PDF datoteka - Feri Lainšček

Feri Lainšček
SANJE SO VEČNE
Zbrane ljubezenske pesmi
1
Ne bodi kot drugi
Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.
2
Dvojina
To arabesko ljubezni, ki nama zdaj sveti,
je mojster naslikal pred davnimi leti.
Misterij dvojine, ki nikdar ne mine,
prepoln je nemira, strasti in topline.
V globinah ljubezni je skrita uganka,
kaj vzame, kaj da ti usoda neznanka.
Tam strogi sodnik je, ki tehta obljube,
tam mila je vila, ki šteje poljube.
Res svetle so zvezde, kometi barviti,
srce pa edino, ki more ljubiti.
Rojeni pod srcem, si k srcu želimo,
tisoč in eno noč hrepenimo.
3
Vedno prvi
Vedno si prvi prišel mi naproti,
ko pot je zavila v neznano,
moja je senca postala lisičja
in noč je ležala nad mano.
Vedno si prvi prinesel mi sonce
in jutro z okusom poljuba,
kaplja je topla drsela med nama
in zvesta bila je obljuba.
Vedno si prvi zaslutil nevihto
in tisti moj strah za metulje,
tvoja je misel drsela po robu,
kjer z mano nihče ne potuje.
Vedno si prvi dotaknil se kože
in mravlje so šle po tej poti,
našla sva najino drugo obalo,
še zmeraj ji greva naproti.
Med nama je nekaj, kar ni le beseda,
iz take snovi je kot sanje,
med nama so časi, ko skupaj molčiva
in tiho verjameva vanje.
4
Pot
Klic piščalke iz davnine
in nad poljem glas zvonov.
Potnik, ki po vodi hodi,
ko na reki ni mostov.
Ritem bobnov, ki donijo
in nad mestom rock 'n' roll.
Ladja, ki v nebo se dviga,
zopet išče nov pomol.
Žive so stopinje v prahu
in skrivnosti so v sledeh.
Dolgo že potuje iskra,
ki jo nosiva v očeh.
V sebi čutim še daljave
in nemir minulih let.
Le ob tebi se prebujam,
kakor se odpira cvet.
Včasih slišim klic demonov
in nebeški smeh kitar.
S tabo pa ustavljam ure,
ki jih žene čas vladar.
Ljubi me, kot sonce sije,
me kot dež poljubljaj spet.
Najin angel naj se vrača
k reki še čez tisoč let.
Vse se znova naj začenja
in se tudi spet konča.
Zmeraj naj ljubezen najde pot,
ki vodi do srca.
5
Ljubim
Ljubim svilo tvoje kože,
ko po njej moj prst drsi,
čutim tiste drobne mravlje,
ki si iščejo poti.
Ljubim toplo sled jezika,
ki mi nežno šepeta,
čutim plimo nore želje,
ki prevzela je oba.
Ljubim drugi breg pogleda,
ko potem zapreš oči,
čutim roko, ki je legla,
kakor misel obleži.
Ljubim zadnji rob dotika,
ko potem že skoraj spim,
čutim zopet da sem tvoja
in da s tabo res živim.
6
Sposodim si
Sposodim si star biciklín,
nikogar z njim ne dohitim,
nikogar z njim ne prehitim,
le veter si v lase lovim.
Sposodim si rumen dežnik,
za senco je, ko sonca ni,
za streho je, ko dežja ni,
pokriva me in se vrti, vrti.
Sposodim si še tebe kdaj,
ne vprašaš me, kako in kaj,
ne vprašaš me, od kod in kam,
ne briga te, če pot poznam.
Sposodim si poletni dan,
ves sončen je in nasmejan,
ves kuštrav je in razigran,
in ti mu praviš dober dan.
Sposodim si poletno noč,
ko zvezde zrejo v nekoč,
ko luna že odhaja proč,
le ti mi šepneš lahko noč.
Sposodim si še tebe spet,
ne vprašam te, kako čez svet,
ne vprašam te, od kod in kam,
a vendar te nazaj ne dam.
7
Najin dan ni počesan
V parku klop z menoj deliš,
kupujeva si za drobiž,
povabim te le k reki kdaj,
ponuditi ti nimam kaj.
Pa vendar z mano zopet greš
po stezi kjer se mora peš,
zopet greš na mojo stran,
lepo ti tu mineva dan.
V travi z mano rad ležiš,
oblake z mano si deliš,
naberem ti le rože kdaj,
v pesek ti narišem kaj.
Ponoči z mano zopet greš,
kaj hoče noč že dobro veš,
vračaš se v moj pristan,
lepo te tu prebuja dan.
Ker najin dan ni počesan,
najin smeh ni zaigran,
ker najin vrt ni ograjen,
najin svet ni omejen.
8
Moj ljubi potuje
Moj ljubi potuje s klavirjem
na vlaku brez zadnje postaje,
v daljavo z njim note bežijo,
želijo še v druge si kraje.
Moj ljubi verjame, da veter
zapomni si vse melodije,
raznosi jih kakor je treba,
najlepšo pa zame kje skrije.
Moj ljubi ve dobro, da vzamem
si pesem namesto zlatnika,
saj moje srce se napolni
z lepoto, ki vseh se dotika.
Moj ljubi me čakal bo zadnji
v svetlobi na koncu obzorja,
kjer note razpeta so jadra
v glasbi neskončnega morja.
9
Najina noč
Prišel si kot pride večer,
prinesel si slutnjo in tihi nemir,
sestavil si svet iz drugačnih besed,
ujela sem vase tvoj svetli pogled.
Kdo je začaral samotni kostel,
kdo je naslikal panonski pastel,
kaj sploh bilo je med zdaj in nekoč,
kje sva iskala to najino noč?
Prišla sva kot pride spomin,
kot da le vračava se iz davnin,
kot da že zrla sva neko jesen,
v luno nad pusto meglenih kopren.
Kdo je prekrižal v ravnici poti,
kdo je odtisnil na kožo sledi,
kaj naju čaka med zdaj in nekoč,
komu bo ljuba ta najina noč?
10
Ti veš
Ti veš, da so jutra kot majhni otroci
in čista svežina odprtega okna
je polna nemira.
Ti veš, da kot sonce se znova rodiva
in nočna tišina minulega dneva
je brezno spomina.
Ti veš, da ljubezen ni prava beseda
in dolgi romani današnjega časa
so polni praznine.
Ti veš, da že dolgo sva sama na poti
in da stopinje neznanega para
so našli le redki.
Zato me že stotič poljubiš kot prvič
in najina zgodba se znova začenja.
Med nama je zopet skrivnostna bližina
in dan bo prepoln hrepenenja.
11
Drugi breg želja
Ali naju nosi luna, ki je vajena vsegá
ali pa je drobna zvezda, ki jo gledava oba?
Ali naju vodi ptica, ki se jutra veseli
ali naju žene veter, ki popotnike hladi?
Ali naju vabi sonce, ki oblake pozlati,
ali tihi let metulja, ki se cvetu veseli?
Ali naju nosi reka, ki se zliva v ocean
ali taka je usoda, ali pa je Peter Pan?
Morda pa sva prispela tja na drugi breg želja,
kjer je vse kot sva hotela in nikdár se ne konča?
12
Najine zgodbe
Ko zopet poljubim te s prsmi,
kot Eva je prva ljubila,
med nama drsijo kresnice,
nobena ne bo ugasnila.
In tisti metulji v trebuhu,
ki znova razpirajo krila,
nad nama letijo kot ptice,
nobena ne bo se zgubila.
Ko zopet začutiva plimo
in kakor divjad si dišiva,
med nama je kaplja razlita,
do jutra ostaja lepljiva.
In tista zmečkana odeja,
ki vročo goloto pokriva,
je speča zastava ljubezni,
ki novo že upanje skriva.
Na kožo zapisane zgodbe
v jeziku skrivnostne dvojine,
so črke življenja in smrti
v knjigi vesoljne praznine.
In rože rdeče na grobu,
ki včasih kot čudež cvetijo,
so žarek ljubezni in smisla,
ko sveče nekoč dogorijo.
13
Zima
Ta zgodba je dolga kot stari roman,
postopajo konji in zrejo tja v dan.
Lisica pred lovcem tu več ne beži,
ob ognju so kotli in vanje sneži.
Na svetu je zima in polno snega,
ostala sva sama na koncu vsega.
Po robu zavesti drsijo sani,
od želje še vroče so tvoje dlani.
Stopinje še zadnje odhajajo proč,
neskončna belina spreminja se v noč.
V morju tišine in mrtvih stvari
me ljubiš počasi kot sveča gori.
Na duši je tvoji hudičev pečat,
rodil si se grešen in zmeraj boš tat.
Na koži so moji vseh časov sledi,
nasmeh pa je večen in kar ne zbledi.
Na svetu je zima in polno snega,
ostala sva sama na koncu vsega.
Se ljubiva tiho, kot tiho sneži,
ljubezen kot dete med nama laži.
14
Bila je taka pesem
K šla zvečer sem bosa tam preko mladih trav,
še veter me je božal in dež mi je dišal.
Globoko sem čutila, kako pomlad dehti,
se duša mi zganila je tam med rožami.
Piščalko si urezal je v vrbju mladi pan,
zapiskal je v širjavi od lepega pijan.
Bila je taka pesem, da koža se ježi,
res vzelo mi je sapo in vrela mi je kri.
Plesala sva do mraka, se gledala v oči,
nato sva zrla v luno, ki je med zvezdami.
Posuta vsa s poljubi, ki jih le strast pusti,
zaspala sem v travi in še sem z angeli.
15
Afrodita
Kot roža je cvetela in on ji je dišal
po nečem iz spomina in vetru iz daljav.
Tako ga je čutila, kot čutiš redko kdaj,
ga s smehom je vabila in vabil ju je maj.
Mehko mu je postlala, kjer ležal nikdar ni,
vso svilo mu je dala in kožo, ki dehti.
S strastjo ga napojila in šla mu je v kri,
kot smola se stopila, ki vonja ne zgubi.
Bilo je v tisti noči, ko luna moč ima,
še spal je kakor angel, ko tiho je odšla.
Le sled mu je pustila in vzela kos srca,
vsa leta jo že išče, nihče je ne pozna.
V spominu jo bo nosil vse svoje žive dni,
iskal jo bo v nebesih, a tam je tudi ni.
Bila je Afrodita, že drug obraz ima,
kar hoče, to si vzame, se s tabo poigra.
16
Okus svobode
Pot do tebe vodi skozi gozd čarobni,
v njem so dobre vile in možje hudobni.
Ko me nosi veter daleč prek ravnice,
iščem te in kličem z glasom drobne ptice.
Pot do tebe najti včasih ni mogoče,
poštar pisma nosi, dati ti jih noče.
Spet me vodi luna po neznani poti,
prosim jo in upam, da mi greš naproti.
Še si v mojih kartah skrita moč usode,
senco greha nosiš in okus svobode.
Tiho prideš vame, kakor klic divjine,
kos srca mi vzameš in pustiš spomine.
17
Drugo ime
Spet šlo je poletje, le jaz sem ostal,
sem nosil kitaro, pa nisem igral.
Na mojih se dnevih nabiral je prah,
ti spet si prinesla ljubezen in strah.
Prišla si kot ptica, ki dolgo leti,
nihčè te ni čakal na robu noči.
Ostala sva sama in daleč sva šla,
samota je tvoja ob moji bila.
Imela si solze in zvezde v očeh,
skrivnost je ostala na tistih poteh.
Prinesla si sanje in čisto srce,
to jutro mi dalo je drugo ime.
Je dan se prebujal, bil poln je vsegà,
po dolgem sem času spet prosil boga,
naj pamet mi vzame in sanje pusti,
svobodna je duša, ki s tabo leti.
18
Skrivnost
Prišla sem odeta s plaščem noči,
kot luna sem polna čudne moči,
dišim po skrivnosti drugih bregov,
moj smeh je darilo dobrih bogov.
Nastavljal si svoje lovske pasti,
ujel si le mravlje mojih strasti,
ostal boš od silne želje bolan,
ljubezen boš zopet čakal zaman.
Ljubezen gre gola preko resnic,
ujeta v svetlobo drobnih kresnic,
glasovi so njeni več od besed,
za zmeraj pustila v srcu bo sled.
19
Žar ljubezni
Spet je tista nora noč, ko kot luna polna vsega,
dam ti svojo divjo moč in jo dajem zmeraj znova.
Zver prebiva pod trebuhom živa, gladko njeno je telo
demoni trgajo verige greha, padli angeli pojo.
Divji ritem meri čas, noč je kratka, dan mineva,
ko mi pamet vzame strast, vse je daleč, glas odmeva.
Ljubim tvojo moško dlan, ki napenja svilo kože,
vabim te na svojo stran z milim glasom rajske ptice.
Mlečna cesta vodi preko mesta, zgoraj večno je oko,
plesalca gola sva pod zvezdo, sence z nama rajajo.
Daj mi daj, daj mi spet vroč pečat vroče želje,
daj mi novi žar ljubezni.
20
Pusti mi krila
Nocoj sem sanjala, da je prišel
na okno tu angel bel, da bi te vzel.
Med nama je ležala ljubezen strastna vsa,
nekdo ponujal zanjo večnost je neba.
Zrla sem skozi čas, rada bi se vrnila.
Vzemi mi, vzemi vse, pusti mi moja krila.
Našla sem divjo moč, gola sem te branila.
Čutil si mojo dlan, noro sva se ljubila.
Bojim se res včasih, da bo prišel
med naju zakon krut, ki vse bo vzel.
Zrla bom skozi čas, rada bi se vrnila.
Vzemi mi, vzemi vse pusti mi moja krila.
21
Plenilci sanj
Lepo mi je na ulici,
nikogar ni le dež rosi.
Imam srce, ki hrepeni
in svojo stran v pravljici.
Že dolgo vem,
da plenilci sanj sledijo mi,
mojih živih barv želijo si.
Imam ime, ki zazveni
in ljubico v množici.
Ostal bom tu, jim zrl v oči,
begunec sem, ki ne beži.
22
Proti vetru
Ko bo konec pravljice,
ko bom čudno ranjena,
ko bo padal mrzli dež,
veter pa se dvigal bo,
hudo mi bo.
Polna želja k tebi bom prišla,
ker le s teboj bom hotela proti vetru.
To bo najin boj.
Če me ljubiš res, mi boš dal roko
in ne bo te strah, ko pade noč.
Ko bo šlo mimo tisoč vojsk,
ko bo za nama tisoč cest in ena pot,
polna tega zopet bom prišla.
Tam kjer tedaj sem hotela proti vetru,
zdaj bom tiha vsa.
Ti boš čutil to, dal mi boš roko
in ne bo me strah ko pade noč.
23
Skriti ljubimci
Nevidne so hiše skritih ljubimcev
in njihovi zvonci neslišni.
Le rože ob zidu so bolj rdeče
in njihovi listi zdravilni.
Preklete so sobe skritih ljubimcev
in njihova okna mižijo.
Le rjuhe v omarah so tople od sreče
in njihovi robčki dišijo
Blatne so ceste skritih ljubimcev
in njihova pisma zaprta.
Le plastične vrečke so polne ljubezni
in njihova srca odprta.
Take so zgodbe skritih ljubimcev
in njihovi konci zakleti.
Zato je nesrečna ta pesem o sreči,
ker ti je ne moreš zapeti.
24
Zgoraj
Spodaj je mesto polno želja,
zvezde pa zrejo v sobo za dva.
Svet je v izložbah lep in bogat,
tisoč je spodaj zaklenjenih vrat
Spodaj je slepih tisoč poti,
zgoraj so pticam znane smeri.
Zopet v novicah bo mrtev junak,
taksi ne vozi na najin oblak.
Spodaj so strehe, vrata in dvom,
mesto je tuje, najin ni dom.
Dom te ljubezni je hiša iz kart,
srčni aduti, drugo je škart.
Noč je svilena, jutra še ni,
demon ljubezni z nama bedi.
Ljubiš me tiho, kot dela se dan,
čuva te angel, od daleč poslan.
25
Bližina
Na vrtu, ki ve za ljubezen,
cvetijo le rože rdeče.
V naročju te sanjske podobe
umrla bi rada od sreče.
Naj topli dež tvojih poljubov
me sredi poletja ujame.
Naj veter, ki dviga nevihto,
še zadnjo tančico mi sname.
Že dolgo si greva naproti
in čutiva čudno bližino.
Ko duša se duše dotika,
beživa pred večno praznino.
Ob tebi lahko še verjamem,
da kaj se bo znova začelo.
Da v sanjah bom zopet letela
in vse bo spet smisel imelo.
Pred jutrom, ki ve za ljubezen,
nebo je pod kožo krvavo.
Žarijo nad nama meglice
in rosa je padla na travo.
Naj skrita sled tvojih dotikov
popelje v neznane me kraje.
Naj zmeraj pred nama bo cesta
in proga brez zadnje postaje.
26
Brez tebe
Spet bova skupaj drsela
tja proti robu najkrajše noči,
prezgodaj bo ptica zapela,
ljubezen imela bo volčje oči.
Polzela bo rosa po travi,
nov dan bo ugašal kresnice,
dišalo bo jutro po kavi,
prišle bodo sveže novice.
Jaz pa si spet bom želela,
da čas bi se najin ustavil,
na rožnik ne bom več hotela,
zaveso bo pajek napravil.
Brez tebe tu vse gre po svoje
in svet se drugače obrača,
ko dan se začenja na dvoje
spet misel le k tebi se vrača.
27
Sončna hiša
Kaj vse je ostalo za nama,
kje vse sva pustila sledi,
kaj v sanjah mordà bo živelo,
kaj v srcu počasi bledi?
Ljubezen kot ptica pozimi
na novo spet čaka pomlad,
jaz hodim še zmeraj brez cilja,
saj malo imam te še rad.
Vidim te včasih na trgu,
ki zjutraj je prazen in tih.
Zazdi se mi večkrat ob glasbi,
da najin ukraden je stih.
Sezidal sem sončno ti hišo,
ki tisoč že oken ima.
Čez mesto na hrbtu jo nosim
in upam da spet boš prišla.
Kaj vse bo ostalo za zmeraj
raztreseno kakor smeti,
kaj vrne morda se čez leta,
kot roža ki znova cveti.
Končuje se igra na srečo,
čas je da to si priznam,
saj nimam več karte v talonu,
le malo še rad te imam.
28
Maska
Klovn si nasmeh bo narisal,
pesnik pod laž se podpisal.
Cirkus prodal bo predstavo,
pesnik doživel bo slavo.
Jaz pa ti masko bom snela,
besedam ne bom več verjela.
Ostala bom raje spet sama,
ob cesti, ki teče med nama.
Če sreča ne bo me hotela,
hodila bom v dežju in pela.
Hodila bom bosa po travi,
poslušala veter kaj pravi.
29
Ledene rože
Prinesel je fant ji ledene rože nekoč,
na dlani snežinke in prazne sledi.
Zdaj tiha je noč, počasi sneži,
ljubezen je cerkev ki prazna stoji.
Jutra bila so najlepša nekoč,
zdaj so le nemi spomin iz davnin.
Sanja križpotja in dolge poti,
leto za letom se nič ne zgodi.
Sije naj sonce in pride pomlad,
jug naj odtaja na srcu pečat,
koža naj njena omamno diši,
princ naj jo najde in naj jo zbudi.
30
Demoni
Iskala sva drugo obalo
s pogledom osamljene ptice,
ljubila molče se in strastno
pod luno tam sredi ravnice.
Šla sva po veter na goro,
pustila vsa vrata odprta,
dišala so jutra po naju,
kot jabolka z rajskega vrta.
Bila sva metulja v nevihti,
begunca iz pajkove mreže,
bežala sva bosa čez mejo
s koraki ki nimajo teže.
Šla sva po rožo čarobno
v svetlobo na koncu hodnika,
okusila strah in svobodo,
kot slino na vrhu jezika.
Ne puščaj me sámo z demoni,
ko noč je svetlejša od dneva,
še v meni zvenijo daljave
in želja še kar ne mineva.
Ne puščaj me sámo z demoni,
ko v maju letijo kresníce,
še z mano zaplešejo sence
in nočne me kličejo ptice.
31
Kam pojde ljubezen?
Ta misel je ptica, ki redko se vrne,
že dolgo si bivši in čas je nekdanji,
le ko na pómlad se veter obrne
mi zopet po tebi dišijo kostanji.
Odhajaš neslišno, kot prah se nabira,
v spominu že skoraj nevidna je slika:
na trgu nekdo se za mano ozira
s pogledom, ki krilo premika.
Blediva kot madež rdečega vina,
že zdavnaj je fajront in šli so cigani,
kam pojde ljubezen, ko gre iz spomina,
kdo jo v brezpotju pogreje v dlani.
32
Ko srečaš me
Ko srečaš me in mimo grem,
le zdi se ti, da mimo zrem.
Ko gledaš me in to ne vem,
le zdi se ti, da druga sem.
Pri meni je kot nekdaj vse,
poznajo me še ulice.
Pogosto se z gradu ozrem,
ki dviga se nad mestom bel.
Pogosto še k Prešernu grem,
pod njo stojim, ki ji je pel,
ponoči še sem s klošarji,
tam doli ob Ljubljanici.
Do jutra še si kdaj želim,
da voda vzela bi spomin,
a leta so, ki kar teko,
kar z mano bo, to s tabo bo.
Ko gledaš me in to ne vem,
le zdi se ti, da druga sem,
pri meni je, kot nekdaj vse,
le ti si drug in nimaš me.
33
Ne vprašaj me
Ne išči me na ulici,
ki slepa je in ne živi,
ne vračaj se na pločnike,
ki dež jih kdaj opere le.
Davno že odšel si vstran,
navadil si se biti sam,
dolgo že bledi spomin,
grafiti so zbledeli z njim.
Ne vprašaj me kako mi gre,
ne vprašaj me, kako mi je,
kako mi gre, tako mi gre,
kako mi je, vseeno je.
Le tisto pesem najino,
staro pesem žalostno,
mi lajnar včasih zaigra,
kot bi jo igral za dva.
34
V molu
Še zmeraj grem rada čez mejo,
kjer mesto spreminja se v vas,
med godci posedam v bifeju,
ko poje obtolčeni bas.
Za vinjak tu pesem se kupi,
ki zmeraj drugače zveni,
le vlak jo večerni kdaj zmoti,
ki mimo postaje drvi.
Nihče me ne vpraša kje hodiš,
že dolgo pozabljen si brat,
še čakam te včasih, da prideš
za dušo s cigani igrat.
Vse drugo že zdavnaj je pesem,
ki v molu najlepše zveni,
v spominu zamrznjene slike
in želja ki več ne boli.
35
Ladjice želja
Skrita roka bo sejala
divje rože za vasjo,
vodna ptica bo dobila
belo perje med potjo.
Modra reka bo nosila
drobne ladjice želja,
jaz pa znova bom iskala
pot do tvojega srca.
V tanke strune bom ujela
žar pomladi in nebo,
bom metulje privabila,
ki en dan le letajo.
V svojo pesem bom zložila
barve sonca in dežja,
o ljubezni tej bom pela,
ki vse vzame in vse da.
36
Brezpotje
Ljubil si te prazne hiše, ki čepijo za vasjo,
vedel si kam zrejo okna, ko zvečer žari nebo.
Trgal si mi divje rože, ki v koprivah rastejo,
našel si mi kamen v reki, ki globok je kot oko.
Slišal si v ravnici ptico, ko je ptiča klicala,
plačal si ciganu struno, ki je zame počila.
Nosil si v srcu pesem, ki jo znala sva oba,
ciganka pa je vrgla karto, ki je nisva videla.
Zopet tu cvetijo vrbe in meglice so čez prod,
mlinar še me nate spomni in na vodi bel labod.
Vabi me pomlad v brezpotje, kliče najin zvon želja,
dolgo že prihajam sama, rada s tabo bi prišla.
37
Ljubezen je samotna vas
Povej mu veter iz ravnic,
kako je pod perutmi ptic,
prinesi mi kdaj pod večer
iz čárne reke rib nemir.
Med sence je ujeta luč,
moj ljubi je izgubil ključ,
ne zmore biti zame mlad,
v spominu le ima me rad.
Ljubezen je zakleti grad,
v njem je vse še od takrat,
na mizi vse, kot je bilo
tedaj za dva napravljeno.
Povej mu veter iz daljav
o vroči žeji mladih trav,
prinesi mu kdaj iz noči
jelenov klic in vonj sledi.
V belem stišju poka led,
ledena roža dela cvet,
sneg se ulega na poti
in še sneži in še sneži…
Ljubezen je samotna vas,
s trstičjem jo obrašča čas,
nihče ne bo več shodil pot,
nihče ne posadil rož.
38
Postaja
Ta proga in majhna postaja, čriček in mak na nasipu,
vonj smole, ki v nosu ostaja in bela Marija na križu.
V vetru razpeta drevesa, strah za metulje v nevihti,
vsa nema grožnja slovesa in časi ki nočejo priti.
Vse to je ostalo v meni kot sveča, ki ni dogorela,
na mizi so listi rumeni in pismo je še brez imena.
Morda si kdaj sam in se zganeš, ko veter oblake premika,
še komaj spominu verjameš, ki roko s poljubom naslika.
Ta proga in stara postaja, kjer vlaka nihče ne ustavi,
že zdavnaj razpadla ograja in drobne spominčice v travi.
Na žicah počivajo ptice, le misel spet krila razpira,
nedolžna kot stare novice, ki več jih nihče ne prebira.
Morda si kdaj sam in se zganeš, ko veter zaveso premakne,
morda si kot jaz in verjameš, da še se lahko te dotakne –
ta proga in majhna postaja, čriček in mak na nasipu,
vonj smole, ki v nosu ostaja in deklica v rožnatem krilu.
39
Snežinka
Že leta in leta tako je kot lani:
na pragu stojita in skupaj molčita,
le bela snežinka topi se na dlani.
Gospod je iz časa, ko padli so v vojni,
gospa je z Balkana za balo prodana
že vse je zdaj eno le angel je dvojni.
Še zmeraj se gleda v njegovih očeh
si trajno popravlja, zvečer se poslavlja,
na tihem pa prosi za jutrišnji smeh.
Še zmeraj pogreje ga njena bližina,
ko slika zaniha posluša, če diha,
v sen se ugreza z dotikom spomina.
Že leta in leta tako je kot lani,
spet zunaj je zima, star par mi pokima,
le bela snežinka ostane se na dlani.
40
Bil sem srečen danes
Šel sem gledat ptico,
ki se z juga je vrnila,
novo perje je dobila
in še lepša krila.
Šel sem gledat sestro,
ko se zjutraj je zbudila,
lepe sanje mi je rekla
in me poljubila.
Šel sem gledat reko,
ki čez prod se je razlila,
divje seme je prinesla
in ga zasadila.
Šel sem gledat ogenj,
ki ga mati je prižgala,
tople roke je imela
in se mi smejala.
Bil sem srečen danes,
kot so srečni le Cigani,
pridi ljuba zopet k meni,
pridi in ostani.
41
Daljave
Spet slutim da te vabijo daljave
in taka me nemirna misel bega.
Ti slišiš veter, ki premika trave
in čutiš senco, ki na dušo lega.
V spominu davnem ogenj se prižiga
in divji vranci spet imajo krila,
roj isker se nad belim dimom dviga,
in divja češnja zopet bo rodila.
Če znova bi prebredla čárno reko,
do jutra z godci bi plesala bosa,
ti druga roka slekla bi obleko
in vročo željo bi hladila rosa.
Če taka bi prišla po dolgi poti,
se mati tvoja znova bi rodila,
in ljubi bratje šli bi ti naproti,
verjeli nebi kaj si izgubila.
42
Zate nocoj
Zate nocoj bobni spet donijo.
Veter pozna tvojo melodijo.
Róžnik sem prosil naj zate cveti,
še zemlja naj diši.
Če bosa boš,
kače sem pobral s poti,
postavil sem brvi.
Čakam te.
Zdaj veš kako te čakam.
Tebi pa se zdi, da ni poti,
da sploh ni več sledi,
in tvoj pogled
zmeraj bolj je od strani.
Tvoj led se ne topi.
Čakal bom,
zdaj veš, kako bom čakal.
Kamen še takó nikógar ni,
ne hiša ki stoji.
Le klic noči
zmeraj spet se ponovi
in glas vse bolj zveni.
43
Sanje so večne
Vabi me reka in modro nebo,
veter nemirni mi svojo ponuja roko.
Prosi me angel, ki ve za vse to,
dan se prebuja in trave čarobne cveto.
Jaz pa ne morem brez tebe več tja,
strah me je tiste samote na klopi za dva.
Nisem še kamen, ki mrtev leži,
v meni spi ptica, ki misel jo nate zbudi.
Ptica mojih želja, bela vrana srca.
Pridi vsaj enkrat, poglej me v oči,
beri mi z ustnic, prisluhni utripu krvi.
Vzemi dotike vsaj moje nazaj,
sanje so večne, z njimi potujemo v raj.
44
Sled spomina
Tisti veter, ki bo nosil suho listje čez ravan,
tisti veter bo že vedel, da sva upala zaman.
Tista megla, ki prekrila bo ravnico najino,
tista megla bo lebdela, kakor duša nad vodo.
Sled spomina bo vodila preko hribov in mostov,
modra reka bo vabila svoje ptice spet domov.
Stari bo le ribič vedel, kaj sva si nekoč bila,
ujeti bo še zadnjič skušal zlato ribico želja.
Tista zima, ki bo zebla, da bo tudi v srcu mraz,
tista zima bo nadela tej ljubezni bel obraz.
Tista vrba, ki bo rasla sredi puste iz snega,
tista vrba bo pa sama, kakor sama sva midva.
45
Nekoč se boš vrnil
Nekoč se bom vrnil, kot vrne se vsak,
po mnogih bom bitkah že stari vojak.
Brez upov bom hodil in novih želja,
nihče ne bo vedel, kje bil sem doma.
Točaj mi bo stregel, ki bo še otrok,
peljala neznana bo ulica v krog.
Zaspalo bo mesto, ki moje več ni,
le v sanjah iskal bom še stare poti.
Srečal bom starko, ki mimo bo šla,
prisluhnil bom glasbi, ki gre do srca.
Spomin me bo ganil in čudni nemir,
velika bo luna in pel bo skovir.
Ljubezen umrla je tukaj nekoč,
ni več se vrnilo, kar vzela je noč.
Dišale so trave in mak je cvetel,
le s tabo do reke nihče ni več šel.
46
Tiho bom igral
Tiho bom igral, jokala pesem bo,
ti ne joči kaj, te briga to.
Bil sem kamen, ti to dobro veš,
moja mala sestrica.
Kaj so moje solze, kaj je moja bol,
čutim veter, slišim glas neba,
to so krila, ki te nosijo,
zrasla so ti iz srca.
Leti, leti, leti zdaj,
nič ne boj se, ni poti nazaj.
Tu me pusti, ne oziraj se,
ko moja duša joče se.
47
Boža veter deklico
Deklico veter boža,
deklica z vetrom gre,
črna jo žalost spremlja,
stiska srce.
Duša je njena bela,
joče ker tebe ni,
zate bogove prosi,
srečo ti želi.
Boža veter deklico
v hladni zimski noči,
solze grenke briše ji,
pravi ji, ne joči.
Boža veter deklico
in pada beli sneg,
sama je, čaka te,
lepa kakor zarja.
Sama je, čaka še,
čakati ne neha…
48
Stari godec
Ko nad kozarci čistega vina
gosli zvenijo z glasom spomina,
stari se godec vase umika,
skoraj negiben, kot da je slika.
Srečnih ni pesmi nikoli pozabil,
drobiž so mu dali, pa ga ni rabil,
v duši njegovi so gnezdile ptice,
ko jo je pustil tam sredi ravnice.
Ene le pesmi ne more zapeti,
težke so note, verzi zakleti,
ostala je sama, ki res je ljubila,
čakala je dolgo, ni pozabila.
49
Črni vran
Polna luna mojo pot pozna,
proti jutru skupaj bova šla.
Sreče nimam, godec sem postal,
ljubim pesem, sanje sem prodal.
Tista zvezda tam žari kot ti,
tam nebeške tvoje so poti.
Moja duša, ki je kriva to,
pa ne pojde níkdar na nebo.
Nekoč, ko luna bo imela moč,
tisoč zvezdic bo sijalo v noč.
Sedel bo tam na veji črni vran,
godca čakal bo nekdo zaman.
50
Ciganska balada
V ravnici so hiše, nad hišami dim,
v dimu so zvezde, nad zvezdami mlin.
Tam ded moj je sedel na staro kolo,
tobak si zasukal le z eno roko.
Tam mravlje so v hišo napravile pot,
divji so konji preskočili plot.
Vino sta pila in dala srce,
oče urezal v drevo je ime.
Ognji so glasno goreli vso noč,
luna imela je čudežno moč.
Drugo je ljubil potem do krvi,
mama mu dala je v rano soli.
Sanje le skrival v otroško sem dlan,
nemo kričal sem, da nočem drugam.
Zorele so češnje in tekel je čas,
kdo je naslikal mi drugi obraz?
Pomoči ser zbujam in v mislih bežim,
nikogar ne čakam, le tja si želim.
V ravnici so hiše, nad hišami dim,
v dimu so zvezde, nad zvezdami mlin.
V mlinu je mlinar, ki zgodbo pozna,
to noč naj požene vse mline sveta.
Sovraštvo naj zmelje in tihi prezir,
ljubezen naj trosi in sladki nemir.
Ta gor naj me vzame in rad me ima,
ciganska sem duša tu nisem doma.
51
Spomin
Ko po nevihti še mokre so trave,
metulji zaprti in spijo dobrave,
v spominu je nekaj, kar niti ni slika,
občutek, da veter ji krilo premika.
Neznanka z drznim korakom dekleta
že zdavnaj je v tuja brezpotja ujeta
in želja, ki več je nihče ne opazi,
ugaša kot mnogi že mrtvi obrazi.
A ko trave po dežju dišijo oprane,
spet rožnato krilo v vetru se zgane.
52
Sanje
Zaprta so vrata in okno zastrto.
Na vrvi spleteni med murvo in trto
le veter poletni napenja perilo
in sanja o nečem, kar ni se zgodilo.
Po mleku so dojke dišale ponoči,
žarel je polmesec in bil je pri moči,
med je do jutra polzel med nogami,
ko je ves blažen že spal ji na rami.
V resnici pa sama s hotenjem v trebuhu
si dan bo sladila le z medom na kruhu.
53
Ne čakaj
Dolgo že v vrsti
za srečno številko je stal,
dolgo je upal,
da karta bo prava
in srčno bo damo izbral.
Dolgo v pristanu
je čakal na veter, ki ni ga bilo,
dolgo verjel je,
da čas kaj prinese,
kaj pa bo samo prišlo.
Zdaj padla je karta,
ki več je obrnil ne bo,
pod njo je usoda
zapisana skrita
in fant je z obrazom obrnjen v temo.
Kaj pravi ta zgodba
o dolgem življenju za nič?
Ne čakaj v vrsti,
ne bodi številka,
ne daj da ti karte premeša hudič.
54
Kako je ljubezni ime
On je bil star in tak čuden, ona pa skoraj gospa,
imela sta vse in veliko, rada sta skupaj bila.
Vlekel je pipo s pokrovom, ona pa majhnega psa,
za njima kazali so s prstom, ko sta po ulici šla.
Imela sta klopco v parku in v stari kavarni svoj kot,
molčala sta dolgo ob mraku poslušala glasbo brez not.
Takšna bila je ljubezen, mnogi so se ji smejali,
takšna bila je ta sreča, mnogi je niso poznali.
Potem pa je ona zaspala, tako je zaspala za skoz,
on se je v beli obleki še zadnjič odpravil na most.
Vsem je bilo malo čudno, da to še lahko se zgodi,
v vodi pa nihče ni videl lučko, ki tam še gori.
Edino je pevec zapisal to pesem v svoje srce,
če kdaj bo kdo vprašal, kako je ljubezni ime.
55
Kam šli so demoni?
Kam šli so demoni, ki bivajo v maskah,
in kdo se tam vroče golote dotika?
Kje koža svilena okopa se v mlakah
in usta s poljubi razprejo do krika?
Kje čaka jih kdo, ki ne ve za poraze
in grehe jim vse bo odpustil še tokrat?
Kdaj vidijo svoje resnične obraze in čisto na koncu, kam pojdejo jokat?
Tu spijo demoni in maske so prazne,
kot liste v platanah jih veter obrača,
le deklice zale od želje so blazne
in ribič že dolgo brez sreče se vrača.
Tod teče le reka, ki več ne poplavlja,
in šaš se počasi umika v mrtvíce,
tu suhega čolna nihče ne popravlja,
le tja pod večerje minevajo ptice.
56
Drobiž
Koga ujame poletna nevihta,
komu bo dala zdaj roža ime,
kakšna bo luna, ko pride čez reko,
kdo bo narisal na vodi srce?
Midva ne bova, ker čas se ne vrača,
nama je v srcu ostal le drobiž,
nimava zmaja, ki dela oblake,
v sanjah so kače in teh se bojiš.
Ogenj ciganski je takrat ugašal,
kot bi umiral nesrečni otrok,
noč je kričala, bežali so svati,
najina želja bila je brez rok.
Koga bo prva zbudila snežinka,
komu bo kurent za srečo igral,
kakšna bo roža ledena na oknu,
kdo bo spet snežno kraljico izdal?
Midva ne bova, ker čas se ne vrača,
nama je včasih še znotraj hladno,
nimava zvonca, ki zimo prežene,
v vicah so mnogi končali tako.
V pajkovi mreži visijo spomini,
muha ujeta in košček srca,
sama je ptica na robu obzorja,
sama sem z mizo, le stola sta dva.
57
Tišina
Med starci posedam na vrtu,
kjer rastejo rože za vence,
v pogledu tja proti obzorju
vse daljše postajajo sence.
Zapojem si tiho kot veter
in skrivam pod krilom spomine,
verjamem da čisto na koncu
življenje bo polno tišine.
Ti nimaš več belega konja
in z grehi plačuješ svobodo,
jaz nimam več tvoje ljubezni,
vsi moji so venčki pod vodo.
Že dolgo ni dame v tem špilu,
taloni so vsi izigrani,
pobegnil junak je iz zgodbe,
končuje se črta na dlani.
Za zmeraj so mrtve resnice,
kot pisma ljubimcev v šatulji,
le bog je še zmeraj na križu,
iz črvov so včasih metulji.
Letijo kot vešče k svetlobi,
žarijo jim pisana krila,
nobeden ni angel med njimi,
nikogar ne čaka tam vila.
58
Nocturno
Včasih grem na dolgo pot,
sama prek ravnice,
iz globine mojih sanj
spet letijo ptice.
Skrita roka angelska
violino dviga,
njena pesem ganjena
duše se dotika.
Pridi ljubi, pridi spet,
pridi včasih v sanje –
sanje zmeraj pravijo,
naj verjamem vanje.
Čakam, kakor čaka noč
jutro, ki še upa,
duša moja ranjena
je že polna strupa.
Nad ravnico v megli
violina poje,
kamen bi že slišal to –
klic in tožbe moje.
Pridi ljubi, pridi spet,
po tej rožni poti
in prinesi mlad obraz
zopet mi naproti.
To je moja zadnja pot,
sveče so prižgane,
moja pesem žalostna
tukaj le ostane.
59
Želja
Ti dolgo že hodiš brez cilja
in sanje te več ne bolijo.
V meni še gnezdijo ptice,
ki zjutraj nad mestom letijo.
Brez maske grem zopet čez mejo,
kjer ognji še zmeraj gorijo.
Verjamem, da igre ni konec
in karte se znova delijo.
Jaz ljubim še zmeraj daljave
in v sanjah pripenjam si krila.
Želim si da zjutraj brez želje
se ne bi nikoli zbudila.
60
Breza
Samotna se hiša
je skrila za breg,
že dež se počasi
spreminja v sneg.
V naročju je ruta
in glava odkrita,
le redko kdo pride,
da skupaj molčita.
Mineva življenje,
živijo spomini,
naj končno se duša
spočije v tišini.
Odšla je ljubezen,
kot šlo je poletje,
ostalo na vrtu
le suho je cvetje.
Samotna se hiša
počasi ugreza,
ostala na bregu
le bela bo breza.
Ji veter bo pravil,
ko gnal bo oblake,
bila je ljubezen,
nikdar ne bo take.
61
Moj oče
Moj oče prišel je iz zgodbe,
ki tu je nihče ne pozna.
Iz sanj si sezidal je hišo
in včasih sva srečna bila.
Ko streho iskala je ptica,
ki daleč bila je doma,
je toplo napravil ji gnezdo
na dlani prav blizu srca.
Za hribom, ki skriva daljave
in ceste prepolne želja,
zdaj rastejo rože v samoti
posute s poljubi dežja.
Na odru, ki nima zavese,
spet bosa pred tujci stojim,
v njegovo se kožo oblečem,
ničesar se več ne bojim.
Za zmeraj bo ptica ujeta
v neskončno praznino neba.
Moj oče se vrnil je v zgodbo,
ki tu je nihčè ne pozna.
62
Ob Bregu
Ko včasih ob bregu se Drava obrne,
vrtinec tam drobni za hip se utrne.
Prepolna nemira stojim ob očetu,
ki roko otroško že stiska dekletu.
Odhajam ujeta v kroge srebrne,
vse z njimi mineva in nič se ne vrne.
Ko včasih nad Dravo ležijo meglice
spet vidim nad Bregom nevidne stopnice.
Ne slišim korakov, saj nimajo teže,
že dolgo so prazne vse najine mreže.
Ostajam na bregu prepolna tišine,
le val se spet vrača in nosi spomine.
63
Sanje ciganske deklice
Moj sin bo prodajal balone
in hčerka bo večkrat rodila.
Ta zadnji bo mlajši od vnukov,
velika bo moja družina.
Moj dom bo kot pisana ladja,
ki tisoč želja jo poganja,
na njej bo kdaj potnik brez karte,
pa tak ki mogoče le sanja.
Moj mož bo imel več klobukov
in srajco na prsih prešito,
da druga srca mu ne vzame,
da s kroglo ne bo kdaj prebito.
Tam svet bo drugačen kot ta je,
moj čas se ne bo tam porabil,
kot tu se prehitro iztek,
ker bog je na milost pozabil.
In če bom pred jutrom umrla,
prodajte te sanje Cigani,
pustite mi dinar na grobu,
saj kinč bo poceni spomladi.
64
Počasi
Za šipo, kjer ni več izložbe,
še vidim kdaj tvojo podobo.
In ptice, ki letajo v paru,
še kukajo v najino sobo.
Nad strehami starega mesta
nebo je prepolno spominov.
In v parku, ki čaka še nate,
razcveta bel grm se jasminov.
Ta klop pa je ladja brez jadra,
ki pluje le z letnimi časi.
Novice mi veter prinaša
in vse se dogaja počasi.
Kot nove zastave ljubezni,
se deklicam vijejo krila,
le tvojih ne slišim korakov,
še sled se je zdavnaj zgubila.
Ker najin se dinar za srečo
ni v ribico zlato spremenil,
ostala za zmeraj je želja,
ki čas jo bo nekam zaklenil.
Še tisoč je zgodb, ki samotne
tu tiho med nami živijo –
bojijo se cest in peronov,
ko zdavnaj že več ne bolijo.
65
Bonaca
Veter, ki je zibal barke
legel bo na naše strehe,
Sveti Rok bo vabil starke,
da odpustil bi jim grehe.
Jaz pa nema kakor skala,
ki jo večno boža morje,
tja ti bom poljub poslala,
kjer gre sonce za obzorje.
Tam je ladja, ki odnaša
tvoje dneve, moje sanje.
Noč me zmeraj znova vpraša,
ali še verjamem vanje.
Misel se kot val obrne
in potuje skozi stene.
Tam je ladja, ki se vrne,
če boš slišal glas sirene.
Luna, ki ne more spati,
bo nad luko vse do zore.
Kakšen bo ostal pred vrati,
ni prešuštva brez pokore.
Jaz pa sama kakor sveča
bom počasi dogorela.
Naj te daleč spremlja sreča,
si še zjutraj bom želela.
66
Kresnice
Ti veš kje te čakam,
ko dan spet mineva
in bele nad poljem
ležijo meglice.
Podoba še tvoja
v spominu sameva
in misel potuje
tja preko ravnice.
Nebo je neskončno
in duša, ki upa,
globoka kot reka.
Sledi še dišijo
in čez so mostovi
za pot do človeka.
Med rože in trave
tu veter le dobre
prinaša novice.
Res svetle so zvezde
in včasih do jutra
letijo kresnice.
Želim si, da prideš
kdaj zopet po poti,
ki nima križišča
in vstran ne zavija.
Še sanjah te vidim,
ko greš mi naproti
in senca se tvoja
spet k moji privija.
67
Koraki
Neil Armstrong je stopil na luno,
Jan Palah zažgal se je v Pragi,
a meni za zmeraj v ušesih
ostali so tvoji koraki.
Prišla si s perona brez kovčka,
še ruta je lezla z ramena –
kako naj te kličem v spominu,
saj nisem še vedel imena?
Pred mano si vsa iz lepote,
kot bog bi te zase napravil,
a čudež je tudi, seveda,
da čas sem s pogledom ustavil.
Bežala sva v paru kot sraki
in kradla zlato po Ljubljani,
saj zlati bili so to časi
kot tvoji arabski uhani.
Bila sva premlada za srečo,
ko v hiši iz kart sva živela –
kako naj te vprašam v spominu,
če v sanjah nocoj si letela?
Plesala sva sama v kavarni,
pod streho dežja se ljubila,
odšla sva iz zgodbe še mokra,
nikoli se nisva vrnila.
Kaj vse sem počel v tem času?
Sovražil in ljubil sem leta –
misleč, da prišla boš kot takrat,
še zmeraj sem gledal dekleta.
Verjel, da ljubezen se vrne,
kot ptice se vračajo z juga.
Le tega ni v mojem spominu,
kako si postajala druga.
68
Morda si nekomu kje zvesta
in tvoji vsi srečno živijo?
Morda si kdaj šla med obrazi,
ki čudno se znani mi zdijo?
A če bi kdaj slišal korake.
bi vedel…
69
Modra reka
Zmeraj te še hodim čakat
k modri reki najini.
Njeni so valovi tihi,
kot bili so tiste dni.
Zopet včasih kamen vržem,
ki takoj se potopi,
jaz pa še na tihem upam,
da spet prideš tudi ti.
Zdavnaj tu so že zbledeli
vsi spomini in sledi,
jaz še zmeraj sem ob reki,
kot kdaj ptica obsedi.
Kmalu bo minila zima,
v travah več ne bo snega,
ena roža bo pa lepa,
kot bi zrasla iz srca.
Dolgo si že v drugi zgodbi,
daleč tam si našel mir.
Tudi če te zvezde gledaš,
tam ne poje zdaj skovir.
Kakšna pot bila je kriva,
kakšen zakon te je vzel?
Ko ljubezen je zgorela,
v tebi je ostal pepel.
70
Le noč bo prespala ob meni
Le noč bo prespala ob meni
in soba bo polna tišine,
ti jadral boš zopet brez vetra,
iz sanj mi odnašal spomine.
Tam polno je slik, ki živijo
kot viže iz naše mladosti
in bistri studenci pod goro,
so polni še čiste radosti.
Tam šla sem še zadnjič čez mejo
in zate sem tiho prosila,
a duša bila je že ptica
in z gore se ni več vrnila.
Ostani tam v svoji skrivnosti,
le moje mi pusti spomine,
naj polna sem tiste lepote,
naj žalost nikoli ne mine.
Le noč bo prespala ob meni
in strah me bo čudne bližine,
ti spet boš iz sanj mi odnašal
teh časov nekdanjih drobtine.
Tam divje še rastejo rože,
med nama letijo kresnice,
šumijo savinjski gozdovi,
in zjutraj te zbujajo ptice.
71
Živela bo pesem o fantu s kitaro
Ko zjutraj bo pesem že legla
med sence na robu spomina,
v kitari bo nekaj ostalo
in zunaj bo čudna tišina.
Na mizi bo mrtva resnica,
kaj vse so nam vzeli in dali.
Krčmar bo zaspal brez računa,
le luzerji bodo ostali.
Odšel bom iz tvojega mesta,
tja proti svetlobi na koncu.
Nekoč bom umrl za svobodo,
na trgu, ki dviga se k soncu.
Živela bo pesem o fantu,
ki duše ni hotel prodati.
Po ulicah vaših je hodil,
ostal je za zmeraj pred vrati.
Ko svet bo drugačen čez leta,
ta pesem bo mogoče izpeta.
Takrat boš spet noro ljubila,
in zopet lahko boš verjela.
Verjela boš lepim besedam,
verjela boš zjutraj tišini.
Verjela boš fantu s kitaro,
ki tiho bo šel med spomini.
72
Druga obala
Galebi letijo tam zgoraj k svobodi,
tu sončni se zajčki še kopajo v vodi.
Med naju pa senca večerna že pada,
se vidi od blizu, da nisva si rada.
Od daleč so pari prišli po spomine,
zdaj zrejo tja v morje, ki skriva globine.
Še nama ostala le sol bo na dlani,
nevidni odtisi poljubov od lani.
Kako ti naj rečem, da vem, kaj mineva,
ko sonce zahaja in konec bo dneva.
Neznanec boš zjutraj na drugi obali,
ker tam te vratarji ne bodo poznali.
Kako naj ti rečem, da vem, kaj imava,
kako je ljubezni, ko sama kje tava.
V peščenih se urah presipajo sanje,
le redko ljubimci se vračajo vanje.
Med skale kot ptice so sedli valovi,
se gledajo v morju nebeški vozovi.
Le pesem s terase, ki prosi za vino,
ne more se zliti s to čudno tišino.
Vse sladke besede le prazna so pena,
odhajam kot tujka, ki nima imena.
Kaj vzeli so časi in kaj so mi dali,
molčala o tem bom na drugi obali.
73
Bila sem ti mlada
Bila sem ti mlada,
imela sem rada,
moj vrt je pozimi cvetel.
Ostale so sveče,
še tople od sreče,
ko ti si po prstih odšel.
Postala sem vila,
ki ni se vrnila,
ko čas se je pravljic končal.
Minila so leta,
odšla so dekleta,
nihčé ni v tej zgodbi ostal.
Na drugem sem bregu
še zmeraj tu sama,
široka je rekla,
ki teče med nama.
Ni zlatih v njej ribic,
ne ladjic želja
le ribič samoten
tu čez kdaj vesla.
Jaz ljubim še jutra,
ki čudno dišijo,
skrivnosti v meglica
in duše, ki spijo.
Še v sanjah sem tvoja
in tu bom ostala,
poljub ti še zadnji
nekoč bom poslala.
Naj pesem gre v eter,
naj nosi jo veter
in moj ti prinese nemir.
Boli naj resnica,
osamljena ptica
čez noč naj postne skovir.
74
Imajo nebesa
naj zopet ušesa,
kriči naj ljubezen nocoj.
V moji obleki
tam doli ob reki,
naj senca zapleše s teboj.
75
Vrtovi brez cvetja
Še zmeraj te sanjam
in pišem ti pisma
na listju jesenskem,
ki tiho odpada.
Predmestje je polno
korakov in glasbe.
Le v pesmi do jutra
imava se rada.
Minevajo ure
brez tvoje ljubezni.
So dnevi brez sonca,
je konec poletja.
Nikoli ne vprašaš,
kam hodim zdaj jokat,
ko sneg že pokriva
vrtove brez cvetja.
Ko gnezda so prazna,
pomislim na ptice,
ki veter jih dviga
pod zimsko nebo.
Ker ti jih ne vidiš –
na koncu te zgodbe
bo Snežni kraljici
pri srcu lepo.
Nikoli ne rečeš,
da včasih si sama,
kot z mano so same
vsakdanje poti.
Ne slišiš zvonove
zvoniti ponoči,
in sence ne vidiš –
le zjutraj sledi.
76
Solze že snežinke so
Zvezdice mežikajo,
kadar rože plešejo
kdor se z njimi zavrti,
roža biti si želi.
Mnogi potlej jokajo,
mnogi potlej stokajo,
vendar tu rešitve ni,
roža je le kdor cveti.
Vrtnice odcvetajo,
tiho se obletajo,
v novoletne jelke čar
vodi naju čas-vladar.
Leta se dodajajo,
sanje se ponavljajo,
tudi ti boš skoraj star,
roža boš in boš vrtnar.
Glej, globoko je nebo,
beli mlini meljejo,
tudi tebe vzamejo,
ko ponudiš jim roko.
Glej, globoko je nebo,
beli mlinci padajo,
tudi s tabo bo tako,
solze že snežinke so.
77
Danes bom svečo prižgala
Danes bom svečo prižgala,
a ne bom je prižgala na grobu.
Prižgala jo bom v parku,
ob stari klopci na robu.
Tam je od nekdaj posedal,
tam se je družil z golobi,
fant, ki odšel je ponoči,
po svoji usojeni poti.
Nikoli ne bo nihče vprašal,
kaj so mu vzeli, kaj dali,
nikoli ne bo nihče vedel,
kaj si morda je kdaj želel.
Imel je nebo nad Ljubljano,
imel je oblake in veter,
imel bo zdaj drobceno zvezdo,
imel bo tam klopco in cesto.
Danes bom svečo prižgala,
a ne bom je prižgala le njemu.
Prižgala jo bom tudi zase.
Prižgala jo bom tudi zate.
Prižgala jo bom, naj nam sveti.
78
`