projekt msnz v pokrajini ljubljana mesto

U P O R N I K I
Z
R A Z L O G O M
Manevrska Struktura Narodne Zaščite
Republike Slovenije - 1990
PROJEKT MSNZ
V
POKRAJINI LJUBLJANA MESTO
Polkovnik Miha Butara
Maribor, 15. maj 2010
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 1
OKROGLA MIZA
O »VLOGI IN POMENU MSNZ ZA
NASTAJANJE SLOVENSKE DRŽAVE IN
NJENE VOJSKE«
V AVDITORIJU GENERALA MAISTRA V KADETNICI V MARIBORU
LJUBLJANA V MAJU 1990, RAZOROŽITEV TERITORIALNE OBRAMBE
UVOD
Najprej se moram zahvaliti organizatorjem današnjega posveta, da so mi omogočili kratko
predstavitev delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite v pokrajinah, s tem, da bi želel
ob tem nekoliko bolj izpostaviti delovanje in vodenje Mestnega štaba MSNZ, pokrajine
Ljubljana mesto, ker navedeno področje poznam natančno.
Že uvodoma moram poudariti, da je imelo v projektu MSNZ naraščanje organiziranosti in
delovanja pokrajinskih struktur svoje logično zaporedje. Po sproženih aktivnostih v mesecu
maju, kot posledici preudarnega in odločnega odgovora na razorožitev slovenske TO, se je
začelo ob tesnem sodelovanju s slovensko milico, postopno razširjati območje njenega
delovanja, ob upoštevanju vseh potrebnih vojaško strokovnih kriterijev in zelo resnih ocen o
možnem delovanju enot Jugoslovanske ljudske armade, nameščenih v Sloveniji. Prav tako
smo predvideli ukrepe v primeru verjetnega prodora sil armade iz globine Jugoslovanskega
ozemlja na Slovenijo.
RAZVOJ MSNZ
Razvoj in organiziranost MSNZ Republike Slovenije je tesno povezan z razvojem in
delovanjem MSNZ v pokrajini Ljubljana mesto. Pri vseh aktivnostih je močno izpostavljeno
sodelovanje z ZEM – zaščitno enoto milice in z enotami PEM - posebnimi enotami milice. Pri
tem je potrebno poudariti, da smo ključni nosilci delovanja v Ljubljani, ves čas najtesneje
sodelovali z načelnikom MSNZ za Slovenijo Antonom Krkovičem, pri postavitvi vodstev v
preostalih slovenskih pokrajinah in pri izdelavi vseh najpomembnejših bojnih dokumentov za
potrebe MSNZ na republiški ravni. Pri tem delu smo bili najbolj izpostavljeni Vojko Adamič,
Miloš Šonc in Miha Butara.
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 2
Postopki kadrovanja za najodgovornejše dolžnosti v pokrajinah
Vse postopke kadrovanja na pokrajinski in občinski ravni je vodil načelnik MSNZ Republike
Slovenije Anton Krkovič. Zahteval je popolno predanost slovenskim interesom, stabilne,
zanesljive in odločne može pripravljene braniti slovenske interese tudi v najhujših razmerah.
Tudi v eventualni vojni.
Za vsakega predlaganega načelnika MSNZ smo predlagatelji podali zelo natančno in
utemeljeno obrazložitev. Posebno težo pri kadrovanju so imeli tisti poveljniki OŠTO, ki niso
oddali orožja.
Zap.
NA PREDLOG
št.
01.
POKRAJINA
Dolenjska
NAČELNIK MSNZ
Rade Klisarič
02.
IN UTEMELJITEV
Antona Krkoviča
Antona Krkoviča,
Ljubljana mesto
Miha Butara
Vojka Adamiča
03.
Posavje
Ernest Breznikar
Mihe Butara
04.
Severnoprimorska
Drago Vidrih
Mihe Butara
05.
Vzhodnoštajerska
Marjan Fekonja
Mihe Butara
06.
Zasavje
Jože Ranzinger
Mihe Butara
07.
Ljubljana okolica
Elo Rijavec
Antona Krkoviča, Mihe
Butara…
08.
Notranjska
Vojko Štembergar
Vojka Adamiča
09.
Južnoprimorska
Leopold Čuček
Vojka Adamiča
10.
Zahodnoštajerska
Štefan Šemrov
Vojka Adamiča
11.
Prekmurje
Ivan Smodiš
Mihe Butara
12.
Koroška
Mladen Mrmolja
Mihe Butara
13.
Gorenjska
Janez Slapar
Mihe Butara
14.
Nadzor zračnega prometa
Jože Butara
Mihe Butara
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 3
Fazni postopki kadrovanja
I.
FAZA : Ocena situacije in opredelitev predvidenega načelnika MSNZ za posamezno
pokrajino, obravnava predlogov za najodgovornejše dolžnosti na nivoju pokrajine in v
občinah
II. FAZA : Postavitev Pokrajinskih poveljstev, seznanitev z konkretnimi nalogami,
dogovor o prevzemu orožja im streliva v Gotenici in Kočevski Reki …….
III. FAZA : Povezava s pristojnimi predstavniki slovenske milice in uskladitev
skupnega delovanja
Formiranje republiškega štaba MSNZ
Načelnik MSNZ Republike Slovenije Anton Krkovič, je dne 29.09.1990, sklical nekoliko razširjen
sestanek vodstva MSNZ V Ljubljani. Sestali smo se v poznih nočnih urah, v sejni sobi občine Ljubljana
Center na četrtem nadstropju »Kresije«. Prišli so vsi poklicani. Za zapisnikarja je bil določen Vojko
Adamič. Na kratko smo poročali Krkoviču, zatem je presenetil prisotne z zahtevo, da glasujemo o
njegovi zaupnici. To smo vsi smatrali za nepotrebno, a smo na njegovo željo izvedli postopek
sprejemanja zaupnice. Nobenega dvoma ni bilo. Naše zaupanje v Antona Krkoviča je bilo popolno.
Za tem smo se lotili postavitve sestave Republiškega štaba MSNZ. O možnih variantah kadrovskih
rešitev sva se z Antonom Krkovičem pogovarjala v dnevih pred tem sestankom. Po tehtnem
premisleku je sprejeta odločitev, da Republiški štab MSNZ, zaradi zahtevnejših potreb vodenja in
poveljevanje ter zagotavljanja kvalitetnejše zaledne zagotovitve, do nadaljnjega deluje v naslednji
sestavi :
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
Anton Krkovič – Načelnik RŠ MSNZ
Miha Butara – namestnik načelnika
Rade Klisarič – pomočnik za varnostne zadeve
Marjan Fekonja – pomočnik za domovinske zadeve
Vojko Adamič – pomočnik za operativne zadeve
Miloš Šonc – pomočnik za obveščevalne zadeve
Elo Rijavec – pomočnik za zaledno zagotovitev
Za vse je veljalo, da do nadaljnjega opravljajo svoje osnovne dolžnosti na katere so postavljeni, dokler
se ne izpeljejo vsi potrebni postopki.
RAZOROŽITEV LJUBLJANSKE TERITORIALNE OBRAMBE
Osemdeseta leta (1980 -1990)
V ljubljanski TO in v našem glavnem mestu Ljubljani smo imeli prav posebno situacijo, saj
smo skozi vsa osemdeseta leta doživljali zelo močne pritiske in zahteve Zveznega sekretariata
za ljudsko obrambo, ki je želel na vsak način podrediti ljubljansko Teritorialno obrambo
oziroma MŠTO z 11.300 pripadniki, Jugoslovanski ljudski armadi. Če bi v teh namerah armada
uspela, bi dosegla prvo stopnico na poti do podreditve celotne Slovenske Teritorialne
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 4
obrambe. S temi namerami je armada želela ločiti štabe, enote oziroma pripadnike TO, kot
realno vojaško silo od vpliva slovenskega republiškega vodstva. Tem nameram je ostro
nasprotovala mestna oblast, prav tako pa tudi republiški organi in slovensko politično
vodstvo.
Čeprav smo bili vajeni neprijetnih postopkov armade, nas je njihova dejavnost v času
priprave na prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni, močno presenetila. Zavedali
smo se tega, da niso naklonjeni slovenskemu vodstvu, še manj pa dejstvu, da bomo na
večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni, izvolili prvo demokratično slovensko vlado.
Kot strela z jasnega nas je vse skupaj zadela novica o izdaji ukaza za razorožitev Teritorialne
obrambe. Ta odločitev se nam je zdela nerazumljiva in jo kot tako nismo mogli sprejeti, saj ni
imela opore v zakonodaji pa tudi nobenih smiselnih razlogov za to ni bilo. Kljub temu se je
postopek razoroževanja izvajal pod budnim nadzorom komandanta TO Republike Slovenije
generalpodpolkovnika Ivana Hočevarja in načelnika RŠTO generalmajorja Draga Ožbolta.
Izvajala sta strahovite pritiske na v.d. komandanta pokrajine in zahtevala takojšnjo realizacijo
naloge, pri kateri so sodelovali še pomočnik komandanta za zaledje, organ varnosti in
skladiščnik. Vsi ostali pripadniki stalne sestave o tem nismo vedeli nič. Nosilci razorožitve so
bili zavezani molčečnosti in najvišji kazenski odgovornosti, v primeru, da bi razkrili to
informacijo. Kljub vsemu je informacija prodrla do sodelavcev in zatem v javnost.
POSKUSI ONEMOGOČANJA RAZOROŽITVE
Ogorčeni in prizadeti smo posamezniki iskali načine, kako obvestiti pristojne mestne in
republiške organe ter širšo javnost o nastalih razmerah z željo, da se izvedejo primerni
protiukrepi. Istočasno smo pričakovali hitro ukrepanje oblasti, vendar le tega v samem
začetku ni bilo v pričakovani meri. V tem prvem trenutku jih tudi ni moglo biti, saj je armada
razorožitev izvedla pritlehno in zahrbtno, ne da bi o tem obvestila oblastne strukture v
republiki. Še manj pa je imela namen sodelovati z novo izvoljenim vodstvom.
Sam sem v prvih urah razoroževanja skupaj s sekretarjem za obrambo mesta Ljubljane,
Andrejem Bajtom, o teh dogajanjih obvestil novega ljubljanskega župana Jožeta Strgarja.
Nekoliko za tem sem obvestil tudi svetovalca predsednika predsedstva republike Slovenije
za obrambne zadeve, Bojana Ušeničnika in predsednika Komisije za SLO pri CKZKS generala
Ivana Dolničarja. Obvestil sem še nekaj drugih oseb, ki bi lahko z odgovornih položajev
vplivali na sprejemanje skupnih odločitev. Vsi od prvega do zadnjega so izrazili veliko
presenečenje, zaskrbljenost in ogorčenje nad postopki JLA. Nihče od njih pa ni imel pravega
odgovora na to, kaj narediti.
Sodelovanje z novinarji
V iskanju najboljših rešitev za preprečitev razorožitve sem poklical urednika ljubljanske
priloge časopisa Delo Željka Šepetavca, sicer dolgoletnega pripadnika TO in mu predstavil te
zaskrbljujoče razmere. Ta je na kraj razorožitve TO občine Center poslal dva svoja novinarja.
Naslednji dan sta o tem dogodku napisala v časopisu Delo, za tiste čase, zelo kritičen članek.
Takoj za tem, ko sem opravil razgovor z Željkom Šepetavcem, sem iz delovnih prostorov
podjetja »Novoplesk« na Cankarjevi ulici, poklical dežurno ekipo novinarjev Vala 202 in jih
prav tako obvestil o postopkih razoroževanja TO. »Valovci« so takoj prišli pred stavbo Kresija
pri »Tromostovju«, kjer se je izvajala razorožitev v OŠTO Ljubljana Center. V direktnem
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 5
prenosu so s primerno ostrino in pronicljivostjo o tem obvestili slovensko javnost. Temu je
sledila spontana reakcija poslušalcev in prebivalstva, kar pa ni moglo preprečiti izvedbe tega
dejanja.
Naslednji dan sem uspel dobiti kontakt z znamenitim Delovim novinarjem Brankom
Sobanom. Med drugim je bil odgovoren za spremljanje dogajanja na področju obrambe.
Vedel sem, da je velik domoljub in trden mož, ki se ne uklanja vsakemu vetru. Pokazal sem
mu kopijo ukaza o razorožitvi, ki sem si jo pridobil po vpogledu v original, ki mi ga je z
dovoljenjem v.d. komandanta MŠTO Ljubljane ppk. Cirila Bohinca, diskretno pokazal
sodelavec Vojko Adamič.
V gneči na vrtu restavracije Figovec, je Branko Soban prepisal original ukaza in že v naslednji
sobotni prilogi Dela objavil daljši članek z izvrstno vsebinsko obrazložitvijo. Ta članek je odprl
oči mnogim »nejevernim Tomažem« in slovenski javnosti do potankosti predstavil pomen
razorožitve za slovensko suverenost.
PRVO SREČANJE Z ANTONOM KRKOVIČEM
Še danes sem prepričan v to, da smo takrat doživeli nekakšen kolektivni stres in iskali razloge
ter načine, da si povrnemo svoj ugled po tako nečastno izpeljani razorožitvi s strani JLA in
»Hočevarjevega RŠTO«. Moreče vzdušje, ki ga je povzročila ta situacija, je dne 26. junija
1990, prekinilo obvestilo Vojka Adamiča, ki me je obvestil, da želi nekdo govoriti z mano o
zelo zaupnih zadevah. Poln nekega notranjega nemira sem dočakal napovedanega neznanca,
v katerem sem prepoznal Antona Krkoviča, bivšega pripadnika TO iz zaščitne brigade. Na
sestanek je prišel s svojim sinom Tonijem. Zelo hitro sva se razumela. Ves napet in poln
energije, ki jo je izražal v vsaki besedi, me je povprašal o tem, kaj mislim o predaji orožja in
kakšno je moje stališče do tega vprašanja. Pojasnil sem mu, da smo v ljubljanski TO že vrsto
let izpostavljeni pritiskom zveznih oblasti in mu opisal kronologijo predhodnih dogajanj.
Zatem sem mu predstavil razmere v Ljubljani in našo pripravljenost, da se kot pripadniki TO
odzovemo klicu domovine. Krkoviču sem dal zagotovilo, da bomo »Ljubljančani« uspešno
opravili svojo dolžnost, ne glede na zahtevnost nalog, če je to v interesu slovenskega naroda
in slovenske države.
Anton Krkovič me je za tem seznanil z delovanjem ožje skupine ljudi, povezane z najvišjimi
predstavniki republiškega vodstva, organiziranimi z namenom, da izvedejo odločne ukrepe, s
pomočjo katerih bi povrnili odvzeto orožje. Cilj je bil tudi, da se prepreči eventualni vojaški
udar ali okupacijo Slovenije, ki jo načrtujejo v Beogradu. V zelo kratkem času sva ustvarila
trdno in neomajno zaupanje, kar je bila tudi kasneje temeljna značilnost v odnosu med
pripadniki MSNZ.
Po celoviti oceni situacije, mi je Anton Krkovič naročil, naj brez njega in ustreznih navodil ne
počenjam ničesar brez predhodnega usklajevanja. Dejal je, da bo ukaz za naslednjo akcijo
prišel pravočasno, sam pa naj poskrbim za čim bolj normalne delovne razmere v ljubljanskem
pokrajinskem štabu.
Pred tem sem imel že od srede meseca maja, po čisto drugi liniji, povezavo do Republiškega
sekretarja za ljudsko obrambo Janeza Janše. Organiziral sem močno obveščevalno mrežo,
katere osnovna naloga je bila pokrivanje dejavnosti in postopkov vodilnih vojaških oseb v
RŠTO, poveljstvu 14. Korpusa JLA, v vojašnicah in ustanovah zvezne armade na območju
mesta Ljubljane, na Vrhniki in na Brniku. S sodelavci smo uspeli pridobiti izvrstne
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 6
informacije, s katerimi smo v precejšnji meri pripomogli k nadzorovanju aktivnosti JLA in
zveznih oblasti proti Sloveniji ter jih uspešno blokirali.
Pravočasne in verodostojne informacije so prispevale k izvajanju natančnih postopkov in
vsebinsko pravilnih odločitev pristojnih republiških organov in to v prvi vrsti Republiškega
sekretariata za obrambo in Republiškega sekretariata za notranje zadeve. Te obveščevalne
mreže do danes še nisem razkril.
ZAČETEK OPERATIVNEGA DELA V LJUBLJANI
Kljub občasnim kontaktom z Antonom Krkovičem, je bila dinamika našega sodelovanja
povečana v mesecu avgustu. Usklajevana je bila z organizacijskimi postopki ter prihodom
naših sodelavcev z dopustov. Prve dni avgusta sem nekajkrat prekinil dopust na Krku, tako da
sva se po klicu njegove tajnice Irene Frelih sestala v Kočevju in se dogovorila o nekaterih
podrobnostih nadaljnjega dela v Ljubljani. Na enem od srečanj sva obravnavala tudi potrebo
po nadzoru zračnega prometa. Za to nalogo sva kakšen dan kasneje angažirala mojega
bratranca podpolkovnika Jožeta Butaro, ki je takrat opravljal naloge načelnika zvezne
kontrole letenja na letališču Brnik. Ta je imela pod nadzorom tako civilni kot vojaški letalski
promet. Tudi njega smo vključili v projekt MSNZ.
V času, ko sva delala na teh nalogah in sem bil še na dopustu, se je 26. avgusta 1990 po
nalogu Antona Krkoviča, sestal del operativnega vodstva MSNZ za Ljubljano, v domačiji Vojka
Adamiča, v Sadinji vasi. Operativno delo v Ljubljani se je pričelo z vso naglico. Naslednji dan
sva s Krkovičem prišla na isto lokacijo, kjer smo se s sodelavci dogovorili o naslednjih
ukrepih. Delovna skupina v sestavi Vojko Adamič, Miran Barborič, Miloš Šonc in Miha Butara
je kasneje v nekoliko širši sestavi z Medeot Marinom in Ivom Furlanom prerasla v Mestni
štab MSNZ.
Na tem sestanku smo sprejeli natančne usmeritve za nadaljnje delo ter predvideli določene
oblike našega organiziranja in delovanja. Naredili smo organizacijsko shemo MSNZ pokrajine
Ljubljana mesto in predvideli potrebne elemente za zagotavljanje vodenja in poveljevanja ter
postopke mobilizacije v primeru vojaškega udara JLA ali okupacije Slovenije.
Najpomembnejša naloga, s katero smo se takoj spoprijeli, je narekovala hitro in natančno
izdelavo Obveščevalne presoje možnega delovanja nasprotnika in izdelavo Direktive za
delovanje skupaj s karto razporeditve naših sil.
Ob Antonu Krkoviču kot usmerjevalcu, sta pri tem delu glavno breme nosila Vojko Adamič in
Miloš Šonc. V nekaterih segmentih izdelave pa sva sodelovala še Miro Loparec in Miha
Butara.
V skladu z usmeritvami Antona Krkoviča smo pripravili predloge za izvajanje konkretnih
aktivnosti. Tako smo v naslednjih dneh z nosilci dela Marjanom Suhijem in Milošem Šoncem,
izdelali nove formacije enot, nov mobilizacijski razvoj, določili nove šifre enot ter v
sodelovanju z informacijskim centrom Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ)
nov vpoklicni sistem s po tremi izvodi vpoklicev. Le ti so bili pripravljeni za javljanje
pripadnikov nove strukture, na spremenjenih in novih mobilizacijskih mestih ter zbirališčih.
Hkrati je bil podpisnik vpoklica novi sekretar upravnega organa mesta Ljubljane Janez
Sodržnik. Vse to je bilo narejeno zaradi varnostnih razlogov, upoštevajoč dejstvo, da je imela
armada podatke o vseh naših enotah in vseh podrobnostih v zvezi z njimi.
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 7
Obstoječe razmere so nas prisilile tudi v to, da smo spremenili kadrovsko sestavo enot glede
na nove formacije in izvedli popolnitev v skladu z zahtevanimi kriteriji. Pomanjkanje orožja je
vplivalo na to, da nismo angažirali še večjega število pripadnikov. Izdelali smo tudi nov samo
vpoklicni sistem za celotno sestavo.
REZERVNI ŠTAB – MŠ MSNZ
Zaradi resnih, zahtevnih in zapletenih razmer v Ljubljani sem se odločil, da postavimo
rezervni Mestni štab MSNZ. Ta bi lahko v primeru eleminacije celega ali dela pokrajinskega
štaba prevzel vodenje in poveljevanje nad kompletno sestavo ljubljanske MSNZ. Za
poveljnika je bil določen podpolkovnik prof. Anton Kikelj, drugače komandant 3. brigade TO.
Z njim in ostalimi člani njegovega štaba smo izvedli potrebne priprave. Seznanili smo jih z
vsemi razpoložljivimi dokumenti in jih opremili za povsem samostojno delovanje. Ob vseh
dokumentih so imeli tudi tretji izvod vpoklicnega sistema za celotno sestavo.
OPERATIVNO DELO IN ZALEDNA OSKRBA
V sodelovanju z našimi pripadniki iz OŠNZ Bežigrad, Center, Moste, Šiška in Vič smo pripeljali
precejšnjo količino orožja, MES in streliva ter vojaške opreme v Ljubljano. Velik del teh
sredstev smo izvzemali na najrazličnejše načine iz naših skladišč, ki so bila v vojašnicah in
pod nadzorom JLA. Del navedenega pa smo prevzeli iz skladišč v Gotenici.
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 8
Tako pridobljeno oborožitev ter vojaško opremo in minsko eksplozivna sredstva smo
razmestili na tajne lokacije. Teh je bilo v mestu in v okolici mesta Ljubljane 51. Nekaterim
našim najpomembnejšim enotam, v katerih so bili specialisti in diverzanti ter smo jih določili
kot intervencijske enote, smo že v prvi fazi našega delovanja podelili orožje na roke. Te enote
so bile v 24 urni pripravljenosti za preventivno delovanje in za izvajanje takojšnjih bojnih
aktivnosti. Kasnejši način njihovega angažiranja pa je bil takšen, da smo imeli 1/3 moštva na
nalogi, 1/3 v stanju pripravljenosti in 1/3 na počitku.
Vse naše aktivnosti smo izvajali v strogi tajnosti in v skladu s vojaškimi predpisi. Prav zato
smo izdelali vse potrebne bojne dokumente MSNZ, v katerih smo opredelili vse zahtevane
elemente vodenja in poveljevanja, usposabljanja in urjenja, mobilizacijske pripravljenosti,
zaledne zagotovitve, domovinske vzgoje in varnostno obveščevalne zagotovitve
MOJSTRI IZNAJDLJIVOSTI
Meseca maja 1990 je bila ljubljanska TO skoraj popolnoma razorožena ob dejstvu, da smo
imeli preko 90% oborožitve v skladiščih pod nadzorom JLA. Svojo materialno zasnovo je novo
nastala Manevrska struktura Narodne zaščite črpala na najrazličnejše načine. S pomočjo
velike iznajdljivosti mnogih naših pripadnikov smo izvzemali oborožitev, opremo, materialno
tehnična sredstva in minsko eksplozivna sredstva na najbolj nenavadne načine. Naši fantje
so dobesedno tekmovali v iznajdljivosti, prevzemu in načinu prevoza teh sredstev iz naših
skladišč, ki so bila pod nadzorom JLA. Tu so se še kot prav posebej iznajdljivi izkazali Slavko
Derenčin, Vlado Šlosar, Dušan Levičnik, Borut Nečemer, Stojan Kastelic, Stane Konda, Miran
Barborič, Ivo Furlan, Miloš Šonc in še drugi, ki so izvajali te operativne naloge.
Vsak prevoz je bil izveden v popolni tajnosti, običajno v poznih nočnih urah in to z večkratnim
zavarovanjem transportov na smeri prevoza. Pri večini prevozov smo zavarovanje in zaščito
izvajali po skupnem načrtu s pripadniki Zaščitne enote milice. Na vozilih smo imeli
nameščene lažne registrske tablice, ki nam jih je zagotovil naš sodelavec, sekretar za
notranje zadeve mesta Ljubljane, Brane Davidovič.
Naporno je bilo le zaradi velikih fizičnih obremenitev, ki smo jih morali premagovati
posamezniki. Tajna skladišča na mikro lokacijah so urejevali skrbniki sami. Zaradi konspiracije
je take lokacije poznalo le majhno število ljudi. Običajno trije do štirje. Količine sredstev pa
so bile ponekod velike. Pripadniki MSNZ smo morali delovati dneve in noči. Istočasno pa
smo v okviru rednih delovnih nalog morali pred drugimi igrati nevedneže in nepoznavalce
dogajanj v Sloveniji.
MSNZ LJUBLJANE - REALNA VOJAŠKA SILA
V dobrih dveh tednih smo ustvarili Manevrsko strukturo Narodne zaščite mesta Ljubljane in
občinske štabe v vseh ljubljanskih občinah, Bežigradu, Centru, Šiški, Mostah in na Viču.
Zaživeli so s polno močjo in imeli v svoji sestavi najbolj usposobljene ljudi, vredne vsega
zaupanja. V tej fazi, do 14.09.1990 , ko smo poročali predsedniku republiškega predsedstva
Milanu Kučanu, smo ustvarili potencial z 2300 dobro oboroženih mož. Ob tem smo
razpolagali z 680 avtomatskimi puškami, 607 polavtomatskimi puškami, 403 brzostrelkami
MP- 40, 94 avtomatskimi pištolami Ingram, 116 avtomatskimi pištolami Škorpijon, 45
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 9
avtomati MGV, 16 ročnih raketometov OSA, 52 ročnih raketometov Zolja, 1530 pištol in več
sto pušk kalibra 7,9 mm. Ob tem orožju smo razpolagali še z 18 minometi kalibra 82mm, 6
minomet kalibra 60 mmi, 6 protiletalskimi topovi, 6 protiletalskimi raketnimi lanserji Strela
2M z raketami, 224 kosi protioklepnih min, 2228 ročnimi bombami, 2000 kg eksploziva in
preko 1.150.000 različnih vrst streliva ter še z nekaterimi drugimi sredstvi.
Ob navedenih sredstvih in angažiranih borcih v že oblikovanih in oboroženih enotah smo
imeli pripravljeno sestavo preko 1000 pripadnikov. Glede na dogovorjeno količino
predvidenega prevzema oborožitve s strani Republiškega sekretariata za notranje zadeve,
Železniškega gospodarstva Ljubljana in od sekretariatov za obrambo v mestu Ljubljana smo
dodatno dooborožili novo formirane enote. V naslednjih dneh so bile oborožene in
pripravljene za delovanje. Oborožitev in sredstva, s katerimi smo neposredno upravljali, so
bila razseljena v priročna skladišča na enainpetdeset tajnih lokacij. Te so bile usklajene z
načrti uporabe enot in razmeščene v bližino novih mobilizacijskih zbirališč.
Iz priložene sheme organizacijsko formacijske strukture je razvidno nekaj dni kasneje
doseženo številčno stanje pripadnikov MSNZ , ko smo imeli pod poveljstvom 3719 borcev.
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 10
Razširili smo število enot predvidenih za najzahtevnejša udarna dejstva v eventualnem
prvem valu bojnih aktivnosti. Njihovim pripadnikom je bila oborožitev s strelivom in
potrebna količina minsko eksplozivnih sredstev podeljena na roke. Ta sredstva so hranili
doma. Pripadniki teh intervencijskih enot so bili pripravljeni za angažiranje v vsakem
trenutku.
V okviru obveščevalne dejavnosti je bil izdelan natančen elaborat o vseh najpomembnejših
vojaških objektih, ki je vseboval fotografije, video posnetke, načrte objektov, tlorise in
presojo sovražnikovih sil. V naloge varovanja in nadzora ter pripravljenosti za uporabo, je
bilo skupno vključenih okoli 4000 oseb.
SODELOVANJE Z MILICO
Pri izvajanju mnogih aktivnosti smo tesno sodelovali z enotami milice. Vsi prevozi,
oborožitve, streliva in minsko eksplozivnih sredstev iz območja Gotenice v Ljubljano so bili
trojno varovani. Neposredno zavarovanje smo izvajali s skupinami za zavarovanje iz lastne
sestave, nekoliko širše zavarovanje pa so za naše potrebe opravljali pripadniki zaščitne
enote milice, ki jo je vodil Vinko Beznik. Ne zaradi nezaupanja, temveč zaradi zagotovitve
zanesljivega in varnega prevoza, smo s svojimi dodatnimi skupinami za zavarovanje izvajali
širše zavarovanje prevoza s tako imenovanim tretjim krogom. Razen v enem primeru, ko je
prišlo do nepričakovanega kontakta med našimi pripadniki in kolegi iz milice teh aktivnosti
oni niso zaznali. Zaradi medsebojnega znanstva so se hitro sporazumeli in na srečo ni prišlo
do oboroženega konflikta, kar bi se v tistih razmerah lahko dogodilo.
Sodelovanje z zaščitno enoto milice je bilo zelo intenzivno, tako, da smo bili stalno v
neposrednem kontaktu in se usklajevali pri izvajanju naših skupnih aktivnosti. Za stike z
zaščitno enoto milice je bil odgovoren moj namestnik, Vojko Adamič.
V prvih dneh meseca septembra so dozoreli pogoji za povezovanje vodstev Manevrske
strukture Narodne zaščite z vodstvom PEM- posebnih enot milice v mestu Ljubljani. Dne
1.9.1990 sta Anton Krkovič in poveljnik PEM za Slovenijo Jože Kolenc prenesla odločitev o
usklajenem sodelovanju v Ljubljani na horizontalni nivo.
Na tem delovnem sestanku, ki je bil v večernih urah v hiši Draga Vrečarja, na Jamovi ulici
15 v Ljubljani, smo bili prisotni tudi načelnik MSNZ pokrajine Ljubljana mesto Miha Butara,
namestnik načelnika Vojko Adamič, pomočnik načelnika za obveščevalne zadeve Miloš Šonc
in poveljnik posebnih enot milice za Ljubljano Stane Leskovšek. Dogovorili smo se o
medsebojnem operativnem in bojnem sodelovanju ter določili čas za realizacijo skupnih
nalog, ki smo jih pred tem uskladili med seboj. Dne 10.9.1990 smo na ponovnem sestanku
na isti lokaciji uskladili načrte našega organiziranja in delovanja, dogovorili podrobnosti za
fizična in prostorska varovanja, varovanja nadaljnjih prevozov in orožja. Uskladili smo se
tudi glede medsebojnih obvez po vprašanju obveščevalne in varnostne zagotovitve.
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 11
V popolnosti je steklo potrebno sodelovanje z zavestjo, da smo eni drugim v oporo pri
izvrševanju najtežjih nalog, tudi bojnih, če bi prišlo do takšne potrebe.
OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST MSNZ
Že v samem začetku našega delovanja smo izjemno pozornost posvečali obveščevalni
dejavnosti in s tem popolnemu spoznavanju našega potencialnega nasprotnika. Za
delovanje obveščevalne službe in delo izvidniško obveščevalnih organov je bil odgovoren
Miloš Šonc. Že v samem začetku je za potrebe republiškega vodstva MSNZ izdelal oceno
nasprotnika in presojo njegovega možnega delovanja v primeru izrednih razmer ali
izvajanja bojnih aktivnosti. Takšen dokument je izdelal tudi za pokrajino Ljubljana mesto.
V navedenih dokumentih je bila JLA prvič navedena kot dejanski nasprotnik.
Ta dokument je zagotavljal naša pravočasna in realna ukrepanja. Prav tako je omogočal
sistematično spremljanje in nadzorovanje dogajanja v vseh vojaških objektih, enotah, prav
tako pa tudi spremljanje vodilnih starešin Jugoslovanske ljudske armade. Izvajali smo tudi
stalno 24 urno opazovanje vseh vojašnic in vojaških objektov na svojem teritoriju. S to
nalogo smo začeli intenzivno v prvih dneh meseca septembra. Prvotno smo jo izvajali vsi
člani mestnega in občinskih štabov MSNZ, predvsem tiste naloge, ki so bile vezane za
opazovanje najpomembnejših enot na našem območju in na Vrhniki ter Brniku (tankovska
brigada, poveljstvo korpusa, bataljon vojaške policije, bataljon za zveze, skladišče Borovnica
ipd.)
V naslednji fazi izvajanja obveščevalnega nadzora smo povečali aktivnosti preko občinskih
štabov Narodne zaščite tako, da smo k sodelovanju pritegnili
najzanesljivejše,
najodgovornejše in zaupne vojaške obveznike iz naših enot, ki so v izmenah nadzorovali
tako vojaške objekte, kakor tudi nekatere njihove starešine.
Veliko podatkov smo pridobili s klasičnim obveščevalnim operativnim delom. Vsak premik
na območju naše odgovornosti je bil registriran in evidentiran, analiziran ter dokončno
obdelan, poslan v uporabo republiškemu vodstvu ter po horizontali milici.
Pri izvajanju obveščevalnih aktivnosti smo uporabljali tudi tehnična sredstva, kot so pasivni
daljnogled za nočno opazovanje ter pasivni tankovski daljnogled za nočno opazovanje, itd.
Te so nam zagotovili v »Iskri elektrooptiki«, sedanji »Fotoni«. Uporabljali smo tudi video
kamere, s katerimi smo zelo natančno posneli vse vojaške objekte in njihovo okolico. Na
podlagi tega dela so bili izdelani kvalitetni elaborati, kar je pripomoglo k temu, da smo v kar
največji meri obvladali situacijo. Ko govorimo o obveščevalnem delu lahko sklenemo to
informacijo s podatkom, da je v specialni obveščevalni dejavnosti in množični izvidniško
obveščevalni dejavnosti delovalo izredno veliko število naših pripadnikov.
DODATNE AKTIVNOSTI MSNZ
Sredi meseca septembra je bilo v Ljubljani nekaj pomembnih dogodkov, ki so bili
republiškega pomena. Med drugim je bil na Predsedstvu Republike Slovenije sestanek
poveljnikov pokrajinskih štabov Narodne zaščite, ki sta ga sklicala sekretar za obrambo
Janez Janša in sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar. Načelnik republiškega štaba NZ
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 12
Anton Krkovič in poveljnik zaščitne enote milice Vinko Beznik sta predstavila razmere v
svojih strukturah. Ob tem smo obravnavali splošno pravne in druge podlage za izvedbo
naših aktivnosti, predvideli možne situacije, do katerih lahko pride ob aktiviranju MSNZ in
sprejeli operativni dogovor za nadaljnje delo. Sredi delovnega sestanka sta nas obiskala
predsednik vlade Lojze Peterle in nekoliko kasneje na zahtevo Ljubljančanov, ki jo je iznesel
Vojko Adamič, predsednik predsedstva Milan Kučan.
Ta večer je imel za vse prisotne poseben pečat, saj smo se v tem trenutku prepričali v
nesporno dejstvo, da za vsemi dosedanjimi aktivnostmi stoji slovensko državno vodstvo in
nas v celoti podpira.
Temu sestanku je sledilo poročanje na Vladi Republike Slovenije, ko smo vsi načelniki
Manevrske strukture Narodne zaščite iz pokrajin, prav tako pa tudi pokrajinski poveljniki
posebnih enot milice, poročali republiškemu vodstvu o doseženem stanju organiziranosti v
svojih sredinah in stopnji bojne pripravljenosti.
Ta dva sestanka sta imela izjemen pomen za dvig morale vseh prisotnih, ki je bila že tako na
zelo visoki ravni. Spoznanje, da za vsemi našimi postopki stoji država, nas je navdihovalo z
neizmerno močjo, prav tako pa tudi prepričanje, da smo s svojim delom dosegli zahtevane
cilje, ki so bili postavljeni pred nas. Na podlagi podanih poročil je bilo očitno, da
obvladujemo slovenski prostor, v katerega smo bili trdno vpeti.
V tem mesecu je bilo še nekaj sestankov samega vodstva Manevrske strukture Narodne
zaščite, v katerega so bili vključeni vsi načelniki pokrajinskih štabov. Zaradi pomembnih
razlogov nas je v teh primerih sklical načelnik republiškega štaba Anton Krkovič. Zadnji
sestanek na najvišjem operativnem nivoju je bil 26. 9. 1990 v prostorih ljubljanskega
Magistrata. Republiškima sekretarjema Janezu Janši in Igorju Bavčarju smo poročali o
stanju v pokrajinah ter o problemih, s katerimi se srečujemo pri svojem delu. Med
prisotnimi je bil tudi eden redkih pripadnikov »Hočevarjevega RŠTO«, ki je od samega
začetka sodeloval z nami. To je bil priljubljeni polkovnik Franc Carl. V Skupščini Republike
Slovenije pred zadnjim sklicem, je bil poslanec kot predstavnik vojske. Na majskem
zasedanju Skupščine je kot Slovenec odločno in javno nasprotoval razorožitvi Teritorialne
obrambe.
Poudariti je treba, da v vsem obdobju delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite do
prenosa v sestavo Teritorialne obrambe Slovenije 4. 10. 1990, nismo imeli nobenega
primera vdora v našo organizacijo ali pa kompromitacije njenega delovanja zaradi
neprofesionalnih postopkov. Potrebno je vedeti, da smo bili kot člani stalne sestave štabov
za Teritorialno obrambo pod stalnim nadzorom organov proti - obveščevalne službe JLA in
tudi »Hočevarjevaga RŠTO«. Za dosego svojih ciljev so v tem času, pa tudi kasneje,
uporabljali vrsto častnikov, med njimi tudi nekaj upokojenih, med katerimi je bilo kar nekaj
Slovencev z namenom, da odkrijejo eventualna dogajanja znotraj Teritorialne obrambe. Za
Manevrsko strukturo Narodne zaščite so izvedeli šele 4. 10. 1990, ko je Anton Krkovič kot
njen načelnik prenesel celotno strukturo v sestavo nove Teritorialno obrambo.
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 13
OBVESTILO VODSTVOM ORGANOV UNZ LJUBLJANA - MESTO IN LJUBLJANA - OKOLICA
Dne 2. oktobra 1990 me je Republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar pooblastil, da pred
predstavitvijo projekta MSNZ širši javnosti s projektom MSNZ seznanim načelnika UNZ Ljubljana
okolica g. Iva Peršaka in načelnika inšpektorata milice, višjega inšpektorja Marjana Starca. Takoj za
tem sem o tem obvestil načelnika UNZ Ljubljana mesto, g. Silva Kozlevčarja in v.d. načelnika
inšpektorata milice, samostojnega inšpektorja Staneta Ciglariča. Vsi navedeni so bili močno
presenečeni nad informacijo, da so njihove PEM enote delovale pod direktnim vodstvom
Republiškega sekretarja za notranje zadeve, ki jih s temi aktivnostmi še ni seznanil. Povedal sem jim,
da je bilo to izvedeno v cilju zavarovanja in popolne zaščite vseh postopkov in onemogočanja vdora
ali kakršnega koli drugega posega v ta del policijske strukture.
ZAVIDANJE IN RIVALITETA
Spominjam se kako sem bil ponosen do neba, ko so na tiskovni konferenci predstavili projekt MSNZ
in njegov prenos v sestavo TO širši javnosti. Zdelo se mi je nadvse imenitno, da sem prav jaz eden
izmed tistih, ki smo imeli možnost za neposredno sodelovanje v tem veličastnem projektu. Bil sem
neizmerno ponosen na svoje poslanstvo in na opravljeno delo.
Ko smo se zatem z enega zadnjih sestankov na RSLO in po predstavitvi javnosti spuščali v kletne
prostore na malico, smo v hodnikih srečevali znane osebe med katerimi so bili pomočniki
Republiškega sekretarja za obrambo in visoki uslužbenci RSLO. Pozdravili smo se. V njihovih
nasmeških sem v prvem trenutku začutil nekakšno odobravanje, zatem nelagodje in zavist, ki je hitro
in sistematično posegla po vodilnih kadrih MSNZ. V prvem valu kadrovske kuhinje je odpihnilo prav
vse, razen mene. Edini sem ostal na dolžnosti poveljnika PŠTO. Anton Krkovič ni bil po pričakovanju
imenovan za načelnika RŠTO in je postal poveljnik 30. razvojne skupine. Med tistimi, ki so bili povsem
presenečeni ob odkritju vodstva MSNZ, je bil Andrej Lovšin, načelnik 9. uprave, odgovoren za
varnostne zadeve. O projektu ni vedel nič. Z nekakšno mero spoštovanja, me je ogovoril z naslednjimi
besedami: »Si pa dober, vsa čast ti. Skoraj vsak teden sva se srečevala v preteklih mesecih in delala
na skupnih stvareh, pa mi z eno samo gesto nisi dal do znanja, da deluješ v tem projektu«.
VREDNOTENJE MSNZ IN NJENIH KARDROV
Pri vrednotenju delovanja v vojaški ali miličniški strukturi je potrebno upoštevati specifičnosti
delovanja vsakega sistema z vsemi njihovimi značilnostmi. Obstaja nevarnost, da nekateri dejavniki in
med njimi tudi kolegi iz vrst policije vsilijo svoje poglede na delovanje MSNZ, ki so bistveno drugačni
od našega vojaškega. Kljub zelo enotnemu delovanju smo si bili v marsičem različni. Pri tem veliko
povedo že naslednji podatki. V vojaškem delu MSNZ je 98 odstotkov sestave pripadalo rezervistom, v
policiji pa je bilo 95 odstotkov stalne sestave. Torej le okoli 5 odstotkov rezervistov. Zanimivo je, da
danes o MSNZ na veliko govorijo ljudje, ki v njej niso delovali, jo ne morejo poznati ali pa so zaradi
najrazličnejših razlogov prizadeti in užaljeni, ker niso imeli možnost sodelovati v projektu samem.
Temu primerni so tudi njihovi odzivi s katerimi poskušajo pomanjšati pomen MSNZ za osamosvojitev
Slovenije.
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 14
ZAKLJUČEK
Dosežen nivo učinkovitosti dela ustvarjen v projektu Manevrske strukture Narodne zaščite,
se je odražal v nadaljnjih postopkih, ki so se odvijali znotraj nove TO Republike Slovenije, v
pripravah za obrambo domovine, zaščito plebiscita in mnogih drugih nalogah. Tako sta
Manevrska struktura Narodne zaščite kakor tudi nova TO v času svojega delovanja
predstavljali veliko oporo slovenskemu republiškemu vodstvu pri izvajanju vseh postopkov
osamosvajanja in osamosvojitve naše države. Zelo pomembno pa je dejstvo, da so se vse
aktivnosti v pripravah na vojno in vojni sami, skoraj v celoti odvijale na podlagi načrtov,
izdelanih v obdobju MSNZ, kar je pomenilo, da so bili ti zelo kvalitetni in uporabni.
Vsa navedena dejstva zavračajo vse očitke in natolcevanja o tem, da je vojna trajala le
deset dni. Za vse tiste, ki smo bili angažirani v interesu obrambe novo nastajajoče države, je
ta vojna trajala od 17. maja 1990 do izgona zadnjega vojaka okupatorske Jugoslovanske
vojske iz Slovenije, dne 26. 10. 1991. Takrat smo jim pomahali v pristanišču Koprske luke z
željo, da se z njimi nikoli več ne srečamo na slovenskih tleh.
Viri :
-
Prelomni čas 1990, Vojaška zgodovina 00/2 Ljubljana november 2000 – Miha Butara
Ljubljana v maju 1990 – pk.Miha Butara
Revija Obramba letnik 32 julij 2000, Projekt 2-1-13-62 Uporniki z razlogom, pk. Miha Butara
Scenarij za film o MSNZ, RTV S 1992, pk. Miha Butara, pk. Miloš Šonc, stot. Ivo Furlan…..
Presoja možnega delovanja nasprotnika september (JLA) 1990- pk. Miloš Šonc
Direktiva za delovanje MSNZ Slovenije september 1990 – bg. Anton Krkovič, ppk. Adamič
Vojko, pk. Miloš Šonc
Osebni dnevnik/zabeležke 1990 – pk. Miha Butara
Organizacijsko- formacijska shema MSNZ Slovenije – bg. Anton Krkovič
Anton Bukovnik – Zgodovina osamosvajanja Slovenije in delovanje ONZ
»Okrogla miza o vlogi in pomenu MSNZ za nastajanje slovenske države in njene vojske« ,
Maribor, 15.05.2010, polkovnik Miha Butara
Stran 15
`