Predogled v PDF obliki

»u
d e ž
p o z o r n o s t i
Thich Nhat Hanh
»u
d e ž
p o z o r n o s t i
u v od v m e di tac i j s ko p ra ks o
Thich Nhat Hanh
Čudež pozornosti
© 2012 Založba Primus
Zbirka Primula
Naslov izvirnika
The Miracle of Mindfulness
© 1975, 1976 Thich Nhat Hanh
© 1975, 1976, 1987 Mobi Ho, uvod in angleški prevod
© 1976 James Foster, spremna beseda
Iz angleščine prevedla
Barbara Lipovšek
Uredila
Karin Pečnikar
Izdala in založila
Založba Primus
Brezina 19, 8250 Brežice
www.primus.si
Za založbo
Damjan Racman
Oblikovanje in prelom
Jaka Modic in Ivana Kadivec
Tisk
Tiskarna Cicero
Naklada
1000 izvodov
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
159.922:130.1(035)
133.2
NHOAT Hanh, Thích
Čudež pozornosti : uvod v meditacijsko prakso / Thich Nhat Hanh
; prevedla Barbara Lipovšek. - Brežice : Primus, 2012. - (Zbirka
Primula)
Prevod dela: The miracle of mindfulness
ISBN 978-961-6804-54-7
259749376
K azalo
•••••••••
P redgovor
1
2
O snovna
» udež
3
E no
M obi H o
disciplina ......
je hoditi po
D an
4
5
prevajalke
Z emlji
pozornosti ......
K amen»ek
je vse , vse je eno
6
M andljevec
7
T rije
......
‡ P et
7
......
15
23
......
37
43
agregatov ......
na dvoriš»u ......
61
»udoviti odgovori ......
73
V aje
pozornosti ......
81
J ames F oster :
N hat H anh ‡ G ledati
I zbor
s so»utjem ......
budisti»nih suter ......
111
103
53
Predgovor prevajalke
Delo Čudež pozornosti je bilo prvotno napisano v vietnamščini leta 1974, kot dolgo pismo bratu Quangu,
vodilnemu sodelavcu Šole za socialno delo za mlade
(School of Youth for Social Service) v Južnem Vietnamu. Avtor dela, budistični menih Thich Nhat Hanh,
je šolo ustanovil v 60. letih 20. stoletja kot posledico
»angažiranega budizma«. Pritegnila je mlade, ki so bili
globoko predani delovanju v duhu sočutja. Po zaključku šolanja so se učenci s prejetim znanjem odzvali na
stiske kmetov, ujetih v vojni. Pomagali so jim nanovo
zgraditi zbombardirane vasi, učili so otroke, postavili
zdravniške ordinacije in organizirali kmetijske zadruge.
Metode delavcev, ki so se zavzemali za spravo, so
v ozračju, polnem strahu in nezaupanja, ki ga je povzročila vojna, pogosto napačno razumeli. Vztrajno so
zavračali podporo oboroženima stranema, verjeli so,
da sta obe strani le odsev ene same realnosti, resnični
sovražniki pa niso ljudje, temveč ideologija, sovraštvo
in nevednost. Njihova drža je ogrožala tiste, ki so bili
7
Ë u d e ž
p o z o r n o s t i
vpleteni v spopade, zato so bili v prvih letih delovanja šole na učence izvedeni številni napadi. Mnoge
so ugrabili in umorili. Ko se je vojna nadaljevala, celo
po pariškem mirovnem sporazumu leta 1973, se je na
trenutke zdelo nemogoče, da se ne bi podleglo izčrpanosti in jezi. Nadaljnje delovanje v duhu ljubezni in
razumevanja je zahtevalo ogromno poguma.
Thich Nhat Hanh je bratu Quangu pisal iz izgnanstva v Franciji, da bi bodril delavce v tistih temnih časih. Taj Nhat Hanh (taj je naziv vietnamskih menihov,
ki pomeni učitelj) jih je želel spomniti na osnovno
disciplino sledenja lastnemu dihanju za negovanje in
ohranjanje mirne pozornosti, tudi v najhujših okoliščinah. Ker so bili brat Quang in učenci njegovi kolegi in
prijatelji, je to dolgo pismo, ki se je pozneje spremenilo
v knjigo Čudež pozornosti, napisano v zelo osebnem in
neposrednem duhu. Ko taj pripoveduje o vaških poteh,
govori o poteh, ki jih je dejansko prehodil z bratom
Quangom. Ko omenja žareče oči malega otroka, omeni
ime Quangovega sina.
Ko je taj pisal pismo, sem kot ameriška prostovoljka živela z vietnamsko budistično mirovno delegacijo
v Parizu. Taj je bil na čelu delegacije, ki je služila kot
predstavništvo v tujini za vietnamske budiste, vključno
s Šolo za socialno delo za mlade, ki so se zavzemali za
8
mir in obnovo. Spomnim se poznih večerov ob čaju,
ko je taj članom delegacije in nekaj bližnjim prijateljem
razlagal odlomke iz pisma. Povsem samodejno smo
začeli razmišljati o drugih ljudeh iz drugih držav, ki
bi jim lahko vaje, opisane v knjigi, prav tako koristile.
Kmalu so se z njimi spoznali mladi budisti na Tajskem, ki jih je navdihnilo pričevanje o angažiranem
budizmu v Vietnamu. Tudi sami so želeli z delovanjem
v duhu zavedanja in sprave pomagati preprečiti oborožene spopade, ki so izbruhnili na Tajskem, in hoteli so
vedeti, kako delovati, ne da bi jih premagala jeza in malodušje. Več jih je govorilo angleško in razpravljali smo
o prevodu pisma bratu Quangu. Zamisel o prevodu je
dobila zelo grenak priokus, ko je zaradi zasega budističnih založniških hiš v Vietnamu projekt, da bi pismo
v obliki knjižice natisnili v Vietnamu, postal nemogoč.
Z veseljem sem sprejela nalogo prevajanja knjige v
angleščino. Skoraj tri leta sem že živela z vietnamsko
budistično mirovno delegacijo, kjer me je dan in noč
spremljal liričen zvok vietnamskega jezika. Taj je bil
moj »uradni« učitelj vietnamščine; počasi sva prebrala
nekatere njegove zgodnje knjige, stavek za stavkom.
Tako sem osvojila precej nenavadno besedišče vietnamskega budističnega izražanja. Taj me je seveda v
tistih treh letih naučil veliko več kot zgolj jezika. Njegova navzočnost me je nenehno nežno opominjala, naj
9
Ë u d e ž
p o z o r n o s t i
se vrnem k svojemu resničnemu jazu, naj bom pozorna, in sicer tako, da sem osredotočena.
Ko sem se lotila prevajanja Čudeža pozornosti,
sem se spomnila epizod iz preteklih let, ki so me urile
v lastni praksi pozornosti. Nekoč sem divje kuhala in
nisem mogla najti žlice, ki sem jo odložila na sredo
razmetanega kupa posod in sestavin. Ko sem jo iskala,
je v kuhinjo stopil taj in se nasmehnil. Vprašal me je:
»Kaj išče Mobi?« Odvrnila sem seveda: »Žlico! Iščem
žlico!« Taj mi je spet z nasmeškom odgovoril: »Ne,
Mobi išče Mobi.«
Taj mi je predlagal, naj prevajam počasi in preudarno, tako da ohranim pozornost. Prevajala sem le
po dve strani na dan. Ob večerih sva s tajem strani pregledala ter spremenila in popravila besede in stavke.
Drugi prijatelji so pomagali pri urejanju. Težko je opisati dejansko izkušnjo prevajanja njegovih besed, toda
z zavedanjem občutenja pisala in papirja, z zavedanjem
drže telesa in dihanja sem lahko nadvse jasno videla
pozornost, s katero je taj napisal vsako besedo. Ko sem
opazovala svoje dihanje, sem lahko videla brata Quanga
in delavce Šole za socialno delo za mlade. Še več, začenjala sem videti, da imajo besede enako osebno in živo
neposrednost za vsakega bralca, saj so bile napisane s
pozornostjo in ljubeče naslovljene na resnične ljudi. Ko
sem nadaljevala s prevajanjem, sem lahko videla nara10
ščajočo skupnost – delavce šole, mlade tajske budiste
in mnoge druge prijatelje z vsega sveta.
Ko je bil prevod končan, smo ga natipkali, taj pa je
na majcenem offset tiskarskem stroju, ki je bil stlačen
v kopalnici delegacije, natisnil sto kopij. Pozorno naslavljanje vsakega izvoda prijateljem v mnogih državah
je bilo za člane delegacije veselo opravilo.
Od takrat dalje je knjiga Čudež pozornosti kot rahli
valovi na ribniku potovala zelo daleč. Prevedena je bila
v številne druge jezike, natisnili ali prodajali pa so jo
že na vseh kontinentih sveta. Ena od mojih radosti je
bil stik s številnimi ljudmi, ki so odkrili knjigo. Nekoč
sem v knjigarni spoznala nekoga, ki je poznal učenca, ki je izvod knjige odnesel prijateljem v Sovjetsko
zvezo. Nedavno pa sem spoznala iraškega študenta, ki
mu grozi izgon v domovino, kjer ga čaka smrt, ker se
noče boriti v vojni, ki jo ima za kruto in nesmiselno;
oba z mamo sta prebrala Čudež pozornosti in vadita
zavestno dihanje. Zvedela sem tudi, da se dohodki od
prodaje portugalske izdaje knjige namenjajo za pomoč revnim otrokom v Braziliji. Ta mala knjižica se je
med drugim dotaknila življenj zapornikov, beguncev,
zdravstvenih delavcev, učiteljev in umetnikov. Čudež
pozornosti imam pogosto za čudež sam po sebi, medij,
ki še naprej povezuje življenja po vsem svetu.
11
Ë u d e ž
p o z o r n o s t i
Ameriške budiste je prevzela naravna in edinstvena mešanica tradicij teravade in mahajane, značilnih za
vietnamski budizem, ki ga izraža ta knjiga. Čudež pozornosti je kot knjiga z budistične poti, posebna zato,
ker zaradi jasnega in preprostega poudarka na osnovni
praksi vsakemu bralcu omogoči, da lahko začne takoj
vaditi sam. Zanimanje za knjigo pa nikakor ni omejeno
le na budiste. Svoj dom je našla pri številnih ljudeh različnih verskih izročil. Posameznikovega dihanja konec
koncev ne moremo pripisati posamezni veri.
Tisti, ki boste uživali ob tej knjigi, boste najverjetneje pokazali zanimanje za ostale Thich Nhat Hanhove knjige, ki so prevedene v angleščino. V vietnamščini
najdemo na ducate njegovih knjig, vključno s kratkimi
zgodbami, romani, eseji, zgodovinskimi monografijami o budizmu in poezijo. Številnih zgodnjih del v
angleščini ne tiskajo več, med nedavno prevedenimi
izdajami pa so na voljo knjige A Guide to Walking Meditation, Being Peace in The Sun My Heart.
Ker se mu ni dovoljeno vrniti v Vietnam, Thich
Nhat Hanh večino časa med letom preživi v skupnosti
Plum Village, ki jo je pomagal ustanoviti v Franciji.
Tam, pod vodstvom brata Quanga, ki mu je bila knjiga
Čudež pozornosti pred mnogimi leti prvotno namenjena, člani skupnosti vzgajajo nasade sliv. Dobiček od
prodaje sadja pa namenjajo za pomoč lačnim otrokom
12
v Vietnamu. Poleg tega je skupnost vsako leto odprta za obiskovalce z vsega sveta, ki si želijo mesec dni
preživeti v pozornosti in meditaciji. V zadnjih letih je
Thich Nhat Hanh vsako leto obiskal Združene države
Amerike in Kanado, kjer je vodil enotedenske umike,
ki jih je organiziralo Budistično mirovno združenje
(Buddist Peace Fellowship).
Prav posebno bi se rada zahvalila založbi Beacon
Press za njihovo vizijo, da so natisnili to novo izdajo
Čudeža pozornosti. Upam, da bo vsakdo, ki ga bo dosegla knjiga, začutil, da je ta namenjena njemu, prav
toliko, kot je bila bratu Quangu in delavcem Šole za
socialno delo za mlade v Vietnamu.
Mobi Ho
Avgust 1987
13
1
Osnovna disciplina
Včer aj me je obiskal Allen s svojim sinom
Joeyjem. Joey je tako hitro zrasel! Ima že sedem let
in tekoče govori francosko in angleško. Uporablja celo
malo slenga, ki ga je pobral na ulici. Tukajšnja vzgoja
otrok se zelo razlikuje od vzgoje pri nas doma. Tu starši
verjamejo, da je »svoboda nujna za otrokov razvoj«. V
teh dveh urah, ko sva se pogovarjala, je moral Allen ves
čas pozorno spremljati Joeyja. Joey se je igral, žlobudral
in naju prekinjal, tako da je bil resničen pogovor nemogoč. Dal sem mu več otroških slikanic, a jih je odvrgel,
ne da bi jih sploh dobro pogledal, nato pa znova zmotil
najin pogovor. Ves čas zahteva pozornost odraslih.
15
Ë u d e ž
p o z o r n o s t i
Pozneje si je Joey nadel jakno in se odšel igrat ven
s sosedovim otrokom. Vprašal sem Allena: »Se ti zdi
družinsko življenje enostavno?« Allen mi ni odgovoril
naravnost. Povedal mi je, da se preteklih nekaj tednov
od Aninega rojstva še ni mogel pošteno naspati. Sue ga
zbuja sredi noči, ker je sama preutrujena, in ga prosi,
naj preveri, ali Ana še diha. »Vstanem, preverim dojenčico, nato se vrnem in zaspim nazaj. Včasih se to
zgodi dvakrat ali trikrat na noč.«
»Je družinsko življenje lažje od samskega?« sem
ga vprašal. Allen mi ni odgovoril naravnost, a sem
razumel. Postavil sem drugo vprašanje: »Veliko ljudi
pravi, da si manj osamljen in imaš več varnosti, če imaš
družino. Je to res?« Allen je prikimal in tiho nekaj zamomljal, a sem razumel.
Nato je Allen dejal: »Odkril sem, kako imeti veliko
več časa. V preteklosti se mi je zdelo, da je moj čas
razdrobljen. En del je bil namenjen Joeyju, drugi del
Sue, naslednji pomoči pri Ani, spet četrti gospodinjskim opravilom. Preostali čas sem imel zase. Lahko
sem bral, pisal, raziskoval, hodil na sprehode.
Zdaj pa se trudim, da časa ne delim več na dele.
Čas z Joeyjem in Sue imam za svoj čas. Ko pomagam
Joeyju pri domačih nalogah, poskušam ugotoviti, kako
bi na ta čas gledal kot na svojega. Z njim grem skozi
lekcije, sem v njegovi navzočnosti in odkrivam, kako
16
stvari, ki jih v tem času počneva, narediti zanimive.
Čas zanj postane moj čas. Enako pri Sue. Neverjetno
je, da imam zdaj neomejeno količino časa zase!«
Allen se je smejal, ko je govoril. Bil sem presenečen.
Vedel sem, da se Allen tega ni naučil iz nobene knjige.
To je odkril sam v svojem vsakodnevnem življenju.
•
Pomivanje posode zgolj zato,
da se pomiva
Pred tridesetimi leti, ko sem bil še novinec v pagodi Tu
Hieu, pomivanje posode ni bilo nič kaj prijetno opravilo.
V času umika, ko so se vsi menihi vrnili v samostan, sta
morala dva novinca kuhati in pomivati posodo za včasih
tudi precej več kot sto menihov. Čistila ni bilo. Vse, kar
smo imeli, so bili pepel ter riževe in kokosove lupine.
Pomivanje tako velikega kupa posod je bilo mučno opravilo, še posebno pozimi, ko je bila voda ledeno mrzla.
Zagreti je bilo potrebno velik lonec vode, da si lahko
sploh kaj zdrgnil. Dandanes si v kuhinji opremljen s tekočim detergentom, posebnimi gobicami in celo s toplo
tekočo vodo, zaradi česar je vse precej bolj prijetno. Zdaj
je lažje uživati v pomivanju posode. Vsak jo lahko naglo
pomije, nato pa sede in uživa v skodelici čaja. Razumem
izum pralnega stroja, čeprav svoje stvari perem na roke,
stroj za pomivanje posode pa je že rahlo pretiravanje!
17
Ë u d e ž
p o z o r n o s t i
Ko pomivamo posodo, bi morali delati samo to, kar
pomeni, da bi se morali med tem opravilom povsem
zavedati dejstva, da pomivamo posodo. Na prvi pogled
se to morda zdi malo prismojeno: zakaj bi tako poudarjali neko preprosto stvar? A ravno za to gre. Dejstvo,
da stojim na tem mestu in pomivam sklede, je čudovita
realnost. Povsem sam sem, sledim svojemu dihanju,
zavedam se svoje navzočnosti, misli in dejanj. Ne more
me brezumno premetavati kot steklenico na valovih.
•
Skodelica v vaših rokah
V Združenih državah imam dobrega prijatelja po imenu Jim Forest. Ko sem ga pred osmimi leti prvič srečal,
je delal pri Katoliškem mirovnem združenju. Prejšnjo
zimo je Jim prišel na obisk. Ponavadi pomijem posodo
po večernem obroku, preden sedem in popijem čaj s
preostalimi. Nekega večera me je Jim vprašal, če lahko
on pomije posodo. Dejal sem mu: »Prav, toda če pomivaš posodo, moraš vedeti, kako jo pomivati.« Jim je
odvrnil: »Daj no, misliš, da ne znam pomiti posode?«
Odgovoril sem: »Posodo lahko pomivaš na dva načina.
Prvi način je pomivanje posode le zato, da imaš čisto
posodo, drugi način pa je pomivanje posode zato, da
pomivaš.« Jim je navdušeno rekel: »Odločam se za drugi način: posodo bom pomil zato, da jo bom pomival.«
18
Od takrat Jim zna pomivati posodo. »Obveznost« sem
mu predal za ves teden.
Če med pomivanjem posode mislimo le na skodelico čaja, ki nas čaka zatem, in hitimo s pomivanjem, da
bi delo čim prej odpravili, kot bi bilo nadloga, potem
»ne pomivamo posode zato, da pomivamo«. Še več, v
času, ko pomivamo posodo, sploh nismo živi. Pravzaprav smo, medtem ko stojimo pri umivalniku, povsem
nezmožni, da bi se zavedali čudeža življenja. Če ne moremo pomivati posode, najverjetneje ne bomo mogli
piti niti čaja. Med pitjem čaja bomo zgolj razmišljali
o drugih stvareh, komaj zavedajoč se skodelice čaja v
naših rokah. Na ta način nas posrka v prihodnost in
nismo sposobni resnično živeti niti minute življenja.
•
Uživanje mandarine
Spomnim se, kako sva z Jimom, ko sva pred mnogimi
leti prvič potovala skupaj v Združene države, sedla pod
drevo in si razdelila mandarino. Pričel je pripovedovati
o tem, kaj bova počela v prihodnosti. Vsakokrat, ko sva
razmišljala o zanimivem ali navdihujočem projektu, se
je Jim tako poglobil vanj, da je pozabil, kaj počne v sedanjosti. V usta si je dal krhelj mandarine, še preden ga
je začel žvečiti, pa je imel v rokah že pripravljen drugi
grižljaj. Sploh se ni zavedal, da jé mandarino. Reči sem
19
Ë u d e ž
p o z o r n o s t i
mu moral le: »Jesti bi moral košček mandarine, ki ga že
imaš v ustih.« Jim je zaprepadeno spoznal, kaj počne.
Bilo je, kot da mandarine sploh ne bi jedel. Če je že
kaj jedel, je »jedel« svoje načrte za prihodnost.
Mandarina je razdeljena na krhlje. Če znate pojesti enega, znate najbrž pojesti cel sadež. Če pa ne
zmorete pojesti enega samega krhlja, ne morete pojesti
mandarine. Jim je razumel. Počasi je spustil roko in se
osredotočil na krhelj, ki ga je že imel v ustih. Pozorno
ga je prežvečil, preden je segel po drugem.
Pozneje, ko so Jima zaprli zaradi protivojnih dejavnosti, me je skrbelo, ali bo zdržal med štirimi stenami
zapora, in poslal sem mu zelo kratko pismo: »Se spomniš
mandarine, ki sva si jo razdelila? Tvoje bivanje tam je kot
mandarina. Jej jo in bodi eno z njo. Jutri je ne bo več.«
•
Osnovna disciplina
Pred več kot tridesetimi leti, ko sem prvič prišel v samostan, so mi dali menihi majhno knjižico z naslovom
Osnovna disciplina za vsakodnevno uporabo, ki jo je
napisal budistični menih Doc The iz pagode Bao Son,
in mi naročili, naj se jo naučim na pamet. Bila je tanka
knjižica. Ni mogla imeti več kot 40 strani, a v njej so
bile vse misli, s katerimi je Doc The prebudil um pri
vsakem opravilu, ki ga je počel. Ko se je zjutraj zbudil,
20
je bila njegova prva misel: »Ravnokar zbujen, upam,
da bodo vsi ljudje dosegli višje zavedanje in videli jasno.« Ko si je umival roke, je prešel v stanje zavedanja
z naslednjo mislijo: »Umivam si roke, upam, da bodo
vsi ljudje imeli čiste dlani za sprejemanje resničnosti.«
Celotna knjiga sestoji iz takšnih povedi. Njihov namen je bil začetnikom pomagati pri ohranjanju stanja
zavedanja. Zenovski mojster Doc The nam je vsem
mladim pripravnikom pomagal, da smo se razmeroma
preprosto urili v stvareh, ki jih uči Sutra o pozornosti.
Vsakokrat, ko si se oblačil, pomival posodo, bil na stranišču, zvijal podlogo, nosil vedra z vodo ali si umival
zobe, si se lahko s pomočjo misli iz knjige osredotočil
na zavedanje.
Sutra o pozornosti1 pravi: »Ko hodi, se mora učenec zavedati, da hodi. Ko sedi, se mora učenec zavedati, da sedi. Ko leži, se mora učenec zavedati, da leži …
Učenec se mora zavedati vsakega položaja telesa. Tako
učenec stalno živi neposredno pozoren na telo …«
Vendar pa biti pozoren na položaj telesa ni dovolj.
1
V sutrah Buda običajno uči, da naj bi z dihanjem dosegli osredotočenost.
Sutra, ki govori o uporabi dihanja za ohranjanje pozornosti, se imenuje
Anapanasati. To sutro je na začetku 3. stoletja našega štetja prevedel in
razložil vietnamski zenovski mojster, po rodu iz osrednje Azije, Khuong
Tang Hoi. Anapana pomeni dih, sati pa pozornost. V Tang Hoijevem prevodu je naslov sutre: Čuvanje uma. Anapanasati je sutra o tem, kako z
dihanjem ohranjati pozornost. Je 118. sutra v zbirki suter Majhima Nikaja.
Opisuje šestnajst možnosti, kako ohranjati zbranost z dihanjem.
21
Ë u d e ž
p o z o r n o s t i
Zavedati se moramo vsakega diha, giba in občutka,
vsega, kar je kakorkoli povezano z nami.
A kaj je namen navodil iz sutre? Kako najti čas
za vadbo takšne pozornosti? Če bomo ves dan vadili
pozornost, kdaj bomo sploh imeli čas za vse preostalo, kar je potrebno postoriti za spremembo in razvoj
drugačne družbe? Kako Allenu uspe delati, preučevati
Joeyjeve lekcije, odnašati Anine plenice v pralnico in
obenem vaditi pozornost?
22
`