3 E-knjiga - Stisni roko v pest

Projekt
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
E-knjiga: Stisni roko v pest!
Krutost ne pozna meja –
ne včeraj ne danes.
Mentorji:
Svetlana Klemenčič, Ines Leskovar, Vesna Hmelak, Uroš Hren.
Učenci:
Sara Mernik (9. b), Katja Brglez (9. b), Patrik Šplajt (9. a), Tin Soršak (9. a), Domen Potočnik (9. a), Urška Lovrenčič (8. b), Karmen Omerzu (8. b),
Helena Cenc (8. a), Tina Rap (8. a), Maša Lipovec (7. b).
Avtorica naslovnice:
Nataša Gaber (9. b)
0
Osnovna šola Loče
Loče, 2011
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
Projekt E-knjiga: Stisni roko v pest! Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
[mentorji: Svetlana Klemenčič, Ines Leskovar, Vesna Hmelak, Uroš Hren; avtorji: Sara Mernik (9. b),
Katja Brglez (9. b), Patrik Šplajt (9. a), Tin Soršak (9. a), Domen Potočnik (9. a), Urška Lovrenčič (8. b),
Karmen Omerzu (8. b), Helena Cenc (8. a), Tina Rap (8. a), Maša Lipovec (7. b), Nataša Gaber (9. b);
lektorici: Svetlana Klemenčič, Ines Leskovar]. – Loče: Osnovna šola Loče, 2011.
1
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
KAZALO
1 PREDGOVOR ......................................................................................................................................................... 3
2 ZNAČILNOSTI ZGODOVINSKEGA OBDOBJA .......................................................................................................... 5
3 JOHN BOYNE: DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI (PRIPOVEDNO BESEDILO) ..................................................................... 6
3.1 OBNOVA KNJIGE DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI....................................................................................................... 6
3.2 GROZA V NACISTIČNIH TABORIŠČIH .................................................................................................................. 7
3.3 PREPOVEDANO PRIJATELJSTVO ........................................................................................................................ 8
3.4 KAJ BI BILO, ČE BI … ........................................................................................................................................... 8
3.5 DRUGAČNI KONCI KNJIGE DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI ........................................................................................ 9
3.6 DNEVNIK DEČKA V ČRTASTI PIŽAMI (številka 1) .............................................................................................. 11
3.7 DNEVNIK DEČKA V ČRTASTI PIŽAMI (številka 2) .............................................................................................. 14
4 KAREL DESTOVNIK KAJUH: BOSA POJDIVA, DEKLE, OBSOREJ (PESNIŠKO BESEDILO)......................................... 16
4.1 NEKAJ BESED O AVTORJU PESMI … ................................................................................................................. 16
4.2 ANALIZA PESMI ............................................................................................................................................... 17
4.3 NADALJEVANJE PESMI BOSA POJDIVA, DEKLE, OBSOREJ................................................................................ 19
4.4 RAZMIŠLJANJA UČENCEV ................................................................................................................................ 20
5 NE JOČI, PETER (FILM) ........................................................................................................................................ 22
5.1 KRATKA OBNOVA FILMA NE JOČI, PETER ........................................................................................................ 22
5.2 RAZMIŠLJANJA UČENCEV ................................................................................................................................ 23
5.3 DRUGAČNA KONCA FILMA NE JOČI, PETER ..................................................................................................... 24
6 OBISK MUZEJA IN GROBOV »100 FRANKOLOVSKIH ŽRTEV« .............................................................................. 26
6.1 FRANKOLOVSKI ZLOČIN ................................................................................................................................... 26
6.2 FRANKOLOVSKE ŽRTVE .................................................................................................................................... 27
6.3 RAZMIŠLJANJA UČENCEV ................................................................................................................................ 27
7 ZAKLJUČEK .......................................................................................................................................................... 31
8 VIRI IN LITERATURA ............................................................................................................................................ 32
9 KAZALO SLIK ....................................................................................................................................................... 33
2
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
1 PREDGOVOR
Projekt E-knjiga, ki smo se ga v Osnovni šoli Loče udeležili učenci 7., 8. in 9. razredov, nam je skozi izbrano
tematiko in zastavljeno izvedbo pokazal krutost vojne in približal del naše polpretekle zgodovine, ki ga mladi
slabo poznamo. Cilj projekta je, da skozi spoznavanje zgodovinskih dejstev gojimo pozitiven občutek nacionalne
pripadnosti in skušamo razumeti dogajanja II. svetovne vojne ter različnih družbenih situacij vse od vojnih
grozot do demokracije. Za sodelovanje smo se odločili, ker menimo, da ni prav, da bi bili zločini, ki so se dogajali
v času 2. svetovne vojne, zatrti in skriti.
Interdisciplinarnost raziskovalne naloge, ki vključuje predmete slovenščino, zgodovino, domovinsko vzgojo in
etiko ter računalništvo, nam omogoča pogled na dogajanje iz različnih zornih kotov. Pravzaprav smo se učenci
pri projektu začeli zavedati toka življenja in življenjskih situacij in nehali na svet gledati črno-belo. Pri tem
mislimo predvsem na nekatera humorna dogajanja v sicer zelo krutih filmih (Ne joči, Peter).
Najbolj so se nas pri spoznavanju našega okolja dotaknila dejstva, da so se mnogi kruti zločini 2. svetovne vojne
dogajali v neposredni bližini našega življenjskega okolja. Tako smo živo spoznali tudi nesmisel vsake vojne, saj
sedaj, komaj 70 let po teh grozodejstvih, na tem istem prostoru teče življenje v svojem ustaljenem ritmu in
razen obeležij nič ne kaže na nesmiselna, kruta vojna dejanja.
Nekaterih se nas je tematika dotaknila tako močno, da smo začeli razmišljati tudi o drugih temah medčloveških
odnosov, kot je na primer rasizem, saj je eden izmed poglavitnih vzrokov konfliktov in vojn med narodi poleg
ozemeljskih teženj in religije tudi rasizem.
»Barva naše kože ne govori veliko o tistem, kar leži pod našo kožo,« pravi genetik Steve Jonson, ki je proučeval teorije
»rase« in ugotovil, da na podlagi genov, ki sicer določajo razlike med ljudmi, ni možno upravičiti razlikovanja med »rasami«.
Torej biološko, znanstveno ni možno dokazati obstoja in razlikovanja »ras«, kaj šele večvrednosti in čistosti kakšne od »ras«.
Razlike med človeškimi genotipi seveda so in ne vplivajo na telesne lastnosti, vendar niso dovolj pomembne, da bi iz njih
lahko sklepali, da obstajajo različne »rase«. Še posebej pa jih ni možno povezovati s kulturo, obnašanjem ali moralo različnih
skupin ljudi. Da bi biološko dokazali obstoj različnih »ras«, meni Jones, bi se morali različni narodi razlikovati po večjem
številu genov, ne le po tistih, ki določajo barvo kože. Vendar ni tako: 85 % različic človeških genov nastaja zaradi razlik med
posamezniki iz iste države, še dodatnih 5–10 % genetske raznolikosti pa je rezultat razlik med posamezniki v državah na isti
celini, poseljenih z domnevno isto »raso«. Torej genetske razlike med domnevnimi »rasami«, na primer Evropejci in
Afričani, niso nič večje kot razlike med ljudmi v različnih državah iste celine. Zato Jones pomenljivo sklene, da so zakladnica
človeške raznolikosti posamezniki in ne narodi ali »rase«.
Če »ras« ni, kaj pa rasizem?
Najlepše bi potemtakem bilo, če bi lahko s sklepom, da ni bioloških podlag za obstoj »ras« in da tako »rase« ne obstajajo,
zaključili razpravo o tej temi in za vedno odpravili težave, ki nastajajo zaradi predsodkov o »rasnih razlikah«. Pa ne moremo.
Prevladujoči sistem prepričanj v različnih družbah vpliva na to, kaj razumemo pod pojmom »rasa« in kakšen odnos imamo
do različnih »ras«. Družba »rase« ustvari oz. ustvari prepričanje o povezanosti med telesnimi razlikami, vedenjem in kulturo
posameznih ljudi ter jih na podlagi tega razvršča. Prepričanje, da »rasne« razlike obstajajo, vpliva na obnašanje ljudi. Zato
težave, ki nastajajo zaradi predpostavk o »rasnih« razlikah, postanejo resnične in imajo resnične posledice, imenovane
rasizem.
Tako se znajdemo v protislovju, ko hkrati s tem, da trdimo, da imamo znanstvene podlage za zanikanje obstoja »ras«,
govorimo o resničnem pojavu rasizma. Pojavu, ki ga ne moremo zanikati, temveč ga moramo biti sposobni prepoznati in
odpravljati.
Kaj pomeni rasizem?
Rasizem pomeni, da se posameznikom zaradi porekla, telesnih, zgodovinskih ali kulturnih razlikovanj, na katere sami niso
mogli vplivati, pripišejo slabšalne, nezaželene lastnosti. Rasizem pomeni, da nekateri ljudje druge ljudi zaradi teh razlikovanj
in drugačnosti obravnavajo kot manjvredne in do njih gojijo predsodke. Te predsodke razglašajo ter svoje ravnanje
usmerjajo tako, da tem ljudem onemogočijo enake pravice in dostop do dobrin. Slednje imenujemo tudi diskriminacija.
Poleg rasističnega obravnavanja v medčloveških odnosih pripadnike manjšinskih skupin in skupnosti pogosto doleti še
institucionalni rasizem, ko se pri šolanju, zaposlovanju ali kulturnem ustvarjanju določajo pogoji in postopki, ki ne
upoštevajo njihove posebnosti in potreb.
Zavedati se moramo, da smo pri opazovanju in vrednotenju sveta, kultur in drugih ljudi omejeni s pojmi in predstavami, ki
jih imamo o njih sami in ki smo jih pridobili skozi vzgojo in izobraževanje, pa tudi skozi medije. Pri tem se največkrat
3
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
obnašamo tako, da je naša kultura merilo razsojanja o drugih, in smo prepričani, da je odlično in najboljše ravno to, kar je
naše in nam blizu. Priznati in spoštovati druge ne pomeni prizadevati si, da bi bili čim bolj podobni nam.
Preprečevanje rasizma in diskriminacije
Predsodki in diskriminacija se pripadnikom manjšinskih narodov ali etničnih skupnosti dogajajo tudi v evropskih državah. Na
svetovni ravni v okviru OZN in tudi na evropski ravni v okviru Evropske unije in Sveta Evrope veljajo predpisi (deklaracije,
konvencije, protokoli, resolucije), ki so jih države članice sprejele in ki določajo najbolj temeljna pravila varovanja človekovih
pravic in pravic manjšin. Vsa po vrsti prepovedujejo širjenje sovraštva in diskriminacijo na podlagi narodne ali verske
pripadnosti, »rase« ali spola. Države podpisnice teh dokumentov se zavežejo, da bodo ta pravila spoštovale, v nasprotnem
primeru se lahko prizadeti posamezniki pritožijo mednarodnim sodiščem.
(T. Bradman, Barva kože: zgodbe o rasizmu, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006, 215)
Tudi s pomočjo navedenih trditev smo ugotovili, kako nesmiselno in kruto je bilo ravnanje okupatorja, ki je želel
načrtno iztrebiti določene narode in »rase«. »Rase« smo ljudje torej ustvarili sami v svojih glavah, saj biološko
in znanstveno ne moremo dokazati različnih »ras« in tudi ne »večvrednih« in »manjvrednih« ljudi.
V projektu je sodelovalo deset učencev pod vodstvom profesorjev: Svetlane Klemenčič, Ines Leskovar, Uroša
Hrena in Vesne Hmelak.
Dela smo se lotili v dvojicah ali posamezno, največkrat smo se dobili po ali pred poukom. Najprej sta nam dva
izmed sodelujočih učencev predstavila značilnosti zgodovinskega obdobja druge svetovne vojne. Prebrali smo
knjigo Deček v črtasti pižami, si ogledali film Ne joči, Peter, se pogovarjali o pesmi Karla Destovnika Kajuha Bosa
pojdiva, dekle, obsorej. Pred ogledom muzeja »100 frankolovskih žrtev« na Stranicah smo si ogledali še
dokumentarni film Sto talcev za enega krvnika. Posamezniki pa smo prebrali še knjigi Zgodbe o rasizmu in
Frankolovski zločin.
E-knjiga vsebuje predvsem naša mnenja in razmišljanja o vojni, ki je divjala tudi na Slovenskem. V njej se lahko
torej najprej seznanite z značilnostmi zgodovinskega obdobja 2. svetovne vojne, nato si lahko preberete, na
kakšen način smo predstavili poglavja po sklopih (pripovedno besedilo, pesniško besedilo, film, ogled muzeja), v
zaključku pa smo grozote 2. svetovne vojne povezali s krutimi dejanji v Srebrenici in tako dokazali, da se
zgodovina na žalost ponavlja, da krutost človeka ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
V vojni ni zmagovalcev, so samo poraženci. Ta rek mnogokrat slišimo in uporabljamo, toda kaj resnično
pomeni? Mi si ga razlagamo takole: v vseh vojnah ljudje umirajo. Največkrat nedolžni, tudi otroci. Vojna pušča
za seboj grozljive posledice: uničene domove in solze preživelih. Kruta resnica je, da se nobena vojna ne konča
brez smrtnih žrtev in grozote, ki so se dogajale v času 2. svetovne vojne, ne smejo biti pozabljene – če smo z
izdelavo naše e-knjige vsaj malo prispevali k temu, je cilj projekta dosežen.
Katja Brglez in Sara Mernik, 9. b
4
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
2 ZNAČILNOSTI ZGODOVINSKEGA OBDOBJA
Najprej smo se seznanili z značilnostmi zgodovinskega obdobja, ki smo ga v projektu raziskovali.
Če želite izvedeti več o značilnostih zgodovinskega obdobja, kliknite na spodnjo povezavo.
Povezava: http://www.osloce.si/e-knjiga/2sv.htm
5
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
3 JOHN BOYNE: DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI (PRIPOVEDNO BESEDILO)
3.1 OBNOVA KNJIGE DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI
Bruno je čisto običajen devetletni deček, ki s svojo družino živi v Nemčiji. Ima tudi starejšo sestro in veliko
prijateljev, s katerimi se zelo rad igra. Nekega dne ga preseneti novica o selitvi. Starša mu namreč oznanita, da
se selijo zelo daleč. Ne vedo, kako dolgo bodo ostali tam. Glavni vzrok selitve pa je očetovo napredovanje.
Otroka postaneta žalostna, težko se ločita od doma, prijateljev, vendar jima ne preostane nič drugega, kot da se
s tem sprijaznita. Spakirajo ter se odpravijo … Mama je Brunu že prej povedala, da se selijo na Poljsko. Bruno ni
imel pojma, kje to je, vendar mu je občutek pravil, da zelo daleč.
Ko prispejo, zagledajo ogromno, tujo hišo. Že ob prvem pogledu nanjo se v dečku prebudijo slabi občutki. Ko
vstopi, ugotovi, da se ni motil – hiša je hladna, siva, temna in ljudem, ki bivajo v njej, ne nudi topline in
domačnosti. Družina se nekako privaja na novo življenje. Bruno in sestra dobita lastni sobi. Deček nekoč iz
radovednosti pogleda čez okno in zagleda žičnato ograjo. Ne ve, kaj naj bi to bilo in si reče, da je najbrž kmetija,
vendar se mu zdi zelo čudno, da ne vidi nobenih živali, temveč samo ljudi v črtastih pižamah. O tem, kar je videl,
poroča materi in očetu. Oče takoj ukaže, naj okno zabijejo z deskami. Bruno ugotovi, da pač ne bo mogel več
gledati skozi okno, zato se odloči, da bo raje raziskoval okolico. Stopi na vrt in gleda, kam bi lahko šel. Mama mu
prepove zapuščati domače dvorišče, zato se gre gugat. Nekega dne pa se le skrivaj izmuzne od doma. Ko se
prebije do gozda, se požene v tek. Teče in teče, ko se naenkrat ustavi. Pride namreč do žičnate ograje. Za ograjo
sedi deček. Bruno se mu približa. Z dečkom Šmuelom se spoprijateljita. Bruno tako začne hoditi k žičnati ograji
vsak dan. Šmuelu nosi hrano, saj je vedno lačen. Brunu se ne zdi nič čudnega, da so ljudje za ograjo, spet ima
svoje mnenje, da najbrž obdelujejo zemljo, da delajo prostovoljno. Vendar ni tako. V resnici je ta prostor, ki ga
obdaja žičnata ograja, eno najbolj znanih in okrutnih koncentracijskih taborišč na Poljskem – Auschwitz. Dečka
se tako srečujeta vsak dan. Bruno na eni in Šmuel na drugi strani ograje. Stke se prijateljstvo, čeprav na malo
neobičajen način; Bruno nima družbe in Šmuel je osamljen – tako postaneta najboljša prijatelja.
A Šmuel naenkrat postane še bolj žalosten in suh … Bruno ugotovi, da je razlog za to izginotje Šmuelovega
očeta. Hoče mu pomagati pri iskanju očeta, a edini način za to je, da gre na drugo stran ograje. S Šmuelom se
dogovorita, da ga bosta poiskala. Bruno skoplje luknjo pod ograjo, kjer zemlja ni tako trda, spleza čez in obleče
isto pižamo, kot jo nosijo ljudje za ograjo. Pižamo mu prinese Šmuel. Ko je »zamaskiran«, se skupaj odpravita k
ostalim. Bruno vidi, kako strašne so v resnici razmere, v katerih živijo ljudje na drugi strani ograje. Ljudje so
sestradani, delati morajo pod prisilo, vojaki pa z njimi ravnajo kot z izmečki. Bruno spoznava, da je njegov oče v
bistvu pošast brez srca. Dečka hitita iskati očeta, v tistem trenutku pa vojaki začnejo piskati na piščali in
oznanijo, da gredo na sprehod. Množica se mora postaviti v vrsto, v njej se znajdeta tudi Šmuel in Bruno. Začne
deževati, Bruna postane strah, da bo zamudil na kosilo. Dečka se stisneta drug k drugemu in hodita naprej.
Prispejo do nekakšne hiše in vojaki jim naročijo, naj vstopijo ter se slečejo. Množico shujšanih ljudi zajame
strah. Starejši vedo, kaj jih čaka, mlajši si govorijo: »Saj se bomo samo tuširali!« Vendar v strahu stopajo v
majhen prostor. Bruna in Šmuela je zelo strah. Čutita, da je nekaj narobe, vesta, da se to ne bo dobro končalo …
Ko so vsi v majhnem, temnem prostoru, jih vojaki še zadnjič pogledajo, brez kančka sramu zaradi njihovega
nečloveškega početja. Zaprejo velika vrata in se odpravijo. Ljudje, natrpani v majhni sobi, pa le čakajo … Čakajo
na svojo smrt. Dečka se spogledata, odpre se loputa v strehi, v sobo spustijo plin …
V tem času, ko Bruna ni doma, ga starši seveda začnejo pogrešati, zdaj že zamuja na kosilo … Odpravijo se ga
iskat. Pridejo do ograje, zagledajo njegovo obleko in luknjo v zemlji. V trenutku jim postane jasno. Oče pošlje
vojake iskat sina, sam pa teče do majhne hiške, upajoč, da še ni prepozno. Ravno v trenutku, ko zapirajo loputo
na strehi, se zasliši mamin jok in krik iz daljave, ko spozna, kaj se je zgodilo njenemu sinu …
Zgodba se dogaja v času 2. svetovne vojne, ko je Hitler vodil nacistično državo Nemčijo. Po njegovem mnenju so
bili Judje, Romi in vsi ostali narodi, razen nemškega seveda, smeti, izmečki in manjvredneži, zato je načrtno
iztrebljal te ljudi v koncentracijskih taboriščih. V knjigi Deček v črtasti pižami lahko preberemo, kako so nemški
6
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
vojaki ravnali z Judi – ljudje, ki jih je Bruno opazoval za ograjo, so bili namreč Judje. Brunov oče je bil zelo
zagrizen nacist, vdan Hitlerju. Upošteval je vse njegove ukaze. Z družino se je preselil na Poljsko samo zato, da
bi tam vodil zloglasno koncentracijsko taborišče. Večino judovskih moških in dečkov so ubili s plinom, na
ženskah in dekletih pa so izvajali poskuse.
Zgodba Deček v črtasti pižami prikazuje grozote tega obdobja svetovne zgodovine preko dveh nedolžnih
dečkov, ki zaradi prijateljstva skupaj umreta v celici smrti.
Katja Brglez, 9. b
Slika 1: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami.
Vir: HBO, 2009.
3.2 GROZA V NACISTIČNIH TABORIŠČIH
Če ste oz. boste vzeli v roke knjigo Deček v črtasti pižami, boste kmalu ugotovili, da to ni navadna knjiga, kar se
vidi že po platnicah. Vse, kar »krasi« platnice knjige, so bele in modre črte – že same platnice namreč na svoj
način napovedujejo vsebino knjige. Le-ta nas popelje v čas druge svetovne vojne, v čas holokavsta – načrtnega
iztrebljanja Judov. Takratni voditelj Nemčije Adolf Hitler je eden izmed glavnih krivcev načrtnega iztrebljanja
teh ljudi. Razlog za začetek holokavsta mnogi povezujejo s tem, da so bili Judje izredno gospodarni ljudje, ki so
svoj denar dobro porazdelili (ena tretjina v zlatu, druga tretjina v hiši in tretja v denarju). Denar naj bi posojali,
tako so pričeli nastajati dolgovi, ki jih ljudje niso mogli poravnati. Ti ljudje pa se naj bi nad Judi maščevali z
okrutnim početjem v taboriščih smrti. Drugi razlog pa je verjetno ta, da so Nemci želeli prevlado arijske rase, pri
čimer so jih ogrožali Judje, Slovani, Romi, homoseksualci ter umsko in telesno prizadeti ljudje.
Danes predvidevamo, da je število umorjenih Judov okoli šest milijonov. Največ jih je bilo pripeljanih v
koncentracijsko taborišče Auschwitz v Nemčiji. Tam je umrlo okoli 1,6 milijona Židov. Pri vstopu v taborišče je
stala tabla z napisom »Arbeit macht frei«, kar v prevodu pomeni »Delo osvobaja«. Kar se je v teh taboriščih
dogajalo, je grozno. Ljudje so morali trdo delati, stradali so, predvsem pa je grozno to, kar so počeli z ženskami.
Na njih so izvajali poskuse, jih posiljevali … Kaj so storili z njimi, je jasno – največ jih je bilo umorjenih s plinom.
Če pogledamo nazaj … Srečo imamo, da nismo živeli v času 2. svetovne vojne. Toda še bolj kruto je to, da se to
ni dogajalo stoletja nazaj, temveč pred 70 leti. Premislimo – takrat so bili naši dedki in babice še otroci.
Sara Mernik, 9. B
7
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
Slika 2: Naslovnica knjige Deček v črtasti pižami.
Vir: Založba Miš, 2006.
3.3 PREPOVEDANO PRIJATELJSTVO
Knjiga Deček v črtati pižami mi ni bila preveč všeč, ker se mi ne zdi pravično, da so Nemci imeli Jude za slabe,
manjvredne ljudi, saj so bili oni še slabši, ker so Jude zažigali kot kakšne živali. Všeč pa mi je bilo, da se je Bruno
spoprijateljil z židovskim dečkom Šmuelom, kljub temu, da je bilo takšno prijateljstvo zanj prepovedano. Lepo
pa je bilo tudi to, da se je Bruno odločil, da bo Šmuelu pomagal poiskati očeta, čeprav je zaradi tega na koncu
knjige moral umreti.
Karmen Omerzu, 8. b
3.4 KAJ BI BILO, ČE BI …
Zgodba Deček v črtasti pižami govori o družini, ki se je preselila iz Berlina na Poljsko zaradi očetove službe.
Deček Bruno je tam spoznal Šmuela, s katerim se je spoprijateljil, ne da bi starša to vedela. Šmuel je bil v
taborišču, kajti bil je Jud. Jude so v času 2. svetovne vojne pobijali in zažigali. Brunov oče je bil vodja
koncentracijskega taborišča, v katerem je bil zaprt Šmuel. Nekega dne je Bruno odšel k Šmuelu v taborišče. Tam
sta hotela poiskati Šmuelovega očeta, ki je pred nekaj dnevi izginil. Tisti dan pa so nekaj Judov ubili. Med njimi
je bil na žalost tudi Bruno.
Brunova sestra Gretel je vedela, kaj se dogaja za žičnato ograjo. O tem se je pogovarjala z očetovim vojakom.
Zato tudi ni silila v bližino taborišča. Bruno pa je bil mlajši, zato ni vsega razumel. Ko je prišel v taborišče, niti ni
vedel, kaj se mu lahko zgodi. Če bi mu starša povedala, kaj se dogaja, če bi se z njim več pogovarjala o vojni in o
Judih, se Bruno najbrž ne bi upal preobleči v črtasto pižamo in oditi v taborišče. Deček pa ni vedel, kaj počnejo v
taborišču ter je s svojim prijateljem odšel v kruto smrt.
Kako huda kazen je doletela njegova starša!
Urška Lovrenčič, 8. b
8
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
Slika 3: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami.
Vir: Planet Tuš, 2009.
3.5 DRUGAČNI KONCI KNJIGE DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI
Bruno in Šmuel sta postajala iz dneva v dan boljša prijatelja. Nekega popoldneva sta bila oba slabe volje. Bruno
zato, ker bi se naj s sestro in mamo preselil, Šmuel pa, ker ni našel očeta in ga že dolgo časa ni videl. Bruno mu
je ponudil pomoč pri iskanju. Dogovorila sta se, da bo Šmuel priskrbel črtasto pižamo za Bruna, Bruno pa
lopato, motiko in ostalo orodje, s katerim si bosta pomagala pri kopanju luknje pod ograjo. Seveda pa Bruno ni
smel pozabiti na sendvič za prijatelja.
Naslednji dopoldan se je Bruno zlagal mami, da se gre še zadnjič zibat na gugalnico. V resnici je odšel do Šmuela
in na žalost po poti izgubil sendvič. Ko je prišel, ga je Šmuel že nestrpno čakal. Bruno se je hitro preoblekel v
pižamo ter začel s kopanjem luknje. Ko je bila dovolj velika, da se je lahko splazil pod ograjo, je nehal kopati.
Bila sta nemirna. Tekala sta po taborišču in z vso vnemo iskala Šmuelovega očeta. Naenkrat sta se znašla v
množici ljudi, ki so bili obsojeni na smrt v plinski celici. Bruna in Šmuela je bilo zelo strah. Vsi so se morali sleči.
Ko so jih Nemci hoteli umoriti s plinom, ni vse teklo, kot bi moralo. Prišlo je do zapletov. Najprej niso dobro
zaprli železnih vrat, tako da so ujetniki lahko pobegnili. Bruno in Šmuel sta ugotovila, kaj so storili Šmuelovemu
očetu. Poiskala sta kočo, kjer so ga imeli zaprtega. Ko sta ga Bruno in Šmuel našla, jima je oče povedal, kje
najdeta ključe njegove celice in ju opozoril, naj bosta zelo previdna. Skupaj sta vdrla v arhiv, kjer so imeli
zapisana vsa imena Judov, obsojenih na smrt. Na srečo je bila pisarna prazna. Poiskala sta ključe in v veliki knjigi
Judov izbrisala Šmuelovega očeta. Ko sta končala z delom, sta vse skrbno pospravila nazaj. Ko je v pisarno prišel
vojak, sta se hitro skrila v bližnjo omaro. Vojak je na srečo hitro odšel. Previdno sta splezala iz omare in odhitela
do očeta. Skupaj so pobegnili. Bruno je domov pripeljal Šmuela in njegovega očeta pod pretvezo, da se želi
naučiti jezditi konje, česar pa ga lahko nauči le Šmuelov oče, Šmuel pa mu bo za družbo. Brunov oče tega
najprej ni dovolil, a nazadnje je Bruno le dosegel svoje. V resnici je dosegel tudi to, da se niso preselili, ampak
so ostali skupaj.
Šmuelov oče je vsak dan poučeval Bruna, kako se jezdi konje in kako mora ravnati z njimi. Brunu je to bilo zelo
všeč. Prosti čas, ki ga je imel zelo veliko, pa je preživljal z Šmuelom. Tako so srečno živeli skupaj.
Maša Lipovec, 7. b
9
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
Slika 4: Vhod v koncentracijsko taborišče.
Vir: Zgodovinski blog, 2008.
Bruno in Šmuel sta skopala jamo, da bi Bruno lahko vstopil v koncentracijsko taborišče. Ko je vstopil, si je
taborišče najprej ogledal, potem pa sta šla v barako, kjer je prebival Šmuel. Bruno je videl, kako tam ljudje
trpijo. V šoku je hotel zbežati domov, toda vojaki so ga skupaj z ostalimi odvedli v plinsko celico. Pred tem je
tam že bila druga skupina in Bruno je ugotovil, da se jim ne obeta nič dobrega. Čez nekaj časa so se vrata celice
odprla. Prišel je Brunov oče, ki je želel ugotoviti, koliko otrok bodo usmrtili ta dan. Med štetjem otrok je
zagledal Bruna. Srce mu je zakrvavelo, ko ga je videl oblečenega v tisto črtasto pižamo. Vse židovske otroke je
izpustil, z Brunom pa sta odšla domov. Ko je za to zvedela njegova mama, so se nemudoma preselili k dedku.
Brunova oče in mati sta se razšla. Čez čas se je vojna končala in Brunovega očeta so usmrtili zaradi množičnega
poboja Judov. Bruno, njegova sestra in mama so najprej živeli pri dedku, nato pa so se preselili v Anglijo, kjer so
bili daleč od koncentracijskih taborišč, čeprav so hudi spomini ostali za vedno v njihovi podzavesti.
Domen Potočnik, 9. a
Slika 5: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami.
Vir: Večer, 2009.
Bruno je odšel v taborišče s prijateljem Šmuelom. Vojaki, ki jih je vodil Brunov oče, so Bruna in Šmuela zaprli v
komoro. Medtem so domači ugotovili, da je Bruno izginil ter ga začeli iskati. Ko so prišli čez gozd do taborišča,
so videli pod ograjo luknjo in Brunova oblačila. Ugotovili so, da je odšel v taborišče. Oče in njegov pomočnik sta
s psom odhitela do glavnega vhoda in vstopila. Ko sta pregledala vse šotore, Bruna nista našla. Oče je bil
10
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
prepričan, da so ga odpeljali v komoro, da ga usmrtijo. Stekel je, kolikor hitro so ga nesle noge. Odprl je komoro
in v njej videl svojega sina Bruna. Odpeljal ga je ven na zrak in Bruno mu je dejal: »Če bodo usmrtili njih, naj tudi
mene!« Oče je takoj preklical ubijanje Judov. Judje so postali spoštovani, za to pa so se lahko zahvalili Brunu.
Oče je porušil vsa taborišča, Jude pa izpustil, da so lahko zaživeli svoje življenje.
Patrik Šplajt, 9. a
Kaj bi se zgodilo, če bi v trenutku, ko je Bruno vstopil v taborišče, bilo konec vojne?
Bruno in Šmuel sta vstopila v taborišče, ko so upravniki prejeli sporočilo, da je vojne konec. Prejeli so tudi ukaz,
da morajo ubiti vse ljudi v taborišču. Brunov oče je medtem imel sestanek z poveljniki vojske. Ko je izvedel, da
morajo ubiti vse taboriščnike, je ugotovil, da je v taborišču tudi Bruno. Ker se je bal nadrejenih, je vseeno ukazal
poboj taboriščnikov, sam pa se je odpravil rešit Bruna. Bruno in Šmuel sta medtem iskala Šmuelovega očeta.
Nemški vojaki so odpeljali prvo skupino Judov v plinske celice. Bruno se je ustrašil, ko je videl, kaj se dogaja in
zbežal iz taborišča. Prišel je domov in mami povedal, kaj je videl. Ko je Brunova mati izvedela, da je njen mož to
dovolil, je besna odšla in s seboj odpeljala svoja otroka ter judovskega dečka Šmuela. Brunovega očeta niso
nikoli več videli. Kmalu po vojni so ga usmrtili zaradi zločinov nad ljudmi.
Tin Soršak, 9. a
Slika 6: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami.
Vir: Sezirey, 2009.
3.6 DNEVNIK DEČKA V ČRTASTI PIŽAMI (številka 1)
17. junij
S prijatelji smo tekali po mestu in se igrali letala. Ta igra mi je res všeč. Rad se igram z njimi.
Oče je napredoval. Vesel sem zanj. Zvečer mu mama prireja zabavo. Povedala nam je, da nam mora oče
sporočiti novico. Zelo me je zanimalo, kaj nam želi povedati. Pri kosilu je oče povedal, da se selimo. Nočem se
seliti! Hočem ostati tu, pri mojih prijateljih. Nočem jih zapustiti. Pogrešal jih bom. Pogrešal bom šolo. Pogrešal
bom hišo, v kateri živimo!
Že prihajajo prvi gostje. Veliko jih je. Mama me je oblekla v lepo obleko. Takoj ko sem stopil v sprejemno sobo,
sem zagledal babico. Kako sem se je razveselil! Tudi dedek je bil tam. Vsi so čestitali očetu. Ampak jaz nisem
vesel. Jutri se selimo. Na deželo. Služkinja je že pripravila vse moje stvari. Še zadnjič sem legel v svojo posteljo.
Jutri bom spal v novi postelji.
11
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
18. junij
Danes sem verjetno zadnjič videl svoje prijatelje. Tako zelo jih bom pogrešal. Odpeljali smo se z avtom. Vozili
smo se dolgo. Nato smo pot nadaljevali z vlakom. Znova dolga vožnja. Na vlaku sem prespal noč. Moja sestra
moli za bolne in revne otroke.
Slika 7: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami.
Vir: RTV SLO, 2009.
19. junij
Pot spet nadaljujemo z avtom. Prišli smo na deželo. Ni minilo veliko časa, ko sem zagledal našo novo hišo. Ni mi
bila najbolj všeč. Hočem nazaj. K mojim prijateljem. Mama naju je s sestro skušala razveseliti tako, da sva si
lahko sama izbrala sobi. Izbral sem si sobo s pogledom na kmetijo. Upam, da se bom lahko igral s tistimi otroki.
Potem sem se pogovarjal z mamo. Povedal sem ji, da se mi otroci s kmetije zdijo čudni. Mamin izraz na obrazu
ni bil najbolj prepričljiv, ko je rekla, da se bom lahko igral z njimi. Ko sem posedal v sobi in se dolgočasil, sem se
domislil, da bi šel malo raziskovat. Tako sem se odpravil na dvorišče pred hišo. Tam sem videl sestro, ki se je
prav čudno obnašala, medtem ko se je pogovarjala z nekim očetovim sodelavcem. Prosil sem ju, če mi lahko
pomagata narediti gugalnico. Vojak je takoj zahteval, da mi služabnik prinese gumo, iz katere si bom lahko
naredil gugalnico. In res mi jo je priskrbel.
20. junij
Danes mi je bilo zelo dolgčas, zato sem se odločil, da grem raziskovat. Prišel sem na vrt in tam me je zagledala
mama in mi ukazala, da moram takoj nazaj v hišo. In tako mi ni preostalo drugega, kot da jo ubogam. Tako se je
dogajalo dan za dnem. In nekega dne sem se končno lahko izmuznil iz hiše na vrt. Tam sem zagledal okno in
pomislil, da bi splezal ven. In res sem. Začel sem tekati po gozdu in se igrati letala. Naenkrat sem prišel do
ograje. Za ograjo je sedel prestrašen deček. Na sebi je imel črtasto pižamo. Nisem vedel, kaj pomeni, da ima
oblečeno pižamo sredi belega dne. Počasi sva se začela spoznavati. Vprašal sem ga, zakaj imajo okoli kmetije
ograjo. Rekel je, da to ni kmetija, ampak taborišče. In da je ograja zato, da ljudje ne pobegnejo. Povedal je, da
so tukaj zaprti Judje in da je tudi on Jud. Tako sva se spoznavala dan za dnem in komaj sem čakal, da ga vidim.
Nekega dne sem ga videl v naši hiši. Pomival je kozarce. Ponudil sem mu pecivo, a je rekel, da tukaj ne sme
ničesar jesti. Vendar sem vztrajal, da poje pecivo. Ko je zagrizel v pecivo, je v sobo stopil vojak. Rekel sem, da si
je deček hrano vzel sam. A potem mi je bilo zelo žal mojih besed, zato sem takoj naslednji dan vzel hrano in se
12
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
napotil k njemu. Ampak njega ni bilo za ograjo. Klical sem ga, kolikor je zmogel moj glas. Ni se prikazal. Hotel
sem se mu opravičiti. Pomislil sem, da se mu ni kaj zgodilo. Dan za dnem sem hodil tja in po nekaj dneh je spet
sedel tam. Ravno takšen kot prvi dan. Prestrašen, umazan in lačen. Zdel se mi je zelo žalosten. Vprašal sem ga,
kaj ga muči. Povedal mi je, da je njegov oče izginil. Res sem mu hotel pomagati, a se nisem mogel spomniti,
kako. Oba sva premišljevala. Nato pa sva se domislila. Skopala bova luknjo pod ograjo in prinesel mi bo prav
takšno pižamo, kot jo ima on. Oče je spet napovedal selitev. Prejšnji večer sem ju slišal z mamo, kako sta se
prepirala. Nisem vedel zakaj. Ampak nočem se spet seliti. Že tako sem se moral posloviti od svojih prejšnjih
prijateljev. In jutri grem prijatelju pomagat iskati očeta. Zjutraj sem se mami zlagal, da se grem še zadnjič gugat
na gugalnico, preden se spet preselimo. Takoj ko je odmaknila oči, sem se izmuznil na vrt in skozi že zelo dobro
znano okno v gozd. S sabo sem imel lopato in hrano za prijatelja. Kot bi mignil, sem bil pri njem. Takoj sem se
preoblekel v črtasto pižamo in začel kopati. Luknja je bila kmalu dovolj velika, da sem se lahko splazil spodaj. S
prijateljem sva se odpravila iskat njegovega očeta. Iskala sva ga vsepovsod, a njega ni bilo nikjer. Nato sva
pogledala še v hišo, kjer je bilo mnogo ljudi. Naenkrat so se vsi začeli pomikati proti izhodu in ven na dež. Tudi
midva sva šla. Ne vem, kam nas peljejo. Mrzlo je in dežuje. Prišli smo do neke garderobe, kjer smo se vsi morali
sleči, nato pa so nas zaprli v celico.
Oče dečka Bruna je načrtno pobijal Jude in mislil, da bo s tem svet naredil boljši. A verjemite, poslabšal ga je!
Oče je ubil lastnega sina. Ni se zavedal, kako nevarno je drugim početi slabo. Mislim, da bi nam ta knjiga morala
odpreti oči in pomagati, da se takšne grozote ne bi NIKOLI več ponovile!
Helena Cenc, 8. a
Slika 8: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami.
Vir: Sezirey, 2009.
13
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
3.7 DNEVNIK DEČKA V ČRTASTI PIŽAMI (številka 2)
PRVI DAN
Danes praznujemo, ker je oče v vojski dobil višje delovno mesto. Tukaj sta tudi babica in dedi, čeprav na zabavi
ni najbolj zanimivo – raje imam pustolovščine, da se kaj dogaja, ne pa samo nekakšno glasbo, na katero vsi
plešejo ... Mama mi je povedala, da se selimo, ampak to ni pravično! Tukaj imam prijatelje, s katerimi se igram
in so zelo prijazni, jutri pa se moram od njih posloviti. Ne razumem, kako mi starša lahko kaj takega naredita.
Moja sestra pa je zelo vesela, komaj čaka, da gremo. Tako. Poslovil sem se od prijateljev in se vozim do naše
nove hiše ...
DRUGI DAN
Tukaj je tako dolgočasno, nikjer ni nikogar, razen neka kmetija, na katero pa mi starša ne dovolita oditi! Kako
zabavno! Pri nas dela gospod, ki ima črtasto obleko, tako kot tisti na kmetiji – ugotovil bom, zakaj. Naredil sem
si gugalnico, da mi ne bo tako zelo dolgčas. Malo sem raziskoval, saj obožujem raziskovanja – ko bom velik, bom
raziskovalec. Mami mi ne dovoli, da bi se igral izven ograje, ki obdaja našo hišo. Tam bi rad raziskoval. Ko sem
šel v lopo po gumo za gugalnico, sem videl okno, skozi katerega bi lahko odšel v svet – šel si bom ogledat
kmetijo.
TRETJI DAN
Odšel sem skozi okno in hodil po majhnem gozdu. Prišel sem do kmetije. Za visoko žičnato ograjo je sedel deček
Šmuel, ki je nosil črtasto pižamo, na njej pa številko. Vprašal sem ga, kakšna igra je to, da imajo številko. Odvrnil
mi je, da to ni igra. Ni mi bilo jasno, kaj mi želi povedati, ampak bil sem vesel, da imam prijatelja, čeprav je bil za
ograjo. Rekel sem mu, naj pride k meni, a ni mogel zaradi ograje, jaz pa sem mislil, da je ta ograja zaradi živali.
Povedal mi je tudi, da je Jud. Sovraži vojake, moj oče pa je VOJAK! Vprašal me je, če imam kaj hrane. (Ali je tam
nimajo?) Naslednji dan sva se želela igrati z žogo, a mi je rekel, da tega ne sme. Naenkrat je zapiskalo in moral
je oditi.
ČETRTI DAN
Paula, ki je delal pri nas, ni bilo, zato je kozarce čistil Šmuel. Stopil sem k njemu in mu dal potico, tudi sam sem
jo jedel. Prišel je vojak in vprašal Šmuela, zakaj je vzel potico, rekel je, da sem mu jo dal jaz. Ker me je bilo strah,
kaj bo rekel moj oče, ko bo izvedel, da sem mu dal hrano, sem se zlagal, da Šmuelu nisem dal potice. Kako
nesramen sem bil! Potem sem zapustil kuhinjo. Kaj se je zgodilo z mojim prijateljem, pa ne vem. Hodil sem k
ograji, a ga ni bilo tam. Pomislil sem, da je odšel s kmetije. A čez nekaj dni je moj prijatelj zopet sedel na drugi
strani ograje z veliko modrico na očesu. Kaznovan je bil zato, ker sem se zlagal! Žal mi je! Šmuel je bil užaljen, a
ko sem se opravičil, mi je rekel, da sva še prijatelja, kljub temu, kar sem mu naredil. Njegovega očeta ni bilo,
zato sva pri igri sklenila, da bova naslednji dan pod ograjo skopala jamo in mu ga bom pomagal poiskati, on pa
mi bo priskrbel pižamo in čepico.
PETI DAN
Res sva skopala jamo pod ograjo, Šmuel pa mi je prinesel pižamo. Tako sva skupaj odšla do bajte, v kateri je
prebival – vse je bilo tako majhno, pa toliko ljudi. Naenkrat so prišli vojaki in nas odpeljali – sploh ne vem, kam.
14
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
Kričali so, da se moramo sleči in da se bomo tuširali. A zaprli so nas v prostor, kjer ni bilo tušev. Nekdo je vrgel
nekaj skozi odprtino in potem ...
Bruna so kmalu začeli pogrešati; iskali so ga, a ni ga bilo. Njegova oblačila so našli ob luknji pod ograjo ...
Ugotovili so, da je šel v taborišče in da so ga ubili! Konec koncev ga je ubil lasten oče, ki je načrtno iztrebljal
Žide. Tako žaluje vsa družina za šele osemletnim sinom ...
Tina Rap, 8. a
Slika 9: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami.
Vir: Sonček17, 2009.
15
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
4 KAREL DESTOVNIK KAJUH: BOSA POJDIVA, DEKLE, OBSOREJ (PESNIŠKO BESEDILO)
4.1 NEKAJ BESED O AVTORJU PESMI …
Karel Destovnik, s partizanskim nadimkom Kajuh, je bil slovenski pesnik, prevajalec in narodni heroj. Rodil se
je 19. decembra leta 1922 v Šoštanju in umrl 22. februarja 1944 v Žlebniku pri Belih Vodah.
Karel Destovnik Kajuh je pričel pesniti v obdobju 2. svetovne vojne. Svoje prve pesmi je začel objavljati v
glasilu Slovenska mladina in kmalu postal njen prvi pesnik. Tako je v tem glasilu objavil nekaj svojih najboljših
predvojnih pesmi s socialno, politično-aktualno in ljubezensko tematiko.
Slika 10: Karel Destovnik Kajuh.
Vir: Goriski Panterji, 2008.
Konec januarja 1941 so ga zaprli in ga poslali v taborišče Ivanjica v Srbijo, kjer je ostal do sredine februarja. Že
od 6. aprila 1941, ko je Nemčija napadla tedanjo Jugoslavijo, se je Kajuh kot prostovoljec vključil v obrambo
domovine. Gestapo ga je 28. aprila 1941 zaprl in ga odvedel v slovenjegraški zapor. Maja so ga izpustili iz
zapora, skril se je v Savinjski dolini, septembra 1941 pa je odšel v Ljubljano, kjer se je pridružil
narodnoosvobodilnemu boju.
Njegove revolucionarne in preproste ljubezenske pesmi so bile med slovenskimi partizani zelo priljubljene. Z
njimi je skušal mobilizirati vse sile za boj proti okupatorjem in vlivati vero v ponovno svobodno življenje. Prva
tiskana izdaja njegovih del je izšla v Ljubljani leta 1945. Izbor Kajuhovih pesmi je preveden tudi v hrvaščino
kot Pjesme palog partizana (Pesmi padlega partizana, 1950).
Medtem ko je ostal Kajuhov zgled pred vojno med mladimi manj opazen, je v letih slovenskega
narodnoosvobodilnega boja doživel njegov zrelejši pesniški poziv nesluten odmev. Njegove pesmi so govorile
predvsem o ljudskem trpljenju, vendar v poplemenitenem jeziku.
Avgusta 1943 je Kajuh iz Ljubljane odšel k slovenskim partizanom, kjer je postal vodja kulturniške skupine XIV.
udarne divizije. Divizija je 6. januarja 1944 odšla iz Bele krajine prek Hrvaške na Štajersko, kamor je prišla 6.
februarja. Tu sta jo dočakali težka nemška ofenziva na Paški Kozjak in ostra zima. Kulturniška skupina XIV.
divizije, katere vodja je bil Karel Destovnik Kajuh, se je namestila v Žlebniku. Zvečer je hišo iznenada napadla
nemška patrulja. Kajuh je bil ob prvih strelih smrtno zadet.
16
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
Kajuhove najbolj znane pesmi so:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Slovenska pesem
V Srbijo ... v Šlezijo
Pesem talcev
Kje si, mati
Partizanovo slovo
Jesenska
Pesem XIV. divizije
Žalostna
Samo en cvet
Naša pesem
Ne klonimo, tovariši
Borec dekletu
Dekle v zaporu
Materi padlega partizana
Vir: Wikipedia, 2009.
Tina Rap, 8. a
4.2 ANALIZA PESMI
BOSA POJDIVA, DEKLE, OBSOREJ
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče.
Beli so, beli so češnje cvetovi,
temni, pretemni so talcev grobovi.
Kakor ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo.
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva med bele cvetove,
v krilo nalomiva češnjevih vej,
da jih poneseš na talcev grobove.
17
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
Slika 11: Beli češnjevi cvetovi.
Slika 12: Temni grobovi talcev.
Vir: Loccitane, 2009.
Vir: Revija Fotografija, 2009.
OBSOREJ (ljudsko) = ob tem času, ob tej uri
Pesem Bosa pojdiva, dekle, obsorej je peta iz cikla Kajuhovih pesmi Ljubezenske (vseh je osem). Cikel je
posvečen Silvi Ponikvarjevi, ki so jo fašisti nenadoma aretirali in zaprli leta 1942 (pesem je nastala leta 1943).
Pesem je osebno izpovedna (pesnik izpoveduje svoja čustva, misli …) ter ljubezenska, vendar gre za ljubezen,
izpovedano v vojnem času – pesem združuje ljubezen in trpljenje nesvobodnega naroda pod okupatorjevim
jarmom.
V pesmi nagovarja fant dekle, naj natrgata češnjevih vej in jih odneseta na grobove talcev, ki so padli za
svobodo domovine. V pesmi je prisoten izrazit kontrast/nasprotje med SVETLIM in TEMNIM. Svetlo
ponazarjajo bele češnjeve veje, temno pa temni grobovi talcev. S pesniškima sredstvoma PONAVLJANJE (npr.
beli so, beli so češnje cvetovi) in STOPNJEVANJE (temni, pretemni so talcev grobovi) je kontrast/nasprotje še
močnejši – belo in temno se v pesmi ves čas izmenjavata kot ljubezensko hrepenenje po deklici in bolečina ob
misli na trpeči narod.
Po obliki je pesem tradicionalna, sestavljajo jo tri štirivrstičnice z rimo (npr. trpeče – koprneče, cvetovi –
grobovi …).
Skoraj vsa prva kitica govori o ljubezenskem čustvu, razen drugega verza, ki govori o trpeči domači zemlji.
V drugi kitici se ljubezen skoraj popolnoma umakne sočustvovanju s padlimi in zavedanju, koliko bodo njihova
življenja nekoč vredna za svobodo slovenskega naroda.
V tretji kitici pa se spet pojavi ljubezensko čustvo, ki pa ga pesnik združuje s spoštovanjem in hvaležnostjo do
tistih, ki so dali svoja življenja za svobodo slovenskega naroda. Beli češnjevi cvetovi niso namenjeni nobenemu
od zaljubljencev, ampak talcem.
Vir: Dijaski, 2009.
18
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
4.3 NADALJEVANJE PESMI BOSA POJDIVA, DEKLE, OBSOREJ
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče.
Beli so, beli so češnje cvetovi,
temni, pretemni so talcev grobovi.
Kakor ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo.
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva med bele cvetove,
v krilo nalomiva češnjevih vej,
da jih poneseš na talcev grobove.
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva pred vojno trpečo,
ampak kam, le kam
se bova skrila pred to nesrečo?
Rad te imam, preveč rad,
da bi padel v vojni,
zato pridi in greva na drugi del sveta,
kjer srečna do konca življenja bova bila.
Tina Rap, 8. a
Slika 13: Srečna ljubezen.
Vir: Experienceproject, 2008.
19
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
4.4 RAZMIŠLJANJA UČENCEV
Karel Destovnik Kajuh je bil slovenski pesnik, prevajalec in narodni heroj, ki je pisal v času 2. svetovne vojne.
Napisal je veliko pesmi, med njimi tudi Bosa pojdiva, dekle, obsorej. Pesem je osebno izpovedna in v njej se
prepletata ljubezen ter spoštovanje do padlih borcev za svobodo. Pesem govori o dekletu in fantu – pesniku, ki
se skupaj odpravita nabrat češnjeve cvetove za padle borce. Ko v drugi kitici pesnik ponavlja in stopnjuje
pridevnike, ustvari kontrast med belim in črnim, med lepoto ljubezni in temo smrti. S tem bralec še bolj začuti
žalost, ki veje iz pesmi. Pesem mi je všeč, ker pesnik v njej izraža čustva do deklice in spoštovanje do svojega
trpečega naroda.
Helena Cenc, 8. a
V pesmi najdemo sledi vojne, po drugi strani pa češnjeve veje pričarajo ljubezen. Navedena je smrt talcev. Talci
(verjetno vojaki, partizani) so bili ljudje, zaprti proti svoji volji, verjetno zato, ker se niso strinjali s takratno
politično oblastjo. Pesem je nastala na podlagi pesnikove resnične življenjske izkušnje, saj je bil sam partizan,
njegovo ljubezen Silvo Ponikvarjevo pa so zaprli fašisti. Menim, da je pesnik želel, da bi bil lahko s svojo
ljubljeno, vendar to zaradi vojne ni bilo mogoče. Najbrž je bilo v tistem času mnogo ljubezni »uničenih«.
Češnjeve veje pričarajo nekakšno romantičnost, vendar pride do kontrasta med temnim in svetlim, ko pesnik
omeni grobove talcev. Ti naredijo pesem mračno, žalostno … Pesnik v verzih Kakor ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo poudarja žrtvovanje vojakov za svobodo naše domovine in pogum le-teh. Karel
Destovnik Kajuh, ki je bil vodja kulturniške skupina XIV. divizije, je s svojimi pesmimi dajal vojakom voljo do boja
za svobodo domovine, še posebej pa do boja za lastno življenje.
Sara Mernik, 9. b
Slika 14: XIV. divizija (Karel Destovnik Kajuh v ospredju).
Vir: CE NOB, 1944.
Pesem Bosa pojdiva, dekle, obsorej je ljubezenska. Govori o ljubezni, ki se je dogajala med vojno. Kadar je
vojna, je biti zaljubljen zelo težko, saj nikoli ne veš, kaj te čaka naslednji dan. Biti moraš zelo previden in paziti,
da ne storiš kaj nepremišljenega. Če bi pesem primerjali z današnjim svetom, bi to pomenilo, da bi cvetje nesli
na grobove ljudem, ki so umrli, da je lahko danes naša ljubezen brezskrbna in lepa ter da nas ni več strah, da
bomo izgubili ljubljeno osebo.
Maša Lipovec, 7. b
20
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
Pesem Bosa pojdiva, dekle, obsorej govori o težkem življenju med vojno. Povežemo jo lahko z dejstvom, da je
pesnik pesem posvetil svoji ljubezni Silvi Ponikvarjevi, ki so jo zaprli fašisti.
Dekle naj bi na grobove vojakov odneslo bele češnjeve cvetove, ki bi naj predstavljali nekaj dobrega. Grobovi pa
so simbol smrti in žalosti.
Pesem je zelo žalostna in nam med vrsticami veliko pove o krutosti življenja med vojno.
Tin Soršak, 9. a
Pesem Bosa pojdiva, dekle, obsorej mi je všeč, saj se mi zdi lepo, da je Karel Destovnik Kajuh napisal pesem za
Silvo Ponikvarjevo, ki so jo zaprli fašisti.
Všeč mi je tudi, da je v pesmi izpovedal svojo ljubezen in da ni govoril samo o ljubezni, ampak se je spomnil tudi
na talce, ki so umrli v boju za svobodo naše države.
Karmen Omerzu, 8. b
Srečen, zaljubljen par – pa vendar ne tako srečen, kot se zdi na prvi pogled, saj ima to nesrečo, da se zaljubi
ravno v napačnem času, v času vojne. Mlado dekle in fant – vojak ne moreta biti skupaj in zaradi razmer oba
trpita.
Če se poskusimo postaviti na mesto dekleta, ki vsak dan upa, da njenega ljubega ne bo zadela krogla, da ne bo
padel v vojni, da se bo k njej vrnil živ in zdrav – a mora vendar vedeti, da ga mogoče nekega dne le ne bo več
videla – ali v vlogo fanta, ki se bori za svojo deželo, ki s tem skuša obraniti tudi svojo drago, se zamislimo in
začutimo, kakšne stvari so se dogajale takrat. Lahko smo veseli, da živimo v času, ko se nam za kaj takega ni
treba bati.
A vendar je lepo, da se teh borcev, vojakov, ki so srčno branili našo domovino, spominjamo, saj le-tako ne bodo
nikoli umrli, temveč bodo živeli z nami v naših srcih in dušah. Eden izmed načinov, kako se jih spominjati, je tudi
ta pesem Bosa pojdiva, dekle, obsorej, saj nas res gane ob prebiranju.
Katja Brglez, 9. b
Slovenski pesnik, prevajalec in narodni heroj Karel Destovnik Kajuh je v osebno izpovedni pesmi Bosa pojdiva,
dekle, obsorej ljubezenska čustva povezal s sočustvovanjem s padlimi talci.
Meni je pesem predvsem zelo žalostna, bila pa mi je tudi na nek način všeč, saj govori resnico o drugi svetovni
vojni.
Patrik Šplajt, 9. a
Ta pesem se mi zdi žalostna, saj govori o vojni, hkrati pa tudi o ljubezni, ki med vojno ne more biti uslišana. Po
mojem mnenju je najlepša druga kitica, saj mi je zelo všeč kontrast med svetlim in temnim, ki ga je pesnik
uporabil: svetli so lepi češnjevi cvetovi; temni, žalostni pa so grobovi talcev.
Urška Lovrenčič, 8. b
Kajuhova pesem Bosa pojdiva, dekle, obsorej je posvečena pesnikovi ljubljeni deklici in tistim, ki so dali življenje
za svobodo slovenskega naroda. Zanimivo se mi zdi, da je pesnik že v naslovu uporabil staro ljudsko besedo
obsorej, kar pomeni ob tem času. S takšnimi pesmimi je pesnik bodril slovenske partizane med drugo svetovno
vojno, da v težkih razmerah niso izgubili volje do življenja.
Domen Potočnik, 9. a
21
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
5 NE JOČI, PETER (FILM)
5.1 KRATKA OBNOVA FILMA NE JOČI, PETER
Film Ne joči, Peter je slovenski celovečerni vojni film. Posnet je bil leta 1964.
Glavni igralci so:
- Bogdan Lubej v vlogi Petra,
- Lojze Rozman kot Dane,
- Bert Sotlar kot Lovro,
- Majda Potokar kot Magda,
- Zlatko Šugman kot Dolfe.
Peter, Ljuba in Miran so sirote, ki jih morajo partizani spraviti na varno območje. To »akcijo« dodelijo dvema
vojakoma Danetu in Lovru, ki sicer minirata železnico. Najprej se naloge skušata znebiti, toda počasi sta se z
otroki spoprijateljila. Do izraza najbolj prihaja najmlajši Peter, ki je vzrok mnogim smešnim prizorom. Vse se
prične, ko se Dane in Lovro vrneta v generalni štab, kjer jima general pove, da bosta spremljala tri sirote na
varno območje. Nato se ti trije otroci in zraven še trije vojaki peljejo del poti z vozom. Ob »slovesu« zamenjajo
vreče s hrano za konja in oblačila za otroke, kar je vzrok, da se mora petčlanski četi pridružiti še Dolfe. Skupaj se
podajo proti osvobojenemu ozemlju, vmes pa srečajo še Nemce (ki bi se jim morali na daleč izogniti) in pa
Magdo, ki je v resnici kapetan Brina. Minerjema uspe tudi večja akcija, ko razstrelita nemško skladišče.
Zelo znan je tudi stavek iz tega filma: »A si ti tud not padu?«, ki ga pove Peter, ko v jamo, kamor je najprej padel
on, pade še eden izmed nemških vojakov. Naslov Ne joči, Peter izhaja iz prizora, ko Peter v jezeru pusti Danetov
škorenj. Peter misli, da ga bo Dane kaznoval, zato prične jokati. Ko pa Dane zagleda Petra, mu pravi: »Ne joči,
Peter!« Na koncu otroci varno prispejo na varno območje, Dolfe pa se pridruži Danetovi četi.
Vir: Wikipedia, 2009.
Sara Mernik, 9. b
Slika 15: Prizor iz filma Ne joči, Peter.
Vir: Siol, 2010.
22
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
5.2 RAZMIŠLJANJA UČENCEV
Ne joči, Peter je slovenski film, ki govori o vojni. Dva partizanska minerja sta morala tri otroke pripeljati z
nevarnega območja do kraja, kjer bodo otroci varni. Seveda jima to ni najbolj ustrezalo. Pričakovala sta kakšno
veliko akcijo. Partizanska minerja Dane in Lovro sta se kar hitro spoprijateljila z otroki. Lovru se je še posebej
prikupen zdel najmlajši Peter, katerega je skoraj ves čas nosil. Medtem ko so hodili do varnega območja, je
Peter ves čas počel neumnosti in jih spravljal v smeh. Na koncu jih je tudi rešil pred Nemci, ker je po nesreči
padel v luknjo – skrit vhod v nemško skladišče streliva. Lovro in Dane sta skladišče razstrelila. Po končani akciji
so se skupaj srečno vrnili na varno območje.
Kljub vojni tematiki se mi je zgodba zdela smešna, kajti Peter je ves čas počel neumnosti, ki so bile smešne. Zato
ga je Dane, ki ga na začetku ni preveč maral, na koncu vzljubil. Všeč mi je bilo, ko je na koncu filma Peter mislil,
da ga bo Dane kaznoval, ker mu je vrgel škorenj v vodo in je zato začel jokati, Dane pa ga je potolažil z
besedami: »Nikar ne joči, Peter«.
Urška Lovrenčič, 8. b
Film Ne joči, Peter mi na začetku ni bil všeč, ker se mi je zdelo, da komandir grdo ravna z otroki. Kasneje sem
svoje mnenje spremenila, saj je komandir Petra potolažil in ga objel.
Bilo je tudi kar nekaj smešnih prizorov. Med drugim tisti, ko je Peter postal žejen in se je komandir javil, da bo
našel pijačo. Prikazal se je z bikom, ki ga je hotel pomolsti.
Karmen Omerzu, 8. b
Slika 16: Prizor iz filma Ne joči, Peter.
Vir: Siol, 2010.
Ne joči, Peter je film, ki uprizarja čas 2. svetovne vojne na Slovenskem. Glavna oseba je Peter, majhen deček, ki
je zelo duhovit in s svojo osebnostjo popestri film, da ni preveč žalosten. Film je sicer zelo komičen, saj se
nerodni partizani, ki morajo tri otroke spraviti na varno, vedno zapletajo v spletke.
Film je zelo smešen in zanimiv, škoda le, da ni konec bolj jasen, da bi lahko videli, kaj se zgodi z malim Petrom in
sestro ter bratom. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, če se komandantka in komandant poročita.
Katja Brglez, 9. b
Zgodba govori o dveh partizanskih minerjih. Odločila sta se, da odideta v glavni štab. Nedolgo zatem, ko sta
prišla, ju k sebi pokliče komandir in ju zadolži za posebno nalogo. Tri otroke morata prepeljati na osvobojeno
ozemlje, kar pa sploh ni lahka naloga, saj jim pot otežujejo Nemci, pa tudi mali Peterček. Nanje preži veliko
nevarnosti, smejimo se smešnim dogodkom. Vsake toliko časa Peterček potoži, da je lačen ali žejen. Prispejo do
23
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
kmetije, kjer jim gospodinja postreže s hrano. Tam srečajo Magdo, ki se jim pridruži pri odpravi. Magda pove
minerjema Lovru in Danetu, kje imajo Nemci zalogo razstreliva. Ker sta si že dolgo želela prave akcije, se
odločita, da bosta razstrelila njihovo skladišče. Ko jim sledijo Nemci, Peterček pade v jamo, za katero se izkaže,
da je lahko zelo dobro skrivališče. Ne samo skrivališče, skrivni prehod vodi naravnost v skladišče, kjer Nemci
hranijo razstrelivo. Lovro in Dane skladišče razstrelita in otroke varno pripeljeta na cilj. Med potjo se Dane
zaljubi v Magdo in kasneje se izkaže, da je ravno ona slavni načelnik. Čeprav se film dogaja med vojno, je
smešen, ker mali Peterček poskrbi, da jim ni nikoli dolgčas. Film mi je bil všeč, čeprav nisem navdušena nad
vojno tematiko.
Helena Cenc, 8. a
Ne joči, Peter je slovenski vojni film. Prikazuje, kako dva partizanska minerja pripeljeta otroke na osvobojeno
ozemlje. Film mi je všeč, saj lahko vidimo, kako sta minerja sprva ponižana, potem pa se z otroki znajdeta in
sporazumevata vsak dan bolje. Najbolj navihan med otroki je najmlajši Peter. Vloga najmlajšega Petra mi je bila
najbolj všeč, saj je trmast in svojeglav. Tudi za otroke je nekaj nenavadnega, da za njih ne skrbijo starši, temveč
partizanska minerja.
Maša Lipovec, 7. b
Film prikazuje dogajanje med drugo svetovno vojno. V tistih časih je bilo zares hudo, kljub temu pa se lahko
nasmejimo tudi veselim dogodkom. Spoznali smo, kakšne naloge so imeli partizani in kako iznajdljivi so morali
biti, da jih nemški vojaki niso izsledili. Zdel se mi je zanimiv in poučen.
Domen Potočnik, 9. a
Film Ne joči, Peter mi je bil všeč, saj je bil predvsem zaradi malega Petra smešen kljub temu, da se dogaja med
vojno. Če bi bila režiser, bi v več prizorih rada videla prijatelja Lovra in Daneta. Smešno pa bi bilo gledati, kako
se Lovro ponorčuje iz zaljubljenega Daneta.
Rap Tina, 8. a
5.3 DRUGAČNA KONCA FILMA NE JOČI, PETER
Film Ne joči, Peter govori o dveh partizanih, ki sta dobila nalogo, da na varno spravita skupino otrok. Film na
humoren način prikaže sicer žalostne dogodke druge svetovne vojne. Spremenil bi samo njegov konec:
Med bombardiranjem jame Dane in Lovro umreta, otroci pa padejo v roke Nemcev. Toda, ko za Lovrovo in
Danetovo smrt izvejo partizani, pripravijo maščevanje. Zavzamejo jamo, otroke pa rešijo.
Predstavljam si, da bi mali Peter na koncu našel svoje starše.
Tin Soršak, 9. a
24
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
Lovro in Dane sta odpeljala otroke na osvobojeno, vmes pa so srečali Nemce. Mali Peterček je pograbil puško in
ustrelil Nemca v trenutku, ko je ta hotel ustreliti Lovra. Ko so pobili vse Nemce, so odšli naprej in srečali
kapetana Brino. Povedala jim je za jamo, v kateri so Nemci skrivali strelivo. Odpravili so se proti jami. Peter je
življenje rešil še Danetu. Dane in Lovro sta razminirala celotno jamo in pobila vse Nemce. Nato so odšli proti
osvojenemu. Tam Peter nikakor ni hotel zapustiti Lovra in Daneta. Po dolgem premisleku sta se odločila, da
posvojita Petra. Ker pa nista mogla posvojiti samo Petra, sta posvojila tudi ostala dva. Vsi skupaj so srečno živeli
do konca svojih dni.
Patrik Šplajt, 9. a
Slika 17: Ovitek zgoščenke filma Ne joči, Peter.
Vir: Varagal, 2008.
25
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
6 OBISK MUZEJA IN GROBOV »100 FRANKOLOVSKIH ŽRTEV«
6.1 FRANKOLOVSKI ZLOČIN
Frankolovski zločin je eden izmed najhujših nacističnih vojnih zločinov na slovenskem ozemlju med drugo
svetovno vojno. Zgodil se je 12. februarja 1945, ko so Nemci v Grabnu na Stranicah pri Frankolovem ubili sto
Slovencev.
To so storili iz maščevanja za partizansko zasedo v soteski Tesno, v katero je 2. februarja 1945 padel eden
najpomembnejših nacističnih funkcionarjev, celjski okrožni vodja in deželni svetnik Anton Dorfmeister, ki je za
posledicami ran naslednjega dne umrl v celjski bolnišnici.
Kot maščevanje za njegovo smrt so nacisti v mariborskih, celjskih in trboveljskih zaporih izbrali sto talcev in jih
devetindevetdeset obesili na drevesa ob cesti, enega pa ustrelili med begom.
Domačini, ki so še živi in so bili priča temu groznemu pokolu, se spominjajo, da so nemški vojaki prišli v bližnjo
hišo in vzeli stol, na katerega so morali talci stopati, da so jih lahko obesili. Ta pokol sta vodila dva vojaka. Eden
je dajal talcem zanko okoli vratu, drug je spodnašal stol. Vlogi sta večkrat zamenjala. Obešali so enega po
enega. Na posamezno jablano so obesili tri do pet talcev. Med njimi sta bila tudi oče in sin – oba Skale Ivana.
Oče je moral gledati, kako so obesili sina. Ker tega ni mogel gledati, se je pognal v beg. A so ga takoj pokosili
streli nemške brzostrelke. Konec obešanja je bil okoli pol tretje ure popoldne. Domačini so potem morali talce
zvoziti v grobove. Pri tem groznem opravilu so si pomagali s Padežnikovim vozičkom, ki si ga lahko še danes
ogledamo v muzeju; stol, na katerega pa so morali stopati talci, je ostal pri jablani, kjer je bil obešen zadnji
talec. Naslednji dan so dekleta iz okolice naredila vence in šopke rož ter jih nesla na grobova. Čez nekaj dni je
prijezdila nemška konjenica in uničila oba grobova, zato so morale ženske navoziti zemljo, da so ju ponovno
zakrile.
Slika 18: Spomenik 100. frankolovskim žrtvam.
Vir: Šplajt, 2011.
Zavedati se moramo, da so ti ljudje dali življenja za nas! Ta dva spomenika naj nam bosta v spomin na ta kruti
dogodek in v opomin, da se take krutosti ne bi nikoli več zgodile.
Vir: Wikipedia, 2009.
Helena Cenc, 8. a
Sara Mernik, 9. b
26
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
6.2 FRANKOLOVSKE ŽRTVE
Partizani niso vedeli,
da drugi za njihov napad bodo plačali.
Zato danes sto ljudi
pod temno zemljo spi.
Umorjeni kruto so bili –
mogoče tudi pred vašimi očmi.
Na drevesih so viseli,
dokler jih domačini
niso z jablan sneli.
Zato še danes v muzeju tam,
sto vrvic s stropa visi
in na eni manjkaš ti,
ki pod streli padel si.
Sara Mernik, 9. b
Slika 19: Sto vrvi.
Vir: Šplajt, 2011.
6.3 RAZMIŠLJANJA UČENCEV
Frankolovski zločin je bil eden najhujših nacističnih vojnih zločinov na Slovenskem; vojaka, ki sta opravljala to
delo, sta bila po mojem mnenju povsem brez srca, talce sta obešala cele tri ure in preden sta jih obesila, sta se
še norčevala iz njih.
Ko so talce obesili, so jih pometali v že vnaprej pripravljeni jami, nato pa jih zasipali z zemljo. Veliko družin je
bilo prizadetih zaradi smrti nedolžnih mož, sinov …
27
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
Mislim, da je bilo to nečloveško dejanje. Po mojem se kaj takega ne bi smelo nikoli zgoditi, saj bo pokrajina
vedno nosila pečat hudega zločina.
Katja Brglez, 9. b
Slika 20: Prizorišče zločina.
Vir: Muzej »100 frankolovskih žrtev«, Stranice.
Ko sem videla slike nedolžnih talcev v frankolovskem muzeju, mi je postalo hudo. Vprašala sem se, kako so se
počutili svojci talcev, ko so izvedeli, da so njihove bližnje obesili. Po mojem mnenju je bilo zelo kruto, ko so talci
z zavezanimi rokami stali ter opazovali, kako so pobijali druge.
Najbolj me je prizadelo pismo, ki ga je pred smrtjo napisal eden od talcev. V njem je omenil, da bi vsaj še enkrat
rad videl svoje otroke ter jih samo še enkrat poljubil, potem bi lažje umrl.
To je bil res velik zločin, ki se je zgodil v naši neposredni bližini. Kaj takega se ne sme več ponoviti!
Urška Lovrenčič, 8. b
Slika 21: Muzej »100 frankolovskih žrtev«, Stranice.
Vir: Šplajt, 2011.
Partizani so ubili nemškega oficirja, zato so Nemci ljudem po njihovem zakonu dodelili kazen za usmrtitev 100
ljudi. Nemci so bili po mojem mnenju zelo kruti, da so za enega oficirja pobili toliko ljudi. Menim, da so zelo
pretiravali s svojimi kaznimi. Talci so morali biti zelo pogumni, saj so umirali za domovino. Vse te žrtve, ki so
28
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
padle pod okupatorjevim režimom, so narodni junaki, ki so ljubili svojo domovino in niso pustili, da bi jo
okupatorji dobili pod svojo oblast.
Domen Potočnik, 9. a
Slika 22: Anton Dorfmeister.
Vir: Muzej »100 frankolovskih žrtev«, Stranice.
Še zdaj ne morem verjeti, da se je v naši neposredni bližini zgodilo nekaj tako tragičnega. Ker so partizani ubili
enega Nemca, so le-ti obesili 100 Slovencev. Meni se to zdi zelo nepravično in nespametno!
Vsi so bili očetje, sinovi ali strici … Ker so umrli, so njihovi najbližji zagotovo čutili praznino v srcu. Če bi se to
zgodilo meni, bi se počutila zelo slabo in bila bi zelo žalostna, zagotovo do svoje smrti – ne znam si najbolje
predstavljati, kako bi živela s tem.
Če bi morala gledati obešanje, kot so to morali domačini, bi me bilo zelo strah. To bi zagotovo ostalo v mojem
spominu, nikjer se ne bi počutila varno.
Gospa, ki nam je razkazala muzej na Stranicah, nam je povedala, da se domačini stola in vrvi, ki so se zarasle v
veje dreves, na katera so obešali talce, niso dotaknili še vrsto let. Tudi niso želeli, da bi jablane, na katerih je
ugasnilo toliko življenj, še sploh kdaj obrodile sadove. Čisto jih razumem!
Upajmo, da nam bo ta dogodek vsem v svarilo, da se kaj tako tragičnega ne bo ponovilo nikoli več!
Tina Rap, 8. a
Pokol stotih talcev se je odvijal v naši bližini, zaradi česar je še bolj grozen. Žalostno je tudi, da se dokaj pogosto
vozimo mimo dreves, na katerih so visele slovenske žrtve, pa se tega niti ne zavedamo.
Dejanje dokazuje neizmerno krutost Nemcev med vojno. Kaže tudi na to, koliko večvredne so se počutili Nemci,
saj so za smrt enega Nemca zahtevali smrt stotih Slovencev.
Upam, da nas bodo dogodki, kot je bil ta, prepričali, da se kaj takega ne ponovi več.
Tin Soršak, 9. a
29
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
Ko smo si 7. marca šli na Stranice ogledat muzej in pa grobova 100 frankolovskih žrtev, mi je bilo pri srcu zelo
čudno. Ko sem vstopila v muzej, sem se počutila, kot da živim v letu 1945, ko so se dogajale vse te grozote. Ko
sem videla vrvi, ki so simbolizirale tiste, s katerimi so obesili 99 slovenskih žrtev, nisem mogla verjeti, da se je
kaj takšnega dogajalo na naših tleh. Strah me je postalo možnosti, da se kaj takšnega ponovi. Na stenah muzeja
sem lahko videla slike žrtev, ki so dale svoje življenje za svobodo naše države in ob njih sem se spraševala, kako
se so morali počutiti njihovi svojci, ko so izvedeli strašno novico. Ker če bi se kaj podobnega zgodilo mojim
svojcem, bi bila žalostna in bi verjetno storila kaj nepremišljenega.
Ogledali smo si tudi grobova, kjer sem bila ponosna na njih, ki so dali svoja življenja. Bila pa sem tudi vesela, da
so jim domačini uredili grobova, da jim Slovenci vsako leto prinašamo na grobova vence ter jih počastimo s
slavnostnimi komemoracijami, s katerimi jim damo vedeti, da jih nikoli ne bomo pozabili.
Povezava na video: http://www.osloce.si/e-knjiga/4video-frankolovo.htm
Karmen Omerzu, 8. b
Slika 23: Ogled muzeja.
Vir: Šplajt, 2011.
Žalostno je bilo, ko so domačini morali gledati, kako so Nemci obešali talce na drevesa. Ne gre mi ravno v glavo,
zakaj so zaradi enega Nemca morali ubiti sto nedolžnih ljudi. Še bolj kruto je bilo pa to, da so talci z zvezanimi
rokami gledali, kakšna smrt jih čaka in niso mogli nič storiti.
Patrik Šplajt, 9. a
Med najhujše nacistične zločine 2. svetovne vojne sodi krut zločin nad domoljubi na koncu vojne, ki se je zgodil
12. februarja 1945 v Grabnu na Stranicah.
Vsako leto se spomnimo žrtev nacizma. Zločine nacistov obsojamo in s spominom na žrtve dajemo vedeti
mladim, da so takšna dejanja nesprejemljiva.
Grozote nas opominjajo, da nasilje rodi nasilje. Vsi ljudje se moramo zavedati, da se težave rešujejo s
pogovorom, dogovorom, sklepanjem kompromisov … Pri nesporazumih moramo ohraniti bistro glavo in
premišljeno ukrepanje. Težave torej rešujemo po mirnih poteh.
Maša Lipovec, 7. b
30
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
7 ZAKLJUČEK
»In to je konec zgodbe o Brunu in njegovi družini. Seveda se je to zgodilo pred mnogo leti in kaj takega se ne bi
moglo več zgoditi. Ne dandanašnji.« (John Boyne, Deček v črtasti pižami, Dob pri Domžalah: MIŠ, 2007, 213)
Holokavst, ki je temeljil na »čiščenju« Nemčije Judov in se je dogajal med drugo svetovno vojno, je posledica
antisemitizma, ki se je pojavil prav tako v Nemčiji v tridesetih letih 20. stoletja. Nacistični načrt za dokončno
rešitev judovskega vprašanja je nemški voditelj Adolf Hitler zapisal že v svoji knjigi »Moj boj«. Zvesti Hitlerjevi
sodelavci (med njimi Joseph Goebbels, ki je skrbel za protijudovsko propagando, in Heinrich Himmler, vodja SS
in koncentracijskih taborišč) in mnogi kolaboranti v Evropi so pomagali uresničevati načrt judovskega
iztrebljanja. V te namene so ustanovili številna koncentracijska taborišča (logore smrti) širom po Evropi, kjer so
načrtno ubijali pripadnike različnih političnih, spolnih in verskih usmeritev. Med njimi je bilo največ Judov, in
sicer približno šest milijonov.
Kot opomin človeštvu, da se holokavst ne bi nikoli več ponovil, je Generalna skupščina Združenih narodov
prvega novembra 2005 sprejela resolucijo o mednarodnem dnevu spomina na holokavst, ki naj bi ga vsako leto
obeleževali 27. januarja.
Razlog za to je bila med drugim tudi vojna na Balkanu v devetdesetih letih 20. stoletja. Čeprav je bilo o
genocidu med drugo svetovno vojno napisanih že vrsto razprav, knjig, pričevanj udeležencev in spominov
taboriščnikov, ki so se z mukami spominjali grozot nacističnega režima, in čeprav smo ljudje glasno obsojali
takšna početja, to ni preprečilo genocida in zločinov v Bosni in Hercegovini v sredini devetdesetih let.
V začetku devetdesetih let je začela Socialistična federativna republika Jugoslavija razpadati, saj so narodi, ki so
živeli v njej, želeli samostojno nadaljevati državno pot. Prva med njimi je samostojnost dosegla Slovenija, za njo
pa sta se hoteli osamosvojiti Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Vendar Srbija in takratni voditelj Slobodan
Milošević nista podpirala takšnih teženj. Po kratki desetdnevni vojni za Slovenijo je prišlo pride do vojne na
Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini.
Vrhunec pokolov, ki so se dogajali na področju nekdanje Jugoslavije, predstavljajo prav zločini in s tem genocid
nad prebivalci Srebrenice v Bosni in Hercegovini med leti 1992 do 1995. V Srebrenici se je zgodil največji zločin
na prostoru Evrope po drugi svetovni vojni. Nikjer drugje se ni zgodil zločin tako očitno in brutalno ter v
prisotnosti vojske mednarodne skupnosti (ZN), kot se je nad Bosanci v Srebrenici julija 1995. Samo v nekaj dneh
je bilo ubitih okrog 8000 nedolžnih ljudi, med njimi predvsem moških in dečkov, izseljenih pa okrog 25000
žensk, otrok in starejših. Ljudi so pobijali samo zato, ker so bili drugačne nacionalne in verske pripadnosti. To
predstavlja eno izmed najtemnejših strani nove človeške zgodovine, ki bo ostala globoko vrezana v zavest
vsakega moralnega človeka.
Kot spomin na zločine in genocid v Srebrenici je Evropski parlament 15. januarja 2009 sprejel resolucijo o
Srebrenici, s katero je pozval vse države članice EU in zahodnega Balkana, da 11. julij obeležujejo kot spomin na
genocid v Srebrenici.
Na žalost še danes, skoraj petnajst let po genocidu, ne poznamo popolne resnice o Srebrenici, številu ubitih in
identificiranih žrtev.
»Nikoli ne reci: oni so mrtvi. Oni so živi. Ker mi smo živi, da pričamo pred Bogom in svetom o življenju enega naroda, ki se
rojeva iz pepela srebreniških žrtev! Amen!«
(Mustafa ef. Cerić, spominsko obeležje v Potočari, dne 20. 9. 2003).
Radi bi verjeli, da napredek človeštva prinaša tudi zavedanje, da je življenje človeka neprecenljive vrednosti in
da se je Človek iz zgodovine česa naučil. Zgoraj navedena dejstva o genocidu v Srebrenici dokazujejo, da se ni.
Še zmeraj človek kruto pobija sočloveka, dokazuje drugemu, da je močnejši in boljši … In vedno znova lahko
potrdimo, da nepreklicno velja trditev, ki smo jo zapisali kot naslov naše e-knjige Krutost ne pozna meja – ne
včeraj ne danes.
31
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
8 VIRI IN LITERATURA
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
J. Boyne (2006), Deček v črtasti pižami. Dob pri Domžalah: Miš.
T. Bradman (2006), Barva kože: zgodbe o rasizmu. Ljubljana: Mladinska knjiga.
S. Terčak (1971), Frankolovski zločin. Ljubljana: Partizanska knjiga.
Holokaust, genocid ..., Historijski arhiv Sarajevo, Katalozi izložbi Sarajevo, Tuzla, 2010.
Wikipedia, http://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_Destovnik_-_Kajuh (1. 3. 2011).
Dijaški, http://www.dijaski.net/slovenscina/poezija.html (1. 3. 2011).
Wikipedia, http://sl.wikipedia.org/wiki/Ne_jo%C4%8Di,_Peter (5. 3. 2011).
Wikipedia, http://sl.wikipedia.org/wiki/Frankolovski_zlo%C4%8Din (4. 3. 2011).
Hbo, http://www.hbo.si/movie/decek-v-crtasti-pizami_461825 (4. 3. 2011).
Planet Tuš, http://celje.planet-tus.si/sl/kino/1653/decek_v_crtasti_pizami (8. 3. 2011).
Zgodovinski blog, http://zgodovinski.blog.siol.net/2-sv-vojna/ (2. 3. 2011).
Večer, http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2009020405403245 (4. 3. 2011).
Sezirey, http://sezirey.blogspot.com/2009/03/decek-v-crtasti-pizami-boy-in-striped.html (7. 3. 2011).
RTV SLO, http://www.rtvslo.si/kultura/na-platnu/decek-v-crtasti-pizami/158166 (2. 3. 2011).
Sonček, http://www.genspot.com/blog-12351/decek-v-crtasti-pizami.aspx (4. 3. 2011).
Gorški Panterji, http://www.goriski-panterji.com/Usoda_pk.html (4. 3. 2011).
Loccitane, http://www.loccitane.si/%C4%8De%C5%A1njev-cvet,2,2,591,9652.html (3. 3. 2011).
Revija Fotografija, http://www.revijafotografija.si/?p=1604 (4. 3. 2011).
Dijaški, http://www.dijaski.net/slovenscina/poezija.html (6. 3. 2011).
Experienceproject, http://www.experienceproject.com/stories/Still-Believe-In-PrinceCharming/59988 (4. 3. 2011).
CE NOD, http://www.ce-nob.si/Collections/details/9445?page=26 (4. 3. 2011).
Siol,
http://www.siol.net/trendi/kalejdoskop/top_pet/2010/07/kekec_najbolj_priljubljen_slovenski_film.as
px (7. 3. 2011).
Varagal, http://varagal.blog.siol.net/2008/06/23/na-juris/ne-joci-peterjpg/ (5. 3. 2011).
Zrece.info, http://www.zrece.info/index.php?option=com_content&view=article&id=13&Itemid=17
(5. 3. 2011).
Štiglic, Franc. Ne joči, Peter [DVD]. Ljubljana: Viba film, 1964.
Šplajt, Patrik. Značilnosti zgodovinskega obdobja [DVD]. Loče: Osnovna šola Loče, 2011.
Šplajt, Patrik. Frankolovski zločin [DVD]. Loče: Osnovna šola Loče, 2011.
Šprah, Danijel; Kopič, Franc. Sto talcev za enega krvnika [VHS]. Maribor: Kopič, 1988.
32
Krutost ne pozna meja – ne včeraj ne danes.
9 KAZALO SLIK
Slika 1: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami........................................................................................................... 7
Slika 2: Naslovnica knjige Deček v črtasti pižami. ................................................................................................... 8
Slika 3: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami........................................................................................................... 9
Slika 4: Vhod v koncentracijsko taborišče. ............................................................................................................ 10
Slika 5: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami......................................................................................................... 10
Slika 6: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami......................................................................................................... 11
Slika 7: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami......................................................................................................... 12
Slika 8: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami......................................................................................................... 13
Slika 9: Prizor iz filma Deček v črtasti pižami......................................................................................................... 15
Slika 10: Karel Destovnik Kajuh. ............................................................................................................................ 16
Slika 11: Beli češnjevi cvetovi.
Slika 12: Temni grobovi talcev. .................................... 18
Slika 13: Srečna ljubezen. ...................................................................................................................................... 19
Slika 14: XIV. divizija (Karel Destovnik Kajuh v ospredju). ..................................................................................... 20
Slika 15: Prizor iz filma Ne joči, Peter. ................................................................................................................... 22
Slika 16: Prizor iz filma Ne joči, Peter. ................................................................................................................... 23
Slika 17: Ovitek zgoščenke filma Ne joči, Peter. .................................................................................................... 25
Slika 18: Spomenik 100. frankolovskim žrtvam. .................................................................................................... 26
Slika 19: Sto vrvi. ................................................................................................................................................... 27
Slika 20: Prizorišče zločina. .................................................................................................................................... 28
Slika 21: Muzej »100 frankolovskih žrtev«, Stranice. ............................................................................................ 28
Slika 22: Anton Dorfmeister. ................................................................................................................................. 29
Slika 23: Ogled muzeja. ......................................................................................................................................... 30
33
`