfonija (po koncertu je dejal, da jo dirigira prvič in da to ni njegov
repertoar!). Bil je seveda s svojo ženo Olgo (Mouzyka se piše!) in z Jelko in
Nino smo ju po koncertu povabili na pizzo v našo znano Olivo. Sedeli smo pod
streho in ulila se je ploha... Bili pa smo takoj družinski prijatelji, kar smo
ostali vse do današnjih dni. Glede njegovih koncertov s Slovensko
filharmonijo sem obširno pisal v pregledu (pravzaprav je to kar obširen
»esej«!) mojih »Filharmoničnih let«. Zato tu več o naših privatnih srečanjih.
Simonova sta v tistem času pretežno stanovala v Londonu, kjer sta imela malo,
a prijetno stanovanje. Vsaj dvakrat sem tam preživel lepe dneve na povratku iz
moje Škotske... Takrat je veliko snemal z londonskimi orkestri, največ z Royal
Philharmonic. Na eni mojih škotskih odisejad sta se mi Yuri in Olga
pridružila: Hondo sem parkiral na letališču Stanstead, se z vlakom peljal v
London, bil z njima nekaj dni, nato pa smo šli z vlakom po moj avto in dva
tedna vandrali po Škotski: vse do severnega roba Highlands! To je bilo eden
najlepših doživetij moje Škotske!
Ko je kasneje postal šef-dirigent Belgijskega nacionalnega orkestra, sta
najprej stanovala v velikem izjemno luksiznem bloku (z bazenom v kleti!) in
tam smo bili v gosteh tudi z Jelko in Nino. Ko je s svojim orkestrom gostoval v
Saint Hubertu, smo šli z njimi in veliko je bilo doživetje na koncertu v veliki
cerkvi! Ker tega stanovanja niso hoteli prodati, je kupil čez cesto še večje in
ga interesantno opremil. Tam smo gostovali S Tatjano in Duškom na poti na
Škotsko leta 2000. Kar nekaj dni smo bili tam, potovali po Belgiji, se celo
kopali v mrzlem morju (!) in bilo je sijajno! Pred nekaj leti pa je Brussel
zapustil (bil je dirigent v dveh terminih) in se naselil v Budimpešti, kjer je bil
stalen gost mnogih orkestrov, vodil operne predstave in dirigentske kurze.
Jurij je bil neverjetno spreten in je svoja stanovanja takorekoč z lastnimi
rokami sijajno opremil. Tu sem bil en teden gost na predstavi Ćajkovskega
Pikove dame, potovali pa smo po celi Madžarski, obiskali piknik na lepem
posestvu enega violinista, in si ogledali zemljišče, ki ga je Jurij kupil, da zgradi
počitniško hišo... bil je neverjetno podjeten! Seveda je imel stanovanje tudi v
Moskvi – med našim popotovanjem po Škotski se je ravno pripravljal, da
prevzame Moskovsko filharmonijo. S tem orkestrom je v živo posnel mnoge
CDje (ki jih z užitkom poslušam!), pred nekaj leti pa smo s Tatjano, Duškom
in Nino bili na koncertu v Lisinskem, kjer je požel za izjemen koncert
triumfalen sprejem! Po koncertu smo imeli lepo srečanje ob sijajni večerji...
Sedaj se po e-mailu dopisujemo, videli se pa že nekaj časa nismo... Oba
Simonova sta med mojimi najljubšimi prijatelji!
Ponovno smo se srečali v isti zasedbi leta 2014, ko je v Zagrebu dirigiral
njihov radijski orkester. Ponovno nepoozabno druženje – morda zadnjič. Saj
sva z Jurijem pač nekoliko v letih (jaz 82, on 72!). Ta lep dogodek je žal
zasenčil moj padec in grd udarec po nogi v Lisincu...
Po koncertu Moskovske filharmonije v Zagrebu
Sedaj pa je nastopil koncert, ki naj bi nas popeljal na festival v Schlezwig-Holsteinu! Zato sta
nastopila kot solista Justus Franz in njegov sin Christopher Tainton 25. in 26.3. seveda z
dirigentom Antonom Kolarjem, čigar “prijatelja” sta solista in ki je zakuhal ves projekt!
Seveda smo igrali vse kar je bilo mogoče za dva klavirja z orkestrom: Mozartov koncert in
Saint-Saensov Živalski karneval. Ponavljala se je Kolarjeva nerodnost v spremljavi
Živalskega karnevala, ki je mejila že na nerazumljivo, pa tudi pri Mozartu mu je uspelo
zmešati orkester... Res grozljivo! In Kolar je bil takšno upanje, ko je začel dirigentsko kariero
(pri meni je v ansamblu Slavko Osterc še pred tem igral tolkala...). Schumannova 4. simfonija
je bila sicer precej boljša, ni pa mogla pokriti vse te polomije... Franz je imel s seboj celo TV
ekipo RTL, ki ga je spremljala v Zagreb, kjer je delil pomoč za begunce iz Bosne... Politik
morda - pianist že dolgo ne več!
Vmes je gostoval Orpheus Chamber Orchestra iz New Yorka - sigurno eden najboljših
tovrstnih ansamblov na svetu! Igrajo brez dirigenta!
Ponovno smo delali uslugo Akademiji za glasbo: Marko Letonja je 2.4. spremljal
nekaj solistov, med njimi tudi “naše” Majo Babnikovo, odlično mlado violistko v Martinuju
in sina našega klarinetista Goričarja - Andreja Goričarja, ki pa si je zadal pretežko nalogo:
Peti Beetovnov klavirski koncert...
Ponovno je 8. in 9.4. Milan Horvat pokazal svoje neverjetno mojstrstvo v vodenju
največjih in najzahtevnejših skladb: po Bachovem Matevževem pasijonu smo letos izvedli še
Janezov pasijon z vrsto odličnih solistov Gracljevo, Houško, poljskim specialistom za to
zvrst glasbe tenoristom Szmytom, Lešajo, Belemarićem in Vasletom. Zbora sta bila kot že
dlje časa naša Slovenski komorni zbor in Consortium musicum, ki ju je odlično pripravil
dr. Cuderman. Horvat obvladuje na pamet tako obširno partituro, odlično razporeja različno
velike zasedbe za posamezne točke in tako doseza veličastno oblikovanje tega dela. Res je
studiozen in tudi njegov odnos do skladbe je naravnost fantastičen....To je bila velika storitev!
Naslednji koncert je bil zame prava muka: Kazushi Ono je dirigiral uvodoma
Čajkovskega Romeo in Julijo in harfo je igrala Paula, moja prva žena. Žal ni več v takšni
formi (pri nas samo pomaga, ker nimamo več stalne harfistke, ker je šla Bronka Prinčič zaradi
Lajovčevih šikan, pa tudi Letonja je ni maral, v opero) in v Čajkovskem je dokaj izpostavljena
pasaže harfe in Paula je ni zmogla (tudi tempo, ki ga Ono vzame, je prehiter...). Pritoževal se
je čeznjo, bil že kar azijatsko grozeč! In tu sem moral najti rešitev: peljal sem se k Mojci
Zlobko, ki je sicer tudi včasih pomagala pri nas in jo prepričal, da sta s Paulo igrali skupaj,
tako da je nekako šlo... požrlo pa mi je kar precej živcev! Torej: na koncertih 22. in 23.4. je
bila solistka ponovno Jasminka Stančul, ki je izjemno občutljivo in tonsko lepo igrala enega
najbolj liričnih Mozartovih Klavirskih koncertov v A-duru K 488. Ker me je Ono tako masiral
zaradi harfe, sem si tudi jaz privoščil in mu po generalki rekel, da je spremljava Mozarta
pregroba!
Seveda je bila glavna točka Bartokov Koncert za orkester. Japonci so v glavnem specialisti za
Stravinskega in Bartoka...
Redko se odločim za povabilo dirigentu, ki ni znan ali nima dobrih referenc. Tokrat pa
sem se odločil na podlagi prospekta in dobrih kritik. Nisem pa vedel, kakšen je dirigent v
odnosu do orkestra, kako dela... In tako je 6. in 7.5. gostoval prvič Pierre Dominique
Ponnelle, sin svetovno znanega opernega režiserja. Na vajah je bil naporen za orkester,
pozitivno je pa bilo, da se je neverjetno zavzel za Ajdičevo noviteto - drugi stavek 2.
simfonije z naslovom “Nekje v srcu”, ki jo je tako dobro postavil, da je bil Ajdič zares lahko
hvaležen.
In dogovarjala sta se že tudi za naprej! Velike težave so bile pa s spremljavo Chopinovega 2.
klavirskega koncerta v katerem je lepo solirala Rita Kinka, za katero je trdil (in imel tudi
prav), da je izredno težka in da se jo zaradi tega površno igra...in zahteval dodatno vajo.. ki pa
je ni dobil! No, nekako je šlo in koncert je bil celo zelo dober - predvsem Franckova
Simfonija, ki ji je vlil neverjetno energijo in vsebino, čeprav so bili tempi ponekod obupno
počasni. Ajdič, ki je sicer svobodni trgovski potnik za nabavo glasbenih instrumentov in to
dela tako dobro, da živi za skladatelja naravnost razkošno, je finansiral izdajo CD s svojo
skladbo in Franckovo Simfonijo!
Milivoju Šurbeku smo dali dva gostovanja po Sloveniji:13.5. v Mariboru (Šurbek je
mariborčan!) in 14.5. v Sežani, kjer gostujemo v lepi dvorani Kosovelovega doma, le publike
tam ni...Dirigiral je Lipovškovo Domovino, ki ni delala preglavic, pač pa je v Sedmi
Beethovnovi potrdil moje mnenje, da za Beethovna ni vsak in da se tu pokaže, koliko je
dirigent vreden... Solistka pa je bila ena od Lipovškovih vnukinj - Tatjana Lipovšek, ki s
svojo sestro pianistko živita v Londonu. Igrala je Sibeliusov Violinski koncert sicer zelo lepo,
le da so nekatera mesta pač pretežka...in to ne samo za njo!
In sedaj mi je Leopold Hager telefoniral, če mu lahko oprostim, a ima sijajno
ponudbo... in da bo prišel drugič. In “nasedel” sem še eni aganciji - tokrat prijaznemu
Thomasu Wolframu iz Dunaja, ki nam je napravil že veliko uslug, in mu verjel, da je
najmlajši dirigent iz družine Sanderling - Stefan Sanderling sijajen in perspektiven dirigent!
In kot vedno je prvič res 20. in 21.5. simpatično izpeljal koncert, čeprav nikakor ni bil
navdušujoč, ampak povprečen. Uvodni Štirje morski interludiji iz opere Peter Grimes so moja
ljubezen, izpeljal jih je solidno. Solist je bil naš prvi čelist Andrej Petrač, ki je še kar dobro
prebrodil vse težave virtuoznega Haydnovega Koncerta v C-duru, v drugem delu pa je
Sanderling, sicer inteligenten in načitan najmlajši sin (iz drugega zakona) Kurta Sanderlinga,
izvedel našo uspešnico Čajkovskega Peto simfonijo, ki pa je že vsem pomalem presedala...
Ker smo pripravljali gostovanje v Saarbrücknu na Ravelovem festivalu, je Letonja na
mladinskih koncertih 25. in 26.5. poleg zelo uspelega (neverjeten uspeh na vseh koncertih pri
mladih poslušalcih - ne pomnim takšnega navdušenja!) Rodrigovega Concerta de Aranjuez z
odličnim kitaristom Tomažem Rajteričem, igral še Ravelov La Valse.
Tudi naslednji abonmajski par 3.in 4.6. je bil posvečen pripravam na Ravela in
Letonja je dirigiral poleg La Valse še Špansko rapsodijo, uvodoma pa predstavil novo
Kumarjevo delo (Kumar je Markov skladatelj!) Za fresko čas, ki je pravtako nedifinirano,
kakor sam naslov!
Solist je bil Eugen Indjić s Četrtim Beethovnovim klavirskim koncertom, ki bi mu po mojem
moral ležati, a je bil bolj sramežljiv in malce preplašen izdelek. Indjić je fenomenalen na
recitalih, z orkestrom pa ima nekakšne notranje težave!
In tako smo šli prvič na gostovanje bolj daleč z našim novim dirigentom Markom
Letonjo, ki je moral požreti res velik zalogaj samih težkih partitur: poleg La Valse in Španske
rapsodije še Klavirski koncert v G-duru z vodjo festivala, zanimivim pianistom z neverjetno
bujno frizuro in prav posebnim imageom Robertom Leonardyjem, ki je na vajah igral
perfektno, na koncertu 10.6., ki je bil otvoritveni celega festivala, pa je klecnil pod
organizacijsko težo in nervozo pred vsemi povabljenimi...Uvodoma so bile zanimive,
popolnoma neznane Ravelove Fanfare, pa še Alborada del grazioso in Antični menuet. Lep
seznam Ravelovih skladb, ki so seveda zelo težke in terjajo tudi interpretacijsko senzibilnost.
In vse to žal Marko v tem času še ni imel in koncert je bil zato bolj bleda predstava našega
orkestra. A povabili smo šefa festivala v Ljubljano na koncert in zato smo lahko upali na
ponovno vabilo...
In sedaj nam je 17. in 18.6. Janos Kovacs predstavil svojo ženo, o kateri je govoril
vse najslabše, razen da je dobra pevka - solistka Budimpeštanske opere. In res je čudna, z
nemogočim obnašanjem, kar Janči vdano prenaša...Pela je Straussove Štiri poslednje pesmi še
kar zadovoljivo, manj mi je bila všeč v finalu Mahlerjeve 4. simfonije, ker njen glas (in
teža!!!) ni ravno idealna rešitev za to ljubko glasbo. A Janči je simfonijo napravil tako dobro,
da smo jo dali skupaj z Mario Sudlik, kakor se kliče njegova boljša polovica, na uspel CD!
Za uvod smo igrali našo uspešnico - Krekov Rapsodični ples. Na tem koncertu je debitiral kot
1.oboist mladi Italjan Evaristo Casonato, ki sem mu kljub Golobovim protestom dal to
odgovorno nalogo. Radio ga na avdiciji ni hotel sprejeti, čeprav je bilo očitno, da je zelo
dober - in midva z Borisom sva ga preko “reda” zaposlila honorarno za “pokušino”. Fant igra
zelo lepo, muzikalno, a vsako skladbo seveda prvič! In znašel se je odlično - dokaz:
Mahlerjeva plošča! Tako smo nekako začeli reševati obupno situacijo v naši oboistični sekciji
...
Ozim in Hubad sta nadaljevala snemanje slovenskih violinskih koncertov - tokrat
Škerjančev koncert (21.-23.6.)
In ponovno smo imeli spektakularne avdicije za koncertnega mojstra in vodjo
sekundov! Prijavilo se je kar šest kandidatov (kar je za naše razmere pravzaprav veliko),
računali pa smo tudi na kakšnega inozemca, saj smo dali oglas v revijo Das Orchester... Po
močnih nasprotovanjih v avdicijski komisiji (v kateri sta bila tudi Hubad in Ozim, ki sta se z
menoj popolnoma strinjala, le drugi žal ne!), smo se odločili za takratnega koncertnega
mojstra v naši Operi Sašo Olenjuka, medtem ko je “naš” kandidat beloruski violinist Vasilij
Meljnikov, mnogo boljši violinist, propadel pri orkestru, zaradi malce arogantnega obnašanja
in prevelike samozavesti...Avdicija je bila v dveh etapah: 23.6. s klavirjem - Bach, stavek iz
solo sonate in prvi stavek Mozartovega koncerta - druga pa 24.6. z orkestrom, kjer so igrali po
en violinski koncert, pa še sole iz Šeherezade in Osterčevega Religiosa. Žal so skoraj redno
rezultati naših avdicij v nasprotju z logiko in koristmi našega orkestra...Kriva je vedno tudi
prevelika komisija, a Boris ima rad spektakle in si s tem tudi opere roke...
Ana Pusar je dobila še drugo priložnost za snemanje plošče - tokrat je zares izvrstno
posnela vrsto Verdijevih arij z Markom Letonjo (28.6.-6.7.), ki mu takšne stvari zelo ležijo
(ne dirigira zaman v milanski Scali in drugih opernih gledališčih v Italiji...).
In še koncert za Staro Ljubljano 10.7. tokrat s sicer znanim dirigentom Zoltanom
Peskom, ki ga zastopa neka italjanska agentka, ki naj bi nam zagotovila turneje... kakor
običajno...in po ideji vodje tega mestnega festivala za skrajno pretiran velik honorar.... Vaje
so bile odlične, koncert pa - tudi zaradi slabe akustike na Pogačarjevem trgu - zelo bleda
predstava naših standardnih del: Prokofjeva Klasične simfonije in Čajkovskega Pete.
Konec sezone!
`