september 2012 - Dom upokojencev Idrija

Letnik 4, številka 13
September 2012
Povejmo si...
Interno glasilo
Dom upokojencev Idrija, oskrba in varstvo starostnikov d.o.o.
Povejmo si...
VSEBINA
UČINKOVITO IN EKONOMIČNO
PLANIRANJE POSAMEZNIKOVEGA
ČASA
IZ NAŠEGA VSAKDANJIKA…
3
SPOŠTOVANE STANOVALKE, SPOŠTOVANI
STANOVALCI IN SPOŠTOVANO OSEBJE
DOMA UPOKOJENCEV IDRIJA
4
POGOVOR Z NAŠIMI STANOVALCI
V ŽIVLJENJU STA MI ZARES
POMAGALI VERA IN
LJUBEZEN
VEDNO SEM SE RAD POGOVARJAL
Z VSEMI LJUMI
5
6
NAŠA VANDRANJA
IZLET SKUPINE SONČNICA V
ŠEBRELJE IN IDRIJSKE
KKRNICE
8
POLETNI DOPUST STANOVALCEV
IV. ETAŽE
10
POTEPANJE PO OKOLICI KOBARIDA
10
12
NASTOPI
MOJ NASTOP
Stran 2
14
GIBANJE OB GLASBI
15
KDOR RAD BERE,
NIMA NIKOLI PREVEČ ČASA
16
TELOVADBA NA VRTU
19
IZ NAŠEGA NAVDIHA…
MOJE LEPE POČITNICE
20
KOZE
21
DOBRA VOLJA JE NAJBOLJA
21
KMET IN NJEGOV LJUBLJENEC
OSEL
22
ISKRICA
22
MISEL
22
PREDSTAVITEV SLUŽB V DOMU
OBLETNICA
VEDRENJE Z VEDRINO
DELAVNICA IZDELOVANJA
MOZAIKOV
14
POMOČ DRUŽINI NA DOMU
23
ZA RAZVEDRILO
24
Letnik 4, številka 13
UČINKOVITO IN EKONOMIČNO PLANIRANJE
POSAMEZNIKOVEGA ČASA
Profesor je stal v predavalnici pred elitno skupino učencev in rekel: »Izvedli bomo
eksperiment.«
Izpod katedra je potegnil steklen vrč in ga napolnil z okroglimi velikimi kamni. Ko je bil do
vrha poln, ga je postavil predse in vprašal učence: »Ali je vrč poln?«
Vsi so potrdili. Profesor je malo počakal in še enkrat vprašal: »Ali res?«
Nato je izpod katedra potegnil lonček z malo manjšimi kamni in ga vsul v vrč, ki je zapolnil
luknje med velikimi kamni vse do dna. In zopet je vprašal učence: »Ali je sedaj poln vrč?«
Tokrat so učenci počasi doumeli postopek. Eden je odgovoril: »Verjetno ni.«
Profesor je še enkrat vzel lonček, v katerem je bil pesek. Tudi tega je vsul v vrč in tudi
pesek je še poiskal luknje med kamni in jih zapolnil.
Profesor je vprašal: »Kaj nam ta eksperiment pove?«
Rekel je: »Veliki kamni predstavljajo v našem življenju naše zdravje, družino, prijatelje,
izobrazbo, sanje, da počnemo to, kar nas veseli. Zapomniti si moramo, da človek na prvo
mesto postavi »velike kamne«, ker, če da prednost malim kamenčkom, si bo življenje
zapomnil z malenkostmi in ne bo imel zadosti dragocenega časa za pomembne stvari v
življenju. (Vir.: Christian Godefroy)
Vsi pa vemo, kako čas beži. Imejmo se radi in prijetno branje!
Vanja Žigon
Foto: Ana Vojska
Stran 3
Povejmo si...
SPOŠTOVANE STANOVALKE, SPOŠTOVANI STANOVALCI IN
SPOŠTOVANO OSEBJE DOMA UPOKOJENCEV IDRIJA
Ko smo se pred dobrimi petimi leti na pobudo takratnega in sedanjega župana občine Idrija
g. Bojana Severja in ob podpori nadzornega sveta družbe FMR na čelu z njegovim
predsednikom g. Stojanom Petričem začeli pogovarjati s predstavniki Ministrstva za delo,
družino in socialne zadeve o sodelovanju družbe FMR pri izgradnji novega doma
upokojencev v Idriji, si nismo predstavljali časovne razsežnosti omenjenega projekta. Glede
na to, da je bila takrat zakonodaja o javno zasebnem partnerstvu še čisto sveža in da
predstavniki ministrstva niso točno vedeli, kako se lotiti zadeve, je minilo dve leti, da je bila
družba FMR izbrana kot zasebni partner in investitor pri izgradnji I. faze novega doma
upokojencev v Idriji. Nadaljnji dve leti sta bili potrebni za uskladitev projekta s potrebami
njegovih bodočih uporabnikov in izgradnjo. Gradnja I. faze novega doma pa je bila končana
v devetih mesecih med oktobrom 2010 in julijem 2011.
Pred nekaj dnevi je minilo eno leto od odprtja I. faze doma in preselitve stanovalcev ter
osebja v novo zgradbo, ki jo je skupaj s podizvajalci pravočasno in kvalitetno dokončal
Kolektor Koling. Te dni potekajo zaključna dela na II. fazi doma, ki poleg dodatnih sob za
oskrbovance obsega še varovana stanovanja, prostore za dnevno varstvo, prostor za
telovadbo in fizioterapijo, kuhinjo z jedilnico in večnamenski prostor za prireditve in
druženje. Po končanem tehničnem prevzemu objekta konec septembra pričakujemo, da
bomo uporabno dovoljenje pridobili v drugi polovici oktobra letos. Tako bi lahko preselitev
dela obstoječih stanovalcev in sprejem novih stanovalcev začeli še pred 31. oktobrom 2012.
Že od začetka oktobra bo potekalo opremljanje sob in skupnih prostorov z že nabavljeno
uskladiščeno opremo kakor tudi sprotna montaža nove opreme. Pričakujem, da bo tudi ta
selitev potekala tako gladko in brez večjih nevšečnosti za stanovalce in osebje kot tista pred
enim letom.
Vsem stanovalkam in stanovalcem želim prijetno bivanje v novih prostorih, celotnemu
osebju doma pa prijetno počutje na delovnem mestu ter ohranjanje zavzetosti in skrbnosti
pri vsakdanjem delu tako s stanovalci kot tudi z zunanjimi uporabniki storitev Doma
upokojencev Idrija.
Andrej Kren, predsednik nadzornega sveta Doma upokojencev Idrija
Foto: Ana Vojska
Stran 4
Letnik 4, številka 13
POGOVOR Z NAŠIMI STANOVALCI
V ŽIVLJENJU STA MI ZARES POMAGALI VERA IN LJUBEZEN
Že od malega so mi pravili Mara, uradno sem seveda Marija. Dvajsetega leta sem privekala
na svet, Za gradom. Ko mi je bilo dve leti, je oče dobil stanovanje na Brusovši in tam sem
živela dokler se nisem poročila. To je bilo leta 1941, 21. septembra. Bila je nedelja, ura pa
natanko dvanajst. Prava nevesta sem bila, vsa v belem. Obleka do tal, čevlji z visoko peto,
šlajer in bele rože.
Kmalu sva zaradi moževe službe odšla v Istro, V Podlabin, kjer je bil rudnik karbona. Jaz
sem šla mesec dni za možem, ker sprva ni bilo stanovanja. Podlabin so tedaj šele gradili. V
Istri sva ostala skoraj osem let. Jaz sem popolnoma govorila istrijansko. Ker sem ves čas
prepevala, so mi v Istri pravili tudi »štiglc«.
Leta 1944 se je Možu Lojzetu pripetila huda rudniška nesreča. Ob vrtanju je naletel na
staro mino. V tej nesreči je izgubil vid. Živo se spominjam teh dogodkov. Odpeljali so ga v
bolnico v Pulo. Jaz sem šele drugi dan lahko šla k njemu. Ni bilo prevoza. Pulo so tedaj
bombardirali in bolnišnica je bila brez oken, mrzlo je bilo v njej in hrane je primanjkovalo.
Bil je januar. V skrbi za moža sem prosila mati prednico, ki je bila zelo stroga, če smem
ostati pri možu, da bi nanj pazila. Ni bila navdušena nad predlogom, ker je bila resnično
velika kriza s hrano in prostorom. Svetovala mi je naj se pogovorim z zdravnikom. Bil je
Jud, okulist, a imela sem občutek, da je na moji strani. Skupaj smo se kasneje domenili, da
lahko ostanem, ker sem prosila le za prenočišče in obljubila sem, da bom poprijela za vsako
delo. V kuhinji, ambulanti, skratka, kjer bo potrebno. In tako sem v bolnišnici preživela pol
leta. Vsako popoldne sem se z možem in še kakim drugim bolnikom pod roko sprehajala po
bolnišničnem parku in postorila še to in ono na oddelku.
21. junija sva se po vseh mogočih zapletih le vrnila v Labin. Težka je bila tista pot. Ravno
tedaj so potekale borbe in k sreči sva imela obe prepustnici. Nemško in partizansko. Ko smo
naleteli na Nemce mi je še kako prav prišlo nekaj znanja nemščine. A dobro je šlo skozi,
hvala bogu. Nek oficir mi je dejal, da sem še otrok, češ, kaj se podajam v vojno. Jaz pa sem
na vso moč hitela z razlaganjem najine zgodbe. Moža je bilo silno strah, mene pa tudi.
V Idrijo sva se vrnila leta 1948. Teta Franca naju je povabila k sebi, Za grad. Imela je
namreč hišo. Uredila sva si prijetno domovanje. Leta 1949 in 1953 sta se nama rodila
sinova. Cveto in Ivi. Mož ju je bil silno vesel. Vsa ju je pretipal. »Ne boj se,« mi je govoril.
»Poznal ju bom tako kot poznam tebe.« Z mojo pomočjo se je kasneje privadil vseh
mogočih opravil. Sva pa vsak dan hodila ven, na sprehode, da se je malo razmigal. Kamor
je želel, tja sva jo mahnila. Bil je dober mož in nič siten. Če pa se je že kdaj pripetilo kaj
takega sem imela navado reči: »Joj, meni se zdi, da bo jutri grmelo, ko takole tebe
pogledam. Se mi zdi, da imaš nekam čuden obraz.« Pa se je Lojze zasmejal. Lepo sva se
imela.
Svojo delavno dobo sem prislužila na večih koncih. V kuhinji sem delala v Nebesih, na
Soči, v vrtcu, zaključila sem pa v Merkatorju. Na Prenuti sem kuhala malice in kosila.
Stran 5
Povejmo si...
V domu sem dve leti. Prihod v dom je bil zame izredno težak korak. Pa ne zaradi doma,
ampak zato, ker je bilo potrebno zapustiti svoj dom. Rada sem bila tam gori. S takim
veseljem sem urejala stanovanje in res sem bila srečna v njem. Nekaj dni ob odhodu sem
bila popolnoma zgubljena. To je bila zame lahko rečem, najhujša preizkušnja v življenju.
Leto dni sem potrebovala, da sem se malce vživela. Zdaj pa je, hvala bogu, bolje.
V življenju sta mi zares pomagali vera in ljubezen. Ljubezen, ker sva se z Lojzetom imela
zares rada in lepo nama je bilo. Vedno pa sem se v stiskah z zaupanjem priporočala Mariji.
Nisem imela navade na veliko moliti, jaz sem z Marijo govorila tako kot sem govorila z
ljudmi, po domače. »Veš Marija, spet me to in to boli, a ne da mi boš pomagala.« Taka je
bila in je moja molitev. Vsak večer se ji tudi zahvalim in prosim za to, da se lažje umirjam,
da nisem tako zgubljena.
Obiski mojih dveh sinov pa so nekaj najlepšega. Težko bi preživela tisto prvo leto, če jih ne
bi bilo. Malce me spodbujata, malce tolažita, pa gre življenje naprej.
Besedilo in foto: Ema Brelih
Pripovedovala: Mara Koder
VEDNO SEM SE RAD POGOVARJAL Z VSEMI LJUMI
Tušar se pišem. Julijan je moje uradno ime, po domače sem pa Julče. Rojen sem leta 1943 v
Jagrščah. Tam sem živel do svojega sedmega leta, potem se je mama poročila v Žabže in
odšel sem z njo. Iz ranega otroštva imam nekaj malega spominov. Še pri sedmih letih sem
hodil le oprijemajoč klopi ali kake druge stvari. Prezgodaj sem bil rojen in vse življenje sem
se soočal s težavami z zdravjem. Še danes pa se mi zdi dragoceno, da sem se vseskozi lepo
razumel s sestro in njenimi otroki.
Šole sem se vse življenje bal. Govoril sem, da se bom skril v seno in me nihče ne bo dobil.
Imel sem občutek, da bi bilo mami dolgčas, če bi odšel od doma, če bi ostala sama.
Stran 6
Letnik 4, številka 13
Uradniki me pa tudi niso preganjali, ker vozila, da bi me prevažali tedaj ni bilo, peš pa poti
na Bukovo, kjer je bila šola ne bi zmogel. Naokrog sem hodil »oprijemš«, na Bukovo k
maši pa sem šel s palico. Nekaj poskusov, da bi šel v šolo je bilo. Naj bi hodil na Reko, kjer
bi lahko tudi stanoval ali kasneje v zavod v Kamnik. Pa je na moje veliko veselje prišlo
zavrnjeno. Mami sem se morda preveč smilil, če bi bila bolj stroga, bi morda še odšel kam v
uk. Danes, ko sem prišel malce k pameti bi se najbrž drugače odločal, ali pa tudi ne, kdo bi
vedel. Mama je bila dobra ženska. Prenašala je tudi mojo veliko trmo. Ko me je zagrabila,
sem se ulegel na tla in tulil na vse pretege. Nekaj pisanja in branja sta me naučili teta in
mama. Vedno sem rad doma kaj postoril, kar je bilo v moji moči. Rad sem pomolzel kravo,
olupil krompir, zakuril, skuhal kakšne makarone, mineštro, kavo in pomil posodo. Malo jaz,
malo stroj, pa je bilo čisto pri hiši. Ni zmanjkalo dela. Če pa sem bil brez njega, sem malce
podremal na svojem stolu.
Za dom se nisem preveč težko odločil. Dali smo prošnjo, potem so večkrat klicali, da je
prostor v domu. Po letu dni sem se pa le odločil. Tisti dan, ko je bilo treba oditi od doma je
bilo kar hudo, a ne moreš pomagati. Decembra bo dve leti kar sem tu. Zadovoljen sem,
čeprav je včasih kar malo dolgčas. A to je treba odmisliti in iti dalje. S sestrami se rad malo
pogovorim, fajn so. Povedo mi kakšno novico, pa gre čas naprej. Rad hodim tudi v
delavnico kjer zlagamo za Kolektor in Eto. To je resnično nekaj vredno. Rad grem tudi na
skupine, da se malce družimo. Najlepše od vsega je pa tisto, ko me pride kdo iskat. Se
človek počuti kar malce bolj pomembnega in sprejetega. Rad se pogovarjam z vsemi
ljudmi. Morda me tudi zato svojci radi pokličejo. Rad se tudi smejim, se hecam. Veliko je
vredno, da imam telefon, svojo televizijo in obiske domačih. Resnično mi veliko pomeni, da
ostajam tako povezan s svojimi ljudmi. Hvaležen sem jim in mirno lahko rečem, da je bilo
in je moje življenje prav u redu. Zadovoljen sem z njim.
Stran 7
Besedilo: Metka Pavšič
Pripovedoval: Julijan Tušar
Foto: Ana Vojska
Povejmo si...
NAŠA VANDRANJA
IZLET SKUPINE SONČNICA V ŠEBRELJE IN IDRIJSKE KKRNICE
V začetku avgusta smo se s skupino Sončnica odpravili na izlet. Pot nas je najprej vodila po
dolini reke Idrijce do Stopnika, nato pa navzgor po prenovljeni asfaltni cesti proti
Šebreljam. Tam smo se najprej zapeljali do cerkve sv. Ivana, kjer smo si ogledali notranjost,
zmolili in zapeli nekaj pesmi ter pozvonili na cerkveni zvon z upanjem, da se nam uresniči
kakšna želja.
Po ogledu prelepe okolice smo se odpravili do domačije Pr´Brelhu, kjer so nas pogostili s
kavo in piškoti. Nekateri so bili v Šebreljah po dolgih letih, zato je gospa Marija izlet
izkoristila tudi za kramljanje s starimi prijatelji iz vasi.
Stran 8
Letnik 4, številka 13
Pot smo nadaljevali po strmi makadamski poti proti Idrijskim Krnicam. Na vrhu nas je
pričakal lep razgled na okoliško pokrajino - na eni strani dolina Kanomljice ter krniška
planota na drugi. Pot nas je nato vodila po lepi planoti, kjer ležijo raztresene krniške
kmetije. Ko se je dan že bližal času za kosilo, smo se ustavili na kmetiji Pr´Graparju.
Kmetija stoji na samem, na veliki jasi sredi gozda, od tam pa se pogled razlega vse od
Vojskega prek Snežnika do hriba s cerkvico Svetih treh kraljev. Domači so nam pripravili
mize, mi pa smo se lotili priprave kosila. Ana je pekla čevapčiče, hrenovke, ražnjiče,
narezali smo bučke in pripravili osvežilno paradižnikovo solato s sirom. Sedeli smo v senci,
se gostili ter uživali v naravi. Bil je čisto pravi piknik.
Po obilnem kosilu smo se razgledali po bližnji okolici. Spoznali smo se z domačimi konji,
prešteli govedo, ocenili kakšna bo letina sadja in pogledali, kako uspevajo vrtnine in
poljščine. Siti, nadihani svežega zraka in polni lepih vtisov smo se odpravili nazaj v dolino.
Besedilo: Karmen Kacin
Foto: Ana Vojska
Stran 9
Povejmo si...
POLETNI DOPUST STANOVALCEV IV. ETAŽE
V tednu med 30. julijem in 3. avgustom, so imeli stanovalci IV. etaže poletni dopust. Ta čas
smo izkoristili za sprehode v naravi, tombolo, zabavo s plesom, družabnimi skupinami.
Sredi tedna smo se odpravili na Travnik, kjer smo prijetno jutro izkoristili za sprehod,
opazovali naravo in živali. Sami smo si nato pripravili pečen krompir, paradižnikovo solato,
Urška pa je spekla čevapčiče in ražnjiče. Prijetno utrujeni smo se vrnili v dom. Seveda pa so
dopustniki teden izkoristili tudi za potreben počitek in oddih.
Besedilo in foto: Karmen Kacin
POTEPANJE PO OKOLICI KOBARIDA
Proti koncu avgusta sta nas lepo vreme in želja po
potepanju popeljala proti Kobaridu. Tam smo si
ogledali sirarski muzej OD PLANINE DO
PLANIKE in izvedeli veliko o zgodovini in
sedanjosti sirarstva v teh krajih in pridelavi drugih
mlečnih izdelkov v mlekarni Planika. Njihovi
izdelki so narejeni iz mleka pridelanega na
hribovitih območjih občin Tolmin, Kobarid in
Bovec, kjer se živina v poletnih mesecih pase.
Nekatere izdelke smo imeli priliko okušati tudi mi.
Pokušali smo različne sire: Bric, ki je namočen v
vinu; Planika; Kober – tako rečejo domačini
Kobaridu; stari sir Tolminc in sir Brincl z
brinovimi jagodami. Poskusili smo tudi jogurt,
kefir in kislo mleko.
Stran 10
Letnik 4, številka 13
Odšli smo se naprej, proti Drežnici. Pred nami se je odprl lep razgled na Krn in vas
Drežnico, sredi nje pa nas je pozdravila podoba mogočne cerkve Srca Jezusovega, ki smo si
jo tudi ogledali. V cerkvi smo se ustavi kar lep čas, saj nam je domačin povedal številne
zanimivosti o vasi in zgodovini cerkve. Občudovali smo zunanjost in notranjost cerkve.
Krasijo jo številni vitraži in velik oltar z upodobitvijo Srca Jezusovega, ki je obdan z
romarji pod Krnom. Za vse, ki niste odšli z nami, smo zapeli par pesmi in zmolili.
Stran 11
Povejmo si...
Čudovita narava nas je še dolgo zadržala v Drežnici, toda čas nas je gnal naprej. Vračali
smo se proti domu in spotoma smo se čez Livek zapeljali še na Kolovrat, kjer so ostanki 1.
svetovne vojne. Od tam je tudi lep razgled na dolino in okoliške vrhove. Lepo smo se
imeli!
Besedilo in foto: Ana Vojska
OBLETNICA
Zaplavaj, pesem, v sinje nam višave,
razširi srca naša na stežaj!
Ponesi misli v dalje in širine,
kot da cveti nam v prsih večni maj
zapoj o sreči, ki jo vsi želimo
zapoj o soncu, ki zlati nebo, …
(Marica Vozlič)
VEDRENJE Z VEDRINO
Pred desetimi leti, septembra, smo se prvič zbrale: delavke, sodelavke, kolegice. S kitaro in
željo po petju je prišla še gospa Majda Lužnik in smo začele skupaj prepevati. Prišel je prvi
nastop, v Modri dvorani, kjer je bilo srečanje stanovalcev primorskih domov in potem kar
hitro december in praznični koncert. Spomnim se, da smo takrat zapele vse pesmi, kar smo
jih znale, pa še smo se bale, da bo naš nastop prekratek. Spomnim pa se tudi vzdušja; s
kakšno zbranostjo in navdušenostjo ste spremljali naše petje vi, stanovalci. Pogosto povem,
da so božični koncerti v domu pravi sveti večer; pesmi nas povežejo in v vse se naseli
praznik in mir.
Nadaljevale smo z vajami ob torkih, kasneje smo jih prestavile na ponedeljek. Namesto
Majde je prevzela prvo struno in vodenje Darja Pavšič. V naši pevski knjižici imamo več
kot sto besedil pesmi, ki smo se jih naučile, za nami je veliko nastopov in kljub tremi, ki jo
imamo še vedno, smo bolj sproščene in vešče nastopanja.
Stran 12
Letnik 4, številka 13
Ker zborovska pesem lepo in ubrano
zazveni le, če se glas vsakega
posameznega pevca zlije z ostalimi,
vemo, da lahko to dosežemo z
rednimi vajami. Ko ob Darjinem
vodstvu vsaka pevka išče svoj prostor
in svoje mesto v skupini. Ob tem se
včasih nasmejemo, komentiramo,
popravljamo, se tudi jezimo, ko nam
ne gre tako, kot bi rade. Izkušnje v
teh letih pa so nam pokazale, da
pregovor: »Konec dober, vse dobro!«
res drži.
Pevci seveda vedno praznujemo s poslušalci. Deseto obletnico skupnega petja bomo
praznovale s koncerti. Zadnji četrtek v avgustu smo skupaj s številnimi poslušalci prepevale
na Placu v Idriji. Ob res močnih aplavzih, spodbujanju, zbranem poslušanju smo vse pevke
v pesem dale del sebe, svojih talentov, znanja, predvsem pa želje, da delamo in mislimo
dobro ter k temu povabimo tudi druge. Vesele smo tudi, da nas je prišlo poslušati tako
veliko število sodelavk in sodelavcev.
Res nam veliko pomeni to, da nas spremljate tisti, s katerimi skupaj preživimo največ časa.
Hvala!
Stran 13
Besedilo: Ema Brelih
Povejmo si...
NASTOPI
MOJ NASTOP
Moja mami je stanovalcem večkrat obljubila, da jih bova z bratcem prišla obiskat. Med
počitnicami smo to tudi storili. Obiskali smo jih na četrtkovi skupini. Zapela sem veliko
pesmic. Čebelice, čebelice, ve moje ste prijateljice,…, Mi metuljčki, Če si srečen, Lisička je
prav zvita zver. Najbolj sem jih nasmejala, ko sem zapela tisto:
V gozdu čaka črni škrat,
urno zgrabi te za vrat,
živo uro ti navije
in te z drenovko nabije,
ti Rožle si zdaj na vrsti,
škrata že srbijo prsti.
Če pa škrat te ne dobi,
teta Pehta te ulovi,
za kosilo te zadavi,
za večerjo te pospravi,
ti Rožle si zdaj na vrsti,
Pehto že srbijo prsti.
Čisto za konec smo skupaj zapeli še: Le sekaj, sekaj smrečico.
Najlepša hvala vsem, ki ste me prišli poslušat. Hvala Marku, ki je brenkal na kitaro in Ani,
ki je vas povabila na skupino.
Besedilo: Ilenija Prezelj
Foto: Ana Vojska
IZ NAŠEGA VSAKDANJIKA…
DELAVNICA IZDELOVANJA MOZAIKOV
V začetku poletja smo v našo sredo povabili gospo Brigito Jarc. Predstavila nam je tehniko
izdelovanja mozaikov.
Zbrali smo se v idrijskem domu. Delavnice smo se udeležili tako zaposleni kot tudi
stanovalci obeh enot. Z zanimanjem smo poslušali kako mozaiki nastajajo, nato pa z še
večjo vnemo tudi sami pričeli z izdelovanjem.
Najprej smo izbrali podlago. Eni smo izdelovali sliko, drugi pa so okrasili keramični
lonček. S pomočjo in z nasveti gospe Brigite je prav vsak izmed nas ob koncu delavnice
lahko na ogled postavil svoj izdelek. Prav vsi pa smo se strinjali, da so mozaiki lepi, vendar
pa od vsakega zahtevajo veliko mero vztrajnosti, potrpežljivosti in natančnosti.
Stran 14
Letnik 4, številka 13
Besedilo: Klavdija Prezelj
Foto: Ana Vojska
GIBANJE OB GLASBI
Z letošnjim letom smo ponovno začeli z gibanjem ob glasbi. To je posebna oblika vadbe, ki
namenjena predvsem stanovalcem z nevrološkimi težavami. Pri nas smo se odločili, da v to
aktivnost vključimo predvsem tiste stanovalce, ki so na invalidskih vozičkih oziroma so
težje pokretni in običajni telovadbi težje sledijo.
Sama vadba poteka enkrat tedensko, pod vodstvom delovne terapevtke. Vključenih je
6 – 10 stanovalk in stanovalcev. Namen teh vaj je izboljšati kvaliteto gibalnih vzorcev,
koordinacijo in orientacijo. Izvajamo jih pretežno sede, najprej za mizo, nato pa v krogu.
Vsakokrat pa izvajamo iste vaje v enakem zaporedju, ob spremljavi inštrumentalne glasbe.
Delovna terapevtka tako vaje samo demonstrira, brez govornih navodil, stanovalci pa ji
sledijo. Sam tempo in ritem izvajanja vaj nam narekuje glasba. Po potrebi posameznega
stanovalca pri izvajanju vaj vodi delovna terapevtka. Za zaključek izvedemo dihalne vaje in
se v tišini prepustimo glasbi.
Besedilo: Klavdija Prezelj
Foto: Nataša Pregelj Škvarč
Stran 15
Povejmo si...
KDOR RAD BERE, NIMA NIKOLI PREVEČ ČASA
Med dopustom sem med drugim prebrala knjigo Zgodovina branja. Pisatelj opisuje,
pravzaprav analizira, kaj se pri branju v bralcu dogaja in kako ga spreminja. Opisuje tudi
različne načine branja in nas popelje po zgodovini srečevanj človeka z zapisanimi mislimi.
Med drugim so v knjigi tudi besede, ki jih je o branju zapisal turški pisatelj Orhan Pamuk:
»Življenje je enkratna vožnja in ko je pri koncu, se ne moreš znova vkrcati. Če pa imaš v
rokah knjigo, naj bo še tako kompleksna in težavna, se po koncu spet lahko vrneš na
začetek, če želiš, in jo znova prebereš. Tako doumeš težavna mesta, z njimi pa doumeš tudi
življenje.«
Pisatelj knjige pravi, da bi brez znanja pisanja še nekako preživel, ne more si pa
predstavljati, da bi lahko živel brez da bi znal brati.
Tisti, ki radi berete gotovo poznate občutek, ko knjiga potegne celega človeka vase in se od
nje ni moč odtrgati. To je res nekaj posebnega! Koliko kosil se je prismodilo na račun
zatopljenosti v knjigo! Z leti se želja po branju nič ne zmanjšuje, kvečjemu se lahko v
starosti človek bolj sproščeno prepusti užitkom branja, saj lahko temu nameni več časa.
To vedno znova potrjujete tudi stanovalci v domu. Branje zelo skrajša, pravzaprav kar izniči
dolgčas, ob knjigah čas neverjetno hitro teče in omogoči umik v zasebnost in mir.
Tisti, ki radi berejo jim ni nikoli dolgčas. Še premalo časa imajo.
Tako pravi gospa Slavica:
»Že navsezgodaj zjutraj mi Marica prinese v sobo Novice, potem preberem še Delo, do
zajtrka mora biti to opravljeno, saj dopoldan ni več časa za branje. Popoldan, po kosilu, če
ni drugih aktivnosti, vzamem v roke knjigo, a me kmalu premaga spanec. Več preberem
zvečer, posebno, če po televiziji ni kaj prida.
Knjigo hitro preberem, saj me vleče in zanima, kaj bo naprej. Najrajši berem domače. V jih
je vedno kaj poznanega, v tujih knjigah so že imena tako komplicirana, da se jih je težko
zapomnit in slediti. Pravkar sem končala zadnjo knjigo od Pahorja, pa je nisem natančno
prebrala. Preskočila sem zapiske o raznih sestankih, bolj me zanima, kaj se je dogajalo v
njegovem življenju nasploh. Je pa obsežna knjiga in res je dober, da je pri teh letih še tako
bister. Zdaj je pa na vrsti ena od Ele Peroci. Je pa tudi tako debela, da jo bom morala imeti
na mizi, ne morem z njo v posteljo.
Knjige dobim v domski knjižnici,
prinesejo jih tudi iz Mestne
knjižnice, z njimi pa me zalaga
tudi vnukinja Tanja.
Ja, včasih bi bila rajši malo lačna,
kot pa brez branja.«
Stran 16
Letnik 4, številka 13
Gospa Marica Kogej vedno težje hodi in zadnje pol leta je prisiljena biti več v sobi in v
postelji. Njen stavek: »Če še knjig ne bi imela, bi se mi zmešalo,« pove, kaj vse je človeku
knjiga.
Ko sem jo pobarala naj kaj pove o branju, ni takoj našla pravih besed.
»Ne vem, kako naj začnem, da ne bom kaj narobe povedala. Že veliko knjig sem prebrala.
Vedno sem rada brala, ampak prej ni bilo časa. Od kar sem v domu pa redno berem. Knjige
so iz domske in Mestne knjižnice. Najrajši berem zgodovinske povesti, tudi iz prve in druge
svetovne vojne, življenjske zgodbe ljudi. To me zanima. In vsakega nekaj mora biti.
V zgodbo se tako vživim, da mi prav škoduje, prav utrujeno se počutim od razmišljanja in
moram prekiniti. Včasih je težko brati, saj se ljudem dogajajo hude stvari. Ampak vse je res.
Če doživiš celo življenje, veš, kako se obrača in da je vse možno.
Rada imam, da je zgodba napeta, od vedno. Tak človek sem. Kriminalk ne berem, le povesti.
V njih je opisano pravo življenje.
Justina mi prinese časopise, kakšna stvar je tudi v njih vredna branja.
Ja, čas pa res hitro teče, ko človek bere, prav neverjetno.«
Soseda, ki je prisluhnila najinemu pogovoru je dodala še svoje razmišljanje o branju. Gospa
Justina Peternelj:
»Rada berem, rada pa tudi poslušam. Najboljši so taki romani v katerih je malo ljubezni,
romantike, pa da se res nekaj dogaja. Lepe so kmečke povesti. Včasih malo poškilim, kakšen
je konec, da potem bolj v miru berem celo zgodbo.
Doma, ko sem bila mlada, sem rada brala. Spomnim se, da sem imela eno zelo, zelo debelo
knjigo, ki sem jo celo skrivaj prebrala. Saj se je včasih zdelo branje zapravljanje
dragocenega časa.
Rada tudi poslušam, ko kdo drug bere. Takrat se ni treba ukvarjati s črkami in besedami in
je več časa za to, da se človek lažje vživi, si naredi celo sliko v glavi, bolj živo si lahko
predstavljam različne situacije.«
Stran 17
Povejmo si...
V domu je kar nekaj rednih bralk, ki vsak teden prežvečijo po dve knjigi, nekaj je takih, ki
preberejo vse, kar piše v časopisih in nekaj takih, ki so v desetih minutah na zadnji strani.
Vsak po svoje!
Eno dobro uro tedensko v domu namenimo skupnemu branju. To zgleda tako, da se zbere
30-40 stanovalcev in poslušajo, ko berem. Letos smo na tak način že prebrali Jalnovo
povest Cvetkova Cilka. Na začetku vsakega srečanja obnovimo zgodbo in se spomnimo, kje
smo končali prejšnjič.
Gospa Milka Kržišnik pravi, da ne more brati in ji je zelo žal za to. V časopisu vidi samo še
naslove, manjšega tiska pa že ne več.
»Lepše bi bilo, če bi lahko tudi sama brala, ampak tudi poslušam rada. Povest me je ganila,
saj je v zgodbi marsikaj takega, kar se zgodi v vsakem življenju. Če gledamo za nazaj, so to
tudi napačne odločitve, trpljenje in premagovanje težav, čeprav je lepo, ker je konec dober.
V povesti je bilo opisano veliko kmečkih opravil, ob katerih sem se spomnila na domač kraj
in na življenje v mladih letih.«
Gospa Ivanka Gantar pa pravi, da ni za branje.
»Poslušam pa rada, zelo rada. Joj, čisto lahko si predstavljam Cilko, Janeza, vse, ... Res je
lepo, ko se dobimo tako skupaj in nam berete.«
Na zadnjih dveh srečanjih smo brali pesmi in
idrijske šaljive zgodbice, kar je tudi dobro
tako, za predah. Nasmejali smo se in sprostili.
Knjig je dovolj za vse in za različne okuse. Iz
povedanega in zapisanega je jasno videti, kako
dobro nam dene branje. Prepustimo se.
Besedilo in foto: Ema Brelih
Stran 18
Letnik 4, številka 13
TELOVADBA NA VRTU
Torek je dan, ki je s strani fizioterapije rezerviran za telovadbo na oddelku za demenco.
Med deseto in enajsto uro dopoldan, če je vreme lepo (kar je bilo letos pogosto), s temi
stanovalci telovadimo na vrtu za domom. Tudi v torek, že v drugi polovici septembra, se je
kljub hladnemu jutru in dobri vremenski napovedi soncu le uspelo povzpeti nad hribe, ki
obkrožajo naš dom. Pobrisala sem nekaj stolov, ki so zloženi ob mali jedilnici in jih
razporedila po asfaltiranem delu vrta. S sodelavko sva na vrt pospremili ali prepeljali večje
število stanovalcev z oddelka za demenco in negovalnega oddelka, saj se je naredil res
čudovit jesenski dan, katerega bi bilo grdo zamuditi za štirimi zidovi.
Imam navado, da z zbranimi stanovalci pred začetkom telovadbe izmenjam nekaj besed,
pogovorimo se o datumu, namenu našega srečanja, dogajanjih v domu…Stanovalce rada
spodbudim, da pogledajo okrog sebe: na cvetoče rože, ptice, drevesa…, poskušamo jim
najti prava imena. Nato pričnemo s postopnim razgibavanjem ramenskega obroča, vratu in
trupa, nog in rok. Vaje stanovalcem sproti pokažem, poudarim, kako jih je treba pravilo
izvesti, vaje izvajamo v določenem ritmu, nekatere hitreje, druge počasneje. Poleg vaj, ki
razgibajo naše ude naredimo še vaje za spretnost in usklajenost naših gibov in dihalne vaje
za boljšo predihanost pljuč. Na koncu vaj si privoščimo kozarec soka.
Za motivacijo stanovalcev pri določenih vajah se poleg štetja in demonstracije pogosto
poslužujem tudi besedne in miselne slikovne spodbude. Pri takih vajah jim na primer rečem,
naj poskušajo oponašati vrtenje mlina, plavati po žabje, obirati jabolka, menjavati pregorelo
žarnico. Tudi ta dan sem pred pričetkom ene vaje za roke rekla, naj oponašajo dviganje
težke macole, ki jo držijo z obema rokama. In štejem: ena, dva, …Vidim, da ni ta pravega
odziva in spodbujam besedno: dvignemo roko!.., ???. Popravim: dvignemo roke! Ne, zopet
nisem dala pravih navodil! Za pomoč pri moji slovnici se hitro obrnem k upokojeni
učiteljici: »No, kako se prav reče, vi boste to vedela?« Ona le za hip pomisli in izstreli kot
iz topa: »Ja, dvigamo macolo!!« Vsi se glasno zasmejemo, le učiteljica je ostala resna in
smo dvigali macolo do konca.
Stran 19
Povejmo si...
Ko sem se tega meseca v mojih dopustniških dneh potepala po južni Dalmaciji, je ena, že
priletna gospa na nekem otoku v skromno njivico sadila krompir. Ko smo napeljali pogovor
nam je povedala, da bo ta krompir, če bo vse tako kot je treba, na mizi v božičnem času.
Tudi na našem domskem vrtu se je po večjem deževju opogumila sliva in zacvetela. Kaj
mislite dragi stanovalci ji bo uspelo še letos obroditi sadove?
Besedilo: Dunja Pirc
Foto: Branko Pagon
IZ NAŠEGA NAVDIHA…
MOJE LEPE POČITNICE
Letos sem imela dolg dopust. Cele tri tedne sem pohajala od Dekanov do Izole in tudi čez v
Milje. Kopala sem se in uživala v lepih sprehodih. Jedla sem primorske jedi, slikala sem s
pomočjo mojega vzornika, slikarja Dušana Fabiča, ki je imel razstavo 9. avgusta v galeriji
Alga v Izoli. Vsi smo bili ganjeni, ker smo se zavedali, da mogoče ne bo imel nobene
razstave več, ker je že v letih.
Naslikala sem sliko z rožami. Na otvoritvi me je g. Dušan predstavil kot njegovo učenko.
Rekel je, da bom imela prihodnje leto tudi jaz razstavo. Žal nisem preveč prepričana, da bo
to res, saj nimam ravno zaupanja v svoje slikanje. Zame je bil velik uspeh to, da so mi vsi
prisotni čestitali in zaploskali. Dobila sem tudi rože in tudi sliko smo prodali.
15. avgusta sem bila v Dekanih pri maši. Zelo sem bila ganjena, ker so lepo peli in spomin
se je vračal na moja otroška in dekliška leta. Srečala sem več mojih znank in prijateljic, toda
z vsemi se nisem utegnila srečati.
Na dopustu sem se naučila tudi pravilnega vezenja,
skvačkala sem tudi prtiček. Preden sem se vrnila nazaj
v dom, sem obiskala grob mojih najdražjih. Na grobu
sem prižgala svečko.
Ko sem se vračala v Idrijo, sem premišljevala o našem
domu in ugotovila, da je zares moj drugi dom.
Veselila sem se snidenja z Romano, Karmen, Ano… in
vsemi drugimi.
Besedilo: Marija Bertok
Foto: Ana Vojska
Stran 20
Letnik 4, številka 13
KOZE
Bilo je pred praznikom Marijinega vnebovzetja. V domski jedilnici smo začeli s slovesno
sveto mašo in iz naših grl je zadonela pesem Lepa si, lepa si roža Marija. V parku pred
jedilnico pa se je odvijala drugačna pesem – v park sta se zatekli dve kozi. Ko dobiš gosta
mu postrežeš z najboljšim kar imaš. Kozici sta se pridno pasli, za malico so bili na jedilniku
listki jablane in hruške, za večerjo pa porcija kraljevskih begonij. Delavke so iskale
lastnika. Živali sta bili zelo lepi in krotki, tako sta našim stanovalcem popestrili popoldan.
Končno je lastnik prišel in živali sta mu stekli naproti.
Kaj se je zgodilo potem, preberite v naslednji številki našega časopisa.
Besedilo in foto: Darja Ogrič
DOBRA VOLJA JE NAJBOLJA
Se strinjate s tem? Osebno že mislim tako. Zato sem v vaše in lastno veselje zbrala nekaj
zelo duhovitih domislic znanih in manj znanih osebnosti od tu in tam. Moj moto je namreč,
kadar si dobre volje to podeli z drugimi, kadar pa si slabe, pa,če je le mogoče to zadrži zase
in jo ne stresaj vse naokoli. Tako, pa naj bo dovolj za uvod in naj spregovorijo »moji
izbranci«:
Vsi bi radi dolgo živeli, nihče pa ne bi bil rad star. (Oscar Wilde)
Pametno govoriti je pogosto težko, pametno molčati pa je še težje. (Bodensted)
Neka stvar je smešna, ko se dogaja drugemu. (W. Rogers)
Izkušnje so najboljša šola, samo šolnina je draga. (Sartre)
Mladost je nekaj, kar imajo samo mladi in kar cenijo starejši. (Nykle)
So trenutki, ko gre vse narobe. Ne pustite se vznemirjati: MINEJO. (Renard)
Za konec pa še misel neznanega avtorja:
Nekoč sem klel in klel, ker čevljev nisem sam imel, a le do dne, ko jaz tako ubog, srečal sem
moža, ki imel ni nog.
Besedilo: Erika Gnezda
Stran 21
Povejmo si...
KMET IN NJEGOV LJUBLJENEC OSEL
Kmet je imel svojega oslička zelo rad. Nekega dne je po nesreči padel v vodnjak. Ves
žalosten in objokan je hodil od soseda do soseda in prosil za pomoč. Nihče ni hotel
pomagati, rekli so, da ga bodo zasuli. Zbrali so se pred vodnjakom in vanjo metali zemljo.
Niso videli, da je osel vsako lopato zemlje poteptal in stopal čeznjo. Na koncu je osel stopil
iz vodnjaka, otresel z glavo, pristopil in se po muzal ob kmeta. Ponosna in z dvignjeno
glavo sta stopala proti svojemu domu. Doma ga je kmet objel in poljubil. Oba sta bila stara
in potrebna počitka. (Vir: internet, poučne zgodbe)
V življenju je pomembno imeti svojo notranjo noto kvalitete lastnega življenja. Naj jo ne
nižajo ljudje okoli vas, marveč dodaj svojemu življenju višaje.
ISKRICA
Stvari niso nikoli črno bele,
nikar se ne jezite.
MISEL
Odpuščanje krepi tistega, ki
odpušča.
Če hočeš postati moder se nauči
pametno spraševati, pazljivo
poslušati, mirno odgovarjati in
umolkniti, ko nimaš več kaj reči.
Besedilo: Jožica Tončič
Foto: Ana Vojska
Stran 22
Letnik 4, številka 13
PREDSTAVIMO SE...
POMOČ DRUŽINI NA DOMU
Kakor vam je najbrž že znano, je bila s 1. 1. 2012 Domu upokojencev Idrija podeljena
koncesija za izvajanje storitve pomoči družini na domu. S tem smo razširili svojo dejavnost
tudi na izvedbo storitev v lokalni skupnosti. Cilj opravil, ki jih izvajamo na terenu, je
omogočiti ljudem, da kljub različnim težavam, ki jih prinesejo s seboj starost, bolezni ali
invalidnost, še naprej ostanejo v domačem okolju ter živijo kakovostno in polno življenje.
Do storitve pomoči družini na domu so upravičene osebe stare nad 65 let, ki zaradi starosti
ali pojavov, ki spremljajo starost, niso sposobne za popolnoma samostojno življenje, osebe
z različnimi invalidnostmi, kronično bolne osebe in hudo bolni otroci ali otroci z težko v
telesnem ali najtežjo motnjo v duševnem razvoju, ki niso vključeni v druge organizirane
oblike varstva. Danes je v storitev pomoči družini na domu, ki jo izvajamo v Domu
upokojencev d.o.o., vključenih 84 uporabnikov na področju občine Idrija in 14 uporabnikov
na področju občine Cerkno. Sedem socialnih oskrbovalk, zaposlenih za izvajanje storitve
pomoči družini na domu tako dnevno, individualno glede na potrebe uporabnikov pomaga
uporabnikom pri zadovoljevanju potreb s področja temeljnih dnevih opravil, kot so
oblačenje, umivanje, hranjenje; gospodinjske pomoči, kjer uporabnikom lahko omogočimo
prinašanje enega pripravljenega obroka hrane, nabavo živil, kuhanje, čiščenje. Prav tako
lahko v okviru storitve pomoči družini na domu pomagamo pri ohranjanje socialnih stikov,
zagotavljanju spremstev in drugih za posameznika pomembnih opravilih. Glede na do sedaj
izražene potrebe uporabnikov, izvajanje storitve v občini Idrija poteka vse dni v tednu med
7 in 19h, v občini Cerkno pa ob delavnikih od ponedeljka do petka med 7 in 15h. Vsekakor
storitev pomoči družini na domu predstavlja pomoč h kakovostnejšemu življenju v
domačem okolju, ko oseba zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti vseh opravil ne zmore več
sama. Pri tem ne gre prezreti prispevka občin Idrija in Cerkno, ki s subvencioniranjem cene
storitve omogočata, da storitev s ceno 5,27 eur/uro ostaja dostopna potencialnim
uporabnikom. V Domu upokojencev Idrija, d.o.o. se bomo še naprej trudili za kakovostno,
uporabniku prijazno storitev in se fleksibilno odzivali na ugotovljene potrebe uporabnikov v
lokalni skupnosti.
Klavdija Kobal Straus,
vodja/koordinator pomoči na domu
Dom upokojencev Idrija, d.o.o.
Stran 23
Povejmo si...
ZA RAZVEDRILO
NAGRADNIKVIZ
Pred vami je nov kviz. Pri vsakem vprašanju je pravilen samo en odgovor. Črko pred
pravilnim odgovorom prenesite v spodnji tabeli (številka v kvadratku je številka vprašanja).
Če boste na vprašanja pravilno odgovorili, boste dobili ime, ki ga je nekoč nosil festival
narečnih popevk, hkrati pa je to tudi letni čas, ki se prav te dni pričenja. Veliko sreče pri
reševanju! Rešitve prinesite v delovno terapijo do 20.10.2012!
Kakšno je staro slovensko ime za mesec september?
V – kimavec
L – svečan
M – rožnik
Poleti se radi odpravimo na morje. Katero mesto na slovenski obali moramo obiskati,
če se odločimo za obisk akvarija in pomorskega muzeja?
K – Koper
A – Ankaran
E – Piran
V visokogorju poleti cveti zaščitena roža. To je:
B – spominčica
S – planika
J – lepi čeveljc
Kateri slovenski pisatelj se je rodil v Zakojci?
L – France Bevk
G – Ciril Kosmač
H – Ivan Cankar
Katerega letnega časa se zaradi počitnic najbolj veselijo otroci?
F – jeseni
A – poletja
Č – pomladi
V poletnem času v Idriji tradicionalno poteka festival. Kateri?
D – čipkarski dnevi
U – klekljarski dnevi
J – festival idrijske čipke
V domu deluje vokalna skupina, v kateri prepevajo sodelavke obeh enot. Kako se
imenujejo?
P – Karlinca
N – Vedrina
Z - Veselje
1.
2.
3.
2.
4.
6.
2.
3.
2.
7.
5.
Sestavila: Klavdija Prezelj
Stran 24
Letnik 4, številka 13
SMEH JE POL ZDRAVJA
»Kako je bilo na izpitu?«
»Svečano in pobožno.«
»Svečano?«
»No, oba s profesorjem sva bila lepo oblečena.«
»Razumem; ampak, zakaj pobožno?«
»Ko je profesor vprašal, sem se pokrižal jaz,
ko sem jaz odgovoril, se je pokrižal profesor.«
Marko je pozabil nov dežnik
in čez kakšen dan mu ga je brat
prinesel.
»Kje si ga dobil?«
»V uradu za najdene predmete.«
»Čudno, tam še nikoli nisem
bil.«
Star raztresen profesor je obupan.
»Ne morem se več zravnati,« toži svoji ženi.
Ta ga pogleda in mu pravi:
»Kaj pa, če zgornjega gumba na suknjiču
ne bi zapenjal na hlače?«
Srečata se dva Gorenjca;
prvi potoži, da nima sreče.
»Pomisli, spet moram kupiti no glavnik,
Pri starem se je odlomil zob,« je pravil.
»Menda zaradi enega zoba ne boš kupoval glavnika?«
»Moram, bil je zadnji.«
(Vir: 1111 ŠAL)
POIŠČITE RAZLIKE NA SLIKAH!
Wikipedia
Stran 25
Pripravila: Ana Vojska
Dom upokojencev Idrija, oskrba in varstvo starostnikov d.o.o.
GLASILO IZDAJA:
Dom upokojencev Idrija,
oskrba in varstvo starostnikov d.o.o.
Arkova 4
5280 Idrija
UREDNICA:
Ana Vojska
NA SPLETU NAS NAJDETE NA:
www.duidrija.si
Foto: Ana Vojska
Hvala vsem, ki ste se potrudili, da je nastala nova, jesenska številka našega
glasila. Z veseljem prebirajte napisano, čim več vaših idej, člankov, pesmi,
fotografij… za naslednjo praznično obarvano, decembrsko številko glasila
pa oddajte do 15. decembra v delovno terapijo ali po elektronski pošti na:
[email protected] s pripisom za domski časopis.
VELIKO NAVDIHA!
`