Knjiga Denar - DENAR – nedolžna prevara?

Aleš Praprotnik
DENAR – Nedolžna prevara?
Aleš Praprotnik
Ne d olžn a pre vara?
Kdo v resnici ustvarja denar,
kako deluje monetarni sistem
in predlogi za temeljito reformo
Ljubljana, 2012
Aleš Praprotnik
DENAR – Nedolžna prevara?
V
s e b i n a
Kdo v resnici ustvarja denar, kako deluje monetarni
sistem in predlogi za temeljito reformo
© Aleš Praprotnik, 2012
Vse pravice pridržane
Pregled
Marjana Kos (MSc)
Lektoriranje
dr. Dušan Rutar
Oblikovanje ovitka
Jernej Žmitek ([email protected])
Prelom
Žiga Valetič
Založnik
Za-misli, d.o.o.
Urednik zbirke
Dušan Rutar
Tisk
NTD, d.o.o.
Naklada
350 izvodov
Ljubljana, 2012
Zahvale.................................................................................................. 9
Uvod..................................................................................................... 11
I. Del
Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega
sistema do konca Bretton Woodsa ............................................. 15
1. Izvor denarja ................................................................................. 16
- Začetki monetarnega sistema ........................................................ 17
- Starodavni orientalski sistem ........................................................ 19
- Monetizacija zlata ...................................................................... 21
2. Grške mestne države in prvi kovanci ............................................. 22
3. Nomizem v Rimu . ....................................................................... 26
4. Ponovna vzpostavitev denarja na Zahodu ...................................... 32
ZA-MISLI d.o.o.
Spodnje Škofije 156
SI-6281 Škofije
GSM: 051/441 183
www.za-misli.si
5. Kralji, posojilodajalci in krščanstvo v drugi polovici
srednjega veka . ............................................................................. 36
- Krščanstvo in cerkev . ................................................................... 36
- Kralji in plemstvo . ...................................................................... 37
- Posojilodajalci ............................................................................. 40
ZA-MISLI, družba za medije, založništvo,
internet in komunikacije, d.o.o.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
336.74(091)
339.73
Elena Pečarič
direktorica
ZA-MISLI, družba za medije,
založništvo, internet in
komunikacije, d.o.o.
Spodnje Škofije 156,
SI-6281 Škofije
GSM: 051/441 183
E: [email protected]
www.za-misli.si
ZA-MISLI, družba za medije, založništvo,
internet in komunikacije, d.o.o.
PRAPROTNIK, Aleš, 1979Denar - nedolžna prevara? : kdo v resnici ustvarja
denar, kako deluje monetarni sistem in predlogi za temeljito
reformo / Aleš Praprotnik. - Škofije : Za-misli, 2012
ISBN 978-961-93271-1-1
262935296
6. Hanzeatska zveza . ......................................................................... 42
7. 1500 – Prenos moči iz Mediterana na sever.................................... 45
- Vzpon kapitalizma v Amsterdamu . .............................................. 47
8. Anglija v srednjem veku ................................................................ 49
9. William III in nastanek Bank of England .................................... 55
10. Vpeljava denarja v afriških kolonijah ........................................... 62
11. Denar v ameriških kolonijah ....................................................... 64
12. Neodvisne ZDA .......................................................................... 67
- Ameriške državne banke ............................................................. 69
13. Državljanska vojna, ‘greenbacks’ in reforma bančništva................ 73
14. Populistično gibanje, zelenci in zlati standard............................... 77
- Zlati standard ............................................................................ 77
- Zelenci nasproti ‘trdni’ valuti ...................................................... 79
15. Zakon o Federal Reserve ............................................................. 82
16. Velika depresija, Roosevelt in New Deal....................................... 88
- Razlogi za veliko depresijo . ......................................................... 88
- Reformni ukrepi ......................................................................... 94
17. Druga svetovna vojna in Bretton Woods .................................. 100
18. Vojna v Vietnamu in razpad Bretton Woodsa ............................ 104
- Neodvisnost centralne banke . .................................................... 158
- Transparentnost, odgovornost in komunikacija ........................... 160
- Orodja monetarne politike ........................................................ 160
22. Kako je v Sloveniji? ................................................................... 164
- Od Narodne banke Slovenije do razglasitve samostojnosti . .......... 164
- Leta samostojne države do vključitve v evrosistem........................ 167
23. Evropska centralna banka (ECB)................................................ 175
- Kratka zgodovina nastanka ECB . ............................................. 176
- Organizacija ECB . .................................................................. 176
- Cilji monetarne politike . .......................................................... 180
- Neodvisnost centralne banke . .................................................... 180
- Transparentnost, odgovornost in komunikacija ........................... 181
- Orodja monetarne politike......................................................... 181
- Plačilni in poravnalni sistem . ................................................... 186
24. Primerjava med BoJ, Fed in ECB............................................... 187
II. Del
Monetarni sistem danes ............................................................... 109
19. Britanska centralna banka (BoE) ............................................... 110
- Organizacija banke in cilji monetarne politike . ......................... 110
- Orodja monetarne politike, odgovornost in komunikacija ........... 112
- Ustvarjanje denarja . ................................................................ 113
- Uporaba centralnobančnih rezerv za medbančna plačila . ........... 122
- Gotovina: vir dolga prostega denarja?......................................... 125
- Upravljanje z denarjem: repo pogodbe, operacije odprtega trga
in direktni dotok rezerv . .......................................................... 126
- Nadzor nad količino izdanih kreditov........................................ 129
- Vladne finance in devizna menjava............................................ 140
- Devizne rezerve vlade in BoE . .................................................. 145
20. Japonska centralna banka (BoJ) ................................................. 148
- Struktura japonskega sistema . ................................................... 148
- Cilji monetarne politike . .......................................................... 149
- Neodvisnost centralne banke . .................................................... 150
- Transparentnost, odgovornost in komunikacija ........................... 150
- Orodja monetarne politike......................................................... 150
21. Sistem Federal Reserve (Fed)...................................................... 157
- Struktura ameriškega sistema..................................................... 157
- Cilji monetarne politike . ......................................................... 158
25. Mednarodne finančne institucije................................................ 191
- Banka za mednarodne poravnave .............................................. 191
- Mednarodni denarni sklad . ...................................................... 195
- Svetovna banka . ...................................................................... 199
26. Trenja in konflikti znotraj ekonomske znanosti ......................... 204
- Teorija splošnega ravnovesja . ..................................................... 206
- Neuspeh neoklasičnega ekonomskega modela . ............................. 207
- Boji znotraj ekonomske misli ..................................................... 208
27. Finančne špekulacije, deregulacije in manipuliranje trga . .......... 220
- Petrodolarji in finančne špekulacije ........................................... 221
- Deregulacije ............................................................................. 235
- Skrivno prirejanje trga . ............................................................ 240
28. Finančna kriza 2007–09............................................................. 243
- Uvod v zadnjo krizo . ............................................................... 243
- Kriza udari . ............................................................................ 252
- Odziv na krizo . ....................................................................... 261
- Kritika sprejetih ukrepov . ......................................................... 268
29. Evropska dolžniška kriza............................................................. 272
- Situacija v Sloveniji . ................................................................ 281
30. Globalno ravnovesje: Kitajska – Združene Države Amerike........ 283
- Razvoj mednarodnega finančnega sistema po koncu Bretton Woodsa . . 283
31. Kritika sedanjega sistema . ......................................................... 285
III. Del
Reforme monetarnega sistema .................................................... 309
32. Reforme v okviru obstoječega sistema . ...................................... 310
- Koraki na poti k temeljiti reformi .............................................. 311
- Kompenzacija...................................................................... 311
- Sekuritizacija . ..................................................................... 312
- Bonitetne agencije . ............................................................. 313
- Derivati .............................................................................. 315
- Mednarodne regulacije . ...................................................... 318
- Mednarodne finančne institucije ......................................... 319
- Dodatni reformni ukrepi .......................................................... 323
- Zasebni denar in vrnitev na zlati standard................................. 330
33. Problem dolga tretjega sveta, mednarodna valuta in
mednarodni denarni standard .................................................. 334
34. Spremembe finančnega sistema v temeljih.................................. 341
- Islamsko bančništvo................................................................... 341
- Javno bančništvo ...................................................................... 346
- Valute in banke lokalnih skupnosti ........................................... 350
- Sodobna monetarna teorija ....................................................... 358
- Monetarni sistem izdajanja denarja brez dolga .......................... 365
Zahvale
Rad bi se zahvalil Eleni Pečarič – brez njene pobude knjiga najverjetneje
ne bi nastala. Prav tako bi se rad zahvalil Marjani Kos (MSc), mag. Bojanu Radeju in dr. Dušanu Rutarju za vse strokovne pripombe, mnenja in
predloge.
Zahvaljujem se tudi Jamesu Robertsonu, Josephu Huberju in Andrewu
Jacksonu za njihovo potrpežjivo odgovarjanje na moja vprašanja in za vsa
izčrpna pojasnila. Prav tako bi se za potrpežljivost in pojasnila rad zahvalil
Banki Slovenije in Bank of England.
Moja zahvala pa gre tudi moji družini, Jerneju Žmitku, Anji Ptiček,
Mateju Praprotniku, Jerneju Žnidarju, Sonji Jamnik, Poloni Meglič, Nadi
Okreša, Daši Vervega, Bojanu Maleju, Poloni Rabič, Kristini Suchy, Miji
Cevzar, Juretu Sinobadu in drugim, ki so mi na tak ali drugačen način
dali povratne informacije v zvezi s knjigo oz. mi pomagali pri oblikovanju
pričujočega besedila.
35. Sklepi ........................................................................................ 391
Dodatki............................................................................................. 415
1. Slovar bistvenih pojmov in izrazov .............................................. 415
2. Razvoj ekonomske misli .............................................................. 431
3. Skrivne interesne organizacije ...................................................... 434
Bibliografija .................................................................................... 438
Po številki zaznamka . ...................................................................... 438
Po abecednem redu glede na vrsto publikacije/vira .......................... 457
O avtorju.......................................................................................... 479
9
Uvod
Denar je povsod okoli nas. Obkroženi smo z njim in vdira v vse pore našega življenja. Kljub temu se ponavadi ne sprašujemo o njegovi zgodovini in
še manj o njegovi naravi. Zdi se nam nekako samoumeven. Zdi se nam, da
vemo, kako nastaja in od kod prihaja. Pa vendar v resnici ni tako.
Finančna kriza 2007–09, katere posledice se bodo čutile še leta, nam je
kot vsaka druga ponudila možnost, da o tej temi izvemo več. Pravzaprav
precej več, kajti zgodba o nastanku denarja, njegovem razvoju, oblikovanju
današnjega sistema, njegovem upravljanju in manipulaciji ni tako enostavna in v ozadju vključuje mnoge nepoznane igralce ter interese moči.
Čeprav odkriva specifična zgodovinska (in današnja) dejstva, namen te
knjige ni širjenje kakršnihkoli teorij zarot. Knjigi so bliže ugotovitve ameriškega ekonomista Johna Kennetha Galbraitha (1908–2006), da je na
področju monetarnega sistema moč najti obilico ‘nedolžnih prevar’, to je
prikladnih intelektualnih neresnic in nerazumevanja njegovega delovanja.
Te prevare so nedolžne zato, ker so legalne in nimajo določenega krivca,
njihovi protagonisti (od akademskega sveta do bančništva in politike) pa
vanje resnično verjamejo, brez občutkov krivde ali odgovornosti. Toda v
resnici pravilno delovanje monetarnega sistema razume zelo malo ljudi.
Rdeča nit knjige je realno vprašanje moči izdajanja in usmerjanja
denarja ter praktičnih implikacij in posledic tega. Glavno vprašanje knjige je sledeče:
Je od vseh možnih načinov ustvarjanja novega denarja in usmerjanja njegove kupne moči sistem, ki ga imamo danes, resnično najboljši?
Vprašanje je na mestu, kajti monetarni sistem je eden izmed najpomembnejših temeljev ekonomije. Pravzaprav ni pomembno, kateri politični sistem je vpeljan v državi in katera je prevladujoča ekonomska
doktrina. V vsakem primeru država za svoj obstoj, delovanje in neodvisnost potrebuje zadostno količino denarja. Enako velja za ekonomijo:
obstaja lahko vse, od poslovne ideje do surovin in izdelanega marketinga,
toda, če ni zadosti kapitala, se gospodarstvo bolj ali manj ustavi.
Namen knjige je predstaviti zgodovinsko ozadje, ki je pripeljalo do
oblikovanja današnjega sistema, natančno opisati njegovo delovanje, opo11
Denar – nedolžna prevara?
Uvod
zoriti na njegove bistvene napake ter ponuditi predloge za temeljito reformo. Knjiga je zato razdeljena na tri dele.
Prvi del seže nazaj v zgodovino (predvsem monetarnih sistemov na
Zahodu) in se vrti okoli vprašanja definicije in narave denarja ter stalnega
izmenjavanja med zasebno in javno izdajo denarja. Drugi se ukvarja z
opisovanjem delovanja trenutnega sistema, pri čemer se ne ukvarja z opisovanjem vsakodnevnega delovanja borz in denarnih trgov niti se ne
ukvarja z ekonomskimi matematičnimi enačbami. Čeprav ponuja kritiko
neoklasičnega ekonomskega modela, ne zagovarja nobene specifične ekonomske teorije. Prav tako ni kritika kapitalizma in ne zagovarja nobene
določene politične ureditve. V skladu z osrednjo temo opisuje, kako
denar nastaja in kako se razširja, na kar prav tako navezuje vprašanje
regulacij. Poleg tega ponuja natančen opis poteka in razlogov za finančno
krizo 2007–09 ter evropsko dolžniško krizo. Je še najbolj tehničen in zato
morda malce suhoparen, pa vendar nujen pri ustvarjanju celotne slike.
Najpomembnejši del drugega dela je vsekakor opis britanskega finančnega sistema, saj opisuje vzorec, ki se bolj ali manj na enak način pojavlja
povsod po svetu. Manj zahtevni bralci lahko po tem poglavju preskočijo
na poglavje o mednarodnih finančnih institucijah. Namen naknadnih
poglavij o centralnih bankah je jasno pokazati, da večina centralnih bank
deluje na bolj ali manj enak način. Zadnji del knjige pa se osredotoči na
nujne reforme v okviru obstoječega sistema ter na različne predloge za
reformo monetarnega sistema v samih temeljih skupaj s kritiko le-teh.
Vsi trije deli so med seboj povezani in prepleteni, pa vendar knjiga
ponuja bralcu možnost, da se jih loti neodvisno, v skladu z osebnim zanimanjem. Kljub temu pa bralcem priporočam, da za celovito razumevanje
monetarnega sistema začnejo z zgodovino in nato preidejo k današnjemu
dogajanju. Tistim, ki je tematika nova, bo knjiga sprva morda malo težje
branje. Bralcem bo zato verjetno v pomoč slovar bistvenih pojmov in
izrazov v Dodatku 1. Čeprav se tekst spušča v precejšnje zgodovinske
podrobnosti, pa je potrebno opozoriti, da je tudi ta opis posplošen.
Monetarna zgodovina je seveda bolj podrobna, kot jo prikazuje knjiga.
Knjiga bo poskušala pokazati, da:
• je vprašanje denarja in njegovega nastajanja v splošnem slabo razum­
ljeno;
• je denar pomembna aktivna komponenta gospodarstva;
• obstajajo boljše alternative obstoječemu monetarnemu sistemu.
Knjiga je sestavljena iz povzetkov in prevodov različnih knjig, publikacij,
člankov in drugih virov. Viri teksta so navedeni s številko (npr. 15.)) ob avtor-
jih oz. naslovih del ali ob koncu stavkov oz. odstavkov. Citati so povečini
napisani v slovenskem jeziku, nekatere pa sem pustil v angleščini zaradi
večjega in bolj natančnega poudarjanja vsebine. Določeni izrazi so označeni
z zvezdico* oz. bodalom†, kar pomeni, da je izraz dodatno razložen na dnu
tekoče oz. naslednje strani. Barvne slike najdete na sredini knjige (str.
225–232). K tekstu so bistveno prispevali naslednji viri:
••zgodovinski del temelji na poglobljenem opisu monetarne zgodovine
Stephena Zarlenge: The Lost science of money in na delu L. Randall
Wraya: Understanding modern money;
••opis britanskega centralnobančnega sistema je vzet iz študije RyanCollins et el.: Where does money come from?;
••gradivo za opis delovanja ostalih centralnobančnih sistemov so
ponudile naslednje knjige in publikacije:
- Emanuel Apel: Central banking systems compared;
- ECB: The Eurosystem, The US Federal Reserve and The Bank of
Japan – Similarities and differences;
- ECB: The Monetary policy of ECB;
- Atsushi Miyanoya: A Guide to Bank of Japan‘s market operations;
••opis situacije v Sloveniji temelji na publikaciji Svetovne banke: Slovenia
– From Yugoslavia to European Union ter na Zakonih o Banki Slovenije;
••informacije o mednarodnih finančnih institucijah so prispevale njihove spletne strani in Axel Dreher: The development and implementation of IMF and World bank conditionality;
••vpogled v konflikte znotraj ekonomske znanosti ponujata Joseph
Stiglitz: Freefall in Steve Keen: Debunking economics;
••opis razlogov za nedavni krizi, njun potek ter odzive nanju ponuja
delo Nouriela Roubinija in Stephena Mihma: Crisis economics, spletni članki ter dokumenta:
- European Financial Stability Facility (EFSF);
- Treaty establishing European Stability Mechanism (ESM);
••reforme v okviru trenutnega sistema ponudita že omenjena Roubini
in Mihm ter Joseph Stiglitz et al.: The Stiglitz report;
••del o lokalnih valutah se naslanja na knjigi Ellen H. Brown: Web of
debt in Bernard Lietaer: The Future of money;
••razdelek o sodobni monetarni teoriji sloni na publikacijah Pavline R.
Tcherneve: Chartalism and tax-driven approach to money in Warrena
Moslerja: Proposals for the Treasury, the Federal Reserve, the FDIC and
the banking system;
••poglavje o monetarnem sistemu izdajanja denarja brez dolga temelji na
publikaciji Jamesa Robertsona in Josepha Huberja: Creating new money.
12
13
Denar – nedolžna prevara?
K razlagam ekonomskih pojmov in izrazov so pripomogli naslednji
viri: Nenad Filipovič et al.: Slovar poslovnih izrazov v angleščini in slovenščini ter spletne enciklopedije oz. slovarji, predvsem Ecyclopedia
Britannica in QFinance.
Tekst je skozi različne faze nastajal dve leti in pol. Prve različice so bile
prosto na voljo na internetu; morda ste katero od njih tudi brali. Ta verzija v smislu celovitosti, preglednosti in količine informacij predstavlja
precejšen odmik od prejšnjih. Kljub temu bralce pozivam, naj sami
neodvisno preverijo informacije, navedene v knjigi.
Ne domišljam si, da knjiga odgovarja resnično na vsa vprašanja, ki jih
poraja monetarni sistem, upam pa, da mi je uspelo sestaviti dovolj jasen
in pregleden tekst, ki bo razjasnil mnoge dvome in nejasnosti, povezane z
njegovim delovanjem. Upam, da bo postavil soliden temelj za razumevanje današnjega monetarnega sistema in za nadaljnje raziskovanje tega
področja ter ponudil vpogled v možno prihodnost. Upam, da bo razširil
pogled na sistem, katerega del smo vsi.
– Aleš Praprotnik, julij 2012
www.izvor-denarja.si
[email protected]
I. Del:
Denar skozi
zgodovino:
od začetkov
monetarnega
sistema do konca
Bretton Woodsa
14
15
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
1. Izvor denarja
naravo določa dolžniško razmerje na podlagi zakona, javna avtoriteta pa
valuto uvede tako, da določi, da se bo z njo plačevalo davke (pristojbine,
kazni ...), s čimer ustvari povpraševanje po valuti. V tej perspektivi se uveljavljata dve različni razlagi. Ena trdi, da denar izhaja iz verskih kultov in
templjev, druga pa, da izhaja iz starodavnih kazenskih sistemov.
To teorijo je izoblikoval nemški ekonomist Georg F. Knapp leta 1895,
kasneje jo je obudil ameriški ekonomist Abba P. Lerner, v sodobnem času
pa sta jo med drugim podprla ekonomista L. Randall Wray in Michael
Hudson. Vplivala je tudi na delo angleškega ekonomista Johna M.
Keynesa Treatise on Money (več o njem na str. 96).
Čartalisti za razliko od metalistov trdijo, da je treba monetarno zgodovino preučevati podrobno in tako odkriti pravi izvor denarja. V nadaljevanju bomo videli, da se zgodovinski dokazi močno nagibajo na stran
čartalistov.
»Denar ne more obstajati brez moči in avtoritete.« 1.)
– John Henry
»Dolgoročno gledano, kdorkoli nadzira monetarni sistem, nadzira narod.«2.)
– Stephen Zarlenga
Začetki monetarnega sistema so zaviti v negotovost. Na voljo je malo zgodovinskih podatkov. Preden se lotimo raziskovanja monetarne zgodovine,
je potrebno omeniti, da obstajata dva različna raziskovalna pristopa.
Prvi, med ekonomisti splošno sprejeti pristop, sloni na trditvi, da se je
denar spontano pojavil kot medij izmenjave v trgovini. Po tem scenariju so
se dobrine v pred monetarni dobi izmenjavale v smislu blago za blago (blagovna menjava). Potreba po denarju naj bi se pojavila, ker blago po vrednosti ni bilo vedno med seboj enakovredno in ker trgovci niso vedno želeli
zamenjati določenega blaga ob določenem času. Tako naj bi se nekatere
dobrine zaradi svojih lastnosti – velika vrednost na enoto, prenosljivost,
možnost delitve, konsistentnost vsebine – vedno bolj pogosto uporabljale
kot medij v trgovanju in končno naj bi se tako razvile v denar. Podjetni
posamezniki naj bi torej iskali načine, kako zmanjšati stroške trgovanja. Ta
teorija razume denar kot nevtralen; je tančica, ki ovija trgovino. Kot preprost medij izmenjave omogoča, da trgovina lažje teče. Vrednost denarju
daje vsebnost določene kovine; denar je blago (zato to teorijo imenujejo
tudi ‘metalizem’). Denar naj bi se torej pojavil v zasebnem sektorju.
To teorijo je razvil John Law (več o njem na strani 60) v svoji knjigi
Money and trade considered, kasneje pa sta jo prevzela Adam Smith (str. 58
in 59) in Carl Menger (ustanovitelj Avstrijske ekonomske šole – str. 215).
Drugi pristop je diametralno nasproten prvemu. T. i. čartalizem
(‘Chartalism’, po lat. ‘charta’ = karta oz. žeton) zagovarja tezo, da je denar
uvedla določena javna avtoriteta za uzakonjenje socialnih dolžniških obligacij, zato je denar v prvi vrsti obračunska enota (‘unit of account’)*. Denar
naj bi torej izhajal iz javne avtoritete (kakorkoli je že ta definirana). Njegovo
Začetki monetarnega sistema
*Denar opravlja več funkcij: je medij izmenjave (‘medium of exchange’), obračunska
enota (‘unit of account’), hranilec vrednosti (‘store of value’) in merilo vrednosti
(‘measure of value’).
Na začetku so ljudje za večje transakcije najbolj pogosto uporabljali živino, natančneje krave ali bivole. Vrednost živine je bila precej stabilna vse
od Irske pa do Grčije (npr. za eno žensko sužnjo je moral kupec dati tri
do štiri krave). Živina naj bi bila v splošnem udomačena do leta 5000
pred našim štetjem. Uporaba pluga naj bi omogočila razcvet prvih civilizacij do leta 4000 pred našim štetjem.
Stephen Zarlenga v svoji knjigi The Lost science of money 3.) meni, da
prav uporaba živine za denar izpodbija kredibilnost teorije trgovanja. Ta
teorija je, pravi, bolj poskus razložiti izvor kovinskega denarja. Na ključno
vprašanje, kaj daje kovinskemu denarju njegovo vrednost, pa ta teorija ne
odgovarja.
Antropolog A. H. Quiggin v svoji knjigi A Survey of primitive money
Ibid.)
opaža, da dokazi nakazujejo, da trgovinska izmenjava ni bila glavni
vzrok v razvoju denarja. Predmeti, ki so se pogosto uporabljali v izmenjavah, se niso nujno po naravni poti razvili v denar, po drugi strani pa se
pomembni predmeti, ki se niso uporabljali kot denar, niso nujno pojavljali tudi v trgovanju. Antropologi (npr. Mauss, M., 1966) prav tako
trdijo, da je malo dokazov za obstoj družb, ki bi uporabljale zgolj čisto
blagovno menjavo.
Določeni zgodovinski dokazi, ki jih opisujejo predvsem raziskovalci
Grierson, Goodhart in Wray, nakazujejo, da se je praksa merjenja vrednosti razvila iz izdelanih kompenzacijskih načrtov, ki so jih primitivne druž-
16
17
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
be oz. skupnosti ustvarile, da so preprečevale krvna maščevanja. Načrti so
zahtevali ocenitev dolga, ki ga je nekdo moral plačati za poškodbe, dejanske in namišljene. Z razvojem družb so ti kompenzacijski načrti na javnih
zasedanjih postali zelo formalni. V nasprotju z uradno sprejeto razlago
niso bili rezultat osebnega pogajanja za menjavo. Vendar pa, opozarja L.
Randall Wray v svoji knjigi Understanding modern money 4.), ta kompenzacijska plačila niso bila v obliki obračunske enote. Ta naj bi se pojavila z
razpadom plemenskih skupnosti, ki so bile odvisne od vzajemnih medsebojnih odnosov, in z oblikovanjem bolj kompleksnih družb, ki so temeljile na templjih in na kraljevskih vladarskih hišah. Prvi dokazi o pisavi na
glinenih tablicah pričajo o tem, da so bili to zapisi o predpisanih in pobranih davkih. Denarne enote za plačilo davkov (pa tudi plač in najemnin)
v obliki pšenice in ječmena* so izhajale iz standardiziranih utežnih enot,
ki jih glede na obstoječe zgodovinske dokaze lahko zasledimo že okoli leta
3000 pr. n. št. Vse od takrat pa do vzpostavitve metričnega sistema so se
le malo spreminjale in so temeljile na zrnih žitaric.†
Najstarejši pisni dokazi o monetarnih odnosih izhajajo iz finančnih
sistemov Babilona in starodavnega Egipta. Te civilizacije so uporabljale
bančništvo tisoče let pred prvim kovanim denarjem. Banke so vodile
računovodske evidence kreditov in dolgov. Bančne operacije templjev in
velikih posestnikov so postale tako številne, da je moral Hammurabi (vladal od leta 1792 do leta 1750 pr. n. št.) uzakoniti standardna pravila
postopkov pri bančnih poslih. 5.)
Drugi raziskovalci, kot npr. Michael Hudson, Paul Einzig in Bernard
Laum, so prišli do spoznanj, da naj bi se denar razvil iz verskih kultov, ki
so zahtevali predpisano plačilo bogu in duhovščini. Hudson meni, da se
je denar razvil preko javnih institucij kot standardizirana teža neodvisno
od kazenskih sistemov. Verski kulti naj bi bili v tistih časih pomembna in
vplivna ustanova. Pravna norma religioznega plačila naj bi se nato razširila tudi na zasebna plačila. Laum v svoji knjigi Heileges Geld 3.) zaključuje,
da so imele grške mestne države monetarno moč, ker so bile sedež religioznih kultov.
Starodavni orientalski sistem
Socialni in ekonomski sistemi, ki so se razvili v Egiptu, Asiriji in Sumeriji,
so znani pod skupnim imenom Starodavni orientalski sistem. Vsem je bil
skupen koncept enega kralja, ki je bil božji predstavnik na Zemlji in ki je
imel moč oblikovati skupnost in njeno blaginjo. Močna kraljevska hiša je
v navezi s hierarhijo templjev centralno nadzirala gospodarstvo. Te skupnosti so v svojem preprostem monetarnem sistemu uporabljale kmetijske pridelke. Prav tako so uporabljale kovine, še posebej različno težko
srebro. Mezopotamija je imela dualni sistem, v katerem so za plačilo uporabljali tako ječmen kot stehtano srebro, piše Wray 4.). Vladar je določal
menjalno razmerje med ječmenom in srebrom in oboje sprejemal za plačilo davkov (dostop do srebra pa so po njegovih navedbah povečini imeli
bolj premožni ljudje, npr. trgovci).
Sumerska skupnost, piše Ellen H. Brown 6.), je bila agrarna ekonomija
in templji so takrat služili kot skladišča za pridelke, za kar so pobirali tudi
pristojbine. Transakcije so zapisovali na glinene tablice. Bili so javne institucije, ki so opravljale tudi dobrodelne funkcije (pomagale sirotam, vdovam, starejšim). Bili so avtonomni, financirali pa so se z dajanjem svoje
zemlje v najem ter z obrestmi za posojila. Kmet je namreč lahko dobil določeno količino pridelka vnaprej, če ga je ob naslednji žetvi vrnil skupaj z
nekaj dodatne količine. Tako so bili templji pravzaprav nekakšna centralna
banka. Kar so zaslužili, naj bi se tako ali drugače vrnilo v skupnost.
Stephen Zarlenga o tem pravi:
»Predpostavlja se, da so [templji] v zgodnjih agrarnih skupnostih kmetom
dajali posojila v obliki semen, živali in orodja. Ker je eno seme lahko zraslo
v rastlino s sto novimi semeni, so lahko kmetje po žetvi odplačali posojilo
skupaj z obrestmi. Na podoben način so lahko vrnili posojene živali, saj so te
rodile nove živali.« 3.) (Zarlenga, str. 12)
* Na Kitajskem so za plačilo namesto pšenice uporabljali riž. V južni Kitajski je yuan
predstavljal tako utežno enoto kot tudi denarno denominacijo.
† Tipično zrno pšenice tehta okoli 50 mg, zrno ječmena pa okoli 65 mg. Ta utežna
enota (‘grain’) se uporablja tudi danes (med drugim za merjenje mase nabojev in
puščic) in je od leta 1959 standardizirana na 64,799 mg (1 gram predstavlja okoli
15,4 zrn).
V stari Babiloniji naj bi se dogodile pomembne spremembe, ko naj bi
pričeli verjeti, da je neorganski material živ organizem, ki se je sposoben
regenerirati oziroma obnavljati. Začelo se je posojati kovine, in ne več
krav in žita, kar je pomenilo, da nikoli ni bilo dovolj denarja v denarnem
obtoku za vračilo obresti, ki so tako postale glavna ovira. Kljub temu pa
je bila ta napaka do določene mere ublažena z intervencijo centralne avtoritete. Kraljeva družina kot največji posojilodajalec in jemalec obresti je
zmanjševala negativne učinke tako, da je od časa do časa oznanila izbrisa-
18
19
Denar – nedolžna prevara?
nje dolga kmetom oz. podložnikom. Prav tako je določala uradne cene za
določene kmetijske pridelke ter jih na ta način monetizirala.* Na ta način
so bili posojilojemalci, ki so bili odvisni od svoje letine za vračilo dolga,
zaščiteni pred sezonskimi razlikami v ponudbi in povpraševanju po pridelkih. Posledica monetizacije teh dobrin, uporabljenih za plačilo posojil,
je bila določitev minimalne cene.
Nekateri raziskovalci menijo, da so ljudje v zgodnjih mestnih kulturah
vsako blago, ki je bilo predmet menjave, lahko uporabljali kot denar.
Okoli leta 1400 pred našim štetjem se je v orientalskih družbah pričelo uporabljali železo, kar naj bi po Zarlengovem mnenju te družbe močno
pretreslo. Narodi so migrirali v Grčijo, Italijo ter druge države Evrope, ker
naj bi želeli izkoristiti prednosti bolj kvalitetne kovine ter si podjarmiti
ljudi na tujih ozemljih, ki je niso uporabljali.
Kljub temu da so se orientalske družbe na podlagi teh sprememb opotekale, so templji, ki so opravljali monetarne funkcije za kraljeve družine,
še vedno močno vplivali na orientalski denarni sistem. Najmočneje so se
razvili v Mezopotamiji in Egiptu.
Še vedno so uporabljali pridelke in srebro za svoja posojila, ki so jih beležili v računovodskih knjigah. Primer Egipta je posebej zanimiv, kajti tam
uradna obračunska enota, ki so jo imenovali deben, ni bila povezana z nobeno specifično dobrino ali predmetom. Bila je abstraktna utežna mera, ki je
ustrezala 92 gramom. Kot denar so služile različne stvari (pšenica, srebro,
baker ...), ki so ustrezale tej teži (oz. njenim večkratnikom). 1.) Arheologi do
sedaj še niso našli nobenega kovanca, ki bi ga izdal faraon (nekateri raziskovalci menijo, da so za denar uporabljali porcelanaste skarabeje).
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Slika 1: Denarni žetoni, ki spominjajo na orodje. (vir: Zarlenga 3.))
Taka oblika denarja se je razvila tako vzhodno kot zahodno od orientalskih kultur in se je na zahodu v različnih deželah in plemenih uporabljala na velikem geografskem območju. Kljub temu pa so plemena v
trgovanju z daljnimi deželami Orienta verjetno uporabljala orientalski
sistem stehtanih kosov kovine. Moses I. Finley v svoji knjigi Antična ekonomija 7.) razlaga, da so dežele na Bližnjem vzhodu več tisočletij povsem
dobro shajale brez kovancev zgolj s stehtanimi kosi kovine. Kljub temu pa
je trgovina cvetela.
V Grčiji so templji poleg religioznih opravljali tudi trgovske funkcije,
še posebej templji v Delfih, Dodori, Delosu in Olimpiji. Tako je možno,
da je od tod prišel tudi prvi uliti denar. Toda to so bili morda posamezni
izolirani primeri. V praksi so se povečini pravi železni kavlji, noži in druga
orodja verjetno postopoma preoblikovali v žetone.
Monetizacija zlata
*Monetizacija: pomeni spreminjanje nečesa (npr. določene dobrine) v uradno plačilno sredstvo.
Med okoli 1500 in 1000 pr. n. št. so se mediteranske kulture začele počasi odvračati od živine k stehtanemu zlatu kot denarnemu standardu, pri
čemer naj bi pomembno vlogo odigrali templji. V tistih časih naj bi bilo
zlato po mnenju Zarlenge ena najlažje dostopnih kovin (ne iz izkopa
rude, temveč iz geološko odkritih depozitov, saj zlato ne razpada tako kot
npr. železo). Lahko dostopen je bil tudi baker, srebro pa je zahtevalo največ spretnosti pri pridobivanju. Zarlenga pravi, da je možno, da so zlato
sprva uporabljali za okras ter za donacije oz. pristojbine v templjih (poleg
žita in živine), toda za razliko od kmetijskih pridelkov oz. dobrin ga ni
bilo mogoče jesti, zato se je v templjih kopičil. Velike količine, ki jih je v
vzhodnih templjih zasegel Aleksander Veliki leta 330 pr. n. št., naj bi
nakazovale, da zlata niso uporabljali v trgovanju. Ponudba in povpraševanje naj ne bi bistveno vplivala na produkcijo plemenitih kovin. Ravno
20
21
Abstraktni denar Zahoda
Nove družbe na Zahodu so se organizirale na posamezni ravni in niso
imele tako močne osrednje kontrole. Poleg živine so ljudje kot denar
uporabljali orodja, ki so se sčasoma razvila v nekakšne žetone. Le-ti so po
obliki spominjali na orodje, iz njih pa je bilo mogoče z malo truda izdelati tudi pravo orodje.
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
velike količine le-teh bi bile lahko eden izmed razlogov za njihovo monetizacijo – določitev fiksne mere zlata za eno kravo bi ta problem rešila.
Templji so tako imeli v rokah kontrolo nad zlatom in študije naj bi
potrjevale, da je bila za določitev vrednosti zlata ta kontrola bolj
pomembna kot notranja (lastna) vrednost, ki naj bi jo zlato imelo
samo po sebi. Vrednost krave je konkretna, saj ljudem daje mleko, kožo,
gnojilo, rojeva mladiče ter lahko opravlja delo. Toda kaj pa žlahtne kovine? Kdo je določil razmerje med živino in zlatom? Ekonomisti od Adama
Smitha dalje trdijo, da vrednost zlata določajo ponudba in povpraševanje,
stroški izdelave in tržne sile. Vendar pa je bila vrednost žlahtnih kovin
določena samovoljno in enostransko. Po Zarlengovem mnenju jo je najverjetneje določila neka avtoriteta (duhovščina), in to z namenom povečanja svoje moči. To je storila tako, da je najprej določila vrednost krave,
ki je bila pradavno menjalno sredstvo. V času Homerja, malo pred začetkom splošne uporabe kovancev, je bilo standardno razmerje 1 krava za
130 zrn zlata (utežna mera okoli 8 gramov, znana pod imenom ‘talanton’). Kaže, da se je ta mera skozi stoletja razširila po vsem Mediteranu.
Ker so templji imeli velike zaloge zlata, moč držati le-tega stran od trga
ter ustvarjati povpraševanje po njem (tako, da so ga npr. zahtevali za svoje
usluge), bi lahko dejali, da je bilo zlato prva oblika t. i. ‘fiat’ denarja (po
lat. ‘fiat’ = ‘naj bo storjeno’). To pomeni denar, katerega vrednost je določala in vzdrževala določena institucija. Zlato pa ima seveda vrednost tudi
kot blago, in ljudje ponavadi zamenjujejo ta dva atributa, razlaga
Zarlenga, ko govorijo o zlatu kot nečem, kar ima vrednost samo po sebi.
Vpliv zlatega denarja se je z vzhodnega Mediterana sčasoma razširil na
Zahod, s tem pa se je širil tudi vpliv Vzhoda.
Kdaj točno so se pojavili prvi kovanci, je med strokovnjaki še vedno stvar
razprav. Najstarejši kitajski dokument Shu Ching pravi, da so se kovanci
tam pojavili okoli leta 1766 pr. n. št., medtem ko tekst Shu Chi (napisan
med letoma 163 in 85 pr. n. št.) trdi, da sta jih uporabljala že cesarja Shun
in Yu v tretjem tisočletju pr. n. št.
Na Zahodu Plutarh omenja, da je vladar Theseus izdal kovance s
podobo vola okoli leta 1260 pr. n. št. Kakorkoli, ekonomski zgodovinarji in numizmatiki v splošnem postavljajo ta datum na približno leto 700
pr. n. št. v Lidijo v današnjo Turčijo. Vse od prve uporabe kovancev se je
redko zgodilo, da je bila nominalna vrednost enaka vrednosti kovine, iz
katere so bili narejeni. Ponavadi je tako suveren, tisti, ki je imel nadzor
nad izdajo denarja (vladar, država, templji ...), določil njihovo vrednost
ter jo po potrebi spreminjal. To dokazuje, da vrednost denarja ne izhaja
iz notranje vrednosti kovine.
Lidija je bila organizirana po vzoru orientalskih sistemov, vendar je imela
mlajše grške združbe na svojih zahodnih mejah. Kovanci se niso pojavili v
njeni prestolnici, Sardesu, temveč na meji v grških mestih Efezu in Miletu.
Kovanci so bili sprva grobi in vtisnjeni zgolj na eni strani, od vladarja
Amyntasa II (deda Aleksandra Velikega) dalje pa so bili potiskani na obeh
straneh. Vsaka mestna država je kovala svoje kovance ter jih izdajala na
podlagi svoje politične avtoritete in glede na potrebe. Prednost tega je
bila, da je centralna avtoriteta odgovarjala za njihovo avtentičnost in
kakovost, tako da jih ni bilo potrebno testirati in preverjati. Prav tako pa
je bil to način kontrole nad količino legalno izdanega denarja določenega
okraja. Kovanci drugih mest so lahko krožili le, če so to dovolile mestne
oblasti. Dokazov, da bi v grškem svetu denar izdajali zasebni bankirji
ali trgovci, ni.
Vendar pa so imeli takratni templji tudi funkcijo bank, ki so posojale
ne samo svoj denar, temveč tudi denar, ki jim je bil zaupan v hrambo.
Posojali so ga tudi na tuje drugim državam ter bili tako na neki način
mednarodne banke. Kljub temu pa so bili pri posojilih zelo previdni. Bila
so kratkega roka (do 5 let), zavarovana pa z mestnim imetjem (stavbami,
zemljišči) in prihodki. Tipične letne obresti so se gibale med 10 % in 12
%. Vendar pa se je prav tako dogajalo, da mesta niso uspela povrniti dolgov v celoti ali plačati obresti. Prihodke templjev so predstavljali pristojbine, honorarji in kazni. Ena desetina kazni, ki jih je pobralo mesto, ter
enaka količina vojnega plena sta pripadali njim. Največ prihodka pa so
predstavljale donacije in posmrtne zapuščine, ki so jih dobili tudi na
tujem. Finley 7.) razlaga, da templji nikoli niso kupovali zemlje, so si pa
prek daril in posvetil nabrali veliko bogastva.
Mesta so na svojem ozemlju spoštovala lastnino tujih templjev, a politika obeh ni bila vedno enaka. Tako so se včasih znašli tudi v medsebojnem konfliktu. Dogajalo pa se je tudi, da so templji v različnih državah
formirali medsebojne zveze (npr. okoli leta 418 pr. n. št. v času peloponeških vojn). Mesta so lahko, kot rečeno, dovoljevala kovance tujih templjev, lahko pa so jih tudi prepovedala. Kovanci mestnih držav so se po
mnenju Zarlenge morda pojavili zaradi prenosa moči s templjev na
mestne oblasti ali pa zaradi dogovora med religijo in posvetno vlado.
22
23
2. Grške mestne države in prvi kovanci
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Kovanci so bili še vedno tesno povezani s templji. V številnih primerih je
bila mestna kovnica del templja (npr. v Atenah). Grške mestne države so
pri kovancih obdržale standard 130-ih zrn.
Kovanci so bili po avtorjevem mnenju velik napredek v primerjavi z
orientalskim sistemom, saj so imeli legalno vrednost, njihova količina pa se
je lahko določala z zakonom. Vendar pa je bil ta sistem še vedno ranljiv za
manipulacije; deloma zato, ker so kovine imele tudi praktično uporabno
vrednost, in sta se tako ti dve funkciji med sabo mešali. Dovolj je bilo, da
je sovražnik potihem odvzel nekaj plemenitih kovin iz obtoka ali v obtok
dodal ponarejene kovance iste teže ter tako povzročil ali podaljšal finančno
krizo. Prav tako so na monetarni sistem vplivale motnje v pridobivanju
žlahtnih kovin, pa tudi modne spremembe v nošenju zlatega nakita.
Prvotni kovanci so bili narejeni iz zmesi srebra in zlata. Uporabljali so
jih za velike transakcije, vendar jih je bilo zaradi visoke vrednosti težko
uporabljati v vsakodnevni trgovini. Bolj praktični srebrni kovanci so se
pojavili okoli leta 630 pr. n. št. na otoku Aegina, okoli leta 610 pr. n. št.
v Korintu in okoli leta 600 pr. n. št. v Atenah. Peisistratos je nato v 6.
stoletju pr. n. št. v Atenah poenotil izdajo srebrnikov s kovanci, ki so
prikazovali sovo (ti so ostali priljubljeni vse do 2. stoletja pr. n. št.).
stva za osebne dolgove, kmete je osvobodil suženjstva in monetiziral
določene kmetijske pridelke ter zanje določil minimalne cene.
Svojo obliko sistema je začel tudi Lycurgus iz Šparte. Po navedbah
Plutarha naj bi Lycurgus potoval v Španijo, Indijo in v Libijo. Na Kreti se
je seznanil z njihovo ustavo in jo uvedel po vrnitvi v Šparto. Ta ustava je bila
v grškem svetu ena izmed najtrajnejših. Vpeljal je tudi zemljiške reforme
(vsak kmet je imel enako veliko posestvo). Prepovedal je uporabo zlata in
srebra v denarni menjavi ter uvedel polkilske železne diske, ki naj bi jih med
kovanjem pomakal v kis ter jih tako napravil krhke in lomljive. Tako je
železu namenoma odvzel notranjo vrednost. Kaže, da je njegov monetarni
sistem temeljil na zakonu, odredbi o vrednosti denarja in na legalno omejeni količini enot v obtoku. Ta sistem je v Šparti deloval dobro tri stoletja
in pol, dokler ni postala dominantna sila v Grčiji, začela s tujimi osvajalnimi vojnami ter tako uplenila veliko zlata in srebra. Zgodovinar Polibios
razlaga: »Ko so pričeli s pomorskimi odpravami zunaj Peloponeza, je postalo
očitno, da njihova železna valuta in njihovi kmetijski pridelki ne bodo zadostovali njihovim potrebam po blagu, ki jim ga je primanjkovalo.« 3.) (Zarlenga,
str. 32) Podobne monetarne sisteme, kot je bil špartanski železni sistem, so
uvedle tudi nekatere druge mestne države, npr. Bizanc in Klazomenaj
(današnji Kilizman v Turčiji), pa tudi Atene in Siracuse na Siciliji.
Grki, razlaga Finley 7.), naj bi imeli posebno strast do kovanja lepih
kovancev. Izogibali so se javnemu razvrednotenju svojega denarja, kazni za
ponarejevalce denarja pa so bile zelo stroge. Prav tako trdi, da so bile mezde
in obresti v Grčiji (tudi v Rimu) dolga obdobja precej stabilne in se niso
spreminjale. Omenja pa tudi, da je bila obrestna mera na pomorska posojila ena prvih oblik zavarovanja in da je segala v četrto stoletje pr. n. št.
Denar je v Grčiji postal znan pod izrazom ‘nomizem’, ker mu je avtoriteto določal zakon (‘nomos’). Aristotel (384–322 pr. n. št.) je v svoji
Etiki dejal: »... Denar ne obstaja po naravi, temveč po zakonu, in v
naši moči je, da ga po želji spremenimo ter napravimo neuporabnega.« 3.) (Zarlenga, str. 34) Aristotel je prav tako obsojal oderuštvo.
Vendar pa tega termina ni moč zaslediti v zgodnejših grških tekstih
(pred Aristotelom izraz omenja le Herodot), kar nakazuje na to, trdi
Zarlenga, da je bila po vsej verjetnosti monetarna zgodovina cenzurirana.
Leslie Kurke iz univerze Berkeley verjame, da so nekatere oligarhične sile,
ki so nasprotovale javnemu denarju, poskušale zatreti nomizem. (Ibid.) Ta
bitka med ‘javnim in zasebnim’ nadzorom nad izdajanjem denarja se, kot
bomo videli kasneje, pojavlja skozi vso zgodovino vse do današnjih dni.
Slika 2: Srebrna
atenska sova
(vir: Zarlenga 3.))
Ti srebrniki so bili manjši in lažji in so tako izpodrinili prejšnje težje
denarne orodne žetone ter omogočili, da so ljudje lahko kupovali tudi
manjše količine kmetijskih pridelkov in obrtniških izdelkov. Na ta način so
majhni kmetje in obrtniki lahko nekaj privarčevali ter povečali ekonomsko
infrastrukturo. Prvič v zgodovini se je pojavil izraziti sloj trgovcev.
Za razliko od orientalskih sistemov v Grčiji kmetijskih dobrin niso
monetizirali in določili uradnega menjalnega razmerja, zato kmetijski
pridelki niso mogli ublažiti negativnih posledic zaračunavanja obresti na
kovine. To je vodilo v dolžniško krizo, zato je kralj Solon uvedel določene
reforme: kovanje srebrnikov je postalo lokalno (niso bili več kovani na
Aegini), odpisal je dolg kmetom, prepovedal suženjstvo kot obliko jam24
25
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
3. Nomizem v rimu
Rimski kovanci so bili neke vrste kovinski potiskani nezamenljivi
papir, saj je bila njihova določena vrednost višja od njihove vrednosti, ki
so jo imeli kot kovinsko blago. Pod bronastim nomizmom se je Rim širil,
postajal močnejši ter ostal neodvisen od vzhodnih držav. Plinij omenja,
da so rimski zakoni v četrtem in tretjem stoletju pr. n. št. prepovedovali
izkopavanje žlahtnih kovin v Italiji. Obstoj bronaste valute je temeljil na
zakonu. V tem času je Rim svetu dal svoje pravo, ki se ga upošteva še
danes po 2300 letih.
Rim naj bi svojo uspešno svetovno prevlado v veliki meri dolgoval svoji
bronasti valuti, ki je bila sprva v obliki palic (predvsem mešanici bakra in
kositra). Uvedel jo je vladar Numa (716–672 pr. n. št.), ki se je imel za
potomca Špartancev.
Baker je bilo po eni strani lažje dobiti, saj sta bila zlato in srebro večinoma koncentrirana na Vzhodu. Po drugi pa je Rim s tem zavrnil vpliv
vzhodnih templjev in trgovcev. Kljub temu so na njihovih tleh z žlahtnimi kovinami še vedno trgovali, vendar so jim Rimljani odvzeli monetarno
vlogo. Numa je ustanovil nove religiozne institucije kot npr. pontifex
maximus, ki se je nato obdržal skozi vso rimsko zgodovino. Prav tako je
ustanovil zlatarski ceh, ki je tako postal ena izmed najzgodnejših rimskih
korporacij. Vlivala je srebrne in zlate palice ter jih dajala v zakladnico.
Šesti rimski kralj, Servius Tullius (578–534 pr. n. št.) je najprej podjarmil bližnjo etruščansko kulturo, kasneje pa razširil vpliv Rima na latinska
plemena ter ustanovil Federacijo latinskih narodov. V tej drugi rimski fazi
je širitev zahtevala spremembo v organizaciji vladanja in v organizaciji
denarnega sistema. Družbo je razdelil na 6 razredov, glede na premoženje.
Najpremožnejši prebivalci so morali plačevati več davka, vojsko pa so sestavljali ljudje iz prvih dveh razredov. Izpopolnil je monetarni sistem: bronaste
palice so ulivali iz čistejšega brona ter jih bolj standardizirali (tehtale so 5
rimskih funtov), na njih pa vtisnili tudi različne živalske podobe. Danes jih
strokovnjaki imenujejo aes signatum. Njihova uporaba se je razširila precej
prek meja osrednje Italije, našli so jih celo na jugozahodni Siciliji.
Servius je monetarno reformo prav tako navezal na cenzus prebivalstva.
Mesto in podeželje je razdelil na okraje ter zahteval, da vsak prebivalec istega
okraja prispeva določeno vrsto palice glede na to, ali je otrok, odrasel, moški
oz. ženska. Tako je za vsako leto približno vedel, koliko je prebivalcev in
koliko od teh jih je sposobnih za vojsko. Prvi cenzus je verjetno opravil okoli
leta 554 pr. n. št., s katerim je uspel registrirati približno 84.000 oseb.
Prvi tip rimskih kovancev aes grave so bili veliki, devet do deset unč
težki bronasti diski. Sčasoma so postali manjši in lažji, a so vseskozi obdržali podoben dizajn. Razvili so se po obdobju Serviusa, morda v času
rimske republike (po letu 509 pr. n. št.). Iz tega obdobja izvira tudi zakon
Lex Aternia Tarpeia (454 pr. n. št.), ki je določal vrednosti kovancev na
način, ki je bil ljudem razumljiv: en ace je moral tehtati 12 unč brona, 10
acejev je kupilo eno ovco, 100 acejev pa enega vola. Po zgledu Solonovih
reform je tako zakon razširil legalno valuto tudi na živali.
26
Slika 3: Rimski bronasti kovanec aes grave.
Črta nad glavama verjetno označuje 1 nomizmo, legalno vrednoteno
na 30 unč brona.
(vir: Zarlenga 3.))
Latinska federacija je bila leta 338 pr. n. št. razpuščena, Rim se je
oklical za njenega naslednika ter začel z unifikacijo polotoka. Rimski
generali so v Kampaniji naleteli na ljudi, ki so uporabljali srebrnike, in če
so želeli od njih kupiti vojaško opremo, so morali uporabiti srebrne
kovance. Prvi rimski srebrniki romano naj bi se pojavili nekje med letoma
330 in 310 pr. n. št., kasneje pa so se spremenili v kovance roma in quadrigatus. Vsem je bilo skupno, da niso bili oštevilčeni, temveč so bili
vredni glede na vsebnost srebra in tako niso bili del običajnega rimskega
monetarnega sistema. Po združitvi polotoka so tudi južna mesta začela
kovati bronaste kovance.
Dve vojni s Kartagino sta močno obremenili rimske institucije in monetarni sistem. Prvi kovanci so bili težki okoli 10 unč, legalno pa so bili ovrednoteni na približno 30 unč brona. Med vojno so njihovo težo znižali
(sprva na 6 unč, kasneje pa na 1 unčo), vrednost pa je ostala enaka. Vendar,
piše monetarni zgodovinar Alexander Del Mar*, v nobenih zgodovinskih
* Alexander Del Mar (1836–1926): ameriški politični ekonomist, statistik in monetarni zgodovinar. Bil je prvi direktor ameriškega Urada za statistiko pri ameriški
zakladnici. Bil je zelo natančen monetarni zgodovinar, katerega strokovni opus je zelo
širok in med drugim zajema dela, kot so: Zgodovina žlahtnih kovin, Zgodovina denarja v antičnih državah, Znanost denarja, Zgodovina denarja modernih držav, Zgodovina
monetarnih zločinov ter Zgodovina denarja v Ameriki.
27
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
zapisih ni zaslediti nikakršnega nasprotovanja zniževanju teže. Kot kaže, je
sistem bronastega nomizma kljub temu še vedno deloval dobro.
V drugi vojni s Kartagino, leta 212 pr. n. št., pa so demonetizirali
prejšnje bronaste kovance ter jih skoraj v celoti zamenjali s srebrnima
denariusom in sestercem. To je bil najverjetneje vojaški ukrep. Na ta način
sovražnik ni mogel uporabiti starih kovancev med svojimi zavezniki oz.
podložniki za vojaške operacije proti Rimu. Kartagina je bila kot trgovska
velesila, ki je svoj vpliv in bogastvo širila na račun trgovskega posredništva
in financ, vešča denarnih manipulacij in Rim se je moral odzvati tako
vojaško kot denarno. Toda pod tem pritiskom je napravil hude napake.
Rimljani so srebrne kovance podobno kot bronaste pred njimi najverjetneje ovrednotili na šestkratno vrednost srebra, piše Zarlenga. Denariusi
niso bili blagovni denar, saj je Rim v istem času skoval tudi velike količine victoriatov, ki niso imeli številčnih oznak. Vrednost slednjih je bila
enaka vsebnosti kovine, bili so zamenjava za quadrigatuse, uporabljali pa
so jih za trgovanje s tujino.
V tistem času so skovali tudi prve zlate kovance (iz posojenega nakita
prebivalcev), na katerih je bila podoba zaprisege zvestobe. Z njo so s pomočjo kovancev spominjali svoje zaveznike na dano zaprisego. Plinij se je nad
njimi hudoval, saj so v vojni krizi pomenili priložnost za rimsko plutokracijo*, ki je med vojno bajno obogatela, da zlorabi monetarni sistem za svoje
cilje. Tako je bilo npr. srebro nasproti zlatu ovrednoteno v razmerju 20 : 1,
na dvakrat več, kot je bilo takrat določeno uradno razmerje. Če bi kasneje
plutokrati dobili svoj vložek nazaj, bi imeli stoodstotni dobiček.
Različni denariusi so imeli odtise različnih družin in ker je pomemben
del nakradenega vojnega srebra šel v žepe generalov, monetarni zgodovinar Alexander Del Mar sklepa, da so patriciji izdajali ta denar zasebno
pod državno licenco.
S tem ko je država dala na njih svoj pečat, so prišli do 500 % ali 600 %
dobička, saj je bila denarna vrednost kovancev večja, kot je bila njihova tržna
vrednost v obliki kovine. Toda to ni bil zadosten razlog za propad rimskega
denarnega sistema. V pogubo ga je pognalo po Zarlengovem mnenju to, da
Rimljani izdajanja denarja niso nadzorovali oz. omejevali. Tako se je vrednost denarja premaknila iz legalno določene vrednosti na vrednost, določeno na trgu. Blagovni denar, trdi Zarlenga, je zrušil rimsko monetarno
neodvisnost. Ko je bil skrčen na blagovno vrednost glede na težo kovine, se
je Rim ujel v nikoli končano prizadevanje za kopičenjem žlahtnih kovin, ki
je pomenilo odliv pomembnih virov in energije. Poleg tega se je imperij
izpostavil tudi vplivu vzhodnjakov, ki so premogli velike količine žlahtnih
kovin, v Rim pa so prinesli tudi vpliv svojih religioznih kultov.
Rastoča koncentracija bogastva in privatizacija moči je bila nestabilen
proces, ki se ni samouravnal. Proti koncu druge vojne s Kartagino je bila ta
koncentracija očitna ne samo med vladajočo elito senatorjev, temveč tudi
med trgovci. Takoj po zmagi nad Hanibalom so se začeli pojavljati pritiski
za novo vojno z Makedonijo. Izgleda, da vojni dobičkarji niso želeli, da bi
se njihov posel prekinil. Zgodovinar Polibios o tem času pripoveduje: »Ko
so namreč Rimljani v omenjeni vojni premagali Kartažane ... so si prvič upali
iztegniti roke po drugih deželah ter so šli z vojsko v Grčijo in pokrajine Azije.«
8.)
(Polibios, str. 8). Rimljani so Grčijo zavzeli leta 146 pr. n. št. Koncentrirano
bogastvo pa se je usmerilo tudi v plantažna posestva – latifundije –, ki so
jih ob odsotnosti kmetov (sedaj vojakov), oblikovali novi kapitalisti skupaj
s staro aristokracijo in na katerih so delali v vojnah zajeti sužnji.
Leta 133 pr. n. št. je Tiberius Gracchus poskušal z zakonom vrniti
kmetom nelegalno odvzeto zemljo, vendar so ga kmalu ubili. Njegova
prizadevanja je nadaljeval brat Gais Gracchus deset let kasneje, vendar je
doživel enako usodo kot njegov brat. Bogastvo se je zato lahko še naprej
neovirano kopičilo in koncentriralo, vedno več je bilo socialnih krivic.
Družba je tako postala ranljiva za diktatorje in leta 48 pr. n. št. se je
Julij Cezar v Rim vrnil ne le kot zmagoslavni samodržec, temveč tudi kot
bog. V eni osebi je združil moč cerkve in države. Cezar je neodvisno skoval velike količine kovancev. Vendar se Rim ni zlahka pogreznil v diktaturo, saj je Cezarja nekaj let kasneje ubil Brutus.
Sledila je državljanska vojna, v kateri je vsaka frakcija izdajala svoj
denar, ki je bil kovan v zlatu, tradicionalnem imetju templjev, ki so financirali različne strani.
Leta 45 pr. n. št. so uvedli zlati standard, vendar so v obtoku še vedno
ostali srebrni in bronasti kovanci. Kljub temu so bile vse večje vsote sedaj
izražene v zlatu, ki je prav tako za eno tretjino povečalo svojo vrednost v
razmerju do srebra. Cezar je postavil razmerje med srebrom in zlatom na
12 : 1 in ta standard se je obdržal skoraj 1300 let.
Po propadu diktature vojaškega triumvirata* (44–27 pr. n. št.) je cesar
Avgust (27 pr. n. št.–14 n. št.) odvzel moč izdajanja denarja patricijem.
Zopet je izdal bronaste kovance, ki so bili tako prvič kovani po obdobju
diktatorja Sulle.
* Plutokracija: moč vladavine bogatih meščanov
* Triumvirat: formalna ali neformalna hkratna vladavina treh močnih osebnosti.
28
29
Denar – nedolžna prevara?
Želel je narediti vtis, da je predal moč izdaje kovancev nazaj senatu,
zato je nanje vtisnil SC (‘senatus consultus’), toda to je bilo zavajanje. Pri
njihovi izdaji pa žal ni upošteval količinske omejitve. Njegov vzorec in
sistem rimskih kovancev je ostal v veljavi 250 let.
Vendar pa sta zlato in srebro odtekala na vzhod, saj Rim za uvoz luksuznega blaga ni premogel enakovrednih dobrin, zato je moral plačevati s
žlahtnimi kovinami. Soočal pa se je tudi z likvidnostnimi krizami.
Primanjkljaj redkih kovin so cesarji skužali ublažiti z nižanjem vsebnosti le-teh v kovancih. Trajan (98–117 n. št.) naj bi vsebnost srebra zmanjšal na 80–85 %, Mark Avrelij (161–180) na okoli 75 %, Komodus
(180–192) na 70 % ter Septimus Senerus (193–211) na 50 %. Do leta
250 naj bi vsebnost padla na vsega skupaj okoli 5 %. Da bi to prikrili, so
bakrene kovance srebrili s pomakanjem v srebro. Ljudje so tako izgubili
zaupanje v uradni denar ter naj bi pri sebi hranili starejše kovance, slabe
pa dajali naprej, razlaga Deutsch. 9.)
Dioklecijan je leta 301 uvedel cenovne kontrole, ki pa niso uspele.
Mnogi današnji ekonomisti to jemljejo kot dokaz, razlaga Zarlenga, da se
država ne sme vtikati v trge, toda podroben pogled nam pokaže, da je bil
Dioklecijan eden izmed sposobnejših rimskih voditeljev. Prvi je organiziral proračun na letni osnovi ter poenotil davke po vsem imperiju. Preden
se je lotil reforme kovancev, je o tem izvedel obširno raziskavo. Glavni
razlog za njegove spremembe so bili trgovci, ki so izkoriščali premike
vojske in zaračunavali odiralske cene.
Konstantin Veliki je pogansko cerkev do leta 324 spremenil v krščanstvo
ter prestolnico sedem let kasneje premaknil v Bizanc. Krščanska cerkev ni
na silo pregnala poganstva: poganski voditelji so jo sprejeli sami. Tako je
nasledila lastnino poganske cerkve, kar je predstavljalo med tretjino in polovico zemlje imperija skupaj z eno četrtino prebivalstva. Verski urad pontifex
maximus je imel (pod nadzorom vladarja) v rokah kovanje denarja.
V vzhodnem delu se je imenoval basileus in je obdržal učinkovito kontrolo nad notranjim denarnim sistemom vse do padca imperija leta 1204.
Konstantin je uvedel standardizirani zlatnik solidus, težak 68 zrn (polovico starodavnega razmerja 130-ih zrn, za katere so ljudje dobili eno kravo
oz. vola). Srednjeveško ime za zlati bizantinski kovanec je bezant. Ta standard se je obdržal okoli 700 let.
30
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Sliki 4 in 5: Levo: zlati kovanec Konstantina Velikega iz l. 308–337,
težak 68 zrn. Ta utežni standard se je obdržal več kot 700 let.
Desno: kovanec Konstantina VIII iz l. 1025–1028, težak 65 zrn.
(vir: Zarlenga 3.))
Del Mar 3.) piše, da je nomizem v vzhodnem delu cesarstva obstajal
skoraj 900 let, vendar je bil denar zgolj enkrat razvrednoten. Ljudje niso
tehtali zlatih kovancev. Bilo jih je nelegalno zavrniti, prepovedano spreminjati, brisanje oznak na njih in spreminjanje v surovo zlato pa so
kaznovali s smrtjo. Kljub temu pa to ni pomenilo, da so bili vsi monetarni problemi imperija rešeni – v zahodnem delu je vladavina prava propadala, v obtoku pa je bilo vse manj denarja. Zahodni del cesarstva je
dokončno propadel leta 476 (nasledilo ga je ostrogotsko kraljestvo, kasneje pa je del prejšnjega ozemlja zasedel vzhodni cesar Justinijan).
Za to obdobje sta v monetarnem in političnem smislu pomembni dve
stvari. Prvič, več kot 12 stoletij je veljalo pravilo, da zlate kovance
lahko kuje le vodilni suveren oz. religiozna avtoriteta. To pravilo naj
bi izviralo iz Indije, grška in rimska republika ga vmes nista uporabljali,
cesarji pa so ga kasneje ponovno obudili. To pravilo so spoštovala vsa
ozemlja bizantinskega imperija, sosednje države, prav tako pa tudi papeži,
ki si po odcepitvi od rimskega imperija leta 755 celih 560 let niso drznili
kovati zlatnikov (bile so seveda redke izjeme, frankovski kralj Teudebert
med letoma 534 in 548 je na solidus odtisnil svoje ime, saj je rimska moč
na nemškem ozemlju po 5. stoletju opešala). Svoje srebrnike pa so lahko
kovali določeni škofje in grofi, ki jim je to pravico podelil cesar.
Drugič, pomembno vlogo je igrala razlika v razmerju med srebrom
in zlatom na Vzhodu in na Zahodu. Kdorkoli je obvladoval ta mehanizem, je imel precejšnjo moč. Na Zahodu je bilo razmerje visoko (od 9 : 1
do 16 : 1), na Vzhodu pa nizko (okoli 6 : 1). To je pomenilo, da je evropsko srebro v Indiji prineslo še enkrat več zlata kot v Evropi. Bistvena točka
trgovine pa je bil prehod med obema stranema (Mala Azija, Bližnji
vzhod) in kdor je kontroliral to ozemlje, je ponavadi nadziral tudi trgovi31
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
no z žlahtnimi kovinami. Rim je mehanizem nadziral od leta 48 pr. n. št.,
po zasedbi Egipta, ter vse do muslimanske zasedbe ozemlja sredi 7. stoletja. Izguba te kontrole je pospešila njegov propad. To razliko so kasneje
izkoriščali tudi portugalski trgovci, ki so potovali na Japonsko, in
Vzhodnoindijska družba.
Za propad Rima zgodovinarji ponavadi krivijo krščanstvo, vdore barbarov, vzpon muslimanov, pa tudi naraščajoče suženjstvo in latifundiste,
vendar, opozarja Zarlenga, pri tem pozabljajo na monetarni aspekt: prehod iz bronastih kovancev na srebrnike in zlatnike. Dokazi o postopni
akumulaciji bogastva v cerkvenih in zasebnih rokah, odsotnosti rudnikov,
eroziji kovancev zaradi obrabe in tendenci odtekanja (predvsem srebra) na
vzhod, so močan argument, da je bila nezadostna količina denarja v obtoku eden glavnih razlogov za zaton rimskega imperija. Tudi Finley trdi, da
so antične države (tako mestne kot imperiji) obdržale pravico do kovanja
denarja, vendar je nista »spremljali pravica in dolžnost vzdrževati v obtoku
dovolj kovanega denarja, razen takrat, ko je država sama potrebovala gotovino, navadno za plačilo vojakom.« 7.) (Finley, str. 161)
(npr. grofom, škofom ...). Vladarji so pričeli manipulirati pri teži kovancev, vendar, razlaga Deutsch, so imeli precej visok moralni standard. Tako
npr. niso zmanjševali čistosti srebra.
Na drugem koncu pa so se vzpenjali Benečani, katerih izvor ni točno
znan. Leta 452 je v mesto vdrl Atila in pobil vse prebivalce razen sto ali
dvesto družin, ki so našle zatočišče na bližnjem otoku. Benetke so tako
morale ponovno začeti tako rekoč iz nič. Vendar je imel hunski napad
tudi pozitivne posledice, saj je izenačil njeno prebivalstvo. Aristokracija,
ki bogastva ni podedovala, se je za uspeh morala truditi. Leta 697 so iz
province postale republika z lastno ustavo. Zarlenga piše, da se je razvila
demokratična oblika vladanja za dobrobit celotne republike. Nekateri
raziskovalci Benetke označujejo za prvo kapitalistično družbo.
Benečani so v 8. stoletju prekršili zapoved Bizanca ter začeli trgovati z
muslimani in ta trgovina jim je prinašala velike dobičke (po drugi strani
pa je kasnejše dovoljevanje te trgovine pomagalo tudi Bizancu). Uvažali
so droge, parfume, zlato, dišave, tekstil, izvažali pa sužnje, les, srebro in
železo. Njihovo ladevje je raslo in leta 1104 se je v Benetkah odprla največja ladjedelnica v Evropi. Njene ladje je uporabljal tudi Bizanc, ki je
imenoval in plačeval dože (ki pa so bili izvoljeni lokalno). Kljub določeni
neodvisnosti pa je bil basileus še vedno religiozna avtoriteta.
Lastne srebrnike so Benetke prvič izdale med letoma 1172 in 1178,
potem ko so se odprli veliki rudniki v nemškem Freiburgu. Srebro so uporabljali za vse državne in zasebne transakcije, njihovi srebrniki pa so bili
enakovredni denariusom, ki so že bili v obtoku.
Benetke za razliko od npr. Anglije nikoli niso imele problema z obrezovanjem kovancev.*
V prvih križarskih vojnah (leta 1095) niso sodelovale, saj so želele
obdržati dobre odnose z muslimanskimi trgovskimi partnerji. Po njihovem uspehu pa so se pridružili tudi Benečani, saj so menili, da bodo od
tega imeli gospodarsko korist. Bizanc je proti koncu 12. stoletja Benetke
želel zamenjati za Genovo v smislu gospodarske pomembnosti oz. glavnega trgovinskega partnerja, prav tako naj bi s sklenitvijo pakta s Saladinom
preprečil tretjo križarsko vojno.
Zato naj bi Benečani, skupaj z vodstvom Clunyja (najpomembnejšega
verskega središča v Franciji) ter s pripadniki cistercijanskega reda, proti
4. Ponovna vzpostavitev denarja
na Zahodu
Zaradi pomanjkanja srebra se na Zahodu srebrnikov nekaj časa sploh ni
kovalo. Prvi je z obuditvijo lastnega denarja poskusil Karel Veliki (742–
814), ki si je kot kralj prisvojil izključno pravico do kovanja denarja. Njemu
pripisujejo vzpostavitev novega denarnega standarda, iz katerega so se razvili funt, peni in šiling. Temelj njegovega vladanja je bilo osvajanje tujih
ozemelj in prilaščanje sužnjev. To delovno silo je uporabil za povečano pridobivanje srebra v rudnikih. Njegova neodvisnost se je povečala z ločitvijo
afriških provinc, Španije ter papeštva od Bizanca, vendar je bil njegov vpliv
še vedno velik. Merovingi so si pridobili pravico kovati zlatnike z bizantinskimi podobami, vendar je Karel Veliki kasneje to kovanje opustil. Po njegovi smrti so se okoliščine poslabšale. Naslednja kratkoročna oživitev
kovanega denarja v Evropi je prišla po odkritju srebra leta 990.
Reinhard Deutsch 9.) piše, da je nemški cesar* v 10. in 11. stoletju
pravico do kovanja denarja podeljeval vse več izbranim priviligirancem
*Prvi nemški cesar je leta 962 postal Otto I. (vladar Nemčije in Italije), iz česar se je
kasneje razvilo Sveto rimsko cesarstvo.
*Zlatarji in menjalci denarja so v srednjem veku zlate in srebrne kovance pogosto
obrezovali. Na ta način so nelegalno prihajali do žlahnih kovin in bogateli na račun
zmanjšanja vsebnosti le-teh v uradnih kovancih.
32
33
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Bizancu skovali zaroto. Leta 1204 so četrto odpravo križarske vojske preusmerili na Konstantinopel pod pretvezo, da je treba bizantinskemu cesarju
Izaku II in njegovemu sinu Aleksiosu vrniti oblast, ki naj bi jo izgubila v
državnem prevratu.
Evropsko plemstvo je v ta načrt privolilo šele potem, ko mu je papež
Inocenc II zagrozil z uvedbo 2,5 % davka na dohodek. Križarske ladje so
tako priplule v Konstantinopel z dvajset tisoč vojaki in porazile Bizantince.
Ko je imperij propadel, je moral beneški denarni sistem ostati samostojen, zato so Benečani sprejeli zaščite pred tujimi manipulacijami (npr.
vse tuje zlato in srebro je moralo biti registrirano pri oblasteh, preden se
ga je lahko prodajalo; zgolj Benečani so lahko izvažali žlahtne kovine oz.
kovance ...). Leta 1284 so Benetke izdale svoje prve zlate kovance dukate,
ki naj bi nadaljevali tradicijo bizantinskih zlatih bezantov. Kovnica je bila
v lasti republike in je zaračunavala razumne obresti (0,8 %). Vsi prihodki
so pripadali republiki. Benetke so redko poskušale zakonsko določiti razmerje med zlatom in srebrom. Trgovcem so dovoljevale, da so zaradi
prostega razmerja imeli dobičke, vendar ne na škodo republike.
Dvokovinski oziroma bimetalni denarni standard pa je bil vedno tarča
špekulativnih napadov. Bizanc je zaradi svojega velikega vpliva lahko vsake
napade na določeno razmerje branil s carinami, z notranjimi zakonskimi
ukrepi, večinoma pa s pomočjo svetega pravila glede kovanja zlatnikov. Pri
majhnih mestnih državah, kot so bile Benetke, Genova in Firence, je bilo
drugače. Določeno razmerje (Firence so ga npr. fiksirale na 10 : 1) je bilo
ranljivo zaradi spreminjanja tržnih cen žlahtnih kovin. Firence so tako hitro
opustile fiksno razmerje ter uvedle dva ločena standarda, enega za srebro in
drugega za zlato. Razmerje med njima je bilo plavajoče (spreminjajoče).
Italijanske mestne republike dolgo časa niso dovoljevale judovskim
posojilodajalcem stalnega prebivališča. Stališče glede oderuštva oz. visokih
obresti v Benetkah je bilo, da so upravičene samo v primeru večjega tveganja in nezanesljivega povračila. Tako so finančniki večino kapitala
usmerjali v trgovino namesto v posojanje.
Vendar pa se je tudi v Benetkah bilo več bitk za prevlado nad izdajo
denarja oz. vpliv nad monetarnim sistemom, nenazadnje leta 1327, ko so
bankirji v pričakovanju ponovnega odprtja trgovine z Aleksandrijo izsilili
zakon, ki je fiksiral razmerje med srebrom in zlatom na 14,2 : 1. Tako bi
laže odplačali svoje dolgove, ki so bili v srebrnikih. Vendar so se v precenitvi zlata ušteli, zato je prišlo do velikega odliva srebrnikov v
Konstantinopel in leta 1335 so srebrni grosso prenehali uporabljati za
plačilo. Trgovina z Indijo je oživela šele deset let kasneje, povečan dotok
zlata pa je razmerje zbil na 9 : 1.
Leta 1122 je dož Michieli zaradi vojaške kampanje ostal brez denarja,
zato je vojakom plačal z usnjenim denarjem ki so ga lahko zamenjali po
povratku. Le-ta ni bil institucionaliziran in ni bil namenjen splošnemu
obtoku, zato so ga hitro zamenjali v kovani denar. Kljub temu Benečani
kot izkušeni trgovci niso pozabili pozitivnih učinkov tega denarja, vendar
Benetke niso uporabljale nominalnega denarja vse do leta 1353, ko je dož
Andrea Dandolo pričel kovati kovance tornesello. Benečani so jih uporabljali na svojih tujih ozemljih na področju bivše Jugoslavije, Grčije,
Romunije in Bolgarije. Z njimi so plačevali vladne izdatke za postavitve
utrdb, opremo za posadke ladij ter njihove plače, itd. Kovanci so bili
mešanica bakra in srebra ter so bili legalno ovrednoteni na dvakratno
vrednost srebra. Ker so stroški kovanja kovancem odnesli okoli 25 %
vrednosti, se torneselli niti niso tako zelo oddaljili od vrednosti žlahtnih
kovin. Še posebej, če se to primerja z rimskim nomizmom, kjer je bila
uradna vrednost kovancev vsaj štirikrat večja kot njihova blagovna vrednost. Zarlenga razlaga, da so funkcionirali relativno dobro, dokler jih po
letu 1390 niso izdali v veliki količini. Na področju Benetk niso krožili.
Sredi 15. stoletja so v Benetkah začeli uporabljati stroje za kovanje kovancev. Pred tem je en človek na dan lahko skoval 40 do 50 kovancev, po
uvedbi strojev pa so jih lahko skovali na tisoče.
Odprtje trgovine z Egiptom leta 1345 je ponovno povečalo moč
Benetk, ki so to izkoristile za napad na evropski srebrni denarni sistem.
Izkoristile so povezavo z vzhodom in ponovno pričele izvažati srebro
v Indijo v zameno za zlato in začimbe, kar je povečalo odliv srebra iz
Evrope. To je verjetno sovpadalo z zatrtjem vitezov templarjev, ki so imeli
dobre povezave z Bližnjim vzhodom (uokvirjen tekst v naslednjem
poglavju). Šele od tega časa dalje so se v Evropi začele pojavljati večje
količine zlatih kovancev. Kriza pomanjkanja srebrnikov je dosegla vrhunec med letoma 1457 in 1464, ko so večino kovnic v Evropi zaprli.
Neapelj je leta 1472 začel kovati bakrene kovance, kar je bila po
Zarlengovem mnenju prava smer monetarnega razvoja, vendar so zahodnoevropske države z nakradenima zlatom in srebrom v novo odkriti
Ameriki te poskuse zatrle.
Bizanc zasebnemu bančništvu ni bil naklonjen, po njegovem padcu
pa so se prve banke pojavile v španski Kataloniji in v Genovi. V
Benetkah se je bančništvo razvilo za potrebe financiranja vlade, saj so prve
tri križarske vojne izpraznile mestno blagajno. Prvotno je vlada denar dobila od bogatih trgovcev, leta 1173 pa je mestna oblast uvedla 1 % davek na
celotno vrednost imetja prebivalcev. Posojila (‘imprestidi’) so beležili v knji-
34
35
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
gah ‘Camere del Imprestidi’ in so bila prenosljiva, zato so jih začeli uporabljati tudi trgovci. To je bila ena prvih monetizacij vladnega dolga. Benečani
pa so se sprva odločili, da ne bodo imeli državne banke, a se je Camera del
Imprestidi leta 1587 spremenila v depozitno banko. Malo pozneje (leta
1609) se je odprla amsterdamska banka (‘Bank of Amsterdam’).
S padcem Bizanca se je ukinil tudi denarni sistem rimskih cesarjev,
moč nad izdajo denarja pa se je premaknila iz verskih v posvetne roke.
Kljub temu da je lateranski koncil leta 1211 razglasil papeško vrhovno
oblast nad vsemi zemeljskimi podaniki, nobena od takratnih sil – ne
Benetke, papeštvo, in ne vitezi Templarji – ni imela dovolj moči, da bi si
popolnoma podjarmila moč izdaje denarja. Ta boj za prevlado se je med
različnimi kralji, princi, duhovščino ... bil 500 let vse do ustanovitve
angleške centralne banke (‘Bank of England’) leta 1694.
gledali kot na svoje brate. Papež Inocenc IV je pravilno dejal, da je oderuštvo prepovedano zato, ker bi v nasprotnem primeru vsi bogataši svoj
denar vlagali v oderuška posojila namesto v kmetovanje, kar bi končno
sprožilo lakoto.
Razlog, da se cerkev ni ukvarjala z bančnimi zadevami, pa je bil tudi,
da cerkvene ustanove niso mogle tekmovati s templarji, ki so v Evropo
prinesli dvojno računovodstvo (vodenje računovodskih bilanc, pri katerem
imamo na eni strani ‘imetje’ ter na drugi ‘obveznosti’; obe strani morata
biti izenačeni).
5. Kralji, posojilodajalci in krščanstvo
v drugi polovici srednjega veka
Krščanstvo in cerkev
Od 10. do 13. stoletja so bili papeški davkarji prvi krščanski posojilodajalci, prav tako so posojali bogati samostani, pojasnjuje Zarlenga 3.).
Vendar pa so po letu 1200 cerkvene ustanove redko posojale, saj je cerkev
uveljavljala prepoved oderuštva. Oblast nad posvetnimi zadevami je
morala prepustiti plemstvu, vendar pa je lahko moralno nagovarjala ljudi,
med drugim tudi prek učinkovitih orodij, kot sta bila npr. izobčenje in
prekletstvo. Cerkveni učenjaki oz. sholastiki so finančnim in trgovskim
zadevam namenjali veliko pozornosti, še posebej oderuštvu in pravični
ceni. Tomaž Akvinski je tako v svoji Summae Theologica trdil, da je nemoralno, da prodajalec izkoristi težko situacijo kupca ter mu skuša zaračunati višjo ceno. Biblija pri tem po mnenju Zarlenge ni igrala prevladujoče
vloge, kljub temu da Stara zaveza močno obsoja oderuštvo (Nova ga povečini ne omenja). Učenjaki so se bolj naslanjali na zapise svojih prednikov
in koncilov, kasneje pa so prevladovala na novo prevedena Aristotelova
dela (Aristotelove knjige so rešili pred požigom v napadu na Konstantinopel
in jih prinesli na Zahod).
Judje so prepovedovali oderuštvo do svojih bratov, za tujce pa so bile
te zapovedi bolj ohlapne. Za razliko od njih pa so sholastiki na vse ljudi
36
Red templarjev je bil ustanovljen med letoma 1114 in 1118, uradno za
potrebe varovanja romarjev v Sveti deželi. Vendar pa se je njegov vpliv
hitro razširil. V naslednjih desetletjih je dobil v last mnoge posesti (v
Franciji, Španiji, na Škotskem, Portugalskem, Madžarskem ...). Leta 1150
naj bi bil ta red najbogatejša in najvplivnejša krščanska institucija poleg
papeža. Rast njihove prevlade je težko razložiti zgolj s konceptom varovanja romarjev. Bili so med prvimi bankirji v Evropi. Za kralje so pobirali
davke ter posojali angleškim in francoskim vladarjem. Njihov vpliv je
postal tako močan, da je leta 1306 francoski kralj Filip IV izdal tajni
nalog za prijetje in preiskavo vseh francoskih templarjev. Mnoge so v
naslednjih letih mučili in ubili. Vseh pa kljub temu niso zaprli; določen
del je (verjetno na podlagi predhodnih informacij) še pravočasno zbežal v
tujino. Pribežališče naj bi našli na Škotskem, saj je bil takratni vladar
Bruce izobčen iz katoliške cerkve. Od tedaj naprej so templarji delovali
skrivno v podzemlju. Leta 1312 pa je papež Klement V pod pritiski Filipa
Lepega red dokončno razpustil, njegove posesti pa predal malteškemu
viteškemu redu.
Italijanske banke pa so dvojno računovodstvo izpopolnile. Slednje so
bile po letu 1300 glavna finančna sila v Evropi. Judje v Evropi, razen v
Angliji, trdi Zarlenga, niso imeli bistvenega vpliva na posojanje denarja.
Kralji in plemstvo
Obdobje od leta 1300 do nekako leta 1450 velja za ‘kraljevsko zlorabo’
denarne moči. Zagovorniki zasebnega bančništva velikokrat uporabljajo
ta argument proti vladnemu izdajanju denarja ter za opravičevanje današnjega sistema. Vendar pa so zgolj v Angliji kralji imeli edino pravico do
kovanja denarja. Drugod po Evropi je bila ta monetarna moč razpršena
37
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
med plemstvom, ki se je pojavilo iz višjih vrst vojske (konjenikov).
Sčasoma so si zaradi odsotnosti dobre centralizirane birokracije pridobili
dedne pravice do posesti in tako razširili moč na socialno, ekonomsko,
politično in pravno področje. V Franciji si je v določenem obdobju okoli
300 vazalov priborilo pravico do kovanja denarja. Kasnejši kralji so si
prizadevali to moč pridobiti v lastne roke. Leta 1300 je bilo v Franciji še
vedno okoli 150 zasebnih kovnic. Princi so kovance potrebovali predvsem
za vojne stroške. V 13. in 14. stoletju se je izoblikoval vojaški poklic in
princi so velikokrat zaposlovali plačance. Stroški vojn so bili veliki.
Ehrenberg 3.) ocenjuje, da so šestmesečni stroški za vojsko znašali okoli
500.000 zlatih florinov. Vojne so bile v takratni Evropi stalne in velikokrat je bilo treba hitro zbrati denar za vojsko. Princi so potrebovali denar
za vojne namene, vendar je bila večina bogastva v rokah duhovščine in
plemstva, ta sloj pa so težko obdavčili. Po drugi strani pa so kmetje oz.
tlačani v fevdalnem gospodarstvu* zemljiško rento plačevali v obliki dela
in pridelkov (kasneje se je za plačevanje davkov in rent pričelo zahtevati
kovance†). Zato, navaja Zarlenga, naj bi se princi zatekli h kovnici kot
enemu izmed glavnih virov prihodkov (princi so mojstre za svoje kovnice
najemali, vendar se ti niso smeli ukvarjati z bančništvom). Kljub temu pa
je zmanjševanja vrednosti kovancev potrebno gledati tudi v luči beneškega vpliva in povzročitve monetarne krize zaradi odliva srebrnikov.
Obenem se je raje posojalo mestom, ki so uživala večje zaupanje – v svojih knjigah so dolgove ohranjala dolgo časa, vladarjevi dolgovi pa se (do
16. stoletja) z njegovo smrtjo niso prenesli na njegovega naslednika.
Kralji so si postopoma prisvojili izključno pravico do kovanja kovancev, vendar pa naj bi nanjo po nekaterih avtorjih gledali zgolj kot na enega
svojih najpomembnejših virov prihodkov. Kovance naj bi velikokrat ljudem pobrali, stopili ter na novo skovali, nove izdaje oz. emisije denarja pa
naj bi bile ponavadi slabše in manj vredne. Kot enega najslabših primerov
*Fevdalizem oz. fevdalna družba: predpisane pravne in vojaške navade, ki so bile v
uporabi v srednjeveški Evropi med 9. in 15. stoletjem; sistem strukturiranja družbe
na podlagi zemljiškega posestva v zameno za delo in storitve. Lordi oz. fevdalni gospodje so zemljo imeli v lasti in jo dajali vazalom, ki so nato imeli dolžnost na različne
načine jim služiti oz. jim pomagati (npr. vojaško). Fevdalizem v tistem času ni bil
uradni politični sistem. Splošno sprejeta definicija ‘fevdalizma’ ne obstaja. Sam izraz
se je prvič pojavil v 19. stoletju.
†Wray piše, da je obdavčenje v obliki kovanega denarja povzročilo proizvodnjo za trg
(ne več zgolj za lastne potrebe), s tem pa je pomagalo uničiti tradicionalno samozadostno gospodarstvo. Enake primere je moč najti v kolonialni Afriki, kjer so kolonialni
guvernerji v kolonije uvedli denar z uvedbo davkov.
rokovanja z monetarno močjo se običajno navaja Louisa de Mala, flandrijskega grofa (1346–1384). Spufford 3.) na podlagi raziskovanja meni,
da so grofu tovrstni prihodki prinašali okoli 20 % letnih prihodkov. V
primerjavi z italijanskimi mestnimi republikami, ki so bile bolj demokratično urejene, so se tovrstni režimi slabše odrezali.
Vendar pa, razlaga Zarlenga, vladarjeve odločitve niso bile zgolj sebične narave. Pokazalo se je, da depreciacije (zmanjševanja vrednosti) niso
slabo vplivale na trgovino in industrijo, še največ škode so povzročile
zemljiškim posestnikom in njihovim najemninam. Slednji so kasneje
uspešno promovirali tekste Nicolasa Oresme (pomembnega filozofa v
drugi polovici 14. stoletja ter svetovalca francoskega kralja Charlesa V), ki
je obsojal to prakso, kar je bil prav tako razlog, da so se ta zmanjševanja
vrednosti prenehala.
Vendar, opozarja Wray 4.), naj pravzaprav nikoli ne bi obstajala denarna
enota, ki naj bi temeljila izključno na teži žlahtne kovine in njeni ‘notranji’
vrednosti. To je precej nedavni koncept, ki pa ne temelji na zgodovinskih
dokazih. Kovanci naj bi vselej imeli višjo vrednost od vrednosti surove žlahtne kovine na trgu (‘bullion’). Kralji naj bi bili precej zaščitniški glede kakovosti svojih kovancev, ne zato, ker naj bi vsebnost žlahtne kovine določala
njihovo vrednost, temveč zato, ker se je do konca 13. stoletja pojavilo prepričanje, da finančna stabilnost temelji na uniformnosti kovancev. Glavni
razlog za uporabo žlahtnih kovin naj bi bila njihova obstojnost in redkost,
zaradi česar jih je bilo težje ponarejati. Innes Ibid.) za razliko od Zarlenge
navaja, da vladarji kovancev niso devalvirali z zmanjševanjem vsebnosti žlahtnih kovin, temveč z razglasi, s katerimi so zmanjševali nominalno vrednost
kovancev. Nominalno v smislu plačevanja davkov, saj srednjeveški kovanci
niso imeli odtisnjene številčne vrednosti. Tako je bil npr. en kovanec, ki je
bil pred odlokom vreden 10 šilingov, sedaj vreden pol manj. To naj bi bila
splošno sprejeta oblika obdavčenja prebivalstva, ki je to sprejemalo, razen v
primerih, ko so se devalvacije pojavljale prepogosto. Kralji, piše Wray, s tem
niso usodno posegali v zasebne trge, kjer so se v veliki meri transakcije opravljale z rovaškimi palicami, menicami – glej naslednje strani – ali kako drugo
obliko dolga). Argument proti zmanjševanju vsebnosti žlahtne kovine predstavlja tudi dejstvo, da imajo celo sodobni numizmatiki težave z ocenjevanjem čistosti kovancev. Za srednjeveško prebivalstvo bi bilo to še toliko teže.
Prav tako ne drži, se strinja Wray, da so kralji popolnoma samovoljno zmanjševali vrednost kovancev na škodo prebivalstva (kot trdi splošno sprejeta
razlaga). Včasih se je zgodilo, da so ljudje kraljevi odlok o devalvaciji ignorirali in kovancem pripisovali višjo vrednost od uradno postavljene vrednosti,
kljub kraljevim pritožbam in naknadnim razglasom.
38
39
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Posojilodajalci
smislu poštenega vnašanja v računovodske knjige. Vnos so bankirji morali opraviti pred stranko ter v rimskih številkah (ker je bilo arabske lahko
prirediti), brisanje ni bilo dovoljeno, ipd. Ceh je izrekal kazni ter kršitelje
prijavljal mestnim oblastem.
Najmočnejše bankirske družine je bilo sprva najti v Italiji. Družina de’
Medici iz Firenc je imela izpostave v velikih mednarodnih trgovskih središčih, kot sta bila npr. London in Brugge. Bankirji so dobro poznali sezonske
variacije v trgovanju, saj je imela beneška flota za svoje plovbe določene
fiksne datume. Uzzano je napisal priročnik za trgovce, v katerem je svetoval,
naj trgovci ne reagirajo na dejanske okoliščine, temveč naj okoliščine predvidevajo. Ti bankirji so bili prvi v Evropi*, ki so pričeli izdajati zasebni
kredit – menice†, znane pod imenom ‘Bills of exchange’ ali ‘Bills of
trade’. Mreže trgovcev, ki so delovale na uveljavljenih trgovskih poteh, so
pričele sprejemati taka potrdila namesto kovancev. V italijanskih mestnih
državah se je prav tako razvijala praksa izdajanja obveznic, ki pomeni enega
izmed najpomembnejših finančnih izumov, katerega uporaba, kot bomo
videli, pomembno zaznamuje naš današnji finančni sistem. Kasneje pa so se
bankirskega posla dobro naučili tudi Nemci in tako so postale vplivne predvsem družine Fugger, Welser, Hochstetter in Tuchman.
Vendar pa so zasebni bankirji dostikrat še bolj zlorabili svojo moč s prevelikimi posojili, ki jim jih ljudje niso vrnili, ali pa prek oderuških obresti
(npr. italijanski Lombardi), razlaga Zarlenga 3.). Zaračunavati obresti je
bilo prepovedano zgolj za netvegana posojila, a so banke našle načine,
kako to zaobiti (npr. posojila tujim trgovcem so prikazovale kot menjalne
transakcije med različnimi kovanci). Vendar tudi mestne oblasti niso bile
imune pred sumljivimi praksami. Barcelona je leta 1400 ustanovila svojo
mestno banko, ki sicer ni imela monopola – zasebne banke so obstajale
vzporedno z njo. Do leta 1433 so prikazovali, da so njene obveznosti
trikrat večje kot depoziti, vendar pa so bile v resnici desetkrat večje.
Lekcija: banke potrebujejo redne neodvisne revizije.
Bankirji so na depozite kovancev izdajali potrdila in ko so si jih
enkrat trgovci začeli izmenjevati, so kmalu ugotovili, da lahko izdajajo
več potrdil, kot imajo depozitov. Tako se je začela multiplikacija kredita
oz. bančništvo delnega kritja (‘fractional reserve banking’). Zarlenga piše:
»V več pogledih je bila ta monetarna moč večja od kraljevega nadzora nad kovnico. Ta bančni denar je bil bolj resnična oblika fiat denarja in je
[ekonomijo] dodatno oddaljil od blagovne menjave v primerjavi s kovanci iz
‘žlahtnih kovin’. Toda bankirji so se polastili moči, ki izhaja iz družbe in pripada njej, ter jo zlorabili za zasebne koristi.« 3.) (Zarlenga, str. 162)
Slika 6: Hans
Fugger, tkalec iz
Augsburga, ki je s
prihranki leta 1367
ustanovil družinsko
bankirsko dinastijo.
(vir: Zarlenga 3.))
Ekonomist Ivan Ribnikar v svojem delu Monetarna ekonomija 1 o
tem pravi: »... Vidimo, da je bilo najprej mogoče z bankovci multiplikativno
povečati denarni obtok (multiplikativno glede na razpoložljivo zlato). Če je
na primer bila polovica vsega monetarnega zlata pri izdajateljski banki
(druga polovica so bili zlatniki v obtoku) in je ta imela 25 % kritja, je lahko
izdala 4-krat več bankovcev, kakor je imela monetarnega zlata«. 10.)
(Ribnikar, str. 24)
Največja napaka sholastikov, ki so vedeli, da imajo monetarne in ekonomske zadeve tudi moralni pomen, je bila, da niso prepoznali pomembnosti denarja, ustvarjenega skozi bančne depozite, in v njihovih delih ni najti
nobene omembe tega. To je tudi razlog, da cerkev tega ni obsojala. Večinoma
so obsojali komercialna posojila. S širitvijo in večjo dinamiko ekonomije pa
je postalo jasno, da ni bilo mogoče obsojati zaračunavanja obresti na poslovna posojila, prek katerih je trgovec lahko povečal svoje imetje.
V tistem času pa tudi ni bilo nobenih uradnih regulacij tega početja,
so pa od časa do časa bankirski cehi opravili samorevizijo, vendar bolj v
*Podobne finančne papirne instrumente (‘feiquian’) naj bi uporabljali že na Kitajskem v 8. stoletju, kasneje pa naj bi jih med 10. in 13. stoletjem uporabljali tudi
arabski trgovci (‘suftadja’, ‘hawala’).
†Menica: dolžniški vrednostni papir, s katerim se dolžnik (npr. prejemnik blaga) zaveže brezpogojno izpolniti svoje plačilne obveznosti, ki so v njem določene, in to
tistemu, ki menico predloži in se izkaže kot upravičeni upnik. Imetnik jo lahko uporabi za plačilo nekomu tretjemu ali pa ponudi po znižani ceni z namenom zbiranja
gotovine. Podobna je čeku in zadolžnici. Za razlago ostalih pojmov, povezanih z dolžniškimi vrednostnimi papirji (zadolžnica, obveznica, komercialni papir, dospelost),
glej slovar izrazov v Dodatku 1.
40
41
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Kroženje denarja se je v Evropi, stran od Konstantinopla, močno
povečalo, in to je poganjalo industrijo in razvoj. Kmetje so si lahko kupili svojo zemljo. Obresti so se zmanjšale z okoli 20 odstotkov, kakršne so
bile leta 1200, na pet do osem odstotkov, kakršne so veljale leta 1350.
Prihodki Firenc so se med letoma 1240 in 1343 podeseterili.
Glavni način spodbujanja trgovine v Evropi so bili trgovski sejmi, ki so
jih od 11. stoletja dalje organizirali pod pokroviteljstvom lokalnih princev.
Sejmi so bili območja proste trgovine. Svoj vrhunec so dosegli med letoma
1250 in 1300. Sčasoma je uporaba kovancev na sejmih postala neobičajna;
zamenjale so jih menice. Pomen sejmov se je kasneje zmanjšal, ko so določena mesta (npr. Antwerpen) postala stalna območja proste trgovine.
Temačni srednji vek se je tako bližal koncu. Vendar pa se je s koncem
srednjega veka, manjšo močjo cerkve ter večanjem moči posojilodajalcev
bližala koncu tudi prepoved oderuštva in zaračunavanja obresti pod določenimi pogoji.
Do leta 1516 je bila ideja, da finančna ustanova za svoje usluge
zaračunava obresti, splošno sprejeta, leta 1536 pa jo je dokončno utrdil
reformator Jean Calvin, ki je za razliko od Martina Lutra, ki je obsojal
oderuštvo, postal vpliven na Nizozemskem.
*Kaj se je v srednjem veku ter vse do leta 1900 v monetarnem smislu dogajalo na
nemških tleh, si bolj natančno preberite v knjigi R. Deutscha: Zarota srebra (str.
52–72). Na Kitajskem je bil v času vladanja Hien Tsunga okoli leta 800 n. št. uveden
papirnati denar, ki je to vlogo opravljal samo na podlagi vladarskega dekreta. Opustili
so ga okoli leta 1500 po zavzetju Mongolov.
ki so služile kot trgovsle točke, skladišča in hoteli. Njena trgovska os se je
raztezala od Novgoroda prek Lubecka in Hamburga do Bruggea in
Londona. Na vzhod je med drugim potovala flandrijska tkanina, na
zahod pa vosek, krzno in luksuzno orientalsko blago.
Njeni trgovci iz različnih mest so se med seboj organizirali v veliko
neodvisnih partnerstev, glede na skupne interese. Trgovina je pretežno
potekala po vodi. Več stoletij je Hanza premogla najboljše ladje na Baltiku
(cogge), ki so lahko prevažale do 30 ton. Kapitan je bil ponavadi lastnik
1/8 do 1/4 ladje. Kazen za mornarje, ki so dezertirali, je bila smrt.
Metode, ki jih je zveza uporabljala, so bile: pogajanje, zatrtje oz. ustavitev trgovine, blokada in vojna. Leta 1280 je Bruggeu zadala močan
udarec, ko je svojo izpostavo preselila v drugo flamsko mesto. Brugge je
moral tako sprejeti zahteve Hanze po dodatnih ugodnostih, da je le-ta v
mesto vrnila svoje predstavništvo. Vojaške akcije je lahko izvajala nekako
od leta 1370 dalje, ko se je povezala z nemškim tevtonskim viteškim
redom (ki je bil ustanovljen za pomoč kristijanom pri njihovih romanjih
v Sveto deželo).
Liga ni imela formalnega legalnega statusa; sklicevala je generalne skupščine (‘hansetag’), vendar se njeni člani niso redno srečevali. Kljub temu je
sprejemala vse pomembne odločitve glede ratifikacije sporazumov, pogajanj,
blokad in vojn. Lahko je vpeljala različne finančne in ekonomske regulacije
med svojimi člani. Kljub temu pa ni imela nikakršnih monetarnih moči, kar
je po Zarlengovem mnenju še en dokaz proti domnevi, da denar izhaja iz
trgovanja. Na njenem ozemlju so bile v uporabi različne valute. Lubeška
zlata marka je bila enakovredna beneškemu zlatemu dukatu. Hanzeatski
trgovci pa so prav tako uporabljali potiskane srebrne palice.
Po letu 1350 je želja po valutni poenostavitvi vodila do monetarnih
sporazumov med mesti. Med njimi po pomembnosti izstopa sporazum
med Hamburgom, Lubeckom, Wismarjem in Luneburgom leta 1379.
Druga mesta so se sporazumom pridružila zgolj začasno.
Vendar so bili v principu ločeni od Hanzeatske zveze, segali so čez
njene meje, njihovi zbori pa so se sestajali na drugih krajih in ob drugem
času kot zbori lige, ki je monetarne zakone sprejela zgolj po napotkih
zgoraj omenjenih mest. Njen največji dosežek je bil 18 gramski srebrni
kovanec s podobami grbov štirih mest, ki so ga skovali okoli leta 1500.
Hanzeatska liga trgovcev je bila zelo konzervativna. Imenovali so se
‘trgovci Svetega rimskega cesarstva’, tevtonski vitezi pa so bili glavni agenti pokristjanjevanja poganskih Gotov. Močno so nasprotovali uporabi
kredita v trgovini ter niso dovoljevali nobenega trgovanja s terminskimi
42
43
6. Hanzeatska zveza
Hanzeatska zveza* je bila zveza trgovskih osrednjih severnonemških mest, ki
so se povezala, da bi laže branila in zastopala svoje interese. Poganska
Hanzeatska zveza je delovala približno tri stoletja pred krščansko. Kakorkoli,
liga je bila ustanovljena leta 1179, ko je bil ustanovljen Lubeck. Poleg njega
so bila najpomembnejša mesta še Koln, Bremmen, Brunswick, Gdansk in
Visby. Mesta so za članstvo v zvezi zaprosila s prošnjo za sprejem. Zveza je
za razliko od Italijanov, ki so Brugge povezali z jugom in Mediteranom, to
mesto trgovsko povezala z vzhodom in Baltikom.
Zveza je varovala svoje trgovce v tujih pristaniščih, se pogajala za
posebne privilegije (večinoma nižje davke). V pomembnih tujih trgovskih
središčih (Brugge, London, Novgorod in Bergen) je imela svoje izpostave,
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
pogodbami (‘futures’)*. Prepovedali so prodajo rib, preden so bile ulovljene, žita, preden je zraslo. Stališče do takšnega trgovanja je bilo tako
močno, da so določeni njegovi aspekti v Nemčiji preživeli vse do leta
1990, kjer večina terminskih pogodb ni bila pravno zavezujočih.
Od približno 1400 dalje se je bil 150-letni boj med Hanzeatsko zvezo,
ki je uporabljala gotovinsko trgovanje, ter Italijani, južnimi Nemci, Angleži
in drugimi, ki so v trgovanju uporabljali tudi kredit. Ta boj z bankirji za
nadzor nad denarno močjo je privzel obliko vojne proti kreditu. V mestih
Hanzeatske lige ni bilo organiziranih finančnih trgov. Menila je, da kredit
povzroča nestabilnost cen, povečuje skušnjavo po tveganju ter podpira
nepoštene sheme brezobzirnih trgovcev. Vojna se je pravzaprav začela, ko je
leta 1389 burgundska plemiška rodbina v odgovor na daljše obdobje kreditne ekspanzije uvedla politiko trdega denarja (‘hard money policy’) – zahtevala je plačevanje v kovinskem denarju – ter povzročila precejšnjo deflacijo. S tem ukrepom so najbolj pridobili nižji zemljiški posestniki, duhovščina in najemodajalci. Najemnine so ljudje morali plačevati z bolj vrednim denarjem. Potem ko je decembra leta 1390 jezna množica skoraj
ubila mestnega zakladnika v Bruggeu, so z zakoni znižali najemnine. Deset
let pozneje se je v Bruggeu ponovno zgodila deflacija, ko je mesto zahtevalo, da se mora vse menice plačevati s kovanci, in ne s krediti. To je močno
omejilo moč bank za ustvarjanje denarja. Nadalje je mesto določilo, da je
treba vse tuje menice plačati v zlatu, srebro pa so v treh korakih demonetizirali v roku enega leta. S tem je bila iz obtoka vzet dobršen del denarne
mase, kar je sprožilo močan deflatorni učinek. Dekret ni deloval, tako da so
ga septembra 1401 ukinili.
Takrat se je boju proti kreditu pridružila Hanza, razlaga Zarlenga.
Zahtevala je ukinitev vseh kreditnih transakcij, celo v Flandriji. Lubeck je
za tri leta v Flandriji prepovedal vse trgovanje na kredit s tujci. Leta 1411
so za vse uvoženo blago zahtevali certifikat, ki je dokazoval, da je blago
kupljeno z gotovino. Do leta 1541 so ta proces ponovili petkrat. Hanza
je poskušala enako politiko vsiliti Londonu, vendar ji ni uspelo. Leta
1433 je mesto Brugge zatrlo vse bankirje, domače in tuje. Odlok iz leta
1489 kot razloge navaja, da so bankirji odgovorni za prinašanje pogube
vsem družbenim razredom (še posebej trgovcem) ter da so krivi kaznivih
dejanj proti javni blaginji. Kovance so prebirali, težje izvažali, topili ter
uvažali lažje kovance, prav tako pa so jih tudi prirezovali.
Zarlenga piše, da sta burgundska hiša ter Hanzeatska zveza pravilno
opisali aspekte kreacije kredita s strani bankirjev, toda nikjer ni zaslediti, da bi pravilno ugotovili, da si takšna praksa prisvaja monetarno
moč, ki bi morala biti v rokah skupnosti.
Takšna politika je med bankirje prinesla opustošenje. Leta 1478 je
morala družina de’ Medici prodati svojo izpostavo v Bruggeu, deset let
kasneje pa je bila ta likvidirana. Po pomembnosti in političnem vplivu jih
je nasledila družina Fugger, ki je prav tako prevzela mnogo njihovega imetja. Fuggerji so posojali vsem stranem, tako različnim kraljevskim hišam kot
tudi duhovščini. Imeli so celo svojega predstavnika v Indiji, njihove menice
pa so bile zelo cenjene. Hanzeatska zveza in burgundska hiša sta dobili
bitko, toda izgubili vojno. Večji bankirji so bili mednarodni ter so se lahko
premikali. Ko so se z vzpostavitvijo poti okoli Rta dobre nade odprle nove
možnosti, so se preselili v Antwerp. Brugge pa je utonil v pozabi.
Hanzeatska zveza je svoj vrhunec doživela okoli leta 1450; takrat je
bilo v zvezo vključenih okoli 180 mest. V tistem času je nizozemsko
ladevje postalo hitrejše in cenejše. Prav tako jo je prizadela tridesetletna
vojna (1618–1648), ko je populacija Nemčije padla s 17 milijonov na 8
milijonov. Po letu 1630 se je zveza počasi razpuščala, zadnja generalna
skupščina je potekala leta 1669.
*Terminske pogodbe: pogodbe, s katerimi se kupec in prodajalec dogovorita za dobavo blaga ali finančnega instrumenta v določenem trenutku v prihodnosti, ceno pa
določita takoj ob sklenitvi pogodbe.
44
7. 1500 – Prenos moči
iz Mediterana na sever
Od leta 1500 dalje sta beneški primat v trgovini z vzhodom prevzela
Portugalska in Antwerp z odprtjem poti okoli južne Afrike ter inovacijami
na področju ladjedelništva. Leta 1492 je Kolumb odkril Ameriko in leta
1498 je Vasco da Gama prvič plul okoli Afrike v Indijo. To je Portugalski
omogočilo nadzor nad razmerjem med zlatom in srebrom ter trgovino z
začimbami in posledično se je fokus moči iz Benetk premaknil na Iberski
polotok ter v severno Evropo.
Španija je z odobravanjem cerkve v Južni in Severni Ameriki pobila na
milijone indijanskih domorodcev, med drugim tudi v rudnikih srebra in
zlata, poleg tega je pokradla velike količine teh kovin. Indijanci teh kovin
pred prihodom Špancev niso uporabljali za denar, kar je še en dokaz, da
žlahtne kovine pravzaprav nimajo notranje vrednosti same na sebi. Samo
štirje narodi v vsej Srednji in Južni Ameriki – Mehičani (Azteki),
45
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Peruanci*, Chimaji in Cibchaji (Muisca) – naj bi po navedbah Del Mara
3.)
v času evropskega odkritja Južne Amerike uporabljali denar. To potrjuje uvodni citat Johna Henryja: družbe, ki so obstajale na podlagi gostoljubnosti in izmenjave, preprosto niso imele potrebe po denarju.
Vendar pa je le del tega plena dosegel Španijo, saj so jim ga piratsko
kradle nizozemske in angleške ladje. Nizozemska Zahodnoindijska družba
(‘West India Company’) je bila ustanovljena prav s tem namenom (in za
trgovino s sužnji). Novo zlato in srebro sta dokončno odvzela Mediteranu
vodilno vlogo.
To povečanje denarja v obtoku je imelo dramatične posledice za ekonomijo: spodbudilo je trgovino in industrijo, število prebivalcev je raslo
in plače so se povečevale. Ljudje so lahko kupili zemljo, pojavljale pa so
tudi inovacije na področju naprav in strojev. Po drugi strani pa so se cene
med letoma 1492 in 1589 povečale za najmanj 400 %, vendar je bil ta
dvig postopen. Med letoma 1500 in 1600 sta zlato in srebro izgubila 80
% svoje vrednosti in si nikoli nista opomogla.
Nove žlahtne kovine pa so v Španiji za razliko od severne Evrope imele
negativne posledice, saj je Španija obogatila svoje plemstvo in ni vlagala v
trgovino. Severnjaki pa so z nakradenim španskim blagom precej bolj
obogatili ljudstvo. To dokazuje, da določena količina denarja še ne vpliva
avtomatično tudi na ekonomsko aktivnost – le-ta mora biti tudi široko
distribuirana, da lahko doseže pozitivne rezultate.
Portugalska, ki so jo ustanovili burgundski vitezi med ponovnim zavzetjem španskega polotoka, pa je s pridom izkoriščala kontrolo nad razmerjem žlahtnih kovin. Med letoma 1565 in 1625 je pridobila dve tretjini
japonskega zlata, saj Japonci niso vedeli, kakšno je bilo takratno razmerje v
Evropi. Trgovino s poprom so usmerjali prek monopolnih združenj v mestu
Antwerp, ki je tako hitro postalo eno največjih evropskih pristanišč, iz katerega so začimbe potovale v ostale države. Nemški in italijanski trgovski
bankirji so medsebojno tekmovali zanje ter imeli v Indiji tudi svoje predstavnike, ki so nadzirali njihov nakup in odpošiljanje.
Sir Thomas Gresham je v Antwerpnu deloval kot finančni posrednik in
urejevalec posojil za angleške vladarje. V Londonu je ustanovil londonsko
borzo po zgledu borze iz Antwerpna. Vloga slednjega pa je bila kratkotrajna, saj je po letu 1565, po uporu proti davčni politiki španskega kralja
Filipa II, to vlogo izgubil. Trgovci so se preselili na sever v Amsterdam.
*Na vzhodnem delu Peruja se je raztezal imperij Inkov. Inki, katerih imperij (približno
od leta 1440 do 1530) je segal vse od Kolumbije do Čila, so bili ena redkih kompleksnih civilizacij, ki ni uporabljala denarja. Prav tako niso razvili trgov, kjer bi izmenjevali dobrine. Oblast davkov ni zahtevala v dobrinah, temveč v obliki dela. Vsak prebivalec
je moral za državo oddelati določeno število dni, v zameno pa je dobil osnovne potrebščine za življenje: hrano, orodje, obleko in surov material. Tako nikomur ni bilo treba
ničesar kupovati. Zadnjega poglavarja Inkov, Atahualpo, je leta 1533 ubil Francisco
Pizzaro, kljub temu da mu je izplačal dogovorjeno odkupnino, ki je znašala približno 8
ton zlata in še enkrat toliko srebra.
46
Vzpon kapitalizma v Amsterdamu
Amsterdam je v 17. stoletju iztrgal nadzor nad vzhodno trgovino iz portugalskih rok, razvil najmočnejše finančne trge v Evropi ter položil temelje sodobnemu kapitalizmu. Hrbtenica holandske trgovine je bilo njeno
učinkovito ladevje skupaj z infrastrukturo skladišč. Holandija je imela tri
velike univerze (Utrecht, Leyden in Franeker) in veliko zgodnjih političnih ekonomistov*, vključno z Johnom Lockom ter Williamom Patersonom,
je preživelo več let na Nizozemskem. Nekaj časa sta tam živela tudi filozofa Descartes in Spinoza. V intelektualnem smislu je bila Holandija
precej svobodna. Teolog Jacobus Arminius je razglasil doktrino svobodne
volje, verske tolerance in naravnega zakona. Kalvinisti pa so na drugi
strani zagovarjali predeterminacijo in državno vsiljevanje vere. Le-ti so se
povezali z Oranžnim redom (William I) ter do leta 1619 spremenili
holandsko republikansko ustavo.
Leta 1609 je mesto ustanovilo Bank of Amsterdam z namenom preprečiti oderuškim posojilodajalcem nadzor nad finančnimi zadevami ter
ponuditi hitro in učinkovito zamenjavo denarja. Njena najpomembnejša lastnost je bila, da je bila javna, in ne zasebna institucija. Mesto je
zahtevalo, da se mora vse menice v vrednosti nad 600 florinov zamenjati
v banki, s tem pa je v bistvu monopoliziralo menjalništvo. Banka ni plačevala obresti, ni dovoljevala prekoračitve bančnih vlog ter ni izdajala
posojil. Banko so vodili trije poverjeniki, ki jih je izvolil mestni svet, glavni trezor pa je bil pod mestno hišo. Upravljanja z računi ni zaračunavala,
svoje prihodke pa je dobivala z menjavo denarja ter nakupom zlata in
srebra, za kar je računala 2,5 % obresti. Vsi prihodki so bili last mesta
Amsterdam. Sporočilo trgovcem je bilo jasno: svoje zaslužke ustvarjajte s
trgovino in z industrijo, in ne z menjavanjem ali z obrezovanjem denarja.
Preprečila je, da bi se menjalci denarja spremenili v bankirje, kot se je to
*Politična ekonomija: proučevanje delovanja gospodarstev držav in lokalnih oblasti;
proučevanje proizvodnje, trgovine in njunega odnosa z zakonom in vlado, prav tako
pa tudi distribucije nacionalnega dohodka in bogastva. V poznem 19. stoletju je ta
izraz zamenjal izraz ‘ekonomija’ (‘economics’).
47
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
zgodilo v Angliji. Toda banka je skrivaj dovoljevala velike prekoračitve na
računih Vzhodnoindijske družbe, kar pa ni predstavljalo problema vse do
četrte anglo-nizozemske vojne leta 1780.
S tem je postala tudi ustvarjalka novega denarja (emisijska banka oz.
‘bank of issue’). Kljub težavam, ki so jo tako doletele, bo po Zarlengovem
mnenju v zgodovini zapisana kot ena najbolje vodenih finančnih institucij.
Leta 1611 je mesto dobilo svojo borzo po vzoru borze iz Antwerpna
in enaki menjalni mehanizmi in postopki, ki so se uporabljali na njej, so
v veljavi še danes. Prav tako je uporabljala t. i. finančne inovacije: tržne
indekse, terminske pogodbe in opcije (‘options’)*, ki naj bi izvirale iz
Bližnjega vzhoda.
Prav tako kot danes lahko zasledimo enake metode sleparjenja javnosti
(npr. manipulacijo cen v ozadju) in manipuliranja trgov (npr. kratko
prodajo). Borza je postala pomemben mehanizem za mednarodne
finance in tuje vlade so lahko dobile posojila po nižjih obrestih kot doma
(ena izmed pomembnih posojilojemalk je bila britanska krona). V 18.
stoletju, piše Wray 4.), so na borzah, npr. v Amsterdamu in v Hamburgu,
redno objavljali spremembe menjalnih tečajev; njihova vrednost se je
dnevno spreminjala. To je dodaten argument proti teoriji metalizma,
kajti, če naj bi vrednost kovanca temeljila na vsebnosti žlahtne kovine,
potem pravzaprav ne bi bilo nobene potrebe po dnevnem spreminjanju
menjalnih tečajev.
Koncentracija denarja na borzi pa je sčasoma povzročila, da so Nizozemci
zanemarili svojo industrijo. Povečevanje pomembnosti finančnega sektorja
nizozemskega gospodarstva je prav tako prineslo povečano koncentracijo
bogastva majhni skupini posameznikov. Ti so pogosto posojali in investirali na tuje ter so se tako v interesih ločili od domače republike. To je pospešilo zaton Nizozemske na mednarodnem prizorišču. Patriotski upor leta
1780 ni uspel in potrebna je bila Napoleonova invazija, da se je zatresla
vladavina Oranžnega reda in močnih posameznikov, ki so bili povezani z
njim. Toda takrat si je Oranžni red že prilastil angleško krono.
Judje v Amsterdamu so odigrali ključne vloge pri oblikovanju sedanje
oblike kapitalizma in njegovi širitvi v Anglijo. Veliko jih je prišlo iz
Portugalske potem, ko jih je ta leta 1492 izgnala. Kasneje so se sefardskim
Judom pridružili tudi aškenazi Judje iz vzhodne Evrope. Nizozemski
trgovci so se mednarodne trgovine učili od njih, a so jih kmalu spravili v
podrejeni položaj in prevzeli njihovo vlogo, Judje pa so se usmerili na
borzne manipulacije. Nizozemsko kolonijo v Braziliji so pretežno nadzirali oni, vendar so jo kasneje zasedli Portugalci. Nekateri izmed njih so
prekupčevali z nakradenim piratskim blagom, drugače pa so v vojnah
prodajali blago obema stranema.
Ukvarjali pa so se tudi z založništvom, kar je imelo ključni vpliv na
razvoj protestantizma in kapitalizma v Angliji. V Amsterdamu je bil izdan
prvi časnik v angleškem jeziku (Courant), prav tako pa so čez kanal poslali okoli milijon kopij Biblije. Eden najpomembnejših tiskarjev je bil rabin
Menasseh Ben Israel, ki je imel stike z Oliverjem Cromwellom in si je
prizadeval za pravico do ponovne naselitve Judov v Veliki Britaniji.
*Opcija: vrednostni papir, ki lastniku daje možnost, ne pa obveznosti, da v prihodnosti po dogovorjeni ceni kupi ali proda svojo naložbo.
48
8. Anglija v srednjem veku
Po propadu zahodnega rimskega cesarstva se je angleški denarni sistem
sesul, razlaga Zarlenga 3.), in je celih 200 let temeljil na blagovni menjavi
(od približno leta 430 do leta 630). Ko se je srebro ponovno pojavilo v
Evropi, so kovanci začeli krožiti tudi v Angliji; veliko kovnic je bilo ustanovljenih med letoma 800 in 900. Le-te je po prejšnji tradiciji vodila
pretežno duhovščina, vendar pa je obstajala centralna kontrola, saj so vse
matrice za kovanje morale priti iz Londona. Leta 930 je Athelstanov
zakon določil, da se mora kovati zgolj ena vrsta kovanca. Vpliv anglosaških kraljev na izdajo kovancev je bil enak vplivu bizantinskih cesarjev (edini so imeli pravico do kovanja denarja) in glavni kovanec je bil
srebrni peni.
Slika 7: Srebrni
peni iz 8. stoletja
(vir: Zarlenga 3.))
Anglosaksonski kralji so kovance vsakih 6 let pobrali iz obtoka ter jih
ponovno skovali. Za vsake štiri kovance so ljudem vrnili tri, kar je predstavljalo 25 % davek (oziroma približno 4 % na leto).
Po normanski invaziji leta 1066 se je pravica do izdaje kovancev s
strani vladarja utrdila. Prvi zlatnik je skoval Henrik III leta 1257, vendar
49
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
se ni uveljavil. Vzeli so ga iz obtoka in leta 1343 ga je zamenjal težji zlatnik, ki je tehtal 134 zrn, natanko dvakrat več kot bizantinski bezant.
Glavna oblika kovancev pa so bili še vedno srebrniki. Vladarjeva monetarna moč je bila v parlamentu redko izzvana, verjetno zato, meni
Zarlenga, ker so angleški kralji to moč povečini uporabljali odgovorno in
za dobrobit naroda. Tako je parlament leta 1346 želel prevzeti nadzor nad
denarnimi zadevami, a mu ni uspelo. Leta 1414 je poskušal pridobiti vsaj
moč veta na denarne zadeve, vendar mu tudi to ni uspelo.
Vendar pa so suvereni od časa do časa potrebovali dodatni kapital;
predvsem za svoje osvajalne pohode in vojne. Vlogo posojilodajalcev so v
Angliji opravljali Judje, kateri so bili med 9. in 15. stoletjem, piše
Zarlenga, v nasprotju z avtohtonimi prebivalci v številnih primerih izvzeti iz občega javnega zakonika (‘common law’). Bili so pod protektoratom
princev in kraljev, ki so od njih imeli koristi. Počasi so Judje, za katere so
veljala drugačna pravila, na račun prebivalstva postali bajno bogati. Da bi
zmanjšali trenja s cerkvijo, vladarji Judom niso dovoljevali oderuštva, če
je bilo kot jamstvo ponujeno cerkveno imetje.
V letih 1189 in 1190 je tako prišlo do revolta in poboja Judov, ljudje
pa so v številnih primerih uničili pisne dokaze o svojih dolgovih. Vendar
to ni rešilo problema. Leta 1215 je Magna Carta v 10. in 11. členu zgolj
milo omejila judovsko oderuško posojanje. Kljub temu da so Judje lahko
oderuško služili na račun drugih, pa so prav tako obrezovali kovance, kar
pa ni bilo del pogodbe s kraljem. Leta 1275 jim je bila odvzeta licenca za
oderuško posojanje. Leta 1279 je prišlo do številnih aretacij (273 Judov
je bilo obešenih), toda problem je ostal, zato so bili leta 1290 dokončno
pregnani iz dežele (za celih 350 let).
bilo zabeleženo z rezom, palica pa je bila prelomljena na pol. Ker se les
vedno prelomi unikatno (samo dva kosa se prilegata skupaj), je bilo ta
potrdila praktično nemogoče ponarejati. Rovaške palice so uporabljali na
več različnih načinov. Na začetku kot potrdila za plačilo davkov (kar je
uvedel Henrik I okoli leta 1100). Kasneje je krona uporabljala določene
palice za nakup blaga in storitev. Nekatere je menjala za kovance s popustom (s palicami so lahko imetniki kasneje plačali davke v celotni vrednosti). Ker je vladar te palice sprejemal za plačilo davkov, jim je bil
podeljen enak status kot kovancem. To pomeni, da so funkcionirali kot
oblika denarja. Ljudje so medsebojno uporabljali palice kot menice, na
podoben način, kot danes uporabljajo čeke. Ta sistem je v Angliji ostal
veljavi okoli 700 let. Zarlenga meni, da bi morali zgodovino teh rovaških
palic v bodoče natančno raziskati.
Rovaške palice
Anglija pa je posebna tudi zato, ker je bila tam najbolj razširjena uporaba
rovaških palic (‘tally sticks’)*. Za namen računovodstva so vsaj od 12.
stoletja dalje uporabljali 8–9 inčne kose lesa (ponavadi leske). Plačilo je
*Rovaška palica (‘tally stick’): starodavni način beleženja števil, količin in celo sporočil. Sprva so se pojavile v poznem paleolitiku (obdobje, ki se v grobem razteza od
približno 40.000 do 10.000 let nazaj), ko so zanje uporabljali kosti. Obliko rovaških
palic predstavljajo tudi glinene tablice z zapisi o pobranih davkih. Rovaške palice
omenja tudi Plinij (23–79 n. št.). Najbolj so jih uporabljali v srednjem veku, še
posebej v Angliji, pa tudi drugod (npr. v Švici in na Kitajskem). Kosti so kasneje zamenjale lesene palice (še posebej leska). Beseda ‘tally’ naj bi izhajala iz latinske besede
telea, ki pomeni palico.
50
Henrik VIII se je leta 1534 ločil od katoliške cerkve, pobral zemljo
samostanom, ustanovil angleško katoliško cerkev ter leta 1545 dovolil
oderuško posojanje (katerega obresti je sicer omejil na 10 % na leto).
Kraljica Marija je te zakone zopet poostrila. Njena naslednica, polsestra
Elizabeta I, pa je na Irskem vpeljala železne kovance, vse ostale kovance
pa je vzela iz obtoka. Njeno odločitev so nasprotniki izzvali na vrhovnem
sodišču, ki pa je dal prav kraljici – kar suveren določi, da bo denar, to bo
denar. Če je kdorkoli drugi koval denar, je bil izdajalec. Bistven element
te reforme je bil, da je bila narava denarja socialna, in ne zgolj blagovna. Elizabeta je prav tako v letih 1650/1651 določila standard štirih
sterling unč za en funt. Le-ta se je obdržal vse do prve svetovne vojne.
Kljub temu pa je v tem denarnem sistemu tudi kraljem primanjkovalo
žlahtnih kovin; tako si je tudi Elizabeta I od časa do časa sposojala denar
od bankirske družine Fugger.
Sliki 8 in 9: Lesene rovaške palice – ‘tallies’
(vira: www.unusualhistoricals.blogspot.com;
www.charioteers.org )
51
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Njeno reformo so sovražili tako trgovci kot tudi zlatarji, končno pa tudi
Vzhodnoindijska družba (ustanovljena leta 1600), zato so si prizadevali, da
bi jo spremenili. Želeli so izničiti zapoved, da denar lahko izdaja zgolj vladar
oz. suveren; to moč so želeli dati določenim neizvoljenim finančnikom.
V ta namen pa so morali odstraniti vladarja, kar jim je uspelo s
Cromwellovim uporom sredi 17. stoletja. Srednji sloj je podprl Cromwella
in parlament, višji sloj pa kralja Charlesa I. Cromwell je bil puritanski protestant in kot tak bolj naklonjen obrestnemu posojanju. Werner Sombart v
svoji knjigi The Jews and Modern capitalism opaža: »Tisti deli puritanske
dogme, ki se kažejo kot resnično pomembni za oblikovanje duha kapitalizma, so
sposojeni iz kraljestva idej judovske religije.« 3.) (Zarlenga, str. 200) Cromwell
je dovoljeval, da so se Judje ponovno skrivoma naseljevali na otoku.
Kljub temu pa Zarlenga omenja tudi monetarni aspekt propada.
Celotna vladavina Jamesa I (od leta 1603 do leta 1625) je bila obdobje
neučinkovitih poskusov, da bi angleške kovance vrednotili glede na vrednost kovancev v kontinentalni Evropi. Posledica je bila odliv angleških
kovancev na Nizozemsko, prav tako so zaprli mnogo kovnic. Nizozemci
naj bi stalno spreminjali razmerje ravno toliko, da so povzročali odliv
srebra. W. A. Shaw citira amsterdamskega dopisnika sira Roberta Stona,
ki je dejal: »Ko država pazljivo ne nadzoruje obrezovanja kovancev, ves srebrni denar zlorabijo zlatarji ...« Ibid.) (Zarlenga, str. 265)
Nizozemski posojilodajalci so v zameno za finančno podporo
Cromwellu zahtevali dovoljenje za posojanje denarja v Angliji. To je
pomenilo trajno odstranitev kralja, ki so ga po njegovi zavrnitvi ustanovitve ustavne monarhije ujeli in leta 1649 tudi usmrtili. Istega leta je v
London prispel tudi Francoz Pierre Blondeau, ki je izumil napravo za
kovanje, ki je preprečevala obrezovanje kovancev. Francija je ta proces
hitro uvedla, v Angliji pa se je zataknilo. Kljub temu da je parlamentarni
odbor dal procesu pozitivno oceno, je državni svet (‘Council of State’)
celih sedem let zavlačeval njegovo uvedbo.
Po Cromwellovi smrti leta 1658 so Charlesa II dve leti kasneje povabili
nazaj na prestol, vendar pa mu parlament ni vrnil pravice do izdajanja
lastnega denarja. Tako si ga je moral za vojne namene sposojati z obrestmi
od londonskih zlatarjev. Pet ali šest od teh jih je bilo dovolj velikih, da so
imeli status bankirjev. Prvi redni bankir v Londonu naj bi bil g. Francis
Child, zlatar, ki je imel svojo trgovino na ulici Fleet (Child and Co. danes še
vedno deluje kot zasebna banka in je v lasti Royal Bank of Scotland). Zlatarji
so bili goljufi – prirezovali so kovance in odrezke izvažali. Prav tako so izločali težje kovance, jih izvažali na Nizozemsko ter tam ponovno kovali z nižjo
težo. V številnih primerih so jih finančno podpirali holandski finančniki.
Charlesa II v zgodovinskih knjigah prikazujejo kot zapravljivca, londonske zlatarje pa kot dobre poslovneže, vendar je prav Charles II za
glavnega oblikovalca nove kovnice zaposlil Blondeauja. Novi tip kovancev
je kraljeva kovnica kovala od leta 1663 dalje.
*Delnica: posamezna enota lastništva v podjetju, vzajemnem skladu ali kaki drugi
družbi; običajno se z njimi trguje na borzah, kjer jih lahko zainteresirani investitorji
kupijo in tako postanejo solastniki družbe (oz. delničarji). Prihodek, ki ga družba
odmeri delničarjem (glede na število delnic v lasti) na podlagi skupnega dobička
družbe, se imenuje dividenda.
52
53
Slika 10:
Oliver Cromwell
(vir: www.nndb.com)
Charles II je potreboval denar za obrambo pred nevarnostmi s celine,
vendar mu parlament ni odobril zahtevane vsote. Razliko je tako moral
pokriti z ženino doto. Holandski finančniki so mu bili pripravljeni posojati, vendar je sprejel zakone, ki niso bili pogodu holandskim trgovcem,
zato si je bil prisiljen sposojati od londonskih zlatarjev z 8 % obrestmi,
posojila pa je zavaroval z bodočimi davki. Če je odložil plačilo teh davkov,
so zlatarji zahtevali 20 % oz. 30 % na posojilo. Razmišljal je, da bi vojsko
plačal z razvrednotenim denarjem, a so trgovci v pričakovanju devalvacije
takoj dvignili cene za 10 %. Obljubil jim je, da devalvacije ne bo uvedel,
če mu posodijo 200.000 funtov, vendar so ga zavrnili.
Leta 1666 je parlament tudi prek lobiranja Vzhodnoindijske družbe
sprejel zakon, ki je dovoljeval prosto kovanje denarja (‘Free Coinage Act’).
Družba je namreč imela veliko uvoženega zlata, ki ga je želela spremeniti
v kovance (v Indiji je za britansko srebro dobila precej več zlata kot v
Evropi). To bi jim prineslo večji dobiček kot zgolj prodaja na trgu.
Družba je bila takrat največja na londonski borzi, vendar pa so njene
delnice* počasi odtekle k ozki skupini okoli štiridesetih ljudi.
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Zakon je vzel nadzor nad denarjem iz kraljevih in državnih rok ter
jo dal v roke trgovcev: kovance so tako lahko izdajali neizvoljeni privilegirani posamezniki in velikokrat tujci. Vendar pa je bil namen
tistih, ki so lahko vplivali na zgodovino, razlaga Zarlenga, to razdrobljeno
moč združiti pod novim institucionalnim suverenom v obliki zasebne
centralne banke.
Leta 1667 je Charles II pod tovrstnimi pritiski zato začel izdajati neke
vrste papirni denar – zahtevke za plačilo kraljevega zakladnika (‘Royal
exchequer orders to pay’), ki so, kot razlaga Wray 4.), kasneje nadomestili
lesene rovaške palice. Le-te so ljudje po enem letu lahko zamenjali za
kovance. Bili so skoraj pravi denar, manjkalo jim je samo to, da bi odpravili menjavo za kovance. Toda Charles II je naredil napako s tem, ko jih
je izdal samo v velikih denominacijah. Tako so jih ljudje morali menjati
pri zlatarjih/bankirjih za njihova potrdila manjših denominacij, ki so
obljubljala menjavo v kovance na zahtevo stranke. Na ta način so le-ti
dobili priložnost za razvrednotenje tako, da so jih v organizirani usklajeni
maniri menjali samo za določen popust.
Leta 1672 je, ker ni mogel dobiti denarja ne v parlamentu in ne pri
kreditorjih, sklenil, da tisto leto ne bo plačal dospelih obveznosti (z izjemo nekaterih). Ljudje, ki so imeli potrdila zlatarjev, so tako od le-teh
zahtevali svoj denar, toda zlatarji ga seveda niso imeli, ker so obljubljali
plačila v desetkratni vrednosti, kot so imeli dejanskih rezerv v trezorjih.
Ukinili so izplačila depozitorjem, zato naj bi okoli 10.000 trgovcev razglasilo bankrot. Charles II je zlatarje zato prepričal, da so začeli ponovno
izplačevati depozite, potem ko jim je obljubil plačilo v roku 6 mesecev.
9. William III in nastanek
Bank of England
Charlesov naslednik, protestant William III, je bil po rodu Nizozemec.
Svojo kariero je začel kot holandski aristokrat ter se s finančno podporo
judovskih posojilodajalcev povzpel do naslova ‘Prince of Orange’. Leta 1677
se je poročil z angleško princeso Marijo (York) in leta 1689 po Williamovi
t. i. slavni revoluciji (‘glorious revolution’) sta postala kralj in kraljica. To se
je zopet zgodilo s pomočjo zunanje finančne pomoči (Williamu naj bi denar
priskrbel judovski bančnik Isaac Lopez Suasso iz Haaga).
Kot rečeno, so si kralji predvsem za vojne morali denar sposojati od
bogatih trgovcev in zlatarjev. Popularni so bili predvsem slednji, saj so multiplicirali kredit in tako so bile finance pri njih skoraj vedno na voljo.
Uporaba denarja komercialnih bank se je iz kontinentalne Evrope (Švedske,
Nizozemske) z Williamovim kronanjem prenesla v Anglijo. Te države so
bile v stalnih vojnah, zato so za njihovo financiranje pričele izdajati obveznice. Ta finančni instrument se je sicer pojavil mnogo let prej v mestnih
državah severne Italije, ki so na ta način financirale rastočo trgovino.
Novi kralj je z dekretom dovolil vrnitev Judov v Anglijo ter jih mnogo
zaposlil pri pogajanjih s tujimi kralji. Judovska skupnost je rasla, vendar
pa so imeli samo najbogatejši Judje velike koristi od finančnih mahinacij.
Kljub temu pa so v Londonu, ki je tako počasi prevzemal vlogo
Amsterdama kot finančnega centra, delovali tako angleški, nizozemski
kot tudi judovski finančniki, kateri so vsi uporabljali iste finančne metode. Mednarodna finančna klika je tako svoje delovanje zaradi prikladnosti
pač preselila v to metropolo.
Kraljeva vladavina je bila ena sama serija vojn in gospodarskih kriz in
kmalu se je znašel v vojni s francoskim kraljem Luisom XIV. Da bi si to
lahko finančno privoščil, naj bi si sposodil 1,2 milijona funtov v zlatu. V
ta namen (prejem posojila) naj bi ustanovili Bank of England.
To pa je bil, trdi Zarlenga, zgolj navidezen razlog za ustanovitev banke.
Od leta 1650 dalje je nastalo vsaj 60 različnih monetarnih predlogov.
Celo William Paterson, kateremu je bila podeljena prva koncesija za Bank
of England, je štirikrat poskušal s svojimi predlogi. Stanje v finančnem in
monetarnem smislu je bilo porazno, zato je pravzaprav obstajala tudi
praktična potreba po centralni banki. London ni imel uradne institucije,
ki bi nadzirala menjavo kovancev, nudila pologe računov in kliring*. V
*Kliring (iz. ang. ‘clearing’): medsebojno pobotanje terjatev in obveznosti. Postopek
v mednarodnem plačilnem prometu, pri katerem gre za elektronski ali fizični prenos
različnih plačilnih inštrumentov od izdajatelja do obračunskega mesta.
54
55
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
mestu je bilo na stotine nereguliranih in nenadzorovanih zlatarjev – bankirjev. Denarni trg je bil kaotičen – tako kot v Amsterdamu pred ustanovitvijo Bank of Amsterdam. Obrezovanje kovancev je bilo vsesplošno
prisotno. Konec 17. stoletja so bili kovanci v obtoku obrezani do 50
odstotkov. Vsak, ki je prijavil obrezovalca, je dobil nagrado 40 funtov,
vsak obrezovalec, ki je prijavil dva druga goljufa, pa je bil oproščen. Javna
obešanja obrezovalcev so bila stalna. Zlatarji so za majhna posojila zaračunavali 30 % do 80 % obresti na leto. Zato so bili nepriljubljeni, javnost
pa si je želela banko, ki bi regulirala valuto in znižala obresti.
Leta 1694 so sprejeli idejo Škota Williama Patersona. Paterson je pred
tem živel v Amsterdamu, postal del Williamove revolucije ter se z njim
vrnil v Anglijo. Imel je dobre povezave z bogatimi londonskimi Judi.
Kljub temu pa Paterson ni bil glavna sila za načrti ustanavljanja centralne banke. Niti naj bi vlekla finančni minister Charles Montagu in
Michael Godfrey. Montagu je plan predstavil v parlamentu, Godfrey pa
je omogočil, da so ga sprejeli trgovci. Banko so v propagandi primerjali z
Bank of Amsterdam, vendar pa je le malo ljudi vedelo, kako je le-ta v
resnici delovala. Paterson pa je nedvomno poznal njeno delovanje.
Ryan-Collins et al. 5.) ponudijo malce drugačen pogled. Trdijo namreč,
da sta bila glavna razloga za ustanovitev banke ponavljajoče insolventnosti
kraljev in plenjenje zakladnice. Zato naj bi parlament in kreditorji države
(trgovci in zlatarji) lobirali za ustanovitev zasebne banke z javnimi pooblastili ter za odcepitev ene kvadratne milje centralnega Londona kot kvazisuverene države znotraj države. Vendar glede na to, da so zlatarji lahko
sami kovali kovance, imeli velike dobičke s prirezovanjem in z oderuškimi
obrestmi ter multiplicirali kredit, takšna razlaga (kar zadeva zlatarje) verjetno ni pravilna.
Del Londona, poznan kot City of London Corporation, ima še danes
poseben status. Le-ta se izraža v posebnih obredih: kot na primer v tem, da
mora za prečkanje njegovih meja britanska kraljica pridobiti dovoljenje
župana (Lord Mayor). Prav tako uživajo korporacije in partnerstva v tem
delu mesta volilno pravico. Ta del mesta ima svojo policijo ter moč sprejemati svojo ustavo. Znotraj tega območja se med drugim nahajata katedrala
svetega Pavla in Bank of England. 5.)
Slika 11: William III
(vir: www.bbc.co.uk/
history)
56
Bank of England (BoE) je bila ustanovljena leta 1694 (in sicer potihem: paragrafi, ki so pooblaščali njeno ustanovitev, so bili del zakona o
davku na tonažo ladij). Izdali so za 1,2 milijona funtov delnic.
Prvotno koncesijo so podelili za 12 let, posamezni delničarji pa niso
smeli imeti več kot 10.000 funtov delnic v lasti. Na začetku je bilo 1300
delničarjev, ki so celotni kapital v zlatu vplačali v vsega treh dneh! Celotni
znesek je banka posodila vladi Williama III z 8 % obrestmi.
Banko so, kot rečeno, primerjali z državno Bank of Amsterdam, vendar je bilo njeno delovanje bistveno drugačno. Namen zasebne Bank of
England je bil, da bi postala izdajateljica lastnega denarja. Prva centralna
banka, ki je izdajala lastni denar, je bila leta 1661 ustanovljena švedska
Bank of Sweden. Vendar je zgodovinsko resnično pomembna šele ustanovitev angleške centralne banke. Načrt je predvideval, da bi banka kasneje
sprejemala depozite, na katere bi plačevala 4 % obresti, ter izdajala lastne
bankovce, ki bi krožili kot denar in bi jih javnost lahko zamenjala za zlato.
Kasneje je prav tako ponujala popust za zamenjavo potrdil zlatarjev oz.
njihovih lastnih menic (‘promissory notes’). Ti so pred tem krožili med
zlatarji oz. med mrežami trgovcev.
Sprva naj njeni bankovci ne bi imeli statusa uradne valute, vendar bi
jih vlada sprejemala za plačilo vsega. Banka je lahko ustvarila tolikšno
količino bankovcev, kolikor so znašala njena posojila vladi. Ustvarjala
je denar iz nič na podlagi državnega imetja, ki je jamčilo za posojila.
Zagovorniki banke so pravilno trdili, da banka temelji na rezervi, ki ne
more propasti, razen če ne propade cel narod. Niso pa povedali, da banka
pri tem ustvarjanju denarja sploh ni bila potrebna, saj bi vlada lahko sama
izdala enake bankovce na podlagi istega premoženja, pri čemer za to nikomur ne bi morala plačevati obresti. Zelo malo tujcev pa tudi Britancev je
razumelo delovanje banke; mislili so, da so njeni bankovci bankovci
vlade. Celo Adam Smith, oče politične ekonomije, v svojem delu Bogastvo
narodov ne piše o njeni pravi naravi.
Mnogi so ustanovitvi banke nasprotovali. Zarlenga piše, da so ji
nasprotovali torijci oz. zemljiški posestniki (moč je dajala njihovim poli57
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
tičnim nasprotnikom), pa tudi sami zlatarji (odvzela jim je precej zaslužka) in drugi, ki so ji nasprotovali iz ekonomskih ali moralnih razlogov.
Po ustanovitvi banke je britanska država prvič pričela izdajati obveznice ter del davkov namenila za odplačevanje obresti na dolgoročna
posojila. Dve pomembni finančni inovaciji – javni dolg in menice – sta bili
tako prvič v zgodovini združeni v eni sami instituciji. Banka pa ni imela
monopola nad izdajanjem papirnatega denarja; lahko so ga izdajale tudi
zasebne banke. Toda bankovci Bank of England so imeli to prednost, da
jih je sprejemala in z njimi plačevala vlada. Zasebna potrdila za depozite
je BoE sprejemala po znižani vrednosti in so bila tako zgolj majhen korak
stran, da postanejo enakovredni državnemu denarju (kovancem). Leta
1704 je ‘Promissory Notes Act’ pravno uzakonil multiplikacijo kredita oz. sistem delnega kritja; prakso, ki so jo angleški zlatarji izvajali že
vsaj od štiridesetih let 17. stoletja dalje.
izvor bogastva zemlja (za razlago obeh pojmov glej naslednjo stran). Smithu
je izvor bogastva predstavljalo delo.
Smith razlaga, da posameznik vselej, ko zasleduje svoje osebne interese,
nevede in nenamerno pomaga k obče dobremu celotne družbe. Pri tem naj
bi ga vodila ‘nevidna roka’. Konkurenca na odprtem trgu naj bi imela za
posledico nizke cene, s čimer naj bi pomagala celotni družbi. Kljub temu je
Smith opozarjal na nevarnost formiranja monopolov med gospodarstveniki, ki bi prek tega vplivali na dvig cen. 11.)
Smith je predpostavljal, da ekonomija avtomatično doseže polno
zaposlenost. Trdil je, da je državni prihodek odvisen od delovne produktivnosti in odstotka delavcev, ki so produktivno zaposleni. Predlagal je,
naj se neproduktivno delo, ki ne prispeva k ekonomski rasti, v ekonomskem procesu odpravi tako, da se produktivno delo napravi še bolj produktivno. To naj bi se doseglo z večjo specializacijo dela: končni izdelek
naj bi bil rezultat serije nalog: en delavec naj bi bil zadolžen za en del
procesa. Večja specializacija naj bi pomenila nižje cene in tako večji trg.
Večji trg in večja produktivnost naj bi vodila v reorganizacijo ter iskanje
novih načinov produkcije, kar bi zopet znižalo cene, itd. Kljub temu pa
naj bi kontradiktorno opozarjal tudi na nevarnost ‘mentalne pohabe’
delavcev skozi vedno enako ponavljajoče delo.
Smith je menil, da vladne investicije oz. vladna poraba za neproduktivno delo (npr. birokracijo) zavira gospodarsko rast. Po njegovem bi
največjo gospodarsko rast dosegli tako, da bi velike prihodke dali kapitalistom, ki varčujejo in investirajo, male prihodke pa zemljiškim posestnikom (ki denar neproduktivno namenjajo za služinčad). Tako je zagovarjal
manjšo vlado in nižje davke za kapitaliste, da bi lahko akumulirali več
kapitala. 12.) Smith v svojem delu omenja družbo South Sea, vendar sploh
ne omenja finančnega balona in njenega propada.
Smithovo delo ekonomisti razlagajo različno; tako klasični kot neoklasični ekonomisti ga interpretirajo različno.
Adam Smith (1723–1790) je bil škotski socialni
filozof in pionir politične ekonomije. Njegovo najbolj odmevno delo, ki mu je prineslo tudi največjo
slavo ter ga okronalo kot začetnika moderne liberalne ekonomije in kapitalizma, je Bogastvo narodov.
Njemu je bogastvo predstavljalo letni pretok
dobrin in storitev, in ne kopičenje dragih kovin.
Predlagal je, naj se bogastvo naroda meri po prebivalSlika 12: Adam
cu (BDP na prebivalca je tako sodobna različica
Smith (vir: www.
predloga). V uvodu knjige je trdil, da je glavni
wikipedia.org)
namen ekonomske aktivnosti potrošnja. Smith je
nasprotoval stališčem merkantilistov*, ki so menili, da je produkcija namenjena sama sebi. Prav tako je nasprotoval fiziokratom†, ki so menili, da je
*Merkantilizem: ekonomska doktrina, po kateri je vladni nadzor nad zunanjo trgovino viden kot primarna prioriteta za blaginjo in vojaško varnost države. Med drugim
je zagovarjala: oblikovanje kolonij, prepoved trgovanja kolonij z drugimi državami,
kopičenje zlata in srebra, subvencije za izvoz, davke oz. tarife za uvoz ter ekonomsko
potlačitev delavskega in kmečkega razreda. Ta doktrina je v zahodnih državah prevladovala med 16. in koncem 18. stoletja (vendar so se njeni elementi obdržali do 20.
stoletja). Njen najbolj vidni kritik je bil Adam Smith.
†Fiziokracija (po gr. = ‘vladavina narave’): ekonomska teorija, ki se je razvila v Franciji in bila vplivna v drugi polovici 18. stoletja. Zanjo glavni vir bogastva narodov
predstavlja razvoj zemljiških posestev. Bila je prednica klasične ekonomske teorije.
Najpomembnejši predstavnik je bil Francois Quesnay.
58
Bankovci BoE so bili zamenljivi za kovance, vendar je banka v prvo
krizo zašla že dve leti po ustanovitvi, ko je zmanjkalo kovancev za zamenjavo. Paterson je od direktorjev zahteval, naj uporabijo svoje moči ter od
delničarjev zahtevajo dodatno zlato. Po letu prepirov okoli tega je odstopil
s svojega položaja.
Leta 1707, malo pred obnovitvijo licence BoE, so zlatarji organizirali
napad nanjo. Sir Francis Childs, eden največjih zlatarjev, je odklonil sprejemanje njenih bankovcev. Kasneje so jo skušali zlomiti, tako da so želeli
59
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
zamenjati 30.000 funtov njenih bankovcev za kovance, vedoč, da bo imela
banka s to zamenjavo težave. Zlatarji so v prejšnjih letih z lahkoto finančno
udarjali po monarhiji, toda tokrat so imeli opravka z bolj izkušenim nasprotnikom. Direktorji banke so sprejeli preprosto strategijo: zavrnili so zamenjavo bankovcev, ki so jih imeli zlatarji, medtem ko so vsem drugim zamenjavo omogočali. Krizo je BoE preživela, njeno licenco pa so obnovili za
nadaljnjih 21 let. Lekcija te epizode je, razlaga Zarlenga, da ni potrebe, da
bi bil zaradi agresije posameznikov uničen celotni finančni sistem. Potrebno
je zgolj izločiti agresorje ter z njimi ustrezno ravnati.
Banka je uspela, kjer so drugi odpovedali, saj ni imela ideoloških omejitev. Ni omahovala s kršenjem svojih pravil, če je bilo to potrebno za
njeno preživetje. Poleg tega je ustrezala kraljevi potrebi po vojnem financiranju, katerega je rade volje podpirala. Njena glavna obramba je bila
njena kompleksnost – ljudje niso razumeli, da je glavni vir njene moči
proces ustvarjanja denarja. Vendar pa je svojo moč širila postopoma.
Njena počasna rast nakazuje, da lastniki niso iskali povezav z drugimi
političnimi silami, ki bi pospešile njen razvoj. Namesto tega so moč in
dobički ostajali znotraj majhnega kroga.
Da je bila shema izdajanja papirnatega denarja s strani zasebnih bankirjev splošno sprejeta, pa gre zasluga Johnu Lawu, sorodniku Williama
Patersona. John Law je leta 1705 izdal serijo pamfletov na temo trgovine,
denarja in bančništva, v katerih je opisoval, da lahko ljudje papir preobrazijo v zlato s pomočjo alkimije papirnatega denarja centralne banke. Law
je načrtoval ustanovitev Nacionalne škotske banke, vendar je William
Paterson v škotskem parlamentu njegove načrte ustavil. Law je kasneje
emigriral v Francijo, kjer je lahko preizkusil svoje teorije v praksi, saj so
ga leta 1717 Francozi izbrali za vodjo ‘Banque Generale’. Tako kot Bank
of England je bila zasebna banka, pooblaščena s strani vlade za izdajanje
denarja v obliki papirnatih bankovcev. Sprva je njegov plan deloval dobro,
kasneje pa se je zapletel v špekulacije s svojo Missisipi Company.
Leta 1720 je balon njenih napihnjenih delnic počil, ista shema pa se
je preselila v London, kjer je nastal t. i. South Sea balon. Direktorji te
družbe so bili oproščeni in začela se je praksa nekaznovanja odgovornih
ljudi, ki je v angleško govorečem svetu navzoča še danes.
Paterson pa je v kasnejših letih postal nasprotnik centralne banke, saj
je videl, koliko državnega dolga je uspela akumulirati. Dolg angleške
vlade je po ustanovitvi Bank of England med letoma 1694 in 1815 narasel z 1,2 na 505 milijonov funtov. Toda bankirji seveda niso želeli, da bi
se ta dolg kadarkoli zmanjšal.
Parlamentarec in ekonomist David Ricardo je bil eden redkih, ki je
razumel delovanje centralne banke, in je bil njen nasprotnik. Leta 1823
je predlagal ustanovitev resnično državne ‘English National Bank’, vendar
načrt ni bil sprejet. BoE so nasprotovali tudi določeni drugi intelektualci.
Tako je leta 1855 profesor Herny Dunning Macleod napadal njeno delovanje: »Popolnoma jasno je, da je njen princip skrajno zloben. Povedano v
preprostem jeziku, je takšen: način ustvarjanja denarja je, da si vlada denar
sposodi.« 3.) (Zarlenga, str. 288)
Leta 1833 so bankovci Bank of England postali uradno zakonito plačilno sredstvo, prav tako pa je ta morala objavljati poročila o svojih aktivnostih. ‘Bank Charter Act’ je prav tako odpravil 5 odstotno omejitev na
višino obresti, ki so jo morali plačevati zasebni bankirji, če so želeli zamenjati svoje bankovce za uradne bankovce Bank of England. S podražitvijo
spreminjanja bančnih papirnatih potrdil v legalni denar so želeli preprečiti izdajanje zasebnega denarja. S tem se je pojavila temeljna bančna
obrestna mera kot orodje monetarne politike. V obtoku pa so še vedno
krožili zlatniki in srebrniki ter rovaške palice. Rovaške palice zakladnice
so bile v uporabi vse do leta 1826. Leta 1834 pa so jih zažgali in uničili.
Leta 1866 po t. i. Overend in Gurney bančni krizi je banka prevzela
vlogo posojilodajalca v skrajni sili (‘lender of last resort’). Zarlenga navaja,
da med letoma 1694 in 1870 ni minilo 25 let, ne da bi banka zašla v
takšno ali drugačno krizo.
Leta 1707 je banka dobila monopol nad izdajo bankovcev v razdalji
65 milj okoli Londona, leta 1844 pa jo je t. i. Peelov zakon pooblastil kot
edino pristojno za izdajanje bankovcev po vsej deželi. Izdaja bankovcev je
postala domena ločenega oddelka v banki, uvedli pa so tudi določene
varovalke glede tega. Od tega leta dalje državi ni bilo več potrebno plačevati obresti na njen dolg pri banki. Vendar pa je zakon izpustil depozite,
ki so jih banke ustvarile z računovodskim vpisovanjem, ko so stranke pri
njih položile denar ali, bolj pogosto, ko so banke izdajale kredite. Zakon
zanje ni zahteval 100 % zlatega kritja.
Ryan-Collins et. al. 5.) trdijo, da je prvi razlog tičal v dejstvu, da državni
regulatorji ne bi bili sposobni ločiti pravih depozitov od namišljenih – v
računovodski knjigi bi oboji izgledali enako. Drugi razlog pa naj bi bil v
takratnem prevladujočem materialnem pojmovanju denarja (metalizem oz.
‘commodity theory of money’). Papirnati denar je bil otipljiv in tako očitno
drugačen od zlata in srebra, računovodski vnosi pa so bili praktično nevidni. Zasebne banke so se pričele specializirati za jemanje depozitov ter za
izdajo čekov oz. potrdil o računih. Le-te so ljudje nato lahko zamenjali za
60
61
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
bankovce Bank of England ali pa za zlato – tako kot stare zasebne bankovce. Rezultat vsega tega je bil, da zakon iz leta 1844 ni preprečil prakse
multipliciranja kredita – ustvarjanja denarja v zasebnih bankah. Prav tako
naj ne bi bil odločilen za angleško zlato obdobje do prve svetovne vojne, saj
je morala Bank of England večkrat natisniti dodatne bankovce prek limita
svojih zlatih rezerv, da je preprečila velike finančne kolapse zaradi propada
bank. Torej – kljub temu da so bili bankovci Bank of England v 19. stoletju
vezani na zlato – to ni preprečilo kontinuiranih valutnih in bančnih kriz.
Banka, pravi Zarlenga, je delovala po določenih pravilnih principih. Na
primer: vrednost denarja ni odvisna od vrednosti materiala, iz katerega je
narejen; zakon lahko podeli mediju izmenjave status denarja s tem, ko ga
vlada prične sprejemati za dospela plačila – razglas legalnega plačilnega
sredstva ni potreben. Vendar pa je te principe zlorabljala za zasebne interese,
rezultat tega pa so bile stalne vojne, neodplačljiv dolg in veliki davki.
Banka je torej imela izključno pravico izdajati denar, vendar pa to ni
preprečilo vladi, da bi v prvi svetovni vojni sama izdala svoj denar, t. i.
Bradbury bills (poimenovan po finančnem ministru Johnu Bradburyju).
Teh bankovcev si ni sposodila od nikogar (na podlagi obveznic), izkazali
pa so se za uspešne v boju s precejšnjo bančno krizo, ki je sledila razglasitvi vojne proti Nemčiji. Prav tako so pomagali vojni ekonomiji. Leta
1914 je BoE prav tako notranje odpravila zlati standard – nihče ni mogel
več zamenjati bankovcev za zlate kovance. 5.)
Leta 1947 je bila Bank of England nacionalizirana, pri čemer naj bi imela
precej vpliva poslanica nadškofa iz Canterburyja iz leta 1942. Nadškof
William Temple je v njej obsodil bančni monopol ter pozval k nacionalizaciji Bank of England. Med drugim je dejal: »Banke bi morale biti omejene v svoji
moči posojanja na količino, ki jo deponirajo njene stranke, medtem ko bi morala
biti izdaja novega kredita funkcija javne avtoritete.« 3.) (Zarlenga, str. 571).
Vlada je tako prevzela nadzor nad tiskanjem bankovcev ter ustvarjanjem centralnobančnih rezerv, vendar pa se samo delovanje finančnega
sistema v temeljih ni spremenilo.
Kolonizacija podsaharske Afrike se je začela predvsem po odkritju plovne
poti okoli afriškega kontinenta (pred tem so vzhodno Afriko kolonizirali
muslimani). Kolonizacija je bila postopna, v njej pa so prednjačili
Portugalci. Le-ti so naleteli na različna afriška kraljestva in nekatera so se
jim tudi uprla (npr. Kongo). Glavno jedro spora je bilo suženjstvo, vendar
pa evropski osvajalci niso sami odhajali na pohode v notranjost celine, da
bi pridobili suženjsko delovno silo. Pri tem so jim pomagala druga afriška
kraljestva (npr. Kaabu, Oyo, Benin idr.), ki so za Evropejce ugrabljala
ljudi, jih dostavljala do pristanišč in menjala za blago. Potrugalcem so se
kasneje pridružili Nizozemci, Angleži, Francozi in Nemci.
Vendar pa je glavno ekspanzijo afriška kolonizacija dosegla v drugi
polovici 19. stoletja, predvsem po letu 1880. Glavni problem za kolonialne guvernerje v tistem času, razlaga Wray 4.), je bila zagotovitev zadostne
količine delovne sile. Osvajalci so dobili zemljo, ne pa tudi delovne sile,
ki bi jo obdelovala. Afriška plemena niso uporabljala denarja, tako da
preprosto ponujanje denarja (vključno z zlatom in srebrom) ni delovalo.
Domorodci niso želeli delati za plačo. Po drugi strani pa suženjstvo v
tistem času za Evropejce ni bilo zaželeno in sprejemljivo. Zato so se kolonialisti zatekli k obdavčenju prebivalstva, od katerega so zahtevali plačevanje davkov v evropskem denarju, ki so ga lahko dobili le pri osvajalcih.
S tem so obenem pridobili delovno silo, ki je delala za denar in plačevala
davke, po drugi strani pa je to vodilo v postopno uničenje plemenske
družbe in v izoblikovanje denarne ekonomije.
Na območju sedanje Južnoafriške republike so npr. potrebovali številno delovno silo za delo v rudnikih zlata, vendar domorodci niso želeli
delati. Zato je leta 1893 komisija za delo v tej koloniji kot rešitev predlagala uvedbo davka. Francozi so z enakim namenom vpeljali davek v
Zahodni Afriki. V belgijskem Kongu pa je obdavčenje zamenjalo prvotno
fizično prisilo, piše Wray. Vendar pa so se ponekod soočali s težavami,
kako delovno silo obdržati. V centralni Afriki se je npr. dogajalo, da so
ljudje prenehali delati takoj, ko so zaslužili dovolj za plačilo davkov.
Primer obdavčenja za pridobitev delovne sile ponuja tudi nemško upravljanje z otokom Yap v Tihem oceanu (glej str. 350).
Kljub temu pa zgolj obdavčenje za vpeljavo tržne produkcije ni bilo
zadostno, kolonialistom so prav tako pomagala druga sredstva. Tako so
med drugim skušali odstraniti alternative trgu, npr. z občasnim uničenjem pridelka, ki je zagotavljalo samozadostnost. Ustvarjali pa so tudi
povpraševanje po luksuznih dobrinah (ki jih je bilo moč dobiti zgolj na
trgu z evropskim denarjem) in na ta način skušali razslojevati družbo.
V vsakem primeru dokumentirana zgodovina kolonializma v Afriki
dokazuje, da denar ni vzniknil po naravni poti iz trgovanja na podlagi
medsebojnega konsenza. Za vpeljavo denarja sta bila potrebna obdavčenje in
uporaba sile in ta način so uporabili po vsej Afriki. Glavni namen obdavčenja
62
63
10. Vpeljava denarja v afriških kolonijah
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
ni bil prihodek kolonialnim silam, temveč izvajanje ekonomskega pritiska.
Na ta način so dobile potrebno delovno silo, dobile izdelke oz. pridelke,
postopoma ustvarile in razširile trge ter vpeljale monetarno ekonomijo.
obvezo vlade za sprejetje plačila v teh bankovcih. Nenamerno so se razvili v
splošno sprejeto plačilno sredstvo. Pomembno je razumeti, pravi Zarlenga,
da so bili ti bankovci denar sami na sebi, in niso potrebovali menjave v
kakšno drugo obliko denarja. Ti bankovci niso odtekali nazaj v Anglijo.
Podobni so bili bankovcem, ki jih je leta 1667 izdal Charles II. Bankovcev
prvih 20 let niso izdajali v prevelikem številu in le-ti so bili enakovredni
srebrnikom. Kasneje pa se je njihova vrednost znižala, toda kljub temu so
pomagali pri širjenju industrije in trgovine ter pri gradnji infrastrukture.
Kmalu so to prakso pričele posnemati tudi druge kolonije. Nekatere
valute so obljubljale ‘trdno’ valuto (srebro in zlato) v prihodnosti, druge so
bile pravo legalno plačilno sredstvo in niso potrebovale nadaljnje menjave.
11. Denar v ameriških kolonijah
Kolonisti so bili glede denarnih zadev od samega začetka v sporu z matičnimi deželami, piše Zarlenga 3.). Tako Angleži kot Nizozemci v kolonije niso
pošiljali kovancev, saj v skladu z merkantilistično doktrino niso želeli, da bi
trgovale med sabo, saj so hoteli, da bi domov pošiljale surovine (za razliko
od afriških domorodcev so evropejski priseljenci denar poznali, ga uporabljali in si ga seveda želeli). Redki kovanci so v kolonije prišli predvsem prek
piratov ali prek trgovanja s špansko Zahodno Indijo (‘West Indies’).
Kolonije so tako iz gole potrebe postale nekakšen monetarni laboratorij.
Med letoma 1632 in 1692 so v kolonijah precej kmetijskih dobrin
zakonsko razglasili za denar. To ni bila ravno blagovna menjava, saj so od
časa do časa vrednosti izdelkov fiksirali z zakonom (podobno kot v davnih
orientalskih kulturah). To obliko denarja je angleška krona dovoljevala,
vendar so bili rezultati skromni. Vsak posameznik je namreč hotel plačevati z najmanj zaželenimi dobrinami in še te so bile v slabem stanju.
Leta 1652 je Massachusetts kljub angleški prepovedi dovolil Johnu
Hullu, da je zgradil kovnico ter pričel kovati kovance s podobo dreves.
Bili so zlati in težki 67 zrn, natanko tako kot bizantinski bezanti. Kovnica
je delovala do leta 1685. Večina materiala zanje je prišla iz Zahodne
Indije. Toda vsi nakovani kovanci niso olajšali monetarnih zagat, saj so
hitro odtekli nazaj v Anglijo, kjer so jih pretopili in ponovno skovali.
Drugi eksperiment so bile zasebne zemljiške banke. Prva je vzniknila v
Bostonu leto po zaprtju Hullove kovnice, vendar med ljudmi ni zaživela.
Takšni poskusi so bili tudi v Conneticutu (1732) in Massachusettsu (1739).
Tretja opcija se je pojavila v Severni Karolini, kjer je leta 1753 guverner predlagal uvedbo nomizma. Želel je izdajati bakrene kovance v maksimalni količini 50 ton, ki bi bili eno tretjino več vredni od angleških
penijev. Nadzorniki kolonij so njegovo iniciativo prepovedali, kar je
pomagalo širiti revolucionarno vzdušje.
Konec 17. stoletja je v kolonijah živelo okoli milijon ljudi, kar je napravilo blagovno menjavo nepraktično. Zato so denar pričele izdajati tudi
lokalne provincialne vlade. Prva se je tega lotila vlada v Massachusettsu leta
1690. Izdali so ‘bills of credit’, obliko papirnatega denarja, ki ni bila krita z
nobeno fizično stvarjo. Bolj kot obvezo za plačilo vlade so predstavljali
64
Slika 13: ‘Bills of credit’ iz Massachusettsa
(vir: Zarlenga 3.))
Če so oblasti natisnile preveč bankovcev, se je njihova vrednost znižala.
Če pa so bile emisije zmerne, pri čemer ni bilo nobene natančne znanosti,
pa so dobro ohranjali svojo vrednost.
Eden izmed navdušencev za novi sistem je bil Benjamin Franklin,
samoizučeni tiskar, ki je izdal priljubljeni pamflet o naravi in nujnosti
papirnatega denarja. To mu je prineslo številne pogodbe za tiskanje
denarja za New Jersey, Pensilvanijo in Delaware.
Najbolj uspešen sistem je uvedla Pensilvanija leta 1723. Začela je tako,
da je poverjenike v posojilni pisarni pooblastila za izdajo posojil v vrednosti 15.000 funtov s 5 % obrestmi za dobo 8 let. Maksimalno posojilo je
znašalo 250 funtov, posojilojemalec pa ga je moral zavarovati (ponavadi z
zemljo) ter na leto plačati obresti in eno osmino glavnice. Sistem se je
dobro prijel in ustvarjal pozitivne rezultate. Leta 1726 je država sprejela
dopolnila, po katerih je morala ves letno povrnjeni denar vrniti v obtok.
65
Denar – nedolžna prevara?
Tako je uvedla stalno kroženje denarja. Kljub temu da je bilo jamstvo za
izdajo posojila pretežno zemlja, pa ljudje denarja v posojilni pisarni niso
mogli zamenjati za zemljo.
Londonska organizacija ‘Lords of Trade and Plantations’, ki je nadzirala
kolonije, je stalno rohnela proti kolonialnemu denarju in zahtevala njegovo
ukinitev, kljub temu da je bil v Angliji pensilvanijski sistem pohvaljen. Celo
Adam Smith, glavni sovražnik vladnega denarja, je moral priznati, da je
ohranjal vrednost. Pensilvanija se je uprla njihovim zahtevam ter še naprej
izdajala bankovce, v Massachusettsu pa so po letu 1726 podlegli pritiskom
iz Londona ter pričeli jemati bankovce iz obtoka in jih menjati za kovance.
To je povzročilo dve desetletji in pol trajajočo deflacijo in depresijo. Leta
1751 je guverner popustil pritiskom ter ponovno izdal lastne bankovce.
Trgovina in industrija sta takoj oživeli. London je za to dejanje izvedel ter
skušal kolonistom vsiliti posojilo v kovancih, kar pa so le-ti odklonili.
Vedno več guvernerjev ni želelo jemati bankovcev iz obtoka, zato so
angleški posojilodajalci leta 1751 dosegli, da je kraj George II prepovedal
kolonijam izdajanje lastnega denarja. Vendar pa so Angleži zakonodajo v
veliki večini kolonij težko uveljavljali. Leta 1764 so sprejeli zakon, ki ni
prepovedoval bankovcev za plačevanje vladnih stroškov, a je prepovedal
uporabo bankovcev za zasebne transakcije ter vse bankovce, ki so bili
natisnjeni po letu 1754. Ta zakon pa so uspeli uveljaviti in je povzročil
zmanjšanje količine denarja v obtoku, kar je prizadelo trgovino. Kolonije
so prosile za omilitev zakona, pridružili pa so se jim tudi nekateri londonski trgovci, ker so videli, da jim v praksi škodi.
Leta 1766 je Franklin odšel v London, da bi poskusil v parlamentu
doseči odpravo te prepovedi, vendar mu ni uspelo. Količina denarja v
obtoku se je prepolovila, zato ga ni bilo dovolj za plačilo dobrin in storitev. Ljudje v kolonijah so bili besni, pričeli so ignorirati prepoved ter se
vrnili k tiskanju denarja. Edina možnost, ki je preostala Angliji, je bila
kaznovanje kolonij in sledila je vojna (1775–1783), v kateri so ZDA
dosegle neodvisnost. Kontinentalni kongres je, da bi financiral vojno,
pričel izdajati lastni papirnati denar (‘continental’), izdan kot ‘bills of
credit’, na katerega ni bilo pripetih obresti, vendar so obljubljali menjavo
za kovani denar. Pooblastil je izdajo 200 milijonov dolarjev in tega zneska
niso nikoli presegli.
Angleži so za ta denar vedeli, zato so pričeli tudi z ekonomsko vojno.
Prizadevali so si močno devalvirati valuto z vnašanjem ponarejenega
denarja in s špekulanti, ki so širili govorice, da bo valuta po vojni brez
vrednosti. To je povzročilo, da so ljudje prodajali denar pod njegovo vrednostjo. Continental pa je prav tako moral tekmovati z valutami drugih
66
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Slika 14:
Benjamin Franklin
(vir: www.wikipedia.
org)
severnomeriških držav ter z angleškim zlatnikom in srebrnikom, ki sta
bila še vedno dovoljena in tudi bolj cenjena. Problemu bi se lahko izognili, če bi continental razglasili za javno državno valuto (mišljen je bil kot
začasni sistem), vendar pa kontinentalni kongres še ni imel takšnih pristojnosti. Ni imel ne sodišč in ne policije, ne avtoritete pobiranja davkov.
Kolonije so se ravno uprle davkom tuje sile in se verjetno ne bi bile pripravljene zavezati plačevanju novih davkov. Sčasoma so špekulanti dosegli
svoj namen: continental je ostal praktično brez vrednosti. Kljub temu pa
je Ameriki pomagal skozi 6 let revolucije, od leta 1781 do konca vojne pa
se je revolucija bila s kovanci, tudi s pomočjo Francozov.
12. Neodvisne ZDA
Revolucija je izoblikovala t. i. Člene konfederacije (‘Articles of Confederation’),
glavni dokument dežele, v katerih je bilo zapisano, da ima kongres moč
izdajati ‘bills of credit’. Toda obstajali so trgovci (bankirjev še ni bilo), ki
so želeli to moč zase.
Še med revolucijo je kongres imenoval bogatega trgovca Roberta
Morrisa za glavnega nadzornika financ. Morris je pred tem že večkrat
poskušal z lastnim izdajanjem denarja, a mu je vedno spodletelo. Tokrat
je poskušal skozi banko Pensilvanije, tako da jo je spremenil v Bank of
North America ter skušal izdajati bankovce na enak način kot Bank of
England. Zagovarjal je vladno zadolževanje ter nujnost konvertibilnosti v
zlato in srebro. Pensilvanija se je želela vrniti k svojemu staremu sistemu,
kar je Morris s svojo banko skušal preprečiti. Njegov načrt pa je spodletel
leta 1783, ko je kongres zavrnil njegove predloge. Morris se je vrnil k
prejšnjim poslovnim aktivnostim, vendar je na koncu zaradi prevelikega
zadolževanja bankrotiral.
67
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Leta 1787 je prišlo do ustavne konvencije na pobudo federalistov, ki
so želeli vzpostaviti podoben sistem kot v Angliji. Antifederalisti so
nasprotovali centralizirani vladi, saj so menili, da bo zlorabila svojo moč.
Kompromisna ustava je tako oblikovala močnejšo vlado, skupaj z določenimi varovalkami, pri čemer je pomemben tudi ‘Bill of Rights’. Toda
imela je ključno napako: ni natančno določila moči izdajanja denarja.
Thomas Jefferson je potreboval 20 let, preden je razumel, kaj je ustava
izpustila. Preostanek življenja je posvetil boju proti denarnemu monopolu. Tudi osmi predsednik ZDA, Van Buren, je doumel problem. V svoji
knjigi Money Power pravi:
cev in bankovcev), vendar jim dovoljuje kovanje zlatnikov in srebrnikov:
»No state shall coin money nor emit bills of credit, nor make anything but gold
and silver coin a tender in payment of debts ...« (Ibid.) Zarlenga opozarja na
dejstvo, da so bile monetarne zadeve dovolj pomembne, da se je posameznim državam odreklo pravico do izdaje lastnega denarja. Vendar pa so,
ironično, to moč dali v roke zasebnim bankirjem! Trgovci so vedeli, da bo
zasebna državna banka sčasoma lahko počela to, kar naj bi bilo vladi prepovedano: izdajati papirnati denar, pretvarjajoč se, da je podprt z zlatom in
srebrom. Vendar so se zavedali legalnih aspektov denarja; vedeli so, da bo
njihovemu denarju vrednost zagotavljalo vladno sprejemanje bankovcev za
plačevanje davkov. Glavno monetarno vprašanje je bilo vedno, ali bo
velikanska moč izdajanja novega denarja služila celotnemu narodu ali
pa zasebnim bankirjem.
Ustava je bila sprejeta leta 1789 in prvi finančni sekretar je postal prav
Hamilton. Predlagal je ustanovitev državne banke, saj je trdil, da je Bank
of North America omejena zgolj na eno zvezno državo. Pravi razlog pa je
bil verjetno ta, trdi Zarlenga, da je bila Bank of North America v 60 %
lasti države (kar ni preprečevalo Morrisu, da je ne bi zlorabil za lastne
interese). Nova državna banka naj bi bila organizirana po angleškem zgledu in bila v zasebnih rokah, vladi pa bi pripadal 20 % delež. Vlada bi bila
tako prisiljena v izposojo denarja in naj bi plačevala redne obresti na svoj
dolg z uvoznimi carinami ter prodajo javne zemlje. Nasprotniki so načrtu
očitali, da bo omogočil špekulantom (ki so poceni prišli do vojnih obveznic prek kmetov, vojakov in majhnih podjetnikov) velike dobičke.
Hamilton jih je zavračal, rekoč, da so si špekulanti to zaslužili s svojo ‘vero
v domovino’. Trdil je, da je z njimi treba skleniti partnerstvo, da ne bodo
uničili nove valute. Partnerstvo je pomenilo, da so bogati špekulanti dobili finančni delež v državni banki. Jefferson, Hamiltonov glavni nasprotnik, se je bal, da bi to preveč zbližalo državne in zasebne interese. Končno
pa so vse države podprle Hamiltonov predlog in državna banka je bila leta
1791 ustanovljena. Njen predsednik je postal Thomas Willing, partner
Roberta Morrisa in bivši predsednik Bank of North America.
»Denarni moči ... ko bi bila popolnoma utrjena, je bilo namenjeno, da
postane edina oblika aristokracije, ki bi lahko obstajala v našem političnem
sistemu.« 3.) (Zarlenga, str. 394)
Zakaj je bila taka luknja dovoljena v ustavi, ki je bila za tiste čase zelo
napreden dokument? Zarlenga meni, da ‘očetje ZDA’ niso razumeli prave
narave denarja. Konvencija je ignorirala dosežke papirnatih continentalov
in se vse do konca ni ubadala z monetarnim vprašanjem. Jefferson in Paine
na konvenciji nista bila navzoča, Franklin pa je bil močno ostarel in slaboten. Delegati so ignorirali predlog Williama Bartona iz leta poprej o enotni
ameriški papirnati valuti, katere izdajanje naj bi temeljilo na pensilvanskem
modelu. Na delegate je bolj vplivala teorija Adama Smitha, svoje pa je dodal
še kalvinistični duhovnik John Witherspoon, ki je izdal Eseje o denarju
(Essays on Money), v katerih je brez utemeljenih razlag napadal papirnati
denar kolonij kot absurdni, nepravi denar ter zagovarjal domnevno notranjo vrednost zlata in srebra. Poleg tega nekateri delegati, ki so bili trgovci in
so obenem razumeli denarne zadeve, niso hoteli, da bi moč izdajanja denarja prešla v državne roke. Med njimi sta bila Morris in Hamilton, ki sta
predlagala denarni sistem, temelječ na angleškem modelu. Iz ustave so tako
izpustili prejšnjo frazo ‘to emit bills of credit’. Delegati so kupili idejo o
denarju kot o dobrini, v deklaracijo pa zapisali nejasne provizije, tako da so
se še leta kasneje prepirali o tem, kakšno monetarno moč ima vlada. V
ustavo so zapisali, da ima Kongres moč sposojati si denar v imenu Združenih
držav, kovati denar ter uravnavati njegovo vrednost ter vrednost tujega
denarja: »The Congress ... shall have the power ... to borrow money on the
credit of the United States ... to coin money, to regulate the value thereof, and
of foreign coin ... to provide the punishment of counterfeiting.« 3.) (Zarlenga,
str. 400) Ustava posameznim državam prepoveduje izdajo denarja (kovan68
Ameriške državne banke
Banka je izdala 25.000 delnic po ceni 400 dolarjev, vendar je zgolj ena
četrtina tega zneska morala biti v zlatu. Ostalo so lahko predstavljale
obveznice ZDA. Delnice so bile razgrabljene v dveh urah. V roku petih
let si je vlada ZDA od banke sposodila 8,2 milijona dolarjev – denar je
69
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
bil v banki ustvarjen iz nič, tako kot bi bil, če bi ga vlada izdajala sama.
Da bi zmanjšala dolg, je bila prisiljena v odprodajo svojih delnic v banki,
kupci pa so bili povečini tuji finančniki.
Glavni Hamiltonov argument za takšno obliko banke je bil, da bo
vlada nujno zlorabila monetarno moč. Vendar njegova banka ni objavljala javnih finančnih poročil, Hamilton pa je finančne izkaze prikazoval na
zapleten način, da bi prikril dejansko stanje. Prav tako je vztrajno rastel
državni dolg do banke. Njegov vpliv se je zmanjšal leta 1800, ko ga je v
predsedniški bitki premagal Jefferson, leta 1804 pa je bil v osebnem dvoboju ubit. Medtem ko si je na Nizozemskem še vedno možno ogledati
dokumente državne Bank of Amsterdam od leta 1609 naprej, pa dokumentov zasebne ameriške državne banke po letu 1800 ni moč najti nikjer.
Po preteku njene licence leta 1811 in njeni likvidaciji se je pokazalo, da
so si 18.000 od 25.000 delnic lastili tujci (večinoma Angleži in
Nizozemci). Ukinitev banke je bila pozitivna stvar, vendar pa so do takrat
države odobrile ustanovitev že več kot 100 bank. Ustava je prepovedovala
državam izdajanje denarja, vendar ni prepovedala izdajanja denarja v
državnih bankah, ki so bile povečini v zasebni lasti.
V nasprotju s pričakovanji ukinitev banke države ni pahnila v krizo.
Zakladnica je izdala lastne bankovce, ki so bili zelo blizu pravemu denarju (odobrila je okoli 60 milijonov dolarjev, vendar tega zneska nikoli ni
presegla). Kongresnik Hall iz Georgije je leta 1814 predlagal zakon, po
katerem bi bankovci postali pravo plačilno sredstvo. Vendar ga je kongres,
še vedno močno pod vplivom bančnih interesov, zavrnil.
Tega leta so večino denarja v obtoku predstavljali bankovci državnih
bank (vseh je bilo 208). V praksi teh bankovcev nikoli niso menjali za zlato
in srebro. Razlog, da so ohranjali svojo vrednost, je bil povečini v tem, da jih
je vlada sprejemala za plačila, trdi Zarlenga. Vlada je imela svoje račune v
94-ih bankah (v vsaki je imela štiri račune zaradi različnih vrst bankovcev).
Tako so večino prihodkov državne zakladnice predstavljali lokalni bankovci,
kar pa je zapletlo vladnofinančno (fiskalno) situacijo, saj niso bili uporabni
v drugih zveznih državah. Izguba je bila precejšnja, zato je predsednik
Madison želel ustanoviti centralno banko, ki bi bila 40 % v lasti države,
vendar pa je kongres sprejel drugačno verzijo, ki pa jo je nato Madison blokiral. Senator Calhoun iz Južne Karoline je predlagal centralno banko v lasti
države, vendar predlog ni bil sprejet. V kasnejšem kaotičnem ozračju in ob
zavedanju, da država nujno potrebuje centralno banko, je Madison podpisal
zakon, ki je ustanovil drugo državno banko z 20 % državnim lastništvom.
Leta 1817 je dobila dvajsetletno koncesijo. Njenih bankovcev niso ura-
dno razglasili za plačilno sredstvo, a jih je vlada sprejemala za vsa plačila (kar
je bil enak sistem kot pri Bank of England oz. prejšnji ameriški državni
banki). Pri banki je imela odprte račune in le-ta je zanjo vodila finančne
transakcije. Od samega začetka je kršila svoj statut in pravila. Takoj po
odprtju se je lotila velike denarne ekspanzije, ki je povzročila špekulativni
razmah (na podlagi 2,5 milijona dolarjev rezerv v zlatih in srebrnih kovancih je na svojih knjigah izdala za 52 milijonov dolarjev posojil in natisnila
za 9 milijonov dolarjev bankovcev). Toda že leta 1818 je šla v drugo skrajnost ter pričela z veliko kontrakcijo denarja, kar je leta 1819 sprožilo paniko (leta 1820 je količino bankovcev v obtoku skrčila z 10 milijonov dolarjev
na 3,5 milijona dolarjev). Sledilo je veliko bankrotov, še posebej na jugu in
zahodu. Vodstvo banke so zamenjali in novi predsednik Nicholas Biddle jo
je kasneje vodil bolj previdno. Druga državna banka naj bi bila ob koncu
mandata prav tako v precejšnji lasti tujcev.
Proti koncu mandata je Biddle zaprosil kongres za obnovo licence.
Takratni predsednik Andrew Jackson, ki je želel vladno banko, pa se je
boril proti temu, saj so ga motili tudi njeni nelegalni posli. Banka se ni
vdala, temveč je s podkupovanjem pridobila na svojo stran veliko kongresnikov, podkupovala pa je tudi časopisne urednike. Toda Jackson je vložil
veto na obnovo. Biddle je v odgovor skrčil količino denarja v obtoku z
izterjavo starih dolgov in zavrnitvijo novih kreditov. Kljub temu je leta
1834 kongres zavrnil obnovo mandata, banka pa je bila preoblikovana v
Pennsylvania Corporation.
70
71
Slika 15:
Andrew Jackson
(vir: www.iamthewit­
ness.com)
Januarja leta 1835 so ZDA pod Jacksonom odplačale svoj zadnji obrok
dolga. Jackson, kateremu so stregli po življenju, je edini predsednik v zgodovini ZDA, ki mu je uspelo povsem odplačati državni dolg. Kljub
temu da je vzel monetarno moč zasebnim bankirjem, pa je ni položil nazaj
v roke naroda, piše Zarlenga. Podpredsednik Van Buren je izoblikoval
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
neodvisni zakladniški sistem (‘Independent Treasury System’), ki je imel 15
izpostav. Vlada je začela sprejemati plačila v kovancih ter resnično konvertibilnih bankovcih, in to je najbliže, kar so ZDA kdajkoli prišle k popolnemu bimetalnemu standardu. Zaradi blagovnega pogleda na denar je Van
Buren pomagal povzročiti največjo depresijo od začetka samostojnosti države, saj je s 100 % pokritjem z zlatom in srebrom onemogočil potrebno
širjenje denarja v obtoku.
Tako je leta 1837 zopet začel s tiskanjem bankovcev ter na ta način v
veliki meri odpravil težave. Bankovci so bili sicer manj pripravni kot prejšnje stare emisije (najmanjša denominacija je bila 50 dolarjev), nanje je
vlada plačevala obresti, vendar so dobro delovali. Kongres je odobril njihovo izdajo vsako leto vse do leta 1843. Vladna administracija jih je leta 1850
želela ponovno izdati, a je kongres zaradi rastočega vpliva bankirjev to zavrnil. Sledila je trpka finančna atmosfera, ki se je spremenila v krizo, ko je
ladja Ohio Insurance Company potonila skupaj z enim milijonom dolarskih zlatnikov. Kongres je tako leta 1857 moral ponovno odobriti izdajo
vladnih bankovcev.
Obdobje pred letom 1836 Zarlenga označuje kot obdobje svobodnega
bančništva. Dokumenti in informacije o bankah pred letom 1832 so zelo
skopi, oz. ne obstajajo. Večina informacij prihaja iz poročila finančnega
sekretarja o bančništvu in bančnem poslovanju v zveznih državah istega
leta. Primarna aktivnost bankirjev je bila tiskanje bankovcev in zaračunavanje obresti nanje. Še več, bankovce so porabljali ter si na ta način prisvajali javno bogastvo. Uradniki v banki, njihovi sorodniki in poslovni
partnerji so imeli prvo pravico do tega denarja. Te bankovce je javnost
sprejemala, ker je bilo v obtoku na voljo malo drugega denarja in ker jih
je vlada sprejemala za plačilo davkov. Bankovci naj bi bili zamenljivi za
srebro in zlato, vendar so banke pogosto imele svoje sedeže na nedostopnih mestih (npr. globoko v gozdu ali sredi prerije). Poskušale pa so tudi
z drugimi triki; tako so nekega odposlanca aretirali na podlagi izmišljenih
obtožb, da bi mu preprečili zamenjavo 10.000 dolarjev v zlato in srebro.
Avtor zaključuje, da je ameriška vlada praktično od konvencije do
državljanske vojne precej dobro vodila in uporabljala monetarno moč,
medtem ko to za zasebne bankirje tistega časa ne bi mogli trditi.
Finančniki državi niso dali posebnega znanja in mehanizmov, ki jih drugače ne bi bilo na voljo. Znova in znova so blokirali vse poskuse za vzpostavitev monetarnega sistema, ki bi bolje služil ameriškemu narodu.
13. Državljanska vojna, ‘greenbacks’
72
in reforma bančništva
Abraham Lincoln je bil zagovornik reforme denarnega sistema in nasprotnik
centralne banke. V tistem času je bilo ameriško bančništvo še vedno v slabem stanju, pojasnjuje Zarlenga 3.). Po državi je okoli 1600 bank izdajalo
približno 7.000 različnih bankovcev, ki so bili slabe kakovosti. Velik problem
je bilo tudi ponarejanje. Veliko je bilo navalov na banke in bančnih panik.
Kmalu po njegovi izvolitvi so se južne države odcepile. Banke so v tej
situaciji prenehale s financiranjem. Finančni sekretar Chase je predlagal
zbiranje denarja za vojno prek izdaje obveznic in kongres jih je odobril v
znesku 250 milijonov dolarjev. Čeprav jih je vlada sprejemala za plačilo
davkov, pa uradno niso bili legalno plačilno sredstvo. V kongresu pa se je
prav tako rodil predlog (kongresnik Spaulding), da bi vlada izdajala lastni
denar. Sekretar Chase je bil proti in je z bančniki iskal druge možnosti.
Kljub temu je bil februarja leta 1862 sprejet zakon o legalnem plačilnem
sredstvu, ki ga je Lincoln (kljub nenaklonjenosti) podpisal. Obenem je
zavrnil ponudbo vzhodnih bank za 150 milijonov dolarjev posojila z oderuškimi obrestmi. Lincolnov ekonomski svetovalec Henry Carey pa je
vladno valuto podpiral. Menil je, da sta zlati standard in prosta trgovina
(‘free trade’) angleški orodji za ekonomsko imperialistično osvajanje tujih
držav. Prav tako je podpiral vladno regulacijo bančništva in vzpostavitev
carin za zavarovanje domače proizvodnje.
Vlada je začela izdajati ‘zelence’ (‘greenbacks’), dolga prosto državno valuto, ki je bila že sama po sebi denar, ni zahtevala menjave v
prihodnosti in ni prispevala k državnemu dolgu. Bili so zelo dobro
oblikovani in jih je bilo težko ponarejati. Celotna izdaja je bila omejena
na 450 milijonov dolarjev in ni bila nikoli prekoračena.
Slika 16: ‘Greenback’ – ameriški zelenec
(vir: www.iamthewitness.com)
73
Denar – nedolžna prevara?
‘Zelenci’ so bili prava valuta in niso potrebovali menjave v prihodnosti. ‘Legal Tender Acts’ iz let 1862 in 1863 so razglasili vse kovance in
valuto, ki jih izdaja vlada ZDA, za legalno plačilno sredstvo za vse dolgove, zasebne in javne (v 20. stoletju je ‘Legal Tender Statute’ definicijo
legalnega plačilnega sredstva pripisal bankovcem Federal Reserve).
Zelence so ljudje lahko vezali za 5 let, za kar so dobili obveznice, s katerimi se je vlada obvezala za plačilo 6 % obresti. Glavnico so dobili vrnjeno v zelencih, obresti pa v kovancih. Uvozne carine so ljudje prav tako
morali plačevati s kovanci.
Program zelencev so krivili za cenovno inflacijo, vendar pa, kot opozarja Irwin Unger v svoji knjigi The Greenback Era 3.), bi v vsakem primeru prišlo do inflacije. Vsaka vojna je namreč inflatorna. Cene so naraščale zaradi primanjkljaja dobrin (dober primer so cene živil med zadnjo
vojno v Bosni). Ekonomist John K. Galbraith meni, da je izredno, da je
finančni sekretar Chase brez racioniranja živil, cenovnih kontrol ali centralne banke med vojno tako dobro vodil zvezno ekonomijo.
Zelenci so med vojno sicer izgubili na vrednosti v odnosu do zlata,
vendar je bilo to pričakovano, saj je bilo zlato bolj uveljavljena valuta.
Zelenci so prav tako morali tekmovati z drugimi valutami, poleg tega so
bili ljudje še vedno skeptični do papirnatega denarja. Vladni bankovci
niso bili povsod sprejeti. Če je bil leta 1865 en dolarski zelenec še vedno
vreden 68 centov v odnosu do dolarskega zlatnika, pa je v istem obdobju
denar južne konfederacije tako devalviral, da je bil praktično ničvreden
(cene so se v štirih letih povečale za 9100 %, 1 dolar južnih držav pa je
bil leta 1865 vreden le še 0,017 zlatega dolarja). Dolga prosta valuta je v
težkih vojnih razmerah dobro delovala. Zarlenga se sprašuje, kako bi se
odrezala, če bi večino tega denarja porabili za koristno infrastrukturo.
Že med vojno se je v kongresu pripravljal ‘National Banking Act’, ki
bi uredil nezadovoljivo urejeno bančništvo v posameznih zveznih državah. Po tem zakonu, ki je bil v dveh delih sprejet leta 1863 in 1864, naj
bi nove banke pooblaščala zvezna vlada. Prav tako je utemeljil ustanavljanje državnih bančnih združenj (‘National Banking Associations’), ki bi jih
kot del zakladnice nadziral novoustanovljeni nadzornik valute
(‘Comptroller of the Currency’). Novi zakon je določal:
• minimalno kapitalizacijo (50.000 dolarjev) in obvezno kritje (25 %);
• banke so morale objavljati štiri poročila letno;
• banke so morale zamenjati tretjino svojega začetnega kapitala v dr­žav­
ne obveznice;
• za tiskanje bankovcev je bil odgovoren urad kontrolorja valute, bankovce je dostavljal bankam, nosili pa so njihova imena;
74
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
• omejil je skupno količino bankovcev na 300 milijonov dolarjev;
• banke so morale sprejemati bankovce drugih bank v polni vrednosti.
Veliko obstoječih bank z licenco zveznih držav je s sovražnostjo gledalo na novi zakon. Večina se mu je podredila zgolj potem, ko je kongres
leta 1865 obdavčil njihove lastne bankovce z 10 % letnim davkom.
Državna bančna združenja pa so zelo nepravično porazdelila 300 milijonov dolarjev. Tako je npr. mesto Woonsocket na Rhode Islandu dobilo
več bankovcev kot Severna in Južna Karolina skupaj.
Zakon je omejeval sleparstvo v poslovanju bank, vendar pa je utrdil
strukturno prevaro v bančništvu, pojasnjuje Zarlenga. Tako prevaro je
seveda težje odkriti. Takoj ob sprejetju zakona (pred 10 % davkom) so
bankirji pričeli z menjavo zelencev za svoje lastne bankovce. Tako so za
vsak zelenec v obtoku ustvarili za približno 1,5 dolarja svojih bankovcev.
Poleg tega so banke na podlagi tega zakona lahko zaračunavale obresti na
svoje bankovce.
Na začetek državljanske vojne in na izoblikovanje novih zakonov o
bančništvu pa naj bi vplivali tudi določeni evropski finančni interesi.
Nemški kancler v drugi polovici 19. stoletja, Otto von Bismarck, je napisal: »Z absolutno gotovostjo vem, da je bila delitev Združenih držav na dva
enako močna bloka odločena dolgo pred pričetkom državljanske vojne v visokih evropskih finančnih krogih. Ti bankirji so se bali, da bo državna enotnost
ZDA prinesla ekonomsko in finančno neodvisnost, ki bo zmotila njihovo
dominacijo nad Evropo in svetom. Seveda, v notranjem krogu finančnikov je
prevladal glas Rothschildov.« 6.) (Brown, str. 91)
V zasebni korespondenci z dne 25. junija leta 1863 (štiri mesece po
sprejetju novega zakona o bančništvu) med Rothschildovo investicijsko
hišo v Londonu ter partnersko banko v New Yorku lahko preberemo:
»Redki, ki razumejo sistem [bančna posojila, ki prinašajo obresti ter obenem služijo kot denar], bodo bodisi tako zainteresirani v njegove dobičke
bodisi tako odvisni od njegovih uslug, da s strani tega razreda ne bo nobenih
nasprotovanj, medtem pa bo po drugi strani velika množica ljudi, mentalno
nezmožna razumevanja ... prenašala njegova bremena brez pritoževanja.« 13.)
(Griffin, str. 389)
Kakorkoli, dinastija Rothschild se je začela v Frankfurtu, ko je Mayer
Amschel Rothschild (rojen l. 1744, prvotni priimek Bauer) poslal svoje
štiri sinove v velika evropska mesta, da odprejo bančne podružnice. Tako
so delovali v Frankfurtu, Parizu, Dunaju, Neaplju in Londonu. V Angliji
75
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
je deloval Nathan Rothschild, ki je leta 1815 na londonski borzi razširil
govorice, da je vojvoda Wellingtonski izgubil v bitki pri Waterlooju. Cene
državnih obveznic so takoj padle in lahko jih je pokupil za delček cene.
Prek svojih agentov, ki so lahko neovirano potovali po francoskem ozemlju, je imel namreč vnaprejšnje informacije o izidu bitke. Samo s to
špekulacijo naj bi se bogastvo družine povečalo za dvajsetkrat.
Amschel je leta 1790 povzel manipulativno filozofijo svoje dinastije, ko
je dejal, da ga ne zanima, kdo piše državne zakone, če le lahko izdaja in
nadzoruje državni denar.
Avstrijsko vejo družine je leta 1816 v dedni plemiški stan habsburškega
cesarstva povzdignil cesar Franc II. Angleška veja je dobila dedni plemiški
naslov s kraljico Viktorijo. Ta bankirska družina je financirala vse plemiške
družine po Evropi, Rothschildi pa so bili tudi glavni bankirji Vatikana.
Financirali so tudi velike projekte kot npr. gradnjo Sueškega prekopa, določena podjetja, kot npr. Rio Tinto (kovine) in De Beers (diamanti) in afriško
ekspedicijo Cecila Rhodesa (ki je kasneje ustanovil kolonijo Rodezijo). 14.)
Družina Rothschild je zgodovinsko povezana tudi s trgovanjem z zlatom. Londonska veja je bila na neki točki lastnica in upraviteljica Kraljeve
kovnice ter glavni posrednik zlata za Bank of England. Septembra leta 1919
je pet glavnih londonskih trgovcev z zlatom, med katerimi je bila tudi družba N. M. Rothschild & Sons, pričelo z dnevnim fiksiranjem cene zlata.
Med letoma 1939 in 1954 fiksiranja zaradi vojnega stanja ni bilo, pozneje
pa je zopet oživelo. Cena zlata se fiksira dvakrat dnevno (ob 10.30 in ob
15.00) preko telefonske konference. Le-to je vse do leta 2004 vodila N. M.
Rothschild & Sons. Tega leta se je prostovoljno umaknila iz procesa določanja cene zlata, nasledila pa jo je družba Barclays Capital. 15.)
Spletna stran Rothschild Group je www.rothschild.com.
Takoj po koncu državljanske vojne so se pričeli napadi na zelence, in
sicer z dveh strani. Prvi, ki so jim nasprotovali, so bili bankirji, saj so
izgubljali moč, da ustvarjajo denar. Po drugi strani pa so jim nasprotovale tudi kalvinistične verske sekte, tudi prek svojih šol (večino kolegijev je
v takratni Ameriki vodila cerkev; tu samo še postranska opomba: na jugu
je cerkev močno zagovarjala suženjstvo). Njihov glavni argument je bil,
da so nemoralni, medtem ko so ignorirali pozitivne dosežke zelencev.
Naslanjali so se na dvojno pretvezo: da morata biti denar zlato in srebro
ter da so bankovci bankirjev dejansko zamenljivi v ti dve žlahtni kovini.
V svojih glasilih, ki so jih podpirali tudi bankirji, so trdnim valutam pripisovali svetniške razsežnosti. Religiozne sekte niso želele, da bi monetarna moč prišla v roke ljudstva, saj je že Jean Calvin zapisal: »Ljudi je treba
stalno držati v revščini, tako da ostanejo poslušni.« 3.) (Zarlenga, str. 473)
Napadli pa so tudi obveznice, ki so jih ljudje kupili z zelenci in katere
naj bi prinašale zgolj obresti v zlatu. Večino teh obveznic so pokupili
mednarodni finančniki, ki so nato pričeli lobirati, da jih mora vlada stoodstotno zamenjati za zlato. Želeli so spremeniti pravila, saj je bilo zlato
takrat 30 % vrednejše od zelencev. To bi jim po eni strani prineslo dobiček, po drugi pa ZDA niso imele dovolj zlata in bi si ga morale za to
sposoditi od istih mednarodnih bankirjev. Na to posojilo bi jim seveda
morale plačevati obresti.
Zelenci pa so imeli tudi zagovornike. Med drugim so jih podpirali Lyman
E. Dewolf, ki je napisal knjigo Money: It’s uses and abuses; kongresnik
Alexander Campbell, ki je napisal zakonodajo, ki bi ukinila privilegije bankirjev, in general Benjamin Butler. Slednji je v predstavniškem domu kongresa (‘House of representatives’) leta 1869 povedal: »Nacionalna valuta mora
biti uniformna, trdna, poceni, stabilna in elastična.« Ibid.) (Zarlenga, str. 475)
14. Populistično gibanje, zelenci
in zlati standard
Zlati standard
Sliki 17 in 18: Mayer Amschel Rothschild in David Rene de Rothschild,
trenutni francoski direktor banke N. M. Rothschild & Sons ter bivši
direktor diamantnega velikana De Beers (vir: www.wikipedia.org).
Bankirji so zlati standard opravičevali s trditvami, da bi denar iz vladne
izdaje rastel hitreje kot razpoložljive dobrine in storitve, kar bi nujno
vodilo v inflacijo. Če pa bi bil papirnati denar vezan na zlato, ki je količinsko omejen, potem bi dotok denarja ostal stabilen. Dodatek k temu je
bila maksima, da mora vlada za vsako ceno uravnovesiti svoj proračun. Če
76
77
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
ima primanjkljaj, potem naj bi si denar sposodila od bankirjev, namesto
da bi ga natisnila sama. Toda ta argument je vseboval logično napako, saj
je temeljil na domnevi, da si vlada sposoja že obstoječi denar, ki se zgolj
reciklira. Vendar pa so bankirji seveda denar ustvarjali sami.
Zlati standard je po mnenju Ellen H. Brownove 6.) fikcija, saj banke
nimajo dovolj zlata, da bi pokrile ves papirnati denar v obtoku. Ameriko
je prepustil na milost in nemilost tujih finančnikov, ki so nadzirali zlato.
Zarlenga razlaga, da so se v 19. stoletju zgodili precejšnji monetarni
zločini, predvsem v smislu zavestne deflacije denarne mase, s čimer so
bankirji povečali vrednost denarnih enot, ki so jim jih ljudje dolgovali. S
tem so lahko prenesli veliko zasebnega bogastva v lastne žepe. Primarni
mehanizem, ki jim je to omogočal, pa je bil zlati standard. Začelo se je v
Angliji, ki je leta 1774 sprožila demonetizacijo srebra, kar je bila primarna deflatorna tehnika. Kasneje je tudi Latinska monetarna unija (Francija,
Italija, Grčija, Švica in Belgija) demonetizirala srebro, prav tako sta to
storili Nemčija in ZDA. Demonetizacija katerekoli žlahtne kovine v
tistem času je iz obtoka potegnila približno polovico denarne mase.
Učinek deflacije je posledično dosegel tudi Japonsko, katere centralna
banka, ustanovljena leta 1882, je od samega začetka v skladu s svetovnim
dogajanjem privzela deflatorno politiko. Japonska centralna banka je bila
v zasebni lasti, največ vpliva znotraj nje pa je imela skupina Mitsui, najstarejše komercialno podjetje na svetu, ustanovljeno leta 1616. Država ni
bila na zlatem standardu, tako da je centralna banka iz obtoka vzela določen del papirnatih valut ‘han satsu’, ki jih je že od 17. stoletja naprej
izdajalo okoli 250 klanov. Na zlati standard je prešla leta 1899.
Demonetizacije žlahtnih kovin dokazujejo, da bankirji v resnici niso
verjeli, da sta edini pravi denar zlato in srebro. Namen ni bil v povečevanju proizvodnje, trgovine in zaposlenosti, temveč pretežno v tem, da bi
monetarno moč obdržali v svojih rokah.
Današnji zagovorniki zlatega standarda radi poudarjajo, da je dobro
deloval v 90-ih letih 19. stoletja, vendar pa pozabljajo, pravi Zarlenga, da se
je med letoma 1890 in 1898 proizvodnja zlata več kot podvojila ter tako
olajšala dostopnost denarja. Glavni razlogi za to so bila nova odkritja nahajališč na Aljaski, v Južni Afriki in Avstraliji ter odkritje cianidnega procesa
ekstrakcije, ki je omogočil, da so iz dane rude lahko pridobili več zlata.
Kljub temu pa je bila dobra stran zlatega standarda ta, da so bili valutni tečaji stabilni. Ljudje, ki so trgovali z drugimi deželami, niso tvegali,
da bi gibanja tečajev vplivala na njihov dobiček. Tako je bilo manj priložnosti za valutne špekulacije.
Zelenci nasproti ‘trdni’ valuti
78
Populistično gibanje ob koncu 19. stoletja je bilo zadnji resni izziv
bančnemu monopolu nad izdajanjem denarja. Za razliko od današnjih
dni je bil imperialistični vpliv Anglije v spominu Američanov takrat še živ.
Različne stranke in iniciative pa so se razvile predvsem zato, ker demokratska stranka ni podprla programa dolga prostih zelencev. Eden izmed
najpomembnejših faktorjev pri tem je bil August Belmont, visoki član
demokratske stranke ter Rothschildov agent v Ameriki.
Republikanska stranka je takrat prvič pričela strašiti pred komunistično nevarnostjo. Obtožila je demokratsko stranko in populistične skupine,
da netijo razredni konflikt. Vendar so resnični ameriški socialisti in
komunisti takrat nasprotovali programu zelencev. Na delavski konvenciji
v Pittsburgu v Pennsilvaniji leta 1876 so želeli preprečiti izvajanje programa zelencev, vendar je bil sprejet. Konvencija je med drugim zahtevala
tudi uvedbo osemurnega delavnika, vendar ni uspela poenotiti delavskega
gibanja. Od takrat naprej je bilo le-to jasno razdeljeno: socialisti so istega
leta ustanovili svojo organizacijo, Knights of Labour so jo ustanovili dve
leti kasneje, sindikati pa leta 1881. Ustanovljena je bila tudi stranka zelencev (‘Greenback party’), vendar so jo podpirali predvsem kmetje. Razlog,
da je delavci niso, je bil tudi ta, da je vlada na delavske demonstracije leta
1877 odgovorila z oboroženim nasiljem. 16.)
Populistično gibanje je bilo neenotno, razklala pa ga je tudi debata o
ponovni monetizaciji srebra, katerega sta dva zakona (leta 1873 in 1874)
potihem demonetizirala, piše Zarlenga 3.). Debata o srebru je tako odvračala pozornost od pravih potrebnih reform: popolne uvedbe zelencev.
Avgusta 1873 so investitorji dvignili velike količine denarja iz njujorških
bank, septembra je propadla banka Jay Cook in sledilo je zaprtje borze.
Krizo so zvalili na špekuliranje in strm padec (pok) delnic železniških
podjetij. Vendar Zarlenga opozarja, da se je takrat zgodila tudi demonetizacija srebra in največji špekulanti so gotovo razumeli deflatorne posledice. Kot odgovor so naslednje leto sprejeli zakon (‘Inflation Bill’), ki bi
sprostil 400 milijonov dolarjev zelencev v obtok. Vendar ga je predsednik
Grant z vetom zavrnil. To je republikanski stranki prizadejalo nepopravljivo škodo. Istega leta je izgubila večino v kongresu.
Kongres je nato sprejel zakon o odvzemu zelencev iz obtoka in njihovi
zamenjavi za trdno valuto. Vendar ni bil deflatoren, saj je predvideval, da bi
za vsakih 80 dolarjev zelencev banke izdale 100 dolarjev lastnih bankovcev.
Obenem je dal bankam še več moči za ustvarjanje bankovcev in zmanjšal
zahteve po kritju. Vendar pa so bili zelenci v javnosti priljubljeni.
79
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Kljub temu je zakon obveljal, vendar zakladnica za to ni imela dovolj
zlata. Začela se je pogajati o posojilu in ga podpisala z evropskimi bankirji (Seligman Brothers, Morton Bliss & Co., Drexel Morgan & Co. in
Avgust Belmont & Co., ki je zastopal Rothschilde). Vendar pa bankirjem
ni uspelo. Malo ljudi je vrnilo zelence, leta 1878 pa je bil sprejet zakon, ki
je določal, da morajo biti odvzeti zelenci vrnjeni v obtok. Zarlenga sklepa,
da okoli 350 milijonov dolarjev zelencev tako teoretično ostaja del ameriškega denarnega obtoka.
Ko je zgodba o demonetizaciji srebra prišla na dan, je leta 1876 Alexander
Del Mar, ki je bil takrat direktor zveznega statističnega urada, organiziral
kongresno preiskavo. Pred komisijo je pričal tudi pariški pravnik in bankir
Henri Cernuschi, ki je prvi iznašel frazo ‘bimetalizem’. Mladega Del Mara
je ta ‘zločin leta 1873’, kot so mu rekli, čustveno tako prevzel, da je napisal
zakon o ponovni uvedbi srebra.* Cernuschi, ki je dobro razumel denar, je
svaril pred uvedbo srebra, kajti »nobena država ne more kovati srebra sama ...
bolje je, da obdrži papirnati denar (zelence), kot da izdaja nacionalno srebrno
valuto, če druge države ne uporabljajo te kovine kot denar.« 3.) (Zarlenga, str.
500). Vendar je bil zakon sprejet. Kljub temu pa ZDA niso padle pod vpliv
tujega srebra, saj je nalagal, da mora srebro prihajati iz ameriških rudnikov.
Kasnejši zakon (‘Sherman Act’) pa je državi nalagal obvezo, da mora odkupiti 4,5 milijona unč srebra na mesec. To je bilo 17 milijonov unč več, kot
so jih lahko proizvedli ameriški rudniki, kar pa je dalo evropskim državam
in finančnikom priložnost, da se znebijo svojih velikih količin demonetiziranega srebra. ZDA so zanj plačevale z državnimi obveznicami (‘Treasury
notes’), ki pa so jih tujci hitro zamenjali za zlato. Zaradi velikega odliva zlata
si ga je morala zakladnica sposojati. Kasneje so ukinili Shermanov zakon,
Amerika pa je leta 1892 na mednarodni monetarni konferenci skušala ostale države prepričati v uvedbo bimetalizma, vendar ji ni uspelo.
Leta 1893 so se pričeli ulični protesti, ko je general Jacob S. Coxey
pripeljal svojo skupino 500-ih nezadovoljnih posameznikov iz Ohia v
Washington, da bi protestiral, ker so banke izkoriščale kmete in delavce.
Prišel je predložit dva zakona, na podlagi katerih bi vlada izdajala zelence
in jih vlagala v javne projekte. Vstop v kongres mu je preprečila policija,
vendar so se po njegovem zgledu podobno organizirale še druge skupine
ter marširale v Washington (skupaj jih je bilo več kot 40).
Debata o ‘zločinu leta 1873’ je zavedla tudi Williama J. Bryana, predsedniškega kandidata leta 1896, ki je sicer trdil, da mora denar izdajati
izključno vlada. Bryan je razumel, da je vprašanje izdajanja denarja tesno
povezano z državno suverenostjo. Med kampanjo pa se je zmotno osredotočil na vprašanje monetizacije srebra. Vendar je zmagal William
McKinley, republikanski nasprotnik, ki je imel za seboj finančni in gospodarski lobi. Med drugim naj bi prejel za takratne razmere velikanskih
250.000 dolarjev s strani Rockefellerjevega Standard Oil. McKinley je
prav tako zmagal na volitvah leta 1900.
Pomemben del denarne mase konec 19. stoletja sta torej predstavljala
zlato in srebro. Zarlenga opaža, da denarja zaradi tega ni bilo dovolj v
obtoku, da bi pokril vse potrebe, ki sta jih narekovala hitro rastoče prebivalstvo in industrializacija. Cene kmetijskih pridelkov so po držvaljanski
vojni padale, dolar pa je pridobival na vrednosti. Kljub temu pa je bila v
90-ih letih ta negativna posledica deloma odpravljena, saj se je svetovna
proizvodnja zlata podvojila zaradi novih nahajališč in iznajdbe cianidnega
procesa pridobivanja.
Industrija se je v tistem času decentralizirala, letine so bile dobre in
cene kmetijskih pridelkov so se dvignile.
Vendar pa so po drugi strani finančni interesi, ki denarja niso ustvarjali s proizvodnjo, temveč s špekulacijo, pričeli s prevzemi in centraliziranjem podjetij (pomenljivo je, da so leta 1886 korporacije v ZDA dobile
enake pravice in privilegije kot posamezniki). Eden izmed najbolj vidnih
igralcev na tem področju je bil John Pierpont (J. P.) Morgan, ki je svojo
poslovno kariero začel tako, da je med državljansko vojno od vlade kupoval ničvredne poškodovane puške ter jih prodajal njej nazaj.
*Del Mar je kasneje prepoznal legalno naravo denarja in preostanek življenja posvetil
natančnemu raziskovanju monetarne zgodovine.
80
Slika 19: J. P. Morgan
(vir: www.larouche.se)
Prevzemi so bili predvsem način, s pomočjo katerega so se lahko prodajale razredčene delnice, razlaga Zarlenga. »Morgan’s method was to overcapitalize
81
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
the companies and take large underwritting* fees in the process of selling the stock
to the public. The Morgan interests would then gain control of the board of directors of the new entity though the merger process. 3.) (Zarlenga, str. 513)
Do leta 1911 so veliki poslovni konglomerati (trusti) postali tako vplivni, da jih je vrhovno sodišče označilo za nevarno zaroto, ki mora biti razbita zavoljo varnosti republike. Rockefellerjev Standard Oil so razbili na 34
družb, med drugim na Exxon, Mobil in Chevron. Vendar je, ironično,
Johna D. Rockefellerja, ki že nekaj časa ni sedel v vodstvenem odboru podjetja, to spremenilo v najbogatejšega človeka na svetu. V lasti je namreč imel
četrtino delnic vseh povezanih družb, ki so po razpadu podvojile vrednost.
Vendar pa je bila glavna ovira prevlade velikih bankirjev v sistemu
pomnoževanja kreditov nevarnost bankrota, trdi G. E. Griffin.13.) V preteklih dveh desetletjih naj bi po njegovih navedbah 1748 bank propadlo
(Griffin, str. 15). Bankirji so morali najti način, da bi finančne kolapse
prikazali kot problem nacionalne ekonomije. S tem bi si odprli vrata do
denarja davkoplačevalcev, ki bi pokrili njihove izgube. Z ustanovitvijo
zasebne centralne banke bi imeli kot njeni lastniki svoje hrbte vedno krite.
Finančni sekretar med letoma 1902 in 1906 Leslie M. Shaw se je soočal
z bančnim sistemom, ki je bil omejen in nefleksibilen, piše Zarlenga. Ni bilo
posojilodajalca v skrajni sili, zato so bile banke podvržene vplivom bumov
in panik, ki so jih lahko sprožili že majhni dogodki. Shaw je želel bankovce
spremeniti tako, da bi na njih pisalo, da zanje jamči vlada. Prav tako je želel
uvesti t. i. ‘real bills doctrine’*, ki je bila v uporabi v Evropi in po kateri so
banke lahko financirale industrijo na podlagi komercialnih papirnih garancij. Zagnal je program za izognitev bančnih panik, tako da je v banke deponiral vladni denar ali obveznice, ko je denarja primanjkovalo. Na obraten
način je lahko miril bume, tako da je iz bank povlekel položena sredstva.
Svoje izkušnje in opažanja je predložil kongresu v svojem zadnjem poročilu in zaključil, da bi se z malo večjimi pristojnostmi finančne zakladnice
na ta način lahko brez večjih težav izogibali krizam. Na ta način bi imela
zakladnica podobne pristojnosti, kot jih ima danes Federal Reserve.
Toda bančna panika iz leta 1907 je ta dognanja izničila. Kriza se je
naskrivaj začela potem, ko je Bank of England v septembru leta 1906
naročila angleškim bankam, naj se ne pogajajo glede ameriških obveznic,
temveč naj vztrajajo, da ZDA svoje zapadle obveznosti (dospelost) plačajo v zlatu. Rezultat je bil, da so ZDA 1 % svojih zlatih rezerv poslale na
tuje, kar je povzročilo 2,5 % upad v celotnem ameriškem denarnem obtoku. Banke niso hotele izplačevati depozitov, vendar so vse njihove druge
funkcije ostale nespremenjene. To je bila popolnoma nepotrebno skonstruirana panika, trdi Zarlenga. Njujorške banke so bile deležne kritik, da
15. Zakon o Federal Reserve
Javne debate in borbe glede zelencev v 60-ih in 70-ih letih 19. stoletja so
prvič in edinokrat v ameriški zgodovini pravilno javno razgalile temeljno
družbeno vprašanje glede tega, kdo naj ima v družbi možnost izdajati
denar. Javnost ni podprla prejšnjih Jeffersonovih napadov na bankirski
lobi. Programa Jacksona in Van Burena sta imela veliko večjo podporo,
vendar sta ponujala napačno rešitev. Do 80-ih in 90-ih let se je fokus
debate preusmeril na ponovno monetizacijo srebra. Ustanovitev centralne
banke Federal Reserve leta 1913 pa je resno javno debato o tem, kdo naj
upravlja z javnim denarjem, tako rekoč onemogočila.
Eden glavnih razlogov za ustanovitev Federal Reserve (Fed) s strani
velikih bankirjev je bila rastoča konkurenca v bančnem sektorju na prehodu iz 19. stoletja. Zarlenga 3.) razlaga, da so majhne banke z lokalnimi
koncesijami posameznih zveznih držav do leta 1892 postale bolj pomembne kot tiste z nacionalnimi koncesijami. Delež slednjih je do leta 1913 še
padal, tako da so tega leta predstavljale samo 29 % vseh bank ter imele
43 % vseh bančnih sredstev. V leta 1908 so bankovci nacionalnih bank
predstavljali samo 20 % vseh bankovcev v obtoku. Še vedno pa so banke
na Wall Streetu nadzirale okoli polovico vseh depozitov v državi. Poleg
tega je med letoma 1900 in 1910 okoli 70 % financiranja podjetij prihajalo iz lastnega dobička, namesto iz bančnih posojil.
*‘Underwritting’: dejavnost poroka za prodajo nove izdaje delnic. Dejavnost poroka,
ki od izdajatelja delnic prevzame prodajo na novo izdanih vrednostnih papirjev po
določeni, dogovorjeni ceni; tveganje, povezano s ceno, ki jo bodo novoizdane delnice
dosegle na trgu, prevzame nase porok. S tem se običajno ukvarjajo investicijske banke
(za razlago tega pojma glej slovar v Dodatku 1).
*‘Real bills doctrine’: pravilo, ki povezuje ustvarjanje kredita z realno produkcijo na
podlagi kratkoročnih komercialnih menic. Doktrina pravi, da izdajanje denarja na
takšen način nikoli ne more biti prekomerno, saj so podlaga novemu denarju realne transakcije v blagu in storitvah. Izvor dokrine je v delu Johna Lawa: Money and
trade considered. Kritiki (npr. Henry Thornton in Don Patikin) trdijo, da izdajanje
denarja kljub temu lahko povečajo rastoče cene blaga. Poleg tega se blago lahko prodaja večkrat, te transakcije pa tako lahko vsakič zahtevajo nove izdaje denarja. Ker
doktrina izdajanje denarja veže na nominalne potrebe gospodarstva, naj tako ne bi
predstavljala omejitve izdajanju novega denarja. Več v Thomas M. Humphrey: The
real bills doctrine.17.)
82
83
Denar – nedolžna prevara?
omejujejo plačila, kljub temu da so njihove rezerve zadostne. Rezultat je
bil, da je delniški trg padel za 46 %.
Vlada se je odzvala tako, da je bankirjem pomagala iz krize. Zakladnica
je izdala 150 milijonov dolarjev obveznic in dovolila, da jih bankirji uporabljajo kot rezerve. Če bi morala vlada za reševanje skupaj zbrati zlato, potem
morda ne bi bila zmožna rešiti bank. Zagovorniki zlatega standarda ignorirajo to vladno intervencijo, ko čislajo delovanje zlatega standarda v tem
obdobju, pravi Zarlenga. K reševanju panike pa je pripomogel tudi J. P.
Morgan, ki je v svoji knjižnici zbral največje bankirje in jih prisilil, da s
svojimi sredstvi podprejo investicijski trust ‘The Trust company of America’
in ga rešijo pred propadom.
Krizo so bankirji izkoristili za povečevanje vpliva nad ameriškim monetarnim sistemom. Oblikovan je bil Aldrich–Vreelandov sistem, ki ga je
nadzirala vlada prek kontrolorja valute, ter obenem imela moč pooblastiti
izbrane banke za izdajo novega denarja. To je verjetno edini primer v zgodovini, ko so bankirji želeli večji monetarni vpliv vlade. Za kaj je šlo?
Zarlenga trdi, da je bil to zgolj majhen korak v večjem načrtu ustanovitve
centralne banke. Aldrich–Vreelandov zakon je imel namreč omejeno trajanje do leta 1914. Del zakona je določal oblikovanje komisije, ki naj bi
preučila nacionalni bančni sistem, ter pripravila ustrezne predloge za preoblikovanje. Tej komisiji je predsedoval Nelson W. Aldrich, ded mladega
Davida Rockefellerja.
Aldrich–Vreelandov sistem je deloval dobro, kar je še en zgodovinski
dokaz, da vlada lahko odgovorno in uspešno uporablja monetarno moč.
Skupaj je izdal za 400 milijonov dolarjev novega denarja. Uspešno je prebrodil krizo ob začetku prve svetovne vojne, ko so ljudje dvignili veliko denarja iz ameriških bank. Aldricheva komisija je pripravila 24 poročil, vendar v
nobenem ni najti definicije denarja. Zadnje poročilo je priporočilo ustanovitev centralne banke (‘National Reserve Association’), ki bi bila lasti zasebnih bank. Namen je bil javnost prepričati, da jo bo nadzirala vlada.
Aldrich je na Jekyllovem otoku 22. novembra leta 1910 gostil skrivni
sestanek. Med drugim so se ga udeležili možje večjih bank (Paul Warburg,
predstavnik J. P. Morgana Benjamin Strong ter predstavnik Rockefellerjev
in Kuhn Loeb & Co. Frank Vanderlip). Skupaj so spisali zakon o Federal
Reserve, ki ga je v kongresu pod imenom Aldrichev plan predstavil gostitelj.
Toda kongresniki so bili do tega zakona skeptični, saj so vedeli, da je
Aldrich povezan z bankirji, zato so ga zavrnili. Kongresnik Lindbergh je
med drugim decembra leta 1911 povedal: »Aldrichev načrt je načrt Wall
Streeta. Je širok izziv vladi s strani denarnega trusta. Pomeni še eno paniko za
zastraševanje ljudi, če je to potrebno.« 18.) (Mullins, str. 20)
84
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Slike 20, 21, 22 in 23: Frank A. Vanderlip, Benjamin Strong,
Paul M. Warburg in Nelson W. Aldrich (vir: G. E. Griffin 13.))
Za sprejetje zakona pa je bančni kartel potreboval tudi predsednika, ki
ga bo podpisal. Ker je bil Taft, ki se je leta 1912 potegoval za ponovno
izvolitev, nasprotnik bančnikov, so le-ti v volilni ring poslali še bivšega
republikanskega predsednika Roosevelta (kot kandidata tretje stranke). V
tisku je dobil več publicitete kot oba ostala kandidata skupaj, poleg tega
je bil dobro finančno podprt. S tem je precej zmanjšal število Taftovih
glasov ter tako omogočil najmanj priljubljenemu Woodrowu Wilsonu, da
je postal predsednik. Wilson, kalvinist, ki je bil nekdaj na čelu Univerze
Princeton, je že leta 1907 (verjetno pod vplivom dejanj J. P. Morgana, ki
so prispevali k rešitvi krize) govoril:
»Vsem tem težavam bi se lahko izognili, če bi imenovali odbor šestih ali
sedmih ljudi javne morale (‘public-spirited men’), kot npr. J. P. Morgana, da bi
upravljali z zadevami naše domovine.« 18.) (Mullins, str. 19)
Bankirji so ustanovili tudi National Citizens League, ki je podpirala
finančne reforme, njen glavni protagonist pa je bil profesor J. Laurence
Laughlin iz Univerze v Chicagu, katero je finančno podpiral John D.
Rockefeller. Zakon so z malo popravki spremenili v Federal Reserve Act,
v javnosti pa so se prikazovali kot njegovi nasprotniki. Nobena ekonomska revija tistega časa ni opravila primerjave med tem zakonom in
Aldrichevim planom. V senat so ga prinesli tri dni pred božičem, ko so
senatorji že odhajali na dopust. Na svojo stran so pridobili tudi siceršnjega nasprotnika W. J. Bryana, zaradi česar ga je podprla demokratska
stranka. Bryan je zmotno mislil, da bo po zakonu vlada tista, ki bo izdajala denar, ter da bo ta sistem pomagal kmetom. Vendar pa je zakon
določal le, da bo denar tiskal zvezni urad za graviranje in tiskanje (‘Federal
85
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Bureau of Engraving and Printing’), medtem ko bo izdan kot obveza oz.
dolg vlade. In čeprav naj bi imela kongres kot tudi predsednik vpliv na
imenovanje sveta banke, je ta po zakonu deloval za zaprtimi vrati.
Zakon je bil sprejet in mesto prvega direktorja Fed je bilo ponujeno
Paulu Warburgu, a ga je le-ta odklonil. Sprejel pa je mesto podpredsednika in ga obdržal vse do konca prve svetovne vojne, ko se mu je odrekel
zaradi očitnega konflikta interesov. Warburg je izhajal iz bogate nemške
judovske bankirske družine. Bil je prvi predsedujoči Sveta za mednarodne
odnose (‘Council on Foreign Relations’) ter prav tako direktor American
I. G. Chemical Company, podružnice razvpite nemške I. G. Farben, ki je
bila ena izmed temeljev nacistične industrije. Njegov brat Max Warburg
je bil med drugim direktor nemške centralne banke Reichsbank. Razen
Warburga in Benjamina Stronga je le malokdo znotraj Federal Reserve
vedel, kaj ta zakon v resnici predstavlja. Leta 1914 so za potrebe organiziranja 12 področnih izpostav zbrali veliko število uradnikov, vendar pa
nihče izmed njih ni imel izkušenj v tujem bančništvu ali bil študiran v
politiki in metodah evropskih bank.
Zarlenga 3.) v svoji knjigi opravi primerjavo med ustanavljanjem Bank of
England in Federal Reserve. Ugotovi številne podobnosti, med drugim:
• prikriti načrti in napori pri oblikovanju in sprejemanju zakonodaje;
• oba zakona sta bila odvisna od premožnih tujih finančnikov (pri BoE
so bili to holandski finančniki, pri Fed pa so bili to interesi evropskih
Rothschildov);
• obe instituciji sta bili zapleteni in malokdo jih je razumel;
• obe sta bili v zasebni lasti, vendar sta se pretvarjali, da sta javni instituciji;
• končno, v obeh primerih so jima nekateri začetni podporniki kasneje nasprotovali.
Centralni svet Fed (‘Federal Reserve Board’) v Washingtonu (kot je bil
sprva oblikovan) je vključeval finančnega sekretarja in kontrolorja valute
(oba vladna uslužbenca), a je imel malo vpliva na regionalne izpostave,
ki so lahko določale lastno politiko. V tem so se zgledovale po najmočnejši njujorški izpostavi. Na čelu le-te je bil na začetku Benjamin Strong,
Paul Warburg pa je sedel v centralnem svetu.
Kdo je odločal, kateri komercialni papirji so bili sprejemljivi? V veliki
meri je bil to Paul Warburg, ki je ustanovil ‘International Acceptance
Bank’ in bil njen predsednik vse do svoje smrti leta 1932. Papirji, ki so jih
on in drugi bankirji imeli za sprejemljive, so se lahko uporabljali kot
rezerve v sistemu Fed.
Zarlenga zaključuje, da je bil sistem Federal Reserve že od samega začetka slabo definiran. Prav tako niso bili jasno in natačno določeni njegovi
cilji. Aldricheva komisija ni definirala narave denarja. Javno se je vračal k
zlatu, zasebno pa je z ‘real bills doctrine’ mešal denar s kreditom.
Svojo podporo zakonu je kasneje obžalovalo več ljudi, med drugim
tudi W. J. Bryan, ki je dejal, da v svoji dolgi karieri resnično obžaluje le
svojo vlogo pri sprejemanju bančne zakonodaje. Predsednik Wilson pa
naj bi pred svojo smrtjo dejal, da je nevede uničil svojo domovino.
Davek na dohodek
Zakon je sicer do določene mere omejeval bančnike, ki so na omejitve
pristali zato, da so ga lahko spravili skozi kongresno kolesje. Vedeli so
namreč, da se zakon lahko naknadno spremeni. Med drugim je določal:
• vsi bankovci Federal Reserve so morali biti stoodstotno pokriti z
zlatom (leta 1917 se je ta zahteva znižala na 40 %);
• ‘real bills doctrine’: vsa komercialna posojila, ustvarjena kot depozit,
naj bi bila 100 % pokrita s komercialnimi obligacijami na podlagi
nove produkcije plus dodatnimi 14 % v obliki zlata;
• guvernerje centralnega sveta v Washingtonu je imenoval predsednik;
• tako finančni minister kot kontrolor valute sta bila člana centralnega
sveta.
Finančna in korporativna elita je prav tako odgovorna za vzpostavitev neustavnega davka na dohodek (‘Federal Income Tax’ – FIT), ki so ga kot 16.
amandma ustave sprejeli leta 1913. Majhni davek na dohodek so uvedli že
med državljansko vojno, vendar ga je vrhovno sodišče označilo za neustavnega. Zato ga je bilo treba vključiti v ustavo. Davek na dohodek namreč
omogoča zanesljivo odplačevanje vladnega dolga. Njegovo implementacijo
so podprli tudi premožni sloji, ko so videli, da se lahko izognejo plačilu
davka z ustanavljanjem davka oproščenih fundacij. Skozi desetletja so dokazale, da niso zgolj nedolžne filantropne organizacije (več o tem boste našli
v knjigi Williama Engdahla Semena uničenja). Toda vrnimo se k denarju.
Zakon, ki je določal davek na dohodek, je bil sprva kratek in preprosto
napisan. Sprva je z enim odstotkom obdavčil zgolj zgornji srednji razred.
Sčasoma pa so ga številni amandmaji precej razširili, prav tako pa se je
davek tudi povečal. Davčna koda sedaj obsega 17.000 strani obskurnega
pravniškega jezika, ki omogoča luknje za tiste, ki si lahko privoščijo lobiste. Nekatere korporacije so tako dosegle, da so bile v davčni kodi na kožo
njihovim interesom napisane cele strani. Davčna služba (‘Internal
86
87
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Revenue Service’ – IRS) zaposluje okoli 144.000 ljudi ter ima na leto več
poizvedb kot CIA in FBI skupaj. V letih po drugi svetovni vojni se je
število davkov skokovito povečalo. Velik del tega davka gre zgolj za plačilo obresti za vladni dolg. Leta 2005 so ZDA za to porabile 352 milijard
dolarjev (eno tretjino FIT). 6.)
Zakaj je ta davek neustaven? Bill Benson, aktivist proti davkom in
bivši poizvedovalec pri Oddelku za dohodke (‘Department of Revenue’)
v državi Illinois, je leta 1984 obiskal vse države in v njihovih dokumentih
poizvedoval o ratifikacji FIT (16. amandma ustave). Ugotovil je, da ni bil
v skladu z veljavnimi postopki in pravili potrjen v nobeni zvezni državi.
19.)
Kljub temu pa danes navadnega državljana v ZDA čaka pravni pregon
in zaporna kazen, če davka na dohodek ne plača.
»Postalo je očitno, da celotni bančni sistem postaja vse bolj rigiden in vse
manj likviden. Prav tako je postalo očitno, da sistem Federal Reserve ne deluje več v skladu z doktrino ‘real bills’, na podlagi katere je bil ustanovljen.« 20.)
(Studenski in Krooss, str. 336)
16. Velika depresija, Roosevelt
in New Deal
Razlogi za veliko depresijo
Federal Reserve je večkrat spreminjala obrestne mere tako, da je pomagala
Bank of England. Tako je npr. na začetku leta 1920 povišala ključno obrestno mero z 1,25 % na 6 %. Cene so do junija 1921 padle za 56 %, kar je
bil največji padec v ameriški zgodovini. Monetarna politika teh dveh centralnih bank je prav tako poganjala rjoveča dvajseta leta (‘roaring twenties’) in
bila soodgovorna za veliko depresijo*, ki se je začela konec tega desetletja.
Vlada pri tem ni imela pravzaprav ničesar, saj so leta 1920 vladni odhodki predstavljali 8 % BDP, leta 1929 pa 4 %. Leta 1920 je bil dolg ameriške
vlade 24,3 milijarde dolarjev, do leta 1929 pa je padel na 16,9 milijarde
dolarjev.
V dvajsetih letih 20. stoletja, piše E. H. Brown 6.), je Fed ohranjala
nizke obresti, kar je imelo za posledico veliko lahko dostopnega denarja
(kredita). Ljudje so se zato lažje zadolževali, med drugim tudi za špekulativne investicije na borznem trgu. Ker je taka praksa nekaj časa prinašala
dobičke so ljudje za kapital zastavljali celo svoja posestva. Banke so v
20-ih letih opustile ‘real bills doctrine’ za financiranje proizvodnje ter raje
financirale špekulativni balon. Studenski in Krooss v svoji natančni
finančni zgodovini ZDA (‘Financial history of United States’) pišeta:
Dodajata, da je nivo komercialnih posojil med letoma 1921 in 1929
ostal enak, posojila za nepremičnine pa so se povečala za 178 %, finančne
investicije za 67 % ter posojila za vrednostne papirje za 121 %. Višina
posojil njujorških bank in trustov, ki so jih dali borznim posrednikom za
financiranje balona, je 30. septembra 1929 znašala 7 milijard dolarjev.
(Zarlenga, str. 545)
Zakaj je centralna banka vodila tako politiko? Dokazi potrjujejo tesno
navezo med direktorjem Federal Reserve New York, Benjaminom Strongom,
in guvernerjem Bank of England, Montagu Normanom. Caroll Quigley v
svoje delu Tragedy and Hope 21.) o njiju piše, da sta želela izkoristiti finančni
vpliv ZDA in Anglije, da bi ostale svetovne države prisilila, da sprejmejo
zlati standard. Poleg tega sta želela zmanjšati vpliv vlad na delo in odločitve
centralnih bank.
Quigley piše: »V dvajsetih letih [20. stoletja] sta se odločila uporabiti
finančno moč Velike Britanije in Združenih držav, da bi prisilila velike svetovne države na zlati standard, ki bi ga upravljala preko centralnih bank, ki
ne bi bile pod političnim nadzorom; vsa vprašanja mednarodnih financ bi se
urejala skozi dogovore med centralnimi bankami brez vmešavanja vlad.« 21.)
(Quigley, str. 245)
Norman je bil odločen povrniti vrednost funta glede na zlato na raven,
ki jo je imel pred prvo svetovno vojno. Da bi preprečil odliv zlata iz
Anglije, se je povezal s Strongom, katerega banka je zato obresti spustila
nerealno nizko – Anglija je tako postala bolj privlačna za investitorje, ki
so v državo prinašali zlato.
Toda pri tem so sodelovali tudi drugi evropski bankirji. Član sveta
guvernerjev Federal Reserve Adolph Miller je leta 1928 takole razlagal na
kongresnem zaslišanju:
*Kaj se je dogajalo v Nemčiji vse od hiperinflacije v letih 1922/23 pa do druge svetovne
vojne, si preberite v knjigi S. Zarlenge: The Lost science of money (str. 575–600).
»... Svet Federal Reserve je prejšnje poletje, leta 1927, pričel ... zniževati
ceno denarja. Uradni razlogi za tako spremembo kreditne politike so bili
pomoč pri stabilizaciji mednarodnih menjalniških trgov in stimuliranje izvoza zlata.« 3.) (Zarlenga, str. 543)
88
89
Denar – nedolžna prevara?
Nadalje je priznal, da se je Fed za tak korak odločila po obisku guvernerjev treh evropskih centralnih bank (Montagu Normana iz Bank of
England, Hjalmarja Schachta, predsednika nemške Reichsbank, in profesorja Rista, viceguvernerja francoske centralne banke). Možje so se sestali z
vodstvom Fed New York (in ne s centralnim svetom v Washingtonu !), kar
dokazuje, da je največ moči v sistemu imela ta izpostava. Evropski centralni
bankirji so bili zaskrbljeni glede tega, kako je deloval zlati standard. Želeli
so nizke obresti v ZDA, da bi preprečili odliv zlata iz Evrope.
Toda nizke obresti v ZDA so tam povzročile inflacijski špekulativni
balon in Federal Reserve je najverjetneje vedela, kam to pelje. Določeni
veliki industrialci, finančniki in politiki, ki so bili bolje obveščeni in so
poznali notranje informacije, so se začeli umikati s trga v začetku leta
1929. Fed je nato pričela prodajati vladne obveznice, s čimer se je zmanjšala masa temeljnega denarja – centralnobančnih rezerv (več o njih v
drugem delu knjige v poglavju o britanski centralni banki), prav tako pa
je dvignila obrestno mero. Vse to je vodilo k temu, da so borzni posredniki morali dvigniti svoje obresti vse do 20 %. Ker ni bilo denarja, je vse
manj ljudi kupovalo na borzi, cene delnic so padle in sledila je panika, v
kateri so ljudje skušali prodati svoje delnice za vsako ceno.
Vendar je bila tesna monetarna politika navzoča tudi drugod po svetu.
Federal Reserve bank of San Francisco 22.) pojasnjuje, da se je do tistega
trenutka čez 30 držav vrnilo na zlati standard. Ko je Fed ustavila ustvarjanje novega denarja, so se soočile z dilemo: če njihove centralne banke
ne bi zategnile posojanja, bi morale devalvirati valute ali pa zapustiti zlati
standard. Prva možnost ni bila pogodu državam, ki so imele dolgove
denominirane v dolarjih, druga opcija pa ni prišla v poštev, saj so mnoge
države ravnokar s težavo zopet uvedle zlati standard.
Sledila je depresija, v kateri se je ameriško gospodarstvo skrčilo za
skoraj 30 %, borzni trg je izgubil 90 % vrednosti, 40 % bank pa je bankrotiralo. Nezaposlenost je narasla na 25 %, deflacija pa je skrčila cene za
45 %, pišeta Roubini in Mihm. 23.) Depresija se je iz ZDA razširila v
Evropo in od tam povsod po svetu razen na Kitajsko, ki je bila na srebrnem standardu.
90
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Slika 24: Kontrakcijska spirala svetovne trgovine po mesecih
med januarjem 1929 ter junijem 1933 v milijonih dolarjev.
(vir: Rogoff in Reinhart 24.))
Strong se je zavedal problema, pa tudi, kako ga rešiti. Leta 1928 je
priznal: »... Imamo moč, da se v trenutku spoprimemo s takšnim kriznim
položajem tako, da preplavimo ulice z denarjem ...« 3.) (Zarlenga, str. 546).
Strong je na žalost umrl pred velikim delniškim padcem. Ekonomist
Milton Friedman meni, da je za depresijo odgovorna centralna banka, ker
naj bi skrčila količino denarja v obtoku, in ne vlada. Ob tem dodaja:
»[Sistem Federal Reserve] je nameraval podpirati monetarno stabilnost,
vendar je njegovi ustanovitvi sledilo približno 30 let relativno večje nestabilnosti v denarnem obtoku kot v kateremkoli obdobju pred Federal Reserve, ki
ga naši podatki pokrivajo ...« Ibid.) (Zarlenga, str. 538)
Ekonomist Steve Keen 25.) se ne strinja, da naj bi bil glavni vzrok depresije krčenje temeljnega denarja centralne banke. Na podlagi empiričnih
podatkov dokazuje, da je takšen pogled, ki ga zagovarja tudi sedanji predsednik Fed Ben Bernanke, napačen. Med marcem 1928 in majem 1929 se
je količina temeljnega denarja zmanjšala povprečno za 1 % letno – za enak
odstotek, kot se je zmanjšala med letoma 1948 in 1950, pa vendar to takrat
91
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
ni povzročilo depresije (Keen, str 301). Poglavitni razlog, da razlaga ni pravilna, je v tem, da model multiplikacije kredita v bančnem sistemu na
podlagi centralnobančnih rezerv v sodobni bančni praksi ne drži (več o tem
preberite v poglavju o britanski centralni banki). Po njegovem mnenju naj
bi bil glavni vzrok depresije v ekspanziji zasebnega zadolževanja in v
kasnejšem nenadnem zmanjšanju kredititranja komercialnih bank.
Studenski in Krooss se strinjata, da centralni svet v Washingtonu ni bil
glavni krivec za depresijo. Sistem Fed je bil oblikovan tako, da je dajal precejšnjo moč regionalnim izpostavam, centralni svet pa ni imel zadovoljivega
nadzora nad njimi. Prav tako ni imel zadovoljivega nadzora nad izdajanjem
kredita komercialnih bank. Studenski in Krooss pišeta: »Sistemu Fed je spodletelo vsakič, ko je poskušal omejevati izdajanje kredita, z izjemo kratkih
obdobij. Povišanje diskontne obrestne mere* je odvračalo od špekulacij le toliko
časa, dokler se špekulanti niso navadili na novo obrestno mero.« 20.) (Studenski
in Krooss, str. 338) Dodajata, da strategija ni delovala, ker so komercialne
banke lahko dobivale svoje rezerve pri področnih izpostavah Fed in zato
niso zmanjševale izdajanja posojil. Centralni svet ni imel moči, da bi učinkovito uravnaval tako količino kot kakovost izdanih posojil.
To potrjuje tudi Emmanuel Apel v svoji primerjalni študiji Central
banking systems compared 26.), v kateri primerja delovanje Federal Reserve,
nemške Bundesbank pred uvedbo evra in Evropske centralne banke.
Razlaga, da so praktično takoj po ustanovitvi Fed področne centralne
banke pričele vzdrževati in ohranjati neodvisnost od centralnega sveta v
Washingtonu. Prav tako so pričele z ustvarjanjem administrativne strukture, ki je zakon o Federal Reserve ni predvideval. Imenovale so guvernerje področnih izpostav, vseh 12 guvernerjev pa je ustanovilo telo z imenom
‘Conference of Governors of Federal Reserve Banks’. To telo je postalo
pomembno pri nadzoru in upravljanju sistema centralne banke. Od vsega
začetka je vsaka področna banka kupovala vladne obveznice in bančne
vrednostne papirje. Ti decentralizirani nakupi na odprtem trgu pa so bili
prvotno namenjeni ustvarjanju dobička in ne reguliranju nivoja rezerv in
dotoka denarja. Diskontne obrestne mere, ki jih je sicer moral potrditi
centralni svet v Washingtonu, so se med področnimi bankami razlikovale.
Benjamin Strong (guverner njujorške izpostave) je na začetku 20-ih let
pričel zagovarjati idejo, da bi operacije odprtega trga lahko uporabili za
stabilizacijo gospodarstva na podlagi koordinacije med področnimi izpostavami in opravljanjem operacij v New Yorku.
Tako je leta 1923 nastal ‘Open Market Investment Committee’, ki pa je
združeval zgolj 5 področnih izpostav (Boston, New York, Cleveland,
Philadelphia, Chicago), ni pa vključeval ostalih 7 izpostav in centralnega
sveta. Vendar pa ta svet, kateremu je predsedoval Strong, ni imel moči odobravati operacij odprtega trga področnih izpostav. Njujorška izpostava jih je
v njihovem imenu zgolj izvajala. Šele velika depresija je prinesla zakonske
spremembe, ki so prenesle moči s področnih izpostav v Washington.
~~~
*Diskontna obrestna mera (tudi: diskontna stopnja): obrestna mera, po kateri se
komercialne banke oz. druge depozitne institucije lahko neposredno kratkoročno
zadolžujejo pri centralni banki (glej tudi: diskontno okno v Dodatku 1).
Klasična razlaga torej za veliko depresijo krivi Federal Reserve, ker naj bi
ohranjala nizke obresti, s tem povzročila razmah posojil, nato pa skrčila
temeljni denar in povišala obrestne mere, kar naj bi skrčilo posojila
komercialnih bank.
Deloma nedvomno drži, da je bila Fed soodgovorna za krizo, saj so
nizke obresti spodbujale dajanje posojil. Vendar pa ni bil vzrok v politiki
centralnega sveta kot taki – ves sistem Fed je bil zasnovan napačno, saj je
dajal prevelike moči lokalnim izpostavam, še posebej njujorški. Spremembe
obrestnih mer v ozračju špekulativnega pričakovanja niso delovale, saj so
se investitorji nadejali večjih povračil, kot je bila stopnja diskontne obre-
92
93
Slika 25: Nezaposleni in brezdomni možje čakajo na
brezplačno večerjo, New York leta 1932.
(vir: spletna stran MSNBC)
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
stne mere. Centralni svet tako ni imel prave moči omejevanja dajanja
bančnih posojil. Zato je najverjetnejša razlaga za krizo v ekspanziji zasebnega kredita, nato pa nenadna ustavitev kreditiranja zaradi negotovosti na
trgu, nezaupanja in panike. Glavni krivci so tako zasebni bankirji, ki so,
kot smo lahko brali, sooblikovali prvotni sistem Federal Reserve, nato pa
zaradi želja po dobičkih niso imeli meje pri izdaji posojil.
Zanimivo je, da so mnogi ekonomisti veliko depresijo preprosto prezrli
oz. ignorirali. Friedman in Schwartz 3.) sta zapisala, da so bili najmanj dovzetni tisti akademiki, ki so tlakovali pot nastanku Federal Reserve, oz. so bili
povezani z njim. Ekonomske revije tistega časa sploh niso omenjale nastajajočega bančnega zloma, še manj pa so pisale o njegovih vzrokih in rešitvah.
Kljub temu pa so obstajali tudi ekonomisti, ki so celotno monetarno
situacijo bolje razumeli. Tako je leta 1933 Henry Simons, profesor iz
Chicaga, predlagal 100 % kritje za banke (t. i. ‘Chicago plan’). Julija 1939
so ta načrt v programu za monetarno reformo (‘Program for monetary
reform’) podprli Paul H. Douglas (Univerza v Chicagu), Irving Fisher
(Yale), Frank D. Graham (Princeton), Earl J. Hamilton (Duke), Wilford I.
King (NYU) in Charles R. Whittlesey (Princeton). Dostavljen je bil večini
članov Ameriškega ekonomskega združenja (‘American Economic
Association’), ki so se tako ali drugače ukvarjali z monetarnimi in bančnimi
zadevami. Na stotine profesorjev, večinoma ekonomistov, se je podpisalo
pod ta načrt. Federal Reserve je vedela zanj, vendar ga ni niti obravnavala.
Reformni ukrepi
Federal Reserve
Fed je podpirala britanski zlati standard še po začetku krize. Dajala je
posojila evropskim bankam in jih zavračala ameriški industriji, piše
Zarlenga. Kljub temu pa je Anglija zlati standard dokončno ukinila leta
1931. V roku enega leta ji je sledilo 25 drugih držav.
Robert Hemphill, ki je bil v takratnem času direktor posojil pri Federal
Reserve bank v Atlanti, je v časopisnem članku priznal, da bi morala vlada
izdati dodatni denar: »... Vlada mora izdati dodatni denar. Kmalu bo to edini
ukrep, ki bo preostal. Moral bi biti prvi korak v programu okrevanja ... Nikoli
si ne bomo opomogli na podlagi kredita. Tudi če ga je lahko dobiti, je negotov,
nezanesljiv, se ne razširja v skladu s potrebami ter se krči nepričakovano in
zaradi razlogov, ki niso povezani s potrebami trgovine in industrije ...« 6.)
(Brown, str. 155, 156). Hemphill, ki je zaradi svoje poklicne pozicije doumel resnično delovanje bančnega in monetarnega sistema, je kasneje svaril,
da je funkcioniranje našega finančnega sistema ena najpomembnejših tem,
vrednih raziskovanja.
Kongres je bil tisti, ki je začel z odločnimi akcijami za ustavitev krize,
in ne Federal Reserve. Leta 1932 je močno pritisnil na centralno banko,
da je začela kupovati vladne obveznice in tako sprostila okoli eno milijardo dolarjev v obtok.
Bankirji v nasprotju z vlado niso pomagali pri premagovanju velike
depresije, saj niso bili naklonjeni odobravanju posojil. Novi odbor Fed je
prav tako v letih 1936 in 1937 podvojil rezervne zahteve za banke, kar je
po Zarlengovih besedah zavrlo okrevanje.
Glavni nasprotnik centralne banke v tistem času je bil kongresnik Louis
T. McFadden, predsednik odbora za bančništvo in valuto (‘Committee on
Banking and Currency’). Fed je obtoževal, da je odgovorna za nastanek
depresije. Leta 1933 je v kongresu vložil predlog za razrešitev finančnega
sekretarja in odbora Fed, ki pa ni bil podprt.
94
Idejo 100 % kritja je leta 1926 prvič zasnoval oksfordski profesor, Nobelov
nagrajenec Frederick Soddy. Ta naj bi zahtevala od bank 100 % kritje za
svoja posojila, vendar pa ne gre zgolj za zahtevo po 100 % kritju na že
izdani denar Federal Reserve. V tem primeru bi se zgodila velika deflacija,
ki bi pohabila gospodarstvo. Po tem načrtu bi bil denar, ki so ga banke do
tedaj že ustvarile na podlagi kreditov, preoblikovan v legalni denar, prave
bankovce. V protivrednosti kreditov bi jih natisnila Federal Reserve, ki bi
bila del državne zakladnice. Banke bi si bankovce sposodile z obrestmi in bi
tako imele dovolj denarja na voljo za depozitne zahtevke. Potem ko bi bila
posojila vrnjena, bi banke vrnile bankovce v Federal Reserve, ki bi jih nato
sprostila nazaj v obtok, tokrat v obliki financiranja javnih projektov. Tudi
vladne obveznice bi na ta način spremenili v pravi denar.
New Deal
Predsednik Hoover je položaj poslabšal, saj se je do črke držal klasičnih
ekonomskih teorij ter preveč zategnil javno porabo in povišal davke.
Nasledil ga je Franklin Delano Roosevelt, ki je ignoriral slabe nasvete
finančnika in borznega špekulanta Bernarda Barucha, naj uravnovesi proračun in pusti, naj narava naredi svoje. Roosevelt je upošteval nasvete
Johna Maynarda Keynesa, angleškega ekonomista, ki je v tistem času
95
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
izoblikoval teorijo deficitne porabe (‘deficit spending’). Keynes mu je v
odprtem pismu svetoval, da lahko le izdatki javne avtoritete obrnejo
plimo depresije. Vendar pa je bil po drugi strani njegov nasvet, da naj za
to ne ustvari novega denarja, temveč naj si ga sposodi, napačen. Keynes
je menil, da je denarja v obtoku dovolj. Kot Anglež seveda ni imel izkušenj z vladnim brezobrestnim denarjem, kakršni so bili zelenci. Novi
guverner Fed Marriner Eccles je soglašal s Keynesovo deficitno porabo
(menil je, da je koncept uravnovešanja proračuna zastarel) in podprl
Roosevelta, katerega New Deal je vseboval:
• javne projekte (gradnja nacionalne infrastrukture);
• razširitev šolstva;
• socialne programe (zavarovanje brezposelnih, pravica delavcev do
samoorganiziranja);
• zaustavitev zasega farm in domov;
• obvarovanje sistema družinskih kmetij;
• stabilne cene hrane.
Keynes pa je menil, da v realnosti delavci velikokrat ne pristajajo na fleksibilno zniževanje plač in da
je nezaposlenost v gospodarstvu mogoče odpraviti le
tako, da vlada najprej porabi sredstva za potrošnjo ali
investicije. Po njegovem politika nevmešavanja vlade
ne deluje. Na raven zaposlenosti vpliva povpraševanje
in ne cena dela. Vlada naj se aktivno vključi v ekonomijo in pomaga pri upravljanju povpraševanja. To naj
Slika 26: John
bi pomenilo, da vlada v času gospodarske recesije oz.
Maynard Keynes depresije pomaga povečati povpraševanje, v času
(vir: www.bitsof- gospodarskega razmaha pa naj bi pomagala povpraševanje znižati. Ukrepa, ki bi pomagala povečati povpranews.com)
ševanje, sta predvsem povečanje vladnih izdatkov in
znižanje davkov. Obratno naj bi znižanje vladnih
izdatkov in povečanje davkov znižalo povpraševanje.
Nasprotoval je ideji, da se mora povečati varčevanje, ki bi tako zagotovilo sredstva za investicije. Menil je, da povečanje varčevanja pomeni
manj porabe in zato manjše povpraševanje. Podjetja bi tako investirala
manj, saj bi povpraševanje po njihovih izdelkih padalo. Keynes je trdil, da
varčevanje zavira proizvodnjo, če ga ne spremlja ustrezno visoko vlaganje
v trajnejše dobrine. Keynes je prav tako menil, da povečanje denarja v
obtoku ne vodi nujno v povečanje inflacije. 27.), 28.)
Njegov prispevek k ekonomski teoriji je tako predvsem na področjih
monetarne teorije, vloge potrošnje, koncepta učinkovitega povpraševanja,
hipoteze pogajanja delavcev o minimalni plači, obstoja neprostovoljne
nezaposlenosti ter razlike med prihranki in investicijami. 29.) Radej pravi, da
je Keynes postavil temelje teorije določanja dohodka ter pokazal da »... je za
vzdrževanje stabilnosti makroekonomije potrebno najti ravnovesje med varčevanjem, naložbami, ponudbo ter povpraševanjem po denarju, torej med temeljnimi razmerji v realni in denarni (finančni) ekonomiji ...« 30.) (Radej, str. 7)
Kasneje so Franco Modigliani, Paul Samuelson in drugi skušali formalizirati Keynesovo delo v obliki matematičnih modelov. Nekateri kritizirajo keynesiance, da so preveč spremenili originalne Keynesove ideje. Po
drugi svetovni vojni je večina vlad na Zahodu sprejela Keynesov pristop;
od 70-ih let dalje pa je njen vpliv postopoma oslabel, deloma tudi zaradi
kritik Miltona Friedmana.
Keynesove teorije si ekonomisti razlagajo različno in celo med samimi
keynesijanci obstajajo razlike.
New Deal je stal 15,5 milijarde dolarjev, s tem denarjem pa so Američani
preko ‘Public Works Administration’, ‘Works Progress Administration in
‘Civilian Conservation Corps’ zgradili:
• 24.000 milj kanalizacije;
• 480 letališč;
• 78.000 mostov;
• 572.000 milj cest;
• 15.000 šol, sodišč in drugih javnih zgradb.
Program je prinesel določene pozitivne rezultate, razlaga Zarlenga,
(nezaposlenost se je npr. zmanjšala s 25 % na 15 %), vendar pa so ljudje
denar prejeli kot dolg, ki ga je bilo treba odplačevati. Večji odstotek od
njihovega zaslužka je tako šel za davke (od leta 1933 do leta 1940 so se
le-ti potrojili). Dolg vlade je med letoma 1933 in 1940 narastel z 22,5
milijarde dolarjev na 43 milijard dolarjev.
John Maynard Keynes (1883–1946) je bil angleški ekonomist, katerega ideje so zelo vplivale na sodobno makroekonomijo. Zagovarjal je
fiskalne in monetarne ukrepe, ki bi ublažili negativne posledice gospodarskih recesij in depresij. Nasprotoval je neoklasičnim ekonomistom, ki so
trdili, da bo prosti trg na kratki in srednji rok avtomatično zagotovil
polno zaposlenost, če bodo delavci fleksibilni pri svojih plačnih zahtevah.
Ravnotežje naj bi po njihovem mnenju zagotovile cene na trgu.
96
97
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Ukinitev zlatega standarda v ZDA
finančni sekretar nista bila več njegova člana. Ustanovljen je bil odbor za
odprti trg (‘Open Market Committee’), ki je lahko dodajal denar v obtok,
tako da ga je ustvarjal za nakup vladnih obveznic. Enako ga je lahko jemal
iz obtoka, ko je prodajal vladne obveznice. Pomembno pa je tudi to, da je
Thomasov amandma dal državi pravico, da v kolikor banke Fed ne
bodo kupile državnih obveznic v vrednosti 3 milijard dolarjev, lahko
država v istem znesku izda zelence.
Prav tako je administracija izoblikovala zakonodajo, ki je trdo prijela nepošteno plenjenje na Wall Streetu. Špekulativne zlorabe sta regulirala ‘Securities
Act’ iz leta 1933 ter ‘Securities Exchange Act’ iz leta 1934. Securities Act je
vzpostavil omejitve na kratko prodajo. Kratka prodaja (‘short sale’) pomeni
sposojanje delnic ali obveznic, njihovo prodajo po višji ceni ter kupovanje
nazaj po nižji ceni. Razlika v ceni pomeni dobiček. Tako trgovanje je omejil s
t. i. pravilom ‘uptick rule’. To pravilo je terjalo, da se kratka prodaja lahko
izvrši le v primeru, ko je nova cena delnic višja od prejšnje stare cene. Poleg
tega je prepovedal t. i. golo kratko prodajo (‘naked short selling’), kjer posrednik nima delnic ali obveznic ne v lasti in ne na posodo. 6.)
‘Glass-Steagall Act’ je razmejil komercialne banke od investicijskih.
Omejil je izdajanje kredita: banke niso smele posojati denarja za špekulativno trgovanje z nepremičninami, dobrinami in vrednostnimi papirji (to
so nadzirale lokalne izpostave Fed), prav tako pa so omejili količino posojil, zavarovanih z delnicami in obveznicami.
Ker je Anglija ukinila zlati standard, so se tujci po zlato obrnili k ZDA,
katere dolar je bil takrat 40 % pokrit z zlatom. Posledično zmanjšanje
zlatega pokritja je, ker je bil dolar vezan na zlato, ogrozilo gospodarsko
okrevanje. Zato je Roosevelt leta 1933 ukinil domači zlati standard ter
bankovce Fed spremenil v legalno plačilno sredstvo. Izdal je dekret, da
morajo ljudje izročiti državi zlate kovance, palice in certifikate, ker naj bi
to povečalo varnost valute (predsedniški odlok št. 6102). Odlok je kopičenje zlata napravil nelegalno. Ljudje so bili plačani 20,67 dolarja za
unčo. Ceno zlata so leta 1934 z zakonom (‘Gold Reserve Act’) dvignili na
35 dolarjev. Ljudje so lahko obdržali fizično zlato (oz. zlate certifikate) v
vrednosti do 100 dolarjev. Ta nova vrednost zlata seveda ni imela nobene
zveze z njegovo ‘notranjo’ vrednostjo. Določal jo je zakon.
Nova zakonodaja
Sistem centralne banke je pustil ljudi na cedilu. Ljudje so se v krizi zbali
za svoje depozite v bankah in v začetku leta 1933 se je zgodil dolgotrajnejši naval na bančne prihranke. Roosevelt je zato razglasil bančni moratorij (‘Bank holiday’) in ustavil celotni državni bančni sistem za en teden.
Državljane je nagovoril, naj prenehajo dvigovati prihranke, in obenem
uporabil krizna določila novosprejetega zakona ‘Emergency Banking Act’
(sprejetega 9. marca 1933) in spodbudil centralno banko, da je stoodstotno jamčila za vse bančne depozite. Ljudje so po koncu bančnega moratorija začeli množično vračati svoj denar v banke. 31.) Poseg državne avtoritete je torej preprečil implozijo bančnega sistema. Kongres je leto
kasneje, namesto da bi spremenil monetarni sistem v temeljih, ustanovil
Federal Deposit Insurance Corporation (FDIC), ki naj bi jamčila za bančne depozite ter tako skrbela, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Gre za
zavarovanje bank na račun davkoplačevalcev. Ta garancija je kasneje
vedno znova reševala ameriški bančni sistem pred propadom.
Leta 1935 je bil sprejet zakon o socialni varnosti (‘Social Security Act’).
Tega je prvi predlagal Thomas Paine, eden izmed očetov ameriške revolucije. Dogodile so se tudi spremembe v strukturi Fed. Stari odbor so razpustili ter ga zamenjali z odborom, v katerem je bilo 7 guvernerjev, ki jih je
imenoval predsednik ZDA in ki so bili izvoljeni za dobo 14 let. Odbor je
imenoval predsednike 12 regionalnih izpostav ter imel večjo moč nad
rezervnimi zahtevami in tržnimi operacijami, prav tako pa so bile izpostave
Fed sedaj dolžne izvajati politiko centralnega odbora. Nadzornik valute in
98
Slika 27:
Franklin Delano
Roosevelt
(vir: www.thefamouspeople.com)
Decembra leta 1933 je Roosevelt odredil, da morajo ameriške kovnice
kupovati ameriško srebro po 65 centov za unčo, kar je bilo več od uradne
cene. Ta subvencija domačim rudnikom je rahlo povečala denar v obtoku.
Vendar pa je zakon o nakupu srebra (‘Silver Purchase Act’) iz junija leta
1934 določal, da mora zakladnica kupovati tako domače kot tuje srebro,
dokler cena ne zraste na 1,29 dolarja za unčo, oz. dokler količina srebra
ne doseže ene tretjine zlatih rezerv. Posledica je bila, razlaga Zarlenga 3.),
99
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
da so (tako kot v primeru Shermanovega zakona) tuji imetniki srebra
zopet lahko prišli do dobičkov, saj so srebro prodajali nad tržno ceno.
so skupni stroški vojne produkcije znašali 21,7 milijard dolarjev. Torej,
več kot je stal celoten New Deal.
Toda dolg se ni ustavil tu. Med letoma 1940 in 1946 je vlada ZDA
potrošila 387 milijard dolarjev. Od tega je bilo okoli 44 milijard dolarjev
davčnih prihodkov (med vojno je vlada dvignila najnižjo stopnjo davka
na dohodek na 19 %), ostalo je predstavljal dolg. Če bi ta denar, novoustvarjeno kupno moč, usmerili npr. v proizvodnjo milijonov novih avtomobilov, bi se cena le-teh znižala, pravi Zarlenga 3.). Po njegovem bi
kanaliziranje denarja v koristno proizvodnjo namesto v uničevanje
družbi dajalo novo vrednost in ohranjalo stabilne cene.
Nekateri (npr. Hans Schicht 35.), ki je sam deloval v svetu visokih
financ) razlagajo, da naj bi se bančni pajek med drugo svetovno vojno
premaknil iz Evrope na Wall Street. Pred njo naj bi mednarodnim financam vladala evropska dinastija Rothschild. Med vojno pa naj bi nadzor
prešel na njihove družabnike v New Yorku.
Tu naj bi vloga glavnega akterja in manipulatorja pripadla Davidu
Rockefellerju, ki je po materini strani vnuk senatorja Aldricha, botra zakona o Federal Reserve. Naj si bodo navedbe o teh zarotah resnične ali ne,
dejstvo je, da je družina Rockefeller imela precejšen vpliv na politiko.
Rockefeller je bil od leta 1949 do leta 1985 direktor ter predsedujoči Sveta
za mednarodne odnose, ki ima močan vpliv na ameriško zunanjo politiko.
Skupaj z Zbigniewom Brzezinskim je leta 1973 zasnoval Trilateralno komisijo. Bil je sofinancer skupine Bilderberg ter naj bi po navedbah Schichta
prav tako botroval dogovoru Bretton Woods. (več o omenjenih skrivnih
interesnih združenjih si lahko preberete v Dodatku 3).
Štirideseta leta pa so bila tudi čas, ko je kongresnik Jerry Voorhis
ponovno predlagal reformo finančnega sistema, po kateri bi banke morale imeti 100 % kritje. Banke bi seveda s tem izgubile precej dobička in
plan je zamrl, ko je Voorhis izgubil svoj sedež v kongresu. Premagal ga je
Richard Nixon, kateremu je kampanjo financiralo Ameriško združenje
bankirjev (‘American Bankers Association’). 6.)
~~~
Kanada vse do velike depresije ni imela svoje centralne banke. Za vladne
račune je skrbela največja banka Bank of Montreal. Kanadski bančni sistem je bil za razliko od ZDA precej stabilen in ni bilo potrebe po ‘posojilodajalcu v skrajni sili’. Bančni sistem je regulirala kanadska zveza bankirjev (‘Canadian Bankers Association’), ki je tesno sodelovala z vlado. To
se je z veliko depresijo spremenilo, saj sta tudi Kanado zajela krčenje
denarne mase v obtoku in deflacija. Kriza je Kanado prisilila, da je leta
1934 ustanovila centralno banko. Sprva je bila ustanovljena kot zasebna
institucija, leta 1938 pa so jo podržavili. 32.)
Novi zakon je odredil, da lahko državno valuto izdaja le centralna banka,
bankovce zasebnih bank pa so morali umakniti iz obtoka do leta 1945.
Uvod zakona o centralni banki (‘Bank of Canada Act’), ki ostaja enak
od svojega sprejetja, določa naslednji temeljni namen in naloge banke: »...
Uravnavati kredit in valuto v najboljšo korist državnega gospodarstva; nadzorovati in varovati zunanjo vrednost nacionalne denarne enote; ublažiti
nihanja v splošnih ravneh proizvodnje, trgovine, cen in zaposlenosti, kakor je
to mogoče v okviru monetarnih ukrepov; v splošnem podpirati ekonomsko in
finančno blaginjo Kanade.« 33.) (Bank of Canada Act, str. 2)
Zakon v 18. členu določa, da banka lahko neposredno kupuje vladne
obveznice in neposredno kreditira vlado in provincialne vlade ter tako
neposredno financira vladno porabo. Banka je kot monopolist pri izdajanju
državnega denarja pričela novoustvarjeni denar neposredno porabljati. Tako
je med drugim kmetom in podjetjem, ki so potrebovali denar za plačilo
delavcev, takoj pričela neposredno nakazovati določen znesek. To je po
navedbah monetarnega reformatorja Willa Abrama Kanadi omogočilo, da
je stopila na pot gospodarskega okrevanja pred ostalimi državami. 34.)
Ameriški bankirji so po začetku druge svetovne vojne za razliko od prejšnjih let s precejšnjo lahkoto sprostili kredite in pričeli posojati. Vedeli so
namreč, da se država mora zadolžiti. Od julija 1940 do decembra 1941
V zvezi z delovanjem Chase Bank (v kateri je bil takrat največji delničar
John D. Rockefeller mlajši) med drugo svetovno vojno in kasneje velja
omeniti naslednja dejstva. Charles Higham v svoji knjigi Trading with the
Enemy 36.), ki temelji na večletnem raziskovanju izvirnih dokumentov o
takratnih dogodkih, razlaga, da je bila na začetku 40-ih let 20. stoletja
banka Chase najbogatejša in najmočnejša finančna institucija v ZDA. Za
njene evropske izpostave je bil zadolžen Joseph J. Larkin. Le-ta je v
100
101
17. Druga svetovna vojna
in Bretton Woods
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
nasprotju z drugimi ameriškimi bankami in podjetji, ki so v času druge
svetovne vojne zaprla svoje evropske podružnice, ker niso želela poslovati
z nacisti, podružnice Chase banke pustil odprte. Še več, podružnica banke
v okupiranem Parizu je omogočala nemški ambasadi vse zahtevane
finančne transakcije, pri čemer je sodelovala s človekom iz nemške
Reichsbanke, Hansom-Joachimom Ceasarjem. Reichsbanka pa je bila v
tistem času pod direktno kontrolo Adolfa Hitlerja. Nemška ambasada je
med vojno financirala francoska podjetja, ki so kolaborirala z nacisti. Med
drugim je nemški ambasador v Parizu, Otto Abetz, plačeval 250.000
frankov na mesec različnim fašističnim urednikom in založnikom za
tiskanje in razširjanje protijudovskih glasil.
Nacisti so prav tako prek ameriške podružnice Chase banke ponudili
ameriškim nacističnim simpatizerjem nakup nemških mark po zelo ugodni
znižani ceni pod pogojem, da so se le-ti bili pripravljeni preseliti v Nemčijo.
Chase banka je med drugim skrbela tudi za transakcije nacistične
banke Banco Aleman Transatlantico, ki je bila v bistvu glavni financer
nacistične stranke v Južni Ameriki. Večina nacističnih podjetij v Južni
Ameriki je poslovala prek te banke.
Lastniki in upravniki Chase banke v New Yorku se
niso mogli izgovarjati, da niso vedeli za te posle, ker
telefonske in druge zveze z okupirano Francijo niso
bile prekinjene. Pod takratnimi francoskimi zakoni je
imel Vichy moč zapreti banko na željo lastnikov, vendar Amerika takšnih ukazov nikoli ni izdala.
Tudi druge ameriške korporacije so v času vojne
trgovale s Hitlerjem, med drugim Rockefellerjev
Standard Oil, ki je nacistični vojni mašineriji prodajal svoj bencin. Ostale kolaborantske korporacije so
med drugim vključevale: Ford, ITT (telefonska
Slika 28: John D.
tehnologija), IBM in SKF (ležaji).
Rockefeller mlajši
Chase banka (po letu 2000 kot JP Morgan Chase)
(vir: www.wikipeje bila prav tako vpletena v posle z vojaškimi diktadia.org)
torskimi huntami, npr. z argentinsko hunto (1976–
1983) ter Marcosovim režimom na Filipinih. 37.)
rezervno valuto ‘bancor’, vendar je prevladal Whiteov sistem Mednarodnega
denarnega sklada. White je želel obdržati zlati standard. Trdil je, da je
standard propadel, ker Anglija in ZDA nista imeli dovolj zlata. Njegov
načrt je predvideval, da bo zlato pokrilo ameriški dolar, ki je bil takrat
domnevno enakovreden zlatu, saj so se ZDA obvezale, da bodo ceno zlata
ohranjale pri 35 dolarjih za unčo. White je menil, da dokler bodo ljudje
imeli zaupanje v dolar, ne bodo uporabljali zlata in tako rezerve ne bodo
pošle. Ta sistem je nekaj časa deloval, ker je dejansko malo držav spremenilo svoje dolarje v zlato. Ta sistem, piše Zarlenga, je bil podoben tistemu,
ki je vzniknil po konferenci v Genovi leta 1922. Takrat sta bila v zlato
konvertibilna ameriški dolar in britanski funt. Valute ostalih držav pa so
bile konvertibilne v funt in dolar.
Poleg mednarodnega zlatega standarda, ki je določal odstopanja nacionalnih valut zgolj za določen odstotek, je sporazum prinesel tudi
Mednarodni denarni sklad, ki je določal menjalne tečaje, in Svetovno
banko, ki naj bi priskrbela posojila za države, uničene v vojni, ter za države tretjega sveta (več o tem na str. 195 in 199).
Sliki 29 in 30: Hotel v Bretton Woodsu, kjer je leta 1944 potekala konferenca. Harry Dexter White (levo) in John Maynard Keynes.
(vira: spletna stran The New York Times; MoneyWeek)
Kakorkoli, proti koncu vojne so zavezniki začeli snovati načrte za mednarodno finančno ureditev po končanju spopadov. Glavna arhitekta
sporazuma v Bretton Woodsu leta 1944 sta bila že omenjeni John M.
Keynes ter ameriški finančni sekretar Harry Dexter White. Keynes je
predlagal mednarodno centralno banko in dolga prosto mednarodno
Brettonwoodski sistem, pišejo Angeloni et al. 38.), je bil izoblikovan
tako, da se je skušal izogniti napakam in pomanjkljivostim klasičnega
zlatega standarda in pomanjkljivostim medvojnega obdobja, promovirati
polno zaposlenost in stabilnost cen, obenem pa državam dovoljevati, da
so vzpostavljale ravnovesja v zunanjih bilancah, ne da bi morale posegati
po trgovinskih omejitvah. Skušal je povezovati pozitivne lastnosti fiksiranih menjalnih tečajev (kot npr. pri klasičnem zlatem standardu), monetarno in menjalno stabilnost skupaj s fleksibilnimi menjalnimi tečaji ter
monetarno in fiskalno neodvisnostjo.
102
103
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
Po vojni so ZDA, ki so takrat hranile dve tretjini svetovnega monetarnega
zlata, izoblikovale Marshallov plan, načrt za obnovitev Evrope, za katerega so
namenile v primerjavi z vojnimi izdatki skromnih 13 milijard dolarjev (v
Ameriki pa je bil sprejet zakon GI Bill, ki je financiral izobraževanje vojnih
veteranov in je stal 14 milijard dolarjev). Kljub temu pa je imel zelo pozitivne posledice. Razlog za ta načrt pa je bil tudi ta, da je po vojni v Evropi primanjkovalo dolarjev (ki so bili takrat edina konvertibilna valuta), finančni
trgi pa so imeli omejeno zmožnost financirati povojno obnovo. Drugi del
rešitve likvidnostnih težav pa je predstavljala uvedba evropske plačilne unije
(‘European Payments Union’), ki je bila sistem klirinških računov.
Brettonwoodski sistem je imel dve obdobji, in sicer do ponovne uvedbe konvertibilnosti v Evropi in drugod (1945–1958)* – valute v povojni
Evropi niso bile konvertibilne – ter od uvedbe konvertibilnosti do razpada sistema (1959–1971). Po uvedbi konvertibilnosti naj bi sistem polno
zaživel, vendar so bile monetarne avtoritete nezaupljive do sprememb v
menjalnih tečajih, še posebej zaradi pritiskov špekulativnega kapitala, ki
so se povečali, ko so kapitalske kontrole malo omilili. Poleg tega je problem predstavljalo dejstvo, da je bila mednarodna rezervna valuta nacionalna valuta ZDA, ameriški dolar. ZDA so bile tako v prednosti pred
ostalimi državami, vendar pa so se le te prav tako soočale s t.i. Triffinovo
dilemo: po eni strani so bili stalni deficiti ZDA za centralne banke dobrodošli, saj so se tako izognile deflaciji, po drugi strani pa so takšni deficiti
ustvarjali krizo zaupanja v dolar. Ibid.)
v Južni Ameriki s pomočjo Zveze za napredek (‘Alliance for progress’), ki
naj bi nudila državam pomoč ter zvišala standarde za človekove pravice.
Ustanovil je mirovne brigade (‘Peace Corps’), združenje prostovoljcev, ki še
danes na različnih področjih pomaga v razvijajočih se državah. 39.)
Leta 1962 je na mizo dobil načrt za Operacijo Northwoods (‘Operation
Northwoods’) 40.), ki je predvidevala organiziranje lažnih terorističnih napadov na lastnih ameriških tleh (v mestih, napad na ameriške ladje ...) – t. i.
‘false flag operations’ – in zvalitev krivde na Kubance, kar naj bi podalo
razlog za invazijo na Kubo. Kennedy se s tem ni strinjal in je zamenjal vrhovnega poveljnika vojske generala Lymana Lemnitzerja, ki je načrt podpiral.
Želel naj bi popoln umik ameriških vojakov iz Vietnama do leta 1965,
vendar je bil umorjen. Nekateri trdijo, da je eden izmed razlogov ta, da
naj bi želel izdati zelence neodvisno od Fed preko izvršnega odloka št.
11110. Vendar naj bi ta odlok zgolj pooblaščal finančnega sekretarja, da
lahko izdaja srebrne certifikate, če bo to potrebno v prehodnem obdobju,
v katerem naj bi bili ti ukinjeni.
Nasledil ga je Lyndon Johnson, ki je bil bolj naklonjen ekspanziji
ameriške vojaške navzočnosti v Vietnamu. Vojna se je zato razplamtela ter
zmanjšala vrednost dolarja in zaupanje vanj. Evropejci so prav tako obtožili ZDA, da zlorabljajo sistem s tem, ko preprosto tiskajo preveč dolarjev,
s katerimi nato ameriška podjetja kupujejo evropska. Zato je Francija pod
vodstvom Charlesa de Gaulla po letu 1965 spremenila 300 milijonov
dolarjev v zlato. Leta 1969 je IMF skušal nadomestiti manjko zlata in
rešiti Triffinovo dilemo z oblikovanjem svoje valute – posebnih pravic
črpanja (‘Special Drawing Rights’ – SDR). Toda to je bil prepozen ukrep.
Zgledu Francije je skušala slediti Velika Britanija leta 1971. Količina zahtevanega zlata je bila ena tretjina ameriških zlatih rezerv, ki so leta 1971
znašale zgolj 11 milijard dolarjev. Nixon je zato moral Ameriko tega leta
potegniti iz mednarodnega zlatega standarda. oz. standarda zlate menjave
(‘gold exchange standard’). Osredotočil se je na notranjo stabilnost, pri
čemer je žrtvoval stabilnost mednarodnega finančnega sistema. To je
pomenilo konec brettonwoodskega sistema. Kljub temu pa je Amerika
nenehno izgubljala zlate rezerve praktično vse od vzpostavitve sistema
(slika 31), katerega arhitekti so želeli omejiti mednarodni pretok kapitala
ter ustvariti sistem, ki naj ne bi podpiral špekulacij, temveč trgovino in
produkcijo med narodi.
18. Vojna v Vietnamu in
razpad Bretton Woodsa
John F. Kennedy vsekakor ni bil svetnik. Zapletel se je v fiasko z invazijo na
Kubi, njegova administracija je podprla državni prevrat v Iraku, prav tako
je vojaško podpirala Južni Vietnam. Kljub temu je njegov program obsegal
investicije v šolstvo, pomoč za ostarele, pomoč za ruralne predele ZDA,
civilne svoboščine ter vladne intervencije za ustavitev recesije. Pod njegovim
predsedovanjem je gospodarstvo zraslo. Želel je ustaviti širjenje komunizma
*Leta 1957 je bila ustanovljena zahodnonemška Bundesbank, ki je nasledila začasni
sistem, ki ga je po vojni ustanovilo zavezniško nadzorništvo. Istega leta je rimski
sporazum (‘Treaty of Rome’) ustanovil evropsko ekonomsko skupnost (‘European
Economic Community’ – EEC), iz katere se je kasneje razvila EU.
104
105
Denar – nedolžna prevara?
I. Del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema do konca Bretton Woodsa
kjer so ljudje zgolj stavili na relativne pozicije različnih valut. Male države
so bile prepuščene na milost in nemilost velikih igralcev.
~~~
Slika 31: Upadanje ameriških zlatih rezerv
med letoma 1945 in 1971 (vir: Zarlenga 3.))
Toda Mednarodni denarni sklad (IMF) je ostal. Marca leta 1973 so pričeli prosto drseti tečaji valut večjih industrijskih držav, medtem ko so bile
manjše valute nanje pripete. Ta sistem po mnenju Zarlenge ni bil tako slab,
vendar so ga izkoristili špekulanti. Uradna zgodovinarka IMF Margaret de
Vries razlaga, da je špekulativni kapital pomagal spodkopati stabilnost
monetarnega sistema, ki je obstajala do poznih šestdesetih let: »Ekstremna
nestanovitnost kapitalskih tokov (npr. 200 milijard dolarjev v letu 1976), kot
odgovor na razlike v obrestnih merah ali na pričakovanje sprememb v menjalnih
tečajih, je bila v veliki meri odgovorna za spodkopavanje mednarodne monetarne ureditve, ki je obstajala do poznih 60-ih let.« 3.) (Zarlenga, str. 614)
William Engdahl v svojem članku A new American centurty? Iraq and
the hidden euro dollar wars pravi, da je bil nadzor nad monetarno politiko
tako privatiziran: »V tej novi fazi je bil nadzor na monetarno kontrolo v
bistvu privatiziran; velike mednarodne banke kot npr. Citibank, Chase
Manhattan ali Barclays so prevzele vlogo, ki so jo nekoč igrale centralne banke
v sistemu zlatega standarda, toda popolnoma brez zlata. Sedaj so dolar lahko
določale ‘tržne sile’.« 41.) Tuji menjalniški trgi so tako postali velike igralnice,
106
Kako je bilo z monetarno reformo po drugi svetovni vojni? Konec
petdesetih let 20. stoletja let je načrt za 100 % kritje v seriji člankov
ponovno obudil Robert de Fremery. 42.) De Fremery je menil, da morata
biti ustvarjanje denarja in njegovo posojanje ločena. Ustvarjanje denarja
naj bi po njegovem mnenju moralo pripadati izključno vladi. To moč bi
na ustrezen način omejevala ustava. Njegov predlog za reformo bank je
vseboval zamisel, da bi imele banke dva dela: depozitni in posojilni del.
Depozitni del bi bil zgolj skladišče za denar. Posojilni del pa bi izdajal
depozitne certifikate različnih dospelosti (od 30 dni do 20 let). Tako bi
denar, prejet od prodaje, npr. 30 dnevnega certifikata, lahko posojali za
30 dni. Na ta način bi bila vsa posojila pokrita in banke ne bi nikoli
zapadle v likvidnostno krizo. Kljub temu da njegovi predlogi niso bili
vpeljani, pa je De Fremery, razlaga Zarlenga 43.), preko svoje korespondence s Federal Reserve ter z znanimi ekonomisti vplival na mnoge od njih.
Wright Patman je bil na čelu kongresnega odbora za bančništvo in valuto med letoma 1963 in 1975. Zavzemal se je za spremembe v sistemu
Federal Reserve. Še posebej se mu ni zdelo pravično, da Fed menja tiskane
bankovce za vladne obveznice, na katere je potrebno plačevati obresti. Te v
tistem času niso šle v državni proračun, temveč v 12 izpostav Fed. Po vztrajnem pritiskanju Patmanovega odbora se je centralna banka strinjala z preložitvijo večine obresti od vladnih obveznic v vladno zakladnico, kar je
praksa še danes.
Slika 32:
Kongresnik Wright
Patman (vir: www.
citizensamericaparty.org)
107
Denar – nedolžna prevara?
Šestdeseta leta pa ponujajo tudi pomembnen precendenčni sodni primer. Leta 1969 je v Minnesoti potekal proces First National Bank of
Montgomery proti Dalyju. Obtoženi Jerome Daly je nasprotoval poskusu
banke, da bi zasegla njegovo hišo, ker mu banka po njegovih besedah ni
dala nobenega pravega denarja za posojilo. Sodniški zbor se ni veliko zanimal za argumente obtoženega, vse dokler ni mesto priče zasedel predsednik
banke g. Morgan. Le-ta je na presenečenje vseh povedal, da je banka rutinsko proizvajala denar za posojila iz nič ter da je to standardna bančna praksa. Predsednik je priznal, da je banka v sodelovanju s Federal Reserve Bank
of Minneapolis zgolj z vnosom številk v računovodske knjige ustvarila
14.000 dolarjev za Dalyjevo posojilo. G. Morgan je priznal, da mu noben
obstoječi zakon v ZDA tega uradno ne dovoljuje. Sodišče je tako zavrnilo
zahtevo banke za zaseg hiše in obtoženi je lahko obdržal svoje imetje. 6.)
Dobra stran šestdesetih let pa je tudi, da je Federal Reserve Chicago
leta 1968 izdala dokument, imenovan Modern Money Mechanics 44.), ki
natanko opisuje ustvarjanje denarja v bankah in drugih finančnih institucijah s pomočjo razširjanja kreditov. Ena izmed njegovih kasnejših izdaj
med drugim pravi:
II. Del:
Monetarni
sistem danes
»Dejanski proces ustvarjanja denarja poteka primarno v bankah
... izraz ‘banka’ v tej publikaciji označuje vse depozitne institucije. Zakon
‘Depository Institutions Deregulation and Monetary Control Act’ iz leta 1980
je vsem depozitnim institucijam dovolil določenim strankam ponujati transakcijske račune, na katere lahko zaračunavajo obresti (‘interest-bearing
transaction accounts’). Transakcijski računi ... so v vseh depozitnih institucijah podvrženi rezervnim zahtevam Federal Reserve. Na ta način lahko vse
tovrstne institucije, ne zgolj komercialne banke, potencialno ustvarjajo denar.« 44.) (Modern Money Mechanics, str. 3)
Kako torej poteka ustvarjanje denarja danes in kako deluje današnji
monetarni sistem?
108
109
Denar – nedolžna prevara?
19. Britanska centralna banka
»Od vseh različnih možnih načinov organiziranja bančništva je sistem,
ki ga imamo danes, najslabši.« 45.)
– Mervyn King, Guverner Bank of England
Svoje raziskovanje današnjega centralnobančnega in finančnega sistema
bomo začeli s pregledom, kako delujejo najbolj pomembne svetovne centralne banke ter kako delujejo komercialne banke. Začenjamo z britanskim
finančnim sistemom, katerega delovanje bomo opisali bolj podrobno (kar
bo vključevalo tudi opis vladnih financ in devizno menjavo). Vsako kasnejše poglavje o centralnih bankah bo prineslo kako novo informacijo, vendar
imejte informacije o ustvarjanju denarja in medbančnem kliringu v mislih
tudi kasneje; vse omenjene centralne banke in komercialne banke delujejo
na bolj ali manj enak način. Podatki o orodjih monetarne politike se nanašajo na obdobje pred krizo 2007–09; centralne banke so takrat razširile
obseg in delovanje orodij monetarne politike. Kljub temu ostaja osnovni
princip ustvarjanja in sproščanja denarja enak.
Podrobnosti ureditve odnosa med vlado in centralno banko, kot so opisane v tem poglavju, veljajo za Veliko Britanijo (veliki večini vlad je skupno
najmanj to, da imajo pri svojih centralnih bankah odprte račune, ki jih
vodijo zanje).
II. Del: Monetarni sistem danes
• strategiji banke;
• proračunu, finančnem okviru in kapitalskih projektih;
• politiki upravljanja s tveganji;
• potrditvi računov in imenovanju revizorjev;
• pripomočkih banke na denarnih trgih.
Monetarno politiko določa odbor za monetarno politiko (‘Monetary
Policy Committee’), ki ga sestavljajo guverner, viceguverner in šest drugih
članov. Vsak ima en glas, odločitve pa sprejemajo z večinskim glasovanjem,
in ne konsenzualno. Odbor se sestaja enkrat mesečno, na sestankih pa je
prisoten tudi predstavnik finančnega ministrstva, ki nima pravice glasovati.
Za zagotavljanje stabilnosti finančnega sistema je zakonodajalec leta 2009
(‘Banking Act 2009’) ustanovil odbor za finančno politiko (‘Financial Policy
Comittee’), ki ga sestavljajo guverner, viceguvernerja in osem drugih članov.
Ostali oddelki banke so oblikovani glede na področje delovanja. Tako
ima banka naslednje štiri glavne oddelke:
• monetarna analiza in statistika;
• trgi;
• finančna stabilnost;
• bančne storitve.
Bank of England 46.) pojasnjuje, da je vrhovno telo v centralni banki
zbor direktorjev (‘Court of Directors’), ki ga sestavljajo guverner, dva
viceguvernerja ter devet neizvršnih direktorjev. Vse imenuje britanska
kraljica, finančni minister pa določi, kdo bo zboru predsedoval. Guvernerji
so imenovani za dobo petih let, direktorji pa za dobo treh let. Naloga
zbora je upravljanje tistih zadev banke, ki so ločene od oblikovanja monetarne politike. Določa prioritete in strategijo čimbolj učinkovite rabe
bančnih virov. Zbor nalaga dnevno upravljanje banke njenemu guvernerju in ostalim izvršnim članom, toda med drugim zadržuje odločanje o:
Banka ima 12 regionalnih izpostav, katerih naloga je biti v stalnem
stiku s podjetji in bankami, od njih dobivati podatke ter jih posredovati
centralni ustanovi, ki ima tako boljši pregled nad dejanskim stanjem v
gospodarstvu.
Glavna cilja monetarne politike sta monetarna in finančna stabilnost. Monetarna stabilnost pomeni stabilnost cen. Le-to določa vlada s
ciljno inflacijo, ki je trenutno 2 %. Banka skuša ta cilj doseči s postavljanjem kratkoročnih obrestnih mer, ki jih določa odbor za monetarno
politiko. Eden glavnih namenov banke je prav tako ohranjanje javnega
zaupanja v valuto. Finančna stabilnost po navedbah BoE vključuje zaznavanje in zmanjševanje nevarnosti za finančni sistem kot celoto. Ta cilj
banka dosega s pomočjo odbora za finančno politiko prek finančnih operacij, tako da nastopa kot posojilodajalec v skrajni sili in z nadzorom nad
finančnim sistemom.
Banka pri tem sodeluje tudi z zakladnico (‘H. M. Treasury’) ter regulatorjem finančnih institucij (‘Financial Services Authority’– FSA). Podlaga
za sodelovanje je memorandum (‘Memorandum of Understanding’), ki so
ga leta 1997 podpisale vse tri organizacije, ki skupaj tvorijo visoki komite
(‘Standing Committee’).
110
111
~~~
Bank of England (BOE) je bila, kot rečeno, leta 1946 nacionalizirana.
Leta 1998 je z novim zakonom (‘Bank of England Act’) postala neodvisna
od vlade.
Organizacija banke in cilji
monetarne politike
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Orodja monetarne politike,
Banka je za svoje delovanje odgovorna parlamentu. Leta 2009 jo je
zakon razbremenil odgovornosti za kakršnekoli zahteve po osebnih kompenzacijah zavoljo morebitne škode, povzročene zaradi dejanj ali pomanjkanj le-teh (razen v primeru nepoštenosti in kršenja človekovih pravic).
244. člen zakona 47.) pravi:
»(1) The Bank of England has immunity in its capacity as a monetary
authority.
(b) “Immunity” means immunity from liability in damages in respect of
action or inaction, and
(c) a reference to the Bank’s capacity as a monetary authority includes a
reference to functions exercised by the Bank for the purpose of or in connection with –
(i) acting as the central bank of the United Kingdom, or
(ii) protecting or enhancing the stability of the financial systems of the
United Kingdom.
odgovornost in komunikacija
Glavno orodje monetarne politike je po navedbah BoE Ibid.) določanje
kratkoročnih obrestnih mer. S tem banka določa ceno denarja, ki ga daje
na voljo finančnim institucijam za zagotavljanje vsakodnevnega uravnavanja bilanc. Namen je vplivati na obrestne mere, po katerih banke nato
posojajo podjetjem in gospodinjstvom, ter na ta način uravnavati količino
denarja v obtoku in posledično inflacijo (t. i. transmisijski mehanizem –
slika 33). Po zadnji krizi je banka poleg običajnih operacij odprtega trga za
uravnavanje likvidnosti in obrestnih mer pričela neposredno kupovati
obveznice s pomočjo pripomočka za nakup imetja (‘Asset Purchase Facility’).
Prek tega nakupuje dolgoročne vladne obveznice in obveznice podjetij.
BoE se trudi z javnim obveščanjem razložiti svoje odločitve v rednih
publikacijah. Zapisnik zasedanja odbora za monetarno politiko, ki vključujejo polno diskusijo skupaj z različnimi pogledi, javno objavlja dva
tedna po zasedanju. Odbor za monetarno politiko prav tako vsako četrtletje objavlja poročilo o inflaciji, ki poroča o stanju britanske ekonomije
in faktorjih, ki so vplivali na njegove odločitve. Tudi odbor za finančno
stabilnost objavlja svoja redna poročila in poročila o zasedanjih. Banka
vsako leto objavi tudi letno poročilo ter objavlja druge publikacije in
dokumente (npr. s področja statistike).
Ustvarjanje denarja
Slika 33: Transmisijski mehanizem
(vir: povzeto po www.bankofengland.co.uk)
Večina ljudi ne ve, kaj v resnici počno banke. Raziskava, ki jo je opravil
ICM po naročilu Cobden centra, je odkrila, da tretjina ljudi misli, da
banke ne uporabljajo denarja, ki ga deponirajo njene stranke – menijo, da
je banka zgolj varna shramba za njihove cekine. Sedeminsedemdeset
odstotkov ljudi naj bi verjelo, da njihov denar na banki legalno pripada
njim. To ni res, saj banke prevzamejo legalno lastništvo nad denarjem,
izdajo pa potrdilo, da stranki dolgujejo določeno vsoto. Raziskava je
prav tako odkrila, da ima 61 % vprašanih malo bolj natančno predstavo
o bančništvu: idejo, da banke vzamejo denar strank in ga posojajo naprej.
Ta pogled vidi banke kot finančne posrednice, ki reciklirajo in razporejajo obstoječi denar v (ljudje vsaj upajo tako) donosne naložbe.
V malo boljšem položaju so diplomanti ekonomskih šol, kjer jih poučijo o že omenjeni multiplikaciji kredita (slika 34 in tabela 1). Ta model
predpostavlja tri pomembne stvari. Prvič. Predpostavlja, da banke ne
morejo pričeti posojati, preden dobijo na svoj račun depozit. Torej predpostavlja, da so banke zgolj finančni posredniki. Drugič. Predpostavlja,
da lahko centralna banka, zakladnica ali vlada z določanjem obveznega
kritja oz. obveznih rezerv natančno nadzirajo količino ustvarjenega kredita. Tretjič. Namiguje, da je rast pritoka denarja v ekonomijo matematično
omejena. Posledično ekonomisti in politiki v vladi predpostavljajo, da:
• so banke zgolj posredniki in nimajo prave kontrole nad pritokom
denarja v ekonomijo;
112
113
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
• lahko centralne banke nadzirajo količino denarja v gospodarstvu;
• ni možnosti, da bi rast denarne mase ušla izpod nadzora, saj je matematično omejena z zahtevanimi rezervami in temeljnim centralnobančnim denarjem.
»Subject only, but crucially, to confidence in their soundness, banks
extend credit by simply increasing the borrowing customer’s current
account, which can be paid away to wherever the borrower wants by the
bank ‘writing a cheque on itself ’. That is, banks extend credit by creating
money.« 5.) (Ryan-Collins et al., str. 22)
Na žalost je ta model iz ekonomskih učbenikov zastarel in netočen,
zato so te predpostavke napačne, razlagajo Ryan-Collins et al. 5.) v svoji
študiji britanskega finančnega sistema, ki je zajela okoli 500 dokumentov
Bank of England in drugih centralnih bank.
Slika 34: Razširitev denarja (100 dolarjev) v obtoku preko multiplikacije kreditov na podlagi različnih rezervnih zahtev – 10 %, 20 %, 30 %,
40 % in 50 %. (vir: www.wikipedia.org)
Problem tega modela je, pravijo, da banke v resnici ne potrebujejo
denarnega depozita, preden izdajo posojilo. Bančne depozite ustvarjajo na podlagi svojega zaupanja v sposobnost kreditojemalca, da bo
posojilo vrnil, zaupanja v svoj portfelj* oz. bilance in v širši sistem.
Ključni pomen zaupanja pri izdaji kreditov in ustvarjanju novega denarja potrjuje tudi namestnik guvernerja Bank of England, Paul Tucker:
Položaj banke
Novi
depoziti
Novi krediti in
naložbe
Nove
rezerve
Izhodiščne banke
Banke 2. generacije
Banke 3. generacije
Banke 4. generacije
Banke 5. generacije
Banke 6. generacije
Banke 7. generacije
Banke 8. generacije
Banke 9. generacije
Banke 10. generacije
Vsota bank prvih
10 generacij
Vsota bank
preostalih generacij
Skupaj za celotni
bančni sistem
1.000,00
900,00
810,00
729.00
656,10
590,49
531,44
478,30
430,47
387,42
900,00
810,00
729,00
656,10
590,49
531,44
478,30
430,47
387,42
348,68
100,00
90,00
81,00
72,90
65,61
59,05
53,14
47,83
43,05
38,74
6.513,22
5.861,90
651,32
3.486,78
3.138,10
348,68
10.000,00
9.000,00
1.000,00
Tabela 1: Primer kreditnega multipliciranja z 10 % zahtevanim kritjem
(vir: povzeto po Samuelson in Nordhaus 48.) *)
Katero vrsto denarja torej uporabljamo v obtoku? Lahko bi dejali, da
obstajajo tri vrste denarja:
a) gotovina (kovanci, bankovci);
b) centralnobančne rezerve;
c) denar komercialnih bank.
* Portfelj (ang. ‘portfolio’): sestava sredstev; zbir različnih vrednostnih papirjev ali
drugih oblik sredstev, ki jih ima v posesti posameznik ali ustanova (zlasti banka) in
jih lahko ocenimo glede njihovega združenega tveganja in donosa.
* Knjiga Ekonomija Paula A. Samuelsona (od leta 1985 je soavtor tudi William D.
Nordhaus) je že vse od svoje prve izdaje leta 1948 eden temeljnih ekonomskih učbenikov glede uvoda v ekonomijo na številnih univerzah po svetu. Doživela je devetnajst ponatisov, prevedena pa je v 41 jezikov.
114
115
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
a) Ustvarjanje gotovine nadzira Bank of England: kovance kuje kraljeva
kovnica (‚Royal Mint‘), bankovce pa tiska specializirana tiskarna De La
Rue. Denarni prihodek (‚seigniorage‘), torej razlika med ceno tiskanja bankovca in njegovo nominalno vrednostjo, se nakazuje vladi. V obtoku je
trenutno okoli 3 % gotovine, ostalo je elektronski denar (enak odstotek
gotovine naj bi bil v obtoku na Švedskem, ki bo morda ukinila gotovinsko
poslovanje; malo večji pa v ZDA – 7 % – in v evroobmočju – 9 % 49.))
b) Centralnobančne rezerve so elektronski denar, ki ga ustvarja centralna banka za medsebojno poravnavo plačil med komercialnimi bankami. Posamezniki in podjetja do tega denarja nimajo dostopa, ker pri BoE
ne morejo imeti odprtih računov. Centralno bančne rezerve se zato ne
sproščajo v realno gospodarstvo.
c) Denar komercialnih bank obstaja v obliki elektronskih depozitov,
ki jih ustvarjajo zasebne komercialne banke. Od 90 % do 97 % denarja
v obtoku predstavlja ta vrsta denarja. Pred uvedbo računalnikov so banke
prav tako ustvarjale denar z vpisovanjem v fizične računovodske knjige.
Računovodske knjige bank
Kako torej deluje komercialno bančništvo? V Veliki Britaniji je za
podeljevanje pooblastil za delovanje na finančnem trgu odgovoren nadzornik finančnega sistema ‘Financial Services Authority’ (FSA) na podlagi
zakona ‘Financial Services and Markets Act 2000’. Podjetje, ki želi opravljati bančne storitve (npr. sprejemati vloge, upravljati investicije, svetovati glede investicij, ipd.) mora dobiti dovoljenje regulatorja.
Financial Services Authority je ustanovila vlada leta 2001. Je neodvisno telo, ki ga ne financira vlada, temveč ga financirajo podjetja, ki jih
regulira. Nadzoruje celoten spekter finančnih institucij (banke, hranilnice, zavarovalnice, borze ...). Odgovoren je zakladnici, ki prav tako imenuje njegovo predsedstvo. Sedanji (december 2011) izvršni direktor je lord
Adair Turner, ki je bil včasih zaposlen pri banki Chase Manhattan. V
odboru prav tako sedijo Hector Sants, bivši zaposleni pri Credit Suisse,
Karin Forseke, bivša direktorica investicijske banke Carnegie Bank in
David Miles, glavni ekonomist pri banki Morgan Stanley. Trenutna vlada
pripravlja spremembe, po katerih naj bi nadzor finančnega področja opravljalo več različnih agencij in Bank of England.
116
Da bi bolje razumeli samo delovanje banke po prejetju bančne licence,
moramo podrobneje pogledati njeno računovodsko knjigo, ki je v skladu s
konvencijo o dvojnem računovodstvu razdeljena na dva dela: imetje (aktivo) in obveznosti (pasivo). Obe strani morata biti izenačeni. Ob ustanovitvi
banka zbere ustanovitveni kapital ustanovitvenih delničarjev. Le-ta se šteje
kot imetje in se položi na račun banke, ki je odprt pri Bank of England.
Obenem ta vložek predstavlja tudi obveznost banke do ustanovitnenih
delničarjev, zato se v računovodski knjigi zabeleži tudi kot obveznost (kot
kapitalski račun delničarjev oz. ‘shareholders capital account’). To je denar,
ki bi ga ustanovitelji dobili nazaj, če bi banko razpustili.
Računovodska knjiga banke ob ustanovitvi
Imetje
Obveznosti
Ustanovitveni kapital
Začetni kapitalski račun
prvotnih delničarjev
prvotnih delničarjev
(na računu pri BoE)
Slika 35: Računovodska knjiga banke ob ustanovitvi
(vir: povzeto po Ryan-Collins et al. 5.))
Kako se računovodske bilance spremenijo, ko banka začne sprejemati
svoje stranke? Denimo, da želi stranka, recimo mu Peter, na banki dvigniti kredit v višini 10.000 €. Banka preveri Petrov prihodek in kreditno
sposobnost ter ugotovi, da mu lahko zaupa pri odplačevanju mesečnih
obrokov posojila. Peter z banko podpiše pogodbo, v kateri obljubi, da bo
v naslednjih treh letih odplačal glavnico 10.000 € skupaj z določenimi
obrestmi po dogovorjenem mesečnem načrtu. Ta pogodba Petra pravno
zavezuje k odplačilu dolga in kot taka za banko predstavlja vrednost v
višini 10.000 € (skupaj z obrestmi). Zato jo banka v svoje bilance vpiše
pod imetje (slika 36).
117
Denar – nedolžna prevara?
Računovodska knjiga banke
Imetje
Obveznosti
(kar posojilojemalci dolgujejo banki (kar banka dolguje depozitor+ lastni denar banke)
jem + neto vrednost banke)
Ustanovitveni kapital
Začetni kapitalski račun
prvotnih delničarjev
prvotnih delničarjev
(na računu pri BoE)
posojilo Petru: 10.000 €
Slika 36: Posojilo banke
(vir: povzeto po Ryan-Collins et al. 5.))
Seveda dvojno računovodstvo zahteva enakovreden računovodski vpis
na nasprotni strani, poleg tega pa želi Peter sedaj imeti dostop do tega
denarja. Zato banka zanj ustvari nov bančni račun, v katerega vpiše vsoto
posojila: 10.000 €. Ta račun s svojim depozitom za banko predstavlja
obveznost (Petru mora na zahtevo izplačati denar), zato banka v svojih
bilancah to zabeleži na strani ‘obveznosti’:
Računovodska knjiga banke
Imetje
Obveznosti
(kar posojilojemalci dolgujejo
(kar banka dolguje depozitorjem
banki + lastni denar banke)
+ neto vrednost banke)
Ustanovitveni kapital prvotnih
Začetni kapitalski račun
delničarjev (na računu pri BoE)
prvotnih delničarjev
posojilo Petru: 10.000 €
nov Petrov račun (depozit):
10.000 €
Slika 37: Banka simultano ustvari posojilo (imetje)
in depozit (obveznost).
(vir: povzeto po Ryan-Collins et al. 5.))
Vse, kar je banka storila v tem primeru, je, da je razširila svoje računovodske bilance s tem, ko je dodala nekaj številk v svojo računalniško bazo.
Na ta način je na podlagi pogodbe s stranko preko računovodskega
vpisa ustvarila nov denar, ki se lahko porabi v obtoku. Na enak način
ustvari elektronski denar centralna banka, ko od komercialnih bank prej118
II. Del: Monetarni sistem danes
me vladne obveznice. To potrjuje tudi predsednik ameriške centralne
banke Ben Bernanke. Na vprašanje novinarja CBS o tem, ali centralna
banka porablja davkoplačevalski denar, je odgovoril:
»To niso davčni prihodki ... bankam posojamo tako, da preprosto uporabimo računalnik in kreditiramo njihove račune, ki jih imajo odprte pri Fed.« 50.)
(Mosler, str. 15)
To dejstvo je izpostavil že njegov predhodnik Marriner Eccles, ki je
leta 1942 v kongresnem zaslišanju dejal: »... Ko Federal Reserve opravi
operacijo odprtega trga ... položi nov denar v banko ...« In nadalje (potem
ko kongresnik Dewey, ki je leta 1948 kandidiral za predsednika ZDA, še
vedno ni razumel ustvarjanja denarja v Fed): »To smo vedno počeli. Na ta
način Federal Reserve ustvarja denar ...« 3.) (Zarlenga, str. 527)
Za razliko od običajnih posojil pa denarja centralne banke ne uporabljamo v obtoku, kot bomo videli kmalu. Na novo izdani denar je – ker
je posojilo –, treba plačevati obresti. Te pomenijo za banko čisti dobiček,
ki se v računovodskih knjigah ne vpisuje pod imetje, temveč pod kapital,
ki pomeni obveznost (do lastnikov delnic in obveznic).
Na podoben način banka ustvari denar, ko strankam dovoljuje limit.
V tem primeru ni ustvarila novega depozita na računu stranke, ki je šla v
minus, temveč je ustvarila (ista oz. druga banka) depozit za tistega posameznika, kateremu je stranka nakazala denar iz limita.
Banka prav tako ustvari denar, ko kupi vrednostne papirje (npr. vladne
ali korporativne obveznice). Le-te doda med svoje imetje ter za enako
vsoto poviša depozit stranke (podjetja, posameznika, vlade), ki ji je vrednostni papir prodala. Banka enako ustvari nov denar, ko kupuje dobrine
in storitve na svoj račun.
Banke ustvarjajo kredite, ki v praksi funkcionirajo kot denar: z njimi
plačujemo dobrine in storitve, prejemamo plačo in plačujemo davke
državi. Poleg zapisa v Modern Money Mechanics to potrjujejo tudi drugi
uradni zapisi različnih centralnih bank:
»V Veliki Britaniji je denar endogen – banka priskrbi temeljni
denar na zahtevo prek obstoječe obrestne mere,
širši denar pa je ustvarjen v bančnem sektorju.«
– Bank of England (1994)
119
Denar – nedolžna prevara?
»Čez čas ... so bankovci in denar komercialnih bank
postali popolnoma izmenljivi mediji, ki jih stranke
lahko uporabijo v skladu s svojimi potrebami.«
– Evropska centralna banka (2000)
»V Evrosistemu se denar primarno ustvarja s podaljšanjem
bančnega kredita ... Komercialne banke same ustvarjajo
denar, tako imenovani žiro denar.«
– Bundesbank (2009)
(po Ryan-Collins et al. 5.), str. 17, 18)
Ta novi kreditni denar torej nastaja na tri načine:
1. z izdajo posojil: banka razširi svoje bilančne knjige z vpisom novega
bančnega računa kreditojemalca ali z dodajanjem nove vsote na
njegov obstoječi račun;
2. prek limita: banka v tem primeru ne dobi določene količine depozita, toda odobri limit – le-ta predstavlja depozit za tistega, kateremu bo plačilo iz limitne vsote namenjeno;
3. z nakupom obveznic in drugega imetja: le-to postane del aktive,
račun podjetja pri banki pa se poviša za enako vsoto.
Ti na novo ustvarjeni depoziti na zahtevo oz. vpogled (‘demand deposits’) predstavljajo novo kupno moč oziroma denar. To ni kupna moč, ki
bi jo banka vzela z računa nekoga drugega.
Toda kako lahko banke bankrotirajo, če pa lahko ustvarjajo denar iz
nič? Kot smo videli, bančna računovodska pravila nalagajo komercialnim
bankam obvezo, da svoje imetje izenačijo s svojimi obveznostmi. Banka
za imetje šteje: posojila strankam, rezerve pri BoE, gotovino, finančno
imetje (npr. vladne obveznice) in drugo imetje (npr. zgradbe, investicije).
Obveznosti banke pa predstavljajo: depoziti strank, posojila drugih
finančnih institucij in kapital. Kapital, ki predstavlja obveznost do delničarjev, tvorijo začetni vložek ustanoviteljev, vložek kasnejših vlagateljev
(delničarjev), kapital iz prodaje lastnih obveznic in iz čistega dobička
(obresti na posojila – izdatki, npr. plačila obresti na depozite).
II. Del: Monetarni sistem danes
Računovodska knjiga banke
Imetje
Obveznosti
• posojila strankam
• depoziti strank
• rezerve pri BoE
• posojila drugih
• gotovina
finančnih institucij
• finančno imetje
• kapital (kapital delničarjev,
(vladne obveznice ...)
obveznosti do lastnikov njenih
• drugo imetje
obveznic, čisti dobiček)
(zgradbe, investicije ...)
Slika 38: Računovodske bilance komercialne banke
(vir: povzeto po Ryan-Collins et al. 5.))
Le-ti kapitala ne morejo po želji dvigniti. Služi kot rezerva, iz katere
banka krije morebitno izgubo. Ko posojilojemalec ni sposoben odplačati
posojila in to posojilo postane slabo, se za enako vsoto zmanjša njen kapital (neto vrednost banke). Če je slabitev več, kot ima banka kapitala,
njena neto vrednost postane negativna. V tem primeru banka postane
nesolventna* ter (če ne dobi svežega kapitala) bankrotira in zapre vrata. To
se lahko zgodi precej hitro, saj kapital ponavadi predstavlja manj kot 10
% bančnega imetja. To pomeni, da bi lahko zgolj 10 % padec vrednosti
imetja poslal v bankrot večino bank.
Banke so zato zelo zainteresirane, da dobijo rezerve po najmanjši obrestni meri. Kot bomo videli v naslednjem razdelku, jih lahko dobijo, ko
stranka položi denar na tekoči račun (ali ko položi časovni depozit), lahko
si jih sposodijo na medbančnem trgu ali pa jih dobijo od centralne banke.
To potrjuje tudi Banka Slovenije: »Posamezna banka ima na razpolago za
pridobivanje likvidnosti tri osnovne vire: t. i. retail trg (vloge podjetij in
fizičnih oseb), medbančni trg in posojila pri centralni banki.« (vir: elektronska pošta, dne 18. 3. 2011) Najcenejši vir rezerv za banke so depoziti
strank, zato tudi tekmujejo med seboj, katera jih bo s svojo ponudbo
privabila več. Sledijo rezerve na medbančnem trgu, najdražje pa so ponavadi rezerve pri centralni banki.
V nadaljevanju si bomo pogledali, kako danes poteka medbančna
po­ravnava.
*Solventnost: banka je solventna, če ima dovolj kapitala, s katerim lahko pokrije
izgube v svojem imetju.
120
121
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Uporaba centralnobančnih rezerv za medbančna plačila
Medbančni kliring: zmanjšanje potrebe
po uporabi centralnobančnih rezerv
Če stranke prenesejo svoj denar na drugo banko, potem bo druga banka
zahtevala poravnavo s prvo.* To lahko stori na dva načina: lahko ima
odprt račun pri drugi banki ter poravna transferje neposredno (bilateralna
poravnava), lahko pa transferje poravna prek centralne banka z uporabo
centralnobančnih rezerv.
Na enak način, kot imajo posamezniki odprte račune pri komercialnih
bankah, imajo le-te odprte svoje račune pri centralni banki. Tako kot zasebniki morajo tudi banke imeti rezervo, ki omogoča, da gredo tekoča plačila
oz. zahtevki njihovih strank nemoteno vsak dan skozi finančni sistem.
Količino centralnobančnih rezerv v sistemu določajo centralne banke.
Le-te prilagajajo količino rezerv tako, da jih je vedno dovolj v finančnem sistemu s čimer omogočajo nemotena plačila med bankami. Z drugimi besedami: omogočajo, da je v sistemu dovolj ‘likvidnosti’.
Komercialne banke teh rezerv ne morejo imeti v lasti na enak način kot
posamezniki ne morejo imeti v lasti svojih depozitov. Namesto tega si jih
od centralne banke sposodijo, da lahko financirajo svoje rezervne bilance.
Komercialne banke imajo tako obveznost do centralne banke, centralna
banka pa šteje te rezerve kot svoje imetje. Druga možnost je, da banke
centralni banki prodajo obveznice ter za plačilo dobijo centralnobančne
rezerve. Te rezerve niso otipljive, so zgolj elektronske številke na zaslonu.
Kako poteka medbančna poravnava? Peter želi prenesti 1.000 funtov s
svojega računa pri eni banki na svoj račun pri drugi (npr. iz RBS v
Nationwide). RBS bo v tem primeru naročila Bank of England (BoE), naj
z njenega rezervnega računa za 1.000 funtov kreditira rezervni račun
Nationwide. Nationwide pa po prejemu tega nakazila nato kreditira
Petrov osebni račun za enako vsoto.
Centralnobančne rezerve banke RBS so se s to transakcijo znižale za 1.000
funtov, medtem ko so se rezerve Nationwide povečale za 1.000 funtov. Iz
tega sledi, da mora RBS napolniti svoje rezerve za 1.000 funtov, da bo imela
dovolj rezerv za ostala plačila, Nationwide pa ima presežek rezerv za to
vsoto in jih za to vsoto lahko zmanjša. V praksi milijoni ljudi v Veliki
Britaniji vsakodnevno prenašajo svoj denar (kredit oz. elektronske depozite)
med zgolj peščico večjih bank. Banke o prenosih vodijo evidenco in ob
koncu dneva se ponavadi veliko nakazil medsebojno izniči. To se imenuje
dnevni kliring (‘intra-day clearing’). Zato je dejanska vsota bančnih rezerv,
ki jih je treba med bankami prerazporediti prek noči, precej manjša. Večja
kot je banka v smislu odstotka skupne vrednosti plačil strank, manj rezerv
potrebuje, saj se veliko plačil izmenja med njenimi lastnimi strankami.
Malo pred bančno krizo je imela banka Lloyds 19% delež na trgu tekočih
računov, kar je pomenilo, da je imel vsak peti človek pri njej odprt račun.
Na ta način je banka lahko poravnala velik odstotek transakcij brez potrebe
po centralnobančnih rezervah ali računa, odprtega pri drugi banki.
Ob koncu dneva imajo banke ali primanjkljaj centralnobančnih rezerv
ali pa njihov presežek. Banka si lahko manjkajoče rezerve sposodi od centralne banke ali, kar je bolj pogosto, jih dobi v nočnem trgovanju z drugimi
bankami na medbančnem trgu. Banke, ki jih imajo preveč, jih ponavadi
posodijo drugim bankam v zameno za visoko likvidne instrumente, kot so
vladne obveznice. Obresti na ta posojila so ponavadi bolj ugodna, kot so
obresti na nove rezerve, ki jih lahko dobijo pri centralni banki (referenčna
medbančna obrestna mera se imenuje LIBOR – ‘London Interbank
Offered Rate’).* Trenutno je v britanskem centralnobančnem sistemu 46
bank. Te banke vedo, da je v tem zaprtem medbančnem sistemu vedno
dovolj rezerv za pokritje zahtevanih plačil (čeravno ni nujno, da je tudi
*Za bolj natančno razlago glej: http://www.positivemoney.org.uk/how-banks-create-money/balance-sheets/. Razlaga je prav tako poenostavljena v smislu omejenosti
zgolj na individualno stranko. V realnosti v transakcijah sodelujejo tudi drugi subjekti kot npr. podjetja (vendar je ustvarjanje denarja enako). Za bolj temeljit prikaz tako
računovodskih knjig bank kot tudi finančnih tokov glej Steve Keen:
• A dynamic monetary multi-sectoral model of production
• The Roving cavaliers of credit
*LIBOR: ‘London Interbank Offered Rate’: izraz za povprečno medbančno obrestno
mero, ki se oblikuje v Londonu. Medbančna obrestna mera je obrestna mera, po
kateri banke posojajo druga drugi na medbančnem trgu. Obrestne mere se izračunavajo za različna obdobja (npr. preko noči, en teden, en mesec ...). Dnevno jih
objavlja Britanska zveza bankirjev (‘British Bankers Association’), katere članice so
tudi tuje banke (iz več kot šestdesetih držav). Po obrestnih merah LIBOR se ravnajo
tudi druge finančne institucije in svoje obrestne mere prilagajajo glede na LIBOR. V
evroobmočju se povprečna medbančna obrestna mera imenuje EURIBOR (drugi kazalnik v evroobmočju je EONIA – ‘Euro Overnight Index Average – povprečje vseh
nezavarovanih posojilnih transakcij, ki se na medbančnem trgu zgodijo preko noči).
122
123
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
dovolj rezerv, ki bi zadostile rezervni zahtevi centralne banke – vendar trenutno centralna banka te zahteve nad njimi ne izvaja). Torej, zaključujejo
Ryan-Collins et al., banke lahko dobijo centralno bančne rezerve na medbančnem trgu ob predpostavki, da si medsebojno zaupajo.
Šestinštirideset bank dnevno opravi transakcije med rezervnimi računi
v vrednosti okoli 780 milijard funtov. Namesto da se vsaka banka ukvarja z ostalimi petinštiridesetimi, preprosto pošlje naročilo za plačilo v BoE,
v njen procesor poravnave v realnem času (‘Real time gross settlement
processor’ – RTGS). RTGS je bil ustanovljen leta 1996 in je računalniški
sistem, ki shranjuje bilance bančnih računov in transakcije, ki potekajo
med njimi. Plačila med računi so narejena v hipu in za celotno vsoto.
Drugi način medbančne poravnave je t. i. multilateralni sistem, kjer se
transakcije postavijo v vrstni red, medsebojno izničijo v največji možni
meri, razlika pa se poravnava v rednih intervalih (npr. vsaki dve uri)
Gotovina: vir dolga prostega denarja?
Slika 39: Stavba
Bank of England
v Londonu
(vir: www.marketmelange.com)
Učinek na dotok denarja
Komercialne banke lahko povečajo ali zmanjšajo količino svojih rezerv pri
centralni banki na različne načine. Lahko si jih sposodijo od drugih bank v
sistemu ali pa si jih sposodijo od centralne banke v zameno za obveznice oz.
druge garancije. Centralna banka ustvari rezerve, ko jih posoja bankam.
Zunaj tega zaprtega kroga denar nastaja skozi ustvarjanje posojil strankam in je uničen, ko jih stranke povrnejo. Če vse banke naenkrat
ustvarjajo posojila (kar se dogaja med obdobji ekonomskega zaupanja), potem se količina denarja v obtoku poveča in centralna banka je
prisiljena povečati agregatno količino rezerv, da prepreči kolaps plačilnega sistema. Ta dinamika se ponavadi opisuje kot endogeni dotok
denarja (‘endogenous money supply’). Nasprotno v časih ekonomskega
nezaupanja več ljudi vrne svoja posojila, kot pa so jih banke pripravljene
odobriti, zato se količina denarja v obtoku skrči.
124
Ker je sistem Bank of England zaprti krog, individualne stranke vanj nimamo dostopa. Kot stranke ne moremo dvigniti ne depozitov (v elektronski
obliki) in ne centralnobančnih rezerv. Lahko pa dvignemo gotovino. Ena
izmed glavnih funkcij komercialnih bank je, da strankam na zahtevo zagotovijo določeno količino gotovine. Ta gotovina pride iz centralne banke, ki
je ponavadi edina pristojna za tiskanje bankovcev (v Veliki Britaniji je pravico do izdaje lastnih bankovcev sicer obdržalo še 6 bank, tri na Škotskem in
tri na Severnem Irskem). Da bi izpolnila zahteve strank, mora komercialna
banka določen delež svojih centralnobančnih rezerv spremeniti v gotovino. Ko stranka dvigne gotovino, se v računovodski knjigi za isto vsoto
zmanjša njeno gotovinsko stanje, ki je skupaj s centralnobančnimi rezervami
zabeleženo kot imetje.
Potreba, da morajo banke imeti na voljo določeno količino gotovine,
pomeni konkretno omejitev likvidnosti. Vendar je postala ta omejitev v
današnjih časih manj pomembna, razlagajo Ryan-Collins et al. 5.), saj se je
količina gotovine, uporabljene v gospodarskih transakcijah, z leti zmanjšala, povečal pa se je odstotek elektronskih transakcij.
Ker bankovce še vedno tiska Bank of England, nekateri analitiki trdijo,
da gre v bistvu za dva dotoka denarja. Prvi je gotovina, ki jo natisne BoE
in posodi komercialnim bankam, drugi (veliko večji) pa so krediti, ki jih
ustvarjajo komercialne banke. Bančne statistike BoE dejansko razlikujejo
med gotovino in širšim dotokom denarja. Čeprav je res, da ima gotovina
drugačen status, pa lahko stranke do nje dostopajo zgolj prek bančnih
depozitov. V tem smislu bi lahko gotovino označili za fizično manifestacijo denarja komercialnih bank, nad katero ima originalne pravice BoE.
Razlog tiči v tem, da ko BoE natisne bankovce, jih ne da vladi, da bi
jih prelila neposredno v ekonomijo. Namesto tega jih posodi komercialnim bankam v zameno za vladne obveznice ali centralnobančne
rezerve. Komercialne banke nato ‘prodajo’ to gotovino strankam: s tem
ko le-te dvignejo denar iz bankomata, v bistvu menjajo bankovce za številke na tekočem računu. Na ta način lahko do gotovine dostopamo zgolj,
če imamo pri banki odprt tekoči račun ali če bi centralni banki neposredno prodali svoje imetje (npr. obveznice). Edini način, po katerem lahko
centralna banka neposredno poveča denar v obtoku, je neposredni nakup
imetja v zasebnem nebančnem sektorju.
125
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Kako banke odločajo, koliko centralnobančnega denarja
(rezerv in gotovine) potrebujejo?
*Sekundarne banke: manjše banke, ki posojajo denar za obročna plačila (npr. najemnino)
prek repo pogodb in drugih operacij odprtega trga, katerih primaren
namen je preskrbeti zadostno količino rezerv. Repo pogodbe so posojila, pri
katerih komercialne banke dajo centralni banki vladne obveznice v zameno
za centralnobančne rezerve. Centralna banka se obveže, da bo obveznice čez
določen čas banki prodala nazaj. S temi operacijami lahko centralna banka
doda oz. odvzema likvidnost iz zaprtega finančnega sistema zelo hitro in
natančno. Kljub temu pa predstavljajo zgolj en primer centralnobančnih
transakcij. V praksi centralna banka sodeluje v operacijah nakupa in prodaje in vsota vseh določa končni kvantitativni učinek monetarne politike.
Sistem RTGS zahteva veliko imetja, ki je primerno za rezerve (npr.
vladnih obveznic). Zato je njegova uvedba v poznih devetdesetih letih
prinesla razmah v repo operacijah ter nočnih operacijah odprtega trga, da
se je vzdrževala likvidnost.
Ko centralna banka dovoli repo operacijo, je to zavarovano posojilo (z
vladno obveznico). Vladne obveznice, ki jih banka da centralni banki,
bodo v njeni računovodski knjigi še vedno zabeležene kot imetje. Dodatno
imetje centralnobančnih rezerv pa bo v računovodski knjigi izenačila
obveznost do centralne banke.
BoE obveznice primarno menja s pomočjo enega izmed prvih dveh
posojilnih pripomočkov, t. i. ‘lending facilities’:
1. ‘Operational lending facility’: se uporablja v normalnih razmerah.
Omogoča, da komercialne banke zamenjajo vladne obveznice za centralnobančne rezerve prek noči z možnostjo odstopanja do 25 baznih točk
nad ključno obrestno mero (1 bazna točka pomeni eno stotinko odstotka). To kratkoročno posojanje je namenjeno premoščanju trenutnih plačilnih problemov v banki. Vendar pa penali in kratkoročna narava posojila omogočajo, da banke dodatnih rezerv ne uporabljajo za ustvarjanje
dodatnih kreditov.
2. ‚Asset purchase facility‘: drugi izraz zanj je tudi kvantitativno sproščanje oz. ‚quantitative easing‘ – QE. Omogoča centralni banki, da kupuje
vladne obveznice in druge vrednostne papirje neposredno z novo ustvarjenimi rezervami. To naj bi pomagalo znižati obrestno mero na medbančnem trgu in povečalo likvidnost z namenom, da banke zopet začno
posojati. V teoriji naj bi to povečalo količino denarja v obtoku ter spodbujalo gospodarsko aktivnost. BoE obveznic ne kupuje neposredno od
vlade, temveč od bank, in tako zadošča členu 101 po Maastrichtskem
sporazumu.
3. ‚Discount window facility‘: le-ta omogoča likvidnostno zavarovanje
bančnega sektorja in dovoljuje bankam, da menjajo manj likvidne vredno-
126
127
Banke vedo, da bodo stranke želele določen del depozitov spremeniti v
gotovino ter da bodo nekaj tega denarja želele elektronsko poslati na račune
drugih bank. V ta namen lahko banka npr. proda nekaj svojega likvidnega
imetja (npr. vladnih obveznic) na denarnih trgih v zameno za centralnobančne rezerve. Toda koliko? Razmerje med fizično gotovino in depoziti strank
je bilo v letu 2010 1 : 37, zato bi za vsakih 1.000 £ posojila banke morale
naročati 27 £ gotovine (1.000 / 37). Razmerje med centralnobančnimi
rezervami in depoziti je bilo 1 : 15, kar pomeni, da so za 1.000 £ posojila
potrebovale še 66,7 £ rezerv (1.000 / 15). Tako bi na vsakih 1.000 £ izdanega posojila banke morale pridobiti najmanj 93,7 £ dodatnega centralno
bančnega denarja, torej manj kot 10 % vrednosti posojil.
V povprečju pa so imele britanske banke pred krizo leta 2008 za vsakih 100 izdanih funtov le 1,25 funta centralnobančnega denarja. Celo v
današnjih previdnih časih imajo zgolj 7,14 funta na vsakih 100 funtov.
Upravljanje z denarjem: repo pogodbe, operacije
odprtega trga ter direktni dotok rezerv
V sedemdesetih letih 20. stoletja je BoE spremenila svojo monetarno
politiko. Nove oblike finančnih institucij, t. i. sekundarne banke (‘secondary banks’)*, ki niso bile zajete v regulatorni okvir, so takrat pričele
agresivno posojati. Namesto da bi regulirala količino kredita v bančnem
sistemu kot celoti, se je odločila, da bo poskušala vplivati na ceno kreditov. Ceno kredita predstavlja obrestna mera, po kateri banka (centralna
banka ali komercialna banka) posoja denar. Banke dostopajo do rezerv
posredno na medbančnem trgu prek prodaje državnih obveznic. Banke
posojajo rezerve druga drugi po tržnih obrestnih merah.
Bolj ko se medbančna obrestna mera približa ključni obrestni meri
centralne banke, bolj uspešno je implementirana njena monetarna
politika.
BoE ne more direktno vplivati na tržno obrestno mero, lahko pa nanjo
vpliva posredno prek prodaje in nakupa rezerv na tem trgu. Te posle sklepa
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
stne papirje za vladne obveznice (ki so po naravi bolj likvidne) z namenom,
da jih bodo na medbančnem trgu lahko zamenjale za centralnobančne
rezerve. Vendar pa morajo za to plačati večje premije, ki so odraz vrste in
količine vrednostnih papirjev, ki jih banke želijo zamenjati.
Novoustvarjeni denar centralna banka tako sprošča v bančni sistem s
pomočjo različnih pripomočkov. Trajanje tega (elektronsko) ustvarjenega
denarja v obtoku medbančnega sistema je pri različnih pripomočkih različno. Pri neposrednem nakupu obveznic (QE) se novo ustvarjeni denar sprosti za stalno, medtem ko se ob zaključku repo operacij izniči (podobno kot
se, z izjemo obresti,* izniči novoustvarjeni elektronski denar bank potem, ko
so posojila vrnjena). To potrdi tudi Paul Southgate iz Bank of England:
Nadzor nad količino izdanih kreditov
»... In addition to QE, the Bank undertakes other operations in the money
markets, including liquidity insurance, through its Operational Standing
Facilities. Like QE, these operations are funded by the electronic creation of money known as ‘central bank money’, which are extinguished
once the transaction has been completed. The principal feature distinguishing QE from the Bank’s other market operations is that under QE, the
assets have been purchased outright, rather than under a repurchase agreement with the counterparty as is the case for other operations.« (vir: elektronska pošta, dne 9. 1. 2012)
Na tem mestu velja še pripomniti, da v svojih bilancah centralna banka
novoustvarjene rezerve pojmuje kot obveznosti do komercialnih bank na
podoben način, kot komercialne banke pojmujejo novoustvarjena posojila
kot obveznosti do svojih strank. Imetje pa za centralno banko predstavljajo
obveznice, s katerimi komercialna banka zavaruje posojilo. Centralna banka
lahko rezerve na enak način tudi posoja. V tem primeru bo na strani imetja
namesto obveznic vpisala ‘posojilo do komercialne banke’.
Določanje obrestnih mer
Odbor za monetarno politiko (MPC) se kot del BoE sestaja enkrat na
mesec ter določa želeno ključno obrestno mero*, ki naj bi po njihovi presoji pripomogla k zastavljenemu cilju – določeni višini inflacije. Ta obrestna mera naj bi prek transmisijskega mehanizma vplivala na obrestne
mere na medbančnem trgu, le-te pa na obrestne mere, po katerih stranke
najemajo posojila v svoji lokalni banki.
Med letoma 2006 in 2009 je BoE določala ključno obrestno mero s
pomočjo sistema koridorja (‘corridor system’), po katerem so banke vsak
mesec same določale višino rezerv, ki jih potrebujejo za zagotavljanje
likvidnosti. Če jih je banka imela preveč glede na zastavljeno količino, jih
je lahko posodila drugim bankam na medbančnem trgu ali pa jih je položila v BoE ter zanje prejemala depozitno obrestno mero.
Če je banka potrebovala dodatne rezerve, si jih je lahko sposodila na
medbančnem trgu ali pa preko noči od BoE ter zanje plačevala posojilno
obrestno mero (oz. obrestno mero na mejno posojanje). Depozitno obrestno mero (oz. obrestno mero na mejni depozit) je BoE postavljala nižje
od obrestne mere na medbančnem trgu, saj bi bilo v nasprotnem primeru
za banke bolj profitabilno, če bi rezerve preprosto položile v BoE.
Posojilno obrestno mero pa je centralna banka določala nad obrestno
mero na medbančnem trgu. Banke so prejele obresti na rezerve zgolj za
količino, ki so jo vnaprej določile (oz. za ozek koridor okoli le-te). Odvečne
rezerve niso prinašale obresti, prav tako pa so bile predvidene kazni, ki naj
bi banke motivirale, da s svojo likvidnostjo upravljajo učinkovito.
Za študente ekonomije je morda ta opis določanja obrestnih mer
nenavaden, saj večina ekonomskih učbenikov opisuje, da centralna banka
uravnava količino centralnobančnih rezerv (skozi operacije odprtega trga)
ter na ta način spreminja obrestno mero.
Že omenjeni viceguverner Paul Tucker o operacijah odprtega trga in
temeljnem denarju pravi, da slednji ni ne cilj in ne orodje monetarne
politike BoE:
*Za razlago, od kod banka vzame rezerve, s katerimi plača obresti pri repo operacijah
(t. i. ‘repo rate’) glej: http://www.positivemoney.org.uk/how-banks-create-money/
balance-sheets/ (točka 3: How central banks create money).
*Ključna obrestna mera (‘base rate’, ‘bank rate’): obrestna mera, po kateri centralna
banka posoja denar komercialnim bankam v okviru najbolj uporabljenih operacij
odprtega trga oz. operacij refinanciranja (v evrosistemu je to obrestna mera glavnega refinanciranja – repo operacije z dospelostjo enega tedna; podobno je v sistemu
Federal Reserve). Izraz ‘discount rate’ pomeni diskontno obrestno mero (diskontno
stopnjo), ki se uporablja v okviru diskontnega okna.
128
129
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
»Open market operations (OMOs) will not be used to inject a quantity of
reserves according to a plan for the path of the monetary base. And they will
not be used directly to adjust the quantity of base money to bring
about the desired level of short-term interest rates. In other words, base
money comprises neither a target nor an instrument of policy. Rather,
the role of OMOs will be to satisfy the system’s targeted level of reserves over
the maintenance period as a whole.« 5.) (Ryan-Collins et. al., str. 122)
V normalnih časih je obrestna mera za centralnobančne rezerve na
medbančnem trgu blizu ključni obrestni meri. V času recesije pa nastane
nezaupanje med bankami, zato se medbančna obrestna mera dvigne
precej nad ključno obrestno mero. Rezultat tega je krč v likvidnosti, ki
ga mora nato rešiti centralna banka.
Sistem koridorja je bil opuščen marca 2009, nadomestil pa ga je talni
sistem (‘floor system’). MPC se je odločil, da bo BoE začela z neposrednim nakupom finančnega imetja (kvantitativno sproščanje oz. QE).
Banka je ustvarila 200 milijard funtov rezerv ter z njimi povečini kupila
vladne obveznice. Tako danes bančni sistem drži veliko več rezerv, kot so
jih predhodno same določale banke. Obresti, ki jih banke plačujejo zanje,
so enake ključni obrestni meri. Zaradi teh dodatnih rezerv se je potreba
bank po medsebojnem sposojanju zmanjšala, rezultat tega pa je bil, da se
je medbančna obrestna mera spustila do ključne obrestne mere.
Prej je ustvarjanje centralno bančnih rezerv poganjalo povpraševanje
po njih, talni sistem pa je prek QE sprostil v sistem velike količine rezerv.
Tako bi lahko dejali, da se je ustvarjanje rezerv prevesilo na stran ponudbe. Vendar pa ni jasno, ali je ta dotok dodatnih rezerv imel kakršenkoli
učinek na izdajanje bančnih kreditov.
Preden nadaljujemo, bomo razjasnili morebitne nejasnosti v zvezi z
vlogo in namenom rezerv v današnjem monetarnem sistemu.
Obvezne in neobvezne rezerve
Simon Gray v svoji študiji delovanja različnih svetovnih centralnih bank z
naslovom Central bank balances and reserve requirements 51.), ki jo je opravil za
Mednarodni denarni sklad (IMF), ugotavlja, da se je vloga zahtevanih centralnobančnih rezerv z leti spreminjala. Danes okoli 90 % centralnih bank
zahteva, da komercialne banke hranijo rezerve glede na svoje obveznosti
(običajno v obliki centralnobančnih rezerv na računu pri centralni banki).
130
Slika 40: odstotek svetovnih centralnih bank, ki nimajo
določenih rezervnih zahtev do komercialnih bank (No RR),
in delež centralnih bank, ki imajo določene rezervne zahteve
(po zahtevanih odstotkih) leta 2008 in leta 2010. (vir: Gray 51.))
Rezerve imajo lahko tri različne namene:
• spodbujanje razumnega in razsodnega poslovanja bank;
• monetarni nadzor;
• upravljanje z likvidnostjo.
Centralne banke so obvezne rezerve za razumno poslovanje bank uporabljale v času zlatega standarda v 19. stoletju. Te rezerve, ki so bile ponavadi v obliki zlata, so banke do določene mere ščitile pred likvidnostnim
in solventnim tveganjem. Banke so te rezerve hranile pri sebi ali pri drugi
banki (oz. centralni banki).
Monetarni nadzor ima lahko dve obliki. Če se količina centralnobančnih rezerv ne poveča zlahka, potem zahtevane rezerve omejujejo širjenje
bančnih bilanc. Prav tako lahko centralna banka spreminja raven nenagrajenih rezerv (z obrestnim pribitkom), s čimer skuša vplivati na razpon
med depozitno obrestno mero in posojilno obrestno mero. S tem pa naj
bi vplivala na rast monetarnih agregatov in posledično na inflacijo.
Upravljanje z likvidnostjo je lahko aktivno ali pasivno. Centralna
banka lahko z dekretom poveča rezervne zahteve in jih tako del imobilizira. Pasivni način pa pomeni, da centralna banka zahteva obvezne rezerve znotraj določenega obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv (‘reserve
maintenance period’ – RMP). Pri tem pristopu morajo banke v povprečju
zadostiti zahtevanim rezervam: na določen dan jih imajo lahko manj,
drugič jih imajo lahko več, toda povprečje mora biti enako (ali večje) od
131
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
določenih zahtev. Gray ugotavlja, da ima uvedba povprečja rahlo pozitivni učinek na količino medbančnega posojanja.
Model multiplikacije kredita predpostavlja, da banke razširjajo svoje
posojilne portfelje do meje, ko jih prično omejevati rezervne zahteve.
Predpostavka je, da je dotok centralnobančnih rezerv omejen. Toda
takšen opis ne odseva resničnega delovanja bančnega sistema, razlaga
Gray. Ko ‘rezerve’ pomenijo ‘bilance pri centralni banki’ lahko centralna
banka z lahkoto zadosti kakršnemukoli povečanju povpraševanja po
rezervah (če imajo banke ustrezno imetje za zavarovanje). Razlog je v tem,
ker jih centralna banka ustvari na mestu.
Uporaba nadzora nad centralnobančnim denarjem pomeni posredno
uporabo obrestnih mer. Namesto da so popoloma omejile dostop do
centralnobančnega denarja – kar bi lahko sesulo plačilni sistem –, so centralne banke v številnih državah omejevale količino rezerv, ki so jih posojale po želeni medbančni obrestni meri. Tako so lahko del dostavile s
pomočjo operacij odprtega trga po medbančni obrestni meri, del pa (če
so želele, da se medbančna obrestna mera dvigne) je bil bankam na voljo
prek kreditnega pripomočka (‘credit facility’).
Danes centralne banke (vsaj v razvitih ekonomijah) rezervne zahteve uporabljajo predvsem za upravljanje z likvidnostjo. Obvezne
rezerve v bančnem sektorju ustvarijo stabilno povpraševanje po centralnobančnih rezervah, medtem ko je prostovoljno hranjenje rezerv nestabilno
in odvisno od različnih dejavnikov. Če so rezervne zahteve določene precej nad prostovoljnim nivojem, potem lahko centralna banka na podlagi
tega dokaj natančno predvideva dejansko povpraševanje po rezervah.
ja preko stalnega posojilnega pripomočka oz. odprte ponudbe (‘standing
facility’) – glej barvno sliko 61. Pri tem ni potrebno, da je medbančna
obrestna mera visoko nad depozitno obrestno mero, preden spodbudi trgovanje (dokazi potrujejo, da za spodbuditev trgovanja zadošča že 25 baznih
točk razlike – 1 bazna točka je ena stotinka odstotka – torej 0,25 %).
Obresti, ki jih centralna banka plačuje za presežne rezerve, se lahko uporablja tudi kot kazalnik oz. signal za smer monetarne politike. Na Norveškem
je v tem smislu poglavitna obrestna mera za nagrajevanje nočnih depozitov.
Medbančna obrestna mera je v tej državi blizu obrestne mere za nočne
depozite. V drugih državah (npr. Avstraliji, Kanadi, Mehiki) je medbančna
obrestna mera na sredini želenega koridorja.
Neobvezne rezerve
Majhno število držav za svoje banke ne določa obveznih rezerv. Med
njimi so Velika Britanija, Avstralija, Kanada, Nova Zelandija, Mehika,
Norveška in Švedska. Vsaka od držav uporablja različne pristope, s katerimi omogoča delovanje medbančnega trga. V Kanadi trg deluje z majhnimi količinami centralnobančnih rezerv, Avstralija in Nova Zelandija
uporabljata plačevanje obresti (nagrajevanje) na rezerve, Velika Britanija
pa uporablja nagrajevanje rezerv na podlagi pogodbe.
V sistemu, kjer ni zahtevanih rezerv, centralna banka vpliva na medbančno mero s stopnjo nagrajevanja. Kot smo videli na zgornjem britanskem
primeru, centralna banka lahko določi pas, znotraj katerega želi, da se giblje
medbančna obrestna mera. Spodnjo mejo predstavlja obrestna mera za
depozit presežnih rezerv, zgornjo pa obrestna mera, po kateri rezerve poso132
Obvezne rezerve
Centralne banke svoj pristop k obveznim rezervam določajo na podlagi
cilja, za katerega jih bodo uporabile. Glavna vprašanja, ki si jih pri tem
zastavljajo, so:
• ali naj se zahtevane rezerve izračunavajo hkratno ali z zamikom;
• ali naj bo zahtevana rezerva enaka za vse banke in za vse bančne obvez­
nosti;
• katero imetje bo centralna banka upoštevala kot rezerve;
• ali naj na obvezne rezerve plačuje nagradne obresti;
• ali naj dovoli obdobje izpolnjevanja obveznih rezerv, s kakšnim trajanjem in s kakšnimi omejitvami.
Pogosta praksa je, da centralna banka zahteva obvezne rezerve za
bančne obveznosti z originalno dospelostjo manj kot dve leti, ne glede
na to, v kateri valuti so denominirane. Obveznosti bank do drugih
bank, ki so podvržene enakim rezevnim zahtevam, so izvzete iz rezervnih zahtev. Prav tako so izvzete obveznosti z originalno dospelostjo,
daljšo od dveh let. Nekatere centralne banke (npr. Evropska centralna
banka – ECB) iz rezervnih zahtev izvzemajo tudi rezerve repo transakcij.
Večino rezervnih zahtev (80 %) se po svetu izračunava z zamikom.
Nekatere centralne banke ne zahtevajo obveznih rezerv za banke, ki imajo
vrednost bilančnih knjig manjšo od določenega praga. Pri obveznih rezervah na obveznosti, ki so denominirane v tuji valuti, se mora centralna
banka odločiti, kateri menjalni tečaj bo uporabila.
Nekatere centralne banke še vedno zahtevajo različne rezervne zahteve
za različne vrste bank, vendar je splošna praksa ta, da so rezervne zahteve
133
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
enake za vse banke. Okoli 40 % centralnih bank uporablja različno višino
rezervnih zahtev glede na naravo obveznosti. Bolj likvidne obveznosti
(npr. vloge na vpogled) imajo določene višje rezervne zahteve. Osemdeset
odstotkov centralnih bank zahteva obvezne rezerve za vladne depozite.
Kjer ni zahtevanih rezerv, zakon določa, da morajo biti vsi vladni depoziti shranjeni pri centralni banki.
Okoli 25 % centralnih bank poleg centralnobančnih rezerv prav tako
dovoljuje gotovino kot obliko rezerv. To ustvarja nekatere probleme z
določanjem količine gotovine v bankah (še posebej za tiste banke, ki
imajo veliko število poslovalnic). Majhno število centralnih bank za rezerve dovoljuje tudi vladne obveznice.
Velika večina centralnih bank (okoli 70 %) v tem trenutku ne plačuje
obresti na obvezne rezerve, 24 % centralnih bank plačuje obresti pod
ključno obrestno mero, 6 % pa plačuje obresti pri ključni obrestni meri.
Uvedba obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv (RMP), v katerem mora
banka v povprečju zadostiti zahtevanim rezervam, je po mnenju Graya
učinkovit način izboljšanja upravljanja z likvidnostjo. Glavna prednost je,
da precej zmanjšuje nestanovitnost oz. nihajnost (‘volatility’) kratkoročnih
obrestnih mer. Okoli 10 % centralnih bank nima RMP, medtem ko ima
četrtina centralnih bank 7-dnevni RMP, okoli 60 % pa ima RMP daljše od
14 dni. Z RMP se najlaže upravlja, če se uporablja večkratnike sedemdnevnega obdobja (npr. 7, 14, 21 ... dni). Bank of England in evrosistem imata
RMP določen v skladu s tem, kdaj potekajo sestanki teles, ki odločajo o
monetarni politiki. Obenem omogočata 7-dnevne repo operacije, za katere
velja ključna obrestna mera. Centralne banke se trudijo enakomerno dodajati oz. odvzemati rezerve znotraj RMP.
Običajna praksa je, da centralna banka zaračunava kazenske obresti, če
komercialna banka ne zmore zadostiti rezervnim zahtevam. Kazenske obresti so ponavadi višje od obresti, po katerih centralna banka posoja rezerve.
sprostil denar v ekonomijo. Bezemer in Gardiner v tem najdeta dva problema: prvič, učinek nakupa imetja pri nebančnem sektorju je enak kot
učinek nakupa pri bančnem sektorju, in drugič, zasebni nebančni sektor
najverjetneje ne bo prodal obveznic in ta denar porabil: »The first is that
the effect of purchasing assets from the nonbank private sector is not different
from purchasing assets from banks, unless it changes banks’ lending preferences—which was the problem to start with. The second is that the nonbank
private sector is unlikely to sell gilts and spend the money, unless their spending/investment preferences have suddenly changed.« 52.) (Bezemer in
Gardiner, str. 10) Nadalje v svoji analizi zaključita, da rekordno povečanje
centralnobančnih rezerv ni imelo vzročnega pozitivnega učinka na rast
kreditiranja javnega in zasebnega sektorja (slika 41).
Endogeni vs. eksogeni denar
Centralna banka ne more nadzirati ustvarjanja novega denarja v komercialnih bankah preko določanja količine centralnobančnih rezerv, ki jih
morajo imeti banke (kar sicer razlaga zastareli model multiplikacije kredita). To bi držalo, če bi ljudje za vse svoje transakcije uporabljali gotovino,
saj zasebnim bankam ni dovoljeno tiskati bankovcev. To seveda ne drži,
saj ljudje povečini uporabljamo elektronske depozite, katere vedno lahko
dobimo (ob predpostavki, da medbančni trgi delujejo tekoče).
V resnici komercialne banke določajo, koliko centralnobančnih rezerv
in gotovine mora centralna banka posoditi njim. To izhaja iz vloge posojilodajalca v skrajni sili, ki jo je BoE sprejela. Ko komercialna banka
zahteva dodatne rezerve, BoE kot posojilodajalec v skrajni sili ni v položaju, da bi jo lahko zavrnila, saj bi se v nasprotnem primeru plačilni sistem, ki temelji na zaupanju v medbančnem trgu, sesul.
Vrnimo se v Združeno kraljestvo. Dokaz o tem, da med povečanjem
centralnobančnih rezerv ter količino izdajanja kreditov realnemu sektorju
ni vzročne povezave, ponuja študija Bezemerja in Gardinerja 52.). Le-ta se
je usmerila na analizo učinkov QE Bank of England po marcu 2009. QE
na Japonskem dokazano ni deloval, kot je bilo načrtovano. BoJ je obveznice odkupovala zgolj od bank, ki so si tako povečale centralnobančne
rezerve, vendar pa to ni imelo učinka na širši denar v ekonomiji. BoE se
je zato lotila drugačnega pristopa ter obveznice odkupovala od nebančnega zasebnega sektorja. Ideja je bila, da bo ta zasebni sektor bolj verjetno
134
135
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
V našem svetu, kjer ni popolnih informacij, se trgi ne izčistijo avtomatično – nič ne zagotavlja, da bo povpraševanje enako ponudbi. Trgi so
odmerjani in to pomeni, da so rezultati oz. posledice določene s količinami, in ne s cenami. To tezo potrjuje tudi situacija na Japonskem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Centralna banka je celo desetletje ohranjala nizke obrestne mere, da bi spodbudila posojanje in rast, vendar so
banke še vedno odmerjale kredite. Odmerjanje kreditov v bančnem sistemu vodi do odmerjanja na drugih trgih. Če podjetja dobijo manj sredstev, bodo manj investirala, nižala plače ali odpuščala.
Kapitalske omejitve
Ker mora BoE gotovino kot tudi centralnobančne rezerve izdati na
prošnjo komercialne banke, tako v bistvu ni neke jasno določene omejitve
pri ustvarjanju tovrstnega denarja. To se v ekonomski terminologiji označuje kot endogena kreacija denarja. Endogena v smislu, da je sestavni del
delovanja ekonomije. V tem kontekstu naj bi dotok denarja poganjalo
povpraševanje po denarju (‘demand driven’).
V nasprotju s tem pa eksogena kreacija pomeni, da je dotok določen
od zunaj. Ta pristop je bil priljubljen pri monetaristih Miltona Friedmana
in v monetarnih politikah v osemdesetih letih 20. stoletja.
Vendar je glede na realno situacijo ustvarjanje denarja težko opisati kot
popolnoma endogeno, razlagajo Ryan-Collins et al. Prvič. Centralna
banka, če želi, lahko vpliva na dotok denarja neposredno z nakupom
fizičnega imetja. Denar se tako steka v ekonomijo neodvisno od bank. To
centralne banke počno, ko kupijo nepremičnine v svojem imenu.
Drugič. Po endogeni teoriji naj bi se bančno kreditiranje prilagajalo
povpraševanju na trgu. Vsakdo, ki mu je banka zavrnila posojilo, ve, da
to ne drži. Banke odmerjajo kredit in v tem smislu skupaj s centralno
banko lahko določajo kredite eksogeno ter tako oblikujejo ekonomsko
aktivnost. Odmerjanje kredita ponuja dodaten dokaz, da je spreminjanje
ključne obrestne mere šibko orodje pri nadziranju ustvarjanja kreditov.
Vsaka banka ima tudi kapitalsko omejitev, ki jo določa odbor za bančno
nadzorništvo (‘Committee on Banking Supervision’) pri Banki za mednarodne poravnave (BIS) v Baslu v Švici. Po pravilih morajo banke dati na stran
določeno količino kapitala vsakič, ko izdajo posojilo. Kapital lahko pride iz
dobičkov ali pa ga banke zberejo prek investitorjev (vključno z delničarji).
To se imenuje lastni kapital in prav tako predstavlja vpis v računovodski
knjigi. Vendar ga za razliko od depozitov stranke oz. delničarji ne morejo
dvigniti. Banka ima ta kapital na zalogi, da lahko absorbira morebitne
izgube slabih posojil. Kot smo že omenili, kapital večinoma predstavlja
manj kot 10 % vrednosti imetja (ki med drugim vključuje posojila ter prav
tako izvedene finančne instrumente oz. derivate – več o njih na str. 223).
Banke lahko uporabijo dobičke iz posojil kot kapital. To pomeni, da
vsakič ko ustvarijo dobiček na posojila, lahko del dobička dajo na stran
kot kapital. Dovolj kapitala omogoča dodatno izdajo posojil, kar prinese
dodatne dobičke. Del dobička gre zopet v kapital, kar zopet vodi v dodatno posojanje, itn. Če je kapitalska omejitev določena fiksno, se lahko
bančna računovodska knjiga razširja v skladu z zadržanim dobičkom. Ker
se dobički štejejo kot kapital, to pomeni, da bolj ko je banka profitabilna,
več posojil lahko izda. Ker banka ustvarja denar zgolj z vpisovanjem v
računovodsko knjigo, ki je ne stane ničesar, lahko z obrestmi na posojila
pride do velikih dobičkov.
V trenutnem sistemu različnim vrstam posojil pripisujejo različne
faktorje tveganja, odvisno od tega, kako regulatorji dojemajo posojilo kot
rizično. Poslovna posojila imajo 100 % faktor tveganja, kar pomeni, da
mora ob sedanji 8 % kapitalski zahtevi banka za vsakih 1.000 £ dati na
stran 80 £. Pod današnjimi pravili Basel II lahko velike banke dodatno
prikrojijo ta tveganja glede na lastne ocene. Hipotekarna posojila imajo
trenutno 35 % tveganje, kar pomeni, da so banke za vsakih 1.000 £ hipo-
136
137
Slika 41: Kreditiranje komercialnih bank (zgornja
neprekinjena črta) v odnosu do višine centralnobančnih rezerv
v bilancah Bank of England (spodnja prekinjena črta).
(vir: Bezemer in Gardiner 52.))
Denar – nedolžna prevara?
tekarnega posojila dolžne dati na stran: 1.000 x 0,35 x 0,08 = 28 £. To
pomeni, da bodo banke raje vlagale v nepremičnine kot pa v produktivni sektor ekonomije, če poslovno posojilo ne prinese trikrat več
dobička kot hipotekarno (banke tako subjektivno presojajo, kam se
bo lahko usmerjala kupna moč novoustvarjenega denarja – posojila
ponavadi dajejo tja, kjer se nadejajo največjega dobička).
Tako v dobrih časih povečanje kapitalskih zahtev po mnenju Ryan-Collins
et al. ne bo nujno ustavilo rasti ustvarjanja kreditov zaradi sledečih razlogov:
• v dobrih časih bodo rastoče cene imetja spodbujale posamezne banke,
da znižajo svojo oceno tveganja, s tem pa tudi količino potrebnega kapitala;
• v časih medsebojnega zaupanja banke bolj posojajo in tako ustvarijo
dovolj dodatnega kapitala in likvidnosti.
II. Del: Monetarni sistem danes
2. dovolj gotovine, da lahko solventne stranke dostopajo do svojih
depozitov.
*Likvidnost: banka je likvidna, če ima na razpolago dovolj likvidnega imetja za pokritje zahtevkov za nakazila oz. dvige z računov.
V praksi sta ti omejitvi znotraj sedanjega sistema precej šibki, opozarjajo Ryan-Collins et al.
Prava monetarna slika je tako bolj podobna balonu kredita, ovitega okoli
jedra temeljnega denarja (‘base money’), ki ga ustvari centralna banka.
Ni podobna piramidi, na dnu katere je temeljni denar (oz. povedano
drugače: banke ne potrebujejo depozita temeljnega denarja preden lahko
ustvarijo kredit).
S svojo trenutno izbiro instrumentov monetarne politike, trdijo RyanCollins et al. 5.), ima centralna banka zgolj zelo majhen nadzor nad količino kreditov ter tako nad količino denarja v obtoku. Z določanjem
količine rezerv, ki jih morajo imeti banke, centralna banka ne more nadzorovati ustvarjanja novega denarja, tako kot naj bi to veljalo v modelu
multipliciranja kredita. V realnosti, ne določa centralna banka, koliko
kredita lahko ustvarijo komercialne banke, temveč so komercialne banke
tiste, ki določajo, koliko centralnobančnih rezerv in gotovine mora centralna banka posoditi njim.
Ryan-Collins et al. v svoji raziskavi ugotavljajo, da v trenutnem sistemu količina novega denarja povečini ni odvisna od regulacij Bank of
England, temveč od zaupanja bank v kreditno sposobnost posameznikov, podjetij in zaupanja v druge banke ter v sistem kot celoto, kar
potrjuje tudi izjava viceguvernerja Bank of England na str. 130.
V taki situaciji imajo po mnenju avtorjev ključne obrestne mere omejen
vpliv na ustvarjanje kreditov ter posledično omejen vpliv na ekonomijo.
Skupaj z omejeno vlogo centralnobančnih rezerv in opustitvijo smernic za
alokacijo oz. razporejanje kredita to pomeni minimalne zunanje likvidnostne omejitve za komercialne banke. Prav tako imajo omejen vpliv kapitalske zahteve zaradi novih finančnih instrumentov in drugih metod, ki bankam omogočajo manipuliranje z računovodskimi knjigami.
Razdelek lahko zaključimo takole: v sodobnih ekonomijah, kjer nov
denar ustvarja bančni sistem, dotok denarja poganja ustvarjanje kreditov.
Vendar pa te kreacije ne poganja povpraševanje po kreditih; kreditni trg
določa dotok kredita. Banke kredit odmerjajo, zato je količina kredita in
ne cena tista, ki določa makroekonomsko situacijo oz. rezultate. Banke
imajo tako precejšnjo moč. Skupna rast oz. krčenje v količini denarja v
obtoku določene države je skupni rezultat njihovega individualnega posojanja ter nakupa finančnega in drugega imetja. Statistični podatki Bank
138
139
Prav tako moramo ločiti med posamezno banko in bančnim sistemom
kot celoto. Če bi posojala zgolj ena banka, potem bi nazadnje trčila ob zid
kapitalskih zahtev in likvidnostnega limita. Toda bančni sistem kot celota
lahko ustvari ter nakopiči dovolj dodatnega kapitala in likvidnosti* preko
novih posojil (pod pogojem, da si banke medsebojno zaupajo in posojajo).
Decembra 2009 je nadzornik bančnega sistema FSA oznanil nov likvidnostni režim, po katerem naj bi banke morale imeti dovolj centralnobančnih rezerv ali vladnih obveznic glede na različne stresne teste. Ti naj bi med
drugim vključevali nezmožnost dostopa do financiranja za več kot dva
tedna ter neobičajno velike dvige z računov strank. Toda FSA je ob napovedi teh ukrepov obenem dejala, da bo najprej počakala na konec recesije.
Ob času pisanja študije (oktober 2011) ta pravila še niso stopila v veljavo.
Dejanske omejitve posojanja
Danes v Veliki Britaniji BoE za komercialne banke ne zahteva neposrednih
obveznih gotovinskih rezerv, ki bi omejevale njihovo posojanje. Glavna
omejitev za britanske komercialne banke in hranilnice je potreba po imetju
dovolj likvidnostnih rezerv in gotovine, da lahko izpolnijo dnevne zahteve
po plačilih. Trenutno torej obstajata v britanskem monetarnem sistemu dve
praktični omejitvi ustvarjanja novega kreditnega denarja:
1. dovolj centralnobančnih rezerv, ki omogočajo, da se lahko opravljajo plačila drugim bankam v zaprtem krogu BoE (čeki, debetne
kartice, internetna plačila) – zagotavljanje likvidnosti;
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
of England razkrivajo, da so komercialne banke v letu 2010 proizvodnemu sektorju namenile zgolj okoli 8 % posojil, večino posojil pa so usmerile v nepremničnine, hipotekarna posojila, individualno potrošnjo in
finančno posredništvo (slika 42).
Posledica teh pravil je, da ko vladno zapravljanje prekorači pobrane
davke, se morajo vlade zadolževati na denarnih trgih, saj ne morejo
financirati deficita oz. povečati javne porabe s pomočjo ustvarjanja
denarja. Zato so obresti na vladne obveznice v središču medijske pozornosti. Če dosežejo določen nivo, potem lahko denarni trgi izgubijo zaupanje v vladno sposobnost odplačevanja dolga. Le-to potisne obresti še
višje, vse dokler se država ne sooči z bankrotom.
Maastrichtska pravila ne omejujejo kreditnih institucij v javni lasti;
le-te obravnavajo kot vsako drugo komercialno banko. Ta pravila ne prepovedujejo vladi, da bi si sposojala od zasebnih komercialnih bank, ki
bodo v ta namen ustvarile nov denar.
Kako torej vlada porablja? Tako kot navadni državljani, in ne kot
komercialne banke, mora denar najprej od nekod vzeti.* Običajno porabo
plačuje s prihodki, prispevki nacionalnega zavarovanja, davki in s posojili. Vlada ima kot vsaka druga organizacija svoje bančne račune, da lahko
prejema in nakazuje denar. Vendar so njeni najpomembnejši računi odprti pri BoE. Najstarejši račun je konsolidirani fond (‘Consolidated Fund’),
ki je bil odprt leta 1787. Vodi ga vladna zakladnica (‘H. M. Treasury’) in
je enak tekočemu računu. Davki, ki jih pobere davčna služba (‘H. M.
Revenue & Customs’), so primarni priliv v ta fond. Če vlada ustvari deficit, potem razliko pokrije z zadolževanjem.
Za zadolževanje v imenu konsolidiranega fonda skrbi nacionalni posojilni fond (‘National Loans Fund’ – NLF) v sodelovanju z oddelkom za
upravljanje z dolgom (‘Debt Management Office’ – DMO). Posojila
nakažejo v konsolidirani fond, ki tako vsakodnevno uravnotežuje svoj
račun. NLF je bil ustanovljen leta 1968, da bi ločili posojilne aktivnosti
od konsolidiranega fonda, in ga prav tako vodi vladna zakladnica. Fond
financira deficit na tele načine:
• s prihranki, naloženimi v nacionalne prihranke in investicije (‘Na­tional
Savings & Investments’ – NS&I);
• s sposojanjem na denarnih trgih, tako da izdaja vladne obveznice, denominirane v funtih. Te proda v račun za upravljanje z dolgom (‘Debt
Management Account’ – DMA), od tam pa jih prodajo na trg;
• s transferji vsega neporabljenega denarja iz drugih vladnih bančnih
računov;
Slika 42: Delež komercialnih posojil v Veliki Britaniji
med letoma 1997 in 2010 po sektorjih v milijonih funtov.
(vir: www.positivemoney.org.uk)
Vladne finance in devizna menjava
Denar torej ustvarjajo komercialne banke, vendar tudi gotovina, ki jo
fizično ustvari BoE, pod sedanjimi pogoji ne more priti v obtok, ne da bi
jo stranke najprej zamenjale za digitalni denar.
Sporazum v Maastrichtu, podpisan 7. februarja 1992, je ustvaril
Evropsko Unijo (EU) in kasneje Evropsko centralno banko (ECB) ter leta
2002 skupno valuto evro. Sporazum skupaj s svojimi naknadnimi revizijami določa seznam ekonomskih in monetarnih pravil, katerih se morajo
držati vse članice EU, četudi niso v evrosistemu. Vključuje tudi statutarno
neodvisnost ECB od kateregakoli parlamenta in vlade.
Eno najpomembnejših pravil v zvezi s kreacijo denarja je člen 101 EC
(sedaj znan kot člen 126 po lizbonski pogodbi), ki prepoveduje direktno
financiranje vladne porabe s strani centralne banke. To vključuje vsakršen limit in neposredni nakup vladnih obveznic. Člen dovoljuje nakup vladnih obveznic na sekundarnem trgu, torej potem, ko so bile najprej prodane
bankam. Če bi centralna banka odkupila obveznice neposredno, potem bi
vlada dobila denar, ki bi ga lahko neposredno vložila v gospodarstvo, tako
pa gredo novoustvarjene centralnobančne rezerve najprej v banke.
*V poglavju o sodobni monetarni teoriji bomo videli, da ta malo drugače razlaga obstoječo moč finančnega ministrstva (zakladnice) in odnos le-tega s centralno banko,
kar pa za samo temeljno reformo niti ni zelo pomembno.
140
141
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
• NLF prav tako dobiva vse dobičke iz oddelka za tiskanje bankovcev
pri BoE (‘Issues Department’). Ta dobiček oz. denarni prihodek
(‘seigniorage’) je razlika med ceno tiskanja bankovcev (par penijev)
in njihovo nominalno vrednostjo.
NLF prav tako financira DMA ter ‘Exchange Equalisation Account’.
Prav tako omogoča posojila javnim službam ter drugim vladnim telesom,
ki izdajajo posojila, npr. ‘Public Works Loans Board’, ki daje posojila
lokalnim oblastem.
Vsako državno zadolževanje je obremenjeno z obrestmi, zato je
pomembna dejavnost NLF redno plačevanje obresti na obveznice in na
račune v NS&I. Če so obresti na posojila, ki jih izdaja NLF manjše kot
obresti na posojila, ki jih prejema (kar se ponavadi dogaja), potem pokrije razliko s prihodki od prodaje vladnih obveznic.
Račun za upravljanje z dolgom (DMA) je končni člen v verigi, ki
povezuje vladno porabo z vladnim sposojanjem. Ustanovljen je bil leta
1998. Je račun pri BoE, vendar ga vodi izvršilna agencija znotraj zakladnice (‘Debt Management Office’ – DMO), in ne zakladnica sama. Ta
agencija je v stiku z denarnimi trgi in njen najpomembnejši instrument
so vladne obveznice. Prav tako si lahko sposoja na trgih prek repo pogodb
ter posoja na trg prek reverznih repo pogodb.
Te obveznice prodaja na t. i. primarnem trgu* s pomočjo avkcij. V
letih 2010 in 2011 je načrtovala prodajo 148,1 milijard funtov obveznic.
Te so ekskluzivno prodane primarnim posrednikom†, t. i. ‘market makers’.
Le-te pooblasti vlada in v VB jih je trenutno 20; večinoma so to velike
investicijske banke. Ti posredniki v sedanjem sistemu opravljajo pomembno vlogo pri učinkovitem delovanju finančnih trgov. Obveznice nato
dražje prodajajo naprej na sekundarni trg, kjer jih pokupijo individualni
investitorji. Na ta način prej nelikvidna obveznica postane likvidna. Ceno
obveznic na sekundarnem trgu določata ponudba in povpraševanje. Cene
na tem trgu sporočajo pomembne informacije investitorjem in to vpliva
tudi na primarni trg. Shemo celotnega delovanja ponazarja slika 43.
*primarni trg: del trga, na katerem izdajatelj vrednostne papirje neposredno ponudi
investitorjem. Denar tako neposredno dobi izdajatelj. Na sekundarnem trgu denar
od prodaje vrednostnih papirjev dobijo investitorji in posredniki.
†primarni posredniki: po določenih kriterijih izbrane banke, ki služijo kot primarni
(prvi) kupci državnih obveznic in kot posredniki le-teh na sekundarni trg, kjer jih
lahko kupijo zasebni in drugi investitorji.
142
Opombe:
HMRC = H.M. Revenue & Customs
(davčna služba) DMO = Debt Management Office
OPG = Office of the Paymaster General
DMA = Debt Management Account
NS&I = National Savings and Investments
PWLB = Public Works Loan Board
CRND = Commissioner for the reduction
of National Debt
Slika 43: Shema državne zakladnice: ključna
telesa in odnosi med vladnimi računi.
(vir: povzeto po Ryan-Collins et al. 5.))
143
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
V smislu prehajanja denarja z enega računa na drugega je v vladnem
primeru situacija enaka kot pri komercialnih bankah. Če želi stranka
kupiti vladne obveznice, potem se njen denar premakne z računa njihove
komercialne banke pri BoE na vladni račun, odprt pri BoE, preko transferja centralnobančnih rezerv.
Ob koncu vsakega delovnega dne se vsi javni računi pri BoE prenesejo
v NLF, le-ta pa se prenese v DMA. Če javne službe (‘public bodies’) ne
zmanjšajo svojih bilanc na računih, ki jih imajo pri komercialnih bankah,
ter jih ne prenesejo na račune vladne zakladnice, potem postane vsakodnevno sposojanje vlade precej večje.
v tujini. Vlada se lahko odloči, da bo investirala v projekte, kjer socialni
učinki prevladajo nad zasebnim dobičkom, ali v projekte, ki imajo dolgo
obdobje povračila in bi tako v normalnih pogojih zbrali premalo investicijskih sredstev (npr. hidroelektrarne). Vlada ima v veliko primerih boljšo
kreditno oceno kot zasebni posojilojemalci in se lahko zadolžuje ceneje
kot zasebni sektor. Zasebni sektor se prav tako zadolžuje za neproduktivno špekuliranje. Vlada lahko tako investira socialno bolj koristno kot
zasebni sektor. Seveda pa ni nobenega zagotovila, da bo imela prave informacije za izvedbo takšnih produktivnih investicij ali da bo sploh imela
namen in voljo za izvedbo le-teh.
Učinek vladnega sposojanja na dotok denarja
Devizne rezerve vlade in BoE
Ekonomski učbeniki učijo, da vlada z zadolževanjem na trgu prepriča
zasebni sektor, da se odpove določenemu delu virov, da jih lahko uporablja sama. S povečanjem dotoka vladnih obveznic si sposodi omejeno
količino denarja, ki bi ga drugače porabil zasebni sektor. Denar je tako
težje dobiti in to naj bi potisnilo obrestne mere navzgor.
Vendar pa je bilo po mnenju Ryan-Collins et al. 5.) do sedaj empirično
težko dokazati vpliv vladnega sposojanja na obrestne mere za komercialna
posojila (t. i. ‘crowding out’). Količinsko je ves proces laže razumeti: ko
investitorji kupijo vladne obveznice z obstoječo kupno močjo, ta denar iz
zasebnega sektorja steče v vladnega. Zato je čista fiskalna politika za rast
denarja v obtoku nevtralna – je zgolj redistribucija. Prejemniki vladnega denarja bodo na boljšem, obstajajo pa tudi tisti, ki bodo prejeli manj
njenega denarja ali plačali višje davke, zato je fiskalna politika v smislu
vpliva na rast v skupnem seštevku nevtralna.
Za nominalno rast je potrebnih več transakcij, ki prispevajo k BDP-ju,
kar pomeni, da je potrebno za to uporabiti več denarja. V današnjem
sistemu je to možno le, če komercialne banke ustvarijo več kredita.
Brez ustvarjanja te nove kupne moči ostaja dohodkovni kolač nespremenjen. V okviru sistema, v katerem vlada ne more ustvarjati lastnega
denarja, bo vsako povečanje vladne porabe tako samo povečalo vladni
delež v tem kolaču ter zmanjšalo delež zasebnega sektorja.
Na ekonomijo bo vladna poraba imela pozitivni rastoči vpliv le, če bo
vlada uporabila denar bolj produktivno kot zasebni sektor. Kako se vladna poraba primerja s porabo zasebnega sektorja? Zasebni investitorji
dajejo svoj denar tja, kjer pričakujejo največje dobičke. Zato vlagajo del
svojega denarja v tujino in pozitivni socialni učinki bodo tako ustvarjeni
Zgodovinsko gledano je Velika Britanija ohranjala devizne rezerve, da je
lahko regulirala menjalni tečaj funta, pišejo Ryan-Collins et al. 5.). Vendar
po letu 1992, ko je opustila mehanizem menjalnega tečaja (‘Exchange
Rate Mechanism’), v tej smeri ni izvajala nobenih intervencij. Izvedla pa
je dve intervenciji v podporo tuji valuti, in sicer septembra leta 2000, ko
je skupaj z drugimi državami podprla evro, in marca leta 2011, ko je po
potresu na Japonskem pomagala umiriti dvig jena. Obe intervenciji je
izvedla Bank of England prek ‘Exchange Equalisation Account’ – EEA.
Devizne rezerve se poleg podpore valuti trenutno uporabljajo za tri
namene:
1. kot previdnostni ukrep v primeru bodočih sprememb v politiki
menjalnega tečaja oz. nenapovedanih šokov;
2. za omogočanje deviznih storitev za vlado;
3. za nakup in prodajo posebnih pravic črpanja (SDR) Mednarodnega
denarnega sklada.
144
145
Seveda se devizne rezerve lahko akumulirajo skozi zasebni sektor – če
država z izvozom zasluži več kot z uvozom. Zasebni investitorji jih velikokrat uporabljajo za investicije v tujini. Ni pa nujno tako. Norveška redno
akumulira devizne rezerve zaradi svojega izvoza nafte. Problem akumulacije je v tem, da država deviznih rezerv ne more neposredno uporabiti za
domačo porabo – denar lahko uporabi zgolj v tujini ali za uvoz.
Vlada ima devizne rezerve shranjene na EEA in v NLF. Rezerve EEA
zajemajo zlato, tuje valute in SDR. Rezerve NLF pa sestavljajo t. i.
‘Reserve Tranche Position’ pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF) in
bilateralna posojila, dana IMF. EEA financira vlada preko NLF. Za razliko
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
od ostalih vladnih računov z EEA upravlja BoE, in ne zakladnica. Devizne
rezerve (razen zlata) so shranjene na petih računih v štirih različnih bankah: dva sta v dolarjih (pri Federal Reserve New York in JP Morgan
Chase), eden je v evrih (pri Clearstream), dva pa sta v jenih (pri Bank of
Japan in pri JP Morgan Chase). Zlato je shranjeno v BoE.
BoE upravlja z vladnimi deviznimi rezervami tako, da jih investira v
imetje v tujih valutah. To so predvsem tuje vladne obveznice (ZDA, evroobmočje, Japonska), zlato in SDR.
BoE ima svoje ločene devizne rezerve, katere lahko uporabi za intervencije na deviznih trgih, da podpre cilje svoje monetarne politike. Od
leta 2006 je te rezerve financirala z redno letno izdajo srednjeročnih obveznic. Zadnja izdaja (marec 2011) so triletne evroobveznice* v vrednosti
dveh milijard dolarjev. BoE za njihovo prodajo na trgih uporablja komercialne banke.
Mednarodni devizni trg je trg za prodajalce in kupce mednarodnih
valut in je bistven za sodobno globalizirano ekonomijo. Valutna menjava
izhaja iz potrebe tistih, ki trgujejo prek meja svoje države in potrebujejo
lokalno valuto. Do leta 2010 je valutni trg prerasel v največji in najbolj
likvidni trg na svetu. V povprečju se na njem dnevno izmenja 4 bilijone
dolarjev deviznih valut. Britanske banke na tem trgu prevladujejo s 37 %
tržnim deležem. V smislu valut je najpomembnejši ameriški dolar (85 %
transakcij); druge ključne valute pa so evro, jen in britanski funt.
Večino menjalniških transakcij opravijo podjetja in mednarodni špekulanti, ne individualni posamezniki (ki devize ponavadi potrebujejo zgolj za
potovanje v tujino). Transakcije se med bankami poravnavajo skozi račune
pri centralnih bankah, tako kot to velja za poravnave med domačimi bankami. Če želi posameznik prenesti denar npr. s svojega računa v ZDA na
svoj račun v Veliki Britaniji, potem bo morala njegova banka opraviti ‘spot
trade’† izmenjavo z britansko banko. Ameriška banka bo prenesla dolarske
rezerve s svojega računa pri Fed na račun britanske banke, ki je prav tako
odprt pri Fed. Ta transakcija poteka znotraj ameriškega finančnega sistema.
V Veliki Britaniji pa bo britanska banka nakazala rezerve v funtih na račun
ameriške banke, ki je odprt pri BoE. Ta transakcija poteka znotraj britan-
skega finančnega sistema. Tako ostaja nivo centralnobančnih rezerv v obeh
državah enak. Bistveno za mednarodni valutni trg je torej, da te transakcije ne vplivajo na agregatni nivo rezerv v bančnem sistemu.
Menjalni režimi
*Evroobveznica: mednarodna obveznica, ki ni denominirana v domači valuti.
†‘Spot trade’: najbolj poznana tuja menjalniška (foreign exchange – forex) transakcija; je izmenjava dveh valut po menjalniškem tečaju, dogovorjenem na dan pogodbe;
valuta elektronsko prispe v dveh delovnih dneh; v letu 2010 je bila vrednost dnevnih
spot transakcij okoli 1,5 bilijona dolarjev.
Velika Britanija se je z leti premaknila z zlate valutne podlage na vezano
valuto oz. vezani tečaj, na koncu pa je funt postal prosto plavajoč. Ko
imajo države zlati standard, je menjalni tečaj odvisen od količine zlata,
srebra oz. bakra v kovancih vsake države.
Kovanec z desetimi grami zlata se takrat zamenja za dva kovanca s po
petimi grami zlata. Tako je tečaj fiksiran (na tem mestu samo spomnimo,
da uporaba zlatih kovancev še ne pomeni avtomatičnega zlatega standarda
– ta se je pojavil šele v 19. stoletju). Prav tako pa je možno imeti fiksni tečaj
pri fiat denarju. Obstaja več oblik fiksnega tečaja. Najbolj pogost je pripeti
režim, pri katerem vlada določi vrednost svoje valute glede na tujo valuto
(npr. en peso = en dolar). Drugi dve obliki fiksnega tečaja sta: drseči fiksni
tečaj (‘crawling peg’) in valutni trak (‘currency band’). Pri prvem je menjalnemu tečaju dovoljeno počasi rasti ali padati, da se prilagodi inflaciji.
Pri drugem pa menjalni tečaji prosto plavajo, vendar zgolj znotraj
določenih mejnih vrednosti. Tega je uporabljal evropski monetarni sistem
med letoma 1978 in 1998.
Centralna banka ne more zgolj napovedati novega tečaja in pričakovati, da se bo ta čudežno uresničil. Namesto tega mora biti pripravljena intervenirati na mednarodnem denarnem trgu z nakupom in prodajo lastne valute.
V primerjavi s pripetim tečajem prosto plavajoči tečaj ne potrebuje
intervencij centralne banke (razen v ekstremnih primerih). V tem primeru menjalni tečaj določajo tržne sile.
Izbira vrste menjalnega režima bo vplivala tudi na neodvisnost monetarne politike centralne banke. Če se država odloči, da bo imela fiksni
menjalni tečaj in prosti pretok kapitala, potem mora centralna banka
monetarno politiko uporabljati za ohranjanje določene vrednosti valute.
Ne more obenem imeti prostega pretoka kapitala, fiksnega tečaja in
neodvisne monetarne politike. Ekonomisti to imenujejo nemogoča
trojica (‘impossibility trinity’).
Članice valutne unije (npr. evroobmočje) imajo menjalni tečaj tako
fiksiran, da so se njihove valute združile v skupno valuto. Obenem pa
podpirajo tudi prosti pretok kapitala in zato države, kot so Grčija, Španija,
146
147
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Italija, Portugalska, Irska ..., ne morejo imeti neodvisne monetarne politike, ki bi bila prikrojena njihovim ekonomskim okoliščinam. Razlog je v
tem, da če se centralna banka odloči znižati obrestne mere z namenom
stimuliranja domače ekonomije, potem bodo domači investitorji verjetno
prenesli del denarja v tujino, kjer so obresti (in tako donosi) višji. V ta
namen bodo pričeli prodajati domačo valuto, kar bo vodilo v znižanje
njene cene zaradi dodatnega priliva na trg. Vstopiti mora centralna banka
in pričeti prodajati svoje devizne rezerve v zameno za domačo valuto, da
ohrani njeno vrednost.
Če še vedno obstaja razlika v obrestnih merah in se odliv nadaljuje,
lahko centralna banka v končni fazi ostane brez deviznih rezerv in tako ne
more več podpirati svoje valute, kar vodi v devalvacijo. To seveda zlomi
obvezo centralne banke za ohranjanje fiksnega tečaja. Primer tega je ‘črna
sreda’, 16. september leta 1992, ko je bila konservativna britanska vlada
prisiljena izvzeti funt iz menjalniškega mehanizma (‘Exchange Rate
Mechanism’) zaradi pritiska deviznih špekulantov (George Soros in
Quantum Group, op. a.). Centralna banka je dvignila obrestne mere,
vendar brez uspeha, saj investitorji niso verjeli, da so pristne.
Seveda lahko država omeji pretok kapitala, kot je to npr. storila
Malezija v azijski krizi (sprva deležna kritik, danes pa jo IMF zaradi teh
ukrepov hvali). Enako je dolga leta ravnala Kitajska. Implementacija pa
verjetno ne more biti popolna zaradi tega, ker se velika podjetja trudijo
prikriti denarne tokove kot transakcije tekočih računov.
Cilji monetarne politike
Glavni cilj monetarne politike BoJ je primarno stabilnost cen, na drugem
mestu pa omogočanje nemotenega in stabilnega delovanja plačilnega in
poravnalnega sistema z ukrepi, kot je npr. posojanje v zadnji sili. V obeh
primerih je cilj stabilnost finančnega sistema, s tem pa vzdrževanje temeljev
zdravega ekonomskega razvoja. Marca 2006 je BoJ naznanila nov okvir za
monetarno politiko, v katerem je potrdila namen vzdrževati stabilnost cen
in opustiti ‘quantitative easing’ (finančna kriza je to kasneje spremenila).
Cenovno stabilnost je količinsko določila v razponu med 0 % in 2 %.
Za primeren kazalnik ocenitve gibanja cen je izbrala indeks potrošniških
cen (‘consumer price index’ – CPI).
V novem okviru BoJ raziskuje cene in ekonomsko aktivnost iz dveh
perspektiv. Prva se osredotoča na ekonomske napovedi in pričakovane
cene za leto do dve vnaprej. Druga pa se osredotoča na bolj dolgoročne
napovedi ter preiskuje najpomembnejša tveganja za monetarno politiko.
20. Japonska centralna banka
Struktura japonskega sistema
Primerjalna študija treh centralnobančnih sistemov z naslovom The
Eurosystem, The US Federal Reserve and The Bank of Japan – Similarities
and differences 53.) obrazloži, da je najpomembnejše telo, ki odloča v Bank
of Japan (BoJ), svet za politiko (‘Policy Board’ – PB). Sestavljajo ga guverner, dva viceguvernerja in 6 članov. Vseh devet članov predlaga vlada za
dobo 5 let, potrditi pa jih mora japonski parlament. Člani PB sami izvolijo predsednika sveta. Odločitve sprejemajo z večinskim glasovanjem.
BoJ deluje bolj kot centralna izpostava oz. pisarna, centralnobančni sistem na Japonskem ni federalno urejen tako kot v ZDA ali v evrosistemu.
Glavna pisarna nadzoruje 32 lokalnih izpostav in 12 lokalnih pisarn.
Slika 44: Organizacijska shema japonske centralne banke
(vir: povzeto po ECB 53.))
148
149
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Neodvisnost centralne banke
mo na tri načine: prek spreminjanja zahtev za obvezne rezerve, prek spreminjanja diskontnih obrestnih mer ali prek operacij na trgu. V preteklosti
je bilo glavno orodje monetarne politike BoJ spreminjanje diskontnih obrestnih mer, danes pa so glavno orodje operacije odprtega trga, s katerimi želi
banka vplivati na tržno medbančno obrestno mero.
Nalogo operacij odprtega trga BoJ prepušča oddelku za finančne trge v
Tokiu. Le-ta skuša implementirati direktive sveta za politiko. Oddelek z
javnimi avkcijami spreminja likvidnost trga. Sam določa, katere operacije
bo za to uporabil in koliko jih bo. Trenutno je glavni cilj teh operacij nočna
obrestna mera, po kateri banke izmenjujejo sredstva, da uravnovesijo dnevno trgovanje in transakcije. To nočno mero centralne banke najlaže kontrolirajo, prav tako pa naj bi najbolj odsevala potrebo po likvidnosti celotnega
trga ter ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem po kapitalu. Izmenjava
se zgodi v zelo kratkem času, zato na te obrestne mere precej manj vplivajo
dolgoročna pričakovanja investitorjev glede obrestnih mer ali dogajanja v
ekonomiji. Dolgoročne obrestne mere, na katere vplivajo pričakovanja, je
po mnenju BoJ bolje prepustiti trgu samemu (a preko njih spremljati spremembe v pričakovanjih udeležencev na trgu).
Leta 1997 je bil spremenjen zakon o BoJ, ki po novem določa večjo
samostojnost banke. Pravi, da se mora spoštovati neodvisnost BoJ pri
monetarni in valutni kontroli. Člani PB ne morejo biti odslovljeni zgolj
zaradi nasprotnih pogledov, kot jih ima trenutna vlada. Le-ta prav tako ne
more ukazati BoJ, naj implementira določeno politiko, oz. izvede določene operacije. Ker je pomembno, da je politika BoJ konsistentna z osnovno ekonomsko politiko vlade, zakon določa, da mora BoJ biti v stalnem
stiku z vlado ter z njo redno izmenjavati mnenja. Zakon dovoljuje članom
vlade navzočnost na sestankih sveta za politiko, na katerih imajo pravico
izraziti svoje mnenje ter zaprositi za odlog glasovanja, vendar pa sami
nimajo pravice glasovati.
Transparentnost, odgovornost in komunikacija
Transparentnost pomeni obseg, v katerem centralne banke razkrivajo informacije, ki se nanašajo na sprejemanje odločitev o monetarnih politikah.
BoJ objavlja splošne preglede svojih poslovnih operacij. Dvakrat na
leto poda parlamentu poročilo o valutnem in monetarnem nadzoru. Na
zahtevo parlamenta mora guverner oz. drugi predstavnik BoJ obrazložiti
politiko banke, njene poslovne operacije in sestavo računovodske knjige.
Guverner po vsakem sestanku skliče tiskovno konferenco, na kateri obrazloži odločitve sveta. Prepis tiskovne konference je prav tako na voljo,
vendar zgolj v japonščini. BoJ prav tako objavlja finančne in tržne analize
v svojih periodičnih publikacijah (npr. ‘Outlook for economic activity
and prices’).
Zakon o BoJ zahteva od nje, da javnosti razloži vsebino odločitev in
potek procesa odločanja. Po vsakem sestanku PB banka javno objavi
smernice za operacije monetarnega trga ter svojo oceno ekonomskega in
finančnega dogajanja. Banka prav tako objavi zapisnik zasedanja, 10 let
po zasedanju pa prav tako objavi njegov potek v podrobnostih. Ostale
odločitve, ki jih je sprejel PB, objavi v svojem mesečnem poročilu.
Slika 45: Stavba
Bank of Japan v
Tokiu (vir: www.
cnbc.com)
Atsushi Miyanoya 54.), nekdanji direktor oddelka za operacije odprtega trga
pri BoJ (danes je zaposlen kot direktor oddelka za finančni sistem in bančno nadzorništvo), pojasnjuje, da monetarno politiko lahko implementira-
Sedanje operacije odprtega trga delujejo na podlagi povečanja razpoložljivosti kapitala (centralnobančnih rezerv), ko je medbančna obrestna
mera nad želeno obrestno mero, ter zmanjšanja razpoložljivosti kapitala,
ko se medbančna obrestna mera spusti pod želeno obrestno mero.
BoJ torej operacije odprtega trga uporablja za uravnavanje količine
rezerv na medbančnem trgu, s čimer skuša vplivati na medbančno obrestno mero. Na rezerve na tekočih računih bank centralna banka ne izplačuje obresti. To so deloma rezerve, s katerimi banke zadoščajo zakonskim
določbam po obveznih rezervah (le-te se gibljejo med 0,05 % in 1,2 % za
časovne depozite ter med 0,1 % in 1,3 % za ostale depozite) ter deloma
presežne rezerve, ki jih uporabljajo za medsebojno poravnavo.
150
151
Orodja monetarne politike
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Pri BoJ imajo račune odprte tako depozitne kot tudi nedepozitne
finančne institucije. Banke niso dolžne ohranjati določenih obveznih rezerv
vsak dan, temveč zgolj skozi obdobje izpolnjevanja obveznih rezerv, ki je
ponavadi od šestnajstega dne tekočega meseca do petnajstega dne naslednjega meseca. Zakonskim zahtevam mora zadoščati povprečje rezerv znotraj enega meseca.
Zasebne finančne institucije so dolžne na zahtevo strank (podjetij,
gospodinjstev) izplačati določen znesek v gotovini ali nakazati določen
znesek drugi finančni instituciji. Da lahko te transakcije potekajo nemoteno, morajo imeti na voljo dovolj rezerv. Transakcije se izravnavajo enako
kot pri Bank of England s pomočjo ‘real time gross settlement’ mehanizma (RTGS). Vsak višek ali manjko se dnevno zapolnjuje praviloma na
medbančnem trgu. Z besedami Miyanoye:
2. Povpraševanje po rezervah: rezerve za medsebojno poravnavo
Ob določenih dnevih v mesecu (ponavadi vsak peti dan) oz. ob koncih
obračunskih obdobij se poveča potreba po poravnavi računov in čekov.
Tekoči računi, ki ravno ujamejo obvezne rezervne zahteve, morda ne
bodo imeli dovolj rezerv za medsebojno poravnavo. Na te dni lahko medbančna obrestna mera poraste ne glede na predhodno stanje centralnobančnih rezerv. Na potrebo po rezervah za medsebojno poravnavo prav
tako vplivajo percepcije o likvidnosti vseh, ki so udeleženi na trgu.
»Vsak posledični primanjkljaj/presežek centralnobančnih rezerv zasebne
finančne institucije poravnajo na denarnem trgu ... Te transferje običajno
opravijo med tekočimi računi pri Bank of Japan. 54.) (Miyanoya, str. 9)
4. Eksogeni faktorji: pretok vladnega denarja med zasebnimi finančnimi
investitorji in vlado
3. Eksogeni faktorji: izdaja in dvig gotovine
Ti faktorji so označeni kot eksogeni, ker jih ne centralne banke in ne
zasebne finančne institucije kratkoročno ne morejo nadzirati. Ko se poveča dvig gotovine v bankah, le-te zmanjšajo stanje na svojih tekočih računih pri BoJ za enako vsoto.
»Ta gibanja se odražajo v močnih (šibkih) zahtevah po rezervah in povzročajo pozitivne (negativne) pritiske na nočno obrestno mero. Na ta način pričakovanja udeležencev na trgu glede obrestnih mer, prek medsebojnih dnevnih
zamenjav rezerv, vplivajo na nočno obrestno mero.« 54.) (Miyanoya, str. 7, 8)
Račun vladne zakladnice, odprt pri BoJ, se zmanjša, ko le-ta kreditira
račune zasebnih bank (npr. izplačilo pokojnin). Po drugi strani pa se stanje na računu zakladnice poveča, ko vlada pobere izplačila, npr. davke. S
tem zmanjša rezerve na računih komercialnih bank.
Poravnave v jenih, ki spremljajo intervencije v devizni menjavi, prav
tako vplivajo na tekoče račune, ker so opravljene med računi vladne zakladnice in zasebnimi finančnimi institucijami. V primeru prodaje jenov se
denar premakne z računa vladne zakladnice na račun banke in obratno – v
primeru nakupa jenov se denar premakne na račun vladne zakladnice.
Centralna banka opravlja redne projekcije o potrebah po gotovini.
Začetna projekcija se opravlja za 3 mesece vnaprej, nato pa popravi in bolj
natančno določa za en mesec, en teden in en dan vnaprej. V ta namen BoJ
zbira redne dnevne podatke s strani zakladnice in finančnih institucij. Pri
projekcijah si prav tako pomaga s preteklimi letnimi sezonskimi trendi.
Dnevne fluktuacije v gotovini in v vladnih bilancah so na Japonskem v
primerjavi z ZDA in Evropo zelo velike (na Japonskem ljudje manj uporabljajo čeke ter kreditne kartice kot npr. v ZDA). To povzroča velike
razlike med tekočimi računi pri BoJ (presežek oz. primanjkljaj), ki jih je
skoraj nemogoče izravnati vse v enem dnevu. Zato mora BoJ projekcije
opraviti zgodaj ter nato uporabiti tržne operacije.
Kako to deluje v praksi? Za primer vzemimo npr. projekciji, da bo zaradi plačila poslovnega davka podjetij drugega dne v mesecu pričakovati primanjkljaj rezerv na tekočih računih bank, ter da bo zaradi izplačila pokoj-
152
153
Ko je na tekočih računih dovolj rezerv, se medsebojne transakcije uravnajo na medbančnem trgu. Če pa na to vplivajo zunanji dejavniki, kot
npr. nenadni veliki dvigi bankovcev ali pa pretok rezerv na račun finančnega ministrstva (zakladnice), potem rezerv ni dovolj in intervenirati
mora centralna banka z operacijami odprtega trga.
Faktorji, ki vplivajo na medbančno obrestno mero
1. Povpraševanje po rezervah: obvezne rezerve
Finančne institucije stremijo k temu, da preveč ne prekoračijo izračunane dnevne količine obveznih rezerv, saj te ne prinašajo obresti. Če se
obresti znotraj mesečnega obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv ne bi
spreminjale, potem bi bili stroški za ohranjanje rezerv vseskozi enaki. V
praksi ni tako, saj se na trgu pojavljajo špekulacije o dvigu (spustu) obrestnih mer. Tako si finančne institucije zgodaj (oz. pozno) pripravijo zaloge obveznih rezerv. Ti premiki se odražajo v pritisku na medbančno
obrestno mero (navzgor oz. navzdol). Miyanoya razlaga:
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
nin petnajstega dne v mesecu pričakovati presežek rezerv na računih. V tem
primeru bo BoJ dodala denar z operacijami, ki se prično drugega v mesecu
ter ga odvzela z zaključkom teh operacij petnajstega v mesecu.
Obenem banka opravlja končno izravnavanje na podlagi predvidenega
dnevnega povpraševanja po rezervah (banka ga določa na podlagi informacij iz komercialnih bank ter spremljanja medbančnih obrestnih mer).
V ta namen izvaja tržne operacije, ki imajo dospelost istega dne.
*Blagajniški zapisi: kratkoročni vrednostni papirji, ki jih lahko vpisujejo banke ali
hranilnice, ponavadi pa jih izdaja centralna banka, da z njimi odvzema likvidnost
iz obtoka. Podobni so obveznici, saj imajo rok dospelosti kot tudi obrestno mero.
Vendar je rok dospelosti pri njih krajši – od 30 dni do 360 dni –, pri obveznici pa
je najmanj eno leto.
BoJ izbira različna orodja na podlagi njihovih različnih lastnosti, saj se
razlikujejo glede na fleksibilnost, možno trgovano količino in dospelost.
Poleg omenjenih orodij je v principu možno tudi orodje diskontnega
okna, vendar pa se je BoJ odločila, da po januarju 1996 tega orodja ne bo
uporabljala za monetarno uravnavanje.
Nakup in prodaja kratkoročnih vladnih obveznic (‘Treasury bills’ in
‘Financing Bills’) s pomočjo repo pogodb potekata na spletu (BOJ-NET)
ter ne vključujeta fizične izmenjave. Neposredni nakup bančnih blagajniških zapisov kot poroštvo vključuje polog blagajniških zapisov, ki so jih
izdala dobro stoječa podjetja. Finančne institucije polog izvedejo vnaprej.
Neposredna prodaja blagajniških zapisov, ki jih izdaja BoJ, ne potrebuje
poroštva, saj je izdajatelj centralna banka.
‘Financing bills’ so kratkoročne obveznice, s katerimi želi vlada zbrati
kratkoročna sredstva. Do marca 1999 so ponujale nižjo obrestno mero,
kot pa je bila medbančna obrestna mera, zato je bilo zanje malo zanimanja. Zaradi tega je morala vse emisije neposredno pokupiti BoJ. Po aprilu
1999 pa so jih začeli prodajati na javnih dražbah. Od takrat naprej se je
trg s temi papirji hitro razširil.
Za vse operacije odprtega trga BoJ uporablja kompetitivne dražbe.
Ponudbe morajo biti oddane ob določenem času, vendar se uri, določeni
za poravnave istega dne in za poravnave v prihodnosti, razlikujeta.
Centralna banka o ponudbah obvešča tiskovne agencije, ki informacije posredujejo udeležencem na trgu. Banka nato izbere najboljše ponudbe
ter o tem obvesti tiskovne agencije. Te informacije včasih vplivajo na
razvoj obrestnih mer na posameznem trgu.
Namen operacij odprtega trga je primarno vplivati na nočno medbančno obrestno mero, in ne na obrestne mere na trgih vladnih obveznic. Res
pa je, da so operacije s strani BoJ vplivne tudi na teh trgih, saj zavzemajo
velik odstotek celotnih transakcij.
Banka ponudi dražbe samo predhodno izbranim posrednikom. Glede
na vrsto operacij, jih lahko ponudi vsem ali pa zgolj izbranim. Posrednike
izbrere na podlagi javnih kriterijev, ki jih določi svet za politiko. Banka jih
izbere enkrat letno, rezultate pa javno objavi. Banka od njih pričakuje, da
se bodo aktivno udeleževali dražb, da bodo hitro in natančno izvedli transakcije ter da bodo BoJ posredovali tržne informacije, ki jih bo lahko
potem uporabila pri oblikovanju monetarne politike. Da bodo izpolnili
ta pričakovanja, morajo posredniki zadostiti naslednjim kriterijem:
• imeti morajo odprt tekoči račun pri glavni pisarni BoJ;
• morajo imeti ustrezno kreditno sposobnost;
• morajo biti udeleženi v spletni aplikaciji BOJ-NET;
154
155
Dolgoročna preskrba – neposredni nakup državnih obveznic
BoJ uporablja dolgoročne operacije za zadostitev potreb rastočega gospodarstva. V ta namen uporablja neposredni nakup vladnih obveznic.
Miyanoya razlaga, da bi bilo zelo neučinkovito, če bi banka uporabljala
zgolj kratkoročne operacije za zadostitev dolgoročnih potreb po rezervah
(avkcije bi bile na primer bolj pogoste ali pa bi se povečal njihov obseg
avkcij, kar bi povzročilo manj nakupov od ponujene količine).
Zagotavljanje sredstev na kratki rok
• Nakup kratkoročnih vladnih obveznic s pomočjo repo pogodb
• Neposredni nakup kratkoročnih vladnih obveznic
• Izposoja vladnih obveznic v zameno za gotovinsko poroštvo
• Neposredni nakup blagajniških zapisov*
• Nakup komercialnih papirjev s pomočjo repo pogodb
• Neposredni nakup blagajniških zapisov, zavarovanih s
korporativnim dolgom (‘corporate debt obligations’)
Odvzemanje sredstev na kratki rok
• Prodaja vladnih obveznic s pomočjo repo pogodb
• Neposredna prodaja kratkoročnih vladnih obveznic
• Neposredna prodaja blagajniških zapisov, ki jih izdaja BoJ
Zagotavljajnje sredstev na dolgi rok
• Neposredni nakup dolgoročnih vladnih obveznic
Tabela 2: Vrste operacij odprtega trga pri BoJ
(vir: povzeto po Miyanoya 54.))
Denar – nedolžna prevara?
• morajo biti aktivni in pomembni igralci na določenem trgu;
• pri dosedanjih posrednikih upoštevajo tudi število uspešnih ponudb.
Primarnih posrednikov je v japonskem centralnobančnem sistemu
okoli 200. Poleg bank so to tudi finančne institucije, katerih primarna
dejavnost je trgovanje z obveznicami (t. i. ‘securities companies’).
Ničelna obrestna mera
BoJ je februarja 1999 obrestne mere znižala na 0 % in od takrat se medbančna obrestna mera giblje med 0,02 % in 0,03 %. Da je lahko ohranjala
obrestno mero tako nizko, je banka zagotavljala velike količine presežnih
rezerv; v povprečju 1 bilijon jenov na dan. Kljub tej dodatni likvidnosti pa
je od časa do časa nastal primanjkljaj rezerv. Kot razlaga Miyanoya:
»Razlog, da je presežek rezerv v višini 1 bilijona jenov dejansko povzročil
manjši presežek ali celo primanjkljaj, ni v tem, da BoJ ni priskrbela dovolj
likvidnosti na denarni trg, temveč v tem, da so večino likvidnosti zadržale
institucije, ki so že zadostile rezervnim zahtevam ...« 54.) (Miyanoya, str. 26)
Kljub temu pa se v teh primerih medbančna obrestna ni dvignila, kar
po Miyanoyevem mnenju pomeni, da je banka zagotavljala dovolj likvidnosti. Zaradi te presežne likvidnosti po uvedbi ničelne obrestne mere
se je zaupanje v likvidnost med finančnimi institucijami okrepilo.
BoJ se zaveda stalnosti sprememb na trgu zaradi tehnološkega napredka, deregulacij in globalizacije, zato je njen namen prilagajati se tem
spremembam tako, da bo uspela uresničevati zastavljene cilje monetarne
politike – določeni nivo medbančne obrestne mere. V zadnjih desetletjih
je zato spremenila avkcijski mehanizem, naredila izbiro primarnih posrednikov javno ter pričela vse podatke javno objavljati.
156
II. Del: Monetarni sistem danes
21. Sistem Federal Reserve
Struktura ameriškega sistema
Griffin 13.) pojasnjuje, da ima Federal Reserve (Fed) tri glavne komponente:
1. svet guvernerjev (‘Board of Governors’ – BoG);
2. odbor za odprti trg (‘Federal Open Market Committee’ – FOMC);
3. regionalne banke Fed.
Glavna naloga sveta guvernerjev je sodelovati pri določanju monetarne politike. Združuje 7 članov, ki jih predlaga predsednik, potrdi pa
senat. Njihovi mandati so namenoma 14 let, tako da v večini primerov
trenutni predsednik ne more vplivati na njegovo sestavo, s tem pa na
monetarno politiko. Člani sveta ne morejo biti ponovno imenovani. Dva
člana sta imenovana za predsednika in podpredsenika sveta, njuna mandata sta 4 leta in se lahko ponovita. BoG skupaj z najvišjimi uslužbenci
nadzira sistem Fed. Po ‘Federal Reserve Act’ naj bi predsednik v svet imenoval predstavnike financ, industrije, kmetijstva in trgovine, vse iz različnih delov dežele, vendar pa danes to določilo ignorirajo. Večinoma tako
v svetu sedijo zgolj predstavniki bančništva.
BoG dobiva nasvete o tekočih temah s strani treh teles: ‘Federal advisory council, ‘Consumer advisory council’ in ‘Thrift institutions advisory
council’. Njihovi člani prihajajo iz 12 področnih izpostav ter se srečujejo
trikrat do štirikrat na leto.
Naloga odbora za odprti trg, ki je bil ustanovljen leta 1934, je določanje monetarne politike. Sestavljen je iz sveta guvernerjev in petih
področnih predsednikov, ki na tej poziciji krožijo. Edina izjema pri tem
je predsednik Fed New York, saj je njegovo mesto v odboru stalno. Fed
New York je največja področna banka in premore večinski delež v sistemu, zato je tu koncentrirano tudi največ moči.
Naloga regionalnih bank Fed je implementacija monetarne politike,
hranjenje zadostnih zalog gotovine, dostava gotovine bankam, vnovčevanje čekov ter igrati vlogo fiskalnega agenta za zvezno vlado. Vse skupaj je
v sistemu 12 regionalnih bank, in sicer v: Atlanti, Bostonu, Chicagu,
Clevelandu, Richmondu, San Franciscu, St. Luisu, Philadelphiji, Dallasu,
Kansas Cityju, New Yorku in Minneapolisu. Banke so korporacije v lasti
komercialnih bank (ki so del sistema Fed). Le-te volijo direktorje teh
področnih izpostav. Večje banke imajo večji delež, vendar imajo tako kot
157
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
ostale zgolj en glas pri imenovanju direktorjev. V vsaki banki je 9 direktorjev; komercialne banke izvolijo 3 direktorje iz bančne industrije ter 3
direktorje iz vrst javnosti, 3 direktorje pa imenuje svet guvernerjev.
Predsednik in podpredsednik regionalne banke morata priti iz vrst direktorjev, imenovanih s strani sveta guvernerjev, ki ima pri izbiri predsednika
in drugih funkcionarjev možnost veta.
Regionalne izpostave centralne banke so v lasti lokalnih komercialnih
bank, ki so v sistem vložile 6 % svojega kapitala. Te delnice niso prenosljive, nanje pa dobivajo z zakonom določeno 6 % letno dividendo.
Približno 34 % komercialnih bank v ZDA je del sistema Federal Reserve.
Ostale imajo dostop do finančnih storitev Fed ter so podvržene enakim
zakonskim regulativam. 55.)
Zvezna vlada nima v lasti nobenih delnic Fed, zato je v tem smislu Fed
v zasebni lasti. Vendar je to zavajajoče. Delnic ne morejo prodajati in jih
ne morejo uporabljati za poroštva. Vsaka banka ima zgolj en glas. Število
delnic je odraz tega, koliko kapitala je banka vložila v sistem. Tako sistem
Fed ni ne vladna agencija in ne zasebna korporacija, temveč, po mnenju
Griffina 13.), kartel zasebnih bank.
Cilji monetarne politike
Federal Reserve Act določa, da je primarna naloga sveta guvernerjev in
odbora za odprti trg »vzdrževanje dolgoročne rasti denarnih in kreditnih
agregatov sorazmerno z dolgoročnim potencialom države za povečevanje produkcije, tako da bo to učinkovito podpiralo cilje maksimalne zaposlenosti,
stabilnih cen in zmernih dolgoročnih obresti.« (Federal Reserve Act, razdelek 2A.1, po ECB 53.)). Kongres ni dal Fed eksplicitne naloge za vzdrževanje nizke inflacije. Kljub temu pa Fed izobražuje javnost o pozitivnih
vplivih le-te. Fed ima torej več ciljev, vendar pa je tradicionalno več
pozornosti namenjala vzdrževanju stabilnih cen. V zadnjih letih so se
pojavljale zahteve po bolj jasni opredelitvi cilja cenovne stabilnosti.
Neodvisnost centralne banke
Fed uživa precejšnjo neodvisnost, vendar je ta manjša od evrosistema,
predvsem zaradi ustavnega določila, da ima kongres »pravico izdajati
denar in regulirati njegovo vrednost.« Ibid.) (ECB, str. 15) Kongres je to
odgovornost prenesel na Fed, vendar jo vsaj v teoriji lahko kadarkoli
tudi odvzame. Namen Federal Reserve Act je bil prav tako izločiti poli158
Opombe:
• poudarjena puščica izpostavlja dejstvo, da je Fed New York zaupano izvajanje operacij odprtega trga;
• prekinjene puščice ponazarjajo dejstvo, da lahko regionalne izpostave določajo obrestne
mere po predhodni odobritvi sveta guvernerjev.
Slika 46: Organizacijska shema ameriške centralne banke
(vir: povzeto po ECB 53.))
159
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
tiko iz centralne banke. V njem je nekaj določil, ki varujejo njeno neodvisnost, med drugim: Fed je neodvisna od drugih vej in agencij zvezne
vlade, se financira sama in tako ni podvržena kongresnemu proračunskemu procesu, mandati članov sveta guvernerjev so daljši od mandatov
predsednikov ZDA.
tarne politike premaknil na določanje meja rasti monetarnih agregatov
(M1, M2, M3 – več o tem na str. 242) v kombinaciji z določanjem ključne obrestne mere. Zaradi visoke inflacije je Fed med letoma 1979 in 1982
določala želeno rast monetarnih agregatov v kombinaciji z določanjem
nivoja neizposojenih rezerv (prek diskontnega okna). Konec leta 1982 je
morala zaradi deregulacij in finančnih inovacij določanju obsega monetarnih agregatov dodati tudi določenje nivoja izposojenih rezerv. Po letu
1990 je razširila področja analize in uporabo širokega spektra gospodarskih in ekonomskih spremenljivk, manj je poudarjala določanje monetarnih agregatov (in ga kasneje odpravila), glavno orodje monetarne politike
pa je postalo vplivanje na medbančno obrestno mero.
Slika 47: Stavba
Federal Reserve
(vir: www.businessweek.com)
Današnja orodja monetarne politike
Zakon o Federal Reserve iz leta 1913 centralni banki prepoveduje neposredni nakup obveznic od vlade. Določa, da mora banka vse državne
obveznice kupovati in prodajati na odprtem trgu. 56.)
Emmanuel Apel v primerjalni študiji centralnobančnih sistemov
Central banking systems compared 26.) navaja, da so se orodja monetarne
politike Fed z leti spreminjala. Na začetku je bilo najbolj pogosto uporabljeno orodje določanje obrestnih mer za posojila prek diskontnega okna
(‘discount window’), kasneje pa so glavno orodje monetarne politike
postale operacije odprtega trga. V 70-ih in 80-ih letih se je fokus mone-
Razen določanja obrestne mere za diskontno okno (le-to določi svet
guvernerjev na želje lokalnih izpostav Fed) ima vse instrumente monetarne politike v rokah Fed New York. Vse operacije odprtega trga, ki se
izvajajo prek velikih trgovcev z obveznicami, se pri tej izpostavi vpisujejo
v ‘System Open Market Account’ – SOMA.
Glavno orodje monetarne politike so repo transakcije, s katerimi
skuša Fed vplivati na medbančno obrestno mero (ki se v Ameriki imenuje ‘federal funds rate’). To je, enako, obrestna mera, po kateri si banke
medsebojno posojajo rezerve, da zadostijo določeni rezervni zahtevi oz.
(bolj pogosto), da imajo na voljo dovolj rezerv za medsebojno vsakodnevno poravnavo. Rezervna zahteva v sistemu Federal Reserve je za različne
banke različna ter se giblje med 0 % in 10 %, odvisno od velikosti banke.
Za večje banke velja 10 % rezervna zahteva (vendar samo za določene
vrste depozitov). ‘Monetary Control Act’ iz leta 1980 zahteva, da morajo
vse depozitne institucije – komercialne banke (tudi če niso del sistema
Federal Reserve), varčevalne banke (‘savings banks’), hranilnice (‘credit
unions’) in izpostave tujih bank – imeti določene rezerve. Fed ne plačuje
obresti ne na obvezne rezerve in ne na presežne rezerve, ki so na računih
področnih izpostav Fed.
Ko se medbačna obrestna mera dvigne nad želeno obrestno mero, ki
jo določa FOMC, ali spusti pod njo, centralna banka uporabi operacije
odprtega trga, da dodaja in odvzema likvidnost v medbančnem sistemu.
Fed New York za omogočanje likvidnosti uporablja repo transakcije prek
pooblaščenih posrednikov. SOMA od posrednikov kupi vladne obveznice, ti pa se zavežejo, da jih bodo na določen datum in za določeno ceno
160
161
Transparentnost, odgovornost in komunikacija
Fed je odgovorna kongresu, ki lahko v teoriji kadarkoli spremeni zakon o
Federal Reserve. Enkrat na leto mora o svojih aktivnostih poročati predsedniku kongresa, dvakrat na leto pa o svojih načrtih za monetarno politiko kongresnim komitejem za bančništvo. Predstavniki Fed prav tako
odgovarjajo pred kongresom, ko ta to zahteva.
Sedanja praksa FOMC je, da objavi spremembe svoje politike takoj po
sprejetju. Po vsakem sestanku objavijo uradno izjavo o glavnih spremembah (npr. dvigu ali spustu obrestne mere). FOMC prav tako objavi zapisnik zasedanja tri tedne pozneje.
Orodja monetarne politike
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
odkupili. Ko posrednik proda obveznice, se njegov račun kreditira za
enako količino rezerv. Centralna banka določa količino repo pogodb, ki
naj bi omogočila želeno medbančno obrestno mero. Odločitve za avkcije
se sprejemajo dnevno v Fed New York, glede na razmere na trgu ter glede
na politiko FOMC. Ponavadi poteka več takih avkcij na teden. Repo
pogodbe imajo dospelost od 1 do 90 dni, vendar jih večina dospe po
sedmih dneh. Ponavadi trgujejo z vladnimi obveznicami, ki imajo dospelost enega leta ali manj (‘US Treasury Bills’). Fed New York uredi vse
ponudbe posrednikov v padajočem redu ter na koncu sprejme najvišje
ponudbe v želenem znesku. To je t. i. avkcija s spremenljivo obrestno
mero brez minimalne avkcijske cene (‘variable rate, American style’).
Za odvzem likvidnosti Fed uporablja t. i. ‘matched sale-purchase
transactions’ (SP). Le-te pomenijo pogodbo, po kateri Fed nemudoma
proda obveznice pooblaščenim posrednikom in enako pogodbo, po kateri jih odkupi. Ta način redkeje uporabljajo kot repo pogodbe.
Fed lahko tudi neposredno kupi vladne obveznice za povečanje ali
zmanjšanje likvidnosti v bančnem sistemu. Za razliko od repo pogodb in
SP transakcij so te transakcije trajne, saj ne vključujejo kasnejšega nakupa
oz. prodaje obveznic. Ponavadi predstavljajo majhen odstotek vseh operacij odprtega trga.
Tretja možnost vplivanja na likvidnost pa je že omenjeno diskontno
okno oz. ‘discount window’. To je bolj primerno za zagotavljanje likvidnosti posameznih bank, ki se soočajo z nepredvidenimi težavami v svojimi
bilančnih knjigah, kot pa celotnega sistema. Vloga tega instrumenta se je
skozi desetletja spreminjala. V dvajsetih letih 20. stoletja je bil ta instrument
primarno orodje centralne banke. Takrat je posojanje centralne banke predstavljalo velik del bančnih rezerv, tako da so bile diskontne obrestne mere
oz. diskontne stopnje (‘discount rates’) glavno orodje monetarne politike.
Danes je trg z vladnimi obveznicami dobro razvit, finančni trg je poenoten po celi deželi, prav tako pa obstaja medbančni posojilni trg, zato
so glavno orodje postale operacije odprtega trga prek pooblaščenih
posrednikov. Celoten obseg sposojanja prek diskontnega okna je majhen.
Spreminjanje diskontnih obrestnih mer ima danes dvojen pomen. Prvič.
Pomaga približati medbančne obrestne mere k želeni ključni obrestni meri.
Drugič. Uporablja se za sporočanje stališča centralne banke glede njene
monetarne politike. Po zakonu ‘Monetary Control Act’ iz leta 1980 imajo
dostop do diskontnega okna vse depozitne institucije.
To okno ponuja tri vrste kredita: kratkoročni izravnalni kredit (‘shortterm adjustment credit’), sezonski kredit (‘seasonal credit’) in razširjeni
kredit (‘extended credit’). Izdajanje tega kredita je diskretno, Fed pa ga
uporablja kot varnostni ventil na trgu rezerv. Obrestna mera, po kateri
izdaja kratkoročni kredit, je ponavadi nižja od medbančne obrestne mere.
Sezonski kredit Fed namenja manjšim kmetijskim kreditnim institucijam, ki se soočajo s potrebo po kreditih v času kmetijske sezone. Razširjeni
kredit pa namenja depozitnim institucijam, ki zabredejo v težave in ki
imajo obenem dobre možnosti, da te težave premagajo (npr. s prevzemom
s strani zdrave bančne institucije). Obrestna mera pri zadnjih dveh vrstah
kredita je višja in bliže obrestnim meram na trgu.
Enaindvajset primarnih posrednikov kupuje obveznice na primarnem
trgu in jih posreduje naprej na sekundarni trg (Fed je MF Globalu* zaradi
težav s solventnostjo 31. 10. 2011 ukinila status primarnega posrednika).
Trenutni primarni posredniki so naslednji: 57.)
• Bank of Nova Scotia, New York Agency
• BMO Capital Markets Corp.
• BNP Paribas Securities Corp.
• Barclays Capital Inc.
• Cantor Fitzgerald & Co.
• Citigroup Global Markets Inc.
• Credit Suisse Securities (USA) LLC
• Daiwa Capital Markets America Inc.
• Deutsche Bank Securities Inc.
• Goldman Sachs & Co.
• HSBC Securities (USA) Inc.
• Jefferies & Company, Inc.
• JP Morgan Securities LLC
• Merrill Lynch, Pierce, Fenner & Smith Incorporated
• Mizuho Securities USA Inc.
• Morgan Stanley & Co. LLC
• Nomura Securities International, Inc.
• RBC Capital Markets, LLC
• RBS Securities Inc.
• SG Americas Securities, LLC
• UBS Securities LLC.
162
163
*V času težav s solventnostjo je MF Globalu predsedoval Jon Corzine, bivši direktor
pri Goldman Sachs. Corzine naj bi skrivoma prenesel denar strank (okoli 1,6 milijarde dolarjev) na račun v Veliki Britaniji. 58.)
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
22. Kako je v Sloveniji?
Slovenija je na podlagi nove jugoslovanske ustave iz leta 1974 dve leti
kasneje dobila svojo prvo narodno centralno banko. Odgovorna je bila
republiškemu parlamentu ter bila sestavni del jugoslovanskega centralnobančnega sistema. Na čelu le-tega je bila Narodna banka Jugoslavije
(NBJ), v svetu katere so sedeli guvernerji republiških centralnih bank.
Vsak guverner je imel moč veta. NBJ je narodnim bankam pustila tehnično neodvisnost. Tako jim ni smela preprečiti izdajanja denarja, kar je bila
ena ključnih napak, pojasnjujejo avtorji publikacije Slovenia – From
Yugoslavia to European Union 59.), ki jo je objavila Svetovna banka.
Notranja ureditev republiških bank je bila malo drugačna kot ureditev
NBJ. Na izvršni ravni je vključevala guvernerja in ožje vodstvo banke, na
nivoju sveta direktorjev pa je imela svet banke v vlogi posvetovalnega telesa.
Le-ta je bil sestavljen iz predstavnikov banke, gospodarstva, znanosti in
javnosti. Vlogo nadzornikov so opravljali odbori Skupščine Republike
Slovenije. 60.)
Cilje ekonomske politike je določala Skupščina Jugoslavije in NBJ
je morala skupaj z republiškimi bankami denarno politiko prilagajati
tem ciljem. Monetarna politika se je tesno povezovala z realnim sektorjem;
oblikovana je bila z namenom, da bi podpirala dva ključna sektorja ekonomije: kmetijstvo in izvoz. Država je komercialne banke ustanovila kot
posrednice, ki so morale služiti potrebam podjetij. Rant 59.) trdi, da so se
izpostavljale valutnemu tveganju, ker so zbirale tuje valute ter jih z nizkimi
obrestmi posojale naprej v domači valuti. Država jim ni dovoljevala posojati v tuji valuti, omejevala pa jih je tudi s količino deviznih rezerv, ki so jih
lahko imele na tujem. Investicijske aktivnosti gospodarstva so v glavnem
temeljile na tujih kreditih in na deviznih prihrankih, ki so bili v jugoslovanskem bančnem sistemu dovoljeni. Komercialne banke so morale slediti
petletnemu načrtu prioritet, ki ga je določila zvezna skupščina.
Glavni orodji monetarne politike NBJ sta bila določanje obrestne mere in
uravnavanje količine denarja v obtoku. Vendar pa v praksi NBJ prvega instrumenta niti ni uporabljala, saj je cena denarja po navedbah Vasićeve 60.) ni
pretirano skrbela. V Jugoslaviji so instrumente monetarne politike delili na:
• instrumente uravnavanja količine denarja v obtoku;
• instrumente uravnavanja likvidnosti bank.
Med prve je spadalo tudi določanje obveznih rezerv. Sistem obveznih
rezerv so v Jugoslaviji vpeljali leta 1956. Stopnja obveznih rezerv bank se
je gibala med 25 % in 35 %, a je v osemdesetih letih padla blizu 10 %.
Proti koncu osemdesetih se je stopnja zopet približala 25 %. Ibid.)
Jugoslavija je bila neto uvoznik tujega kapitala, saj so bile investicijske
potrebe večje od deviznih prihrankov. Učinkovitost investicij pa je bila
nizka. Leta 1977 je država uvedla deponiranje deviz v NBJ z deviznih
varčevalnih računov komercialnih bank. S tem je valutno tveganje odstranila iz bančnega sektorja ter ga preložila na zvezni proračun. Ta ukrep je
veljal do leta 1988. Konec leta 1990 je bil skupni dolg NBJ, ki je izhajal
iz te sheme, 12,2 milijarde dolarjev (večinoma do zasebnih varčevalcev).
Prav tako je NBJ uvedla subvencije za tuje kredite, da je podprla podjetja,
ki so v planskem gospodarstvu imela težave z njihovim odplačevanjem.
Ustanovitev narodnih bank je sovpadla z rastočo akumulacijo zunanjega
dolga in notranjega deviznega dolga. NBJ je bila centralna institucija, ki je
pokrivala notranje posledice zunanjega deficita. Preko zakonov, sprejetih
med letoma 1983 in 1990, je postala garant starega in novega zunanjega
dolga. Poleg tega je subvencionirala podjetja v prioritetnih sektorjih (večinoma v manj razvitih republikah). Moč veta guvernerjev se je pri alokaciji
sredstev izkazala za oviro, zato so jo nadomestili z dvotretjinsko večino.
Odplačilo dolga podjetij je bilo v takem sistemu odvisno od dostopa do
zveznega denarja, in ne od lastnih naporov podjetij. Stanje se je zanje
poslabšalo z naftno krizo konec sedemdesetih let. Kljub temu pa v praksi ni
bilo bankrotov. Namesto tega so s pomočjo socializiranja dolga pred
insolventnostjo skušali rešiti gospodarski in bančni sektor. S tem so se
morale v zvezni skupščini strinjati tudi republike, vendar pa sta bili Slovenija
in Hrvaška proti, saj so večino dolga nosile manj razvite republike, ki so
seveda želele, da bi se njihov dolg odplačal. Zvezna vlada je po takratnih
zakonih imela moč enostransko določiti zakone za dobo enega leta, zato je
ignorirala nasprotovanje teh dveh republik. NBJ je zaradi takšne ureditve
sistema (reševanje podjetij za vsako ceno, ovire pri menjavi deviz, notranja
odločevalna ureditev ter prav tako bilateralni trgovinski sporazumi z določenimi državami, po katerih je bila NBJ dolžna poravnavati račune izvoznikov) do leta 1990 zdrsnila na rob solventnosti.
Osemdeseta leta so bila tako obdobje, ko se je Jugoslavija soočala tako
z gospodarsko kot tudi s politično krizo, ki pa se je dejansko začela že prej.
Med letoma 1972 in 1982 se je zunanji dolg države povečal z 2,1 milijarde dolarjev na 16,9 milijarde dolarjev. Leta 1982 je bila vlada primorana
prositi zunanje kreditorje za prestrukturiranje dolga. Na podlagi vrste
164
165
Od Narodne banke Slovenije
do razglasitve samostojnosti
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
sporazumov z Mednarodnim denarnim skladom (IMF) je dosegla dogovor z uradnimi kreditorji in komercialnimi bankami. Poskuse sistemskih
reform pa je vlada uvedla prepozno, prav tako pa tudi niso obrodili želenih sadov. Po letu 1988 je več zakonov ukinilo samoupravno obliko
socializma ter dovolilo ustanavljanje političnih strank, tuje investicije in
zasebne gospodarske družbe. Jeseni leta 1989 je Ante Markovič odšel v
Washington, da bi z Georgeom Bushem izpogajal novi paket finančne
pomoči. Privolil je v dodatne ekonomske reforme, vključno z devalvacijo
valute, zamrznitev plač, ostrih rezov v vladnem trošenju ter odpravo delavskega lastništva podjetij. Na podlagi nasvetov zahodnih svetovalcev je
vlada sprejela finančno zakonodajo, ki je nesolventna podjetja poslala v
stečaj. Na podlagi nje je bilo čez 2400 podjetij zrelih za stečaj in veliko
ljudi je ostalo na cesti. Vendar stabilizacijska programa sprva Mikuličeve
in nato Markovičeve vlade nista delovala: fiksirani tečaj dinarja je bil precenjen, zvezna vlada ni bila zmožna nadzirati rasti plač in stabilizirati cen,
trgovinski primankljaj pa je naraščal. Do leta 1990 se je rast BDP skrčila
za 7,5 %. Pobiranje davkov je bilo neučinkovito, zahtevane rezerve pa so
ignorirali. Delavci so se uprli strogim ekonomskim reformam, ki sta jih
vsiljevala Zahod in IMF. 61.)
Narodna banka Srbije (NBS) je srbskim bankam dovolila ignoriranje
rezerv, prav tako pa je leta 1990 natisnila bankovce v vrednosti okoli 1,3
milijarde dolarjev ter jih porabila za financiranje pokojnin in likvidnih
potreb bank. S tem je NBS prevzela zvezno vlogo NBJ. K razpadu sistema
pa so prav tako prispevale trgovinske blokade Slovenije in Hrvaške s strani Srbije. Slovenija je zahtevala spremembe v ekonomski politiki ter
nasprotovala povečanju moči zvezne vlade, vendar so bile te zahteve prezrte. Zato so republike, vključno s Slovenijo, pričele oblikovati lastne
različne ekonomske sisteme. Ob pričakovanju razpada Jugoslavije* je
Slovenija v ozadju že pripravila ustrezne ukrepe za odcepitev, pri čemer je
kot vodilo pri prehodu na novi sistem uporabila ideji pragmatizma in
postopnosti. Ko je NBJ prenehala intervenirati na deviznih trgih, je
Slovenija uvedla lastni kvazi devizni trg s fleksibilnim menjalnim tečajem.
Prav tako je uvedla preprosto neposredno obdavčitev ter prvi lastni neodvisni proračun. Velik del osnovne zakonske podlage za monetarno in
gospodarsko neodvisnost je bil oblikovan pred dejansko politično odcepitvijo junija 1991. Z njo so prišli v veljavo tudi Zakon o Banki Slovenije,
Zakon o bankah in varčevalnih institucijah ter Zakon o deviznih transakcijah.
Ob razglasitvi samostojnosti je BDP na prebivalca v Sloveniji znašal
5900 dolarjev, Slovenija pa je imela za slabi 2 milijardi dolarjev tujega
dolga, ki je predstavljal 15 % BDP. Prednost Slovenije in drugih jugoslovanskih republik v primerjavi z ostalimi bivšimi socialističnimi državami je
bila po mnenju Jožeta Mencingerja 59.) v tem, da so bili gospodarski subjekti v določeni meri avtonomni, da so obstajale osnovne tržne institucije ter
da je makroekonomski nadzor omogočil uporabo standardnih orodij ekonomske politike. Prednost Slovenije pa je bila tudi v tem, da je bila v smislu
infrastrukture pretežno neodvisna od drugih jugoslovanskih republik.
Leta samostojne države do vključitve v evrosistem
*Več o političnih, etničnih in drugih vzrokih razpada Jugoslavije si lahko preberete v
knjigah Jožeta Pirjevca: Jugoslavija: 1918–1992 in Jugoslovanske vojne: 1991–2001.
Ko se je 26. junija 1991 Slovenija formalno odcepila od SFR Jugoslavije,
je dan kasneje NBJ z večinskim srbskim predsedstvom uvedla dekret, ki
je prepovedal dostop slovenskim in hrvaškim bankam do dotoka denarja,
do kovancev in bankovcev, do deviznih trgov in do tujih kreditov. To je
predstavljalo kršitev brionskega sporazuma. Slovenija je zato morala
ponovno uporabiti dinarje, ki jih je že potegnila iz obtoka. Tuje centralne
banke in mednarodne finančne institucije so bile obveščene o pogojih, v
katerih je moral delovati slovenski bančni sistem.
Brionski moratorij se je končal 8. oktobra 1991 in istega dne je
Republika Slovenija ustanovila Banko Slovenije. Ivan Ribnikar o tem
pravi: »Ker je bil v SFRJ centralnobančni sistem decentraliziran in so se vsi
odnosi, to je vse terjatve na eni in vsi dolgovi na drugi strani, med jugoslovanskim centralnobančnim sistemom in pravnimi osebami (predvsem bankami) na ozemlju Slovenije vodili v knjigah pri Narodni banki Slovenije, je
bila denarna osamosvojitev tehnično zelo preprosta zadeva.« 10.) (Ribnikar,
str. 293) Dan prej sta bila sprejeta dva zakona: Zakon o denarni valuti in
Zakon o uvedbi denarne valute.
Dinarje so v tolarje zamenjali v razmerju 1 : 1. Po prehodnem obdobju
so bone zamenjali pravi tolarski bankovci. NBJ je takrat od tujih bank
terjala, naj blokirajo račune slovenskih bank, vendar le-te njene zahteve
niso uresničile.
Prav tako je od Slovenije zahtevala izročitev 27,3 milijarde dinarjev bankovcev (1,25 milijarde dolarjev). Od te zahteve je Srbija odstopila šele 10
let pozneje.
Zakon o Banki Slovenije ter Zakon o deviznih transakcijah sta določala, da je bila za dotok denarja eksogeno odgovorna centralna banka.
166
167
Denar – nedolžna prevara?
Ustava RS v 152. členu (centralna banka) določa:
»Slovenija ima centralno banko. V svojem delovanju je ta banka samostojna in odgovarja neposredno državnemu zboru. Centralna banka se ustanovi
z zakonom. Guvernerja centralne banke imenuje državni zbor.« 62.)
Prvi Zakon o Banki Slovenije 63.) je bil sprejet leta 1991. V njem lahko
med drugim preberemo, da je Banka Slovenije neodvisna institucija, organa
banke pa sta guverner in svet banke. Svet banke je sestavljalo 11 članov, od
tega 6 neodvisnih strokovnjakov (niso smeli biti pogodbeno zaposleni v
nobeni drugi finančni instituciji), guverner, namestnik guvernerja ter trije
viceguvernerji. Imenovani so bili na predlog predsedstva Republike, potrdil
jih je parlament, njihov mandat pa je bil 6 let. Svoje odločitve je svet sprejemal z dvotretjinsko večino ter je lahko predlagal zakone in druge predpise
s finančnega področja. O svojem delu je morala banka poročati državnemu
zboru najmanj dvakrat letno. Nadzor nad njenim poslovanjem je opravljal
parlament, ki je tudi predpisal način le-tega.
Med glavne naloge banke so spadali:
••uravnavanje količine denarja v obtoku;
••skrb za splošno likvidnost bank in hranilnic;
••nadzor nad bankami in hranilnicami;
••izdajanje bankovcev ter dajanje bankovcev in kovancev v obtok;
••opravljanje poslov za Republiko Slovenijo.
Kako je banka uravnavala količino denarja v obtoku? 25. člen zakona
med drugim pravi:
»Banka Slovenije uravnava količino denarja v obtoku, tako da:
••izdaja in kupuje blagajniške zapise Banke Slovenije;
••kupuje in prodaja državne vrednostne papirje;
••kupuje in prodaja tuja plačilna sredstva;
••določa obvezno rezervo bank in hranilnic pri Banki Slovenije.«
II. Del: Monetarni sistem danes
• obveznic, za katere je Republika Slovenija prevzela obveznost, da jih
amortizira ali za katere jamči;
• blagajniških zapisov bank in drugih izdajateljev.«
Republiki Sloveniji je Banka lahko izdajala samo kratkoročne kredite
»za premoščanje časovne neusklajenosti med prilivi in odlivi sredstev proračuna republike« (61. člen)
Banka je izdajala bankovce in določala njihovo vrednost, kovance pa
je izdajala Republika Slovenija.
Če je banka ustvarila dobiček in če ji je po uporabi sredstev za zakonsko določene namene ostal višek, je šel v državni proračun (83. člen). Če
je bila v negativni bilanci, se je razlika krila iz proračuna.
Kaj je Banka Slovenije štela za nelikvidno banko?
»Banka oziroma hranilnica je nelikvidna, če ni poravnala dospelih obveznosti v državi ali tujini, ali če jih je namesto nje izpolnila druga fizična ali
pravna oseba ali družbenopolitična skupnost na podlagi jamstva.« (38. člen)
Na začetku so najpomembnejše imetje Banke Slovenije predstavljale
terjatve do drugih bank (56 %) in do Republike Slovenije (40 %). Najpomembnejše obveznosti pa so bile gotovina v obtoku (40 %), depoziti bank
in drugi depoziti (29 %) ter vrednostni papirji (24 %). Republika Slovenija je prevzela nase dolg Narodne banke Jugoslavije do komercialnih bank,
ki je nastal zaradi izgub, ki so ga povzročali devizni depoziti. Od začetka
šestdesetih let so bile komercialne banke dolžne sprejemati depozite v tuji
valuti, a jih niso smele posojati naprej. Tako so trpele izgube, ki so se pojavile v njihovih računovodskih knjigah. Da bi pokrila te izgube, je Republika Slovenija izdala obveznice in jih razdelila bankam. 59.)
~~~
Banka Slovenije je predpisovala obrestne mere za svoje kredite (in
druge terjatve) in za sredstva, ki so bila deponirana pri njej. Med drugim
je svoje prihodke pridobivala iz neposrednih kreditov (77. člen), le-te pa
je odobravala med drugim (36. člen):
»... na podlagi vrednostnih papirjev, in sicer:
• blagajniških zapisov Banke Slovenije;
• državnih vrednostnih papirjev;
Slovenska tranzicija pa ni potekala brez razkola. Večina domačih ekonomistov je podpirala postopnost, pri čemer bi Slovenija skušala izrabiti
dosežke preteklega sistema. Tuji svetovalci in manjši del domačih ekonomistov pa so zagovarjali t. i. ‘šok terapijo’, ker so menili, da bi ostanki
prejšnjega sistema zgolj ovirali tranzicijo. Slovenija je zavrnila politiko
Jeffreya Sachsa, glavnega svetovalca in promotorja šok terapije Miltona
Friedmana in čikaške šole (več o njiju v podpoglavju Boji znotraj ekonomske znanosti). Le-to so uporabili v Rusiji in drugih vzhodnoevrop-
168
169
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
skih državah (več o tem si preberite v knjigi Naomi Klein: Doktrina šoka).
Slovenija takrat ni bila članica IMF in ji ni bilo potrebno poslušati nasvetov mednarodnega sklada.
Glavni polemiki sta se vrteli okoli načina privatizacije in makroekonomske stabilizacije. Oba tabora sta imela pripravljeno svojo zakonodajo.
Po letu in pol debat je bila sprejeta kompromisna različica privatizacijskega zakona, ki je med drugim prinesla lastniške certifikate. Za makroekonomsko stabilizacijo je tabor ‘šok terapije’ predlagal stabilizacijo cen,
fiksni menjalni tečaj, uravnoteženi proračun ter administrativno restrukturiranje gospodarskega in bančnega sektorja. Le-ta naj bi bila vključena
v paket odcepitve. Gradualisti pa so menili, da bi bil bolj primeren pragmatični pristop (brez uradnega stabilizacijskega programa), plavajoči
menjalni tečaj in ločeno obravnavanje tega vprašanja od vprašanja odcepitve. Glavni razlog za plavajoči menjalni tečaj je bil v tem, da Slovenija
ni imela dovolj deviznih rezerv, ki bi jih lahko uporabila za obrambo
tečaja. Na koncu je prevladalo mnenje gradualistov.
Po razglasitvi samostojnosti in uvedbi lastne valute pa je morala
Slovenija prav tako postati članica mednarodnih finančnih institucij ter
zakonsko urediti odnose s tujimi posojilodajalci. Slovenija je postala članica Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke v januarju 1993.
Pristopila je kot nova država brez terjatev do sredstev in kvot, ki jih je v
tej instituciji imela Jugoslavija. Vendar sta pogovore o nasledstvu nekdanje Jugoslavije ovirala vojna in nasprotovanje Zvezne republike Jugoslavije
(Srbije in Črne Gore). Ker je bila Slovenija odvisna od normaliziranja
odnosov s tujimi posojilodajalci, je iskala načine za neposredna pogajanja.
Dogovor s Pariškim klubom posojilodajalcev* je Sloveniji določil 16,39 %
nealociranega dolga nekdanje Jugoslavije. Sledila so pogajanja z
Londonskim klubom posojilodajalcev* (zasebne komercialne banke), ki je
želel videti ta delež višji za okoli 5 %. Pogajanja so bila končana junija
1995 in poravnana leto pozneje, ko je Slovenija izdala obveznice v višini
812 milijonov dolarjev. Prav tako je postala članica Evropske banke za
obnovo in razvoj. Končni dogovor o nasledstvu so vse republike podpisale po padcu Miloševičevega režima leta 2001. Rešitev vprašanja s tujimi
kreditorji je izboljšala kreditno oceno Slovenije – krediti so zanjo tako
postali bolj ugodni.
Banka Slovenije je skozi devetdeseta vodila t. i. uravnavano drseči devizni
tečaj (ponudba in povpraševanje po devizah se oblikujeta prosto, centralna
banka le občasno intervenira), s čimer je uspela znižati inflacijo na raven
med 6 % do 9 %, ne da bi ogrozila okrevanje realne produkcije. Devizne
rezerve je morala Slovenija akumulirati praktično iz nič (do leta 1996 se jih
je nabralo za okoli 4,2 milijarde dolarjev, do leta 2002 pa 7 milijard).
Celotni zunanji dolg je do sprejetja evra država ohranjala v zelo znosnih konservativnih mejah. Leta 2002 je npr. znašal 41,5 % BDP.
Nezaposlenost je padla z okoli 9 % na začetku devetdesetih let na okoli
7,5 % leta 1999 in celo na 6,5 % leta 2002. Vladni deficit je med tranzicijo znašal v povprečju 1,5 % BDP.
*Pariški klub posojilodajalcev: neformalna skupina finančnih predstavnikov 19-ih
razvitih držav. Razvil se je iz pogovorov, ki jih je Argentina imela s svojimi kreditorji
leta 1956. Skupina se srečuje vsakih 6 tednov na francoskem ministrstvu za finance. Njene članice so med drugim: ZDA, Kanada, Španija, Francija, Nemčija, Velika
Britanija, Norveška, Švedska, Avstrija, Rusija, Japonska in Avstralija. Klub omogoča naslednje finančne storitve: financiranje v primeru vojne, restrukturiranje dolga,
zmanjšanje dolga in odpis dolga. Klub ima tudi pridružene članice (mednje med
drugimi spadajo Brazilija, Južna Koreja, Južna Afrika in Izrael) ter opazovalke (med
drugim IMF, Svetovno banko, evropsko komisijo, azijski in afriški banki za razvoj,
OECD – več o tej organizaciji na str. 387)
170
Slika 48: Stavba
Banke Slovenije
(vir: spletna stran
Banke Slovenije)
Tuje investicije vse do začetka prvega desetletja 21. stoletja niso igrale
pomembnejše vloge; deloma zato, ker je model privatizacije bolj preferiral
*Londonski klub posojilodajalcev: neformalna skupina zasebnih mednarodnih kreditorjev. Prvič se je sestal leta 1976, ko se je Zaire soočal s problemi odplačevanja
dolga. Klub omogoča pogajanja z zadolženimi državami: ponovni pregled pogojev
odplačevanja dolga in restrukturiranje dolga oz. preložitev odplačevanja. Postopek
začne država, nato pa se znotraj kluba oblikuje komite, ki mu predseduje najbolj izpostavljena banka (v njem prav tako sedijo predstavniki drugih izpostavljenih bank).
Po podpisu dogovora komite razpustijo.
171
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
domače insiderje kot pa tuje vlagatelje (v devetdesetih letih je bila povprečna
stopnja tujih investicij okoli 1 % BDP). Svoje je k temu dodal tudi povečan
kapitalski nadzor. Zato Slovenija ni postala tarča špekulativnega kapitala.
Franjo Štiblar v knjigi Svetovna kriza in Slovenci 64.) piše: »Pri uvedbi
finančnega trga je bilo s skrbniškimi računi zaščiteno gospodarstvo pred vdori
tujega špekulativnega kapitala (‘hot money’) in zato Slovenije prejšnje krize
(1998, 2001) niso prizadele«. In nadalje: »Monetarna politika je s pomočjo
inovacij uspešno krmarila med restriktivnostjo in obrambo pred apreciacijo
tolarja.« 64.) (Štiblar, str. 70, 71)
Država je obdržala pomemben delež v največjih slovenskih bankah
(NLB, NKBM), trg pa se je začel sproščati šele leta 1999 po pridružitvenem sporazumu z EU, ki je nalagal štiriletni rok za popolno liberalizacijo
bančnega trga. Država je leta 2002 prodala 34 % delež NLB belgijski
banki KBC. Tega leta so bile popolnoma sproščene tudi portfeljske naložbe. Verjetno je to razlog, da so se takrat dogodili tudi prevzemi v farmacevtskem in bančnem sektorju, pa tudi drugod. Prevzemi so imeli za
posledico preplavljanje slovenskega trga z devizami in BS je takrat uvedla
in izdala 360-dnevne tolarske blagajniške zapise za odvzem le-teh s trga.
Glavna naloga Banke Slovenije je bila odvzemanje odvečnega deviznega
kapitala s trga ter uravnavanje stabilnosti cen in valute. Obvezne rezerve za
to niso bile dovolj. Setnikar Cankar in Hrovatin 65.) pišeta, da je bil glavni
instrument denarne politike količina denarja v obtoku, in ne obrestna
mera. Dodajata, da bi slovensko monetarno politiko po osamosvojitvi
lahko označili za restriktivno in monetaristično. Banka Slovenije je odvzemala več likvidnosti, kot je bilo potrebno, in tako izoblikovala potrebo po
likvidnosti v bančnem sektorju. Na ta način je želela zagotoviti pogoje, na
podlagi katerih bi lahko uporabljala običajna orodja monetarne politike, s
katerimi bi zagotavljala likvidnost bankam. To je izvajala do leta 2000.
Leta 1992 so bile glavno orodje monetarne politike za odvzemanje
likvidnosti s trga obvezne rezerve, kasneje pa so postale najpomembnejši
instrument izdaja in prodaja blagajniških zapisov komercialnim bankam.
Leta 1995 je centralna banka določila 12 % obvezno rezervo za depozite
in druge obveznosti z dospelostjo do 30 dni, 6 % za obveznosti z dospelostjo med 31 in 90 dni, 2 % za obveznosti z dospelostjo med 91 ter 180
dni ter 1 % za tiste z dospelostjo med 181 dni ter 1 letom. Do leta 2002
Banka Slovenije ni določala minimalne obvezne rezerve za obveznosti v
tuji valuti. Namesto tega je določila minimalno količino visoko likvidnega imetja v tuji valuti, ki so jo morale banke imeti. Postopoma pa sta se
povečevala pomembnost in delež kratkoročnih blagajniških zapisov.
Nočnih depozitov praktično ni bilo.
Repo pogodbe so bile od leta 1994 najpomembnejše orodje operacij
odprtega trga za zagotavljanje likvidnosti. Banka Slovenije je med letoma
1995 in 2000 dnevno intervenirala z avkcijsko prodajo 28-dnevnih obveznic v devizni denominaciji. Leta 2000 je uvedla 7-dnevne in 60-dnevne
repo pogodbe.
Kot stalni pripomoček (‘standing facility’) je banka že leta 1991 uvedla
možnost lombardnih posojil, ki so jih banke lahko prejele na podlagi tuje
valute ali vladnih obveznic. Ta posojila so imela nizko obrestno mero,
vendar so bila povezana z dodatnimi pogoji. Po leta 1995 se je delež teh
posojil močno zmanjšal. Konec leta 1996 sta bila za banke s trenutnimi
likvidnostnimi težavami uvedena likvidnostni pripomoček v skrajni sili in
posebni pripomoček (‘special facility’).
Leta 1997 je spremenila ogrodje svoje monetarne politike, ki je med
drugim postala bolj transparentna. Banka objavlja letna poročila, poročila o cenovni in finančni stabilnosti in druge publikacije (prav tako sponzorira raziskovalna dela ter podeljuje nagrade za izbrane diplome diplomantov Ekonomske fakultete).
Če je želela v Evropsko skupnost, je morala Slovenija spremeniti svojo
zakonodajo tudi na bančnem področju, in tako je bil Zakon o Banki
Slovenije dopolnjen oz. spremenjen leta 2002 in leta 2006 (Uradni list
RS, št. 72/2006). Spremenjeno besedilo med drugim določa:
172
173
»1. člen
(Status Banke Slovenije)
(2) Banka Slovenije je pravna oseba javnega prava, ki samostojno razpolaga z lastnim premoženjem.
(3) Banka Slovenije je v izključni državni lasti s finančno in upravljalsko
avtonomijo.
2. člen
(Položaj Banke Slovenije)
Banka Slovenije ter člani njenih organov odločanja so neodvisni in pri
opravljanju nalog po tem zakonu niso vezani na sklepe, stališča in navodila
državnih ali katerih koli organov, niti se ne smejo nanje obračati po navodila ali usmeritve.
4. člen
(Cilji Banke Slovenije)
(1) Temeljni cilj Banke Slovenije je stabilnost cen.
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
7. člen
(Izdaja bankovcev)
(1) Banka Slovenije je pooblaščena za izdajanje bankovcev, ki so neomejeno zakonito plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji ter za določanje apoenov
in njihovih glavnih znamenj.
Zakon o bančništvu 68.) iz leta 1999 in kasnejša verzija iz leta 2006
podrobno urejata pogoje za delovanje bank v Sloveniji. Zakon je uskladil
slovensko zakonodajo z evropsko. Določa, da morajo banke pri svojem
poslovanju upoštevati načela likvidnosti, solventnosti ter načela varnega in
skrbnega poslovanja. Slednja se nanašajo na kvaliteto upravljanja z vsemi
tveganji, ki jih prinaša opravljanje finančnih storitev. 61. člen določa, da
Banka Slovenije predpisuje »podrobnejša pravila o ravnanjih članov uprave in
članov nadzornega sveta banke pri opravljanju te funkcije v skladu s standardi
ustrezne profesionalne skrbnosti.« Zakon določa sistem upravljanja banke
(60. člen) in obliko uprave banke (62. člen). Banka Slovenije ima po tem
zakonu dolžnost in moč ukrepati, ko komercialne banke zaidejo v težave. Ukrepi, ki jih ima na voljo, so tile: odreditev odprave kršitev, prepoved opravljanja določenih bančnih poslov in finančnih storitev, odvzem
dovoljenja ter izredno upravo in prisilno likvidacijo banke. 68.), 69.)
Banka Slovenije je imela maja 2012 pri ECB za 748 milijonov evrov
rezerv, od tega so 215 milijonov med drugim predstavljali depoziti v konvertibilnih tujih valutah (211 milijonov v obliki vrednostnih papirjev),
posebne pravice črpanja (SDR) so predstavljale 254 milijonov, zlate rezerve pa so znašale 129 milijonov evrov (okoli 102.000 unč zlata; 1 unča =
31,1 g). 70.) Količina zlatih rezerv se vse od vstopa v evrosistem ni spreminjala. Mimogrede: Banka Slovenije zlato ne smatra kot pomembno in ne
načrtuje bistvenih povečanj zlatih rezerv (vir: osebni pogovor avtorja na
Banki Slovenije, dne 8. 4. 2011).
Vstop v EU leta 2004 in v evrosistem leta 2007 je slovenski prostor v
celoti odprl mednarodni konkurenci. Franjo Štiblar piše: »Ob vstopu v EU
je prišlo do liberalizacije kapitalskega računa, kar je odprlo pot finančnim
tokovom s tujino. Slovenci so to napačno izkoristili za naivno strategijo zadolževanja v tujini in nalaganja izposojenih finančnih sredstev v tuje vrednostne
papirje ...« 64.) (Štiblar, str. 72)
8. člen
(Izdajanje kovancev)
(1) Republika Slovenija izdaja kovance, ki so omejeno zakonito plačilno
sredstvo in določa apoene ter njihova glavna znamenja. ...
Poleg nalog v zvezi z izvajanjem monetarne politike (11. člen) zakon
določa tudi:
12. člen
(Druge naloge banke Slovenije)
(4) vodi račune za Republiko Slovenijo in državne organe
(9) oblikuje, uveljavlja in nadzoruje sistem pravil za varno in skrbno
poslovanje bank in hranilnic.« 66.)
Leta 2002 je Banka Slovenije začela uvajati sistem rezervnih zahtev v
evrosistemu. Tako se je spremenil status kratkoročnih repo pogodb, ki so
temeljile na vladnih obveznicah, glavna rezervna zahteva pa je bila določena
na 2 %.
Banka Slovenije je tako prevzela izvajanje vseh nalog in določil iz statuta Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) in Evropske centralne
banke (ECB). Banka po uvedbi evra izvaja naslednje naloge:
• izvaja skupno monetarno politiko;
• soupravlja uradne devizne rezerve držav članic;
• podpira nemoteno delovanje plačilnih sistemov.
Ena izmed najbolj pomembnih nalog je vzdrževanje finančne stabilnosti. Le-to Banka Slovenije opredeljuje kot »stanje, v katerem komponente
finančnega sistema – finančni trgi, finančne institucije in infrastruktura –
delujejo brez sistemskih motenj in v katerem vsaka komponenta finančnega
sistema zagotavlja največjo možno mero prožnega odzivanja na morebitne
šoke.« 67.) Pri tem upošteva načeli odprtega tržnega gospodarstva in proste
konkurence. Banka prav tako izvaja nadzor nad finančnimi institucijami
ter podeljuje dovoljenja za njihovo delovanje.
174
23. Evropska centralna banka
Banka Slovenije je postala članica Evropskega sistema centralnih bank, z
uvedbo evra pa članica evrosistema, ki zajema Evropsko centralno banko
(ECB) in centralne banke držav, kjer je valuta evro.
175
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Kratka zgodovina nastanka ECB
sti, ki jo lahko nacionalne centralne banke (NCB) vsak teden plasirajo
prek nacionalnih kreditnih institucij.
Člani odbora ne smejo opravljati druge pridobitne ali nepridobitne
poklicne dejavnosti ter morajo imeti ustrezne profesionalne kvalifikacije.
Njihov mandat je 8 let in ne morejo biti ponovno imenovani. Člane predlagajo finančni ministri po posvetovanju z evropskim svetom in svetom
centralne banke, potrdijo pa jih vlade oz. voditelji držav članic z medsebojnim soglasjem.
Aktualne člane in njihove življenjepise si lahko ogledate na strani ECB:
http://www.ecb.int/ecb/orga/decisions/eb/html/index.en.html
Svet banke sestavljajo izvršni odbor ter guvernerji posameznih nacionalnih centralnih bank evrosistema in je najvišji organ odločanja. Njihov
mandat je najmanj 5 let, imenujejo pa jih nacionalne vlade oz. parlamenti. Sprejema strateške odločitve o monetarni politiki, pri čemer guvernerji ne smejo predstavljati svojih držav, ampak morajo delovati neodvisno. Seje sveta vodi guverner ECB, udeležiti pa se jih smeta tudi predsednik Sveta EU ter član Evropske komisije, a nimata pravice odločanja.
Svet oblikuje monetarno politiko banke ter odobrava izdajo in obseg
evrobankovcev znotraj evroobmočja. Sprejema tudi poslovnik delovanja
celotne ECB. Vsak član ima en glas, odločitve se uradno sprejemajo s
preprosto večino, v praksi pa so sprejete bolj na podlagi kolegialnega
konsenza. V primeru neodločenih glasov prevlada glas guvernerja banke.
Seje sveta potekajo za zaprtimi vrati.
Leta 1958 je nastala evropska ekonomska skupnost, ki je povezovala
Francijo, Zahodno Nemčijo, Belgijo, Italijo, Luksemburg in Nizozemsko.
Leta 1969 so države na vrhu v Hagu v uradnem sporočilu zapisale, da si
mora skupnost prizadevati za vzpostavitev monetarne unije. Naslednje leto
je bila ustanovljena Wernerjeva komisija, ki naj bi pripravila smernice za
uvedbo tega cilja. Čeprav je skupnost v naslednjih letih sprejela več resolucij za postopno uvedbo monetarne unije, pa sta razpad brettonwoodskega
sistema in nemško stališče, da sta gospodarska in politična unija predpogoj
za monetarno unijo, prisilila svet finančnih ministrov (‚Community Council of Finance Ministers – Ecofin), da so načrt skupne valute preložili za
nedoločen čas. V poznih 80-ih letih je bil ustanovljen enotni evropski trg
na podlagi zakona ‚Single European Act‘, leta 1989 pa je bilo napisano
Delorjevo poročilo o ekonomski in monetarni uniji. Padec berlinskega zidu
novembra 1989 je pospešil tudi politično združevanje, leta 1992 pa so bila
na podlagi predhodnih pogajanj sprejeta določila Maastrichtskega sporazuma, ki določajo ustanovitev Evropske centralne banke in skupne valute.
Takratna britanska konservativna vlada Johna Majorja ni podprla ideje o
skupni valuti, ki bi nadomestila funt. Predlagala je naj se ustanovi ‚trdni
ECU‘, evropska valuta, ki bi jo upravljal Evropski denarni sklad (‚European
Monetary Fund‘). Ta valuta bi obstajala vzporedno z nacionalnimi valutami
in jih ne bi nadomestila. Vendar britanskega predloga niso upoštevali, zato
se Velika Britanija ni pridružila monetarni uniji. Maastrichstki sporazum je
povzel priporočila Delorjevega poročila in oblikoval ustanovitev evropskega
sistema centralnih bank v federalni obliki. Čeprav je bilo videti, da predlog
temelji na modelu ameriške Federal Reserve, pa strukturna organiziranost,
funkcije, orodja monetarne politike in primarni namen ECB temeljijo na
modelu zahodnonemške Bundesbank. Organiziranost, funkcije in moči so
formulirane v členih 105–115 Maastrichtskega sporazuma in v protokolu
številka 18 statuta evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke. 26.)
Slika 49: Svet
ECB (vir: spletna
stran ECB)
Organizacija ECB
V Evropski centralni banki 71.) sta glavna organa izvršni odbor in svet
banke. Izvršni odbor sestavljajo predsednik ECB, podpredsednika in
štirje drugi člani. Skrbi za opravljanje vsekodnevnih nalog posameznih
direktoratov, izvaja denarno politiko ECB in pripravlja seje sveta banke,
ki potekajo vsakih 14 dni. Odbor določa količino kratkoročne likvidno-
Banka ima še razširjeni svet banke, ki ga sestavljajo predsednik in
podpredsednik ter guvernerji centralnih bank vseh 27 držav EU. V tem
svetu se usklajujejo denarne in tečajne politike EU, poročajo pa tudi o
napredovanju drugih članic pri približevanju evrosistemu. Mnenje razširjenega sveta se med drugim upošteva pri spremembah pravil o računo-
176
177
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
vodstvu in finančnem poročanju, določanju kapitalskega ključa ECB in
pogojih za zaposlitev osebja ECB.
Centralne banke izvajajo sklepe, ki jih sprejme svet ECB. Njihove
naloge so:
••operacije denarne politike;
••upravljanje deviznih rezerv ECB;
••upravljanje svojih deviznih rezerv (določene operacije mora odobriti
ECB);
••upravljajo in nadzorujejo plačilne sisteme;
••skupaj z ECB izdajajo bankovce in jih dajejo v obtok;
••zbirajo statistične podatke;
••opravljajo druge funkcije zunaj evropskega sistema centralnih bank,
ki niso navedene v statutu, razen če svet ECB z dvotretjinsko večino
ugotovi, da so le-te v nasprotju z nalogami in cilji ESCB.
ECB nima tehničnega oddelka za tiskanje bankovcev in ne hrani gotovine v trezorjih. Legalno imajo moč tiskanja bankovcev tako ECB kot
NCB, vendar v praksi za tiskanje in plasiranje (ter odvzemanje iz obtoka)
gotovine skrbijo NCB. Posamezne države izdajajo kovance.
Vendar pa morajo NCB za tiskanje bankovcev dobiti soglasje ECB. To
pojasnjuje Banka Slovenije: »Količina natiskanih bankovcev za določeno
leto se določa centralizirano na nivoju evrosistema. Prvi korak v postopku
tiskanja je ta, da posamezne centralne banke evrosistema določijo lastne potrebe po bankovcih za določeno leto, ECB (Evropska centralna banka) nato
potrebe združi in tako dobi celotne potrebe po evrobankovcih za določeno leto.
Drugi korak je alokacija proizvodnje po posameznih centralnih bankah. To
pomeni, da ECB na podlagi deležev posamezne članice v evrosistemu (kapitalskega ključa) razdeli skupno potrebno proizvodnjo med centralne banke
evrosistema in vsaka centralna banka nato natisne količino bankovcev, ki ji
je bila dodeljena. Če povzamemo, centralne banke držav, ki so prevzele evro,
morajo za tiskanje bankovcev vedno dobiti soglasje ECB« (vir: elektronska
pošta, dne 24. 1. 2011)
Nadalje razloži sam postopek: »Centralna banka bankovce po potrditvi
na ECB proizvede v tiskarni (v primeru Banke Slovenije na podlagi mednarodnega razpisa) in jih plača glede na proizvodne stroške.« (vir: elektronska
pošta, dne 11. 2. 2011)
Zadeve, povezane s kovanci, koordinira Evropska komisija. Denarni
prihodek od izdaje bankovcev (‚seigniorage‘) se po ključu enkrat na leto
razdeli med NCB.
ECB ima svoje predstavništvo v Washingtonu.
Slika 50: Organizacijska shema evropske centralne banke
(vir: povzeto po ECB 53.))
178
179
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Cilji monetarne politike
Transparentnost, odgovornost in komunikacija
Maastrichtski sporazum določa, da je glavna monetarna naloga ECB (in
ESCB) vzdrževanje cenovne stabilnosti ter podpora splošnim ekonomskim smernicam evropskega gospodarskega prostora. Le-te sestavljajo
visoka stopnja zaposlenosti, trajnostna in neinflatorna rast ter konkurenčno gospodarstvo. Primarna naloga pa je cenovna stabilnost, ki je določena
z nivojem inflacije pod 2 %.
Sporazum določa, da mora ECB na več načinov poročati o svoji dejavnosti. Enkrat na leto mora evropskemu parlamentu in evropski komisiji
predstaviti poročilo. Evrosistem se zavzema za transparentnost procesa
odločanja in transparentnost analiz. Odločitve ECB javno objavlja praktično takoj po sprejetju na javnih tiskovnih konferencah in to na način,
ki je kar najbolj razumljiv javnosti in udeležencem na trgu.
ECB ne objavlja zapisnikov svojih zasedanj zaradi dveh razlogov. Želi
ustvariti vtis, da entiteta, ki odloča, ni posamezna oseba, povezana z določeno nacionalnostjo, temveč da so odločitve sprejete kolektivno. Po drugi
strani pa prav tako ne želi ustvariti vtisa, da je ECB prostor, kjer bi prihajalo do sprav med nacionalnimi interesi posameznih držav. Sporazum
jasno določa, da morajo odločitve sprejemati v dobro celotne evrske skupnosti, in ne posameznih držav.
Neodvisnost centralne banke
Člen 108 v sporazumu določa, da je banka neodvisna od vsakršnega zunanjega političnega vpliva. Neodvisnost se vzdržuje na štiri načine:
• finančna neodvisnost: ECB ima svoj proračun, osnovni kapital preskrbijo NCB;
• individualna neodvisnost: člani teles, ki odločajo, imajo sorazmerno
dolge mandate, člani izvršnega sveta ne smejo biti vnovič imenovani;
• funkcionalna neodvisnost: neodvisno uporablja orodja monetarne
politike ter odloča, kako in kdaj jih bo uporabila;
• banka ne sme kreditirati držav oz. javnega sektorja.
Evropsko sodišče je pooblaščeno, da preiskuje in razlaga dejanja ECB
zaradi sumov malomarnosti.
Slika 51: Stavba
ECB v Frankfurtu
(vir: spletna stran
ECB)
180
Orodja monetarne politike
ECB v svoji publikaciji The Monetary policy of ECB 72.) kot glavno orodje
monetarne politike navede operacije odprtega trga, s katerimi centralna banka uravnava obrestne mere in likvidnost ter sporoča svoja stališča glede monetarne politike. Operacije odprtega trga ECB lahko razdelimo na 4 kategorije:
• operacije glavnega refinanciranja (OGR);
• operacije dolgoročnega refinanciranja (ODR);
• operacije finega uravnavanja (OFU);
• strukturne operacije (SO).
V vseh kategorijah ECB najbolj pogosto uporablja reverzne transakcije (repo pogodbe ali kreditiranje na podlagi ustreznega jamstva). Pri
strukturnih operacijah uporablja tudi dolžniške certifikate (‚debt certificates‘) ter neposredni nakup in prodajo obveznic. Za operacije finega
uravnavanja uporablja tudi zamenjave tujih valut (‚foreign exchange
swaps‘) in zbiranje depozitov določenega trajanja (‚fixed term deposits‘).
Poleg operacij odprtega trga ECB prav tako omogoča dve dodatni
možnosti za zagotavljanje ali odvzemanje likvidnosti preko noči, združeni
v stalnem pripomočku oz. odprtih ponudbah (‚standing facility‘):
• mejno posojanje (‚marginal lending facility‘);
• mejni depozit (‚deposit facility).
181
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Ta pripomočka omogočata diskretno zadovoljevanje trenutnih potreb
finančnih institucij, vendar obrestne mere, določene za oba, institucij ne
spodbujajo k njuni uporabi. Kot smo videli v poglavju o Bank of England,
obresti, ki jih za ta dva pripomočka plačuje ECB, ustrezajo ‚sight deposit
rate‘ in ‚overnight lending rate‘ (barvna slika 61).
Za neposredne transakcije ECB ne določa omejitev glede razpona
finančnih institucij. Za zamenjave tujih valut morajo finančne institucije
biti zmožne opraviti velike količine izmenjav pod vsemi pogoji, ki lahko
vladajo na trgu. Za ostale operacije, ki temeljijo na hitri ponudbi in bilateralnih postopkih, primerne kandidate izberejo NCB, pri čemer upoštevajo splošne kriterije.
ECB tiste institucije, ki prekršijo pravila pogodb, oz. ne dosegajo
minimalnih rezervnih zahtev, sankcionira ali pa jim prepove udeležbe pri
operacijah odprtega trga.
Javne dražbe in izbira ustreznih finančnih institucij
ECB na javni dražbi uporablja različne vrste ponudb. Za GOR, ODR in
SO uporablja standardno ponudbo, pri kateri preteče največ 24 ur med
objavo ponudbe ter potrditvijo sprejetih ponudb. Hitra ponudba (‚quick
tender‘) je uporabljena za OFU ter se izvede v devetdesetih minutah po
objavi ponudbe. ECB lahko uporabi ponudbo s fiksno ali ponudbo s
spremenljivo obrestno mero. Pri slednji ponudniki ponudijo tako količino denarja kot tudi obrestno mero.
Dražba poteka po naslednjih korakih:
1. objava ponudb preko tiskovnih agencij, spletne strani ECB in objava NCB preko tiskovnih agencij ter direktno posredovanje ponudbe
ponudnikom (če je potrebno);
2. oblikovanje in oddajanje ponudb ter zbiranje le-teh s strani ECB;
3. alokacija ponudb ter objava rezultatov preko tiskovnih agencij in
spletne strani ECB;
4. potrditev (certificiranje) posameznih rezultatov;
5. poravnava transakcij.
Operacije odprtega trga
Bistvene lastnosti operacij glavnega refinanciranja so:
• omogočajo likvidnost in so najpomembnejša oblika operacij;
• potekajo redno vsak teden;
• ponavadi imajo dospelost enega tedna;
• se izvajajo na decentraliziran način v NCB;
• se izvajajo preko standardne ponudbe in vnaprej določenih korakov;
• svoje ponudbe lahko oddajo vse finančne institucije, ki izpolnjujejo
kriterije;
• kot jamstvo lahko uporabljajo prodajno in neprodajno premoženje.
*Leta 2003 je bilo v evrosistemu 6776 kreditnih institucij, od katerih jih je 2243 izpolnjevalo operativne kriterije za sodelovanje pri operacijah odprtega trga. V praksi pa pri
operacijah sodeluje veliko manjše število finančnih institucij, v povprečju okoli 250.
Evrosistem redno uporablja tudi operacije dolgoročnega refinanciranja, pri katerih je dospelost ponavadi tri mesece. Njihov namen je
zagotavljati dodatno dolgoročnejšo likvidnost finančnemu sektorju. ECB
zanje običajno uporablja spremenljivo obrestno mero in standardno
ponudbo, izvaja pa jih enkrat na mesec decentralizirano preko NCB.
Centralna banka za zagotavljanje likvidnosti in usmerjanje obrestnih
mer občasno uporablja tudi operacije finega uravnavanja; zlasti za izravnavanje učinkov na obrestne mere, ki jih povzročajo nepričakovane likvidnostne fluktuacije na trgu. Omogočajo hiter odziv, upoštevajoč razmere
na trgu. Lahko jih uporabi tako za dodajanje kot odvzemanje likvidnosti.
Za OFU lahko uporabijo reverzne in neposredne transakcije, zamenjavo
tujih valut in zbiranje depozitov določenega trajanja. Za dodajanje likvidnosti uporablja hitre ponudbe, za odvzemanje likvidnosti pa bilateralne
postopke. Uporablja jih po potrebi in nimajo stalno določene dospelosti.
Bilateralni postopki pomenijo, da ECB opravi posel s posamezno finančno institucijo brez javne ponudbe in dražbe. Obstajata dve vrsti bilateralnih postopkov:
182
183
Finančne institucije morajo izpolnjevati določene pogoje, če želijo
sodelovati pri poslih ECB. Pravila so dovolj ohlapna, da vključujejo širok
spekter finančnih institucij.* Določajo:
• operacij odprtega trga in odprtih ponudb se lahko udeležujejo zgolj
tiste institucije, za katere velja minimalna rezervna zahteva;
• finančne institucije morajo biti solventne ter podvržene vsaj eni vrsti
institucionalnega harmoniziranega EU/EEA nadzora;
• izpolnjevati morajo operativne kriterije, določene v pomembnih
pogodbenih ali regulatornih dogovorih, ki omogočajo učinkovito
izvajanje monetarne politike evrosistema.
Denar – nedolžna prevara?
• ECB neposredno kontaktira finančne institucije;
• operacije izpelje preko borz in njenih posrednikov.
Pri teh poslih se morajo NCB držati natančnih navodil ECB ter se na
njihovi podlagi odločiti, ali gredo v posel ali ne. Transakcije se poravnavajo preko NCB.
ECB uporablja strukturne operacije, kadar želi spremeniti strukturno likvidnostno pozicijo evrosistema v odnosu do finančnega sektorja. Te
operacije povečujejo ali zmanjšujejo likvidnost, se uporabljajo po potrebi
in nimajo določene dospelosti. Mednje spadajo dolžniški certifikati ECB,
reverzne in neposredne transakcije. Reverzne transakcije in izdaje dolžniških certifikatov potekajo prek NCB v okviru standardnih avkcij. Neposredne transakcije pa potekajo na podlagi bilateralnih postopkov.
Vrste transakcij
Reverzne oz. povratne transakcije
Razlika med nakupno in prodajno ceno pri repo operacijah ustreza
zaračunanim obrestim na sposojeni denar. Pri kreditiranju na podlagi
ustreznega jamstva se obresti določi posebej.
Neposredne oz. dokončne transakcije
To so operacije, s katerimi evrosistem neposredno kupuje ali prodaja
na trgu, uporabljajo pa se izključno za strukturne namene in operacije
finega uravnavanja.
Lastnosti neposrednih transakcij so:
• lahko se uporabljajo za povečevanje (nakup) ali zmanjševanje (prodaja) likvidnosti;
• pogostost operacij ni standardizirana;
• izvedejo se skozi bilateralne postopke preko NCB (svet banke se
lahko v izjemnih okoliščinah odloči, da jih bo izvajala sama ECB);
• ni omejitev glede razpona finančnih institucij, ki lahko sodelujejo pri
njih;
• za jamstva ECB upošteva samo prodajno premoženje.
Dolžniški certifikati
ECB jih uporablja za strukturne operacije preko ustvarjanja (ali povečevanja) likvidnostnega primanjkljaja na trgu. Dolžniški certifikati pomenijo njeno obvezo do imetnika certifikata. Izdaja jih v obliki knjigovod184
II. Del: Monetarni sistem danes
skega vpisa z obrestno mero, ki je pod nominalno obrestno mero, ter so
izplačani po nominalni obrestni meri na dan dospelosti. Evrosistem ne
določa nobenih omejitev glede prenosa certifikatov.
Lahko jih izdaja v rednih ali izrednih emisijah in to na podlagi standardne
ponudbe preko NCB. Njihova dospelost je manj kot 12 mesecev. Dražb se
lahko udeležujejo le finančne insitucije, ki izpolnjujejo določene kriterije.
Zamenjava tujih valut oz. valutne zamenjave
ECB jih uporablja za operacije finega uravnavanja ter vključujejo prodajo evrov na mestu (‚spot trade‘) in njihov kasnejši nakup ob določenem
datumu. Evrosistem trguje zgolj z valutami, ki so mednarodno pogosteje
uporabljene. Pri vsaki tovrstni transakciji se evrosistem in določena
finančna institucija dogovorita o točkah zamenjave (‚swap points‘), ki
pomenijo razliko med menjalnim tečajem pri prodaji in menjalnim tečajem pri kasnejšem nakupu.
Lahko jih uporablja za povečevanje ali zmanjševanje likvidnosti predvsem za OFU. Niso stalne in nimajo določene dospelosti. Izvede jih s
pomočjo hitrih ponudb ali bilateralne postopke preko NCB. Evrosistem
lahko z ozirom na določene kriterije izbere omejeno število finančnih
institucij, ki sodelujejo pri teh transakcijah.
~~~
Člena 73f in 73g pogodbe o ECB omogočata ustavitev valutnih manipulacij, če se centralna banka tako odloči. ECB lahko ustavi manipulativne valutne tokove iz tretjih držav do 6 mesecev, vsaka članica ECB pa
lahko takšno odločitev sprejme unilateralno proti državi, ki ni članica.
Zbiranje depozitov z določenim trajanjem
Evrosistem lahko povabi finančne institucije, da položijo depozite s
fiksnim trajanjem ter fiksno obrestno mero v svojo nacionalno centralno
banko. Z njimi skuša preko zmanjševanja likvidnosti fino uravnavati trg.
Njihova pogostost ni standardizirana, dospelost prav tako ni natančno
določena. Zbiranje depozitov opravlja v obliki hitrih ponudb, lahko pa
tudi s pomočjo bilateralnih postopkov preko NCB. Evrosistem za to vrsto
posla lahko z ozirom na kriterije izbere zgolj omejeno število finančnih
institucij.
185
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Stalna pripomočka oz. odprti ponudbi
Ponavadi banke uporabljajo tadva pripomočka ob koncu obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv, ko ne morejo več uporabiti povprečja rezerv.
• TARGET2-Securities (T2S)
Cilj tega projekta je vzpostavitev enotne tehnične platforme za poravnavo poslovanja z vrednostnimi papirji. Namen je združiti v tem trenutku
razdrobljeno infrastrukturo in na ta način povečati učinkovitost pa tudi
varnost poravnav vrednostnih papirjev. Za izoblikovanje in upravljanje sistema so zadolžene centralne banke Italije, Španije, Francije in Nemčije.
• Mejno posojilo
Kreditne institucije lahko dobijo likvidnost preko noči na podlagi
jamstva z določenim premoženjem. Pri tem ni omejitev na višino kredita,
ki ga lahko dobijo, so pa obresti višje od obresti operacij glavnega refinanciranja ter določajo zgornjo mejo medbančne obrestne mere preko noči. NCB
lahko omogočijo likvidnost na ta način tudi s pomočjo repo pogodb.
Dostop do posojanja imajo zgolj institucije, ki izponjujejo določene
pogoje in ki jih odobrijo NCB. Banke morajo za pridobitev kredita v
zameno položiti ustrezno jamstvo. Kredit morajo odplačati naslednji dan.
To posojanje je na voljo zgolj ob določenih dnevih.
ECB lahko spremeni pogoje delovanja tega pripomočka ali pa ga po
potrebi tudi ukine.
• Mejni depozit
Finančne institucije lahko v ECB položijo depozite preko noči. Obresti ECB določi vnaprej ter določajo spodnjo mejo za medbančno obrestno
mero preko noči. Pogoji za dostop so enaki kot pri prejšnjem pripomočku.
Dostop je na voljo zgolj ob določenih dnevih. Na višino depozita ne
postavlja omejitev, njegova dospelost je naslednji dan, finančna institucija pa ob tem dobi izplačane tudi obresti.
ECB lahko spremeni pogoje delovanja tega pripomočka ali pa ga po
potrebi tudi ukine.
• CCBM2
CCBM2 je sistem upravljanja zavarovanja terjatev centralnih bank
(‚Collateral Central Bank Management‘), ki je bil prvotno predviden kot
projekt za vzpostavitev enotne platforme za upravljanje zavarovanja vseh
kreditnih operacij centralnih bank v Evrosistemu. V letu 2011 se je projekt usmeril v ožje delovanje (ne bo obsegal bančnih posojil).
• SEPA
SEPA je projekt enotnega območja plačil v evrih (‚Single Euro
Payments Area‘), katerega namen je s pomočjo poenotenih osnovnih plačilnih instrumentov (kreditnih plačil, neposrednih obremenitev, plačilnih
kartic) in enotnih standardov vzpostaviti plačevanje in prejemanje plačil
pod enakimi pogoji (za elektronska plačila v evrih). Sistem predvideva
enake pravice in obveznosti znotraj celotnega evroobmočja. Med drugim
bo odpravil ločevanje med plačili znotraj države in čezmejnimi plačili.
24. Primerjava med BoJ, Fed in ECB
• TARGET2
Je vseeevropski plačilni sistem, katerega namen je omogočati sprotno
poravnavo posameznih plačil. Za njegovo upravljanje je zadolžen Evrosistem. Čeprav deluje na enotni tehnološki platformi, svoj nacionalni del
pravno-formalno upravlja vsaka posamezna centralna banka. ECB skuša
razvijati funkcionalnost tega sistema preko tehnoloških nadgradenj.
Na podlagi Apelove študije 26.), študije ECB 53.) in informacij na spletnih
straneh centralnih bank lahko centralne banke primerjamo na naslednjih
področjih:
Lastništvo je pri vseh treh centralnih bankah različno. Fed je v rokah
zasebnih bank, polovico BoJ ima v rokah vlada, polovico pa zasebniki,
delnice ECB pa so v lasti NCB. Kljub temu pa delnice v zasebni lasti ne
pomenijo klasičnega lastniškega deleža, ki bi prinašal dobičke, bil lahko
prenosljiv ter pomenil večji vpliv glede na večje število delnic.
Na strukturnem nivoju sta si Fed ter ECB podobna, saj sta oba sistema urejena federalno. Sedemnajst nacionalnih centralnih bank opravlja
podobno vlogo kot 12 področnih izpostav Fed. Guverner ECB na podoben način predseduje sestankom sveta banke kot guverner Fed sestankom
komiteja za odprti trg. Obe telesi sta odgovorni za oblikovanje monetarne
politike. Člani obeh imajo dolge mandate ter ne morejo biti ponovno
186
187
Plačilni in poravnalni sistem
Ena izmed najbolj pomembnih nalog centralne banke je zagotavljanje
nemotenega delovanja plačilnega in poravnalnega sistema. Evropska centralna banka želi v evroobmočju v sodelovanju z NCB poenotiti in izboljšati določene komponente plačilnih in poravnalnih sistemov. Letno poročilo Banke Slovenije 2011 73.) omenja naslednje projekte:
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
imenovani. Glavna razlika je pri volitvenih pravicah – vsak guverner
NCB ima v svetu banke en glas, medtem ko imajo v komiteju za odprti
trg stalno glasovalno pravico člani sveta guvernerjev in predsednik Fed
New York, ostali štirje področni predsedniki pa imajo občasno glasovalno
pravico. Kljub temu pa so le-ti navzoči na sestankih FOMC.
BoJ deluje bolj centralizirano, in ne v federalni oz. zvezni obliki. Tudi tu
obstaja odbor, ki odloča o monetarni politiki. Vendar pa obstajajo razlike,
kako odbori sprejemajo odločitve. Odbora Fed in ECB jih sprejemata na
bolj kolegialen način s konsenzom, medtem ko odbor BoJ sprejema odločitve bolj v individualističnem slogu. Pri slednjem se jasno izrazijo mnenja
in nasprotovanja, odločitev pa odbor sprejme z večinskim glasovanjem.
ECB, BoJ ima poleg te tudi nalogo nemotenega delovanja plačilnega sistema, medtem ko ima Fed največ uradno določenih nalog, med drugim
tudi dolgoročno rast monetarnih in kreditnih agregatov ter maksimiziranje zaposlenosti.
Vse centralne banke so zaradi večjega števila varovalk neodvisne od
političnega vpliva. Vendar ima v ZDA kongres še vedno ustavno pravico
izdajanja denarja ter reguliranja njegove vrednosti (trenutno je ta v rokah
Fed). BoJ je večjo neodvisnost dobila z novim zakonom leta 1997
(podobno kot BoE). Politika menjalnega tečaja na Japonskem in v ZDA
urejata finančno ministrstvo oz. zakladnica. V evrosistemu pa ima evropski svet (‚European Council‘), v katerem so predsedniki vlad oz. držav,
predsednik evropske komisije in predsednik sveta (trenutno je to Herman
Van Rompuy), pravico oblikovati splošne smernice za politiko menjalnega tečaja. Svet se pri tem posvetuje z ECB.
Na ravni odgovornosti, transparentnosti in komuniciranja vse centralne banke javnosti posredujejo svoje odločitve v realnem času (po
zasedanjih) ter izdajajo periodična poročila. Prav tako poročajo parlamentom. Razlike pri tem so v obliki, kako informacije posredujejo (npr.
uvodna izjava guvernerja na tiskovni konferenci) in ob katerem času. Prav
tako Fed in BoJ objavljata zapisnike zasedanj, medtem ko jih ECB iz
zgoraj omenjenih razlogov ne. Nekateri avtorji (npr. Ehrmann in Fratzscher, 2005) so mnenja, da gre pri Fed za bolj individualistično naravnano komuniciranje, pri ECB pa bolj za kolegialno.
Glavno orodje monetarne politike so v vseh treh primerih operacije
odprtega trga, ki pomenijo nakup in prodajo (v pretežni meri) državnih
obveznic. Razlike obstajajo pri uporabi drugih manj uporabljenih vrednostnih papirjev, kot so npr. blagajniški zapisi. Povečini banke za uravnavanje likvidnosti uporabljajo repo pogodbe, v manjšem primeru pa
tudi neposredni nakup in prodajo obveznic. Vse ločujejo kratkoročno in
dolgoročno refinanciranje. ECB je po Maastrichtskem sporazumu prepovedano neposredno kreditirati države. Fed in ECB imata na voljo tudi
dodatne pomožne mehanizme, kot sta npr. diskontno okno ter nizkocenovno posojanje. BoJ se je temu mehanizmu odrekla. Vse tri določajo
obvezne rezerve za banke, vendar se v tej zahtevi med seboj razlikujejo.
Definiranje in implementacija
monetarne politike
Izdajanje bankovcev
Operacije devizne menjave
Upravljanje z uradnimi rezervami
Vloga fiskalnega agenta za državo
Promoviranje stabilnosti
finančnega sistema
Nadzor nad bankami
Fed
ECB
BoJ










NCB








Omogočanje neoviranega
delovanja plačilnega sistema
Zbiranje statističnih informacij
Navzočnost na sestankih mednarodnih finančnih institucij
nekatere
na
NCB pogodbeni
podlagi









Tabela 3: Izbrane lastnosti in naloge centralnih bank
(vir: povzeto po ECB 53.))
Tudi pri nalogah monetarnih politik obstajajo podobnosti med
omenjenimi centralnimi bankami. Ena izmed nalog, ki jo skušajo vse tri
izpolnjevati, je vzdrževanje stabilnosti cen. To je glavna in primarna naloga
188
189
Denar – nedolžna prevara?
ECB
Fed
II. Del: Monetarni sistem danes
BoJ
Lastništvo
nacionalne cenzasebne banke, deltralne banke, del- nice niso
nice niso prenosl- prenosljive
jive, lastnik Banke
Slovenije je RS
okoli 55 % v lasti
vlade,
45 % pa v lasti
zasebnikov
Določanjemonetarne
politike
Cilji
monetarne
politike
svet banke
23 članov
FOMC
12 članov
svet za politiko
9 članov
• cenovna
stabilnost
• maksimiziranje
zaposlenosti
• stabilne cene
• zmerne dolgoročne obresti
pristop
upravljanja
s tveganjem
(‘risk management
approach’)
• cenovna stabilnost 0–2 %
• stabilnost
finančnega sistema
pristop je
osredotočen na
informacijsko
vsebino različnih
ekonomskih indikatorjev
centralizirana
0–2 %
Strategija
monetarne
politike
napovedana
vnaprej
Implementacija monetarne politike
Obvezne
rezerve
Neodvisnost
decentralizirana
centralizirana
(Fed New York)
2 % – do dveh let 0–10 %
0 % – 2 leti in več
da
da
Odgovornost • takojšnja tiskov- • takojšnja objava
in transpana konferenca z
skupaj z zapisnirentnost
uvodnimi izjakom zasedanja
vami
• zaslišanja pred
• letno poročilo
kongresom
institucijam EU • mesečni bilten oz.
ter predstavitve
poročila podv evropskem
ročnih bank
parlamentu
• mesečni bilten
0,05–1,2 %
(0,1–1,3 %)
da
• takojšnja
oznanila po
zasedanjih
• tiskovna
konferenca
guvernerja
• objava zapisnika
(mesec kasneje)
• mesečno
poročilo sveta za
politiko
• dve poročanji
parlamentu na
leto
25. Mednarodne finančne institucije
Banka za mednarodne poravnave
(Bank of International Settlements)
Banka za mednarodne poravnave (BIS) je bila prva prava mednarodna
finančna institucija. Ustanovljena je bila leta 1930 v Baslu v Švici (med
drugim tudi) na pobudo Hjalmarja H. G. Schachta, predsednika Reichsbanke (1923–1930) ter ministra za ekonomijo v nacistični Nemčiji (Schacht je sicer najbolj zaslužen za odpravo hiperinflacije v Weimarski republiki
in za stabilizacijo marke).
BIS je ustanovilo šest centralnih bank in tri zasebne: JP Morgan, First
National Bank of New York in First National Bank of Chicago. Sprva ni
bila organizirana kot avtoriteta centralnih bank in ni bila mišljena kot
banka. Nastala je zato, da bi posredovala pri nemških vojnih odškodninah
po prvi svetovni vojni. Njen uradni namen je bil kliring, balansiranje kreditov in dolgov med državami članicami in zmanjševanje potreb po dejanskih pošiljkah zlata. Prav tako naj bi državam pomagala prehajati nazaj na
zlati standard. Vendar pa je Anglija leta 1931 zlati standard opustila, leta
1932 pa so bile nemške reparacije v Ligi narodov ukinjene. Banka se je tako
preusmerila na druga področja, med drugim je postala kanal za britanska in
ameriška sredstva, ki so odtekala k Hitlerju in nacistični stranki.
Slika 52:
Hjalmar H. G. Schacht
(vir: www.iamthewit­
ness.com)
Umazana zgodovina
Tabela 4: Primerjava med ECB, Fed in BoJ
(vir: povzeto po ECB 53.))
Že omenjeni Charles Higham 36.), ki je na podlagi zakona o dostopu do
informacij (‚Freedom of Information Act‘) več let zbiral dokumentirane
dokaze o sodelovanju med velikimi nemškimi in angloameriškimi indu-
190
191
Denar – nedolžna prevara?
strialci in bankirji kljub zakonskim prepovedim med drugo svetovno
vojno (na škodo stotisočev zavezniških vojakov in civilistov), odkriva tudi
umazano zgodovino Banke za mednarodne poravnave, ki je pri vsem tem
tudi sama sodelovala.
Njen prvi predsednik (do leta 1933) je bil Rockefellerjev bankir Gates
W. McGarrah. V času druge svetovne vojne pa je bil njen predsednik,
prav tako Američan, Thomas H. McKittrick, Morganov družabnik.
Nemški direktorji banke so bili: Hermann Schmitz, direktor nemškega
kemičnega giganta I. G. Farben, baron Kurt von Schroder, direktor J. H.
Stein Banke in glavni financer Gestapa, ter predstavnika Reichsbanke, dr.
Walther Funk in Emil Puhl, katera je v odbor osebno imenoval Hitler.
Potem ko so v marcu leta 1938 nacisti vkorakali na Dunaj, so ukradli
večino avstrijskega zlata ter ga spravili v trezorje BIS v Baslu. Enaka usoda je
doletela tudi češkoslovaško zlato, s to razliko, da so Čehi zlato pred nemško
okupacijo preposlali v angleško Bank of England. Nacisti so Čehe prisilili,
da so prosili Bank of England, da njihovo zlato pošlje v Basel. Že omenjeni
guverner le-te, Montagu Norman, je tej prošnji brez pripomb ugodil.
Do leta 1939 je BIS v Nemčijo investirala milijone, le-ta pa je banki pošiljala nakradeno zlato (med drugim je bilo to zlato pobrano milijonom umorjenih Judov – v obliki poročnih prstanov, držal za cigarete in cigaretnih škatlic, okvirjev za očala ter celo zlatih zobnih zalivk). Banka je bila pod Hitlerjevo kontrolo, vendar sta njen obstoj odobrili Velika Britanija in ZDA.
Leta 1942 je McKittrick velikodušno odobril posojila v znesku nekaj
milijonov zlatih švicarskih frankov nacistični vladi na Poljskem in kolaboracionistični vladi na Madžarskem. Proti koncu vojne je nacistično zlato v
imenu BIS shranjevala Švicarska narodna banka (Swiss National Bank).
Leta 1944 je bilo ugotovljeno, da je večino dividend BIS pobrala
Nemčija. Zaradi zgornjih razlogov je na konferenci v Bretton Woodsu
ameriška vlada podprla resolucijo, po kateri naj bi to banko razpustili.
Vendar pa so jo centralni bankirji uspeli izločiti iz končnega dogovora.
Leta 1946 je Walther Funk na sojenju v Nürnbergu priznal, da je imel
Emil Puhl (ki je bil zadolžen za pošiljke zlata) povezave v Ameriki ter da
mu je bilo ponujeno visoko mesto v banki Chase malo pred napadom na
Pearl Harbour.
Leta 1948 je BIS pod pritiski ameriškega finančnega ministrstva predala 4 milijone dolarjev nakradenega zlata, zelo majhen del celotne vrednosti, ki naj bi po trditvah Highama znašala 378 milijonov dolarjev.
Kljub dokazom o navezi med Puhlom in McKittrickom je slednji
dobil mesto podpredsednika Chase banke. Leta 1950 je v Ameriko povabil Emila Puhla kot svojega častnega gosta.
192
II. Del: Monetarni sistem danes
~~~
Banka je torej ostala. Dolga leta po vojni je delovala v zapuščenem hotelu.
Leta 1961 je koordinirala t. i. Gold Pool, zadnji poskus obdržati fasado
mednarodnega zlatega standarda. Članice so prispevale zlato zato, da je
lahko dolar ostal konvertibilen pri 35 dolarjih za unčo. Toda leta 1967 je
Francija izstopila iz projekta, ki je nato propadel. Zlati standard so leta
1971 dokončno ukinili.
Banka je leta 1977 dobila nove velike prostore v stolpnici in tako na
neki način stopila iz ozadja. Imela naj bi vladno imuniteto in svojo zasebno policijo ter naj ne bi plačevala davkov. Sedaj deluje kot nekakšna
‚centralna banka vseh centralnih bank‘. V njeni ustanovni listini je zapisano, da je imuna pred zasegom, zaprtjem in cenzuro, če se njeni različni
lastniki znajdejo v medsebojni vojni. Je v lasti centralnih bank, vendar je
bil celoten delež ameriških delnic ter del francoskih in belgijskih prodan
zasebnikom. Štirinajst odstotkov delnic imajo v rokah zasebniki, vendar
nimajo pravice odločanja ter pravice udeležbe na sestankih. Banka na
računih hrani pomemben delež svetovnih zunanjih rezerv. Njene zlate
rezerve naj bi leta 2005 znašale okoli 190 ton 9.) (Deutsch, str. 316).
Vendar pa BIS ni emisijska banka, zato ne more izdajati denarja. Banka
na svojih spletnih straneh trdi, da ponuja prostor, kjer se lahko srečujejo
različne centralne banke ter izboljšujejo medsebojno razumevanje in razumevanje trga. Guvernerji posameznih centralnih bank se v Baslu srečujejo
na dva meseca. Banka prav tako organizira pogosta srečanja strokovnjakov
na temo monetarne in finančne stabilnosti. Ukvarja se tudi z raziskovanjem
in statistiko mednarodnih posojil. Prav tako organizira seminarje in delavnice. In končno: igra vlogo banke za svetovne centralne banke. 74.)
Slika 53: Banka za
mednarodne poravnave, Basel, Švica
(vir: www.businesspundit.com)
193
Denar – nedolžna prevara?
Bančno nadzorništvo
Trenutno je v banko vključenih 55 držav članic, vendar pa je skupina, ki
se redno sestaja v Baslu, veliko manjša. Leta 1974 so znotraj banke ustanovili baselski odbor za bančno nadzorništvo (‚Basel Committee on Banking Supervision‘), ki ga sestavlja 20 guvernerjev centralnih bank. Le-ta
določa globalne smernice za delovanje bank, med drugim kapitalske zahteve in kontrolo rezerv, ki pa za centralne banke niso zavezujoče (imenovane tudi Basel I, Basel II in Basel III). Sprejmejo jih prostovoljno.
Basel I je tako leta 1988 povečal kapitalske zahteve s 6 % na 8 %.
Implementirala ga je večina svetovnih centralnih bank. Basel II je BIS
objavila junija 2004 (v ZDA je začel veljati novembra 2007). Njegov
namen je bil poleg smernic za kapitalsko ustreznost ustvariti tudi mednarodni standard, ki ga pri oblikovanju regulacij lahko uporabljajo regulatorji. Vsebuje tri stebre:
• minimalne kapitalske zahteve;
• nadzorniška revizija;
• tržna disciplina.
Basel II ni bil sprejet s strani vseh svetovnih centralnih bank.
Prvega januarja 2013 bo v veljavo stopil Basel III, ki bo med drugim
zvišal kapitalske zahteve za banke (za Tier1 kapital* z 2 % na 4,5 %) ter
postopoma uvedel obvezno rezervo (‚capital conservation buffer‘) v višini
2,5 % do leta 2019. 75.), 76.)
Poleg tega naj bi spodbujal k temu, da derivate, sklenjene neposredno
med dvema strankama (t. i. ‚over the counter derivatives‘), ki predstavljajo
večino trgovanja, prenesejo v centralne institucije (verjetno klirinške hiše†).
*Tier 1 kapital: centralno jedro kapitala banke, ki ga sestavljajo navadne delnice in rezerve oz. zadržani zaslužek; Tier 1 in Tier 2 kapital sta bila prvič definirana v Baslu I.
Delnice so lahko navadne (‘common shares’) ali prednostne (‘preferred shares’). Navadna delnica daje lastniku tako lastniški delež kot tudi možnost glasovanja na letni
skupščini delničarjev. Prednostna delnica pa daje lastniški delež in prednost pred
imetniki navadnih delnic pri izplačilu dividend, vendar imetniku ne daje možnosti
glasovanja na skupščinah delničarjev.
†Klirinška hiša: organizacija, ki izvaja transakcije vrednostnih papirjev; koordinira
potrditev, dostavo in poravnavo transakcij vrednostnih papirjev v imenu borz.
194
II. Del: Monetarni sistem danes
~~~
Poleg odbora za bančno nadzorništvo ima banka še vrsto drugih odborov, ki s svojimi analizami in priporočili podpirajo centralne banke in
oblasti, zadolžene za finančno stabilnost. Ti odbori med drugim vključujejo: odbor za globalni bančni sistem, odbor za plačilne in poravnalne
sisteme ter odbor za trge. 74.)
Banka ponuja sedež tudi nekaterim drugim neodvisnim organizacijam, ki delujejo na področju mednarodne finančne stabilnosti, med drugim: Mednarodnemu združenju nadzornikov zavarovalnic in Mednarodnemu združenju za zavarovanje depozitov.
Banka ima dve svetovni izpostavi: ameriško v Ciudad de Mexicu in
azijsko v Hong Kongu.
Z globalno finančno krizo se pojavljajo tudi zahteve po ustanovitvi
mednarodne valute in kot primerno institucijo za njeno izdajanje omenjajo tudi Banko za mednarodne poravnave.
Mednarodni denarni sklad (IMF)
Namen in struktura
Zavezniki so IMF zasnovali v Bretton Woodsu (ZDA) leta 1944 prvenstveno kot nadzornika monetarnih politik in menjalnih tečajev držav
članic. IMF od njih terja, da je državna valuta brez omejitev prosto konvertibilna v druge valute ter da skladu poročajo o morebitnih spremembah finančnih in monetarnih politik.
Fond izvaja ekonomski nadzor nad gospodarskim stanjem držav ter jih
po potrebi opozarja na težave in svetuje pri uvajanju politik. Državam
ponuja tehnično podporo in izobraževanje na štirih področjih:
• monetarne in finančne politike;
• fiskalna politika in menedžment;
• zbiranje, obdelava in izboljšanje statističnih podatkov;
• ekonomska in finančna zakonodaja.
Njegova sekundarna funkcija je biti fond za države, ki zapadejo v nelikvidnost. IMF državam ponuja posojila, običajno na podlagi reformnega
programa, ki ga sestavijo vlade skupaj z IMF. Pomoč je torej pogojena s
strukturnimi spremembami.
195
Denar – nedolžna prevara?
Spletna stran IMF o posojilih razlaga takole: »Ko si država sposodi
denar od IMF, se njena vlada obveže, da bo prilagodila svojo ekonomsko
politiko in s tem premostila težave, ki so jo pripeljale do iskanja finančne
pomoči mednarodne skupnosti.« 77.)
IMF prav tako nudi finančno pomoč v primeru naravnih katastrof in
konfliktov. Ta posojila ne vključujejo strukturnih pogojev.
Fond se pogaja neposredno s komercialnimi bankami za zagotovitev
mešanih posojilnih paketov.
IMF sodeluje z drugimi mednarodnimi organizacijami in inštituti za
politiko (‘think tanks’). Ukvarja se tudi z ekonomskimi raziskavami ter
redno izdaja letna poročila o stanju svetovnega in regionalnega gospodarstva in financ, kot so: ‘World economic outlook’, ‘Regional economic
outlook’ in ‘Global financial stability report’.
Trenutno je vanj vključenih 187 držav, ki v fond prispevajo določeno
količino kapitala, tega pa predstavlja izračunana kvota. Fond je specializirana agencija Združenih narodov, vendar ima svojo ustanovno listino,
vodstveno strukturo in finance. Trenutno je pri njem zaposlenih okoli
2300 ljudi, katerih dohodki so davka oproščeni. Osebje pred nastopom
službe sprejme zaprisego, da ne bo sprejemalo nobenih navodil s strani
vlad ali katerih koli zunanjih avtoritet.
Slika 55: Logotip
Mednarodnega denarnega sklada
(vir: www.intelligentspeculator.net)
Slika 54:
Sedež IMF v Washingtonu
(vir: www.britannica.com)
II. Del: Monetarni sistem danes
• potrjevanja povišanja kvot;
• alokacije SDR;
• sprejemanja in izključevanja članic;
• sprejemanja amandmajev k ustanovni listini.
Fond tako vodi 24-članski izvršni odbor, v katerem so najbolj zastopane močne industrijske države. Sestaja se trikrat tedensko, odločitve pa
se ne sprejemajo z večinskim glasovanjem, temveč s konsenzom, pri
čemer ima zelo veliko moč direktor. Po tradiciji to mesto pripada
Evropejcu (oz. nekomu, ki ni Američan; trenutno je to Francozinja
Christine Lagarde), medtem ko je predsednik IMF Američan. Direktor
predseduje odboru in nadzoruje osebje.
Konec šestdesetih let je fond po štiriletnih pogajanjih izoblikoval
posebne pravice črpanja (SDR), ki naj bi olajšale probleme mednarodne
likvidnosti in predstavljale novo obliko rezerv namesto zlata (katerega
dotok je bil nezadosten) oz. namesto nacionalnih valut, kakršna je ameriški dolar. Aktivirali so jih z januarjem 1970 in postopoma so pri fondu
postale primarna oblika rezerv.
Fond sredstva dobiva iz več virov. Države morajo ob sprejetju v fond
prispevati določeno vsoto glede na delež, ki ga imajo v globalni ekonomiji. Bolj razvite države tako prispevajo več. Eno četrtino prispevajo v
pomembni mednarodni valuti ali SDR, tri četrtine pa v svoji valuti.
Kvote revidirajo vsakih 5 let. Leta 2008 je svet guvernerjev sprejel povišanje kvot za vsega skupaj 11,5 %. Reforma je pričela veljati marca 2011.
Drugi vir imetja je zlato. IMF ga ima trenutno okoli 2815 metričnih ton,
kar ga postavlja na tretje mesto po velikosti zlatih rezerv na svetu. Njegova
uporaba pa je zelo omejena. IMF se lahko odloči zlato prodajati po soglasju 85 % večine ali pa dovoli državi vplačati kvoto v zlatu, vendar ga ne
sme kupovati ali z njim opraviti katerekoli druge transakcije. Septembra
2009 se je tako izvršni odbor odločil prodati okoli 400 ton zlata. Tretji vir
pa so posojila, ki jih daje v obliki različnih posojilnih opcij. 77.)
Razvoj pogojevanja
Najvišje telo odločanja je svet guvernerjev, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic (ponavadi finančni ministri in guvernerji centralnih
bank). Vsaka država ima dva predstavnika (glavnega predstavnika in njegovega namestnika). Večino moči odločanja je svet predal izvršnemu
odboru, sam pa je obdržal moč:
Axel Dreher v svojem delu The development and implementation of IMF
and World bank conditionality 78.) razlaga, da se države na konferenci v
Bretton Woodsu niso bile zmožne dogovoriti glede pogojevanja. Edina
država, ki je bila takrat za to zainteresirana, so bile ZDA. Na začetku se je
tako izvršni odbor sproti odločal, ali bo na posojila pripel pogoje ali ne.
196
197
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Ponavadi so na pogajanjih določili cilje, ki naj bi jih država dosegla. Pri
izbiri instrumentov za dosego ciljev pa so bile države svobodne.
Po razpadu zlatega standarda se je pozornost te organizacije preusmerila na nadzorstvo in posvetovanje z državami članicami, prav tako pa je
postala velik posojilodajalec. Po sprejetju t. i. ‘Extended Fund Facility’
leta 1974 so pogoji postali določeni v podrobnosti, ne samo v smislu
ciljev, temveč tudi instrumentov, ki so jih morale države uporabiti za
njihovo doseganje. Državam se je manevrski prostor tako precej zožil.
Sprva so bili pogoji omejeni na plače v administraciji in na subvencije,
med letoma 1967 in 1978 pa so se razširili na zmanjšanje zaposlenih v
administraciji, postavljanje limita na vladno zapravljanje, omejitev socialnih transferjev ter subvencij in višanje davkov.
Države v razvoju so se pričele pritoževati, da pogoji IMF niso prilagojeni okoliščinam v posameznih državah in da razvite države lahko dobivajo
posojila brez pogojev. To je vodilo v pregled pogojevanja, ki so ga leta 1979
spremenili. Večjo težo naj bi dobile specifične okoliščine v posamezni državi. Po drugi strani pa je IMF uvedel tudi drugo vrsto pogojevanja – države
so morale pred vložitvijo zahtevka za pomoč sprejeti določene ukrepe, s
katerimi bi dokazale svojo pripravljenost za uvajanje strukturnih sprememb.
IMF je prav tako začel izplačevati manj denarja na začetku programov.
Leta 1986 je fond vzpostavil ‘Structural Adjustment Facility’ – SAF, ki
je uvedla dodatno in drugačno vrsto pogojev – strukturna merila (‘structural benchmarks’). Njihove pomembnosti IMF ni čisto razjasnil, razlaga
Dreher, vendar pa je njihovo nedoseganje lahko povzročilo motnje v programu pomoči. Če jih države niso dosegale, to ni pomenilo avtomatične
ustavitve pomoči, vendar pa je lahko pomenilo, da bo IMF v primeru
nedoseganja splošnih ciljev pogodbe bolj strog. Strukturna merila so bila
bolj osredotočena na mikroekonomsko področje. Po avtorjevem mnenju
to nakazuje spremembo pozornosti organizacije od kratkoročne pomoči
pri bilancah na gospodarsko rast. Med letoma 1987 in 1999 so se pogoji
osredotočali na davčne sisteme in davčno administracijo (npr. vpeljava
DDV-ja), na vladne izdatke ter javno upravo in upravljanje z dolgom.
Med azijsko krizo so postali pomembni pogoji pri delovanju finančnega
sektorja. Večina pogojev s tega področja se nanaša na bančne regulacije in
nadzor, poleg tega pa vključujejo tudi finančno liberalizacijo. Tipičen
pogoj je, da mora država likvidirati določeno banko ob določenem času.
Po letu 1987 se je pogojem prav tako priključila privatizacija. Dreher
zaključuje, da je strukturno pogojevanje po vzpostavitvi SAF naraslo.
Na začetku devetdesetih let se je fond soočal s kritiko, da je naravnan
proti revnim državam, razlaga Dreher. Kljub temu da je odpravljanje
revščine eden izmed njegovih ciljev, pa le-to redko vključi med obvezne
pogoje. Vendar pa so sektorji kot npr. zdravstvo ali izobraževanje danes
izvzeti iz nižanja proračunskih izdatkov. Prav tako v pogojih niso več
vključeni socialni transferji in subvencije.
Med letoma 1999 in 2001 se je večina pogojev osredotočala na finančni sektor v smislu likvidacije bank oz. njihovega privatiziranja. Leta 2002
je IMF spremenil smernice o pogojevanju, sprejete leta 1979. Leta 2009
je uvedel fleksibilne kredite (‘Flexible Credit Lines’), ki ne vključujejo
strukturnih reform, temveč morajo države že izpolnjevati določene stroge
pogoje. Leta 2010 je uvedel previdnostne kredite (‘Precautionary Credit
Lines’), ki vključujejo izpolnjevanje pogojev ter nižjo stopnjo pogojevanja
za kasnejša izplačila nakazil. IMF je prav tako v zadnjih letih ukinil strukturna merila pri pogojevanih posojilih.
198
Svetovna banka
Namen in struktura
Svetovna banka ponuja finančno in tehnično pomoč državam v razvoju.
Njena misija, kot jo omenja na svoji spletni strani 79.), je boj proti revščini. Je v lasti 187-ih držav, vendar ni banka kot taka. Je razdeljena na dve
instituciji:
• Mednarodno banko za obnovo in razvoj (MBOR);
• Mednarodno razvojno združenje (MRZ).
Vsaka igra malo drugačno vlogo. Namen MBOR je pomagati državam
v razvoju s srednjimi dohodki in tistim, ki so nekako kreditno sposobne.
MRZ pa se osredotoča na najrevnejše države. Vzporedno z njima delujejo
tudi ‘International Finance Corporation’ – IFC, ki se osredotoča na podporo zasebnega sektorja prek zagotavljanja posojil, ‘Multilateral Investment
Guarantee Agency’, ki promovira neposredno tuje investiranje preko
ponujenih zavarovanj za politično tveganje, ter ‘International Centre for
the Settlement of Investment Disputes’, ki ponuja pripomočke za reševanje mednarodnih investicijskih sporov.
Banka ponuja nizkoobrestne kredite za različne namene: investicije v
izobraževanje, zdravstvo, javno administracijo, infrastrukturo, razvoj
finančnega in zasebnega sektorja, kmetijstvo ter upravljanje z okoljem in
naravnimi viri.
Prav tako zbira podatke o državah, izvaja raziskave ter objavlja analize
in nasvete glede globalnih trendov v ekonomiji.
199
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
V banki trenutno potekajo reforme, ki naj bi izboljšale njeno delovanje
na področju oblikovanja projektov (posojanja za investicije), dostopa do
informacij ter decentralizacije pomoči njenega osebja posameznim vladam.
Trenutno ima banka 25 izvršnih direktorjev (ob nastanku jih je bilo
12, a se je svet izvršnih direktorjev s širitvijo članstva širil). V tem svetu je
večina držav zastopana po skupinah (npr. en predstavnik za več držav),
peščica večjih in bolj pomembnih držav (kot npr. Francija, Nemčija,
Japonska, Velika Britanija, ZDA, Kitajska, Rusija) pa ima lastnega predstavnika. Predsednik je glavna osebnost, vendar nima glasu, razen če so
glasovi izenačeni. V tem primeru ima predsednik zadnjo besedo.
Direktorji letno poročajo svetu guvernerjev o računih banke, administrativnem proračunu, bančnih operacijah in politikah. Pri oblikovanju politike naj bi izvršni direktorji upoštevali mnenja in stališča držav članic.
Delo in rezultate banke nadzirata tudi neodvisna skupina za evalvacijo
(‘Independent Evaluation Group’) in tričlanski nadzorni zbor (‘Inspection
Panel’).
V banki je zaposlenih okoli 10.000 ljudi v 100 izpostavah po svetu.
Slika 57:
Logotip Svetovne banke
(vir: www.logodatabases.com)
Slika 56:
Zgradba Svetovne banke
(vir: www.digitaljournal.com)
Pogojevanje
Izvršni direktorji so odgovorni za splošne operacije banke. Imajo moč
izbiranja predsednika banke, razlaganja členov ustanovnega sporazuma,
ustanavljanja odborov ter sprejemanja kriznih ukrepov. Predsednik (trenutno Robert B. Zoellick) je ključna osebnost banke in je odgovoren za
organizacijo, imenovanje in odpuščanje osebja. Je vodja vseh različnih
delov banke (MRZ, IFC ...) ter predsedujoči vseh svetov direktorjev (v
vseh svetih sedijo isti direktorji).
Dreher 78.) omenja, da je bila za razliko od IMF Svetovna banka že od
vsega začetka odvisna od kapitalskih trgov, zato je vedno posojala tistim
državam, za katere je presodila, da bodo posojila lahko tudi vrnile. Pred
letom 1980 je posojala skupaj z določenimi pogoji, ki so bili podobni
pogojem IMF. Pokrivali so proračunske primanjkljaje, zmanjšanje primanjkljaja na tekočem računu in devalvacije valute.
Ker so se pričeli pogoji in nasveti IMF in Svetovne Banke precej prekrivati, je bil leta 1966 sprejet sporazum, ki je bolj jasno določal primarne
naloge obeh institucij. Banka se je usmerila bolj v širše razvojne strategije
in razvojne projekte.
V sedemdesetih letih so se pogoji banke usmerjali na upravljanje z
denarjem in kreditom, vladne izdatke, menjalne tečaje in zunanji dolg ter
zmanjšanje tarif in subvencij. Banka se je pričela zavedati, da celo uspešni
individualni projekti v slabem makroekonomskem okolju ne morejo prispevati k rasti gospodarstva. Ker ji njeno projektno posojanje ni omogočalo
vpliva na strukturne spremembe, je leta 1980 uvedla strukturne programe
posojanja. V okviru teh programov bi morale biti strukturne spremembe
dosežene v 3–5 letih. Dreher o njihovih pogojih piše: »Pogoji so vsebovali
izoblikovanje vsedržavnih investicijskih načrtov, povečanje spodbud za izboljšano alokacijo virov, izboljšave v infrastrukturi, promocijo izvoza in zmanjšanje protekcionizma. Za spodbujanje oskrbe oz. dobave (‘supply’) so v te programe vključili natančne mikroekonomske pogoje.« 78.) (Dreher, str. 11)
200
201
Najvišje telo je svet guvernerjev, v katerem so vključeni predstavniki
vseh držav, ki v organizacijo imenujejo tako guvernerja kot tudi njegovega namestnika. To pozicijo ponavadi zasedata finančni minister ali guverner centralne banke. Mandat vsakega od njiju je 5 let in sta lahko ponovno imenovana. Če je država vključena tudi v MRZ in IFC, potem se oba
predstavnika v teh odborih med seboj izmenjujeta.
Moč je glede na člene ustanovnega sporazuma delegirana v roke sveta
guvernerjev, vendar je ta moč odločanja dal izvršnim direktorjem; izjema so pristojnosti, določene v sporazumu. Te med drugim vključujejo:
• sprejemanje in izključevanje članic;
• višanje in nižanje avtoriziranega kapitala banke;
• ukinjanje določenih operacij banke;
• povečanje števila izvoljenih izvršnih direktorjev;
• sprejemanje amandmajev k ustanovnemu sporazumu.
Denar – nedolžna prevara?
Med letoma 1980 in 1988 je večina pogodb vključevala pogoje o državnih podjetjih. Tista podjetja, ki so povečevala državni deficit, so države
morale prestrukturirati. Izgube so skušale zmanjšati z dvigovanjem cen, ki
so si ga lahko ta podjetja privoščila zaradi svojega monopolnega položaja.
Več kot polovico programov je vključevalo pogoje, povezane z delovanjem
finančnega sektorja. Le-ti so se nanašali na liberalizacijo obrestnih mer in
alokacijo kredita iz političnih razlogov, zmanjšanje davkov na finančne
transakcije, razvoj denarnih in kapitalskih trgov, rekapitalizacijo ter združitve insolventnih bank in izboljšanje računovodskih standardov.
Leta 1991 je bilo povprečno število pogojev 48 in se je še povečevalo.
Kasnejši programi so določali natančne pogoje za specifično zmanjšanje
izdatkov. Vendar pa so bila področja, kot npr. zdravstvo in izobraževanje,
ponavadi izključena.
Leta 1998 je banka začela javno objavljati dokumente o pomoči posameznim državam, t. i. ‘Country Assistance Strategy Papers’, piše Dreher.
Le-ti vsebujejo možne projekcije ter programe za države v obdobju 2–3
let. Najbolj pomembni pogoj znotraj teh je privatizacija bank, pomembni
pa so tudi pogoji glede zmanjševanja vladnih izdatkov. Med pogoji, ki v
80-ih letih niso bili vključeni, so tudi reforma sodstva, odpravljanje
korupcije in javna varnost. Petintrideset odstotkov teh programov določa
tudi usklajenost držav s pogoji IMF.
IMF
Nadzoruje mednarodni
monetarni sistem
Promovira menjalniško stabilnost
in red v menjalnih odnosih med
državami članicami
Pomaga tako industrijskim
državam kot državam v razvoju,
ki se znajdejo v likvidnostnih
težavah, s kratkoročnimi in
srednjeročnimi krediti
Zamenjuje valutne rezerve držav
članic s ‘Special Drawing Rights’
(SDR) v skladu s kvotami držav
Svetovna Banka
Promovira ekonomski razvoj
v revnejših državah
Pomaga državam v razvoju s
financiranjem razvojnih projektov
in programov
Najrevnejšim državam (z manj
kot 865 $ BDP na prebivalca)
nudi posebno finančno pomoč
preko Mednarodnega razvojnega
združenja
Spodbuja zasebna podjetja preko
International Finance Corporation
202
II. Del: Monetarni sistem danes
IMF
Kapital dobiva primarno iz
prispevkov držav glede na
njihovo kvoto
Trenutno ima na razpolago 145
milijard vplačanih SDR
(okoli 215 milijard dolarjev)
Ima 2.300 zaposlenih iz 182
držav, njihovi dohodki so
oproščeni davka
Svetovna Banka
Dobiva večino kapitala v obliki
posojil na mednarodnem
obvezniškem trgu
Ima na voljo 184 milijard dolarjev,
od katerih članice vplačajo 10 %
Ima okoli 10.000 zaposlenih iz
180 držav
Tabela 5: Glavne razlike med IMF in Svetovno banko
(vir: spletna stran IMF)
Obe mednarodni organizaciji imata sedež v Washingtonu v bližini Bele
hiše. Delita si skupno knjižnico in redno izmenjujeta ekonomske informacije. Enkrat letno imata skupni posvet. V svojem namenu pa se razlikujeta:
banka naj bi bila razvojna institucija, fond pa naj bi skrbel za red v sistemu
računov in plačil med državami. Glavne razlike prikazuje tabela 5.
~~~
K mednarodnim finančnim institucijam bi lahko prišteli še Svetovno
trgovinsko organizacijo (WTO), ki se je leta 1995 razvila iz GATT
(‘General Agreement on Tariffs and Trade’). Je edina mednarodna organizacija, ki postavlja pravila trgovanja in rešuje trgovinske spore. Za razliko
od Svetovne banke in IMF ni del Združenih narodov.
203
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
26. Trenja in konflikti znotraj
s prevelikim zmanjševanjem kredita s strani Fed, zato so mladi ekonomisti verjeli, da je država neučinkovita, trgi pa so po drugi strani popolni.
Hkratna rast inflacije in nezaposlenosti v 70-ih letih se ni skladala z določenimi deli keynesianskih teorij. Do leta 1980 je mišljenje, da so trgi
učinkoviti in samokorektivni, zopet začelo prevladovati znotraj ameriških
akademskih krogov.
Toda, trdi Stiglitz, neoklasične teorije o svobodnem trgu se niso ujemale ne s stvarnostjo ne z novimi dognanji v ekonomski znanosti, ki so
pokazala, da tudi skoraj polna zaposlenost ter kompetitivni trgi ne zagotavljajo učinkovite distribucije virov.
Steve Keen, ki je med drugim tudi matematik, je bil eden izmed peščice ekonomistov, ki so pravilno napovedali zadnjo krizo. Ocenjuje, da se
je 85 % ekonomskih akademikov preusmerilo v polje neoklasičnih idej.
Še več, ekonomisti, ki so zagovarjali drugačne poglede, so bili izključeni
tako iz ekonomskih strokovnih glasil (kot npr. ‘Journal of Economic theory’) kot tudi iz univerz. Glasila so preprečevala objavo člankov, ki se niso
skladala z neoklasičnimi pogledi, na univerzah pa so čistili učne načrte.
Tako danes v ZDA tudi specialistični predmeti o denarju in bančništvu učijo zgolj neoklasične teorije o tem področju, ne pa tudi zgodovinskih pogledov ali analiz, ki so nastale pred neoklasičnimi.
Ekonomski diplomanti tako niti ne vedo, da obstajajo tudi drugi pogledi
na ekonomijo. 25.) Partha Dasgupta, profesor ekonomije na univerzi v
Cambridgeu, razlaga, da so včasih (50 let nazaj in več) profesorji poučevali tako sodobne ekonomske teorije kot tudi zgodovino ekonomske
misli. Danes so stvari popolnoma drugačne, študenti ekonomije ne berejo izvirnih del starejših ekonomistov oz. klasikov ekonomije in imajo zgolj
bežno predstavo o tem, kaj so v resnici napisali:
ekonomske znanosti
»Ekonomska teorija, ki prezre vlogo denarja in dolga v tržnem
gospodarstvu, ne more doumeti kompleksne, monetarne, na kreditu
temelječe ekonomije, v kateri živimo.« 25.)
– Steve Keen
Prevladujoča ekonomska paradigma v času velike depresije je bila, da so
trgi učinkoviti in da se korigirajo sami, pojasnjuje ekonomist Joseph
Stiglitz 80.). Zato je bil nasvet mnogih, naj vlada za reševanje ekonomije ne
stori ničesar. F. D. Roosevelt je bil drugačnega mnenja in je poslušal
nasvet J. M. Keynesa ter povečal javno porabo za stimulacijo ekonomije.
Kljub temu da Rooseveltov New Deal ni bil popolnoma učinkovit, pa je
vojna poraba povlekla ameriško ekonomijo iz depresije. Ta kriza je pokazala, trdi Stiglitz, da se trgi ne korigirajo sami, vsaj ne v relevantnem
časovnem okviru. Po drugi svetovni vojni je Keynesov pristop prevladoval
znotraj ekonomske znanosti. Drugi ekonomisti, npr. Paul Samuelson, so
nadaljevali njegovo delo, vendar, kot opozarja ekonomist Steve Keen 25.),
so nasledniki Keynesove teorije (tako kot nasledniki Marxa) pogostokrat
interpretirali napačno. Primer tega je model IS-LM*, ki ga je izdelal John
Hicks. Hicks je kasneje sam spoznal, da njegova interpretacija Keynesa ni
točna, ko pri investicijah v obzir vzamemo negotovost (več o makroekonomskih modelih in njihovem razvoju si preberite v spodnjem uokvirjenem tekstu z naslovom Makroekonomski modeli).
Do leta 1970, nadaljuje Stiglitz 80.), se je pojavila nova nevarnost –
inflacija. V veliki depresiji je bila glavni problem deflacija oz. padec cen.
Večina povojnih recesij v Ameriki je bila po njegovem mnenju povezana
*IS-LM: (‘Investments’, ‘Savings’ – ‘Liquidity’, Money’ oziroma ‘investicije in prihranki’ – ‘likvidnost in denar’): makroekonomski model, ki prikazuje povezavo oz.
odnos med obrestnimi merami in bruto domačim proizvodom. Krivulja IS predstavlja ravnovesje v realnem (nefinančnem) gospodarstvu (med investicijami in prihranki). Krivulja LM predstavlja ravnovesje na denarnem trgu (med povpraševanjem po
denarju in dotokom denarja). Presečišče obeh krivulj je točka splošnega ravnovesja
v gospodarstvu: kombinacija obrestnih mer in BDP-ja je takšna, da sta oba trga (trg
proizvodov in finančni trg) v medsebojnem ravnovesju. Kljub temu da naj bi bil model nepopoln (kritiki trdijo, da ne vključuje trga dela) in netočen, ga še vedno učijo
na večini dodiplomskih študijev ekonomije povsod po svetu.
204
»You can emerge from your graduate studies in economics without having read
any of the classics, or indeed, without having anything other than a vague notion
of what the great thinkers of the past had written.« 81.) (Dasgupta, str. 1)
Še več, nekaterim ‘mainstream’ ekonomistom je pravzaprav vseeno, kaj
so avtorji v resnici mislili. Robert Solow, eden izmed najbolj znanih ekonomistov, je leta 2001 dejal: »Prevladujoči okvir za razmišljanje o kratkoročnosti je bil nekaj časa ‘Keynesianski’. To oznako uporabljam zgolj za prikladnost; nimam popolnoma nobenega zanimanja za to, ‘kaj je Keynes v
resnici mislil’.« 25.) (Solow, 2001, str. 21; v Keen, str. 258)
205
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Teorija splošnega ravnovesja
Stiglitz je s svojim kolegom iz Univerze Columbia, Bruceom Greenwaldom,
v seriji člankov pokazal, da sta Arrow in Debreu podala edinstven niz pogojev, pod katerimi so trgi učinkoviti. Če tem pogojem ni zadoščeno, potem
vedno obstajajo določene vladne intervencije, od katerih imajo vsi v družbi
koristi. Njuno delo je pokazalo, da tudi majhne informacijske nepopolnosti dramatično spremenijo naravo tržnega ravnovesja. Dokazala sta, da
svet nepopolnih informacij ni enak svetu popolnih informacij, kjer bi bili vsi
zaposleni. Čeprav drži, da konkurenca na trgu spodbuja inovativnost, sta
avtorja pokazala, da trgi niso učinkoviti v določanju idealne količine za to
namenjenih sredstev ali najboljše smeri raziskav.
Njuni rezultati so pokazali, da ni znanstvene podlage za domneve,
da so trgi učinkoviti. Trgi ponujajo spodbude, toda tržni neuspehi oz.
polomije so stalno navzoči, poleg tega obstajajo vztrajne razlike med socialnimi in zasebnimi koristmi. Vsi dosedanji poskusi ovreči njune rezultate so
propadli, in tako četrt stoletja po objavi njuni rezultati še vedno držijo.
Prevladujoča struja teoretične ekonomije je bila več kot stoletje pod vplivom t. i. Walrasovega modela oz. modela splošnega ravnovesja, razlaga
Stiglitz 80.). Leta 1874 ga je razvil francoski ekonomist Leon Walras. Avtor
je ekonomijo razumel kot ravnovesje (podobno kot Newtonov ekvilibrium v fiziki) – cene in količina blaga so določata ponudba in povpraševanje, ki sta v medsebojnem ravnovesju.
Adam Smith je trdil, da zasledovanje lastnih sebičnih interesov pripelje
do splošne družbene blaginje. Sto petinsedemdeset let kasneje sta Kenneth
Arrow in Gerard Debreu z uporabo Walrasovega modela pokazala, kateri
pogoji so potrebni za točnost Smithovih trditev. Matematično sta dokazala
obstoj splošnega ravnovesja, dokazala pa sta tudi, da je ekonomija tako učinkovita zgolj pod zelo restriktivnimi pogoji. Trgi bi morali biti več kot kompetitivni: obstajati bi moral cel spekter zavarovalniških trgov, kjer bi lahko
kupili zavarovanje za katerokoli tveganje, kapitalski trgi bi morali biti popolni (lahko bi si sposodili, kolikor bi želeli, za poljubno dobo po kompetitivnih obrestih), poleg tega ne bi smelo biti nobenih eksternalitet ali javnih
dobrin (‘public goods’). Obdobja, ko trgi ne uspejo proizvesti učinkovitih
rezultatov, so ekonomisti označili za tržne neuspehe (‘market failures’).
Njuno delo je spodbudilo nadaljnje raziskave, ki so potrdile, da so trgi
popolnoma učinkoviti zgolj pod zelo restriktivnimi pogoji, kar je postavilo pod vprašaj samo relevantnost trditev, da so trgi sploh učinkoviti.
V znanosti se pogostokrat dogaja, da so določene predpostavke in
domneve precej trdno zasidrane v pogledih znanstvenikov, tako da
nihče od njih ne uvidi, da so zgolj predpostavke. Ko je Debreu navajal
domneve, na podlagi katerih je dokazoval učinkovitost trgov, ni navedel
implicitne domneve, da imajo vsi udeleženci na trgu popolne informacije.
Še več, domneval je, da med različnim blagom in dobrinami ni razlik. Delo
je na podoben način razumel kot dobrino. Ekonomski teoretiki so upali, da
je svet nepopolnih informacij podoben svetu popolnih informacij. Kljub
temu je bilo očitno, razlaga Stiglitz, da je svet poln nepopolnih informacij.
Eden izmed priljubljenih argumentov za svobodni trg je, da spodbuja
inovativnost. Vendar sta Debreu in Arrow v svoji teoriji domnevala, da
inovacij ni: ritem tehnološkega napredka zanju ni bil odvisen od nobenih
odločitev, sprejetih znotraj ekonomije. Stiglitz opozarja, da je imel njun
model zaradi teh temeljnih domnev težave pri razlaganju ključnih vprašanj, ali je trg namenjal dovolj kapitala inovacijam in ali je usmerjal kapital za inovacije na pravi način.
206
Neuspeh neoklasičnega ekonomskega modela
Model popolnih trgov z drugim izrazom imenujemo neoklasični ekonomski model. Ta model predpostavlja, da ni nezaposlenosti, piše Stiglitz.
Tako kot naj bi bilo na trgu dobrin povpraševanje po npr. hruškah enako
ponudbi hrušk, tako naj bi bilo povpraševanje po delovni sili enako njeni
ponudbi. Znotraj te teorije so katerakoli odstopanja od takega ravnovesja
kratkotrajna in kot taka ne potrebujejo vladne intervencije.
Njeni zagovorniki prav tako trdijo, da odmerjanje kreditov (‘credit
rationing’) ne obstaja. Nadalje predpostavljajo, da ni razlike med tem, ali
se podjetje financira z investicijami ali z zadolževanjem. Za ta pogled sta
najbolj zaslužna Franco Modigliani in Merton Miller. Avtorja trdita, da je
vrednost podjetja odvisna od zaslužka, ki ga ustvari, pri čemer naj ne bi bilo
pomembno, ali gre večina le-tega za poplačilo dolga ali pa velika večina
predstavlja čisti kapital. Oba sta v svoji teoriji prezrla možnost bankrota,
stroške, ki so povezani z njim, in dejstvo, da bolj ko je podjetje zadolženo,
večja je verjetnost bankrota. Prav tako sta prezrla dejstvo, da lastnikova
velika želja prodati delnice podjetja po nizki ceni trgu sporoča, kakšni so
njegovi pogledi na potencialno uspešnost podjetja v prihodnosti.
Tretji napačni aspekt neoklasične teorije se nanaša na opravičevanje
neenakosti in pravi, da vsak delavec v ekonomiji dobi plačilo v skladu s
svojim dodanim prispevkom k družbi. Če bi intervenirali in zmanjšali plače
menedžerjev, bi s tem zmanjšali učinkovitost trga. Neoklasična teorija ne
207
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
zmore zadovoljivo razložiti, zakaj so se v zadnjih treh desetletjih plače in
bonusi vodilnih menedžerjev tako astronomsko povečali, saj le-ti niso kar
naenkrat postali bolj produktivni oz. učinkoviti.
Četrta napačna predpostavka v neoklasični teoriji je, da ni diskriminacije. Če že je, potem bi podjetja raje zaposlovala diskriminirane za
manjšo plačo. Končno bi se njihove plače izenačile s plačami drugih
nediskriminiranih skupin. To seveda v praksi ne drži.
neoklasičnem modelu, se je oprijelo ime ‘nova klasična’ šola (‘New
Classical’) oz. čikaška šola, ker so bili njeni glavni protagonisti zaposleni
na univerzi v Chicagu. Ker so verjeli, da so trgi vedno učinkoviti, jih
ekonomske fluktuacije, kot npr. depresije, niso skrbele. Zato so zagovarjali čim manjše vpletanje vlade. Čeprav so njihove analize temeljile na
walrasianskih modelih, pa so dodatno poenostavili z domnevo, da so vsi
posamezniki identični. Njihovi modeli ne vključujejo informacijske asimetričnosti, ko ima ena oseba določene informacije, druga pa jih nima.
Distribucija prihodkov po njihovem mnenju ni pomembna. Prav tako
menijo, da vladna deficitna poraba ne spodbuja ekonomije. Podpora za
brezposelne je škodljiva, saj problem ni pomanjkanje delovnih mest, temveč premalo truda, vloženega v iskanje zaposlitve.
Boji znotraj ekonomske misli
Ekonomija ni enotna znanost. V splošnem se deli na heterodoksne ekonomske teorije 82.) in na t. i. ‘mainstream’ ekonomijo. Heterodoksne znanosti niso splošno sprejete, so na obrobju ekonomske znanosti, med njimi pa
je veliko različnih pristopov. Sem tako med drugim spadajo marksistična,
socialistična, feministična ekonomija, ekološka ekonomija, socialna ekonomija, institucionalna ekonomija, vedenjska ekonomija, postkeynesianska
ekonomija ter trenutno tudi avstrijska ekonomska šola (za boljši pregled
nad različnimi smermi moderne ekonomske misli glej Dodatek 2).
Vendar tudi ‘mainstream’ ekonomija še zdaleč ni enotna. Vsebuje različne poglede, teorije in pristope, ki obravnavajo posebne probleme. Tudi
znotraj samih poddisciplin obstajajo različni pogledi in konflikti. Stiglitz
80.)
v svojem delu opisuje štiri glavna področja konfliktov znotraj ‘mainstream’ ekonomije: makroekonomijo, monetarno politiko, teorijo finančnih trgov in ekonomijo inovacij.
Makroekonomija preučuje gibanja produkcije in zaposlenosti ter
skuša razumeti, zakaj so ekonomije zaznamovane s fluktuacijami, z vmesnimi epizodami visoke brezposelnosti in podoptimalnega izkoriščanja
kapacitet. Ko se je pozornost preusmerila od nezaposlenosti k inflaciji in
rasti, so se ekonomisti odvrnili od Keynesovega razmišljanja.
Vendar se je premik zgodil, razlaga Stiglitz, tudi zaradi tega, ker sta se
mikroekonomija in makroekonomija v letih po Keynesu razvili v dve
ločeni poddisciplini. Uporabljali sta različne modele in prihajali do različnih ugotovitev. Mikro modeli so trdili, da nezaposlenosti ne more biti, a
ravno nezaposlenost je bila središče Keynesove makroekonomije.
Mikroekonomija je poudarjala učinkovitost trgov, makroekonomija veliko trošenje virov v recesijah in depresijah. Do sredine 60-ih let so ekonomisti spoznali potrebo po poenotenju teorij. Razvili sta se dve šoli.
Ena šola je zagovarjala tezo, da tekmovalno ravnovesje mikroekonomije ustvarja ustrezne temelje za makroekonomijo. Te šole, temelječe na
Milton Friedman (1912–2006) je bil ameriški ekonomist in statistik, zaposlen na Univerzi
v Chicagu. Najbolj znan je po svoji analizi
potrošnje, monetarni zgodovini in teoriji in po
prikazu kompleksnosti stabilizacijske politike.
Njegova dela se dotikajo mikro in makroekonomije, ekonomske zgodovine in javne politike.
V 60-ih letih je začel zagovarjati prosti trg, prosto plavajoče menjalne tečaje in negativni davek na
dohodek. Trdil je, da obstaja naravna raven brezSlika 58: Milton
poselnosti; če jo vlade skušajo zmanjšati s porabo,
Friedman (vir: www.
bodo tvegale rastočo inflacijo. Kljub temu pa je
libertarianfaq.org)
priznaval, da lahko take politike igrajo vlogo pri
stabilizaciji razlik v dejanski brezposelnosti.
Zmanjšanje naravne ravni brezposelnosti je po njegovem moč doseči zgolj s
strukturnimi politikami, usmerjenimi k ponudbeni strani ekonomije.
V svoji Študiji kvantitativne teorije denarja (1956) je trdil, da povečana
monetarna rast na dolgi rok poveča cene, nima pa učinka na proizvodnjo.
Na kratki rok pa povečani dotok denarja poveča proizvodnjo in zaposlenost, medtem ko ima zmanjšanje dotoka nasprotni učinek. 83.), 84.)
Najbolj pa je poznan po svojem ‘monetarizmu’, s katerim je nasprotoval Keynesu ter skušal obuditi količinsko teorijo denarja (idejo, da so
cene odvisne od količine oz. dotoka denarja). Monetarizem je prišel v
ospredje potem, ko je skupaj z Anno Schwartz leta 1963 izdal Denarno
zgodovino Združenih držav, v kateri je trdil, da je za depresijo iz 30-ih let
20. stoletja kriva ameriška centralna banka z napačnimi monetarnimi
208
209
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
politikami. Monetaristi močno poudarjajo dolgoročno monetarno nevtralnost, ki pomeni, da spremembe v količini denarja vplivajo zgolj na
nominalne spremenljivke v ekonomiji (plače, cene, menjalne tečaje) ter
da nimajo vpliva na realne spremenljivke (zaposlenost, realni BDP, realna
potrošnja). Monetaristi menijo, da »denarna politika lahko nadzoruje stopnjo inflacije z omejevanjem rasti denarja največ do ravni stopnje rasti produkta.« 30.) (Radej, str. 2) Njihov osnovni ekonomski instrument je omejevanje denarne ponudbe. Trdijo, da vlade s spreminjanjem državne
porabe dolgoročno ne vplivajo na gospodarstvo, prej nasprotno, zato
monetaristi zagovarjajo čim manj vladnih intervencij v gospodarstvo. Na
ekonomijo naj bi s svojimi ukrepi že vplivale centralne banke. Na tej
teoriji temelji »denarna politika centralnih bank, ki z manipuliranjem obrestne mere duši inflacijo, prispeva k izravnavi ‘devizne’ bilance in skuša vzdrževati pogoje za rast zaposlenosti.« Ibid.) (Radej, str. 2)
Monetarizem temelji na enačbi izmenjave: količina denarja v obtoku
(M), pomnožena s hitrostjo njegovega obračanja (V), je enaka količini
dobrin oz. skupni realni potrošnji (Q), pomnoženi s cenami le-teh (P): M
x V = P x Q. Enačba izmenjave se je razvila na podlagi opažanj, da so cene
narasle, ko je bilo iz novoodkrite Amerike uvoženega veliko novega zlata
in srebra. Enačbo izmenjave, v kateri je povezal dotok denarja z vrednostjo denarnih transakcij, je prvi formuliral ekonomist in filozof John
Stuart Mill sredi 19. stoletja. Količinsko teorijo denarja so na podlagi tega
razvili Simon Newcomb, Irving Fisher in Ludwig von Mises konec 19. in
na začetku 20. stoletja. Kasneje jo je obudil Milton Friedman. 85.)
Monetaristi menijo, da smer vzročnosti poteka od leve k desni strani
enačbe. Friedman je predpostavljal, da je hitrost kroženja denarja konstantna, zato je bila njegova rešitev inflacije in kratkoročnih nihanj v
zaposlenosti t. i. pravilo dotoka denarja. Če bi centralna banka dovajala
denar v enaki meri, kot bi rasel realni BDP, potem bi inflacija izginila.
Pravi, da bi moral dotok denarja stalno rasti, ne glede na trenutne makroekonomske razmere (med 3 % in 5 % na leto). 86.)
Vlade naj bi stremele k nevtralni monetarni politiki, ki bi bila usmerjena
k dolgoročni ekonomski rasti s pomočjo postopnega povečevanja dotoka
denarja. Friedman je v svojem delu Capitalism and Freedom (1967) nasprotoval vladnemu vmešavanju v ekonomijo, saj: »Je verjetno, da bo prišlo do
zamika med potrebo po akciji in vladnem pripoznanju te potrebe, do dodatnega zamika med pripoznanjem potrebe po akciji in dejanskimi ukrepi ter do
nadaljnega zamika med ukrepi in njihovimi učinki.« 87.)
Friedman se je v svojem delu usmeril tudi na denarna agregata M1 in
M2 ter zagovarjal spremembe v bančni zakonodaji; med drugim je zago-
varjal tudi 100 % kritje na depozite. Želel je, da bi se sistem Federal
Reserve nadomestil z matematičnim modelom, ki bi omogočal stalno,
enakomerno in pravilno naraščanje količine denarja. Denar naj bi neposredno izdajala zakladnica, sistem delnega kritja pa bi ukinili. 88.)
S svojim delom je vplival na številne ekonomiste, med drugim na
keynesijanca Paula Samuelsona, ki je spremenil svoj pogled na monetarno
politiko. Stagflacija (‘stagflation’ – povečevanje inflacije skupaj s povečevanjem nezaposlenosti) je v 70-ih letih ponudila močne dokaze za nekatere Friedmanove trditve. 89.)
Bil je glavni protagonist v čikaški šoli ekonomistov, ki zagovarja svobodne ekonomske trge brez vladnega vmešavanja (a znotraj s strani vlade
natančno določenega monetarnega režima). 87.) Bil je tudi ekonomski
svetovalec Ronalda Reagana. Po njegovem zgledu se je veliko vlad odločilo prevzeti ideje prostega trga in neintervencionizma oz. nevmešavanja.
210
Druga šola, ki so jo razvili t. i. novi keynesianci (‘New Keynesians’), je
ubrala drugačen pristop, nadaljuje Stiglitz 80.). Tem so problem predstavljali preveč poenostavljeni mikroekonomski modeli in njihove nerealistične domneve. Znotraj te šole sta se pojavili dve struji. Prva je bila bliže
čikaški šoli, vendar je za razliko od nje predpostavljala, da so cene in plače
rigidne – če bi bile bolj fleksibilne, bi bila ekonomija učinkovita. Druga
je bila bliže Keynesu in je verjela, da je nevarnost v deflaciji. Po njenem
prepričanju del problema leži v finančnih trgih. Obe sta ponudili različne
smernice ukrepanja. Prva smer trdi, da so problem ukrepi za stabiliziranje
plač, druga, da ti ukrepi pomagajo stabilizirati ekonomijo. Drugi pristop
usmerja pozornost na finančno krhkost (zaradi npr. finančnih vzvodov*
oz. ‘leverages’), zanj je deflacija vzrok za skrb, prvi pa finančno krhkost
ignorira in deflacijo spodbuja.
Glavni vpliv na oblikovalce politik pred sedanjo finančno krizo je bil
v rokah čikaške in nove keynesianske šole, ki je zagovarjala cenovno in
plačno rigidnost.
Ti dve šoli sta vplivali na oblikovanje monetarne politike, v kateri so
centralne banke usmerile pozornost na neučinkovitosti, ki nastanejo zaradi rahlega odmika cen v obdobjih celo zmerne inflacije, ter popolnoma
prezrle probleme, ki nastanejo zaradi prevelike krhkosti trgov. Izgube na
finančnih trgih so tisočkrat večje kot izgube zaradi nizke ali zmerne inflacije, trdi Stiglitz.
*Finančni vzvod: uporaba sposojenega kapitala za financiranje investicij; razmerje
med sposojenim in lastnim kapitalom.
211
Denar – nedolžna prevara?
Po njegovem mnenju so centralni bankirji ponavadi konservativni in
niso naklonjeni vladni intervenciji. To je čudno, trdi avtor, saj je njihova
naloga določati eno najpomembnejših cen v ekonomiji – obrestne mere.
Zato po njegovem pravo vprašanje ni, ali bo vlada intervenirala, temveč
je pravo vprašanje, kako in kdaj. Čikaška šola je videla vzrok za inflacijo
v vladnih politikah in ukrepih, zato je razvila preprosto vodilo – že omenjeni monetarizem, ki je postal priljubljen v 70-ih in zgodnjih 80-ih letih
20. stoletja. Dotok denarja naj bi se povečeval vsako leto v fiksnem
odstotku, zaradi česar vlada na to ne bi imela vpliva. Monetaristi so menili, da je najboljši način, kako obdržati inflacijo nizko, ta, da se dotok
denarja povečuje v skladu z ekspanzijo realne proizvodnje. Toda praktični
dokazi so govorili proti tej teoriji.
Hipoteza, na kateri je slonela, je bila, da je hitrost kroženja denarja
konstantna, kar pa ne drži (Milton Friedman se je usmeril zgolj na obdobje po drugi svetovni vojni – slika 59). Monetarizem tako ni deloval in
danes se skoraj nobena država ne zanaša več nanj.
II. Del: Monetarni sistem danes
• inflacija ima pomemben negativni učinek na rast;
• inflacija še posebej prizadene revne;
• ekonomija se nahaja na robu; rahla deviacija v smer inflacije bi lahko
hitro dobila moment in pospešila njeno rast;
• stroški zniževanja inflacije so visoki.
Določanje ravni inflacije je postalo modno konec 90-ih let in v prvem
desetletju 21. stoletja. V tem pristopu vlada (ali centralna banka) izbere
ciljni nivo inflacije, npr. 2 %. Če inflacija preseže to mejo, potem mora
centralna banka intervenirati z dvigom obrestne mere. Ta pristop temelji
na štirih podmenah:
Stiglitz vse argumente zavrne kot neutemeljene. Po njegovem mnenju
celo zmerna inflacija ne vpliva na rast negativno. V ZDA in večini drugih
držav izdatki za socialno varnost rastejo skupaj z inflacijo, pri vztrajni
inflaciji se korigirajo celo plače. Največ z inflacijo izgubijo delničarji. Ko
začne inflacija dobivati zagon, države ukrepajo. In končno: Gana in Izrael
dokazujeta, da je inflacijo možno znižati z nizkimi stroški.
Avtor meni, da bo zadnja finančna kriza pomenila konec poenostavljenega določanja nivoja inflacije. Centralni bankirji so predpostavljali, da je
nizka inflacija nujna in skoraj zadostna za ekonomsko prosperiteto. Dokler
je bila nizka, so lahko dovoljevali veliko likvidnosti, saj so bili prepričani, da
je vse pod nadzorom. Vendar je ta likvidnost pričela ustvarjati balone.
Centralni bankirji danes spoznavajo, zaključuje Stiglitz, da morajo
paziti tako na finančne trge in na cene premoženja kot tudi na inflacijo
dobrin, za kar imajo vsa potrebna orodja.
Dobro delujoči finančni trgi so v središču uspešne tržne ekonomije, saj
usmerjajo alokacijo redkega kapitala, enega ključnih virov. Ekstremna hipoteza učinkovitih trgov trdi, da cene na trgu natančno odsevajo vse potrebne
informacije, ki jih podjetja potrebujejo za sprejemanje odločitev. Vendar
cene odsevajo tudi precej ‘hrupa v ozadju’, tako da se le redki poslovneži
zanašajo zgolj na cene kot vir informacij pri sprejemanju odločitev.
Če bi hipoteza držala in če bi bili vsi udeleženci na trgu racionalni (kar
je prav tako domneva neoklasičnega modela), potem bi vedeli, da trga ne
morejo premagati. Vendar obstaja cela industrija, ki se trudi premagati in
vplivati na trge, kar samo po sebi ovrže hipotezi o učinkovitih trgih in racionalnem posamezniku. Kar je po Stiglitzovem mnenju okrepilo zaupanje v
hipotezo, je bilo dejstvo, da je trge težko premagati. Tržne cene ponavadi
odsevajo določeno konsistentnost: cena soje je povezana s ceno sojine moke
in sojinega olja. V tem smislu je učinkovitost trga lahko izmeriti. Vendar to
ne drži za kompleksne situacije. Če bi bili trgi res učinkoviti, potem ne bi
nastajali baloni.
Trge je težko premagati zaradi dveh razlogov. V primeru, da so trgi
popolnoma učinkoviti in cene odsevajo vse potrebne informacije. In drugič:
če trgi niso nič več kot casinoji za bogataše, kjer so cene podvržene vplivom
212
213
Slika 59: Hitrost kroženja denarja v obdobju med letoma 1900 in 2010
v ZDA po enačbi izmenjave. (Hunt 90.))
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
razpoloženj in pričakovanj. V obeh primerih so cene v prihodnosti nepredvidljive. Z leti se je nabralo dovolj dokazov proti prvemu razlogu.
V argumentih zagovornikov učinkovitih trgov je prav tako najti določene nekonsistentnosti. Tako so npr. trdili, da so trgi že popolnoma učinkoviti, obenem pa so zagovarjali prednosti finančnih inovacij.
Določene skupine ljudi pa so, kot kaže, zmožne stalno premagovati trge
– hedge fondi*. To se lahko dogaja preko trgovanja z notranjimi informacijami, kar je ilegalno. Enako imajo velike banke že zaradi svoje velikosti
informacijsko prednost.
Čikaška šola je prav tako verjela, da je trg z informacijami tak kot katerikoli drugi trg. Po informacijah naj bi obstajala ponudba in povpraševanje.
Vendar to ni temeljilo na nikakršni poglobljeni analizi. Natančen pogled je
pokazal, da so te predpostavke napačne. Šola prav tako ni vzela v zakup
razlike med zasebno in socialno vrednostjo informacije. Če nekdo pred
drugimi ve za odkritje novega nahajališča nafte, potem lahko pridela bajne
dobičke (to dejstvo potrjuje tudi zgoraj napisana zgodba o Rothschildu, ki
je imel predhodne informacije o izidu bitke pri Waterlooju).
Razširjeno prepričanje o učinkovitih trgih je vplivalo tudi na Federal
Reserve. Čeprav ni šla tako daleč in ni trdila, da balonov ni, je kljub temu
trdila, da so nepredvidljivi in da jih ni mogoče opaziti, dokler se ne razpočijo.
Fed je imela prav, ko je trdila, da ne moremo biti popolnoma gotovi,
ali gre za balon, vendar, razlaga Stiglitz, to lahko trdimo s precejšnjo gotovostjo. Vse smernice in odločitve monetarne politike se sprejemajo v
kontekstu negotovosti.
Joseph Schumpeter je bil avstrijski ekonomist, ki je zavračal standardni kompetitivni model in se usmeril na inovacije. Na vsakem trgu je
videl trenutnega dominantnega monopolista, ki ga kmalu izrine drugi
inovator, ki se nato sam spremeni v novega monopolista. Po njegovem
obstaja tekmovalnost za trge, in ne tekmovalnost znotraj trgov, kar naj bi
se dogajalo na podlagi inovacij. Standardna walrasijanska teorija ravnovesja ne upošteva inovacij. Vendar si Schumpeter ni postavil nekaterih
ključnih vprašanj, kot npr.: ali ne bodo monopolisti skušali preprečiti
novim inovatorjem vstopa na trg?
Friedrich Hayek se je prav tako distanciral od pristopa ravnovesja.
Svoje delo je pisal v času rastočega komunizma, v katerem so se vse odločitve sprejemale v centralnem planskem biroju. Hayek je imel prav, ko je
trdil, da noben centralni načrtovalec ni zmožen zbrati in obdelati vseh
potrebnih informacij, vendar to ne pomeni, trdi Stiglitz, da je popolnoma
neoviran cenovni sistem sam po sebi učinkovit. Na Hayeka je vplivala
biološka teorija evolucije. Socialni darvinizem je trdil, da neusmiljena
konkurenca, v kateri preživijo zgolj najmočnejša podjetja, pomeni povečevanje učinkovitosti trga. Hayek je to sprejel kot dejstvo, vendar na
žalost naravna selekcija na trgu ne pusti nujno podjetij, ki so dolgoročno
za družbo najbolj primerna.
*Hedge fond: investicijski sklad oz. fond, ki skuša prek tveganih strategij priti do
čim večjih dobičkov. Pri tem uporablja investicije kot tudi izvedene finančne instrumente (derivate). Obstaja veliko različnih vrst hedge skladov, ki uporabljajo različne
strategije, med drugim tudi kratko prodajo in finančne vzvode. Vanje lahko vlagajo
institucionalni investitorji (npr. pokojninski skladi) ali bogati posamezniki. Večina je
registriranih v davčnih oazah in niso regulirani tako kot banke. Finančni obseg hedge
skladov ocenjujejo na okoli 2 bilijona dolarjev.
Avstrijska ekonomska šola je bila vplivna v poznem
19. in zgodnjem 20. stoletju. Prispevala je k razvoju
subjektivne teorije vrednosti in k debati o primerjavah med centralnoplanskim gospodarstvom in gospodarstvom prostega trga. Od srede 20. stol. dalje ni bila
več del glavnega toka ekonomije. Avstrijski ekonomisti trdijo, da so matematični modeli in statistika nezanesljivi pripomočki pri analizi in testiranju ekonomSlika 60:
skih teorij (kar uporabljajo prevladujoče ekonomske
Friedrich A.
teorije), zato zagovarjajo izoblikovanje ekonomske teorije na podlagi logike in osnovnih principov človeških
Hayek
(vir: www.econo- dejanj (metoda, ki jo imenujejo ‘prakseologija’ oz.
myprofessor.com) ‘praxeology’, po gr. ‘praxis’ = ‘akcija’). Pravijo, da testiranje v ekonomiji praktično ni možno, ljudi ne moremo zapreti v laboratorij, ne da bi se pri tem njihova naravna dejanja spremenila. Prav tako menijo, da ni možno izoblikovati natančnih matematičnih modelov ekonomskega trga. Pravijo, da so svetovni ekonomski podatki
dvoumni in pod vplivom velikega števila dejavnikov, ki jih ne moremo
ločevati oz. kvantificirati. Zaradi tega, pravijo, prevladujoče ekonomske šole
ne morejo resnično potrditi vzrokov in posledic v ekonomskem dogajanju.
Njihov pristop je logična dedukcija na podlagi (po njihovem mnenju) neizpodbitnih aksiomov o človeškem obstoju. Aksiom, ki ga najbolj uporabljajo, je aksiom akcije, ki pravi, da se ljudje zavestno in namenoma odločajo
za akcijo, ki bi izpolnila njihove izbrane cilje.
Avstrijski ekonomisti prepoznavajo razlog za t. i. ponavljajoče gospodarske cikle v pretirani rasti bančnih kreditov, ki jih podpihujejo napačne
politike centralnih bank (npr. prenizke obrestne mere) v povezavi z delno
pokritim bančništvom. Trdijo, da denar ni nevtralen. 91.)
214
215
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
V splošnem zagovarjajo ‘laissez-faire’ pristop k ekonomiji, torej popolnoma svobodno ekonomijo, v kateri ni državnih intervencij, vključno z
davki, regulacijami, tarifami in vsiljenimi monopoli.
Njeni najbolj znani zgodovinski avtorji so med drugimi Ludwig von
Mises, Murray Rothbard in Friedrich Hayek. Slednji je leta 1947 v ozračju povojnega socializma ustanovil društvo Mont Pelerin, katerega namen
je bil združevati neoliberalne mislece, ki so bili prepričani, da klasični
liberalizem ni uspel zaradi določenih konceptualnih napak.
Sodobna zapuščina avstrijske ekonomske šole sta t. i. svobodno bančništvo (‘free banking’) in Rothbardovo gibanje. Obstaja nekaj univerz po
svetu, v katerih je avstrijski vpliv močan (npr. George Mason University,
Loyola University New Orleans ...), v ZDA pa deluje tudi Ludwig von
Mises Institute. Med današnje zagovornike spadajo Peter Boettke, Russell
Roberts, Donald Bordeaux in Peter Schiff. 92.)
Hayek je postal nekakšen bog med konservativci oz. libertarijanci
(‘libertarians’), vendar je, zanimivo, razumel, da mora vlada igrati pomembno vlogo (tako kot Smith). Dejal je: »Verjetno ni nič naredilo večje škode
[zagovornikom trga] kot leseno vztrajanje ... pri določenih pravilih palca [‘rules
of thumb’], še najbolj pa na principih laissez-faire kapitalizma.« 80.) (Stiglitz,
str. 273) Vlada bi po njegovem mnenju morala obdržati pomemben vpliv
na področju zakonodaje delovnega časa, monetarne politike, institucij in
pretoka pravilnih informacij.
Stiglitz zaključuje, da trg informacij ni prav nič bolj popoln kot trgi
izdelkov, kapitala ali dela. Ekonomske teorije preteklega četrt stoletja so
ponudile pomembne vpoglede, zakaj trgi ne uspejo oz. propadejo, vendar
so jih ideologi na desnici in z njimi povezani ekonomisti, podprti s
finančnimi institucijami, katerim so bile deregulacije v interesu, ignorirali. Pretvarjali so se, da sta imela Adam Smith in Friedrich Hayek zadnjo
besedo glede učinkovitosti trgov, morda posodobljeno z zapletenimi
matematičnimi modeli, vendar so prav tako ignorirali opozorila teh dveh
ekonomistov o potrebi po vladnih intervencijah.
Že omenjeni model IS-LM, ki so ga razvili t. i. keynesianci, je skušal
Keynesovo teorijo zaobjeti v matematični obliki. Ta model in numerične
simulacije, ki so izhajale iz njega, je pričela kritizirati čikaška šola ekonomije,
še posebej Robert E. Lucas, ki je izoblikoval t. i. Lucasovo kritiko. Ta pravi, da
ne moremo napovedati učinkov sprememb v ekonomski politiki, ker so para-
metri v enačbah odsev preteklih pričakovanj ekonomskih subjektov, ki so se
oblikovala v okviru prejšnje ekonomske politike. Nova politika bo izzvala
drugačne reakcije udeležencev v gospodarstvu in bo tako spremenila parametre enačbe. Zato bodo ekonomske napovedi, ki temeljijo na njej, netočne.
Keen 25.) razlaga, da so na njeni podlagi pripadniki novoklasične šole
trdili, da spremembe v delovanju ekonomije izničijo vladno politiko in da
so takšni strikno makroekonomski modeli neustrezni (prvi obsežni državni makroekonomski model je leta 1936 razvil nizozemski ekonomist Jan
Tinbergen). Zato so izoblikovali modele, ki makroekonomijo (obnašanje
celotnega gospodarstva) ekstrapolirajo iz mikroekonomije. Postopoma je
neoklasični pogled postal prevladujoč in današnji ekonomski učbeniki
tako izhajajo iz predpostavke, da mora makroekonomija imeti mikroekonomske temelje. Težava, na katero so naleteli novoklasični ekonomisti pa
je bila, da neoklasična ekonomija ni imela izoblikovanega nobenega
makroekonomskega modela. Zato so se zatekli k neokeynesiancu Robertu
Solowu in njegovemu modelu rasti (‘growth model’).
Rezultat je bil model makroekonomije, ki vsebuje zgolj enega potrošnika, ki živi večno in porablja celotno proizvodnjo gospodarstva
(‘output’). V gospodarstvu zgolj eno podjetje proizvaja zgolj eno dobrino.
Podjetje je v lasti potrošnika, ki je v njem edini zaposleni, podjetje pa mu
plačuje tako dobičke kot tudi plačo. Gospodarstvo je vedno v ravnovesju,
z izjemo nepričakovanih ‘tehnoloških’ šokov, ki spremenijo produktivno
sposobnost podjetja in prisilijo edinega kapitalista/delavca/potrošnika k
spremembi svojega delovnega urnika. Vsako zmanjšanje delovnih ur je
prostovoljno, zato reprezentativni agent nikoli ni neprostovoljno nezaposlen, temveč zgolj porablja več prostega časa. Model ne vključuje ne bank,
ne dolga in ne denarja. Te modele so v začetku označevali kot modele
realnih poslovnih ciklov (‘Real Business Cycles’ – začetnika sta Finn E.
Kydland in Edward C. Prescott). Kasneje so se preoblikovali v ‘dinamične
stohastične modele splošnega ravnovesja (‘Dynamic Stochastic General
Equilibrium’ – DSGE), ki pravzaprav temeljijo na enakih predpostavkah.
Solow je nasprotoval uporabi mikroekonomije pri modeliranju makroekonomije, vendar so njegove kritike ignorirali.
Novi keynesianci so bili pripravljeni opustiti idejo o ravnovesju (vsaj
idejo o popolnoma kompetitivnem ravnovesju), razlaga Keen, vendar so
se še vedno oklepali ideje, da makroekonomski problemi izhajajo iz
mikroekonomskih nepopolnosti in da je popolnoma kompetitivna ekonomija s fleksibilnimi cenami odraz popolnosti. Na podoben način so
uporabljali redukcionistični pristop. Izoblikovali so model, ki bolj točno
oponaša ekonomske podatke, na katere se osredotočajo (povečini stopnjo
216
217
Makroekonomski modeli
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
realne gospodarske rasti, zaposlenost in inflacijo). Prva sta ga predstavila
Rotemberg in Woodford leta 1997. Keen pojasnjuje, da so izhajali iz
novoklasičenga modela, ki ne vsebuje denarja, dodali pa so mu dve ‘nepopolnosti’: monopolistično konkurenco in pričakovanja bodoče inflacije
na podlagi sedanje inflacije. K temu so dodali še monetarno politiko centralne banke s pomočjo Taylorjevega pravila. Tega je leta 1993 izoblikoval
ekonomist John Taylor kot razumen empirični približek načinu, kako je
Fed določala obrestne mere (za več glej slovar izrazov). Vendar, opozarja
Keen, je bilo pravilo zgolj statistično naključje, poleg tega je prezrlo dinamiko zasebnega dolga. Kljub temu se je novokeynesianski model bolj
prilegal statističnim podatkom, zato je ta pristop postal dominanten znotraj ‘mainstream’ ekonomije. Dozdevalo se je, da se makroekonomska
teorija preoblikuje v ‘novokeynesianski konsenz’ dokler ni kriza 2007–09
dokončno odpihnila neoklasične vizije ekonomije.*
Kljub temu centralne banke danes še vedno uporabljajo razširjene
DSGE modele. Primer tega je Smets-Woutersov model Evropske centralne banke. Več o njem si lahko preberete na njihovi spletni strani: http://
www.ecb.int/home/html/researcher_swm.en.html.
Več o sedanjih novokeynesiankih modelih in vlogi denarja v njih pa si
lahko preberete v Bank of England: Interpreting movements in broad money
http://www.bankofengland.co.uk/publications/Documents/quarterlybulletin/qb070302.pdf
polja same neoklasične teorije. Dasgupta, ki se je sam usmeril v okoljsko
ekonomijo, opisuje običajno reakcijo na kritične tekste takole:
»Moji kolegi so se odločili preprosto ignorirati takšne tekste. To je razumljivo,
saj so prepričani, da imajo veliko drugega bolj pomembnega dela. Nekateri so
mi dejali, da izgubljam čas s skrbmi glede takšnih kritik.« 81.) (Dasgupta, ii)
Keen 25.) pojasnjuje, da neoklasična ekonomska teorija temelji na redukcionizmu, ki delovanje večjega sistema izpeljuje iz delovanja njegovih posameznih delov (na podlagi domneve, da je celota zgolj vsota posameznih
delov). Sonnenschein, Mantel in Debreu so v svoji raziskavi pokazali, da
makroekonomijo ne moremo izpeljevati iz mikroekonomije in da tudi
mikroekonomijo ne moremo razlagati na podlagi preproste ekstrapolacije iz
domnevnega obnašanja posameznih potrošnikov in podjetij. Ta dognanja
pa je večina neoklasičnih ekonomistov ignorirala, zato so cele tri generacije
povojnih ekonomistov vztrajale pri veri v redukcionizem. Nagnjenje neoklasikov k ignoriranju kritike je vsesplošno prisotno. Ne zgolj kritike, ki
prihaja iz nasprotujočih ekonomskih šol, temveč tudi kritike, ki prihaja iz
Keen 25.) dodaja, da je tako rekoč vsa metodologija, ki so jo izbrali neoklasični ekonomisti, neustrezna. Veliko teoremov neoklasične ekonomije se
zanaša na zmotne matematične podmene, kar se kaže na štiri načine:
••logična nasprotja (teorijo ‘reši’ domneva, ki nasprotuje temu, kar
sama teorija skuša razlagati);
••zanemarjene spremenljivke (pomembni vidik stvarnosti se ignorira,
da se matematični rezultati skladajo z želeno teorijo);
••lažne enakosti (dve različni zadevi se obravnava kot enaki);
••neraziskane okoliščine (predpostavlja se določeno zvezo, ne da bi se
raziskalo, kakšni pogoji so potrebni za njeno vzpostavitev).
Obenem, razlaga Dasgupta, se večina neoklasičnih ekonomistov niti
ne ubada z metodologijo:
»Večina ekonomistov, ki jih poznam, nima časa za filozofijo ekonomije
kot intelektualno disciplino. Še manj potrpežljivosti imajo z ekonomsko metodologijo.« 81.) (Dasgupta, i)
Keen 25.) razlaga, da so matematiki dojeli, da je matematika omejena
in da z njo ne morejo razložiti vse stvarnosti in rešiti vseh problemov.
Vedno bodo obstajale nekatere zadeve, ki jih ne bomo poznali; prihodnosti ne moremo napovedati. Kljub temu, pravi Keen, ekonomisti teh omejitev ne upoštevajo in se obnašajo, kot da lahko z relativno preprosto
matematiko pojasnijo kompleksna dogajanja v stvarnosti. Za svoje modele povečini uporabljajo linearne algebrajske enačbe, medtem ko so po
Keenovem mnenju prava izhodiščna točka za modeliranje ekonomije
dinamične enačbe, v matematiki znane kot nelinearne diferencialne enačbe. Ekonomisti prav tako ignorirajo teorijo kaosa*, ki ima pomemben
vpliv v drugih znanostih.
*Znotraj ‘mainstream’ ekonomije oba pristopa, tako novoklasični kot tudi novokeynesianski (oz. tudi neoklasična sinteza) izhajata iz podobnih neoklasičnih predpostavk (ki izhajajo iz klasične ekonomije) in uporabljata podobne modele na podlagi
redukcionizma. Zato bi lahko dejali, da je ‘mainstream’ ekonomija v bistvu neoklasična ekonomija.
*Teorija kaosa: preučuje obnašanje dinamičnih sistemov, ki so zelo občutljivi na začetne pogoje. Majhne razlike v začetnih pogojih vodijo v zelo različne rezultate oz.
izide, zaradi česar je dolgoročno napovedovanje v splošnem nemogoče. Začetnika
teorije sta Henri Poincare in Edward Lorenz. Teorija kaosa je področje zelo aktivnega raziskovanja, med drugim na področjih astrofizike, biologije, meteorologije in
matematike.
218
219
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Matematik in ekonomist dr. Michael Edesess pojasnjuje, da matematiki v enačbah ne uporabljajo terminov ali teoremov, ki jih predhodno
niso zelo natančno definirali. V ekonomiji je drugače: termine ekonomisti uporabljajo v formulah, ne da bi jih prej natančno določili. 93.)
Keen 25.) zaključuje, da je prepričanje prevladujočih neoklasičnih ekonomistov, da je gospodarstvo kot celota zgolj vsota bolj ali manj nepovezanih delov in da lahko ekonomijo skrčimo na mikroekonomijo, napačno. Kapitalističnega sistema ne moremo modelirati na podlagi ‘reprezentativnih agentov’ (posameznikov oz. podjetij, katerim so pripisane določene lastnosti in za katere se domneva, da so vsi enaki, oz. se odločajo
enako). Ekonomska teorija ne more ignorirati denarja in kredita, finance
pa destabilizirajo gospodarstvo, ki je v stanju stalnega neravnovesja.
Temeljito in z dokazi podprto kritiko neoklasične teorije boste našli v
njegovi knjigi z naslovom Debunking economics.
Petrodolarji in finančne špekulacije
27. Finančne špekulacije,
Deregulacije in manipuliranje trga
Kot rečeno, so zlati standard leta 1971 ukinili, kar je omogočilo, da so
valute pričele na menjalnih tečajih bolj ali manj prosto plavati. To je dalo
špekulantom priložnost za precejšnje dobičke, kar so tudi izkoristili.
Obdobje od konca Bretton Woodsa do danes so zaznamovali ohranjanje
ameriškega dolarja kot najpomembnejše svetovne valute, razmah različnih oblik finančnih špekulacij, vladne deregulacije pod vplivom neoklasične ekonomske šole in prav tako vpletanje (predvsem ameriških) vladnih agencij v delovanje trgov. Prav tako se je razmahnilo zadolževanje.
William H. Gross, soustanovitelj ter direktor podjetja PIMCO, največjega investitorja v obveznice na svetu in upravljalca največjega svetovnega
vzajemnega sklada, takole opisuje to obdobje:
»Vse razvite ekonomije so se od leta 1971 dalje naučile uporabljati kredit
in ekspanzijo dolga za poganjanje rasti in blaginje. Skoraj vse razvite in
nekatere porajajoče se ekonomije so postale odvisne od kredita, ki je postal
nadomestek za investicije v otipljive realne stvari – tovarne, opremo in izobraženo delovno silo.« 94.)
220
Oktobra 1973 so arabske članice OPEC enostransko razglasile embargo na
dostavo nafte Ameriki kot odgovor na njeno napovedano milijardno pomoč
Izraelu v Yom Kippurski vojni. Embargo je trajal vse do marca 1974.
Združenim državam so zazvonili alarmi in domislile so se načrta, ki bi v
bodoče nadzoroval naftne cene. Sklenile so sporazum s Savdsko Arabijo,
največjim proizvajalcem nafte v organizaciji OPEC. Po tem sporazumu, ki
naj bi ga speljal Henry Kissinger, naj bi OPEC prodajal nafto zgolj za dolarje v zameno za ameriško oboroževanje Savdske Arabije in pomoč kraljevi
družini Savd pri vladanju. Več o tem in o osebni vpletenosti v posel razlaga
John Perkins v knjigi: Confessions of an economic hitman.* 95.)
F. William Engdahl piše, da je bila uvedba petrodolarjev poskus upočasniti zmanjšanje moči in vpliva ZDA. O samem sporazumu pa pravi naslednje: »Sporazum s Savdsko Arabijo kot največjim proizvajalcem nafte znotraj
organizacije OPEC je Washingtonu jamčil, da se bo največje svetovno blago,
nafto, ki je nujna za ekonomijo sleherne države ter podlaga za ves transport in
velik del industrije, na svetovnih trgih lahko kupovalo zgolj v dolarjih.
Sporazum je junija leta 1974 sklenil državni sekretar Henry Kissinger in je
izoblikoval skupno ameriško-savdsko komisijo za ekonomsko sodelovanje.
Ameriška zakladnica in Fed New York sta od tedaj naprej ‘dovolila’ savdski
centralni banki SAMA nakup ameriških državnih obveznic s petrodolarji.
Leta 1975 je OPEC uradno privolil, da bo svojo nafto prodajal samo za
dolarje. Skrivni vojaški sporazum za oboroževanje Savdske Arabije je bil pri
tem quid pro quo.Ǡ 41.)
Dolar je tako postal krit z nafto in vsaka država je morala kupovati
dolarje, če jo je želela kupiti. Nafta je pomembna energetska surovina,
zato petrodolarski sistem, ki deluje še danes, zahteva velike trgovinske
presežke za akumulacijo dolarjev. Ker se večji del mednarodne trgovine
opravi v dolarjih, morajo države v tujini dobiti valuto, ki je same ne morejo natisniti. Danes se vsa globalna trgovinska struktura podreja tej dinamiki. Kljub temu se pojavljajo znaki sprememb: Rusija, Kitajska in Iran
so že začele trgovati v svojih valutah, prav tako je to napovedala Japonska.
Ukinitev prodaje nafte za dolarje sta napovedovala tudi bivša diktatorja,
Sadam Hussein in Moamer Gadafi.
*‘Economic hitmen’: ekonomski hitmeni so visoko plačani profesionalci, katerih
naloga je preko lažnih finančnih poročil in podkupnin zvabiti države, da najemajo
velika tuja posojila.
†‘Quid pro quo’ (lat.): ‘usluga za uslugo’
221
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Vsaka država se preko izvoza trudi maksimizirati svoje dolarske presežke.
Centralne banke s svojimi dolarji kupujejo ameriške državne obveznice, kar
po drugi strani omogoča, da imajo ZDA stabilen dolar, veliko nižje obresti
ter da si lahko privoščijo 500 milijard letnega deficita z ostalim svetom.
Dolar je danes tako priznan kot globalna rezervna valuta. To daje ZDA
prednost, saj »dejansko pomeni, da so ZDA edine, ki lahko enostavno natisnejo denar in z njim kupijo nafto. Če denar natisne katera druga država,
mora z njim najprej kupiti dolarje, kar zniža vrednost domače valute.« 96.)
Bernard Lietaer je bil svoje čase zaposlen pri belgijski centralni banki,
pomagal je izoblikovati evrosistem, napisal je več knjig o monetarni reformi ter pravilno opozoril na precejšnjo možnost krize v zadnjih letih prvega desetletja 21. stoletja. V svoji knjigi The Future of Money 97.) navaja
dejstvo, da je danes vsaka valuta (celo pomembnejše valute, kot npr. jen
ali evro) definirana v dolarjih (do leta 1999 je bil izjema švicarski frank,
saj je temeljil na zlatu). In nadalje, da je možnost svetovnega monetarnega sesutja toliko večja, kolikor se letno povečujejo špekulativni finančni
tokovi, obenem pa se vzporedno s tem ne krepijo varovalke centralnih
bank (Lietaer, str. 104). Kljub temu da meni, da je špekulacija do neke
mere koristen pojav, saj naj bi izboljšala učinkovitost trgov prek povečanja
likvidnosti, pa o današnjih mednarodnih deviznih trgih, kjer se dnevno
obrne okoli 2 bilijona dolarjev, pravi:
Od začetka 70-ih let 20. stoletja do danes so se borzne in tržne špekulacije močno povečale, deloma prav tako zaradi deregulacij (glej str.
235–240) in tehnoloških inovacij, natančneje kompjuterizacije deviznih
in drugih trgov, ki pospešujejo transakcije in pretok informacij.
Najpogosteje uporabljena vrsta špekulacije je že omenjena kratka prodaja. Zagovorniki kratke prodaje trdijo, da je potrebna za zagotovitev pretočnega trga, ki omogoča korporativno financiranje in rast. Toda podjetje
dobi delež od prodaje delnic le v primeru, če so le-te prodane na podlagi
javne ponudbe. Denar iz transakcij kratke prodaje tako ne konča na njihovem računu, temveč v zasebnih žepih.
V zgolj šestih letih pred letom 2004 naj bi po navedbah E. H. Brown
6.)
nelegalna gola kratka prodaja povzročila propad okoli 7.000 ameriških
podjetij (Brown, str. 187).
Hedge fondi so zasebni fondi, ki zbirajo denar močnih velikih investitorjev, kot so npr. pokojninski skladi oz. bogati posamezniki, ter ga
investirajo z namenom, da bi se dokopali do velikih finančnih povračil. V
ta namen uporabljajo različne strategije, med drugim kratko prodajo, k
ciljem pa jim pomagajo tudi finančni vzvodi, ki pomenijo, da si fondi
lahko še dodatno sposodijo denar v razmerju do osnovnega kapitala.
Delujejo v bolj dereguliranem okolju kot banke, ponavadi pa so registrirani zunaj države, da se izognejo zakonskim omejitvam in plačilu davkov.
Njihovi menedžerji so plačani glede na dobičke. IMF navaja: »... delujejo
preko zasebnih vlog kapitala (‘private placements’), omejeno lastništvo delnic
med bogatimi posamezniki in institucijami pa jih osvobaja večine razkrivanja
in regulacij, katerim so podvrženi vzajemni skladi in banke.« 98.)
Leta 2006 je bilo okoli 8300 od 9200 fondov registriranih na Kajmanskih
otokih. Kajmanski otoki so Britanski čezmorski teritorij (‘British Overseas
Territory’), kjer Velika Britanija imenuje svojega guvernerja.
Glavno investicijsko orodje teh fondov so izvedeni finančni instrumenti – derivati. Nekateri uporabljajo bolj tradicionalne oblike derivatov,
kot npr. terminske pogodbe, drugi pa novejše kompleksne produkte.
Derivati so praktično stranske stave na to, ali bo šlo določeno imetje (delnica, valuta ...) gor ali dol. Pravzaprav niso investicije kot take, saj ne vključujejo nobenega nakupa lastnine. So zunanje stave, kaj se bo z lastnino
dogajalo. Čez 90 % derivatov je danes izmenjanih neposredno med dvema
stranema (‘over the counter’ – OTC), kar pomeni, da jih je težko izslediti.
Do sedaj niso bili regulirani, in malo ljudi jih popolnoma razume.
Nekateri derivati so zelo preprosti, drugi zelo zapleteni in težko razumljivi. Z nekaterimi se trguje na borzah, največ pa jih izmenjajo neposredno med dvema strankama. Leta 1985 ustanovljena International Swaps
and Derivatives Association (ISDA) 99.) si po lastnih besedah prizadeva, da
bi OTC trg postal varen in učinkovit. ISDA je izdelala poenotene definicije derivatov, ki jih deli na:
• kreditne derivate (‘credit derivatives’);
• delniške derivate (‘equity derivatives’);
• derivate obrestnih mer (‘interest rates derivatives’);
• menjalniške derivate (‘foreign exchange derivatives’);
• derivate dobrin oz. blaga (‘commodities derivatives’).
Več o derivatih in strukturnem deležu posameznih vrst v ZDA si lahko
preberete na str. 315 in 316.
Multimilijarder Warren Buffet je derivate označil kot ‘finančno orožje
za masovno uničevanje’. Njihova moč se je pokazala leta 1992, ko sta
George Soros in njegova Quantum Group (s financiranjem Citibank)
uporabila derivate, da je sesula valuti Velike Britanije in Italije v enem
222
223
»... 98 % vseh transakcij na menjalniških trgih je špekulativnih, samo 2
% pa je povezanih z realnim gospodarstvom.« 97.) (Lietaer, str. 314)
Denar – nedolžna prevara?
samem dnevu. Več kot 60 milijard dolarjev je bilo usmerjenih proti
evropskima valutama, večji del tega denarja pa so posodile velike
mednarodne banke, razlaga Ellen H. Brown 6.). Profesor ekonomije
Michel Chossudovsky v svojem članku Financial warfare 100.) takole opiše
dogajanje v Aziji v poznih 90-ih letih:
Barvne slike
»Finančna prevara na valutnih menjalniških trgih je destabilizirala nacionalne ekonomije in tako ustvarila predpogoje za kasnejše plenjenje produktivnega imetja v azijskih državah s strani t. i. ‘tujih mrhovinarskih investitorjev’. Na Tajskem so po diktatih IMF zaprli 56 domačih bank in finančnih
institucij.« 100.)
Leta 1974 so v ZDA ustanovili Commodities Futures Trading Commision
(CFTC), ki naj bi regulirala področje trgovanja s terminskimi pogodbami,
vendar pa so špekulanti tudi v tem primeru lahko obšli to regulativno prepreko s trditvijo, da se z ničimer ne trguje. Kljub temu je leta 1998 takratna
direktorica CFTC Brooksley Born želela uvesti regulacijo derivatov. Njen
poskus je naletel na odpor finančnega sekretarja Larryja Summersa in direktorja Federal Reserve Alana Greenspana, in je tako propadel. 101.)
Leta 1991 je investicijska banka Goldman Sachs izoblikovala Goldman
Sachs Commodity Index (GSCI) – indeks dobrin – novi investicijski tržni
produkt, derivat, ki je sledil 24 proizvodom (od zlata, energije, do kave,
živine in žita). Indeks služi kot kazalnik za investicije na trgih dobrin in kot
mera, ki prikazuje gibanje cen dobrin. Skoraj desetletje je bil precej statičen,
saj so banke bolj zanimali tveganje in kolateralizirani dolžniški instrumenti
(več o tem na str. 246). Leta 1999 pa je Commodities Futures Trading
Commission deregulirala trg terminskih pogodb in bankirji so na njem
lahko izoblikovali močne pozicije. Pred tem je bilo to dovoljeno zgolj
tistim, ki so bili dejansko udeleženci pri proizvodnji hrane. Frederick
Kaufman 102.) v svojem članku opisuje prvotni namen trgovanja s terminskimi pogodbami kot zavarovanje kmetov pred izgubo:
Slika 61: Razpon med obrestno mero na mejno posojilo
(rdeča črta) in obrestno mero na mejni depozit (modra črta)
ter medbančna obrestna mera (zelena črta) pri norveški centralni
banki med letoma 2005 in 2010. (vir: Gray)
»Trgovalni sistem s terminskimi pogodbami za žitarice, ki se je začel po
državljanski vojni ... je pomagal izoblikovati Ameriko v finančno silo, ki se
je lahko kosala z Evropo ter jo na koncu prehitela. Trgi žitaric so prav tako
obvarovali ameriške kmete in mlinarje pred inherentnimi tveganji njihovih
poklicev. Osnovna ideja je bila ‘vnaprejšnja pogodba’ (‘forward contract’),
dogovor med prodajalci in kupci pšenice za razumno ceno, še preden je pšenica zrasla.« 102.)
Slika 62: Celotni denarni obtok ZDA med letoma 1960 in 2006 –
Fed je marca leta 2006 nehala objavljati podatke za večino M3.
MMMF pomeni ‘Money Market Mutual Funds’ – to so vzajemni skladi
oz. fondi denarnega trga, ki ponavadi vlagajo v kratkoročne obveznice.
(vir: www.themarketoracle.biz)
224
225
Slika 65: Razmah derivatnih pogodb v ZDA med letoma 2001 in 2011
v milijardah dolarjev. Leta 2000 so bili derivati izvzeti iz regulatorne
zakonodaje, leta 2004 pa je pet največjih bank lobiralo za odpravo
limita na količino izposojenega kapitala. Graf prikazuje kreditne
derivate, opcije, zamenjave in terminske pogodbe.
(vir: Office of the Comptroller of the currency)
Slika 63: Denarni obtok ZDA od leta 1960 do leta 2006 glede na
MZM mero denarne mase (vir: www.goldseek.com)
Slika 64: Celotni denarni obtok v območju evra od leta 1998
do leta 2010 (vir: http://auxinfosdunain.blogspot.com)
Slika 66: Bilance centralnih bank, julij 2007–marec 2009
(vir: Nakaso, Bank of Japan)
226
227
Slika 67: Naraščanje zadolževanja zasebnega sektorja (modri stolpci)
v območju evra in kasnejše vladno zadolževanje (rdeči stolpci)
v milijardah evrov, izravnano v skladu s sezonskimi učinki.
Točkasta svetlomodra črta predstavlja M3. (vir: Douthwaite)
Slika 69: Akumulacija dolarskih rezerv v Rusiji, na Kitajskem, na
Japonskem in skupno v ostalih azijskih državah (vir: Bank of England)
Slika 68: Deficiti in presežki nekaterih gospodarsko pomembnejših držav
v različnih mednarodnih finančnih sistemih (vir: Bank of England)
Slika 70: Razvoj in število komplementarnih valut po svetu
(vir: Bernard Lieater et al.)
228
229
Slika 71: Vladni dolg v evrosistemu med letoma 2000
in 2011 kot odstotek BDP (vir: ECB)
Slika 73: Zvezni dolg ZDA med letoma 1950 in 2010
kot odstotek BDP. Ob upoštevanju notranjega dolga (socialna
zavarovanja ...) znaša dolg vlade okoli 350 % BDP. (vir: Hunt)
Slika 72: Skupni dolg (državni in zasebni) v evroobmočju in
v ZDA med letoma 1999 in 2011 kot odstotek BDP (vir: Hunt)
Slika 74: Skupni dolg ZDA po letu 1950 v milijardah dolarjev
(vir: Gross)
230
231
II. Del: Monetarni sistem danes
Ta sistem je pomagal vzdrževati stabilnost cen pšenice in krušnih izdelkov v trgovinah.
Index GSCI pa je imel napako; dovoljeval je namreč zgolj nakup, ne pa
tudi prodaje blaga. Namen tega produkta je bil dolgoročno investiranje, s
tem pa tudi poskus spreminjanja investiranja v dobrine (‘commodities’), v
nekaj, kar bi bilo podobno investiranju v delnice (‘stock’). Kaufman razlaga
takole:
»At the bottom of this “long-only” strategy lay an intent to transform an
investment in commodities (previously the purview of specialists) into something
that looked a great deal like an investment in a stock – the kind of asset class
wherein anyone could park their money and let it accrue for decades (along the
lines of General Electric or Apple). Once the commodity market had been made
to look more like the stock market, bankers could expect new influxes of ready
cash. But the long-only strategy possessed a flaw, at least for those of us who eat.
The GSCI did not include a mechanism to sell or “short” a commodity.« 102.)
Slika 75: Skupni dolg ZDA in Velike Britanije med letoma
1987 in 2010 kot odstotek BDP (vir: Hunt)
GSCI torej ni vseboval mehanizma za možnost prodaje, s tem pa je
povzročil, da so bankirji, ki so zaslutili priložnost dobička, kupovali in
kupovali ne glede na ceno. »Every time the due date of a long-only commodity index futures contract neared, bankers were required to “roll” their multi-billion dollar backlog of buy orders over into the next futures contract, two
or three months down the line. And since the deflationary impact of shorting
a position simply wasn’t part of the GSCI, professional grain traders could
make a killing by anticipating the market fluctuations these “rolls” would
inevitably cause.« Ibid.) V igro so se vključile tudi druge banke in vse to je
po mnenju avtorja položilo temelje prehranski inflaciji, ki se je razširila
po svetu. Od balona leta 2000 do danes so se investicije v indekse dobrin
oz. ‘commodity index funds’ povečale za 50-krat, še posebej po letu 2008
(leta 2007 je GSCI od Goldman Sachs prevzela bonitetna agencija
Standard & Poor’s – več o bonitetnih agencijah na str. 313).
~~~
Slika 76: Vladni, zasebni in skupni dolg Japonske med letoma
1990 in 2011 kot odstotek BDP (vir: Hunt)
Gre torej za špekulativno hazardiranje na različnih nivojih in z različnimi produkti oz. dobrinami in to zgolj z namenom hitrih dobičkov, ne
da bi se ozirali na dolgoročne socialne oz. ekološke posledice. Špekulacije
seveda odmevajo širše po svetu, saj so globalni trgi medsebojno povezani,
oz. kot se je izrazil investitor Peter Hargreaves iz Velike Britanije: »Ko
zraste Wall Street, se zelo redko zgodi, da mu drugi delniški trgi ne sledijo (ta
situacija prevladuje že stoletje).« 103.)
232
233
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Banko Goldman Sachs je leta 1869 ustanovil Nemec Marcus Goldman,
leta 1882 pa se mu je pridružil njegov zet Samuel Sachs. Do depresije leta
1929, ko je njen fond (Goldman Sachs Trading Corp.) propadel, je bila
banka ena glavnih pri zasebnih javnih ponudbah delnic (‘initial public
offering’ – IPO). Po letu 1930 pa se je usmerila v investicijsko bančništvo
ter se skozi desetletja širila na nova področja in v nove dežele. Sedeminšestdeset
odstotkov podjetja je v lasti institucij (pokojninski fondi in druge banke),
njen trenutni direktor je Lloyd C. Blankfein. 104.)
Med letoma 1999 in 2006 pa je banko vodil Henry Paulson, ki je nato
postal finančni sekretar pod Georgeom Bushem. Ko se je pričela bančna
kriza, je odobril več desetmilijardno pomoč zavarovalniškemu gigantu
AIG. Morebitni bankrot bi namreč močno prizadel Goldman Sachs.
Paulson je na mesto predsednika urada za finančno stabilnost (‘Office for
Financial Stability’) imenoval Neela Kashkarija, bivšega podpredsednika
Goldman Sachs. Le-ta je odločal, kdo bo dobil denar iz vladnega jamstva.
Kashkari je na mesto glavnega uradnika za investicije (‘Interim Chief
Investment Officer’) imenoval Reubena Jeffreya, uslužbenca Goldman
Sachs. Ostali pomembni uslužbenci na finančnem ministrstvu pod
Paulsonom so v tistem času bili: Dan Jester, Steve Shafran, Edward C.
Frost in Robert K. Steel, vsi iz banke Goldman Sachs.
Goldman Sachs je bila ena glavnih investicijskih bank, ki je pred krizo
2007–09 prodajala toksične tvegane finančne produkte pod oznako AAA
(več o tem v poglavju o finančni krizi 2007–09). Prav tako je bila ena
izmed redkih bank, katerim je Securites and Exchange Commission odobrila možnost večjega zadolževanja v razmerju do kapitala.
ge backed securities’ – MBS) in drugih derivatnih produktov ... je bila banka
Goldman Sachs spoznana za krivo in je plačala globo v višini 500 milijonov
dolarjev. Preostalih 4,5 milijarde pa je lahko obdržala ...« 105.)
V Veliki Britaniji je banka s posredovanjem pri direktorju davčne službe
(‘H. M. Revenue & Customs’) dosegla, da je plačala precej manj davka, kot
bi ga morala. 106.)
Banko je pod drobnogled vzela tudi Evropska unija, saj naj bi poleg
drugih investicijskih bank zlorabljala svoj položaj in protipravno posredovala informacije o trgu podjetju Markit Group Ltd, katerega osrednja
dejavnost je posredovanje informacij svojim klientom. Prav tako naj bi tudi
imela nelegalni dogovor z evropsko derivatno klirinško hišo Intercontinental
Exchange Inc., ki naj bi na škodo tekmecev favorizirala velike banke. 107.)
Banka je pred kratkim investirala 450 milijonov dolarjev v podjetje
Facebook ter pridobila pravico za skupno 1,5 milijarde njegovih delnic.
Facebook takrat še ni kotiral javno na borzi, imel je manj kot 500 lastnikov, zato po zakonodaji ni bil dolžan javnosti razkriti finančnih rezultatov. Posel bi bil pravzaprav zasebna javna ponudba IPO, saj bi prek
Goldman Sachs njegovi bogati klienti lahko prišli do delnic Facebooka, s
čimer bi zaobšli t. i. pravilo 500, ki ga postavlja Securities and Exchange
Commission (SEC). Facebook bi tako lahko bil prek banke, ki se je vpisala kot posamezni lastnik, v lasti tisočev ljudi, vendar je bila banka zaradi prevelike medijske pozornosti prisiljena opustiti tovrstne načrte. 108.)
V letu 2010 po največji krizi naj bi banka dala na stran več kot 16
milijard dolarjev za bonuse svojih uslužbencev. 109.)
Naslednik guvernerja ECB Tricheta je Italijan Mario Draghi, ki je bil
nekaj let predsednik Goldman Sachs International.
Deregulacije
Banko očitno ščiti politika. Bob Chapman, dolgoletni borzni posrednik na trgu žlahtnih kovin ter izdajatelj finančnega tržnega poročila The
International Forecaster, v poročilu z dne 1. 1. 2011 piše: »V civilni tožbi
zaradi 5 milijard dolarjev ponarejenih obveznic na podlagi hipotek (‘mortga-
Kreditne kontrole je prva uvedla nemška Reichsbank leta 1912, razlagata
Roubini in Mihm 23.). V 20-ih letih jih je povzela Federal Reserve, vendar
pa so največji vpliv dosegle v Aziji, kjer so jih v zgodnjih 40-ih letih uvedle
centralne banke Koreje, Japonske in Tajvana ter jih razvijale v desetletjih po
drugi svetovni vojni. S pomočjo usmerjanja kredita (t. i. ‘window guidance’) so te banke določale želeno rast BDP, izračunale potrebno
količino kredita za dosego tega cilja, nato pa kredit usmerile skozi različne tipe bank v gospodarski sektor. Onemogočile so neproduktivno
ustvarjanje kreditov, zato je bilo skoraj nemogoče dobiti velike količine
kredita za velikopotezne špekulativne transakcije (kot npr. današnje posoja-
234
235
Slika 77:
Henry Paulson
(vir: http://justgethere.us)
Denar – nedolžna prevara?
nje bank hedge skladom). Prav tako je bilo težko dobiti večja potrošniška
posojila. Večino kredita so banke tako odmerjale za produktivne namene
(npr. za nove stroje, za več storitev ipd.). Takšno ustvarjanje kreditov se je
izkazalo za najmanj inflatorno, saj so ljudje poleg novega denarja ustvarjali
tudi nove dobrine in storitve z dodano vrednostjo. Banke so rade sodelovale pri takšnem vodenju, saj so v zameno povečevale stabilnost in gotovost
glede svojega tržnega deleža. Prepoznane so bile kot javne institucije, zato
so bile veliko bolj skromne kakor danes.
Svetovna banka je v študiji leta 1993 ugotovila, da je ta mehanizem
intervencije in alokacije kredita glavni razlog za ekonomski čudež v vzhodni Aziji. 110.) Deng Xiao Ping je to prepoznal precej zgodaj in je uvedel
japonski model usmerjanja kreditov, ki je nato sprožil desetletja gospodarske rasti na Kitajskem. Zahodne centralne banke so javno trdile, da so te
intervencije manj pomembne in učinkovite, Kitajska centralna banka pa
javno priznava, da je tovrstna intervencija eno izmed njenih glavnih
monetarnih orodij. To je tudi glavni razlog, zakaj kitajska ekonomija ni
postala žrtev azijske krize oz. zadnje finančne krize (res pa je, da se je na
Kitajskem po letu 2008 začela tudi neproduktivna ekspanzija kreditov, ki
je napihnila tamkajšnji nepremičninski balon). 23.)
Tudi študija Richarda A. Wernerja o japonskem centralnobančnem
sistemu z naslovom Princes of the Yen: Japan’s central bankers and the transformation of the economy 111.) je pokazala, da je ta monetarna politika
vedno delovala zelo učinkovito.
Od velike depresije 30-ih pa vse do sredine 70-ih let je regulativna zakonodaja delovala dobro in na vajetih predvsem v ZDA držala velike finančne
institucije. Veliko držav je uvedlo naslednje regulativne ukrepe 112.):
• omejitev višine obrestnih mer;
• zahteve za likvidnostno razmerje;
• višje zahteve za bančne rezerve;
• nadzor kapitala (omejitve transakcij);
• omejitve vstopa na finančne trge;
• omejitve na višino kreditov;
• razmejitev med investicijskimi in komercialnimi bankami;
• vladno lastništvo bank.
II. Del: Monetarni sistem danes
~~~
Stiglitz 80.) omenja dejstvo, da kljub fluktuacijam med letoma 1945 in
1971 v svetu ni bilo nobene bančne krize (razen leta 1962 v Braziliji), kar
je zgodovinsko gledano izjemno. Meni, da je večja stabilnost, ki so jo
omogočile vladne intervencije, verjetno pripomogla k večji ekonomski
rasti v tem obdobju.
Bank of England je z britanskimi komercialnimi bankami prvi dogovor glede likvidnosti podpisala leta 1947, po nacionalizaciji. Določal je
zahtevo, da morajo imeti v razmerju do depozitov minimalno 32 % visoko likvidnega imetja (rezerv, gotovine, obveznic). Ta zahteva se je 16 let
kasneje znižala na 27 %. Leta 1971 je novi režim, t. i. ‘Competition and
Credit Control policy’, uvedel minimalno 12,5 % stopnjo. BoE je leta
1981 dokončno opustila obvezno rezervno razmerje. 5.)
Leta 1977 je banka ustanovila Bank of England Nominees Limited,
zasebno družbo z omejeno odgovornostjo, katero je takratni državni sekretar za trgovino Edmund Dell izvzel iz obveznega razkrivanja podatkov v
skladu s Companies Act iz leta 1976. 6.)
Na proces deregulacije, ki je v ZDA dobil zagon predvsem z izvolitvijo Ronalda Reagana leta 1980, so najbolj vplivale zlasti študije ekonomistov z univerze v Chicagu pod okriljem Miltona Friedmana. Tem so se v
podpori deregulacije pridružili tudi nekateri inštituti za politiko (‘think
tanks’), med drugim washingtonska Brookings Institution in American
Enterprise Institute. 113.)
Prva pomembna deregulacija finančnega sektorja v ZDA se je zgodila
med letoma 1980 in 1982. Leta 1980 je bil sprejet ‘Depository Institutions
Deregulation and Monetary Control Act’, leta 1982 pa je kongres sprejel
‘Garn-St.Germain Depository Institutions Act’ in ‘Alternative Mortgage
Parity Act’. Zakoni so omogočili trgovanje z bolj zapletenimi finančnimi
produkti in uvedbo hipotekarnih posojil s spremenljivo obrestno mero ter
bili tako glavni dejavniki pri nastanku t. i. ‘savings and loan crisis’ (krizi
varčevanja in posojanja) nekaj let kasneje. Odpravili so mejo na obresti,
postopoma pa prav tako tudi omejitve na ustanovitev bančnih podružnic v
drugih ameriških zveznih državah in omejitve, ki so hranilnicam preprečevale opravljanje storitev, ki so bile rezervirane za komercialne banke. 114.)
Leta 1987 je ‘Competitive Equality Banking Act’ zmanjšal zaščito komercialnih bank in tako povečal konkurenco med njimi, investicijskimi bankami
in drugimi finančnimi institucijami. Po krizi varčevanja in posojanja je bil
leta 1989 sprejet ‘Financial Institutions Reform, Recovery and Enforcement
Act’, ki je povečal regulacijo hipotekarnih posojilodajalcev in komercialnih
bank. Povišal je kapitalske standarde za hipotekarna posojila v portfelju bank
ter povečal nadzor s strani regulatorjev. Banke so bile primorane zmanjšati
izpostavljenost visoko tveganim poslom, kar je doprineslo k širitvi sekutitizacije (listinjenja – več o tem v poglavju o finančni krizi 2007–09), s katero se
je kreditno tveganje prenašalo na druge institucije. Ibid.)
236
237
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Zelo pomembno vlogo je imel ‘Gramm-Leach-Bliley Act’ iz leta 1999,
ki je izničil Glass-Steagallov zakon iz 30-ih let 20. stoletja. Na ta način so
se banke, zavarovalnice in podjetja, ki so se ukvarjala z vrednostnimi
papirji, na trgu izenačila. Omogočil je njihovo združevanje in monopolizacijo in uporabo varčevalnih depozitov strank za investicije. Prejšnji
zakon je prepovedoval, da je banka hkrati komercialna in investicijska.
Razlog za to je, da varčevalci zaupajo banki v varstvo svoje prihranke. Če
bi jih uporabila kot eno izmed podlag za investicije, bi:
••imela nelojalno prednost (več kapitala);
••lahko z izgubo ogrozila prihranke;
••laže manipulirala s trgom.
kom in londonski avtobusni javni promet. Trendu deregulacij so sledile
tudi druge države, po koncu hladne vojne pa tudi vzhodnoevropske države. Islandija je svoj bančni sektor deregulirala leta 2001. Ibid.)
Zakon so ukinili na podlagi zagotovil, da bo razmejitev v finančnih
organizacijah med investicijskim in komercialnim delom obdržal t. i.
kitajski zid (‘Chinese wall’ – informacijska prepreka, ki naj bi ločevala
uslužbence). 6.)
Leta 2000 je ‘Commodities Futures Modernisation Act’ izvzel derivate iz regulatorne zakonodaje. Eksplicitno je prepovedal SEC in CFTC
nadzor nad derivatnimi ‘swap’ posli (zamenjavami)*, sklenjenimi neposredno med dvema stranema zunaj borz in klirinških hiš (t.i. ‘over the counter’ oz. OTC derivati), in otežil odkrivanje sleparskih praks. 113.)
Med letoma 2004 in 2008 je Securities in Exchange Commision
dovoljevala prostovoljni regulativni režim za investicijske banke, ki so
same določale kapitalske zahteve. Uskladile naj bi jih z baselskimi pravili,
vendar pa so v praksi dvignile posojilna razmerja vse do 40 : 1.
Deregulacija industrije se je v ZDA začela v Carterjevi administraciji, ko je bil leta 1978 sprejet zakon o deregulaciji letalske industrije. Leta
1980 so deregulirali industrijo avtoprevoznikov in železnice. Deregulacijo
avtobusnega transporta so izvedli leta 1982. Busheva administracija leta
1989 deregulirala cenovne omejitve za zemeljski plin, leta 1992 pa za
električno energijo. Deregulacija telekomunikacij se je zgodila v Clintonovi
administraciji leta 1996.
V Veliki Britaniji se je val deregulacij začel pod vladavino Margaret
Thatcher, ki je privatizirala avtobusne prevoze, železnice, britanski tele-
~~~
Kar je prineslo obdobje deregulacij, je med ekonomisti sicer stvar razprav. Nekateri (npr. Krugman 115.), Roubini in Mihm 23.) in Stiglitz 80.))
menijo, da so vladne regulacije finančnega sektorja pred letom 1980
pomagale k večji gospodarski rasti. Deregulacije pa naj bi med drugim
povzročile povečanje razlik v plačah.
Drugi (npr. Strahan 116.), Lindsey 117.)) menijo, da so določene deregulacije (možnost vstopa bank na tuje trge in razširitev njihovega delovanja)
ljudem prinesle boljše in cenejše storitve in večjo gospodarsko rast. Razlike
v plačah pa naj bi bile posledica večjega tehnološkega napredka, razmaha
podjetništva in večjega povpraševanja po višjih strokovnih poklicih.
Kakorkoli, dejstvo je, da je deregulacija finančnega sektorja v splošnem omogočila prevzeme in večjo konsolidacijo bank v rokah manjše
skupine ljudi, torej večjo monopolizacijo. S tem so se seveda povečale tudi
možnosti za špekulacije in sistemsko tveganje. Prav tako je treba poudariti, da kitajsko gospodarstvo raste kljub državnim kontrolam bank in
kapitala. Po drugi strani pa je imela deregulacija precejšen vpliv na bančne
korporativne dobičke in plače (sliki 78 in 79). 118.)
*Swap posel: zamenjava; posel, ki ga skleneta dve pogodbeni strani in si pri tem zamenjata dve stvari (npr. valuti, obrestni meri, ceni dveh dobrin, dva vrednostna papirja
...), običajno ne zato, ker nimata denarja za nakup, temveč zato, ker ne želita prodati
tistega, kar ponujata v zamenjavo. Zavežeta se, da bosta izmenjali prihodkovna tokova, ki izhajata iz imetja. Zamenjave se uporabljajo za premostitve tveganj, pa tudi za
finančne špekulacije. Prvi swap posel je bil opravljen leta 1981 med podjetjem IBM
in Svetovno banko. Danes so najpogostejši swap posli zamenjave obrestnih mer.
Slika 78: Primerjava plač v bančnem in zasebnem
sektorju v ZDA (vir: James Kwak 118.))
238
239
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
(2) the actions, including governmental actions under existing laws and
regulations (such as policy coordination and contingency planning), that are
appropriate to carry out these recommendations.
(b) The Working Group shall consult, as appropriate, with representatives of the various exchanges, clearinghouses, self-regulatory bodies,
and with major market participants to determine private sector solutions wherever possible.« 119.)
Slika 79: Primerjava dobičkov finančnega in nefinančnega
sektorja ameriške ekonomije (vir: James Kwak Ibid.))
Ta ‘delovna skupina’ se torej po potrebi posvetuje s predstavniki različnih borz, klirinških hiš in velikih udeležencev na trgu z namenom, da bi
našli rešitve za padajoči trg s pomočjo zasebnega sektorja. Manipulacijo
trga naj bi nakazovali njegovi nenadni dvigi, ko že kaže, da se bo padec
le-tega pospešil. Dr. Robert McHugh 120.) v svojem članku razlaga, da PPT
ponavadi skuša ustvariti umetno dvigovanje trga, da prepreči njegovo
padanje oz. tveganja, povezana s političnimi dogodki, ki bi jih trgi lahko
dojeli kot negativne. Trend dvigovanja nato povleče za seboj tudi druge
vpletene igralce, ki nato sami podprejo njegovo dvigovanje:
Dokazi naj bi potrjevali, da je v določeno manipuliranje trga (delnic, obveznic, blaga in valut) vpletena vlada ZDA prek t. i. ‘President’s Working
Group on Financial Markets’, oz. kot je drugače znana: ‘Plunge Protection
Team’ (PPT). To skupino je 18. marca 1988 ustanovil izvršni odlok
Ronalda Reagana št. 12631. Bil naj bi odgovor na ‘črni ponedeljek’ – sesutje Wall Streeta leta 1987. To skupino sestavljajo predsednik ZDA, guverner
Fed, predsednik SEC, predsednik CFTC in finančni sekretar. Sestaja se
skrivoma ter ne objavlja zapiskov sestankov in pogovorov. Izdaja pa občasna
poročila. Člani za sodelovanje v tej skupini ne dobijo dodatnega plačila.
Njen uradni namen je povečevanje integritete, učinkovitosti, reda in tekmovalnosti na finančnih trgih ter vzdrževanje zaupanja investitorjev.
Drugi razdelek izvršnega odloka (namen in funkcije) 119.) se glasi:
»To get that rally, the PPT’s key component, the Fed, lends money to
surrogates who will take that fresh electronically printed cash and buy
markets through some large unknown buyer’s account. That buying
comes out of the blue at a time when short interest is high. The unexpected
rally strikes blood, and fear overcomes those who were betting the market would
drop. These shorts need to cover, need to buy the very stocks they had agreed to
sell (without owning them) at today’s prices in anticipation they could buy them
in the future at much lower prices and pocket the difference. Seeing those stocks
rally above their committed selling price, the shorts are forced to buy and buy
they do. Thus, those most pessimistic about the equity market end up buying
equities like mad, fueling the rally that the PPT started. Bingo, a huge turnaround rally is well underway, and sidelines money from Hedge Funds, Mutual
funds and individuals rushes in to join in the buying madness for several days
and weeks as the rally gathers a life of its own.« 120.)
»Recognizing the goals of enhancing the integrity, efficiency, orderliness,
and competitiveness of our Nation’s financial markets and maintaining investor confidence, the Working Group shall identify and consider:
(1) the major issues raised by the numerous studies on the events in the
financial markets surrounding October 19, 1987, and any of those recommendations that have the potential to achieve the goals noted above; and
John Crudele, novinar New York Timesa, je zapisal, da je način delovanja PPT razkril bivši član Sveta Fed, Robert Heller. Le-ta je dejal, da se
lahko krize ublažijo s kupovanjem povprečnih tržnih vrednosti na
trgu terminskih pogodb – na ta način naj bi stabilizirali celoten trg. 121.)
Denar, namenjen za kupovanje terminskih pogodb, se sprošča prek repo
pogodb s primarnimi posredniki.
240
241
Skrivno prirejanje trga
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Na manipulcijo namiguje tudi Charles Biderman, direktor podjetja
TrimTabs, ki se ukvarja s sledenjem likvidnostnih tokov na trgu. 122.)
Operacije Fed oz. količino sproščenega denarja precej zlahka prepoznavamo v meri denarja M3. Toda Fed se je odločila, da od marca 2006
za M3 ne bo več objavljala podatkov; te objavlja le za institucionalne
vzajemne sklade denarnega trga. Tako je običajni javnosti prikrila svoje
intervencije na trgu.
Denarni obtok se v različnih državah meri različno glede na stopnjo likvidnosti sredstev. V ZDA se meri v naslednjih krogih (glej barvno sliko 62) :
••M0: temeljni denar centralne banke: centralnobančne rezerve,
kovanci in bankovci
••M1: vsa količina M0 zunaj bančnega sistema (kovanci, bankovci) +
čeki, vloge na vpogled;
••M2: M1 + varčevalni računi, kratkoročni depoziti denarnega trga;
••M3: M2 + institucionalni in drugi dolgoročni depoziti ter depoziti
evrodolarjev (dolarji v obtoku zunaj ZDA) in repo pogodb.
dolg, majavi hedge skladi, slabotne drugorazrene hipotekarne obveznice in
ocean dolga je samo nekaj primerov ekscesa deregulacij. Ti nepreverjeni dolžniški instrumenti grozijo Wall Streetu kot lasersko vodeni projektil. Hank Paulson
in njegova PPT enota ne bosta dovolj, potrebno bo več, da bodo preprečili
implozijo.« 121.)
Catherine Austin Fitts, nekdanja direktorica investicijske banke na
Wall Streetu ter pomožna sekretarka na oddelku za urbanizem (Department
of Housing and Urban Development) pod Georgeom Bushem starejšim,
takšno početje imenuje ‘pump and dump’. S tem misli napihovanje vrednosti imetja in njegovo poznejšo odprodajo. Še več, Catherine Austin
Fitts meni, da gre za finančni državni udar, ki vključuje nelegalne nepremičninske (in ostale) balone, sheme napihovanja in odprodaje, golo kratko prodajo, tlačenje cene žlahtnih kovin ter aktivno vladno intervencijo v
povezavi s finančnimi insajderji. 127.)
Izmed velikih bank naj bi vsaj JP Morgan Chase dokazano manipulirala
s trgom srebra.128.), 129.), 130.) CFTC že od septembra 2008 preiskuje nepravilnosti na trgu srebra, vendar še ni izrekla dokončne sodbe. 131.) Več o manipuliranju trga žlahtnih kovin si preberite na spletni strani Gold Anti-Trust
Action Commitee (GATA) 132.), ki se zavzema za ukinitev takšne prakse.
Monetarni agregati v ZDA vsebujejo še M4 (M3 + komercialni papirji + kratkoročne vladne obveznice). Evroobmočje pozna samo M1 (gotovina v obtoku in depoziti preko noči), M2 (M1 + časovni depoziti s trajanjem do dveh let) in M3 (M2 + repo pogodbe, potrdila fondov denarnega trga – MMMF (‘shares’) – in obvezniški vrednostni papirji z dospelostjo do dveh let) – glej barvno sliko 64. V Veliki Britaniji pa uporabljajo samo M0 (temeljni denar oz. po njihovem ‘narrow money’) in M4
(širši denar ali ‘broad money’). 123.)
Federal Reserve je pred kratkim uvedla drugačno merjenje denarne
mase – ‘money zero maturity’ (MZM) –, kar naj bi bolje ponazarjalo
denar, ki je hitro na voljo za porabo znotraj gospodarstva. Mera vključuje
gotovino, vse vloge na vpogled, vse varčevalne račune ter potrdila vzajemnih skladov denarnega trga 124.) – glej barvno sliko 63.
Mike Whitney 121.), 125.) v svojih člankih opozarja, da je takšno interveniranje na trgu neetično in nemoralno, poleg tega preprečuje naravne korekcije trga. Kljub temu, pravi, pa se moč PPT precenjuje, saj je treba po drugi
strani likvidnost, ki jo Fed ustvari, na neki točki vzeti iz finančnega sistema.
Po drugi strani pa bi za stalno in masovno manipuliranje trga PPT potrebovali ogromne količine denarja. Nekateri analitiki, kot npr. Barry Ritholz, pa
trditve o manipulaciji označujejo kot izmišljene in kot teorijo zarote. 126.)
Whitney je bil eden redkih, ki je napovedal težave: »Leta deregulacij so
zahtevela svoje. Trg počiva na temeljih iz čistega živega peska. Kolateralizirani
Finančni komentatorji se pri pojasnjevanju razlogov za zadnjo finančno
krizo pogosto osredotočajo zgolj na en osamljen vidik, npr. na kreditno
nesposobne kreditojemalce. Vendar pa so, razlagata Nouriel Roubini in
Stephen Mihm 23.), razlogi širši in bolj kompleksni. Roubini je bil eden
redkih, ki so krizo pravilno napovedali. Poleg njega je krizo po raziskavi
nizozemskega ekonomista Dirka Bezemerja 25.) pravilno, utemeljeno,
natančneje (v določenih časovnih okvirih) in obenem javno napovedalo
242
243
28. Finančna kriza 2007–09
Glede na zgoraj omenjena dejstva (ustvarjanje denarja s posojili v zasebnih bankah, šibek nadzor ustvarjanja kreditov s pomočjo trenutnih
instrumentov centralnih bank, razpad brettonwoodskega sistema, deregulacije finančnega in drugih sektorjev ter manipulacije finančnih in borznih trgov) ter glede na samo zgodovino, pojav in vzroke finančnih kriz,
kriza 2007–09 ne bi smela priti kot popolno presenečenje. Vendar je.
Uvod v zadnjo krizo
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
še enajst (!) ekonomistov, investitorjev in finančnih komentatorjev, med
drugim Steve Keen, Michael Hudson, Wynne Godley in Peter Schiff. Vsi
so pripadali drugačnim ekonomskim šolam, kot je neoklasična. Nihče
izmed tisočev neoklasičnih ekonomistov krize ni predvidel. Ta peščica
ekonomistov je zazvonila alarm, vendar nihče v finančnem svetu in v
politiki njihovih svaril ni jemal resno. Oklepali so se okostenelih neoklasičnih prepričanj, da se trgi regulirajo sami ter da so trdni in zanesljivi.
Razlog, zakaj neoklasični modeli niso uspeli predvideti krize, je po mnenju Steva Keena Ibid.) v tem, da noben neoklasični ekonomski model ne
upošteva vloge denarja, bank in dolga v ekonomskem sistemu. Krizo
so pričakovali mnogi ekonomisti postkeynesianske šole, pa tudi mnogi
ekonomisti avstrijske ekonomske šole.
Roubini in Mihm 23.) trdita, da so bili temelji položeni nekaj desetletij
pred zadnjo krizo: zaradi različnih sprememb in finančnih inovacij, med
drugim dereguliranja, ki smo ga spoznali v prejšnjem poglavju, je sistem
postal nestabilen. Po njegovem so razlogi naslednji: finančne inovacije,
monetarna politika centralne banke, moralni hazard, neustrezen korporativni nadzor, deregulacije in sivi bančni sistem.
Veliko finančnih balonov se prične z inovacijami in uvajanjem novih tehnologij. V 40-ih letih 19. stoletja je v Veliki Britaniji prišlo do manije vlaganja
v novo tehnologijo: železnice. Delnice železniških podjetij so se močno dvignile, nato pa počile. Kljub temu pa je kriza za seboj pustila otipljivo infrastrukturo – železniške tire in ostalo infrastrukturo, na podlagi katere se je
lahko začel ponovni gospodarski vzpon. Podobno velja za računalniški internetni bum v poznih 90-ih letih 20. stoletja. Nova tehnologija v tem primeru je bila internet, po sesutju delnic pa so na pogorišču ostala mnoga nova
podjetja, prav tako pa tudi infrastruktura (npr. koaksialni kabli).
Zadnja finančna kriza v nasprotju z večino prejšnjih ni temeljila na
nikakršnih otipljivih inovacijah ter ni proizvedla nobene otipljive infrastrukture. Bila je zgolj špekulativni balon. Kljub temu pa so jo poganjale
– finančne inovacije. Le-te same po sebi niso nujno slabe, mnogo finančnih inovacij je koristnih (npr. zavarovanje). V 70-ih letih 20. stoletja so se
pojavile finančne inovacije na podlagi hipotek. Ameriška vladna nacionalna hipotekarna zveza (‘Government National Mortgage Association’ –
Ginnie Mae) je prva pričela izdajati takšne vrednostne papirje. Hipoteke
je združila ter na njihovi podlagi izdala obveznice. Namesto da bi morala
čakati 30 let za poplačilo posojila, je obveznice lahko prodala ter veliko
hitreje prišla do denarja. To je bilo revolucionarno, razlagata Roubini in
Mihm, in ta proces je postal znan po imenom sekuritizacija (‘securitization’). Le-ta je omogočila, da so nelikvidne hipoteke postale likvidne in so
z njimi lahko trgovali na odprtem trgu. Ti novi instrumenti so dobili ime
‘Mortgage Backed Securities’ (MBS).
Čez čas so se tudi druge vladne agencije (Fannie Mae in Freddie Mac)
pričele ukvarjati s sekuritizacijo. Prav tako so jo uvajali investicijske banke,
posredniške hiše in celo gradbena podjetja. Glede na tradicionalno modrost
se cene nepremičnin pač niso nikoli znižale. Kako je to delovalo v praksi?
Investicijske banke so vodile proces ustvarjanja MBS. Sodelovale so s tisto
institucijo, ki je izdala prvotne hipoteke (banko ...) ter preko posebnih
pravnih entitet (‘Special Purpose Vehicles’) na njihovi podlagi izdala obveznice in jih ponudila investitorjem. V tem procesu je v teoriji vsak dobil,
kar je želel: stranka je dobila hipoteko za nakup nepremičnine, posrednik
hipoteke je dobil honorar, banka je z izdajo posojila dobila dobiček, investicijska banka je za posredništvo dobila honorar in investitorjem je stalno
dotekal denar v obliki rednih izplačil posojilnih obrokov.
Obveznice na podlagi hipotek so postale popularne v 80-ih letih, vendar so se razširile šele v 90-ih. Kriza v poznih 80-ih (‘savings and loan
crisis’ – S&L) je še bolj utrdila njihovo popularnost, saj so jo povzročili
slabi krediti, ki so jih banke obdržale na svojih bilancah. Temu bi se lahko
izognile, če bi to tveganje preložile na ramena nekoga, ki bi bil pred njim
varnejši – npr. na pokojninske sklade, zavarovalnice in druge institucionalne vlagatelje. Ta princip po mnenju Roubinija in Mihma ni tako slab,
dokler kupci obveznic pravilno in točno ocenjujejo s tem povezano tveganje. Toda v interesu bank je, da izdajo kar največ hipotek, saj tako
poberejo več dobička. Ker tveganje ni bilo več na plečih bank, te niso bile
več motivirane preverjati tveganja, ki so ga predstavljali kreditojemalci.
Sčasoma je prišlo tako daleč, da so nekatere banke izdajale celo t. i.
NINJA posojila (‘No Income, No Job, No Assets’) ljudem, ki so bili brez
dohodka, brez dela in brez imetja. Slabe hipoteke so tako podajali naprej
skozi sekuritizacijsko verigo kot vroči kostanj.
Toda sekuritizacija se ni ustavila tukaj. Hipotekam so se pridružila
potrošniška posojila (na kreditne kartice, za avtomobile in študentska posojila) in korporativna posojila. Rezultat so bile obveznice obveznice, ki temeljijo na poroštvu za posojila – imetju (‘Asset Backed Securities’ – ABS).
Preden je kriza udarila, so se v sekuritizaciji znašli najemi letal, dohodki z
naslova gozdov in rudnikov, dohodki od radijskih stolpov, dohodki lokal-
244
245
Finančne inovacije
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
nih občin ter celo licence glasbenih rock skupin. Tudi pri teh produktih
banke niso bile preveč motivirane za preverjanje tveganja, prav tako pa ga
niso preverjale investicijske banke kot posrednice. V teoriji bi vsaj cenitvene
agencije (Moody’s, Fitch, S&P) morale sprožiti alarm, toda tudi same so pri
podeljevanju najvišjih (AAA) ocen za to dobivale provizijo.
Kljub temu pa to ni vsa zgodba, saj so verjetno cenitvene agencije v
določenih primerih res imele težave pri določanju tveganja bankrota. Na
voljo praktično niso imele zgodovinskih podatkov o propadih nekakovostnih hipotek (‘subprime mortgages’). Prav tako ni bilo nobenih podatkov
o novih eksotičnih produktih: kolateraliziranih hipotekarnih obligacijah
(‘collateralized mortgage obligations’ – CMO), kolateraliziranih dolžniških
obligacijah (‘collateralized debt obligations’ – CDO) in kolateraliziranih
posojilnih obligacijah (‘collateralized loan obligations’ – CLO). Te se od
navadnih MBS razlikujejo po tem, da so razdeljene v razdelke, ki nosijo
različna tveganja. Najpreprostejše imajo zgolj tri razdelke. Banke so vzele
kup različnih slabih BBB hipotek, jih zapakirale v obveznice MBS ter jih
nato razrezale na razdelke. Najmanj tvegani razdelek (običajno je predstavljal 80 %) je nato dobil oznako AAA, kljub temu da so bile temelj še vedno
dvomljive BBB hipoteke. Sekuritizacija pa je šla v svoji kompleksnosti še
dlje, saj so finančne institucije pričele izumljati CDO na podlagi CDO (t.
i. CDO2) ter celo CDO na podlagi CDO na podlagi CDO (t. i. CDO3).
Ti eksotični produkti so imeli do 50 ali celo do 100 razdelkov.
Zaradi te zapletenosti jih je bilo težko ocenjevati z običajnimi sredstvi.
Namesto tržnih cen so finančne firme uporabljale matematične modele,
ki pa so na žalost temeljili na optimističnih predpostavkah ter so tako
umetno zniževali tveganje.
Pojem moralnega hazarda predstavlja pripravljenost na tveganje, kateremu
bi se v normalnih razmerah izognili zaradi zavedanja, da bo negativne posledice morda moral plačati nekdo drug. V sedanji krizi je moralni hazard igral
pomembno vlogo. Bančni uslužbenci, ki so vede izdajali posojila kreditno
nesposobnim strankam, so prejeli honorar, a za posojilo niso bili več odgovorni, ko se je le-to premaknilo vzdolž sekuritizacijske verige.
Moralni hazard je bil še posebej doma na področju finančnega posredništva, kjer so investicijske banke in hedge skladi svoje uslužbence bogato nagrajevali glede na delovni učinek. Bonusi so se v zadnjih letih močno
povečali. V letu 2007 je pet največjih investicijskih bank na Wall Streetu
izplačalo 38 milijard dolarjev bonusov. Le-ti so bili v nekaterih primerih
desetkrat večji od osnovnih plač. Ta sistem, ki se je osredotočal na kratkoročni dobiček enega leta, je spodbujal tveganje in prekomerno uporabo
finančnih vzvodov.
Po teoriji bi morali moralni hazard preprečevati, trdita Roubini in
Mihm, toda to se ni zgodilo. Zakaj? V velikih finančnih korporacijah
mora vodstvo (delničarji in svet direktorjev) najeti posrednike za izvrševanje njihovih želja. Na žalost ti posredniki vedo več o dejanskem dogajanju
kot pa lastniki in lahko zasledujejo lastne sebične interese vse do destruktivnega konca. Vodstvo tako nima popolnega pregleda in se sooča s problemom asimetričnih informacij. Poleg tega so posredniki v piramidni
korporativni strukturi pogosto tudi vodilni na svojih mestih ter morajo
zato sami najemati druge posrednike za opravljanje nižjih nalog.
Moralni hazard bi ob grožnji propada podjetja morali preprečiti delničarji, saj so lastniki podjetja, toda ti ponavadi nimajo veliko interesa za
brzdanje brezobzirnih nepremišljenih finančnih trgovcev in menedžerjev.
Finančne firme so za svoje vsakodnevne operacije veliko bolj odvisne od
sposojenega kapitala kot običajne korporacije, zato navadni delničarji pri
odločitvah nimajo veliko besede. Če se bo tveganje, v katerega se spuščajo posredniki, splačalo, potem bodo delničarji poplačani, če se ne bo,
bodo izgubili svoj mali delež v podjetju. To so slabe novice, vendar majhne v primerjavi s potencialnimi dobički.
Zadnji, ki bi lahko preprečili moralni hazard, so posamezniki, ki posojajo denar bankam. Vendar ta posojila prihajajo v obliki depozitov, le-ti pa
so zavarovani. Četudi torej banka uporablja (v resnici: ustvarja) denar za
tvegane stave, lahko depozitorji mirno spijo, saj vedo, da bodo prek zavarovanja depozitov dobili svoj denar nazaj. V principu bi lahko nezavarovani
kreditorji bank zahtevali omejitev moralnega hazarda, vendar pred zadnjo
krizo tudi ti niso storili ničesar. Razlogi za to so bili po mnenju avtorjev
različni: nezavarovani zahtevki so bili premajhni, da bi karkoli spremenili,
nekateri nezavarovani kreditorji so bili v preteklosti obravnavani kot zavarovani, prav tako pa je vloga centralnih bank kot posojilodajalca v skrajni
sili (‘lender of last resort’) preprečila delovanje tržne discipline.
To dokazuje, da morajo biti banke regulirane, od njih se mora zahtevati hranjenje določenega dela kapitala za zavarovanje v primeru krize.
Prav tako bi morali več nadzora imeti delničarji. Vse to pomeni, da mora
vlada pri tem imeti več vpliva (kar je, kot smo brali zgoraj, za nekatere
kontroverzno). Na žalost leta pred krizo vlada na tem področju ni naredila ničesar, je pa pomagala pri njenem nastanku.
246
247
Moralni hazard
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Vpliv vlade in centralne banke
Končno je tudi res, da je zvezna vlada dolga leta promovirala in podpirala lastništvo domov s svojimi subvencijami.
Centralna banka lahko svojo moč uporabi za dobro ali zlo, razlagata Roubini
in Mihm. To dokazuje tudi kariera Alana Greenspana, ki je v mladosti kot
privrženec Ayn Rand zagovarjal laissez-faire kapitalizem. Kljub temu pa je
kot guverner centralne banke takoj interveniral, ko je leta 1987 izbruhnila
kriza. Svoja načela o nevpletanju je vrgel skozi okno. Vendar pa ni storil
ničesar, da bi takšne poke v prihodnosti tudi preprečil. Ko je počil računalniški balon, je odbor za odprti trg (FOMC) pod njegovim vodstvom še
dodatno znižal obrestno mero. S tem je po mnenju avtorjev ustvaril veliko
lahko dostopnega denarja ter pomagal napihniti nepremičninski balon.
Prav tako je Fed odgovorna, ker ni uporabila svoje moči in posredovala pri regulaciji trgov. Leta 1994 je kongres sprejel ‘Home Ownership and
Equity Protection Act’, po katerem ima centralna banka moč regulirati
tvegano posojanje, vendar ni storila ničesar.
Poleg Greenspana pa so si tudi drugi želeli deregulacij. Kot že omenjeno,
so se le-te postopoma uvajale od leta 1980 naprej. Najbolj pomembna pa
je bila odprava Glass-Steagallovega zakona. Povod za to je bil nameravana
združitev podjetij Travelers in Citicorp, s čimer bi se združili komercialna
in investicijska veja bančništva. Kako zelo so si banke želele odprave tega
zakona, pove izjava Eda Yinglinga, glavnega lobista za ameriško združenje
bankirjev (‘American Bankers Association’), da je bilo lobiranje za odpravo
tega zakona verjetno najdražje v celi generaciji. Eden izmed glavnih podpornikov odprave zakonodaje je bil Phil Gramm, ki je prav tako leta 2000
predlagal ‘Commodity Futures Modernization Act’. Ta zakon je eksotične
derivatne produkte, kot npr. ‘credit default swaps’ (CDS)*, izvzel iz regulacij
(kako se je po letu 2001 razširilo trgovanje z derivatnimi produkti, prikazuje barvna slika 65 vzeta iz poročila nadzornika valute – Office of the
Comptroller of the currency 133.) – iz leta 2011). Pritiski za deregulacije pa
so se pojavljali tudi zunaj kongresa. Leta 2004 je pet največjih investicijskih
bank lobiralo pri Securities and Exchange Commission, da jim je izjemoma
dovolila odpraviti limit na količino izposojenega kapitala.
Sivi bančni sistem
Posledica deregulacij, moralnega hazarda in finančnih inovacij je bila
razvoj sivega bančnega sistema. Ta se sestoji iz finančnih institucij, ki se
obnašajo kot banke – dajejo in prejemajo posojila ter investirajo, vendar
niso regulirane kot banke.*
Problem bančnega posojanja je ponavadi v tem, da banke na podlagi kratkoročnih depozitov izdajajo dolgoročna posojila. V končni
fazi se ljudje, ki so izgubili zaupanje, lahko zgrnejo na banko, ki tako
izgubi depozite ter postane sprva nelikvidna in nato nesolventna.
Vendar obstajata dva ukrepa, ki to lahko preprečita – posojanje v zadnji
sili in zavarovanje depozitov. Po drugi svetovni vojni sta obe obliki postali običajna praksa, ne samo v ZDA, temveč tudi v drugih kapitalističnih
državah. Vendar pa so banke za to garancijo stabilnosti, kot rečeno, privolile v regulacije svoje likvidnosti in kapitala.
V osemdesetih letih 20. stoletja je veliko ljudi spoznalo, da lahko
zaslužijo veliko denarja, če le delujejo v območju, kjer ni bilo teh garancij.
Zato so banke v želji po večjem profitu pričele iskati načine, kako regulacije obiti. V ta namen so ustanavljale vzporedne pravne subjekte, tako da
njihovi sivi posli niso bili prikazani v običajnih bilancah. Večino teh sivih
bank pa je imelo skupen problem: neskladje v dospelostih. Povečini so se
zadolževale kratkoročno z visoko likvidnimi sredstvi ter nato investirale v
dolgoročne nelikvidne produkte.
Če bi se podredile regulacijam ter v zameno dobile garancijo, bi to problem vsaj do določene mere odpravilo, vendar tega niso storile. Obenem pa
so pričele konkurirati običajnemu bančnemu sistemu, saj so posojale primerljive vsote.
*Credit default swap: zamenjava za tveganje bankrota; CDS je derivat, izvedeni finančni instrument, s katerim lahko izdajatelj posojil (oz. lastnik obveznic) prenese
tveganje za primer bankrota svojega posojilojemalca (izdajatelja obveznic) na drugo
pravno osebo (npr. hedge sklad). Za to obliko zavarovanja plačuje določeno premijo
(npr. 5 %). Če posojilojemalec (izdajatelj obveznic) bankrotira, je izdajatelj posojila
(lastnik obveznic) upravičen do celotnega zneska posojila (vrednosti obveznic). Prvi
CDS je uvedla banka JP Morgan leta 1995, do leta 2007 je njihova skupna vrednost
narasla na 45–60 bilijonov dolarjev.
*Sivi bančni sistem se sestoji iz finančnih entitet, infrastrukture in praks, ki podpirajo finančne transakcije izven obstoječega državnega nadzora in regulacij. Vključuje
entitete kot so hedge skladi, skladi denarnega trga in druge finančne entitete (npr.
‘structured investment vehicles’ – SIV). Investicijske banke so podvržene regulacijam
in tako niso tipične entitete sivega bančnega sistema, vendar lahko večino poslovanja
opravijo znotraj njega, kar se ne odraža na njihovih običajnih bilancah. Ocenjujejo, da
sivi bančni sistem zajema od 25 % do 30 % celotnega finančnega sistema. Leta 2010
je bil vreden okoli 60 bilijonov dolarjev. Za razliko od normalnega bančnega sistema,
entitete v sivem bančnem sistemu nimajo dostopa do rezerv centralne banke.
248
249
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Tuji kapital in finančni vzvodi
čakujejo, da bo razmerje ostalo enako. Ob padcu vrednosti finančnih
produktov tako lahko pozovejo sklad, naj vzpostavi prvotno razmerje
(‘margin call’). Sklad mora zato iskati nov kapital; če ga uspe zbrati, se
stvari lahko izidejo. Če ne, potem mora produkte prodati po nižji tržni
ceni. Osamljeni primeri niso problem, težava pa nastane, če se več skladov
naenkrat znajde v taki situaciji.
V številnih aspektih, pravita Roubini in Mihm 23.), so bile ZDA in angleško govoreče države vodilne pri postavljanju temeljev za krizo. Vendar so
tudi drugi igralci po svetu pomagali postavljati oder za razvoj finančne
drame. Tuji investitorji so poleg običajnih vladnih obveznic pričeli kupovati tudi sekuritizirane produkte. Po različnih ocenah naj bi v portfeljih
tujih investitorjev končalo med 40 % in 50 % le-teh. Lahko dostopni tuji
denar je bil tako dodatni razlog za podžiganje krize.
K razlogom bi lahko prišteli še finančne vzvode. Ekonomist Hyman
Minsky Ibid.) razlikuje tri tipe posojilojemalcev:
• tisti, ki s svojimi kratkoročnimi prihodki lahko vrnejo tako obresti
kot glavnico;
• tisti, katerim dohodek zadošča le za odplačevanje obresti, glavnico pa
morajo prelagati;
• tisti, ki ne morejo sproti odplačevati niti obresti ter morajo zato
najemati nova in nova posojila (Ponzijeva shema).
Minsky je dojel osnovno resnico: bolj ko sta gospodarstvo in finančni sistem odvisna od posojil in finančnih vzvodov, bolj ranljiva sta.
Finančni vzvodi so bili v porastu že desetletja. Od leta 1960 do leta 1974
so se razmerja med sposojenim in lastnim kapitalom povečala za 50 %.
Ta proces se je v 80-ih letih še pospešil. Med letoma 1981 in 2008 je dolg
ameriškega finančnega sektorja narasel z 22 % na 117 % BDP.
Finančnih vzvodov je več vrst: pri osnovnem finančnem vzvodu si investicijska banka na podlagi svojega kapitala sposodi dodaten denar. Npr.:
če želi kupiti za 10 milijonov $ MBS, svojega kapitala pa ima le 1 milijon,
si mora 9 milijonov sposoditi. Tako je uporabila vzvod v razmerju 10 : 1.
Bolj tvegan je vtkani finančni vzvod, npr. vlaganje v CDO, kjer so izgube
tistih, ki investirajo v tvegane razdelke, lahko še posebej hude in to ob
majhni izgubi vrednosti portfelja. Večine takih vzvodov na trgu ni moč
opaziti, saj ni načina, kako jih izmeriti, vendar se ob finančnih propadih
situacija vendarle razodene. Tretja vrsta pa je sistemski oz. sestavljeni
finančni vzvod, pri čemer različne finančne entitete v več zaporednih korakih večkrat uporabijo finančni vzvod glede na začetni vloženi kapital.
Enačba finančnega vzvoda se po mnenju Roubinija in Mihma izide, če
vrednost instrumentov ostaja enaka ali če se povečuje, problem pa je, če
vrednost začne padati. Če je razmerje med finančnim vzvodom in kapitalom npr. 50 : 1, potem zgolj majhen dvoodstotni padec vrednosti izbriše
začetni vložek investitorja. K temu svoje dodajo še posojilodajalci, ki pri-
Hyman P. Minsky (1919–1996) je bil ameriški ekonomist, čigar raziskovanje se je usmerjalo na razumevanje in razlaganje finančnih kriz. Nanj so med drugim vplivali Joseph Schumpeter, Irving Fisher in
Wassily Leontief. V 60-ih letih 20. stoletja je sodeloval v raziskovanju in študijah za Federal Reserve.
Nekateri ga označujejo za post keynesianskega ekonomista, saj je v skladu s keynesiansko tradicijo podpiral določeno vladno poseganje na finančnih trgih
Slika 80:
ter nasprotoval deregulacijam in akumulaciji dolga.
Hyman P. Minsky
Njegovi glavni prispevki k ekonomski znanosti so na
(vir: Centre for
področju denarja in bančništva, hipoteze finančne
Economic Stability) nestabilnosti, revščine in zaposlenosti ter teorije dolgoročnega preoblikovanja ekonomije.
Minsky je nasprotoval hipotezi o učinkovitih trgih in je oblikoval teorije, v katerih je povezal krhkost finančnih trgov s pojavom špekulativnih
investicijskih balonov. Njegova hipoteza finančne nestabilnosti (‘financial
instability hypothesis’) med drugim trdi, da je temeljna značilnost ekonomije nihanje finančnega sistema med stanjem robustnosti in stanjem
krhkosti. Ta nihanja so pomemben del procesa, ki poraja poslovne cikle
(‘business cycles’). V nasprotju z ekonomisti njegovega časa je trdil, da so
ta nihanja inherentna v ekonomiji svobodnega trga, razen če se ne vplete
vlada in jih nadzoruje s pomočjo centralne banke in regulacij. Trdil je, da
je akumulacija zasebnega dolga tista, ki potisne gospodarstvo v krizo.
Minsky svojih teorij ni podkrepil z matematičnimi enačbami, kar je
med drugim del razloga, da njegovi pogledi niso našli mesta v t. i. ‘mainstream’ ekonomiji, ki v svoje modele ne vključuje osebnega dolga. Prav
tako njegovih idej o špekulativnih povečanjih cen premoženja v svojih
politikah niso upoštevale centralne banke. Po krizi 2007–09 se med centralnimi banirji pojavljajo pozivi po vključitvi njegovih idej v centralnobančno politiko. Njegovo delo med drugimi nadaljuje avstralski ekonomist Steve Keen, ki je na podlagi njegovih teorij razvil modele endogenih
ekonomskih kriz. 134.), 135.), 136.)
250
251
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Nekateri bodo kapital lahko zbrali, večina pa bo morala svoje produkte prodati (v zadnji krizi so bile to nepremičnine, hipoteke in izvedeni
instrumenti). Ker vsi hitijo prodajati, cena tem produktom še dodatno
pade. Trg se ujame v začarani krog spirale. Seveda lahko skladi prodajajo
tudi drugo imetje: MBS ali vladne obveznice, vendar če to poskušajo vsi,
postane situacija enaka. To povzroči padec cen v celi vrsti finančnih produktov. Na ta način se kriza, ki se začne npr. na nepremičninskem trgu,
razširi tudi na druge trge. Kriza tako postane problem vseh.
Walter Bagehot je bil v 19. stoletju eden izmed najpomembnejših britanskih avtorjev o finančnem sistemu. Leta 1873 se je pritoževal, da banke
skrivnostno prikrivajo podrobnosti o svojem delovanju. Bagehot naj bi sicer
nasprotoval dolga prostim ameriškim zelencem in zagovarjal zlati standard,
vendar je pravilno ugotavljal, da bi propad ene izmed velikih londonskih
bank vrgel senco suma na celoten sistem. Njegove napovedi so se uresničile
134 let kasneje: Citigroup, finančna ustanova z brezhibnim ugledom, vendar nedostopnimi bilancami, je zaradi svojega delovanja na sivem bančnem
trgu prišla v težave. To je vrglo sum tudi na druge institucije na trgu. Prvi
propadi so kasneje povzročili izgubo zaupanja ne le na sivem, temveč
tudi na običajnem bančnem trgu. Medbančni trg, ki podpira mednarodne finance, je skoraj v trenutku propadel. Ta krč je bil posledica dejstva,
da se ni vedelo, katere banke so zgolj nelikvidne in katere nesolventne.
Edini, ki lahko takšno situacijo razreši, je posojilodajalec v skrajni sili.
V splošnem iznajdbo tega koncepta oz. ideje pripisujejo Bagehotu.
Vendar je bil Bagehot proti nediskriminatorni pomoči vsem bankam. Po
njegovem bi morale posojila dobiti zgolj solventne institucije in še te
skupaj s kazenskimi obrestmi, tako da bi zanje zaprosile samo najbolj
obupane. Njegova filozofija je bila: »Svobodno posojaj z visokimi obrestmi
na podlagi kakovostnega jamstva.« 23.) (Roubini in Mihm, str. 87)
Do pomladi 2006 je bil finančni sistem s svojo preveliko odvisnostjo
od finančnih vzvodov in slepo vero, da bodo trgi zgolj rasli, zrel za kolaps.
Opozorila o prihajajočem zlomu, ki ga je napovedovala zgolj peščica ekonomistov in komentatorjev, so naletela na gluha ušesa. V tem času se je
rast cen nepremičnim ustavila, ker je gradnja novih domov presegla povpraševanje in ker je rast obresti napravila hipotekarna posojila s spremenljivo obrestno mero manj privlačna.
Prav tako so se pričela vrstiti neodplačila obrokov v sferi šibkih posojil.
Neregulirani posojilodajalci, ki so izdali večino teh posojil, so bili odvisni
od kratkoročnega posojanja velikih bank. Ko so te videle, da stranke ne
odplačujejo, niso več želele dajati denarja. Začeli so se vrstiti propadi; do
marca 2007 jih je bilo okoli 50. Večina komentatorjev je takrat trdila, da
je problem omejen na majhni del finančnega sektorja.
Takrat je londonsko podjetje Markit Group uvedlo ABX indeks, ki naj
bi meril in prikazoval stres na trgu sekuritiziranih vrednostnih papirjev,
izdanih na podlagi tveganih posojil. Indeks je v preostalih mesecih leta
2007 prosto padal. Najbolj tvegani razdelki CDO-jev so izgubili 80 %
vrednosti. Soočene z upadom imetja, so tako sive banke kot tudi tradicionalne banke pričele zbirati denar ter so odklanjale posojanje na podlagi
sumljivih jamstev.
Hedge skladi delujejo enako kot banke: na podlagi kratkoročnega
kapitala posojajo dolgoročno. Dva hedge fonda banke Bear Stearns sta
vložila milijarde v dolgoročne nelikvidne CDO-je. Poleti 2007 sta propadla (skupaj s hedge fondom švicarske UBS banke) ter naznanila usodo
stotine drugih hedge fondov in celotnega sivega bančnega trga. Sledil je
klasični odziv v finančni krizi, ko propadejo večja imena: vznemirjena
negotovost, v kateri se ljudje trudijo razbrati, ali je problem širše narave.
Kreditorji hedge fondov niso vedeli, v kakšni meri so le-ti izpostavljeni
toksičnim produktom, zato so za vse zaprli kreditno pipo.
Poleti 2007 se je pričela panika, ko so investitorji želeli odkriti, kdo vse
je okužen z ničvrednimi papirji. Sum je padel na izvenbilančne subjekte
oz. entitete investicijskih bank, katerih skupna vrednost je bil okoli 800
milijard dolarjev. Problem se je najprej pojavil pri že omenjeni Citigroup,
a so investitorji začeli zapuščati tudi druge banke – v roku štirih tednov
so iz teh entitet prenesli 200 milijard dolarjev. Problem se je nato prenesel
na klasični del bank, saj so za primer krize za svoje vzporedne entitete
jamčile z lastno likvidnostjo. Končno so banke svojo izpostavljenost na
sivem bančnem trgu morale prenesti na običajne bilance, kar je povzročilo ogromne izgube. Zaradi negotovosti in tveganja je sledil kreditni krč
finančnega sistema, ki je dosegel vrh v propadu velike investicijske banke
Lehman Brothers. Medbančni trg se je zakrčil: medbančna obrestna mera
LIBOR je avgusta poskočila z 10 na 70 baznih točk.
Zato so se odzvale centralne banke: 9. in 10. avgusta je ECB posodila
okoli 150 milijard evrov kakim petdesetim bankam. Fed je posodila 60
milijard dolarjev. To je začasno znižalo medbančno obrestno mero, vendar se je le-ta zopet povečala v novembru in decembru. Fed je zato znižala obrestno mero za 100 baznih točk, vendar to ni prineslo želenega
učinka. Prav tako je olajšala dostop do diskontnega okna (katerega pa se
drži stigma, saj pomeni posojanje v zadnji sili).
252
253
Kriza udari
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Ko je poleti 2007 Bank of England izdala prvi reševalni paket, je guverner Mervyn King oznanil, da banka ne bo podprla nesolventnih bank.
Vendar je problem v tem, trdita Roubini in Mihm, da je v finančni paniki
težko določiti, katere banke so nelikvidne in katere nesolventne. Razlog tiči
v tem, da se finančne institucije lahko precej hitro premaknejo iz enega
stanja v drugega glede na spremembno vrednosti imetja v bilancah. Banke
so sicer trdile, da na trge vpliva neracionalna panika in da se bodo stvari
normalizirale. Vendar pa kriza ni bila samo posledica nelikvidnosti, temveč
tudi precejšnje nesolventnosti. Kriza ni udarila samo po eksotičnih zapletenih produktih kot npr. CDO, temveč so trpele tudi preproste sekuritizacije,
vključno s posojili za avtomobile, študentskimi posojili, z gospodarskimi
posojili in s posojili za odkup podjetij s finančnimi vzvodi.
Ko se je povečal naval (dvigovanje denarja oz. umikanje investicij) na
sive banke, so se prav tako začeli navali na običajni bančni sektor. Prva
žrtev je bila Countrywide Bank, varčevalni odsek podjetja Countrywide
Financial, največjega izdajatelja hipotekarnih posojil v ZDA. V Veliki
Britaniji se je zgodil naval na banko Northern Rock, izdajatelja hipotek,
ki je prav tako imel svoj varčevalni odsek. Kljub temu da je večina denarja v podjetje prihajala iz drugih virov, ne iz običajnih depozitov posameznikov, ljudje banki niso zaupali ter so zahtevali svoj denar nazaj. Kljub
intervenciji BoE z dodatno likvidnostjo se naval ni ustavil. Ljudje so dvigovali svoje prihranke, saj njihovi depoziti niso bili zavarovani (Northern
Rock je jamčila za depozite zgolj do višine 30.000 funtov). V Ameriki
takrat okoli 40 % depozitov ni bilo zavarovanih. Mervyn King je zato v
bojazni, da se bo naval razširil še na druge institucije, požrl svoje besede
o nesolventnih bankah ter banki ponudil dodatno likvidnost, pišeta
Roubini in Mihm. Depozitna garancija je bila nato razširjena na celotni
bančni sektor. Večina držav je uvedla enak ukrep, vključno s Slovenijo. Te
intervencije pa so bile zgolj začetek. Pozimi 2007/2008 so se trgi umirili
in nekateri so pričeli trditi, da je krize konec. To je bila zgolj iluzija.
Finančne krize redko udarijo in nato izginejo, ponavadi prihajajo v
valovih, razlagata avtorja. Ranljivosti, ki se naberejo med pripravami na
veliko finančno krizo, so vztrajne in sistemske. Ne da se jih odpraviti zgolj
s pomočjo določenim bankam ali celo z implozijo celotnih finančnih
sektorjev. Izgube v bančnih bilancah so zmanjšale kapital bank, zato so
mnoge omejile izdajanje posojil, izboljšale posojilne standarde ter zmanjšale izpostavljenost do tveganih produktov. Kljub temu pa je vrednost
imetja padala, zato so regulatorji na obeh straneh Atlantika zahtevali, da
banke zberejo kapital, ki bi podprl njihove bilance. Ker je bil celotni ban-
čni sistem v enakem položaju, banke niso imele veliko manevrskega prostora, zato so se po pomoč obrnile k vladnim investicijskim fondom na
Bližnjem Vzhodu in v Aziji. Dokapitalizacija pa je Arabcem in Kitajcem
prinesla zgolj manjšinski delež in nobenih volilnih pravic. Citigroup je v
Abu Dhabiju zbrala 7,5 milijarde $, UBS v Singapurju 11 milijard $.
Singapur je prav tako investiral 5 milijard $ v Merrill Lynch. Kitajska pa
je v Morgan Stanley investirala enakih 5 milijard $. Te investicije so
pomagale vzdrževati iluzijo, da se stvari stabilizirajo.
Centralne banke so prav tako odprle dodatne posojilne instrumente;
Fed je v sodelovanju z ECB in BoE odprla ‘Term Auction Facility’ – TAF,
ki je omogočal dolgoročnejša posojila bankam. Sprva je deloval, saj se je
medbančna obrestna mera spustila, zato se je razširil optimizem, vendar
pa se je kriza kljub temu poglobila.
Centralne banke so se v tej krizi znašle na tujem ozemlju in so tako
kot v preteklih stoletjih morale improvizirati. Še huje, investicijske banke
in druge sive finančne institucije niso imele dostopa do centralnobančnega denarja. Do spomladi 2008 so se povečevali pritiski, da je treba nujno
nekaj narediti. Sekuritizacijska pipa se je osušila. Banke so ostale s kupom
posojil, ki jih niso mogle spremeniti v vrednostne papirje ter jih predati
naprej (razen po zelo znižani ceni). Do marca 2008 so morale banke po
svetu oznaniti za 260 milijard dolarjev odpisov. Najprej so trpele investicijske banke. Tiste, ki so imele depozitni del (Citigroup, Bank of America
in JP Morgan Chase), so se lahko zanesle na pomoč, samostojne banke
(Bear Stearns, Merrill Lynch, Lehman Brothers, Morgan Stanley in
Goldman Sachs) pa so bile prepuščene same sebi. Niso imele dostopa do
zavarovanja centralne banke in njenega posojanja v zadnji sili. Bear
Stearns je oznanila 88 % izgubo likvidnih sredstev in bi šla v stečaj, če je
ne bi kupila JP Morgan Chase. Tem poslu je z garancijami botrovala Fed,
ki je nato dovolila investicijskim bankam dostop do njene likvidnosti.
Kasneje je Merrill Lynch prišla pod okrilje Bank of America.
Kljub temu so pustili Lehman Brothers propasti – le-ta je 15. septembra 2008 vložila predlog za stečaj. Eden glavnih partnerjev te banke je bil
zavarovalni gigant AIG, ki je prek zamenjav ‘credit default swaps’ zavaroval bilijone tveganih CDO produktov. Propad Lehman Brothers je zato
ogrozil tudi to institucijo. Z zavarovanji je prenesla svojo AAA oceno na
tvegane produkte; če bi se izkazalo, da jih ne more pokriti, bi se njena
ocena znižala. Cenitvene agencije so po propadu Lehman Brothers to tudi
storile. To je spravilo AIG v še hujši položaj, zato ji je na pomoč priskočila Fed s 85 milijardami dolarjev pomoči ter jo tako nacionalizirala. Ta
254
255
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
pomoč je bila bolj namenjena bankam upnicam kot sami AIG. Vlada je
po prevzemu od bank odkupila CDO, ki jih je zavarovala AIG. Lahko bi
zahtevala nižjo ceno, vendar je zanje plačala polno ceno.
Za manjše zavarovalne družbe (npr. Ambac) so pomemben del zavarovanj predstavljale lokalne komunalne obveznice (‘municipal bonds’), ki
jih izdajajo mesta oz. lokalne oblasti ali njihove agencije. Njihove težave
so potisnile ta trg obveznic v krizo, saj so se investicijske banke z njega
umaknile. V roku nekaj mesecev so se državnim in lokalnim oblastem
stroški zadolževanja povečali.
Prav tako sta se pričela opotekati Fannie Mae in Freddie Mac. Ti dve
instituciji sta se ob sponzorstvu vlade zadolževali v razmerju 40 : 1. Do leta
2008 sta že trpeli izgube, saj so se vrstili bankroti tudi bolj zanesljivih posojilojemalcev. Poleg tega sta imeli v svojih knjigah veliko tveganih hipotek in
hipotekarnih izvedenih instrumentov. Za vlado, ki je instituciji sponzorirala,
njun propad ni prišel v poštev, saj bi se tako lahko ogrozila kreditna ocena
ZDA. Septembra sta bili zato nacionalizirani. Kljub temu je veliko njunih
investitorjev, med drugim manjše lokalne banke, izgubilo svoje investicije.
Deli finančnega sistema, ki so se do tega trenutka krizi izognili, so se
sedaj pričeli pogrezati v brezno; prvi so bili denarni trgi. Skladi na tem trgu
naj bi delovali zanesljivo: zbirali naj bi denar investitorjev ter ga vlagali v
kratkoročne likvidne papirje. Prvi sklad, kateremu se je znižala vrednost, je
bil ugledni Reserve Primary Fund (kar je bilo skoraj nepredstavljivo), zato
se je pričel naval nanj. Izkazalo se je, da je sklad na veliko vlagal v toksične
produkte, zato je sum padel na celotni denarni trg, vreden 4 bilijone dolarjev. Fed je bila prisiljena, podobno kot v primeru bank, razširiti garancijo
tudi na ta trg.
Panika, razlagata avtorja, se je z denarnega trga hitro razširila tudi na
druga področja, začenši s trgom komercialnih papirjev (dolg, ki ga korporacije uporabljajo za svoje običajno financiranje). Fondi denarnega trga so
bili največji kupci teh papirjev in ko so prišli v težave, so se popolnoma
zdrave korporacije znašle brez posojil, saj so se obresti zanje močno povečale. Krč na tem trgu, vrednem 1,2 bilijona dolarjev, je ogrozil propad
cele vrste zdravih podjetij, zato je Fed razširila svojo posojilno možnost
tudi na nefinančne institucije, toda zgolj za podjetja z oceno A ali več.
Vendar pa v primeru bank takšnih razlik ni delala. Tako je pomagala
praktično nesolventima Washington Mutual in Wachovii, ki sta bila s
posredovanjem FDIC prodana JP Morgan Chase in nato Wells Fargo.
Ostali neodvisni investicijski banki, Morgan Stanley in Goldman Sachs,
nista čakali na rešilno bilko ter sta se preoblikovali v t. i. ‘bank holding
company’, kar jima je omogočilo dostop do posojil v zadnji sili. Wall Street
se je tako v roku enega leta popolnoma spremenil – vseh 5 velikih investicijskih bank je bilo ali uničenih, prevzetih ali pa preoblikovanih.
Še vedno pa je obstajala nevarnost navala na banke, saj so le-te imele
poleg depozitov tudi druge obveznosti, med katerimi so bile najbolj
pomembne lastne obveznice, ki so jih izdajale za financiranje svojega
imetja. Te so imele različne dospelosti. Ko so dozorele, banke niso mogle
prevaliti dolga, saj je zadolževanje postalo predrago. Zato je 14. oktobra
FDIC razglasila zavarovanja za tisti del tega dolga, ki je moral biti plačan
najprej (t. i. ‘senior debt’). To je bil precedenčni primer. V 6 mesecih je
bankam prek tega ukrepa uspelo prevaliti za 360 milijard dolarjev dolga
po izjemno nizkih obrestnih merah. Podobne ukrepe so uvedle tudi
evropske države, ki so pomagale bankam kot Hypo Real Estate, Dexia,
Fortis in Bradford & Bingley. Do konca jeseni se je zaradi pripravljenosti
centralnih bank kreditirati banke (tudi insolventne) in nefinančne institucije panika pričela umirjati. Ker banke niso posojale druga drugi,
niso posojale nebančnim finančnim institucijam in korporacijam, so
morale centralne banke postati prvi, zadnji in edini kreditor.
256
257
Globalne razsežnosti krize
Staro reklo na finančnih trgih pravi, da ko ZDA zakašljajo, ostali svet zajame gripa. Ta trditev po mnenju avtorjev vsebuje precej resnice, saj so ZDA
največje svetovno gospodarstvo. Kot dokazujejo primeri kriz iz 19. in 20.
stoletja, se panika iz finančnih in gospodarskih središč tako lahko hitro
razširi po celotni zemeljski obli. Kljub temu pa so analitiki v letu 2007
trdili, da se bo preostali svet neodvisno izognil krizi. Ideja, ki so jo prvi
razvili analitiki pri Goldman Sachs, kasneje pa je postala konsenz, je temeljila na prepričanju, da se bodo rastoča gospodarstva (Indija, Rusija, Kitajska
in Brazilija) zanesla na domačo potrošnjo. Enako so menili za Evropo.
Ljudje so bili prepričani, da je divjaški kapitalizem doma zgolj v ZDA.
Vendar je kriza udarila globalno po vseh celinah. Kljub temu pa običajna razlaga s primerom infekcije ne zadošča, saj je veliko držav vodilo politike, ki so podpirale napihovanje lastnih balonov. Do konca leta 2008 je
večina naprednejših ekonomij zdrsnila v recesijo, številne države v razvoju
v Aziji, Latinski Ameriki ter v vzhodni Evropi pa so ji prav tako podlegle.
Trpele so izgube na borznih trgih, bančne krize in druge stresne dogodke.
Krize ponavadi ne ohromijo popolnoma zdravih ekonomij; le-te
morajo za to imeti določene ranljive in šibke dele, razlagata Roubini in
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Mihm. Kljub temu pa so morali obstajati določeni kanali, zaradi katerih
so države staknile pregovorno gripo. Eden takšnih kanalov so institucije
globalnega finančnega sistema. Ena izmed njih so finančni denarni trgi
– kraji, kjer si banke in druge finančne institucije posojajo na kratki rok.
Ta mreža dolga je bila, zgodovinsko gledano, vedno ranljiva in dovzetna
za panike. Današnji globalni finančni sistem pa je še toliko bolj prepleten
in soodvisen, zato je težko razumeti kompleksne mreže posojil.
Propad Lehman Brothers je izničil vrednost komercialnih papirjev, ki
jih je banka izdala. Investitorje je zajela panika, ki je sprožila naval na
fonde denarnega trga, ki so financirali trg komercialnih papirjev. Banke,
ki so posojale tujim bankam, so močno povečale svoje obrestne mere.
Globalno trgovino je zajel krč. Kljub temu pa je bil propad znane investicijske banke zgolj en razlog. Drugi je v tem, da imajo investitorji na različnih koncih v svojih portfeljih enake vrednostne papirje. Ko je torej
posojilojemalec v ZDA bankrotiral, je to odmevalo navzgor po sekuritizacijski verigi vse do investitorjev v drugih državah. Verjetno je še največ
toksičnih produktov končalo v evropskih bankah. Za razliko od ameriških podjetij, ki svoje finance dobivajo pretežno na kapitalskih trgih, se
evropska podjetja zadolžujejo pri bankah, zato je kriza udarila tudi njih.
Mnoge evropske banke pa so prav tako imele svoje podružnice v vzhodni
Evropi, ki so načrpale velike količine kredita v države, kot so npr.
Madžarska, Latvija in Ukrajina. Ko je kriza zajela matične družbe, se je
kreditna pipa posušila tudi za podružnice. Posledično je pomanjkanje
kredita pomagalo pahniti te države v recesijo.
Toda banke niso bile edine, prek katerih se je finančna kriza razširila
globalno, velik vpliv so imeli tudi borzni trgi. V dramatičnih trenutkih
krize se je delniški trg v ZDA pogreznil, temu pa so sledili strmi padci delniških trgov v Frankfurtu, Londonu, Tokiu, Parizu in Šanghaju ter v drugih
manjših finančnih centrih. Borzni trgi so postali medij, prek katerega so
investitorji izrazili svoj odpor do tveganja ter zamenjali tvegane delnice za
manj tvegano imetje.
Kriza pa se je prav tako razširila preko trgovskih povezav. Tako je precej
prizadela Kitajsko, katere gospodarska rast je temeljila na izvozu v ZDA.
Vendar so mnoga druga azijska podjetja proizvajala sestavne dele ter jih
prodajala na Kitajsko, zato se je kriza razširila tudi tja. Zadeve so postale še
posebej resne po propadu Lehman Brothers. Banke ponavadi izdajajo kreditna pisma, s katerimi uvozniki jamčijo, da bo blago plačano, ko pride v
državo. Po Lehmanovem propadu so banke ustavile tovrstno financiranje,
zato se je ustavil tudi velik del svetovne trgovine. Na vrhu krize je izvoz
Kitajske in Nemčije padel za 30 %, izvoz Japonske pa za 45 %. Kitajska se
ni pogreznila v recesijo, je pa njena gospodarska rast padla s 13 % na 7 %.
Ko se je kriza poglobila, je mnogo držav kljub nasprotnim obljubam
uvedlo carine, kvote in druge ovire v mednarodni trgovini. V času velike
depresije so se takšni ukrepi izkazali za neugodne, v sedanji krizi pa prav
tako niso omogočili okrevanja globalne trgovine.
Kriza se je razširila tudi po človeškem kanalu. Veliko migrantskih
delavcev je prenehalo pošiljati dohodke domov in v nekaterih državah so
le-ti pomenili pomemben del nacionalnega dohodka; v določenih latinskoameriških državah do 10 %.
Pomembno vlogo pa so v krizi igrali tudi valute in blago. Razlog tiči
v dejstvu, da se cene le-teh oblikujejo na mednarodnem trgu. Ko se cena
bakra, nafte ali evra poveča, se poveča povsod, zato nenadne spremembe
v cenah povzročajo nestabilnosti na globalni ravni. V letih 2007 in 2008
so se cene nafte, hrane in drugega blaga močno dvignile. Razlog po mnenju avtorjev v temelju ni bil ekonomski, temveč špekulativni s strani
hedge in drugih skladov. Ko so se cene povečevale, so pridobivali izvozniki, uvozniki pa so bili pod pritiskom. Vendar pa se je povpraševanje
kasneje znižalo, cene pa so se spustile, kar je udarilo izvoznike.
Dolar je na začetku krize 2007 zaradi nastajajočih razmer padel, kar je
prizadelo tiste države, ki v ZDA izvažajo. Ko se je kriza poglobila, so se
stvari obrnile. Kljub temu da so bile ZDA središče krize, se je zdelo, da so
dolarji še vedno varen pristan. Zato so se investitorji zatekli k dolarjem in
valutam drugih razvitih držav. Posledica je bila, da so tista podjetja in
gospodinjstva, ki so pred krizo jemala posojila v tuji valuti, ker so bile
obresti nižje, sedaj morala plačevati precej več.
Kriza se je tako iz ZDA razširila po vsem svetu, vendar pa je mnogo
držav ustvarilo lastne pogoje zanjo. Veliko jih je vodilo sproščene monetarne politike, zato se je cena hipotekarnih posojil močno znižala. To je
poganjalo nepremičninske trge, ki so se napihnili v balone. Cena nepremičnin v ZDA se je med letoma 1997 in 2005 povečala za 73 %. V
Avstraliji so se cene v enakem obdobju povečale za 114 %, v Španiji za
145 %, v Dubaju pa celo za 226 %. Podobno kot ZDA te države niso
storile ničesar za regulacijo finančnih trgov. Razmah investicij je povečal
državni BDP, vendar je to zakrivalo globlji problem. Nizka stopnja prihrankov in veliko investicij so nakazovale, da se je bilanca držav pričela nagibati na negativno stran. Države so tako za uravnovešanje
tekočega računa postale vedno bolj odvisne od tujega kapitala.
Finančne institucije v Evropi niso bile nič manj lahkomiselne. Do
junija 2008 so si nagrmadile obilo dolgov – Credit Suisse je bila zadolže-
258
259
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
na v razmerju 33 : 1, ING v razmerju 49 : 1, Deutsche Bank v razmerju
53 : 1, Barclays pa celo 61 : 1. Lehman Brothers, za primerjavo, je bila
zadolžena v razmerju 31 : 1. Konec leta 2009 je ECB ocenjevala skupno
vrednost odpisov na 550 milijard evrov. Mnogo bank je izvajalo lastno
sekuritizacijo. Poleg tega so veliko posojale v vzhodnoevropske države.
Tako je mnogo bank zašlo v krizo pred ameriškimi. Največja francoska
banka BNP Paribas je poleti 2007 morala suspendirati dva svoja hedge
fonda. Kasneje se je sesul celotni islandski bančni sistem. Problemi pa so
se pojavili tudi v Nemčiji, v Veliki Britaniji, v Španiji in na Irskem.
Nepremičninski balon je počil tudi v Dubaju, ki je za pomoč nato zaprosil Abu Dhabi. Vzroki pa so bili povsod enaki: nepremičninski balon,
prevelika odvisnost od poceni denarja in finančnih vzvodov ter preveliko zaupanje v finančne inovacije.
Porajajoče se ekonomije so ponavadi odvisne od tujega kapitala. V
dobrih časih je odvisnost obojestransko koristna, v kriznih časih pa se
spremeni v nočno moro. Podobne zgodbe so se dogajale v 19. stoletju v
Latinski Ameriki in v ZDA, ko so londonski finančni vlagatelji preplavili
njihove trge s svojim kapitalom. V naših časih je zgodba enaka: Mehika
leta 1994, Južna Koreja, Tajska, Malezija in Indonezija v letu 1997,
Rusija, Brazilija, Ekvador, Pakistan in Ukrajina v letu 1998 in 1999 ter
Turčija in Argentina leta 2001. Investitorji so v trumah zapustili države
ter za seboj pustili valutne krize, bankrote v bančnih in korporativnih
sektorjih in vladne bankrote. Bumi so se spremenili v poke. Samo intervencije centralnih bank in IMF so preprečile širšo katastrofo. Tudi v
zadnji krizi je bilo podobno: vsem tem državam je bilo skupno, da so
imele velike primanjkljaje, ki so jih dobile s prekomernim zadolževanjem (zasebnega sektorja ali vlade). Stopnja zadolževanja v tujini je
med letoma 2002 in 2006 letno zrasla za 60 %. Še huje, večina dolga
je bilo v tujih valutah. Najbolj so trpele baltske države, Madžarska in
Ukrajina, ki so se zatekle po pomoč k IMF.
Druga skupina porajajočih se trgov, tistih s presežki, pa je doživela
nekaj drugega. Če ima država presežek, vrednost njene valute ponavadi
raste. Toda v letih pred krizo so vlade teh držav agresivno intervenirale na
denarnih trgih, da so zbijale vrednost svojih valut. S tem so pomagale
svojim izvoznikom, vendar se je po drugi strani povečevala zaloga dolarjev
in drugih tujih valut. To je, trdita Roubini in Mihm, podžigalo rast
denarja v obtoku. Kombinacija lahkega denarja in nizkih obrestnih mer
je prispevala k inflaciji ter k oblikovanju balonov, še posebej na domačih
delniških trgih. Tako so se mnoge od teh ekonomij pregrele še pred krizo,
kar jih je naredilo ranljive za nenapovedane šoke.
Kljub temu pa niso vse ekonomije zbolele. Indijo npr. je kriza udarila,
vendar se je izkazala za zelo odporno. Njeni konservativni centralni bankirji niso deregulirali finančnega sistema in so od bank zahtevali precejšnje rezerve.
V državah zunaj ZDA je sprva torej prevladovalo optimistično mnenje,
da se jih kriza ne bo dotaknila. Na začetku 2008, ko je kriza dobivala
zagon, so centralni bankirji v številnih državah dvignili obrestne mere, da
bi zategnili monetarno politiko. EU je, menita Roubini in Mihm, napravila napako, ko ni uvedla stimulusa. Tiste države, ki bi si to lahko privoščile (npr. Nemčija), tega niso storile. Tiste, ki bi ga potrebovale (npr.
Grčija, Španija), pa zanj niso imele sredstev. Zaradi napačnih analiz se je
globalna ekonomija na prehodu med 2008 in 2009 skrčila toliko kot v
prvih letih velike depresije. Proti koncu 2008 so vodstva držav, soočena z
breznom, začela uporabljati cel arzenal orožja za boj proti krizi.
Ko se je kriza začela, je bil na čelu Federal Reserve Ben Bernanke, kar
je zanimivo naključje, saj naj bi bil Bernanke ena vodilnih svetovnih avtoritet o veliki depresiji. Bernanke je svoje akademsko delo gradil na delu
Miltona Friedmana in Anne Schwartz, ki sta trdila, da je za veliko depresijo odgovorna monetarna politika Fed. Leta 2002 se je Bernanke udeležil
Friedmanovega devetdesetega rojstnega dne in javno izjavil: »Prav imate,
mi smo jo povzročili. Zelo nam je žal. Toda zahvaljujoč vam, tega ne bomo
ponovili.« 23.) (Roubini in Mihm, str. 136) Bernanke je zato krizo gledal
skozi očala velike depresije ter v skladu s tem tudi ravnal. Preko cele serije interventnih ukrepov je radikalno spremenil monetarno politiko.
Po drugi svetovni vojni so se ameriški poslovni cikli obnašali precej
predvidljivo. Ekonomija se je pobrala iz recesije, rasla in končno počila.
Fed je nato cikel zaključila z dvigom obrestnih mer, s čimer je skušala
nadzirati inflacijo ter preprečiti pregrevanje ekonomije. V nekaterih primerih (npr. 1973, 1979 in 1990) je recesijo povzročil zunanji šok. V vseh
treh primerih je politična kriza na Bližnjem Vzhodu povzročila porast cen
nafte, kar je podžgalo inflacijo. Tudi v tem primeru je Fed dvignila obrestno mero, kar je skrčilo gospodarstvo.
V nekaterih primerih krize se je gospodarstvo pobralo samo, v drugih je
centralna banka spustila obrestno mero, kar je omogočilo lažji dostop do
denarja. Enajst recesij po drugi svetovni vojni je sledilo temu scenariju in
večina je trajala manj kot eno leto. Zadnja, dvanajsta, pa je bila drugačna,
260
261
Odziv na krizo
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
saj so cene pričele padati in tako grozile z deflacijo. Deflacijo v večini primerov povzroči velik upad povpraševanja glede na ponudbo ter produktivno
kapaciteto ekonomije (in ne tehnološke inovacije). Padajoče cene zato posledično odvračajo ljudi od večjih nakupov, npr. avta ali hiše. Tovarne prav tako
ne vlagajo v nove investicije in čakajo, da bodo cene nehale padati. Deflacija,
ki se porodi iz finančne krize, razlagata Roubini in Mihm, pa je lahko še
bolj destruktivna. Četudi ne vodi v depresijo, lahko zaduši rast za vrsto let
(stagflacija), zato so se je ekonomisti v tej krizi še posebej bali.
Irving Fisher je bil eden prvih ekonomistov, ki je razumel dinamiko
deflacije. Kljub temu da se je v zgodovino med drugim zapisal tudi z
napačno trditvijo leta 1929, da bodo cene delnic ostale na visokem nivoju, pa se je kasneje svetu oddolžil z oblikovanjem trdne in po mnenju
avtorjev neizpodbitne teorije o deflaciji. V njej je razložil povezavo med
finančno krizo, deflacijo in depresijo. Po njegovem mnenju depresije
nastajajo zaradi prevelikega dolga pred krizo ter preveč deflacije na
začetku krize. Leta 1933 je razlagal: »Ravno napor posameznikov, da bi
zmanjšali bremena dolgov, dolgove poveča zaradi množičnega učinka stampeda, da bi se znebili dolga ... bolj dolžniki plačujejo, več dolgujejo.« 23.)
(Roubini in Mihm, str. 140) Zakaj? Preprosto povedano, množična prodaja na finančnih in borznih trgih povzroči padec cen tudi na trgu dobrin.
Cene se znižajo, zato se moč valute poviša. Posledično zato deflacija poviša realno vrednost nominalnega dolga.
Fisher je nadalje opozarjal: »Če je teorija deflacije dolga (‘debt-deflation
theory’) v svojem bistvu točna, potem ima vprašanje nadzora višine cen nov in
drugačen pomen; tisti na vozniških sedežih – svet Federal Reserve in finančni
sekretar – pa bodo v prihodnosti imeli novo odgovornost.« Ibid.) (Roubini in
Mihm, str 142)
Fisher je veliko depresijo razumel drugače kot Keynes ali Friedman, ki
sta menila, da je vzrok depresije v nezadostnem agregatnem povpraševanju, piše Hunt 90.). Zato sta se njuni rešitvi usmerili v odpravljanje le-tega.
Keynes je menil, da se mora država v ta namen zadolžiti in posojila javno
porabiti, Friedman pa je menil, da mora centralna banka stimulirati
dotok denarja, tako da ga bo zasebni sektor več posojal. Tudi Ben
Bernanke deli podoben pogled na depresijo. Fisher, po drugi strani, pa je
bil mnenja, da je nezadostnost povpraševanja zgolj simptom prevelike
zadolženosti, zato je v prvi vrsti potrebno preprečiti preveliko zadolževanje. Fisher je zaradi tega zagovarjal 100 % kritje v bančnem sistemu.
Kreiranje ponovne inflacije pa ni tako preprosto, trdita Roubini in
Mihm 23.). Ko se enkrat prične deflacija, običajna orodja monetarne poli-
tike ne delujejo. Ko ekonomisti govorijo o neučinkovitosti navadne
monetarne politike, uporabljajo izraz likvidnostna past (‘liquidity trap’).
Običajno se likvidnost, kot smo videli v poglavjih o centralnih bankah,
zagotavlja (oz. odvzema) prek operacij odprtega trga – nakupa in prodaje
kratkoročnega vladnega dolga. S tem centralne banke skušajo uravnavati
medbančno obrestno mero ter posledično ceno denarja za realni sektor.
Pri neposrednem nakupu obveznic centralna banka v zameno za vrednostne papirje ustvari denar iz nič in ga da banki, od katere pričakuje, da ga
bo razširjala naprej. Denarja (in zaupanja) je dovolj in ekonomija teče
dalje. Pri likvidnostni pasti pa ni tako – centralna banka je izrabila vse
možnosti operacij odprtega trga, spustila obrestno mero na 0 %, toda
to ni bilo dovolj za obuditev medbančnega zaupanja in posojanja.
V zadnji krizi so se centralne banke znašle v natančno v taki situaciji. Do
poznega 2008 so Fed, švicarska centralna banka, Bank of England, Bank of
Israel, Bank of Japan, kanadska centralna banka in celo ECB spustile obrestne mere blizu 0 %. Toda ti ukrepi niso delovali. Banke niso želele
posojati.
Bernanke je že leta 2002, ko je govoril o deflaciji, razglabljal o nekonvencionalnih ukrepih in priznal, da nosijo s seboj določeno tveganje, saj
centralne banke nimajo veliko izkušenj s takšnimi ukrepi. Bank of Japan
je v 90-ih letih eksperimentirala z njimi, a jih je svet dojemal kot kontroverzne. Ko je kriza udarila, je Bernanke sprostil serijo prav takšnih ukrepov. Da bi znižala obrestne mere na trgu, je Fed uvedla številne nove
likvidnostne pripomočke, ki so omogočali posojila vsem, ki so jih
potrebovali. Na začetku je poceni kredit omogočala tistim, ki so že imeli
dostop do njenih posojil. Tako je znižala obresti na posojila iz diskontnega okna ter jih podaljšala na 90 dni. Vendar se je kriza poglobila, zato je
uvedla že omenjeno ‘Term Auction Facility’ – TAF, ki je omogočila daljše
zadolževanje depozitnim institucijam. Ker tudi to ni pomagalo, je pomoč
razširila na primarne posrednike ter uvedla ‘Primary Dealer Credit
Facility’ – PDCF, ki je omogočal posojila prek noči. Naslednji pripomoček je bil ‘Term Securities Lending Facility’ – TSLF, ki je dajal srednjeročna posojila isti skupini na podlagi nelikvidnih vrednostnih papirjev. Tako
je Fed prvič po veliki depresiji posojala nedepozitnim finančnim institucijam. Naknadno je uvedla še celo vrsto drugih pripomočkov: ‘Commercial
Paper Funding Facility’ – CPFF, ‘Money Market Investor Funding
Facility’ – MMIFF ter ‘Asset-Backed Commercial Paper Money Market
Mutual Fund Liquidity Fund’ – AMLF. Različni pripomočki so delovali
različno – preko nekaterih so institucije lahko neposredno dobile posoji-
262
263
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
lo, drugi so omogočali zamenjavo nelikvidnih vrednostnih papirjev za
varne in likvidne vladne obveznice. Fed v zameno ni sprejemala t. i. junk
obveznic, temveč zgolj dolg boljše kvalitete.
Ti napori so končno obrodili sadove, saj se je obrestna mera začela
zniževati. Kljub vsej kontroverznosti so ti ukrepi uspešno vlili likvidnost
na trg kratkoročnih posojil. Vendar pa vzbujajo določene pomisleke, saj
so centralne banke reševale tako nelikvidne kot tudi insolventne finančne
institucije. Te intervencije nimajo primere v zgodovini centralnih bank.
bilo lažje kot pa prek bank zaustaviti zdrs v deflacijo, zato so centralne
banke uporabile naslednji ukrep.
Kvantitativno sproščanje – QE
Velikost pomoči je bila precejšnja, saj je IMF do poletja 2009 odobril
za 50 milijard dolarjev SBA in za 78 milijard dolarjev FCL. To je bilo
precej več kot v 90-ih letih, ko je npr. pomagal azijskim državam.
Kot mednarodni posojilodajalec v zadnji sili pa je nastopala tudi Fed,
saj je za tuje centralne banke omogočala valutne zamenjave, po kateri so
le-te lahko zamenjale lastne valute za dolarje, in tako pomagale domačemu sektorju. Aprila 2009 je tako Mehika opravila valutno zamenjavo za
30 milijard dolarjev. Te linije je omogočala tudi za BoE, ECB, švicarsko
centralno banko in druge. Do konca leta 2008 je znesek zamenjanih
dolarjev znašal okoli pol bilijona.
Z vsemi temi ukrepi so centralne banke omogočile likvidnost in stabilnost finančnim trgom. Toda omejiti krizo kratkoročnega posojanja je
Preprosto različico kvantitativnega sproščanja oz. QE so v 90-ih letih
uporabili na Japonskem. Glavna ideja je, da centralna banka intervenira
na trgu dolgoročnih državnih obveznic na enak način, kot to normalno
počne na trgih kratkoročnih obveznic. Zakaj so centralne banke uporabile ukrep? Kljub temu da so banke in cel kup drugih finančnih institucij imele lahek dostop do denarja, pa podjetjem niso izdajale dolgoročnih posojil. Banke so dobile brezobrestna posojila s strani centralnih
bank, toda obresti njihovih posojil za realni sektor so ostale visoke. Banke
so v pričakovanjih novih izgub grmadile denar ali pa ga investirale v varnejše naložbe, kot npr. dolgoročni vladni dolg, na katerega so lahko
pobrale 3 % ali 4 % dobiček. Fed se je problema lotila tako, da je posegla
na trg dolgoročnih obveznic ter pričela kupovati desetletne in tridesetletne obveznice. To je takoj povečalo likvidnost trga, saj je Fed za obveznice denar natisnila iz nič. Banke so tako dobile dovolj centralnobančnega
denarja in želja je bila, da sprostijo posojanje. Obenem se je s tem zmanjšala tudi privlačnost dolgoročnih obveznic.
To politiko je Fed naznanila marca 2009. Oznanila je, da bo kupila za
300 milijard dolarjev dolgoročnih državnih obveznic, za bilijon dolarjev
MBS ter za 55 milijard dolarjev dolga Fannie Mae in Freddie Mac. Z nakupom MBS je prav tako omogočila več prostora za ti dve vladni agenciji, ki
sta tako lahko jamčili za nova hipotekarna posojila. Znižanje obrestnih mer
za dolgoročne obveznice ponavadi prav tako zniža obresti na hipotekarna
posojila, zato je bil ta ukrep usmerjen tudi v zagon hipotekarnega trga.
Fed ni bila edina, ki se je lotila tega ukrepa. BoE je marca 2009 naznanila nakup 150 milijard funtov vladnega dolga in korporativnih obveznic.
Dva meseca kasneje je ECB obljubila nakup 60 milijard evrov hipotekarnega dolga. S tem se je dramatično spremenila vloga centralnih bank. V
prejšnjih krizah so imele vlogo posojilodajalca v zadnji sili, sedaj pa so
postale investitor v zadnji sili. S tem se je zelo spremenila podoba njihovih
bilanc. Leta 2007 je Fed imela 900 milijard dolarjev vrednostnih papirjev,
večino od tega so predstavljale vladne obveznice. Do poletja 2009 so se
bilance napihnile na okoli 2,4 bilijona dolarjev, večino tega so predstavljali na novo kupljeni vrednostni papirji. Nekateri, kot npr. dolg vladnih
agencij, so bili bolj varni, drugi, še posebej instrumenti, izvedeni na pod-
264
265
Mednarodni posojilodajalec v skrajni sili
Ko izbruhne kriza, se prične naskok na finančne institucije, kar poveča
zahteve po domači valuti. Nacionalna centralna banka jo v tem primeru
lahko zagotovi. Če pa imajo podjetja in banke posojila v tujih valutah ter
jih ne morejo prevaliti, je centralna banka v tem primeru brez moči, saj ni
verjetno, da ima dovolj deviznih rezerv, prav tako pa ne more tiskati tuje
valute, saj bi bilo to ponarejanje. Edina možnost tako ostane Mednarodni
denarni sklad kot svetovni posojilodajalec v skrajni sili. V zadnji krizi je
pomagal državam s porajajočim se trgom, in sicer na dva načina:
• ‘Stand-By Arrangement’ (SBA): to tradicionalno obliko pomoči je
nudil štirinajstim državam, vključno z Madžarsko, Ukrajino in
Pakistanom. Posojila so spremljale zahteve po strukturnih reformah,
ki naj bi v teoriji napravile države bolj stabilne.
• ‘Flexible Credit Lines’ (FCL): bolj stabilne države, kot npr. Poljska,
Kolumbija in Mehika, so dobile pomoč brez pogojev. Ta opcija je
služila kot previdnostni kredit; IMF se je pomoči obvezal, vendar
denarja ni nakazal takoj.
Denar – nedolžna prevara?
lagi hipotek, dolga kreditnih kartic ali posojil za avtomobile, pa manj.
Najbolj tvegani so bili seveda CDO in drugi potencialno toksični produkti. Te ezoterične produkte ima Fed spravljene na bilancah treh ustanovljenih korporacij: Maiden Lane I, II in III. Vsako upravlja zasebno
podjetje BlackRock Financial Management. Ta nenavadna ureditev je
sprožila skepso in številne kritike.
Za konec je treba omeniti, da QE predstavljajo tudi dolarske zamenjave s tujimi centralnimi bankami, če se jih ne izvede kot repo operacije.
Tudi v tem primeru je denar ustvarjen iz nič na podlagi določenega imetja (tujih valut) in ostane v obtoku.
Ukrepe centralnih bank bi tako lahko razdelili na tri sklope. Prvega
predstavlja omogočanje likvidnosti številnim finančnim institucijam,
vključno s tujimi centralnimi bankami. Drugi je oblikovanje neobičajnih
kreditnih instrumentov, prek katerih so kupovale različne vrste kratkoročnega dolga. Zadnja vrsta pa je intervencija na trgu dolgoročnih obveznic.
Ta krizna intervencija je brez primere v zgodovini. Razširila se je čez nacionalne meje, v reševanje se je vključil tudi IMF, prav tako je tudi Fed
nastopala kot mednarodni posojilodajalec. Centralne banke so uvajale
različne ukrepe, ECB jih je med vsemi uvedla še najmanj. Za primerjavo
bilančnih knjig centralnih bank glej barvno sliko 66 – Nakaso, Bank of
Japan. 137.) Vlade so se prav tako lotile reševanja: nižale davke, uvedle
transferna plačila in stimulus (vlagale denar v podjetja in banke), jamčile
depozite in dolg ter rešile banke neposredno z jamstvi. Prav tako so ponudile subvencije za nakup toksičnih produktov.
Fed
Znižanje
Zagotavljanje
Drugi ukrepi
obrestnih
likvidnosti
mer
z 2,00 % na • razširitev TAF, PDCF • ukrepi za podporo
0,00–0,25 %
in TSLF
posameznim
• obresti na rezerve
problematičnim
• povečanje linij
finančnim institucijam
zamenjave s tujimi
• AMLF, CPFF in
centralnimi bankami
MMIFF
• neposredni nakup
vladnih obveznic
• TALF
266
II. Del: Monetarni sistem danes
BoJ
Znižanje
obrestnih
mer
z 0,50 % na
0,10 %
ECB z 4,25 % na
1,25 %
BoE
z 5,00 % na
0,50 %
Zagotavljanje
likvidnosti
Drugi ukrepi
• dovolj sredstev do
• povečanje števila in
konca koledarskega in količine repo operacij s
fiskalnega leta
komercialnimi papirji
• povečanje neposred- • zagotavljanje vse likvidnega nakupa vladnih
nosti po fiksni obrestni
obveznic
meri na podlagi ustr• obresti na presežne
eznih korporativnih
rezerve
zadolžnic
• dolarske zamenjave
• razširitev ustreznega
imetja za pridobitev
pomoči
• neposredni nakupi
komercialnih papirjev
in komercialnih
obveznic
• nakup delnic v lasti
finančnih institucij
• uslužnostna posojila
bankam
• zagotavljanje vse
• razširitev ustreznega
likvidnosti po fiksni
imetja za pridobitev
obrestni meri
pomoči
• povečanje števila
• ukrepi NCB za podpooblaščenih institucij poro posameznim
• dolarske zamenjave in problematičnim
zamenjave švicarskih
finančnim institucijam
frankov
• razširitev
• razširitev ustreznega
dolgoročnega finanimetja za pridobitev
ciranja
pomoči
• diskontno okno
• neposredni nakup
• ‘BoE Sterling Bills’
vladnih in komercial• ‘Operational
nih obveznic
Standing Facility’
• obresti na presežne
rezerve
• dolarske zamenjave
Tabela 6: Primerjava kriznih ukrepov centralnih bank
(povzeto po Nakaso 137.))
267
Denar – nedolžna prevara?
Kljub temu pa Fed ni uporabila nekaterih drugih radikalnih opcij, kot
npr. neposrednega nakupa na borznih trgih. Tega ukrepa sta se lotili centralna banka v Hong Kongu leta 1998 ter BoJ leta 2002 in leta 2009. Fed
tega ni storila zato, ker bi postala tarča kritik, da manipulira s trgom in tako
spodkopava kredibilnost ZDA. Prav tako bi lahko uporabila QE za manipulacijo deviznega trga za zbijanje vrednosti dolarja. Ali pa bi lahko ljudem
znižala davke ter jih subvencionirala z ustvarjanjem novih dolarjev. O tem
ukrepu je Bernanke govoril leta 2002, vendar ga v zadnji krizi ni izvedel.
Kritika sprejetih ukrepov
Radikalni ukrepi v času krize imajo lahko nepredvidene posledice, opozarjata Roubini in Mihm. Centralne banke so trgu poslale jasno sporočilo, da bodo storile vse, da preprečijo širjenje krize. To je pomirljivo, vendar podpira moralni hazard na globalni ravni. V naslednji krizi bodo
morda tudi podjetja, tako kot v nekdanji Jugoslaviji, pričakovala, da jih
bo rešila centralna banka. Toda bankrot je sestavni del kapitalizma.
Intervencije centralnih bank so v tej krizi rešile tako nelikvidne kot tudi
insolventne banke. Avtorja trdita, da morajo slednje čimprej propasti.
Toda če pogledamo na sestavo Obamove administracije, takšni ukrepi
seveda niso nikakršno presenečenje.
Barack Obama: ‘Change we can believe in’?
II. Del: Monetarni sistem danes
Relations (CFR); vodja njegovega kabineta, Mark Patterson, je bivši
lobist za Goldman Sachs;
••Rahm Emannuel (vodja kabineta – ‘Chief of Staff ’, 2009–2011):
služil v izraelski vojski, investicijski bankir, bil v vodstvenem odboru
Freddie Mac, pustil pozicijo, da bi lahko kandidiral za župana
Chicaga;
••William Daley (vodja kabineta januar 2011–januar 2012): sin nekdanjega čikaškega župana, eden izmed direktorjev banke JP Morgan
Chase;
••Peter R. Orszag (direktor pisarne za upravo in proračun – ‘Office of
Management and Budget’): njegov mentor je bil Robert Rubin, bivši
direktor Goldman Sachs in Clintonov finančni sekretar;
••Ron Kirk (tržni predstavnik za ZDA – ‘US Trade Representative’): po
županski karieri lobist za skupino Energy Future Holdings
Corporation, ki so jo ustanovili Kohlberg Kravis Roberts, TPG
Capital in Goldman Sachs;
••Susan Rice (odposlanka pri Združenih narodih): njen oče je bivši
guverner sistema Federal Reserve;
••Eric K. Shinseki (sekretar za vojne veterane): po vojaški karieri direktor First Hawaiian Bank, ki je v lasti ene največjih svetovnih bank,
francoske BNP Paribas, član CFR;
••Willian C. Dudley (predsednik Fed New York): eden izmed bivših
direktorjev Goldman Sachs;
••Gary Gensler (predsednik ‘Commodity Futures Trading Commission’
– CFTC): pri Goldman Sachs je bil zaposlen 18 let;
••Phillip Murphy (ambasador ZDA v Nemčiji): bivši izvršni direktor
Goldman Sachs;
••Diana Farrell (namestnica direktorja ‘National Economic Council’):
bivša uslužbenka Goldman Sachs.
Obama, prvi temnopolti predsednik ZDA in up milijonov ljudi tudi drugod po svetu, je po prisegi prelomil večino svojih predvolilnih obljub. Tako
npr. ni zaprl Guantanama, ni odpoklical vojakov iz Iraka v obljubljenem
roku, razširil je vojno v Afganistanu ter jo z vodenimi bombniki razširil na
Pakistan in Jemen, ZDA pa je vpletel tudi v operacije v Libiji. Glasoval je
za ponovno potrditev ‘Patriot Act’, dovoljuje podaljšano pridržanje oseb,
obljubil pa je tudi ukinitev vladnega prisluškovanja brez sodnih nalogov
(kar se ni zgodilo). Delavcem je obljubljal, da bo ZDA povlekel iz sporazumov NAFTE in GATT-a, in tudi to prelomil. 138.) 139.) 140.)
Obama je administracijo sestavil pretežno iz ljudi bivše Clintonove
administracije, pomembne položaje pa zasedajo ljudje iz bančnih krogov.
Njegovi ljudje so iz vrst pravnikov in profesorjev, nobenega pa ni iz težke
ali avtomobilske industrije, nobenega iz računalniške industrije ali predstavnika malih podjetij: 141.)
••Timothy Geithner (finančni sekretar): bivši uslužbenec Kissinger
Associates in bivši direktor Fed New York, član Council on Foreign
Bernanke je sicer že januarja 2009 samozavestno govoril o izhodni
strategiji Fed, nadaljujeta Roubini in Mihm 23.). Bernanke verjame, da se
bo odvisnost od lahkega denarja zmanjšala, ko se bodo razmere umirile.
Toda posledic ukinjanja dodatnih kreditnih instrumentov in s tem posledično poceni in dostopnega kredita določenemu sektorju gospodarstva ni
mogoče predvidevati. Ne vemo, kako bi taka dejanja odmevala v drugih
sektorjih.
268
269
~~~
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Dodatni aspekt zadnjih kriznih ukrepov je tudi ta, da ne pomenijo
zgolj upravljanja z dotokom denarja. Fed je intervenirala v finančnem
sistemu, mu ponudila subvencije ter se potencialno izpostavila izgubam,
ki jih bodo morali pokriti davkoplačevalci. S tem pa je posegla v fiskalno
politiko (moč obdavčitve in vladne porabe), ki je domena vlade. To je bilo
morda neobhodno, menita Roubini in Mihm, saj je kongres od samega
začetka nasprotoval finančnemu stimulusu. Fiskalna politika je namreč
eno najmočnejših orožij v spopadu s krizo. Kljub temu pa prihaja skupaj
s tveganjem, še posebej, če so sredstva, tako kot v zadnji krizi, dana ne
zgolj tradicionalnim subjektom deficitne porabe, temveč tudi bankam in
uporabljena za garancije na celi črti.
Kljub temu je bila fiskalna politika v zadnji krizi uporabljena v vseh
treh oblikah:
• v obliki neposrednega trošenja;
• v obliki nižanja davkov;
• v obliki transfernih plačil.
Januarja 2008 je kongres odobril 152-milijardni paket nižjih davkov za
določene posameznike in podjetja. Dva zakona (‘Economic Stimulus Act
2008’ in ‘Recovery and Reinvestment Act 2009’) sta skupaj stala 787 milijard dolarjev. Velik del tega je predstavljalo vladno trošenje za dobrine in
storitve, 140 milijard dolarjev pa je bila neposredna investicija v infrastrukturne in energetske projekte. Nižji davki so predstavljali 237 milijard dolarjev. Milijarde je vlada namenila tudi za ranljive skupine in lokalne oblasti.
Druge države so uvedle podobne ukrepe. Evropski načrt za ekonomsko okrevanje (‘European Economic Recovery Plan’) je predvidel 200
milijard evrov za različne projekte. Kitajska je odobrila 586 milijard
dolarjev; večino tega denarja je šlo za javne projekte (železnice, ceste,
namakalne sisteme, letališča ...).
Ti ukrepi so nedvomno pomagali zaustaviti zdrs proti depresiji, vendar
so nastali na račun povečanja deficita – večjega dolga, ki ga bo vlada
nekoč morala odplačati. Če ga ne zmore in če se deficit iz leta v leto
povečuje, bo morala dobiti še več posojil, ki jih bo lahko privabila zgolj z
večanjem obrestnih mer na svoje obveznice. To večanje obresti nato tekmuje z obrestmi drugih vrst posojil in jih tako podraži. Če se obresti na
obveznice preveč povišajo, vlada ne zmore privabiti novih investitorjev. V
tej situaciji lahko prične tiskati denar (če je deficit v domači valuti), s
čimer povzroči višjo inflacijo.
Kljub finančnemu stimulusu in nižjim davkom pa se je dogajalo, da
so osveščeni potrošniki dojeli, da bo vlada nekoč morala zvišati davke,
zato so denar raje varčevali, kot pa ga porabljali. Zato so imeli nižji davki
zgolj omejen učinek.
Poleg tega ima usmerjeno večanje povpraševanja negativni učinek na
povpraševanje v prihodnosti. Vladne subvencije za nakup določene vrste
blaga (npr. eko vozil) sprva povpraševanje povečajo, ko pa subvencije
usahnejo, povpraševanje pade pod normalno raven.
Ideja brezhibnega stimulusa je iluzija, pojasnjujeta Roubini in Mihm.
Centralne banke lahko vodijo monetarno politiko neodvisno od volilcev in
se lahko hitro odzovejo. Sprejetje vladnih stimulusov pa traja dalj časa, poleg
tega velikokrat pridejo na plano obteženi z nepotrebnim balastom. Popolni
finančni stimulus bi sicer prinesel ogromno vrednost glede na porabljeni dolar, prenovil bi nacionalno infrastrukturo in prispeval k prihodnji
ekonomski rasti. Vendar tega ni lahko doseči – celo na Kitajskem, ki je kot
avtoritarna država uvedla enega najbolj učinkovitih stimulusov, se bo verjetno izkazalo, da je bil del denarja porabljen za nesmiselne projekte.
Vlada lahko torej troši denar, lahko pa prav tako jamči za denar drugih. Ker to velikokrat posega v davkoplačevalski denar, prištevamo ta
ukrep k fiskalni politiki. Najbolj znana garancija je garancija na bančne
depozite. Ta garancija, menita avtorja, povečuje možnost za moralni
hazard. Poleg tega višanje garancije v eni državi spodbudi tudi druge
države k enakemu ukrepu, saj bodo v nasprotnem primeru varčevalci
svoje prihranke prenesli v državo z višjo garancijo. Kot smo videli, pa so
vlade jamčile tudi za druge stvari, kot npr. bančne dolgove. Največje jamstvo oz. ‘bailout’ pa je bil ‘Troubled Asset Relief Program’ – TARP, ki je v
osnovni verziji jamčil za odkup toksičnih produktov v višini 700 milijard
dolarjev. Vendar pa je več kot polovica tega denarja šla za reševanje velikih
podjetij, kot npr. GM, in za reševanje več kot 700 različnih finančnih
institucij, vključno s Citigroup, Bank of America in AIG. V večini primerov je šlo za skrivnostne vladne kapitalske injekcije, s katerimi je vlada
pridobila potencialno lastništvo. S tem je vlada fiskalno politiko usmerila
v nove in potencialno negativne smeri. Velike banke so te kapitalske
injekcije že vrnile in vlada se je iz njih umaknila, številne male pa TARP
zneska morda nikoli ne bodo sposobne vrniti.
Dobra stran vseh teh naporov je, da so končno pomirili trge in
obnovili zaupanje. Vendar pa je račun zanje velikanski. Javni dolg
ZDA je skokovito porastel. Keynesianci bi dejali, da to ne predstavlja
takšnega tveganja, saj je bil dolg ZDA takoj po drugi svetovni vojni velik
122 % BDP, projekcije iz leta 2010 za bližnjo prihodnost pa so nakazovale na zgolj 90 % BDP. Toda to je zavajajoče, trdita Roubini in Mihm,
270
271
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
saj je bila leta 1946 Amerika na vrhuncu svoje moči, njeno močno gospodarstvo v vojni ni bilo uničeno tako kot nemško ali japonsko. Bila je
največji svetovni kreditor; imela je presežke. Dolar je prav tako postal
globalna rezervna valuta. Danes je večji del proizvodne baze v ZDA šibak,
ZDA so največji svetovni dolžnik, saj imajo velike letne deficite. Zato je
naivno misliti, svarita, da bo država izšla iz krize zgolj z deficitnim trošenjem. Fiskalno breme je zgolj ena negativna plat, druga je, da je veliko
insolventnih podjetij in bank zaradi teh intervencij obstalo. Toda prej ali
slej se bo korekcija morala zgoditi. Dolgoročna ozdravitev sistema pa se
bo morala spopasti s temeljnimi problemi le-tega.
Toda kljub vsem dokazom, da so se neoklasične predpostavke in modeli izkazali za neustrezne, se jih večina ekonomistov še vedno oklepa.
Bernanke ponuja naslednje absurdno opravičilo: »... Zadnja finančna kriza
je bila bolj neuspeh ekonomskega inženiringa in ekonomskega upravljanja kot
tega, kar sam imenujem ekonomska znanost ... kljub temu da velika večina
ekonomistov ni predvidela skorajšnjega kolapsa finančnega sistema, je bila ekonomska analiza ključna in bo ostala ključna pri razumevanju krize ...« 25.)
(Keen, str. 15)
Po letu 2009 so se določene države v evrosistemu znašle v dolžniški krizi.
Te države, znane pod imenom PIIGS (Portugalska, Italija, Irska, Grčija in
Španija), so se z uvedbo evra laže zadolževale ter zaradi tega več zapravljale,
kot bi sicer. Bum kreditov je podpiral potrošnjo, toda prav tako je povečal
plače. Njihova konkurenčnost se je zmanjšala, prezapletena birokracija pa
je zavrla investicije v visoko kvalificirana delovna mesta. Te države so tako
pridelale velik deficit in posledično dolg do tujih bank. Grški dolg tako
v času pisanja znaša 329 milijard evrov, kar znaša okoli 165 % njihovega
BDP. Države so tako postale potencialni vir finančne krize. 23.)
Sokrive pa so tudi nekatere velike investicijske banke. Tako je npr.
Goldman Sachs prek nerealne zamenjave valut Grčiji pomagala prikazati,
da država dosega cilje za vstop v evropsko monetarno unijo. Grčija je
skozi 10-milijardno menjalno pogodbo dobila eno milijardo dolarjev
posojila, ki pa je bil prikazan kot izvenbilančna obveznost in ne kot javni
dolg. Goldman Sachs je zaradi tega v letu 2011 prišla pod drobnogled
finančnih regulatorjev v ZDA. 142.)
Take situacije oblikovalci evropske monetarne unije niso predvidevali.
Njen namen je bil stabilnost in enotnost. Pakt za stabilnost in rast
(‘Stability and Growth Pact’) državam nalaga omejitve glede fiskalnih
deficitov. Predvidevali so, da bodo države uvedle strukturne reforme, ki bi
jih ekonomsko izenačile med seboj. Vendar pa so disciplino uvedle le
nekatere (npr. Nemčija, Avstrija ...), v mediteranskih državah pa se je
nedisciplina nadaljevala. Kako se je kriza pravzaprav razvijala? 143.)
Grčija se je evroskupini pridružila leta 2001. Aprila 2009 je EU naložila Franciji, Irski in Grčiji zmanjšanje primanjkljaja. Sedmega maja 2009
se je ECB odločila, da bo razširila običajne repo operacije na dospelost 12
mesecev, da bo Evropska investicijska banka (EIB) postala posrednik pri
monetarnih operacijah v evrosistemu in da bo (v principu) pričela odkupovati državne obveznice, ki jih izdajajo države z evrom. Četrtega junija
2009 je ECB dorekla podrobnosti o nakupu državnih obveznic. Novembra
2009 so se po dolžniški krizi v Dubaju pojavile skrbi glede dolgov nekaterih evropskih držav. Grški dolg je narasel na 113 % BDP in bonitetne
agencije so pričele nižati njene ocene. Januarja 2010 je EU odkrila nepravilnosti pri grških računovodskih postopkih, zato je Grčija popravila
proračunski primanjkljaj s 3,7 % na 12,7 %. Februarja 2010 je Grčija
napovedala sklop varčevalnih ukrepov, obenem pa so se pričele povečevati skrbi glede ostalih držav – Italije, Irske, Španije in Portugalske. Napoved
varčevalnih ukrepov je podžgala val uličnih protestov. Aprila 2010 je
evroskupina odobrila 30-milijardno krizno posojilo Grčiji. Zadolževanje
Grčije je naraslo, zato sta se 2. maja 2010 evroskupina in IMF odločila za
110 milijard evrov vredno pomoč. Devetega maja je Ekonomski in
finančni oddelek evropskega koncila (‘Ecofin’) sprejel odločitev o ustanovitvi začasnega evropskega finančnega pripomočka stabilnosti (‘European
Financial Stability Facility’ – EFSF). EFSF je bil ustanovljen 7. junija
2010. Novembra 2010 je EU odobrila mešano pomoč v višini 85 milijard
evrov Irski. Sedemnajstega decembra 2010 je Evropski svet sprejel odločitev o oblikovanju stalnega sklada pomoči, evropskega mehanizma stabilnosti (‘European Stability Mechanism’ – ESM). Februarja 2011 so se
finančni ministri dogovorili, da bo ESM znašal 500 milijard evrov. Maja
2011 sta evroskupina in IMF odobrila 78-milijardno pomoč Portugalski.
Junija 2011 je EU kot pogoj za novo nakazilo pomoči Grčiji naložila
zahtevo za nov sklop varčevalnih ukrepov. Julija jih je Grčija sprejela in
dobila 12 milijard evrov pomoči. Obenem so se ministri v strahu pred
širitvijo krize na druge države dogovorili o drugem paketu pomoči Grčiji,
vrednem 109 milijard evrov. Poleti 2011 so se povišale obresti na italijanske in španske obveznice. Sedmega avgusta 2011 se je ECB odločila, da
bo pričela odkupovati obveznice omenjenih držav, da bi omilila njuno
272
273
29. Evropska dolžniška kriza
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
zadolževanje. Septembra 2011 je Španija v ustavo sprejela ‘zlato pravilo’,
ki omejuje višino bodočega proračunskega deficita. Italija je sprejela sklop
varčevalnih ukrepov v višini 50 milijard evrov. Kljub temu je 20. septembra S&P Italiji znižala bonitetno oceno. Med politiki in finančnimi ministri so se pričeli pojavljati pozivi za nujno ukrepanje, pričeli so razmišljati
o odpisu dela grških dolgov. Šestega oktobra 2011 je Bank of England v
bančni sistem prek QE sprostila dodatnih 75 milijard funtov. Desetega
oktobra so vlade Francije, Luksemburga in Belgije rešile belgijsko-francosko banko Dexio. Konec oktobra 2011 so voditelji držav EU je z določenimi bankami sklenili dogovor, da bodo odpisale 50 % grškega dolga ter
zbrale več kapitala za zavarovanje pred morebitnimi bodočimi državnimi
bankroti. Tega meseca so sprejeli tudi dogovor o razširitvi fonda pomoči
EFSF. Cena italijanskih in španskih obveznic se je zvišala proti kritični
meji 7 %. V Grčiji in Italiji sta odstopila predsednika vlade, zamenjala pa
sta ju bivši uslužbenec ECB Lucas Papademos ter ekonomist in svetovalec
Goldman Sachs, Mario Monti (potezi, ki naj bi pomirili trge). Španija je
sredi novembra 2011 dobila novo vlado. Istega meseca je IMF za pomoč
zaprosila tudi Madžarska, katere obveznice so imele oceno BBB-. Ta država je leta 2008 prekinila pogajanja z IMF ter potrebni denar pridobila s
spornimi ukrepi zaplenitve pokojninskih skladov. 144.) Na začetku decembra so države EU dosegle dogovor o oblikovanju fiskalnega pakta.
Trinajstega januarja 2012 je S&P za eno stopnjo znižala bonitetne
ocene Avstriji, Franciji, Malti in Sloveniji. Italiji, Španiji, Portugalski,
Cipru pa jih je znižala za dve stopnji. Nekaj dni kasneje je za eno stopnjo
(iz AAA na AA+) znižala bonitetno oceno tudi reševalnemu fondu EFSF.
145.), 146.)
Sedemindvajsetega januarja je Fitch znižal oceno Sloveniji, Italiji,
Španiji (za dve stopnji) ter Belgiji in Cipru (za eno stopnjo). 147.)
Sedemnajstega februarja 2012 je bonitetna agencija Fitch povišala
kreditno oceno Islandije z BB+ na BBB-, torej na nivo, ki je primeren za
investiranje. Islandija je leta 2008 po propadu treh največjih bank bankrotirala, nato prejela pomoč IMF (‘Stand-by Arrangement’) in nekaterih
drugih držav ter se lotila prestrukturiranja bančnega sektorja, fiskalnih
ukrepov in kapitalskih kontrol. 148.)
Dvajsetega februarja 2012 so se evropski finančni ministri dogovorili o
novem 230-milijardnem svežnju pomoči Grčiji, v katerega naj bi 100 milijard prispevali zasebni upniki, IMF pa naj bi prispeval 10 %. Pogoj je, da
Grčija zmanjša državni dolg s 160 % BDP na okoli 120 % BDP do leta
2020. 149.)
Sedemindvajsetega februarja 2012 je bonitetna agencija Standard &
Poor’s znižala bonitetno oceno Grčije iz CC na raven bankrota. 150.) Dan
kasneje je ECB suspendirala grške obveznice za jamstvo posojil (8. marca
jih je ponovno dovolila).
Prvega marca 2012 so evropski voditelji podpisali fiskalni pakt, ECB
pa je istega dne odobrila 530 milijonov evrov sredstev 800 bankam v
36-mesečnih operacijah refinanciranja.
Trinajstega aprila 2012 je Moody’s oznanil, da bo po reviziji ocenjevanja kreditnega tveganja za evropske banke najverjetneje pričel zniževati
kreditne ocene bankam BNP Paribas, Deutsche Bank, UBS, Credit Suisse
in BBVA. Obenem je napovedala zniževanje ocene za JP Morgan Chase
in Morgan Stanley. 151.)
Dvanajstega maja 2012 je Moody’s znižal kreditno oceno šestnajstim
španskim bankam. 152.)
Enaitridesetega maja 2012 so irski volilci na referendumu sprejeli
fiskalni pakt. Istega dne je fiskalni pakt potrdila Latvija. 153.), 154.)
Devetega junija 2012 je Španija oznanila, da bo Evropo zaprosila za
brezpogojno pomoč za svoj bančni sektor prek stalnega evropskega mehanizma pomoči (ESM – več v uokvirjenem tekstu), vendar pa njegove ustanovitve še ni ratificirala Nemčija, ki naj bi vanj vložila največ. 155.), 156.)
Petindvajsetega junija 2012 je IMF in EU za pomoč zaprosil Ciper. 157.)
Petega julija 2012 je ECB znižala ključno obrestno mero na rekordno
nizko raven 0,75 odstotka. 158.)
Natančen potek tako širše svetovne kot evropske finančne krize si
lahko ogledate na spletnih straneh Evropske centralne banke: http://
www.ecb.int/ecb/html/crisis.en.html
Pa vendar se razlogi za krizo od države do države malce razlikujejo. Italija
je veliki dolg nasledila od vlad iz 70-ih in 80-ih let 20. stoletja. Kljub
temu da je vodila uravnoteženo fiskalno politiko, so plače preveč rasle,
gospodarstvo pa ne. 159.) Grčija ni bila zmožna nadzorovati svoje porabe
in je lagala o stopnji dolga. Portugalska se je prav tako preveč zadolžila in
preveč porabljala. Španska vlada na drugi strani pa je vseskozi vodila uravnoteženi proračun in se ni preveč zadolžila. So se pa med nepremičninskim bumom zadolžili Španci. Njihove plače so se povečale, stroški dela
v Španiji so se v desetletju do 2008 povečali za 36 % (v Nemčiji so se v
enakem obdobju zgolj za 3 %). Po poku balona se je španska ekonomija
skrčila, nezaposlenost pa povečala na več kot 20 %. Vlada se je bila prisiljena zadolževati za zapolnitev vrzeli med pobranimi davki in podporo
274
275
~~~
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
nezaposlenim (prav tako so bile hipotekarnim posojilom izpostavljene
španske banke). 160.) Za graf zasebnega in vladnega zadolževanja v evroobmočju glej barvno sliko 67 – Richard Douthwaite 161.).
Fiskalni nered in veliki dolgovi so torej potisnili ceno zadolževanja na
mednarodnih trgih navzgor. Trenutni zahtevani donos za 10-letne grške
obveznice ob času pisanja znaša okoli 28 %, za irske pa okoli 8 %.
Zahtevani donos za 10-letne španske obveznice je trenutno okoli 6,5 %,
za italijanske pa prav tako okoli 7 %.
Glavni investitorji v fond so institucionalni, kot npr. banke, centralne
banke, pokojninski skladi, suvereni fondi in zavarovalnice. Kako poteka
postopek odobritve posojila? Država v težavah fond najprej zaprosi za
pomoč. V roku treh do štirih tednov fond pripravi program pomoči (potem
ko so državo obiskali tudi predstavniki Evropske komisije, IMF in ECB).
Potem ko evropski finančni ministri odobrijo program pomoči, EFSF izda
obveznice in v roku nekaj dni zbere potrebna sredstva. Dospelost obveznic
je od 15 do 30 let. Če država ne zmore spoštovati dogovorjenih pravil in
pogojev, EFSF njen program začasno ustavi ter ga ponovno oceni. Trenutno
tečeta programa za pomoč Irski in Portugalski.
EFSF je začasni mehanizem in bo prenehal z delovanjem v najkrajšem
možnem času po 30. juniju 2013.
Začasni evropski finančni pripomoček stabilnosti – EFSF 162.)
Je nadnacionalni fond in njegova naloga je varovati finančno stabilnost v Evropi. Ima pooblastila za uporabo naslednjih instrumentov:
• dajati posojila državam, ki imajo finančne težave;
• intervenirati na primarnih in sekundarnih trgih državnih obveznic;
• financirati dokapitalizacije finančnih institucij z zagotavljanjem
posojil vladam;
• zagotavljati varovanje pred izgubo za investitorje v novoizdane obveznice določenih držav.
Stalni evropski mehanizem stabilnosti – ESM 163.)
Posojila daje skupaj z določenimi zahtevami po makroekonomskem restrukturiranju.
V ta namen izdaja obveznice ali druge dolžniške instrumente ter jih
prodaja na finančnih trgih. Za EFSF nepovratno in brezpogojno jamčijo
države članice evra v skupni višini 780 milijard evrov. Njegova posojilna
kapaciteta znaša 440 milijard evrov, vendar namerava fond svoja sredstva
povečati s finančnimi vzvodi. Začel je z najvišjo AAA oceno. Če kaka država ni plačilno sposobna, EFSF zahteva vnovčitev jamstev ostalih držav.
Je podjetje, registrirano v Luksemburgu in v lasti držav, ki so v evrosistemu. V njem dela okoli 20 ljudi, ostala podpora prihaja s strani nemške
pisarne za ukvarjanje z dolgom (‘Debt Management Office’) in Evropske
investicijske banke. Njegov glavni upravitelj je trenutno Klaus Regling, ki
bil pred tem med drugim zaposlen pri IMF in na nemškem finančnem
ministrstvu. Nadzoruje ga odbor visokih predstavnikov sedemnajstih držav,
kateremu predseduje predsednik evropskega ekonomskega in finančnega
komiteja. ECB in evropska komisija imata v odboru svoje opazovalce.
Je del širše mreže za zaščito evrskega območja; tvorijo jo še sredstva iz
evropskega finančnega mehanizma stabilnosti (‘European Financial
Stability Mechanism’ – EFSM), sredstva, ki jih zbere Evropska komisija
in garantira evropski proračun, ter posojila s strani IMF.
25. marca 2011 je evropski svet sprejel dopolnilo k pogodbi o Evropski
uniji, po katerem lahko članice, katerih valuta je evro, ustanovijo posebni
mehanizem stabilnosti, ki bo v bistvu naslednik EFSF in EFSM. Obdržal
bo vse funkcije in instrumente, kot jih je imel EFSF.
Njegov namen je varovanje stabilnosti celotnega evrskega prostora.
Dogovor določa, da bo vsako pomoč dajal na podlagi strogih pogojev
(makroekonomskih sprememb). Države z evrom avtomatično postanejo članice ESM, mehanizem pa je odprt tudi za vse ostale članice EU.
Vsaka država prispeva v sklad in na podlagi višine zneska dobi določeno
število delnic. ESM je pooblaščen, da prav tako zbira sredstva z izdajanjem finančnih instrumentov ter preko finančnih dogovorov z državami
članicami ESM, s finančnimi institucijami ali katero koli tretjo stranjo.
ESM ima svet guvernerjev in svet direktorjev ter prav tako direktorja
(‘managing director’), ki predseduje sestankom sveta direktorjev in je
uradni predstavnik ESM. Njegov mandat je 5 let in je lahko ponovno
imenovan. Odločitve se sprejemajo s pomočjo medsebojnega konsenza,
na podlagi kvalificirane večine (80 % glasov) ali na podlagi preproste
večine, odvisno od obravnavane teme. Velikost volilne pravice posamezne
članice je odvisna od števila delnic. Če katera od držav ne zmore vplačati
dogovorjenega zneska, ji volilno pravico začasno ukinejo. Na sestankih so
lahko navzoči tudi predstavniki evropske komisije in ECB, nanje pa lahko
povabijo tudi predstavnike drugih organizacij.
Sklad pooblašča evropsko komisijo in ECB, da v njegovem imenu
določita ekonomske oz. finančne pogoje za dodelitev pomoči.
276
277
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Ustanovni sklad znaša 700 milijard evrov (7 milijonov delnic). Delnice
niso prenosljive. Obveznosti vsake članice ESM so v vsakem primeru
omejene na odmerjeno število delnic. Svet guvernerjev lahko na podlagi
preproste večine kadarkoli zahteva plačilo še neizplačanega zneska ter
določi ustrezni časovni okvir nakazila. Direktor lahko zahteva plačilo
neplačanega odmerjenega kapitalnega zneska, da zagotovi dogovorjeno
izplačilo kreditorjem ESM. O tem obvesti svet direktorjev in svet guvernerjev. Države članice so s pogodbo zavezane, da takšno zahtevo brezpogojno in nepreklicno plačajo v roku sedmih dni (člen 9.3).
Svet guvernerjev redno (najmanj vsakih 5 let) preverja ustreznost višine sredstev v skladu ter lahko po potrebi spremeni višino fonda (člen
10.1). Nove delnice se članicam alocirajo glede na ključ v členu 11 in
aneksu I. Ključ je enak, kot ga uporablja ECB za nacionalne centralne
banke (Nemčija, Francija in Italija prispevajo največ – 27 %, 20 % in 17
% –, Slovenija prispeva 0,428 %). Svet prav tako pripravi pogoje, ki se
nanašajo na celotni kapital ali na njegov del.
ESM lahko odobri kratkoročno ali srednjeročno podporo v obliki posojila. ESM se lahko za opravljanje svojih operacij zadolži na kapitalskih trgih
pri bankah, finančnih institucijah ali ostalih akterjih na trgu. Naloga upravljalnega direktorja je, da vodi razumno in preudarno investicijsko politiko
in da zagotovi skladu najvišjo kreditno oceno. Vsak presežek dobička od
investicij (če ima sklad na voljo poln posojilni fond in plačane tekoče obveznosti oz. operativne stroške) se razdeli med države članice, glede na ključ.
Svet guvernerjev ustanovi rezervni sklad, lahko pa po potrebi še druge vrste
skladov. Izgube iz poslovanja sklada se najprej krijejo iz rezervnega sklada,
nato iz vplačanega kapitala ter nazadnje iz nevplačanega kapitala na podlagi uradne zahteve. Če katera izmed članic ne zmore plačati zahtevanega
zneska, se zneski skladno s tem povečajo vsem ostalim članicam.
ESM ima neodvisno interno nadzorno komisijo, ki jo sestavljajo trije
člani, ki jih določi svet guvernerjev. Imeti morajo predhodne izkušnje iz
nadzora na finančnih trgih. Ne smejo dobivati navodil ne od internih
teles ESM ne od katerih koli zunanjih institucij. ESM je prav tako podvržen eksterni reviziji, ki jo izvajajo neodvisni revizorji.
ESM se ni treba registrirati kot finančna institucija v skladu s posameznimi zakonodajami držav članic.
Vsaka oblika lastnine ESM v kateri koli državi in v rokah katere koli
strani je imuna pred kakršnim koli sodnim procesom. ESM se lahko
imunosti v določenih primerih odreče. Denar in imetje ESM sta imuna
pred preiskavo, uradnim pozivom, zasegom s stranih sodnih, administrativ-
nih ali zakonskih postopkov. Arhivi ter vsi dokumenti in posest ESM so
nedotakljivi. (členi 27.3, 27.4, 27.5 in 27.6).
Zaposleni in bivši zaposleni javnosti ne smejo izdajati poslovnih skrivnosti sklada. Člani sveta direktorjev, sveta guvernerjev, upravljani direktor in drugo osebje so imuni pred sodnimi postopki glede dejanj v času
njihove zaposlitve pri ESM. Njihovi dokumenti so nedotakljivi. Svet
guvernerjev lahko odreče imunost kateremu koli članu sveta direktorjev,
sveta guvernerjev ali upravljanemu direktorju. Slednji lahko odreče imunost
kateremu koli članu osebja (toda ne sebi). (členi 29, 30.1, 30.2 in 30.3)
ESM ima glavno pisarno v Luksemburgu.
Poleg že omenjenih reševalnih skladov za države (izjema naj bi bile zaenkrat španske banke) so bili poglavitni pristop k reševanju krize v evrskem
območju do sedaj strogi varčevalni ukrepi, ki jih zagovarja predvsem
Nemčija. Toda kljub varčevanju ostaja nezaposlenost v območju evra
rekordno visoka, posojanje bank pa ostaja nizko. 164.), 165.)
Obstajajo kakšne druge rešitve? V okviru konvencionalnih rešitev
Roubini in Mihm 23.) menita, da bi morala evroskupina poenotiti fiskalno
politiko – eno telo bi odmerjalo davke in določalo proračune. V nasprotju
z njunim prepričanjem, da za to ne bo obstajalo dovolj politične volje, so
na začetku decembra 2011 države EU pod vodstvom Francije in Nemčije
dosegle dogovor o bolj poenoteni fiskalni politiki: nadzoru nad državnimi
davki in porabo, nadzoru nad državnimi proračuni in sankcijami za tiste
države, ki prekomerno zapravljajo. 166.), 167.) Dogovor sta zavrnili Velika
Britanija, ki je tako želela zaščititi svojo veliko finančno industrijo, in
Madžarska. Fiskalnemu paktu nasprotuje tudi Češka. Irci in Latvijci so
fiskalni pakt že sprejeli. Nemška vlada želi ratifikacijo pakta v nemškem
parlamentu do poletja 2012. 168.) Španija je medtem že sporočila, da ne bo
mogla doseči dogovorjenega deficita. 169.) Po mnenju slovenskega ekonomista Jožeta P. Damijana ta ukrep ne bo rešil evra in ne bo pomagal državam
s finančnimi težavami: »Bolj ko države zategujejo pas, bolj ko zmanjšujejo
proračunski primanjkljaj, bolj se gospodarstvo pogreza v krizo in slabše so dolgoročne napovedi za vsako izmed njih. Tem slabše bodo bonitetne ocene in tem
višje bodo premije za tveganje pri refinanciranju javnega dolga. Finančnim
trgom je malo mar, ali bodo dolgoročne javne finance držav stabilne, zanima
jih varnost njihovih zdajšnjih naložb.« (Finance, 16. 12. 2011) 170.)
278
279
Reševanje dolžniške krize
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Drugo opcijo Roubini in Mihm 23.) vidita v izdaji skupnih evropskih
obveznic, s katerimi bi se lahko periferne države ceneje zadolževale. Zanje
se zavzemata Italija in Francija, nasprotujejo pa jim Nemčija, ki meni, da
bi lažje zadolževanje zgolj zavleklo sprejetje nujnih reform, in Avstrija,
Nizozemska in Finska. 171.), 172.) Nemci prav tako dopuščajo možnost
odhoda nekaterih članic evra 173.), nenazadnje tudi zato, ker je Nemčija
izvozna velesila s presežkom; njeni izvozniki so tudi javno povedali, da ne
potrebujejo evra. 174.) K temu Roubini in Mihm 23.) dodajata še nujno
povečanje gospodarske rasti, ki naj bi znižala državne dolgove. Prav tako
naj bi po njunem mnenju morala ECB bankam zagotoviti več likvidnosti.
V članku na Project Syndicate Roubini 175.) omenja, da bi morala ECB
dati nelikvidnim, a potencialno solventnim državam podporo v skrajni
sili, znižati vrednost evra (kar naj bi po njegovem mnenju deficite spremenilo v presežke) ter v primeru varčevalnih ukrepov v državah na periferiji sprostiti fiskalni stimulus v jedru evroskupine. Prav tako meni, da so
varčevalni ukrepi in strukturne reforme nujne.
Evropska komisija je predlagala uvedbo evropske bančne unije, s poenotenim finančnim nadzorništvom in enotno garancijsko shemo za depozite. Nekakšen nadzorni organ že obstaja v obliki ‘European Banking
Authority’, vendar si bankirji na posvetu na Inštitutu za mednarodne finance niso delali iluzij, da se takšna unija lahko uvede v kratkem. 176.), 177.)
Načrt za reševanje evra je predvideval tudi pomoč Kitajske (ima okoli
3 bilijone dolarjev deviznih rezerv): nakup španskega in italijanskega dolga
s strani azijskih suverenih fondov preko EFSF. Vendar se je Kitajska v
novembru 2011 odločila, da bi raje ponudila pomoč preko IMF. 178.) Seveda
njena pomoč verjetno ne bi bila brez dodatnih pogojev, pisanih na njeno
kožo. Ob tem velja dodati, da je Kitajska največji lastnik ameriškega dolga.
Je največji proizvajalec zlata in peta po velikosti zlatih rezerv na svetu (okoli
1050 metričnih ton). Odveč pa tudi ni podatek, da nadzira okoli 97 %
svetovne proizvodnje redkih kovin (npr. lantan in neodim), ki so pomembne za elektronsko industrijo, proizvodnjo hibridnih avtomobilov, vetrnih
elektrarn ipd. V letu 2011 je njihov izvoz zmanjšala za tretjino. 179.)
tretjem scenariju pa naj bi evro razpadel. Največ verjetnosti pripisuje
drugemu scenariju, vendar pa meni, da ima zgolj 30 % možnosti za
uspeh. Po drugi strani pa analitiki menijo, da obstaja 70 % možnosti, da
bosta Italija in Španija odšli iz evroskupine.
Roubini v že omenjenem članku 175.) zaključuje, da naj bi se z Italijo, ki
je prevelika, da bi padla in obenem prevelika, da bi jo rešili, začel razpad
evroskupine. Razpad je v svoji knjigi Zadnja leta evra 181.) prav tako napovedal Bruno Bandulet. Nanj že nekaj časa opozarjata napovedovalec trendov Gerald Celente 182.) in finančni analitik Bob Chapman 183.). Tudi Robert
Skidelsky, profesor ekonomije, meni, da bi morali evro v sedanji obliki
označiti za propadli eksperiment. 184.) Razpad oz. vsaj temeljito preoblikovanje pa pričakujejo tudi analitiki banke Credit Suisse. 185.) Andrew
Bosomworth, analitik pri družbi PIMCO, pa meni, da bi morebitni bankrot Italije pahnil Evropo v depresijo, evroobmočje v sedanji obliki pa bi
razpadlo. 186.)
Situacija v Sloveniji
Roubini Global Economics 180.) je konec novembra 2011 predvidevala tri
možne scenarije za reševanje evra, še posebej Italije in Španije. Po prvem
naj bi ECB intervenirala kot posojilodajalec v skrajni sili. Drugi je predvideval reševanje v obliki pomoči posameznim državam, IMF in EFSF. Po
Čeprav v primerjavi z drugimi državami še vedno ni kritično visok, se je naš
državni dolg v zadnjih letih podvojil. Statistični urad navaja podatke za
konec tretjega četrtletja 2011; takrat je znašal okoli 16 milijard evrov, kar je
predstavljalo nekaj več kot 44 % BDP. Primanjkljaj je pri 6 %. Uradna letna
inflacija naj bi bila okoli 2 %. 187.) Povprečna brezposelnost v letu 2011 je
bila okoli 12 %. 188.) Donos na slovenske obveznice je na začetku januarja
2012 znašal nad 7 %, na začetku julija 2012 pa je bil pri 6,5 %. 189.)
Standard & Poor in Moody’s sta Sloveniji konec leta znižala kreditno oceno,
Fitch pa trenutno o tem razmišlja (bonitetno oceno je znižal sedmim slovenskim bankam). 190.) Organizacija CMA Vision ocenjuje verjetnost bankrota Slovenije na okoli 30 % 191.) Posojila slovenskih bank so v primerjavi
s tujino draga, banke pa nerade posojajo tudi perspektivnim podjetjem. V
letu 2011 se je povečal upad posojil gospodarstvu. 193.), 194.) Stabilnost bančnega sistema naj bi se v letu 2011 poslabšala, banke so pridelale za okoli
350 milijonov evrov izgube, petina vseh njihovih posojil pa predstavljajo
slaba posojila. 195.), 196.) Slovenija bo v letu 2012 samo za obresti na dolg
morala plačati skoraj 670 milijonov evrov, obenem pa je samo za reševanje
državne NLB v zadnjih petih letih namenila 1,3 milijarde evrov. 197.), 198.)
Podjetja zaradi neugodne klime raje ustanavljajo podjetja oz. odpirajo
obrate v tujini. 199.) Konec leta 2011 naj bi bila samo tretjina podjetij
posojilno sposobnih, 106.000 pa naj bi jih zamujalo z odplačevanjem
280
281
Razpad evra?
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
posojil. 200.) Poleg tega je po ocenah samo tretjina podjetij v Sloveniji inovativnih. 201.) Več kot polovico izvoza predstavljajo vmesni in ne končni
izdelki, ki ne dopuščajo velikih možnosti za inoviranje. 202.)
Situacija tako ni spodbudna. Ekonomist Igor Masten je za leto 2012
napovedal poslabšanje stanja in meni, da se bo dolžniška kriza držav razplamtela. Navaja podatek, da bo na mednarodnih trgih iskalo kupce okoli
1,5 bilijona evrov državnih dolgov, znotraj katerih bo Slovenija s 3 milijardami evrov. 203.)
Banka Slovenije do sedaj še ni napravila analize in simulacije, kaj bi za
Slovenijo pomenil izstop Grčije iz evroobmočja. 204.)
Predčasne volitve so konec januarja 2012 prinesle novega mandatarja,
katerega koalicijska pogodba sicer uvaja nekaj pozitivnih novosti, kot npr.
zavezi, da stranke ne bodo odpirale vprašanj zgodovinskih delitev med
Slovenci (druga svetovna vojna in kasnejša Jugoslavija) ter da se politika
ne bo vmešavala v delo medijev, urednikov in novinarjev. Pogodba za
Slovenijo 2012–2015 205.) naj bi temeljila predvsem na:
• zmanjšanju nezaposlenosti;
• konsolidaciji javnih financ, zmanjšanju javne porabe in omejitvi
državnega dolga;
• oblikovanju ugodnega okolja za tuje in domače naložbe in spremembe na trgu dela;
• sanaciji bank in sproščanju kreditnega krča;
• umiku države iz kadrovanja in vodenja podjetij v državni lasti pod
določenimi pogoji;
• pravičnem in učinkovitem delovanju pravne države;
• decentralizaciji vodenja države;
• učinkovitem boju proti korupciji in klientelizmu;
• ravnovesju med socialno državo in bolj konkurenčnim tržnim gospodarstvom;
• trajnostnem razvoju v smislu demografije, tehnološkega napredka,
socialne stabilnosti, okolja, konkurenčnosti in finančne vzdržnosti.
30. Globalno ravnovesje:
Kitajska – Združene države Amerike
Razvoj mednarodnega finančnega sistema
po koncu Bretton Woodsa
Program in cilji nove koalicije zvenijo sicer pozitivno, toda kako uspešna, enotna in stabilna bo nova vlada (in kako konstruktivna bo opozicija) in ali bo resnično »delovala za blaginjo Slovenije«, kot trdi v pogodbi,
pa bo seveda pokazal čas.
Po koncu Bretton Woodsa so menjalni tečaji valut pričeli prosto drseti.
Na začetku se je po navedbah Angelonija et al. 38.) zdelo, da bodo prosto
drseči tečaji uspešno dosegali cilje polne zaposlenosti, stabilnih cen in
ugodnih bilanc državnega tekočega računa, vendar je to upanje sčasoma
ugasnilo. Razlog je bil ta, da makroekonomske politike najpomembnejših
držav pogostokrat niso podpirale mednarodne finančne stabilnosti. Tako
je npr. politika Fed pod vodstvom Paula Volckerja na začetku 80-ih let
krepila dolar proti nemški marki in japonskemu jenu. To je vodilo v težave za ameriško gospodarstvo, zato so države G5 (ZDA, Velika Britanija,
Francija, Japonska in Zahodna Nemčija) leta 1985 sprejele dogovor
(‘Plaza Accord’), po katerem so ZDA devalvirale dolar v odnosu do nemške marke in japonskega jena. Dve leti kasneje so se države G6 (G5 in
Kanada) dogovorile (‘Louvre Accord’), da bodo stabilizale mednarodne
valutne trge ter ustavile rast jena in marke.
Konec devetdesetih let 20. stoletja je po azijski krizi ponovno prišlo do
premikov v mednarodnem finančnem sistemu. Določene države so opustile pripete režime tečajev (npr. v latinski Ameriki), druge (npr. Kitajska,
izvoznice nafte) so obdržale fiksirane tečaje. Globalno neravnovesje se je
v smislu državnih presežkov in deficitov močno povečalo (glej barvno
sliko 68 – Bank of England 206.)) Po drugi strani pa je pomembno spremembo predstavljala tudi uvedba evra.
Danes so valute povečini prosto konvertibilne, tečaji v razvitih državah
prosto drseči, nadaljuje se akumulacija rezerv v porajajočih se ekonomijah, centralne banke od časa do časa koordinirano intervenirajo na
menjalniških trgih, v kriznih primerih likvidnost državam ponuja IMF
(likvidnost druga drugi omogočajo tudi centralne banke z dogovori o
zamenjavah valut), usklajevanje makroekonomske politike se je razširilo
na G20, ameriški dolar pa še vedno ostaja rezervna in s tem najpomembnejša svetovna valuta.
282
283
Denar – nedolžna prevara?
~~~
Roubini in Mihm 23.) v svojem delu prav tako opozarjata na bankrot drugih
držav. Po njunem mnenju tudi ZDA pred njim niso imune. Deficit državnega tekočega računa je v zadnjih nekaj desetletjih rekordno narasel – ZDA
so postale največji svetovni posojilojemalec. Tekoči račun države je, poenostavljeno rečeno, razlika med nacionalnimi prihranki in nacionalnimi investicijami; če je pozitiven, potem bodo presežki odtekali v tujino. Toda
država s pozitivnimi nacionalnimi prihranki nima nujno presežkov na tekočem računu. Vse lastne prihranke lahko investira doma, toda zanje še vedno
obstaja povpraševanje. V tem primeru mora privabiti investitorje iz tujine
ter si sposoditi denar in tako nastane deficit na tekočem računu.
Računalniški in nepremičninski balon (spodbujen z deregulacijami in
lahkim denarjem) sta povzročila, da so Američani manj varčevali (manj je
bilo nacionalnih prihrankov) in več porabljali. Busheva administracija je
zmanjšala davke ter tako povečala fiskalni deficit. Amerika je tako zopet
morala izdajati več obveznic. Vendar pa, kot rečeno, ZDA niso osamljene v
tej igri globalnega neravnovesja. Določena skupina držav (npr. Velika
Britanija) ima trgovinske primanjkljaje, druga skupina držav (npr. Kitajska,
Japonska, Nemčija ...) pa trgovinske presežke. Te presežke so države v veliki
meri vlagale v ameriške državne obveznice in tako financirale ameriški dolg
(za graf naraščanja dolarskih rezerv glej barvno sliko 69 – Bank of England
206.)
). Približno polovica ameriških državnih obveznic je v lasti tujcev, od
tega jih je dve tretjini v lasti tujih centralnih bank in denarnih fondov.
Status quo, ki pomeni, da Kitajska financira ameriški deficit ter
vzdržuje svoj največji trg (Kitajska nima socialne varnostne mreže, zato
prebivalstvo preveč varčuje; poleg tega ima zunanjetrgovinski presežek), Amerika pa kupuje poceni kitajsko blago na račun lastne industrijske baze, je nevaren, menita avtorja. Brez resnih reform se bo prej
ali slej podrl.
ZDA bi se za pokritje deficita lahko zatekle tudi k tiskarskim strojem
ter uporabile novo natisnjene dolarje. Vendar bi to v mednarodni areni
zmanjšalo moč dolarja. Devalvacija dolarja bi udarila tuje posojilodajalce
in tu leži druga nevarnost – potencial za konflikte, tudi oborožene.
Države in investitorji bi se tako lahko množično odvrnili od te globalne
rezervne valute, ki bi tako izgubila privilegirani status.
Roubini in Mihm menita, da bo 21. stoletje morda stoletje Kitajske.
Možno je, da bi se preskok na kitajsko valuto (renminbi) kot najpomembnejšo svetovno valuto zgodil hitro in nenadzorovano. Če bi se to res zgodilo, potem bi padec ZDA, sedaj največje svetovne ekonomije, za seboj
284
II. Del: Monetarni sistem danes
potegnil ves svet. Posledice bi bile katastrofalne. Kljub temu Kitajski ni v
interesu, da bi njena valuta prehitro postala rezervna svetovna valuta.
ZDA bi morale po njunem mnenju urediti fiskalno disciplino in
zmanjšati deficit, Kitajska pa bi morala spodbuditi prebivalstvo k trošenju
(nadomestila za brezposelnost, zdravstveni sistem ...) in pustiti, da njena
valuta postane močnejša. Kitajska sicer že od leta 2009 eksperimentira z
omejeno internacionalizacijo renminbija, pišejo Angeloni et al. 38.), med
drugim s čezmejno trgovinsko poravnavo, z izdajanjem renminbi obveznic v Hong Kongu, s poravnavo čezmorskih investicij v renminbijih in z
valutnimi zamenjavami z nekaterimi centralnimi bankami. Še vedno pa
ima vzpostavljene kapitalske kontrole.
K globalnemu ravnovesju lahko pripomorejo tudi druge države: Nemčija,
Japonska in Francija in druge države bi morale zmanjšati presežke, izvoznice
nafte bi morale okrepiti svojo valuto. Brez reform bodo rastoče razlike na
državnih tekočih računih povečevale pritisk, dokler ne bo neravnovesje počilo z nepredvidljivimi posledicami, zaključujeta Roubini in Mihm 23.).
31. Kritika sedanjega sistema
Glavne nadzornice monetarnega in bančnega sistema v današnji družbi so
centralne banke, pomagajo pa jim tudi finančni regulatorji. Sistem centralnih bank se je od svojega nastanka v zadnjih letih 17. stoletja spreminjal in razvijal. Vse centralne banke so bile ustanovljene kot zasebne
organizacije. Do leta 1936, piše Lietaer 97.), so bile skoraj vse centralne
banke še v zasebni lasti večjih komercialnih bank. Danes je 9 centralnih
bank še vedno popolnoma v zasebni lasti, med drugim Federal Reserve,
švicarska centralna banka, italijanska centralna banka in južnoafriška centralna banka. Do leta 1950 je 56 držav imelo centralne banke, to število
se je do leta 2001 povzpelo na 170.
Delovanje centralnih bank se je spreminjalo predvsem zaradi kriz, s
katerimi so se soočale. Pomembna mejnika sta tako bila npr. kriza Overend
in Guerney, ko je Bank of England prevzela vlogo posojilodajalca v zadnji
sili, in velika depresija, ko je bil spremenjen zakon o Federal Reserve. Tudi
v zadnjih nekaj desetletjih je centralnobančni sistem doživel nekaj sprememb. Glavne med njimi so: uporaba operacij odprtega trga kot glavnega
orodja monetarne politike, osredotočanje na inflacijo, večja transparentnost
in komuniciranje z javnostjo, večja neodvisnost od politike in sprejemanje
odločitev znotraj odbora, prav tako pa tudi izboljševanje in nadgrajevanje
plačilnih in poravnalnih sistemov. Nekatere izmed teh sprememb so pozi285
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
tivne, saj je npr. javnost takoj obveščena o odločitvah centralne banke, le-ta
je pod manjšim vplivom politike, ki bi jo lahko izrabljala za svoje sebične
kratkoročne cilje, prav tako pa je prek odborov težje spreminjati monetarno
politiko, kot če bi jo določal en sam človek (npr. guverner). Nemoteno in
tekoče delovanje plačilnega in poravnalnega sistema je nujno. Zbiranje
podatkov je v računalniški dobi kljub večji količini postalo lažje.
Kljub temu pa se zaradi dejstev, omenjenih v tekstu, in številnih kriz,
pojavljajo resni pomisleki glede sedanjega monetarnega sistema, saj je, kot
kaže, nestabilen, ljudje, ki ga upravljajo, pa kriz niso sposobni ne predvideti in ne preprečiti. Glavni problemi so:
••nejasna definicija denarja in nerazumevanje njegove narave;
••zasebno ustvarjanje denarja v obliki dolga;
••slab nadzor nad višino izdajanja kreditov;
••nestabilnost finančnega sistema;
••prevelik vpliv zasebnih bančnih lobijev;
••sporno delovanje mednarodnih finančnih institucij;
••ostali problemi v mednarodnem finančnem sistemu;
••prevelik državni in zasebni dolg.
Pravzaprav nobena centralna banka denarja ne definira natančno, še manj
pa ustrezno. Po Zarlengovem mnenju je to ena izmed temeljnih napak, ki
jo ponavljajo ne samo bankirji, temveč tudi ekonomisti. Zarlenga razlaga
3.)
, da vse od začetkov moderne ekonomije, od Adama Smitha naprej,
ekonomija ni bila sposobna definirati denarja v skladu z logiko in zgodovino. Še vedno se prepira o tem, ali je denar blago (‚commodity‘) z vrednostjo na sebi ali pa kredit. Evropska centralna banka npr. v svoji brošuri, namenjeni učiteljem, denar opredeli kot »posebno dobrino, ki opravlja
nekatere temeljne naloge.« 207.) (ECB, str. 16) Zarlenga trdi, da denar ni ne
eno ne drugo. Če se denar definira v smislu blaga, npr. žlahtnih kovin
(zlata, srebra ...), potem se moč položi v roke tistim, ki premorejo velike
količine teh kovin. Če se denar definira kot kredit, potem se moč položi
v roke tistega, ki mu je dovoljeno izdajati posojila. Čartalisti z analizo
zgodovine dokazujejo, da se je denar pojavil kot dolžniško razmerje. V
sistemu, kjer večino denarja predstavljajo posojila, je denar pravzaprav
socialno razmerje med kreditorjem in kreditojemalcem, saj ga navsezadnje ureja pogodba. Študija Banke za mednarodne poravnave o vlogi
centralnobančnega denarja v plačilnih sistemih pravilno ugotovi, da »...
Denar predstavlja obvezo različnih izdajateljev [bank] ...« 208.) (BIS, str. 9)
Vendar pa je denar v resnici tudi abstraktna družbena kategorija, ki je
določena z zakonom. Je žeton (‚token‘), ki predstavlja vrednost. Kaj je
uporabljeno kot denar namreč določa vlada s tem, ko ga sprejema za plačilo davkov (ki so prav tako oblika dolžniškega razmerja).
Nekateri klasični ekonomisti in filozofi so v preteklosti pravilno dojeli
naravo denarja in se zavedali njegove pomembnosti. John Locke je leta
1718 dejal: »Zelo pogosta napaka je, da se na denar gleda kot na dobrino ...
Surova žlahtna kovina (‚bullion‘) se vrednoti glede na svojo težo ... denar pa se
vrednoti glede na pečat ... Prevelika količina [kovinskega] denarja v obtoku bo
spustila njegovo vrednost na splošno vrednost kovine ...« 3.) (Zarlenga, str. 324)
Denar je razumel tudi John Law, kljub temu da je menil, da prvotno izhaja iz trgovanja. Bil je eden prvih, ki je preusmeril debato z denarja na kredit.
Dejal je, da če se posluje s kreditom in ta kroži v obtoku, potem kredit
predstavlja denar in bo »imel enake učinke na domačo in zunanjo trgovino.«
Ibid.)
(Zarlenga, str. 326) David Hume je prav tako razumel, da ima denar
aktivno vlogo v gospodarstvu, in ne pasivne. Njegovo naravo in pomembnost je seveda dobro razumel tudi ekonomist in monetarni zgodovinar
Alexander Del Mar.
Keen 25.) razlaga, da je v sodobnem času je Augusto Graziani v svojih
delih pokazal, da če denar pojmujemo kot dobrino, pojmujemo celotno
sodobno ekonomijo kot ekonomijo blagovne menjave. To seveda v praksi
ne drži – naša ekonomija je monetarna ekonomija. Graziani je dokazal,
da mora takšna oblika ekonomije uporabljati neblagovni denar – denar,
katerega vrednost je neodvisna od materiala, iz katerega je narejen.
Kljub temu prevladujoči neoklasični ekonomisti o tem niti ne razmišljajo; njim denar predstavlja še eno v zbirki različnih dobrin. Ne vidijo, da ima
drugačno naravo in da dejansko poganja gospodarstvo. Če upoštevamo, da
so iz učnih načrtov zbrisali zgodovinske tekste o denarju ter izključili vse
drugačne poglede iz akademske debate, potem to niti ni presenetljivo.
Pa vendar se je Alan Greenspan leta 2000 dotaknil tega vprašanja. Sedemnajstega februarja 2000 je pred kongresno komisijo za bančništvo priznal, da
ima Federal Reserve težave pri definiranju denarja: »The problem we have is
not that money is unimportant, but how we define it ... The difficulty is in
defining what part of our liquidity structure is truly money.« Na trditev kongresnika Rona Paula, da je težko upravljati nekaj, kar težko definiraš, je odgovoril: »It is not possible to manage something you cannot define.« 209.), 210.)
Pravilna definicija denarja in ustrezno razumevanje njegove narave sta
tako temelj, saj se v skladu s tem vzpostavi tudi vloga vlade oz. države – ali
je moč izdajanja v zasebnih ali pa v javnih rokah, od česar je precej odvisno tudi, kako in za kakšen namen se z njo upravlja.
286
287
Nejasna definicija denarja in nerazumevanje njegove narave
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Zasebno ustvarjanje denarja v obliki dolga
Multiplikacija kredita se je, kot smo videli, začela s srednjeveškimi zlatarji, ki so izdajali več potrdil, kot so hranili fizičnega zlata. Ta praksa se v
moderni obliki nadaljuje še danes, pri čemer vlogo zlata igrajo naši elektronski depoziti. Kljub temu je vsa stvar malo bolj zapletena, kajti ta
razlaga ni čisto pravilna kot bomo videli v nadaljevanju.
Obstajajo tri vrste denarja: gotovina, ki nastaja kot dolga prosta (in do
katere lahko dostopamo le prek elektronskih depozitov), centralnobančne
rezerve in denar komercialnih bank, ki nastajata kot dolg s pripetimi
obrestmi. Danes večino denarja v obtoku (med 90 % in 97 %) predstavljajo posojila komercialnih bank. To opaža tudi Martin Wolf, komentator Financial Timesa: »... Dejanjski dotok denarja je stranski produkt posojilnih aktivnosti bank. Na kratko: je produkt zasebnih tiskarskih strojev ...
Moč, dana bankam za ustvarjanje denarja, je privilegij.« 211.) Banke imajo
moč ustvarjati denar, kar jim daje prednost pred ostalimi subjekti v
gospodarstvu, kajti:
• imajo moč ustvarjati denar oz. kupno moč;
• imajo ga moč usmerjati;
• v primeru težav s solventnostjo so zavarovane s strani centralnih
bank in vlad (saj so kot izdajateljice kreditov pomembne za delovanje
nacionalnih ekonomij).
Vlade po analizi Ryan-Collins et al. 5.) naj ne bi imele vpliva na skupno
količino denarja v obtoku prek svoje fiskalne politike in naj bi bile tako
popolnoma ločene od možnosti ustvarjanja novih denarnih emisij. Kljub
temu pa vlade lahko izdajajo obveznice, s katerimi se zadolžujejo.
Sistem, v katerem je ustvarjenega toliko novega denarja, kolikor se
država zadolži, je prva uvedla Bank of England. Danes ostaja v veljavi
praktično enak sistem. Centralnobančne rezerve se ustvarjajo na podlagi
državnega dolga, saj so podlaga večine rezerv državne obveznice. Vendar
pa so te uporabljene zgolj za omogočanje likvidnosti v medbančnem
poslovanju (kot najvišja oblika poravnave), in se ne sproščajo neposredno
v realno gospodarstvo. Poleg tega večinoma nastajajo s pomočjo repo
operacij (po vrnitvi v centralno banko se izničijo). Elektronski denar, ki
predstavlja veliko večino vsakodnevnih transakcij, ustvarijo zasebne banke
kot posojila. Sliki 81 in 82 jasno kažeta, kako se je v 20. stoletju povečala vloga denarja komercialnih bank v Veliki Britaniji.
288
Slika 81: Denar v obtoku v Veliki Britaniji med letoma 1870 in
1960 v milijardah funtov. Spodnja črta predstavlja gotovino
in centralnobančne rezerve, zgornja pa denar komercialnih bank.
(vir: www.positivemoney.org.uk)
Slika 82: Denar v obtoku v Veliki Britaniji med letoma 1960
in 2010 v milijardah funtov. Spodnja črta predstavlja gotovino i
n centralnobančne rezerve, zgornja pa denar komercialnih bank.
Bančni sistem je potreboval 300 let, da je ustvaril prvi bilijon funtov.
Naslednji bilijon je ustvaril zgolj v osmih letih.
(vir: www.positivemoney.org.uk)
289
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Zarlenga 3.) o pomembnosti načina ustvarjanja in sproščanja denarja
pravi: »Usually the key feature of a monetary system is how new money is created, and added to the system, or removed from circulation. This is of paramount
importance, because it is the main way the money system is controlled.« 3.) (Zarlenga, str. 634)
Absurdno je, da po eni strani vlada določa, kaj bo uporabljeno kot
denar, in kaznuje vsakega, ki bi sam natisnil bankovce, po drugi pa
dovoljuje zasebno izdajanje denarja v obliki elektronskih kreditov.
V interesu zasebnih finančnih institucij je bolj kot ne seveda zgolj
dobiček. Niso socialno naravnane. Zato je njihov interes ta, da izdajo kar
največ denarja ter ga usmerijo tja, kjer se nadejajo največjih donosov.
Krediti so za banke vir dobička, zato jih ustvarjajo toliko, kolikor jih le
lahko. To seveda v mnogih primerih pomeni napihovanje takšnih ali drugačnih kreditnih balonov. Zgodovina nas uči, da v tem primeru vedno
pride do pretirane razširitve balona, ki nato poči. Denarna masa se nato
zaradi prevelikega odmerjanja kreditov in vračanja starih posojil skrči,
vendar se, obratno, skrči prekomerno, in sledijo bančne krize oz. recesije
in depresije. Takšna dinamika in njene socialne posledice bankirjev ne
skrbijo, kajti banke se dojema kot preveč pomembne za gospodarstvo, da
bi se jih pustilo propasti. Zato uživajo varstvo centralnih bank oz. vladnih
jamstev, kar povečuje moralni hazard.
Banke na podlagi denarja, ustvarjenega iz nič, lahko prihajajo do konkretnega imetja. V tej igri še posebej lahko profitirajo insiderji, ki imajo
vnaprejšnje informacije. Delničarjev bank nadzor finančnih institucij ne
zanima pretirano, saj so njihove vloge praviloma zavarovane. Ostalih akterjev (finančnih trgovcev in bonitetnih agencij) spreminjanje nepravičnega
sistema prav tako ne zanima, saj kujejo dobičke v obeh primerih: če trg raste
ali pada, poleg tega so osvobojeni vsakršne pravne odgovornosti.
Banke pa z zasebnim ustvarjanjem večine denarja v obtoku prav tako
odžirajo denarni prihodek od izdajanja denarja, ki bi se moral stekati v
javno blagajno.
kot ugotavljajo Ryan-Collins et al. 5.), v praksi ne velja. Banka ne potrebuje
začetnega depozita (temeljnega denarja), preden lahko ustvari kredit.
Denar nastaja preko računovodskega vpisovanja: banka na tekoči račun
posojilojemalca vpiše znesek kredita, kar predstavlja njeno obveznost, po
drugi strani pa posojilo predstavlja tudi njeno imetje, saj pričakuje, da bo
dobila denar (ali določeno imetje) nazaj. Banke ne posojajo denarja drugih
ljudi. Kljub temu je med ekonomisti razširjeno splošno prepričanje, da je ta
model pravilen. Naj za tiste, ki ste še vedno v dvomih, navedem izjavo
viceguvernerja Bank of England, Paula Tuckerja: »... Banke razširjajo kredit
tako, da preprosto povečajo tekoči račun posojilojemalca ... To je, banke razširjajo kredit z ustvarjanjem denarja.« 212.)
Predpostavlja se, da imajo danes centralne banke moč natančno uravnavati količino kreditov v obtoku. Študija Ryan-Collins et al. 5.) je pokazala, da BoE nima velikega vpliva na količino kreditov, ki jih lahko izdajo
komercialne banke. Deloma zato, ker zanje ne zahteva obveznih rezerv,
bolj pomembno pa je dejstvo, da lahko bančni sektor ustvarja kredite
brez začetnega depozita, zgolj na podlagi zaupanja v kreditno sposobnost stranke in sistema kot celote. Prav tako komercialne banke večino
dnevnega primanjkljaja rezerv dobivajo na medbančnem trgu, in ne
neposredno od centralne banke, ki se trudi prek operacij odprtega trga
vplivati na medbančno obrestno mero.
Emanuel Apel v knjigi Central banking systems compared 26.) opaža, da
se je vzročna povezanost med sposojenimi rezervami in medbančno obrestno mero zmanjšala, ker si banke ne sposojajo več preko diskontnega
okna centralne banke in ker so se močno zmanjšale rezervne zahteve
(kljub temu sta Studenski in Krooss 20.) pokazala, da pred veliko depresijo
določanje diskontne obrestne mere centralnega sveta Fed v Washingtonu
pravzaprav ni omejevalo bank pri izdajanju kreditov).
Alan R. Holmes, podpredsednik Federal Reserve New York, je že leta
1969 v svoji kritiki monetarizma opažal:
Slab nadzor nad višino izdajanja kreditov
in njihovim usmerjanjem
Toda teorija sistema delnega kritja oz. multiplikacije kreditov v praksi ne
drži. Po tej teoriji naj bi obstajala vzročna povezava med temeljnim centralnobančnim denarjem, določenimi obveznimi rezervami ter količino novonastalega denarja v obliki kreditov. Centralna banka naj bi tako imela dober
nadzor nad tem, koliko kreditov lahko izdajo komercialne banke. Ta model,
290
»Ideja rednega sproščanja rezerv ... temelji na naivni predpostavki, da
bančni sistem razširja posojila potem, ko so jih sistem [Federal Reserve] ali
tržni faktorji že položili v bančni sistem. V resničnem svetu banke razširjajo kredite, pri čemer ustvarijo depozite, rezerve pa iščejo naknadno.« (Holmes, str. 73, po Keen 213.))
Eno prvih resnejših študij o resničnem delovanju bančnega sistema in
nastajanju denarja je leta 1979 napisal postkeynesianec Basil Moore (The
Endogenous money stock).
291
Denar – nedolžna prevara?
Leta 1990 sta do enakih zaključkov v svoji študiji z naslovom Business
Cycles: Real facts and a monetary myth prišla neoklasična ekonomista Fynn
E. Kydland in Edward C. Prescott. Ugotovila sta, da ustvarjanje temeljnega denarja v resnici zaostaja za ustvarjanjem kreditov, in ne obratno.
Zaključujeta, da: »Ni dokazov, da temeljni denar ali M1 poganjata [poslovni] cikel, čeprav nekateri ekonomisti še vedno verjamejo v ta monetarni mit.«
214.)
(Kydland in Prescott, str. 12)
Študija Bezemerja in Gardinerja 52.) je pokazala, da količina centralnobančnih rezerv ne vpliva na količino posojanja bank v realni sektor. Bank
of England je po začetku krize 2007 s kvantitativnim sproščanjem (QE)
ustvarila več kot 150 milijard funtov centralnobančnih rezerv – zelo visok
porast glede na prejšnje obstoječe rezerve –, pa vendar je posojanje bank
ostalo enako (slika 41). Enake izkušnje ima Bank of Japan.
Tudi Keen 215.) podaja podobni graf vzročne povezave med centralnobančnimi rezervami in mero denarja M3 za ZDA (slika 83). Po njegovem
mnenju QE ni deloval zato, ker je bilo že tako ali tako izdanega preveč
zasebnega dolga. Po eni strani zato kreditorji ne želijo posojati, po drugi
pa posojilojemalci ne želijo najemati kreditov. Keen 216.) se strinja z razlago, ki jo podajajo Ryan-Collins et al. 5.), namreč, da so centralne banke
prisiljene na zahtevo komercialnih bank dostaviti centralnobančne rezerve, saj bi v tem primeru povzročile kreditni krč. Kot institucije, ki omogočajo, da bančni sistem deluje nemoteno, imajo na voljo dve možnosti:
ustvariti nove rezerve ali zmanjšati rezervne zahteve, oziroma oboje hkrati (okoli 8 % centralnih bank trenutno ne predpisuje rezervnih zahtev).
292
II. Del: Monetarni sistem danes
Slika 83: Centralnobančne rezerve (spodnja črta) in mera denarja
M3 med letoma 2000 in 2011 v ZDA (zgornja črta). Številke na levi
strani predstavljajo rezerve v milijonih dolarjev, številke na desni pa
denar M3 v milijonih dolarjev. (vir: Steve Keen 215.))
Tudi Evropska Centralna Banka v mesečnem poročilu maja 2012 217.)
priznava, da se centralnobančne rezerve prilagajajo predhodno ustvarjenim
depozitom v bančnem sektorju: »Če bi bile kreditne institucije omejene v svoji
sposobnosti izdajanja posojil z imetjem centralnobančnih rezerv, potem bi
rahljanje te omejitve avtomatično imelo za posledico povečanje dotoka kredita.
Evrosistem kot monopolni dobavitelj centralnobančnih rezerv v evroobmočju
bančnemu sistemu vedno priskrbi potrebno likvidnost, da lahko zadosti rezervnim zahtevam. Rezervne zahteve ECB gledajo nazaj [‚backward looking‘],
temeljijo na količini depozitov (in drugih obveznosti kreditnih institucij) iz
prejšnjega obdobja [obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv] po tem, ko so banke
že razširile kredite, ki so jih zahtevale njihove stranke.« 217.) (ECB, str. 21)
Model multiplikacije kreditov kot neustreznega v svoji študiji iz leta
2010 zavrneta tudi Seth B. Carpenter z oddelka za raziskave in statistiko pri
Federal Reserve in Selva Demiralp, profesorica ekonomije. Študijo z naslovom Money, Reserves, and the Transmission of Monetary Policy: Does the
Money Multiplier Exist? 218.) med drugim zaključujeta z naslednjimi besedami: »Spremembe rezerv niso povezane s spremembami v posojanju, operacije
293
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
odprtega trga pa nanj nimajo neposrednega učinka. Zaključujeva, da razlage denarja in transmisijskega mehanizma v učbenikih lahko zavrnemo.« (Carpenter in Demiralp, str. 28) Tudi Gray 51.) v svoji študiji meni, da
ta model ni ustrezen pri opisovanju dejanskega delovanja centralnih bank.
Dodaten dokaz, da centralne banke ne morejo dobro nadzirati izdajanja
kreditov zasebnih bank, je pravzaprav tudi dogajanje v krizi 2007–09. Običajni instrumenti, kot npr. nižanje obrestne mere, niso delovali, zato so
morale uporabiti druge metode, kot npr. izdajanje denarja nedepozitnim
finančnim institucijam in nebančnim institucijam ter neposredni nakup
dolgoročnih vladnih obveznic. Šele z vsemi temi ukrepi se je vzpostavilo
zaupanje med bankami. Kljub temu medbančni trg v Evropi ne deluje
normalno, banke (še posebej v Sloveniji) še vedno nerade posojajo, odmerjajo kredit in ga odrekajo celo dobrim podjetjem 194.), 219.) Kot razlaga Lietaer 97.), sprememba lastništva centralnih bank ni pomemben dejavnik pri
povečevanju njihove učinkovitosti.
spremembam zadnjih nekaj stoletij naš kompleksni finančni sektor še vedno
odvisen od zaupanja.« 80.) (Stiglitz, str. 289) Ryan-Collins et al. 5.) zato
menijo, da bi se morala vsaka prava regulacija osredotočiti na skupno
količino ustvarjenega kredita pa tudi na namen in kakovost njegove uporabe. Količina in uporaba kredita v določenih sektorjih družbe namreč
oblikujeta ekonomsko pokrajino dežele.
Deregulacija finančnega sektorja in pojav sivega nenadzorovanega
bančnega trga z eksotičnimi in nereguliranimi finančnimi produkti sta
prav tako pomembno prispevala k temu, da sta količina in alokacija kredita ušli izpod nadzora. Pred letom 1970 je imela večina držav precej
večje restrikcije glede količine kredita, usmerjanja le-tega in pretoka kapitala. Dokazi potrjujejo, da se je takšen pristop v tem obdobju obrestoval.
V nasprotju s tem so se centralne banke, kot razlaga Stiglitz 80.), v zadnjih
30 letih preveč usmerile v nadzorovanje inflacije in zanemarile količino
likvidnosti na finančnih trgih. Člani teles za odločanje v centralnih bankah naj bi prihajali iz vrst priznanih strokovnjakov, vendar pa, kot opozarja Zarlenga 3.), je to lahko dvorezen meč, kajti strokovnjaki se velikokrat trudijo slediti zastarelim monetarnim teorijam, namesto da bi večjo
pozornost namenjali posledicam svojih odločitev v praksi.
Danes imajo torej nadzor nad izdajanjem denarja zasebni bankirji. Prav
tako pa kredit tudi odmerjajo in odločajo, kje se bo denar porabljal. Tako
so, kot rečeno, v trojni prednosti pred ostalimi subjekti v gospodarstvu.
Jim pri tej pomembni nalogi ustvarjanja nove kupne moči lahko zaupamo? Zgodovina, velika depresija in zadnja finančna kriza poleg nedavnega škandala o prikrojevanju podatkov za referenčno medbančno obrestno mero LIBOR 220.) in drugih afer dokazujejo, da si zaupanja ne
zaslužijo. Banke so izključno profitno naravnane. Keen ugotavlja:
Slika 84: Stopnja rasti bančnih posojil podjetjem v Sloveniji in
v evroobmočju v letu 2011 v odstotkih (vir: Finance)
Prav tako doslej niso delovala pravila Basel I in II o kapitalski ustreznosti. Banke same ustvarjajo denar in nanj pobirajo obresti oz. dobiček,
ki ga nato vložijo v kapital. Bolj kot je banka profitabilna, več dobička (in
posledično več kapitala) ima in tako lahko izdaja več posojil.
Tako kaže, da je za izdajanje kreditov najbolj pomembno zaupanje
bank v stranke, druge banke, sistem in lastno solventnost. Enakega
mnenja je tudi Joseph Stiglitz 80.): »Velika lekcija krize je, da je kljub vsem
294
»As the Great Recession [izraz za zadnjo finančno krizo in njene posledice]
shows, they will be willing to create as much debt as they can, and if they can
persuade the borrowers to take it on – which is easy to do when the banks finance a Ponzi scheme – then the economy will ultimately face a debt crisis where
the banks’ willingness to lend suddenly evaporates.« 25.) (Keen, str. 372)
Nestabilnost finančnega sistema
Dejstvo, da denar ni natančno definiran, da ga lahko ustvarjajo zasebne
banke, da nad višino in usmerjanjem novega kreditnega denarja ni pravega in učinkovitega nadzora – banke pa imajo tendenco ustvarjati toliko
295
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
kredita, kolikor ga le lahko – ter da ima zaupanje (med bankami, v lastne
bilance in v posojilojemalce) največji vpliv na kreditiranje, vodi v nestabilen finančni sistem, poln kriz in recesij. To ni fikcija: številke, ki jih
navaja Svetovna banka, so naslednje: od sredine 70-ih let do leta 2000 je
69 držav imelo resno bančno krizo, v 87 državah pa so se zgodili navali
na njihovo valuto.* 97.)
Slika 86: Obrnjena piramida globalne likvidnosti. Največjo količino
likvidnosti predstavljajo izvedeni finančni instrumenti oz. derivati.
(povzeto po: www.zerohedge.blogspot.co.uk)
Slika 85: Število valutnih in bančnih kriz med letoma 1970 in 1998
(vir: Little in Olivei 221.))
Naš monetarni sistem temelji na dolgu in s tem že v sami osnovi spodbuja zadolževanje. Kenneth S. Rogoff in Carmen M. Reinhart v uvodu
svoje intenzivne študije preteklih finančnih kriz z naslovom This time is
different 24.) o prekomernem nabiranju kreditov pravita naslednje: »...
Veliko nabiranje dolga predstavlja tveganje, saj napravi ekonomijo dovzetno
za krizo zaupanja, še posebej, ko je dolg kratkotrajen in ga je potrebno stalno
refinancirati.« 24.) (Rogoff in Reinhart, xxv)
Po koncu Bretton Woodsa so se menjalni tečaji sprostili, kar je povečalo špekulacije. Centralne banke hranijo rezerve v tuji valuti zato, da
lahko po potrebi intervenirajo na trgih in podprejo domačo valuto. Leta
1983 so te rezerve po navedbah Lietaerja 97.) še predstavljale neko varovalko, medtem ko so (rezerve vseh centralnih bank skupaj z zlatom) dvajset
let kasneje znašale okoli 1,65 bilijona dolarjev, kar bi na mednarodnih
trgih lahko izginilo zgolj v enem dnevu trgovanja.
* Za natančnejše opise posameznih kriz glej poročilo IMF: Laeven in Valencia: Systemic banking crises: a new database (http://www.imf.org/external/
pubs/ft/wp/2008/wp08224.pdf).
296
Po drugi strani pa predstavljajo sistemsko tveganje tudi derivati. Ocenjuje se, da je celotna svetovna vrednost trgovanih derivatnih pogodb
okoli 600 bilijonov dolarjev. Vrednost BDP celotnega svetovnega gospodarstva pa je zgolj 65 bilijonov dolarjev. Če se sesuje derivatni trg, trenutno ni dovolj likvidnosti za pokritje vseh izgub. Derivatni trg obvladuje
zgolj peščica velikih bank (slika 89), ki predstavljajo sistemsko tveganje,
kajti propad ene banke lahko v današnji globalizirani in medsebojno prepleteni ekonomiji v trenutku ogrozi delovanje celotnega svetovnega
finančnega sistema. 222.)
Prevelik vpliv bančnih lobijev
Banke oz. finančne institucije imajo torej moč izdajanja denarja, moč
določati, kam se bo usmerjal, moč spodkopati državne valute ter v navezi
z bonitetnimi agencijami določati ceno denarja, ki si ga države sposojajo.
Zaradi tega lahko močno vplivajo na vsakokratno izvoljeno politično
garnituro v katerikoli državi. V posebni prednosti so t. i. velike sistemske
banke, tiste, za katere menijo, da so prevelike, da bi padle. Zaradi
pomanjkanja pravega razumevanja finančnega sistema so v položaju, ko
ljudi na pomembnih političnih funkcijah lahko izsiljujejo in to, kot kaže,
delajo s precejšnjo lahkoto. To se dobro kaže v sami trenutni administraciji Baracka Obame, ki je rešila tako nelikvidne kot tudi nesolventne
297
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
banke. Obama verjetno niti ni imel izbire, saj bankirji ponavadi finančno
podpirajo oba predsedniška kandidata (tako republikanskega kot tudi
demokratskega), v zameno pa seveda pričakujejo ustrezne usluge (v letu
2008 so finančne firme predsedniškim kandidatom namenile kar 311
milijonov dolarjev). 23.) V drugih državah je situacija podobna. V Veliki
Britaniji okoli 50 % donacij za konservativno stranko prihaja s strani
donatorjev, ki so povezani s finančno industrijo. 223.)
Vpliv bančne elite pa seže tudi na druga področja. Največjih 5 investicijskih bank je leta 2004 uspešno lobiralo pri Securities and Exchange
Commission za razrahljanje pravil glede finančnih vzvodov. Prav tako so
dosegle, da je bil leta 1999 odpravljen Glass-Steagallov zakon ter da so bili
derivati izvzeti iz regulativne zakonodaje. To nakazuje na uspešno podkupovanje kongresnikov. Epizoda britanske davčne službe dokazuje, da se
pomembne banke lahko izognejo tudi plačilu davkov.
Na koncu smo priča tudi nenehnemu prehajanju ljudi iz zasebnega
bančnega sektorja v vlado, centralne banke, na univerze in v mednarodne
finančne institucije (t. i. ‚revolving doors‘) oz. prehajanju med regulatorje
(t. i. ‚regulatory capture‘). Miller 224.) navaja, da je med letoma 1998 in 2008
zgolj iz finančne industrije 142 lobistov predhodno zasedalo visoke politične položaje v Washingtonu. Od svoje ustanovitve leta 2001 je imel britanski finančni regulator ‘Financial Services Authority’ 36 različnih članov, od
katerih jih je 26 imelo takšne ali drugačne povezave s finančno industrijo.
Predsednik Fed je tako npr. postal Alan Greenspan, ki je pred tem delal
za investicijsko banko Brown Brothers Harriman in za JP Morgan. Sedanji
predsednik ECB je Mario Draghi, človek, ki je pred tem med drugim delal
tudi za investicijsko banko Goldman Sachs. S takšnim prehajanjem se ob
odsotnosti ustrezne zakonodaje posredno lahko širijo tudi vplivi in interesi
zasebnih bank, ponavadi na škodo realnega gospodarstva in gospodinjstev.
Ni pa nujno tako. Paul Volcker je delal za banko Chase Manhattan in
v zakladnici, preden je postal predsednik Fed. V svojem mandatu naj bi
sorazmerno dobro vodil centralno banko in uspel znižati inflacijo, prav
tako pa je razumel, da je finančne trge potrebno regulirati. Zaradi tega,
piše Stiglitz 225.), je bil odstavljen. Nasledil ga je Alan Greenspan, ki je bil
naklonjen deregulacijam.
Ekonomist Bill Mitchell o prevelikem vplivu velikih bank pravi sledeče:
»Velik razhod med njihovimi prioritetami in prioritetami, ki podpirajo blaginjo in socialne vrednote, zahteva, da se izniči njihov vpliv na politiko.« 226.)
Konkretne povezave (s konkretnimi imeni) med politiko, korporacijami, fundacijami, lobisti, inštituti za politiko (‚think tanks‘) in univerzami
predvsem za področje ZDA odkriva spletna stran: http://littlesis.org.
Sporno delovanje mednarodnih finančnih institucij
Tako ni presenetljivo, da ljudje, ki pridejo iz zasebnih bank oz. univerz,
kjer se ponavadi osredotočajo zgolj v en oz. omejen vidik ekonomske
znanosti, propagirajo politike, ki so za večino prebivalstva v razvijajočih
se državah škodljive. Zgoraj smo lahko brali, da se je pogojevanje IMF in
Svetovne banke z leti razvijalo. Kljub temu da se je v nekaterih primerih
omililo (npr. izdatki za zdravstvo), pa je v splošnem prišlo do povečanja
števila pogojev, ki so postali tudi bolj specifični.
Zgodnja sedemdeseta leta, ko so še potekale razprave o novem postbrettonwoodskem sistemu, so bila za IMF ključni moment, razlaga
Zarlenga 3.). Kaj bo imelo prednost: možnost korporativnih in drugih
špekulantov, da brez opozorila premikajo velike količine kapitala zaradi
obljub po zaslužkih skozi par odstotnih točk na deviznih trgih, ali sposobnost proizvajalcev, da izdelujejo izdelke, ki jih ljudje uporabljajo in potrebujejo? IMF je izbral prvo možnost, svoje operacije je podvrgel ideji, da
je ‘svobodni trg’ bolj pomemben kot nadzor špekulacij. To naj bi po njegovem mnenju naredil brez podajanja dokazov, s katerimi bi argumentiral
morebitne koristi za svetovno skupnost.
Pogojevanje ponavadi vključuje varčevalne ukrepe, zmanjševanje plač,
vladno deregulacijo, povečevanje korporativnih dobičkov in privatizacijo
javne industrije. IMF je tako npr. vztrajal, da Brazilija med letoma 1982
in 1985 zmanjša javno porabo za vsega skupaj 75 %.
John Perkins, nekdanji ekonomski hitmen, v svoji knjigi The Secret
history of the American empire 227.) opozarja, da Svetovna banka v bistvu ni
svetovna, temveč v pretežni meri ameriška. Osem od njenih 24 direktorjev predstavlja bogate razvite države (Rusijo, ZDA, Kitajsko, Veliko
Britanijo, Francijo, Nemčijo, Savdsko Arabijo in Japonsko), preostala
direktorska mesta pa si deli 176 držav. Ameriška zakladnica naj bi bila 51
% lastnik Svetovne banke. ZDA nadzirajo skoraj 17 % glasov v IMF in
16 % v Svetovni banki. Predsednika banke imenuje ameriški predsednik
za dobo 5 let, potrdi pa ga svet guvernerjev.
Instituciji se soočata z rastočo kritiko glede omogočanja poceni dobičkov mednarodnim zasebnim korporacijam ter velikim bankam na račun
revnega domačega prebivalstva. Eden njunih najvidnejših kritikov je
omenjeni Joseph Stiglitz, dolgoletni glavni ekonomist pri Svetovni banki.
228.)
Ta položaj je zasedal vse do leta 1999, ko je bil odpuščen, ker je javno
kritiziral politiko globalizacije. Banka trdi, da prilagaja svojo strategijo
pomoči vsaki revni državi posebej. To se v praksi ne dogaja, trdi Stiglitz.
298
299
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Banka sicer posebej analizira posamezne ekonomije, vendar pa na koncu
vsakemu ministru poda popolnoma enak program v štirih korakih.
Prvi korak je privatizacija, ali z drugimi besedami (tako Stiglitz) podkupovanje politikov, da omogočijo razprodajo lastnine tujim korporacijam. Dober primer sta Jelcin in ruska privatizacija.
Drugi korak je liberalizacija kapitalskega trga. V teoriji naj bi takšna
deregulacija omogočila prosti pretok kapitala v države, na žalost pa se
dogaja, da kapital največkrat odteka zgolj iz države. Špekulativni kapital
lahko v kratkem roku izprazni državne rezerve. Ko se to zgodi, IMF zahteva, da države dvignejo obrestne mere na 30 %, 50 % celo 80 %, da bi
privabile ukradeni kapital nazaj.
Tretji korak je določanje cen glede na trg (‘market based pricing’),
termin, ki označuje dvigovanje cen hrane, vode, plina ... Na tej točki se
ponavadi začno protesti nezadovoljnih množic, vendar pa naj bi bilo socialno nezadovoljstvo že vračunano v sam plan pomoči. Le-to je odkril raziskovalni novinar Greg Palast, ki je bral dokumente Svetovne banke (npr.
‘Interim Country Assistance Strategy for Ecuador’). Ibid.) Protesti povzročijo
dodaten beg investicijskega kapitala iz države. Vse to slej ko prej omogoči
tujim korporacijam, da za drobiž pokupijo domača podjetja.
Kljub temu pa je IMF radodaren, ko gre za reševanje bank. Tako je
npr. nakazal milijarde dolarjev indonezijskim bankam ter tako posredno
rešil evropske in ameriške banke, ki so indonezijskim posodile denar.
Četrti korak je strategija zmanjševanja revščine oz. prosta trgovina.
Stiglitz primerja takšen stil proste trgovine z opijskimi vojnami. Zahod
zahteva ukinitev carin za svoje blago, obenem pa dviguje svoje carine za
kmetijske pridelke iz revnih afriških, južnoameriških in azijskih držav. V
19. stoletju se je uporabljala vojaška blokada, danes Svetovna banka lahko
uporabi finančno blokado.
Kakšne so bile posledice šok terapije v Venezueli po letu 1989, ko je
Andres Perez, novi predsednik, sklenil dogovor z IMF, razlaga James S.
Henry v svoji knjigi The Blood Bankers 37.):
Profesor Michel Chossudovsky 100.) pa opaža naslednje:
»Največji svetovni upravljalci denarja v države podtaknejo požare, nato
pa jih pokličejo kot gasilce (v okviru ‘rešilnega načrta’ IMF), da bi pogasili
požar. Odločajo o tem, katera podjetja je treba zapreti in katera bodo na
dražbah po nizkih cenah prodana tujim investitorjem.« 100.)
»Malo potem ko je bil vpeljan El Paquete [paket strukturnih reform], sta
inflacija in nezaposlenost dosegli najvišji nivo v zgodovini Venezuele. Realni
prihodki za spodnjo polovico populacije so v šestih mesecih padli za več kot 20
%, obseg revščine pa se je povečal na več kot 40 % ... Do decembra leta 1996
so tuje banke prevzele več kot polovico celotnega venezuelskega bančnega sistema.« 37.) (Henry, str. 109, 114)
300
Bolj podrobno o negativnih učinkih globalizacije Svetovne banke in
IMF govori tudi raziskovalni novinar John Pilger v svojem dokumentarcu
The New Rulers of the World.
Tudi Mednarodna trgovinska organizacija se sooča s kritiko, med drugim glede izsiljevanja pri sprejemanju novih članic, mehanizmov reševanja trgovskih konfliktov ter udeležbe držav v razvoju pri postavljanju
njenih pravil.
Ostali problemi v mednarodnem finančnem sistemu (MFS)
Danes je dolar edina svetovna rezervna valuta, ki pa se je že od 60-ih let
dalje soočala z upadanjem zaupanja. Problem je v tem, ker je nacionalna
valuta (ki nastaja kot dolg) obenem tudi svetovna rezervna valuta. Tako je
zaupanje vanjo odvisno od stanja ameriškega gospodarstva in ukrepov
ameriške politike. Ko Amerika poskuša zmanjšati dolarsko likvidnost, da
bi povečala zaupanje v dolar, s tem povzroči podražitev dolarja in kontrakcijske pritiske na svetovno ekonomijo.
Sistem je nestabilen tudi v drugem smislu, opozarjajo Stiglitz et. al. 229.),
saj se morajo po definiciji primanjkljaji in presežki držav medsebojno ujemati. Če bi si veliko število držav pričelo prizadevati za kopičenje presežkov
(ali če bi mednarodne finančne institucije prisilile veliko držav v zmanjšanje
deficitov), potem bi se deficiti preostalih držav nenormalno povečali.
Problemi v zgradbi in delovanju današnjega sistema so v preteklih
desetletjih vodili v veliko akumulacijo rezerv v državah v razvoju (še posebej po azijski in ruski krizi v poznih 90-ih letih). Danes je IMF edina
institucija, ki ponuja pomoč državam, toda njena pomoč prihaja skupaj s
pogoji. Države so zato ubrale drugo pot ter kot zavarovalno polico akumulirale rezerve, ki bi preprečile oz. ublažile morebitne krize, obenem pa
bi lahko obdržale suverenost. Ena izmed glavnih skrbi v okviru krize
2007–09 je bila ta, da bodo države poskušale obdržati močne zunanje
bilance s pomočjo akumulacije rezerv in protekcionističnih politik.
Huber in Roberston 230.) omenjata poročilo komisije za globalno nadzorstvo (‘Commission on Global Governance’) iz leta 1995, ki poudarja
sledeče napake sedanjega mednarodnega finančnega sistema:
301
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
Sedanji sistem, v katerem temeljni denar ustvarja centralna banka, večino
denarja v obtoku pa ustvarijo komercialne banke same kot dolg, deluje
tako, da so države pravzaprav izključene iz ustvarjanja novih denarnih
emisij. Medtem ko je nedvomno pozitivno, da trenutna politična garnitura nima vpliva na količino natisnjenega denarja, pa je gotovo problem
in absurd, da je izdaja denarja privatizirana ter da finančne institucije
določajo (večinoma na podlagi obljube večjih donosov), kam se bo novonastali denar usmerjal. Država namreč daje določenemu denarju legitimnost in legalnost s tem, ko ga državljani lahko uporabijo za plačilo
davkov. Obenem pa ne more izdajati novega denarja in ga usmerjati; to
počno zasebne banke. Če državljan ponaredi bankovce, tvega zaporno
kazen, bankam pa je ustvarjanje denarja dovoljeno. Še več, če ga ustvarijo
preveč in s tem zaidejo v težave, jih ponavadi rešujejo davkoplačevalci.
Denarni prihodek, ki izhaja iz tiskanja denarja, se navadno steka v
državno blagajno. Danes zasebne komercialne banke ustvarijo okoli 90 %
do 97 % denarja v obtoku. Same pa denarnega prihodka ne uživajo, kajti
novoustvarjeni denar se izniči, ko so posojila vrnjena. S tem ko imajo moč
ustvarjati denar, odžirajo večino denarnega prihodka, ki bi moral pripadati državi oz. posredno vsem državljanom. Nobenega razloga ni, zakaj bi
morale banke biti v takšni prednosti (več o tem v poglavju Monetarni
sistem izdajanja denarja brez dolga).
Osnovni problem današnjega sistema je tako v tem, da podpira preveliko zadolževanje tako države kot posameznikov. Stephen G. Ceccheti,
bivši direktor raziskav pri Federal Reserve New York o dolgu meni naslednje:
»Dolg je dvorezen meč. Če ga uporabljamo zmerno in pametno, nedvomno
poveča blaginjo. Toda ko se zadolžimo prekomerno, nerazumno in nepreudarno,
je rezultat lahko katastrofalen. Prekomerno zadolževanje vodi gospodinjstva in
podjetja v bankrot in finančno uničenje. V državi pa zmanjša vladno sposobnost
izvajanja nujnih storitev za svoje državljane. Dolg se spremeni v rakavega, ko
doseže 80–100 % BDP, 90 % letnega prihodka korporacij in 85 % letnega
prihodka gospodinjstev.« 90.) (Hunt, str. 7)
Kam vodi prekomerno kopičenje dolga, dokazujeta že omenjena
Rogoff in Reinhard 24.) v analizi osmih stoletij finančnih kriz v več kot
60-ih državah. Ugotavljata, da je skupni imenovalec velike večine le-teh
prekomerna akumulacija dolga, ne glede na to, ali se zadolžujejo vlade,
banke, korporacije ali posamezniki.
Hyman Minsky je spoznanja Josepha Schumpetra o vlogi dolga v ekonomiji nadgradil z vključitvijo špekulativnega Ponzijevega financiranja.
Zadolževanje običajno poganja rast gospodarstva. Keen 25.) razlaga, da mora
obdobju prekomernega zadolževanja slediti obdobje korekcije (upad zadolževanja oz. razdolževanje), kar upočasni gospodarsko rast in lahko vodi do
recesije (zmanjšanje cen, odpisi dolgov, propadi podjetij). Trgovci odprodajajo svoje zaloge, saj ne želijo bankrotirati, kar prispeva k deflaciji. Makroekonomski proces zmanjševanja dolga pa dodatno znižuje povpraševanje.
Toda gospodarstvo običajno zmanjša obseg zadolženosti na znosne nivoje
in rast se lahko ponovno začne. Če se dolg (nov denar, novo kupno moč)
uporabi za produkcijo, za razširitev produktivne kapacitete gospodarstva in
dodano vrednost, potem gospodarstvo to lahko uporabi za odplačevanje
302
303
• asimetrija med državami, ki si morajo za svojo tekočo likvidnost
stalno sposojati od IMF, ker so izgubile ali pa nikoli niso pridobile
dostopa do mednarodnih trgov zasebnega kapitala, in državami,
katerim to ni potrebno;
• priviligiran položaj ZDA, ki si lahko sposojajo v lastni valuti v tujini
ter nato devalvirajo svoje obligacije;
• odvisnost mednarodnega finančnega trga od trgov zasebnega kapitala ga izpostavlja tveganju izgube zaupanja v sistem kot celote.
Toda kljub temu da imajo ZDA od statusa svetovne rezervne valute
koristi, za to plačujejo tudi ceno. Stiglitz et al. opozarjajo, da je povpraševanje po globalnih rezervah povzročilo naraščanje ameriškega deficita.
Države, ki imajo veliko dolarskih rezerv, želijo od ZDA zagotovilo, da ne
bodo devalvirale dolarja in s tem zmanjšale vrednosti njihovih rezerv.
Veliki pritiski s strani teh držav bi lahko vodili v delno izgubo avtonomije ZDA pri določanju politike, zato bo tudi Amerika verjetno na koncu
zainteresirana za uvedbo nadnacionalne mednarodne rezervne valute.
Poleg privilegijev, ki jih dolar kot rezervna valuta prinaša ZDA, in
poleg velikih nesorazmerij v bilancah držav sta po navedbah Angelonija
et al. 38.) problem še volatilnost prostega pretoka kapitala (ter negativne
posledice hitrega vstopa in bega špekulativnega kapitala) in različni cilji
monetarnih politik v državah v razvoju (usmerjanje na inflacijo) in razvijajočih se državah (usmerjanje na vzdrževanje določene vrednosti tečaja).
Ekonomisti kljub razlikam v mnenjih glede vloge MFS pri kreiranju
zadnje finančne krize spoznavajo, da njegova današnja ureditev ne more
zagotoviti in vzdrževati ne notranje finančne stabilnosti držav ne zunanje
mednarodne finančne stabilnosti.
Prevelik državni in zasebni dolg
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
dolga. S tem ublaži negativne posledice prekomerne zadolženosti. Drugačna zgodba pa je pri prekomernem špekulativnem zadolževanju, saj ne prinaša nove vrednosti v gospodarstvo in ne ustvarja konkretnih dobrin. Ko
balon prekomernega dolga poči in se zgodi korekcija, je kriza toliko hujša,
saj ni dodane produktivne kapacitete, ki bi ublažila dolg. Posledica je lahko
ne samo recesija, temveč depresija. Da je tako povzročena kriza hujša, se
strinjata tudi Roubini in Mihm. 23.)
Keen 25.) pojasnjuje, da je glavni indikator bližajoče krize razmerje med
zasebnim dolgom (ki ga neoklasični ekonomisti ignorirajo) in bruto družbenim proizvodom (BDP). Na začetku velike depresije v 30-ih letih 20.
stoletja je zasebni dolg v ZDA predstavljal 175 % BDP (skupni dolg
ZDA pa je bil približno 195 % BDP). Danes je skupni javni dolg
višji; kolikšen je bil pred zadnjo krizo in kolikšen je danes, si lahko ogledate na barvnih slikah št. 71–76.
Problem pa je lahko tudi prevelik državni dolg. Prenašanje zasebnega
dolga (ki so ga izdale tuje banke) na državo povečuje njen zunanji dolg, ki
doprinaša k deficitu tekočega računa države (njegova druga komponenta je
bilanca v zunanji trgovini). Države skušajo zagotoviti potrebna sredstva:
• z davki (uvajanje novih davkov in višanje starih);
• z varčevanjem (zmanjševanje javne porabe, med drugim za šolstvo,
socialo, zdravstvo in infrastrukturo);
• z višjo gospodarsko aktivnostjo (ustvarjanje spodbudnega podjetniškega okolja – pričakuje se, da bo večja gospodarska aktivnost prinesla več davkov);
• z novim zadolževanjem na tujih finančnih trgih.
tako pa sprožajo kritike (kljub temu tečaj manipulirata tako Kitajska kot
ZDA). Zapolnjevanje deficita s ‚tiskanjem‘ denarja je seveda ena najlažjih
možnosti, vendar država tako tvega izgubo zaupanja v valuto in višjo inflacijo. Tako je najlažji vir denarja pravzaprav novo zadolževanje z izdajanjem državnih obveznic in prodajo le-teh na mednarodnem trgu.
Danes je velika večina držav prekomerno zadolžena, vključno z najbolj
razvitimi državami ZDA, Veliko Britanijo, Japonsko in Nemčijo.
Posledica tega je sistemska nestabilnost, države pa prav tako postanejo
lažja tarča špekulantov in zasebnih bonitetnih agencij. Še več, dovzetne so
za zunanje vplive, kot npr. diktate IMF in Svetovne banke (ki sodelujeta z
velikimi zasebnimi bankami), ter za prepuščanje suverenosti supranacionalnim neizvoljenim entitetam (primer evropskih stalnih finančnih mehanizmov pomoči).
Seveda pa ima takšno zadolževanje svoje meje: državi lahko mednarodni trgi pokažejo nezaupanje zaradi prevelikega dolga, slabih gospodarskih obetov in negativne notranjepolitične situacije. Tako se pritekanje
kapitala lahko zmanjša, država pa se (če se ji dolg ne odpiše) pogrezne v
bankrot (kar je še toliko laže, če država ni monetarno suverena in nima
valutnega manevrskega prostora kot npr. Slovenija).
~~~
Trgovinske bariere lahko sprožijo kritike mednarodne skupnosti, v recesiji pa se lahko izkažejo kot neugodne. Manipulacije tečaja so omejene, prav
Jasno je torej, da je naš današnji sistem, ki temelji na dolgu in ki omogoča privilegije ozki skupini elitnih zasebnih organizacij in posameznikov,
nestabilen in nepravičen. Privilegirani posamezniki z njegovim manipuliranjem kujejo velikanske dobičke na račun večine prebivalstva, obenem pa z
vplivanjem na politiko lahko diktirajo sprejemanje zakonov. Imamo sistem,
v katerem se vrstijo krize ena za drugo. Vendar določenih ekonomistov to
sploh ne skrbi. Še več, večina jih niti ne razmišlja o temeljiti reformi monetarnega sistema, ki je temelj gospodarstva. Michael Bear, župan City of
London Corporation, je dejal: »Ekonomija je motor, ki potrebuje olje, in to
olje so finance ... « 231.) Čeprav bi se hitro strinjali s to trditvijo, pa jo je treba
pogledati bolj podrobno. To je pravzaprav neoklasični pogled, ki meni, da
denar ne poganja ekonomije, temveč zgolj omogoča, da ekonomija deluje
tekoče. To je seveda napačno. Denar je ključen pri delovanju gospodarstva.
Bolj realna je trditev, ki jo zasledimo v študiji Banke za mednarodne poravnave: »Denar je temelj delovanja tržnih ekonomij ...« 208.) Denar je bolj kot
olju podoben gorivu, ki poganja ekonomijo.
Vendar pa se je od začetka 70-ih let 20. stoletja razmahnilo finančno
špekuliranje zaradi opustitve brettonwoodskega sistema, deregulacij in
304
305
Prva dva ukrepa politično nikoli nista priljubljena. Liberalizacija trga
lahko prinese pozitivne učinke, kot npr. svež investicijski kapital ter tuje
izkušnje in ekspertizo, po drugi strani pa lahko pomeni tudi poceni razprodajo državne lastnine in domačih podjetij ter izgubo nadzora domače elite,
zaradi česar v Sloveniji do sedaj ta pristop ni bil priljubljen (in za nasprotovanje kateremu so uporabili argument t. i. ‚nacionalnega interesa‘).
Deficit pa države lahko skušajo zmanjševati tudi:
• z omejevanjem uvoza (tarife ...);
• s spodbujanjem izvoza (subvencije, manipulacija menjalnega tečaja,
valutne vojne);
• z ustvarjanjem (‚tiskanjem‘) denarja (monetarno suverene države).
Denar – nedolžna prevara?
II. Del: Monetarni sistem danes
finančnih inovacij. Keen 25.) ugotavlja, da Minskyjev ciklični proces, v katerem je udeležen prekomeren špekulativni kapital, v ZDA poteka vse od
začetka 70-ih let. Danes je zaradi obstoja cele vrste nereguliranih derivatnih
produktov in manjšega vpliva centralnih bank na višino in alokacijo kreditov dobička željnih bank vsa stvar še toliko bolj potencirana. Sistem je torej
nagnjen k ekscesom, nestabilnostim in krizam, zato ga je treba temeljito
preoblikovati.
Da ekonomisti ne razmišljajo o temeljiti reformi monetarnega sistema,
ni presenetljivo, saj jih, kot kaže, malo razume resnično delovanje monetarnega sistema. Zahvala gre pretežno prevladujoči neoklasični doktrini, ki je
počistila učne načrte in onemogočila resno akademsko debato. Oklepa se
netočnega modela multiplikacije kredita in iz svojih makroekonomskih
modelov izključuje vlogo dolga, denarja in bank, saj meni, da banke niso
pomembne, denar pa je nevtralen. Že John Maynard Keynes opažal, da zelo
malo ljudi resnično razume naravo denarja in delovanje monetarnega sistema: »Poznam zgolj tri ljudi, ki resnično razumejo denar. Profesorja na drugi
univerzi, enega od mojih študentov in nekega nižjega uradnika pri Bank of
England.« 97.) (Lietaer, str. 33) Kljub temu da je morda Keynes to deloma
izjavil v šali, pa njegova izjava z vso resnostjo nakazuje, da celo med visokimi akademiki ni veliko ljudi, ki bi to področje dobro razumeli. Ekonomist
John Kenneth Galbraith temu pravi ‘nedolžna prevara’, saj ekonomski in
politični sistemi velikokrat izoblikujejo svoje različice resnice, ki se ne skladajo z realnostjo. Ta ‘prevara’ je torej intelektualne narave, je pa tudi na nek
način ‘nedolžna’, saj je legalna, zanjo pa ni mogoče kriviti nobene določene
osebe. Večina podpornikov teh ‘resnic’ tega ne počne namenoma. Galbraith
prav tako trdi, da na nobenem področju ‘nedolžne prevare’ niso tako
močno navzoče, kot ravno na finančnem. 232.) Tudi Joseph Schumpeter je
leta 1954 v svoji Zgodovini ekonomske analize ugotavljal: »Izkazalo se je, da
ekonomisti izredno težko uvidijo, da bančna posojila in bančne investicije
ustvarjajo depozite.« 233.)
Tako ni presenetljivo, da so znaki bližajoče velike krize ušli večini akademikov. Rogoff in Reinhart 24.) o pomanjkanju širše perspektive med
ekonomskimi strokovnjaki pravita: »... Analitiki, snovalci politik in celo
akademski ekonomisti imajo nesrečno nagnjenje, da opazujejo nedavne izkušnje skozi ozko okno, ki ga odpirajo standardne zbirke podatkov ... Velik
odstotek akademske in politične literature o dolgu in bankrotu sloni na ugotovitvah, dobljenih na podlagi podatkov, zbranih po letu 1980.« 24.) (Rogoff
in Reinhart, xxvii). Nadalje razlagata, da so sodobni akademiki in oblikovalci politik ignorirali zgodovino domačega javnega dolga (ki ga znotraj
države ustvarjajo vlade) na porajajočih se trgih. To so ignorirali celo uradni zbiralci podatkov, kot je npr. IMF.
Kljub vsemu nam kriza 2007–09 daje jasne signale, da so v današnjem
sistemu potrebne temeljne reforme. Kaj morajo zajemati in kakšen bi bil
lahko monetarni sistem v prihodnosti?
306
307
III. Del:
Reforme
monetarnega
sistema
309
Denar – nedolžna prevara?
32. Reforme v okviru obstoječega sistema
»Spremembe so, verjamem, neizogibne. Vprašanje je le, če se lahko
domislimo boljšega izida, preden bo naslednjo generacijo poškodovala
bodoča večja kriza.« 45.)
– Mervyn King
»Preden lahko izvedemo reformo finančnega sistema,
moramo razumeti, kako delujejo banke.« 234.)
– L. Randall Wray
Posamezniki, ki si prizadevajo za monetarno reformo, si niso enotni glede
tega, kaj točno mora zajemati. Tako se delijo na te, ki bi radi reformirali
sistem v sedanji obliki, in one, ki bi radi uvedli bolj temeljne reforme.
‘Temeljno’ bo v tem tekstu pomenilo spremembo načina ustvarjanja denarja in njegovega sproščanja v obtok, zahtevo 100 % kritja za komercialne
banke ali odpravo obresti (posamezno oz. kombinacijo vsega naštetega).
V poglavju o bojih znotraj ekonomske znanosti in na začetku poglavja
o zadnji finančni krizi smo videli, da je v zadnjih nekaj desetletjih v ekonomski znanosti prevladal neoklasični pogled, ki na podlagi svojih predpostavk in modelov ni uspel zaznati prihajajoče finančne krize. Razlog tiči v
tem, da neoklasični ekonomski modeli ne vključujejo vloge denarja, bank
in dolga v delovanje gospodarstva. Andrew Jackson 235.), magister ekonomije in raziskovalec za nevladno organizacijo Positive Money, ki si prizadeva
za monetarno reformo, navaja naslednje zgrešene predpostavke, zaradi katerih neoklasični ekonomisti ne upoštevajo vloge denarja in bank:
••banke so ekonomsko nepomembne – nimajo vpliva na ekonomijo in
niso posebne v nobenem pogledu;
••banke v resnici ne ustvarjajo denarja – so zgolj posrednice med varčevalci in posojilojemalci (tako naj ne bi spreminjale količine denarja v obtoku);
••ker so zgolj posrednice, nivo dolga v ekonomiji ni pomemben;
••denar obstaja zgolj, da naolji kolesa menjave;
••centralne banke nadzorujejo posojanje bank s pomočjo uravnavanja
temeljnega denarja in rezervnega razmerja.
III. Del: Reforme monetarnega sistema
••kapitalistična ekonomija je finančni sistem;
••neoklasični pogled ni uporaben, ker zanika, da je finančni sistem
pomemben;
••finančna struktura je postala veliko bolj krhka;
••krhkost povečuje možnost stagnacije ali celo velike depresije;
••omrtvičeno kapitalistično gospodarstvo ne bo podpiralo razvoja
kapitala;
••temu se lahko izognemo s primerno reformo finančne strukture v
kombinaciji s primerno uporabo fiskalnih moči vlade.
V spodnjem razdelku si bomo ogledali reformne predloge obstoječega
finančnega sistema, kot jih predlagata Roubini in Mihm 23.).
Koraki na poti k temeljiti reformi
ZDA so v veliki depresiji orale ledino na področju nove reformne zakonodaje. Fed je dobila večje pristojnosti. Sprejet je bil Glass-Steagall, prav
tako pa tudi Securities Act. Ustanovljena je bila Securities and Exchange
Commission. Vendar pa so v zadnji krizi zahteve po radikalnih spremembah izzvenele v prazno. Razlog za to je verjetno v tem, da so centralne
banke in vlade hitro reagirale in zajezile krizo, zato se le-ta ni manifestirala na fizičnem nivoju v taki meri, kot se je to zgodilo v 30-ih letih 20.
stoletja. Če bi bili priče 25 % nezaposlenosti in dolgim vrstam pred ljudskimi kuhinjami, potem bi bila slika verjetno drugačna. Tako pa si preživele banke še vedno izplačujejo visoke bonuse.
Kompenzacija
Videli smo, da dokazi potrjujejo, da so te predpostavke napačne.
Hyman Minsky 236.) je ekonomijo razumel drugače. V svojih delih je zagovarjal naslednje:
Ker ni neposrednega nadzora s strani delničarjev, so menedžerji nagnjeni
k odločitvam, ki maksimizirajo kratkoročne dobičke in s tem njihove
bonuse. Ko so bonusi enkrat izplačani, jih ni lahko dobiti nazaj. Kot
rečeno, delničarji nimajo velikega vpliva na menedžerje, ne vedo, kaj se
dogaja po pisarnah, prav tako pa za to tudi nimajo velikega interesa. Toda
četudi bi tako delničarji kot menedžerji menili, da nosijo določene investicije preveč tveganja, bi bili pod pritiskom, kako zadržati stranke, vedoč,
da bodo le-te odšle drugam. Kako torej rešiti problem bonusov?
Prvi majhen korak, menita Roubini in Mihm, bi bila zahteva, da
morajo finančni trgovci obdržati v lasti določen del delnic podjetja, v
katerem so zaposleni, in sicer za precej dalj časa, kot je to v navadi danes
310
311
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
(npr. do upokojitve ali vsaj več kot eno desetletje). Tako bi bili bolj motivirani za njegovo dolgoročno zdravje. Danes trgovci na Wall Streetu
niso kaznovani, če se njihove kupčije ne izidejo. Rešitev bi bila v bazenu bonusov, ki bi se polnil dalj časa (npr. tri leta). Če bi v tem obdobju
trgovec pridelal izgubo, bi se mu bonus za enako vsoto zmanjšal. Tretja
rešitev bi bila, da bi trgovci bonuse dobili v obliki finančnih produktov,
ki jih ustvarjajo. Na ta način bi malo bolje razmisli, preden bi razvili visoko tvegane produkte. Še bolje bi bilo te vrednostne papirje dati v bazen
za dalj časa, tako da bi se lahko ugotovilo, ali so toksični ali ne. Trgovcem
bi bilo prepovedano zavarovati se proti potencialnim bodočim izgubam
pri bonusih. Te spremembe bi seveda morali uvesti v celotnem finančnem
sektorju, za kar bi morala poskrbeti vlada.
K spremembam na področju kompenzacij poziva tudi Joseph Stiglitz
80.)
. Opozarja, da stvari dobro delujejo le, če so zasebne nagrade v soodvisnosti s socialnimi cilji. Dodaja, da so v različnih ekonomskih sektorjih
ukinili plačilo glede na učinek, saj je skoraj vedno prišlo do tega, da so
delavci izdelovali najslabše izdelke, samo da so jih lahko izdelali več.
Predlaga naj menedžerske plače temeljijo na dolgoročnih rezultatih podjetja ter da naj bankirji izgube občutijo neposredno pri plači.
Korak v tej smeri sta že storili Deutsche Bank in Morgan Stanley, ki
sta omejili zgornjo mejo nagrad, prva na 200.000 eur, druga na 125.000
dolarjev. Deutsche Bank je novo pravilo uvedla za vse zaposlene, vključno
z investicijskim delom banke. Vsak nadaljnji bonus bo zamrznjen za 3
leta, polovico od 200.000 eur pa bo zaposleni dobil v obliki delnic. 237.)
mnenju je lahko koristno orodje, ki zmanjšuje tveganje. Potrebno pa bi
bilo, dodajata, izvesti standardizacijo na tem področju. Trenutno se
pogoji postopkov in mesečna poročila od podjetja do podjetja razlikujejo.
Te informacije bi morali standardizirati in zbirati na enem mestu, še najbolje pod okriljem zvezne agencije, kot je npr. SEC. Od vsakega izdajatelja teh produktov bi SEC tako npr. lahko zahtevala, da oznani originalno
temeljno imetje oz. posojila in izplačila investicijskim bankam, ki so
posredovale pri izdelavi obveznic.
Vendar pa bi bil problem standardizirati kompleksne produkte kot
npr. CDO, CDO2 in CDO3. Te bi bilo zato najbolje prepovedati. Stiglitz
meni, da niti ni jasno, ali so bili sploh potrebni.
Najpomembnejši vidik reforme bi vsekakor bilo zagotovilo, da banke za
ustvarjanje sekuritizacijskih produktov uporabljajo kvalitetno imetje.
Različne službe in agencije imajo v ZDA že pooblastila za regulacijo posojil
– od Fed, do FDIC, Urad kontrolorja valute in National Credit Union
Administration. Zato bi bilo treba okrepiti obstoječo zakonodajo. Določene
korake je v tej smeri že storila Fed s predlogi sprememb zakonodaje, poznane tudi pod imenom ‘resnica pri posojanju’ (‘Truth in Lending’). S tem
bodo potencialni posojilodajalci veliko laže vedeli, koliko resnično stanejo
njihova posojila. Prav tako, po novih predlogih, bi bilo izdajateljem posojil
prepovedano nagovarjati potrošnike k dražjim posojilom.
Tudi Stiglitz 80.) opozarja na problem predatorskega posojanja, a rešitev
vidi v vladni komisiji za varnost finančnih produktov (‘Financial Products
Safety Commission’), ki bi odločala, kateri produkti so za navadnega
državljana varni in v kakšnih okoliščinah.
Sekuritizacija
Bonitetne agencije
Katerakoli oblika reforme sekuritizacije mora po mnenju Roubinija in
Mihma prisiliti različne vpletene strani k bolj temeljitemu premisleku
glede tveganja. En način bi bil zahteva, da morajo vsi posredniki v verigi
obržati del produktov, ki jih prodajajo. Določeno okvirno zakonodajo so
že pripravile delovne skupine znotraj G-20, podobna zakonodaja pa je
nastala tudi v ZDA. Predstavniški dom je sprejel ‘Credit Risk Retention
Act’, vendar pa, opozarjata avtorja, so njihove zahteve prenizke (5 oz. 10
%). Pred zadnjo krizo je veliko posrednikov dejansko v svoji lasti imelo
precejšnjo količino takih produktov, zato je ukrep vprašljiv. Prav tako ne
reši dejstva, da se je sekuritizacija po zadnji krizi pravzaprav ustavila, saj
tem produktom nihče več ne zaupa. Nekateri menijo, da bi bilo treba
sekuritizacijo prepovedati, vendar se avtorja s tem ne strinjata. Po njunem
Vzpon bonitetnih agencij se je začel v 30-ih letih 20. stoletja. Njihove predhodnice so izdajale ocene, ki so jih zvezni regulatorji uporabljali za določanje kvalitete obveznic, ki so jih imele banke. Uporaba njihovih ocen s
strani vlade je pomagala utrditi vpliv teh agencij. Njihova moč je po drugi
svetovni vojni usahnila, vendar se je povečala v 70-ih letih, v času, ko so se
povečali obvezniški bankroti, zato so ocene postale pomembne pri določanju tveganja. Leta 1975 je SEC ustanovila posebno kategorijo, znano pod
imenom ‘Nationally Recognized Statistical Rating Organization’ – NRSRO.
Na začetku je bila licenca podeljena sedmim družbam, a so zaradi naknadnega združevanja na trgu ostale samo tri: Moody’s, Standard & Poor’s in
Fitch. Vsakdo, ki je prodajal dolg, je moral od njih dobiti oceno.
312
313
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Z leti so se agencije spreminjale. Na začetku so denar dobivale od
investitorjev, ki so jim plačevali za pregled in oceno potencialnih investicij. Ta model se je sčasoma spremenil, deloma zato, ker so nekateri investitorji preprosto skopirali ocene svojih prijateljev, ne da bi za njih plačali. Agencije so se zato osredotočile na izdajatelje dolgov. SEC je v tej smeri
prav tako izvedla določene spremembe in do začetka 80-ih let so morali
za ocene plačevati izdajatelji dolga. To je ustvarilo velik konflikt interesov,
saj so banke lahko izbirale med agencijami in odšle k tisti, ki jim je bila
pripravljena dati višjo oceno. Sčasoma so agencije prav tako pričele opravljati svetovalne storitve. Finančnim institucijam so svetovale, kako strukturirati produkte za pridobitev višje ocene. Te iste produkte so potem
ocenile v zameno za dodatno plačilo.
Reforma bonitetnih agencij bi morala vključevati najmanj prepoved
takšnega svetovanja, trdita Roubini in Mihm. Prav tako bi se morala v tej
privilegirani panogi razširiti konkurenca. Trenutno SEC zaradi obstoječih
pogojev težko izdaja nove licence, saj morajo biti potencialne agencije že
več let na trgu in imeti dovolj velikih klientov. Zato bi morala SEC omiliti vstopne pogoje. Bolj radikalna reforma bi morala bonitetnim agencijam odvzeti poluradni status, ki ga sedaj uživajo. Tako SEC kot tudi
Basel II prepoznavata bonitetne agencije kot edino mesto, kjer je možno
dobiti ocene. S tem pa dobivajo preveč moči in le-ta bi jim morala biti
odvzeta. Prav tako bi bilo dobro, če bi agencije zopet začele ocenjevati za
investitorje, vendar je to teže izvedljivo. Problem je v tem, da za cenitev
plačajo začetni investitorji, in ko se enkrat na podlagi nje odločijo, lahko
vsi ostali investitorji cenitev uganejo. Tako jim za pomoč pri odločitvi ni
treba plačati. Rešitev je v tem, da bi vsi institucionalni investitorji, vključno s hedge fondi, vlagali v skupni bazen, ki bi ga upravljala vladna agencija. Sredstva iz tega bazena bi se nato uporabljala za plačila agencijam.
Sredi novembra 2011 je evropska komisija predlagala strožji nadzor
nad bonitetnimi agencijami. Med predlogi naj bi bili tudi ukrepi za
zmanjšanje odvisnosti od teh agencij, po katerih sklicevanje udeležencev
na trgu na njihove ocene ne bi bilo avtomatično. Prav tako je predlagala
okvir, v katerem bi lahko v primeru resnih kršitev in malomarnosti bonitetnih hiš prišlo do civilnih tožb. Komisija za sedaj ni predlagala ustanovitve neodvisne evropske bonitetne agencije, prav tako pa je zavrnila
predloge, naj se za določen čas suspendira podeljevanje bonitet državam,
ki prejemajo finančno pomoč. 238.)
Reforme bonitetnih hiš se po mnenju avtorjev morajo zgoditi ali pa se
bo konflikt interesov nadaljeval. Toda tudi bonitente agencije se nočejo
dotakniti nejasnih instrumentov, poznanih pod imenom derivati.
Derivati
Leta 2002 jih je, kot rečeno, Warren Buffett označil kot finančna orožja
za masovno uničenje in imel je prav. Toda derivati obstajajo že stoletja,
vendar so zgolj v zadnjem času prešli v oblike, ki so potencialno nevarne
za stabilnost svetovnega finančnega sistema. Derivat je stava na izid nekega dogodka v prihodnosti: gibanje obrestnih mer, cene nafte, cene pšenice, vrednost valut ali kaj drugega. Obstajajo različne oblike: zamenjave
(‘swaps’), opcije in terminske pogodbe. Ljudem so v preteklosti omogočali zavarovanje pred tveganjem (v originalni obliki so omogočali kmetom, da so se zavarovali pred nihanji v cenah pridelka pred spravilom).
Toda v zadnjem času so derivati privzeli potencialno nevarne oblike, kot
je npr. kreditni derivat ‘credit default swap’ (CDS). Ta instrument se primerja z zavarovanjem, vendar je v resnici drugačen. Za razliko od normalnega zavarovanja kupcu CDS ni potrebno imeti v lasti dela lastnine, ki je
predmet stave. Če gre podjetje v bankrot, mora zavarovalnica kupcem CDS
to pokriti. Še slabše, vsakdo, ki stavi, da bo nekdo bankrotiral, ima željo, da
se to tudi zgodi, saj tako dobi zavarovalnino. To je enako, kot če bi nekdo
kupil zavarovanje za hišo, ki je nima v lasti, in jo nato poskušal zažgati.
CDS trg se je v zadnjem desetletju močno razširil. Ob začetku krize je
vrednost vseh izdanih in zavarovanih CDS po navedbah avtorjev znašala 60
bilijonov dolarjev. Za tak porast je najbolj kriva zakonodaja že omenjenega
Phila Gramma, ki je CDS in druge produkte, ki se izmenjujejo neposredno
med dvema strankama, izvzela iz regulacij. Tako nihče nima vpogleda v te
bilateralne pogodbe in ne pozna stopnje izpostavljenosti ostalih. Prav
tako je problematično tveganje za zavarovalnice, kot se je pokazalo v primeru AIG, ki je prek CDS zavarovala za 500 milijard dolarjev CDO-jev.
Derivati so bili vpleteni tudi v druge krize, npr. v sesutje delniškega
trga leta 1987, v propad hedge fonda LTCM (‘Long-Term Capital
Management’) leta 1998 ter prav tako v pospeševanje razmaha in poka
naftnih cen v letih 2008 in 2009. Derivati lahko pustošijo tudi na
druge načine, npr. preko prikrivanja obveznosti, izogibanja davkom
ter kot orodja za sprožitev bankrota bank, podjetij in držav.
Kljub temu pa popolna prepoved derivatov, menita Roubini in Mihm,
ni dobra ideja, saj jih večina deluje brez slabih posledic. Po njunem mnenju je potrebno najprej rešiti problem transparentnosti. Določeni derivati so se v preteklosti brez težav izmenjevali zgolj med dvema stranema,
npr. preproste zamenjave obrestnih mer ali valut. Toda CDS morajo priti
na plano in podrediti jih je treba strogi regulaciji SEC in CFTC.
314
315
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Slika 88: Strukturni delež kreditnih derivatov v ZDA,
med katerimi prevladujejo ‘credit default swaps’ – CDS.
Ta trg je je trenutno vreden okoli 15 bilijonov dolarjev
(vir: Office of the Comptroller of the currency Ibid.)).
Obamova administracija je naredila prve korake v tej smeri. Nekateri
predlogi predvidevajo, da bi se vsi derivati izmenjevali na osrednji borzi.
Vendar pa veliko derivatov ni mogoče standardizirati. Poleg tega se z
njimi ne trguje v zadostnih količinah, zato bi morali biti vpisani v klirinško hišo. Te že obstajajo za preprostejše oblike derivatov, kot npr. Options
Clearing Corporation. Kljub temu da je zasebna korporacija, ima dovoljenje za delovanje tako od SEC kot tudi CFTC. Ena izmed njenih nalog
je preverjati, ali imajo vpletene strani dovolj imetja v ozadju, da lahko
pokrijejo vsaj del pogodbenih obvez. V primeru propada ene strani se
klirinška hiša obveže poravnati njene obveznosti. Vse to zmanjšuje tveganje, vendar če se zgodi sistemski propad trgov, potem klirinške hiše ne bi
bile zmožne poravnati vseh obveznosti ter bi tudi same propadle, zato bi
morale delovati pod okriljem regulatorjev, ki bi zagotavljali, da imajo
na voljo dovolj rezerv. Drugi problem je izogibanje regulacijam: če klirinška hiša posreduje zgolj pri preprostih derivatih, potem bodo finančni
inženirji ustvarjali zapletene derivate, da se bodo lahko klirinški hiši izognili. Tako je smiselno, da bi te nadzorovale prodajo vseh vrst derivatov.
Na mestu bi bile tudi druge reforme za povečanje transparentnosti.
Transakcije bi bile tako registrirane v centralni bazi in dostopne javnosti.
V določenih primerih je vredno razmisliti o popolni prepovedi določenih
derivatov, npr. CDS. Če jih ni mogoče neposredno prepovedati, bi morali zavarovalnicam prepovedati izdajanje takih garancij. Nadzor nad tem
trgom bi morali tudi poenotiti, sedaj ga namreč ločeno izvajata SEC in
CFTC. Kljub temu pa, opozarjata Roubini in Mihm, te reforme ne bi
prinesle dokončnega zdravila, saj so derivati po njunem mnenju eni najbolj kočljivih in zamotanih instrumentov.
Tudi Stiglitz meni, da je treba derivate obržati. Prav tako se strinja, da
jih je treba prenesti na borze oz. klirinške hiše ter le-te primerno kapitalizirati. Trdi, da bi se vsi tovrstni produkti morali prenesti tja, saj če za
določene ne bi zahtevali transparentnosti, potem bi obstajala tendenca, da
bi vse več finančnih ustanov sklepalo posle s takšnimi produkti.
Nekaj takšnih klirinških hiš v Severni Ameriki že obstaja, vendar pa, kot
opozarja Louise Story 240.) v New York Timesu, so si velike banke, ki obvladujejo večino trga derivatov, prilastile monopol nad dvema najvplivnejšima.
Tako novih članic, četudi izpolnjujejo vse pogoje, zlahka ne spustijo medse.
Člani njihovih odborov za tveganje (‘risk committees’), ki določajo pravila
za trgovanje, prihajajo iz velikih bank in njihova imena so tajna. Članek
kljub temu navaja seznam, posredovan iz neimenovanih virov, ki so blizu
ene izmed hiš, Inter Continental Exchange (ICE). Tako naj bi bili v odbo-
316
317
Slika 87: Strukturni delež različnih vrst derivatov v ZDA. Najbolj
riskantni kreditni derivati predstavljajo okoli 6 % derivatnih pogodb
(vir: Office of the Comptroller of the currency 239.))
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
ru predstavniki JP Morgan Chase, Deutsche Bank, UBS, Morgan Stanley,
Barclays, Credit Suisse, Goldman Sachs, Bank of America in CitiGroup.
Urad kontrolorja valute v svojem poročilu 2011 239.) omenja, da na
trgu derivatov v ZDA prednjači 5 velikih bank, ki imajo v lasti okoli 96
% vseh pogodb. Te so: JP Morgan Chase, Bank of America, Goldman
Sachs, Citigroup in HSBC bank ZDA.
pravico, med drugim finančni sekterar, predsednik Fed, nadzornik valute
ter direktorji SEC, CFTC in FDIC. Prav tako ustanavlja urad za finančne
raziskave (‘Office of Financial Research’) in urad za finančno zavarovanje
potrošnikov (‘Bureau of Consumer Financial Protection’).
Zakon razširja pristojnosti nadzora tako rekoč vsem regulatornim
telesom znotraj ameriškega finančnega sistema ter razširja pogoje za registracijo investicijskih svetovalcev.
Zakon je v omiljeni različici vključil tudi t. i. Volckerjevo pravilo
(predlagal ga je Paul Volcker), ki je v določeni meri vnovič vpeljalo razmejitev med komercialnim in investicijskim bančništvom. Dve leti po
sprejetju zakona se bo začelo dvoletno prehodno obdobje za popolno
vpeljavo tega pravila.
Zakon prepoveduje reševanje bank z denarjem davkoplačevalcev.
Namesto tega uvaja varno likvidacijo bank in večje kapitalske zahteve.
Zakonodaja prav tako skuša odpraviti luknje, ki so do sedaj omogočale
zlorabo sistema na področju OTC derivatov, obveznic na podlagi imetja
(ABS), hedge fondov in hipotekarnih posojilodajalcev, z vzpostavitvijo obsežnega regulatornega okvira. Glavna regulatorna avtoriteta, ki bo nadzirala
‘credit default swaps’, bo Securities and Exchange Commission (SEC).
Od bonitetnih agencij zahteva večjo transparentnost in odgorovornost za zaščito investitorjev in podjetij.
Na podlagi zakona bodo morale regulatorne agencije vpeljati več sto
novih pravil in narediti na desetine študij. Zakon bodo vpeljali postoma
v roku nekaj let. Treba bo počakati, da se bo pokazalo, kakšne so njegove
resnične praktične posledice. Dokumente, ki natančno opisujejo tako
zakonodajo kot tudi sam napredek njenega uvajanja, si lahko ogledate na
spletnih straneh pravne firme Davis Polk. 242.), 243.), 244.), 245.)
Slika 89: Lastništvo derivatnih pogodb v ZDA:
97 % derivatov je v lasti zgolj petih največjih bank.
(vir: Office of the Comptroller of the currency 239.) )
V Evropi je evropski parlament v novembru 2011 predlagal zaostritev
pogojev prodaje na kratko in trgovanja s CDS. Potrditi jih morajo vse
države članice, veljati pa naj bi začela oktobra 2012. Pravila predvidevajo
prepoved trgovanja CDS, vezanih na državni dolg. Prav tako naj bi se
zaostrila pravila glede poročanja nacionalnim regulatorjem in novemu
evropskemu regulatorju ESME o prodajah na kratko in CDS. 241.)
~~~
Mednarodne regulacije
V ZDA je bil julija 2010 sprejet ‘Dodd-Frank Wall Street Reform and
Consumer Protection Act’, ki uvaja pomembne spremembe v finančnih
regulacijah v ZDA. Prinaša največje zakonske spremembe na tem področju po 30-ih letih 20. stoletja.
Uvaja novo telo, ki bo spremljalo in nadzorovalo prevelika tveganja –
‘Financial Stability Oversight Council’. Sestavlja ga 10 članov z volilno
Basel III bi moral po mnenju Roubinija in Mihma 23.) spremeniti način,
kako določati in razvrščati kapital. Namesto da se zanaša na Tier 1 za
računanje kapitala, bi lahko uporabil ožjo definicijo, ki bi vključevala
zgolj navadne delnice. Tako bi dobili bolj konzervativne ocene kapitala.
Problem Basla II pa je tudi procikličnost, ki pomeni povečevanje fluktuacij in s tem nestabilnosti v širši ekonomiji.
V časih razmaha so naraščajoče vrednosti delnic in drugega imetja
zmanjšale potrebo bank po kapitalu ter jih tako spodbujale k večjemu
318
319
Wall Street Reform and Consumer Protection Act
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
tveganju. V časih padanja vrednosti pa se je potreba po kapitalu povečala
ravno v času, ko je bilo kapital težko dobiti. Ena od rešitev je dinamična
zahteva po kapitalu – v dobrih časih se poviša, v slabih pa zniža. Različico
tega sistema že uporabljajo banke v Španiji.
Druga rešitev je v t. i. možnem kapitalu (‘contingent capital’). V
dobrih časih banke izdajo posebne konvertibilne obveznice. Le-te se spremenijo v lastniške deleže, ko banka v svojih bilancah prekorači določeno
mejo. Na ta način banka dobi kapital, ko ga potrebuje. Banka preživi,
toda za to plača ceno: lastniki obveznic izgubijo denarni vložek, vendar
pridobijo pomemben lastniški delež. Nova skupina delničarjev tako
zmanjša moč obstoječe skupine. V teoriji naj taka situacija ne bi bila v
interesu ne ene ne druge skupine, tako da bi že od začetka bolj pazljivo
nadzirali banko glede njenega početja. Kljub temu pa bi morale banke
izdati dovolj takšnih obveznic, da bi ideja dobro delovala tudi v praksi. V
zadnji krizi so na žalost vlade in centralne banke pomagale bankam na celi
črti, kar je zmanjšalo potrebo po tržni disciplini.
Prihodnja različica Basla bi prav tako morala upoštevati probleme
likvidnosti, trdita Roubini in Mihm. Problem zadnje krize je bil povečini
v tem, da so si finančne institucije sposojale na kratki rok in posojale na
dolgi rok. Ena zahteva bi lahko bila, da se banke ne smejo zadolževati
kratkoročno. Tudi ta ukrep ne bi odpravil vseh problemov, vendar bi
precej pomagal pri ohranjanju likvidnosti.
Basel trenutno prav tako omogoča finančnim institucijam, da uporabljajo lastne modele za ocenjevanje tveganja (npr. ‘Value at Risk’, ‘Gaussian
copula’), ki ne upoštevajo možnosti kriz ter tako umetno zmanjšujejo tveganje. Na žalost nove formule niso rešitev, saj bodo finančni inženirji napravili take, da bodo pogodu njihovim družbam. Treba je najti druge načine,
kako zmanjšati tveganje. Za začetek bi bilo dobro spremeniti način, po
katerem finančne institucije z njim ravnajo. Trenutno vsaka celica znotraj
organizacije ocenjuje tveganje ločeno od drugih celic. Klasični primer je
AIG: njihova londonska izpostava s 375 zaposlenimi je spravila na kolena
celotno podjetje, v katerem je delalo čez sto tisoč ljudi. Prav tako so mnogi
menedžerji, odgovorni za obvladovanje tveganja, trenutno marginalizirani,
saj predstavljajo prepreko na poti k večjemu dobičku. V prihodnosti bi
morali ti menedžerji imeti več moči, večji vpogled v posamezne celice in
tako večji pregled nad celotno situacijo, poročati pa bi morali neposredno
predsedniku družbe.
Na mednarodnem prizorišču se pojavljajo predlogi, naj imajo banke
na voljo dovolj likvidnostnega imetja, da lahko zdržijo 30-dnevni pritisk
na njihove finance. Trenutno kaže, da bo baselski odbor za bančno nadzorništvo te zahteve omilil, ker je v Evropi zelo malo bank, ki bi te pogoje izpolnjevale.
Stiglitz et al. 229.) v poročilu o reformi svetovnega finančnega sistema
(sestavilo ga je dvajset uglednih mednarodnih finančnih strokovnjakov)
ugotavljajo, da sta bila Basel I in II verjetno pristranska do razvitejših držav.
Poleg tega so v BIS prisotni predstavniki zgolj nekaterih centralnih bank.
Reforma obstoječih mednarodnih finančnih institucij je po njihovem mnenju med drugim težavna zato, ker so v njih zaposleni ljudje, ki so navezani
na ekonomske poglede, ki so prispevali k razvoju kriz. Globalne regulacije
morajo preseči koordinacije med centralnimi bankami in bi morale vključevati korporativne regulatorje in regulatorje zadolžnic.
Po drugi strani pa je po krizi v letih 1997/98 nastal forum finančne
stabilnosti (‘Financial Stability Forum’; leta 2009 se je preimenoval v
‘Financial Stability Board’ – FSB), ki naj bi promoviral mednarodno
finančno stabilnost, izboljšal delovanje finančnih trgov ter zmanjšal širjenje šokov med državami. Avtorji poudarjajo, da reforme, ki jih je predlagal, niso bile zadostne, zato predlagajo ustanovitev nove mednarodne
regulatorne ustanove ‘Global Financial Authority’, ki bi koordinirala globalne regulacije. V njej (oz. v katerikoli instituciji, ki bi določala mednarodne standarde) bi morale biti primerno zastopane nerazvite države oz.
države v razvoju. Agencija bi morala prav tako upoštevati posamezne
vidike gospodarstev v državah v razvoju ter raziskati, kako regulacije v
razvitih državah vplivajo na ekonomije v razvijajočih se državah.
Kot dodatni problem izpostavljajo politično neodgovornost zasebnih
agencij, ki določajo standarde (kot npr. ‘International Accounting Standards
Board’ in ‘International Organisation of Securities Commissions’). Danes
le-te določajo mednarodna pravila, ki imajo sistemski vpliv, vendar pa so
drugi strani razbremenjene vsakršne politične odgovornosti. To se mora
spremeniti.
320
321
Mednarodne finančne institucije
Stiglitz et al. Ibid.) poudarjajo, da obstaja nuja po reformiranju obstoječih
mednarodnih finančnih institucij na področjih nalog, vodenja ter politik
oz. filozofij, ki jih vodijo. Ponovno morajo utrditi svojo kredibilnost kot
resnično mednarodne institucije, ki prispevajo k rasti in stabilnosti vseh
narodov. Učinkovitost in kredibilnost brettonwoodskih institucij sta se
zmanjšali predvsem zaradi neučinkovitega vodenja (vključno s pristransko
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
volilno strukturo in nedemokratičnim načinom izbiranja vodje) ter vsiljevanja težavnega pogojevanja. Tako so spodbujale procikličnost.
IMF svojih nalog ni opravljal enakomerno; v zadnjih desetletjih je
ignoriral svoje poslanstvo ohranjanja rasti in zaposlenosti ter se skoraj
izključno usmeril na zmanjševanje inflacije in promoviranje finančne
liberalizacije. Prav tako ni uspel zgodaj opozoriti na prihajajoče krize.
Ne G-7 in ne G-20 ne predstavljata zadosti velike globalne skupine;
pri oblikovanju nove svetovne finančne ureditve bi morale sodelovati vse
države. Katerakoli bodoča oblika mednarodnih finančnih institucij mora
nujno povečati vpletenost in predstavništvo držav v razvoju, vključno z
najmanj razvitimi državami. Institucije bi morale uvesti najvišje standarde
transparentnosti v skladu z zakoni o dostopu do informacij javnega značaja (‘Freedom of Information Acts’).
Avtorji opozarjajo, da novi sistem kvot v IMF, ki ga je aprila 2008 sprejel svet guvernerjev, ne bo zadosti za rešitev problemov vodenja. Sredi prvega
desetletja 21. stoletja je imelo v fondu 184 držav skupno samo 2,1 % volilne moči. Deloma bi ta problem lahko rešili z razširitvijo zahtevane dvojne
večine na več tem. Dvojna večina pomeni 85 % volilne moči in 60 % članic.
Svetovna banka prav tako potrebuje reformo načina vodenja in predstavništva. Mednarodna banka za obnovo in razvoj bi se poleg tega lahko v luči
ekoloških problemov usmerila na nova področja nudenja pomoči.
V obeh institucijah bi prav tako morali rešiti problem imenovanja
vodstva in konflikta interesov. Uvesti bi bilo potrebno transparentno
imenovanje na podlagi zaslug in odlik. Stare konvencije imenovanja za
21. stoletje niso več primerne.
Avtorji prav tako predlagajo, naj se poveča razpoložljiva posojilna sredstva, predvsem znotraj IMF, ki bi tako laže opravljal vlogo stabilizatorja
globalne ekonomije. Po njihovem mnenju bi morali uvesti nov kreditni
pripomoček. Z njim bi npr. lahko države z velimi presežki neposredno
vlagale v države v razvoju.
Eden izmed osrednjih dosedanjih argumentov za liberalizacijo finančnih trgov je bil, da tuje banke bolje upravljajo s tveganjem ter da so boljše pri ocenjevanju kreditne sposobnosti. Vstop le-teh na domače trge bi
izboljšal delovanje domačih bank. Množični bankroti tujih bank so seveda dokazali, da to ne drži. Vsiljevanje liberalizacije kapitalskih trgov ne
samo preko IMF, temveč tudi skozi nekatere trgovinske sporazume, je
države v razvoju izpostavilo večjemu tveganju. Makroekonomska stabilnost, učinkoviti nadzorni okvir in dobro delujoče institucije so predpogoji za liberalizacijo finančnih storitev, in ne obratno. Avtorji trdijo, da bi
morali pregledati vse obstoječe trgovinske sporazume in ugotoviti, ali
prispevajo h krizam, procikličnosti in nestabilnosti.
Predlagajo pa tudi ustanovitev mednarodne skupine strokovnjakov, ki
bi ocenjevala in spremljala kratkoročno in dolgoročno sistemsko tveganje.
Njihova analiza bi se poleg ekonomskega področja dotikala tudi socialnih
in ekoloških dimenzij in bi tako predstavljala multidisciplinaren pristop.
Bank of England se v svojem poročilu Reform of International Monetary
and Financial System 206.) strinja, da so potrebne širše spremembe v MFS.
Med drugim predlaga izboljšave v globalni finančni varnostni mreži,
zmanjšanje podatkovnih lukenj (informacijskih nepopolnosti), koordinacijo pri finančni regulatorni reformi in ponovni pregled pravil WTO.
322
323
Dodatni reformni ukrepi
Nadalje Roubini in Mihm 23.) predstavita dodatne reformne ukrepe, ki so
po njunem mnenju nujni za stabilnost finančnega sistema.
Izogibanje regulacijam
Bankirji in finančni trgovci so nagnjeni k izogibanju tudi najbolj rigorozni in natančni zakonodaji. Politiki se bodo morali s tem problemom
resno spoprijeti. Nekateri menijo, da bi morale biti regulirane zgolj velike
banke, toda Roubini in Mihm pravita, da so takšni pogledi napačni. Po
njunem mnenju bi to zgolj omogočilo izmikanje regulacijam. Zato morajo za vse finančne intitucije veljati enaka pravila, sistemsko pomembne banke pa bi morale biti regulirane še bolj.
Preveč natančna zakonodaja pri tem ne bi imela smisla, saj je zelo
težko slediti finančnim inovacijam. Leta 2006 je vodnik po derivatih
obsegal skoraj 5.000 strani. Zato bi morali zakonodajalci izoblikovati
niz robustnih in preprostih pravil, ki bi urejala glavna področja
finančnega sistema. Tako bi npr. morala postaviti jasne omejitve za absolutno zadolževanje oz. finančne vzvode. Prav tako bankirji ne bi smeli
imeti pravice do lastnih interpretacij le-teh.
Tudi Joseph Stiglitz 80.) opozarja na problem preveč natančne zakonodaje, katere detajli bi lahko omogočali bankam, da bi se izognile regulacijam. Predlaga, naj bo zakonodaja preprosta in transparentna.
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Uveljavljanje in koordinacija
regulatorjev vezana na njihovo učinkovitost, toda to ni dobra ideja, saj bi
zanje to predstavljalo preveč skušnjav za zlorabe.
Država bi lahko zaposlila stare finančne trgovce, tiste, ki so pred upokojitvijo. Ti bi tako dobili varno delovno mesto, po drugi strani pa bi v
agencijo prinesli izkušnje, saj so v svoji dolgoletni karieri izkusili vse.
Rešiti bi morali problem načrtnega prehajanja iz finančnih institucij v
vladne agencije z namenom vplivati na politiko in regulacije. Možnosti
lobiranja bivših vladnih uslužbencev bi morale biti zelo omejene. Obama
je leta 2009 predlagal, da se vladnim uslužbencem prepove lobiranje za
dobo dveh let, vendar pa to ni zadosti. Ta doba bi morala biti podaljšana
vsaj na pet let, če ne celo dlje.
Prav tako je potrebno omejiti lobiranje finančnih institucij. To verjetno ne bo lahko, saj banke financirajo politične kampanje obeh strank ter
prav tako finančno podpirajo kongresnike in senatorje. Leta 2008 so za
predsedniške kampanje dale okoli 310 milijonov dolarjev. Zaradi tega
imajo na vlado in na kongres velik vpliv. Dokler bo obstajala takšna uslužna povezava, bomo priče deregulacijam, denarnim balonom, moralnemu hazardu in krizam. Danes imajo politiki v rokah škarje in platno, ko
govorimo o regulaciji in regulatorjih. Če želi katera agencija delovati preveč
po svoje, potem teže dobi proračunska sredstva. Regulatorji morajo tako
postati bolj neodvisni – država od njih lahko terja več presoje in preudarnosti glede implementiranja direktiv ali pa jim omogoči neposredno politično in finančno samostojnost. Institucija, ki je v teh pogledih že samostojna, je Fed, ki bi tako lahko dobila več pristojnosti za regulacijo. Kljub temu
pa to ni zagotovilo, da bo izvajala tudi več učinkovitega nadzora nad sistemom. FSA v Veliki Britaniji npr. ni storila ničesar, da bi preprečila zadnjo
krizo. Velike banke se prek bivših uslužbencev lahko kljub vsemu infiltrirajo v organizacijo ter vplivajo na njeno delovanje.
Stiglitz 80.) prav tako opozarja na krepitev regulatorjev. Trdi, da je dovolj
finančnih strokovnjakov v nevladnih organizacijah ter na univerzah, ki bi
lahko prevzeli to vlogo. Po njegovem mnenju so potrebni regulatorji za
posamezna področja: za posamezne trge (trg zavarovanj, trg obveznic ...), za
celotno stabilnost finančnega sistema, za posamezne produkte itd.
Danes v ZDA obstaja cela vrsta institucij in agencij, ki skrbijo za regulacijo bančnega sektorja. To ne bi bil problem, pojasnjujeta avtorja, če
banke ne bi imele izbire, kdo jih regulira. Pa jo imajo, saj se lahko odločijo,
kakšno pravno obliko bodo privzele. Ta določa, ali bodo spadale pod okrilje
Urada kontrolorja valute, pod Fed ali pod okrilje kake druge organizacije.
Finančne institucije pravnih oblik delovanja ne izbirajo naključno.
Leta 2009 je Obamova administracija predlagala spremembe na tem
področju z ustanovitvijo treh novih agencij: ‘Financial Services Oversight
Council’, nekakšno nad-agencijo, ki bi koordinirala regulacijo med vsemi
agencijami, ‘National Bank Supervisor’, agencijo, ki bi bdela nad bankami s federalno licenco, ter ‘Office of National Insurance’, telo, ki bi skrbelo za regulacijo zavarovalnic. Toda to, opozarjata Roubini in Mihm, ne
spreminja temeljnega problema zmedene mešanice državnih in federalnih
regulacij. Model, ki bi ga veljalo posnemati, je angleška Financial Services
Authority, ki je odgovorna za regulacijo vseh vrst finančnih institucij.
Vendar pa je po drugi strani ta institucija od centralne banke prevzela
odgovornost za regulacijo bank (BoE pa je tista, ki deluje kot posojilodajalec v skrajni sili). V najboljšem primeru bi morali tako obe instituciji
biti v stalnem stiku, si izmenjevati informacije in koordinirati nadzor (kar
naj bi zagotavljal leta 1997 podpisani memorandum o sodelovanju).
Pojavljajo se tudi zahteve po ustanovitni nadnacionalnega mednarodnega superregulatorja, vendar pa avtorja menita, da to ni dobra ideja. Težko
bi bilo namreč prisiliti vse državne regulatorje, da bi predali del oz. vso moč
temu novemu telesu. Tako so že propadli načrti, da bi ECB postala nadregulator za države članice evrosistema. Poleg tega bi to ustvarilo preveč pričakovanj; tudi nadregulatorji morda ne bi bili zmožni učinkovitega nadzora. V primeru infiltracije in lobiranja bi bilo za velike finančne firme na neki
način še toliko lažje destabilizirati finančni sistem.
Nadzor nad regulatorji
V ZDA bi se v prvi vrsti moral spremeniti način rekrutiranja regulatorjev;
bodočim kandidatom bi država to delo morala predstaviti kot pomembno
za stabilnost celotne družbe. Delovno mesto bi prav tako lahko predstavila kot zagotovljeno in varno. Regulatorji si prav tako zaslužijo boljše
plačilo. Pri tem so seveda omejitve, toda to bi preprečilo določenemu delu
ljudi zaposlitev na Wall Streetu. Nekateri predlagajo, da bi bila plača
324
Razdrobitev velikih finančnih institucij
Zadnja kriza je razgalila problem velikih bank, ki naj bi bile ‘prevelike, da
bi padle’ (‘too big to fail’ – TBTF). Večina teh institucij so investicijske
banke, posredniške hiše, zavarovalnice in hedge skladi. Vse (razen Lehman
325
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Brothers) so bile rešene in to je po mnenju avtorjev problem, saj bodo v
prihodnosti pričakovale enako obravnavo. Še slabše je, da jih veliko zopet
stavi na delnice, obveznice in blago.
Prav tako je problematičen nenadzorovan in nenaden bankrot teh velikih institucij v skladu s poglavjem 11 v zakonodaji, ki ureja bankrot
(‘Chapter 11, U.S. Bankruptcy Code’), zato je potrebna tretja pot. Vladne
službe bi morale imeti moč likvidirati jih na sistematičen in urejen
način. Možnost predstavljajo t. i. žive oporoke (‘living wills’). Tako kot pri
umirajočem pacientu bi se vlada vmešala ter institucijo postopoma likvidirala. Problem pri tem bi bil, da vse vpletene strani ne bi bile pripravljene
pustiti pacienta umreti in bi ovirale proces. Druga rešitev bi bila izoblikovanje posebnega režima bankrota za ta podjetja, morda v obliki začasnega
vladnega varovanja ali predaje pod upravljanje stečajnega upravitelja. Obe
obliki imata to slabo lastnost, da mora vlada odločati, koliko izplačati vlagateljem: če bi plačala preveč, bi sporočala, da je moralni hazard dovoljen,
premajhno izplačilo pa bi lahko na trgih povzročilo paniko.
Nekateri se zavzemajo za mednarodni nadzor TBTF institucij, toda ni
jasno, ali bi takšen nadzor imel želen učinek, saj je nadzor dovolj težak že
za delničarje in predsednike uprav, kaj šele za zunanje entitete.
Roubini in Mihm 23.) menita, da je najlažja možnost te institucije preprosto razdrobiti na manjše enote. Gotovo se bodo temu upirale, rekoč, da
jih svet potrebuje, toda to ni res. Jasno je, da lahko globalna ekonomija
popolnoma dobro funkcionira prek manjših specializiranih institucij
in brez teh velikih ‘finančnih supermarketov’. Razlogov za njihovo razdrobitev je več. Predstavljajo preveliko tveganje za stabilnost svetovnega
finančnega sistema. Mnogo jih prav tako sploh ne bi več obstajalo, če ne bi
bilo vladne pomoči (vlada je npr. štirikrat pomagala Citigroup, da je lahko
družba preživela). Vsako podjetje, ki potrebuje toliko pomoči, si niti ne
zasluži obstanka. Veliko jih bo trdilo, da ni več poti nazaj k decentraliziranemu finančnemu sistemu, toda to ni res. Na začetku 20. stoletja je vlada
ZDA razbila truste, leta 1982 pa je razbila AT&T. Ni razloga, zakaj ne bi
mogla enako storiti z megabankami. Regulatorji bi morali dobiti moč, da
bi lahko takšne sistemsko tvegane megainstitucije razbili.
Stiglitz 80.) se strinja: če so banke prevelike, da bi padle, so prav tako
prevelike, da bi obstajale, zato je nejpreprostejša rešitev, da se jih razbije.
Obamova administracija je, razumljivo, do sedaj pokazala malo pripravljenosti za razbitje.
Novi Glass-Steagall
326
Sistem potrebuje novo verzijo Glass-Steagallovega zakona, ki bi uvedel
požarne zidove med različnimi vrstami institucij. Zaradi deregulacij so se
le-te med seboj tako prepletle, da so prav tako tudi ‘preveč prepletene, da
bi padle’. Začetek bi vsekakor bila razdelitev na komercialne in investicijske banke. Regulatorji pa morajo iti še dlje – investicijskim bankam in posredniškim hišam bi moralo biti prepovedano kratkoročno
posojanje. Če želijo vlagati v dolgoročne nelikvidne produkte, morajo
zbrati dolgoročni kapital. Prav tako bi jim moralo biti prepovedano obnašati se kot hedge skladi, omejene bi morale biti na zbiranje kapitala in
jamstva za ponujene obveznice.
Prav tako podjetje iz ene kategorije ne bi smelo opravljati dejavnosti
zunaj svojega področja. Zavarovalnice bi opravljale zgolj zavarovalniške
posle, druge finančne institucije ne bi smele izdajati zavarovanj.
Dostop do zavarovanja depozitov in vladne varovalne mreže bi imele
zgolj komercialne banke, vse ostale institucije bi bile prepuščene same sebi.
Preprečevanje balonov
Pri vseh preteklih krizah se je pojavil enoten vzorec: Fed stoji ob strani,
opazuje naraščanje balona, vendar ne stori ničesar. Ko ta poči, hiti in
poskuša storiti vse možno, da popravi škodo. Centralni bankirji, tako je
videti, nekako niso naklonjeni preventivi. To stališče razodeva dejstvo, da
ta ideja ostaja kontroverzna v akademskih krogih. Na žalost sta na akademske poglede precej vplivala Alan Greenspan in Ben Bernanke, ki sta
trdila, da centralne banke ne morejo veliko storiti za preprečitev balonov;
za njimi lahko zgolj čistijo.
Ta strategija je čudna, menita Roubini in Mihm. Prvič, pomaga pri
nastajanju moralnega hazarda velikih razsežnosti. Bernanke in drugi zagovorniki tega stališča se izgovarjajo na negotovost, ko nasprotujejo temu,
da bi centralna banka intervenirala zoper dvigajoče se cene. To je neumnost, saj je vsaka odločitev znotraj monetarne politike prežeta z
negotovostjo. Ta jim po drugi strani ne preprečuje, da ne bi skušali krotiti inflacije. Končno je tu tudi zdravi razum – če se cene nekaterih delnic
v nekaj mesecih potrojijo ali početverijo in centralna banka ne uvidi problema, potem je po mnenju avtorjev morda čas, da si njeni uslužbenci
poiščejo drugo zaposlitev.
Nekateri ekonomisti razlagajo, da baloni za ekonomijo niso slabi, zato
naj se centralne banke z njimi ne ubadajo. Tudi to je neumnost, saj zgo327
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
dovina jasno dokazuje, da imajo poki balonov negativne posledice za širšo
ekonomijo.
Centralne banke bi morale svoje moči uporabiti pravočasno, da zatrejo rast špekulativnih balonov. Zgolj zmerno povišanje obrestnih mer v
ozračju špekulativnega pričakovanja ni dovolj. Fed ima tako dodatna
pooblastila, s katerimi lahko določa količino denarja, ki si ga investitorji
lahko sposodijo za nakup vrednostnih papirjev. Te zahteve (‘margin requirements’) se od leta 1974 niso spremenile in so trenutno postavljene na
50 %. Prav tako bi lahko povišala rezervne zahteve. Lahko bi na voljo
dobila tudi dodatna orodja. Nekateri predlogi predvidevajo npr. uvedbo
t. i. ‘Asset Based Reserve Requirements’, različne rezervne zahteve za različne vrste imetja. Centralne banke bi tako lahko spreminjale rezervne
zahteve za točno določeno imetje ter na ta način bolj natančno nadzorovale cene v določenem sektorju. Seveda pa te moči nič ne pomenijo, če
jih centralne banke ne bi tudi uporabile.
Odpis dolga in preprečevanje špekuliranja
Inovacije
Stiglitz 80.) opozarja tudi na inovacije. Kritiki strogega regulatornega režima trdijo, da bo zadušil inovacije. Toda večina inovacij v finančnem sistemu je bila ustvarjena z namenom izogibati se knjigovodskim standardom. Finančni sistem se je prav tako upiral inovacijam, ki povečujejo
javno blaginjo. Kot član Clintonovega sveta ekonomskih svetovalcev je
Stiglitz predlagal državne obveznice z inflacijskim indeksom (‘inflation
indexed bonds’), ki bi bodočim upokojencem omogočile zavarovanje v
primeru inflacije. Wall Street jim je nasprotoval, ker jih ljudje ne bi prodajali vse do upokojitve. Argentina je v času svoje finančne krize predlagala državne obveznice, indeksirane na državni BDP. Tako bi imeli investitorji interes, da se BDP države poveča. Tudi v tem primeru je Wall
Street nasprotoval inovaciji.
Kot enega glavnih faktorjev za preprečevanje koristnih inovacij Stiglitz
navaja neustrezno konkurenco (prevelike monopole). Tako imata Visa ter
MasterCard, ki sta v lasti bank, praktično monopol nad izdajo kreditnih
kartic, zato lahko zaračunavata visoke ‘transakcijske stroške’ in obresti.
Stiglitz meni, da bi bil bolje regulirani finančni sistem bolj inovativen
na področjih, ki so za družbo res pomembna – kreativna energija finančnih trgov bi bila usmerjena v tekmovanje za proizvodnjo izdelkov, ki bi
povečevali blaginjo večine ljudi.
328
Steve Keen 215.) na podlagi ekonomskih podatkov o veliki depresiji meni, da
bo zmanjševanje zasebnega dolga (‘deleveraging’), ki je po njegovem mnenju
glavni razlog za finančno krizo, trajalo od 15 do 20 let. To pomeni dolgo
obdobje ekonomske stagnacije. Zato predlaga uvedbo moderne oblike
odpisa dolga, torej izbris določene količine dolga vsem dolžnikom z eno
potezo. Odpis dolga so že izvajali vladarji v preteklosti, vendar danes to ne bi
bilo tako preprosto. Prvi razlog je ta, da bi odpis dolga uničil velik del imetja
bank. Drugi pa tiči v dejstvu, da ima mnogo ljudi v svoji lasti izvedene
finančne instrumente (‘Asset Backed Securities’ – ABS), od katerih prejemajo
dohodek. Odpis dolga bi izničil tako ABS kot tudi denarni priliv, ki ga omogočajo. Tako bi morali najti način, kako te negativne posledice zaobiti.
Keen predlaga uvedbo kvantitativnega sproščanja (QE) za javnost.
Centralna banka bi na enak način kot obstoječi QE ustvarila denar, toda
nakazala bi ga na tekoče račune prebivalcev. Pogoj bi bil, da bi ga najprej
morali porabiti za odplačilo svojih dolgov. Tistim ljudem z višjim dolgom
od prejemka nakazila bi se dolgovi zmanjšali, medtem ko bi tisti z manjšim dolgom imeli presežek. Pozitivne posledice tega predloga so, da bi se
ljudem zmanjšali dolgovi, oz. bi imeli celo dodaten denar na računu,
banke pa bi obdržale svoje imetje. Njihov prihodek bi bil sicer manjši, saj
posojila prinašajo dobiček. Prav tako bi se zmanjšal dohodek imetnikom
obveznic na podlagi imetja (ABS).
Keen se zaveda, da glede take politike obstaja precej pomembnih vprašanj, ki bi jih morali razrešiti: npr. količina ustvarjenega denarja, legalna
narava te politike (spremeniti bi morali Federal Reserve Act), pogoji, na
podlagi katerih bi denar razdeljevali, upravljanje s potencialnimi likvidnostnimi težavami bank in zagotavljanje, da tak program ne bi vnovič
napihnil finančnega balona.
Njegov drugi predlog se nanaša na odvračanje ljudi od špekulativnega
obnašanja. Keen meni, da obstajata zgolj dve možnosti, da omejimo
nagnjenost kapitalizma k finančnim krizam: v temelju spremeniti naravo
posojilodajalcev ali pa posojilojemalcev. Po njegovem ni veliko možnosti,
da bi spremenili temeljno vedenje finančnega sektorja, kajti ta sektor je
profitno naravnan in večji dolg zanj pomeni večji dobiček. Tako bi se bilo
lažje usmeriti v spreminjanje obnašanja posojilojemalcev, kajti dolg v
samem bistvu pomeni breme in za posameznika ni ugoden. Kljub temu
pa ljudi v obdobjih ekonomske rasti pritegne obljuba špekulativnih
dobičkov, četudi na podlagi zadolževanja. Keen predlaga redefinicijo
329
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
delnic. Delnica, kupljena na prvotni dražbi (‘initial public offering’), bi
veljala večno oz. skzoi clotno zgodovino podjetja. Lahko bi jo prodali na
sekundarnem trgu, vendar bi se ji po tej prodaji trajanje zmanjšalo na 50
let (po tem obdobju bi se ukinila). Namen predloga je zmanjšati zadolževanje za špekuliranje z delnicami ter obenem obdržati financiranje inovativnih podjetij skozi primarni trg. Keen priznava, da bi ta predlog morali
bolj natačno izoblikovati in določiti bolj podrobne pogoje, vendar bi
prvotni namen odvračanja od špekulativnega zadolževanja moral ostati.
Njegov tretji predlog se nanaša na hipotekarno zadolževanje za nakup
nepremičnin. Predlaga naj se maksimalno posojilo za nakup nepremičnine omeji z njeno vrednostjo. Banke bi lahko posodile zgolj določen
večkratnik možnega dohodka, ki bi ga posest prinesla. Če bi se posest
lahko dalo v najem za 20.000 € na leto, potem bi banke lahko zanjo
izdale npr. desetkratni znesek, to je 200.000 €. Stranka z več privarčevanega denarja bi imela prednost pri najemanju kredita. Keen svoj predlog
imenuje The Pill – ‘Property Income Limited Leveraging’. Glavni problem vidi v fazi implementacije ukrepa. Če bi ga uvedli v državi, kjer
nepremičninski balon še ni počil, bi lahko povzročil strm padec cen
nepremičnin. Zato bi ga morali uvesti postopno, razen v državi, v kateri
ni več nepremičninskega balona (npr. Japonska).
Deutsch meni, da nekriti fiat denar tako ali tako z leti izgublja vrednost in da je panika pred kopičenjem denarja odveč. Za enačbo izmenja-
ve meni, da ne gre za nujno vzročno povezavo, saj ni nujno, da dvigu ene
spremenljivke sledi tudi dvig druge. Trdi, da naj bi se zlato in srebro v
zgodovini izkazala za najbolj zanesljivi valuti ter da je glavni problem
denar brez kritja. Pravi, da je zlata na svetu dovolj za potrebe industrije in
trgovine. Paziti bi morali le na to, da ne bi prihajalo do nenadnih povečevanj in zmanjševanj zlata v obtoku. Po njegovem mnenju je prava definicija denarja blagovna definicija (‘commodity money’). Vlade naj bi po
njegovem mnenju vedno zlorabile moč izdajanja denarja, zato bi ga bilo
potrebno vrniti v zasebne roke. Konkurenca naj bi potem poskrbela, da
bi se slab denar izločil iz obtoka. Trdi, da je v času, ko so denar lahko
izdajale zasebne banke, sicer prihajalo do kriz in navalov na banke, ker so
le-te izdajale več denarja, kot je bilo zlatega kritja, toda te krize naj ne bi
bile tako velike kot današnje, ko po njegovem za izdajo skrbijo centralne
banke. Kot uspešen primer navaja nemško Hamburger Girobank, ki naj
bi bila s svojo zasebno valuto (markami banco) okoli 250 let pojem dobre
banke, dokler je po letu 1870 ni zaprla država.
Kot dobro rešitev omenja predlog Friedricha Hayeka iz leta 1977.
Hayek meni, da bi morali pri izdaji denarja zopet vzpostaviti konkurenco.
Njegova ideja je, da bi denar zopet moral imeti kritje ter vsebovati tudi
konkretno obveznost. Izdajatelj denarja naj bi se moral k nečemu obvezati, ko se denar vrne k njemu. Vsak izdajatelj naj bi tako na zahtevo stranke moral denar zamenjati za konkretno dobrino. Konkretno dobrino pa
naj bi v vsakem posameznem primeru določil trg, ki naj bi bil najprimernejši za to funkcijo. Hayek tu stvari pušča odprte, za kritje bi lahko uporabljali nafto, delnice, deleže v skladih, nepremičnine, zlato in srebro ali
pa košarico izdelkov in storitev skupaj z različnimi surovinami.
Tudi Alan Greenspan je bil svoje čase nasprotnik nekritega denarja in
zagovornik zlatega standarda, piše Deutsch. Leta 1966 je izdal članek z
naslovom Zlato in gospodarska svoboda, ki je bil objavljen tudi v knjigi ene
največjih zagovornic svobodnega kapitalizma Ayn Rand: Capitalism – The
unknown ideal. Greenspan je kasneje postal guverner Federal Reserve in
pozabil na mladostne ideale. Njegovo opravičilo je bilo, navaja Deutsch,
da se sicer še vedno strinja s člankom, vendar pa svojih pogledov ni mogel
uveljaviti pri sodelavcih.
Deutsch pravi, da naj bi bil do sedaj zlati standard instrument v rokah
države in centralnih bank, da bi izpodrinile zlato in srebro kot obliko
denarja. Pravi, da zlato kot denar ne potrebuje ne države in ne centralnih
bank. Zlata in srebra naj ne bi bilo potrebno razglašati za zakonito plačilno sredstvo, saj jima ljudje zaupajo, ker so ju skozi stoletja uporabljali kot
330
331
Zasebni denar in vrnitev na zlati standard
Ta pristop podpirajo predvsem zagovorniki avstrijske ekonomske teorije,
med drugim tudi Reinhard Deutsch 9.).
Deutsch nasprotuje idejam Silvia Gesella. Gesell je leta 1931 napisal
knjigo Naravni gospodarski red, v kateri trdi, da gospodarske krize nastanejo zaradi zastojev pri kroženju denarja, zato je predlagal t. i. usihajoči
denar, ki samodejno nenehno izgublja vrednost. S tem bi preprečili, da bi
ljudje kopičili denar. Njegovi privrženci odklanjajo tako blagovni denar
kot tudi kreditni knjižni denar. Njihovi pogledi temeljijo na enačbi izmenjave, ki, kot smo videli, pravi, da je količina denarja v obtoku (M)
pomnožena s hitrostjo njegovega obračanja (V), enaka količini dobrin oz.
skupni realni potrošnji (Q), pomnoženi s cenami le-teh (P):
MxV=PxQ
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
denar. Pravi, da se je »za daleč najboljšega izkazal dvokovinski standard s
pravico kovanja (free coinage), v katerem lahko vsak da kovati denar iz svoje
žlahtne kovine v standardiziranih enotah (kovancih).« 9.) (Deutsch, str. 255)
Na tem mestu pravi, da bi namesto vrnitve k zlatemu standardu, ki bi
pomenil rešitev ‘od zgoraj’ (s strani države in zakona), bolje deloval sistem
zasebnih denarnih enot iz žlahtnih kovin, ki bi bile vzporedne sedanjemu
denarju brez kritja. Za srebro meni, da je boljše kot zlato, ker je manj
verjetno, da bi ga država zaplenila, ponuja manj možnosti za manipulacije ter omogoča več tečajnih možnosti. Prav tako naj bi bilo po njegovem
primerno za pokojninsko shemo. Kot elegantno rešitev za pretvorbo
denarja brez kritja v zlati in srebri denar predlaga digitalno zlato valuto
(‘digital gold currency’), ki naj bi jo prvi zasnoval Douglas Jackson s
Floride. Njegovo podjetje E-gold izvaja internetni plačilni sistem na podlagi zlata in srebra. Danes ima okoli 3 milijone računov ter dnevno opravi okoli 10 milijonov transakcij. Podlaga za to so 4 tone zlata, ki jih hranijo v Zurichu, Londonu in Dubaju. Podobno podjetje (GoldMoney) je
ustanovil tudi James Turk. Po mnenju Deutscha so take prakse dokaz, da
je mogoče oblikovati mednarodni zasebni denar na podlagi zlata in srebra. K zasebnim žlahtnim kovancem pa seveda spadajo tudi v nadaljevanju omenjeni liberty dollars.
jemale velike količine zlata iz Evrope, saj je tam divjala vojna). Poleg tega
popolni in prav tako tudi večinski zlati standard po vsej verjetnosti ni
mogoč, ker ni dovolj zlata za pokritje vsega papirnatega oz. elektronskega
denarja. Daje prednost tistim skupinam ljudi, ki imajo veliko te žlahtne
kovine. Državam nadene prisilni jopič in omeji njihove zmožnostih za reševanje finančnih kriz, kot se je pokazalo v veliki depresiji v ZDA. Prav tako
lahko pomeni orodje za zavestno deflacijo, kot potrjuje zgodovina 19. stoletja. Zlato pravzaprav nima vrednosti samo na sebi, zlati standard pa tudi
ni uspešno preprečeval bančnih kriz. Zlati standard je lahko deloval le ob
pomoči papirnatih kreditov in sistema delnega kritja.
Več o razlogih, zakaj v današnji z dolgom prepojeni ekonomiji uvedba
zlatega standarda ne bi bila dobra ideja (med drugim bi prinesel deflacijo), si preberite v odličnih člankih ‘Fiat money’ or Gold standard? 247.) ter
Gold standard and fixed exchange rates – myths that still prevail. 248.)
Bimetalni standard je bil vedno tarča špekulacij, saj so si špekulanti
vselej prizadevali, da bi z eno kovino pridobili na račun druge. Razlog je
bil v tem, da so imele različne države malce različno razmerje med tema
dvema kovinama. Prav tako povzroča udejanjanje t. i. Greshamovega
zakona*, po katerem ponavadi slabi denar iz obtoka izriva dobri denar
(‘bad money drives out good’), če je razmerje določeno z zakonom (razen
v primeru, če slabi denar ne postane skoraj ničvreden – v tem primeru
deluje obratni, Thierov zakon†).
Glede svobodnega bančništva, ki ga zagovarjajo avstrijski ekonomisti,
Zarlenga 3.) med drugim ponuja naslednje argumente proti njihovim trditvam.
• Niso natančno definirali ne denarja in ne svobodnega bančništva.
Nekateri denar razumejo kot blago, drugi ne.
• Napačno so določili obdobje od leta 1836 do leta 1862 kot obdobje
svobodnega bančništva. Pravo obdobje svobodnega nereguliranega
bančnitva naj bi bilo obdobje pred letom 1836. Kasneje je vlada
uvedla regulacijo bank, s čimer so se rezultati izboljšali.
• Statistike o bankah so neenakomerne, zagovorniki svobodnega bančništva pa naj bi se usmerili zgolj v določene številke in ignorirali
Kritika
Deutsch se moti, ko trdi, da za izdajo denarja v obtoku skrbijo centralne
banke. Kot smo videli zgoraj, te ustvarjajo zgolj centralnobančne rezerve, ki
pa se ne sproščajo v realno gospodarstvo. Gotovino tiskajo na zahtevo
komercialnih bank, oz. ko se pojavi potreba po zamenjavi obrabljenih bankovcev. Večino denarja v obtoku pa ustvarijo zasebne banke prek posojil,
nadzor nad njimi pa ni zadovoljiv. Poleg tega so bile do druge svetovne
vojne vse centralne banke še v zasebni lasti. Ekonomist Bill Mitchell, direktor avstralskega centra za polno zaposlenost in pravičnost (‘Centre for Full
employment and Equity’) ter zagovornik sodobne monetarne teorije, meni,
da avstrijski ekonomisti ne razumejo delovanja današnjega monetarnega
sistema. Še vedno se oklepajo napačnega modela multiplikacije kredita
(razširjanja kredita v bančnem sektorju na podlagi temeljnega denarja centralne banke oz. vlade; iz tega izhaja tudi njihovo nasprotovanje vladi). 246.)
Kritika zlatega standarda je bila mnogokrat omenjena že med tekstom.
Res je, da zlata podlaga lahko pomaga omejevati ekspanzijo denarja v obtoku in tako stabilizirati finančni sistem, vendar to ni nujno, kot dokazuje
primer inflacije v Ameriki med letoma 1914 in 1919 (takrat so ZDA pre332
*Sir Thomas Gresham (1519–1579): angleški finančnik in ustanovitelj londonske
borze; delovanje tega zakona sta pred njim v praksi opažala že Nikolaj Kopernik in
Nicolas Oresme.
†Thier’s Law: ime mu je nadel ekonomist Peter Bernholz v čast francoskemu politiku
in zgodovinarju Adolphu Thiersu (1797–1877).
333
Denar – nedolžna prevara?
širšo sliko. Tako skušajo ocenjevati uspešnost banke po odstotku
izgubljenega denarja depozitorjev. Vendar to označuje banke kot
primarno depozitorne institucije, medtem ko so bile banke v referenčnem obdobju izdajateljske banke – izdajale so nov denar do
desetkratne vrednosti depozitov.
33. Problem dolga tretjega sveta,
mednarodna valuta in mednarodni
denarni standard
Po razpadu brettonwoodskega sistema so se med akademiki vnele razprave o možnih bodočih oblikah mednarodnega finančnega sistema (MFS),
vendar pa so razprave kasneje v 80-ih in 90-ih letih 20. stoletja zamrle.
Angeloni et al. 38.) v svojem poročilu o reformi MFS takole povzemajo
takratno stanje:
»Prevladujoče prepričanje je bilo, da je kombinacija uravnavanih drsečih
menjalnih tečajev, prevlada dolarja in odsotnost formalnega globalnega
cenovnega sidra (kombinacija, ki jo poganja trg) edina možna alternativa ...«
38.)
(Angeloni et al., str. 4)
Zanimanje o temeljitih spremembah mednarodnega finančnega sistema se je obudilo z azijsko krizo konec 90-ih let, še posebej pa s krizo
2007–09. Pokazalo se je, da je postbrettonwoodski sistem (v katerem je
centralnim bankam sicer uspelo znižati povprečno inflacijo) precej bolj
nestabilen in da vodi v globalna neravnovesja, da je hitra mobilnost kapitala lahko za države uničujoča in da vodi v prekomerno akumulacijo
rezervne svetovne valute v revnih državah. Finančne krize so postale pogostejše in hujše. 221.)
Problem dolga revnejših držav
Države lahko zapadejo v dolžniško krizo bodisi zaradi prevzemanja dolga
zasebnega sektorja (bank, podjetij) do tujine bodisi zaradi povečanih ekonomskih fluktuacij liberaliziranih finančnih okolij. Kakršenkoli je že razlog,
sedanji sistem reševanja problema dolžniških kriz, po mnenju Stiglitza et al.
229.)
ni ustrezen, saj daje prednost kreditorjem in ne upošteva interesov revnih
334
III. Del: Reforme monetarnega sistema
in prizadetih držav. Prav tako naj bi se državni kreditorji pritoževali, da zasebni kreditorji ne upoštevajo restrukturiranj, dogovorjenih v Pariškem klubu.
Sistem reševanja državnega dolga je do sedaj deloval pod neformalno
in nepopolno koordinacijo med dolžnikom in kreditorji, ki jo je upravljal
IMF pod vodstvom G-7 (ki določa politiko IMF). Sistem predpostavlja,
da bo država uvedla makroekonomske strukturne reforme ter da bodo vse
vpletene skupine kreditorjev odpisale določen del dolga, oz. uvedle olajšave ter namenile potrebno finančno pomoč. Toda v resnici gre za zelo
malo pravega odpisa dolga ter bolj za odložitev plačila obveznosti.
V Mednarodnem denarnem skladu že obstajajo iniciative za odpis dolga
najrevnejšim državam, vendar gre, kot kaže, povečini zgolj za prenos oz.
prerazporeditev dolga iz revnejših na razvite države. Iniciativa za multilateralni odpis dolga (‘Multilateral Debt Relief Initiative’) 249.), ki je leta 2005
po desetletju pogajanj nasledila neustrezno ‘Heavily Indebted Poor
Countries Initiative’, predvideva 100 % odpis dolga vsem državam, ki
imajo manj kot 380 dolarjev BDP na prebivalca. Vendar morajo za uvrstitev na seznam za odpis najprej zadovoljivo izpolnjevati pogoje na treh
področjih:
• makroekonomska politika;
• implementacija IMF-ove strategije za zmanjševanje revščine (‘Poverty
Reduction Strategy’);
• upravljanje z javnimi izdatki.
Odpis dolga v celoti financira IMF iz svojih lastnih sredstev, ta pa
zagotavljajo bodisi vplačila držav članic bodisi posojila. Tako je cena odpisa dolga v bistvu prevaljena na druge države. Fond za ta namen lahko dobi
sredstva tudi s prodajo zlata. To opcijo naj bi podpirale mnoge nevladne
organizacije in britanska vlada.
Makwana 250.) kritizira sedanje inicitative IMF, saj naj ne bi uspele
odpisati dovolj dolga. Meni, da je zaradi finančnega dobička ter politične
pogajalske prednosti, ki jo uživajo kreditorske države, malo verjetno, da
bodo privolile v 100 % odpis dolga 122-im državam v razvoju (leta 2006
je njihov skupni dolg znašal okoli 2500 milijard dolarjev).
Svoje predloge za odpis dolga so predstavile različne nevladne pobude in
organizacije, npr. Jubilee 2000 Coalition, UNCTAD in International
Forum on Globalisation. Vse si prizadevajo za ustanovitev neodvisnega
mednarodnega sveta za insolventnost, ki bi vodil stečaj držav v njihovo
korist. Tudi mednarodni finančni strokovnjaki predlagajo od mednarodnih
finančnih institucij ločeno entiteto, saj jim države ne zaupajo. Prav tako ne
zaupajo mednarodnemu centru za reševanje investicijskih sporov pri
335
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Svetovni banki – ‘International Centre fo Settlement of Investment
Disputes’. Takšno mednarodno sodišče za restrukturiranje dolga
(‘International Debt Restucturing Court’) bi delovalo po zgledu sedanjih
nacionalnih sodišč za bankrote, ki odločajo o bankrotih gospodarskih družb.
Sedanje reševanje problemov državnega dolga ne upošteva pravic in terjatev
drugih vpletenih strani, temveč zgolj pravice in terjatve kreditorjev. Tako v
samem postopku nimajo besede npr. upokojenci, katerim vlada iz svojih
računov obljublja pokojnine. Sodišče bi se v tem pogledu lahko zgledovalo
po 9. poglavju ameriške kode za bankrot (‘U.S. bankruptcy code’), ki določa, da imajo občine pri zahtevkih prednost. Torej bi morale biti vpletene vse
prizadete strani. Sam proces reševanja problema dolga bi moral biti po
mnenju avtorjev učinkovit, nepristranski, transparenten in hiter, ščititi
pa bi moral tako interese manjšine kot večine (tako kreditorje kot javnost). Principi trajnostnega razvoja, razvoja osredotočenega na ljudi, in
nepristranskost bi se morali upoštevati pri reševanju vseh dolžniških kriz.
Odpis dolga oz. ustrezno reševanje le-tega je vsekakor pomembno, saj
povečuje ekonomsko varnost v državah tretjega sveta, s čimer posledično
lahko zmanjša možnost notranjih konfliktov, nevarnost formiranja terorističnih skupin, zmanjša pritisk na okolje in zmanjša širjenje nalezljivih
bolezni.
Vse to so razlogi, zakaj svet potrebuje nadnacionalno rezervno valuto. Tak
sistem bi po mnenju Stiglitza in drugih avtorjev zmanjšal globalna tveganja, saj stabilnost in zaupanje v rezervno valuto ne bi bila odvisna od
muhavosti ekonomije in politike ene same države. Pri oblikovanju
novega sistema bi morali določiti, kdo bi valuto izdajal, v kakšnih količinah, komu in pod kakšnimi pogoji. Izdaja s pomočjo posameznih nacionalnih centralnih bank verjetno ne bi bila praktična. Videli smo že, da
denarja ne morejo izdajati vsakokratne vlade, saj bi bil globalni dotok
denarja preveč ranljiv za njihova neodgovorna ravnanja. Odgovornost za
izdajo bi lahko pripadla IMF, ki že danes izdaja edino resnično rezervno
valuto – SDR. En pristop bi lahko bila zahteva, da bi države morale zamenjati svoje valute za rezervno valuto na enak način, kot je v veljavi danes
pri kvotah, vendar s to razliko, da bi države v razvoju menjale samo svojo
valuto (ne pa tudi trdnih valut). Države bi se obvezale k imetju določenega dela rezerv v globalni rezervni valuti. Le-ta bi prav tako lahko nudila
določene obresti s privlačno obrestno mero, ki bi spodbujala naložbo
centralnobančnih rezerv v rezervno valuto. Menjalni tečaj bi predstavljalo
povprečje dogovorjene košarice konvertibilnih valut – tako kot pri SDR.
Nova valuta bi bila državam alocirana na podlagi tega, kakšen delež
predstavljajo v svetovni ekonomiji, oziroma glede na njihove potrebe.
Glede na to, da imajo države v razvoju veliko več rezerv (kot % BDP) v
primerjavi z razvitimi državami, bi se jim proporcionalno dodelilo več
sredstev. V sedanjem sistemu razvite države dobijo več novoizdanih SDR,
kar je ravno obratno od potreb držav v razvoju. Alokacija bi morala vsebovati določila in kazni, ki bi preprečavale dolgotrajnejšo akumulacijo
rezerv (npr. izgubo določenega dela kvote).
Uvajanje nove valute bi se lahko začelo z razširitvijo sedanjih SDR;
njihove emisije bi lahko postale redne in avtomatične. Velikost letnih
emisij bi morali določiti in uravnavati na podlagi proticikličnosti – večje
emisije bi izdajali v času, ko bi bila globalna rast pod svojim potencialom.
Še posebej bi izdajanje lahko koncentrirali v čas kriz, s čimer bi IMF
povečal svoj vpliv na reševanje le-teh. Avtorji menijo, da je proticiklična
izdaja v krizi najboljši način financiranja svetovne likvidnosti in uradne
podpore državam v razvoju.
Huber in Robertson 230.) se strinjata, da bi SDR kot kvazi valuta lahko
prevzela vlogo v povečevanju globalne likvidnosti. Na začetku bi lahko
zamenjala dolar kot svetovno rezervno valuto. Ena izmed nadaljnih opcij
bi po njunem mnenju bila, da bi po zgledu njunega predloga reforme
denarnega prihodka to valuto kot dolga prosto izdajala nova agencija,
nastala morda z združitvijo IMF in Banke za mednarodne poravnave.
Nakazovala bi jo na tekoči račun Združenih narodov (ZN). ZN bi nato
ta denar dali v obtok – deloma bi s tem lahko financirali svoje delovanje,
večinoma pa bi denar nakazovali nacionalnim vladam. Ta nova agencija
336
337
Mednarodna valuta
Problemi z večvalutnim rezervnim sistemom
Stiglitz et. al. 229.) poudarjajo, da večvalutni rezervni sistem ne bi bil rešitev, ker ne bi odpravil problemov, povezanih z uporabo nacionalnih valut
za rezervne valute. Njegova prednost je, da ponuja prostor za diverzifikacijo. Vendar pa bi dodal element nestabilnosti, namreč nestanovitnost
menjalnega tečaja med rezervnimi valutami. Problem bi bil rešljiv s fiksiranjem tečaja, vendar bi to v svetu prostega pretoka kapitala pomenilo
medsebojno koordinacijo politike in izgubo monetarne suverenosti.
~~~
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
bi morala biti odgovorna in obenem neodvisna po zgledu centralnih
bank. Poročala bi lahko specifičnemu telesu ZN oz. generalni skupščini.
Izdaja denarja bi tako potekala podobno kot v njunem predlogu monetarnega sistema brez dolga.
Robertson v svoji zadnji knjigi Future Money 251.) ponovno poudarja,
da svet potrebuje nadnacionalno rezervno valuto, saj Amerika dolar zlorablja za svoje interese. Dogaja se, da si države v razvoju sposojajo dolarje
po 18 % obrestih in jih nalagajo v ameriške obveznice, katere prinašajo
zgolj 3 %. Ocenjuje se, da je leta 2002 svet Ameriki plačeval okoli 400
milijard dolarjev za to, da je lahko uporabljal dolar kot rezervno valuto.
Danes je seveda podobno. Robertson se strinja, da so SDR dobra možnost
za nadnacionalno valuto. Meni, da bi moral IMF razširiti njihovo izdajanje. Leta 2010 so države BRIC (Rusija, Indija, Brazilija in Kitajska)
podale predlog, da bi IMF postopoma povečal izdajanje SDR, končno pa
bi jih zamenjala nadnacionalna valuta bancor (v čast J. M. Keynesu) in
svetovna centralna banka. Po mnenju Robertsona ne bi bilo zaželeno, da
bi bancor zamenjal nacionalne valute; moral bi biti vzporedna valuta.
Svetovni centralni banki bi morda nasprotovali določeni teoretiki
zarot in tisti, ki menijo, da imajo državne vlade že tako preveč kontrole
nad življenji državljanov. Nedvomno drži, da bi moralo biti delovanje
svetovne centralne banke, če bi bila ustanovljena, natančno določeno,
delovati bi morala izključno nediskriminatorno v dobrobit držav in ljudi,
obenem pa bi moralo biti njeno delovanje popolnoma transparentno.
Obstoječe mednarodne finančne in trgovinske institucije (IMF, BIS,
WTO, Svetovna banka) bi ostale, kajti ni razloga za njihovo ukinitev.
Morale pa bi se preoblikovati; predvsem bi moralo osebje prenehati razmišljati v okvirih washingtonskega konsenza*, ki podpira predvsem prioritete bogatejših in močnejših držav, podjetij in posameznikov, ter opustiti napačne neoklasične predpostavke in teorije.
Ellen H. Brown 6.) predlaga, naj bodo države pooblaščene za uporabo
lastnega brezobrestnega kredita. Denar bi morale vračati v rednih obrokih, tako kot sedaj, in ko bi dosegle določen prag, si ne bi mogle več
sposojati, dokler ne bi odplačale starih dolgov. Ker ne bi bilo obresti, bi
lahko dolg vrnile s pomočjo proizvodnje dobrin in storitev. Če še vedno
ne bi mogle vrniti dolga, bi v svetovnem parlamentu lahko zaprosile za
prilagoditev, toda odločitve, kdaj in za koliko povečati dotok denarja, bi
bila v njihovih rokah.
Podobno možnost predlaga World Constitution and Parliament Association
(WCPA) 252.) s svojim predlogom za svetovno finančno kreditno korporacijo (‘Earth Financial Credit Corporation’), po katerem bi obstoječe nacionalne valute nadomestila ena sama svetovna valuta (‘Earth currency’).
Njeno vrednost bi določil svetovni parlament na podlagi košarice
dobrin. Pogoj za aktiviranje linije kredita bi bila ratifikacija svetovne ustave. Korporacija bi lahko kreditirala tako vlade kot tudi zasebne institucije,
kooperative, skupnosti, univerze in posameznike. Finančno bi podpirala
samo projekte, ki niso vojaške narave (razen razoroževanja), dosegajo
določene ekološke standarde in ne vključujejo izkoriščanja delavcev.
Najvišje obresti za kredite bi bile 2 %.
Količina kredita bi bila odvisna tudi od števila prebivalcev v deželi in
bi se prilagajala tem demografskim spremembam. Ta zakon bi odpisal
državam določene dolgove.
Na tem mestu se ne bomo spuščali v podrobne kritike posameznih
predlogov. Omeniti velja le, da zgodovina dokazuje, da lahko države same
izdajajo svojo dolga prosto valuto. Tako ni potrebe, da bi na denar gledali kot na kredit, ki ga je treba v prihodnosti vrniti.
V vsakem primeru bi dobro oblikovani globalni rezervni sistem prispeval k večji stabilnost in zmanjšanju neenakosti, lahko bi pomenil kolektivno zavarovanje proti bodočim šokom in pomagal zmanjšati revščino.
Moral bi biti oblikovan tako, da bi:
• spodbujal trajnostni razvoj;
• omogočal prihodek Združenim narodom;
• omogočal transferje državam v razvoju brez pogojev;
• države v razvoju osvobodil odvisnosti od posojil IMF in Svetovne
banke;
• pomagal rešiti problem dolga tretjega sveta;
• prispeval h globalni varnosti in miru.
*Washingtonski konsenz: izraz je leta 1989 skoval ekonomist John Williamson; z
njim označujemo tipični reševalni paket IMF in Svetovne banke, ki med drugim
ponavadi zajema fiskalno disciplino, razširitev davkov, določanje obresti na trgu, liberalizacijo trga, privatizacijo državnih podjetij, deregulacije in pravno zaščito zasebne
lastnine.
John M. Keynes je predlagal, da bi bile valute vezane na košarico dobrin.
Tako bi ena valutna enota predstavljala določeno težo, npr. v zlatu, srebru, bakru, govedini, žitu, volni itd. Drugi zagovorniki tega sistema so
Bernard Lietaer, Michael Rowbotham, Lyndon LaRouche, dr. Mahathir
338
339
Mednarodni denarni standard
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Mohammad in Frederick Mann. Slednji je leta 1998 predlagal, da bi bile
valute lahko med drugim ovrednotene glede na indeks potrošniških cen
(‘Consumer Price Index’ – CPI). Ker pa njegovo jedro, ki se uporablja za
določanje inflacije, ponavadi ne vključuje dobrin z visoko stopnjo cenovne ranljivosti (hrana, energija, nepremičnine), bi bilo potrebno te nujne
stroške vključiti. Kako bi to potekalo v praksi?
E. H. Brown 6.) podaja naslednji primer: mednarodna valutna enota
(‘International Currency Unit’ – ICU) bi bila ekvivalentna indeksu potrošniških cen oz. dogovorjenemu odstotku. Računalniško vzorčenje vseh
nacionalnih trgov bi npr. povedalo, da je vrednost 1 ICU v ZDA 1 dolar.
Iste dobrine, ki bi jih v Ameriki lahko kupili za 1 dolar, bi stale v Mehiki
10 pesov in v Veliki Britaniji pol funta. Ko bi prečkali mejo med ZDA in
Mehiko, bi zamenjali 1 dolar za 10 pesov in s tem denarjem bi lahko kupili enako količino dobrin kot v ZDA. Deset pesov bi v Britaniji zamenjali za
pol funta, a bi še vedno lahko kupili enako količino dobrin.
Vrednost valute bi bila tako po njenem mnenju določena z aktualnimi
cenami na trgu in ne z njeno količino, s katero trgujejo špekulanti. Valute
ne bi bile več dobrine za trgovanje, temveč bi bile kuponi za mednarodno
prepoznane vrednostne enote.
Boyle 253.) meni, da je glavni problem pri uporabi dobrin ta, da se njihova poraba skozi čas spreminja, tehnološki napredek pa spreminja sestavo dobrin in storitev. Turnbull Ibid.) pa omenja še problem variacije v
kakovosti dobrin. Predlaga vpeljavo ‘zelenih’ dolarjev – mednarodne valute oz. obračunske enote –, ki bi temeljila na električnih kilovatnih urah
(kWh). Kot razlog navaja dejstvo, da je večina ekonomij odvisnih od
porabe energije, ki je tesno povezana z gospodarsko aktivnostjo oz. BDPjem. Prav tako bo cena fosilnih goriv v prihodnosti najverjetneje narasla
(primanjkovanje, oteženo pridobivanje), zato se bo pojavila potreba po
večjem pridobivanju energije iz obnovljivih virov. Kilovatne ure lahko
tudi natačno odmerimo, ta enota pa vsebuje tudi notranjo vrednost (energijo), ki je zlato na primer nima. Po njegovem mnenju bi uvedba take
valute sprožila tudi določene pozitivne okoljske posledice:
Robertson 251.) prav tako ne podpira vezave valut na zlato kot tudi ne
na košarico dobrin. Po njegovem mnenju tak sistem v praksi ne bi mogel
dobro funkcionirati. Trdi, da je glavni težava sedanjega sistema v tem:
• da komercialnim bankam dovoljujemo ustvarjanje nacionalnega
pritoka denarja;
• da centralne banke ne morejo ustvarjati novega denarja dolga prosto
in neposredno v prid javnega interesa.
34. Spremembe finančnega
sistema v temeljih
Temeljne spremembe današnjega monetarnega sistema bi pomenile predvsem spremembi v načinu izdajanja denarja (nacionalne valute), načinu
razširjanja le-tega, končno pa tudi odpravo zaračunavanja obresti.
Monetarni reformatorji si, kot rečeno, niso edini v tem, kateri sistem bi
bil najbolj primeren. Spodaj si bomo ogledali naslednje predloge: islamsko bančništvo, javno bančništvo, lokalne oz. komplementarne valute,
sodobno monetarno teorijo in monetarni sistem brez dolga.
Islamsko bančništvo
Zgodovina in razvoj islamskega bančništva
»Valuta v obliki kilovatne ure bi ustvarila globalno standardno obračunsko
enoto, ki bi se lahko spreminjala v vrednosti v odnosu do drugih dobrin na različnih lokacijah, odvisno od njenega vira in tehnologije. Posledično bi trg preusmeril energetsko intenzivno industrijo na tiste lokacije, ki bi proizvajale obnovljivo električno energijo na najbolj učinkovit način.« Ibid.) (Turnbull, str. 14)
Mohamed naj bi razumel naravo denarja kot legalno kreacijo, kot nekaj,
kar izvira iz zakona, razlaga Zarlenga 3.). Svoje učence naj bi učil, da naj
bo številčno ovrednoteni bakreni denar enako sprejemljiv kot zlato in
srebro. Koran prepoveduje zaračunavanje obresti (riba) in ko se je ta prepoved prvič uveljavila v praksi v 7. stoletju, naj bi trgovina zacvetela. M.
U. Chopra meni, da ekonomska aktivnost po tem ni upadla (Zarlenga,
str. 624). Kljub temu pa naj bi trgovci kasneje v praksi dostikrat delovali
drugače od religioznih zapovedi. Tako npr. Hungronge razlaga, da so bili
že v 11. stoletju tisti trgovci, ki so trgovali v skladu z religioznim zakonom, od ostalih zasmehovani. (Ibid.)
Dr. Natalie Schoon 254.) razlaga, da naj bi v srednjem veku med letoma
1000 in 1500 arabski trgovci z Bližnjega vzhoda trgovali po principih
šeriatskega prava, torej brez obresti ter z deljenjem tveganja in dobička.
Kasneje naj bi pomembna evropska podjetja (npr. Dutch East India Co.)
340
341
Denar – nedolžna prevara?
na tem ozemlju odprle svoje izpostave, ki pa so delovale po principu obresti. Njihov vpliv naj bi se nato razširil po regiji in postal prevladujoč.
Zarlenga pojasnjuje, da naj bi muslimanske države v zadnjih dveh
stoletjih pod vplivom kolonializma postopoma prevzele denarni in bančni
sistem, temelječ na obrestih. Vendar pa islamsko bančništvo od 30-ih let
20. stoletja doživlja postopen preporod. V 30-ih letih (morda zaradi
depresije na Zahodu) je prišlo do ponovne evalvacije muslimanskega stališča do tega vprašanja. Muslimanski učenjaki so ponovno potrdili klasična muslimanska stališča, torej nasprotovanje oderuštvu in obrestim.
Druga faza je bila, ko so nekako po letu 1965 muslimanski ekonomisti
preučevali te ideje. Treja faza, ki še vedno traja, pa vključuje izoblikovanje
obresti prostih bank in finančnih institucij tudi v praksi. Na tem področju je bil še posebej dejaven Pakistan, katerega 227. člen ustave določa, da
se morajo postopno vsi zakoni prilagoditi Koranu ter da naj se oderuštvo
in obresti čim prej odpravijo. Do zgodnjih 80-ih let so brezobrestne
banke delovale v Egiptu, Jordaniji, Kuvajtu, Sudanu, Bahrainu in
Združenih arabskih emiratih. Od druge polovice 90-ih let 20. stoletja je
islamsko bančništvo doživljalo letno rast med 10 % in 15 % ter se širilo
v konvencionalne bančne sisteme. Danes so islamske banke prisotne v več
kot petdesetih državah, prav tako pa obstaja okoli 250 vzajemnih skladov,
ki sledijo principom islamskega bančništva, globalna vrednost islamskega
financiranja pa je okoli en bilijon dolarjev. 255.), 256.) Bančna sistema Irana
in Sudana sta skoraj v celoti islamska, medtem ko so bančni sistemi v
ostalih državah mešani s konvencionalnim bančništvom.
Leta 1973 je bila ustanovljena Islamska banka za razvoj (‘Islamic
Development Bank’) 257.), katere namen je spodbujati ekonomski razvoj,
družbeni napredek in trgovino v državah članicah in muslimanskih skupnostih na temelju šeriatskega zakona. Banka ponuja posojila za produktivne projekte in za podjetja, prav tako pa ponuja finančno pomoč državam.
Banka sprejema depozite in mobilizira finančne vire na podlagi dovoljenih
načinov, ki se skladajo s šeriatskim pravom. Banka za valutno enoto uporablja islamski dinar, ki je enakovreden 1 posebni pravici črpanja (SDR).
Trenutno je vanjo vključenih 56 držav. Pogoj za članstvo je, da je država
predhodno članica Organizacije za islamsko sodelovanje (‘Organisation of
Islamic Cooperation’). Sedež ima v Savdski Arabiji, poleg tega pa ima še
štiri regionalne izpostave (v Maroku, Senegalu, Kazahstanu in Maleziji).
342
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Sliki 90 in 91: Islamska banka za razvoj (‘Islamic Development Bank’)
in njen logotip (vira: www.isdb.org; www.timesofummah.com)
Principi islamskega bančništva
Na spletni strani Inštituta za islamsko bančništvo in zavarovanje (‘Institute
of Islamic Banking and Insurance’) 258.) lahko preberemo, da je jedro sistema sicer prepoved obresti, toda sistem islamskega bančništva vključuje
tudi posameznikove pravice in dolžnosti, pravice do posesti, pravično
razporeditev bogastva, delitev tveganja, izpolnitev obveznosti in svetost
pogodbe. Glede obresti pravi: »Vsak pozitivni, fiksirani in določeni odstotek, vezan na dospelost in višino glavnice (zajamčen ne glede na povračilo
investicije) pomeni ribo in je prepovedan.« Namesto finačnega posredništva
na podlagi dolga se osredotoča na finančno posredništvo na podlagi pravičnosti in delitve tveganja.
Mednarodne finančne regulacije in regulacije na Zahodu niso prilagojene islamskim principom. Poleg tega, razlaga Sole, regulatorji v teh državah
ne vedo veliko o islamskem bančništvu. Le-to temelji, kot rečeno, na zapovedih iz Korana, ki poleg obresti, prepoveduje tudi gharar in maisir (pogodbeno negotovost in hazardiranje) ter haram podjetja (npr. tista, ki se ukvarjajo s svinjino, pornografijo ali tobakom in za ostalimi za Koran nesprejemljivimi dejavnostmi). Kljub temu so se tudi na Zahodu začele pojavljati
islamske banke in trenutno je na tem področju vodilna Velika Britanija.
343
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Slika 92:
Islamska banka
v Veliki Britaniji
(vir: www.reuters.com)
Koran sicer ne prepoveduje trgovanja s terminskimi pogodbami, vendar s tem ne ponuja krinke za vsakršno špekulacijo. Prav tako naj bi tudi
nekateri muslimanski akademiki zagovarjali 100 % kritje, ker menijo da
je ustvarjanje denarja domena skupnosti, ki naj bi kot celota imela od tega
koristi. 3.)
Islamsko bančništvo ne spreminja načina izdajanja novega denarja
prek bančnih posojil oz. obveznic ali dolžniških instrumentov, piše
Papazian 259.). Določene države z islamskim bančništvom na enak način
izdajajo državne obveznice za svoje financiranje. Te instrumente pa prav
tako uporabljajo njihove centralne banke kot orodja monetarne politike.
Na tem področju je prednjačila Malezija, ki je leta 1983 pričela z izdajanjem vladnih investicijskih papirjev (‘Government Investment Issues’).
Namen je bil ponuditi islamskim bankam instrument, v katerega lahko
vlagajo svojo presežno kratkoročno likvidnost. Sudan npr. izdaja vladne
investicijske certifikate (‘Government Investment Certificates’) z različnimi dospelostmi. Bahrain je leta 2001 uvedel islamske obvezniške instrumente, s katerimi je vladar želel nadomestiti svojo dotedanjo konvencionalno izposojanje. Centralna banka jih uporablja, da upravlja z likvidnostjo. Centralne banke pa za uravnavanje likvidnosti uporabljajo tudi
nakupe dobrin (npr. kovin) v sodelovanju s komercialnimi bankami. Sole
255.)
razlaga: »... The government agrees to sell forward to Islamic banks a
commodity (typically aluminum in the case of Bahrain) against a spot
payment. Simultaneously, the Islamic banks designate the Bahraini government as their agent to sell the commodity to a third party upon delivery. The
price of the future sale determines the return of the sukuk, while the initial
spot payment from the Islamic banks to the central bank constitutes the liquidity withdrawal.« 255.) (Sole, str. 21)
344
V nekaterih državah pa vlade ne izdajajo obveznic, zato morajo njihove
centralne banke najti druge načine, kako upravljati z likvidnostjo. V ta
namen same izdajajo dolžniške instrumente. Ena možnost, ki jo imajo, je
sekuritizacija lastnega imetja, ki pa je seveda omejeno. Zato je Kuvajt uvedel
instrument na podlagi dobrin, kjer centralna banka pristopi k islamskim
bankam in jih zaprosi, naj jih v njenem imenu kupijo oz. prodajo.
Zangeneh in Salam 260.) trdita, da lahko centralna banka v islamskem
sistemu uporablja večino običajnih instrumentov monetarne politike.
Nekateri od njih bi morali biti prirejeni, nekateri pa niso v skladu s šeriatskim pravom (npr. diskontno okno).
Kritika
Islamsko bančništvo je še mlado in se sooča z določenimi težavami. Kljub
temu da prepoveduje zaračunavanje obresti, pa vsi muslimani ne razumejo obresti enako. Tako je npr. velikokrat dovoljeno, da banke namesto
obresti zaračunajo honorar. Na primer: v imenu stranke kupijo posest ter
jo prodajo stranki za višjo ceno. Določene banke prav tako zaračunajo
enkraten honorar za izdajo posojila. Islamski puritanci tem praksam
nasprotujejo ter se še vedno držijo stare interpretacije obresti. 6.)
Problem, na katerega lahko naletijo centralne banke v muslimanskih
državah, je prevelik vpliv politične vlade na monetarno politiko, razlagata
Zangeneh in Salam 260.). Tako je npr. centralna banka v Pakistanu glede
monetarne politike dolžna slediti napotkom finančnega ministrstva.
Religiozno vodstvo države je avtoriteta, ki presoja, ali je šeriatsko pravo
implementirano v monetarno politiko. Pakistan je poskušal z zakonodajo
islamizirati vrsto finančnih instrumentov. Leta 1991 je šeriatsko sodišče v
Pakistanu odločilo, da so transakcije, ki vsebujejo obresti, nelegalne.
Vendar se je vlada na to razsodbo uspešno pritožila na vrhovno sodišče.
Centralne banke so tako prepuščene dilemam, ki izhajajo iz negotovosti
in pomanjkanja jasnosti glede smeri razvoja finančnega sistema.
Kljub temu naj bi se islamske banke soočale z določenimi težavami, ki
se nanašajo na implementacijo principa delitve izgube in dobička. Gafoor
261.)
omenja težave na teh področjih: udeležba pri dolgoročnih projektih z
nizkim donosom, financiranje malih podjetnikov, tekoča vsakodnevna
posojila delujočim podjetjem in posojila vladi. Dusuki 262.) omenja, da naj
bi dokazi v praksi potrjevali, da večina financiranja islamskih bank ne
temelji na principu pravičnosti. Naqvi 263.) pa kritizira počasno implementacijo islamskih principov v komercialnih bankah v Pakistanu in odsotnost želje po odpravi revščine.
345
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Javno bančništvo
ral. V primeru večjih družbenih potreb po denarju (npr. naravne katastrofe), bi država natisnila toliko denarja, kolikor bi ga potrebovala za projekte (delo in material). Tako bi se po mnenju avtorice izognili inflaciji, saj
bi se dotok denarja povečal skupaj s povpraševanjem.
To je po njenem mnenju idealen scenarij, ki bi zahteval podržavljenje
vseh finančnih institucij, ki danes tako ali drugače posojajo denar. To je
za večino ljudi na Zahodu trenutno nepredstavljivo, zato predlaga polovični sistem, pol zasebni in pol državni. Vlada bi bila prvi izdajatelj in
posojilodajalec, zasebne finančne institucije pa bi reciklirale ta denar v
obliki posojil. Obresti bi še vedno šle v njihove zasebne žepe, toda ne v
tako velikem obsegu kot danes. Dotok denarja bi se za pokritje obresti še
vedno moral povečevati, vendar manj.
Ellen H. Brown, ki je tudi predsednica ameriškega Inštituta za javno
bančništvo (‘Public Banking Institute’), meni, da bi s takim sistemom
zasebno izdajanje kreditov sčasoma lahko postalo zgodovina. Vendar pa
so krediti obenem pomemben del današnje družbe in trgovanja; kako bi
torej dosegli, da bi se ta storitev obdržala? Brown trdi, da je denar kredit,
predujem na podlagi človekove obljube, da ga bo vrnil. Po njenem mnenju je z današnjim sistemom narobe to, da gredo obresti v žepe bank, ki
za izdajo predujmov niso zastavile ničesar svojega.
Problem bi lahko rešili s tem, ko bi izdajanje predujmov na računih
prenesli na državne javne banke, ki bi delovale kot agenti vlade oz. parlamenta, edinih pristojnih za izdajo nacionalnega denarja. Po sedanji zakonodaji države ne smejo izdajati nacionalne valute v obliki gotovine, vendar pa lahko državne banke izdajajo kredite.
Institucija, ki bi skrbela za transakcije kreditnih kartic, bi bila pooblaščena za oboje – depozite in za izdajo kreditnih predujmov. Takšna vladna
bančna agencija ne bi imela nobenih želja po dobičkih, zato ne bi odirala
ljudi z visokimi obrestmi. Kredit bi bil lahko na voljo z razumnimi obrestmi, ki bi bile fiksne, pod določenimi pogoji, meni Brown, pa bi ga lahko
izdajali celo brez obresti.
Banke danes ustvarjajo in posojajo kredite in nanje zaračunavajo obresti,
kar po mnenju E. H. Brown 6.) ustvarja ‘nemogoče pogodbe’, kajti denarja
naj nikoli ne bi bilo ustvarjenega dovolj, da bi se lahko odplačalo obrestne
zahteve. Edina možnost naj bi po njenem bila, da se za odplačilo obresti
ponovno zadolžimo (ta interpretacija verjetno popolnoma ne drži – glej
opombo*). Brown piše:
»... v sistemu, v katerem se denar ustvarja s sposojanjem z obrestmi, sistemu kot celoti vedno primanjkuje denarja in nekdo mora bankrotirati. ...tako
je edini način, da dobimo denar za obresti na stara posojila, da vzamemo
nova in tako stalno napihujemo dotok denarja.« 6.) (Brown, str. 31)
Obresti so vključene v vse stopnje produkcije in trgovanja. Ocenjuje
se, da kumulativne obresti tako dosežejo polovico končne cene izdelka. To
pomeni, trdi Brown, da bi odstranitev obresti lahko cene prepolovilo.
V novem sistemu, kot si ga predstavlja, bi se denar ustvarjal takrat, ko
bi državljan vzel kredit iz banke, ki bi bila v lasti skupnosti. Denar dandanes
nastaja na enak način, razlika je le v tem, da ga ustvarjajo zasebni bankirji.
Toda obresti imajo določene prednosti, saj npr. spodbujajo dolžnika k plačilu, ponujajo kompenzacijo posojilodajalcu za uporabo njegovega denarja
ter omogočajo upokojencem zanesljiv dohodek. Kako obdržati te prednosti, se sprašuje Brown, ne da bi sprožili problem ‘nemogoče pogodbe’?
Po njenem mnenju je problem mogoče rešiti tako, da bi bila edina entiteta v državi, pooblaščena za posojanje z obrestmi, država sama. Obresti bi
se vračale nazaj k državi in le-ta bi denar vrnila nazaj v skupnost, oziroma
ga deloma porabila za financiranje nujnih državnih služb.
Kako bi to delovalo v praksi? Država bi izdala npr. 105 EUR, od tega
bi 100 EUR posodila s 5 % obrestmi, 5 EUR pa bi porabila za javne
projekte. Teh 5 EUR že predstavlja 5 % obresti, ki bi na koncu pritekle
nazaj k državi skupaj z glavnico, 100 EUR. Tako bi se denar zgolj recikli*Nekateri (npr. zagovorniki avstrijske ekonomske smeri) menijo, da se s tem nemogočih pogodb nujno ne ustvarja; denar za odplačilo obresti se lahko zasluži, kajti denar se v obtoku obrača (kroženje denarja) – banka del obresti (čistega dobička) vlaga
naprej oz. ga porablja in s tem vrača v ekonomijo. Glej Robert P. Murphy: What does
‘debt’based’ money imply for interest payments? in G. E. Griffin: Creature from the Jekyll
Island (str. 191, 192). Keen npr. meni, da je možen popolnoma kreditni sistem, v katerem kapitalisti še vedno ustvarjajo dobiček. Glej Steve Keen: Solving the problem of
monetary profits.
Zvezna država ZDA Severna Dakota je edina v Ameriki, ki ima lastno
državno banko. Ustanovljena je bila leta 1919 z namenom pomagati
malim kmetom in podjetnikom izvleči se iz primeža železniških podjetij
ter bank iz drugih zveznih držav. Danes deluje kot centralna banka in
opravlja podobne funkcije kot izpostave Fed, vendar se od centralne
banke bistveno razlikuje.
Deleži Fed so v rokah zasebnih bank, medtem kot je Banka Severne
Dakote (BSD) 100 % v državni lasti. Od nje država zahteva, da deluje v
346
347
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
javnem interesu. Njen cilj je omogočati stabilne finančne storitve z namenom podpirati poljedelstvo, trgovino in storitve. Izogiba se rivalstvu s
zasebnimi bankami, tako da z njimi sodeluje kot partnerica. Večino posojil izdajajo lokalne banke, BSD sodeluje pri posojilu tako, da deli tveganje, zakupi in zniža obrestno mero in zakupi posojila ter tako osvobodi
lokalne banke, da lahko posojajo več.
Njena druga funkcija je omogočati sekundarni trg za nepremičninska
posojila, ki jih kupuje od lokalnih bank. To je državi pomagalo zaobiti
nepremičninsko krizo, saj sekundarnega trga niso vodili posojilodajalci v
senci, temveč državna banka.
Ostale storitve, ki jih banka omogoča, so: garancije za podjetniške
iniciative in študentska posojila ter nakup lokalnih obveznic. Banka prav
tako financira državni proračunski primanjkljaj. BSD ima odprt račun pri
Federal Reserve, vendar pa njeni depoziti niso zavarovani pri FDIC.
Zavaruje jih zvezna država. 264.)
rablja napačno kreditno definicijo denarja. Druga kritika leti na dejstvo,
da bi se enako nesprejemljivo zaračunavanje obresti na kredit zgolj preneslo iz zasebnih v vladne roke. Tako bi vlada postala lastnik naše zadolženosti, medtem ko se v bistvu ne bi nič spremenilo. E. H. Brown prav tako
predlaga prenos JP Morgan Chase in Citibank (ki v ZDA izdajata večino
Visa in MasterCard kartic) pod vladno okrilje, kar naj bi bilo dovolj za
pokritje potreb po kreditnih karticah. AMI temu nasprotuje, saj meni, da
bi se prevarantska praksa tako nadaljevala pod okriljem vlade, kar bi bilo
morda še teže izkoreniniti. Ne strinjajo se tudi z idejo, da bi morala vlada
voditi celotni bančni sistem.
Njihov reformni zakon (‘American Monetary Act’) tudi ne prepoveduje zaračunavanja obresti, temveč jih zgolj omejuje. Trdijo, da je najbolj
pomembno to, da izdajanje denarja vnovič prevzame vlada in da se vzpostavi 100 % rezervna zahteva. Problem obresti bi lahko reševali naknadno
z dodatnimi zakoni.
Trdijo, da se s tem, ko bi denar nastajal z jemanjem kredita, ne bi
ničesar spremenilo; ljudje bi bili še vedno ujeti v dolg. Zdi se jim neizvedljivo, da bi ljudje prek tega sami določali, koliko denarja potrebujejo.
Prav tako so kritični do državnih bank, saj menijo, da če bi vlada dajala državam in lokalnim skupnostim brezobrestna posojila, potem zvezne
države sploh ne bi potrebovale svojih bank. Poleg tega bi državne banke
denar ustvarjale na enak način kot ga komercialne banke sedaj, s tem pa
bi podpirale status quo. Ustanavljanje državnih bank bi bilo tudi odmik
od pravih potrebnih monetarnih reform. Za ustanovitev take banke države potrebujejo sredstva, toda vse so že prekomerno zadolžene, tako da bi
bil to samo dodaten strošek. Ker bi te banke delovale po enakih principih
kot komercialne banke in bi bile ujete v njihovo mrežo, bi bila količina
kreditov, ki bi jih lahko izdale, odvisna tudi od tega, koliko in kako posojajo druge banke. Ker bi delovale na trgu, pa bi bile prav tako dovzetne
za tržna tveganja. V AMI so prav tako mnenja, da državne banke ne bi
prispevale pomembnega deleža v letne državne proračune.
Po njihovem mnenju bi bilo za zvezne države bolje, če bi obdržale
dosedanje dogovore s komercialnimi bankami, a s to razliko, da bi si
poskušale zagotoviti boljše pogoje sodelovanja. Precejšnja verjetnost je, da
bi banke pristale na drugačne pogoje, saj si nobena banka ne želi, da bi se
depoziti selili drugam.
Javna banka se od običajne razlikuje predvsem v treh vidikih:
• namen javne banke je služiti javnemu interesu;
• dobiček javne banke se vrne v javnost preko izboljšanih javnih storitev oz. nižjih davkov;
• uslužbenci javne banke so javni uslužbenci, ki prejemajo javne plače
brez velikih bonusov.
Public Banking Institute 265.) zavrača očitke, da podržavljanje bančništva pomeni socializem, saj naj bi ustava nalagala vladi vzpostavitev uradnih storitev, kot npr. vojaško službo, poštne storitve idr. Menijo, da te
storitve ne temeljijo na določeni ekonomski teoriji oz. pristopu, temveč
so suverene javne zahteve. Enaka suverena zahteva naj bi bila pravica
kongresa za izdajo denarja in regulacijo njegove vrednosti. Ker danes
večino denarja predstavlja kredit, pomeni uravnavanje vrednosti denarja
uravnavanje kredita. Kredit naj bi tako postal državna zadeva.
Kritika
Stephen Zarlenga in American Monetary Institute (AMI) 266.) sta do zgornjih predlogov zelo kritična. Zarlenga meni, da je problem današnjega
sistema in monetarne reforme prvenstveno v tem, kako je definiran denar.
Trdi, da je denarju ta funkcija podeljena na podlagi vladnega zakona ter
da denar ni ekonomsko blago oz. kredit. Po njihovem mnenju PBI upo348
349
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Valute in banke lokalnih skupnosti
V tridesetih letih 20. stoletja je bilo po svetu izdanih mnogo lokalnih
valut (npr. v baltskih državah, Kanadi, Ekvadorju, Bolgariji, na Danskem,
v Franciji, Švici, na Kitajskem ...). Nekatere od njih (npr. WIR sistem v
Švici) niso bile zatrte in so preživele. Zanje (še posebej za eksperiment
avstrijske vasice Wörgl) se je zanimal celo Irving Fisher, takrat eden izmed
najbolj uglednih ekonomistov. Na to temo je napisal serijo člankov ter v
pogovoru s takratnim ameriškim podsekretarjem za finance Deanom
Achesonom dokazoval, da bi depresijo z izdajo takšnih valut lahko rešili
precej hitro. Roosevelt se je, kot vemo, namesto tega odločil za New Deal.
»Anyone can create money, the problem is in getting it accepted.« 236.)
– Hyman Minsky
Denarni sistem pa ne obstaja nujno zgolj na nacionalni ravni. Denar je v
osnovi žeton (‘token’), ki predstavlja določeno vrednost, ki jo v začetku
določi (kasneje pa skuša vzdrževati oz. spreminja) neka avtoriteta (to
avtoriteto lahko predstavlja tudi lokalna oblast oz. zbor občanov). To
pomeni, da lahko tudi lokalna skupnost izdaja svojo valuto ter ustvari svoj
denarni sistem, s čimer lahko oživi lokalno gospodarstvo in poveča zaposlenost. Vendar pa se lokalna valuta od nacionalne razlikuje v tem, da z
njo ne moremo plačevati državnih davkov in kazni.
V preteklosti so se po svetu v različnih skupnostih kot denar uporabljale najrazličnejše stvari in predmeti, med drugim: drevesna smola,
bobni, jajca, peresa, slonovina, žad, usnje, žeblji, svinje, kvarc, riž, školjčne lupine, sol idr. Verjetno največji denar so uporabljali prebivalci že
omenjenega otoka Yap v zahodnem Pacifiku.
Otok je prišel pod nemško oblast leta 1898, piše Wray 4.). Tamkajšnji
prebivalci niso uporabljali denarja v običajnem smislu, vendar so jim veliko
vrednost predstavljali veliki okrogli kamniti bloki, ki so jih pridobili na
otokih oddaljenih do 400 milj. Otok ni imel voznih cest, poti pa so bile v
slabem stanju. Zato je kolonialna oblast od lokalnih starešin zahtevala
popravilo cest, vendar ni mogla vpeljati finančne prisile. Zato so se odločili, da bodo na kamnite bloke narisali križe, kar naj bi pomenilo, da so sedaj
le-ti v nemški lasti. To je delovalo in prebivalci so poprijeli za delo, da so
lahko odplačali globo (davek) in ‘dobili’ svoje kamnite bloke nazaj.
V mestecu Wörgl v Avstriji je v 30-ih letih živelo okoli 4500 ljudi, od
katerih jih je bilo 500 brezposelnih, še 1.000 brezposelnih pa je bilo moč
najti v njegovi okolici, piše Lietaer 97.). Takrat je župan postal Michael
Unterguggenberger, ki je poznal delo Nemca Silvia Gesella in njegov usihajoči denar.
Unterguggenberger je imel dolg seznam del, ki jih je želel opraviti: od
popravila cest do izgradnje vodovoda in sajenja dreves. Ljudje so bili pripravljeni delati, vendar je imela občina na banki zgolj 40.000 šilingov. Župan
je denar uporabil kot garancijo ter na podlagi nje uvedel lastne usihajoče
bankovce. Ljudje so na njih morali vsak mesec prilepiti znamko, ki je
pomenila 1 % nižjo vrednost. S tem je ljudi spodbudil, da so denar hiteje
porabljali. Mestece je uspelo ne samo izvesti vse projekte na županovem
seznamu, temveč je zgradilo tudi lastno smučarsko skakalnico, most in
številne nove hiše. Shemo je prevzelo tudi šest okoliških vasi. Mestece je z
rešitvijo problema brezposelnosti vzbudilo pozornost širše javnosti, obiskat
ga je prišel celo takratni francoski premier Edouard Dalladier.
Slika 94: Wörgelski usihajoči bankovec (vir: www.pdxcurrency.net)
Slika 93: Denar, ki so ga uporabljali možje na otoku Yap.
(vir: www.yapislandproject.blogspot .com)
Lietaer 97.) poudarja, da dodatna zaposlenost ni izhajala iz začetnih županovih projektov, kot npr. v primeru Rooseveltovega New Deala. Večina dela
je bilo opravljenega potem, ko so ljudje denar, dobljen od župana, porabili.
350
351
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Vsak wörgelski šiling je v 13 mesecih eksperimenta zakrožil 416-krat ter
tako ustvaril 12-krat do 14-krat več zaposlenosti kot običajni šiling.
Kmalu so tudi druga mesta želela posnemati to idejo, vse skupaj jih je
bilo okoli 200. Na tej točki pa se je vmešala avstrijska centralna banka in je
takšne bankovce prepovedala. Ljudje so centralno banko tožili, vendar so
novembra 1933 tožbo izgubili. Wörgl se je pogreznil nazaj v 30 % brezposelnost, leta 1934 pa so po Avstriji izbruhnili družbeni nemiri. Leve stranke
so bile zato prepovedane, celo stranka Michaela Unterguggenbergerja, ki je
bil zato odstranjen s položaja. Preminil je leta 1936.
še na sosednje kraje. Končno so projekt v svoje roke vzeli trgovci. Slabost
tega italijanskega projekta je, da tak pristop potrebuje bogatega sponzorja,
ki spravi kolesje v pogon. 6.)
Podobni projekti potekajo tudi drugod po svetu, med drugim v mestu
Totnes, Velika Britanija. Tu je menjalno razmerje med totneškim funtom
in britanskim funtom 1 : 1. Trenutno ta funt sprejema okoli 70 lokalnih
trgovin in podjetij. 268.)
Na splošno sta na področju lokalnih valut navzoča dva načina razmišljanja, razlagata Huber in Roberston 230.) Prvi razume lokalne valute bolj
kot začasno iniciativo za samopomoč v času finančnih in gospodarskih
kriz, ko ljudje niso zmožni zaslužiti dovolj uradnega denarja, ki bi lahko
podpiral zadostno kroženje blaga in storitev. Drugi pa meni, da bo v globalni ekonomiji naraščala potreba po lokalnih valutah. V tej diverzifikaciji valut zagovorniki tega pogleda dovoljujejo tako multinacionalne
valutne unije kot tudi valute s posebnimi specifičnimi nameni ter celo
valute zasebnih bank, če bi se zanje pojavila potreba.
Centralne banke so se, zgodovinsko gledano, na njihov pojav odzvale
na tri načine:
• ignoriranje: če so ostale marginalne;
• ukinitev oz. zatrtje lokalne valute: če so postale preveč uspešne;
• uradno dovoljevanje: to pot je kot ena redkih ubrala centralna banka
Nove Zelandije.
Banka Slovenije ne vidi nobenih problemov v uvedbi valute lokalne
skupnosti, če se ta uporablja za oživitev oz. spodbudo lokalne trgovine,
vsaj kar je avtor imel priložnost izmenjati mnenja (že omenjeni pogovor
na Banki Slovenije, dne 8. 4. 2011).
Leta 2007 je po svetu obstajalo okoli 2500 različnih valut lokalnih skupnosti (večinoma v državah zahodnega sveta) – glej barvno sliko 70 –
Bernard Lietaer et al. 267.)
Nekaj uspešnih primerov po svetu:
2. Liberty Dollars, ZDA: leta 1998 je zasebna organizacija NORFED
(‘National Organization for the Repeal of the Federal Reserve Act and the
Internal Revenue Code’) začela izdajati valuto, imenovano ‘liberty dollars’,
ki je bila podprta z zlatom in s srebrom. Izdana je bila v obliki kovancev,
zlatih in srebrnih certifikatov ter elektronskega denarja. Bankovci so bili
tako dobro zasnovani, da jih je bilo težko ponarejati. Valuta se je v lokalnih
trgovinah menjala z običajnimi dolarji v razmerju 1 : 1. Srebrni certifikati
so predstavljali zgolj polovico dejanske vrednosti srebra v trezorju – razlika
je šla k organizaciji za pokritje stroškov ter za njeno kampanjo. Do leta
2006 je bilo v obtoku 20 milijonov liberty dolarjev, ki so tako postali druga
največja valuta v ZDA. Tega leta je uradna kovnica ZDA razglasila, da so
le-ti nelegalni, ker se jih lahko zmotno zamenja za uradno valuto. Pisarne
NORFED-a sta preiskala FBI in tajna služba, ki sta zasegli tako računalnike kot tudi vse zlato in srebro. Kongresnik Ron Paul se je leta 2007 skušal
postaviti v bran taki praksi s predlogom zakona o prosti konkurenci valut
– ‘Free Competition in Currency Act’. 6.), 269.)
Sredi marca 2011 je bil vodilni mož NORFED, Bernard von Nothaus,
obsojen na zaporno kazen. O taki odločitvi sodišča je bil presenečen celo
Wall Street Journal 270.), ki omenja, da se v luči krize dolarja vse več zveznih
držav odloča za kovanje lastnih srebrnikov in zlatnikov (kar jim omogoča
ustava).
1. Simec, Guardiagrele, Italija: bogati lokalni profesor Giacinto Auriti je
izdal lokalno valuto simec. Le-to je menjal za lire ter se dogovoril z lokalnimi trgovci, da lahko pri njem zamenjajo simece nazaj v lire (v tem primeru
so dobili 2 liri za en simec). Rezultat je bil, da so se cene prepolovile, ljudje
so preplavili trgovine, lokalna ekonomija je zaživela. Ta praksa se je razširila
352
Slika 95: Kovanci
Liberty Dollar
(vir: www.howtovanish.com)
353
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Kljub temu pa je nekdanji sodelavec NORFED, Rob Gray, ki je ustanovil American Open Currency Standard, kritičen do nekaterih potez
NORFED. Zato predlaga nekatere spremembe, ki bi odvrnile podobne
zasege in tožbe s strani države (kovanje medaljonov, in ne kovancev z
dolarsko denominacijo, njihovo uporabo zgolj med določenimi strankami, in ne npr. v javnih supermarketih, ipd.) 271.)
5. Potrdila na kmetijah: papirnata potrdila se lahko uporabljajo tudi na
kmetijah in so namenjena temu, da kmet premosti težke čase do žetve.
Primer le-tega je kmet v Massachusettsu, ki je izdal svoja potrdila potem,
ko mu lokalna banka ni hotela odobriti kredita. Ljudje so lahko vplačali
9 dolarjev, dobili za to potrdilo, ob žetvi pa to potrdilo zamenjali za pridelek v vrednosti 10 dolarjev. 6.)
3. Global Exchange Network, Argentina: Argentina je vpeljala spremembe, ki jih je zahteval IMF (privatizacija, fiksiranje pesa na dolar ...)
in leta 1995 bankrotirala. Banke so se zapirale, ljudje pa so ostali brez
prihrankov. Kmalu so se travniki spremenili v vrtičke, vzniknili pa so tudi
lokalni menjalni marketi. Neka okoljska organizacija je organizirala veliko prodajo, kamor so ljudje lahko prinesli stvari, ki so jih nameravali
prodati. V zameno za to pa so dobili papirnata potrdila, ki so predstavljala denar. Z njimi so lahko kupili druge stvari. Kmalu se je ta sistem razvil
v Global Exchange Network, ki se je razširil po Srednji in Južni Ameriki.
Na vrhuncu je v mreži sodelovalo 7 milijonov ljudi. Študije so pokazale,
da so cene v provincah, kjer so uporabljali lokalne valute, ostale stabilne
v primerjavi s provincami, kjer tega niso uvedli. Sistem je imel nekaj
pomanjkljivosti, vključno s slabim nadzorom nad ponarejanjem. Trenutno
ta sistem uporablja nekaj desettisoč ljudi. 6.)
6. ‘Caring relationship tickets’, Japonska: ljudje pomagajo starejšim v
zameno za potrdila o negovalnem odnosu, imenovana hureai kippu. Ta
potrdila se seštevajo in se kasneje lahko porabijo za lastno nego, ko je
varčevalec sam potreben pomoči. Za težja dela se dobi več točk oz. časovnih ur kot za lažja. Ta potrdila pokrivajo področje, ki ni zajeto v nacionalnem zdravstvenem zavarovanju. Varčevalci lahko ta potrdila prenesejo
tudi na drugo osebo, ki potrebuje pomoč (npr. sorodnika). Podobni projekti naj bi obstajali tudi v Nemčiji. 6.)
4. Ithaca HOURS, ZDA: v ZDA je danes na voljo več kot 30 lokalnih
papirnatih valut, med katerimi je najbolj uspešna Ithaca HOUR. Ena
enota predstavlja 10 dolarjev oz. povprečno urno postavko. Bankovce se
lahko zamenja za delo (storitve) oz. za blago v enaki protivrednosti. Drugi
primer podobne valute je ‘časovni dolar’, ki ga je zasnoval profesor Edgar
Cahn. Na tej podlagi je v Sloveniji pred kratkim zaživelo društvo Časovna
banka Slovenije (www.casovnabanka.si). Podobno vzporedno valuto uporabljajo tudi na Baliju (1 enota so 3 ure dela). 6.), 272.)
7. Pogosti letalski potnik: nekatere letalske družbe so uvedle t. i. ‘frequent
flyer miles’, milje, ki se jih lahko zasluži s potovanjem z letalsko družbo,
nato pa porabi v restavraciji, hotelu, supermarketu, za taksi ipd. 6.)
8. Elektronske valute, sistem LETS: prvi elektronski valutni sistem je
zasnoval Kanadčan Michael Linton leta 1982, imenovan LETS – ‘Local
Exchange Trading System’. Le-ta je informacijski sistem za beleženje človeškega truda. Račun posameznika se kreditira, ko le-ta proda blago oz.
opravi storitev. Te kredite oz. valuto lahko potem porabi za blago oz.
storitve, ki jih sam potrebuje. LETS je najbolj razširjena lokalna valuta;
trenutno v Evropi, Avstraliji in Novi Zelandiji obstaja okoli 800 takšnih
lokalnih sistemov. 6.), 273.)
Slika 96: Bankovec Ithaca HOUR (vir: www.ithacahours.com)
9. Bitcoin: to elektronsko valuto je razvil Satoshi Nakamoto ter jo lansiral
januarja 2009. Valuto na spletu prek programske opreme izdajajo uporabniki decentralizirano. Algoritem določa končno omejeno količino izdane
valute (21 milijonov Bitcoins). Uporabniki denar hranijo v elektronskih
denarnicah ter ga uporabljajo za medsebojne transakcije. Ta valuta torej
nastaja med uporabniki (t. i. ‘person-to-person oz. P2P). Uporabniki
lahko razdelijo vsak Bitcoin vse do ene sto miljonine (osem decimalnih
mest). To valuto je na nekaterih straneh možno dobiti brezplačno, na
drugih jo interesenti lahko dobijo v zameno za trdno valuto (npr. dolarje),
možno pa jo je tudi ‘izkopavati’ (t. i. ‘Bitcoin mining’). Z njimi je na
spletu možno kupiti tako programsko opremo kot tudi različne fizične
354
355
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
stvari. Eni izmed največjih platform za izmenjavo Bitcoins sta Mt. Gox in
TradeHill. 274.), 275.), 276.)
Podoben pristop je t. i. ‘crowd funding’, ki pomeni zbiranje sredstev
za projekt s strani številnih malih vlagateljev. S tem se izogne nezmožnosti najema kredita oz. obljubi lastniškega deleža. Razvil se je v 90-ih letih
20. stoletja, razmahnil pa po letu 2000. Projekt, ki uporablja ‘financiranje
množice’, je npr. Pirate Myfilm in je namenjen financiranju filmskih
projektov. Razvil ga je bivši borzni posrednik Max Keiser. 282.), 283.)
Več študij primera komplementarnih valut najdete v Lietaerjevi knjigi
The Future of money (str. 188–206) ter na njegovi spletni strani: http://
www.lietaer.com/category/case-studies/.
Lietaer je strastni zagovornik vzporednih valut, saj meni, da so glavni
problem državne valute. Na podlagi 25-letnega raziskovanja naravnih ekosistemov, ki ga je izvedla univerza v Marylandu, ZDA, trdi, da je za uspešen
sistem potrebno ravnovesje med njegovo učinkovitostjo in njegovo odpornostjo. 266.) Pravi, da to velja za vse mrežne sisteme, med katere spada tudi
finančni. Trdi, da naš sistem trenutno preveč poudarja učinkovitost in zanemarja odpornost. Problem je po njegovem strukturne narave in trdi, da
bodo vsi običajni poskusi vlad in centralnih bank za reševanje kriz propadli,
saj se ne ukvarjajo s strukturnimi napakami. Eno izmed rešitev, ki bi prav
tako pomagala ohraniti večino delovnih mest, vidi v t. i. ‘Tradable
Commercial Credits’ (TCC).
Sedemdeset odstotkov in več delovnih mest predstavljajo majhna in
srednja podjetja. Le-ta imajo ponavadi 30-dnevni plačilni rok, medtem ko
si njihovi veliki odjemalci oz. država privoščijo 90-dnevnega. Ta razlika
mnoge pripelje na rob solventnosti. Rešitev je po Lietaerjevem mnenju v
tem, da se za izdan račun dobi zavarovanje. Tak račun je tako pokrit in se
lahko uporablja kot plačilno sredstvo. Prejemnik le-tega ga lahko položi na
banko, počaka, da se 90-dnevni rok izteče in ga nato zamenja za uradno
valuto, vendar mora v tem primeru banki nekaj plačati. Lahko pa ga da
naprej drugemu prejemniku. Na ta način se majhna in srednja podjetja
lahko izognejo likvidnostnemu krču. Ta sistem že dobro funkcionira v
Braziliji in Urugvaju, kjer lahko račune uporabljajo tudi za plačilo davkov.
Lietar piše, da lokalne valute, na katere ni pripetih obresti, za razliko
od nacionalnih valut spodbujajo sodelovanje. Njegova celovita rešitev
vključuje vzpostavitev svetovne komplementarne valute, ki ne bi bila
nikogaršnja nacionalna valuta, nekaj vzajemnih kreditnih sistemov za
poslovni sektor ter kopico lokalnih in specialnih valut za povsem določene namene. Njegov projekt Terra vsebuje denarno enoto, krito z blagom
ali košarico izdelkov oz. storitev.
Naslednje tri rešitve so blizu islamskemu bančništvu:
10. WIR banka, Švica: kooperativa služi malim in srednjim podjetjem
ter ne izdaja denarja kot takega, temveč je sistem zgolj računovodski.
Vpisi v knjige tvorijo komplementarno alternativno valuto. Sistem je star
več kot 60 let in se je razvil zaradi krize v 30-ih letih. Sprva so na njeno
delovanje vplivali nauki Silvia Gesella, vendar pa je leta 1952 krenila
svojo pot. Ni profitna banka in ima danes čez 60 tisoč članov. 277.)
11. Grameen banka, Bagladeš: Mohammad Yunus je zasnoval lokalno
banko Grameen (prevedeno: vas), v kateri lastništvo in nadzor ostajata v
rokah posojilojemalcev. Takoj ko varčevalec zbere določeno vsoto denarja,
kupi (samo) eno delnico v banki. Obresti so določene tako, da ima banka
majhen dobiček, ki gre nazaj k delničarjem v obliki dividend. Banka izdaja majhna posojila (začenši s 50 $), s katerimi si lahko lokalni revni ljudje
pomagajo, oz. ustanovijo svoje majhno podjetje. Banka poroča, da je na
ta način 54 % strank že prekoračilo prag revščine. V 25 letih je banka
izdala posojilo 5 milijonom ljudi. 6.), 278.)
12. JAK kooperativne banke, Švedska: sistem brezobrestnih hranilnic in
posojilnic se je razvil leta 1970. Trenutno naj bi ga na Švedskem uporabljalo okoli 38.000 ljudi. Ljudje pričnejo z osebnim varčevanjem ter si
tako naberejo določeno število točk. Na podlagi le-teh lahko najamejo
brezobrestno posojilo. Mesečno odplačilo zajema:
• odplačilo dela posojila;
• bančni honorar 2,5 % (ki je porabljen za delovanje banke);
• varčevalni depozit.
Na ta način imajo posojilojemalci ob koncu posojilne pogodbe okoli
90 % posojila v obliki prihrankov, ki jih lahko dvignejo po preteku 6
mesecev. 279.), 280.)
K alternativnim oblikam bančništva oziroma nudenja posojil bi lahko
šteli še posojanje ‘person-to-person’ (P2P), torej neposredno med ljudmi
brez velikih finančnih posrednikov. Taka oblika posojanja se je razmahnila predvsem po letu 2000. Med drugim je bilo leta 2005 v Veliki Britaniji
ustanovljeno prvo P2P posojilno podjetje Zopa, leta 2006 je v ZDA
nastalo podjetje Prosper, v Kanadi pa leta 2010 P2P Financial. 281.)
356
357
Denar – nedolžna prevara?
Kritika
American Monetary Institute 284.) pravi, da g. Lietaer dobro definira problem, toda ne ponudi radikalne rešitve. Nikjer ne omenja sistema delnega
kritja. Trdi, da namesto pravih rešitev ponuja monetarne nadomestke.
Strinja se, da so lokalne valute dobre v kriznih situacijah, vendar ne predstavljajo prave celovite rešitve.
Glede lokalnih sistemov obstaja tudi nekaj omejitev:
••preohlapne spodbude za vračilo dolga: ljudje si lahko dovolijo dolg
vračati predolgo časa, oz. ga ne odplačajo;
••možen je slab nadzor nad ponarejanjem potrdil;
••nekatere variante potrebujejo bogatega sponzorja, da razvije projekt
(npr. simec);
••v primeru podobnosti z uradno valuto in preohlapnih pravil uporabe
si izdajatelj lahko nakoplje tožbo (npr. liberty dollars);
••so lahko tarča hekerskih napadov in zlorabe (npr. bitcoin);
••ne rešujejo problema dolga glavne nacionalne valute. Davke in račune morajo ljudje še vedno plačevati v tej valuti.
Kljub vsemu lokalne valute dokazujejo, da denar ni nekaj, za kar
bi nujno morali tekmovati. Lahko nastane brez zlata, bank, nacionalnih
oblasti ali celo tiskarskih strojev. Kot pravi David Boyle v Money Matters:
»Ljudje se ne ukvarjajo z delom in kreirajo ekonomijo, ker bi želeli podpirati ekonomijo. Ustvarjajo in so v medsebojnih odnosih, in to je tisto, kar poraja ekonomijo«. 285.) (Boyle, str. 16).
Sodobna monetarna teorija
Druga skupina monetarnih reformatorjev, ki si prizadevajo spremeniti
monetarni sistem v temeljih, pa se osredotoča na državno izdajanje denarja. Prva smer je t. i. sodobna monetarna teorija – SMT – (imenovana tudi
neočartalizem), ki temelji na čartalnem razumevanju izvora denarja in
vloge države v monetarnem sistemu. Med njene zagovornike med drugim
sodijo: L. Randall Wray, Michael Hudson, Warren Mosler, John Henry,
Bill Mitchell in Scott Fullwiller.
Tcherneva 1.) pojasnjuje, da sodobna monetarna teorija zagovarja naslednje podmene glede monetarnega sistema.
• Sodobne nacionalne valute obstajajo znotraj konteksta določenih
državnih moči. Te so predvsem moč pobiranja davkov in moč določati, kaj bo država sprejemala za plačilo davkov.
358
III. Del: Reforme monetarnega sistema
• Glavni namen pobiranja davkov ni financiranje vladne porabe, temveč ustvarjanje povpraševanja po uradni valuti.
• V praksi vladna poraba nastopi pred pobiranjem davkov, saj mora
vlada najprej zagotoviti sredstvo, v katerem se bodo davki plačevali.
• Države s suverenim nadzorom nad svojo valuto nimajo nobenih operativnih finančnih omejitev (čeprav imajo lahko politične omejitve).
• Državam s suvereno valuto se za porabo ni treba zadolževati ali pobirati davkov; davki ustvarjajo povpraševanje po valuti, vladno zadolževanje pa skrbi za uravnavanje obrestnih mer.
• Kot valutni monopolist lahko država določa cene, ki vključujejo tako
obrestne mere kot tudi cene blaga (to moč lahko uporabi ali pa tudi ne).
Teorija se ukvarja predvsem z vprašanjem suverenih prosto plavajočih
nacionalnih valut, torej valut, ki jih države izdajajo same, oz. valut, ki niso
vezane na zlati standard, oz. niso pripete na drugo valuto. Neočartalisti si
prizadevajo za sistem, ki bi obenem omogočal polno zaposlenost in stabilne cene. Ne zagovarjajo nobenega določenega političnega pristopa,
temveč poskušajo razumeti moč države, njene obveznosti ter njene
možnosti financiranja in določanja cen.
Dovolj je, da država prične valuto sprejemati za plačilo davkov, da začne
krožiti kot denar; ni ji treba razglasiti zakona o uradnem plačilnem sredstvu
(EU npr. nima nobenega zakona o uradnem plačilnem sredstvu, vendar evri
krožijo kot denar). Zakoni o legalnih plačilnih sredstvih se uporabljajo predvsem za potrebe sodišč in reševanja pogodbenih sporov, piše Tcherneva.
Zagovorniki teorije ločijo vertikalno in horizontalno ustvarjanje
denarja. Uradno valuto vertikalno ustvarja država (zakladnica in centralna
banka), v komercialnih bankah pa denar (kredit) nastaja horizontalno.*
Pri tem ločujejo denar (obračunska enota – ‘money of account’) od denarne stvari (‘money-thing’). Slednja je fizična manifestacija tega (npr. bankovci), kar država izbere za obračunsko enoto.
* Sodobna monetarna teorija je del postkeynesianke ekonomske smeri, ki razume nastajanje denarja kot endogeno. Vendar pa tu obstajata dva različna pogleda: SMT trdi,
da obstoj in vrednost denarja izhajata iz davkov, nekateri pripadniki drugega, t. i. krožnega pogleda (‘Circuit’), v katerega spada tudi Augusto Graziani, pa trdijo, da je dovolj
sprejemanje denarja za poravnavo obligacij med prodajalcem in kupcem.
Postkeynesianci v plošnem razumejo, da se elektronski denar po vrnitvi v banko izniči.
Vendar pa je Keynes na to gledal drugače: denar naj bi se po njegovem vzel iz obtoka,
toda ne uničil (‘revolving funds of credit’). Za več glej Steve Keen: Solving the problem
of monetary profits. V vsakem primeru je klasično pojmovanje delovanja finančnega
sistema kot multipliciranja kredita oz. ‘fractional reserve banking’ napačno.
359
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Neočartalisti menijo, da lahko zgolj pravilno razumevanje sproščanja
denarja, s katerim se poravnavajo davki, in razumevanje posledic sproščanja na monetarni sistem razkrije popolne implikacije sodobne fiskalne in
monetarne politike.
Tako oboje: plačevanje davkov in vladno izposojanje črpa rezerve iz
sistema. Davki jih po mnenju neočartalistov izničijo, izposojanje pa črpa
presežne rezerve v zameno za vladne obveznice. Tcherneva 1.) piše:
Deficiti in presežki
Neočartalisti za lažje razumevanje monetarnega sistema javno sfero razdelijo na vladno in zasebno stran (in dodatno še tujino), med katerima
poteka izmenjava finančnih sredstev (oz. izmenjava poteka med računovodskimi knjigami). Državna poraba oskrbuje prebivalstvo z denarjem.
Če ga ljudje varčujejo, kar je normalen pojav v sistemu, potem so vladni
deficiti po logiki računovodstva normalna posledica varčevanja. Vlada ne
more pobrati več davka, kot je sprostila denarja, zato so uravnoteženi
proračuni teoretični minimum, ki ga lahko dosežemo. Toda tendenca
zasebnega sektorja po varčevanju zagotavlja ustvarjanje deficitov. Tržno
povpraševanje po valuti določa velikost deficita, trdijo neočartalisti. Torej:
vladni presežki zmanjšajo zasebne prihranke, medtem ko jih vladni deficiti zopet napolnijo.
Plačevanje davkov črpa centralnobančne rezerve iz medbančnega prostora. Ko se banke nato trudijo dobiti potrebne rezerve na medbančnem
trgu, ta primanjkljaj zaradi časovnega zamika pri določanju potrebnih
rezerv zviša obrestne mere. Tako naj bi na diskretni način zakladnica
neposredno vplivala na nočno medbančno obrestno mero.
Delno te posledice premoščajo z računi zakladnice, ki jih ima pri
komercialnih bankah v te namene. Vendar mora centralna banka še
vedno posredovati z operacijami odprtega trga, s katerimi prodaja ali
kupuje vladne obveznice (kar pomeni posojanje in izposojanje rezerv).
Tcherneva 1.) pojasnjuje:
»When it [government] writes a cheque on its account at the Fed, by accounting necessity, reserve balances in the banking system increase. When it
collects tax payments, on the other hand, bank reserves decline. ... Government
spending, therefore, increases system-wide reserves and exerts a downward
pressure on interest rates. Alternatively, the collection of tax revenue reduces
high-powered money*, i.e. reserves are destroyed.« 1.) (Tcherneva, str. 79)
*'High-powered money': temeljni denar: centralnobančne rezerve, kovanci, bankovci
(neočartalisti sem prištevajo tudi čeke zakladnice).
360
»Both taxation and borrowing deplete reserves. Taxation simply destroys them,
while borrowing drains them by exchanging uncompensated private sector assets
(excess reserves) with interest-bearing ones (bonds).« 1.) (Tcherneva, str. 80)
To se dogaja, razlagajo, kljub temu, da vlada sama sebe omejuje z
zakoni, ki določajo operacije zakladnice in centralne banke. Tako naj tudi
prepoved neposrednega nakupa vladnih obveznic s strani centralne banke
ne bi spremenila tega dejstva. Fulwiller 286.) piše:
» ... this does not mean that the operational function of the Treasury’s bond
sales to aid the Fed has changed — to the contrary, with or without legal prohibition of overdrafts for the Treasury’s account, either the Fed or Treasury must
offset flows to/from the Treasury’s account to achieve the Fed’s target rate ...« 286.)
(Fulwiller, str. 3)
Wray 4.) trdi, da se zdi, da so vladni presežki možni zgolj zato, ker se
nakupi centralne banke ne štejejo kot del vladne porabe. Dvojnost vladnih računov (centralna banka – zakladnica; za lažje razumevanje ju
neočartalisti obravnavajo skupaj) in njuno povezavo prek računovodskih
knjig razlaga takole:
»In a sense this is nothing more than an accounting gimmick* – the government keeps two sets of books, the Treasury’s book and the central bank’s book,
and runs a surplus on one and a deficit on the other. It is only because central
bank’s purchases of government bonds, private bonds, other private assests, foreign
currencies or even goods and services are not counted as part of government spending that it can appear that persistent government surpluses are possible.« 4.)
(Wray, str. 79)
Zagovorniki SMT trdijo, da zaradi vsega naštetega deficiti niso
pomembni, vendar, dodajajo, to ne pomeni, da si zato vlada lahko privošči nenadzorovano porabo.
Tcherneva 1.) zaključuje, da to popolnoma spremeni konvencionalne
ideje. Suverene vlade ne potrebujejo denarja javnosti za svojo porabo;
*‘Accounting gimmick’: računovodski trik
361
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
javnost je tista, ki potrebuje vladni denar za plačilo davkov. Vladna poraba vedno ustvarja denar, medtem ko ga pobiranje davkov uniči. Poraba in
obdavčenje sta dve različni operaciji. Davki se ne kopičijo in jih ni mogoče ponovno porabiti za financiranje bodočih izdatkov. Prodaja obveznic
je potrebna za odvzem presežnih rezerv (ki jih ustvarjajo fiskalne operacije), da lahko centralna banka vzdržuje pozitivno obrestno mero.
Fiskalna politika ima torej diskreten vpliv, monetarna politika pa je
prilagodljiva. Neočartalisti zato menijo, da je naloga fiskalne politike
vzdrževanje vrednosti valute.
programu. Mitchell 1.) meni, da bi tak program prav tako omogočal stabilnost cen (Tcherneva, str. 15). Zaposlovanje v takem programu bi delovalo
proticiklično in kot blažilec recesij. Polna zaposlenost po mnenju neočartalistov tako omogoča vzdrževanje vrednosti valute.
Vrednost valute
Wray 1.) razlaga: »Sprejetje papirnatega denarja za plačilo davkov in omejitev
izdajanja novega denarja v odnosu do skupne davčne obveznosti daje papirnatemu denarju njegovo vrednost.« 1.) (Tcherneva, str. 12) Ker pa je ocenjevanje izgub in potrebnih denarnih injekcij težko, neočartalisti trdijo, da
vlada kot monopolni izdajatelj denarja lahko določi njegovo vrednost z
določanjem cen. Seveda ni zaželeno, da bi država določila cene za vse ali
za večino blaga. Dovolj je določitev ene bistvene cene, ki bi služila kot
sidro. Zagovorniki te teorije menijo, da ni treba uporabiti nezaposlenosti
za boj proti inflaciji. Zagovarjajo pristop, po katerem vlada eksogeno od
zunaj določi eno pomembno ceno v gospodarstvu, ki služi kot stabilizacijsko sidro za vse ostale cene. Ta predlog temelji na podmenah, da monetarno suverena država nima operativnih omejitev pri financiranju, da je
nezaposlenost posledica omejevanja izdajanja denarja in da ima država
moč eksogeno določati cene. Najbolj uporabna je, menijo, določitev urne
postavke za delo v javnem sektorju.
Glede na državne moči in možnosti delovanja, zagovorniki sodobne
monetarne teorije menijo, da bi država morala uvesti t. i. funkcionalno
financiranje (‘functional finance’). To pride v poštev samo za države, ki
imajo suverene valute (op.: države v evroobmočju so po uvedbi evra izgubile monetarno suverenost). Njihove ideje o zaposlitvenih programih temeljijo na domnevi, da lahko država kot valutni monopolist ponudi neskončno
elastično povpraševanje po delu. Tovrstni zaposlitveni program bi ponujal
delo vsakomur, kateremu ni uspelo najti dela v zasebnem sektorju, vendar
je pripravljen in sposoben delati. Delavci bi bili plačani po fiksni urni
postavki, vlada pa bi tako določila ceno dela v javnem sektorju. To bi uporabila kot sidro, vse ostale cene pa bi se določale na trgu. S tem bi določala
tudi vrednost valute, ki bi bila enaka eni uri dela v javnem zaposlitvenem
362
Reformni predlogi
Zagovorniki SMT trdijo, da ima suverena vlada zaradi monopola nad
izdajanjem nacionalne valute tudi pravico ob kateremkoli času povečevati javno blaginjo, četudi to ovira specifične zasebne interese. Iz tega sledi,
razlaga Mitchell 287.), da so najpomembnejši vidiki javne politike polna
zaposlenost, odprava revščine in okoljski trajnostni razvoj. Pri tem lahko
pomagajo zgoraj opisani zaposlitveni programi.
Danes se vlade zaradi preteklih izkušenj iz obdobja zlatega standarda
prostovoljno omejujejo. Razlog naj bi bila fiskalna disciplina, vendar razlaga Mitchell, je trenutni koncept fiskalne discipline pretiran in pristranski:
»... conceptualisation of “fiscal discipline” is far-fetched and biased towards
the government running surpluses and reducing its command of the economy’s
resources. This manifests as the government being bullied into reducing its
spending, particularly on social welfare and public goods (education, health
etc) and reducing taxes for the high income earners. But there is a sickening
hypocrisy displayed when it comes to payments to business (so-called corporate
welfare).« 287.)
Zaradi tega razloga bi zagovorniki SMT odpravili te prostovoljne omejitve na vladno porabo in vse institucije, ki so se v ta namen ustanovile.
Odpravili bi izdajanje vladnih obveznic, saj monetarno suvereni vladi kot
monopolistu pri izdajanju valute ni treba izdajati dolga. Lahko preprosto
izdaja valuto. Po mnenju Mitchella obveznice prav tako predstavljajo
nezasluženo podporo finančnemu sektorju in tujim vladam; sprašuje se,
zakaj bi morale uživati tveganja prosto vladno rento. Prav tako bi onemogočili zakladnici kupovanje finančnega imetja.
Centralna banka bi morala upravljati z likvidnostjo tako, da bi vzdrževala ničelno nočno obrestno mero, ki bi bila stalna značilnost monetarnega sistema. Vse prilagoditve agregatnega povpraševanja (skupne kupne
moči) je bolje opraviti prek fiskalne politike. Ničelna obrestna mera bi
zmanjšala obrestne mere na posojila, s tem pa spodbudila investicije, produkcijo in zaposlenost.
363
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
• ocenjevanje bančnega imetja glede na tržne cene (‘mark to market’)
naj se ukine;
• vsem morebitnim pritiskom bančnega lobija, da bi preprečil reformno zakonodajo, bi se morali upreti in jih ignorirati; 226.), 288.)
Posojanje bankam, ki imajo račune pri centralni banki, ne bi smelo biti
omejeno, menijo neočartalisti. Banke najprej izdajo posojilo, nato pa iščejo
ustrezne rezerve. Zagovorniki SMT bi odpravili zavarovanje posojil centralne banke z vladnimi obveznicami, saj njihova imetja centralne banke že
regulatorno nadzirajo. Če regulator skrbi, da imajo banke dobro imetje,
potem jim za zavarovanje posojila ni treba dajati vladnih obveznic.
Glede reforme delovanja FDIC v ZDA Mosler 288.) meni, da bi morala ta odpraviti mejo zavarovanja, ki trenutno znaša 250.000 dolarjev. Prav
tako bi odpravil obdavčitve bank z namenom povrnitve sredstev, ki jih je
FDIC izgubila s propadi bank. Agencija bi morala biti financirana
izključno s strani zakladnice. FDIC bi prav tako morala delovati neodvisno od zakladnice.
Reformni predlogi glede reforme komercialnih bank so podobni predlogom, ki jih predlagata Roubini in Mihm 23.). Mitchell 226.) meni, da bi
regulacije morale zadostiti preprosti zahtevi: ali podpirajo javni namen
finančnih institucij in javno blaginjo ali ne.
Reformatorji bi uvedli naslednje ukrepe:
• bankam bi moralo biti dovoljeno izdajati posojila posojilojemalcem
samo neposredno; posojila bi morale obdržati na svojih bilancah in jih
ne bi smele dajati naprej; prodaja posojil na noben način ne služi javnemu dobremu;
• ameriške banke ne bi smele sklepati pogodb po obrestni meri, ki
velja na angleškem medbančnem trgu (LIBOR); na to obrestno
mero ameriška centralna banka nima vpliva; razlog, da je Fed uporabila zamenjave valut s tujimi centralnimi bankami, je bil tudi ta,
da je tako skušala zmanjšati LIBOR in posledično stroške kreditov
za domače posojilojemalce;
• bankam ne bi smelo biti dovoljeno imeti posebnih pravnih zunajbilančnih entitet;
• bankam ne bi smelo biti dovoljeno sprejemati finančnega imetja za
zavarovanje posojil; finančni vzvodi ne prispevajo k javnemu dobremu;
• bankam ne bi smelo biti dovoljeno kupovati ali prodajati zavarovanj
za tveganje bankrota (‘credit default insurance’);
• ni razloga za obstoj zapletenih finančnih produktov, ki jih stranke ne
razumejo; če finančno hazardiranje na finančnih trgih spodkopava
realno ekonomijo, bi moralo biti razglašeno za nelegalno;
• banke bi morale biti omejene na funkcijo osnovnega jemanja depozitov in posojanja denarja; za te storitve ne bi smele zaračunavati
velikih ‘stroškov’;
Najbolj kritični do tega pristopa so zagovorniki avstrijske ekonomske
smeri in podporniki zlatega standarda. Menijo, da bi vsaka vlada moč
izdajanja denarja nujno zlorabila. Prav tako so prepričani, da je njihov
pogled na državne deficite napačen. S takim razumevanjem deficita se ne
strinjajo niti klasični ‘manistream’ ekonomisti, npr. Paul Krugman. 289.)
Druga kritika prihaja iz vrst reformatorjev, ki si prizadevajo za monetarni sistem brez dolga. Menijo, da bi bilo bolje, če bi se zasebnim bankam prepovedalo ustvarjanje novega denarja (depozitov, ko izdajo posojilo). Andrew Jackson iz organizacije Positive Money se ne strinja z določenimi vidiki analize monetarnega sistema, kot jo podaja SMT. Študija
britanskega monetarnega sistema Where does money come from? 5.), katere
soavtor je, je pokazala, da vračanje davkov v Veliki Britaniji ne izniči
rezerv in da obveznice ne črpajo presežnih rezerv (morda to velja za ameriški sistem). Britanska Debt Management Office rezerve s svojega računa
posoja nazaj v sistem in tako omogoča, da raven rezerv ostaja praktično
enaka (vir: osebna korespondenca, 14. 5.–29. 5. 2012).
Kanadski ekonomist Marc Lavoie 290.) pa meni, da fiktivno pojmovanje združene vlade (centralna banka + zakladnica) sili zagovornike SMT
k določenim trditvam, ki med ostalimi ekonomisti in med javnostjo porajajo nerazumevanje in zmedo.
364
365
Nekateri zagovorniki SMT ne nasprotujejo uvajanju javnih bank, kot
jih zagovarja Ellen H. Brown.
Kritika
Monetarni sistem izdajanja denarja brez dolga
»En primer [bančne reforme] bi bila ločitev plačilnega sistema od tvegane
posojilne aktivnosti – preprečitev bančništva z delnim kritjem.« 45.)
– Mervyn King
Monetarni reformatorji, ki si prizadevajo za uvedbo sistema izdajanja
denarja brez dolga in uvedbo 100 % kritja za banke, izhajajo iz enakih
predpostavk kot zagovorniki sodobne monetarne teorije. Prav tako menijo,
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
da zgodovinsko gledano denar nikoli ni bil dobrina in da je njegovo vrednost vedno določala avtoriteta. Zato mora biti moč ustvarjanja denarja v
vladnih rokah. Suvereni vladi tako ni treba izdajati nikakršnega dolga
(obveznic). Z zgornjo skupino si delijo tudi razumevanje nastajanja denarja
v računovodskih knjigah bank. Enako si prizadevajo za bolj pravičen, transparenten in odgovoren sistem. Vendar pa se njihove rešitve razlikujejo v
ključni točki: prepovedi ustvarjanja novega denarja v zasebnih bankah.
Danes temeljni denar izdajajo od države bolj ali manj neodvisne centralne banke, večino denarja v obtoku pa ustvarijo zasebne banke s krediti. Država ga, kljub temu da mu daje legitimnost s tem, da ga sprejema za
plačilo davkov, ne more ustvarjati sama.
To, trdi ta skupina, je nesprejemljivo, zato si prizadeva oblikovati sistem brez dolga v smislu izdaje denarja. Najvidnejši člani te skupine so
Stephen Zarlenga in American Monetary Institute v ZDA, Ben Dyson in
projekt Positive Money, James Robertson in New Economics Foundation
v Veliki Britaniji. Tu deluje tudi James Gibb Stuart Trust, ki si za monetarno reformo prizadeva predvsem preko izobraževanja o tem, kako sedanji monetarni sistem v resnici deluje. Na Irskem se je nedavno ustanovila
skupina Sensible Money. V Nemčiji je na tem področju aktiven profesor
Joseph Huber, skupaj s skupino Monetative. Skupini, ki si prizadevata za
enako reformo, obstajata tudi v Italiji (Monetaproprieta) in v Švici
(Vollgeld). V tem razdelku si bomo podrobno ogledali predlog monetarne reforme, kot jo razumeta Huber in Robertson 230.).
same ustvarjajo denar, je postal nejasen, nestabilen, predrag, poleg tega ga
je skoraj nemogoče nadzirati. Reforma, ki jo predlagata Huber in
Robertson, je širša od uvajanja LETS sistemov, lokalnih valut in mikrokredita. Je preprosta in ima dva dela.
1. Neodvisne centralne banke naj izdajo toliko novega denarja (elektronskega in gotovine), kolikor z analizami ocenjujejo, da je potrebno povečati njegovo maso. Nakažejo naj ga vladam, le-te pa naj ga
sprostijo v obtok prek porabe.
2. Vsem ostalim subjektom naj bo prepovedano izdajati nov denar,
denominiran v uradni valuti. Komercialne banke naj bodo izločene
iz procesa ustvarjanja novega denarja ter naj se omejijo na posredovanje denarja (posojila) kot finančni posredniki.
Temu pravita reforma denarnega prihodka. Po njunih ocenah bi samo v
Veliki Britaniji prinesla v državno blagajno okoli 47 milijard funtov na leto.
Vpliv na javne finance in monetarno politiko
Metoda izdajanja novega denarja
Avtorja na začetku ugotovita, da se kot državljani zelo redko sprašujemo o
delovanju finančnega in monetarnega sistema. Zdi se nam nekaj samoumevnega, vendar ni. Okoli 97 % denarja v obtoku v Veliki Britaniji ustvarijo zasebne banke s krediti, le 3 % denarja v obtoku je gotovina, ki je bila
ustvarjena brez obresti. Razlika med stroški izdaje gotovine in njeno nominalno vrednostjo – denarni prihodek (‘seigniorage’) – gre v javno blagajno,
medtem ko banka z izdajo kredita nima stroškov, zato gre ves dobiček od
posojil v zasebne žepe. Avtorja menita, da bi se ta subvencija zasebnemu
finančnemu sektorju morala preliti v javno blagajno. Javno izdajanje denarja bi moralo biti namenjeno javno dobremu in blaginji vseh.
Današnje pojmovanje monetarnega sistema temelji starem sistemu
delnega kritja (‘fractional reserve banking’), ki ustreza kovinskemu denarju (videli smo, da tako pojmovanje ni pravilno). Sistem, v katerem banke
Kot rečeno, bi bil prvi korak izdaja denarja s strani od politike in vlade
neodvisne centralne banke, ki bi tako prevzela to vlogo od komercialnih
bank. Denar bi izdajala v skladu s svojimi javno objavljenimi cilji, za
katere bi bila javnosti tudi odgovorna, ter ga nakazala na tekoči račun
vlade. Na Japonskem, v Veliki Britaniji, ZDA in drugih državah bi centralne banke denar nakazale na tekoče račune ministrstev za finance, v
evrosistemu pa bi ECB denar nakazala na tekoče račune vlad posameznih
držav (ki jih upravlja) v skladu s ključem za distribucijo, kot ga uporablja
sedaj. Centralne banke bi denar lahko nakazovale v rednih dvotedenskih
ali mesečnih intervalih. Najbolj pomembno pri tem bi bilo, da bi države denar dobile brez obresti.
V drugem koraku pa bi vlade ta denar porabile tako, kot to počno
sedaj z drugimi oblikami javnih prihodkov – za programe izobraževanja,
obrambe, sociale ipd. Izdaja elektronskega denarja bi tako postala vir
javnega prihodka, tako kot to že velja za gotovinski denar. To bi vladam
omogočilo, da bi povečale javno porabo (ZDA bi po ocenah avtorjev to
prineslo okoli 114 milijard dolarjev, evrosistemu okoli 160 milijard evrov,
Japonski pa okoli 17 bilijonov jenov na leto). Odločitve, kako porabiti ta
denar, bi se od vlade do vlade razlikovale. Leve vlade bi morda povečale
izdatke, desne pa morda znižale davke.
366
367
Reforma denarnega prihodka
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Kako naj bi vlade sproščale denar v obtok? O tem obstaja več predlogov. Nekateri reformatorji (npr. Gibb Stuart, 1995) bi radi videli, da
vlada s tem odplača svoj državni dolg. Drugi (npr. Armstrong, 1996)
menijo, da bi vlada morala državljanom nameniti nacionalno dividendo,
ki bi predstavljala osnovni dohodek za vsakega državljana. Spet tretji, da
bi morala vlada denar dajati lokalnim oblastem kot posojila brez obresti.
Huber in Robertson ne vidita posebnega razloga, zakaj bi morala imeti
ena vrsta porabe prednost pred drugimi. Vendar se ne strinjata popolnoma
z dajanjem brezobrestnih posojil lokalnim oblastem, saj to ni v skladu z
idejo monetarnega sistema brez dolga. Vendar v okviru sedanjega sistema
idejo brezobrestnih posojil podpirata, saj bi ljudem približala idejo sistema
brez dolga. Sama vladna poraba ne bi imela vpliva na izdajo novih denarnih
emisij. Odločitve, kako denar porabiti, bi vlada sprejemala po običajni
politični poti.
Davki
Vlade bi imele možnost uporabiti prihodek od novih emisij denarja za
zmanjšanje obdavčenja. V rastoči konkurenčnosti globalnega trga, hitrega
pretoka kapitala ter visoko izobraženih ljudi se povečujejo pritiski na
vlade za zmanjšanje davkov. V družbah, kjer se prebivalstvo stara, se bodo
najverjetneje pojavljale zahteve po manjši obdavčitvi delovno aktivnega
prebivalstva, ki podpira upokojene ljudi. Tudi internetno trgovanje bi
lahko državam odžrlo del dohodka, saj bodo države teže pobirale davke,
še posebej na vsebine, ki se prenašajo z interneta.
Monetarni nadzor in inflacija
Čeprav menita, da reforma ne bi odpravila vladnega izposojanja, pa naj bi
imela nedvomno pozitivni učinek. Najpomembneje pa je, da si vlade ne bi
več sposojale od zasebnih bank, ki bi denar ustvarile zgolj za posojanje.
Količino novonastalega denarja bi morali po mnenju Huberta in
Robertsona učinkovito nadzirati. Povečanje denarja v obtoku bi moralo
biti v skladu s strokovnimi ocenami centralne banke, preko katerih bi lahko
dosegla cilje monetarne politike. Glavni pomislek pri nasprotnikih reforme
je, da bi povečala inflacijo. Vendar je količina denarja v obtoku zgolj en
dejavnik pri večanju inflacije. Poleg tega je rešitev preprosta – količino
denarja bi v rednih intervalih odobravala neodvisna centralna banka. Danes
le-ta nadzira (oz. dovoljuje) količino denarja, ki ga ustvarijo zasebne komercialne banke. V novem sistemu bi bil nadzor nad novo izdano količino
precej lažji.
Danes se zdi samoumevno in sprejemljivo, da banke ustvarjajo nov
denar in da njegovo količino nadzira centralna banka prek posrednih
nadzornih mehanizmov (npr. kratkoročnih obrestnih mer). Huber in
Robertson trdita, da bi se v novem sistemu cena denarja oblikovala na
trgu – dejansko kot rezultat ponudbe in ne obratno, tako kot sedaj, ko se
ponudba denarja oblikuje zaradi cene. Denarni trg bi tako deloval bolj
svobodno in odprto, javnost pa bi bolje razumela metode nadzora nad
količino denarja ter njegove učinke na gospodarstvo.
Pravzaprav tudi sama Bank of England priznava, da ni enega samega
idealnega cilja monetarne politike oz. ene same idealne operacije odprtega
trga. Prav tako priznava, da je dotok denarja pomemben mehanizem, vendar pa ga v okviru sedanje ureditve ne uporablja kot instrument monetarne
politike. Monetarne agregate centralne banke uporabljajo zgolj kot indikatorje, vendar v dolgoročnem smislu obstaja jasna pozitivna korelacija med
večanjem monetarnega agregata in dvigom cen. Zato, menita avtorja, bi
centralna banka laže nadzorovala denarni faktor inflacije.
368
369
Vladno izposojanje
Posledica dejstva, da vlada ne more pobirati denarnega prihodka, je, da si
mora več sposojati. V 20. stoletju so se državni dolgovi močno povečali.
Danes države dajejo 10 %–15 % letnega davčnega dohodka za plačilo
obresti na dolg.
Nekateri so mnenja, da bi s prenosom izdajanja denarja v državne roke
vladna izposoja postala preteklost. Huber in Robertson se s tem ne strinjata zaradi treh razlogov:
• vladni proračuni se bodo še vedno polnili prek davkov (ali licenc);
• ni razloga, zakaj bi bilo potrebno vladam prepovedati dolgoročno
izposojanje za infrastrukturne projekte; menita, da je to v določenih
primerih do bodočih davkoplačevalcev bolj pošteno (npr. če se dolg
poplača prek uporabnin za infrastrukturo ali prek višjih davkov zaradi dodane vrednosti, ki jo nova infrastruktura prinaša);
• po njunem mnenju bodo ekonomski cikli ostali, vendar bi takšno
izdajanje denarja zmanjšalo njihovo amplitudo; prav tako naj bi
ostale sezonske fluktuacije, zato bi za premoščanje dolga vlada še
vedno najemala kratkoročna in dolgoročna posojila, vendar bi jih
odplačala znotraj enega cikla, kar naj ne bi prispevalo k skupnemu
obstoječemu državnemu dolgu.
Denar – nedolžna prevara?
Ta sposobnost boljšega nadzora bi ostala, četudi bi se centralne banke
nekoč v prihodnosti odločile za drugačne cilje monetarne politike. Danes
je glavni cilj cenovna stabilnost oz. nadzor inflacije. V bodoče bi se centralne banke lahko odločile nadzirati tako inflacijo kot tudi menjalne
tečaje. Kakorkoli, menita Huber in Robertson, bi nadzor nad emisijami
denarja ostal učinkovit instrument monetarne politike.
Stephen Zarlenga 291.) pravi, da je to, ali bodo nove emisije denarja inflatorne ali ne, odvisno pretežno od tega, kam in kako je ta denar porabjen. Če
se ga usmeri v vojno ali uporabi za višanje cen premoženja (delnic, nepremičnin ...), potem bodo inflatorne (vsaj na teh področjih, kamor se denar
usmerja – sliki 97 in 98): »Whether new money spent into circulation is inflationary or not will depend in large part on where and how it is spent.« 291.)
Richard Douthwaite v svoji knjigi The Ecology of Money 292.) k temu
dodaja, da bi bila posledica porabe denarja v obtok (namesto, da se ga
ustvarja kot dolg) ta, da se (vsaj) količina denarja ne bi skrčila, ko bi v kriznih časih manjš sposojali in investirali (kroženje denarja pa bi tudi v tem
primeru seveda postalo počasnejše): »If new money were spent into circulation
rather being created as debt, the money stock would not contract if, as a result
of a change in the economic climate, less borrowing was undertaken and less
investment carried out.« 292.) (Douthwaite, poglavje 3, str. 4)
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Slika 98: Povprečna cena hiše v Veliki Britaniji med letoma 1999 in
2008 po podatkih bank Nationwide (spodnja črta) ter Halifax
(zgornja črta) v tisočih funtov. Od leta 1980 do približno leta 2000
je bila povprečna cena hiše precej konstantna, med letoma 2000 ter
2008 pa se je zgolj v osmih letih več kot podvojila. (vir: BBC)
Odnos med centralno banko in vlado
Slika 97: Rast posojil v Veliki Britaniji med letoma 1986 in 2009
(v milijardah funtov). Zgornji del predstavlja posojila za nakup
nepremičnin, spodnji pa posojila za ostale poslovne aktivnosti.
(vir: H. M. Treasury 293.))
Kot rečeno, izvoljeni politiki ne bi imeli besede pri določanju količine
novonastalega denarja. Centralna banka bi bila neodvisna monetarna
avtoriteta. Tu se predstave o stopnji samostojnosti in odnosu med centralno banko in vlado razlikujejo, vendar se v vsakem primeru politika v količino izdanega denarja ne bi smela vtikati. Možnost ureditve odnosa med
vlado in centralno banko predstavlja sedanja ureditev v Veliki Britaniji.
Na eni strani sta vlada in finančni minister, na drugi pa centralna
banka ter njen odbor za monetarno politiko. Izvoljeni ministri so za cilje
monetarne politike, ki jih določijo, odgovorni parlamentu. Centralna
banka pa je neodvisno od tega prav tako odgovorna parlamentu za izvajanje takšnega monetarnega nadzora, ki bi dosegel zastavljene cilje.
Trenutno je cilj vlade inflacija v višini dveh odstotkov. Če je višja ali nižja
za 1 %, mora BoE predstaviti poročilo, v katerem mora navesti razloge za
to ter predstaviti ukrepe, s katerimi bo inflacijo korigirala. Vlada je tako
na neki način prepustila nadzor nad monetarno politiko BoE, sama pa je
zadržala fiskalni nadzor. Vendar pa je še vedno vpletena v monetarno
politiko tako, da določa njene cilje.
Huber in Robertson 230.) trdita, da je možno izoblikovati več različnih
modelov odnosov med vlado in centralno banko. Tako bi bili lahko cilji
370
371
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
monetarne politike določeni z zakonom, lahko pa bi jih določila centralna
banka sama preko določene oblike demokratičnega procesa. V vsakem primeru bi morale po njunem mnenju centralne banke obdržati neodvisnost,
podobno kot jo imajo sedaj sodišča. Zarlenga to imenuje izoblikovanje četrte
veje oblasti, saj, kot ugotavljata že Samuelson in Nordhaus 48.), Fed (oz. centralna banka v podobni obliki) ne spada v nobeno vejo oblasti (Samuelson in
Nordhaus, str. 495).
Centralne banke bi s tem postale uradno priznane kot resnično nacionalne vrhovne avtoritete na monetarnem področju.
V preteklosti so se že pojavljali različni predlogi, s katerimi so poskušali
reševati problem ustvarjanja depozitov v zasebnih bankah. Eden je bil že
omenjeni predlog Silvia Gessella. Drugi je bil npr. predlog o dolga prostem
socialnem kreditu, ki ga je predlagal C. H. Douglas. Kasneje sta javno izdajanje denarja predlagala tudi Palke (1970) in Gocht (1975). Prednika teh
novodobnih reformatorjev pa sta bila Abraham Lincoln in Thomas
Jefferson, ki je dejal: »Moč izdajanja denarja bi morali odvzeti bankam ter jo
dodeliti ljudem, katerim pripada.« 230.) (Huber in Robertson, str. 22)
Verjetno najbolj odmeven pa je bil predlog Irvinga Fisherja iz leta 1935,
poznan pod imenom ‘načrt za 100 % bančništvo’ oz. čikaški plan (po ekonomistih iz Chicaga, kjer takrat še niso prevladovali neoklasični pogledi).
Ta predlog je v sicer togih akademskih krogih najbolj spoštovan. Od bank
bi zahteval 100 % kritje za vse varčevalne depozite in vloge na vpogled. Te
negotovinske depozite bi banke tako pokrile z gotovino. Vendar ima ta
predlog pomankljivost, opozarjata Huber in Robertson, saj njegovi predlagatelji niso prepoznali, da je danes denar povečini informacija. Niso se
vprašali, ali ima smisel pokrivati eno obliko denarja, ustvarjeno iz nič, z
drugo, ustvarjeno na enak način. Prav tako je vzbudil skrbi, kako izvesti
prehod na 100 % kritje ter kako tak sistem upravljati. Huber in Robertson
menita, da je v bistvu skušal ohranjati preživeli sistem delnega kritja.
Danes se neodvisno od teh oblik monetarne reforme pojavljajo tudi
predlogi, da bi se 100 % kritje uvedlo skupaj z inovativnimi derivatnimi
produkti, ki bi omogočili določenemu delu bančne računovodske knjige
likvidnost. S tem bi banke po mnenju Chena 294.) za ta del obdržale interes investitorjev. Vendar Huber in Roberston pa tudi zagovorniki sodobne
monetarne teorije dokazujejo, da za kaj takega pravzaprav ni potrebe.
Vpliv na bančništvo
Zasebnim bankam bi vzeli privlegij ustvarjanja denarja na zelo preprost
način, pravita avtorja. Finančne institucije bi ostale enake, vsakodnevno poslovanje bi ostalo nespremenjeno, prav tako pa banke ne bi
izgubile svojega imetja. Reforma bi bila nedvomno kontroverzna, vendar bi jo s politično voljo lahko hitro uresničili. Narediti bi morali dve
stvari. Javno pravico do ustvarjanja novega denarja bi morali razširiti tudi
na vloge na vpogled (saj so postale pomemben del vsakdanjika). Drugič.
Zasebne banke bi jih morale prenehati ustvarjati.
Prvi korak bi zahteval preprost popravek 16. člena statuta evropskega
sistema centralnih bank. Trenutno ima tole obliko:
»The Governing Council shall have the exclusive right to authorise the
issue of banknotes within the Community. The ECB and the national central
banks may issue such notes. The banknotes issued by the ECB and the national central banks shall be the only such notes to have the status of legal tender
within the Community.« 230.) (Huber in Roberstson, str. 20)
Popravljeno besedilo bi se glasilo:
»The Governing Council shall have the exclusive right to authorise the
issue of legal tender within the Community. Legal tender includes coin,
banknotes, and sight deposits. The ECB and the national central banks
may issue such means of payment. Coin, banknotes, and sight deposits issued
by the ECB and the national central banks shall be the only means of payment
to have the status of legal tender within the Community.« Ibid.) (Huber in
Roberstson, str. 21)
Tekoči računi strank
Podobne popravke bi morali sprejeti tudi v drugih državah. V ZDA bi
tako npr. morali spremeniti Federal Reserve Act in morebiti tudi ustavo:
»The congress shall have the right to coin the money ...«
Rešitev je po njunem mnenju preprostejša od predloga 100 % kritja ter
izhaja iz same razglasitve vlog na vpogled za uradno legalno plačilno sredstvo. Rešitev je v tem, da bi tekoče račune strank izvzeli iz bančnih računovodskih knjig in uradno priznali, kar danes dejansko so: računi, ki
vsebujejo negotovinski denar, ki pripada strankam na enak način, kot jim
pripada fizična gotovina v denarnicah. Z drugimi besedami: tekoči računi ne bi bili več v lasti bank, temveč bi predstavljali predalčke denarja v
lasti strank.
372
373
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Trenutno je izvor večine depozitov na vpogled dvojno posojilo.
Depozite banke ustvarjajo kot posojilo. Ko krožijo, pa postanejo tudi
posojilo stranke banki. Kot smo videli v poglavju o britanskem finančnem sistemu, predstavljajo tako imetje kot tudi obvezo banke, in so kot
taka tudi zapisana v bančnih bilancah. Po reformi denarnega prihodka bi
depoziti izgubili status dvojnega posojila, saj bi denar nastajal kot dolga
prost. S tekočih računov bi ta obveznost banke izginila. Depoziti bi tako
postali pravi uradni denar in ne to, kar so sedaj, ko so s stališča banke
zahteva po izplačilu v gotovini. S preprosto zakonsko razglasitvijo bi
depozite odvzeli iz bančnih bilanc ter jih spremenili v tekoče račune, ki
vsebujejo negotovinski denar. Banke bi tako zgolj zagotavljale storitev
vodenja tekočih računov za svoje stranke. To spremembo bi morali po
mnenju Huberja in Robertsona 230.) uvesti isti dan, skupaj s spremembo
zakona o legalnem plačilnem sredstvu.
Bankam ne bi bilo treba prepovedovati ustvarjanja depozitov; tega
preprosto ne bi več mogle početi. Po spremembi sistema bi banke posojila dajale iz zaloge denarja, ki ga imajo na svojih tekočih računih pri centralnih bankah, tako da bi ga prenakazale s svojega tekočega računa na
tekoči račun stranke. Slednjega bi banka zgolj upravljala; tako bi postal
ločena statistika, ki bi odražala količino negotovinskega denarja na tekočih računih strank.
ne banke. To bi odražalo sam izvor teh depozitov. Do reforme bi jih
banke lahko ustvarjale same, prevzemajoč funkcijo, ki bi jo morala imeti
centralna banka. Po reformi pa bi bilo pripoznano, da bi te depozite
morala ustvariti centralna banka. Ker jih ni, bi jih morali črtati, tako da
bi jih banke vrnile centralni banki v nekem prehodnem obdobju (verjetno okoli 5 let, vendar bi si individualne banke lahko izpogajale drugačni
časovni okvir, če bi bilo to potrebno). Ko bi jih vrnile, bi s tem odplačale
tudi svoje obveznosti do centralne banke.
Računi in bilance centralne banke
Po reformi bi vloge na vpogled tako podjetij kot posameznikov postale
uradni denar – status, ki ga že imajo vloge na vpogled samih bank na
tekočih računih pri centralni banki. Na enak način kot komercialne
banke bi centralna banka upravljala tekoče račune za svoje stranke. Lastni
denar banke bi obstajal ali kot gotovina na bančnem okencu ali pa kot
negotovinski denar na tekočem računu pri centralni banki. Ko bi banke
želele izdati posojilo, bi ga vzele iz blagajne ali pa s svojega tekočega računa. Veliko večino tega denarja bi si sposodile od drugih bank ali od posameznih strank. Denar bi prešel s tekočega računa stranke pri banki (ali
tekočega računa banke pri centralni banki) na posojilno-posredniški
račun pri centralni banki, od tam pa na tekoči račun posojilojemalca.
Sama količina denarja v obtoku bi tako ostala nespremenjena. Banke bi
bile tako posrednice posojil in ne več ustvarjalke novega denarja.
Po reformi depoziti ne bi več predstavljali obveznosti bank do strank,
vendar pa bi bili na določen datum spremenjeni v obveznosti do central-
Obveznosti bank do strank bi torej spremenili v obveznosti bank do centralne banke. Te obveznosti bi bile enake terjatvam centralne banke do
bank in bi se v bilancah prikazale kot imetje. Taka ureditev bi veljala zgolj
v prehodnem obdobju. Po odplačilu obveznosti bi star denar, ustvarjen
kot dolg, zamenjal nov, dolga prost denar.
Naslednje vprašanje je, kako bi centralna banka vodila izdajanje novega
denarja v svojih bilancah. Izdajanje novega denarja bi moralo biti ločeno od
ostalih funkcij (npr. upravljanja z že obstoječim denarjem). Bank of
England že ima na podoben način dva ločena oddelka – enega za izdajanje
denarja (‘Issue Department’) ter drugega za bančne aktivnosti (‘Banking
Department’). Tudi druge centralne banke bi morale ločiti ti dve funkciji
in na ta način napraviti ustvarjanje denarja popolnoma transparentno.
Po reformi bi oddelek za izdajanje denarja objavljal redna poročila
o tem, koliko novega denarja je bilo izdanega in komu. V normalnih
razmerah bi bil denar nakazan finančnemu ministrstvu kot denarni prihodek, vendar bi se lahko v določenih primerih nakazal tudi bančnemu
oddelku centralne banke. Oddelek za izdajanje denarja bi bil edina
entiteta v državi, pooblaščena za porabo denarja, ne da bi ga v ta
namen predhodno morala od nekod prejeti, saj bi ga kreirala sama.
Bančni oddelek pa bi po idejah Huberta in Robertsona ohranil svojo
sedanjo funkcijo monetarne politike in tuje menjave: operacije odprtega
trga z namenom kratkoročnega finega uravnavanja obrestnih mer prek
začasne absorbcije ali oskrbe z likvidnostjo. S tem bi centralna banka
pomagala umiriti nestanovitne obrestne mere na medbančnem trgu, toda
zgolj kot izjemo od splošnega pravila, po katerem centralna banka ne bi
bankam več dajala denarja.
Posledično bi bila računovodska knjiga bančnega oddelka podobna
računovodski knjigi današnjih bank. Na strani imetja bi imela:
374
375
Tekoči računi bank
Denar – nedolžna prevara?
• denar, izposojen od oddelka za izdajanje denarja;
• denar, začasno vzet iz komercialnih bank;
• rezerve tujih valut;
• terjatve omejenih posojil bankam;
• terjatve tujih rezerv, posojenih na odprtem trgu.
Na strani obveznosti pa bi bili dolgovi, ki bi jih oddelek moral plačati
oddelku za izdajanje denarja oz. bankam.
Zlato po mnenju Huberta in Robertsona ne bi igralo pomembne vloge
v imetju centralnih bank. Po njunem mnenju je doba kovinskega denarja
preteklost. Reforma ne bi uvedla nobenih bistvenih institucionalnih sprememb. Avtorja zaključujeta, da ni nobenega razloga, zakaj bi reforma pretresla običajno bančno poslovanje. ‘Veliki pok’ bi predstavljal zgolj datum
konverzije (ne v smislu spremembe obstoječih institucij), prehodno obdobje pa bi bila tehnična zadeva, ki bi načeloma morala potekati gladko.
Širši razlogi za reformo izdajanja denarja
Princip enakosti in pravičnosti
Skupni javni viri bi se morali deliti med vse ljudi; ne bi jih smeli omejevati
zasebni interesi. Huber in Robertson menita, da bi morale zato monetarne
vrednote, ki izhajajo iz aktivnosti in zahtev družbe kot celote, ter monetarne
vrednote, ki so jih ustvarili naravni procesi (zemlja, vodni viri, ipd.), biti vir
javnega družbenega prihodka (slednji npr. v obliki davkov oz. uporabnin).
Monetarne vrednote, ki pa so jih ustvarili posamezniki in podjetja z delom
in spretnostmi, bi morali spoštovati kot zasebne zaslužke in komercialne
dobičke. Ta princip avtorja navezujeta tudi na ustvarjanje novega denarja.
Dovoljevanje ustvarjanja denarja iz nič bankam prinaša posebne
dobičke. Denar posojajo z obrestmi, ne da bi morale zanj same plačati
obresti. Javnosti je to dejstvo skrito, saj v veliki večini ne ve, kako finančni sistem v resnici deluje. Deloma pa tega tudi ne razkrivajo bančne
bilance, saj ne odražajo razlik med denarjem, ki ga ustvarijo banke same,
ter že obstoječim denarjem, ki si ga sposodijo z obrestmi.
Ti posebni dobički predstavljajo neke vrste subvencijo zasebnega bančnega sektorja oz. zasebni davek nad državljani. To je v nasprotju z današnjim ustavnim konsenzom in je nepravično, prinaša pa tudi neželene
družbene posledice. Na ekonomskem področju izniči princip enakovrednih pogojev za vse. Ni nobenih razlogov, ne na področju socialne
376
III. Del: Reforme monetarnega sistema
pravičnosti, ekonomske učinkovitosti, prav tako ne na področju okoljskega trajnostnega razvoja, zakaj bi vlade to subvencijo morale dovoljevati.
Družbena dimenzija
Ko bi se novonastali denar prek vlad sprostil v obtok, bi družbene posledice novega denarja določale prioritete trenutne vlade, in ne prioritete
komercialnih bank. Splošna posledica bi bila verjetno ta, menita Huber
in Robertson, da bi več denarja porabili za socialne potrebe.
Monetarni reformatorji poudarjajo, da sedanji sistem izdajanja denarja kot dolga ustvarja večjo zadolženost. Le-ta igra pomembno vlogo pri
ustvarjanju revščine in transferju bogastva od revnih ljudi k bogatim ter
iz revnih držav v premožnejše. Drugi argument proti sedanji ureditvi je,
da dolg povečuje cene blaga in storitev. Dodatni strošek odplačevanja
obresti ponavadi najbolj prizadene revnejše sloje, zato je današnja ureditev
družbeno regresivna.
Avtorja poudarjata, da reforma izdajanja denarja ne bi bila hitra rešitev
za odpravo vse revščine, nepravične razporeditve dohodkov in socialne
izključenosti. Kljub temu pa bi precej pomagala pri ekonomskih distorzijah, kot npr. pri prevelikem državnem dolgu, posebnih dobičkih bank,
podoptimalni zaposlenosti in investicijah. Posledično bi pomagala pri
oblikovanju bolj uravnoteženih in enakovredno porazdeljenih vzorcev
distribucije.
Avtorja menita, da samo s to reformo ne bi odpravili dolga v finančnem sistemu in ekonomiji, banke bi še vedno posojale z obrestmi. Bi pa
spodbudila bolj razširjeno kopičenje prihodkov, ki bi tako predstavljali
bolj trdno bazo prihrankov za posojo in izposojo denarja znotraj zdravih
meja. Posredno bi tako prispevala k večji družbeni koheziji.
Ustavna dimenzija
V dvajsetem stoletju so se centralne banke razvile iz pretežno zasebnih
institucij v agencije vlad, ki med seboj mednarodno sodelujejo. Določene,
kot npr. Federal Reserve, imajo še vedno zasebno lastništvo. Paradoksalno
pa je ta razvoj sovpadal s prenosom monetarne kontrole od vlad in centralnih bank na zasebni finančni sektor s pomočjo brezgotovinskih
finančnih transakcij elektronskega denarja in globalizacije. Huber in
Robertson menita, da je napočil čas za ustavitev tega premika.
Pomembna prednost prenosa polne moči nadzora nad količino monetarne mase bi bila, kot rečeno, ločitev nadzora nad količino novega denar377
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
ja od odločitev, kam se bo ta denar nalagal. Danes komercialne banke
ustvarjajo denar, prav tako pa tudi vplivajo na to, kje se porablja.
Reforma denarnega prihodka ne bi prepovedala bankam posojanja z
obrestmi ter tako ne bi naredila koraka proti neučinkovitemu planskemu
gospodarstvu. Irving Fisher je zagovarjal dejstvo, da sta monetarni sistem
in uradna valuta nacionalne ekonomije vprašanji ustavne pomembnosti.
Bil je za nacionalizacijo denarja, toda proti nacionalizaciji bančništva. Kot
se je izrazil sam: »Nationalisation of money, yes; of banking, no.« 230.) (Huber
in Robertson, str. 35)
nestabilnost v sistemu in ne obratno. Posledica je, da v bankah ustvarjeni
kredit povečuje pregrevanje ekonomije, prav tako pa povzroča njeno preveliko ohlajanje. Stalni posledici sta tako ali prevelika ali pa premajhna količina denarja v obtoku, kar prispeva k splošni nestabilnosti cen in obrestnih
mer. V današnjem sistemu torej pozitivna povezava med količino denarja v
obtoku, željami strank po posojilih ter pripravljenosti bank na posojanje
povečuje ranljivost in nestabilnost ekonomije. To ima po mnenju Huberta
in Robertsona negativne ekonomske in socialne posledice.
Avtorja se strinjata, da na stabilnost cen in kupno moč lahko vpliva več
faktorjev, ne zgolj tako pomemben dejavnik, kot je količina denarja v
obtoku. Vprašanje je, ali lahko centralna banka s polnim nadzorom nad
količino denarja v obtoku bolje uravnava fluktuacije v ekonomskih ciklih.
Odgovor je po njunem mnenju nedvomno pritrdilen.
Zmanjševanje inflatornih tendenc
Kot je bilo rečeno že zgoraj, bi nova oblika izdajanja denarja centralnim bankam dejansko olajšala nadzor nad količino denarja v obtoku, na
ta način pa bi lažje nadzirale monetarne vzroke inflacije. Tudi ostali učinki reforme bi gotovo zmanjšali inflatorni vpliv. Nekateri monetarni reformatorji trdijo, da so inflatorne tendence neizogibne v ekonomiji, kjer
morajo cene ostati visoke, da lahko ljudje odplačujejo obresti na dolg.
Vendar za Huberta in Robertsona verjetno znižanje cen ni glavni
razlog za reformo. Menita, da so razlogi za fleksibilnost in rigidnost cen
kompleksni. Po drugi strani pa bi nov način sproščanja denarja v obtok
vzpostavil boljše ravnovesje med ponudbo denarja in povpraševanjem po
njem, kar bi večjemu številu ljudi omogočilo prihraniti kapital. Zmanjšanje
pomanjkanja denarja bi prav tako verjetno znižalo obrestne mere. Ta
posledica pa bi dodatno pomagala nižati raven inflacije.
Varnost in stabilnost denarja in bank
V času ekonomske stagnacije oz. recesije ljudje ponavadi ne najemajo
novih posojil, oz. jih banke težje odobravajo. Posledično to zaustavi rast
denarne mase, oz. jo skrči. To ima na ekonomijo deflatorni učinek. V
ekstremnih primerih, kot smo videli v tekstu, se kriza spremeni v depresijo, v kateri se močno poveča nezaposlenost, zmanjšajo pa prodaja,
dobički, investicije in vrednost nepremičnin. Obeti in pričakovanja ekonomske rasti imajo obraten vpliv: podjetja in posamezniki se zadolžujejo
za investicije oz. porabo. To poveča količino denarja v obtoku, poveča se
vrednost blaga. V ekstremnih primerih pride do balonov in pokov.
Vskočiti mora centralna banka in ohladiti pregreto ekonomijo.
V takih razmerah se komercialne banke kot podjetja, ki jih zanima profit, obnašajo prociklično in ne proticiklično, torej podpirajo fluktuacije in
Po reformi denarnega prihodka bi denar na tekočih računih postal last
strank. Banke bi ta denar varno hranile, ne bi ga pa smele uporabiti za
sklepanje lastnih poslov, razen če si ga niso izrecno sposodile od strank,
kar bi pomenilo transfer s tekočega računa na račun bank. V zameno bi
stranka dobila depozit na varčevalnem računu, ki pa ne bi predstavljal
denarja samega – to bile zgolj terjatve strank do bank.
Ločitev denarja in terjatev po izplačilu denarja bi po mnenju Huberta in
Roberstona monetarni avtoriteti omogočila lažje varovanje denarja, ki pripada ljudem, ter obenem lažji nadzor nad izposojo in posojo bank. Legalni
status depozitov na tekočih računih danes pomeni, da so to zgolj obveznosti banke do strank. Če banka propade, so tako v veliki nevarnosti tudi sami
depoziti. V veliki depresiji so številni ljudje izgubili denar na tak način.
Kot je opisano v tekstu, so se od takrat časi spremenili. Sedaj vlada omogoča zavarovanje depozitov, centralne banke pa so postale posojilodajalke v
zadnji sili, ki rešujejo nelikvidne (in tudi nesolventne) banke. Toda vzpostavljanje privilegirane varnostne mreže za banke je znotraj sistema odprtega
trga kontroverzno. Reševanje bank privatizira dobičke, medtem ko prenese izgubo in dolg na davkoplačevalce. Poleg tega ne rešuje temeljnega
problema.
Po reformi, kot si jo zamišljata avtorja, bi bili tekoči računi strank v
primeru bančne krize varni, saj ne bi bili več del bančnih bilanc. To pa ne
bi vključevalo varčevalnih depozitov pri banki, za katere bi morale stranke
same, tako kot pri vsaki obliki varčevanja in investicije, oceniti, ali jih je
vredno pustiti pri določeni banki ali ne.
378
379
Večja ekonomska stabilnost
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Osvoboditev realne ekonomije
okoljskega trajnostnega razvoja. Če skoraj ves denar v ekonomiji izvira
kot dolg, na katerega je potrebno plačevati obresti, potem je ekonomija
pod večjim pritiskom, da maksimizira dobiček. Tako je potrebno izdelati
več izdelkov in ponuditi več storitev, kar pomeni uporabo večje količine
naravnih virov in več onesnaževanja.
Kljub temu po mnenju avtorjev v tem pogledu obstajajo vprašanja, ki
segajo preko reforme denarnega prihodka. Vendar se strinjata, da vprašanje, ali bo dotok denarja rastel v nedogled, usmerja pozornost na
pomembno bistvo. Nekateri trdijo, da bo potrebno v trajnostni okoljski
ekonomiji nekoč upočasniti rast denarne mase, jo ustaviti ali celo skrčiti.
To sovpada s prepričanjem, da stalna ekonomska rast ni združljiva s trajnostnim razvojem. Huber in Robertson se ne spuščata v polemiziranje
glede tega, ali je to razumevanje pravilno ali ne. Vprašata se, če bi bilo
ustavljanje rasti denarne mase v prihodnosti res potrebno, ali bi reforma
denarnega prihodka omogočila lažjo ali težjo izvedbo tega koraka. Če bi
izdaja denarja postala orodje monetarne politike, potem bi centralna
banka nedvomno z veliko lahkoto intervenirala v tem smislu. Veliko lažje
in manj bi posegala, kot če bi morala močno dvigniti obrestne mere, da
bi omejila bančno posojanje.
Posebni bančni dobički, ki izhajajo iz pravice bank do izdajanja denarja, in
visok državni dolg so med seboj povezani ter imajo negativni učinek na
realno ekonomijo. Medtem ko omogočajo večje dobičke bančnemu sektorju in bogati eliti, obenem zavirajo prihranke in širšo akumulacijo kapitala.
Povzročajo višje cene, kot bi bile sicer. Prispevajo k višjim javnim subvencijam, višjim socialnim izdatkom, višjim davkom in državnemu zadolževanju, nižajo raven zasebnih in javnih investicij ter omejujejo priložnosti za
zaposlovanje.
Osvobojena priviligirana sredstva bi lahko posredno ali neposredno
namenili prebivalstvu in podjetjem, katerim ne bi bilo več potrebno plačevati obresti na novo ustvarjeni denar. Splošne obresti in davki bi se
znižali. Monetarna baza brez dolga, manj zadolžena vlada, bolj uravnoteženi vladni proračun, nižja davčna bremena ter javnost z več
prihranki bi prispevali k višjemu neto dohodku podjetij in posameznikov, menita Huber in Robertson. To bi jih naredilo manj odvisne od
subvencij, podpore in zunanjega kapitala.
Prav tako ima lahko kanaliziranje novonastalega denarja preko bančnih
posojil negativne ekonomske posledice tudi v smislu, da imajo banke velik
vpliv na to, kam se bo denar usmerjal. Kot pravi Richard Doutwaite (1999):
»[banke] oblikujejo pot razvoja ekonomije. To je zato, ker odločajo, kdo si lahko
sposoja, za kakšne namene, glede na kriterije, ki dajejo prednost tistim z močnim
denarnim prihodkom in/ali precejšnjim zavarovanjem.” (Huber in Robertson,
str. 40) Sedanji monetarni sistem tako posledično daje prednost bogatim in
vplivnim ter zapostavlja majhna podjetja in revnejše državljane.
Po reformi bi banke ostale močne posrednice prihrankov in posojil in
bi tako še vedno usmerjale posojila glede na svoje prioritete. Vendar pa bi
reforma pomenila tudi, da bi si morale banke denar za posojila predhodno sposoditi. Stranke bi se tako bolj zavedale razlike med denarjem, ki
ga porabljajo zase, in denarjem, ki ga posodijo banki, in zato bi bile bolj
motivirane vedeti (in morda tudi zahtevati), kam bo banka posojeni
denar vlagala. Reforma bi tako lahko spodbudila t. i. ‘etično’, ‘zeleno’ oz.
‘socialno’ bančništvo.
Okoljska dimenzija
Douthwaite 230.) trdi, da se sedanji denarni sistem ustvarjanja novega
denarja sesuje, če se nenehno ne povečuje. Kot tak ni združljiv s principi
380
Transparentnost in jasnost
Reforma bi ves denar v obtoku spremenila v denar, ki ga izdaja centralna
banka, in bi vključeval gotovino ter negotovinski elektronski denar na
tekočih računih. Lažje bi lahko izračunali, koliko ga dejansko je, ne da bi
se bilo potrebno ukvarjati z nejasnimi agregati M0, M1, M2, M3 itd. Vsi,
vključno s politki, z bančniki in navadnimi državljani, bi veliko bolje
razumeli, kako sistem deluje.
Huber in Robertson razdelek zaključujeta z naslednjimi besedami: »So
let central banks directly control the quantity of the entire stock of money, let
the public purse enjoy full seigniorage, and let the banks continue to develop
profit-efficient businesses providing loans on the basis of saved income. The
monetary system will be transparent and easy to understand. Money supply
will be under effective control. Money will be safe. The purchasing power and
foreign exchange value of money will be more stable than today. Last but not
least, money will be cheaper to obtain for private households, businesses and
governments alike.« 230.) (Huber in Robertson, str. 43)
381
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Pomisleki glede reforme
sojanje prepovedano. Prepoved bi lahko vključevala minimalno predhodno
časovno obvestilo, ki bi ga morale dati banke, če bi želele dvigniti denar, ki
bi jim ga posodile stranke. To bi delovalo na podoben način kot danes, ko
mnoge banke zahtevajo predhodna obvestila za dvig časovnih depozitov.
Minimalno predhodno obvestilo bi lahko celo postalo instrument
monetarne politike centralne banke, s katerim bi vplivala na hitrost kroženja denarja. Medbančni trg že pozna takšno kratkoročno sposojanje.
Centralna banka bi na njem tako lahko uvedla minimalna predhodna
obvestila kot instrument monetarne politike. To bi upočasnilo kroženje
denarja, kar pa bi centralna banka lahko nadomestila z izdajo večje količine le-tega. Avtorja menita, da to ne bi imelo negativnih posledic (npr.
pomanjkanje kapitala).
Druga možnost bi bila, da bi banke svoje stranke prepričale, da bi
odprle npr. ‘preproste račune’, na katerih bi imele virtualno vzporedno
valuto, ki bi jo ustvarila banka in bi bila vrednotno povezana z uradno
valuto. To zakonsko ne bi bilo prepovedano, razen če zakon ne bi prepovedoval finančnih plačil v taki valuti. Kljub temu, menita Huber in
Robertson, pa shema verjetno ne bi uspela. Ne bi se ji splačalo pridružiti,
razen če veliko število ljudi ne bi uporabljalo takih računov (kot plačniki
in prejemniki). V normalnih razmerah je uradna valuta običajno vedno
prednostna izbira pred alternativno (npr. določene trgovine ne sprejemajo
evročekov, plačati je treba z uradno gotovino).
Avtorja svoje razmišljanje nadaljujeta s poglavjem, v katerem odgovarjata na
pomisleke skeptikov glede reforme denarnega prihodka. Določene (npr.
inflacijo, nacionalizacijo bank, vpliv na bančne storitve in davek na denar)
ovrže že tekst, napisan zgoraj. Ostala področja dvomov pa so tale.
Možne luknje: pravilo predhodnega obvestila
Reforma bi spremenila ustvarjanje novega denarja prek kreditov v ilegalno in ga obravnavala kot ponarejanje. Glede kršenja zakona avtorja odgovarjata z vprašanjem: zakaj bi bil nadzor nad nelegalnim ponarejenim
denarjem po reformi manjši, kot je danes? Ni razloga, da bi nadzor postal
šibkejši. Glede izogibanja zakonodaji pa odgovor ni tako preprost.
Ali banke ne ustvarjajo novega kredita prek kreditnih kartic in ali bodo
le-te zato prepovedane? Huber in Roberston trdita, da ne, saj banke res
posojajo denar prek kreditnih kartic, vendar ga med drugim financirajo:
• z odstotkom od cene prodanega izdelka;
• z zaračunavanjem obresti tistim strankam, ki ne odplačajo dolga v
določenem roku.
Ko stranke plačajo za izdelke, plačajo iz depozitov na svojem tekočem
računu. Lastnice podjetij, ki izdajajo kreditne kartice, so banke, vendar se
njihova poslovna praksa razlikuje od komercialnih bank. Podjetja ne
ustvarjajo novega kredita, temveč ponujajo premoščanje financiranja:
podjetje plača račun stranke, kasneje pa pobere denar z njenega tekočega
računa. Poslovnim subjektom, ki sprejemajo kreditne kartice in ki plačujejo določen odstotek od transakcij, opravljenih s kreditnimi karticami, ni
treba imeti odprtih tekočih računov pri bankah, ki so lastnice podjetij, ki
izdajajo kreditne kartice.
Banke bi prav tako lahko poskušale ustvarjati zakonske luknje ter se izogibati pravilom in to na dva načina. Prvič. Banke bi lahko poskušale nadomestiti sedanji sistem ustvarjanja kredita tako, da bi uvedle kratkoročno
sposojanje od svojih strank z majhnimi obrestmi. Od strank bi dobile dovoljenje, da bi lahko vzele denar s tekočega računa vedno, ko bi bil le-ta na
voljo na podlagi zagotovila, da ga bodo na zahtevo takoj vrnile. To ne bi
povečalo količine denarja v obtoku, bi pa lahko povečalo hitrost kroženja
denarja do točke, ko bi to lahko ogrozilo učinkovit monetarni nadzor. V tem
primeru, trdita Huber in Roberston, bi moralo biti takšno kratkoročno spo382
Vzporedne valute
Nekateri monetarni reformatorji, kot smo videli, menijo, da je reforma
denarnega prihodka distrakcija; kar potrebujemo po njihovem mnenju, je
večji monetarni pluralizem. Tako se npr. tuje valute v nekaterih državah
že uporabljajo kot vzporedne uradni valuti. Obstajajo pa tudi že omenjene lokalne valute. Kot rečeno, obstajata dva pogleda na komplementarne
valute: kot kratkoročna pomoč v času kriz ali kot stalna potreba v okviru
rastočega globalizma.
Katerikoli vidik zagovarjamo, bi uradne valute še vedno igrale najpomembnejšo vlogo. Za Huberta in Robertsona argument nastajajočih vzporednih valut v smislu manjšega državnega nadzora nad količino denarja v
obtoku in inflacije tako ni bistven ter ne more biti argument proti reformi
denarnega prihodka.
Bolj daljnosežne posledice ima Hayekov predlog po denacionalizaciji
denarja. Avtorja menita, da bi v prvi vrsti javnost takšen predlog (zame383
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
njava uradnega državnega denarja z zasebnim komercialnim) dolgo časa
odklanjala. Tudi če bi bil sprejet, bi po njunem trajalo dolga leta, preden
bi se sedanje uradne valute dokončno izločile iz obtoka. Poleg tega je
glavni argument zagovornikov zasebnega denarja, da tak monetarni sistem vladam ne bi več omogočal razvrednotenja valut. Odgovor na to je
že zajet v sami reformi, saj bi količino novega denarja odobravala neodvisna strokovna avtoriteta centralne banke. In nazadnje, ali je mogoče, da
bi na trgu zasebnih valut vladala pravična konkurenca? Kaj bi omogočalo,
da bi bile zasebne valute bolj stabilne in manj krhke kot državna valuta?
Kateri ukrepi bi morali biti sprejeti, da bi preprečevali monopole? Ko bi
banka in njena valuta propadli, kaj bi varovalo ljudi pred tem – državna
garancija ali morda posojilodajalec v skrajni sili?
Drugič. Po reformi kapaciteta centralne banke za implementacijo
monetarne politike ne bi bila več odvisna od njene vloge kot monopolnega dobavitelja temeljnega denarja. Namesto tega bi centralne banke neposredno nadzorovale količino denarja v obtoku.
Nedvomno, trdita avtorja, je potrebno dodatno preučiti možnosti
monetarnega nadzora v današnjem svetu hitrih elektronskih prenosov.
Vendar pa menita, da elektronski denar krepi razloge za reformo denarnega prihodka. Ta reforma bi verjetno ponudila rešitve problemov, ki jih
predstavlja elektronski denar.
Elektronski denar
Naslednje nasprotovanje reformi denarnega prihodka se poraja iz razmišljanja, da se bodo na internetu razvile nove oblike elektronskih računov,
ki bodo omogočale plačevanje. Le-teh naj ne bi nujno ponujale banke,
temveč tudi druge institucije in posamezniki, ki bi tako dobili priložnost
ustvarjati denar iz nič. To dejavnost pa bi po mnenju skeptikov centralne
banke težko nadzirale. Mervyn King je dejal, da elektronske transakcije v
realnem času ponujajo možnost, da bi nekoč poravnava potekala neposredno med dvema strankama brez posredovanja centralne banke.
Konceptualno naj ne bi bilo razlogov proti temu, bi pa morale biti transakcije ovrednotene v uradni valuti.
Centralne banke trenutno ustvarjajo temeljni denar (gotovino in centralnobančne rezerve), ki se uporablja kot najvišji medij izmenjave in končne poravnave. To daje centralnim bankam prednost in je ključno za izvajanje monetarne politike. Brez te vloge v poravnavah centralne banke ne bi
več obstajale v sedanji obliki, prav tako ne bi bilo denarja v sedanji obliki.
Huber in Robertson menita, da bi v tem primeru morali zagotoviti dobro
in varno delovanje računalniških sistemov ter vzporedno inšpekcijsko službo – nekaj podobnega, kot so inšpektorji za težo in mero.
Vendar, odgovarjata, utežnih in merskih enot ne moremo primerjati z
valutno enoto. Praktična naloga vzdrževanja valute kot stabilnega sredstva
je drugačna od inšpekcije, ki preprečuje, da bi ljudje goljufali drug drugega glede blaga, ki ga prodajajo. Naloga vzdrževanja stabilne valute bo
vedno ostala pomembna in bo vselej med drugim zajemala regulacijo
kombiniranega učinka količine denarja v obtoku ter hitrosti njegovega
kroženja. Najlaže to nalogo opravlja centralna banka.
384
Možne ovire v mednarodnem poslovanju
Reformo bi verjetno morale uvesti posamezne države na lastno pest. Ali
bi njeni državljani oz. podjetja naleteli na kakšne težave pri transakcijah s
tujino? Ali bi reforma zmanjšala fleksibilnost delovanja na valutnih trgih?
Ali bi spodbudila beg kapitala? Bi bile banke v državi, kjer bi izgubile
skrito subvencijo, v slabšem položaju v primerjavi s tujimi bankami?
Avtorja na vsa vprašanja odgovarjata nikalno.
Zalogo novega denarja bi uporabljali doma in na tujem na enak način
kot danes. Reforma vsakodnevne rutine finančnih transakcij ne bi zmotila. Uvedla ne bi nobenih birokratskih ovir za trgovanje s tujino, za devizno menjavo ali za pretok kapitala. Inflacijo bi po njej centralna banka
lažje nadzirala, cene bi bile bolj stabilne, prav tako ekonomija, kar bi
stabiliziralo vrednost valute na tujih trgih. Zato ni razloga, da bi kapital
pobegnil v tujino. Zmanjšale pa bi se obrestne mere, zaradi česar bi na
začetku verjetno mobilni kapital umaknili iz valute, kar bi zmanjšalo
njeno vrednost na mednarodnem deviznem trgu. Toda to ni nujno slabo.
Britanski proizvajalci si že leta želijo bolj šibke valute, saj bi ta napravila
njihove izdelke cenovno bolj konkurenčne. Poleg tega ima Švica nizke
obrestne mere, pa nima nobenih težav s privabljanjem tujega kapitala.
Srednjeročno in dolgoročno gledano bi pozitivni učinki reforme pričeli
privabljati domači in tuji investicijski kapital.
O ukinitvi skritih subvencij za banke lahko rečemo tole: ni dokazov,
ki bi potrjevali, da te subvencije povečujejo njihovo mednarodno konkurenčnost ali da zaradi njih banke bolj podpirajo domačo ekonomijo.
385
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Obeti za reformo
Katere države bi bile lahko vodilne na tem področju?
Možni nasprotniki
Huber in Robertson menita, da bi vodstveno vlogo lahko prevzela katerakoli država s stabilnimi institucijami, relativno zanesljivo vlado,
zdravo ekonomijo, spoštovano konvertibilno valuto in spoštovano centralno banko. Tako so najverjetnejše kandidatke med državami OECD*, še
posebno ZDA, določene države iz območja evra in Japonska. Prav tako bi
bile primerne Velika Britanija, Švedska, Danska, Švica, Kanada, Nova
Zelandija in Avstralija.
Ali bi lahko takšno reformo uvedle Brazilija, Kitajska, Rusija, Indonezija
in Indija, države s pomembnimi domačimi gospodarstvi ter pomembnimi
zalogami domače valute? Avtorja menita, da lahko, vendar pod določenimi
pogoji. Le-ti so: stabilna vlada, vladavina zakona (nacionalna in internacionalna), neskorumpirana javna administracija ter prosta konvertibilnost
domače in tujih valut. Državni dolg po njunem mnenju ne bi bil ovira.
Reforma bi sčasoma ustvarila večje zaupanje, da bo dolg vrnjen.
Glavni nasprotniki reforme bi prišli iz vrst komercialnih bank: direktorjev, menedžerjev, osebja, delničarjev, njihovih računovodij in odvetnikov.
Vendar, poudarjata avtorja, čeprav bi banke izgubile dobičke, ki izhajajo
iz ustvarjanja depozitov, običajna dobičkonosnost bančnega poslovanja ne
bi bila načeloma nič manjša. Banke bi še naprej lahko ponujale enake
storitve, kot jih sedaj.
Ostali možni nasprotniki bi lahko bili v vrstah finančnih komentatorjev in akademikov, ki imajo koristi od današnjega delovanja sistema.
Najverjetneje bi ji nasprotovali zaradi oklepanja napačnih predpostavk o
denarju in nerazumevanju monetarnega sistema, pa tudi zaradi bojazni,
da bi njihove teorije izgubile vrednost. Tisti, ki sistem razumejo, a jih
financira finančna industrija, bi ji nasprotovali zato, ker očitno želijo
ohraniti privilegije in dobiček. Zaradi podobnih razlogov bi reformi
lahko nasprotovali tudi nekateri politiki in drugi vplivni ljudje, ki imajo
z bankami bolj intimno razmerje.
Kdo bi imel koristi?
Kot je bilo rečeno, bi bila reforma koristna za skoraj vse sektorje v družbi,
pridobila bi vsa ekonomija. To je po mnenju avtorjev močan argument za
njeno izvedbo. Koristi od nje bi imele tudi finančne institucije, ki z bankami tekmujejo v polju finančnega posredništva. Prav tako bi, kljub
morebitnemu nasprotovanju, zaradi lažjega monetarnega nadzora pridobile centralne banke.
Pojavile bi se nove karierne priložnosti za regulatorje ter za računovodje in
odvetnike, ki bi lahko prispevali k dobremu delovanju novega sistema. Nove
priložnosti bi se pojavile tudi za bolj inovativne akademske ekonomiste.
Politikom bi reforma ponudila priložnost za znižanje davkov in javnega
zadolževanja ali pa priložnost za povečanje javne porabe v skladu z njihovimi programi.
Veliko aktivnih ljudi v nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo s socialno izključenostjo, revščino, globalizacijo in varstvom narave, bi spoznalo, da je reforma za njihova prizadevanja pomembna.
386
~~~
V prvem delu knjige smo videli, da je v zgodovini v različnih obdobjih že
obstajalo državno izdajanje denarja brez dolga, in da je to po Zarlengovi
analizi precej dobro funkcioniralo. Zgodovinsko še najbližje sta podobna
primera Kanade in otoka Guernsey.
Kanada je torej leta 1934 dobila centralno banko, ki so jo leta 1938 podržavili.
Glavna zagovornika državne centralne banke sta bila takratni premier William
Lyon Mackenzie King in njegov svetovalec Gerald Grattan McGeer. Oba sta se
zavedala, da je nadzor nad izdajanjem državnega denarja tesno povezan z državno neodvisnostjo. King 32.) je tako izjavil: »Dokler nadzora nad izdajanjem valute in kredita ne povrnemo v vladne roke in ga prepoznamo kot nadvse pomembno
*OECD: ‘Organisation for Economic co-operation and development’ je bila ustanovljena leta 1961 in danes združuje 34 držav. Njen uradni namen je vladam pomagati
pri povečevanju blaginje in odpravljanju revščine s pomočjo ekonomske rasti in finančne stabilnosti, pri čemer naj bi upoštevala tudi okoljske posledice. Organizacija
v procesu pomoči državi zbira podatke, jih analizira in o njih razpravlja: ostale članice
državo na ravni komitejev na posameznih področjih kritično ovrednotijo, ocenjujejo
njen napredek in podajajo poročila. S pristopom se nove članice zavežejo k uvajanju
določenih sprememb v državni zakonodaji in praksi. Slovenija je bila v to organizacijo sprejeta junija 2010.
387
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
odgovornost, je ves govor o suverenosti parlamenta in o demokraciji nepomemben in
jalov ... Ko se narod loči od nadzora nad svojim denarjem, je nepomembno, kdo piše
državne zakone ...« 32.) McGeer pa v svoji knjigi Conquest of poverty 295.) piše: »...
Kar lahko bankir naredi z manipulacijo kredita za osebne koristi, lahko enako
storimo za koristi ljudi in države.« 295.) (McGeer, str. 11)
Banki 18. člen zakona o centralni banki dovoljuje neposredni nakup vladnih obveznic in izdajanje kredita neposredno državi in lokalnim oblastem.
Banka je ustvarjala denar in ga tudi neposredno porabljala v gospodarstvo in
to naj bi bil eden izmed razlogov, da je Kanada v veliki depresiji hitreje stopila na pot gospodarskega okrevanja od ostalih držav. Vlada je tako sama izdajala denar in z njim financirala nacionalne projekte kot so bili gradnja kanalov
in plovnih transportnih poti, gradnja nacionalnega železniškega omrežja,
proizvodnja orožja in vojaške opreme za drugo svetovno vojno in financiranje
izobraževanja za vojne veterane. Kanadski državni dolg se tako med drugo
svetovno vojno ni skokovito povečal, ampak je vse do sredine 70-ih let 20.
stoletja ostal skoraj enak (centralna banka ni imela interesa posojati denarja
po velikih obrestih, saj je krožil in bogatil skupnost). Kanada je še v prvi
polovici 70-ih let imela zgolj 18 milijard dolarjev dolga. Velik delež denarne
mase je torej predstavljal državni denar. Država ni nikoli zlorabila te moči,
temveč je v skladu s temeljnim namenom centralne banke to moč uporabljala za povečevanje blaginje državljanov in za podporo gospodarstva. Vendar je
Mednarodni denarni sklad po navedbah monetarnega reformatorja Willa
Abrama 34.) sčasoma začel kritizirati takšno politiko, ker naj bi se država s tem
vmešavala v posle, ki naj bi bili domena bankirjev. Zaradi teh in podobnih
pritiskov (svoje je dodala tudi kriza v letih 1973 in 1974) so vlade začele z
drugačno politiko – denar so si začele sposojati od zasebnih bank, in takrat je
kanadski državni dolg začel skokovito naraščati. Slabih dvajset let pozneje, leta
1997, je znašal rekordnih 560 milijard dolarjev. Leta 1991 je Kanada za plačilo obresti na dolg namenjala 38 % prihodkov (zato je sredi 90-ih močno
oklestila javno porabo, zaradi česar se pogostokrat omenja kot vzor, vendar pa
je njen dolg v zadnjih letih zopet pričel naraščati). 296.)
Čeprav država tega trenutno ne uporablja, pa zakon o centralni banki še
vedno dovoljuje neposredno financiranje državne porabe. Vendar pa določila
neposredni kredit tudi omejujejo. Posojila državi so omejena na šest mesecev
in ne smejo prekoračiti ene tretjine pričakovanih letnih prihodkov vlade. 33.)
morski zidovi rušili, njihove ceste so bile blatne in ozke. Dolg je znašal
19.000 funtov, medtem ko je bil celotni letni prihodek otočanov zgolj 3.000
funtov, od katerih so morali plačati 2400 funtov za plačilo obresti. Otok je
imel obilico materiala in delovne sile, edino denarja je primanjkovalo.
Potem pa je lokalna, od Velike Britanije neodvisna vlada začela izdajati
lastni denar, ki je bil obresti prost. V razmaku nekaj desetletij je nekajkrat
izdala vladne bankovce za javne projekte (morski zidovi, ceste, cerkve, šole,
trgi ...). Količina denarja se je precej povečala, vendar ni bilo inflacije. Do
leta 1958 je vlada izdala 542.000 funtov brez inflacije. Leta 1990 je bilo v
obtoku za okoli 13 milijonov dolarjev dolga proste valute.
Guernsey ima davek na dohodek, a je relativno nizek (20 %), preprost
in brez ‘lukenj’. Nima davka na dediščino, davka na kapitalske dobičke ter
je brez vladnega dolga. Komercialne banke skrbijo za zasebne kliente, vendar sama vlada nikoli ne gre v dolg. Že skoraj dve stoletji po potrebi izdaja
svoj denar; med tem časom se je količina denarja povečala za 25-krat, pa
vendar je ekonomija otoka ostala stabilna, cvetoča in brez inflacije. 6.)
~~~
Kako je z dogajanjem na tem področju v smislu aktualne zakonodaje? V
ZDA je American Monetary Institute oblikoval predlog monetarnega zakona ‘American Monetary Act’ 298.), ki je sicer bližje 100 % rezervni zahtevi.
Po njem bi se sistem Federal Reserve združil z vladno zakladnico, da bi
skupaj izdajali denar. Vlada bi ga dajala v obtok s financiranjem projektov
za skupno dobro (infrastruktura, socialno varstvo ...), to pa bi nadzirala
tako, da izdajanje denarja ne bi bilo ne inflatorno ne deflatorno. Zarlenga
pravi, da bi morali še posebej paziti, da reforme ne bi sprožile deflacije,
tako kot se je to v zgodovini že dogajalo. Prav tako ni naklonjen ukinitvi
Federal Reserve zaradi precejšnjega uporabnega znanja, ki se je akumuliralo v desetletjih od njene ustanovitve (npr. informacije o sezonskih variacijah v dotoku denarja). Načrt po zgledu iz 30-ih let zahteva tudi 100
% kritje za tekoče račune, ki ne bi bili podlaga za posojila. Svojo reformo ameriškega sistema predstavi v knjigi The Lost science of money 3.) (str.
651–685). Zakon prav tako predvideva:
• omejevanje vseh obresti na 8 % (vključno s honorarji);
• ukinitev kumulativnih obresti;
• odplačilo nacionalnega dolga;
• izplačilo davka proste dividende vsakemu posamezniku.
Otok Guernsey se nahaja približno 75 milj južno od Velike Britanije.
Dr. Bob Blain 297.), profesor sociologije, navaja, da so se leta 1816 njegovi
Irving Fisher, ki je bil v 30-ih letih eden vodilnih pri pobudi za 100 %
pokrito bančništvo, v svoji knjigi 100 % Money and the public debt 299.) vidi
pozitivne učinke takšne reforme v odplačilu vladnega dolga, zmanjšanju po-
388
389
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
java depresij, manjši možnosti inflacije ter lažjemu razumevanju monetarnega sistema: »... The minimizing of depressions, the payment of Government
debt, banishing the prospect of inflation from excess reserves, the unification of
our two sorts of money by making deposit money into genuine money in trust so
that the average man can understand the money system ...« 299.) (Fisher, str. 24)
Ta zakon je pod drobnogled vzel japonski makroekonomski raziskovalec
prof. Kaoru Yamaguchi. V svoji raziskavi 300.) je potrdil, da bi zakon imel več
pozitivnih posledic za ekonomijo, in sicer:
••postopoma bi odplačal vladni dolg;
••priskrbel bi sredstva za infrastrukturo ter tako zmanjšal brezposelnost;
••ne bi povzročal inflacije;
••ne bi povzročil recesije.
vorne državne porabe. Prva tako naj ne bi bilo dovolj spodbud, da bi država denar res porabljala odgovorno in učinkovito. Kreditni denar, trdi
Mouatt, pa nasprotno spodbuja denarno disciplino, saj ga je treba vrniti.
Dodatni problem vidi v tem, da se denar ne izniči, tako kot se danes v
primeru vračanja posojil. Tako bi bili ekonomski subjekti bolj usmerjeni k
akumulaciji denarja ter bi tako ustvarjali zastoje pri kroženju na račun realne ekonomije. Kot zadnji argument izraža prepričanje, da bi bilo brezobrestno kreditno izdajanje denarja manj inflatorno.
Bill Mitchell 246.) se strinja, da je zaposlenost, manjša od optimalne, nedopustna. Strinja se z idejo združitve Fed in zakladnice (v NEED zakonu). Prav
tako podpira monopolno državno izdajanje nacionalne valute. Vendar se ne
strinja, da bi ameriški kongres izdajal denar, saj je preveč pod političnimi
pritiski; meni, da ima vlada vso moč, da deluje v javno dobro. V splošnem
nasprotuje 100 % kritju, saj meni, da je koristno, da obstajajo zasebne banke,
ki bi ustvarjale kredite za zasebni sektor. Glavni problem vidi v neustreznih
regulacijah bančnega sektorja, ki je dopuščal preveliko špekuliranje.
Steve Keen 215.) sicer meni, da so predlogi reforme monetarnega sistema, ki se nanašajo na odpravljanje možnosti ustvarjanja denarja v bančnem sektorju in uvedbi stoodstotnega kritja, najboljši v množici različnih temeljnih reformnih predlogov. Vendar ima nekaj pomislekov. Prvič.
Meni, da glavni vzrok kriz ni v tem, da banke ustvarjajo denar, temveč v
tem, za kaj se ta denar porablja. Po drugi strani dvomi v to, da bi bila
centralna banka vedno zmožna določiti ustrezno količino novoustvarjenega denarja. Po njegovem bi uvedba redefinicije delnic in omejitve višine
posojil za nepremičnine na potencialni prihodek od nepremičnin že sprožila mnoge spremembe, za katere si prizadevajo predlagatelji monetarnega
sistema brez dolga, vendar na preprostejši način.
Bistvene dele tega zakona je v svoj zakon ‘National Emergency Employment
Defence Act – NEED Act’ 301.) v drugi polovici leta 2011 prenesel ameriški
kongresnik Dennis Kucinich, ki ga je že predstavil v kongresu.
V Veliki Britaniji je skupina PositiveMoney, med letoma 2009 in 2011
pisala osnutke zakonodaje (predlagani Zakon o ustvarjanju denarja Bank of
England – ‘Bank of England (creation of currency) Act 2011’) 302.), ki bi v
bančništvu uvedla 100 % kritje. Naslanja se na predloge Huberta in
Robertsona.
Ekonomist in bivši investicijski bankir Simon Dixon si v Veliki
Britaniji prizadeva odpreti drugačno vrsto banke, ki bi delovala po principih, kot jih predlagata Huber in Roberston. Njegova banka Bank to the
Future 303.) bo:
• prejemala depozite (vendar ne bo postala njihova lastnica);
• vlagala denar varčevalcev z njihovih investicijskih računov na podlagi njihovega dovoljenja;
• ne bo ustvarjala novega denarja;
• ponujala bo storitve tudi v alternativnih valutah (kot npr. bitcoin).
Kritika
35. Sklepi
»In na koncu ... je le stvarnost tista, ki šteje.« 232.)
– John K. Galbraith
Monetarni reformatorji, ki se zavzemajo za zasebno izdajanje denarja, javno
bančništvo, svobodno bančništvo ali uvedbo lokalnih valut, trdijo, da je
glavni problem v prevladi sedanjih državnih valut, ki so oblika fiat denarja.
Država naj bi ta monopol zlorabljala. Mouatt 304.) npr. prepoznava glavni
problem izdajanja denarja kot dolga prostega (ki bi ga izdajala zgolj država)
v moralnem hazardu, torej odsotnosti ustreznih sankcij v primeru neodgo-
Našo raziskavo o denarju in monetarnem sistemu smo začeli z zgodovino.
Zakaj je natančno poznavanje monetarne zgodovine pomembno? Zarlenga
razlaga, da je ključno zaradi tega, ker lahko traja tudi generacijo in več,
preden se pokažejo prave posledice določenega monetarnega sistema. Na
ta način skoraj vsi razpoložljivi empirični podatki o denarju in denarnih
sistemih obstajajo zgolj kot zgodovinska dejstva, ki tako predstavljajo
390
391
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
neprecenljiv vir za oblikovalce današnjih monetarnih politik in monetarnih sistemov.
Kaj nam torej sporoča zgodovina? Prvič. Kljub temu, da resničnega
izvora denarja morda ne bomo nikoli poznali, pa zgodovinski viri, ki so
nam na voljo, pričajo, da so kreditni sistemi obstajali tisoče let pred kovanim denarjem. Denar se ni po naravni poti razvil iz trgovanja, najverjetneje ga je uvedla določena avtoriteta preko uvedbe davka oz. pristojbin,
v kombinaciji z določeno obliko prisile. Drugič. Videli smo, da je po
uvedbi denarja skozi zgodovino vedno znova prihajalo do bojev za prevlado nad njegovim izdajanjem, saj kot opozarja Zarlenga: »Dolgoročno gledano, kdorkoli nadzira monetarni sistem, nadzira narod.« 2.) Tretjič.
Zasebno izdajanje denarja je bilo praviloma vedno zlorabljeno za sebične
zasebne interese. Seveda tudi kralji niso bili svetniki, prav tako ne vlade.
Toda tu je treba poudariti, da je ponekod v Evropi moč kovanja denarja
dolgo časa imelo plemstvo, ne kralji. Vladarje so v srednjem veku pogostokrat finančno bremenile nesmiselne vojne. Prav tako ni jasno, če so
vladarji resnično zmanjševali vsebnost žlahtnih kovin ali pa so denar
devalvirali z odloki. Deutsch 9.) trdi, da so imeli vladarji precej visok
moralni standard in niso zmanjševali čistosti srebrnih kovancev. Tudi
Wray 4.) meni, da se zmanjševanje čistosti ni dogajalo. Devalvacije prav
tako niso nujno imele negativnega vpliva na prebivalstvo (ki je uporabljalo tudi menice in rovaške palice). Takratni monetarni sistem je temeljil na
zlatu in srebru, ki ju je povečini vedno primanjkovalo (primer primanjkovanja srebra, ki so ga povzročile Benetke). S tem trčimo ob neustrezno
pojmovanje denarja kot blaga oz. dobrine (‘commodity’). Denar pravzaprav nikoli ni bil dobrina, vendar pa nomizma, torej pojmovanja, da
denar obstaja na podlagi zakona, da njegova vrednost ne sme biti povezana z vrednostjo materiala, iz katerega je narejen, in da mora biti količinsko omejen, razen redkih izjem uradno ni zaslediti tako rekoč od propada
rimskega imperija. Pojmovanje denarja kot dobrine je skupaj z napačnimi
ekonomskimi teorijami mnogokrat vplivalo tudi na napačne in škodljive
odločitve vlad (primera Van Burena in Hooverja).
Vendar monetarna zgodovina dokazuje, da naj bi v splošnem države oz.
suvereni z močjo izdajanja denarja ravnali bolj odgovorno kot zasebni bankirji. Zasebno (!) zlorabo državnih sistemov je ponavadi omogočalo slabo
definiranje in oblikovanje sistema (primera ameriških državnih bank in
prvotne Federal Reserve). Vladarji so prav tako od časa do časa dolgove
ljudem odpisovali, saj so se zavedali, da pretirani dolg vodi v družbeno
nestabilnost. Ta praksa je s pojavom modernega kapitalizma usahnila, eko-
nomisti pa so s pojavom moderne klasične ekonomije prenehali razmišljati
o moralnih vidikih denarja in gospodarstva.
Četrtič. Uvedba sistema delnega kritja srednjeveških zlatarjev ter ustanovitev Bank of England sta poleg nizozemskih borz ter uvedbe in izpopolnitve inovativnih finančnih instrumentov v italijanskih mestnih državah v pretežni meri določili naš današnji monetarni sistem. Zasebni
bankirji so sčasoma dosegli, da je multiplikacija kredita na podlagi zlatih
depozitov postala splošno sprejeta. Danes banke ne potrebujejo začetnih
depozitov za izdajanje kredita – bankirji so tako postopoma vzeli moč
izdajanja denarja v lastne roke. Skozi stoletja se je torej bil stalen boj za
prevlado nad izdajanjem denarja in želje po tej moči oz. njenem ohranjanju so nedvomno žive tudi danes, ko brez vednosti večine skoraj ves
denar v obtoku izdajajo zasebne banke v obliki posojil.
Denar danes tako nastaja kot dolg v zasebnih bankah, naš monetarni
sistem pa s tem podpira zadolževanje že v samem temelju. Temeljita analiza zgodovine finančnih kriz Rogoffa in Reinhardove 24.) dokazuje, da je
vsem skupna prekomerna akumulacija dolga (vlad, bank, korporacij ali
posameznikov). Pojav in izoblikovanje (sprva zasebnih) centralnih bank
nista zmanjšala pogostosti finančnih kriz.
Petič. Zgodovina pa nam sporoča tudi tole: mogoč je tudi monetarni
sistem, v katerem država izdaja denar, ki ni obremenjen z dolgovi (primeri ameriških zelencev, otoka Guernsey, Kanade ...). Dejstva potrjujejo, da
je tak sistem lahko bolj stabilen.
Kaj nam pove delovanje današnjega finančnega sistema? Novi
denar nastaja kot dolg na dva načina. Prvič. Centralne banke iz nič
ustvarjajo centralnobančne rezerve, ko jih vpišejo v svoje bilance v zameno za (v pretežni meri vladne) obveznice. Rezerve lahko v bančnem sistemu ostanejo za stalno (neposredni nakup obveznic oz. kvantitativno
sproščanje – QE) ali pa začasno (repo operacije: nakup obveznic in njihova kasnejša prodaja). Večinoma gre za repo operacije, kjer se novonastali
denar izniči po vrnitvi v centralno banko. Centralnobančne rezerve širši
javnosti niso dostopne, saj pri centralni banki posamezniki ne morejo
imeti odprtih računov. Centralna banka pa prav tako svojih rezerv ne
sprošča neposredno v obtok oz. v gospodarstvo (razen, ko v svojem imenu
neposredno kupi imetje, npr. nepremičnino, toda količina tega denarja je
zanemarljiva). V zameno za obveznice jih daje bankam (oz. elektronsko
kreditira njihove račune), ki jih uporabljajo za medbančno poravnavo.
Centralnobančne rezerve tako zagotavljajo predvsem likvidnost in nemoteno delovanje plačilnega sistema ter podpirajo zaupanje med bankami.
392
393
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Njihova količina je znotraj zaprtega bančnega kroga precej stalna, razen
če centralna banka ne poveča količine skupnih centralnobančnih rezerv
(kot je to npr. storila BoE prek QE). Komercialne banke teh rezerv ne
morejo ne ustvarjati in ne izničiti.
Drugič. Veliko večino denarja, ki je v obtoku, ustvarjajo komercialne
banke oz. zasebne finančne institucije z vpisovanjem elektronskih kreditnih
depozitov, z limiti na račune in z nakupi imetja. Depoziti, ki jih stranke
položijo na svoje tekoče račune, so pravno v lasti bank ter predstavljajo
njihovo obveznost. Novoustvarjeni krediti predstavljajo imetje banke, saj
banka pričakuje, da bo denar (oz. neko drugo imetje, npr. hišo) v prihodnosti dobila nazaj. Banke ustvarjajo depozite in ne posojajo denarja drugih
ljudi (niso posrednice denarja). To potrjuje izjava viceguvernerja Bank of
England, Paula Tuckerja: »... banks extend credit by simply increasing the
borrowing customer’s current account, which can be paid away to wherever
the borrower wants by the bank ‘writing a cheque on itself’. That is, banks
extend credit by creating money.« 5.) (Ryan-Collins et al., str. 22) Ko banka
po podpisu posojilne pogodbe kreditira tekoči račun stranke, so bilance
tako uravnotežene: po eni strani se za to vsoto povečajo njihove obveznosti
(tekoči račun), po drugi pa se za enako vsoto poveča njihovo imetje. Ko (in
če) so krediti vrnjeni, se novoustvarjeni denar izniči oz. izbriše iz bančnih
bilanc. Ves proces dobro ponazori Mike Black v svoji predstavitvi z naslovom Is money destroyed when loans are repaid? 305.)
Obstaja še tretja vrsta denarja – gotovina. Gotovino (bankovce) izdaja
centralna banka glede na potrebe in zahteve komercialnih bank oz. potrebo
po zamenjavi obrabljenih bankovcev v obtoku. Gotovina je edini del denarne mase, ki nastaja kot dolga prost, vendar je za dostop do nje potrebno imeti
odprt tekoči račun pri komercialni banki. Kovance lahko v določenih primerih izdajajo države, vendar morajo njihovo količino potrditi centralne banke,
ki so danes povečini neodvisne (in ne spadajo v nobeno vejo oblasti).
Kljub temu da nekatere vlade kot imetnice centralnobančnih računov
diskretno vplivajo na medbančno obrestno mero prek transferjev med
svojimi računi in računi komercialnih bank (kot razlagajo zagovorniki
sodobne monetarne teorije in Miyanoya 54.)), pa so, kot razlagajo RyanCollins et al. 5.), pravzaprav izključene iz procesa ustvarjanja novega denarja (razen v državah, kjer ima vlada še vedno popolni nadzor nad centralno
banko in tiskanjem denarja). Izdajajo lahko le obveznice, na podlagi katerih kasneje nastanejo centralnobančne rezerve, vendar je količina temeljnega denarja v primerjavi z denarjem komercialnih bank pravzaprav
zanemarljiva (kot je razvidno iz slike 82) – danes od 90 % do 97 % denarja v obtoku predstavljajo posojila komercialnih bank.
Velika večina denarja tako nastaja z vpisovanjem v računovodske bilance
komercialnih bank. Zasebne banke so zato v nezasluženi prednosti pred ostalimi gospodarskimi subjekti, saj za ustvarjanje denarja ne zastavljajo ničesar
svojega. Prav tako imajo moč usmerjati novonastali denar (večinoma ga
usmerjajo tja, kjer se nadejajo največjih in najhitrejših dobičkov), če jim
grozita nelikvidnost in nesolventnost (izgube slabih posojil krijejo iz kapitala, ki običajno predstavlja manj kot 10% imetja banke), pa jih pogosto
rešujejo centralne banke oz. vlade, saj so kot vir kreditov za gospodarstvo
ekonomsko pomembne. Po drugi strani pa državi odžirajo večino denarnega
prihodka (‘seigniorage’), ki bi se v resnici moral stekati v skupno blagajno.
Centralne banke naj bi prek svojih instrumentov monetarne politike
nadzirale količino na novo izdanega kreditnega denarja komercialnih bank.
Trenutno za to (v sodelovanju z izbranimi primarnimi posredniki) uporabljajo predvsem operacije odprtega trga, s katerimi skušajo uravnavati medbančno obrestno mero ter prek t. i. transmisijskega mehanizma vplivati na
količino kreditov, izdanih podjetjem in gospodinjstvom. Cilj centralnih
bank razvitejših držav je stabilnost cen oziroma ohranjanje inflacije na določeni nizki ravni (npr. pri dveh odstotkih). Vendar pa imajo nadzor nad
količino kreditov, kot ugotavljajo Ryan-Collins in sodelavci, v pretežni meri
v rokah banke same oz. bančni sistem kot celota. Model multiplikacije kredita je zastarel in netočen. Študije (npr. Bezemer in Gardiner 52.), Carpenter
in Demiralp 218.), Kydland in Prescott 214.)) dokazujejo, da ni vzročnosti med
količino centralnobančnih rezerv in količino kreditov, ki jo komercialne
banke izdajo realnemu sektorju. Paul Tucker pravi: »... Temeljni denar ni ne
cilj in ne orodje monetarne politike.« 5.) (Ryan-Collins et. al., str. 122)
Prav tako omejitve ne predstavljajo obvezne rezerve; banke najprej izdajo posojila, nato pa poiščejo ustrezne centralnobančne rezerve. Izjavo podpredsednika Federal Reserve New York, Alana R. Holmesa, da »... banke
razširjajo kredite, pri čemer ustvarijo depozite, rezerve pa iščejo naknadno«
(Holmes, str. 73, po Keen 215.)), potrjuje tudi Evropska centralna banka. 217.)
Tudi kapitalska ustreznost, ki jo določa Banka za mednarodne poravnave,
ne omejuje njihovega posojanja. Številne finančne in monetarne krize, ki
jih navaja Svetovna banka, in kriza 2007–09, nam sporočajo, da nadzor nad
celotno količino posojil ni učinkovit. John K. Galbraith takole povzema
obstoječe stanje: »Tihi ukrepi, ki jih usmerjajo Zvezne rezerve [Federal
Reserve], ... so, očitno, neučinkoviti. Ne dosegajo tega, kar bi morali. Recesija in
brezposelnost ali bum in inflacija se nadaljujejo.« 232.) (Galbraith, str. 53)
Pri zagotavljanju posojil oz. pri kreditnemu krču je tako najbolj
pomembno zaupanje bank v lastno solventnost, druge banke, podjetja in posameznike in finančni sistem kot celoto.
394
395
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Zakonodaja v času velike depresije in kasnejši brettonwoodski sistem
sta močno omejila izdajanje kreditov in špekuliranje, vendar so po padcu
Bretton Woodsa leta 1971 monetarni nadzor od centralnih bank nazaj
prevzele komercialne banke. Razlogi za to so različni:
• prehod na pretežno elektronski denar (včasih je bila uporaba gotovine, ki jo lahko izdajajo le centralne banke, bolj razširjena);
• pojav oz. širitev medbančnega trga (včasih ga ni bilo oz. je bil slabo
razvit);
• prehod na operacije odprtega trga in zmanjšanje rezervnih zahtev
(včasih so centralne banke več poudarka dajale diskontnemu oknu
in imele določene višje obvezne rezerve);
• postopne deregulacije (podpirale so jih tudi centralne banke, ki so
prav tako verjele v neoklasične mite o samouravnajočih trgih);
• uvedba nereguliranih inovativnih finančnih produktov in pojav sivega bančnega trga.
Centralne banke so se skozi stoletja in desetletja razvijale (večina jih je iz
zasebnega lastništva prešla v državne roke, prav tako sta se izboljšali transparentnost in komuniciranje z javnostjo, spremenilo pa se je tudi odločanje
znotraj njih). Vendar pa, kot opozarja Lietaer 97.), sprememba lastništva
centralnih bank ne vpliva na način njihovega delovanja oz. učinkovitost.
Model izdajanja denarja ostaja praktično enak, kot ga je zarisala Bank of
England pred več kot tremi stoletji. Centralne banke so povečini neodvisne,
a odgovorne izvoljenim državnim parlamentom. Kljub temu da so dolžne
redno poročati o svojih aktivnostih ter javnosti posredovati vse relevantne
informacije, pa je zanimivo, da si dovolijo določene podatke tudi prikrivati.
Tako npr. Federal Reserve noče izdati podatkov o tem, kakšna je točna
sestava odkupljenih toksičnih instrumentov ter katerim tujim bankam je v
krizi 2007–09 nakazala denar. 306.)
Zasebne finančne institucije imajo zaradi možnosti izdajanja in usmerjanja denarja (večino posojil namenijo za neproduktivne špekulacije,
hipotekarna posojila, in ne v korist realnega gospodarstva) precejšnjo
moč, ki se med drugim kaže tudi v prevelikem vplivu na tiste politične
strukture, ki odločajo, in na vladne agencije. Da bi povečale zasebne
dobičke, so zlobirale razrahljanje regulatorne zakonodaje oz. odpravo
regulacij. Vplivajo na poslance in kongresnike ter na to, kdo bo sedel v
vladah. Lahko si celo izpogajajo neplačevanje davkov. Privoščijo si prikrojevanje podatkov za referenčne kazalnike medbančne obrestne mere (npr.
LIBOR), nekatere institucije pa so prav tako vpletene v neposredno kri-
minalno dejavnost. 307.), 308.), 309.) Vse to ponuja dodaten dokaz, da si
zasebne bančne institucije, ki jih britanski urad za pravično trgovanje
(‘Office of Fair Trading’) v svojem poročilu 310.) označuje kot monopolno
naravnane, rigidne in nepripravljene uvajati inovacije, ne zaslužijo zaupanja pri nadzoru nad ustvarjanjem in dotokom denarja.
Prek prehajanja bivših uslužbencev v druge institucije, npr. centralne
banke in mednarodne finančne institucije (‘revolving doors’), se jim
ponuja možnost vplivanja na delovanje le-teh. Še najbolj očiten konflikt
interesov se kaže morda v eni najbolj pomembnih svetovnih centralnih
bank, ameriški Federal Reserve, ki je odgovorna za svetovno rezervno
valuto. Pričanje Williama K. Blacka 311.), finančnega nadzornika in profesorja ekonomije z univerze v Missouriju, pred kongresnim komitejem za
bančništvo dokazuje, da sta tako Fed kot tudi SEC dovoljevali prevarantsko prakso v računovodstvu in izdajanje slabih posojil. Imeli sta moč in
pooblastila za ukrepanje, vendar nista storili ničesar.
Kljub temu da se zasebne finančne institucije zaradi pretežne odgovornosti za krizo 2007–09 soočajo s civilnimi in institucionalnimi tožbami 309.),
312.), 313.), 314.)
, je, kot dokazuje zgornji tekst, ves sistem bolj ali manj pisan
njim na kožo. Keen 25.) ugotavlja, da je »naš finančni sistem podoben skoraj
popolnoma nereguliranemu zasebnemu bančništvu v obdobju ‘svobodnega bančništva’ v 19. stoletju.« 25.) (Keen, str. 363) To je še posebej zaskrbljujoče v
luči dejstev, da veliko globalnih transnacionalnih korporacij predstavlja
večje ekonomije od ekonomij velikega števila držav. Nedavna raziskava
prepletenosti mednarodnih korporacij, ki so jo izvedli Vitali et al. 315.) je
dokazala močan vpliv nadnacionalnih korporacij, znotraj katerih ima
največji vpliv majhna skupina medsebojno povezanih velikih finančnih
institucij: »We find that transnational corporations form a giant bow-tie structure and that a large portion of control flows to a small tightly-knit core
of financial institutions. This core can be seen as an economic “super-entity”
that raises new important issues both for researchers and policy makers.« 315.)
(Vitali et al., str. 1)
Videli smo, da ameriški trg derivatov v 96 % obvladuje zgolj pet bank
(JP Morgan Chase, Bank of America, Goldman Sachs, Citigroup ter
HSBC bank ZDA). 239.) V Veliki Britaniji večino bančnega trga (85 %)
obvladuje pet največjih bank (Barclays, HSBC, Halifax, Lloyds in Royal
Bank of Scotland). 223.) Ostale najbolj vplivne svetovne finančne institucije navaja New Scientist. 316.)
Mednarodne finančne institucije (IMF, Svetovna banka) so pravzaprav
postale agenti, ki služijo bolj zasebnim bankam in bogatim državam kot
396
397
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
revnim ter pomoči potrebnim narodom. Kljub reformam in omilitvam
pogojev naj bi njihov program strukturnega pogojevanja ostajal enak.
Nadzor v njih imajo gospodarsko močnejše države, prevladujeta pa neoklasični pogled in washingtonski konsenz.
Kaj nam sporočajo konflikti znotraj ekonomske znanosti? Jasno je, da
celo doktorati niso zagotovilo za dobro razumevanje narave denarja in delovanja monetarnega sistema. Monetarni zgodovinar Alexander Del Mar 3.) je
opažal: »Praviloma se politični ekonomisti ... ne potrudijo preučevati monetarne zgodovine; veliko lažje si jo je zamišljati ter izpeljevati principe iz tega
namišljenega znanja.« 3.) (Zarlenga, str. 4). Ekonomisti se povečini oklepajo
okostenelih prepričanj, ki jih je zagovarjal predvsem Adam Smith, da denar
izvira iz trgovanja in da je blago, čeprav dokazi in logika govorijo drugače.
Prav tako se zdi, da ekonomisti težko razumejo proces nastajanja denarja in delovanja monetarnega sistema. John M. Keynes, Joseph Schumpeter
in John K. Galbraith so opažali, da njihovi kolegi težko razumejo, da banke
ustvarjajo depozite in da ne posojajo denarja drugih ljudi (z drugimi besedami: da niso posrednice denarja). 233.) Tako tudi npr. nobelovec Paul
Krugman, kot kaže, ne razume nastajanja denarja v bankah.« 213.) V svoji
zadnji knjigi End this depression now, tako kot večina neoklasičnih ekonomistov, preprosto ignorira vlogo in pomen dolga v ekonomiji in pri nastanku kriz. 317.) Očitno težavnost razumevanja nastajanja denarja dokazuje tudi
dejstvo, da neodvisna komisija za bančništvo (‘Independent Commission
on Banking’) v Veliki Britaniji v svojem poročilu leta 2011 na nobeni strani ne omenja ustvarjanja denarja v komercialnih bankah. 233.)
V polju t. i. ‘mainstream’ ekonomije se mnenja krešejo predvsem med
tistimi ekonomisti, ki zagovarjajo neoklasične ideje prostega samouravnavajočega trga in keynesianci, ki podpirajo določene vladne intervencije.
Vendar pa so nasledniki Keynesa interpretirali napačno. Kot dokazuje
Keen 25.) so splošno uporabljeni makroekonomski modeli (IS-LM, DSGE
in drugi) nepopolni in v mnogih pogledih napačni ter tako bolj kot ne
neuporabni. Celotna ‘mainstream’ ekonomija (tako novoklasična kot tudi
neoklasična sinteza oz. novokeynesianska teorija) temelji na podobnih
neoklasičnih predpostavkah, makroekonomijo pa skuša razlagati na podlagi mikroekonomije s pomočjo dedukcije. Keen zato meni, da je danes
celotna ‘mainstream’ ekonomija v bistvu neoklasična, s to razliko, da so
nekateri ekonomisti nagnjeni bolj v levo (npr. novi keynesianci), drugi pa
bolj v desno (npr. čikaška šola).
Zarlenga sicer meni, da tudi sam Keynes v smislu predlogov, iz katerih
je kasneje nastal New Deal, še zdaleč ni bil revolucionaren. Korak naprej
bi bilo izdajanje dolga proste vladne valute, kot so bili zelenci (‘greenbacks’), ki so se celo v krizni situaciji državljanske vojne obnesli dobro.
Zato je po njegovem mnenju ekonomska debata okoli keynesianizma še
ena lažna monetarna debata, tako kot je bila debata o ponovni monetizaciji srebra. Glavno monetarno vprašanje je po njegovem vedno bilo, ali
naj denar naroda izdaja vlada na podlagi ustreznega zakona ali pa naj
bo izdajanje odvisno od muhavosti zasebnih bankirjev.
Pogledi in predlagane rešitve akademikov so si lahko diametralno
nasprotni, vendar je neoklasična smer, ki je začela dominirati v akademski
sferi predvsem po letu 1980, izvedla čistko učnih načrtov in iz akademske
debate izključila vse drugače misleče, t. i. heterodoksne, ekonomiste (npr.
postkeynesiance, zagovornike avstrijske ekonomske šole idr.). Kot ugotavlja Stiglitz 80.), naj bi bili akademski ekonomisti kot tudi centralni bankirji v splošnem bolj ali manj nepripravljeni na spremembe svojih stališč.
To seveda postane problem takrat, ko napačen pogled vpliva na poglede
cele generacije ekonomistov ter vpliva na politike centralnih bank. Eden
izmed takšnih teoretičnih pogledov je prevladujoči neoklasični. Dokazi
potrjujejo, da je v mnogo aspektih napačen. Dejstva iz prakse dokazujejo,
da se trgi ne uravnavajo sami, da gospodarstvo ni v stalnem ravnovesju,
da posamezniki niso racionalni ter da ni popolnih informacij. Pravzaprav
smo videli, da trge skušajo manipulirati tako vlade kot tudi velike finančne institucije (tudi v medsebojni navezi), tudi s pomočjo trgovanja z
notranjimi informacijami. 120.), 131.), 318.)
Verjetno pa je še največja napaka neoklasične ekonomske smeri ta, da ne
razume nastajanja denarja in delovanja bank. Zanjo so banke zgolj posrednice že obstoječega denarja, za katerega menijo, da je nevtralen, zato v
svojih makroekonomskih modelih ne vključujejo vloge dolga, denarja in
bank. To je glavni razlog, zakaj je večina ekonomistov spregledala znake
zadnje velike finančne krize in zakaj je bila zanje veliko presenečenje.
Kaj nam sporočata finančna kriza 2007–09 in evropska dolžniška
kriza? Prvič. Vsesplošno neprepoznavanje porajajoče se finančne krize
ponuja dodaten dokaz, da ekonomisti finančnega sistema in njegovih
širših implikacij nujno ne razumejo. Drugič. Potrjujeta ugotovitev
Rogoffa in Reihardove 24.), da preveliko naraščanje dolga ter povečanje
pretoka špekulativnega kapitala povečuje verjetnost sesutja sistema.
Ceccheti 90.) prav tako opozarja na enake nevarnosti prekomernega zadolževanja. Potrjujeta ugotovitve Minskyja, da prekomerno zadolževanje, še
posebej za neproduktivno špekuliranje, vodi v krhkost sistema. Tretjič.
Potrjujeta trditve Roubinija in Mihma 23.), da je bil monetarni sistem pred
398
399
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
razpadom Bretton Woodsa, ko so bile banke omejene, bolj stabilen.
Zatem se je razmahnila špekulacija, ki je poseben zagon dobila z deregulacijami po letu 1980. Že omenjeni William H. Gross 94.), soustanovitelj
družbe PIMCO, razume situacijo, ki se je odvijala pred zadnjo krizo,
takole: »Obrestne mere so spustili in imetje sekuritizirali do mere, ko ni šlo
več naprej, po propadu Lehmana leta 2008 pa so trgi nadomestili zasebni
dolg za državnega do mere, ko je videti, da se ta trend prav tako ne more več
nadaljevati. Sedaj smo ostali z ničelnimi obrestnimi merami ter kreditorji,
ki ne zaupajo nikomur in zelo malo državam.« 94.)
Krizi, ki sta med seboj povezani, sta razgalili tudi neprimerno notranjo
organiziranost in mentaliteto velikih korporativnih bank. Poglavitni sta sla
in gonja po dobičku in vodstva skušajo v skladu s tem oblikovati strategije,
ki bodo povečevale prodajo (denarja). Delničarji nimajo vpogleda v delovanje in vsakodnevne odločitve banke, prav tako pa tudi vodstvo nima zadostnega nadzora nad delovanjem posameznih oddelkov znotraj organizacije.
Spodbude in nagrajevanja zaposlenih, ki temeljijo na letnem kratkoročnem
dobičku, so neprimerni in povečujejo moralni hazard. Poudariti moramo
tudi to, kar je na lastni koži spoznal Paul Moore 319.), bivši menedžer za
tveganje pri britanski Halifax Bank of Scotland, ki je že leta 2005 opozarjal
na nevzdržne razmere pri izdajanju posojil v banki (in bil zato odpuščen):
nadzornike tveganja se v želji po večjih dobičkih pri svojem delu ovira.
Moore navaja, da v svoji več kot dvajsetletni karieri v vseh finančnih institucijah, v katerih je bil zaposlen, niti enkrat ni bil priča razgovoru, ki bi se
osredotočal na potencialne vplive odločitev banke na realno gospodarstvo.
Podobne izkušnje ima Greg Smith 320.), bivši izvršni direktor pri Goldman
Sachs, ki je odstopil zaradi nestrinjanja s prevladujočo politiko banke:
»Udeleževal sem se sestankov o prodaji derivatov, kjer se ni porabilo niti minute časa za vprašanja o tem, kako lahko pomagamo svojim klientom. Šlo je
izključno za to, kako lahko od njih dobimo kar največ denarja.« 320.)
Učinki reševalnih ukrepov dokazujejo, da v takšnih kriznih razmerah
običajna orodja monetarne politike odpovedo, ne uspejo zmanjšati medbančne obrestne mere in obnoviti komercialnega kreditiranja, s tem pa
pravzaprav razgalijo dejstvo, da centralne banke s sedanjimi orodji niso
zmožne nadzorovati količine izdajanja kreditov. Nekonvencionalni ukrepi, po katerih so posegle vse večje centralne banke, so sicer uspeli znižati
ceno medsebojnega posojanja med bankami, kljub temu pa tudi to še ni
zagotovilo, da bodo banke tudi zares posojale druga drugi in realnemu
sektorju. To potrjuje trditve Fisherja 90.), da je za uspešno preprečitev kriz
potrebno predhodno sistemsko preprečiti prekomerno zadolževanje.
Potrjuje pa tudi trditve Ryan-Collinsa et al. 5.) in Josepha Stiglitza 80.), da
je najpomembnejše zaupanje bank, s čimer se strinja tudi bivši guverner
Banke Slovenije France Arhar. 321.) Skratka: krizni ukrepi dokazujejo, da
je današnji sistem ustvarjanja denarja, njegovega sproščanja in upravljanja
okoren ter neučinkovit.
Evropska dolžniška kriza nam prav tako sporoča, da so v takšnih kriznih
situacijah države bolj pripravljene prepuščati svojo nacionalno suverenost
nadnacionalnim enitetam v zameno za obljubljeno varnost in stabilnost
(primer evropskih reševalnih skladov) 162.), 163.). Prav tako sporoča, da država
lahko bankrotira (Islandija) in se kljub temu z ustreznimi nakdadnimi ukrepi poda na pot gospodarske rasti. 322.) Življenje se z bankrotom države ne
konča. Krizi nas učita, da so mednarodni trgi prepleteni in soodvisni –
dogajanje na enem koncu sveta v globalizirani računalniški informacijski
dobi odmeva vedno hitreje tudi na drugem koncu. Potrjujeta dejstvo, da so
nekatere zasebne finančne institucije postale prevelike in preveč vplivne ter
tako predstavljajo veliko sistemsko tveganje. Končno nas učita, da centralne
banke lahko uporabljajo tudi nekonvencionalne ukrepe in pokažejo fleksibilnost (centralne banke bi lahko v luči krize 2007–09 pričele spreminjati
cilje in tudi orodja monetarne politike).
Kljub temu njihovi ukrepi ostajajo znotraj običajne prakse izdajanja
denarja. Paul Moore 319.) ugotavlja, da so bili vsi ukrepi namenjeni zgolj
ohranjanju ‘posla kot ponavadi’ (‘business as usual’). Majhen žarek upanja
vednarle ponuja paket reformne zakonodaje v ZDA ‘Wall Street Reform
and Consumer Protection Act’, ki bo uvedla največje spremembe po
30-ih letih 20. stoletja. Evropska centralna banka je med vsemi pomembnejšimi centralnimi bankami sprejela še najmanj radikalne ukrepe; pri
reševanju dolžniške krize se vztraja na reševalnih skladih za države (v primeru Španije tudi za banke) in strogih varčevalnih ukrepih (ki niso zagnali gospodarstva – brezposelnost v EU je rekordna); razpravlja se o fiskalni
uniji, enotnih evrskih obveznicah, bančni uniji in pomoči Kitajske. Vsi ti
ukrepi so, seveda, namenjeni zgolj ohranjanju obstoječega sistema.
ECB se obnaša konzervativno, zaradi česar si je prislužila kritike. Seveda
so upravičene: novoustvarjeni denar (rezerve) daje finančnim institucijam, le-te pa ne ustvarjajo dovolj potrebnega novega denarja in ga ne
sproščajo v gospodarstvo. Korak naprej bi bil omogočanje neposredne
likvidnosti državam prek odkupa njihovih obveznic. To je pravzaprav le
majhen korak stran od tega, kar predlagajo nekateri monetarni reformatorji. Richard Douthwaite 161.) razlaga: »Najelegantnejša rešitev bi bila, da
bi Evropska centralna banka ustvarila denar in ga dala (namesto posodila)
vladam v skladu s številom prebivalstva ... To imenujemo deficitno sproščanje
(‘deficit-easing’).« 161.)
400
401
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Kaj nam torej skušajo povedati monetarni reformatorji? Mouatt 304.)
jih podobno kot ta knjiga razdeli na tri skupine, in sicer:
• krizni monetarni reformatorji;
• monetarni reformatorji, ki si prizadevajo za sistem brez obresti;
• monetarni reformatorji, ki si prizadevajo za sistem izdajanja denarja
brez dolga.
je v tem, da bi zagovorniki drugega pristopa popolnoma prepovedali ustvarjanje denarja v bančnem sistemu, prvi pa bi ga do določene mere pod zelo
restriktivnimi pogoji obdržali. Po drugem predlogu bi količino novoustvarjenega denarja na podlagi ciljev monetarne politike ter celovitih
analiz gospodarstva ob upoštevanju demografskih trendov določala
neodvisna centralna banka, ga ustvarjala in nakazovala vladi, le-ta pa
bi denar sproščala v obtok v skladu s svojim programom, na podlagi
katerega so jo državljani izvolili. To bi lahko vključevalo vlaganje v projekte fizične ali človeške infrastrukture. Tak pristop posredno podpira tudi
glavni finančni komentator Financial Timesa, Martin Wolf, ki v svojem
članku z naslovom The case for truly bold monetary policy 211.) zavrne tri najbolj pogoste argumente proti državnemu izdajanju denarja (prekoračitev
državnih pooblastil, neodgovorna uporaba moči izdajanja denarja in hiperinflacija):
Prvi sporočajo, da je treba temeljito prevetriti sistem v okviru sedanje
oblike. Tako predlagajo: reforme nagrajevanja in zmanjšanje moralnega
hazarda; standardizacijo in transparentnost sekuritizacije in derivatov,
vključno s prepovedjo določenih produktov; zmanjšanje moči bonitetnih
agencij in povečanje konkurence na tem področju; okrepitev regulacij in
regulatorjev (uvedba zakonodaje, podobne Glass-Steagallovem zakonu);
krepitev mednarodnih regulacij in reformo mednarodnih finančnih institucij; razbitje velikih finančnih institucij; povečanje nadzora centralnih
bank in povečanje nadzora centralnih bank; spodbujanje pozitivnih družbeno koristnih inovacij in periodični odpis dolga.. Določene od teh uvaja
zgoraj omenjena zakonodaja v ZDA, vendar bo potreben čas, da se bodo
pokazali njeni resnični učinki.
V okviru druge skupine nekateri (npr. E. H. Brown 6.)) predlagajo podržavljenje bančnega sektorja in ustanavljanje javnih bank. Praksa brezobrestnih hranilnic in posojilnic dokazuje, da lahko banke delujejo uspešno brez
(oz. z zelo nizkimi) obrestmi. Mlada praksa islamskega bančništva se sicer
sooča z določenimi težavami, vendar se je dobro prijela in je v precejšnjem
porastu. Več tisoč lokalnih valut priča, da je mogoče na denar gledati tudi
drugače, in da si skupnost lahko vsaj v času krize na ta način pomaga sama.
Najbolj temeljito reformo pa seveda predstavljata predloga sodobne
monetarne teorije (‘Modern Monetary Theory’ – MMT) in monetarnega
sistema izdajanja denarja brez dolga. Analizi delovanja monetarnega sistema
se med njima sicer v nekaterih vidikih razlikujeta (npr. MMT zaradi poenostavitve združuje vladno zakladnico in centralno banko in trdi, da zakladnica diskretno vpliva na medbančne obrestne mere), vendar to za samo
temeljno reformo nima bistvenega pomena. Zagovorniki izdajanja denarja
brez dolga na podlagi proučevanja zgodovine trdijo, da denar izhaja iz
zakona ter da bi morala tako biti edina pristojna za njegovo izdajanje država. Komercialne banke danes v veliki meri preprečujejo, da bi se dobiček od
izdajanja denarja stekal v javno blagajno. To predstavlja neustaven zasebni
davek nad državljani. Tako zagovorniki obeh omenjenih teorij zagovarjajo
nadzorovano državno izdajanje denarja brez nepotrebnih obveznic. Razlika
402
»Drugi ugovor je, da bi država takšno moč nujno uporabila neodgovorno.
To je enako kot da bi se zavzemali za prepoved elektrike, ker je nevarna. Na
enak način je možno s potencialnimi tveganji fiat denarja upravljati s pomočjo institucionalne ureditve. Zato mora biti naloga upravljanja z denarjem
dana neodvisni instituciji, ki bi v krizi morala tesno sodelovati s fiskalnimi
oblastmi.« 211.)
Zdi se, da se s tako obliko ureditve strinja tudi guverner ene najpomembnejših centralnih bank Mervyn King 323.). V svojem govoru v začetku
maja 2012 je povedal:
»I don’t take a view either way on how money should be spent. That has
to be a matter for the elected government. What our job to do is to ensure that
there is enough money in the economy to help the wheels of the economy turn.
How that money is spent should be determined either by the private sector or
by the government. It should not be for the Bank of England.« 323.)
Čeprav bi bilo to videti radikalno, Zarlenga 3.) navaja uspešne primere iz
zgodovine, ki potrjujejo prednosti takega izdajanja denarja. Da tak (oz.
podoben) sistem lahko dobro deluje, pa dokazujeta tudi primera otoka
Guernsey in Kanade. Do podobnih ugotovitev prihajata Martin Wolf in
Nouriel Roubini. Wolf 211.) meni, da je prednost svobodne uporabe bilančne knjige centralne banke s strani države med drugim ta, da:
403
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
»... se jo lahko uporabi za podporo posojanju v gospodarstvo ... ali za
financiranje neposrednih transferjev kupne moči preko t. i. helikopterskega
denarja. V skrajni sili moč ustvarjanja denarja pravzaprav resnično leži v
državnih rokah. Ko se dotok denarja iz zasebnega sektorja zmanjšuje, tako
kot sedaj, država ne samo lahko, temveč tudi mora posredovati ...« 211.)
Tekst je skozi zgodovinsko kot tudi današnjo perspektivo pokazal, da je
današnja oblika ustvarjanja in usmerjanja denarja neustrezna, neučinkovita
in nepravična, posledice pa so ponavljajoče se krize in odtekanje bogastva v
roke peščice ljudi. Če torej sistem ne deluje dobro, ga seveda lahko spremenimo. Toda najprej moramo vedeti, kako deluje in kakšne so alternativne
možnosti. Nekateri nas seveda skušajo prepričati, da alternativ ni (‘There Is
No Alternative’ – TINA), vendar, kot ste lahko prebrali, alternative sedanji
monetarni ureditvi nedvomno obstajajo. Toda, kot trdi L. Randall Wray:
»Preden lahko izvedemo reformo finančnega sistema, moramo razumeti, kako delujejo banke.« 234.) (Wray, str. 4) Razumevanje delovanja bank
in monetarnega sistema je ključno – tako za uvedbo ustreznih protikriznih
ukrepov kot tudi za ustrezno reformo monetarnega sistema.
Kakšen finančni sistem bi torej lahko imeli v prihodnosti? Dejstvo je, da
je sedanji sistem treba nujno spremeniti. S tem se strinja tudi Mervyn King
in seveda ne svari na pamet. V luči krize 2007–09 je treba uvesti vsaj ukrepe, ki jih zagovarjajo krizni reformatorji: ojačati regulacije, omejiti
napihovanje bančnih bilanc, močno zmanjšati špekulativno zadolževanje, zmanjšati moralni hazard, povečati transparentnost in odgovornost,
prepovedati določene finančne produkte, pa tudi uvesti periodični
odpis dolga (na ustrezen način). K temu bi veljalo dodati še druge spremembe, ki bi zmanjšale negativne vplive kapitala na politiko in javnost, npr.
uvajanje javno financiranih volitev, precejšnjo omejevanje oz. prepoved lobiranja in onemogočanje velikih monopolov, predvsem na ravni medijev.
Na mednarodni ravni je treba reformirati mednarodne finančne organizacije – več besede morajo dobiti države v razvoju, prav tako je treba
spremeniti pogojevanje, posvetiti se je treba trajnostnemu humanemu in
ekološkemu razvoju. Ustanoviti je treba neodvisno sodišče za učinkovito
in pravično reševanje državnih dolžniških kriz, prav tako pa je treba uvesti vzporedno nadnacionalno mednarodno rezervno valuto, katere brezobrestno ustvarjanje in alokacija bi prispevala k zmanjševanju pojava kriz
in amplitud gospodarskih ciklov (proticikličnosti).
Kakšna bi bila lahko temeljna reforma sistema na ravni nacionalnih
valut? Tu naj si svojo predstavo na podlagi zgoraj napisanih informacij
vsak bralec izdela sam. Moje osebno mnenje je, da na podlagi zgodovinskih izkušenj in dejstva, da je zlata premalo za pokritje papirnatega oz.
elektronskega denarja, zlati standard ni dobra rešitev. Njegovi zagovorniki
nasprotujejo t. i. fiat denarju, ker naj ne bi bil pokrit z ničimer. Toda zlato
pravzaprav nima notranje vrednosti samo po sebi (zgolj kar se lahko
neposredno uporablja, npr. v elektronski industriji). Prav tako to ne igra
bistvene vloge, saj poglavitno vlogo igrajo zaupanje v valuto, njeno ustrezno omejeno izdajanje in usmerjanje novonastalega denarja v realno
gospodarstvo. Prav tako ni primerno popolnoma zasebno izdajanje denarja, saj ga imamo že danes. Poleg tega je pomembno tudi vprašanje, kdo bi
jamčil za zasebnega izdajatelja, če bi le-ta propadel.
404
405
Roubini pa v predgovoru knjige The Reckoning: Debt, democracy and the
future of American power (avtorja Michaela Morana) 324.) pravi, da tradicionalno kvantitativno sproščanje (pretakanje centralnobančnih rezerv na
račune komercialnih bank) v ZDA ni delovalo. Zato bi morala po njegovem mnenju centralna banka uvesti kreditno sproščanje (‘credit easing’):
»... centralne banke bi morale pričeti s kreditnim sproščanjem, s čimer bi
ponovno vzpostavile ustvarjanje kredita, še posebej majhnim in srednje velikim podjetjem in gospodinjstvom.« 324.) (Roubini, v Moran, xii)
Seveda bi bilo ustvarjanje denarja v centralni banki kot dolga prostega
še dodaten korak naprej. Da rešitve ležijo v sferi javnega izdajanja denarja, se strinjata tudi britanska časnika The Guardian 325.), 326.) in The
Independent 327.). Najpomembnejše prednosti takšnega sistema so:
stabilen dotok denarja, denarni prihodek države, manjši državni dolg,
manjši davki, ločenost tekočih in investicijskih računov in s tem varnost
osebnih vlog, manjši pojav špekulativnih balonov in s tem manj kriz,
preprečevanje skrčenja denarne mase v času kriz, večja transparentnost in
razumljivost finančnega sistema in odprava vladnega reševanja bančnega
sektorja. Pozitivne posledice uvedbe takega sistema na ekonomijo in
državni dolg v svoji znanstveni raziskavi potrjuje Yamaguchi. 300.)
Čeprav centralni bankirji ne bodo radi priznali, je današnji finančni
sistem pravzaprav eksperiment, ki je nastal na podlagi določenih prepričanj. V uvodu smo si zastavili temeljno vprašanje knjige, namreč ali
Je od vseh možnih načinov ustvarjanja novega denarja ter usmerjanja
njegove kupne moči sistem, ki ga imamo danes, resnično najboljši?
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Podržavljanje bančnega sistema se mi ne zdi smiselno, strinjam pa se,
da bi večje število javnih bank nedvomno pripomoglo k bolj razumnemu
ravnanju ostalih komercialnih bank. Prav tako menim, da ignoriranje
reforme nacionalnih valut in zgolj osredotočanje na uvajanje lokalnih
valut ne predstavlja celostne in ustrezne rešitve, kajti davke je še vedno
treba plačevati v nacionalni valuti, poleg tega (zaenkrat) ni nobenega
zagotovila, da oblasti lokalnih valut ne bi prepovedale. Vendar uvajanje
lokalnih valut podpiram, saj menim, da bi pomagale oživljati lokalno
trgovino in ojačati lokalne skupnosti v primerih krize.
Po mojem osebnem mnenju bi ukrepi kriznih reformatorjev naredili
veliko za stabilizacijo finančnega sistema. Toda moje mnenje je, da je
potrebno uvesti reforme, ki jih predlagata bodisi sodobna monetarna
teorija bodisi zagovorniki izdajanja denarja brez dolga. V tem pogledu so
mi zaradi moralnih razlogov (zakaj bi moral denar nastajati kot dolg?)
bliže rešitve monetarnega sistema izdajanja denarja brez dolga. Torej: po
mojem mnenju bi morale centralne banke ostati in biti neodvisne, reforma pa bi morala vključevati:
• okrepitev regulacij in regulatorjev, standardiziranje in prepoved določenih finančnih produktov ter zmanjšanje moči bank za razširjanje
bilanc, predvsem za namen finančnih špekulacij;
• uvedbo sistema državnega izdajanja denarja, kot ga predlagata Huber in
Robertson 230.), in prepoved zasebnega ustvarjanja denarja skozi posojila;
banke naj resnično postanejo posrednice denarja, finančni sistem in
izdajanje denarja pa naj postaneta popolnoma transparentna;
• omejitev višine kumulativnih obresti, ki jih lahko zaračunavajo
finančne institucije, s čimer bi preprečevali oderuštvo;
• dovoljevanje oz. spodbujanje uvajanja lokalnih valut, ki bi v primeru
morebitnih kriz ponujale dodatno stabilnost in fleksibilnost.
Če bi se pokazala potreba, podpiram tudi naknadno ustanavljanje
javnih bank, ki bi izdajale določene oblike posojil z nizkimi obrestmi. Za
uvedbo teh reform bi bilo seveda treba ustrezno spremeniti določene
zakone in morda tudi spremeniti in dopolniti ustavo.
Glede problema obresti: nekateri menijo, da izdajanje denarja kot
dolga z obrestmi ustvarja ‘nemogoče pogodbe’ – ker banke ustvarjajo
samo glavnico, denarja tako ni dovolj za vračilo obresti, kar naj bi ljudi
sililo v najem novih posojil. Drugi (npr. zagovorniki avstrijske ekonomske
smeri) se s tem ne strinjajo. Denar kroži in banka del dobička porablja oz.
investira in ta kapital ljudje potem lahko zaslužijo z delom in ga ponovno
porabijo za plačilo obresti.
Tako ni jasno ali bi bila popolna odprava obresti smiselna. Seveda bi
lahko v novem sistemu upoštevali izkušnje in spoznanja iz islamskega
bančništva in brezobrestnih posojilnic in obresti postopoma znižali kolikor bi se dalo. Vendar bi prioriteta po mojem mišljenju morala biti reforma, po kateri bi država izdajala denar dolga prosto, zasebnim bankam pa
bi se prepovedalo ustvarjanje nove kupne moči oz. bi bile v tem zelo zelo
omejene (omejene bi bile predvsem na opravljanje osnovnih bančnih
funkcij in na podporo gospodarstvu).
Reforma monetarnega sistema bi morala seveda biti celovita in temeljita. Za kakršnokoli reformo bi se odločili, poglavitno je, da izoblikuje
čimbolj stabilen sistem, ki bi bil transparenten, pošten in ki bi sredstva
usmerjal v bogatenje skupnosti in v okoljsko trajnostne projekte in na ta
način resnično služil obče dobremu in blaginji vseh. Konec koncev to
podpira tudi ustava Republike Slovenije, ki v 74. členu med drugim
pravi: »Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.« 62.) Pri reformi je potrebno imeti v mislih, da monetarno suvereni
državi pravzaprav ni treba izdajati dolga – obveznic, denar lahko
ustvarja neposredno, vendar pa mora monetarno moč uporabljati odgovorno za dobrobit vseh državljanov.
Na tem mestu je treba znova poudariti, da državno izdajanje denarja v
smislu reforme denarnega prihodka oziroma reforme sodobne monetarne
teorije ne pomeni zaseganja imetja bank in motenj v njihovem delovanju.
Ne pomeni uvajanja socializma (in neodgovornega tiskanja denarja ter
poceni razdeljevanja subvencij propadlim državnim podjetjem). Nasprotno,
omogoča večjo enakost udeležencev na trgu (brez prisilnega prerazdeljevanja in omejevanja zasebne lastnine), zmanjšanje števila gospodarskih kriz,
manjšo amplitudo gospodarskih ciklov ter večjo stabilnost in transparentnost finančnega sistema.
Dejstvo je, da uvajanje take reforme ne bi bilo lahko. Soočila bi se s
precejšnjimi nasprotovanji, predvsem iz krogov zasebnega bančništva in
vseh, ki so tako ali drugače povezani z njim. Toda tudi po njeni uvedbi delo
ne bi bilo končano. Kot pri vsakem sistemu bi se verjetno pojavljale napake,
ki bi jih bilo treba odpravljati. Zarlenga 3.) meni, da bi bilo treba na podlagi poskusov in napak ter natančnega in ustreznega preučevanja postopno
priti do optimalnega izdajanja potrebnega denarja, da to ne bi bilo ne inflatorno in ne deflatorno: »How will the optimum amount be determined? This
is yet to be discovered, once the question has been sufficiently studied under a
governmentally issued money system. This question should be among the top
items on the agenda of economic science.« 3.) (Zarlenga, str. 504) Lahko bi
406
407
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
obdržali vse znanje in izkušnje, nakopičene v sedanjih centralnih bankah,
ter si pomagali z obstoječimi podatkovnimi bazami in ustrezno izboljšanimi
in dopolnjenimi računalniškimi modeli, ki bi vključevali banke, denar in
finančne tokove (tak model med drugim že razvijata Steve Keen in Kaoru
Yamaguchi). Postopno bi tako sistem izboljšali.
Nekateri so mnenja, da sistem, ki ga imamo danes, precej dobro deluje in da niso potrebne nobene radikalne spremembe. Zagovorniki neoklasičnega pogleda bi dejali, da bo trg sam uravnal ekscese bank. Sam se s
tem ne strinjam. Upam, da je besedilo ponudilo dovolj razlogov za nujnost temeljitih sprememb. Najbolj očiten razlog je morda praksa privatizacije dobička zasebnih bank in socializacija njihove izgube na račun
večine prebivalstva (davkoplačevalcev) ter obenem popolna neodgovornost in nekaznovanje tistih, ki krize povzročajo. Potrebno pa je omeniti
še enega. Zgodovina dokazuje, da vojaški konflikti ponavadi izvirajo iz
slabih gospodarskih razmer, do katerih običajno pripelje finančna kriza,
za katero je značilno pomanjkanje likvidnosti oz. denarja v obtoku (oz.
posledični upad povpraševanja). V takšnih težkih družbenih razmerah so
ljudje veliko bolj dovzetni za različne ekstremizme. Vzpon nacistične
Nemčije je jasen dokaz. Lieater 97.) temu pravi ‘hudičeva spirala nezaposlenosti’. Vsebovala naj bi povratno zanko v šestih korakih:
1. nezaposlenost spodbuja občutke družbene izključenosti;
2. del prizadetih svoje občutke izrazi nasilno;
3. večina običajnih ljudi na nasilje odgovori s strahom;
4. skupnost prične razpadati, družba postane nestabilna, poveča se
po­litična polarizacija;
5. manj je investiranja, manjša je prodaja;
6. investicijsko ozračje se poslabša ter vodi v še večjo nezaposlenost,
kar zopet povečuje občutke družbene izključenosti, itn.
Podoben družbeni potek je moč opazovati znova in znova. Nacistična
Nemčija je morda najbolj znan in viden primer, obstajajo seveda še drugi,
npr. nasilje med azijsko krizo v Indoneziji leta 1998, pa tudi nasilje ter
naknadni oboroženi vojaški spopadi v nekdanji Jugoslaviji. Vsem je skupna finančna kriza. Se kaj podobnega lahko ponovi ob morebitnem razpadu evra? Zametke podobnega scenarija je že lahko opaziti v Grčiji. 328.)
Kaj bi prinesel nenadni padec dolarja kot svetovne rezervne valute in kaj
bi to pomenilo za mednarodno ravnovesje?
Kje je znotraj vsega tega Slovenija? Situacija v državi ni spodbudna.
Državni dolg se je v zadnjih treh letih več kot podvojil. Banke nerade
posojajo podjetjem, ki so po drugi strani v veliki meri neinovativna in
plačilno nesposobna. Slovenski bančni sektor je prežet z izgubami in slabimi terjatvami (kljub temu so si uprave slovenskih bank v letu 2012
izplačevale enake oz. višje prejemke kot prejšnja leta). 329.) Brezposelnost
je velika, deficit pa rekorden (okoli 6 %) v primerjavi z obdobjem po letu
1995 (ko je presegel 8 %). Donos na državne obveznice je velik, trenutno
okoli 6,5 %. Precejšen problem predstavlja korupcija, razvoj podjetništva
pa omejuje kup birokratskih ovir. Smo del evroobmočja, ki se sooča s
težavami, in ne vemo, kaj bi nam prinesel razpad skupne valute.
Kaj lahko stori naša država? Vprašanje je, v kolikšni meri bi delovala
klasična keynesianska deficitna poraba (še posebej ker denarja ne more
ustvarjati sama). Delovala bi zgolj v primeru, če bi državi uspelo ves sposojeni denar učinkovito porabiti za ekonomsko smiselne projekte, ki bi v
kombinaciji z ustvarjanjem ugodnega podjetniškega okolja pognali rast
gospodarstva. Posojila bi tako sčasoma poplačala s prihodki. Toda ali je to
realno, lahko to pričakujemo? Roubini in Mihm 23.) trdita, da idealnih
finančnih spodbud oz. stimulusov ni. Poleg tega imamo v naši državi obilo
izkušenj s prekomernim, neodgovornim in netransparentnim trošenjem za
javne projekte, v katerih denar ponika v zasebne žepe. Dober primer je
gradnja avtocest. Ekonomist Jože P. Damijan 330.) opozarja, da smo večino
novega državnega dolga v zadnjih letih namenili za tekočo porabo, namesto
za razvoj, učinkovitost javnega zadolževanja pa je bila trikrat manjša od
povprečja EU. Prav tako, opozarja Damijan, naj bi v majhnih državah, kot
je Slovenija, javne finančne spodbude za gospodarstvo večinoma odtekale v
tujino (prek izbire izvajalcev za javne projekte ipd.). Navsezadnje problema
dolga dolgoročno ne moremo reševati s še večjim zadolževanjem.
Prav tako ne moremo nadaljevati z neoklasičnimi pogledi na samouravnavajoči se trg in ne storiti ničesar. Vendar Slovenija kot del evrosistema ne more enostransko uvajati kontrol kapitalskih tokov, uvajati tršo
derivatno zakonodajo in lastno bonitetno agencijo pa je nesmiselno, saj je
v smislu finančnega trgovanja za kaj takega premajhna in premalo vplivna. Lahko pa država predlaga in podpira reforme na tem področju,
tako v evropskem prostoru kot tudi širše. Slovenskih državnih bank ni
potrebno razbijati, treba pa jih je sanirati in v njih zmanjšati vpliv države.
Banka Slovenije v okviru evrosistema ne more enostransko voditi monetarne politike. Na drugi strani pa lahko podeljuje in odvzema bančne
licence ter nadzoruje slovenske banke in njihovo poslovanje; lahko bi
bolje nadzirala prakso potencialnega škodljivega špekulativnega zadolževanja in uvedla ustrezne sankcije. Kljub temu da sedanji guverner Marko
408
409
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
Kranjec pravilno trdi, da naloga centralne banke ni preganjanje gospodarskega kriminala, pa je po drugi strani res, da bi Banka Slovenije kot podeljevalec bančnih licenc in nadzornik bančnega sistema lahko uporabila
svoj vpliv ter skušala prerečiti neproduktivna in pogubna tajkunska posojila. Nedavni pregled domnevnih kaznivih dejanj v Novi KBM potrjuje,
da je ustreznega nadzora sposobna. 331.)
Bi Slovenija lahko uvedla korenite spremembe z dolga prostim izdajanjem denarja? Huber in Robertson 230.) menita, da bi morala država za kaj
takega že izpolnjevati določene pogoje, kot so: stabilne institucije, relativno zanesljiva vlada, zdrava ekonomija, spoštovana konvertibilna valuta in
spoštovana centralna banka. Menim, da Slovenija v splošnem ima relativno stabilne institucije (kar ne pomeni nujno tudi učinkovite), morda tudi
sorazmerno spoštovano centralno banko, saj je uspela s svojo politiko v
90-ih letih sanirati bančni sistem, znižati inflacijo in stabilizirati valuto.
Vendar je pred zadnjo krizo prav tako dovoljevala destruktivna tajkunska
posojila ter slabo nadzorno delo nadzornih svetov bank. Po drugi strani
precejšen problem predstavljata sistemska korupcija in korupcija belih
ovratnikov 332.), 333.) (za razlago obeh pojmov glej Dodatek 1).
Drugo sta vprašanji zdrave ekonomije in zanesljive vlade; tu kriterijev
ne izpolnjujemo. Na gospodarskem področju je veliko število velikih
podjetij propadlo, država je morala do sedaj številne stalno dokapitalizirati oz. reševati. Majhna in srednja podjetja propadajo zaradi zavlačevanja
izplačil (država si npr. privošči precej daljši plačilni rok) in nespodbudnega podjetniškega okolja. Podjetja so neinovativna.
Slovenija vse od osamosvojitve tako rekoč ni imela resnično stabilne
vlade. Veliko jih je predhodno končalo svoj mandat zaradi nezaupnic, pri
veliki večini vlad pa je vsaj ena stranka izstopila iz vladne koalicije pred
iztekom mandata.
Ostaja še dejstvo, da smo del evroobmočja in znotraj njega ne moremo
na lastno roko spreminjati sistema. Izstopa iz evra pa pogodba ne predvideva. Edini način za uvedbo monetarnega sistema izdajanja denarja brez dolga
bi bil tako enostranski odhod iz monetarne unije in prehod na lastno valuto. To bi po eni strani verjetno sprožilo nasprotovanje drugih držav, po
drugi pa bi se vlada soočala s precejšnjim nasprotovanjem doma; tudi centralna banka bi temu najverjetneje v tem trenutku nasprotovala. Trenutno
smo kot del evra bolj zaščiteni pred špekulativnimi napadi, s prehodom na
lastno valuto bi se to tveganje povečalo. Četudi bi Slovenija izpolnjevala vse
pogoje za spremembo sistema, bi morala izstopiti iz evra.
Obstaja še možnost, ki je temu precej blizu, namreč neposredni odkup
državnih obveznic s strani Banke Slovenije (po ničelni obrestni meri) in
nato neposredna poraba teh novih državnih sredstev v ekonomijo. Vendar
centralno banko tu omejujejo pravila evroobmočja, ki takšno prakso prepovedujejo. Ker denarja neodvisno ne more ustvarjati sama v poštev seveda
prav tako ne pride moderna oblika odpisa dolga prebivalcem, kot jo predlaga Steve Keen.
Če povzamem: malo verjetno je, da bi se Slovenija v tem trenutku odločila za prehod na lastno valuto (razen če je v to ne prisili razpad celotnega
evrskega območja) in za oblikovanje sistema izdajanja denarja brez dolga.
Po drugi strani pa tudi politično skoraj gotovo še nismo pripravljeni na
takšen prehod. Tako reformo bi namreč morali izvesti premišljeno, celovito
in z vso resnostjo. Pri reformi monetarnega sistema, ki mora služiti vsem,
ne sme biti polovičarstva in vpletanja sebičnih zasebnih interesov.
Zato je, kot kaže, za Slovenijo trenutno najboljša možnost ta, da znotraj
obstoječega sistema poskuša napraviti čim več, izboljša svojo gospodarsko,
finančno in institucionalno situacijo, poveča razumevanje delovanja monetarnega sistema ter tako tlakuje pot za prehod na sistem, v katerem bo denar
ustvarjala dolga prosto, v prihodnosti. Kljub temu pa bi naša država lahko
že sedaj uradno podprla morebitna prizadevanja kake druge države v smeri
takšnih reform (nedvomno bi jih lahko uvedle države kot so npr. Velika
Britanija, Norveška, ZDA, Kanada in Avstralija; če razpade skupna valuta
oz. ob enostranskem odhodu iz valutne unije pa tudi Nemčija, Avstrija in
Nizozemska).
Kljub temu da namen te knjige ni iskanje in oblikovanje najboljšega
rešilnega paketa za Slovenijo (s tem se bodo ukvarjali ekonomisti in politiki skupaj z javnostjo), temveč analiza sedanjega monetarnega sistema s
poudarkom na ustvarjanju denarja, je v smislu izboljšanja situacije znotraj obstoječega sistema treba omeniti nekaj stvari. Osebno se povečini
strinjam s cilji Pogodbe za Slovenijo 205.), ki med drugim vključujejo
ustvarjanje spodbudnega podjetniškega okolja, učinkovit boj proti
korupciji, bolj pravno državo, trajnostni razvoj in sproščanje kreditnega
krča (če je potrebno, s prodajo državnih bank za simbolično vsoto ali s
pomočjo slabe banke – ministrstvo za finance je že podalo predloge, po
katerih bi se slabe terjatve državnih bank prenesle na ločeno entiteto 334.)).
Moji pomisleki se nanašajo predvsem na zmanjševanje javne porabe.
Slovenija jo zaradi fiskalnega pakta in pozitivnega signala finančnim
trgom mora uvesti (cenejše zadolževanje), vendar lahko le-ta v času recesije gospodarstvu napravi škodo (tako kot jo je v ZDA v 30-ih letih 20.
stoletja napravil predsednik Hoover). Zmanjševanje porabe mora biti zato
narejeno zelo premišljeno. Osebno se z rigidnim fiskalnim pravilom ne
410
411
Denar – nedolžna prevara?
III. Del: Reforme monetarnega sistema
strinjam, saj ne bi samo omejilo že tako omejenega manevrskega prostora
vlade, temveč bi ga tako rekoč izničilo. Vendar je tu potrebno omeniti
primer Švedske, ki ima s fleksibilnim fiskalnim pravilom pozitivne izkušnje. Njegovi bistveni elementi so zadolževanje zgolj za javne investicije
(ne za tekočo porabo), fleksibilnost pri velikosti deficita (deficit mora v
povprečju celotnega gospodarskega cikla zadoščati določilom) in omejitev
javnih izdatkov za tri leta vnaprej. Slednje preprečuje, da bi vlada pred
volitvami neodgovorno delila volilna darila. 335.)
V okviru sedanjega sistema bi uvedba takšnega fleksibilnega pravila naši
državi verjetno koristila. Politike bi pravilo prisililo, da bi na javni denar postopoma pričeli gledati kot na skupna sredstva, katera se morajo vrniti v skupnost. Tako bi pomagalo dvigniti politično kulturo in zmanjšati korupcijo, ki
sta pogoja za uvedbo monetarnega sistema izdajanja denarja brez dolga.
Poleg tega bi po mojem mnenju država morala zmanjšati nesmiselno in
potratno porabo (npr. manjši, a bolj učinkoviti birokratski aparat ...), ta sredstva pa nameniti dolgoročno smiselnim projektom (kot npr. izboljšanje
infrastrukture, povečanje energetske in prehranske samozadostnosti ipd.);
izboljšati konkurenčnost gospodarstva (vendar ne na škodo okolja) in ustvariti ugodno podjetniško okolje, obenem pa obdržati dovolj visoko raven
socialnih pravic in izboljšati delovanje pravne države (npr. s povečanjem
pristojnosti protikorupcijske komisije ...). Sredstva, bodisi sposojena na mednarodnih trgih bodisi pobrana z davki, bi morala namesto za reševanje bilanc
državnih bank nameniti gospodarstvu (1,3 milijarde evrov je država porabila
samo za reševanje NLB). Banka Slovenija pa bi morala v okviru pristojnosti
narediti več za preprečitev bančnih praks, ki škodijo gospodarstvu.
Vendar bomo kljub pozitivnim obljubam nove koalicijske pogodbe
verjetno imeli težave še z uvajanjem teh ukrepov, saj je bilo po eni strani
politikom do sedaj bolj pomembno kratkoročno, ozkogledo in pritlehno
medsebojno politično obračunavanje. 203.), 336.) Pri zaviranju uvajanja
potrebnih sprememb jim pomaga tudi neustrezna ureditev možnosti referenduma (trenutna vlada sicer pripravlja spremembe na tem področju).
Po drugi strani pa niti med ekonomisti ni konsenza glede samega ekonomskega in fiskalnega stanja v državi ter potrebnih ukrepov. 337.)
Kljub vsemu ob morebitni neodzivnosti in nefleksibilnosti struktur
odločanja kot posamezniki nismo brez moči. Uspešna praksa lokalnih
skupnostnih valut dokazuje, da bi ob odobravanju Banke Slovenije tudi
lokalne skupnosti v Sloveniji lahko vsaj v primeru kriznih situacij uvedle
določene vrste lokalnih valut. Proces oz. koraki uvajanja lokalne valute so
opisani in dostopni v številnih vodnikih na svetovnem spletu. 338.)
Po drugi strani tudi sami podpiramo sedanje stanje ter smo soudeleženi pri nastajanju kriz, predvsem zaradi nekritičnega in kratkovidnega
najemanja posojil. Temeljna odgovornost pa je seveda v samem sistemu:
pri bankah in pri regulatorjih. Banke izdajajo toliko posojil, kolikor jih
lahko, z obljubo hitrih dobičkov Ponzijevih shem pa ljudi ni težko zmamiti v najem posojila. Vendar v današnjem sistemu posojila potrebujemo
tudi za nujne stvari. Podjetja z njimi financirajo investicije, pa tudi plače.
Običajna družina si ne more kupiti stanovanja z lastnimi sredstvi. Posojila
se pogostokrat potrebuje tudi za nakup avtomobila in (v nekaterih državah) za študij otrok, itn. Bančna posojila naj bi po navedbah Štiblarja 64.)
predstavljala okoli 70 % finančnih obveznosti slovenskih gospodinjstev
(okoli 90 % stanovanjskih posojil naj bi bilo bilo odobrenih s spremenljivo obrestno mero). Kaj lahko v smislu zaščite pred morebitno krizo v
prvi vrsti storimo sami? Razmisliti velja o:
••odpovedi nepotrebnim posojilom;
••odpovedi nepotrebni porabi (varčevanje pri porabi energije, skupni
prevozi na delo ...);
••razpršitvi investicij (plemenite kovine, skladi, delnice, umetnine,
nepremičnine ...);
••podpori domačim podjetjem in lokalnim pridelovalcem (z nakupom
izdelkov ...), če je to možno;
••večji neodvisnosti in samooskrbi (več hrane lahko pridelamo sami ...);
••večjem sodelovanju v soseski in lokalni skupnosti (pomoč, delitev
dobrin, orodja, zemlje ipd.), tudi s pomočjo društev in samoiniciativnih
skupin, npr. Časovne banke, projekta 'Delimo si' na socialnem omrežju
Facebook (http://www.facebook.com/groups/205831872791893/) in
projekta www.prevoz.org.
412
413
Želim si, da bi nova vlada kljub nedavnim negativnim ocenam in
kritikam OECD 339.), 340.) ter nedavnemu znižanju bonitetne ocene uspela
pri doseganju ciljev, ki si jih je zastavila, in da bo Slovenija v tem desetletju oziroma v prihodnosti postala gospodarsko uspešna, stabilna, pravna
in zaupanja vredna država. Vendar pa si na podlagi izkušenj upravljanja
samostojne države zadnjih dvajsetih let ne ustvarjam velikih pričakovanj
in ne delam utvar ali iluzij. Kljub vsemu upam, da bomo v luči bolj
pomembnih problemov monetarnega sistema in gospodarske recesije
končno presegli nesmiselne in malenkostne delitve na podlagi polpretekle
zgodovine in strankarske pripadnosti.
Pomagalo bi, če bi Banka Slovenije tudi uradno podprla možnost ustvarjanja lokalnih valut (te konec koncev ponavadi ne ogrožajo nacionalne
Denar – nedolžna prevara?
Dodatki
valute, s katero je še vedno potrebno plačevati davke). Vse to bi bil dober
temelj za uvedbo monetarnega sistema izdajanja denarja brez dolga, ki je na
dolgi rok nedvomno potreben, saj (še posebej nereguliran) monetarni sistem, temelječ na dolgu, dolgoročno ne more biti vzdržen. Slovenija ima to
prednost, da je nedolgo nazaj že izvedla prehod iz jugoslovanskega monetarnega sistema na samostojni monetarni sistem, kar nam je zagotovilo
koristno znanje in izkušnje. Ekonomist Ivan Ribnikar 10.) omenja, da je bil
prehod tehnično precej preprosta zadeva, in po mnenju Huberta in
Robertsona 230.) bi enako veljalo za prehod na sistem izdajanja denarja brez
dolga (kajti bistvene stvari se dogajajo v računovodskih knjigah).
Bolj stabilnega, pravičnega in transparentnega finančnega sistema pa ne
potrebujemo zgolj zaradi odprave nepravičnih privilegijev, zmanjšanja socialnih razlik, manjšega državnega in zasebnega dolga, stabilnejšega gospodarstva in podpore trajnostnemu razvoju, temveč tudi (ali morda predvsem)
zaradi nevarnosti resnih socialnih in družbenih konfliktov. Do zgoraj omenjene temeljne reforme monetarnega sistema smo v Sloveniji morda še
daleč, vendar bi po mojem mnenju morala biti končni cilj vseh reformnih
prizadevanj. Potrebno je začeti čimprej. Prvi korak na poti k njej nedvomno
predstavlja širjenje zavedanja in razumevanja o tem, kako današnji monetarni sistem v resnici deluje, kako nastaja denar in kakšna je vloga bank,
kako to vpliva na pojav gospodarskih kriz, kakšne so ostale praktične posledice tega in katere so alternativne možnosti oblikovanja monetarnega sistema. Zavedanje mora zrasti ne samo med navadnimi ljudmi, temveč prav
tako v akademskih krogih, med novinarji in politiki. Upam, da bo ta knjiga k temu prispevala.
Finančni sistem je eden izmed najpomembnejših temeljev našega sobivanja. Seveda je njegova temeljita reforma zgolj del rešitve problemov, s
katerimi se soočamo na našem omejenem planetu. Prav tako bomo med
drugim morali izoblikovati trajnostno ekološko in pretežno samozadostno oskrbo s hrano, trajnostno ravnati z vodnimi in drugimi viri in
poiskati trajnostni okolju prijazni energetski sistem. Toda monetarni sistem je v samem središču teh problemov. Dotika se tako kmetijstva, industrije, energetike kot tudi infrastrukture, saj poganja gospodarstvo in kot
tak mora nujno postati trajnostno naravnan.
Dodatek 1:
414
Slovar bistvenih pojmov in izrazov
accounting gimmick: računovodski
trik
asset backed securities (tudi: ABS):
obveznice, ki temeljijo na poroštvu za
posojila (imetju); nanje investitor
dobiva redna izplačila.
avstrijska ekonomska teorija: ekonomska teorija, ki zagovarja izoblikovanje ekonomske teorije na podlagi
logike in osnovnih principov človeških dejanj. Trdi, da ni možno izoblikovati natančnih matematičnih modelov ekonomskega trga. Razlog za t. i.
ponavljajoče gospodarske cikle vidi v
pretirani rasti bančnih kreditov, ki jih
podpihujejo napačne politike centralnih bank v povezavi z delno pokritim
bančništvom. Trdi, da denar ni nevtralen. V splošnem zagovarja ‘laissezfaire’ pristop k ekonomiji, torej popolnoma svobodno ekonomijo, v kateri
ni državnih intervencij, vključno z
davki, regulacijami, tarifami in vsiljenimi monopoli.
bančništvo delnega kritja: oblika
bančništva, kjer banke obdržijo zgolj
majhen odstotek depozita strank, večino pa uporabijo za nadaljnja posojila.
V celotnem bančnem sistemu se tako
začetni depozit multiplicira glede na
zadržani odstotek depozita, npr. če je
zadržani odstotek 10 %, potem se
začetni depozit multiplicira v obliki
posojil do desetkrat (glej tudi multiplikacija kredita).
bank rate glej ključna obrestna mera
base money (tudi: narrow money) glej
temeljni denar
base rate glej ključna obrestna mera
Basel I, II in III: zbirka pravil za delovanje komercialnih bank, ki jih določa
komite za bančno nadzorništvo pri
Banki za mednarodne poravnave v
Baslu v Švici. Centralne banke jih
sprejmejo prostovoljno.
basileus: verski urad v vzhodnem delu
rimskega cesarstva, ki je med drugim
nadziral kovanje denarja.
bezant: srednjeveško ime za zlati
bizantinski kovanec solidus, ki je bil
težak 68 zrn. Prvi ga je uvedel
Konstantin Veliki. Ta standard se je
obdržal okoli 700 let vse do padca
vzhodnorimskega imperija leta 1204.
bills of credit: papirnati denar, ki so
ga uvedle nekatere ameriške kolonije,
da bi ustavile krizo pomanjkanja
denarja. Podobne so zadolžnici (‘promissory note) in pomenijo vladno
obvezo za menjavo tega papirnatega
potrdila v t. i. ‘trdno’ valuto (zlato, srebro) na zahtevo v prihodnosti.
bill of exchange glej menica
bill of trade glej menica
bimetalizem: denarni standard, pri
katerem državna valuta obenem sloni
tako na zlatu kot na srebru. Med njima je določeno fiksno menjalno razmerje. Izraz je prvi uporabil francoski
bankir in pravnik Henri Cernuschi.
blagajniški zapisi: kratkoročni vrednostni papirji, ki jih lahko vpisujejo
415
Denar – nedolžna prevara?
banke ali hranilnice, ponavadi pa jih
izdaja centralna banka, da z njimi
odvzema likvidnost iz obtoka. Podobni so obveznici, saj imajo rok dospelosti kot tudi obrestno mero. Vendar je
rok dospelosti pri njih krajši (od 30
dni do 360 dni), pri obveznici pa je
najmanj eno leto.
bonitetna agencija (tudi: bonitetna
hiša): institucija, ki ocenjuje in podeljuje kreditne ocene institucijam oz.
državam, ki izdajajo določene vrste
dolga (npr. obveznice). Pri dodelitvi
ocene agencija upošteva sposobnost
izdajatelja dolga, da ga bo uspel vrniti
po dogovorjenih pogojih.
centralnobančne rezerve: elektronski
denar, ki ga ustvarja centralna banka
za medsebojno poravnavo plačil med
komercialnimi bankami. Posamezniki
in podjetja do tega denarja nimajo
dostopa.
City of London Corporation: kvadratna milja sredi Londona, ki ima
poseben status in kopico posebnih
obredov; ima svojo policijo in moč
sprejemati svojo ustavo; v tem delu
imajo tudi korporacije volilno pravico. Znotraj tega območja se nahajata
katedrala svetega Pavla in Bank of
England.
collateralized debt obligations (tudi:
CDO): vrsta strukturiranega ABS z
različnimi razdelki, ki nosijo različna
tveganja; kompleksni investicijski produkt, ki temelji na portfelju obveznic
in posojil. Izdajajo jih posebne finančne entitete (‘Special Purpose Entities’
oz. ‘Special Purpose Vehicles’).
Commodities Futures Trading
Commission (tudi: CFTC): agencija
zvezne vlade ZDA, ki nadzira in regulira trga terminskih pogodb in opcij.
Ustanovljena je bila leta 1975.
consumer price index (CPI): indeks
cen dobrin in storitev, ki jih kupujejo
potrošniki. Uporablja se za merjenje
življenskih stroškov in za spremljanje
nivoja inflacije v gospodarstvu.
continental: valuta, ki jo je za potrebe
financiranja vojne za neodvisnost izdal
kontinentalni kongres v Ameriki.
Potrdila oz. bankovce so izdali kot
‘bills of credit’: nanje ni bilo pripetih
obresti, vendar so obljubljali menjavo
za ‘trdno’ valuto.
credit default swap: zamenjava za
tveganje bankrota; CDS je derivat oz.
izvedeni finančni instrument, s katerim lahko izdajatelj posojil (oz. lastnik
obveznic) prenese tveganje za primer
bankrota svojega posojilojemalca
(izdajatelja obveznic) na drugo pravno
osebo (npr. hedge sklad). Za to obliko
zavarovanja plačuje določeno premijo.
Če posojilojemalec (izdajatelj obveznic) bankrotira, je izdajatelj posojila
(lastnik obveznic) upravičen do celotnega zneska posojila (vrednosti obveznic).
čartalizem (iz lat. ‘charta’ = karta oz.
žeton): pristop, ki na podlagi natančnega proučevanja zgodovine trdi, da je
denar uvedla določena javna avtoriteta
za uzakonjenje socialnih dolžniških
obligacij. Denar naj bi bil tako v prvi
vrsti obračunska enota. Izhajal naj bi
iz javne avtoritete (kakorkoli je že ta
definirana), ki valuto uvede tako, da
416
Dodatki
določi, da se bo z njo plačevalo davke
(pristojbine, kazni ...). S tem ustvari
tudi povpraševanje po valuti.
debt-deflation theory: teorija deflacije dolga; teorija ekonomskih ciklov (še
posebej depresij), ki jo je razvil ameriški ekonomist Irving Fisher. Trdi, da
depresije nastanejo, ko je gospodarstvo prežeto s preveliko zadolženostjo,
čemur sledi razdolževanje in padec v
cenah. Oboje skupaj: prevelika zadolženost in deflacija (ki vzročno delujeta
ena na drugo) povzročita depresijo.
deficit spending glej deficitna poraba
deficitna poraba: vladna poraba, ki se
financira s sposojanjem denarja, ne s
sredstvi zbranimi s pobiranjem davkov oz. s kakimi drugimi prihodki.
delnica: posamezna enota lastništva v
podjetju, vzajemnem skladu ali kaki
drugi družbi; običajno se z njimi trguje na borzah, kjer jih lahko zainteresirani investitorji kupijo in tako postanejo solastniki družbe (oz. delničarji).
Prihodek, ki ga družba odmeri delničarjem (glede na število delnic v lasti)
na podlagi skupnega dobička družbe,
se imenuje dividenda.
denar komercialnih bank: kreditni
denar, ki obstaja v obliki elektronskih
depozitov (kreditov), ki jih ustvarjajo
zasebne komercialne banke (na katerega so pripete obresti). Denar nastaja
z vpisovanjem v računovodske knjige
– banka pri tem simultano ustvari
tako obveznost kot tudi imetje. Od 90
% do 97 % današnjega denarja v
obtoku predstavlja ta vrsta denarja.
denarni agregati: denar se običajno
meri v več krogih glede na stopnjo
likvidnosti. V različnih državah denarne oz. monetarne agregate merijo različno. Najbolj likvidni je temeljni
denar (centralnobančne rezerve,
kovanci, bankovci), ki ga označujemo
z M0. Obstajajo še M1, M2, M3 in
M4. V ZDA so pred kratkim uvedli
MZM mero denarja, ki vključuje
gotovino, vse vloge na vpogled, vse
varčevalne račune in potrdila fondov
denarnega trga.
denarni prihodek: razlika med stroški izdajanja denarja (npr. tiskanja) in
njegovo nominalno vrednostjo. Stroški
tiskanja za en evrski bankovec so nekaj
centov.
derivat: izvedeni finančni instrument;
oblika vrednostnega papirja, nastalega
na podlagi običajnih obveznic, delnic,
menjalnih tečajev, dobrin ali borznih
indeksov (njegova cena je z njimi
močno povezana). Derivati ne vključujejo nakupa konkretnih vrednostnih
papirjev, valut oz. dobrin. So stranske
stave na to, kaj se bo dogajalo z njihovo vrednostjo. Nekateri so preprosti,
veliko pa je zapletenih in težko razumljivih. Največ jih je izmenjanih
neposredno med dvema strankama.
Do sedaj niso bili regulirani. Skupno
vrednost derivatnih pogodb ocenjujejo na približno desetkratno vrednost
celotnega svetovnega BDP.
discount rate glej diskontna obrestna mera
discount window glej diskontno
okno
diskontna obrestna mera (tudi: diskontna stopnja): obrestna mera, po
kateri se komercialne banke oz. druge
417
Denar – nedolžna prevara?
depozitne institucije lahko neposredno kratkoročno zadolžujejo pri centralni banki. Je nižja od medbančne
tržne obrestne mere.
diskontno okno: posojilni pripomoček
centralne banke oz. orodje monetarne
politike, po katerem si lahko posamezne
finančne institucije naposredno sposojajo rezerve pri centralni banki. Lahko
vključuje več oblik posojil z več različnimi obrestnimi merami. Banke niso
naklonjene takemu posojanju, saj se ga
drži stigma – trgu sporoča, da ima banka likvidnostne težave. Trenutno diskontno okno ni pogosto uporabljeno
orodje monetarne politike.
dospelost (tudi: zapadlost): končni
dogovorjeni datum, do katerega mora
dolžnik odplačati svoje posojilo oz.
izdajatelj obveznic odplačati svoj dolg.
dvojno računovodstvo: vodenje računovodskih bilanc, pri katerem imamo
na eni strani ‘imetje’ (aktivo) in na
drugi ‘obveznosti’ (pasivo). Obe strani
morata biti izenačeni.
economic hitmen: ekonomski hitmeni so visoko plačani profesionalci,
katerih naloga je preko lažnih finančnih poročil in podkupnin zvabiti države, da najemajo velika tuja posojila.
Tako jih zvabijo v dolgove, na podlagi
katerih lahko domače korporacije
poceni prihajajo do poslov oz. imetja.
Del njihove taktike je tudi podkupovanje ključnih političnih osebnosti.
eksogeni dotok denarja: po klasičnem eksogenem pojmovanju nastajanja denarja centralna banka najprej
ustvari centralnobančne rezerve, na
podlagi katerih banke nato razširjajo
oz. multiplicirajo kredite (glej tudi
multiplikacija kredita in bančništvo
delnega kritja). Centralna banka ima
nadzor nad izdajanjem kredita v bančnem sektorju.
enačba izmenjave: enačba, po kateri
naj bi bila količina denarja v obtoku
(M), pomnožena s hitrostjo njegovega
obračanja (V), enaka količini dobrin
oz. skupni realni potrošnji (Q),
pomnoženi s cenami le-teh (P): M x V
= P x Q. Uporablja se za opisovanje
odnosov med temi komponentami in
kot teoretična podlaga za odnos med
denarjem in inflacijo. Ne ponuja razlage, kaj določa količino denarja in
hitrost njegovega obračanja.
endogeni dotok denarja: po tem pojmovanju denar nastaja v bančnem sistemu glede na potrebe po kreditih,
količina centralnobančnih rezerv pa se
naknadno prilagaja količini novoustvarjenega denarja v bančnem sistemu. Centralna banka nima zadovoljivega nadzora nad izdajanjem kredita v
bančnem sektorju.
EONIA: ‘Euro Overnight Index
Average’; povprečje vseh nezavarovanih posojilnih transakcij, ki se na
medbančnem trgu evroobmočja zgodijo preko noči. Poleg Euriborja drugi
pomembni kazalnik stanja na medbančnem trgu.
EURIBOR: povprečna medbančna
obrestna mera v evroobmočju; pogosto uporabljena referenčna obrestna
mera. Nadomestil je posamezne referenčne medbančne obrestne mere,
uporabljene v posameznih državah.
Uvedlo jo je Združenje evropskih
418
Dodatki
bank (‘European Banking Federation’)
konec leta 1998. Banke, ki prispevajo
obrestne mere za izračun Euriborja, so
izbrane po tržnih kriterijih, zanje pa
velja strog pravilnik obveznosti in
na­log. Ponavadi so to prvovrstne banke z največjim obsegom poslovanja v
evroobmočju.
evroobveznica: mednarodna obveznica,
ki ni denominirana v domači valuti.
Federal Deposit Insurance Corpo­
ration (tudi: FDIC): korporacija zvezne vlade, ki omogoča zavarovanje
depozitov bankam, ki so njene članice
(do 250.000 dolarjev za posamezni
račun v posamezni banki). Ustanovljena
je bila leta 1933 (Glass-Steagall Act).
federal funds rate: izraz za medbančno obrestno mera v ZDA; je ena najpogosteje uporabljenih referenčnih
obrestnih mer.
fevdalizem (tudi: fevdalna družba):
predpisane pravne in vojaške navade,
ki so bile v uporabi v srednjeveški
Evropi med 9. in 15. stoletjem. Bil je
sistem strukturiranja družbe na podlagi zemljiškega posestva v zameno za
delo in storitve. Lordi oz. fevdalni
gospodje so zemljo imeli v lasti in jo
dajali vazalom, ki so nato imeli dolžnost na različne načine jim služiti oz.
jim pomagati (npr. vojaško). Fevda­
lizem v tistem času ni bil uradni politični sistem. Splošno sprejeta definicija ‘fevdalizma’ ne obstaja. Sam izraz se
je prvič pojavil v 19. stoletju.
fiat denar: denar, katerega vrednost
določa in vzdržuje določena institucija
oz. vlada. Podlaga njegovi vrednosti ni
material, iz katerega je narejen (oz. nje-
gova vrednost ni vezana na nobeno
dobrino, npr. na zlato), temveč jo na
začetku določi zakon oz. vladni dekret.
Financial Services Authority (tudi:
FSA): telo, ki nadzira celotno finančno industrijo v Veliki Britaniji. Deluje
neodvisno od vlade, vendar njegov
odbor imenuje finančno ministrstvo.
Trenutna vlada pripravlja spremembe,
po katerih naj bi nadzor finančnega
področja opravljalo več različnih agencij in Bank of England.
finančni vzvod: uporaba sposojenega
kapitala za financiranje investicij; razmerje med sposojenim in lastnim
kapitalom.
fiskalna politika: uporaba pobiranja
davkov in vladnega trošenja (porabe) z
namenom vplivanja na gospodarstvo.
fiziokracija: ekonomska teorija, ki se
je razvila v Franciji in bila vplivna v
drugi polovici 18. stoletja. Zanjo glavni vir bogastva narodov predstavlja
razvoj zemljiških posestev. Bila je prednica klasične ekonomske teorije.
Najpomembnejši predstavnik je bil
Francois Quesnay.
fondi denarnega trga: vzajemni skladi denarnega trga so podjetja, ki investirajo v kratkoročne, likvidne vrednostne papirje, vključno s kratkoročnimi
komunalnimi obveznicami.
fractional reserve banking glej bančništvo delnega kritja
funkcije denarja: naloge, ki jih opravlja denar. Te so: medij izmenjave
(‘medium of exchange’), obračunska
enota (‘unit of account’), ohranjanje
vrednosti (‘store of value’) in merilo
vrednosti (‘measure of value’).
419
Denar – nedolžna prevara?
futures glej terminska pogodba
G-7: Skupina sedmih razvitih industrijskih držav, ki se sestaja večkrat na
leto in razpravlja o ekonomski politiki. Oblikovala se je leta 1976, ko se je
skupini šestih držav (ZDA, Velika
Britanija, Francija, Zahodna Nemčija,
Italija) pridružila še Kanada.
G-20: Skupina finančnih ministrov in
guvernerjev centralnih bank iz dvajsetih najbolj razvitih držav (19 držav in
EU). Prvič se je sestala leta 2008. Te
države skupaj tvorijo okoli 80 % svetovnega BDP-ja.
Glass-Steagallov zakon (tudi: Banking
Act of 1933): zakon o reformi bančništva, ki so ga v ZDA sprejeli leta 1933.
Med drugim je določal razmejitev med
investicijskim in komercialnim bančništvom in omejeval izdajanje kredita
za špekulativne namene. Na podlagi
tega zakona je bila ustanovljena Federal
Deposit Insurance Corporation. Leta
1999 ga je ukinil zakon GrammLeach-Bliley Act.
gola kratka prodaja: prodaja dobrin,
valut ali vrednostnih papirjev ne da bi
se jih najprej izposodilo, kot je to v
navadi pri klasični kratki prodaji. Gola
kratka prodaja je v ZDA prepovedana.
gold exchange standard glej standard zlate menjave
gold standard glej zlati standard
gotovina: kovanci in bankovci; fizična
oblika denarja, katerega ima ponavadi
pravico izdajati zgolj centralna banka.
Centralna banka gotovino izdaja glede
na povpraševanje komercialnih bank
in potreb po zamenjavi obrabljenih
bankovcev.
greenback glej zelenec
Greshamov zakon: slabi denar iz
obtoka izriva dobri denar (‘bad money
drives out good’), če je razmerje med
njima določeno z zakonom.
hedge fond: investicijski sklad oz.
fond, ki skuša prek tveganih strategij
priti do čim večjih dobičkov. Pri tem
uporablja investicije kot tudi izvedene
finančne instrumente (derivate).
Obstaja veliko različnih vrst hedge skladov, ki uporabljajo različne strategije,
med drugim tudi kratko prodajo in
finančne vzvode. Vanje lahko vlagajo
institucionalni investitorji (npr. pokojninski skladi) ali bogati posamezniki.
Večina je registriranih v davčnih oazah
in niso regulirani tako kot banke.
hot money: špekulativni kapital;
denar, uporabljen za špekulacije.
impossibility trinity (glej nemogoča
trojica)
iniciativa za multilateralni odpis
dolga: program IMF, ki predvideva
100 % odpis dolga vsem državam, ki
imajo manj kot 380 dolarjev BDP na
prebivalca. Vendar morajo za uvrstitev
na seznam za odpis le-te najprej zadovoljivo izpolnjevati določene pogoje.
initial public offering (tudi: IPO):
prva ponudba novoizdanih delnic, ki
jih lahko kupijo vsi zainteresirani investitorji. Navadno posel za podjetje
opravi banka ali borznoposredniško
podjetje. Podjetje tako spremni pravno
obliko (npr. iz družbe z omejeno odgovornostjo se preoblikuje v delniško
družbo, s tem pa pridobi novi kapital
za nadaljnje investicije in širitev).
420
Dodatki
investicijska banka: je finančna institucija, ki posameznikom, družbam ali
vladam pomaga pri zbiranju kapitala,
tako da igra vlogo poroka pri izdaji vrednostnih papirjev oz. jih v imenu svojega klienta izda sama. Nase prevzame
tveganje, da vrednostni papirji morda
ne bodo zbrali dovolj investitorjev in
jih bo zato morala del obržati sama.
Dobiček zanjo predstavlja razlika v
ceni, ki jo plača za vrednostni papir, in
ceni, po kateri ga ponudi investitorjem. Investicijska banka prav tako lahko sodeluje in pomaga pri prevzemih
in združevanjih družb. Poleg tega opravlja storitve, kot so primarno posredništvo ter prodaja derivatov in dobrin.
Investicijske banke za razliko od komercialnih bank ne sprejemajo depozitov.
islamsko bančništvo: oblika bančništva, ki skuša slediti naukom iz Korana;
prepoveduje zaračunavanje obresti in
podporo podjetjem, ki se ukvarjajo z
nesprejemljivimi dejavnostmi (npr.
hazardiranjem), ter skuša podpirati
pravičnost in delitev tveganja.
IS-LM: makroekonomski model, ki je
skušal povzeti Keynesova razmišljanja
v matematični obliki; prikazuje povezavo oz. odnos med obrestnimi merami in bruto domačim proizvodom.
Krivulja IS predstavlja ravnovesje v
realnem (nefinančnem) gospodarstvu
(med investicijami in prihranki).
Krivulja LM predstavlja ravnovesje na
denarnem trgu (med povpraševanjem
po denarju in dotokom denarja).
Presečišče obeh krivulj je točka splošnega ravnovesja v gospodarstvu: kombinacija obrestnih mer in BDP-ja je
takšna, da sta oba trga (trg proizvodov
in finančni trg) v medsebojnem ravnovesju. Razvil ga je John Hicks. Te
modele so v splošnem nasledili neoklasični DSGE modeli (‘Dynamic
Stochastic General Equilibrium’), na
njihovi podlagi pa so novokeynesianci
razvili svoje modele.
izvedeni finančni instrument glej
derivat
keynesianska ekonomska teorija:
ekonomska teorija, ki temelji na delih
angleškega ekonomista Johna May­
narda Keynesa. Trdi, da je aktivna vladna intervencija na trgu in v monetarni politiki najboljši način za zagotavljanje gospodarske rasti in stabilnosti.
klasična ekonomska teorija: prva
sodobna ekonomska teorija; za njenega začetnika štejejo Adama Smitha in
njegovo delo Bogastvo narodov (1776).
Doktrina se je usmerjala na gospodarsko rast, gospodarsko svobodo in svobodno konkurenco, njena glavna ideja
pa je, da se gospodarstvo regulira
samo. Okoli leta 1870 jo je nasledila
neoklasična ekonomska doktrina.
kliring (iz ang. ‘clearing’): medsebojno pobotanje terjatev in obveznosti.
Postopek v mednarodnem plačilnem
prometu, pri katerem gre za elektronski ali fizični prenos različnih plačilnih
inštrumentov od izdajatelja do obračunskega mesta.
klirinška hiša: organizacija, ki izvaja
transakcije vrednostnih papirjev; koordinira potrditev, dostavo in poravnavo
transakcij vrednostnih papirjev v imenu borz.
ključna obrestna mera: obrestna
mera, po kateri centralna banka posoja
421
Denar – nedolžna prevara?
denar komercialnim bankam v okviru
najbolj uporabljenih posojilnih operacij oz. operacij refinanciranja (npr.
operacij odprtega trga: v evrosistemu
je to obrestna mera glavnega refinanciranja – repo operacije z dospelostjo
enega tedna; podobno je v sistemu
Federal Reserve, vendar se tu za sporočanje monetarne politike centralne
banke uporablja diskontna obrestna
mera – ‘discount rate’ – čeprav diskontno okno kot orodje monetarne politike ne igra več pomembne vloge).
komercialna banka (tudi: poslovna
banka): banka, ki omogoča transakcijske in varčevalne račune, račune denarnega trga in sprejema časovne depozite.
komercialni papir: nezavarovana
zadolžnica z dospelostjo od enega
dneva do enega leta. Ponavadi jih
izdajajo korporacije oz. podjetja, da
lahko odplačujejo kratkoročne obveznosti (npr. plače). Ker niso zavarovane, jih ponavadi lahko izdajajo le podjetja z dobro kreditno oceno bonitetnih agencij.
korupcija belih ovratnikov: pod to
obliko korupcije spadajo politična
korupcija, nedovoljeno lobiranje in
zlorabe položaja za osebno korist s
strani menedžerjev in visokih uradnikov. Pogostokrat se v tej obliki korupcije prepletajo visoki nosilci javnih
pooblastil, finančni interesi in organiziran gospodarski in javno-finančni
kriminal.
kratka prodaja: prodaja izposojenih
dobrin, valut ali vrednostnih papirjev
v pričakovanju, da bo njihova cena
padla preden jih bo treba kupiti nazaj
in dati originalnemu lastniku. Razlika
med prodajno ceno in kasnejšo nakupno ceno pomeni dobiček.
kvantitativno sproščanje: oblika operacije odprtega trga; neposredni nakup
dolgoročnih vladnih obveznic s strani
centralne banke; centralnobančne
rezerve, ki se tako sprostijo v bančni
sistem, tam ostanejo in se ne izničijo.
lender of last resort glej posojilodajalec v skrajni sili
lending facilities glej posojilni pripomočki
leverage glej finančni vzvod
LIBOR: ‘London Interbank Offered
Rate’: izraz za povprečno medbančno
obrestno mero v Londonu. Medbančna
obrestna mera je obrestna mera, po
kateri banke druga drugi posojajo
centralnobančne rezerve na medbančnem trgu. Obrestne mere se izračunavajo za različna obdobja (npr. preko
noči, en teden, en mesec ...). Dnevno
jih objavlja Britanska zveza bankirjev
(‘British Bankers Association’). Po
obrestnih merah LIBOR se ravnajo
tudi druge finančne institucije in svoje
obrestne mere prilagajajo glede na
LIBOR (zato je pogostokrat uporabljena kot referenčna obrestna mera).
likvidnost: banka je likvidna, če ima
na razpolago dovolj likvidnega imetja
za pokritje zahtevkov za nakazila oz.
dvige z računov.
likvidnostna past: nezmožnost centralne banke vplivati na medbančne
obrestne mere z običajnimi orodji
monetarne politike, ki naj bi zagotovila likvidnost in spodbudila bančno
trgovanje in posojanje ter s tem gospodarsko rast.
422
Dodatki
liquidity trap glej likvidnostna past
lokalne valute: vzporedne, komplementarne valute; različne oblike valut,
ki jih izdajajo lokalne skupnosti, s
čimer skušajo (še posebej v kriznih
razmerah) spodbuditi lokalno trgovino in večjo lokalno zaposlenost.
Londonski klub posojilodajalcev:
neformalna skupina zasebnih mednarodnih kreditorjev. Klub omogoča
pogajanja z zadolženimi državami:
ponovni pregled pogojev odplačevanja
dolga in restrukturiranje dolga oz.
preložitev odplačevanja. Postopek začne država, nato pa se znotraj kluba
oblikuje komite, ki mu predseduje
najbolj izpostavljena banka (v njem so
prav tako predstavniki drugih izpostavljenih bank). Po podpisu dogovora
komite razpustijo. Klub se je prvič
sestal leta 1976, ko se je Zaire soočal s
problemi odplačevanja dolga.
Lucasova kritika: kritika keynesianskega makroekonomskega modela IS-LM.
Pravi, da se učinkov sprememb v ekonomski politiki ne da točno napovedati,
ker so parametri v enačbah odsev preteklih pričakovanj ekonomskih subjektov,
ki so se oblikovala v okviru prejšnje ekonomske politike. Nova politika bo izzvala drugačne reakcije udeležencev v
gospodarstvu in bo tako spremenila
parametre enačbe. Zato bodo ekonomske napovedi, ki temeljijo na njej, netočne. Izoblikoval jo je čikaški ekonomist
Robert E. Lucas.
makroekonomija: veja ekonomske
znanosti, ki preučuje delovanje, strukturo, obnašanje, učinkovitost in sprejemanje odločitev v celotnem gospodarstvu.
market makers glej primarni posredniki
mikroekonomija: veja ekonomske
znanosti, ki preučuje ekonomsko
obnašanje in odločitve posameznih
ljudi, gospodinjstev in podjetij.
medbančna obrestna mera (v ZDA
tudi: federal funds rate) glej LIBOR
mejni depozit: orodje monetarne
politike; vrsta stalnega pripomočka oz.
odprte ponudbe; obrestna mera, ki jo
centralna banka izplačuje za depozite
centralnobančnih rezerv komercialnih
bank preko noči. Ponavadi določa
spodnjo mejo za medbančno obrestno
mero.
mejno posojilo: orodje monetarne
politike; vrsta stalnega pripomočka oz.
odprte ponudbe; obrestna mera, ki jo
centralna banka izplačuje za posojila
preko noči, ki jih na podlagi določenega jamstva izdaja komercialnim
bankam. Ponavadi določa zgornjo
mejo za medbančno obrestno mero.
menica: dolžniški vrednostni papir, s
katerim se dolžnik (npr. prejemnik
blaga) zaveže brezpogojno izpolniti
svoje plačilne obveznosti, ki so v njem
določene, in to tistemu, ki menico
predloži in se izkaže kotupravičeni
upnik. Imetnik jo lahko uporabi za
plačilo nekomu tretjemu ali pa ponudi
po znižani ceni z namenom zbiranja
gotovine. Podobna je čeku in zadolžnici.Področje menic in zadolžnic ureja
konvencija o enotnem zakonu o menicah in zadolžnicah (‘Convention
Providing a Uniform Law For Bills of
Exchange and Promissory Notes’),
podpisana v Ženevi leta 1930.
423
Denar – nedolžna prevara?
merkantilizem: ekonomska doktrina,
po kateri je vladni nadzor nad zunanjo
trgovino viden kot primarna prioriteta
za blaginjo in vojaško varnost države.
Med drugim je zagovarjala: oblikovanje kolonij, prepoved trgovanja kolonij z drugimi državami, kopičenje zlata in srebra, subvencije za izvoz, davke
oz. tarife za uvoz ter ekonomsko potlačitev delavskega in kmečkega razreda.
Ta doktrina je v zahodnih državah
prevladovala med 16. in koncem 18.
stoletja (vendar so se njeni elementi
obdržali do 20. stoletja). Njen najbolj
vidni kritik je bil Adam Smith.
metalizem: pristop, ki trdi, da se je
denar pojavil spontano kot medij
izmenjave v trgovini (v zasebnem sektorju). Podjetni posamezniki naj bi
iskali načine, kako zmanjšati stroške
trgovanja. Ta teorija razume denar kot
nevtralen; je tančica, ki ovija trgovino.
Denar naj bi bil tako v prvi vrsti medij
izmenjave. Vrednost denarju daje vsebnost določene kovine; denar je blago.
monetarizem: ekonomska doktrina,
ki trdi, da lahko vlada zagotavlja ekonomsko stabilnost z nadzorom nad
dotokom denarja (monetaristi odklanjajo fiskalno politiko in vladne intervencije v gospodarstvo). Dotok denarja naj bi bil zmeren in konstanten in
vezan na potencialno rast BDP-ja (od
3 % do 5 %). Temelji na enačbi izmenjave. Njen začetnik je ameriški ekonomist Milton Friedman. Je del novoklasične (čikaške) ekonomske šole.
monetarna politika: proces, s katerim skuša državna monetarna avtoriteta (običajno centralna banka) nadzirati količino denarja v obtoku z name-
nom doseganja različnih ciljev, največkrat z namenom podpiranja gospodarske rasti in cenovne stabilnosti.
monetizacija: spreminjanje nečesa
(npr. določene dobrine) v uradno plačilno sredstvo. Obratni pojem je demonetizacija.
money market mutual funds glej
fondi denarnega trga
moralni hazard: pripravljenost na
tveganje, kateremu bi se v normalnih
razmerah izognili zaradi zavedanja, da
bo negativne posledice morda moral
plačati nekdo drug.
mortgage backed securities: obveznice, ustvarjene na podlagi hipotekarnih
posojil; podlago temu vrednostnemu
papirju predstavljajo glavnica in obresti hipoteke.
Multilateral Debt Relief Initiative
glej iniciativa za multilateralni odpis
dolga
multiplikacija kredita: ustvarjanje
kreditnega denarja v bankah oz. bančnem sistemu do določenega večkratnika začetnega depozita.
naked short selling (tudi: naked shorting) glej gola kratka prodaja
navadna delnica: daje lastniku tako
lastniški delež kot tudi možnost glasovanja na letni skupščini delničarjev.
nemogoča trojica: država ne more
hkrati imeti prostega pretoka kapitala,
fiksnega tečaja in neodvisne monetarne politike.
neoklasična ekonomska teorija: ekonomska teorija, ki se je razvila iz klasične ekonomske teorije; združuje širok
spekter pristopov k različnim problemskim področjem. Temelji na
424
Dodatki
naslednjih predpostavkah: cene in
količine določa interakcija ponudbe in
povpraševanja, ekonomija je v stalnem
ravnovesju, trgi se korigirajo sami,
posamezniki se obnašajo racionalno na
podlagi popolnih informacij o trgih in
skušajo dobiti čim več lastnega zadovoljstva z denarjem, ki ga zaslužijo
(podjetja pa skušajo maksimizirati
dobičke). Teorija skuša makroekonomijo razlagati na podlagi mikroekonomije – obnašanja posameznikov oz.
posameznih podjetij (celota je zgolj
vsota posameznih delov). Njeni makroekonomski modeli ne vljučujejo denarja, dolga in bank, saj predpostavljajo,
da je denar nevtralen. Podobne predpostavke in podobne modele uporabljata neoklasična sinteza (sinteza neoklasičnega in keynesianskega pristopa)
in novokeynesianski pristop, ki se je
razvil iz slednje. Ti pristopi danes tvorijo t. i. ‘mainstream’ ekonomijo (za
boljši pregled nad tem glej Dodatek
2). Izraz ‘neoklasična teorija’ je prvi
uporabil ekonomist Thorstein Veblen
leta 1900.
nevtralnost denarja: pojmovanje, da
sprememba količine denarja v obtoku
vpliva zgolj na nominalne spremenljivke v gospodarstvu (plače, cene,
menjalne tečaje) in ne na realne spremenljivke (zaposlenost, realni BDP,
potrošnjo).
nomizem (iz gr. ‘nomos’ = zakon):
izraz za denar v antični Grčiji.
Pojmovanje, da denar obstaja na podlagi zakona, da njegova vrednost ne
sme biti povezana z vrednostjo materiala, iz katerega je narejen, in da mora
biti količinsko omejen.
obdobje izpolnjevanja obveznih
rezerv: komercialne banke morajo
rezervnim zahtevam centralne banke
zadostiti znotraj določenega obdobja
(npr. 14 dni, 28 dni ...). V nekaterih
dneh imajo lahko manj rezerv od zahtevanih, vendar mora povprečje preko
celotnega obdobja zadoščati zakonskim določilom oz. mora biti višje.
obrezovanje kovancev: zlatarji in
menjalci denarja so v srednjem veku
zlate in srebrne kovance pogosto obrezovali. Na ta način so nelegalno prihajali do žlahnih kovin in bogateli na
račun zmanjšanja vsebnosti le-teh v
uradnih kovancih.
obveznica: certifikat, ki dokazuje, da
ima izdajatelj obveznice dolg do njenega imetnika. V tem pogledu je enaka posojilu. Vsebujejo tako rok dospelosti kot tudi obrestno mero.
Obveznice lahko menjajo lastnike na
trgu obveznic. Glede na pogoje lastništva mora izdajatelj imetniku v določenih intervalih izplačevati obresti (oz.
jih izplača skupaj z glavnico ob koncu
dospelosti obveznice). Obveznice lahko izdajajo države, lokalne oblasti ali
korporacije. Imetnik obveznice ne
postane lastnik izdajatelja obveznic
(kot je to v primeru delnice). Za
komercialne papirje, ki jih izdajajo
podjetja, se izraz ‘obveznica ne uporablja (čeprav je mehanizem enak).
Obravnava se jih preprosto kot instrumente denarnega trga (med katere
sicer spadajo tudi obveznice).
OECD: ‘Organisation for Economic
co-operation and development’: združenje 34 razvitih držav. Njen uradni
namen je vladam pomagati pri poveče-
425
Denar – nedolžna prevara?
vanju blaginje in odpravljanju revščine
s pomočjo ekonomske rasti in finančne
stabilnosti, pri čemer naj bi upoštevala
tudi okoljske posledice.Organizacija v
procesu pomoči državi zbira podatke,
jih analizira in o njih razpravlja: ostale
članice državo na ravni komitejev na
posameznih področjih kritično ovrednotijo, ocenjujejo njen napredek in
podajajo poročila. S pristopom se nove
članice zavežejo k uvajanju določenih
sprememb v državni zakonodaji in praksi. Slovenija je bila v to organizacijo
sprejeta junija 2010.
opcija: vrednostni papir, ki lastniku
daje možnost, ne pa obveznosti, da v
prihodnosti po dogovorjeni ceni kupi
ali proda svojo naložbo.
open market operations (tudi:
OMO) glej operacije odprtega trga
operacije odprtega trga: nakup in
prodaja vladnih obveznic na odprtem
trgu. Centralna banka jih uporablja
kot orodje za implementiranje monetarne politike. Njihov cilj je običajno
nadzor kratkoročnih obrestnih mer v
bančnem sistemu in dodajanje oz.
odvzemanje likvidnosti. ‘Odprti trg’
pomeni, da centralna banka ne odloča
sama, s katerimi primarnimi posredniki bo sklepala posle, temveč pobuda prihaja ‘s trga’, kjer izbrani posredniki za posel tekmujejo med seboj na
podlagi avkcije. Operacije odprtega
trga ponujajo fleksibilnost in so zato
najbolj pogosto uporabljeno orodje
monetarne politike.
options glej opcija
orodja monetarne politike (tudi:
instrumenti denarne politike): različna
orodja oz. pristopi, ki jih lahko upora-
bi centralna banka za implementacijo
monetarne politike. Mednje sodijo:
operacije odprtega trga (vplivanje na
medbančno obrestno mero – običajno
za posojanje preko noči), rezervne zahteve in obrestne mere (spreminjanje
obrestne mere diskontnega okna).
over the counter (tudi: OTC): neposredna izmenjava vrednostnih papirjev
med dvema strankama oz. dvema borznima posrednikom izven avkcijskega
sistema (borze).
Pariški klub posojilodajalcev: neformalna skupina finančnih predstavnikov 19-ih razvitih držav. Skupina se
srečuje vsakih 6 tednov na francoskem
ministrstvu za finance. Klub omogoča
naslednje finančne storitve: financiranje v primeru vojne, restrukturiranje
dolga, zmanjšanje dolga in odpis dolga. Klub ima tudi pridružene članice
in opazovalke. Razvil se je iz pogovorov, ki jih je Argentina imela s svojimi
kreditorji leta 1956.
Plunge Protection Team glej
President’s Working Group on
Financial Markets
plutokracija: moč vladavine bogatih
meščanov
politična ekonomija: proučevanje
delovanja gospodarstev držav in lokalnih oblasti; proučevanje proizvodnje,
trgovine in njunega odnosa z zakonom
in vlado, prav tako pa tudi distribucije
nacionalnega dohodka in bogastva. V
poznem 19. stoletju je ta izraz zamenjal izraz ‘ekonomija’ (‘economics’).
pontifex maximus: verski urad v rimskem cesarstvu. Bil je pod nadzorom
vladarja in je nadziral kovanje denarja.
426
Dodatki
Ponzijeva shema: prevarantska piramidna aktivnost, ki investitorjem
ponuja velike dobičke, ki pa jih organizacija neposredno plačuje z vložki
novih investitorjev. Ko novi depoziti
ne zadostujejo obljubljenim plačilom,
se piramidna shema sesuje. Takšna
aktivnost je dobila ime po Charlesu
Ponziju, ki jo je prvi uvedel leta 1920.
portfelj (iz ang. ‚portfolio‘): sestava
sredstev; zbir različnih vrednostnih
papirjev ali drugih oblik sredstev (oz.
investicij), ki jih ima v posesti posameznik ali ustanova (zlasti banka) in
jih lahko ocenimo glede njihovega
združenega tveganja in donosa.
posojilni pripomočki: različne oblike
posojil (z različnimi pogoji), ki jih
centralna banka omogoča komercialnim bankam.
posojilodajalec v skrajni sili: centralne banke igrajo vlogo posojilodajalca v
zadnji (oz. skrajni) sili; v času krize, ko
si banke ne zaupajo in si nočejo posojati, lahko centralne banke s svojimi
posojili izboljšajo likvidnost v bančnem sistemu, povrnejo zaupanje in
tako preprečijo krč oz. kolaps sistema.
postkeynesianska ekonomska teorija: skuša slediti mislim Johna Maynarda
Keynesa oz. jih nadgraditi; pripadniki
te smeri trdijo, da obe drugi ekonomski smeri, ki temeljita na Keynesovih
naukih (neokeynesianska in novokeynesianska) napačno interpretirata njegove izvirne zapise. Teoretični temelj
tega pogleda je princip učinkovitega
povpraševanja: povpraševanje je
pomembno tako v kratkoročnem kot
tudi v dolgoročnem smislu, zato kompetitivno tržno gospodarstvo nima
naravne avtomatične tendence k polni
zaposlenosti. Zagovorniki te smeri se
ne strinjajo s tem, da vzrok nesposobnosti trga zagotoviti polno zaposlenost
tiči v rigidnih cenah in plačah. Prav
tako zavračajo model IS-LM. Njihovo
področje raziskovanja sta tudi delovanje monetarnega sistema in monetarna
teorija: postkeynesianci so bili eni
prvih, ki so opozorili na to, da se
dotok denarja prilagaja povpraševanju
po bančnih kreditih. Del te smeri je
tudi sodobna monetarna teorija (oz.
neočartalizem). Prva sta izraz ‘post-keynesianski’ za oznako ločene ekonomske smeri uporabila Eichel in Kregel
leta 1975. Leta 1978 je nastalo glasilo
Journal of Post-Keynesian Economics.
prednostna delnica: daje lastniku
lastniški delež in prednost pred imetniki navadnih delnic pri izplačilu
dividend, vendar lastniku ne daje
možnosti glasovanja na skupščinah
delničarjev.
President’s Working Group on
Financial Markets: skupina, ki jo
sestavljajo predsednik ZDA, guverner
Fed, predsednik SEC, predsednik
CFTC in finančni sekretar. Njen uradni namen je povečevanje integritete,
učinkovitosti, reda in tekmovalnosti
na finančnih trgih ter vzdrževanje zaupanja investitorjev. Sestaja se skrivoma
ter ne objavlja zapiskov sestankov in
pogovorov ali drugih dokumentov.
primarni posredniki: po določenih
kriterijih izbrane banke, ki služijo kot
primarni (prvi) kupci državnih obveznic in kot posredniki le-teh na sekundarni trg, kjer jih lahko kupijo zasebni
in drugi investitorji.
427
Denar – nedolžna prevara?
primarni trg: del trga, na katerem
izdajatelj vrednostne papirje neposredno ponudi investitorjem. Denar tako
neposredno dobi izdajatelj. Na sekundarnem trgu denar od prodaje vrednostnih papirjev dobijo investitorji
in posredniki.
primary dealers glej primarni posredniki
procikličnost: vzorec pozitivnega ojačevanja med povezanimi dejavniki, ki
lahko poveča fluktuacije oz. nihanja v
gospodarskem sistemu, s tem pa prispeva k pojavu in ojačitvi gospodarskih
kriz; obratni izraz je proticikličnost.
promissory note glej zadolžnica
qantitative easing glej kvantitativno
sproščanje
quid pro quo (lat.): usluga za uslugo
real bills doctrine: doktrina oz. pravilo, ki povezuje ustvarjanje kredita z
realno produkcijo na podlagi kratkoročnih komercialnih menic. Doktrina
pravi, da izdajanje denarja na takšen
način nikoli ne more biti prekomerno,
saj so podlaga novemu denarju realne
transakcije v blagu in storitvah.
regulatory capture: stanje, v katerem
državna regulatorna agencija, katere
namen je delovati v javnem interesu,
prične promovirati zasebne komercialne interese na področju, ki naj bi ga
nadzirala.
repo operacije: pogodbe za prodajo in
kasnejši odkup vrednostnih papirjev
(običajno vladnih obveznic); podobne
so zavarovanemu posojilu. So različnih
dospelosti, najbolj pogoste pa so repo
pogodbe preko noči. Za daljše dospelosti se uporablja izraz ‘term repo’,
obstajajo pa tudi odprte repo pogodbe
(‘open repos’), pri katerih lahko vsaka
stran kadarkoli prekine pogodbo.
Uporabljajo jih investitorji na denarnih trgih. So prav tako najbolj pogosta
vrsta operacij odprtega trga, ki jih izvaja centralna banka in katerih namen ni
trajno povečanje ali zmanjšanje rezerv
v bančnem sistemu. Centralna banka
od komercialnih bank kupi vrednostne papirje v zameno za novoustvarjene centralnobančne rezerve. Dogovor
predvideva kasnejši odkup vrednostnih papirjev ob določenem datumu
v prihodnosti, pri čemer se novoustvarjene rezerve izničijo. Prodajna
cena je ponavadi višja od odkupne,
razlika pa predstavlja obresti na posojilo (t. i. ‘repo rate’). Izraz ‘reverzna repo
pogodba’ pomeni enako operacijo, pri
čemer je centralna banka tista, ki prvotno proda obveznice.
repurchasing agreement glej repo
operacije
reserve maintenance period glej
obdobje izpolnjevanja obveznih
rezerv
revolving doors: prehajanje uslužbencev (istih ljudi) med vlado, korporacijami, bančnimi institucijami in akademsko sfero.
rovaška palica: starodavni način beleženja števil, količin in celo sporočil.
Prvotne kosti so kasneje zamenjale
lesene palice (še posebej leska). V
Angliji so bile v uporabi vse do sredine
prve polovice 19. stoletja.
Securities and Exchange Commission
(tudi: SEC): agencija zvezne vlade
ZDA, ki nadzoruje izvajanje zakonodaje na področju vrednostnih papirjev
428
Dodatki
in regulira različne oblike borz.
Ustanovljena je bila leta 1934
(Securities Exchange Act).
seigniorage glej denarni prihodek
sekundarne banke: manjše banke, ki
posojajo denar za obročna plačila (npr.
najemnino).
sekuritizacija (tudi: listinjenje): spreminjanje finančnega imetja (različnih
oblik dolga) v vrednostne papirje
(obveznice). Banke se na ta način znebijo dolgoročnih nelikvidnih posojil,
prenesejo jih na tretjo osebo in tako
zmanjšajo izpostavljenost tveganju.
short selling (tudi: shorting) glej kratka prodaja
sistemska korupcija (tudi: institucionalna korupcija): sem spada vsako
omogočanje pridobivabje koristi uradnim ali drugim fizičnim in pravnim
osebam v škodo javnih sredstev; izkoriščanje normativnih in postopkovnih
pristojnosti in sistemskih pomanjkljivosti; neodzivanje na ugotovitve in
pozive nadzornih organov; opuščanje
samoregulatornih postopkov zaradi
pridobivanja zasebnih koristi v škodo
javnih sredstev.
sivi bančni sistem: sestoji se iz finančnih entitet, infrastrukture in praks, ki
podpirajo finančne transakcije izven
obstoječega državnega nadzora in regulacij. Vključuje entitete kot so hedge
skladi, skladi denarnega trga in druge
finančne entitete (npr.’ Special Purpose
Entity’). Investicijske banke so podvržene regulacijam in tako niso tipične
entitete sivega bančnega sistema, vendar lahko večino poslovanja opravijo
znotraj njega, kar se ne odraža na nji-
hovih običajnih bilancah. Ocenjujejo,
da sivi bančni sistem zajema od 25 %
do 30 % celotnega finančnega sistema.
Leta 2010 je bil vreden okoli 60 bilijonov dolarjev. Za razliko od normalnega bančnega sistema, entitete v sivem
bančnem sistemu nimajo dostopa do
rezerv centralne banke.
slaba terjatev: posojilo, katerega
odplačilo zamuja 90 dni in več.
solventnost: banka je solventna, če
ima dovolj kapitala, s katerim lahko
pokrije izgube v svojem imetju.
Special Purpose Entity (tudi: ‘Special
Purpose Vehicle’): oblika družbe z
omejeno odgovornostjo, ki je ustanovljena z namenom opravljanja specifičnih nalog. Podjetje jo lahko uporablja za zaščito pred finančnimi tveganji, pa tudi za prikrivanje dolga, prikrivanje lastništva in za zameglitev
odnosov oz. razmerij med različnimi
podjetji. Pogosto so registrirane v
davčnih oazah.
spot trade: najbolj znana tuja menjalniška (foreign exchange – forex) transakcija; je izmenjava dveh valut po
menjalniškem tečaju, dogovorjenem
na dan pogodbe; valuta elektronsko
prispe v dveh delovnih dneh.
standard zlate menjave: denarni standard, v katerem je ena ali več valut
fiksno vezanih na zlato, ostale valute
pa so konvertibilne v to valuto (valute) po fiksiranem menjalnem tečaju.
subprime mortgage: nekakovostna
drugorazredna hipoteka; hipoteka, ki
je bila izdana posojilojemalcu z nizko
kreditno oceno, zato se lahko zgodi, da
je le-ta na neki točki ne bo več zmožen
odplačevati.
429
Denar – nedolžna prevara?
swap posel: zamenjava; posel, ki ga
skleneta dve pogodbeni strani in si pri
tem zamenjata dve stvari (npr. valuti,
obrestni meri, ceni dveh dobrin, dva
vrednostna papirja ...), običajno ne
zato, ker nimata denarja za nakup,
temveč zato, ker ne želita prodati tistega, kar ponujata v zamenjavo. Zavežeta
se, da bosta izmenjali prihodkovna
tokova, ki izhajata iz imetja. Zamenjave
se uporabljajo za premostitve tveganj,
pa tudi za finančne špekulacije.
Najpogostejši swap posli so zamenjave
obrestnih mer.
tally stick glej rovaška palica
Taylorjevo pravilo: empirični približek načinu, kako je Fed določala
obrestne mere; ekonomist John Taylor
je opazil, da je Fed povečala likvidnost
za 1,5 % za vsak odstotek, za katerega
je inflacija presegla želeni nivo inflacije, in zmanjšala likvidnost za 0,5 % za
vsak odstotek znižanja realnega BDP
pod povprečje prejšnjega desetletja.
Pravilo ne zajema dinamike zasebnega
dolga.
teorija kaosa: proučuje obnašanje
dinamičnih sistemov, ki so zelo občutljivi na začetne pogoje. Majhne razlike v začetnih pogojih vodijo v zelo
različne rezultate oz. izide, zaradi česar
je dolgoročno napovedovanje v splošnem nemogoče. Začetnika teorije sta
Henri Poincare in Edward Lorenz.
Teorija kaosa je področje zelo aktivnega raziskovanja, med drugim na
področjih astrofizike, biologije, meteorologije in matematike.
temeljni denar (tudi: high-powered
money, narrow money): denar, ki ga
ustvarja oz. izdaja centralna banka
(centralnobančne rezerve in gotovina). Neočartalisti k temu štejejo tudi
čeke zakladnice.
terminska pogodba: pogodba, s katero se kupec in prodajalec dogovorita
za dobavo blaga ali finančnega instrumenta v določenem trenutku v prihodnosti, ceno pa določita takoj ob sklenitvi pogodbe.
think tank: inštitut za politiko; organizacija, ki se ukvarja z raziskovanjem
in priporoča določeno politiko oz. pristop na področjih kot so: socialna politika, politična strategija, ekonomija,
vojaško in tehnološko področje idr.
tier 1 kapital: centralno jedro kapitala banke, ki ga sestavljajo navadne delnice in rezerve oz. zadržani zaslužek;
Tier 1 in Tier 2 kapital sta bila prvič
definirana v Baslu I.
transmisijski mehanizem: mehanizem, preko katerega naj bi uradna oz.
ključna obrestna mera centralne banke (preko tržnih obrestnih mer,
menjalnega tečaja in drugih faktorjev)
vplivala na zastavljeni cilj monetarne
politike – določen nivo inflacije.
Triffinova dilema: dilema centralnih
bank: deficiti ZDA so za druge centralne banke po eni strani dobrodošli,
saj izdajanje dolarjev pomeni manj
možnosti, da bo prišlo do deflacije, po
drugi strani pa takšni deficiti ustvarjajo krizo zaupanja v dolar.
Thierov zakon: če slabi denar postane
skoraj ničvreden, potem dobri denar
iz obtoka izriva slabega.
too big to fail: finančne institucije, za
katere se zaradi njihove velikosti predpostavlja, da so prevelike, da bi se jih
430
Dodatki
pustilo propasti. S tem predstavljajo
sistemsko tveganje, saj njihov bankrot
lahko ogrozi delovanje celotnega (tudi
mednarodnega) finančnega sistema.
triumvirat: formalna ali neformalna
hkratna vladavina treh močnih osebnosti.
underwritting: dejavnost poroka za
prodajo nove izdaje delnic. Dejavnost
poroka, ki od izdajatelja delnic prevzame prodajo na novo izdanih vrednostnih papirjev po določeni, dogovorjeni ceni; tveganje, povezano s ceno, ki jo
bodo novoizdane delnice dosegle na
trgu, prevzame nase porok. S tem se
običajno ukvarjajo investicijske banke.
volatility: volatilnost, nestanovitnost,
nihajnost (trga); stanje na trgu vrednostnih papirjev, ko valute ali vrednostni papirji hitro spreminjajo svojo vrednost, kar se zlasti dogaja ob
nestabilnih razmerah na trgu.
washingtonski konsenz: tipični reševalni paket IMF in Svetovne banke, ki
med drugim ponavadi zajema fiskalno
disciplino, razširitev davkov, določanje
obresti na trgu, liberalizacijo trga, privatizacijo državnih podjetij, deregulacije in pravno zaščito zasebne lastnine.
window guidance: usmerjanje izdajanja kredita komercialnih bank s strani
centralnih bank.
zadolžnica: dolžniški vrednostni
papir, katerega izdajatelj brezpogojno
jamči za izplačilo določene vsote
denarja ob določenih pogojih in ob
določenem času v prihodnosti ali na
zahtevo imetnika.
zelenec: valuta, ki jo je uvedla ameriška zvezna vlada za potrebe vojnega
financiranja v ameriški državljanski
vojni (1861–1865). Valuta ni bila
obremenjena z dolgom in je za razliko
od ‘continentalov’ ni bilo treba menjati za ‘trdno’ valuto.
zlati standard: denarni standard, v katerem je valutna enota vezana na določeno utežno enoto zlata. Valuta je prosto
konvertibilna tako doma kot na tujem v
določeno količino zlata glede na valutno
enoto. Zlati standard so prvič uvedli v
Veliki Britaniji leta 1821.
Dodatek 2:
Razvoj ekonomske misli
Ekonomija je socialna znanost, ki analizira produkcijo, distribucijo in
potrošnjo dobrin in storitev. Beseda ‘ekonomija’ izvira iz starogrške besede
‘oikonomia’, ki pomeni ‘upravljanje z gospodinjstvom’. Ta beseda izvira
besed ‘oikos’ (‘hiša’) in ‘nomos’ (‘zakon’). Vse do industrijske revolucije so
bile razprave o ekonomiji del filozofije. Ekonomija kot znanost se v splošnem deli na predmoderno, zgodnjemoderno in moderno. Približen razvoj,
poglavitne šole ter mislece in njihove vplive prikazujejo spodnje slike
(‘mainstream’ ekonomske šole so označene z belimi črkami).
431
Predmoderna ekonomska misel
Moderna ekonomska misel
Zgodnjemoderna ekonomska misel
432
433
Denar – nedolžna prevara?
Dodatki
Dodatek 3:
Dobivajo se na rednih tajnih sestankih. Občasno na svoj sestanek
povabijo tudi medije in ga tako naredijo javnega. CFR prek tega in svojega javnega letnega poročila vzbuja vtis, da ni tajna organizacija. Vendar
njegova pravila eksplicitno prepovedujejo kakršnokoli posredovanje na
sestankih izmenjanih idej v javnost. Večina sestankov je tajnih. V poročilu iz leta 1994 njegov predsednik Peter G. Peterson piše sledeče:
Skrivne interesne organizacije
Svet za mednarodne odnose
Ross 341.) piše, da je Svet za mednarodne odnose (‘Council on Foreign
Relations’ – CFR) nastal iz tajne združbe, ki so jo februarja leta 1891 v
Londonu ustanovili Cecil Rhodes, William T. Stead in Reginald B. Brett.
Namen originalne združbe naj bi bil poenotiti svet (še posebej angleško
govoreči svet) v obliki federalne strukture okoli Velike Britanije. Med letoma 1910 in 1915 se je združba razvila v mednarodno skupino sedmih
združb s skupnim imenom Skupine okrogle mize (‘Round Table Groups’).
Ustanovljene so bile v ZDA, Kanadi, Južni Afriki, Novi Zelandiji, Avstraliji
in Indiji. Leta 1921 se je ameriška skupina preimenovala v Svet za mednarodne odnose (v Angliji npr. se je imenovala Kraljevi institut za mednarodne odnose (‘Royal Institute for International Affairs’), v Kanadi pa
Kanadski institut za mednarodne odnose – ‘Canadian Institute for
International Affairs’).
V letnem poročilu iz leta 1993 Svet opisuje, da naj bi nastal po prvi
svetovni vojni na pobudo nekaterih ameriških udeležencev pariške mirovne konference. Želeli so ustanoviti organizacijo za kontinuirano študijo
ameriške zunanje politike v korist njegovih članov in širše zainteresirane
ameriške javnosti. Uradni namen CFR kot neprofitne organizacije naj bi
bil povečanje razumevanja ameriške zunanje politike ter mednarodnih
odnosov z izmenjavo idej.
Njegovo poročilo iz leta 1999 na strani 5 navaja naslednje cilje:
• dodajati vrednost s pomočjo povečanega razumevanja svetovnih dogodkov in s pripravljanjem novih idej za ameriško zunanjo politiko;
• transformirati Svet v resnično državno organizacijo;
• iskati in vzgajati naslednjo generacijo vodij in mislecev zunanje
politike.
»... Members had the occasion to meet in intensive off-the record sessions
with Secretary of the State [Warren] Christopher, National Security Advisor
[Anthony] Lake, Secretary [of State, George] Schultz, Ambassador [Mickey]
Kantor, Under Secretary of the Treasury [Lawrence] Summers, the Joint
Chiefs of Staff, and other ranking officials. Next on our agenda are plans for
reaching out to congressional leaders as well, an opportunity we will fashion
as one component of an enhanced Washington Program.« 341.) (Ross, str. 9)
Sedež CFR je v New Yorku, ima pa izpostavo tudi v Washingtonu.
Njegova spletna stran (http://www.cfr.org/about/membership/) navaja,
da ima trenutno okoli 4500 članov.
Trilateralna komisija
Člani CFR prihajajo iz vrst sedanjih in preteklih predsednikov, ambasadorjev, državnih sekretarjev, investitorjev, mednarodnih bankirjev, direktorjev fundacij, direktorjev t. i. ‘Think tanks’, odvetnikov, vojaških poveljnikov
NATO in Pentagona, bogatih industrialistov, medijskih mogotcev, predsednikov univerz in pomembnih profesorjev, izbranih senatorjev in kongresnikov, sodnikov vrhovnega sodišča in bogatih podjetnikov.
Trilateralna komisija (‘Trilateral Commission’ – TC) je po pisanju Rossa
nastala leta 1973 na pobudo Davida Rockefellerja. Zbigniew Brzezinski
je zbral najpomembnejše politične in poslovne voditelje iz Severne
Amerike, Evropskega ekonomskega prostora in Japonske. Delni razlog
naj bi bil v vzponu Evrope in Japonske ter v zmanjšanju vpliva ZDA. Prvi
predsednik je postal David Rockefeller, Brzezinski pa je postal direktor
severnoameriške veje.
Brzezinski je že leta 1970 v letnem poročilu CFR trdil, da je potrebno
oblikovati skupnost razvitih nacij, ki naj vključujejo zgoraj omenjene dele
sveta. Idejo je razvil v svoji knjigi Between two ages, navaja Ross, v kateri
prav tako trdi, da je koncept nacionalne suverenosti preživet.
Z gospodarskim vzponom ostalih držav se je TC v zadnjih letih širila.
Japonska veja se je preimenovala v azijsko-pacifiško ter v svoje vrste sprejela
predstavnike Malezije, Indonezije, Filipinov, Tajske in Singapurja, leta 2009
pa tudi predstavnike Kitajske in Indije. Severnoameriška veja je vključila
člane iz Mehike, prav tako pa se je s širitvijo EU širila tudi evropska veja.
Predsednik evropske veje je sedanji italijanski premier Mario Monti. Njen
član pa je tudi Lucas Papademos, bivši podpredsednik ECB in krizni grški
premier. Njen edini slovenski član je Marko Voljč, bivši predsednik NLB.
434
435
Denar – nedolžna prevara?
Dodatki
Uradni namen TC naj bi bil tesna trilateralna kooperacija z namenom
vzdrževanja miru, upravljanja svetovne ekonomije, gospodarske obnove
ter odpravljanje svetovne revščine.
Njeni člani tako kot pri CFR prihajajo iz sveta visoke politike, medijev, pomembnih gospodarstvenikov in bančnikov, odvetnikov, univerzitetnih profesorjev ter pomembnega vojaškega osebja.
TC se srečuje enkrat na leto. Sedež severnoameriške veje je v New Yorku,
evropske v Parizu, azijske pa v Tokiju. Vse skupaj ima okoli 400 članov.
Njeno trenutno članstvo si lahko ogledate na spletnih straneh http://www.
trilateral.org/.
njujejo svoje poglede ter povečujejo medsebojno razumevanje. Konferenca
ne predlaga nobenih resolucij ter o obravnavanih temah ne glasuje.
Njen trenutni predsednik je Henri de Castries, predsednik AXE, v
upravnem odboru pa med drugim sedijo predsednik Deutsche Bank Josef
Ackermann, predsednik Barclays banke Agius Marcus, predsednik banke
Goldman Sachs International Peter D. Sutherland ter italijanski premier
Mario Monti. Svetovalec upravnega odbora je David Rockefeller.
Več o nastanku Rhodesove skrivne združbe in Kraljevega instituta za
mednarodne odnose si preberite v knjigi Carolla Quigleya: AngloAmerican establishment. Seznam vseh preteklih članov omenjenih organizacij od njihovega nastanka pa vse do leta 2009 najdete v knjigi Roberta
G. Rossa: Who’s who of the elite V.9.
Skupina Bilderberg
Ross navaja, da je Skupina Bilderberg nastala leta 1954 na pobudo
Jozefa H. Retingerja, poljskega političnega svetovalca. Dve leti poprej je
odšel v ZDA ter svojo idejo predstavil nekaterim ameriškim prijateljem,
med katerimi so bili tudi Averell Harriman (sin železničarskega barona E.
H. Harrimana), David Rockefeller in Bedell Smith, takratni direktor
CIE. Idejo so sprejeli in dve leti kasneje je potekala prva konferenca v
Oostenbeku na Nizozemskem v hotelu Bilderberg. Evropsko listo povabljencev sta sestavila Retinger in nizozemski princ Bernhard, ameriško
listo pa je sestavil C. D. Jackson.
Skupina je najbolj skrivnostna od vseh treh omenjenih organizacij.
Konference se udeleži okoli 120 povabljencev iz Evrope in Severne
Amerike iz vrst pomembnih politikov, članov kraljevih družin, gospodarstvenikov, bankirjev, medijskih mogotcev, vojaškega osebja, idr. Povabljene
izbere predsednik po posvetovanju z upravnim odborom, ki šteje 33 članov. Konferenca poteka enkrat letno, kraji njenih sestankov pa so tajni.
Prav tako ni uradnega seznama povabljenih. Pomembni predstavniki
večjih medijev, ki so na konferencah prisotni, so zavezani molčečnosti ter
po sestankih o tem ne objavljajo člankov.
Do precej pred kratkim mednarodna javnost sploh ni vedela za obstoj
te skrivne skupine, vendar je delo dolgoletnih raziskovalcev te združbe,
Jima Tuckerja in Daniela Estulina, obrodilo sadove. Vse več ljudi želi
vedeti, kaj se dogaja za zaprtimi vrati, vse več časnikov poroča o njihovih
konferencah. Tako je skupina končno izdelala svojo skopo uradno stran:
http://www.bilderbergmeetings.org/index.php.
Stran te sestanke opisuje kot majhen, fleksibilen, neformalni mednarodni
forum zaupne (‘off the record’) narave, kjer prisotni lahko izražajo in izme436
437
Denar – nedolžna prevara?
Bibliografija
Bibliografija
24.) Kenneth S. Rogoff, Carmen M. Reinhart: This time is different
25.) Steve Keen: Debunking economics
26.) Emmanuel Apel: Central banking systems compared
27.) Alan S. Blinder: Keynesian economics, Library of economics and liberty,
http://www.econlib.org/library/Enc/KeynesianEconomics.html
28.) John Maynard Keynes
http://en.wikipedia.org/wiki/John_Maynard_Keynes
29.) Ivan Ribnikar: Keynes’ monetary theory and transition economies
30.) Bojan Radej: Ukradena blaginja (članek)
31.) William L. Silber: Why did FDR’s bank holiday succeed?, http://www.
newyorkfed.org/research/epr/09v15n1/0907silb.pdf
32.) Will Abram: The Canadian experience with the Bank of Canada Act
of 1934, http://www.occupyourbank.ca/Money-The_Canadian_
Experience.php
33.) Bank of Canada Act, http://www.bankofcanada.ca/wp-content/
uploads/2010/07/act_loi_boc_bdc.pdf
34.) Canada’s great experiment: 1935- 1974, part 2, http://www.youtube.
com/watch?v=9yYEFuN2v08
35.) Hans Schicht (25.2.2004): Financial spider webbing, http://www.
gold-eagle.com/editorials_04/schicht022704.html
36.) Charles Higham: Trading with the enemy
37.) James S. Henry: The Blood bankers
38.) Ignazio Angeloni et al.: Global currencies for tommorow: a European
perspective, http://www.bruegel.org/publications/publication-detail/
publication/592-global-currencies-for-tomorrow-a-european-perspective/
39.) John F. Kennedy, https://secure.wikimedia.org/wikipedia/en/wiki/
John_F._Kennedy
40.) Operation Northwoods, http://www.gwu.edu/~nsarchiv/news/20010430/
northwoods.pdf
41.) Globalresearch.ca (9.2.2004): William Engdahl: A new American century? Iraq and the hidden euro – dollar wars, http://www.globalresearch.ca/articles/ENG401A.html
42.) Robert de Fremery: Banking and monetary reforms to preserve private
enterprise, http://www.wcf.com/bmr/
43.) Stephen Zarlenga: Review of Robert de Fremery’s ‘Rights vs. privileges’, http://www.monetary.org/review-of-robert-de-fremerys-rights-vsprivileges/2010/12
44.) Federal Reserve bank of Chicago: Modern Money Mechanics, http://
www.bibliotecapleyades.net/archivos_pdf/money_mechanics.pdf
Po številki zaznamka:
I. del: Denar skozi zgodovino: od začetkov monetarnega sistema
do konca Bretton Woodsa
1.) Pavlina R. Tcherneva: Chartalism and tax-driven approach to money,
http://pavlina-tcherneva.net/Tcherneva-Chartalism.pdf
2.) American Monetary Institute, http://www.monetary.org/
3.) Stephen Zarlenga: The Lost science of money, http://old.monetary.org/
lostscienceofmoney.html
4.) 180.) Larry Randall Wray: Understanding modern money
5.) Josh Ryan-Collins et al.: Where does money come from: A study of UK
monetary and banking system, http://www.neweconomics.org/publications/where-does-money-come-from
6.) Ellen H. Brown: Web Of Debt
7.) Moses I. Finley: Antična ekonomija
8.) Polibios: Obča zgodovina
9.) Reinhard Deutsch: Zarota srebra
10.) Ivan Ribnikar: Monetarna ekonomija I
11.) Adam Smith, http://en.wikipedia.org/wiki/Adam_smith
12.) Scarlett – History of economic theory and thought: Adam Smith, The
Wealth of Nations summary, http://www.economictheories.
org/2008/07/adam-smith-wealth-of-nations-summary.html
13.) G. Edward Griffin: The Creature from the Jekyll Island
14.) Dinastija Rothschild, http://en.wikipedia.org/wiki/Rothschild_
family#Jewish_Identity_and_Positions_on_Zionism
15.) Določanje cene zlata, http://en.wikipedia.org/wiki/Gold_fixing
16.) John R. Commons et al.: History of labour in the United States, volume II
17.) Thomas M. Humphrey: The Real bills doctrine, http://www.richmondfed.org/publications/research/economic_review/1982/pdf/er680501.pdf
18.) Eustace Mullins: The Secrets of the Federal Reserve
19.) Bill Benson: The Law that never was, http://www.thelawthatneverwas.
com/
20.) Paul Studenski, Herman E. Krooss: Financial history of the United States
21.) Carol Quigley: Tragedy and hope
22.) Federal Reserve bank of San Francisco: Monetary policy and the great
crash of 1929: A bursting bubble or collapsing fundamentals, http://
www.frbsf.org/econrsrch/wklyltr/wklyltr99/el99-10.html
23.) Nouriel Roubini, Stephen Mihm: Crisis economics
438
439
Denar – nedolžna prevara?
Bibliografija
45.) Mervyn King (25.10.2010): Banking: from Bagehot to Basel, and back
again, http://www.bankofengland.co.uk/publications/speeches/2010/
speech455.pdf
46.) Bank of England, www.bankofengland.co.uk
47.) Bank of England: Banking Act 2009, http://www.bankofengland.co.
uk/about/legislation/2009act.pdf
48.) Paul A. Samuelson, William, D. Nordhaus: Ekonomija
49.) Finance (19.3.2012): Švedska prva na svetu brez gotovine?, http://
www.finance.si/346089/%C5%A0vedska-prva-na-svetu-brez-gotovine
50.) Warren Mosler: Seven deadly innocent frauds of economic policy,
http://moslereconomics.com/wp-content/powerpoints/7DIF.pdf
51.) Simon Gray: Central bank balances and reserve requirements, http://
www.imf.org/external/pubs/ft/wp/2011/wp1136.pdf
52.) Dirk Bezemer, Geoffrey Gardiner: Innocent frauds meet Goodhart’s law
in monetary policy, http://www.levyinstitute.org/pubs/wp_622.pdf
53.) ECB: The Eurosystem, The US Federal Reserve and The Bank of
Japan – Similarities and differences, http://www.ecb.int/pub/pdf/
scpwps/ecbwp742.pdf
54.) Atsushi Miyanoya: A Guide to Bank of Japan’s market operations, http://
www.boj.or.jp/en/research/wps_rev/wps_2000/kwp00e03.htm/
55.) Federal Reserve bank of Richmond: Federal Reserve today, http://
www.richmondfed.org/publications/education/federal_reserve_today/
frtoday.pdf
56.) Federal Reserve: Federal Reserve Act, Section 14: Open market operations, http://www.federalreserve.gov/aboutthefed/section14.htm
57.) Federal Reserve bank of New York: Primary dealers list, http://www.
newyorkfed.org/markets/pridealers_current.html
58.) Inforwars (27.3.2012): Corzine directly ordered the transfer of stolen
customer funds: Gerald Celente reports, http://www.infowars.com/
corzine-directly-ordered-transfer-of-stolen-customer-funds-gerald-celente-reports/
59.) Svetovna banka: Slovenia – From Yugoslavia to European Union,
http://lnweb90.worldbank.org/ext/epic.nsf/ImportDocs/8525729D00
55F87B852572F00053E660?opendocument&query=CN
60.) Zorica Vasić: Centralne banke na ozemlju nekdanje SFRJ (diplomsko
delo)
61.) Michel Chossudovsky: How the IMF dismantled Yugoslavia, http://
www.albionmonitor.com/9904a/yugodismantle.html
62.) Ustava Republike Slovenije, http://www.dz-rs.si/index.
php?id=150&docid=28&showdoc=1
63.) Zakon o Banki Slovenije 1991, http://www.uradni-list.si/_pdf/1991/
Ur/u1991001.pdf
64.) Franjo Štiblar: Svetovna kriza in Slovenci – kako jo preživeti?
65.) Stanka Setnikar Cankar, Nevenka Hrovatin: Temelji ekonomije
66.) Zakon o Banki Slovenije 2006, http://www.dz-rs.si/index.
php?id=101&cl=B&mandate=-1&o=10&new=1#list
67.) Banka Slovenije: Finančna stabilnost, http://www.bsi.si/financna-stabilnost.asp?MapaId=1183
68.) Zakon o bančništvu 2006, http://www.uradni-list.si/1/objava.
jsp?urlid=2006131&stevilka=5487
69.) Manica Novak: Primerjava ureditve bančnega sistema Evropske unije s
slovensko (magistrsko delo), http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/
novak45.pdf
70.) ECB: Official reserve assets, other foreign currency assets and related
short-term liabilities: May 2012, http://www.ecb.int/stats/external/
reserves/html/assets_2012-05.en.html
71.) Evropska centralna banka, http://www.ecb.int
72.) Evropska centralna banka: The Monetary policy of ECB, http://www.
ecb.int/pub/pdf/other/monetarypolicy2004en.pdf
73.) Banka Slovenije: Letno poročilo 2011, http://www.bsi.si/iskalniki/
letna_porocila.asp?MapaId=709
74.) Bank for International settlements: BIS activities, http://www.bis.org/
about/functions.htm
75.) Basel III Accord, http://www.basel-iii-accord.com/
76.) Basel III, http://en.wikipedia.org/wiki/Basel_III#Summary_of_
Changes_Proposed_in_Basel_III
77.) International Monetary Fund: How we do it, http://www.imf.org/
external/about/howwedo.htm
78.) Axel Dreher: The development and implementation of IMF and World
bank conditionality, http://129.3.20.41/eps/if/papers/0207/0207003.pdf
79.) Svetovna Banka, http://www.worldbank.org/
80.) Joseph Stiglitz: Freefall 81.) Partha Dasgupta: Modern economics and its
critics, 1, http://www.econ.cam.ac.uk/faculty/dasgupta/modecon.pdf
82.) Heterodoksna ekonomska znanost, http://en.wikipedia.org/wiki/
Heterodox_economics
83.) Milton Friedman, http://en.wikipedia.org/wiki/Milton_friedman
84.) Naravni nivo brezposelnosti (Natural rate of unemployment), http://
en.wikipedia.org/wiki/Natural_rate_hypothesis
85.) Količinska teorija denarja, http://en.wikipedia.org/wiki/Quantity_theory_of_money
86.) Bennett T. McCallum: Monetarism, Library of economics and liberty,
http://www.econlib.org/library/Enc/Monetarism.html
440
441
II. del: Monetarni sistem danes
Denar – nedolžna prevara?
Bibliografija
87.) Čikaška šola ekonomije (Chicago School of Economics), http://en.
wikipedia.org/wiki/Chicago_school_of_economics
88.) The Money Masters: Milton Friedman: End The Fed, http://www.themoneymasters.com/the-money-masters/milton-friedman-end-the-fed/
89.) Library of economics and liberty: Milton Friedman, http://www.econlib.org/library/Enc/bios/Friedman.html
90.) Lacy Hunt: Face the music, http://www.positivemoney.org.uk/wp-content/uploads/2012/02/historical-charts-and-discussion1.pdf
91.) Avstrijska ekonomska šola, http://en.wikipedia.org/wiki/Austrian_
school#Origins_and_etymology
92.) Avstrijska teorija gospodarskih ciklov, http://en.wikipedia.org/wiki/
Austrian_business_cycle_theory#Similar_theories
93.) Michael Edesess (16.5.2012): An attack on Paul Krugman, http://
www.debtdeflation.com/blogs/page/2/
94.) William H. Gross: Towards the paranormal, http://www.pimco.com/
EN/Insights/Pages/Towards-the-Paranormal-Jan-2012.aspx
95.) John Perkins: Confessions of an economic hitman, www.johnperkins.org
96.) Finance (3.12.2010): Rusija in Kitajska opustili dolar, http://www.
finance.si/296631/Rusija-in-Kitajska-opustili-dolar
97.) Bernard Lietaer: The Future of money, http://www.lietaer.com/
98.) International Monetary Fund: Hedge Funds: What do we really
know?, http://www.imf.org/external/pubs/ft/issues/issues19/
99.) International Swaps and Derivatives Association, http://www2.isda.org/
100.) Michel Chossudovsky: Financial warfare, http://infowar.net/econowar/mf.chossu.fin-war.html
101.) Charles Ferguson: Inside Job (dokumentarec), http://www.insidejob.com/
102.) Foreign Policy (27.4.2011): F. Kaufman: How Goldman Sachs created the food crisis, http://www.foreignpolicy.com/
articles/2011/04/27/how_goldman_sachs_created_the_food_
crisis?page=full
103.) Investment Times (maj, 2011): Peter Hargreaves: Out of the melting
pot www.H-L.co.uk
104.) Goldman Sachs, http://en.wikipedia.org/wiki/Goldman_sachs
105.) Bob Chapman, http://theinternationalforecaster.com/
106.) The Telegraph (17. 12. 2011): ‘Sweetheart’ tax deals come under
scrutiny of auditors, http://www.telegraph.co.uk/finance/newsbysector/banksandfinance/8963555/Sweetheart-tax-deals-come-underscrutiny-of-auditors.html
107.) Bloomberg (29.4.2011): Europe probes Goldman Sachs, JPMorgan,
investment banks over default swaps, http://www.bloomberg.com/
news/2011-04-29/goldman-sachs-jpmorgan-face-eu-antitrust-probeof-cds-market.html
108.) The Guardian (17.1.2011): Goldman Sachs suffers Facebook fiasco,
http://www.guardian.co.uk/business/2011/jan/17/goldman-sachs-facebook-private-placement
109.) Guardian (21.1.2010): Goldman Sachs bonus pool trimmed to $16
bn, http://www.guardian.co.uk/business/2010/jan/21/goldman-sachs-bonus-cut
110.) Svetovna Banka: The East Asian Miracle: Economic growth and
public policy
111.) Richard A. Werner: Princes of the Yen: Japan’s central bankers and
the transformation of the economy
112.) Social democracy for 21st Century: Financial deregulation and origin
of financial crisis of 2008, http://socialdemocracy21stcentury.blogspot.
com/2009/11/financial-deregulation-and-origin-of.html
113.) Deregulacije, http://en.wikipedia.org/wiki/Deregulation#Finance
114.) Ksenija Rupnik: Dejavniki kreditnega razmika v ameriški finančni
krizi 2007 (diplomsko delo)
115.) Paul Krugman (5.11.2009): The Lost generation, http://krugman.
blogs.nytimes.com/2009/11/05/the-lost-generation/
116.) Philip E. Strahan: The Real effects of U.S. banking deregulation, http://
research.stlouisfed.org/publications/review/03/07/Strahan.pdf
117.) Brink Lindsey: Paul Krugman’s nostalgianomics, http://www.cato.
org/pubs/wtpapers/Nostalgianomics.pdf
118.) James Kwak (15.4.2010): ‘13 Bankers’ in 4 pictures: Why Wall Street
profits are out of whack, http://www.huffingtonpost.com/jameskwak/13-bankers-in-4-pictures_b_537886.html
119.) National Archives: Executive Order 12631-Working Group on
Financial Markets, http://www.archives.gov/federal-register/codification/executive-order/12631.html
120.) Robert McHugh (6.3.2006): The Plunge Protection Team intervention risk indicator, http://www.financialsensearchive.com/fsu/editorials/mchugh/2006/0306.html
121.) The Market Oracle (5.3.2007): Stock market manipulation – the secret manouverings of the Plunge Protection Team (PPT), http://www.
marketoracle.co.uk/Article464.html
122.) MarketWatch (5.1.2010): TrimTabs suggests government manipulated stocks, http://www.marketwatch.com/story/fund-flows-firm-suggests-government-bought-stocks-2010-01-05
123.) Denarni agregat, http://en.wikipedia.org/wiki/Monetary_aggre­
gate#United_Kingdom
124.) Goldseek.com (25.7.2007): Composition of the U.S. money supply,
http://news.goldseek.com/GoldSeek/1185375660.php
125.) The Market Oracle (20.3.2008): Bear Stearns bailout proves US Fed
is merely an extension of the financial industry, http://www.marketoracle.co.uk/Article4074.html
442
443
Denar – nedolžna prevara?
Bibliografija
126.) Barry Ritholz (8.1.2010): PPT: The president’s working group on
financial markets, http://www.ritholtz.com/blog/2010/01/ppt-thepresident%E2%80%99s-working-group-on-financial-markets/
127.) Globalresearch (29.5.2009): Manipulation: How financial markets really work, http://www.globalresearch.ca/index.
php?aid=13773&context=va
128.) New York Post (9.5.2010): Feds probing JPMorgan trades in silver
pit, http://www.nypost.com/p/news/business/feds_probing_jpmorgan_trades_in_gZzMvWBqOJpB55M7Rh9vwM
129.) National Inflation Association (14.12.2010): JPMorgan covering silver short position, http://inflation.us/jpmorgancoveringsilver.html
130.) JP Morgan silver manipulation explained (1. in 2. del), http://www.
youtube.com/watch?v=Gl47z2g2EvI
131.) GoldSilver (30.3.2012): Silver manipulation acknowledged
132.) Gold Anti-Trust Action Comitee (GATA), http://www.gata.org/
133.) Comptroller of the currency: OCC’s quarterly report on bank trading
and detivatives activities, second quarter 2011, http://www.occ.gov/
topics/capital-markets/financial-markets/trading/derivatives/dq211.pdf
134.) Hyman Minsky, http://en.wikipedia.org/wiki/Hyman_Min­
sky#Education
135.) Levy Economics Institute: Hyman P. Minsky, http://www.levyinstitute.org/about/minsky/
136.) Larry Randall Wray (27.3.2012): Why Minsky matters part one,
http://www.economonitor.com/lrwray/2012/03/27/why-minskymatters-part-one/#idc-container
137.) Hiroshi Nakaso: BoJ International conference ‘Financial system and
monetary policy implementation’, http://www.imes.boj.or.jp/english/
publication/conf/2009/panel_4.pdf
138.) Alex Jones: Fall of the Republic (dokumentarec), http://www.youtube.com/watch?v=VebOTc-7shU
139.) Alex Jones: The Obama deception (dokumentarec), http://www.youtube.com/watch?v=eAaQNACwaLw
140.) John Pilger: Obama and empire (predavanje), http://www.youtube.
com/watch?v=gXL998q7skI
141.) Obama – administracija, http://en.wikipedia.org/wiki/Obama_
Cabinet#Personnel
142.) Dnevnik (21.11.2011): Goldman Sachs zaradi Grčije pod drobnogledom ameriških regulatorjev, http://www.dnevnik.si/poslovni_
dnevnik/1042489297
143.) (27.10.2011): Timeline: The unfolding eurozone crisis, http://www.
bbc.co.uk/news/business-13856580
144.) Finance (21.11.2011): Madžarska prosi MDS za denar – spet, http://
www.finance.si/330898/Mad%C5%BEarska-prosi-MDS-za-denar---spet
145.) BBC (13.1.2012): France loses AAA rating as euro governments
downgrade, http://www.bbc.co.uk/news/business-16552623
146.) BBC (16.1.2012): Standard & Poor’s downgrades EU bailout fund
EFSF, http://www.bbc.co.uk/news/business-16586807
147.) Delo (27.1.2012): Fitch znižal boniteto petim državam, tudi
Sloveniji, http://www.delo.si/gospodarstvo/makromonitor/fitch-znizal-boniteto-petim-drzavam-tudi-sloveniji.html
148.) Reuters (17.2.2012): TEXT-Fitch raises Iceland to ‘BBB-’, investment grade, http://www.reuters.com/article/2012/02/17/idUSL2E8DH5XA20120217
149.) BBC (21.2.2012): Eurozone ministers back 130 bn-euro bailout for
Greece, http: