Vezno besedilo ob 110. obletnici rojstva Milke Hartman

1
Povezava ob 110. letnici Milke Hartman
pripravila Eva Verhnjak-Pikalo
MoPZ Kralj Matjaž: 1 pesem – DOMOTOŽJE
„14. aprila 1942 so fašistične zveri izselile nekaj sto naših družin z ženami in dekleti. Med
njimi so bile bolehne, noseče in doječe matere z dojenci. S culo v rokah so jih pognali v tujino
na trda ležišča, v mraz, v lakoto in pomanjkanje. In že ko so bili v tujini, so jim odvedli može
in sinove, da so hodili umirat na fronto ali v fabrike; od pomanjkanja so umirali starejši
možje, otroci, žene … Še danes jih krije tuja zemlja.“ - je zapisala Milka Hartman.
Le enkrat še, naj vidi te oko, o domovina! – je ravnokar zadonelo.
Skromna, od strahu, obupa in trpljenja vodena želja vseh Koroških Slovenk in Slovencev, ki
so bili za časa druge svetovne vojne iz domovine izgnani, zasramovani in ponižani.
Cenjeni častni gostje, spoštovane dame in gospodje!
V imenu prireditelja, MoPZ Kralj Matjaž iz Libuč - prav lep pozdrav na koncertu ob 110.
obletnici rojstva in 15. obletnici smrti Milke Hartman, ki je posvečen najtežjemu,
najusodnejšemu času Koroških Slovenk in Slovencev, času pregnanstva.
Meine sehr geehrten Damen und Herren! Ich darf sie im Namen des MoPz Kralj Matjaž recht
herzlich am Konzert zu Ehren des 110. Geburts- und 15. Todestages von Milka Hartman, der
Dichterin vom loibacher Felde/pesnica z libuškega puela, begrüßen.
Iz pesmi Domotožje, ki vam jo je MoPZ Kralj Matjaž zapel v pozdrav, kriči vsa bol srca in
duše, nedoumljive izgube najdražjega. Izgube mladosti, družin, življenja. Izgube vere v
pravičnost. Izgube jezika, doma in domovine! Domovine mnogo pregnanih koroških Slovenk
in Slovencev nikoli ni videlo več. Drugim se je želja po vračanju domov izpolnila. A kakšen
dom jih je čakal?
Niso obupali. Na novo so ga zgradili. – Niste obupali. Na novo ste ga zgradili.
Vsem vam in vsem našim prednikom, ki žal niso več med nami, velja vsa zahvala in čast, da
močnim viharjem tujstva niste klonili in nam tako omogočili, da je kot pravi v Milkini pesmi,
naš smehljaj in smehljaj otrok lahko zopet postal sproščen in srečen.
2
Prisluhnite zdaj Moškemu pevskemu zboru Kralj Matjaž iz Libuč pod vodstvom Hanesa
Košutnika s pesmima
KRESNA NOČ (solo poje Adrijan Mandl) in
KRALJ MATJAŽ.
II. MePZ Jakob Petelin Gallus
Družina Hartmann je bila v času pregnanstva v taboriščih v Rehnitzu, v Ettlingenu in
Eichstättu. Milkin najstarejši brat Anzej piše iz taborišča Eichstätt 8.8.1942 teti Leni v Libuče
med drugim te vrstice:
Sedaj smo v tretjem logarju. Nastanjeni smo v velikem samostanu, inštitutu »Englische
Fräulein«. Pravijo, da bodo skrbele za nas, ker smo katoličani. Smilimo se jim in nekam
smešno se jim zdi, da so nas Korošce, ko ima skoraj vsaka družina svoje može in sinove na
fronti, na tak način izgnali. Seveda, to se more zgoditi le na Koroškem, med našimi Polnemci.
/.../ Vsak, kateri pride sem na obisk pravi, da so vsega krive občine. Bomo že prestali, četudi
je bridko, saj čas beži kot bi ga veter podil.
Milka ni bila izselejena, ker je tedaj bivala v nemškem kraju, v Št. Jakobu nad Krko, kar jo je
pred to usodo obvarovalo. Redno pa si je s svojci dopisovala, jih po možnosti obiskala in jim
pošiljala stvari, ki so jih nujno potrebovali.
Slovo družine Hartmann od doma v pesmi Dom umira je zapisala po pripovedovanjih tako:
Dom umira
Dom razgaljen je in razdejan.
Tihožitje, ki zidovju da življenje;
Kar zgradilo domu je trpljenje,
izročeno gladnim je rokam.
Kaj zijate, stene v strašni dan?
Ogenj blag je nehal prasketati,
si oči z roko zastrla mati,
vso od solz ima ožgano dlan.
3
Očka, očka, kam hitite, kam?
V slovo roka vaša boža krav'ce,
boža debla, blagoslavlja trav'ce,
blagoslavlja kamre, hram.
Kaj, da bratje, sestre zrejo k tlom –
iščejo ugrabljene zaklade?
Temne zrejo jim oči prepade,
kamor zrušil se je beli dom?
Grenka kupa pije se do dna!
Strastno hrope črni voz, požira
v boli zvita trupla, dom umira –
v tuji zemlji strašni grob zija.
Mešani pevski zbor Jakob Petelin Gallus pod vodstvom Dominika Hudla bo zapel pesmi:
EN KORPIČ SEM ČRIEŠN NABRAVA – Doberšek Mojca/ Albin Kranjc
V DOLINCI PRIJETNI – France Cigan/ Andrej Prapotnik
HREPENENJE – Jože Ropitz
4
III. Milkin brat Foltej je moral prenašati grozote koncentracijskega taborišča Dachau. On je
preživel, mnogi pa so morali tam pustiti svoje življenje. Milka se v prvi kitici pesmi Naš
pepel v taborišču smrti sprašuje:
Ti, veter severnik,
kam si odpihnil
dragi pepel teles,
sežganih
v celicah plinskih,
kjer milijonski
naš brat je izdihnil ...?
V črtici pa piše: Ko me je vlak peljal mimo Dachaua, kjer je brat preživljal leta strahu in groze
in je toliko naših bratov trpelo, umiralo in umrlo, se mi je v srcu zbudila nova, močna vera v
zmago nad krivico in nasiljem. Saj je kri naših žrtev vpila v nebo po pomoči in odrešenju.
Najmlajšega brata Tevžeja so leta 1941 Gestapovci zaprli. Kot podoficir je moral izobraževati
vojake v Beljaku, Velikovcu in Kranju. Nekaj mesecev pred koncem vojne je moral na fronto
v Vukovar, kjer je leta 1944 padel. Milka je zapisala pesem:
Poslednje slovo (DiD 1964)
In spet je odhajal, moj brat.
Tedaj so ga, vojaka, poslali na fronto,
na naroda našega krvavi konto ...
Spomladi – ob gozdu sva stala,
si zrla v oči in nečesa se bala,
nečesa strašnega, ki od daleč prihaja
kot črna, krvava pošast
večglavega zmaja ...
5
Kot zvezdica daljna, na modrem nebu
se iskrica bratu je vžgala v očesu.
Ne vem, je li iskra hotela brleti
v poslednje slovo –
ali vzplamteti
in s silnim požarom objeti
vse, kar mi v preteklosti drago bilò - - ?
Tedaj mu oko je zakrila
prečudna meglica –
in solza velika, kot žalost slovesa
vseh bratov in sester
in dedov, pradedov,
bridkosti vseh dobrih sosedov –
se je potočila slovesno na lica.
Nad nama je žalost
zapiskala ptica
neusmiljeno, v zadnje slovó.
Mešani pevski zbor Jakob Petelin Gallus vam bo zapel pesmi:
ČAKANJE – Rado Simoniti/ Andrej Kokot
ZAPOJTE MI PESEM – Janez Petjak/ Anita Hudl in
POJDI Z MENOJ – Dina Slama/ Milka Hartman
6
IV. MoPZ Foltej Hartman
Milkin oče Mathäus Hartman ji je iz taborišča Eichstätt napisal med drugim naslednje vrstice:
Draga Milka! (4.9.)
Če prideš sem, bomo neizrečeno veseli, a če bo prenevarno, bi raje opustila to misel. Kakor si
pač upaš.
Nam gre pač tako, tako. Želimo si že enkrat rešitve. Jaz nisem prav pri zdravju, bom moral
opustiti nošnjo južine v kamnolom, je preostra sapa zame, sem pač že star.
Milkin oče taborišča Eichstätt ni preživel, umrl je leta 1943. Milka opiše slovo od očeta v
pretresljivi črtici »Oče umira...«, ki jo vam bom v skrajšani obliki prebrala:
Oče umira (Skrajšano po MH)
Prejela sem brzojav: „Oče umira, pridi takoj!“ Pod menoj so se tla zamajala. Bilo mi je tako
kot takrat, ko sem prejela pošto, da so našo družino oziroma naše ljudi izselili.
Oče umira! Najprvo sem se poslužila stola, da bi zbrala misli, ki so zmedeno begale v megleni
nerazsodnosti. V velikem razburjenju nisem vedela, kaj naj končam, kaj naj storim sedaj ob
tej strašni novici.
/.../ Oče se je bil prehladil, ko je iz taborišča nosil hrano delavcem-izseljencem na hrib v
kamnolom. Dan na dan je nosil hrano tja gor. Prepoten je dospel na vrh. Tam pa ga je zajel
veter na hribih ravninske Nemčije. Ta veter je spodjedal zdravje slabo hranjenemu, prej
krepkemu kmetu. /.../
Oče umira...! Čudna praznina je zazijala v poznojesenski dan. Listje je tožno odmiralo od vej
ter mrtvo padalo v ozeblo travo. »Umira, umira« je šumelo, ko je krenil nemirni truden moj
korak z gore v dolino na želzniško postajo, da se peljem v Eichstätt. Tam umira oče... Moj
Bog, ali bom dosegla še živega?
Grede sem pri znancih napolnila svoj kovček z jestvinami, največ z jabolki, za lačne svojce v
taborišču. Potem pa se je začela monotona pesem kolesja, ki je peljalo mene in potnike v
žalostno smer.
7
Strahotna je noč v tujini. Množica tujih potnikov te neusmiljeno melje, požira, srce se stiska,
išče izhoda iz tega živega kolesja, ki pa je kot mrtev mrzel mlinski kamen. Vendar se moraš
vdati bridkim občutkom osamelosti in se prebiti skozi val mrzlih tujcev, izpod težkega
mlinskega kamna, da dosežeš, kar doseči moraš.
Iskala sem železniški tir za vlak proti Ingolstattu. Na veliki postaji velemesta se človek iz
male koroške vasi težko znajde. Saj nismo bili vajeni potovanj, kot je bilo to v veliko
Nemčijo, pa še v vojnem vrvežu. Pogostnih zračnih napadov tiste dni na srečo ni bilo.
Ko sem po dolgem iskanju našla zaželeni tir, sem zvedela, da bo vlak odpeljal šele v jutranjih
urah proti Eichstättu. Treba je bilo torej zopet nazaj in poiskati čakalnico. /.../ Čakalnica je
bila natrpana čakajočih potnikov. Sedla sem, a čez nekaj časa odstopila prostor drugim, ki so
utrujeni stojé šteli nočne ure. Ko sem spet omagala, sem si poiskala prazen prostor v kotu
čakalnice ter se udobno naslonila, da se bolje odpočijem.
V jutranjih urah sem se odpeljala proti Eichstättu, kamor sem dospela zvečer. Na postaji je že
čakal brat z žalostjo na obrazu. S strahom sem vprašala po očetu. »Sinoči je preminil«, je bil
njegov odgovor.
V taborišču je po stopnicah prišepala z ranami na nogah mati in me z glasnim jokom objela:
»Očeta nimamo več!« Bilo je nadvse žalostno svidenje.
S stopnic pa je nekdo zaropotal: »Was ist das für ein Lärm? Wir befehlen Ruhe!“
Drugi dan se je pripeljal še brat-vojak. Skupaj smo se podali na pokopališče v mrtvašnico.
Tam med zelenjem je ležal blagi oče in njegove mrtve oči so kot žive začudeno gledale, kakor
bi vpraševale: „Zakaj ležim v tem tujem, mrzlem kraju in zakaj jočete, saj je moji duši v
odrešenju tako dobro…“
Brat-vojak je ihtel kot otrok: „Ah, oče, zakaj ti nisem mogel pomagati?!“
Ah da, nismo mu mogli pomagati, dragemu očetu, Ne takrat, ko se je ihteč poslavljal od
osirotelega zidovja domačije, od živadi, drevja in polja: ko je ob zadnjem pogledu preroško
dejal: „Ne bomo se več videli!“
Nismo mu mogli pomagati v mukah domotožja in hrepenenja po domačem polju. Kako poln
skrivnostne bridkosti je bil njegov pogled, kadar sem ga obiskala: izražal je več ko žalost, več
ko trpljenje, v njem je bila bolečina brez mejá.
8
Nismo mu mogli pomagati, ko je v bolnici zadnjič potožil, kako čaka odrešenja že teden dni
brez hrane, ker se zaradi oslabelosti sam ni mogel hraniti, taboriščniki pa so takrat dobili
prepoved obiskovati svojce v bolnici. /.../
Tako je oče izdihnil v tujini brez naše pomoči. A zagotovilo imamo, da mu je stal ob strani
Gospodar življenja in smrti. In z živo besedo imamo zapisano njegovo oporoko: »Odpustil
sem sovražnikom, tudi vi jim odpustite!«
Očetu v spomin pa sem zapela pesem:
Očka dragi, mirno spite
v daljnem grobu, v tujih tleh!
Večne luči se naužijte
po izgnanstvu težkih dneh!
Moški pevski zbor Foltej Hartmann pod vodstvom Petra Slaniča vam bo zapel tri Milkine
pesmi:
DAVI
KAM ODŠLA MLADOST SI MOJA (solo poje Franc Kuežnik)
in pesem MATERI.
9
V. Hartmann'ce
/.../ Po žalostnem slovesu iz Nemčije je za Milko zopet zaropotalo kolesje proti gorovju
Zgornje Koroške. Neki prijatelj pa ji je zaupal, da naj zbere vse moči in možnosti, da reši
svojce iz taborišča, ker bi naj bilo ogromno dinamita pripravljenega, da poruši mesto Eichstätt
s številnimi taborišči ujetnikov in izseljencev.
Januarja 1945 je Milka Hartman iz Št. Jakoba nad Krko zaprosila pri višjem vodju SS in
policije v Nürnbergu za predčasno izpustitev družine Hartmann iz taborišča Eichstätt.
Del besedila se glasi:
Ich, Ludmilla Hartmann, wohnhaft in St. Jakob ob Gurk, Gurktal, bitte um gütige Freilassung
meines Bruders Johann Hartmann, seiner Gattin Amalia Hartmann, seiner Kinder: Maria (4
Jahre) und Johann (2 Jahre), meiner Mutter Theresia Hartmann und meiner Schwester
Theresia Hartmann, aus dem Lager Realgymnasium Eichstätt.
Meine Mutter und meine Schwester bin ich bereit zu mir zu nehmen. Die Übrigen, d.s. Johann
Hartmann samt Frau und Kindern ist Frau Josefine Gorton, laut beiliegender Bestätigung
bereit in ihren Betrieb aufzunehmen, wo sie auch die Zeit zu ihrer völligen Genesung
verbringen können. /…/
Ich hoffe dadurch den Staat zu entlasten und meinen Angehörigen zu helfen. /…/
Prošnja je bila zavrnjena. Skrb za družino je ostala!
Skrb –
o strašna žena,
siva in koščena
kakor smrt.
Milkine pranečakinje Mihaela, Simona, Katarina in Natalija - Hartmann'ce, vam bojo zapele:
MOJ DOM
PLAVAJ, PLAVAJ
JASNA ZVEZDA
10
VI.
Na Peci, Obirju glej, tuji kresovi …
vsi v ognju žarijo bregovi.
Oj ti kresovi!
Oj ti bregovi!
A v temo odeti so naši domovi.
Na vasi slovenski rjove kot volkovi:
nešteti nemčurski preglasni glasovi.
Oj ti volkovi!
Oj ti glasovi!
Molčijo pa v žalosti naši domovi …
Vsi v petju prelivajo naši se griči,
nad nami pa piskajo biči!
To so hudiči!
Že mislijo, da smo Slovenci mrliči …
Pa ne, mi še nismo, ne bomo mrliči!
Po nas naj le bijejo biči,
nas ne umorijo!
Le k borbi budijo! /…/
Mi vsi, ki živimo ob Zilji in Dravi –
narod smo pravi!
Zvesti smo Slavi!
Milka Hartman nikoli ni dvomila v sebe in svoje delo. Narodna zavednost ji je bila vodnica.
Slovenstvo ji je pomenilo vse.
11
Besedila Milke Hartman nam pripovedujejo življenje. So najgloblja izpoved srca. So zrcalo
nas vseh. So jasno naročilo iskrene skupne poti v prid Koroškemu slovenstvu.
Hartmann'ce nam bojo zapele še pesmi:
7 ČLEN
PODJUNA
ODMRLI LIST
MOJ PEVEC
ADRIJAN
GOREČNOST
Eva M. Verhnjak-Pikalo
12
Vsi v petju prelivajo naši se griči
Koncert – 9.06.2012
I. MoPz Kralj Matjaž (Hanes Košutnik)
DOMOTOŽJE
Eva
KRESNA NOČ (solo Adrijan Mandl)
KRALJ MATJAŽ
II. Eva
MePz Jakob Petelin Gallus (Dominik Hudl)
EN KORPIČ SEM ČRIEŠN NABRAVA – Doberšek Mojca/ Albin Kranjc
V DOLINCI PRIJETNI – France Cigan/ Andrej Prapotnik
HREPENENJE – Jože Ropitz
Eva
MePz Jakob Petelin Gallus
ČAKANJE – Rado Simoniti/ Andrej Kokot
ZAPOJTE MI PESEM – Janez Petjak/ Anita Hudl
POJDI Z MENOJ – Dina Slama/ Milka Hartman
III.Eva
MoPz Foltej Hartmann (Peter Slanič)
DAVI
KAM ODŠLA MLADOST SI MOJA (solo Franc Kuežnik)
MATERI
IV. Eva
Hartmann’ce
13
MOJ DOM
PLAVAJ, PLAVAJ
JASNA ZVEZDA
Eva
Hartmann’ce
7 ČLEN
ODMRLI LIST
MOJ PEVEC
ADRIJAN MANDL
GOREČNOST
O PODJUNA
`