Po svetem krstu otroci svetlobe JANUAR 2014 ŠTEV. 1

JANUAR 2014
ŠTEV. 1
Po svetem krstu otroci svetlobe
(Ob prazniku Jezusovega krsta)
Tako
slovesno
so
zadoneli zvonovi v prebujajočo
pomlad. Vabili so k Življenju, k
tisti polnosti, ki jo brstenje le
naznanja, dogaja pa se globoko
za tem kar vidi oko – v skrivnih
pretakajočih se močeh, ki
vzdramijo to, kar je kakor mrtvo
v čudež bivanja, v tisto
čudovitost ob kateri jezik
umolkne in se lahko življenju le spoštljivo pokloniš.
Ljudje so prihajali v cerkev nedeljsko praznično. Radosten
pozdrav in kratek klepet pred vhodom, potem vstop v svetišče – v
svetišče naših duš. Sedali so na svoja mesta in se izročali v blago
spokojnost, v kateri te Bog osvetli v najbolj skritih kotičkih tvoje biti.
»Lucija bo doživela objem božje ljubezni, ki te prežame
globoko v osebno resnično in nikoli nisi več sam – vedno znova se
lahko v tem kar doživljaš budiš v božjo blagost.« Nekako tako je
govoril gospod župnik sinoči, na predvečer krsta male Lucije. Sam je
bil ves predan v božje in govoril je iz te prežetosti. »Človek sega sebi
v presežno. V njem samem je izvir Življenja. Zato je pomembno, da
se ne odtujimo samemu sebi. Le če smo tuji sebi, lahko postanemo
tujci Bogu.
Oče Janez, mama Ivana z Lucijo v naročju so z Mihom, Ano in
Metko sedli v prvo klop in ob njih je prisedla botra – Ivanina sestra
Marija. Oglasil se je zvonček in zazvenele so orgle. Z milozvočno
blagostjo so zajele svetišče. »Jaz sem otrok Marijin,« so se oglasili
pevci iz kora in ljudje so vstopali v petje: »Bog sam me je izbral…«
»Današnje bogoslužje bomo obhajali s posebno pozornostjo,«
je spregovoril župnik.«Ta otrok, ki ga držijo starši v svojem varstvu, bo
prejel zakrament svetega krsta.« Potem je stopil k Lucijini družini in
vprašal je po imenu otroka.
»Lucija je njeno ime,« je odgovoril oče Janez ponosno. »In kaj želite
od božje Cerkve za Lucijo?« »Sveti krst«
Metka je opazovala župnika, ki je spraševal njene starše, če se
zavedajo dolžnosti, ki jih sprejemajo pri krstu in potem še botro, če jim
je pripravljena pomagati. Tako zelo ponosno je pritrdila. Vsi so bili
vznemirjeni v radostnih čutenjih.
Potem se je oglasil župnik: »Ivana in Janez, Bog vama je
izročil v varstvo in spremstvo na poti odraščanja tega otroka. Ali sploh
obstaja še večji izraz zaupanja?« Začutil je, kako ga nekdo cuka za
albo. Ozrl se je in videl malo Metko.
»Mene je tudi izročil,« je šepnila.
Župnik se je nasmehnil in rekel naglas. »Še pred Lucijo sta
prinesla sem v to domačo božjo hišo Metko, pa Ano in Miha. Zakaj?
Ker vesta, da potrebuje človek ob objemu človeške pozornosti tudi
božji objem, ki prebuja življenje. Sedaj bomo malo Lucijo pokrižali –
na čelo, ji bomo zarisali znamenje našega odrešenika Jezusa
Kristusa. Ko se starš ljubeče dotakne svojega otroka, mu sporoča:
»Ne boj se. S teboj sem. Rad te imam.« Ko mu naredi na čelu
znamenje križa, je to sporočilo najveličastnejše: »Ne boj se, otrok.
Najina ljubezen je v Bogu odrešena v tiste razsežnosti, v katerih je ne
more nič več ogroziti – ljubezen je dobila krila večnosti.«
In potem so zarisovali na čelu male Lucije znamenje odrešenja
in se smehljali k njenemu življenju. »Koliko pozornosti,« je bolj zase
kot za druge zadovoljno govoril župnik. »Pravo razkošje ljubečih
pozornosti.«
Odlomki iz Svetega pisma so pripovedovali o Bogu, ki je
Življenje našega življenja. Metka se je smehljala k svoji mali sestrici v
maminem naročju in Lucija je odsevala njene nasmehe.
Župnik je opazoval ves prevzet to igro pozornosti in se učil.
Bog je, ki se prvi nasmehne človeku, da mu lahko človek vrne
nasmeh. On nam prvi podari sebe, da se mu lahko izročimo… Kako
pomembno je biti v ljubezni prvi! Prvi, ki se nasmehneš, prvi, ki
pohvališ, prvi, ki poslušaš in poskušaš bližnjega zaznati v
njegovo resnično in ni več sam ne on ne ti – oba sta v sočutju
2
življenja … Biti prvi v pozornosti je nekaj božanskega. Metka in Lucija
nista razumela visokih modrosti – v igrivosti božjih otrok sta jih
preprosto imeli in živeli.
»Biti preprost kakor otrok je veličina, ki jo je vredno doseči v
svojem življenju!« je spregovoril župnik med zbrane v svetišču. »Kdor
ne doseže osebne skromnosti, ki ni
naivnost, ker je sad modrosti in globoke
povezanosti z Bogom, ki prežene
strahove in da primerno previdnost …
kdor ne doseže te skromnosti in
odprtosti, bo vedno sam, globoko
osamljen od Boga in bližin, ki so ob
njem v toliko podobah.« Župnik je stopil
od oltarja k ljudem in govoril. »Dovoliti,
Vemo, doživljamo:
da nas odreši – poteši v globini naših
resničnosti božja ljubezen. Ne bojmo
ko smo ljubljeni, je
v nas toliko
se, kajti Bog ne ogroža. On ne jemlje.
svetlobe – dobrih
On samo daje, da bi imeli v sebi tisto
čutenj. Bog, ki je
božansko, iz katerega lahko po tem
moč Ljubezni, je
vedno znova zajamemo in bližnjim
podarjamo ljubeče in blago, sočutno in
prebudil v tem
malem otroku
pozorno…« in spet ga je nekdo pocukal
Svetlobo življenja.
– tokrat za štolo. Ponovno je bila
Metka:
»Gospod
župnik,
povej
zgodbo,« je šepnila bolj naglas kot
potiho.
Župnik se je sklonil k otroku: »Katero zgodbo?« »Eno lepo!«
»Pravkar mi je otrok naročil naj povem zgodbo,« je pojasnil
župnik zbranim. Za hip je pomislil in začel: »V nekem kartuzijanskem
samostanu je živel znamenit pridigar, p. Krizostom, ki je vsako nedeljo
nagovoril svoje sobrate. Njegove misli so predirale zemeljske ujetosti
v razsežnosti, ki so božje…«
»Bolj preprosto,« je prišepnila Metka, mama Ivana pa zardela.
Miha je pomislil, kako bo svojo sestrico doma že naučil manir, ki so v
cerkvi potrebne. Župnik, pa se je nasmehnil in resno prikimal.
»No, ta pater je vsako nedeljo pripovedoval svojim sobratom
misli, ki so bile vzpodbuda življenju. V tem samostanu je živel tudi
mlad fant, ki se je pripravljal na meniško življenje. Imel je učitelja, ki
mu je bilo ime Atanazij. In neko nedeljo, po jutranji maši, je prišel ta
učitelj k svojemu učencu, ki je ravno pral solato za kosilo. »Ali si
3
danes pozorno poslušal pridigo p. Krizostoma?« je vprašal učenca.
»Sem!« je odgovoril. »Bila je čudovita!« No, potem mi pa povej
poglavitne misli, ki si jih osvojil,« je pričakoval učitelj. Učencu so
zastale roke sredi solate v bistri vodi. Mislil je in mislil, potem pa
odvrnil: »Vse sem pozabil!« Učitelj se je razhudil: »Zakaj pa potem
sploh poslušaš znamenitega Krizostoma, če nič ne ostane v tvoji
glavi?« Učenec je zajel v vodo in dvignil iz nje peščico solate.
»Poglejte, učitelj,« je rekel. Voda je kapljala od zelenih lističev zajetih
v njegovo dlan: »Voda izmiva solato, čeprav ne ostaja na njej.
Besede patra Krizostoma čistijo in svežijo moje misli, čeprav ne
ostanejo v mojem spominu. Nobena beseda, ki nosi božji pečat
ni brez učinka, čeprav mi ne doumemo globini njenih skrivnih
moči. Noben dotik božje milosti ni brez sadov, čeprav ne
razumemo delovanja njenih moči v naši globini.«
Župnik je zastal v besedi in se zazrl v malo Lucijo. »Nad tem
malim detetom bomo izrekli svete besede in voda, ki je vir življenja,
bo oblila njeno obličje. Tako preprosta pa vendar tako sveta znamenja
nevidnih milosti, ki se pretakajo iz večnosti in budijo življenje.«
Potem je povabil Lucijino družino in botro v ospredje svetišča.
Izrekali so prošnje in nato izročili malo Lucijo v varstvo svetnikov,
»posebej svete božje matere Marije in njene zavetnice sv. Lucije.«
»In sedaj bom mazilil malo Lucijo,« je rekel župnik. »Najprej na
prsih s krstnim oljem in kasneje po krstu še s sveto krizmo na čelu.«
»Zakaj maziljenje?« je šepnila Metka k župniku.
»Zakaj maziljenje? Zato ker je znamenje dostojanstva. Najprej
so mazilili preroke, kasneje kralje in cesarje … Pri krstu pa mazilijo
tudi nas in to kar dvakrat, zato ker je krst nekaj tako »carskega« za
naše življenje, ker nas zaznamuje v veličino božjih otrok!« Gospod
župnik je mazilil Lucijo in govoril pomembne besede. »Vode ne bomo
blagoslovili, ker v velikonočnem času uporabljamo vodo, ki je bila
blagoslovljena pri velikonočni vigiliji, zato vas bom sedaj vprašal nekaj
pomembnih vprašanj. To so vprašanja o odpovedi zlu in vprašanja
vere. Edina stvar, ki nas ločuje od Boga je zlo, mržnja, sovraštvo, kajti
Bog je moč ljubezni. Na tri raznolike načine vas bom povprašal ali se
odpovedujete zapeljivosti zla. Potem vas bom povprašal po veri. Kaj
pomeni verovati? Verovati pomeni: ne biti površnež. Ne gledati le na
zunanje, pač pa vsem zunanjim iskati globino. Za svetimi znamenji
prepoznavati božje sredi med nami in potem v vsakem človeku
zaznati za zunanjo podobo tudi njegovo notranje resnično – v tem je
razkošje in bogastvo življenja božjih otrok.«
4
Gospod župnik je spraševal in zbrani so odgovarjali: »Se
odpovem!« - grehu, zlu, hudemu duhu. In potem je spraševal po veri v
vseh njenih izrazih. Metka je zrla k očku in mamici in sestri ter k bratu,
pa k botri in h tolikim, ki so svečano radostni odgovarjali. »Verujem!«
»Hočete torej, da prejme Lucija krst v veri Cerkve, ki smo jo
pravkar izpovedali?« »Hočemo.«
Gospod župnik je vzel vrček z blagoslovljeno vodo.
»Lucija, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
Kapljice vode so se dotikale male Lucije in budile življenje. Nato je
pomočil gospod župnik prst v posodico s sveto krizmo in mazilil Lucijo
na temenu. Metka je vse natančno opazovala.
»In sedaj še dve simbolni dejanji, ki nakazujeta Lepoto, ki se je
po krstu prebudila v mali Luciji. Najprej, izročitev belega platna.
Vemo, doživljamo: ko smo ljubljeni, je v nas toliko svetlobe – dobrih
čutenj. Bog, ki je moč Ljubezni, je prebudil v tem malem otroku
Svetlobo življenja. Luciji izročam to belo platno v spomin na današnji
dogodek, obenem pa tudi kot opomnik, da bo ob Bogu in vas, ki jo
imate radi, vedno znova iskala svetlobo v svojem zemeljskem
bivanju..«
Gospod župnik je položil platno k Luciji in potem vzel v roko
njeno krstno svečko. »V cerkvi so prižgane sveče simbol tiste
svetlobe, ki jo prinaša Bog k našemu življenju. Ta krstna sveča pa
predstavlja življenje Lucije. In ko bomo njeno svečko prižgali na
velikonočni sveči, se bo nakazovalo, kako se božja svetloba prebuja v
življenje te male deklice.«
Lucijina svečka je vzplamtela ob sveči
vstalega Kristusa. »Sprejmite Kristusovo luč!
Starši in botri, ohranite luč. Ki vam je zaupana,«
je govoril župnik in izročal najbližjim v varstvo
svetlobo, ki je le odsev tistega svetlega, ki je
sedaj prebujeno globoko v srcu te deklice, da bi
lažje bila to, kar govori njeno ime: Lucija – tista, ki lahko prinaša
svetlobo, ker nosi Svetlobo v sebi.
Ob nedelji Jezusovega krsta prebudimo svoj krst. Poklicani smo,
da vsak dan živimo svoj krst kot sedanjo stvarnost življenja. Če
nam uspe slediti Jezusu in ostati v Cerkvi, kljub našim
omejitvam, slabostim in grehom, nam to uspe ravno zaradi
zakramenta, po katerem smo postali nova bitja in smo oblekli
Kristusa. V moči krsta smo vključeni v odnos Jezusa z Bogom
Očetom.
Župnik Jože
5
DATUM
URA
Ponedeljek,
13. 1. 2014
19.00
(DR)
Torek
14. 1. 2014
19.00
(BR)
Sreda,
15. 1. 2014
18.30
(VG)
Četrtek,
16.1.2014
Petek,
17. 1. 2014
8.00
(BR)
19.00
(BR)
Sobota,
18. 1. 2014
8.00
(BR)
dan celodnevnega
češčenja
19.00
(BR)
NAMEN
+ Ivanka Kvaternik
++ Cilka, Franc Starkež
++ Alojz, Ivana Suhadolnik, Barbara
Remškar
+ Frančiška Tomšič
++ Tomšič – Žakelj
+ Anton Žniderič
+ Albin Slana
7.00
(BR)
8.00
(LG)
Nedelja,
19. 1. 2014
9.15
(VG)
10.30
(BR)
++ Vinko Gregorc, starši Gregorc in
Kavčnik
++ Šimnove
za duše v vicah
+ Frančišek Kozamaernik 30. dan
++ Tone Gosar, družina Gosar
+ Andrej Rotar
++ Ana, starši Dolinar - Zdešar
za ozdravljenje
+ Franc Ložar
++ Marija in Jože Oven
+ Jože Rihtar, obl.
+ Anton Popit, obl.
+ Bernarda Nussdorfer 7. dan
+ Mili Gerbec
++ Anton Remškar, starši Remškar, starši
Gantar
++ Anton, Frančiška Kozjek
++ Marija, Viktor Brolih
+ Franček Filipič
+ Jože Lokhar
+ Izidor Smrtnik
+ Frančišek Rotar, 2. obl.
++ starši Marija, Karol Košmrlj
+ Franc Popit
+ Jure Mahne
za farane in dobrotnike
6
DATUM
URA
Ponedeljek,
20. 1. 2014
19.00
(LG)
+ Angela – Eta Blaznik
Torek
21. 1. 2014
19.00
(BR)
Sreda,
22. 1. 2014
18.30
(VG)
Četrtek,
23. 1. 2014
8.00
(BR)
+ Vlasta Modic
+ Rozi Geršak
+ Dušan Belič
+ Viktor Rožmanec
++ družina Debevec
++ Frančiška, Janez Zdešar
v zahvalo za zdravje in v dober namen
Petek,
24. 1. 2014
19.00
(BR)
Sobota,
25. 1. 2014
Nedelja,
26. 1. 2014
NEDELJA
SVETEGA PISMA
19.00
(BR)
7.00
(BR)
8.00
(LG)
9.15
(VG)
10.30
(BR)
NAMEN
v čast sv. Duhu
+ Marjan Filipič
++ družina Hrastar - Smrtnik
++ Emilija, Jakob Berdnik
+ Rafael Skodlar
+ Ivan Švigelj 30. dan, Pavla Švigelj
++ Krvojčeve, Pavla Marinko
+ Marija, ++ Čuden
++ Silvo Puc, starši
++ družina Malovrh
za farane in dobrotnike
++ družina Sojer
+ Ivanka Kermavnar
++ Milka, France Čuden, Frančiška
Mrak
+ Nace Pezdir
+ Majda Smrtnik
++ Alojzija, Jože Tomšič
++ družina Marcola
+ Jože Babič
7
Godovi in Božja beseda
od 13. do 26. januarja
13.1.
Veronika Milanska,
devica
1 Sam 1,1-8; Ps 116,12-13.1417.18-19; Mr 1,14-20
14.1.
Oton, redovnik
1 Sam 1,9-20; 1 Sam 2,1.4-5.67.8; Mr 1,21-28
15.1.
Maver, opat
1 Sam 3,1-10.19-20; Ps 40,25.7-8.8-9.10; Mr 1,29-39
16.1.
Marcel, papež
1 Sam 4,1-11; Ps 44,10-11.1415.25-26; Mr 1,40-45
17.1.
Anton, puščavnik
1 Sam 8,4-7.10-22; Ps 89,1617.18-19; Mr 2,1-12
18.1.
Marjeta Ogrska,
redovnica
1 Sam 9,1-4.17-19;10,1; Ps
21,2-3.4-5.6-7; Mr 2,13-17
Iz 49: 3,5-6; Ps 40,2.4.7-10;
1 Kor 1,1-3; Jn 1,29-34
19.1.
Božji služabnik
Friderik Baraga,
misijonar
20.1.
Fabijan in Boštjan,
mučenca
In Janez je izpričal: »Videl sem
Duha, ki se je spuščal z neba
kakor golob in ostal nad njim«
(Jn 1,32).
1 Sam 15,16-23; Ps 50,8-9.1617.21.23; Mr 2,18-22
8
21.1.
Neža, mučenka
1 Sam 16,1-13; Ps 89,20.2122.27-28; Mr 2,23-28
22.1.
Lavra Vikunja,
devica
1 Sam 17,32-33.37.40-51; Ps
144,1.2.9-10; Mr 3,1-6
23.1.
Henrik Suzo,
redovnik
1 Sam 18,6-9;19,1-7; Ps 56,23.9-10.10-12.13-14; Mr 3,7-12
24.1.
Frančišek Saleški,
škof in cerkveni
učitelj
1 Sam 24,3-21; Ps 57,2.34.6.11; Mr 3,13-19
25.1.
Spreobrnitev
apostola Pavla
Apd 22,3-16 ali 9,1-22; Ps
116,1-2; Mr 16,15-18
Iz 8,23-9,3; Ps 27,1.4.13-14;
1 Kor 1,10-13.17; Mt 4,12-23
ali 4,12-17
26.1.
Timotej in Tit,
škofa
»Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil
je po njihovih shodnicah in
oznanjal evangelij kraljestva.«
(Mt 4,23)
Razmišljanje ob Božji besedi
Puščavski beduini se s svojimi čredami selijo iz kraja v
kraj, zato odnos med pastirjem in čredo ni le ekonomske
narave in ne gre le za neko korist. Med pastirjem in
čredo se razvije skoraj oseben odnos, ko dneve in
dneve preživijo skupaj na samotnih krajih, kjer ne srečaš
žive duše. Pastir sčasoma spozna vsako ovco posebej
in ovca prepozna in razlikuje med mnogimi glas pastirja, ki se pogosto pogovarja
s svojimi ovcami. Enakovredna podoba, ki pa nam je bliže, bi lahko bila podoba
mame, ki sedi v parku in plete, medtem ko z robom očesa pozorno pazi na
svojega otroka, ki se igra in teka, vsak trenutek pripravljena, da se odzove na
najmanjšo nevarnost. (B.B.)
Jaz sem dobri pastir.
Dobri pastir da svoje
življenje za ovce.
(Jn, 10,11)
9
Novo leto je čas novih načrtov, čas ko v sebi počistimo tisto, v čemer
se želimo spremeniti in si prizadevamo za vse tisto, kar nas dela
boljše. Tudi na duhovnem področju imamo mnogo priložnosti za rast,
za tesnejši odnos z Jezusom, za svoj prispevek h gradnji občestva.
Kako lahko gradim? V čem se lahko spremenim? Danes dajemo v
razmislek dva predloga, katerih smo se dotaknili pri mašah v novem
letu, vsak pa je povabljen da doda še svoje osebne sklepe in
prizadevanja.
Za kaj si bom prizadeval v novem letu?
Spoštljivo prejemanje svetega obhajila
Sv. Terezija Deteta Jezusa je v svojem videnju
Jezusa nekoč vprašala, kaj je tisto, kar ga pri
ljudeh najbolj boli. Odvrnil ji je, da ga najbolj boli,
če ljudje nespoštljivo in brezbrižno prejemajo
sveto obhajilo.
Ko prejmemo sveto obhajilo, prejemamo živega Jezusa in postanemo
od znotraj žareči, kot hostija v tabernaklju. Sv. Terezija je v svojih
zapisih priporočila, kako naj pristopimo k živemu Jezusu, da se nas
bo lahko razveselil in nas napolnil z vsem, kar nam želi dati: »K
obhajilu pristopimo s čistim srcem, s pobožno mislijo, tiho, počasi,
drug za drugim, s pogledom na hostijo, z jasnim odgovorom »Amen«
na duhovnikove besede »Kristusovo telo«. Sledi rahel umik v levo ali
desno, spoštljivo zaužitje Svetega Rešnjega Telesa in vrnitev na
svoje mesto. S prejemom svetega obhajila sami postanemo živ
tabernakelj. Jezusa nosimo v sebi. Vrnemo se na svoje mesto in se v
tihoti srca ali s petjem pogovorimo z Njim, predvsem pa se Mu
zahvalimo za dar svete evharistije. Vedno prejmimo sveto obhajilo
notranje pripravljeni in zunanje urejeni, saj prejemamo samega
Boga.«
10
Točno prihajanje k sveti maši
V evangeliju o pametnih in nespametnih devicah
piše, da so bila vrata za zamudnice zaprta in da jim
nihče ni odprl.
Nekoč je Jezus učencem bridko poočital: »Mar niste
mogli eno uro čuti z menoj?«
Zamujanje k najbolj veličastni daritvi, k največji
skrivnosti vere skoraj nima opravičila. Nekaj drugega
je, če nam zamudo k maši povzročijo nenadne in
nepredvidljive okoliščine. Tu smo bolj ali manj nemočni. A to se nam
ne dogaja vedno. Sveti možje in žene so omenjali, da je zamujanje k
sveti maši žalitev Boga. Zakaj?
- Z zamujanjem pokažemo, da za Boga nimamo časa, da se
zanj ne potrudimo dovolj, čeprav smo od njega deležni mnogo
milosti in blagoslova.
- Z zamujanjem zmotimo brate in sestre v cerkvi, ki prisostvujejo
molitvi.
- Z zamujanjem zmotimo duhovnika, ki v največji meri zbranosti
daruje sveto daritev.
- Z zamujanjem kažemo na osebni nered in smo slab zgled za
druge, posebej otroke.
Prav tako pa je tudi primerno, da s svojim odhodom iz cerkve
počakamo, dokler duhovnik ne odide v zakristijo. Če iz cerkve
odidemo takoj po obhajilu, sporočamo, da sklepni blagoslov ter maša
kot taka za nas nima nobenega pomena.
Duhovnik počasi odide v zakristijo, medtem ko pevci pojejo
sklepno pesem. Ponekod ostaja navada, da verniki ostanejo na
svojih mestih, dokler pevci ne utihnejo, šele potem se mirno in v
tišini razidejo.
Vsak od nas naj naredi trden sklep, da k sveti maši ne bo (več)
zamujal. Tako bomo vsi kot zbrano občestvo pokazali najlepši in
najbolj spoštljiv odnos do svete daritve in Boga.
11
18. januar –
DAN CELODNEVNEGA ČEŠČENJA
DAJ MI SRCE ...
Daj mi, Gospod Bog, budno srce, da me
nobena radovedna misel ne bo oddaljila od
tebe, plemenito srce, ki ga ne izpridi nobeno
nevredno čustvo, pošteno srce, ki ga ne
zapelje noben dvoumen namen, odločno srce,
ki ga ne zlomi nobena sovražnost, svobodno
srce, ki si ga ne podredi nobena huda strast.
Daj mi, Gospod, moj Bog, um, ki te spoznava,
zavzetost, ki te išče, modrost, ki te najde, življenje, ki ti ugaja,
vztrajnost, ki te čaka z zaupanjem, in zaupanje, ki te na koncu
poseduje.
S češčenjem sv. Rešnjega telesa zunaj maše izražamo vero v
Kristusa in njegovo nenehno navzočnost med nami. Kristus je navzoč
med nami v tabernaklju pod podobo kruha. To je znamenje njegove
ljubezni in bližine. S svojo navzočnostjo posvečuje naše življenje in
vse stvarstvo. Hvalevredna navada je, da verniki tudi med tednom ali
ob različnih dnevnih urah prihajamo posamič ali skupno v cerkev k
češčenju Kristusa, tako na veliki četrtek, prve četrtke v mesecu ali po
dogovoru. Nekatere po različnih skupinah in v njim določenem času.
Prav je, da to lepo navado ohranimo tudi pri nas in jo poživimo z
novimi molitvenimi vzorci, nameni in oblikami. Zato lepo povabljeni vsi
župljani, da se na ta dan v imenu cele škofije zadržimo pred Jezusom
v tihi in zaupni molitvi.
Jezik moj, skrivnost opevaj: Rešnje Jezusa telo,
dragoceno Kri prelito, ki je svet odkupljen z njo.
Sin je Matere presvete, Kralj, ki rešil je zemljo.
12
Razpored češčenja Svetega Rešnjega telesa
8.00 sveta maša, po maši izpostavimo
Najsvetejši zakrament in nato skupna
molitvena ura do 10. ure.
10.00 soseska Brezovica
11.00 veroukarji in mladina
14.00 soseska Lukovica - Dragomer
15.00 soseska Vnanje Gorice
16.00 soseska Log
17.00 Neokatehumenska skupnost
18.00 Prenova v Duhu in molitvene
skupine.
19.00 sv. maša in po maši koncert naših pevskih zborov
Leto 2013 v številkah
Pogrebi
Leta 2013 je v večen Jezusov objem
odšlo 57 naših faranov in farank (30
moških in 27 žensk). Najstarejši je bil star
95 let, najmlajši pa 35 let. 30 jih je prejelo
bolniško maziljenje. Hvala svojcem, da
poskrbite za zakramente pred odhodom vaših bližnjih v večnost. Vseh
pokojnih se spominjamo v molitvi. Naj počivajo v miru.
Poroke
V letu 2013 se je v naši župniji poročilo
9 parov. Največ porok je bilo meseca
julija.
Vsem
mladoporočencem
čestitamo za odločitev, da ste v svoj
odnos povabili Jezusa in vam želimo
obilo Njegovega blagoslova.
13
Krsti
V naše občestvo smo z veseljem
sprejeli 40 otrok (18 dečkov in 22
deklic). Našim krščencem je ime:
Ajda,
Aleks,
Aleksej,
Amadeja,
Anamarija, Anže, Beno, Brina, Ema,
Filip, Hana, Jakob-Artur, Jan, JanNikolaj, Janez, Jera, Jošt, Jurij, Juš, Katarina-Brina, Krištof, Lara, Lorna,
Manca, Naja, Neja, Nika, Oton, Ožbej, Sara, Špela, Taj, Tilen, Tom, Ula,
Valerija, Veronika, dve Zali in Zoja. Vsem otrokom želimo, da bi z
veseljem in ponosom nosili Kristusovo znamenje, ki so ga dobili s
krstom.
P.S. - Med imeni pa vseeno pogrešam eno ime … in upam, da
bom v letu 2014 krstil tudi kakšnega J…..
NAPOVEDUJEMO
2. Antonov večer
Gost večera: g. Jože Dežman.
Jože Dežman je znan slovenski zgodovinar, muzealec,
publicist in raziskovalec. V raziskovalnem delu se je
poleg
zgodovine
posvetil
še antropologiji, muzeologiji in muzejski kritiki. V
slovenskem zgodovinopisju je odpiral nove predmete
obravnavanj, predvsem iz zgodovine 2. svetovne vojne
kot so: okupacijski sistem na ravni vsakdanjega
življenja, celovita obdelava žrtev vojne, mobiliziranci v nemško vojsko,
državljanska vojna na naših tleh, kritika t.i. partizanskega načina pisanja
zgodovine. Napisal in uredil je več zbornikov, katalogov, monografskih
tekstov, pripravil več razstav ter objavil več sto prispevkov v strokovnem in
dnevnem časopisju. Bil je direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije in
14
predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj
prikritih grobišč. Leta 2012 je bil imenovan za direktorja Arhiva RS.
Srečanje z njim bo v nedeljo, 26. januarja 2014 ob 19h v Domu
krajanov v Vnanjih Goricah.
Naslov srečanja:Tabuji padajo, učimo se dialoga
Vsak dan se srečujemo s položaji, ko ugotavljamo, da je potrebno
medsebojno sporazumevanje. Predvsem o tem, kaj je prav in kaj je
narobe.Prav tako se sprašujemo o tem, kaj je res in kaj ni res. In kaj od
tistega, kar prihaja novega, se ne sklada s tistim, v kar so nas prepričevali
doslej. In v teh spremembah je tako prepričanje, da po starem ne gre več
naprej kot tudi zadrega, kako se začeti pogovarjati na novo. Kako ne v
izključevanje, ampak vključevanje. Kako ne v spopadanje, ampak v dialog.
Dialog, ki ne pomeni pogrebnega miru (pomiritev), ampak nasprotno
dokazuje naš razum in naše srce, ki postavlja meje, nam oblikuje vest in
samozavest. Dialog za sožitje v miru, strpnosti, sočutju, spoštovanju. Na
srečanju b g. Dežman predstavil tudi novo revijo.
Obvestila in dogodki pred nami:
Molitvena osmina za edinost kristjanov 2014 - 18. do 25.
januar »Mar je Kristus razdeljen?« (1 Kor 1,13)
Mineva leto, ko smo obhajali 1150. obletnico prihoda sv. Cirila in Metoda na
Moravsko. Vnovič smo odkrivali njuno svetost in učenost, misijonsko vnemo in
ljubezen. Posebej nam je ostala v spominu bogata slovesnost v murskosoboški
stolnici minulega 30. junija. Morda je v tem letu kdo spet segel po dragoceni
knjigi prof. Franca Grivca Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod, ki je izšla
pred petdesetimi leti. Janez Pavel II. je okrožnico Apostola Slovanov sklenil z
molitvijo: »Podeli Evropi, o presveta Trojica, da bo na priprošnjo svetih bratov
vedno bolje dojemala, kako potrebna je krščanska verska edinost in bratsko
občestvo vseh njenih ljudstev, da bi premagala medsebojno nerazumevanje in
nezaupanje in se v skupni zavesti resnice dvignila nad ideološke spore …«. Lik
svetih bratov nas kliče k delu in molitvi za edinost. Geslo letošnje molitvene
osmine bo »Mar je Kristus razdeljen?« (1 Kor 1,13). To roteče vprašanje je
apostol Pavel zastavil vernikom v korintski cerkveni občini, ki je doživljala
razdeljenost, strankarstvo in ljubosumnost. Kako živo zveni ta njegov klic tudi
danes, v 21. stoletju! Naš odgovor se glasi: Ne, Kristus ni razdeljen, razdeljeni
15
smo kristjani in to dejstvo je pohujšanje svetu. Zato prispevajmo vsaj kakšen
kamenček v mozaik edinosti, ki jo skrivnostno gradi in sestavlja Bog. Sveti Duh
je prebudil med kristjani to hrepenenje in bo ta načrt z našim sodelovanjem
privedel do konca. Lepo vabljeni k molitvi in sv. mašam vsak dan v tem tednu.
 Ponedeljek 13. januar: Ob 18. uri začetek svetopisemskih uric
za otroke od 4. leta do začetka šole v Marijinem domu.
 Torek 14. januar: ob 20. uri srečanje ŽPS in GS. Srečanje
začnemo v kapeli sv. Jožefa v župnišču.
 Petek, 17. januar: god našega župnijskega zavetnika sv.
Antona Puščavnika, lepo povabljeni k sveti maši.
 Sobota 18. Januarja: dan celodnevnega češčenja in začetek
molitvene skupine za edinost med kristjani.
 Nedelja, 19. Januar: Župnijski praznik, Antonova nedelja. Ob
10.30 slovesna sveta maša ob godu našega župnijskega
zavetnika.
 Nedelja, 19. januar: Naše petkratno peš romanje v sliki in
besedi k sv. Pavlu na Vrhniko bomo predstavili v nedeljo 19.1.
ob 19. uri v Marijinem domu na Brezovici. V spomin in
vzpodbudo za peš romanje k sv. Pavlu, ob prazniku
spreobrnitve apostola Pavla.
 Torek, 21. januar: Ob 20. uri srečanje za starše
prvoobhajancev.
 Petek, 24. januar: po maši molitvena skupina v kapeli sv.
Jožefa. (molili bomo za edinost med kristjani.
 V januarju 2014 bomo (šestič) odšli na pot v nedeljo, 26.1.
2014 izpred župnijske cerkve na Brezovici ob 12. uri. Na
Vrhniki bo sv. maša ob 16. uri. Vsi lepo povabljeni (tudi romarji
z avtomobili).
 Nedelja, 26. januar: Predavanje Jožeta Dežmana ob 19. uri v
Domu krajanov v Vnanjih Goricah.
 Čiščenje župnijske cerkve: petek: 17. januar: PODSVETIJA.
Sobota, 25. januar: ULICA JOŽETA KOPITARJA.
16
`