Urednikova beseda bf 6/2011

frančišek 6
Letnik XXI (CXXXII) • november/december 2011
U redniko va b esed a
brat
b f 6/2011
Naj bodo krotki,
miroljubni in skromni,
blagi in ponižni.
Z vsemi naj vljudno
govore, kakor se spodobi.
(2 Fvod 3)
Dobrodelnost in misijoni
Delček Vietnama pri nas
Pogovor - p. Franc Meško
Srečanje s svetim Frančiškom
Narodno srečanje odgovornih
Kazal o
3
Uredniko va b esed a
Urednikova beseda
32
4
Frančiškova duhovnost
Dobrodelnost in misijoni
Sveta Elizabeta Ogrska
10
Naša evangelizacija
Delček Vietnama pri nas
14
Iz naših družin
P. Franc Meško OFMConv
Dvoje novih barvnih oken
24
Frančiškov svetni red
Narodno srečanje FSR
Duhovna vzpodbuda z Duhovnega kapitlja FSR
Mladostni spomini, ki pomagajo živeti
Sestri Marjeti – Tončki Marolt v hvaležen spomin
Sestri Francki Kavčnik v hvaležen spomin
Mladi Frančišku
Romanje FRAME na Svetovni dan mladih
34
Razvedrilo
Nagradna številčnica
35
Pravičnost in mir
Protesti proti plinovodu v ZDA
Vsega imamo dovolj in kaj zdaj?
38
Korenine in sadovi
Življenje svetega Frančiška
40
Sveta dežela
Malo drugačno romanje (3. del)
Srečanje s svetim Frančiškom
Občni zbor na sv. Višarjah in v Naklem
Romanje na Bavarsko, otok Fraueninsel (Chiemsee) in Altötting, ter v Švico: Einsiedeln, Flüeli in vlak v St. Moritz
b f 6/2011
Dragi bratje in sestre!
S
tvarstvo okrog nas počiva v svojem zimskem
spanju, obilno nas je nahranilo v poletnem
bohotenju, ki se je prav prijetno podaljšalo še
daleč v jesen. A čeprav je morda vse pod snegom,
vemo, da je ta počitek samo začasen, da bo s pomladjo spet polno cvetja in vrvenja. Tako lahko v
teh dneh razmišljamo tudi o naših dragih pokojnih,
sploh tistih, ki so dosegli svetost. Korenina njihovega bivanja ni usahnila, temveč poganja in cveti,
mnogo močneje in bujneje, v nebeški razsežnosti.
Kako čudovito je to! In kako imenitno je vedeti, da so zdaj z nami, pa čeprav jih ne vidimo in
ne slišimo, morda še bliže povezani kot za časa bivanja na zemlji, da nas njihova priprošnja
spremlja in njihova roka varuje. Rešeni so dvomov in muk in nas, ki se še trudimo slediti Jezusu
in bratu Frančišku, gotovo spremljajo s spodbudnim nasmehom. V tokratni številki nam p.
Pepi spregovori o dobrodelnosti v misijonih, pogovarjali smo se s p. Francem Meškom, pa s p.
Mihom in slepimi dekleti, ki jih je pripeljal iz Vietnama. »Svetodeželani« nam poročajo s potepanja po nam vsem ljubem Assisiju. V sliki in besedi pa predstavljamo »oživljeni« rožni venec,
poimenovan Štiri obličja našega Gospoda. Skratka, spet nekaj branja za dolge zimske večere,
da boste v srcu čutili toplino bratstva, ki nas povezuje.
Mir in dobro!
br. Jernej
Izdajatelj:
Za založbo:
Člani uredniškega odbora:
Logotip rubrik:
Fotografija na naslovnici:
Oblikovanje in priprava:
Tisk:
Naklada:
Naslov uredništva:
Prispevke nakazujte na:
Brat Frančišek – ISSN 1408-0192.
GLASILO FRANČIŠKOVEGA SVETNEGA REDA (FSR) V SLOVENIJI.
Revija izhaja šestkrat letno.
Založba Brat Frančišek, Prešernov trg 4, 1000 Ljubljana, Slovenija, www.ofm.si/zbf/
Miran Špelič OFM
Jernej Kurinčič OFM (glavni in odgovorni urednik)
Peter Skoberne FSR (naslovnica)
sestre FMM (Naša evangelizacija)
Metod in Mateja Trajbarič FSR (Frančiškov svetni red)
Gregor Pavlič FSR (Razvedrilo)
NS FRAMA (Mladi Frančišku)
Jernej Kurinčič OFM (Pravičnost in mir)
Miran Špelič OFM (Korenine in sadovi, Naše knjige)
Benjamin Tomažič (Napovednik)
Peter Lavrih OFM (Sveta dežela)
Aleš Porenta
Peter Skoberne
Tina Prinčič, Založba Brat Frančišek
Tiskarna Pleško, Medvode
2300
Küzmičeva 6, SI-1000 Ljubljana; tel.: 0590-717-25 ali 040-644-164; E-mail: [email protected]; faks 01 24 29 313;
Rokopisov in slik ne vračamo.
Revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki.
Narodni svet FSR Slovenije, Prešernov trg 4, 1000 Ljubljana
TRR SI56-2420-1900-4608-820 Raiffeisen banka d.d. Maribor; sklic na 00 700-11
Glasilo izhaja z dovoljenjem cerkvenih oblasti.
3
Fran čiško va duh o vn ost
Dobrodelnost in misijoni
T
e dni zori vino, zato vam bo verjetno
blizu naslednja podoba: Ali bi vinogradnik še bil vinogradnik, če ne bi delal z
vinom? Verjetno ne. Tako je tudi z misijonskim
oznanjevanjem evangelija v Zahodni Afriki:
brez dobrodelnosti ni mogoče.
Vsak misijonar prihaja iz neke krajevne
Cerkve, ki ga pošilja. »Rezervoar«, iz katerega
slovenski misijonar živi ter zajema zase in za
druge potrebne, so goreči in radodarni kristjani
slovenske Cerkve (po naših župnijah in različnih
občestvih). Vera in ljubezen do Gospoda in njegove Cerkve vernikom širita srce
in roke, da molitveno in finančno
podpirajo misijonarja in njegove
projekte. Dobrodelnost se torej
začne v nevidnem »rezervoarju«
trdne vere vernikov, ki se hranijo
v duhovnem, molitvenem življenju. Dobrodelnost je le vidni del
dejavne ljubezni, ki je najprej
skrita in živa ljubezen srca. Od
srca do pameti, od pameti do
rok, od zrenja (kontemplacije,
pasivne drže, ko Bog vliva svojo ljubezen v vernikovo srce) k dejanju dejavne ljubezni.
Škof Pascal N’Koue iz Benina je duhovnikom,
redovnikom, laični krščanski srenji, pa tudi poganom rad poudarjal naslednje globoko osebno
prepričanje
in spoznanje:
»Največ, kar
so nam misijonarji prinesli, je Kristus,
njegov evangelij, vera vanj
in prisotnost
Kristusove
Cerkve.«
Bolj in dalj
ko sem delal
4
Fran čiško va duh o vn ost
z ljudmi in srečeval njihovo
konkretnost v lepoti in trpljenju, v vsakdanjem življenju
in v vseh mogočih zapletih
in problemih, bolj se mi je
potrjevala resničnost škofove
misli. Največja dobrodelnost
je oznanjevati evangelij, priti
do osebne vere v Kristusa in
v skladu z Jezusom in njegovo
Besedo naravnati svoje mišljenje, govorjenje, delovanje, celotno življenje.
Kjer se je v zavesti, v srcu, zgodil čudež vere, se
je rodil nov človek, ki je bil sam odrešen in je bil
sposoben tudi druge odreševati
in jim pomagati. V takem človeku
je prišlo do obrata od sebičnosti v
podarjanje, od pasivnega čakanja
v dejavno iskanje rešitev problemov, od malodušja v pogumno
pričevanje in tveganje sebe za
drugega in za Kristusa.
Največja dobrodelnost v misijonskih deželah in povsod po
svetu je oznanjevanje in sprejetje
evangelija, je celostna preobrazba človeka v njegovem mišljenju, vrednotenju
in delovanju, je dejavna pripadnost živemu
občestvu zdrave in vesele Cerkve.
Dobrodelnost se nadalje izraža v vseh možnih zunanjih dejanjih krščanske ljubezni. Ko
sva bila s p. Milanom v Togu (Afrika), sva se
s svojim delom čisto preprosto odzivala na
različne potrebe. Ni bilo čiste pitne vode, zato
sva v sodelovanju z domačini kopala vodnjake.
Med ljudmi je bilo potrebno spodbujati delo na
skupnih poljih, nabavo volov za obdelovanje
teh polj, nakup in razdelitev koruze za vdove
in »čarovnice« (žene, obsojene za čarovnice).
Priti nasproti v času slabe deževne dobe, saj je
grozila lakota. Pomagati je bilo treba osnovnošolcem in dijakom iz revnih družin, oskrbovati
knjižnico s potrebno šolsko literaturo, vzdrževati in oskrbovati internat za revne dijake in jih
hraniti, graditi in popravljati
stanovanjske hiše, vzdrževati
delovne prostore socialno
šibkih obrtnikov, pomagati
pri nakupu dragih zdravil in
prodajanju najosnovnejših
zdravil po zelo nizki ceni,
pri prevozu bolnikov, pri zapletenih porodih, kmetom
pomagati pri nabavi umetnih
gnojil, potrebnih za večji
pridelek, itd. Te in druge dobrodelnosti so bili
deležni vsi ljudje ne glede na njihovo vero,
čeprav je največji delež pripadel kristjanom,
za katere sva bila najprej odgovorna in z njimi
najmočneje povezana.
Dobrodelnost je bila pot oznanjevanja
evangelija v najširšem pomenu besede, a
ni bila vedno pot do vstopa v krščansko vero.
Zelo redki so bili, ki so se zaradi prejete pomoči
odločili za vstop v triletni katehumenat, ki je
vodil do sv. krsta in včlenitve v Cerkev. Tako
je misijonarju vseskozi jasno, da dobrodelnost
sama po sebi in pričevanje o dobroti Boga ne
rojevata nujno novih kristjanov. Dajeta pa ustrezne pogoje za rojstvo iz vere tistim, ki so odprti
v »več«, v »preko« prejete pomoči, v »onstran«
vidne dobrine, ki so jo prejeli. Ko so na prejeto
dobrodelnost odgovorili s hvaležnostjo in odprtostjo do »edinega Dobrega«, se je v njih po
milosti Duha rodila vera.
b f 6/2011
To spoznanje misijonarja osvobaja pretiranih pričakovanj o rasti
števila kristjanov zaradi dobrodelnosti. Misijonar ohranja v sebi čist
motiv do dobrodelnosti in hoče srečati človeka
v njegovi potrebi in stiski ter ga iz nje dvigniti.
Pri tem pa ves čas ve, kar smo že rekli, da je
največja človekova potreba potreba po Bogu in
da je največja stiska stiska življenja brez Boga,
mimo Njega, proti Njemu ali v praznoverju in
vraževerju. Dobrodelnost torej vodi
v mistiko, v bivanje
iz vere in molitve.
Dobrodelnost vedno znova trči ob
lastno nemoč, ob
nemoč in krhkost
njenih »prejemnikov«, zato se dobrodelnost
vedno prelije v molitev, v izročanje, v krik po
odrešitvi v Gospodu. Vsaka izkazana pomoč
je nezadostna, nobeno
pričakovanje po odrešitvi - na človeški ravni
- ni celovito in celostno
potešeno. Človekovo
hrepenenje je neustavljivo, je brezmejno.
V tem pljuskne na
površje bistvena razlika
med humanitarno,
socialno dejavnostjo
neke države (ali nevladne organizacije - teh je
bilo v Togu in v Beninu veliko) in dobrodelnostjo Cerkve. Slednja živi iz vere, molitve in
»krščanske« ljubezni. Dejavnost in (pasivna)
molitev gresta v Cerkvi skupaj z roko v roki.
Njeno središče je Gospod, osebna vera vanj in
ljubezen do njega in človeka. Tudi smisel in cilj
prihajata od Gospoda. Kakor za človeško življenje nasploh tudi za dobrodelnost v življenju
kristjana velja: »V Njem živimo, se gibljemo in
smo« (Apd 17,28).
p. Pepi Lebreht OFM
5
Fran čiško va duh o vn ost
BENEDIKT XVI.
SPLOŠNA AVDIENCA Trg sv. Petra, Sreda, 20. oktobra 2010
Sveta Elizabeta Ogrska
Dragi bratje in sestre!
D
anes vam želim spregovoriti o eni
srednjeveških žena, ki je zbudila
ogromno zanimanja; gre za sv. Elizabeto Ogrsko, ki je znana tudi kot Elizabeta
Turingijska.
Rodila se je leta 1207, zgodovinarji pa niso
enotni glede kraja rojstva. Njen oče je bil Andrej
II., bogat in mogočen ogrski kralj, ki se je zato,
da bi okrepil politične vezi, poročil z nemško
grofico Gertrudo Andeško-Meranijsko, sestro
sv. Hedvike, žene šlezijskega vojvode. Elizabeta
je živela na ogrskem
dvoru samo prva štiri leta svojega otroštva skupaj s sestro
in tremi brati. Rada
se je igrala, poslušala glasbo in plesala.
Zvesto je molila svoje molitvice in kazala
posebno pozornost
do ubogih, ki jim je
pomagala z lepo besedo ali s prijaznim
dejanjem.
Njeno srečno
otroštvo se je iznenada prekinilo, ko
so iz daljne Turingije prišli vitezi, da
bi jo odpeljali na
novi dom v osrednji
Nemčiji. Po navadah
tistega časa se je namreč njen oče odločil, da bo Elizabeta
6
Fran čiško va duh o vn ost
postala turinška princesa. Tamkajšnji deželni
grof je bil eden najbogatejših in najvplivnejših
evropskih vladarjev z začetka 13. stoletja in
njegov grad je bil središče blišča in kulture. Za
praznovanji in navidezno slavo pa so se skrivale
ambicije fevdalnih gospodov, ki so bili pogosto
v medsebojnih vojnah in sporih s kraljevskimi
in cesarskimi oblastmi. V takih razmerah je deželni grof Herman rade volje sprejel zaroko med
sinom Ludvikom in ogrsko princeso. Elizabeta
je zapustila domovino z bogato doto in velikim
spremstvom, vključno z osebnimi služabnicami
– dve izmed njih sta ostali njeni zvesti prijateljici
vse do konca. Ti sta nam ohranili dragocene
podatke o otroštvu in življenju svetnice.
Po dolgem potovanju so dospeli do Eisenacha in se povzpeli v utrdbo Wartburg, mogočen
grad nad mestom. Tam so obhajali zaroko med
Ludvikom in Elizabeto. V letih, ki so sledila,
se je Ludvik uril v
viteških veščinah,
Elizabeta pa se je s
svojimi spremljevalkami učila nemško,
francosko, latinsko,
glasbo, književnost
in vezenje. Čeprav
so za zaroko stali
politični razlogi, se
je med mladima
porodila pristna
ljub ezen, ki sta
jo poživljala vera
in hrepenenje po
spolnjevanju božje
volje. Pri 18 letih je
Ludvik po očetovi
smrti zavladal nad
Turingijo. Elizabeta je tedaj postala
tarča prikritih kritik, ker se njeno vedenje ni ujemalo z
dvornim življenjem.
Tako tudi poročna
slovesnost ni bila
razsipna in je bil del
stroškov za pojedino
namenjen ubogim. V
svojem globokem čutenju je Elizabeta videla protislovje med
izpovedano vero in
premalo krščanskim
ravnanjem. Polovičarstva ni prenesla. Ko
je nekoč na praznik
Marijinega vnebovzetja vstopila v cerkev, si
je vzela krono z glave
in jo položila h križu
ter se z zakritim obličjem poklonila do
tal in tako ostala dalj
časa. Ko jo je tašča
zaradi tega oštevala, ji
je odgovorila: »Kako
bi mogla jaz, uboga
stvar, še naprej nositi
krono zemeljskega
dostojanstva, ko vidim svojega kralja
Jezusa Kristusa kronanega s trnjem?« Kakor
se je vedla pred Bogom, se je vedla tudi pred
podložniki. V Izrekih štirih služabnic najdemo
tole pričevanje: »Ni zaužila jedi, če se prej ni
prepričala, da prihajajo z moževe posesti in s
pravično pridobljenih zemljišč.
Medtem ko se je odrekala krivično pridobljenim dobrinam,
se je trudila tudi za povračilo
tistim, ki so prestali nasilje« (št.
25 in 37). Pravi zgled za tiste, ki si
nadevajo vlogo voditeljev: oblast
je treba na vsaki ravni izvajati kot
služenje pravičnosti in ljubezni
v nenehnem iskanju skupnega
dobrega.
b f 6/2011
Elizabeta je
vztrajno opravljala dela usmiljenja:
dajala je jesti in piti
tistim, ki so potrkali
na njena vrata, poskrbela za obleko,
plačevala dolgove,
skrbela za bolne,
pokopavala mrtve.
Pogosto je šla s svojimi služabnicami z
gradu v hiše revežev, jim nosila kruh,
meso, moko in druga živila. Osebno
je izročala jedi in
pozorno pregledovala obleko in ležišča ubogih. Zaradi
tega ravnanja so jo
zatožili možu, ki pa
temu sploh ni nasprotoval, ampak
je odgovoril tožnikom: »Dokler mi ne
proda gradu, sem
čisto zadovoljen!«
Sem umeščajo tudi čudež s kruhom, ki se je
spremenil v vrtnice. Ko je Elizabeta šla po cesti
s predpasnikom, polnim kruha za reveže, je
srečala moža, ki jo je vprašal, kaj nosi. Odgrnila
je predpasnik in namesto kruha so se pokazale
veličastne vrtnice. To znamenje
ljubezni in dobrote je na slikah
sv. Elizabete pogosto upodobljeno.
Njen zakon je bil resnično
srečen. Elizabeta je pomagala soprogu, da je razvil svoje človeške
vrline do nadnaravne ravni, on
pa je v zameno branil velikodušnost svoje žene do revežev
in njeno versko življenje. Ko so
7
Fran čiško va duh o vn ost
Ludvika vedno bolj občudovali zaradi ženine močne vere,
ji je v zvezi z njeno pozornostjo do ubogih rekel: »Draga
Elizabeta, Kristusa si umila,
nasitila in zanj poskrbela.«
Jasno pričevanje, kako vera in
ljubezen do Boga in bližnjega
krepita družinsko življenje in
še utrjujeta zakonsko zvezo.
Mladi par je našel duhovno oporo v manjših bratih, ki
so se leta 1222 razširili po Turingiji. Med njimi je Elizabeta
izbrala za duhovnega voditelja brata Rogerija (Rüdigerja).
Ko ji je pripovedoval zgodbo
o spreobrnjenju mladega
bogatega trgovca Frančiška
Asiškega, se je Elizabeta še
bolj navdušila za njegovo pot
krščanskega življenja. Od tistega trenutka je še odločneje
sledila Kristusu, ubogemu
in križanemu, navzočemu v
ubogih. Tudi ko se ji je rodil
prvi sin, ki sta mu sledila še
dva, naša svetnica ni nikoli
opustila svojih dobrih del. Manjšim bratom je
tudi pomagala, da so si v Halberstadtu zgradili
samostan, kjer je brat Rogerij postal predstojnik. Duhovno vodstvo Elizabete je tako prevzel
Konrad iz Marburga.
Težka preizkušnja je bilo slovo od moža
konec junija 1227, ko se je Ludvik IV. pridružil
križarskemu pohodu cesarja Friderika II. in opomnil ženo, da to zahteva staro izročilo turinških
vladarjev. Elizabeta je odgovorila: »Ne bom te
zadrževala. Vsa sem se izročila Bogu in zdaj
mu moram dati še tebe.« Mrzlica je zdesetkala
čete in tudi Ludvik je zbolel in umrl v Otrantu
septembra 1227, še pred vkrcanjem, ko mu je
bilo komaj 27 let. Ko je Elizabeta to izvedela, jo
je hudo prizadelo in se je umaknila v samoto,
8
Fran čiško va duh o vn ost
potem pa se je, okrepljena
z molitvijo in potolažena v
upanju, da ga bo spet videla
v nebesih, začela ukvarjati z
zadevami kraljestva. Čakala
pa jo je še ena preizkušnja:
svak se je polastil oblasti nad
Turingijo in se razglasil za
pravega Ludvikovega dediča
ter obtožil Elizabeto, da je
pobožna ženička, ki ni sposobna vladati. Mlado vdovo
so skupaj s tremi otroki izgnali
z gradu Wartburg in si je morala iskati novega zatočišča.
Samo dve od njenih služabnic
sta ostali ob njej, jo spremljali
in poskrbeli, da so se za otroke zavzeli in jih sprejeli Ludvikovi prijatelji. Elizabeta pa je
hodila od vasi do vasi, delala,
kjer so jo sprejeli, pomagala
bolnikom, predla in šivala.
Med to kalvarijo, ki jo je
prenašala z močno vero, potrpežljivostjo in predanostjo
Bogu, so nekateri sorodniki,
ki so ji ostali zvesti in so imeli
svakovo vlado za protipravno, vrnili njenemu
imenu vso čast. Tako je Elizabeta v začetku
leta 1228 lahko dobila ustrezne dohodke in se
umaknila v družinski grad v Marburgu, kjer je
bival tudi njen duhovni voditelj brat Konrad. Ta
je poročal papežu Gregoriju IX. o naslednjem
dogodku: »Na veliki petek 1228 je Elizabeta v
navzočnosti nekaj bratov in sorodnikov položila
roke na oltar v kapeli svojega mesta Eisenacha,
kjer je sprejela manjše brate, se odpovedala
lastni volji in vsem nečimrnostim sveta. Hotela
se je odpovedati tudi vsej svoji posesti, a sem
jo od tega odvrnil zaradi ljubezni do revežev.
Kmalu zatem je zgradila bolnišnico, sprejemala
bolnike in onemogle ter za svojo mizo stregla
najbolj bednim in zapuščenim. Ko sem jo
zaradi tega pograjal, je Elizabeta odgovorila,
da je od revežev prejemala posebno milost in
ponižnost« (Epistula magistri Conradi, 14–17).
Iz te trditve lahko razberemo nekakšno
mistično izkustvo, podobno tistemu, ki ga je
doživel sv. Frančišek: asiški ubožec je namreč v
svoji oporoki zatrdil, da mu je pri služenju gobavcem tisto, kar se mu je prej zdelo odvratno,
spremenilo v sladkost za dušo in telo (Testamentum, 1–3). Elizabeta je preživela zadnja tri
leta v bolnišnici, ki jo je sama ustanovila, stregla
b f 6/2011
bolnikom in bedela pri umirajočih. Vedno je
skušala opravljati najnižja in najtežavnejša dela.
Postala je tako rekoč posvečena žena sredi sveta
(soror in saeculo) in je s svojimi prijateljicami,
oblečenimi v siva oblačila, ustanovila redovno
skupnost. Ni naključje, da je zavetnica samostanskega tretjega reda sv. Frančiška in Frančiškovega svetnega reda.
Novembra 1231 je zbolela za hudo vročico.
Ko se je razširila vest o njeni bolezni, je prihitelo
ogromno ljudi, da bi jo videli. Po kakih desetih
dneh je zaprosila, naj zapro vrata,
da bi lahko ostala sama z Bogom.
Ponoči 17. novembra 1231 je mirno zaspala v Gospodu. Pričevanj
o njeni svetosti je bilo toliko in
so bila takšna, da jo je že štiri leta
zatem papež Gregor IX. razglasil
za svetnico. Še istega leta je bila
posvečena lepa cerkev, zgrajena
njej v čast v Marburgu (prvo zunaj
Nemčije je komaj 20 let po njeni
smrti v Slovenj Gradcu posvetil
njen stric – op. prev.).
Dragi bratje in sestre! Sv. Elizabeta nam kaže, kako vera in prijateljstvo s Kristusom ustvarjata čut
za pravičnost, za enakost vseh, za
pravice drugih, kako ustvarjata ljubezen in dobroto. In iz te dobrote
se rojeva tudi upanje, gotovost, da
nas Kristus ljubi in da nas Kristusova ljubezen pričakuje ter nas usposablja za posnemanje Kristusa in
za to, da v drugih vidimo Kristusa.
Sv. Elizabeta nas vabi, da znova odkrijemo Kristusa in ga vzljubimo,
da imamo vero in tako najdemo
pravo pravičnost in ljubezen ter
veselje, da se bomo nekega dne
potopili v božjo ljubezen, v večno
veselje z Bogom. Hvala.
Prevedel
br. Miran Špelič OFM
9
Naša e vang eliza cij a
Naša e vang eliza cij a
Delček Vietnama pri nas
V
ietnam in Slovenija. Deželi, med katerima je na tisoče kilometrov razdalje.
Pa vendar smo lahko julija v Sloveniji
doživeli delček Vietnama. Na povabilo minorita p. Miha Majetiča (ki je bil štiri leta
misijonar v Vietnamu, zdaj pa je že leto dni
ponovno v Sloveniji) je Slovenijo obiskalo šest
slepih in slabovidnih deklet iz Centra za slepa
in slabovidna dekleta v Vietnamu skupaj z
dvema sestrama frančiškankama Marijinima
misijonarkama – sestro Ann Luu Thi Hong
Loan in sestro Mary Rose Dao Thi My Dung, ki
sicer vodita Center in delujeta v njem skupaj s
še šestimi sestrami in prostovoljci.
P. Miha, med svojim bivanjem v Vietnamu
si se verjetno srečeval z različnimi na rob
odrinjenimi ljudmi in skupinami. Kakšna je
revščina v Vietnamu?
Revščina v Vietnamu je najprej odvisna od
kraja bivanja. Jug je toplejši in tu imajo več letin
riža, ki je osnovna hrana. Na severu poberejo
riž samo enkrat. Še manj so obljudeni hriboviti
in gorati predeli, ki predstavljajo 30 odstotkov
države in v njih živi samo 6 odstotkov prebivalcev, ki so večinoma predstavniki avtohtonih
manjšin, ki jih je v Vietnamu 53. Tu je poleg
revščine tudi zelo slaba izobrazbena struktura
in le malo otrok uspe priti v srednjo šolo. Šele v
zadnjem času so na ravni države začeli skrbeti
tudi za tiste, ki imajo v družbi posebne potrebe.
10
Čeprav država ne pomaga raznim dobrodelnim
organizacijam, jih sedaj pri delu vsaj ne ovira,
kot je to počela še do nedavnega. Ogromno je
sirotišnic, čeprav vsi otroci niso sirote, le starši
ne morejo ali znajo skrbeti za njih.
Kako na te ljudi gleda družba, kako Cerkev?
V družbi se stvari počasi spreminjajo na
boljše. Verjetno je temu vzrok tudi to, da se
Cerkev in tudi druge dobrodelne organizacije
zelo aktivno spopadajo s tem vprašanjem in
trkajo na vest vladajoči eliti. Drugače pa so
reveži v Vietnamu ena od pomembnejših stvari
v srcu Cerkve, ki se trudi po svojih močeh, še
posebno po rokah raznih skupin vernikov. Blizu
naše hiše je skupina FSR odprla hišo za telesno
prizadete fante. Vsak
teden jih obiskujejo, jim
prinašajo hrano in ob
praznikih skupaj z njimi
praznujejo.
Kateri redovniki delujejo v Vietnamu in
kako delujejo med ubogimi in si prizadevajo za
pravično družbo?
Tako kot Cerkev tudi
redovniki, ki so del nje,
del svojega časa in materialnih
dobrin namenjajo za delo in pomoč ubogim. Včasih lahko laže
odgovorijo na nekatere potrebe,
ki potrebujejo več organizacije
in nenehnega dela, kot je na
primer odpiranje središč, kamor
lahko pridejo tisti, ki potrebujejo
pomoč. Pred časom je nadškof
in kardinal v Saigonu pozval redovne skupnosti, da bi se skupaj
lotili reševanje vprašanja pomoči
mladim ljudem, ki so okuženi z
AIDS-om.
Kaj te je presenetilo v Vietnamu? Česa si se tam naučil oziroma te je osebno nagovorilo?
Njihova odprtost in pogum pri izpovedovanju vere. Po zgledu svetih vietnamskih mučencev
tudi danes pričujejo za vero kljub preganjanju in
zaporom. Tudi obisk sv. maš je zelo velik in skoraj
ni razlike med tednom in nedeljo. Dan se začne
ali zaključi z Bogom in to se zgodi pri sv. maši.
Imajo zelo močan čut za pomoči potrebne. Nagovorilo pa me je to, da vedno iščejo način kako
slaviti Boga in njihovi oltarji tako v cerkvah kot
po domovih so vedno lepo okrašeni.
Dekleta, ki si jih pripeljal v Slovenijo, živijo
v Centru za slepa in slabovidna dekleta. Kako
je ta Center nastal in kako deluje?
Center je nastal pred desetimi leti v tej obliki,
kot deluje danes. Že nekaj let prej pa so sestre
začele zbirati slepe in jim pomagati. Kmalu so
videle, da samo nudenje zatočišča in hrane ni
dovolj. Osredotočile so se na slepe otroke in
ugotovile, da jih morajo pripravljati za samostojno življenje. Tu pa veliko pripomore izobrazba, saj se z njo lažje dobi služba. Ustanovile
so Center, v katerega sprejemajo otroke (danes
samo dekleta zaradi prostorske stiske), da pri
njih bivajo in hodijo v šolo zunaj Centra, ki je
namenjena vsem otrokom. In danes že imajo
nekaj diplomantov na univerzi, ki so prišli iz
njihovega centra.
b f 6/2011
Ali je veliko slepih v Vietnamu? Zakaj?
Slepih je v Vietnamu okoli 650 tisoč, kar je
skoraj tretjina Slovenije. Mnogo jih je slepih
zaradi posledic dolge vojne, ki se je sicer končala leta 1975, a še vedno je v zemlji in v vodi
ogromno strupov, ki so jih uporabili med vojno,
še posebno Američani in njihovi zavezniki, ki so
prišli pomagat južnemu Vietnamu. Na drugem
mestu so slaba prehrana in prezgodnja rojstva,
ker bolnišnice pogost niso dovolj dobro opremljene in nimajo primernih inkubatorjev, da bi
pomagali nedonošenčkom.
Kakšne možnosti se odpirajo dekletom, ki
zaključijo izobraževanje v Centru?
Sestre se trudijo, da dobijo čim več izobrazbe, in s tem se jim poveča možnost zaposlitve.
Tiste, ki se ne morejo vpisati na fakulteto, pa
sestre izučijo v kakšnem praktičnem poklicu,
kot je masaža. Vsa dekleta se naučijo igrati
11
Naša e vang eliza cij a
na inštrumente in peti. Prav tako pa morajo
dekleta pomagati pri življenju v Centru in se
učijo kuhinjskih opravil.
Kako si prišel na misel, da dekleta povabiš
v Slovenijo, in kakšen je bil namen njihovega
obiska?
Velikokrat sem pomagal našemu misijonarju
p. Mihu Drevenšku pri organizaciji in nastopih
otrok in mladih iz Zambije in tako se je porodila
ideja, da bi tudi vietnamska dekleta povabili v
Slovenijo. Beseda je dala besedo in letos so prišle.
Prvi namen so bile aktivne počitnice deklet v
Sloveniji, nato pa zahvala dobrotnikom, ki jim
pomagajo pri njihovem življenju v Centru z darovi iz Slovenije. Sestre so bile vesele, da so videle,
kako v Sloveniji skrbimo za slepe in slabovidne.
Nenazadnje pa so malo nastavile žep za še kakšen
dar, ki so ga odnesle s seboj v Vietnam.
Slišali smo, da dekleta zelo dobro pojejo.
Kje se naučijo lepega petja, igranja inštrumentov ...? Ali so Vietnamci pojoč narod?
Že samo da govoriš, moraš znati peti, saj
uporabljajo šest tonov pri izgovarjavi besed.
Mnogi gosti, ki so nas obiskali v samostanu in
bili z nami pri molitvi, so vedno spraševali, ali
celotne hvalnice in večernice pojemo. Drugače
pa imajo dekleta v Centru poleg redne izobrazbe tudi učiteljico za glasbo, ki prihaja k njim
enkrat na teden in jih uči igrati inštrumente.
Poleg nje pa jih učijo tudi sestre, ki igrajo razne
inštrumente, in razni prostovoljci, ki prihajajo
12
k njim in se družijo z njimi. Vsako leto tudi
glasbena šola iz središča mesta skupaj z njimi
pripravi dva koncerta, in sicer ob božiču in v
velikonočnem času, zbrana sredstva pa gredo
za potrebe Centra.
Kako pa je dobrodelnost razvita v Vietnamu, v družbi in v Cerkvi? Kako druga verstva
v državi skrbijo za dobrodelnost?
Vsi Vietnamci so dobrodelni, posebno katoličani. Ob raznih katastrofah zberejo stvari,
ki so potrebne, in jih (brez soja luči in kamer,
pred kateremi se postavljajo predstavniki vlade)
odpeljejo tistim, ki so najbolj potrebni. Takrat
se ne sprašuje, kdo pripada kateri veri, temveč,
kdo je potreben pomoči. Velikokrat se župnije
tudi povežejo med seboj, da so bolj učinkoviti.
Mnogi, ki so uspeli v življenju, z veseljem pomagajo tistim, ki so pomoči potrebni, in čutijo
celo obvezo, da se oddolžijo Bogu, da je za njih
lepo poskrbel.
Kaj misliš, da je dekletom prinesla ta
izkušnja? Kako so doživele Slovenjo, ljudi,
Cerkev ...?
Gotovo so se domov vrnile z lepo izkušnjo.
Pomembno je tudi, da so spoznale, kako je
potrebno, da znaš govoriti še kakšen tuj jezik,
ker se potem lažje sporazumevaš z ljudmi okoli
sebe. Po drugi stran pa so spoznale, da smo Slovenci prijazni ljudje in da imamo radi življenje.
Vsem v Centru in domačim so pripovedovale,
kako so se imele, in nazaj je prišlo mnogo pozitivnih odzivov.
Naša e vang eliza cij a
b f 6/2011
Kako so »pevsko turnejo« po Sloveniji
sprejemali Slovenci? Kateri dogodek ti ostaja
najbolj v spominu?
Dogodkov je preveč in težko je izluščiti enega
samega. Lepo je bilo, ko so nastopale v polni
cerkvi in so jim ljudje navdušeno ploskali. Ali
pa ko smo bili na treh ali štirih oratorijih in so
se družile z vrstniki ter jih učile igrati na svoje
inštrumente. Pa srečanje s slepimi in slabovidnimi v Logu pod Mangartom na taboru, ki
ga je organizirala Karitas, ali na Visokem pri
Kranju, kjer smo si ogledali prostore za slepe
in slabovidne, potem pa se je razvilo veselo
druženje. Pa srečanja z prostovoljkami, ki so
bile pri njih v Vietnamu, ali pa srečanje na vrtu
za hišo s sladoledom v kavi in kramljanjem pri
slepi gospe Marinki Drinovec blizu Kranja, ki je
bila prav vez in pobudnik za srečanja z slepimi
in slabovidnimi.
Kaj so o sebi in o obisku Slovenije povedala
dekleta?
Nhan (16) – Izhajam iz šestčlanske družine.
V prostem času rada poslušam glasbo in klepetam s prijatelji. Igram flavto, orgle in džan tranh
(tradicionalno vietnamsko glasbilo). V Sloveniji
mi je najbolj všeč svež zrak in prijazni ljudje.
Kim (18) – Igram džan tranh in orgle. V
Sloveniji se počutim zelo prijetno – veliko je
gozdov in svežega zraka, ljudje tu pa so resnično
prijazni in prijateljski.
Lan Anh (12) – Sem najmlajša v naši družini.
V Centru v prostem času rada poslušam glasbo
in vadim instrumente, ki jih igram – džan tranh,
orgle in pianico. Slovenija mi je zelo všeč, najbolj pa si bom zapomnila taborjenje z otroki iz
župnije Sostro.
Binh (14) – Prihajam iz šestčlanske družine,
moji starši pa so kmetovalci. Rada poslušam
glasbo, igram šah in vadim orgle, pianico in džan
tranh. Slovenija je zelo mirna in zelo hladna, še
posebno ob večerih.
Thao (17) – Igram džan bau (vietnamsko
tradicionalno glasbilo z eno struno). Od obiska
v Sloveniji si bom najbolj zapomnila slovensko
sadje, vreme in srečanje z otroki v župniji Sostro.
My (16) – Rada poslušam glasbo, berem
zgodbe na internetu, klepetam s prijatelji in
igram flavto. V Sloveniji sta mi najbolj všeč mir
in tišina.
Uvod in intervju z dekleti
Zala Pavše, prenovinka fmm
S p. Mihom se je pogovarjala
s. Mojca Korošec, fmm
13
Iz naših družin
Iz naših družin
Dvoje novih barvnih
oken v kapeli ubogih
sester sv. Klare
v Nazarjah
Pogovori z našimi duhovnimi asistenti
P. Franc Meško OFMConv
je duhovni asistent KB sv. Jurij na Ptuju in
gvardijan samostana sv. Viktorina
J
Pater, kakšna je vaša vloga v bratstvu?
az pripravim duhovno misel, ostalo pa
prepustim, da bratje in sestre naredijo
sami. Včasih je bila ta skupina zelo močna, potem pa se jih je veliko osulo. Upam, da
se bo malo poživilo. To gre počasi. Žalostno
je, da so se Frančiškovi otroci popolnoma
izgubili. To je velika škoda, saj so bili oni
prihodnost Frančiškove družine. Zdaj imamo
pretežno samo starejše. Treba je vztrajati,
kakor mi v redovniškem in duhovniškem
poklicu, tako tudi očetje in matere, vsi se
moramo potruditi.
Rekli ste, da se je veliko ljudi oddaljilo od
skupine, ne prihajajo več na srečanja. To se
dogaja tudi v drugih bratstvih. Kako poiskati
oddaljene, kako se jim približati?
Da, to je velika težava. Nekdo, ki je odšel,
ima občutek nelagodja in se boji, kako ga bodo
bratje sprejeli, če bo prišel nazaj. Izgubi stik z
njimi. Če še prihaja k maši, potem je gotovo še
upanje. Ni dovolj, da se približamo tem bratom,
potrebno je nekaj več. Moramo poglobiti našo
poklicanost, poživiti zakramentalno življenje
in veliko moliti za te brate in sestre. Vsak se
mora sam odločiti: nekdo za vstop v Frančiškov
svetni red, drugi za duhovni poklic, nekateri za
družinsko življenje in tudi za vrnitev, če se je
kdo oddaljil.
Kjer v naših samostanih
in tudi bratstvih ni povezanosti
in skupne molitve,
tam ni rasti, ni blagoslova,
tam bratje odhajajo.
V
Kje vidite prihodnost Frančiškovega svetnega reda?
Prvo, kar bi poudaril, je molitev. To je osnova.
Brez molitve ni prihodnosti. Potem je potrebno
povezovanje. »Soliranja« ni. Saj Jezus pravi: »Kjer
sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (prim Mt 18,20).
Bog tam deli blagoslov in rast, tako v duhovnih
poklicih kot v Frančiškovih družinah. Kjer v naših
samostanih in tudi bratstvih ni povezanosti in
skupne molitve, tam ni rasti, ni blagoslova, tam
bratje odhajajo. Na kolenih se izprosi poklic!
Še misel za konec …
Upokojeni mariborski nadškof dr. Franc
Kramberger je večkrat povedal, kako je s svojo
mamo pokleknil pred cerkvijo na Ptujski gori in
po kolenih sta odšla v cerkev. Tako sta izprosila
mnoge milosti. Tudi blaženi Anton Martin
Slomšek je bil na Ptujski gori tri dni pred svojo
smrtjo. Ko je odhajal iz cerkve, je vzkliknil:
«Lepo nam je bilo pri Mariji!«
P. Franc, želim vam, da bi se tudi vi vedno
lepo počutili pri Mariji ter z zaupanjem in vedrino zrli v prihodnost tretjega reda. Mir in dobro!
Pogovarjala sem se Mateja Trajbarič FSR
14
torek, 9. avgusta 2011, je v sklopu
letošnjega praznovanja sv. Klare po
sveti daritvi frančiškanski provincial
p. Stane Zore v kapeli ubogih sester sv. Klare
blagoslovil dvoje novih barvnih oken.
Okni je izdelala akademska slikarka in mojstrica barvnih oken gospa Veselka Šorli Puc. Kot
osnovo je vzela barvo Svetega Duha iz vzhodne
ikonografije, to je zlata barva, ki ponekod prehaja v svoj začetek, se pravi v rumeno. Ta zlata
barva pomeni neulovljivost večnosti, njeno
hkratno odsotnost in prisotnost ter vodi v
premišljevalno molitev. Navzočnost Svetega
Duha je bistvo krščanske molitve – ni v naši
moči, da bi Svetega Duha priklicali, temveč da
smo razpoložljivi za navdih iz večnosti in za
darove Svetega Duha.
Na tem obzorju zlate barve je umetnica
ustvarila z novimi odtenki rumene barve in z
upodobitvami kroglic
dragih kamnov, ki
so sicer navadna
stekla, bisere, ki
jih išče duša.
Barvitost lepih kamnov
spominja na
tisti »biser«,
ki so ga našle
uboge sestre
sv. Klare, zaradi katerega
so zapustile
vse drugo, da
bi imele samo
njega. Toda te
b f 6/2011
barvne kroglice pogled peljejo tudi k podobi
hlebčkov in že nakazujejo tudi podobo svete
hostije, saj so reliefno zelo poudarjene. Nova
vitraja sta namreč nameščena ob oltarju kapele, in sicer tako, da lahko zrejo vanju tudi
sestre ob sveti daritvi. Slikarka je imela pred
očmi neprestano adoracijo svetega zakramenta naših sester klaris. Barvna zgoščenost
in reliefna izstopajočnost podob zakramenta
ljubezni nakazujeta dejavno in resnično navzočnost Kristusa.
Evharistično simboliko je umetnica potem
še stopnjevala s hrapavostjo površine ter s tem
dosegla odsev zlatih žitnih polj. Začetek Božje
milosti je samo stvarjenje, je Lepota Božjih del.
Sveti Duh je plaval že nad vodami, danes sicer
veje, kjer hoče, a bo enkrat prežel tudi Novo
Zemljo. Tako se teologija Svetega Duha in evharistične skrivnosti, ki jih želita nakazati nova
vitraja, iztekata v večnostnem pričakovanju, ko
bo poveličano vse stvarstvo.
Pozoren in razmišljujoč pogled pa bo v
barvnih oknih zaznal še druge odtenke barv
in v njihovi reliefnosti zaslutil nove odmeve iz
večnosti. Z ljubeznijo bo iskal nove simbole ljubezni, kajti k največji skrivnosti se je mogoče bližati le z ljubeznijo in v zazrtje onkrajnosti vodi
le ljubeči pogled. Ta
pogled bo vedno
iščoč in hkrati
radosten, da
je nekaj že
razgrnil. Ob
meditaciji
teh barvnih
oken bo
iskal nove
pomene,
in ko jih bo
našel, jih bo
znova iskal.
Podobno
kot pravi sv.
Av g u š t i n :
15
Iz naših družin
Iz naših družin
Boga iščemo, da ga najdemo, in ga najdemo,
da ga znova iščemo.
Lahko bi rekli, da so barvna okna v liturgičnem prostoru kot zaslon, na katerem odseva
večnostna svetloba. Zato je zelo pomembno, da
v molitvenih prostorih niso zasnovana naivno
realistično, ampak da preko simbolike krščanskega izročila vodijo k srečevanju človeškega
iščočega srca s presežno Ljubeznijo. To načelo
je toliko pomembnejše, če se naslonimo na
misel Dionizija Areopagita in zaslutimo, da se je
mogoče preko snovne luči in lepote, ki odsevata
v materiji, prebiti do večne luči. Pomembno je
torej, da barvna okna s svojo vsebino ne priklenejo pogleda nase, ampak nas njihova svetloba
barvnih odtenkov vodi k večni svetlobi. Prav na
to teologijo se je v srednjem veku naslonil opat
Sugerij in dal narediti čudovite vitraje v opatiji
in baziliki St. Denis v Franciji, ki nas še danes
navdihujejo.
Ob treh krščanskih simbolih, ki so nakazani
v vitrajih, zlati barvi, kruhu in poljih žitnih klasov, pa mi prihaja na misel dvoje spoznanj. Najprej gre za simboliko kruha. Kruh je potrebno
ovrednotiti v našem vsakdanjem življenju, da
bo lahko imel svojo veliko simbolno vrednost
tudi pri samem bogoslužju. Spomnim se, kako
mi je pariški študijski kolega, sicer aramejski
kristjan iz Iraka, Behnam Keryo, pravil, da
takrat, ko želi v njegovem kraju musliman
ponižati kristjana, vrže pred njim na tla kos
kruha. Spoštljivost do kruha v vsakdanji omiki je pogoj vsake evharistične pobožnosti. In
še drugo spoznanje, da je potrebno v našem
oznanjevanju znova vzpostaviti evharistično
katehezo, se pravi pogosteje spregovoriti o
evharistični skrivnosti. V tem smislu se mi zdi
čudovita pobuda murskosoboškega škofa za
letošnji veliki šmaren, ko je v Turnišču priredil
čaščenje evharistije prav za mlade. Naj nam
uboge sestre sv. Klare izprosijo takšnih navdihov, domiselnosti in pogumna srca, da nanovo
zaživimo zakrament Ljubezni.
br. Edvard Kovač
16
b f 6/2011
Dišeče olje Klarine
daritve napolnjuje
Cerkev že osem stoletij
Klara
je bila plemenita po rojstvu,
še bolj plemenita po milosti,
čista v telesu,
najčistejša po duhu,
mlada po letih,
zrela po modrosti,
zvesta v dobrih sklepih
in goreča v ljubezni do Boga,
polna ponižnosti in skromnosti.
Po imenu Klara,
še bolj ‘klara’ ali jasna po življenju
in bleščeča po vseh krepostih.
(T. Čelanski)
Z
aveza med Bogom in človekom v
zvestobi je rodovitna in presega vse
čase in meje.
O tej resničnosti nam pričuje tudi sijaj luči
sv. Klare, ki žari v Cerkvi že osem stoletij. V jubilejnem Klarinem letu (od 17. aprila 2011 do 11.
avgusta 2012), ko obhajamo 800-letnico Reda
ubogih sester sv. Klare, sklepamo dve desetletji
visokih jubilejev v Klarinem redu. Tako smo v
letu 1993/94 praznovali 800-letnico Klarinega
rojstva, v letu 2003/04 750-letnico potrditve
Klarinega Vodila in njene smrti, leta 2005 pa
750-letnico Klarine kanonizacije. Leto 2000
pa je bilo pomembno za nas, saj je minilo 700
let, odkar so prišle na Slovensko prve klarise, v
Mekinje in v Koper.
Klarin red se je razširil skoraj po vsem svetu.
Karizma sv. Klare ostaja živa v Evropi in Ameriki
in se zakoreninja tudi v deželah tretjega sveta.
Z Božjim žarom privablja plemenita srca v
kontemplativno življenje, da po zgledu sv. Klare bogatijo Cerkev s svojo molitvijo in veselo
daritvijo. Iz klariških samostanov se dvigajo
hvalnice, češčenje, zahvale in prošnje kakor
kadilo pred obličje Najvišjega v imenu Cerkve
in za vso Cerkev.
Sestre imamo čudovito nalogo, da z zvestim
spolnjevanjem Klarinega Vodila predamo prihodnjim rodovom neokrnjen sijaj, toplino in
veličino Klarine karizme, ki je – po besedah bl.
Janeza Pavla II. – zelo pomembna za Cerkev,
zlasti danes, ko je prihodnost odvisna predvsem
od molitve.
Sv. Klara, žena molitve, je začrtala novo
evangeljsko pot za čistim, ubogim in pokornim
Kristusom ob Frančiškovem zgledu. Bila je ponižna dekla Gospoda in svojih sester, nenehna
vesela daritev Vsemogočnemu. Ves čas svojega
redovnega življenja je »lomila alabaster svojega
telesa in ob tem se je Cerkev napolnjevala s
prijetnim vonjem njene daritve« (T. Čelanski).
Molitev in njeno nenehno »bivanje« z Gospodom sta ji dajala skrivnostno veličino, ki je
odsevala v majhnosti in preprostosti. Uboštvo ji
je tako izčistilo srce, da je bila sposobna sprejeti
polnost Dobrega, Bogu podarjena deviškost pa
ji je razširjala krila duše, da se je dvigala visoko
nad zemeljska obzorja. V klavzuri je našla ob
Križanem popolno duhovno svobodo. Tako se
je upodabljala po Kristusu, da mogla reči s sv.
Pavlom: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v
meni« (Gal 2,20). Kristusa je posnemala zlasti v
molitvi in skritosti. On je od scojih triintridesetih
let preživel trideset let v odmaknjenosti in tudi
v času javnega delovanja se je pogosto umikal v
samoto k molitvi, še vedno pa ostaja skrit v klavzuri presvete Evharistije, v tabernakljih po svetu.
17
Iz naših družin
Jubilejno leto – čas notranje duhovne
prenove, pa tudi praznovanj
Jubilejno Klarino leto smo začeli v Nazarjah s
slovesno sveto mašo, ki jo je na cvetno nedeljo,
17. aprila 2011, ob somaševanju provincialov
Frančiškovih redov vodil celjski škof Stanislav
Lipovšek. Po sv. maši je g. škof molil in blagoslovil križev pot, ki ga je za našo kapelo naslikal
in nam ga podaril slikar Jožef Kramberger.
Zatem je izročil članom FSR Frančiškov križ in
luč – Klarino svečo, ki potujeta po bratstvih
FSR po Sloveniji.
Avgusta, v »Klarinem mesecu«, smo v Nazarjah ob pomoči številnih prijateljev zaznamovali
častitljivi jubilej s tremi zunanjimi slavji.
Na dan potrditve Vodila sv. Klare, 9. avgusta,
je v naši kapeli vodil somaševanje provincial p.
Stane Zore, OFM, ki je v pridigi poudaril, da
je Vodilo, ki ga je sveta Klara napisala, morala
najprej potrditi z vsem svojim življenjem prav
do zadnjega dneva, saj ga je dobila v roke od
papeža potrjenega šele dan pred svojo smrtjo.
Sicer pa je »izvirnik« ostajal živ ves čas vse do
danes v samostanih, v vseh posameznih sestrah,
ki so po tem Vodilu dosledno in goreče živele.
Ob koncu sv. maše je blagoslovil barvni okni,
delo gospe Veselke Šorli Puc.
18
Iz naših družin
V četrtek, 11. avgusta 2011, na praznik sv.
Klare, je 26-letna s. Marija Filipa presvetega
Rešnjega Telesa in presvete Rešnje Krvi (Veronika Horvat) iz župnije Sv. Tomaž pri Ormožu
naredila slovesne zaobljube. Za geslo si je izbrala
Jezusove besede: »Resnica vas bo osvobodila«
(Jn 8, 32). Na dokončno podaritev Bogu se je
zavestno pripravljala sedem let in pol. Odločnosti, s katero se je »zavezala Gospodu«, ji ni
nikoli manjkalo, tudi pred vstopom v samostan
ne. Ko je prvič poklicala k nam in povedala, da
bi se nam rada pridružila, smo jo povabile, naj
pride prej še na obisk in pogovor, da nas od
blizu spozna; pa je odgovorila: »Ni potrebno!«
Bog jo je klical zelo močno. Jasno ji je bilo, da
»mora iti v klavzuro« in da se bo v tem redu
»lahko najbolj korenito podarila Bogu v globini,
ker le-ta zahteva najbolj notranjo spremenitev
človekovega življenja«. »Na izbiro sem imela
klarise in karmeličanke. Za klarise pa sem se odločila zato, ker imajo bolj poudarjeno uboštvo
in sestrinstvo, cele dneve imajo izpostavljeno
Najsvetejše, imajo tudi skupno nočno molitev
in nepretrgano 24-urno adoracijo – vedno, tudi
ponoči, je vsaj ena od sester v kapeli.« Celjski
škof Lipovšek, ob katerem so somaševali upokojeni nadškof Alojz Uran in številni duhovniki, je
med pridigo dejal, da je »karizma sester klaris in
njihovo Bogu
posvečeno življenje dokaz,
da je Božje kraljestvo
me d nami«.
Zahvalil se je
»za pričevanje, za duhovno pomoč in
sodelovanje v
odrešenjskem
poslanstvu
celjske škofije
in Cerkve v vsej
naši domovi-
ni«. Popoldne pa je škof Uran izpostavil Najsvetejše in ob številnih duhovnikih vodil péte
litanije Matere Božje.
V soboto, 13. avgusta 2011, je slovesno sv.
mašo daroval kardinal Franc Rode; somaševali so nadškof Turnšek, škof Lipovšek in škof
Štumpf, provinciala p. Stane in p. Štefan, drugi
Frančiškovi bratje in duhovniki. Med pridigo
je g. kardinal orisal zgodovinske in duhovne
razmere, v katerih sta delovala Frančišek in
Klara. »Če je bila Porciunkula za brate kot
Jeruzalem, kjer so se zbirali ob binkoštih, da
so potem ponesli Kristusovo besedo po svetu,
je bil San Damiano kot mali Nazaret, kjer je
Klara – z delom in molitvijo s svojimi sestrami
– sodelovala z Marijo pri skrivnosti odrešenja.
Če je za sodobnike Frančišek alter Christus,
je Klara podoba Marije, ki prinaša Kristusa
svetu.« Povabil nas je k spokornemu življenju,
molitvi ter k lepemu življenju v skupnosti:
»Samo po molitvi in z molitvijo bo vaše srce
združeno z Božjim srcem. Z molitvijo boste
prišle tudi do src ljudi. Poslušati v svojem
srcu Boga, biti oaza molitve in molka v svetu,
daleč od raztresenosti in nemira sveta, to je
vaše poslanstvo.«
b f 6/2011
Po sv. maši je na slavnostni akademiji provincial
p. Stane v predstavitvi Klarine karizme podal celo
paleto zanimivih in bogatih izhodišč za premišljevanje. Umetnostna zgodovinarka in likovna
kritičarka Anamarija Stibilj Šajn je nato navzočim
strokovno predstavila umetnost slikarja Jožefa
Krambergerja, ki je s svojimi upodobitvami želel
povzdigniti častitljivi Klarin jubilej. Zatem pa je
razstavo njegovih umetniških del v veliki govorilnici odprl kardinal. Slovesnost smo sklenili s pétimi
litanijami Matere Božje, ki jih je vodil provincial p.
Stane, in z blagoslovom z Najsvetejšim.
Tudi v Dolnicah pri Ljubljani smo se zahvalili
za veliki dar Klarine karizme. V nedeljo, 11. septembra 2011, je somaševanje vodil ljubljanski
nadškof Anton Stres.
Sv. Klara kliče tudi nas k takšni zvestobi in
predanosti Bogu, da bomo sodelovali pri duhovni prenovi sveta in nosili ljudem Kristusa,
v katerem so polnost življenja, veselje, trdnost,
varnost in mir, kakršnega svet nima.
V tem jubilejnem letu pa izkoristimo poseben dar, da lahko ob obisku samostanske
kapele pri sestrah klarisah prejmemo popolni
odpustek.
Sestre klarise
19
Iz naših družin
Iz naših družin
Slovesne zaobljube
br. Jana Cvetka
Štiri obličja našega
Gospoda
rat Jan Cvetek iz župnije sv. Miklavža v
Bohinjski Bistrici je na praznik rožnovenske Matere Božje v cerkvi Marijinega
oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani vpričo
navzočih manjših bratov Bogu izrekel slovesne
zaobljube, da bo živel vse svoje življenje v pokorščini, brez lastnine in v čistosti.
Slovesnost je vodil in zaobljube sprejel
provincialni minister slovenskih frančiškanov
p. Stane Zore, ki je v pridigi poudaril pomen
veselega oznanjevanja Božje besede, za kar
sta potrebna tudi razlastitev samega sebe ter
življenje v ponižnosti in nenehni molitvi. Brat
Jan je med mašo prižgal novo svečo, ki je poleg
krstne simbol darovanja Bogu in Cerkvi. Mašo
sta obogatila župnijski pevski zbor sv. Miklavža
iz Bohinjske Bistrice in dekliški pevski zbor iz
župnije Marijinega oznanjenja iz Ljubljane.
Brat Jan je klic Gospoda, da ga vabi v redovno življenje, zaslišal v času študija biokemije.
Življenje frančiškanov, predvsem pa zgled sv.
Frančiška sta ga vsega prežela, zato se je po
diplomi podal na pot za njimi. Po obdobju
postulata v Šiški, letu noviciata na Sveti Gori
Veselo, svetlo, žalostno, častitljivo
B
20
b f 6/2011
V
in štirih letih redovnega življenja z začasnimi
zaobljubami na Tromostovju v Ljubljani se je
brat Jan popolnoma predal Bogu. V tem času
je študiral na Teološki fakulteti in si nabiral
izkušnje pri pastoralnem delu.
Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa
se z bratom Janom veseli njegovih slovesnih
zaobljub in mu želi blagoslova, vztrajnosti in
zvestobe, da bi po Frančiškovem vzoru vedno
globlje in močneje gorel za Kristusa in Cerkev
ter da bi se po njem lahko mnogi odločili zanj,
ki je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). Brat
Jan pa nam vsem izroča stavek apostola Pavla,
ki si ga je izbral za svoje redovniško geslo: »Vse
zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13).
pastoralnem leta 2010/2011 je v okviru
Frančiškanske mladinske pastorale
potekal projekt s naslovom Štiri obličja
našega Gospoda, ki je združil ritmično-duhovno glasbo, dramsko igro in molitev. Pri tem so
sodelovali mladi iz ljubljanskih frančiškanskih
župnij in glasbena skupina Alfa in omega pod
vodstvom Nade Žgur.
Glasbeni del je nastal pod prsti zakoncev Žgur,
režija in scenarij za dramsko igro pa sta delo p.
Andraža Arka, ki pravi, da je zamisel o tem v njem
rasla že več let. To leto pa je dobil priložnost in
je edinstveno zamisel o zlivanju dramske igre in
glasbe s molitvijo izpeljal na visoki ravni. Projekt
je odmeval tudi v katoliških medijih, tako večkrat
v Družini kot tudi v oddaji Obzorja duha.
Projekt je bil razdeljen v štiri dele, po delih
molitve rožnega venca. Izvedbe so potekale čez
celo leto glede na liturgično dobo. Veseli del je
bil v adventu, svetli del po božiču, žalostni del v
br. Boštjan Horvat OFM
21
Iz naših družin
postnem in častitljivi del v velikonočnem času.
Skupaj je bilo 18 izvedb molitve, vsak del v vsaki
ljubljanski frančiškanski župniji, torej za Bežigradom, v Centru, Šiški in na Viču. Poleg tega
smo imeli tudi
dve dodatni
gostovanji, in
sicer v Grahovem na dekanijskem srečanju mladih in
v Murski Soboti v okviru
kapitlja FSR.
Sama glasbeno-dramska molitev
je vsakič potekala takoj
po večerni sv.
maši. Najprej
je voditelj
22
Iz naših družin
molitve, p. Ambrož Mušič ali br. Andrej Pollak,
napovedal, kako bo potekal večer, nato je glasbena skupina odigrala uvodno pesem in voditelj
molitve je začel z molitvijo. Rožni venec je potekal kot običajno, le da je pred vsakim očenašem
glasbena skupina odigrala kratko kitico, napisano prav za določeno skrivnost, po očenašu pa je
sledila skrivnost, upodobljena v dramski izvedbi. Po koncu nekajminutnega prizora pa je voditelj molitve
kot običajno
molil naprej.
Tako je bilo
pri vseh petih
skrivnostih. Na
koncu je voditelj molitve
podelil še blagoslov, večer
pa se je sklenil
z zaključno pesmijo.
P. Andraž je
skupino mladih iz različnih
frančiškanskih
župnij z velikim številom,
tudi poznih,
vaj prignal do
tega, da smo v
sebi odkrivali
skrite igralske
talente. Skupaj
smo se prek
dru ženja na
vajah in uprizoritvah zelo
povezali med
seboj, spletli
nova poznanstva in utrdili prijateljstva, predvsem mladi iz
ljubljanskih frančiškanskih župnij. Skupaj smo
pilili prizore, se družili in pogovarjali ter tudi
b f 6/2011
Darovi za junij in julij 2011
za revijo Brat Frančišek
Dragi bratje in sestre!
Upamo na boljše čase,
ko boste zmogli v večjem številu
podpreti našo revijo.
molili. Za vse nas sodelujoče, glasbenike, igralce in tehnike, je bil ta projekt velik blagoslov,
upamo, da smo z njim spodbudili in poživili
molitev, še prav posebno rožnega venca, v
naših župnijah in tudi med našimi vrstniki.
Hvala Gospodu za vse milosti, za požrtvovalno
delo skozi vse leto, hvala vsem, ki ste molili z
nami, ter hvala vsem župnijam za gostoljubje.
Naj nam vsem nebeška mati Devica Marija
izprosi, da bi ljubili njenega sina Jezusa, da
bi se mu v molitvi bližali in vstali k novemu
življenju v večnost.
Jan Dominik Bogataj
Ravno zato, ker bi si jo mnogi izmed
bratov in sester le stežka privoščili,
smo se odločili, da se zanesemo
zgolj na vaše prostovoljne prispevke,
kot se je naš oče Frančišek ves brez
preračunljivosti predal Bogu.
Ampak toliko smo pa vseeno
preračunali, da vemo, da se nam,
če bo šlo tako naprej, ne bo izšlo.
Zato vas prosimo za vašo
solidarnost in podporo.
Prispevke nakažite na naš
v kolofonu navedeni račun,
sporočite, da vam pošljemo položnico ali pa darove oddajte osebno.
Že vnaprej najlepša hvala!
Fanika Cecko
Danijela in Iztok Janežič
Ivana Grdadolnik
Angelca in Viljem Gutnik
Edvard Lavrič
Marinka Noč
Anica Vadnjal
Viktor Konjedic
Gašper Blažič Barbara Košuta
Milka Sirc
60 EUR
50 EUR
50 EUR
50 EUR
30 EUR
20 EUR
20 EUR
20 EUR
20 EUR
10 EUR
10 EUR
23
Fran čiško v sve tni red
Fran čiško v sve tni red
Narodno srečanje
odgovornih za vzgojo,
predsednikov in
duhovnih asistentov FSR
L
eto je res hitro naokrog in tako smo se
letos tretjič sestali na skupnem srečanju
iz vseh koncev naše prelepe Slovenije.
Naše druženje je bilo tokrat v soboto, 1.
oktobra 2011, v Celju pri Sv. Ceciliji – pri bratih
kapucinih. Pričeli smo ga z zbiranjem ob 9.30,
s pozdravnim govorom, molitvijo in seveda s
Frančiškovo pesmijo V raju blaženem kraljuješ
ter s hvalnicami. Srečanje je vodila odgovorna za
vzgojo narodnega sveta FSR s. Andreja Štunf ob
pomoči s. Fani Pečar. Obema res velika pohvala za
tako obogateno duhovno vodenje in predavanja!
Razdeljeni v tri skupine smo nadaljevali z delavnicami, kjer smo ugotavljali, kdo sploh smo
Frančiškovi bratje in sestre, ali živimo po Vodilu
in kako bi še bolj služili po »frančiškovsko«, kot
je bilo že povedano na duhovnem kapitlju: da bi
se predvsem mi kot Frančiškovi zavedali, da ni
bogastvo v materialnih dobrinah, ampak v našem odnosu do njih. Vsebin, o katerih bi lahko
razpravljali, je veliko, a na srečanju smo poudarilii predvsem dvoje: Kako predloge in poslanico
duhovnega kapitlja prenesti v življenje naših
bratstev na vseh ravneh in Duhovna asistenca
FSR: njene odgovornosti, kompetence in naloge.
Kajti prav duhovni asistenti so v bratstvih FSR
največji pričevalci Frančiškove duhovnosti in
tisti, ki so deležni živega izkustva življenja po
Frančiškovem Vodilu, saj imajo dvojno nalogo:
kot redovniki so ukoreninjeni v Cerkev in tudi
poklicani k pospeševanju občestev s Cerkvijo.
Hkrati so povezovalci
bratstev, predlagatelji
novih izzivov, zvesti izročilu in sposobni med-
24
sebojne podelitve v bratstvih. Poudarili smo
tudi pomen vračanja k izvirom naše duhovnosti
in prepoznavanja znamenj časov. Kako naj bi
mi, bratje in sestre, pokazali svoje vrednote
v krajevnih bratstvih, kjer delamo, predvsem
pa živeli te vrednote pri sebi. Ali si upamo biti
Frančiškovi??? Tu je pomembna podpora drug
drugemu v molitvi, medsebojno zaupanje,
zahvaljevanje Bogu (in drug drugemu) za vse,
odgovarjanje na stisko bližnjega.
Vse skupine smo v plenumu podale enake
zaključke in mnenja: naj bratstva živimo Frančiškovo karizmo in se širimo navzven, prepoznavamo potrebe časa, se javno odzivamo na
vseh možnih mestih (po elektronski pošti in
podobno), naj bomo pošteni do sebe in sveta,
nagovarjamo ljudi zunaj, gradimo mostove med
generacijami, sodelujemo z mladimi, poživimo
bratstva (predvsem njihova pomladitev), se v
večjem številu udeležujemo duhovnih obnov,
uporabljamo kateheze v svojih bratstvih in ne
nazadnje: podpiramo naše duhovne asistente
z molitvijo. Področja, ki naj bi jih poživili, so
enaka po vsej Sloveniji: število članov se manjša,
ponekod imajo težave z duhovnim vodstvom,
velikokrat so duhovni asistenti preobremenjeni. Dobro je tam, kjer duhovno vodstvo lahko
sprejmejo tudi drugi, ki so za to usposobljeni.
Za rast števila v bratstvih pa bo potrebno več
pričevanja na različnih srečanjih, zborovanjih in
podobnih priložnostih. Lep primer vključevanja
je na Ptuju, kjer so se včlanile mlade družine,
ki so na srečanje prihajale z otroki. Nekaj časa
so bili skupaj, nekaj pa ločeno. Tako je nastala
skupina Frančiškovih otrok, ki je nato zrasla v
Frančiškovo mladino.
Ponekod so glavna težava zaobljube: nihče
se noče vezati. Zavedati se moramo tega in
prevzeti v življenju tudi neke odgovornosti, ki
so za celo življenje, ne le za en dan …
Prav na dan srečanja smo imeli med seboj
tudi dva slavljenca, ki smo jima zapeli in zaželeli,
da bi bila še dolgo med nami.
Te dni je odšel na generalni kapitelj v San
Paolo naš brat Stanko Šorli. V tem letu, ki je
Klarino leto, pa se nadaljuje tudi romanje križa
in sveče po krajevnih bratstvih.
Zaključili smo, da kljub nekaterim težavam
in oviram ne smemo obupati. Začnimo vsak
pri sebi. Mogoče smo kdaj premalo odločni,
zaspani in utrujeni, zato vnesimo v bratstvo
več navdušenja. Tudi revija Brat Frančišek nas
povezuje in seznanja z dogodki od vsepovsod
po svetu ter nas poučuje, oblikuje in evangeljsko
nagovarja po Frančišku in Klari: da smo vsi otroci enega očeta ter bratje in sestre med seboj.
Bodimo večno mladi in izražajmo s pesmijo
čustva, naj bo to veselje ali žalost, tako kot je
znal Frančišek. Brez njega bi bil svet siromašen!
Mir in dobro, dobri ljudje!
s. Stanislava Gorenc, KB Podnanos
s. Andreja Štunf,
odgovorna za vzgojo
pri NS
S. Andreja, ti si »duša« teh
srečanj. Komu so namenjena
in kakšen je glavni namen?
b f 6/2011
Mislim, da je najbolj pomembna bratska
spodbuda, da bi vedno znova okrepljeni živeli
ta svoj frančiškovski poklic. Predvsem, da se
zavedamo, da imamo duhovne asistente, ki nas
spremljajo, in hkrati tudi tega, da zremo v isto
smer in iščemo področja, ki bi jih lahko okrepili
oziroma skupaj naredili kakšen korak naprej.
Kar nekaj skupnih srečanj je že za nami. Je
čutiti kakšen odziv oziroma sadove ?
Gotovo. Mislim, da se ustvarjajo pristni odnosi med nami, da si postajamo vedno bližji, si
zaupamo, smo pripravljeni drug drugega podpirati. Najbolj se to pokaže pri delu po skupinah.
Mnogi »se pohvalijo«, kakšen napredek vidijo v
svojih bratstvih. Veliko mi pomeni že telefonski
klic, ko me sestra ali brat pokliče in prosi, naj
pošljem še kakšno gradivo, ker so se čutili nagovorjeni na srečanju in bi želeli kakšno temo
predelati tudi na srečanju njihovega bratstva.
Kakšne so tvoje želje in pričakovanja ?
Vsem sestram in bratom, pa tudi duhovnim
asistentom želim, da bi odkrili v življenju pristno
Frančiškovo karizmo, da bi si upali in zmogli
živeti iz nje. Da bi vedno bolj iskali in odkrivali
pravo podobo Frančiška in jo v današnjem svetu
vedno bolj udejanjali.
S. Andreja, hvala, da nam pri tem pomagaš,
tudi s skupnimi srečanji.
Br. Jože Delost,
odgovorni za vzgojo
KB Brezje
Vi ste »novi«tukaj. Ste
prvič na takšnem srečanju?
Ja, prvič sem tukaj med
vami. Zelo mi je všeč. Takšna srečanja so zelo
potrebna. Lepo je, da se spoznamo med seboj in
tudi z duhovnimi asistenti. Izmenjamo izkušnje,
mnenja in smo preprosto skupaj. Tega duha
bomo prenesli v svoja bratstva.
Se prihodnjič spet vidimo?
Gotovo spet pridem. Z veseljem!
25
Fran čiško v sve tni red
P. Jurij Dolenc, duhovni
asistent KB Sv. Trojica
v Slovenskih Goricah
Dobro leto sem duhovni
asistent bratstva in vidim, da
so takšna srečanja zelo potrebna. Bratje in sestre
potrebujejo spodbudo, motivacijo, da poživijo
svojo poklicanost. Dve sestri sem pripeljal s
seboj. Pri nas je kar močna skupina, pogrešam
pa mlade. Škoda, da jih ni več.
S. Stana Gorenc,
tajnica KB Podnanos
S. Stana, večkrat smo že
bili skupaj na teh srečanjih.
Vedno znova prihajaš. Zakaj?
Res je, skoraj vedno pridem,
in to zelo rada. Tukaj čutim, da smo resnično
združeni z Bogom in povezani kot bratje in
sestre. Smo iskreni in to me zelo napolni in
obogati. Nujno potrebujemo takšna skupna
srečanja!
Kako lahko tisto, kar smo tukaj prejeli
oziroma kar se nas je dotaknilo, delimo z
brati in sestrami v svojem bratstvu?
Treba je biti zelo vztrajen in ne obupati, čeprav se ti zdi, da se ni nič spremenilo. Še najbolj
pa nagovarjaš z zgledom, saj če ti je bilo lepo,
potem izžarevaš navzven in ljudje to opazijo.
s. Gabrijela Berus,
blagajničarka KB
sv. Lenart Novo Mesto
Včeraj sem že mislila, da se
ne bom mogla udeležiti tega
srečanja zaradi težav z nogo.
Prepustila sem se Bogu in danes sem tukaj. To
je velika milost in blagoslov. Zelo rada bom še
prišla.
Zbrala
Mateja Trajbarič FSR
26
Fran čiško v sve tni red
Duhovna vzpodbuda z
Duhovnega kapitlja FSR
Kančevci, april 2011
Uvodna Božja beseda - Ezk 47, 1-12:
1Tedaj me je peljal nazaj k tempeljskemu vhodu. In glej: izpod tempeljskega praga je privrela
voda, proti vzhodu, ker je bilo tempeljsko pročelje
na vzhodni strani. Voda je tekla od spodaj, od
desne strani templja, južno od oltarja. 2 Nato me
je peljal ven skozi severna vrata; zunaj sva zavila
k zunanjim vratom, ki so gledala proti vzhodu. In
glej: voda je pritekala od desne strani.
3 Mož je šel z merilno vrvico v roki proti vzhodu. Zmeril je tisoč komolcev in me peljal po vodi;
voda mi je segala do gležnjev. 4 Spet jih je nameril
tisoč in me peljal po vodi; voda mi je segala do
kolen. Spet jih je nameril tisoč in me peljal čez;
voda mi je segala do ledij. 5 Spet jih je nameril
tisoč: zdaj je bila reka, ki je nisem mogel prebresti.
Voda je namreč tako narasla, da je bila voda
za plavanje, reka, ki je ni bilo mogoče prebresti.
6 Tedaj mi je rekel: Ali si videl, sin človekov?
Potem me je peljal nazaj ob rečnem bregu.
7 Ko sem se vračal, glej, je bilo na bregu reke na
obeh straneh silno veliko drevja. 8 Tedaj mi je
rekel: Ta voda teče v vzhodno okrožje in odteka v
Arábo. Ko se izlije v morje, v okužene vode morja,
postane voda spet zdrava. 9 Vsa živa bitja, ki tam
mrgolijo, bodo oživela, kamor koli bo prišla reka;
rib bo silno veliko. Ko bo ta voda prišla tja, bo ta
postala zdrava, in kamor koli bo prišla reka, bo vse
oživelo. 10 Ob njej bodo stali ribiči. Od En Gedija
do En Eglájima bodo razpenjali mreže. V njej bodo
najrazličnejše ribe, kakor ribe v Vélikem morju.
Zelo veliko jih bo. 11 Njene močvare in mlake pa
ne bodo postale zdrave; iz njih bodo pridobivali
sol. 12 Ob reki bo na obeh bregovih raslo vsakovrstno sadno drevje. Njegovo listje ne bo ovenelo in
sadja mu ne bo zmanjkalo. Vsak mesec bo rodilo
nov sad, kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča.
Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo.
R
azmišljali naj bi o duhovnosti znotraj
FSR. Ko sem se peljal sem in občudoval
naravo, sem razmišljal, ali se ne bi veliko
več naučili o duhovnosti in jo tudi doživeli,
če ne bi tičali notri, ampak šli v naravo in jo
občudovali. To naravo, ki se v pomladi prebuja
in nas ne pušča ravnodušnih, ki nas nagovarja,
vsakega posebej.
Slišal sem opazko, upam, da bolj za šalo kot
zares, da smo frančiškani tudi glede duhovnosti
ubogi. Ali je naša duhovnost res tako uboga, da
nimamo česa pokazati? Tako nekomplicirana,
da se je lahko, oprostite izrazu, lahko vsak
kmet nauči? Upam, da je naša duhovnost tako
preprosta. Preproste reči, kot vemo, so tiste,
ki dajejo našemu življenju notranjo lepoto in
bogastvo. Varujejo nas pred tem, da bi se začeli
vrteti okrog sebe in ustvarjati neke idealizirane,
namišljene konstrukte, ki lahko postanejo tudi
naši maliki in ne več samo pot do presežnega,
b f 6/2011
vrata k Bogu. Odlomek iz knjige preroka Ezekijela se mi zdi tako prepričljiv in zgovoren za
današnje razmišljanje. Voda je tudi za nas, kaj
šele za ljudi, ki so živeli v Sveti deželi, kjer je bilo
veliko puščave, znamenje svežine, znamenje
življenja, znamenje upanja. In ta voda je tudi
zdravilna. Izvira iz svetišča, kot pravi svetopiwsemski pisatelj. In Frančiškova duhovnost
izvira v svetišču. In skozi stoletja se ta mali potoček, studenec, vedno bolj širi, če opazujemo
našo zgodovino. Kolikšno bogastvo, na katero
smo lahko upravičeno ponosni, po drugi strani
pa tudi velika popotnica, dediščina, za katero
smo odgovorni, da zanjo skrbimo, da jo odkrivamo in predajamo naprej svojim sodobnikom,
pa tudi mlajšim rodovom.
Ta reka se torej nikjer ne zajezi, ampak kar
teče. Čeprav je njena pot usmerjena v puščavo,
se ne ustraši, ampak nasprotno, še bolj se širi
in prinaša svojo svežino, svojo zdravilno moč.
Svetopisemska govorica včasih prav pretirava z
opisovanjem bogastva raznovrstnega življenja,
ki se kaže v ribah, sadnem drevju. Vsakovrstne
ribe bodo v tej reki.
In ko gledamo zgodovino FSR, ni poklica, ni
življenjskega stanu, življenjske zgodbe, ki ne bi
bila vključena v ta tok. Koliko blaženih in svetnikov je v naši sredi, priprošnjikov in zgledov!
Torej, Frančiškova duhovnost nagovarja. Ima
aktualno sporočilo v vsakem času, tudi danes.
Ko sem bral vodilo FSR, sem bil pozoren tudi na
besede papeža Pavla VI., s katerimi je to vodilo
odobril in potrdil. Pismo se začne: »Serafski
patriarh ...« In v njem je poudarjeno, da ima
Frančiškova duhovnost dva temelja, tista dva temelja, ki ju je poudaril tudi II. vatikanski koncil.
Prvi steber je vračanje k izvirom. Vračanje
k našim začetkom, k našemu očetu Frančišku.
Drugi steber je upoštevanje časa, v katerem
živimo, prepoznavanje znamenj časa.
Pa bi želel, da bi se najprej ustavili pri tem
prvem stebru – naših izvirih. Če se vrnem na
začetek. Zakaj je naša duhovnost tako preprosta? Tudi odgovor na to se mi zdi preprost:
27
Fran čiško v sve tni red
Zato ker je katoliška. V svoji oporoki Frančišek
takole zapiše:
Bratje naj ne rečejo ‘To je drugo vodilo’, kajti
to je spomin, opomin in spodbuda, to je moja
oporoka, ki jo jaz, mali brat Frančišek dajem
vam, svojim blagoslovljenim bratom, zato, da bi
vodilo, ki smo ga obljubili Gospodu, spolnjevali
bolj katoliško.
Kaj pomeni pojem katolištva? Izhaja iz grščine
in pomeni »vesoljno«. Tista drža, ki ničesar in nikogar ne izključuje, ampak nasprotno vključuje.
To je katoliška drža. Po domače širok rokav, v
katerega lahko marsikaj spravimo. Pripravljenost
na dialog, na prepoznavanje v svetu pluralnosti
ter množične ponudbe na kulturnem, verskem,
religioznem področju, prepoznavanje zrn resnice, zrn dobrote in lepote. Prečiščevati te stvari,
vstopiti z njimi v dialog, v konstruktiven dialog
in jih tako vključevati, povezovati. To pomeni
katoliško. In Frančišek, kot poznamo njegovo
življenje, tudi legende, je bil vedno na tej poti,
zvest, prinašalec miru, graditelj mostov, dialoga.
Zato nam je tako blizu Duh Assisija, ki je tako
naš in ga je potrebno ohranjati, še bolj poživiti
in širiti. Duh Assisija – ta odprtost. Če razmišljam
še naprej, katoliško pomeni tudi živeti v edinosti
s Cerkvijo. Na ravni župnije, škofije, vesoljne
Cerkve v edinosti s svetim očetom. Živeti v ritmu Cerkve, tistem ritmu, ki je nekako začrtan s
cerkvenim letom. Zato naj bi vsak brat in sestra
sv. Frančiška res v globini obhajal bogoslužne
praznike. Naj bi ne bili, kot pravi papež Benedikt,
prazniki zaradi le zaradi praznikov samih, da bi
praznovali sami zase, ampak da bi se nas vsebina
praznika dotaknila v naši bivanjski globini. Da bi
na novo podoživeli Jezusovo življenje, to kar se
je pred več kot 2000 leti dogajalo. Tudi danes
lahko podoživimo, »posedanjimo« to skrivnost
našega odrešenja. Zdi se preprosto. Toda zdi se
mi, da je tukaj izvir in ključni temelj za gradnjo
naše duhovnosti.
Se nadaljuje
p. Ambrož Mušič OFM
po zvočnem zapisu pripravil Metod Trajbarič FSR
28
Fran čiško v sve tni red
Mladostni spomini,
ki pomagajo živeti
Devetdeset let
s. Marije Svenšek,
KB FSR Slovenska Bistrica
P
rva nedelja v avgustu je bila za naše bratstvo prav poseben dan, saj smo praznovali 90-letnico naše sestre Marije Svenšek. Zbrali smo se v tako polnem številu kot že
dolgo ne, kar najlepše pove, koliko nam sestra
Marija pomeni. Z nami so bili tudi naši družinski člani, najmlajši med njimi je bil Matej, ki še
ni dopolnil dveh let. Ker je bilo lepo sončno
vreme, je bilo srečanje na prostem, v senčnici
pri župnišču. S. Marija se nam je pridružila nasmejana in sproščena, prav takšna, kot smo je
vajeni. Predsednik bratstva, br. Goran Sabolič,
je s. Mariji čestital za njenih častitljivih 90 let in
se ji zahvalil za zgled življenjskega optimizma
in dobro voljo, s katero bogati naša srečanja.
P. Janez Šamperl, naš duhovni asistent, ji je
voščil v imenu bratov minoritov, ki cenijo nje-
no ljubezen do
Ptujske Gore in
zvestobo Frančišku. Podaril ji
je veliko sliko
ptujskogorske
zavetnice s plaščem. S. Marija
se je zahvalila
za pozornost in
čestitke. Povedala je, da teže
let do svojega
80. leta ni čutila, zdaj pa že
občuti težave,
ki jih premaguje
z dobro voljo.
Veseli se vsakega dne. Ob pogledu na podobo ptujskogorske Marije s plaščem se je
kratko zamislila, nato pa nam zaupala nekaj
spominov, ki so jo v življenju spremljali in ji
pomagali živeti:
»Spominjam se svojega prvega romanja
na Ptujsko Goro s starši in našim otroškim
zborčkom. Imela sem osem let. Prišli smo peš
iz naše župnije Sv. Trojica v Halozah. Ko sem s
kora gledala proti podobi Matere Božje, sem
globoko doživela Marijino bližino in zahrepenela, da bi se lahko tudi jaz varno skrila pod njen
razprostrti plašč.«
»Bilo je v času, ko je Nemčija napadla Poljsko.
Obiskovala sem kmetijsko šolo v Svečini, ki so
jo vodile šolske sestre. Spominjam se, kako se je
nekega dne pred nami znašel izčrpan in bolan
redovnik. Bil je minorit, ki je vso pot s Poljske
prehodil peš. Sestre so ga sprejele za nekaj dni
in ga oskrbele. Ne vem kako se je nadaljevala
njegova pot, a njegov bledi, izmučeni obraz je
še danes živo pred mojimi očmi.«
»Našo župnijo Sv. Trojica so upravljali minoriti in preko njih sem spoznavala svetega Frančiška. Posebno me je nagovorilo, da je bil močno
povezan z naravo. Ko sem pozneje poromala v
b f 6/2011
kraje, kjer je sv.
Frančišek živel,
sem videla kako
samotna in lepa
mesta je izbiral
za premišljevanje: La Verna,
Greccio … Tudi
sama sem se preko narave čutila povezana s
Stvarnikom, kar
mi je dajalo moč
za življenje.«
»Vrednote,
ki sem jih pridobila v domači
družini, so bile
skromnost, delavnost, spoštovanje do vseh,
posebno starejših. Gojili smo globoko hvaležnost za vse, kar nam je bilo dano, in zavest,
da si moramo med seboj pomagati. V naši hiši
je imel veliko veljavo tudi Slomšek in njegov
stavek ‘Sveta vera bodi vam luč …’, ki je bil naše
življenjsko vodilo.«
»Ljubezen do narave je zaznamovala tudi
mojo poklicno pot. Po zaključku kmetijske šole
pri šolskih sestrah v Svečini, kjer sem pridobila
vsa znanja, ki so gospodinji potrebna za življenje
od rojstva do smrti, sem nadaljevala šolanje na
vrtnarski šoli v Medlogu pri Celju.
Preden sem nastopila službo ekonoma na
Kmetijskem gospodarstvu v Slovenski Bistrici,
sem nekaj let delala v poboljševalnem zavodu
za dekleta v Višnji Gori. Ta dragocena izkušnja
mi je pomagala, da sem vse življenje rada spodbujala mlade, jim skušala ugoditi, a tudi podeliti
kakšen nauk.«
Draga sestra Marija Svenšek, hvala za vaše
besede in pričevanje, ki so dragocena dediščina
za naše bratstvo. Bogu smo hvaležni, da vas
smemo imeti v naši sredi.
K.S.,
KB Slov. Bistrica
29
Fran čiško v sve tni red
Sestri Marjeti
– Tončki Marolt
v hvaležen spomin
S
estra Tončka se je rodila na Brezjah pri
Goričkovih, 12. 1. 1925. Imela je še starejšega polbrata Ludovika, ki je bil duhovnik. Mati Katarina je ovdovela, ko se njen
mož Ludovik Šivic ni vrnil z ruske fronte v prvi
svetovni vojni. Po enajstih letih se je ponovno
poročila z Rokom Knafljem. V tem zakonu sta
se rodili dve hčerki, Tončka in Kati.
Sestra Tončka se je pri dvaindvajsetih letih
poročila s Stanislavom Maroltom in imela tri
otroke: hčerko Marijo in dva sinova, Stanka in
Toneta. Vse svoje življenje je živela na Brezjah
v svoji rodni hiši. Zadnja desetletja vse do
odhoda k Gospodu je živela skupaj z družino
mlajšega sina Toneta, ki je skrbela zanjo, za
kar se jim tudi mi zahvaljujemo.
Sestra Tončka je leta 1990 začela noviciat v Frančiškovi družini – Frančiškovem
svetnem redu na Brezjah in nato leta 1991
naredila obljube živeti evangelij po zgledu
sv. Frančiška Asiškega in prejela redovno ime
s. Marjeta, po sv. Marjeti Mariji Alacoque.
Že leto kasneje je bila izvoljena za tajnico
Frančiškove družine in to delo opravljala vse
do leta 2002. Njeni zapisniki so bili jedrnati,
globoko duhovni in redno spremljani s
pesnitvijo, ki se je nanašala na temo tistega
meseca. To bogastvo njenega razuma in
volje, predvsem pa pesniškega talenta, bomo
ohranili prihodnjim rodovom Frančiškovih
bratov in sester tako, da bomo te pesmi izdali v posebni knjižici. Med njimi smo izbrali
naslednjo:
»To milost doživet’,
da si v Frančiškov svetni red sprejet,
je kot vstopnica v nebesa,
ko pride čas slovesa.
30
Fran čiško v sve tni red
Svetniki sv. Frančiška, sv. Klare
so življenje dali za njih ideale.
Z mučeništvom so Boga slavili,
moč stanovitnosti si pridobili.
Nam bratom in sestram
pa iz večnosti kličejo,
naj Sveti Duh nas vodi,
v ljubezni do bližnjega z nami hodi.
Marija Pomagaj, prosi za nas,
da Bogu zvesti bomo ves čas.«
Frančiškovi bratje in sestre izrekamo vsem
domačim zahvalo za vso nesebično in požrtvovalno skrb ter izrekamo sožalje ob njeni
vrnitvi k Očetu.
Sestri Francki Kavčnik
v hvaležen spomin
V
Bogu je zaspala
naša sestra FSR
Francka Kavčnik,
rojena Pezdir. Rodila se
je 3. januarja 1932 v Vnanjih Goricah kot enajsti
otrok v petnajstčlanski
družini.
Po poroki z Antonom
Kavčnikom leta 1954 sta
se nastanila v Logu pri
Brezovici. Po enem letu se jima je rodil sin Vili.
Poleti 1956 se je mlada družinica preselila v Šenčur, tja sta prišla s trebuhom
za kruhom. Mož je tam dobil službo in
stanovanje. Varčevala sta in skromno
živela, kupila zemljo in počasi gradila novi
dom, v katerega sta se vselila leta 1975.
Med tem časom sta se jim rodila še dva
otroka, hči Joži in sin Milan. Milan je šel
po osnovni šoli v Želimlje in bil leta 1996
posvečen v salezijanskega duhovnika.
Sestra Francka je vstopila v noviciat
leta 1991, obljube pa je naredila leta 1994.
Skromna in delavna kot je bila, je rada
pomagala povsod, kjer je mogla: v cerkvi
je pred mašo molila rožni venec, čistila
cerkev in okolico, skrbela za vrt, prala
cerkveno perilo, pletla vence za cerkvene
b f 6/2011
slovesnosti. Ko se je upokojila, je varovala vnuke
in vnukinje.
Dober mesec pred smrtjo so ji odkrili raka, ki
je hitro napredoval. Po povratku iz bolnišnice je
umrla na svojem domu, 29. avgusta 2011. Pred
smrtjo je prejela svete zakramente.
Od nje smo se v velikem številu poslovili
30. avgusta na šenčurskem pokopališču. Mašo
zadušnico je daroval domači župnik Urban Kokalj ob somaševanju salezijanskega inšpektorja
Alojzija Slavka Snoja, prelata Antona Slabeta in
številnih drugih duhovnikov.
Naj ji Bog povrne vse dobro!
Frančiškova družina Šenčur
Napovednik dogodkov
NOVEMBER 2011
2. – 6. november Assisi: Romanje odraslih in družin s kapucini
4. – 6. november Kančevci: duhovne vaje za sestre in brate FSR
18. – 20. november Kančevci: Pevski konec tedna
DECEMBER 2011
26. –31. december Vipavski Križ: Osebno spremljane duhovne vaje v Frančiškovem duhu
29. 12. –1. januar 2012 Kančevci: Duhovna obnova s silvestrovanjem
31
Ml adi Fran čišku
Ml adi Fran čišku
Romanje FRAME
na Svetovni dan mladih
Madrid 2011
K
ončno, težko, a s srcem smo pričakali noč
na 10. avgust, ko smo se Frančiškova mladina Slovenije z dvonadstropnim avtobusom podali na Svetovni dan mladih v Madrid.
Na pot se nismo odpravili v celotni zasedbi, saj
so se nekateri člani Narodnega sveta udeležili
Narodnega kongresa Frame v Santa Riti, tako da
so odšli z letalom nekaj ur za nami.
Pot nas je vodila naiprej skozi Italijo do
francoskega mesta Marseille, ki je znano kot
največje francosko trgovsko pristanišče. Tam
smo prenočili in si naslednji dan ogledali dve
znameniti cerkvi, baziliko Notre-Dame de la
Garde (cerkev Matere zavetnice) in katedralo
Sainte-Marie-Majeure. Po ogledu smo se odpeljali naprej proti Španiji. Ob večernih urah
smo prišli do Barcelone, kjer smo si ogledali
katedralo Sagrado Familio (cerkev sv. Družine).
Nato smo se osvežili v tamkajšnjem morju in
se v nočnih urah odpeljali proti Valencii, ki je
tretje največje mesto v Španiji. Vsak dan smo
32
se udeležili sv. maše in tudi taizéjske molitve.
Prosti čas smo zapolnili z ogledi tamkajšnjih
znamenitosti, kot so Lonja de la Seda, katedrala Iglesia Mayor, Palau de les Arts Reina Sofia,
L’Oceanografic, L’ Hemisferic ter še z nekaj
drugih muzejev. Večerne ure smo navadno preživeli z druženjem na obali in v morju. Tu smo
doživeli nekaj malih nevšečnosti, ampak zaradi
medsebojne podpore smo si hitro opomogli.
Tako je minil prvi teden in v noči na 16. avgust
smo se odpeljali proti Madridu. Nastanili smo se
v minoritskem samostanu sv. Bonaventure, kjer
so prenočevali tudi člani FRAME drugih narodov.
Že prvi dan smo se udeležili
skupne sv. maše. Naslednje tri
dni smo se skupaj z vsemi slovenskimi romarji udeleževali
slovenskih katehez in sv. maše,
ki jih je vodil pomožni koprski
škof Jurij Bizjak. V sredo, 17.
avgusta, smo imeli vsi Frančiškovi veselo druženje. Bilo je
res nepozabno. Slovenci smo
bili zelo glasni in spletli smo
veliko novih prijateljstev. Med
tednom smo se lahko udeležili še papeževega prihoda in
križevega pota. Čeprav smo
imeli natrpane dneve, smo
si vzeli čas tudi za oglede ne-
katerih večjih znamenitosti Madrida,
kot so Puerta del
Sol, La Almudena,
Palacio Real, Arena las Ventas, Plaza
Mayor, Puerta de
Alcala, Santiagio de
Bernabeu in še nekaj
drugih. Tako smo
dočakali tisti veliki
dan 20. avgusta, ko
smo se peš odpravili
na prizorišče srečanja s papežem. Med vigijijo s svetim očetom nas
je zajela nevihta, tako da smo si morali poiskati
zavetje v bližnjem šotoru, veliko pa jih je noč
preživelo zunaj. Naslednji dan smo se udeležili
zaključne maše, ki je bila zelo lepa in doživeta.
Po končani maši smo se odpravili nazaj proti
samostanu, kjer smo se osvežili in se pripravili na
odhod proti domu. Ta večer naj bi imeli še festival
narodov, vendar je zaradi nevihte odpadel. Tako
smo se nekaj ur pred predvidenim odhodom
odpeljali proti domu. Na poti smo se ustavili še
na francoski obali, kjer smo se na hitro okopali
in imeli sv. mašo ob morju. To je bil tudi zadnji
daljši postanek.
Teh štirinajst dni je bilo najlepših in najbolj
doživetih v mojem življenju. Spoznala sem
veliko novih ljudi, sklepala nova prijateljstva.
Tudi nekaj novih ljubezni se je rodilo med tem
časom. Tako da lahko rečem, da nisem edina,
b f 6/2011
ki si bom za vedno zapomnila ta svetovni dan mladih v
Madridu.
Za konec lahko dodam le:
Spremenil srca je, spremenil
nas je vse, ON res živi. Aleluja!
In ja, FRAMA je ZAKON! :D
Erika
Romarji smo bili navdušeni
nad vsem dogajanjem v Madridu. Kljub visokim, včasih
previsokim temperaturam, poškodbam ob
nevihti in žalosti zaradi ukradenih stvari nam bo
romanje zagotovo ostalo v najlepšem spominu!
Nuša in Mara
Svetovni dan mladih je ena izmed alinej, ki
jih imam na listu »Preden umrem«. Zdaj sem
jo lahko z zadovoljstvom odkljukala, množica
ljudi, ki je tokrat prišla v Madrid, mi je zagotovila
še večjo varnost, ljubezen in upanje za in v svet.
Hvala, Španija!
Maruška
Madrid je bila prav posebna izkušnja. Res, toliko zabavnih, lepih stvari doživiš … Neverjetno!
Klemen
Sonce in dež sta bila prava preizkušnja za
milijon in pol mladih na letališču, a nam nista
pokvarila dobrega vzdušja, ki je vladalo med
nami. Zjutraj pa smo bili nagrajeni z lepim
sončnim vzhodom, ki se je dvigal nad milijonsko množico. To so stvari, ki ti ostanejo
za vedno.
Petra
33
Raz vedril o
Pra vi čn ost in mir
Nagradna številčnica
Poiščite besedi, ki ju zahtevata opisa, in njune črke pripišite k številkam. Črke nato po vrsti
prenesite v lik. Ob pravilni rešitvi boste v vodoravnih vrstah prebrali neko misel.
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 = lastnost, značilnost zgrbljenega,
12 13 14 15 = zelo velika nestrupena tropska kača, boa.
sestavila: ga. Frančiška Pavlič
1
13
9
4
3
9
13
7
5
8
9
10
11
6
9
10
7
12
10
11
15
14
3
6
14
4
5
14
2
9
10
11
14
8
6
7
Pravilna rešitev iz prejšnje številke se glasi:
»BOG JE DAL ČLOVEKU ROKE, DA BI DELALE DOBRO«.
Na uredništvo je prispelo 19 pravilnih odgovorov.
Hvala vam za vaš trud!
Izžrebani so bili naslednji nagrajenci:
1. nagrada: Antonija Mikelj, Kranj;
2. nagrada: s. Andreja Muzga, Mala Loka;
3. nagrada: Marinka Jenko, Zg. Brnik.
Čestitamo!
b f 6/2011
Protesti proti plinovodu
v ZDA
B
rata frančiškana iz province Svetega
imena v Združenih državah Amerike,
Jacek Orzechowski in Erick Lopez, sta
bila 29. avgusta 2011 aretirana. Bila sta med
več kot 600 posamezniki, ki so jih aretirali med
demonstracijami pred Belo hišo v prestolnici
Washington. Njuna verska odgovornost ju je
navdihnila za skrb za Božje stvarstvo in pridružila sta se protestom proti predlaganemu
plinovodu Keystone XL, ki bi povezoval strupena nahajališča katrana v Alberti in Kanadi
z naftno rafinerijo v Teksasu. Jacek in Erick sta
na demonstracijah zastopala Frančiškansko
akcijsko mrežo (Franciscan Action Network
– FAN). Frančiškanska akcijska mreža ima
sedež v Združenih državah
Amerike. Je organizacija, ki
temelji na civilni pobudi,
združuje pa skupine in posameznike, navdihnjene z
zgledom svetega Frančiška
in svete Klare. Njen namen
je širiti usklajeno in učinkovito zavest o zadevah, ki so
povezane s pravico, mirom
in skrbjo za stvarstvo.
Po pripovedovanju brata
Jaceka so strokovnjaki prišli
do zaključka, da bi uporaba
nafte iz katranskih nahajališč
znatno povečala nastajanje
toplogrednih plinov. To bi bilo uničujoče ne
samo za okolje v severni Kanadi, temveč hkrati
grozi, da bi se zaradi tega spremenilo ekološko
ravnovesje na celotni zemlji.
Glede na razsežnosti takšne katastrofe brata Jacek
in Erick opominjata: »Kot
kristjani verjamemo, da je
celotno stvarstvo darilo ljubečega in skrbnega Očeta,
Očeta, ki nas je določi za
skrbnike stvarstva. Tako je
naša dolžnost, da se zavzemamo za stvari, ki so za
zemljo koristne, in nasprotujemo stvarem, ki ji škodijo.
Kot nasledniki svetega Frančiška Asiškega verjamemo,
da je svet napolnjen z Božjo
Drugim pa v prihodnje več sreče – in obilo užitka pri reševanju!
Rešitve pošljite na uredništvo Brata Frančiška (Küzmičeva 6, 1000 Ljubljana),
do 4. decembra 2011. Tokratne nagrade so:
1. nagrada: Viktor Papež, Presveta evharistija;
2. nagrada: Aco Jerant, Umbrijski biser 2;
3. nagrada: 3 kompleti razglednic Sončna pesem.
34
35
Pra vi čn o st in mir
prisotnostjo. Ko
je sveti Frančišek
iskal čas za molitev
in premišljevanje
v samoti, je odšel
v divjino Italije,
predvsem na goro
La Verno. Razumel
je, da ne moremo
ljubiti in spoštovati Boga, ne da
bi ljubili in spoštovali vse, kar je
ustvaril. Frančišek
je tudi verjel, da je
naša vera tisto, po
čemer naj živimo
in delujemo. Če
hočemo pričevati za evangelij, je
najpomembnejše,
36
Pra vi čn ost in mir
da ga živimo. Šele tedaj bodo naše besede in
prizadevanja dobile smisel.«
Brata Jacek in Erick pravita, da ju je zaskrbljenost ob bližajoči se katastrofi zaradi izkoriščanja
polj katrana spodbudila za sodelovanje v protestih, kar je pripeljalo do aretacije. Dodajata:
»Katastrofo lahko preprečimo le tako, da se
verniki povežemo s pomembnimi znanstveniki in ljudmi, zaskrbljenimi zaradi klimatskih
sprememb, ter skupaj zagovarjamo in delujemo v smeri zaščite
Božjega stvarstva.
Povabiva vas, da
se nama pridružite pri uporu proti
uničenju Božjega
stvarstva in pri
podpiranju pravičnejše in trajnostne
prihodnosti vseh
prebivalcev našega
planeta.«
Brata Jaceka in
Ericka so v lisicah
odpeljali na policijsko postajo, kjer so
ju zadržali štiri ure,
nato pa ju ob predložitvi zahtevane
varščine izpustili.
Prevedla in
priredila
Zdenka Pišek
b f 6/2011
Vsega imamo dovolj
in kaj zdaj?
Uvodna okrogla miza Socialnega
tedna 2011: Slodelujmo!
P
od naslovom Vsega imamo dovolj, zakaj
se potem zadolžujemo? je bila v ponedeljek, 19. 9. 2011, v Jožefovi dvorani
Duhovnega središča sv. Jožefa uvodna okrogla
miza Socialnega tedna 2011: Slodelujmo!.
Nabito polna dvorana je spremljala razpravo
dr. Borisa Pleskoviča, strokovnjaka Svetovne
banke in predsednika Svetovnega slovenskega kongresa, Marjana Batagelja, podjetnika,
ki upravlja s Postojnsko
jamo, in Bernarda Nežmaha, sociologa in publicista,
ki jo je moderiral Aleš Čerin. Aleš Čerin je razpravo
odprl s citatom iz Poslanice Socialnega tedna 2011,
ki poudarja, da je Slovenija
bogata država in da je
njeno bogastvo v človeku.
Odprlo se je vprašanje,
zakaj potem tako pesimistično vzdušje. Gostje
so poudarili, da je bogastvo in zadovoljstvo
predvsem subjektivne narave: bogastvo je
lahko pridobljeno na pošten ali nepošten način in šele zgledi poštenosti lahko prebudijo
med nami zadovoljstvo in optimizem. Bernard
Nežmah je poudaril, da kljub vsemu bogastvu
uničujemo svoje okolje, in se vprašal, ali smo
zato res najbolj napredna civilizacija.
Pri tem svojo vlogo
igrajo tudi mediji, ki
nam vsiljujejo materialne želje. S tem
se je strinjal tudi
Marjan Batagelj, ki
se je spominjal tele-
vizijskih oglasov izpred let, ko so bile moderne
velike jahte, ki jih je moral imeti vsak. Pri tem
je poudaril, da je bistvo zadolževanja ustvarjanje dodatne vrednosti, in kdor to upošteva,
bo lahko vrnil vsak kredit. Boris Pleskovič je
poudaril pomen pošteno
prisluženega bogastva, ki
je posledica inovacij. Pri
nas je prisotno prav pomanjkanje uspešnih zgledov – slovenskih ali tujih,
in prevzemanje predvsem
negativnih praks iz tujine.
Vsi gostje so se strinjali, da
lahko kot posamezniki in
kot skupnost preraščamo
ustaljene modele razmišljanja in delovanja,
pri čemer potrebujemo osebe s karizmo,
prevzemanjem odgovornosti in medsebojnim zaupanjem, kot je dejal Marjan Batagelj.
Razpravi gostov okrogle mize Vsega imamo
dovolj, zakaj se potem zadolžujemo? so sledila
vprašanja iz številčne publike, ki se je razširila
v živahno debato. Večer je zaokrožil Matej
Cepin, direktor Socialne akademije, ki
je glavni organizator
Socialnega tedna
2011, in se zahvalil
gostom za zanimiv
in »slodelovalen«
večer.
Marko Jerina
37
Ko renin e in sad o vi
Tomaž Čelanski
Življenje svetega
Frančiška (36)
TRETJI DEL
Nadaljuje in konča se tretji del: o kanonizaciji našega blaženega očeta Frančiška in o
njegovih čudežih
123. Že hiti, hiti v Assisi, kjer mu hranijo
slaven zaklad, v katerem se vesoljno trpljenje in
neizmerna stiska razblinita. Ko pride v mesto,
se vzradosti vsa pokrajina in se mesto napolni z
veseljem, velika množica ljudstva se praznično
raduje in sijajen dan se zasveti z novo lučjo. Vsi
ljudje mu gredo naproti, vsi mu nudijo častno
stražo. Stopi mu naproti pobožna družba ubogih bratov in vsakdo Gospodovemu maziljencu
namenja ljubke speve. Kristusov namestnik se
približa kraju in brž ko se spusti, spoštljivo in
hitro pozdravi grob svetega Frančiška. Podvoji
svoje vzdihe, bije se po prsih, preliva solze in v
še večji pobožnosti prikloni spoštovano glavo.
Sledi slovesen postopek razglasitve svetnika.
Za takšno opravilo se običajno skliče častitljivi
zbor kardinalov. Od povsod prihitijo mnogi, ki
so bili po božjem svetniku rešeni svojih nesreč,
in zato zasije velika množica čudežev. Potrjeni
so, preverjeni, zaslišani, potrjeni.
Zaradi nujnih obveznosti in novih zadev gre
blaženi papež za kratek čas v Perugio in se potem
znova s preobilno in enkratno milostjo vrne v
Assisi zaradi tega silno pomembnega opravila. Slednjič se zopet zberejo
v Perugi in o tej zadevi v sobi gospoda
papeža poteka sveto
zasedanje častitljivih
kardinalov. Složno
soglašajo in vsi trdijo isto: preberejo
čudeže in jih močno
38
Ko renin e in sad o vi
počastijo, življenje in ravnanje blaženega očeta
poveličujejo z izbranimi hvalnicami.
124. »Ne potrebuje,« pravijo, »presveto
življenje presvetega potrdila čudežev, saj smo ga
videli z lastnimi očmi, se ga dotaknili z rokami, ga
potrdili, kakor nas je naučila resnica.« Vse skupaj
kar privzdiguje od veselja, radujejo se, jokajo in
celo v teh solzah je obilen blagoslov. Slednjič
določijo blagoslovljeni dan, ko bodo ves svet
napolnili z odrešenjskim veseljem.
Pride tudi slovesni dan,»bolj častitljiv od celega
veka«, ki razseje veselje ne le po zemlji, ampak tudi
po nebeških dvoranah. Skličejo škofe, opati pridejo, navzoči so cerkveni dostojanstveniki iz najbolj
oddaljenih krajev; kralj ponudi svojo navzočnost,
pride tudi plemenita množica grofov in mogočnikov. Vsi skupaj slednjič v procesiji spremljajo
gospoda vsega sveta in z njim vstopijo v svečanem
sprevodu v Assisi. Pridejo do kraja, ki je pripravljen
za tako slovesen dogodek, in vsa številna množica
slavnih kardinalov, škofov in opatov se zgrne okrog
blaženega papeža. Tam se je zbralo izjemno število
duhovnikov in klerikov, tam so se srečno in sveto
zgnetli redovniki, tam se je nabral sramežljivi cvet
svetega pajčolana, tam se je zbrala gruča vsega
ljudstva obeh spolov, skoraj nepreštevna množica.
Od povsod so prišli ljudje vseh starosti in se željno
vključili v ta shod. Majhni in veliki so tam, sužnji
in svobodni od svojega gospodarja.
125. Pristopi veliki duhovnik, ženin Kristusove
Cerkve, obdan s tolikimi raznovrstnimi sinovi, s
krono slave na svoji glavi, ki je znamenje svetosti.
Pristopi ozaljšan z velikoduhovniškim okrasom
in odet v oblačila svetosti, z zlatimi sponkami in
obdelanimi dragimi kamni. Pristopi Gospodov maziljenec, sveti se od zlata v veličastvu slave, prekrit z
živopisanimi dragimi kamni z vrezanimi podobami.
Vseh poglede pritegne nase. Obdajo ga kardinali in
škofje, okrašeni z bleščečimi ogrlicami in v snežno
belem sijaju, nosijo podobo in lepoto nadnebeških
resničnosti in predstavljajo veselje tistih, ki so v slavi.
Vse ljudstvo čaka na glas veselja, glas radosti,
novi glas, glas, poln vse sladkosti, glas hvale, glas
večnega blagoslova.
Najprej papež Gregor vsemu ljudstvu skupaj
pridiga in z zvonkim glasom ter prijazno naklonjenostjo oznanja božja čudovita dela. Svetega
očeta Frančiška tudi s plemenitimi besedami
pohvali, obuja spomin na njegovo življenje in
delovanje, oznanja njegovo čistost, medtem pa
moči lica s solzami. Takole je začne svoj govor:
»Kakor zgodnja danica med oblaki, kakor luna
v dneh, ko je polna, kakor sonce, ki sije, je on
zasvetil v božjem svetišču.« Potem zaključi to
zanesljivo besedo, vredno popolnega sprejetja.
Eden od subdiakonov gospoda papeža po imenu
Oktavijan vpričo vseh z močnim glasom prebere
svetnikove čudeže. Gospod Rajnerij, kardinal
diakon, močan v prodornosti uma, slaven v pobožnosti in nraveh, to razlaga s sveto govorico
in oblit s solzami. Pastir Cerkve je ves ganjen, iz
globin srca se mu izvijejo dolgi vzdihi, ni konec
odrešilnemu hlipanju, izvabi mu potoke solza.
Tudi drugi cerkveni dostojanstveniki točijo reke
solza in njihov sveti ornat je obilno orošen od
njih. Slednjič joka tudi vse ljudstvo in v pričakovanju po izpolnitvi želje ga še silneje muči stiska.
126. Z visokodonečim glasom potem vzklikne blaženi papež in z rokami, iztegnjenimi proti
nebu, reče:»V hvalo in slavo vsemogočnega Boga
Očeta in Sina in Svetega Duha in nadvse slavne
Device Marije in blaženih apostolov Petra in
Pavla ter v čast slavne rimske Cerkve preblaženega očeta Frančiška, ki ga je Gospod proslavil
v nebesih, počastimo na zemlji in odločamo, da
b f 6/2011
ga je po svetu
naših bratov in
drugih dostojanstvenikov
treba dopisati v
seznam svetnikov in obhajati
praznik na dan
njegove smrti.«
Ob tem glasu
so častitljivi kardinali z gospodom papežem
začeli naglas peti
Te Deum laudamus. Tedaj se je
dvignil hrup mnogih ljudstev, ki so slavila Gospoda, in zemlja je odmevala od neizmernih
glasov, zrak se je napolnil z vzklikanjem in zemlja
je bila mokra od solza. Peli so nove pesmi in božji
služabniki so slavili v spevih Duha. Bilo je slišati
blagoglasne orgle in duhovne pesmi so peli z
ubranimi glasovi. Vdihovali so prijeten vonj in še
bolj ljubka melodija, ki je ganila čutenje vseh, je
poskakovala. Tisti dan se je svetlikal in se barval
z najsijajnejšimi žarki. Tam so bile zeleneče veje
oljk in sveže zelenje drugih dreves, praznični kras,
sijajen in plameneč, je vse olepšal in blagoslov
miru je razveseljeval duha vseh zbranih.
Končno je z vzvišenega prestola sestopil
srečni papež Gregorij in po spodnjih stopnicah
vstopil v svetišče, da bi izročil molitve in daritve
ter grob, ki vsebuje sveto in Bogu posvečeno
telo, poljubil s srečnimi ustnicami.
Daruje in pomnoži prošnje in tudi obhaja
svete skrivnosti. Okrog njega stoji venec bratov, ki
hvali, časti in blagoslavlja vsemogočnega Boga, ki
vrši velika dela po vsej zemlji. Vse ljudstvo okrepi
hvalnice Bogu in v čast vzvišeni Trojici prepevajo
svetemu Frančišku v sveti hvaležnosti. Amen.
To se je zgodilo v mestu Assisi v drugem letu
papeževanja gospoda papeža Gregorija IX., 16.
julija (1228).
Prevedel br. Miran Špelič OFM
39
Sve ta d e ž el a
Malo drugačno romanje
po Armeniji in Gruziji
od 22.–30. maja 2011 – tretji del
7. dan: GOLOBČKI ZA MIR IN SLOVENSKO
VESELJE V ARMENSKI VINSKI KLETI
Zgodaj smo odšli iz Erevana, saj nas je čakal
dolg dan: Khor Virap, Norvank, prelaz Selim,
jezero Sevan in vrnitev v Gruzijo. Uživali smo v
krasni vožnji po rodovitni araratski nižini tik ob
turški meji. Nekje sredi polja smo se ustavili in
imeli sv. mašo v katedrali Božjega stvarstva – ob
njivi z žitom in ob vinogradu – s pogledom na
samostan Khor Virap in z Araratom v ozadju.
Lepšega prostora si ne bi mogli najti! Khor
Virap je samostan in ena glavnih armenskih
božjih poti. V tem samostanu je bil 13 let v
globoki jami zaprt Gregor Razsvetljevalec. Vsi
so mislili, da bo umrl, našla pa se je ženska, ki je
imela videnje in mu je skrivaj prinašala hrano.
Kralju Trdatu III., ki je dal ubiti sv. Gajano in sv.
Hripsimo, se je zmešalo in začel se je obnašati
kot merjasec. Njegova sestra ga je pripeljala sem
h Gregorju Razsvetljevalcu in on ga je pozdravil.
Začel je verovati in postavil krščansko vero kot
uradno vero. Postal je prvi katolikos armenske
apostolske cerkve. Nad jamo je postavljena
cerkev. Do vznožja Ararata je od tukaj 33 km,
do turške meje 3 km. Spodaj na parkirišču smo v
zrak spustili dva golobčka. Za mir! Tako so nam
rekli lastniki. Kdo ve, kolikokrat sta tisti dan že
odletela in priletela nazaj?
V mestu Areni, ki je center vinarske industrije, smo obiskali majhno vinsko klet.
Vino iz tega okoliša je večinoma rdeče in suho.
Zadnjih 100 let pa pridelujejo tudi grozdje za
konjak, ki je postal armenska nacionalna pijača.
40
Sve ta d ež el a
Degustacija vin iz granatnih jabolk, češenj
in marelic je bila zanimiva, vendar so nam bili
okusi nekako tuji ...
V samostan Noravank (pomeni novi samostan) smo prispeli z rahlo zamudo ... Zgrajen
je v soteski reke Amaghu. Prva cerkev je bila
zgrajena v 9. stoletju, druga v 14. stoletju pod
pokroviteljstvom družine Orbelian. Legenda
pravi, da je bil arhitekt Momi zaljubljen v
hčerko te družine in oče mu je obljubil hčer,
če bo v treh letih naredil lepo cerkev. Začel je
graditi in dva dni pred dokončanjem ga je oče
dal ubiti. Porinili so ga s stopnišča. Zanimivost
te cerkve je, da je gavit v pritličju, cerkev pa v
prvem nadstropju. Stopnice na zunanji steni
do cerkve so zelo strme. V drugi cerkvi smo
lahko spremljali krst otroka in Marina nam je
kasneje pojasnila, kaj so pomenili posamezni
deli obreda. Zanimivo je bilo in zelo slovesno.
Karavanski dvorec Selim je bil zgrajen na
prelazu Selim na višini 2.410 m leta 1332 za potrebe trgovcev in popotnikov. Tu so počivali na
dolgi poti. Podolgovata zgradba je imela zaradi
varnosti samo en vhod. Ostali so lahko tri dni.
Vse blago so zvečer popisali in pregledali zjutraj,
preden so odšli. Kazni za tatove so bile zelo hude.
Jezero Sevan je največje jezero v Armeniji, leži
na nadmorski višini 1.900 m. V jezero priteka
28 pritokov, odteka pa samo reka Razdan. V
Stalinovem času so naredili veliko neumnost:
gladino jezera so začeli umetno zniževati, da so
dobili površine za nasade oreščkov. V jezero so
naselili več vrst rib. Gladino so znižali že za 45 m,
po Stalinovi smrti leta 1953 pa so ugotovili, da
povzročajo naravno katastrofo. Drevesa okrog
jezera niso uspevala, tuje ribe so uničile sevanske postrvi. Sesul se je eko sistem. Zdaj jezero
spet polnijo, in sicer 3 cm na leto. Trenutno je
površina jezera 940 km2, pred posegom je bila
1.360 km2. Mimogrede smo obiskali še pokopališče armenskih Hačkarjev – morje križev,
starejših in novejših, zelo zanimivo. Med križi
so domačinke prodajale svoje izdelke: pletene
kapice, rokavice in nogavice.
Zanimiva je bila cesta do jezera, polna lukenj
in jarkov, posebno po nasipu. Smo se guncali
kot v barki in Boštjan je modro dodal: »Turizem
niso samo ljudje, ampak predvsem ceste!« No,
pa smo vseeno prišli srečno do samostana Sevanavank (pomeni samostan na otoku). Zdaj ni
več na otoku, ampak na polotoku. Ta samostan
je bil nekakšna »kaznilnica« za menihe, ki so se
pregrešili. Veljal je strog režim brez mesa, vina
in žensk. Zelo asketsko.
Pot do Gruzije je bila dolga, na meji je šlo
malo hitreje, spet smo se sprehodili čez mejo
vsak s svojim kovčkom in na drugi strani nas je
čakala Natalija. V hotel smo prišli precej pozno,
utrujeni od vsega lepega.
8. dan: KAR SE NA POTOVANJU ZGODI,
JE VEDNO NAJBOLJŠE – DRUGEGA NI
Ta oskarizem je bil danes napisan v mojem
dnevniku. Počasi se polni že druga knjižica. Mož
mi jo je prijazno odstopil za pisanje. On fotografira, jaz pišem. Skupaj bova sestavila mozaik
tega romanja. Veliko lepega smo doživeli, vsak
dan znova nekaj novega. Ta mozaik bo zelo
bogat in zelo pisan.
Peljali smo se proti vzhodu, mimo obdelanih
njiv in vinogradov. Najprej smo obiskali cerkvico Ninotsminda – cerkev sv. Nino iz 5. stol. To
je bila ena prvih cerkva v Gruziji. Cerkev je v
ruševinah, porušena je bila v potresu, zraven
so zgradili moderno cerkev. Na drugi strani je
ženski samostan, kjer stanuje tudi škof, in prijazna nuna je potrpežljivo odgovarjala na naša
b f 6/2011
vprašanja. V samostanu je 20 nun, so visoko
izobražene, govorijo več jezikov, prevajajo in
uporabljajo internet. Drugi postanek je bil
na posestvu v parku Tsinandali, ki ga je uredil
pravnuk Katarine Velike – pisatelj Aleksander
Šavšavadze. Njegova hči Nino se je poročila z
ruskim diplomatom. Leta 1854 je bilo posestvo
opustošeno, kasneje je pripadlo ruskemu carju.
Zdaj je v zasebnih rokah, upravlja ga 25 ljudi.
Imajo majhen muzej in velik park.
Naše zadnje gruzijsko kosilo je bilo odlično.
Pravo gruzijsko. Z veliko zelenjave in malo mesa.
Zanimiva je sveža zelenjava, ki jo postrežejo za
grizljanje: peteršilj, mlada čebula, meta, pehtran, še neka neznana travca. Dobra ideja za
domov! Jedli smo na terasi na vrtu, spodaj je
tekla reka. Zelo lepo.
Središče pokrajine Kakhetija je mestece
Telavi, v bližini katerega smo obiskali cerkev
Alaverdi iz 11. stoletja in samostan Shuamta.
Legenda pripoveduje, da je kraljica Tiniti imela
videnje, da nosi ikono. Ko jo je postavila na tla,
je ni mogla več dvigniti. Tu so sezidali cerkev.
Mož ji je bil nezvest in jo je prosil, naj gre v samostan. Živela je v stolpu, kjer še danes živijo
pravoslavne nune. V tej cerkvi je pokopan tudi
pisatelj Šavšavadze. Veliko fresk je uničenih, ker
so bile prebeljene. Sv. mašo smo imeli v naravi
na jasi sredi dreves in na koncu zapeli zahvalno
pesem za vse, kar smo lepega doživeli. Tam je
bilo veliko komarjev, tako da nismo imeli samo
maše, ampak tudi krvodajalsko akcijo ...
Pozno popoldne smo se pripeljali v 300
let staro vinsko klet. Prijazna vodnica nam je
41
Sve ta d e ž el a
Sve ta d ež el a
razkazala klet in muzej ter nas povabila na
degustacijo belega in rdečega vina. Degustacija
je popolnoma uspela! Skupaj smo spraznili 17
steklenic, belih in rdečih, veselje se je stopnjevalo in slovenska pesem je odmevala čez polja
in vinograde! Bravo mi! Zvečer smo se pripeljali
v čudovito hribovsko mestece Signagi, ki ga
obkroža srednjeveško obzidje. Škoda, da ni bilo
časa za ogled, saj nas je čakala pozna večerja.
Treba se bo vrniti in si ogledati tudi ta zanimiv
kraj. Kakšna pobožna želja!
Pozno ponoči smo prišli v Gruzijo, pozno
ponoči smo jo tudi zapustili.
9. dan: OJ ZDAJ GREMO, OJ ZDAJ GREMO,
NAZAJ ŠE PRIDEMO ...
Sredi noči smo iz letališča Tbilisi poleteli v Istanbul, tam so nekateri čakali na avion za Brnik
in dremali, drugi pa odšli v mesto na sprehod,
oglede in pravo turško jutranjo kavo. Brnik nas
je dočakal v soncu. Utrujenost je lezla v glavo
in v noge. Glava je bila polna podatkov, torba
polna drobnih daril za domače in prijatelje, srce
polno lepih spominov, duša pa radostna, da je
lahko romala po tako podobnih, vendar tako
zelo drugačnih poteh.
Zdaj počasi sestavljam mozaik spominov.
Veliko jih je, prihajajo in odhajajo. Ob nekaterih
se ustavljam in jih znova podoživljam, drugi
hitijo mimo in se vračajo. Brskam po zapisih,
gledam slike, ponavljam nekje prebran oskarizem: »Vedno je vsakdo na pravem potovanju
...« Pa tudi tistega: »Kamor koli greš, pojdi z
vsem svojim srcem!« Da, bila sem tam z vsem
svojim srcem in delček srca sem pustila nekje
v Zakavkazju, med pastirji, v nekem gavitu, na
nekem zelenem travniku, med hačkarji, v jazitski vasi, na klopci sredi mesta, na vaški tržnici,
na araratski nižini, ob nekem ikonostasu, na
sveti gori, v Erevanu, v tihi molitvi in glasnem
prepevanju, na samotni cesti, v armenskem
višavju, nekje tam daleč, daleč ...
Ester
42
Srečanje s svetim
Frančiškom
Po asiškem kamnu stopam
in v njem iščem tvoj korak ...
Slovenski odrasli skavti smo se tudi letos,
že četrtič zapovrstjo, odpravili na romanje po
Frančiškovih poteh. Z nami sta bila br. Primož in
br. Klemen. Šli smo na srečanje s sv. Frančiškom
in sv. Klaro po skavtsko, prePROSTo in ponižno,
z avtobusom in prijaznim šoferjem Marjanom,
s polnim prtljažnikom domače hrane, loncev in
kozic, saj smo si tudi sami kuhali. Kot vsako leto
smo tudi letos stanovali v centru TAU, spali v
skupnih prostorih v kleti in imeli veliko srečo z
vremenom, da smo jedli na krasni terasi za hišo.
... ter od sreče v sebi jokam,
da smem piti isti zrak.
Da, posebna milost in sreča je hoditi po
asiškem kamnu ter iskati Frančiškove in Klarine
sledi. Assisi vabi na neki poseben način. Vabi s
svojo prePROSTostjo ( to je bilo tudi geslo našega
letošnjega romanja!), vabi s kamnitimi ulicami,
cerkvami, vabi z oljčnimi gaji, vabi s samoto in
votlinami, kjer so živeli bratje, vabi z molitvijo ...
Ko pogled mi prav spoštljivo po relikvijah drsi,
čutim tvojo energijo in za hip postanem ti ...
Assisi vabi z nekim silnim žarom in ko človek
obišče La Verno z mogočno razpoko in divjo
naravo, cerkev sv. Damjana, mogočno cerkev
Marije Angelske in neskončno lepo Porciunkulo, samoten in odmaknjen samostan Carceri,
votline, njegovo rojstno hišo in krstni kamen,
kjer sta bila Frančišek in Klara krščena, res začuti
neko močno energijo in silno željo, da bi bil vsaj
za hip, vsaj malo, samo malo, zelo zelo malo
podoben Frančišku.
Pa mi kar samo zapoje srce sončno pesem
in vsemu človeštvu iskreno mir zaželim ...
Da, veliko smo peli. Zelo veliko in iz srca. Na
avtobusu, po asiških ulicah in trgih, v cerkvah,
povsod tam, kjer je srce začutilo, da mora moliti
in s pesmijo slaviti, da mora biti odprto na stežaj
za vse, za samega sebe, za brate in sestre skavte,
za druge romarje, za vse ljudi sveta.
Za hip sem minljivosti tega sveta vseh odrešen
in jasno mi je, kaj Gospod želi, da storim ...
Tam v Assisiju se zdi vse tako preprosto in
človek si želi, da bi bilo še bolj preprosto. Da bi
lahko začutil bližino neskončnosti, Božji dotik,
Božjo ljubezen, prostost in mir. Človek bi rad
b f 6/2011
legel pod drevo ali na mrzli kamen samotne
votline in bil tam sam, sam s seboj, sam z Njim,
daleč od ponorelega sveta, daleč od materializma, zavisti, sprenevedanja, laži, komolčarstva,
napadalnosti, sovraštva.
Tvoja pesem božje slave prav preprosto me uči,
da v jeziku mi narave Vsemogočni govori ...
Da, v trenutkih, ki so nam bili dani za premišljevanje in pogovor s seboj, tako na La Verni kot
pozno zvečer pri Porciunkuli, v sončnem siju sredi
vročega Assisija, v kapeli pred križem, na stopnicah
asiškega trga, pa na Frančiškovem grobu, je On
spregovoril v naše srce čisto prePROSTo, tiho in
iskreno. In tekle so solze in srce je jokalo od sreče.
In ko skušam razumeti govorice te skrivnost,
se dotakne me globoko tvoja vera in svetost ...
Ali nam je bilo dano vsaj malo razumeti skrivnost Božje govorice? Ali smo lahko začutili dotik
njegove roke? Smo ga lahko priklicali v svoje misli
in molitve in mu dovolili, da vstopi v naše srce?
Kako je bilo za Frančiška vse to prePROSTo in
enostavno! Začutil je Božji dotik, slišal Božji klic,
pustil je vse, odložil posvetno obleko, zapustil
družino in šel za Njim, k Njemu ...
Ko v življenje spet se vračam,
me iskreno zaskrbi,
le kako naj tam obračam
vse bogastvo zadnjih dni ...
Da, čisto zares! To je velika in ne nepomembna skrb: kako odnesti s seboj mir in dobro? Kako
uresničevati v vsakdanjem svetu ponižnost in
43
Sve ta d e ž el a
Sve ta d ež el a
Občni zbor
na sv. Višarjah in
v Naklem 18. junija 2011
Predsednikovo poročilo za obdobje
od občnega zbora 2010 do letošnjega
preprostost? Kako moliti, da bo ta molitev zares
iskrena? Kako odmisliti vse in izročiti v Božje
roke vse svoje bivanje in hotenje, vsa svoja iskanja in hrepenenja, vse svoje dvome? Kako vsaj
malo postati Frančišek tudi doma, v družini, v
službi, na cesti? Je to sploh mogoče? Morda pa
je mogoče. Z veliko truda in zaupanja. Z močno
vero. S takšno, kot jo je imel Frančišek. S takšno,
kot jo je imela Klara.
Kakor ti bom s sebe stresel
ves napuh in blišč sveta
in v molitvi bom prinesel
svoje stiske pred Boga ...
Kako bi bilo lepo, ko bi znali enostavno in
prePROSTo stresti s sebe vse posvetno in nepomembno, ves napuh in blišč, vse odvečno,
ves balast sveta! Kako bi bilo lepo, ko bi znali in
zmogli tako zavzeto moliti, kot smo v Assisiju
44
molili jutranjice in večernice! Kako lepe in
doživete so bile naše svete maše, v kapeli na La
Verni, v katedrali Božjega stvarstva v Carcerih,
v neskončno lepi in neskončno prePROSTi
cerkvi sv. Štefana sredi Assisija, v kapeli v Loretu
na poti domov. Izredno lepo je bilo tudi, ko
smo ob adoraciji pred Najsvetejšega v mraku
poznega večera prinašali svoje molitve, svoje
stiske in prošnje, svoje zahvale, svoja najbolj
skrita hrepenenja.
Bog daj in sveti Frančišek, da bi lahko to
naredili večkrat, vsak dan, tudi doma, tudi v
domači cerkvi, tudi sredi dela, sredi sprehoda,
na dopustu, med prijatelji, v samoti in sredi
najglasnejše množice, ... saj bo potem lahko
ob spominih iz Assisija srce kar samo zapelo
sončno pesem ...
Ester
C
enjene članice in dragi člani društva
prijateljev Svete dežele, če bomo tako
vztrajno in navdušeno nadaljevali s prijateljevanjem med seboj in s Sveto deželo, se
bo čez leto dni iztekel že četrti mandat, odkar
smo začeli s tem delom v letu 1996. Skromna
15-letnica našega društva je torej letos.
Občni zbor ima poleg rednega pregleda in
presoje dela v društvu tudi namen, da izmeri
daljo in nebesno stran v odnosu do temeljne
listine, ki so statuti društva. Gotovo je nebesna
stran vedno Jeruzalem, dalje in razdalje na poti
v Jeruzalem pa so postavljene kot vmesne točke
skorajda po vsej zemeljski obli. Na vseh celinah
zemlje sicer še nismo bili, vendar načrtujemo, da
izpolnimo Jezusovo naročilo: Pojdite do skrajnih
koncev sveta ...
Vsako leto ste glavni motor pri oblikovanju
programov vsi člani, ki predlagate nove cilje ali
obnovitev starih na nov način. Poleg tega se
nam s posebnimi željami po romarskih ciljih
priglašajo tudi cele župnije in zanje naredimo
romanja tudi posebej. Iz tega je razvidno, da
je za našo duhovnost ravno romarska pot
način pastoralnega dela za naš čas. Bog je na
tej zemlji porazdelil svoje skrivnosti in jih nekoliko zakril, da jih iščoči človek tudi najde. In
v tem je čar iskanja božjih lepot in prenavljanje
svojega duha.
V preteklem leto so posebej izstopali programi, ki so bili izvedeni prvič: ekumensko romanje
k bl. Newmanu, Gruzija in Armenija, ki smo jo
izvedli z agencijo Oskar, pa tudi množični Assisi
in končno Ukrajina. Nove smeri kličejo, da jih
bomo znova uresničili.
b f 6/2011
Najbolj presenetljiv podatek v primerjavi z
lanskim občnim zborom, ko smo ugotavljali
našo udeležbo na programih, je letošnji več
kot stoodstotni porast na romanjih in drugih
programih. Lani le 606 udeležencev za preteklo
sezono, letos pa 1110. To je absolutni rekord
sezone od enega občnega zbora do drugega v
vseh 15 letih našega društva. Gotovo je k statistki pripomoglo dekanijsko romanje Ljubljana
Darovi za Sveto deželo
1. 8. 2011 do 5. 10. 2011
500 € NN – Kranj;
113 € Jereb dr.Franci;
100 € Bratuša Andrej;
50 € Beravs Nika, Globevnik Vlasta,
Gutnik Angelca in Viljem,
Saksida Irena, Žvanut;
40 € Slamnik Jurij;
30 € Rešetič Marta;
20 € Bizjak Stanko, Krašna Sandi,
Križanič Hedvika, Pepevnik
Štefka, Stanič Stanislav,
Suhadolnik Cilka;
15 € Švara Zorka;
13 € Stanič Stanislav;
10 € Košuta, Sretl Kristina, Šumak Rozalija, Vodopivec Boris;
7 € Demšar Zdenka;
Bog povrni!
Uredila: Tatjana
45
Sve ta d e ž el a
Vič v Assisi in k p. Piju, kar pa je tudi dokaz,
da so taka romanja dobra in potrebna. Zelo
zanimive so bile tudi manjše skupine, tudi z
vlakom. Spodbujanje k rekreaciji na kolesu ali
peš je vsebovano v programu Camino Santiago,
kar bi lahko opazil tudi minister za zdravstvo.
V teh 15 letih delovanja društva smo imeli
vedno cilj preskočiti magično mejo tisoč članov.
In tudi to nam je uspelo. Tako ob današnjem
občnem zboru beležimo 1.008 članic in članov.
Res je, da nam pri številčnem napredovanju
vedno kdo odide v družbo k angelom in svetnikom, pa vendar si tudi v tej solzni dolini želimo
kot društveniki drug drugemu olepšati pot življenja ob druženju, povezovanju in odkrivanju
božjih lepot v daljavah sveta.
Načrtovani vodnik Sveta dežela je v preteklem
letu, pravzaprav v začetku letošnjega leta, zagledal luč sveta kot druga dopolnjena izdaja. Zelo
dobro je sprejet in poglabljanje v biblični svet se
nadaljuje tudi na ta način, seveda v kombinaciji z
DVD Sveta dežela, je pa sploh dobra podlaga za
romanje ali pa za obnovitev poznavanja najlepšega romarskega cilja, ki je Sveta dežela.
Pogledi in načrti za naprej:
1. Pred nami je volilno leto novega vodstva
društva. Prav bi bilo, da se vodstvo društva
prenovi, zato je tudi medsebojno spoznavanje
na naših srečanji dobrodošlo in potrebno. Če
bi bile to parlamentarne volitve, bi potrebovali
sredstva za predvolilne shode, ker pa to ni, se
bomo držali ustaljene poti. Prihodnji občni zbor
bo že v novi sestavi vodstva društva.
2. Ker se je dejavnost društvenih romanj v
preteklem letu povečala za več kot 100 odstotkov, bi kazalo razmisliti o tem, ali bi zaradi
povečanega dela tako na društvu, na Komisariatu in še na agenciji Svete dežela uvedli redno
zaposlitev poklicne tajnice, morda za polovični
delovni čas. Novo nastala situacija kliče po razmisleku v tej smeri. Morda bo že ta občni zbor
našel ustrezno rešitev.
46
Sve ta d ež el a
3. Zanimanje za udoben prevoz z vlaki na
romarske cilje se čedalje bolj povečuje. Čeprav
je bila lanska pot v Makedonijo in Bolgarijo
včasih bolj polževa, so pa druge proge po Evropi
zelo hitre in udobne. Zato je že zdaj predvidenih
kar nekaj takih programov.
4. Obveščanje v društvu. Spletne strani, SMS
sporočila so bili še do včeraj nerazumljiv način
komuniciranja za našo in tudi starejšo generacijo. Danes je pa skoraj izjema, kdor teh medijev
ne uporablja. Priporočam, da bolj komuniciramo na ta način in varčujemo s papirjem, čeprav
pošta rada vidi, da je veliko prometa. Tu mislim
na spremljanje internetnih društvenih strani,
kjer najprej najdete sveže podatke.
Ob sklepu bi se rad zahvalil vsem članom
UO za konstruktivno sodelovanje pri vodenju
in upravljanju društva. Velikokrat je potreben
dodatni napor za udeležbo na sestankih, vendar
ga z dobro voljo najdete.
In končno zahvala vam vsem, ki ste ob članstvu v društvu tudi dobrotniki in podporniki
Svete dežele. Naša revija Brat Frančišek redno
obvešča tudi o vseh darovih, ki jih pošiljate na
Komisariat. Tudi podpora Sveti deželi je bila
v preteklem letu krepko čez 100.000 EUR, če
gledamo slovensko Cerkev v celoti.
p. Peter,
predsednik društva
DRUŠTVO PRIJATELJEV SVETE DEŽELE
V SLOVENIJI
Tržaška 85, SLO - 1000 Ljubljana,
REPUBLIKA SLOVENIJA
Tel.: +386.(0)1.24.44.250,
fax:. +386 (0)1.24.44.251; GSM: 041.669.134
http://www.sveta-dezela.si
e-mail: [email protected]
TRR: 05100-8010149684
ID.DDV: SI67460607 (davčni zavezanec)
Romanje na Bavarsko,
otok Fraueninsel
(Chiemsee) in Altötting,
ter v Švico: Einsiedeln,
Flüeli in vlak v St. Moritz
4 dni/3 noči – avtobus (vlak)
od 26.–29. aprila 2012
b f 6/2011
CENA ROMANJA (avtobusna vožnja na
celotni poti, 3x polpenzioni v hotelih – zajtrk in
večerja, ladja na Fraueninsel, zavarovanje ELVIA:
370€ (računano na sedanje razmerje med EUR
in CHF), če je na avtobusu 40 in več potnikov.
Če jih je manj, je doplačilo 40 € po osebi.
Ni vračunano: morebitne vstopnine, pijača
pri večerji, po želji vlak iz Chura do Sankt Moritza (pribl. 30-40€). Ob prijavi plačilo 150€.
PROGRAM:
1. dan: KRSTNI KRAJ GORAZDA IN HOTIMIRJA. Zgodnji jutranji odhod avtobusov
preko Avstrije do jezera Chiemsee in v pristanišču GSTADT vkrcanje na ladjo in kratek prevoz
na otok Fraueninsel. Slavje krsta naših prvih
slovanskih knezov, sv. maša, prosto za okrepčilo. Nadaljevanje vožnje v osrednjo bavarsko
Marijino božjo pot v Altötting. Namestitev v
hotelu, večerja, procesija z lučkami okrog milostne kapele, litanije in evharistični blagoslov.
Družabnost in počitek.
2. dan: SRCE BAVARSKE – ALTÖTTING.
Zgodaj sv. maša v milostni kapeli, zajtrk in nadaljevanje vožnje v Švico, ogled renskih slapov
v Schaffhausnu (vstopnina! Po želji tudi vožnja
s čolnom pod največjim slapom v Evropi), nadaljevanje vožnje do Einsiedelna, namestitev za
2 noči, večerja, prosto.
3. dan: BRAT KLAUS: KMET, PUŠČAVNIK,
SVETNIK. Po zajtrku vožnja v osrednjo Švico
(sv. maša pri bratu Klausu v kraju Sachseln,
kjer je pokopan) in v Flueli-Raft, kjer je brat
Klaus živel v samoti. Povratek v Einsiedeln skozi
Luzern, večerja, počitek.
4. dan: SRCE ŠVICE – EINSIEDELN. Sklepno
bogoslužje v baziliki v Einsiedelnu, zajtrk, nadaljevanje poti v Chur, obisk stolnice in spomin na
našega nadškofa Alojzija Šuštarja. (VARIANTA
– PO ŽELJI z doplačilom – vožnja z Retijsko železnico v St. Moritz) in nadaljevanje vožnje proti
Avstriji in skozi Tirolsko domov v poznih urah.
47
Naše knj ig e
Christian Gostečnik OFM
INOVATIVNA RELACIJSKA
DRUŽINSKA TERAPIJA
Inovativna relacijska družinska terapija oziroma model na osnovi temeljnega afekta išče
razrešitev nastalega problema najprej na
sistemski ravni, kjer skuša najprej odkriti
dinamiko regulacije afekta, in sicer v povezavi z afektivnim psihičnim konstruktom.
Če na tej ravni ne pride do spremembe,
terapevt skuša prodreti v globlje ravni
problema na medosebni in končno na
intrapsihični ravni. Inovativna relacijska
družinska terapija raziskuje notranjepsihični svet z več zornih kotov in
upošteva različne dejavnike relacijske
matrice. Terapevt tako skuša razumeti
psihobiološke vsebine, njihov pomen
in moč, ki izvira iz preteklih generacij ter lahko globoko zaznamuje
sedanjost posameznika, para, ali družine.
Avtor je s sodelavci Frančiškanskega družinskega inštituta
za ta model dobil 2. nagrado na Slovenskem forumu inovacij.
Format: 14 x 20,5 cm, trda vezava,
Obseg: 415 strani
Cena: 18,00 € (za bralce Brata Frančiška do 30. 11. samo 15 €)
PRIHAJA
Kenan B. Osborne OFM
FRANČIŠKANSKO INTELEKTUALNO IZROČILO
Frederic Manns OFM
SIMFONIJA BESEDE (biblična teologija)
Predstavljeno lahko naročite na naslovu: Založba Brat Frančišek
Prešernov trg 4; 1000 Ljubljana; telefon: 01 2429312; faks: 01 2429313; e-mail: [email protected]
http://ofm.rkc.si/zbf/
`