PDF formatu - Bratje kapucini

Pravičnost
Frančiškov prijatelj
2013
4
10
15
19
36
Vsebina
2
Uvodnik...................................................................................................3
Note......................................................................................................23
Božja beseda..........................................................................................4
Ob izviru.................................................................................................5
Mozaik. ................................................................................................24
Prva pomoč.........................................................................................31
Ob svetem pismu. ..................................................................................6
Molitvena naveza.............................................................................32
Tema: Pravičnost. ................................................................................8
Delavnice molitve in življenja.......................................................34
Frančišek in Klara vabita................................................................10
Brat kapucin.......................................................................................36
FO in Frama.......................................................................................12
Iz kapucinskega sveta.......................................................................38
Majhne stvari
Gospodov vinograd
Pravičnost in pravica
Pravčinost
In memoriam: p. dr. Zvjezdan Linić (1941-2013)
Zakaj prav jaz?
Znamenje časa...................................................................................13
To ni pravično
Preprost pečen krompir
Zimski večeri
Kako imeti nekoga rad
Čut za pravičnost
+ br. Ignacio Larrañaga, kapucin
»Navzočnost, pričevanje, vztrajnost in …
potrpežljivost«
100 let imam in rada bi vam povedala
Zvjezdan Linić: Gospod, nauči nas moliti
Intervju: p. Vito Muhič. ...................................................................15
Film. ......................................................................................................41
Poklical si me.....................................................................................19
Ob­ve­sti­la.............................................................................................41
Ali veš ….............................................................................................42
Ujeto v objektiv ................................................................................43
Zvesti Bogu in domovini
Sestra Emanuelle
3
Zbudi se, Betlehem
Knjiga. ..................................................................................................40
Božje stvarstvo okrog nas............................................................14
Uvodnik
Zaporniki (Prisoners) 2013
Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi:
»Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje,
ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč,
da se razodenejo misli mnogih src.«
Lk 2,34-35
Fran­čiš­kov pri­ja­telj • XXIV/4 (190) • 2013
Iz­ha­ja šti­ri­krat na leto med šol­skim le­tom • iz­da­ja­jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured­nik: br. Vla­do Ko­len­ko
ured­niš­ki so­de­lav­ci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Brina Smovnik • na­slov ured­niš­tva: Frančiš­kov pri­ja­telj, Me­kinče­va 3,
1119 Ljub­lja­na • elek­tron­ska po­šta: fran­ci­skov.pri­ja­telj­@rkc.si • revija se vzdr­žu­je s pro­sto­volj­ni­mi pris­pev­ki.
Gra­fič­na pri­pra­va: Sal­ve, d.o.o., Ljub­lja­na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub­lja­na.
Majhne stvari
Po najmanjših in čisto preprostih stvareh
najbolj spoznamo človeka. In začutimo, če
resnično živi to, kar misli in govori.
V viharnih časih, ko Slovenci nismo mogli biti več zadovoljni z načinom življenja v
stari državi in je na plano vse bolj prihajala
nepravičnost, goljufija, sovraštvo in ni bilo
več volje in moči, da bi živeli skupaj, smo se
odločali za svojo državo. In prav v tistem času
sem na svoji koži moral doživljati razpad vsega tega kot vojak. Fantje vseh narodnosti in
veroizpovedi smo živeli pod isto streho in na
videz kazali, da je to mogoče. Samo navzven.
Kajti v notranjosti je bilo toliko sovraštva, nepravičnosti, hinavščine in življenjskega mota
»znajdi se«, da sem prav pogosto razmišljal,
kako človek sploh lahko v takšnem svetu živi
in preživi. In nismo bili samo četa, brigada,
ampak predvsem posamezniki. Te se je lahko
začutilo samo s posluhom do sočloveka, ki
se ni ustvarjal tam, ampak je bil položen že
v zibelko in negovan v otroštvu in mladosti.
Bil je čas prihajanja in odhajanja.
V spomin se mi je vtisnil desetar Božidar, ki je iz ljubezni do Hrvaške prišel služit
vojaški rok. Vse življenje je živel v Nemčiji.
Ko se je poslavljal, me je poiskal na straži
in dobil dovoljenje, da se od mene poslovi.
Rekel je: »Za vse skupne trenutke bi se ti
rad zahvalil. Za vse, kar sva skupaj delila, za
vso pomoč. Vem, da se verjetno nikoli več
ne bova srečala. Vendar sva prijatelja. Veš,
ostal sem ti nekaj dolžan in bi rad vrnil. Iz
žepa je potegnil 1 dinar (danes bi to bilo
10 centov) in mi jih s ponosom vrnil. Nisem
mogel razumeti, zakaj ta drobiž. Ko pa so
drugi bili dolžni velike vsote in niti pomislili
niso, da bi jih vrnili. To ni bil samo izraz pravičnosti ampak tudi srčnosti in življenjskega
mota tega fanta. Nikoli ni preklinjal, zaničeval, se maščeval. Čeprav so mu navidezni
prijatelji storili precej grenkega, ker je bil
drobne postave, blond, ker je čas spoštoval
do sekunde, ko je bilo delo in čas za počitek.
Četudi ga nihče videl in preverjal. Marsikaj
daje misliti takšno ravnanje.
Ne vem, ali je bil Božidar veren ali ne,
ali je poznal Jezusov nauk ali ne. Prepričan
pa sem, da ima prave vrednote in da je srce
tisto, ki narekuje življenje. To je drža, ki jo je
oznanjal tudi Jezus in jo je živel tudi sv. Frančišek. To je pravično srce, ki mu ni pomembno samo tisto veliko, kjer ga ljudje vidijo in
hvalijo, ampak je pozorno na majhne stvari.
Naj nam tudi vsebina tega Frančiškovega
prijatelja pomaga, da bi vedno bili pravični
in ne polovičarski.
br. Vlado Kolenko
4
Božja beseda
»Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel
zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en
denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in
videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v
vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete
ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel
druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez
dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi
vi v vinograd!‹ Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku:
›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili
so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko
so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po
en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti
zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva
in vročino.‹ Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice.
Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi!
Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim,
kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo zadnji
prvi in prvi zadnji.«
Mt 20,1-16
Ob izviru
Gospodov vinograd
Pravice ni! Včasih na življenje in na ljudi
okoli nas gledamo iz perspektive gledalca v
kinodvorani in opazujemo, kako se preprosto
enim godi krivica. Kako se trudijo na vso moč
in jim preprosto zaradi takšnih ali drugačnih
razlogov ne uspe. Vsak dan lahko poslušamo
»jamrajoče« stavke o politiki ali iz časnikov,
televizije ali pa kar iz krajevnih gostiln. Priča
smo protestnikom, ki opozarjajo na katastrofalno stanje… Vse to imamo možnost
spremljati vsak dan, ko ljudje okoli nas kličejo:
»Pravice ni!« Vse to nemo opazujemo in se
čudimo, kaj se v svetu dogaja.
In kaj se zgodi, ko zapustimo svoj stol v
kinodvorani, svojo predpisano mesto in se
pomešamo v ta »nepravičen svet«? Priča
smo in soudeleženi pri gledanju na svet v
razmerju, to kar prejmem želim tudi prejeti
in še malo več. Če je včasih veljalo: jaz tebi
solato ti meni krompir, smo spremenili našo
govorico in imamo vsepovsod etikete, na
katerih pišejo cene v evrih. Mi smo del tega,
del teh razprodaj, ki napolnjujejo reklamne
panoje in tv oglase… In kje ima tu mesto Bog?
Kje ima tu v tem trenutku mesto ta svetopisemski odlomek?
Zadnji bodo prvi. Neumnost! Če smo pa
priče življenju, kjer tisti, ki so vedno prvi, ki
vedno v tekmovanju drug proti drugemu, pa
naj si bo to na 60 m ali v matematiki, dajo
vse od sebe, uspejo. In kaj je to uspeh ? Smo
se kdaj zares vprašali, kako bi mi preračunali
dobiček tistega dne, dobiček od nabranega
grozdja, ki bo nekoč vino. In ali bi tudi mi vsem
5
dajali pravično ali bi raje nekaj zadržali zase,
češ, saj pa so res delali nekateri samo eno
uro, dve uri, tri… ? In kje bi postavili mejo?
Naš Gospod nas kliče ne k pravičnosti, k
večji pravičnosti. Ne k temu, da dajemo to,
kar komu pripada, temveč, da mu damo več.
Kako bi izgledal svet, če bi Kristus rekel, ne
vse…, morda samo tretjino želim odrešiti in
zato dam…, morda del svojega telesa? Kako bi
svet izgledal, če bi Bog rekel, ne, ni potrebno,
da imajo vsi vse, naj bodo nekateri brez glave,
drugi brez tega ali onega? Naš Gospod, nam
vedno daje vse, vse in še več, kar potrebujemo. In v teh časih, ko smo zares priče tolikih
zlorab, smo mi tisti, ki smo poklicani k večji
pravičnosti, k ljubezni do drug drugega. Da
bomo smeli sami sebi reči kristjani in bomo
sposobni »plačati« tiste, ki delajo uro, dve
ali morda celi dan v našem vinogradu, v
našem življenju. Da bomo znali sami sebi
reči: »Dovolj imam zase, rad bi poskrbel tudi
zate.« Da bi drug na drugega gledali kot na
brata in sestro, ki delata v istem vinogradu
ob zavedanju, da bo najino plačilo isto, pa
čeprav sem jaz tu že 20 let več. Da se bomo
varovali ljubosumja in govorjenja, da si kdo
kaj ne zasluži in konec koncev, da bi si upali
biti tisti, ki bodo zagovarjali človeško življenje
kot sveto. Da bi lahko nekoč bili ali postali
tisti, ki znajo začutiti in tudi čutiti z drugimi.
Samo Pučnik
6
Pravičnost in pravica
Pravičnost in pravica sta temelj tvojega
prestola, dobrota in zvestoba gresta pred
tabo (Ps 89,15)
Ko me je Bog ustvaril, mi je dal največji
dar življenja. Ustvaril me je s še enim darom
– svobodno voljo. Ve, da se moram sama
odločiti, ali ga bom počastila in se mu zahvalila ali pa ne. Ta svobodna volja je nekakšen
znanstveni del mene, ki sprašuje, ugotavlja,
razglablja. Zaključki teh procesov pa prav gotovo niso vedno enoumni z božjo voljo. Smo
kot Jezusov učenec Tomaž, ki noče verjeti,
verovati, dokler se ne prepriča na lastne oči.
Pregovor pravi: Daleč od oči, daleč od srca. Ko
naše čutne zaznave ne zaznavajo božjega, se
tudi naš duh odmakne od Boga. Takrat imam
občutek, da lahko storim, kar hočem, saj, če
jaz ne »vidim« Boga, me tudi on ne vidi. Jaz
Ob svetem pismu
sem sama sebi zakon, pravilo. Kar jaz hočem,
je edino pravilno. Lahko se prepustim svojim
nagibom, dobrim in slabim, saj me nihče ne
vidi. Predispozicija za zlo je tu. To se zgodi, ko
mi gre najbolje, ko sem v lažnem prepričanju,
da Boga v teh trenutkih pa prav res ne potrebujem, saj zmorem in znam vse sama. Sama
sebi sem merilo in edina pravica.
Kaj sploh je pravica? A je pravica, če se
enako plača z enakim? Kako nam Sveto pismo
odgovarja na to vprašanje?
O pravičnosti bi se lahko spraševali že takoj
na začetku stvarjenja, ko sta Adam in Eva pregnana iz raja, ker ne spoštujeta božjih zakonov. Ali sta si res zaslužila tako hudo kazen? Če
bolje pomislim, sta si kazen kar sama naložila,
saj sta postala sama sebi merilo. Dvignila sta
se nad Boga. »/…/ in bi postala kakor Bog,«
jima je zagotavljala kača (1 Mz 3,5).
Prvič (v slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma) zasledimo izpeljanko iz
te besede v 1 Mz 6,9: »Noe je bil pravičen
mož, popoln sredi svojega rodu«, kjer pra-
7
vičnost povezuje s popolnostjo. Kaj pa sploh
to pomeni? Nadaljevanje te vrstice se glasi:
»Noe je hodil z Bogom.« Po tem je pravičen
tisti, ki ne caplja nekje v ozadju in se spotika
od negotovosti in omahovanja, ampak tisti,
ki suvereno stopa z Bogom. Prepozna Boga
kot edino merilo. Enako oznako poda nova
zaveza npr. za Jožefa, Marijinega ženina (Mt
1,19). Nekdo, ki veruje, ki zaupa v Gospoda,
sprejema Njegovo voljo.
Potem pa pridemo do Joba in tu se resnično postavi pod vprašaj pravičen človek:
»Kako bi mogel človek biti pravičen pred Bogom, kako bi mogel biti čist rojeni iz žene?«
(Job 25,4) V zgodbi o Jobu gre za to, da satan
preizkuša Jobovo zvestobo Bogu s tem, da
nadenj pošlje vseh vrst tegobe: od bolezni
do smrti, uničenje premoženja … Poskuša
odvrniti Joba od Boga. To mu nekako tudi
uspeva, ko Job tarna nad nesrečami, ki ga doletijo. Okrog vsega tega se spletajo pogovori
med prijatelji, ki ga pridejo tolažit. Skozi to
razpravljanje o Božji pravičnosti pa pridemo
do edinega spoznanja, da se človeška merila
še kako razlikujejo od Božjih. Prav pogovor
med Jobom in njegovimi tremi prijatelji pokaže meje človekovega razumevanja. Pokaže,
kako potreben je Božji odgovor na vse to
človeško presojanje. Izkaže se, da človek ni
pravo merilo za vse stvari. Božji odgovor poseže v to vrtenje v začaranem krogu. Izkaže
se, da je potrebna modrost za sprejemanje
vsega, kar nas doleti v življenju. Če bi bil
Job moder, bi ne videl svoje nesreče tako
črno. Na koncu pa le pride do spoznanja,
da je Bogu potrebno priznati svobodo in ga
ne smemo omejevati s svojim razumom in
videnjem sveta okrog nas.
Bog je ustvaril človeka dobrega, po svoji
podobi. Velikokrat pa se lahko vprašamo, ali
ne počnemo dobrega zgolj iz preračunljivosti.
Godilo se mi bo dobro, če bom sam dober.
Ampak Bog nas vidi takšne, kakršni smo v
resnici.
Ni Bog tisti, ki kaznuje, saj je neskončno
dober. Le da vedeti, da se sami kaznujemo,
ko pozabimo na Njegovo postavo – postavo
ljubezni, vere in upanja. Človek je tisti, ki sproži s svojim dejanjem verižno reakcijo. Kot pri
dominah: ko podremo prvo v vrsti, se podirajo
vse za njo. Jaz s svojo svobodno odločitvijo
povzročim potek dogajanja. Bog velikokrat
poseže v mojo osebno zgodovino, saj sama
ne morem skrbeti zase, ker sem, kar sem.
Človek je pač malce raztresen, razmišljen
in pozabi, kaj je njegova pot. Zato pa lahko
vedno zaupam v Boga, da me bo pripeljal na
prave tirnice, če mi le srce ne zakrkne.
In to je Božja pravičnost: neskončna ljubezen – človeku težko doumljivo merilo.
»Če veste, da je pravičen, spoznavate, da
je tudi vsak, ki ravna pravično, rojen iz njega.«
(1 Jn 2,29)
Lea Bric
8
Tema: Pravičnost
Poštenjak je tisti, ki svoje pravice
meri s svojimi dolžnostmi.
Pravčinost
Pred nami je že četrti izmed petih izzivov,
ki jih pred nas postavlja Pridite in poglejte,
krovni dokument za pripravo pastoralnega
načrta. Takole se glasi:
Sočutje in pravičnost
Namesto zaprtosti vase in prelaganja
solidarnosti na institucije bomo krepili
duha služenja in sočutja ter med ljudmi
poživili delitev dobrin tako materialnih kot
družbenih in duhovnih.
Na prvi hip se zdi, da pravičnosti v izzivu
sploh ni, ampak če se tudi vam ob besedi
pravičnost pred očmi pojavi kralj in če je to
še slučajno kralj iz Malega princa, ki ukazuje
stvari, ki so smiselne, potem se najde beseda
pravičnost v izrazu služenje. Še lažje pa v zadnjem delu stavka. Ob podobi grške boginje
Dike, ki so jo navadno prikazovali s tehtnico
v roki, definicija, ki pravi, da je pravičnost
ena od glavnih kreposti v klasični evropski
psihologiji in katoliški veri, ni daleč. Pravičnost je tako ravnotežje med sebičnostjo in
altruizmom – med tem, da bi imel premalo
ali preveč od tega, kar ti resnično pripada.
Strokovnjaki pravičnost enačijo s konceptom moralne pravičnosti, ki temelji na etiki,
razumu, pravu in naravnem pravu, religiji ter
enakosti in poštenju. Za Johna Rawlsa (eden
od znanih sodobnejših ameriških političnih
filozofov, ki je svoje učenje utemeljeval na
svobodi in pravičnosti) je pravičnost osnovna krepost družbenih institucij, enako kot
je resnica temelj za razmišljanje. Navadno
je najdemo povezano s pojmi usmiljenje,
dobrodelnost, sočutje, enakost, čeprav ne
pomeni vedno nujno vseh teh dimenzij. Gre
pa za osnovno človekovo potrebno, ker naj
bi v človekovih možganih vzbudila iste centre
9
kot jih vzbudi hrana. Ko smo pravično obravnavani, se nam zadovoljuje osnovna potreba.
Se pa koncept pravičnosti najde tudi v psihologiji – Freud jo je našel v podobi očeta, ki
je strog, vendar pravičen, Jung pa v arhetipu
Kralja, ki skrbi za red. Podobe boginje Dike pa
so znane tako v likovni umetnosti kot tudi v
različni literaturi.
Delati prav (pravičnost etimološko pomeni
točno to) tako pomeni delati dobro, a ne zgolj
zase, temveč tudi za dobro drugih. Dobro
drugih pa je (vsaj v materialnem smislu) povezano z zagotavljanjem njihove blaginje. Zato
je pravičnost (delati prav) povezana z blaginjo
ljudi oziroma blaginjo celotnega človeštva
Ali povedno drugače od antike dalje razumemo pravičnost na eni strani kot vrlino
posameznika – to je individualna pravičnost,
in na drugi strani kot vrlino družbe – to je socialna pravičnost. Prav tako ima že od antike
dalje pravičnost dva pomena: pomeni vsako
ravnanje v skladu z zakoni, pa tudi enakost.
Področje, ki najbolj zanemarja pravičnost, je danes brez dvoma ekonomija, ki je
»zadolžena« za blaginjo ljudi. Ekonomska
pravičnost tako pomeni, da ima vsakdo dostop do temeljnih dobrin, kar mu omogočajo
preživetje in spodobno življenje – blaginjo. O
tem, da temu še zdaleč ni tako, najbrž ni treba
izgubljati besed. In enako se kršitve najdejo
tudi na drugih področjih.
Zanimivo je, da članek nastaja ravno 10.
decembra, ki je obeležen s svetovnim dnevom
človekovih pravic. Le-te je leta 1948 sprejela
Generalna skupščina Združenih narodov in so
zapisane v Deklaraciji o človekovih pravicah,
v različnih konvencijah, v Sloveniji pa tudi v
ustavi. Vzrok, zaradi katerega so nastale, je
absolutno spoštovanje posameznika, njegovega dostojanstva ter trud za ustvarjanje
sveta, kjer bi vsi ljudje imeli svobodo govora,
verovanja in kjer ne bi živeli v strahu in pomanjkanju.
Vendar je sprejem deklaracije nekaj čisto
drugega, kot ravnanje po njej. Vsako leto se
najde nič koliko kršitev človekovih pravic
– po zadnjih podatkih z začetka decembra
2013 so v svetu med najbolj koruptivnimi
državami Severna Koreja, Afganistan in Somalija (od 100 točk so jih dobile le 8), najbolj
pravični pa sta Danska in Nova Zelandija (91
točk). V Evropski uniji pa države na vzhodu
- raziskava kazenskega pravosodja v Evropski uniji je pokazala, da so med največjimi
kršiteljicami človekovih pravic v EU Grčija,
Poljska, Bolgarija in Romunija. Te države
so namreč tiste, v katerih sodišča ne zagotavljajo pravice. Med državami z najmanj
kršitvami pa so se znašle Velika Britanija,
Italija in Francija. V povezavi s Slovenijo se
v podobnih raziskava navadno izpostavljata
dva problema, ki ju še nismo rešili – problem
izbrisanih in odnosi z Romi.
Najstrašnejša stvar na svetu je
pravičnost, ločena od ljubezni.
Kaj pa pravičnost in kristjani?
Vzor pravičnega delovanja za kristjane je
Jezus, ki je svoje učenje začel med malimi,
preprostimi. Njegova Cerkev, katere del smo
tudi mi sami, je znamenje v svetu in njemu naj
bi kazala Kristusovo nebeško kraljestvo. Tako
smo tudi mi poklicani, da bi svoje talente in
sposobnosti dali na razpolago za druge.
Ob tem smo povabljeni, da se zavzamemo
za nekaj točk, ki spadajo h katoliškemu učenju
o pravičnosti:
zz Solidarnost – živeti z ozirom na druge ljudi
in živa bitja (kot dejanja so post, preprosto
življenje, molitev za uboge …)
zz Vzgoja – dolžni smo se sami in druge
seznanjati s socialno pravičnostjo (npr.
globalno segrevanje, naravne nesreče,
smrtna kazen, preganjanje kristjanov…)
zz Družbene akcije – povezati se je treba z
akcijami, ki že potekajo v skupnosti (delitev hrane, prostovoljstvo, …)
zz Zagovarjanje – posodimo svoj glas tistim,
ki ga ne morejo dvigniti (bolni, nerojeni,
umirajoči, izkoriščani, prebežniki, jetniki …).
In za konec še citat iz Svetega pisma: Steza
pravičnih je kakor svit zore, ki se vedno bolj
sveti do polnega dne. Pot krivičnih pa je kakor
tema, nič ne vedo, ob kaj se bodo spotaknili
(Prg 4,18.19).
Po raznih virih spisala Fani Pečar
10
In memoriam:
p. dr. Zvjezdan Linić
(1941-2013)
Krhkosti in minljivosti človeškega življenja
se zares zavemo šele tedaj, ko nas zapusti
nekdo, ki nam je bil blizu. Pa čeprav vemo,
da se s smrtjo rodi za večjo življenje, kot je
nekdaj zapisal sv. Frančišek Asiški. Eden njegovih duhovnih sinov je bil pater Zvjezdan
Vjekoslav Linić, hrvaški frančiškan, ki je v svoji
domovini ter drugod (tudi v Sloveniji) evangeliziral, vodil duhovne vaje ter marsikomu
pomagal najti Jezusa ter ga sprejeti za svojega
osebnega Odrešenika.
Pater Zvjezdan se je rodil 1. februarja 1941 v Svilnu, blizu znanega reškega
romarskega svetišča Trsat, prav na pragu
druge svetovne vojne v tedanji kraljevini
Jugoslaviji. Leta 1967, devet let po vstopu
v frančiškansko redovno skupnost, je po
rokah zagrebškega nadškofa kardinala dr.
Franja Kuhariča prejel mašniško posvečenje.
Frančišek in Klara vabita
Svoje pastoralno delo je posvetil predvsem
mladim v Frančiškovem svetnem redu in tudi
drugod. Na hrvaškim spletnih straneh lahko
preberemo, kako je številnim ljudem pomagal, da so preko zakramentov uvajanja v
krščanstvo postali resnični kristjani. Obenem
pa je bil vnet publicist in duhovni pisatelj
– svoje misli je po letu 1990 objavljal tudi
v številnih časopisih in izdal kar precejšnje
število knjig. Od leta 1997 dalje je deloval
v hiši duhovnih vaj Kuća susreta Tabor v
Samoboru, blizu meje s Slovenijo. Vendar
je njegovo delo z vodenjem duhovnih vaj in
seminarjev seglo krepko čez meje matične
domovine. Leta 1999 je v Taboru gostil znanega karizmatika, očeta Rufusa Pereiro. Od
tedaj je pater Zvjezdan nadaljeval s še bolj
gorečim oznanjevanjem evangelija.
Patra Zvjezdana sem spoznal jeseni leta
2006, ko je vodil duhovni seminar za ozdravljenje in osvoboditev v Domu duhovnosti
Benedikt v Kančevcih. Bilo je leto dni po
prvem karizmatičnem seminarju, ki sem se
ga udeležil prav tako v Kančevcih, vodila pa
11
ga je sestra Margaritha Valappila. To je bil
dogodek mojega ponovnega rojstva. Od leta
2006 pa do leta 2011 je pater Zvjezdan vsako
jesen vodil seminar v Kančevcih, sčasoma
sem na teh seminarjih začel skrbeti za glasbo oz. slavljenje. Spominjam se, kako je p.
Zvjezdan svoje kateheze gradil na primerih iz
Svetega pisma, zlasti iz evangelijev. Ob tem
se je naslanjal zlasti na primere, ko Jezus
ozdravlja bolnike, vsak od nas pa je tisti, ki
se lahko postavi v vlogo bolnika, ki prosi za
ozdravljenje, tako duhovno kot telesno. Ob
tem je svoje poučevanje podkrepil tudi s
konkretnim pričevanjem o Božjem delovanju,
včasih pa tudi s humorjem. Velika karizma
p. Zvjezdana je bila predvsem v tem, da je
znal nagovarjati velik krog katoličanov, tudi
tiste, ki jim karizmatični »stil« na podobnih
seminarjih (morda prevelika bučnost in čustvenost) ni bil ravno domač. Kadar je imel
v Kančevcih tridnevni seminar (od četrtka
do nedelje), je udeležencem namenil tudi
možnost bolniškega maziljenja. Sicer pa je
pri skupni molitvi za ozdravljenje uporabil
sredstva, ki jih že dolga stoletja nudi Cerkev
preko izven mašnih obredov, denimo litanije
Jezusovega imena, katerim je na pedagoško-duhoven način dodal molitve za ozdravljenje
duha, čustev, spominov in delov telesa, vmes
pa se je zapelo tudi kakšno duhovno pesem.
Patra Zvjezdana sem zadnjikrat v živo videl
(in slišal) na svetopisemskem maratonu jeseni
2012, ko je nastopil kot gost. V začetku leta
2013 je prišlo sporočilo, da se mu je zdravje
zaradi tumorja na možganih zelo poslabšalo.
Kasneje so prišle novice o izboljšanju in upali
smo, da bo morda septembra 2013 znova
prišel v Kančevce. Vendar je bil Božji načrt
drugačen – seminar je odpadel. Ko sem se v
petek, 6. decembra, prav na god sv. Miklavža,
v dopoldanskih urah odpravljal iz Medžugorja
po skoraj tednu dni seminarja posta in molitve, mi je neka gospa s Hrvaške zaupala, da
je p. Zvjezdan na smrtni postelji. Po vrnitvi
domov sem še isti večer preveril, ali so o njem
kakšne novice. Vendar jih ni bilo. Naslednji
dan zjutraj pa sem dobil obvestilo, da se je
njegova tuzemska življenjska pot v noči s 6.
na 7. december, torej dober mesec dni po
tistem, ko je se je poslovil še en duhovni sin sv.
Frančiška br. Ignacio Larrañaga, iztekla. Pater
Zvjezdan je dočakal, tako kot sv. Frančišek,
svoj transitus. In verjamem, da je sedaj naš
priprošnjik v nebesih.
Ni naključje, da je prav v dneh njegovega
odhoda s tega sveta v slovenščini izšla knjiga
z dvojnim naslovom: »Gospod, nauči nas
moliti« in »Oče naš«, ki jo je izdala Slovenska
kapucinska provinca. Pred leti so slovenski
kapucini že izdali slovenski prevod Linićeve
knjige »Oče, slavim te« ter »Moliti s Frančiškovim srcem«, skupaj s celjsko Mohorjevo
družbo pa so izdali še knjigo »Moliti s svetim
Frančiškom«. A njegov knjižni opus je še
precej večji. Samo pri založbi Verbum je v
katalogu naštetih več kot dvajset knjig in celo
nekaj zgoščenk.
Pater Zvjezdan Linić je s svojim delom za
evangelij pustil močan pečat med katoličani,
tudi slovenskimi. Njegova misel bo še naprej
prisotna preko knjig in preko sodelavcev, ki
so delali z njim in sedaj nadaljujejo njegovo
delo. Vseeno pa ga bomo pogrešali. A tolaži
nas upanje na ponovno srečanje ob koncu
časov ter dejstvo, da je pater Zvjezdan naš
velik priprošnjik pri nebeškem Očetu.
Gašper Blažič
12
Zakaj prav jaz?
Ali sploh lahko? Dovolj mi je vsega…! Jaz se tukaj trudim in trudim. …! Sedaj jim bom pokazal,
kaj pomeni, če dvignem roke od vsega, pa naj
vidijo…! Vedno jaz, kje pa so drugi? Če ne bi bilo
mene…! Kolikokrat ste me razočarali…? Zakaj
bi se moral prav jaz vedno javljati drugim, kdo
pa se sploh spomni na mene…?
Gotovo ste vsaj enkrat razmišljali o teh vprašanjih, bodisi pri mladinskih srečanjih, srečanjih
FRAME, v šoli, pri svojih obveznostih.
Pred nedavnim je na srečanju Frančiškove
mladine naša prijateljica pričevala o tem, da ji
Frančiškova mladina ne more več toliko dati, kot ji
je v preteklosti. Pričevala je, kako je na krajevnem
duhovnem kapitlju na temo: Cerkev – to smo mi!
odkrila, kako za preprostim naslovom in stokrat
slišanimi frazami vedno obstaja svežina, ki govori
in kako lahko še veliko damo drug drugemu in
prejemamo pri FRAMI. Seveda, Frančiškova mladina je samo konkretizacija primera. Pri vsakem
delu in stvari lahko to vidimo.
Vprašamo se lahko z vprašanji, ki so navedena zgoraj. Vendar je nevarnost, ko ta vprašanja
sprašujejo nas in z nami manipulirajo. Pogosto
se lahko zares vprašamo, npr. zakaj moram neprestano pomagati drugemu pri pisanju domače
naloge in se mi ta nikoli ne zahvali ali pa na mene
celo zakriči, zakaj jaz tega ne storim. Zakaj bi jaz
moral vedno nekaj početi, če se na koncu tega
nad mene zgrnejo nevihtni oblaki in mi potem
nekdo reče, da to nič ne velja? Ko pa se je njega
vprašalo za pomoč in mišljenje pa je bil tiho.
Ko delamo za druge moramo vedno paziti, da
tega ne počnemo samo zaradi sebe. Istočasno
moramo videti, ali smo ljudi naučili, da se postavijo na lastne noge. Ali smo mi v ospredje in za
vsako ceno postavljali sebe, čeprav je nekdo hotel
nekaj narediti? Sem koga povedel s seboj, mu
FO in Frama
prenesel znanje, iskal pomoč in ali sem jaz delal
stvari, za katere ne želim, da bi jih kdo storil meni?
Draga sestra, dragi brat! Vedno so situacije
in primeri, ko nismo z vsem zadovoljni, ko naj
je dovolj vsega, ko smo razočarani. Naj bo to
nošenje našega križa, naše poslanstvo. Poskušajmo razmišljati zakaj prav mi, zakaj prav on ali
ona, zakaj moramo slišati komentarje, se prav
mi vključiti ali javiti. Poskušajmo to razumeti kot
svoje poslanstvo.
Bog nam ne bi daroval te službe, če je ne bi
mogli prenašati. Ve, kakšne bodo preizkušnje in
da jih bomo zmogli sprejeti. Ne pozab da je tisto,
kar se zdi tebi majhno, za nekoga lahko prav velika
stvar. Pravico imaš, da pričakuješ maksimum od
sebe, ne od drugih! Varujmo se predsodkov in
pričakovanj!
Tako naslednjič namesto svojega »jamranja«
raje recimo npr.: Bog, hvala ti za to! Bog blagoslovi! Bog, podari nam vztrajnost, odločnost in
pogum, da izvršujem tvojo voljo! Seveda moramo
sprejemati to, kar nam drugi predlaga. Razlikovati
moramo konstruktivno kritiko od provokacije.
Prepoznavati moramo, kaj drugi mislijo in videti
njihove hitre izpade. Zakaj vedno jaz? Zato, ker ti
je dano, da smo sol zemlje in luč sveta. Kaj bomo,
če bo sol postala neokusna…? Pomembno se je
učiti od sv. Frančiška in biti ponižen! Pogosto v
svojih stvareh in vprašanjih, željah in opustitvah,
v hitrih odločitvah mislimo na sebe in iščemo
pozornost. Zaradi ponosa se nam je težko vrniti.
Zato pričujmo v preprostosti. V ljubezni. Pred
kratkim se dobil ročno delo, pobarvan kamen,
na katerem piše: Ljubezen premika svet in tebe!
Naš papež Frančišek, ki skupaj v občestvu s
Kristusom, po stopinjah sv. Frančiška popravlja
Cerkev, ki se podira, vabi tudi mene. Kaj čakam?
Pogumno se želim odpraviti na pot, odločno in
iskreno z Gospodom, ki me vodi in po meni in z
menoj deluje. Zaradi koga? Zaradi Kristusa!
Filip Polegubić, hrv. Frama, prevod br. Vlado Kolenko
Znamenje časa
13
To ni pravično
„To ni pravično!“ je vzklik, ki ga naša otroka
večkrat izrečeta. Človek je torej že ob rojstvu
borec za pravice: najprej za svoje in če so njihovi
okviri širši, se pozneje bori za pravice tistih, ki
so zatirani.
Eden največjih borcev za pravice našega
časa je zagotovo Nelson Mandela, od katerega
smo se pravkar poslovili. Umrl Nelson Mandela,
zmagovalec nad apartheidom, je bil eden od
mnogih naslovov, ko se je v 96. letu končalo
njegovo zemeljsko življenje, a zapuščina tega
borca je velika. Nekoč je dejal: »Da bi bil svoboden, ni dovolj sneti okove, temveč živeti tako,
da spoštuješ in podpiraš svobodo drugih.« In
v tem citatu je zajeta vsa modrost pravičnosti.
Na sojenju leta 1964 je 45-letni Mandela 29
minut govoril o boju proti apartheidu: »Verjamem, da Južna Afrika pripada vsem ljudem, ki
živijo v njej, in ne eni skupini, naj bo temnopolta
ali belopolta. … Vse življenje sem posvetil boju
afriškega naroda za svobodo, borbo proti beli
dominaciji in tudi proti črni dominaciji. Negoval
sem ideal demokratične in svobodne družbe, v
kateri vsi ljudje živijo skupaj v harmoniji in imajo
enake možnosti. To je ideal, za katerega upam,
da bo zaživel in uspel. Če pa je potrebno, je to
ideal, za katerega sem pripravljen tudi umreti.«
Danes so nekatere razlike med belim in
črnim človekom zabrisane, a vendarle Afrika
ostaja črna celina – ne le zaradi barve kože večine ljudi, ampak zaradi žalosti in krivic, ki jih še
vedno živi. Lakota, revščina, bolezni … Z vsem
tem se bori tudi naš misijonar Pedro Opeka,
ki smo ga gostili v Sloveniji in je pravi borec za
pravičnost. In on nam je iz enega najbolj revnih
predelov sveta prinesel veselje: »Prinašam veselje, ki ga živim, in to ni umetno veselje, ampak
izkušnja življenja 40 let na Madagaskarju,« je
poudaril in nam nastavil ogledalo: »Tukaj imate
močne materialne temelje, a šibke vrednote.«
Bogastvo človeka uspava in ubije vse iniciative,
je še povedal misijonar, ki je s smetišča glavnega malgaškega mesta Antananarivo rešil okoli
23.000 ljudi, od tega več kot 11.300 otrok.
Na srečanju s tem velikim misijonarjem je bil
tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in
umetnosti prof. dr. Jože Trontelj, ki je žal kmalu
za tem umrl. Še en velik človek, ki je v intervjuju
leta 2011 dejal: »Prvi in najpomembnejši cilj
ne bi smela biti čim večja materialna blaginja.
Želja imeti več, kot potrebujemo, je sicer gonilo
napredka, a streženje tej želji ne vodi v človeško
srečo. Vlagati je treba v druge kazalce človeške
sreče in zadovoljstva z življenjem, kar pomeni
zlasti dobro zdravstvo, šolstvo, dobro socialno
varstvo in dobre medčloveške odnose. V tej luči
je brezobzirna tekmovalnost škodljiva.«
Prihodnost je v naših otrocih in v njihovem
vzkliku: „To ni pravično.“ Ta čut bi morali starši
pri njih razvijati, živeti ter otroke spodbujati
k pogumu, takemu, kot ga je opisal Mandela:
»Pogum ni odsotnost strahu, temveč zmaga nad
njim. Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti,
ampak tisti, ki strah premaga.“
Mateja Feltrin Novljan
Božje stvarstvo okrog nas
14
Intervju: p. Vito Muhič
15
Zvesti Bogu in domovini
Preprost pečen krompir
Sestavine za 4 osebe
Njega dni (okoli leta 1995) sem večkrat
moral službeno v ZDA. Nastanili so me v
hotel in vsako jutro sem tam zajtrkoval. Nemalo sem bil presenečen, ko so nam vsako
jutro postregli tudi s pečenim krompirjem,
takim starim – kar neolupljenim. Mi smo
krompir vedno lupili, razen morda tistega
prvega, ki ima še nežno kožo.
Leta 2005 sem obiskal skavtskega prijatelja in njegovo ženo na Danskem. Skupaj
smo kake tri dni z avtom potovali na Norveško na skavtsko konferenco. Pa je žena
skuhala velik lonec krompirja, ga ohladila
in tri dni smo ga jedli – kar neolupljenega,
kot jabolka. Nihče se ni sekiral, če je postan.
Od takrat pri nas neolupljen krompir
ni nobena posebnost več. Pravzaprav ga
redkokdaj lupimo. Dobro ga operemo, pa
je. Tako večkrat skuhamo lonec krompirja,
ga hranimo v hladilniku in ko je kdo lačen ga lahko je kar takega ali ga popeče:
krompir – neolupljen seveda – razrežeš na
četrtine in ga na vročem olju posoljenega
popečeš. Preprosto, hitro narejeno in dobro – podobno pomfriju, le da se ne porabi
toliko olja.
Še eno dobro idejo sem dobil na
internetni strani, ki sem jo z rahlim
dodatkom uresničil – Preprost pečen
krompir:
zz 16 srednje debelih krompirjev (okoli 1 kg)
(0,50 €)
zz 8 žlic olja (100 ml) (0,26 €)
zz 200 g sira (1 €)
zz sol (zanemarljivo)
zz začimbe (rožmarin, origano, drobnjak, …
kar vam je pač všeč) (0,1 €)
Skupaj: 1,86 € ali 0,47 € na osebo
Priprava
Skuhaj krompir. Krompirje zloži na pekač
obložen s peki papirjem. Krompirje potlači
s kakšnim kuhinjskim pomagalom, da “razpadejo”.
V lončku zmešaj na drobno razrezane
začimbe (če so sveže), sol in olje. Na vsak
krompir daj po eno čajno žličko te mešanice
(vsakič v lončku pomešaj, ker se sol v olju ne
topi). Potresi z naribanim sirom.
Peči v pečici na 200°C 20 minut.
Zraven gre fino radič s krompirjem – neolupljenim seveda.
Aleš Čerin,
vir: http://www.edusatis.si/preprostost/preprost-pecen-krompir
Kako bi sam sebe opisal?
Opisovati sebe je težko. Veliko raje opisujemo
druge … No, sem Vito Muhič, rojen na Ptuju. Še pred
začetkom osnovne šole smo se preselili v župnijo
sv. Martina na Hajdini. Imam dva starejša brata ter
tri nečake in štiri nečakinje. Starša sta se že preselila
k nebeškemu Očetu.
Ko si bil majhen, si se igral ravbarje in žandarje?
Imel sem srečo, da sem odraščal v okolju, kjer
sem imel veliko vrstnikov in tudi sorodnikov. Marsikatero smo skupaj ušpičili, postavljali šotore v
gozdu pri starih starših, se tudi ravsali … Res je bilo
lepo. Tudi v času osnovne šole je bilo dovolj časa
za igro in druženje na svežem zraku. Pa saj ni bilo
računalnikov, ne raznih izven šolskih aktivnosti …
dno sanjaril, da bi bil policist na motorju, sem tukaj
videl en poseben izziv. Govoril sem s provincialom,
dobil soglasje svetovalcev in po vseh pogovorih,
preverjanjih … sem se 1. septembra 2004 zaposlil
na Ministrstvu za obrambo republike Slovenije
(MORS). Tako v provinci kot tudi v skupnosti me
bratje pri tem poslanstvu podpirajo.
Kako te je Bog izbral za redovnika, minorita?
V prvem razredu sem se začel navduševati za
ministranta, v tretjem pa začel ministrirati v cerkvi
sv. Petra in Pavla na Ptuju in v podružnični cerkvi
sv. Roka, kjer sem tudi obiskoval verouk. Prav šolski
okoliš »je kriv«, da smo hodili k sveti maši na Ptuj in
ne na Hajdino. Patri minoriti, ki so delovali v župniji,
so veliko časa posvečali ministrantom (ministrantska srečanja, nogomet, namizni tenis, duhovne vaje
pri sv. Trojici v Podlehniku, morje v Piranu, izleti …).
Pa še nekaj posebnega – po jutranji sveti maši, ko
sem ministriral, so patri povabili na zajtrk. Tako sem
z njimi bil še bolj povezan in si še bolj ponavljal: »Hočem biti takšen pater kot so Janez Kmetec, Mirko
Pihler, Mirko Horvat in Janko Gašparič.
Predpostavljam, da znanj, ki jih pri delu potrebuješ nisi dobil pri študiju teologije - kako
je izgledalo tvoje usposabljanje?
Ponekod v tujini se bogoslovci že v času študija
pripravljajo na posebnih fakultetah za delo v vojski.
Ker sem odslužil vojaški rok še v prejšnji državi, sem
v Vipavi bil nekaj dni na »dodatnem-obnovitvenem
tečaju«. Sicer pa mora tudi kaplan biti vojak, imeti
osnovna znanja in se tudi usposablja skupaj z ostalimi, saj vsako leto opravljam »izpit« iz temeljnih vojaških veščin ter preverjanje gibalnih sposobnosti.
Skozi leto se je zato potrebno udeleževati raznih
usposabljanj in predavanj, pa tudi na telovadbo
ne smeš pozabiti.
Kako si zašel v vode vojaškega duhovništva?
Po začetnih zagnanih letih »kaplanovanja«
(Olimje, Sostro in Ptuj) so škofje prosili redovne
predstojnike, če bi bil kakšen izmed redovnikov
pripravljen delovati kot vojaški kaplan. Ker sem ve-
Kako pa je s čini - si zaradi tega, ker si duhovnik, drugačen od ostalih vojakov? Kako oni
gledajo nate?
V službi nosim uniformo in to s ponosom, saj
je to uniforma slovenskega vojaka. Na njej imam
16
oznake, da sem kaplan. Kolikor opažam, smo
pripadniki duhovne oskrbe (kaplani in pastoralni
asistenti) med pripadniki in njihovimi družinami
dobro sprejeti. Potrebno se je zavedati našega
osnovnega poslanstva med vojaki, ki je služenje
človeku, življenje po evangeliju in priprava ter podeljevanje zakramentov. Z molitvijo in življenjem
po evangeliju je služenje človeku veliko lažje – pa
še bolj je »požegnano«. Hvala tudi članom Društva
sv. Modesta, ki delo vojakov in policistov ter duhovnikov in pastoralnih asistentov med njimi podpirajo
z molitvijo in še kako drugače.
Obstajajo verstva, ki zagovarjajo absolutno
nesodelovanje v vojni. Kako je s katoliško Cerkvijo - kako lahko nekdo, ki oznanja ljubezen,
hodi po vojnih prizoriščih?
Skozi zgodovino so vojske imele vedno tudi
pripadnike duhovne oskrbe – ne nazadnje so duhovnike imeli tudi partizani med 2. svetovno vojno
(eden izmed slovenskih minoritov p. Božidar Glavač
je imel celo čin majorja). Z vojaki sem kot duhovnik,
biti moram viden - navzoč (v vojašnici, na terenu,
pri telovadbi, na pohodu … na pijači). Pomemben
je zgled, ne samo beseda. Izražati moram pozitivno energijo, biti svetovalec (podpora, svetovanje,
spodbuda) poveljniku in vojakom v etičnih, moralnih in verskih zadevah. Zagotavljam pastoralo in
pogovor. Torej, na prvem mestu je človek: v jarku,
v blatu, na snegu in mrazu, pa tudi v lepih sončnih
dneh in na poroki.
17
V branje zelo priporočam knjigo, ki je bila naše
»obvezno čtivo«: »Frančiškan v SS-u« pisatelja
Gereona Goldmanna. Morda bo lahko bolj jasno,
kaj duhovnik med vojaki počne in zakaj to počne.
Kako približno izgleda tvoj delovni dan, ko
si doma?
Najprej naj povem, da je vsak dan drugačen,
dinamičen. Ni rutine. V Vojašnici generala Maistra v
Mariboru moram biti pred 6.45, da se preoblečem in
pripravim, seveda če ni kaj izrednega in je potrebno na pot že bolj zgodaj. Po jutranjem poročanju
dežurnega je predvidena telovadba, postroj
in dvig zastave (med dvigovanjem zastave
pojemo slovensko himno). Če je mogoče
grem v kapelo bl. A. M. Slomška, kjer zmolim
brevir in mašujem (vsak torek je sveta maša
že ob 8h h kateri so vabljeni vojaki). Potem
so ali usposabljanja ali kakšen pogovor ali
sestanek ali kavica, kjer se srečam z vojaki/
vojakinjami. Na malico po navadi gremo
skupaj »poveljnikova skupina« (pravnik,
psiholog, policist, pribočnik, poveljnik in
kaplan). Po malici pa spet usposabljanja,
predavanja, pogovori, morda odhod v kakšno drugo vojašnico … Pozno popoldan so še priprave na
prejem zakramentov, obiski družin … Čez vikend
podeljevanje zakramentov, maša za »rezerviste« ob
nedeljah, ko imajo vpoklic …
Naše pastoralno delo znotraj Vojaškega vikariata torej obsega: pripravo na zakramente odraslih
– katehumenat, pripravo na krst otrok vojakov in na
poroke ter podelitev zakramentov (tudi na misijah),
pogrebe vojakov in družinskih članov, obiskovanje
družin, obiskovanje pripadnikov na dolžnostih ob
praznikih, predavanja iz etike, morale in domovinske vzgoje, karitativno delovanje (pred kratkim smo
ustanovili Vojaški karitas (KVIK).
Bil pa si tudi že na misijah - kako pa je tam?
Misije pa so za poslanstvo kaplana nekaj najlepšega, saj si s pripadniki 24/7: 24 ur in 7 dni. In
to vsaj 6 mesecev. Z njimi dobesedno diham. Že
v času priprav se z njimi spoznam in sem resnično
del ekipe. Do sedaj sem bil na 4 celotnih misijah (2x
Afganistan in 2x Kosovo) ter še 2x v Afganistanu,
2x v Libanonu in ne znam prešteti kolikokrat v
Bosni in Hercegovini čez praznike (božič ali Veliko
noč). V vojaški bazi sem na razpolago pripadnikom
različnih vojska, kultur, jezikov, verstev … sem
duhovnik, oče, logist, prijatelj, »cimer« v sobi.
Posebno poslanstvo na misiji pa je prisotnost v
vojaških bolnišnicah, kjer mojo bližino potrebujejo
ranjenci, umirajoči in medicinsko osebje. To sem
na poseben način doživljal letos v ameriški bazi
v Farahu (Afganistan), kjer so trije helikopterji
(»medevaki«) leteli vseskozi in pripeljali tudi do
30 ranjencev na dan.
Kakšne so običajno težave vojakov na misijah?
Zakaj sploh iti nekam drugam pomagat?
Čas misije obsega čas priprave (približno 3
mesece), samo misijo (6 mesecev) in čas po misiji (14
dni). To je dolga doba, ko nismo svojimi najdražjimi.
Posebej za mlade je ta »oddaljenost« težka (mlade
družine, majhni otroci, sveža zaljubljenost …). Pa
dolgo skupno bivanje z ljudmi, ki nam morda niso
najbolj všeč …, nevarnost napada z raketami na
bazo, nevarne naloge zunaj baze … napetost. Zato
ima kaplan tudi nalogo skrbeti za druženja, orga-
niziranje skupnih iger in tekmovanj, povezovanja
s pripadniki drugih vojska, organiziranja izletov in
ogledov znamenitosti (kjer je to mogoče).
Pomemben je tudi kontakt z družinskimi člani,
ki so doma. Skozi leto tako organiziramo: vikende za
družine, enodnevna srečanja za žene pripadnikov, ki
so na misiji, tečaje meditacije, srečanje parov, tabore
(zimske in poletne) za otroke, duhovne vikende,
vojaško-policijsko romanje v Lurd …
Vojak gre, kamor je poslan in si prizadeva za mir,
pravičnost in poštenost ter spoštovanje človekovega dostojanstva. Obenem slovenski vojak ponosno
zastopa tudi svojo domovino in kulturo. Pri vsem
tem ga pomembno podpira tudi njegova družina,
njegovi domači.
Se ti zdi, da obstaja pravična vojna?
Nobena vojna ni dobra, nihče si je ne želi. Bog
nam je dal razum in svobodno voljo, ni pa tiran, ki
bi nas v nekaj silil. Dal nam je zapovedi, da bi jih
spolnjevali v svojem življenju in v naših odnosih.
Človek se tako na temelju razuma, svobodne volje in
nasvetov Boga in ljudi odloči: delati dobro ali slabo.
Seveda pa je braniti nebogljene, nemočne,
»vdove in sirote«, braniti otroke, starejše in nerojene, braniti svojo domovino, svoj dom in si
prizadevati za poštenost, pravičnost in mir – zdi se
mi – naloga vsakega človeka.
Poklical si me
18
Koliko vojaki doprinesejo k ustvarjanju miru?
Vojak doprinese veliko že s svojo navzočnostjo
na kriznem območju. Vedeti moramo, da je tudi za
ceno lastnega življenja pripravljen pomagati drugemu. Jezus je dejal, da nihče nima večje ljubezni
kot tisti, ki da življenje za svojega bližnjega. Jaz pa
bi dodal, da je slovenski vojak pripravljen pomagati
vsakemu, ki potrebuje pomoč, zanj tudi dati svoje
življenje.
So pa vojaki prvi tudi ob raznih katastrofah –
poplave, potresi, razne druge naravne nesreče …
Nesebično pomaga vsakemu. Zato je prav, da je
dobro opremljen in dobro usposobljen.
Kako se obhajajo prazniki v vojski?
Praznike obhajamo s postrojem, dvigom zastave in zapeto himno, nagovorom poveljnika (če je
verski praznik tudi kaplana). Večje slovesnosti pa
tudi z akademijami, koncerti Orkestra slovenske
vojske, podelitvijo priznanj, visokimi gosti in s
sveto mašo. Mnogih praznovanj se lahko udeleži
vsak, ki to želi.
S kakšnimi problemi se navadno vojaki obračajo nate?
Pomemben del našega poslanstva je tudi
pogovor oz. svetovanje. Nekaj sem jih že naštel
zgoraj. V večini so povezani
z odsotnostjo zaradi terenov
in misij in kot je to po navadi
s težavami v družinah.
Kdaj ti je bilo v vojski
težko?
Težki trenutki so, ko v
vojaški bazi na misiji zaslišim
alarm in znak, da prihaja helikopter z ranjenci. Najprej
pomislim: »A so slovenski
fantje zunaj baze?« Najtežji
trenutek pa je, ko se poslavljam od ubitih vojakov
šati življenje smetiščarjev. Ko je imela že 85
let, se je zaradi pokorščine vrnila v Francijo,
a nikoli ni pozabila na svoje prijatelje, reveže.
Še vedno je delala, potovala po svetu in iskala
O revežih, medverskem dialogu in
pomoč zanje.
prijateljih muslimanih
Tako pripovedu- Že kot otrok sem hotela
je sestra Emanue- slediti Kristusu, kot je to
Gre za francosko redovnico belgijskega po- lle: »Že kot otrok počel sveti Frančišek.
rekla (1908-2008), ki je svetu najbolj poznana sem hotela slediti
zato, ker je živela med reveži na smetiščih v Kristusu, kot je to počel sv. Frančišek. Toda
okolici Kaira. Imenovali so jo tudi Mati Tereza nečesa nisem vedela: da kljub obljubi pokoriz Kaira. Toda ona je odgovarjala: »Mati Tereza ščine ne bom resnično revna. Res je, da nam
redovnicam nič ne pripada, ampak kdor živi
je čisto nekaj drugega. Jaz
v samostanu, nikoli ne trpi zaradi revščine.
nisem ustanovila novega
Čutila sem
religioznega reda, saj ni- potrebo, da živim Samostanski bratje in sestre živimo v lepih,
udobnih in ogrevanih hišah, nosimo oblačila
sem imela moči za to; še
v pokorščini!
dobre kvalitete in jemo dobro hrano. Seveda,
naprej sem živela v moji
kongregaciji. Čutila sem potrebo po tem, nič ni naše, lahko nas pošljejo na drug konec
da živim v pokorščini.« Toda zanjo je živeti v sveta in moramo ubogati, ampak zaradi tega
pokorščini pomenilo iskanje, katera je njena ne trpimo. Nikoli nisem trpela zaradi mraza
pot, kako živeti božjo ljubezen, kaj želi Bog ali lakote kot toliko revežev po svetu. Ko sem
od nje. Njen čut za pravičnost, občutljivost bila mlada redovnica, je naša predstojnica
za krivice in zlo na svetu, njena vsakodnevna skrbela, da smo dovolj jedle, da bi ostale
molitev in prejemanje evharistije so ji dajali močne. Čutila sem, da je moj privilegij nepramoč, da je vztrajala v svojih mladostnih san- vičen. Živela sem dobro, udobno, varna pred
jah: deliti življenje z reveži, da bi, podobno nevarnostmi, v lepi sobici, dobro hranjena, na
kot sv. Frančišek, postala podobna Kristusu. toplem. Medtem pa je toliko ljudem po svePo štiridesetih letih redovniškega življenja tu primanjkovalo najnujnejše za preživetje.
in poučevanja na najboljših šolah v Turčiji in Torej sem prosila, da bi lahko svoje življenje
Tuniziji, se je – pri dvainšestdesetih letih, ko delila z reveži, dan in noč, da bi z njimi delila
bi lahko uživala zasluženi pokoj – naselila na hrano in vse njihove težave. To sem storila že
smetišču v Kairu. Njena izkušnja
nas uči, da naše želje niso vedno
takoj izpolnjene, pa čeprav si
želimo dobre stvari. Treba je
potrpežljivo vztrajati, se boriti in
ne omagati.
Sestra Emanuelle je 22 let
živela med reveži, tudi sama
revna. Ponavljala je, da so to bila
najlepša leta njenega življenja. V
teh letih si je prizadevala izbolj-
Sestra Emanuelle
in gledam krsto prekrito z zastavo. Pomislim na
njegovo družino … »Nihče nima večje ljubezni …«.
Še kakšna spodbuda za bralce?
Vojak je najprej človek. Vsak človek pa mora imeti jasne vrednote: domoljubje, spoštovanje življenja
(lastnega in tujega), čut za drugega, tovarištvo,
poštenost, čast, pogum, spoštovanje drugačnosti
(nazor, mišljenje, prepričanje, vera, spol, barva
kože), požrtvovalnost, obvladovanje samega sebe,
pospeševanje miru in pravičnosti … Torej smo vsi
ljudje varuhi človekovega dostojanstva. V duhu
gesla Vojaškega vikariata v Slovenski vojski Vam
želim, da bi vedno ostali: »Deo et patriae fidelis« –
»Zvesti Bogu in domovini!«
Pogovarjala se je Fani Pečar
19
20
davno, toda naše Pravilo nam ni dovoljevalo,
da bi ostajale zunaj po sončnem zahodu. To
je postalo možno šele po 2. vatikanskem
koncilu, ko so redovnice in redovniki dobili
dovoljenje, da lahko spijo izven samostana.
40 let sem čakala na uresničitev svojih sanj!
Ko sem imela 62 let, sem končno lahko odšla
živet med reveže. Živela sem v treh smetiščih v Kairu, revež med reveži, in to je bilo
čudovito! Stanovala sem v majhni baraki iz
stare pločevine, veliki 3x2 metra. Imela sem
posteljo s slamnjačo, na majhni mizici pa vrč
in lavor za umivanje, stol in še eno majavo
mizo. To je bilo vse,
Če želi kdo vedeti, kar sem imela. Bila
kako ohraniti zdravje sem revna in jedla
do pozne starosti,
sem kot reveži, vsak
mu svetujem, naj je
dan korenje in repo,
korenje!
kar je najbolj poceni.
To ni slaba hrana, začinimo jo s soljo in oljem
in jemo s kruhom. To sem jedla leta in leta
in danes imam 96 let! Če kdo želi vedeti,
kako ohraniti zdravje do pozne starosti, mu
svetujem, naj je korenje! Živela sem revno,
nisem imela niti tekoče vode niti elektrike.
Vodo sem kupovala. Živela sem v umazaniji
kot smetiščarji, ki pobirajo smeti v bogatih
mestnih četrtih. Živeli smo v smradu, hodili
po smeteh, živeli smo od smeti. Smetiščarji
prodajajo stara oblačila in stare časopise, z
ostanki hrane krmijo prašiče in če najdejo
kaj užitnega, tudi sami to pojejo. Njihove življenjske okoliščine so grozljive. Toda, ko sem
živela med njimi in delila z njimi njihov vsakdan, sem bila ena od najsrečnejših žensk na
svetu! Ker sem živela malo kot sv. Frančišek,
sledeč Kristusu, sem čutila, da sem postala
čisto malo bolj podobna Kristusu. Toda biti
moraš reven tudi v srcu. In tam sem spoznala
smisel revščine, nenavezanosti na materialne
dobrine, pomen bolezni in smrti. V tistih letih
sem spoznala smisel življenja.«
21
Vse svoje življenje se je sestra Emanuelle
zanimala za odnose med kristjani in drugimi
religijami in jih spodbujala. Živela je v treh Ti ne verjameš v
muslimanskih deželah: Boga, ampak Bog
verjame vate.
Turčiji, Tuniziji in Egiptu. Prijatelje je imela
med pripadniki različnih verstev in tudi med
nevernimi. Slednjim je vedno dejala: »Ti ne
verjameš v Boga, ampak Bog verjame vate,
saj vidim, da imaš rad ljudi, da jim daruješ
svoje srce, svoj čas, svoj denar. Torej si Božji
otrok, pa če to verjameš ali ne.« Navajala je
odlomek iz Matejevega evangelija: »Bil sem
lačen in ste mi dali jesti, bil sem žejen in ste
mi dali piti, nag in ste me oblekli…« Poudarjala je, da vera ni dovolj, da je potrebno ljubiti
vsakega človeka, ne glede na okoliščine, spoštovati njegovo religijo, kulturo, narodnost
– če ga ne ljubim takega, kot je, nisem Božji
otrok. Zato je rekla: »V današnjem globaliziranem svetu je medverski dialog nujnost,
ne izbira. V svetu, kjer v trenutku vemo, kaj
se dogaja v Ameriki, Afriki in povsod drugod,
ne moremo misliti le nase, na svojo vero,
kulturo in narod. Smo otroci sveta, vesolja.
To daje življenju izjemno odprtost, saj se čutim povezano z vsakim človekom na svetu, z
njegovimi težavami, veseljem in bolečinami.
To dela življenje čudovito, saj smo sestre in
bratje milijonov ljudi, ki danes živijo na tem
planetu. Mislim, da je zelo pomembno pomagati vsakomur, da živi po svoji veri. Ko sem
začela na smetiščih v Kairu odpirati šole, sem
pazila na to, da so bili učitelji tako kristjani
kot muslimani. Medverski dialog pa je potreben tudi v Evropi, kjer je veliko priseljencev
drugače verujočih.«
Že pred 2. svetovno vojno in veliko pred
2. vatikanskim koncilom, ko je bil celo greh
vstopiti v pravoslavno cerkev, je z učenkami
obiskala istanbulskega patČloveški zidovi riarha Athenagorasa. Ta ji
ne segajo do je takrat rekel: »Sestra Emmanuelle, človeški zidovi ne
neba.
segajo do neba!« Učenkam
pa je rekel: »Vidite, deklice, vsi smo bratje
in sestre, naj smo katoliki, pravoslavni ali
protestanti. Vsi imamo istega Kristusa. Tudi
muslimani so naši bratje in sestre. Imamo
istega Boga. Moramo se ljubiti. Ne smemo
se ustavljati pred tem, kar nas ločuje ampak
iskati, kar nas združuje, saj človeške razmejitve ne segajo do neba!« Šele leta 1965 je bilo
preklicano vzajemno izobčenje med katoliki
in pravoslavnimi!
Ko je živela v Egiptu, med smetiščarji v
okolici Kaira, je bila je prijateljica koptskega
pravoslavnega patriarha, Shenouda III. Imel
jo je rad, ker je mlade iz smetišč spremljala
na obisk k njemu, da bi mu prisluhnili. Pravoslavnim smetiščarjem je pomagala zgraditi
dve lepi pravoslavni cerkvi, muslimanskim
pa minaret. S temi konkretnimi dejanji jim
je hotela pokazati, da smo vsi otroci istega
Boga, bratje in sestre. Mladih muslimanov ni
nikoli spreobračala v katolike, saj je vedela,
da bi imeli težave.
Pripovedovala je o alžirski družini, kamor
so jo večkrat povabili na obisk. Mama Fatima
je opoldne molila, sklonjena k tlom, sestra
Emanuelle pa se ji je pridružila. Tako se je v
molitvi poglabljalo njuno prijateljstvo, čeprav
sta ohranili vsaka svojo vero.
Muslimane je zelo spoštovala in oni so jo
imeli radi. Medtem ko nekateri danes poudarjajo razlike med krščanstvom in islamom,
je ona s svojim življenjem pokazala, kako
medsebojno spoštovanje bogati našo vero
in naše življenje.
Pripoveduje: »Evropo sem zapustila leta
1931 in se vrnila leta 1993. Ko sem kot mlada
nuna, imela sem 22 let, prišla v Istanbul, sem
hotela krstiti vso Turčijo! Bila sem polna navdušenja. Toda predstojnica mi je prepovedala
v razredu govoriti o Kristusu. Rekla je, da so
otroci predvsem otroci svojih staršev in da
je treba predvsem spoštovati želje staršev.
Hotela je, da se sestre naučimo jezika dežele,
tako da sem se naučila turško. Ko sem živela
v Tuniziji in Egiptu, sem govorila arabsko.
Poznati jezik ljudi, med katerimi živiš pomeni,
da jih spoštuješ. Preučevala sem tudi islam
in brala Koran. Odkrila sem, da je v Koranu
veliko čudovitih odlomkov in da islam ni vera
fanatikov. Islam na primer pravi: Spoštujte
Note
22
redovnike, saj so Božji prijatelji! V Koranu je
celo poglavje namenjeno Angelovemu oznanjenju Mariji, ki ga najdemo tudi v Lukovem
evangeliju. Muslimani verujejo v Marijino
deviškost in jo častijo kot prerokovo mater.
Globoko spoštujem muslimane in imam med
njimi na tisoče prijateljev. Menim, da mora
vsak človek slediti svoji vesti. Tako pravi tudi
2. vatikanski koncil. Zato je pomembno gojiti
medverski dialog. Živela sem v Turčiji. Ko z
muslimanskimi Turki vzpostaviš resničen in
pristen dialog, se razvijejo res iskrena prijateljstva. Med njimi sem preživela večer, ki
mi je ostal v res zelo lepem spominu. Moja
muslimanska prijateljica je vsakič na večerjo
povabila goste različnih ver – katolike, muslimane, Jude in protestante. Tistega večera
je začela govoriti o sv. Frančišku Asiškem.
Ta muslimanka je tako doživeto govorila o
njem, kot bi ga osebno poznala. Ko je govorila o njegovih stigmah, je jokala. Vsi smo
obmolknili, tako smo bili ganjeni. Takrat
sem spoznala, kako globoko so muslimani
sposobni doumeti naše svetnike. Islam in
krščanstvo imata veliko skupnih točk. Prva
je vera v enega Boga. Ko muslimani molijo
»Bog je najvišji«, položijo čelo na tla, takrat
čutijo, kako je človek majhen in kako je Bog
velik. Ta vera v presežnega Boga se me je zelo
dotaknila, saj smo v Evropi izgubili smisel za
presežnost Boga. Muslimani ne verujejo v
utelešenje Boga. Verujejo, da je Bog poslal
Svetega Duha, ki je Mariji omogočil, da je
postala Mati brez posredovanja moža. Zelo
častijo Marijo in ji zaupajo. Z islamom nas
povezuje tudi dobrodelnost, skrb za revne,
pa tudi smisel za romanja. Verujejo, da jim
Bog na romanju v Meko odpusti grehe in
da lahko pogumno živijo naprej. Musliman
mora tudi odpuščati. Arabski jezik je poln
izrazov, kjer je prisoten Bog: Inch Allah – če
Bog hoče, Mash‘Allah – Hvala Bogu, Ham-
23
Zbudi se, Betlehem
doulillah – Slava Bogu, Ya Rab! – O, Bog!. Te
izraze slišimo na ulicah skozi ves dan. Tudi
sama sem se jih naučila uporabljati in tako
je Bog vsak trenutek v mojih mislih. Tako me
je stik z muslimani obogatil. Lepo bi bilo, ko
bi muslimani in kristjani hodili z roko v roki,
kot bratje in sestre! Papež Janez Pavel II. nam
je predlagal, naj se postimo za Ramadan in
skupaj z muslimani prosimo za mir. Ko se
postimo, čutimo, da smo vsi ljudje Božja
stvaritev, obenem pa mislimo na milijone
revežev, ki nimajo ničesar jesti.«
Ko se je sestra Emanuelle pri 85 letih
vrnila v Francijo, je do svoje smrti – doživela
je sto let! – ostala dejavna. Napisala je več
deset knjig, v katerih se je spominjala svojega življenja med smetiščarji in drugod ter
s svojimi bralci delila misli o veri, ljubezni,
prijateljstvu med ljudmi, o večnosti, moških
in ženskah, smrti in starosti. Ustanovila je
mednarodno dobrodelno ustanovo ASMAE,
ki danes deluje v Burkini Faso, Egiptu,
Franciji, Indiji, Libanonu, na Madagaskarju,
v Maliju, na Filipinih, v Sudanu…Njeno življenje in razmišljanje nam je lahko vzgled,
kako živeti različnost in ljubezen danes in v
našem okolju.
Odlomki so prevod iz knjige Je suis la femme la
plus heureuse du monde (2012)
Mozaik
24
Podaj MI Roko v Mariboru
Podaj MI Roko v Ljubljani
»Ne bojte se« je bilo letošnje geslo Podaj
MI Roko, zato smo se brez strahu zbrali 23.
oktobra pri evangeličanih v Ljubljani. Najprej
nas je nagovoril pastor Aleksander, ki je vojaški kurat evangeličanske cerkve. Zraven pa je
prijetno vzdušje s taizejskimi napevi ustvaril
mladinski pevski zbor z Viča. Po nagovoru
in kratki molitvi smo se skupaj odpravili k
sveti maši v cerkev Marijinega oznanjenja na
Tromostovju, kjer je molitev za mir dobila še
večji pomen, ker je zanj molila polna cerkev
zbranih mladih, ki si v današnjem stresnem
življenju še posebej želimo miru in sreče.
Za konec pa nam ostaja misel iz poslanice
Pedra Opeke: »Vstanite in pojdite na obrobja
naših mest, kot nam svetuje papež Frančišek
in tam pričujte za ljubezen in pravičnost. Tako
bo imel mir več možnosti, da zavlada v srcih
vseh bratov in sester ter končno po celem
svetu.« Spodbuja nas k aktivnem prizadevanju za mir, kjerkoli že smo.
Barbara Trkov
Mir je želja v srcu vseh ljudi, pa naj hrepenijo po miru na svetu ali miru v duši. Je
vrednota, za katero se borimo. Molitev je
univerzalen način iskanja miru, ki združuje
različne generacije, prepričanja, narode,
posameznike. Združuje nas z Bogom, ki nam
podarja mir.
»Podaj MI Roko« je tako priložnost, da delimo svojo željo po miru, hkrati pa ga iščemo
in skupaj stremimo k njemu. Vabimo Boga v
svoja življenja in se hkrati dvigamo k njemu.
V Mariboru smo povabili čim več ljudi in se
v četrtek, 24. Oktobra 2013, zbrali v cerkvi
na Strossmayerjevi ter združili svoja srca v
molitvi za mir. Dogajanje je popestril brat
Jože Smukavec, ki je z nami delil svoje misli
in izkušnje, svoje iskanje miru. Molitev je bila
prepredena s sproščenim petjem in adoracijo
v tišini. Vsak udeleženec je na koncu dobil
tudi majhno svečko v spomin in da ne bi bili
25
želodčki preveč prazni, so nas skavti presenetili s pečenimi kostanji, ki smo jih poplaknili s
toplim čajem. Se vidimo ponovno prihodnje
leto!
Tamara Čopi
Podaj MI Roko v Vipavskem Križu
Vsako leto se zberemo mladi iz skupin
Frančiškove mladine in Frančiškovih otrok na
festivalu Podaj MI Roko. Namen te prireditve
je molitev za mir in je hkrati tudi spomin na
27. oktober leta 1986, ko so se na pobudo
papeža Janeza Pavla II. v Assisiju zbrali predstavniki svetovnih religij in skupaj, vsak na
svoj način, molili za mir.
V Vipavskem križu smo se zbrali v soboto
23. oktobra 2013 na Festivalu mladih, pod
geslom: Ne bojte se! Festival pa se je odvijal
tudi drugod po Sloveniji: v Ljubljani v evangeličanski cerkvi, v Mariboru pri šolskih sestrah
in na Ptuju pri Sv. Ožboltu, seveda ne na isti
dan. Letošnjo poslanico pa je za nas napisal
misijonar Pedro Opeka, ki deluje na Madagaskarju. Kot je napisal v poslanici, si tudi
organizatorji želijo, da bi čim več ljudi v okolje,
kjer živimo, se učimo in delamo, prinašali mir,
k čemur nas vse spodbujajo s prireditvami, ki
so tiste dni potekale po vsej naši deželi.
Tudi mi mladi iz Frančiškove družine smo
to spodbudo vzeli zelo zares in skupaj sestavili
festival tako, da je vsaka skupina iz enega odlomka poslanice sestavila približno pet minut
dolgo molitev za mir. V poslanici nas Pedro
Opeka povabi, naj iščemo pravi mir v veri in ga
ponesemo na ulice, v domove, v šole, zraven
pa naj v našem vsakdanjem življenju, oznanjajmo Njega, ki je Knez miru. Predvsem pa nas
Pedro spodbuja, naj nas ne bo strah oznanjati
evangelij in z njim prinašati mir. Prireditev pa
smo si zapisali v srca tudi po globokem pričevanju in nagovoru naše gostje, ki je pred par
leti prejela Borštnikov prstan: Milada Kalezić.
Ni samo igralka, je tudi mama, gospodinja, hči
in je tako kot vsi vpeta v številne odnose. Z
nami je delila dolgo zgodbo o iskanju Boga, ki
se nas je zelo dotaknila. Ob raznih življenjskih
izkušnjah, jo je njena življenjska pot pripeljala
do zavedanja, da drvi v propad, in je tako,
kljub izhajanju iz ateistične družine, začela
iskati pot k Bogu. Svojo duhovno lakoto je
začela tešiti s prebiranjem Svetega pisma,
težke trenutke pa z molitvijo in poglabljanjem
svojega odnosa z Njim. Tako mu je prisluhnila
in skušala ugotoviti, kaj ji sporoča, govori. Ko
je v težavah, se velikokrat zateče v Stvarstvo.
Vračanje v Stvarstvo pa je isto, kot vrnitev v
Božje naročje, saj je narava Božje Stvarstvo.
Večer je zaključila z lepo zgodbo. Ko bi morala
nastopiti v neki predstavi, ki se dogaja v peklu,
jo je škof Turnšek vprašal kaj trenutno igra.
Povedala je, da zelo mračno zgodbo, kjer je
vse grozno in grdo, da ne ve kaj naj naredi.
Škof ji je z nasmehom odgovoril: »Ja, vnesite
malo nebes.« Tako njeno pričevanje o iskanju
poti k Bogu nagovarja vse negotove kristjane,
da je vsak kristjan na svetu zato, da vanj vnaša
»malo nebes.«
26
27
Po končanem, duhovno bogatem programu Frančiškove mladine, prisotnosti občestva, petjem, prižiganju svečk, molitvah za
mir, priprošnjah in češčenju Najsvetejšega,
smo večer zaključili v samostanski jedilnici ob
prijetnem druženju z gostjo in ostalimi udeleženimi. Še zdaj pa globoko v nas odmevajo
besede papeža Frančiška: »Pojdite na obrobja
mest in tam pričujte za ljubezen, pravičnost,
tako bo imel mir več možnosti, da zavlada
v srcih vseh sester in bratov in končno po
celem svetu.« Dotik Cerkve ti stori, da lahko
vstaneš in strežeš vsem. Že sama želja, da bi
bili z Bogom pa nas drži v Njegovi bližini. Na
koncu napišem še misel, ki me po letošnjem
festivalu Podaj MI Roko nagovarja: »Kdor
hoče ljubiti, ta že ljubi!« Naj živimo torej
kot sestre in bratje v Ljubezni, do videnja in
snidenja ob »letu osorej«.
Stanislava Gorenc
Revija otroških in mladinskih
pevskih zborov
Vsi ljubitelji mladinske cerkvene glasbe,
ki so 17. novembra 2013 odločili obiskati
revijo otroških in mladinskih pevskih zborov
dekanije Maribor, so bili tistega nedeljska
popoldneva navdušeni in prevzeti. Pod okriljem Svetega Jožefa na Studencih se je zbralo
osem otroških in mladinskih pevskih zborov,
ki del svojega prostega časa požrtvovalno in
nesebično namenjajo oznanjevanju Božje
Besede preko pesmi in tako lepšajo svete
maše v svojih župnijah.
Po uvodnem pozdravu domačega župnika,
br. Vinka Škafarja, so sledili nastopi zborčkov:
Slomškovi malčki, župnije Košaki pod vodstvom Franje Senčič; Družinski pevski zbor
župnije Ruše pod vodstvom Matjaža Podleska
in Andreja Rihter; Mladinska glasbena skupina Slomškov glasek, prav tako iz Košakov, pod
vodstvom Franje Senčič; Otroško mladinski
pevski zbor župnije Pobrežje, pod vodstvom
pevovodje Valerije Kamplet; Vokalna skupina
Kefa, iz župnije Tezno, ki jo vodi Lucija Brunec;
Mladinska vokalna skupina župnije Sveti
Križ, pod vodstvom Viktorja Kontika, ter Don
Bosko bend, župnije Svetega Janeza Boska,
pod vodstvom Tadeja Petreski. Kot zadnji je
nastopil mladinski župnijski zbor Studenček,
pod vodstvom Mateje Škafar, iz domače župnije Svetega Jožefa.
Po prečudovito odpetih pesmih je sledila
zahvala škofijskega referenta za cerkveno
petje dekanije Maribor Danijela Lasbaherja,
ter podelitev priznanj pevskim zborom. Po
samem koncertu pa se je še množica zadržala ob sladkem pecivu in toplem čaju, ki so
ga ustrežljivo pripravile delavke studenške
Karitas.
Če bi lahko povzeli celotni duh koncerta v
nekaj besed, bi to zagotovo lahko bila misel
blaženega Antona Martina Slomška, ki pravi:
»Taka izvrstno zložena pesem je vernim, prostim poslušateljem globoko v srce segla in
povzdignila dušo visoko nad to revno zemljo,
v sveto nebo.«
Marija Čerček
Verjamem vate
Na prvo adventno nedeljo je v župniji Svetega Jožefa na Studencih v Mariboru potekal
koncert župnijske Karitas. Ob pomoči številnih
nastopajočih, predvsem mladih iz župnije
so se zbirala sredstva za pomoč družinam in
posameznikom v stiski. Koncert je potekal
pod geslom letošnjega tedna Karitas, Verjamem vate. Župljani so se dogodka udeležili v
velikem številu in s tem pokazali, da so zares
aktivni, da jim je mar za sočloveka in da so po
svojih močeh vedno pripravljeni prispevati
za tiste ljudi, ki živijo okoli njih, nekateri zelo
blizu pa se tega morda sploh ne zavedajo in
jim s tem polepšali dan, če ne celo življenja.
Med koncertom smo prisluhnili nagovoru
br. Vinka Škafarja, ter ganljivim besedam dveh
karitasovih delavk, gospe Danici in gospe
Franici. Mala žena velikih dejanj Mati Terezija
je dejala: »Ni mogoče narediti velikih reči,
mogoče je narediti le majhne reči z veliko
ljubezni.« Te majhne reči so nam na koncertu
najprej pričarale majhne roke. Bratranca Ivo
in Filip Čerček, za njima violinist Marko Zazijal
ob spremljavi mame Aleksandre in Lana Levar,
nato pa še Julija Čerček in Maja Žgajnar. Sledili
so angelski glasovi bratcev Florjana, Jeremija
in Timoteja Valant, ki so nam v francoščini
zapeli Comme un enfant in Ecoutez cette
histoire. Temu je sledil nastop priznanega in
večkrat nagrajenega virtuoza na harmoniki
Matjaža Balažica, talentirane solo pevke Urške Škafar, in župnijske mladinskega zborčka
Studenček, pod vodstvom Mateje Škafar.
Po nastopih so obiskovalci imeli možnost
darovati svoje prispevke na bazarju slaščic in
marmelad, ki so jih pripravili župljani. Potrebno je tudi omeniti, da so se sredstva zbirala
tudi s prodajo adventih venčkov, ki so jih mojstrsko izdelale delavke Karitas, kot zanimivost
je potrebno dodati, da se je letos izdelalo več
kot sto adventnih venčkov. Naj ob koncu še
enkrat velja zahvala vsem darovalcem in misel
sv. Krizologa, ki trdi, da kar daš potrebnemu,
daš samemu sebi.
Marija Čerček
Duhovne vaje mariborske Frame
Takoj po novem letu, v petek 3. januarja,
se nas je 10 najbolj zagretih framašev odpravilo v že skoraj domačo hišico v Reki nad
Laškem. Vse ki niso mogli z nami, smo močno
28
29
shranili v naša srca in jih odpeljali s seboj. Na
vikendu smo poglabljali naše medsebojne
odnose, se učili potrpežljivosti, spoštovanja,
zastavljali smo si cilje, nekakšne novoletne
zaobljube, kot vsa druga naša srečanja je
vikend povezovala pesem. Na popoldanskem
sprehodu smo občudovali lepote narave ter
v pogovoru odkrivali lepoto naših bratov,
sester. Na zabavnem večeru nas je p. Tomaž
naučil nekaj plesnih korakov, malo pa smo
zašli tudi v »morilske« vode. V nedeljo zjutraj
smo (sicer malo nenaspani) se poglobili v
odlomek iz svetega pisma in se pogovarjali
o razumevanju svetega pisma. Vikend smo
zaključili s sveto mašo in se odpravili domov,
izpitnemu obdobju naproti. Hvala s. Urši in p.
Tomažu za pripravo duhovnih vaj.
Ana Raspor
Odprimo srce
Božična zgodba v Vipavskem Križu
V organizaciji Krajevne skupnosti, Turističnega društva in Župnije Vipavski Križ so v
letošnjem božičnem času po vseh gasah med
kamnitimi zidovi kraja zagorele lučke v mnogih jaslicah, ki so jih pripravili domačini kot
razstavo jaslic na prostem. Dom krajanov je
zopet odprl vrata razstavi jaslic ustvarjalcev iz
bližnje okolice. Obe razstavi si lahko ogledate
vse do svetih treh kraljev.
Ker smo si želeli malce drugače praznovati
Njegovo rojstvo – ne z drvenjem od ene trgovine do druge, ampak v resničnem sprejetju
Najvišjega – in to naše čutenje deliti z drugimi,
smo se zbrali in začeli pripravljati zgodbo.
Pobuda je prišla od br. Jožka.
Naša zgodba se je začela z odlomkom iz
evangelija, ko angel napove Mariji, da bo
postala Božja mati. In ker je rimski cesar izračunal, da dobiva premalo zlatnikov, je naročil
popis. Nihče ni ušel ostremu peresu. Drugače
pa so za to poskrbeli vojaki. Red mora biti:
cesarju, kar je cesarjevega.
Mnogi nastopajoči pa so nas popeljali
v dogajanje izpred dva tisoč let, v Božično
zgodbo. Na četrto adventno nedeljo smo
skupaj z Jožefom in Marijo pripotovali v
»Betlehem«, kjer smo se morali popisati po
ukazu cesarja Avgusta. Na placu srednjeveškega mesteca nas je pričakal zavajajoči
vrvež obrtnikov, ki so segali v naše mošnjičke, vedeževalke so z lažnimi obljubami po
sreči želele izmakniti kakšen cekin, naše
čute so motile orientalske plesalke, dih pa
nam je jemal plešoči ogenj v rokah drznega
mladeniča. Med vsem tem vrvežem sta stopala Marija in Jožef iščoč nekaj zatočišča in
ljubezni. Pa ga nista dobila, kot so težko bili
deležni miloščine mestni berači. Med vsem
tem so svoje k hrupu vsakdanjega dne pri-
dali še vojaki, ki so korakali po
ulicah. Mnogi, med njimi množica betlehemskih pastirjev,
so iskali novorojeno Dete, saj
so zaupali in verjeli oznanilu
angela, ki je prišel med plesom
»duhov nebeških«. Tisti, ki so
iskali z iskrenim srcem, so ga
tudi našli, Odrešenika sveta,
saj je bil položen v jasli, ob
telička in oslička.
Prva pomoč
30
Tiho pričakovanje se je zaiskrilo v veselo
praznovanje s sveto družino. Želimo si, da bi
žive jaslice resnično zaživele tudi v naših srcih.
Lea Bric, foto: Ljubo Žgavc
Silvestrovanje 2013
V sredini novembra se je med mladimi
iz Križa rodila ideja, da bi novo leto preživeli
skupaj ter da bi k silvestrovanju povabili mlajše mladince in jih tako povezali med seboj.
Takoj se je začelo zbirati prijave. Na začetku
smo mislili, da nas bo veliko, nato pa se nas
je zbralo sedem. No, številka ni pomembna
kot pravi Jezus: »Kjer sta namreč dva ali so
trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi
med njimi.« (Mt, 18,20).
V ponedeljek, 30. decembra smo se
odpravili v Logarsko dolino. Po poti smo se
ustavili v trgovini in nakupili vse potrebno za
silvestrsko večerjo ter za ostale dni. Na Jezerskem smo prvič ugledali sneg. Bolj kot smo
se bližali Pavličevem sedlu (kjer nas je čakala
naša koča), več snega je bilo. Ker je bilo snega
toliko in pot slabo prevozna, nam je prišel na
pomoč lastnik koče, kjer smo preživeli novo
leto. S plugom je nekoliko očistil cesto, nato
pa smo naš avto privezali za njegov kombi in
se odpeljali do lastnikovega doma (priznam,
da je kar vsem nekoliko razbijalo srce, ko je
avto drsel na vse strani).Tam nas je pričakala
njegova žena in otroci s prijatelji. Skupaj smo
pojedli večerjo, se spoznali in poklepetali ter
se poslovili in odpravili do koče. Večer smo
zaključili z ogledom filma in molitvijo.
Zadnji dopoldan v letu smo izkoristili za
sprehod v čudovito zasneženi naravi. Veje
dreves so se upogibale pod težo snega, ki je bil
na njih, kapniki so okraševali koče, potoki so
mirno žuboreli in z vseh strani nas je obdajal
sneg. Se prav nič ne čudim svetemu Frančišku,
ki je napisal hvalnico vsemu stvarstvu. Res ji
gre vsa hvala! Sprehod pa smo izkoristili tudi
za sankanje. In to ni bilo sankanje na saneh,
ampak sankanje na pokrovu za »šparget«.
Povem vam, prav zabavno je bilo. Popoldan
smo igrali Jungle speed. V taki zagnanosti
pri igri, je marsikdo dobil par prask po roki.
S prepevanjem pesmi pa smo se po zagnani
igri umirili. Po silvestrski večerji smo pripravili
pesmi za sveto mašo in se odpravili k lastnikovi družini. Tam smo skupaj imeli sveto mašo,
počakali polnoč in si voščili. Najbolj zmrzli
smo opazovali ognjemet skozi okna, najbolj
pogumni pa so se odpravili ven.
31
stvo valja zate, sedeš. Tisti, ki zadnji ostane
stoječ, je zmagovalec.
Detektiv (ali Sherlock Holmes)
Potrebno: dvojni listki
Na prve listke zapišemo imena vseh sodelujočih (na vsak listek po eno ime), listke nato
razdelimo, pri čemer ne smeš dobiti svojega.
Zimski večeri
Zimski večeri so primerni za družabne in
kakšne druge igre. Spodaj so trije primeri,
prvi dve lahko uporabite na začetku večera,
ko/če se med seboj še ne poznate. Medtem
ko je tretja primerna, če ostajate skupaj dalj
časa – saj je časovno daljša.
V letu kovanca
Prvi dan novega leta smo ravno tako izkoristili za sprehod in sankanje. Tokrat s pravimi
sanmi. Pa tudi na kepanje nismo pozabili. V
vsakem izmed nas se je spet rodil nagajiv
otrok. Po vrnitvi nazaj so nekateri pridno
poskrbeli za naše želodčke, drugi pa smo čas
izkoristili za druženje in pogovor. Po kosilu
smo si privoščili malce počitka in se nato
odpravili domov.
Hvala Njemu za prijateljsko preživet vstop
v novo leto in prosimo Ga, naj blagoslavlja
naša prijateljstva še naprej. Na nas pa je, da
se bomo za to trudili.
Tjaša Nemec
Potrebno: različni kovanci
Vsak udeleženec dobi kovanec in na njem
prebere letnico, ko je bil
izdan. Pri tem se poskuša
spomniti enega dogodka,
ki se mu je zgodil v letu,
ko je bil kovanec narejen. Spomin nato deli z
drugimi.
Naj sede tisti, ki …
Potrebno: listki z različnimi dejavnostmi
Na listke napišemo dejstva, ki so se lahko
zgodila (lahko jih časovno omejimo) – npr. Danes sem jedel juho. Ta teden sem bil v kinu. V
zadnjem mesecu sem opravil izpit na faksu…
Nato listke premešamo in voditelj začne
z branjem. Na začetku vsi udeleženci stojijo,
ko pa voditelj prebere zapis na listku, če dej-
Na druge listke pa na zgornjo polovico
napišemo kraj – le-ta ne sme biti več kot
dobrih 5 minut stran od prostora, kjer boste
preživeli največ časa in mora biti vsakemu
dosegljiv. Na spodnjo polovico pa napišemo
dejanje, ki ga lahko vsakdo izvede (npr. kraj:
v shrambi, dejanje: zaplesati polko). Tudi te
listke razdelimo. Nato se vsi spremenimo
v detektive, ki morajo ujeti zlikovca in ga
strpati v zapor. To narediš tako, da osebo, ki
jo imaš na listku, spraviš na kraj z drugega
listka, kjer mora narediti zapisano dejanje (v
našem primeru v shrambi zaplesati polko). Ko
to uspe, detektiv zakliče. »Zasačen!« S tem je
ujet igralec izključen iz igre. Detektivu, ki ga
je ujel, da svoja dva listka in slednji mora iti
na lov na novega nepridiprava.
Zaradi preglednosti lahko napišete tudi
seznam vseh udeležencev, kjer se zasačeni
lahko prečrtajo.
Fani Pečar
Molitvena naveza
32
Kako imeti nekoga rad
Draga sestra in brat,
hvala, da si z nami brati kapucini v MOLITVENI NAVEZI za dobre družine in duhovne
poklice. Beseda naveza se uporablja v alpinizmu, kjer se plezalci med seboj povežejo
na isto vrv z namenom, da drug drugega
varujejo. Tudi mi smo med seboj povezani v
molitvi za dobre družine in duhovne poklice.
Molimo za razumevanje in spoštovanje v
obstoječih družinah, za zvestobo duhovnikov,
redovnikov in redovnic ter za vse mlade, da
bi se dobro pripravili za bodoče poslanstvo
v družini ali duhovnem poklicu. To je naša
skrb in ljubezen.
Pri sv. Frančišku se učimo, kako imeti
nekoga rad in skrbeti zanj.
Poglejmo kako je ta misel zajela Frančiškovo srce tistega božiča v Grecciu, ko se
je odločil obhajati Jezusovo rojstvo na nov
način. K oltarju je pripeljal pravega vola in
osla, da bi bila tudi onadva deležna ponovnega Odrešenikovega rojstva v kruhu in vinu
božične evharistije.
Na božični večer se je Kristus kot dete
ponovno rodil v človeškem srcu. Frančiška
je presunila misel, da je sam Bog prišel na
zemljo kot otrok, da bi mi lahko skrbeli zanj.
Božič mu je bil najljubši od vseh praznikov,
ker ga je spominjal, da je Bog postal eden
izmed nas. Postal je meso našega mesa in
kost naših kosti; temu otroku se lahko približamo brez strahu. Lahko smo prismuknjeni
in popolnoma sproščeni, ko ga poskušamo
nasmejati. Ob njem smo lahko to, kar smo,
saj nas otrok sprejema takšne, kakršni smo,
in vzklika od navdušenja nad našo predstavo,
s katero ga želimo očarati.
Skrbeti za nekoga, ga poskušati očarati,
imeti nekoga rad! Boga, ki je nemočen otrok;
Boga v koščku kruha. Kakšno zaupanje je
Bog izkazal svojim stvarem! V evharistiji in
Jezusovem rojstvu raste naše dostojanstvo,
saj se nam je Bog popolnoma nemočen izročil v roke, da skrbimo zanj. V glavi se nam
zvrti, če skušamo to dojeti: odgovorni smo
za samega Boga. Ne le da si podvržemo zemljo in gospodujemo stvarstvu, sedaj lahko
skrbimo celo za Boga!
33
v otroku na oltarju. Frančišek se je veselil
z njimi. Ti preprosti ljudje iz Greccia so
bili sami kot otroci in Bog se je še enkrat
razodel malim.
Nekoga ljubiti. To je bil Greccio, to je bil
božič. Frančišek je molil za vse osamljene
ljudi, da bi razumeli, kaj je Božje učlovečenje
pomenilo zanje osebno. Bog je postal eden
izmed nas, enak v vsem, razen v grehu. Dopustil je, da se ga dotakne vsakdo, ki se mu hoče
približati. Skrbeti za nekoga, dotakniti se ga.
To je bil Greccio, to je bil učlovečeni Bog.
(Iz knjige: Frančišek, pot in sanje:
Murray Bodo, Ljubljana 2003)

Frančiškova ljubezen je bila tako goreča,
da se mu je tisti božični večer v Grecciu betlehemsko Dete prikazalo živo, smejoče se
na mrzli skali. Vzel ga je v svoje naročje, ga
stisnil k srcu, da je začutil njegovo toplino in
mehkobo. Frančiškovo devištvo je postalo
rodovitno v tem otroku, ki ga je stiskal k prsim. Čeprav ni imel nobenega otroka, je imel
dete Jezusa. Gospod je zamenjal vloge zanj in
za vse, ki so hoteli ljubiti, skrbeti za nekoga.
Kmetje so bili med mašo priče Frančiškovemu očetovstvu in Otrok je postal tudi
njihov. S seboj so prinesli bakle za polnočno
potovanje od vasi do hriba nasproti samotišča bratov. Za pot nazaj jih tisto noč niso
več potrebovali, saj so jim srca žarela v
spoznanju, da se je Bog resnično utelesil
Naša spletna stran je: http://www.kapucini.si/, ki jo ureja br. Matej Nastran in prinaša
od časa do časa tudi novice o MOLITVENI
NAVEZI.
Do sedaj se je nam, kapucinom, v molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice
pridružilo 246 molivcev.
Če koga poznate, ki bi bil pripravljen pridružiti se nam v MOLITVENI NAVEZI za dobre
družine in duhovne poklice, mu posredujte
naš naslov: Slovenska kapucinska provinca,
Mekinčeva 3, 1000 LJUBLJANA in naj sporoči:
ime in priimek, če želi, nam lahko zaupa tudi
naslov, telefonsko številko in elektronski
naslov.«
Trenutno smo v MOLITVENI NAVEZI v
Sloveniji takole razporejeni:
Največ molivcev ima Ljubljana s
širšo okolico: 84 članov
Potem Celje z širšo okolico: 56 članov
Naslednji po številu je Vipavski Križ
s širšo okolico, vse tja do Ilirske Bistrice in Pivke: 36 članov.
Maribor s širšo okolico: 27 članov
Škofja Loka s svojim duhovnim
zaledjem: 19 članov
Ptuj s širšo okolico: 18 članov
Pomurje: 4 člani
Krško: 2 člana

Frančiškova molitev
O VZVIŠENI IN VELIČASTNI BOG,
RAZSVETLI TEMINE MOJEGA SRCA.
DAJ MI PRAVO VERO, TRDNO UPANJE,
POPOLNO LJUBEZEN, GLOBOKO
PONIŽNOST, RAZUMNOST IN SPOZNANJE,
DA SE BOM DRŽAL-A TVOJIH ZAPOVEDI.
AMEN.
Desetka rožnega venca
ponedeljek: torek: sreda: četrtek: petek: sobota: nedelja: ki si ga, Devica, rodila
ki je za nas težki križ nesel
ki je Svetega Duha poslal
ki je oznanjal Božje kraljestvo
ki je za nas križan bil
ki si ga, Devica, v templju
darovala
ki je od mrtvih vstal
Z vami v navezi: br. Placid Prša
34
Čut za pravičnost
Sonja Topler, voditeljica DMŽ in narodna
oblikovalka, pravi: »To ni pravično! To ni prav,
to ni pošteno, godi se mi krivica … Večkrat
slišim te besede, tudi iz ust otrok. Čut za
pravičnost nam je dan, je od Boga, ki mu
edinemu lahko rečemo Pravični. Naš Gospod
je pravičnost sama.
Mislim, da je od vsega najbolj krivično to,
da me drugi ne sprejema takšnega, kakršen
sem. Zato človek trpi. Prav Delavnice molitve in življenja prinašajo osvoboditev. Ko
spoznam in zares vzamem dejstvo, da je Bog
tisti, ki vse sprejema in dela prav, potem se
moje življenje spremeni.
Torej: če se meni godi krivica, pa verujem
in Bogu popolnoma zaupam, zakaj bi se žalostila, čeprav je zelo težko ne biti prizadet? Ker
je On, ki mu popolnoma zaupam, pravičen,
potem bo vedno naredil, kakor je prav, in ne,
kakor jaz mislim, da je prav. Jaz se velikokrat
motim in zato drugemu naredim krivico.
Tako drug drugemu povzročamo trpljenje.
Samo če vzamemo Boga zares, se mu lahko
brezpogojno izročimo. Tako lahko sprejmemo
vse bolečine in jih preoblikujemo v ljubezen.«
Delavnice molitve in življenja
»Tvoje obličje, Gospod, iščem.« Ps 27, 8b.
Jezus je pot, ki nas vodi k ljubezni; želi nam
podati roko in popeljati k Očetu. Uči nas iskati
in srečati Očeta, kakor se je v trenutkih samote On sam srečeval z Njim. More nas voditi,
da bi vstopili v Njegovo svetlo navzočnost.
Da bi zrli Njegov obraz. Vabi nas: »Ostanite
v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more
sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako
tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem
trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v
njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne
morete storiti ničesar.« Jn 15, 4-5. Jezus želi
za vsakogar od nas, da bi bil z Njim povezan
na romanju življenja, da bi se ta povezanost
lahko prelila na vso večnost in zazvenela kot
praznična glasba: »To sem vam povedal, da
bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje
dopolnjeno.« Jn 15, 11. Trenutki, ki jih v molitvi preživimo z Gospodom nas krepijo, da
bi »sredi naporov, sredi hrupa in boja, sredi
nemirne množice v tem svetu, ki ga On drži v
svojih rokah, mogli ostati pred Njim in z Njim
iz oči v oči.« (prim. Srečanje, 65)
Če želimo stopiti v boj za osvoboditev, tega
boja ne smemo spremeniti v asketski šport;
vsaka sprememba je namreč postopna in
strašno počasna. Postopoma mora molitev
izzivati življenje in življenje mora krepiti
35
verodostojnost molitve; to pa se lahko zgodi
le tako, da vedno globlje poznamo in ljubimo
Gospoda. Le tako se bosta molitev in življenje
medsebojno prečiščevala. Jezus je v svojem
bistvu osvoboditelj. Ne dopušča, da bi mirno
ždeli v svoji lagodnosti, pomaga nam, da
gremo iz samega sebe, pozabljamo na svoje
interese in se posvečamo temu, kar hoče
Oče. »Daj nam, Gospod Jezus, svoje čuteče
in pogumno srce; osvobodi nas brezbrižnosti
in nedejavnosti; daj nam sposobnost, da se
bomo zavzeli; da se bomo tudi mi postavili
na stran revnih in zapuščenih. Čas je, da
dvignemo prapore pravičnosti in miru, da se
pomešamo med množico, med napetosti in
nasprotja in se spoprimemo z materializmom
z drugačnimi rešitvami. Daj nam kralj ubogih,
modrost, da bomo z dvema rdečima cvetovoma, kontemplacijo in bojem, spletli en
sam venec. In daj nam venec blagrov. Amen.
(Srečanje, 58).
Kar storimo najbolj ubogim vseh časov,
je kakor da bi storili Gospodu. To pa lahko
uresničujemo le, ko prepoznavamo poteze
trpečega Jezusa v revnih, ki nas obdajajo.
“Napredovati;
odločno napredovati,
po dolgi polmračni poti,
kajti tam nekje daleč že sveti
luč upanja
in za njo.Bog!”
Revež je »kraj«, kjer zasije božje obličje:
otroci, pahnjeni v revščino, zbegani mladostniki, izkoriščani delavci, brezposelni, ostareli,
pozabljeni, zapuščeni, izobčenci, ljudje, ki so
doživeli polom, sirote in vsi potrebni… To so
Gospodovo obličje. Prebudi nas, Gospod, da
bi videli in prepoznali v slehernem od njih
Tvoje ljubljeno obličje.
Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl
Več o DMŽ na strani: dmz.si
36
Brat kapucin
+ br. Ignacio Larrañaga,
kapucin
(4. maj 1928 – 28. oktober 2013)
»Kako rad bi se zdaj, ko se je zvečerilo,
umaknil v zavetje počitka in se okrepil z zrelim vinom Božjega prijateljstva, o katerem
sem vedno sanjal, z vinom brez etikete, ki ga
poznava samo On in Jaz! Bo to mogoče!« To
so bile želje našega pokojnega brata Ignacia
Larrañage, Baska, ki je prehodil dolgo pot
romanja, tako v kilometrih cest, kot tudi
duhovnosti. Obakrat je stopal po njemu in
še mnogim neznanih stezah, ki jih je pred
Njim risal Gospodar Življenja.
Br. Ignacio je bil zelo zadržana osebnost.
O svojem otroštvu sam ni veliko govoril, v
knjigi »Vrtnica in ogenj« opisuje, kako je njihov oče v velikem tednu zbral svoje otroke
okrog sebe in jim pripovedoval o Jezusovem
trpljenju s »takšnim zanosom, zbranostjo in
predanostjo«, da jih je ganilo do solz. Teh
močnih časov se je rad spominjal zlasti v
zimskih večerih kapucinskega semenišča,
kjer kot Bask ni bil ravno priljubljen. Čeprav
je bila v njem že prirojena želja po Bogu,
pa ga takratna teologija ni navdušila in ga
bolj kot ne razočarala. Spoznal je, da je eno
beseda Bog, drugo pa Bog sam. Pomembno
je izkušnja. Zato se je raje naskrivaj vrgel
v branje humanistov, eksistencialističnih
filozofov, pesnikov in mislecev. Od njih je
prenesel poetično govorico, po nočni samostanski molitvi pa se je rad prepustil petju
Stvarnikovih pevcev – slavčkov.
Nikomur ni razkrival skrivnosti svoje duše.
Plah in odločen se je prepustil Božjim rokam.
Na dan mašniškega posvečenja se je moral
namesto tihoti in samoti prepustiti veselju
sorodnikov, prijateljev, bratov. Hrepenel je,
da bi se posvetil socialnim vprašanjem ali
podobnemu, pa je bil poslan za organista v
San Sebastian, ter nato v Pamplono. Takrat
je mislil, da je v močvirju, kot starec pa je
ugotovil, da je bilo vse dobro, vse najboljše
in da ga takrat Bog ni pozabil. Občasno so
ga vendarle poslali v kako vasico pastoralno
delovat. Tako tudi junija 1957, ko je doživel
noč polno Božje bližine, Ljubezni in razsvetljenja. Spoznanja, da je Bog Očka, njegova
ljubezen zastonjska in da je na »ljubezen
treba odgovoriti z ljubeznijo«. Prav ta stavek
je postal program življenjske prenove. Tam
se je potem začelo vse njegovo nadaljnje
delovanje, poleg omenjenih še izročitev. A
to je bilo le seme, ki je potrebovalo mesece
in leta, tudi sušna ali poplavna, da zraste v
mogočno drevo. Takšno veselo novico je
moral sporočiti tudi drugim. Prredstojniki
pa so ga šele po dveh letih rotenja poslali
v Čile. Na tamkajšnjih ljudskih misijonih je
predstavljal Boga kot eno samo praznovanje, Večno ljubezen. Podpiral je tudi nove
oblike oznanjevanja.
Na povabilo frančiškana iz Belgije, je
1965 organiziral srečanje Frančiškovih
bratov in sester v Čilu. Po zelo bogatem
37
tednu se je porodila zamisel o Centru za
frančiškovske in pastoralne študije – v njem
dva frančiškana in en kapucin ne živijo v
samostanu ampak v posebnem domu in ne
nosijo redovne obleke. Namen je bil prebujati zavest in vrednote skupne frančiškovske
dediščine. Dela je bilo vedno več in nastajali
so novi centri, dokler ni prišel njegov novi
predstojnik, ki nad tem ni bil navdušen. Pojavile so se govorice o nepravilnostih, mlačnosti… Klevetanje, obrekovanje… Ignacio se
je umaknil v intenzivno molitev, prebiranje
Božje besede, samoto, puščavo, srečanje z
Očetom, Ljubeznijo, izročanjem. Že prej sta
ga navdihovala Charles de Foucald in Janez
od Križa. Osvobajal se je »jaza«, potapljal
v Boga, duhovnost ubogih, v to, da Marija
ni skoraj »magična podoba žene, obdana
s sijajem«, ampak Mati Molka. Kasneje je
spoznal, da mora, če želi obdržati živ stik z
Bogom, vsak dan vsaj eno uro intenzivno
preživeti z Njim. To so bili tako imenovani
»močni časi«. Ko je bilo težko vztrajati, si je
pomagal z različnimi molitvenimi načini. Na
prošnjo ljudi je začel ta svoja izkustva podajati leta 1974, v srečanjih »Izkušnja Boga«,
enotedenski pustolovščini živega stika z
Bogom, in čez deset let še z »Delavnicami
molitve in življenja«. Pri obeh so pripravljeni
laiki stopali v prvih bojnih vrstah kot avtonomne in odgovorne osebe. Leta 1994 le te
pričnejo tudi v Sloveniji, leta 1997 jih potrdi
tudi Sveti sedež. Napisal je tudi 17 knjig in
nekajkrat obiskal Slovenijo. V slovenščini jih
je izšlo osem.
Del Delavnic je tudi t.i. »holokavst«, ko
prek brata Ognja izročimo Bogu svoja notranja bremena, napisana na listu papirja.
Spominjam se njegove zadnje slovenske
»Izkušnje Boga« v Celju, ko se je ob prepevanju pesmi k kresu vila dolga procesija, na
koncu katere je kot kak starozavezni očak
stopal sam. Tak očak, kot jih opisuje Sveto
pismo, ki ga je on tako oživljal, spravljal v
življenje: »Pri osivelem je modrost, dolgo
življenje pomeni razsodnost. Pri njem je
modrost in moč, on ima svèt in razsodnost!«
( Job 12; 12-13)
br. Gregor Rehar
38
»Navzočnost, pričevanje,
vztrajnost in … potrpežljivost«
Brat David Tencer bo letos praznoval 10-letnico prihoda na Islandijo. Prihaja iz Slovaške.
Na Islandijo je prišel oktobra 2014.
Kakšne spomine imaš na Slovaško? In na tvojo
skupnost?
To je zame ni čas preteklosti, ampak resničnosti, ki je zmeraj navzoča. Ko sem tukaj na Islandiji,
sem še zmeraj član naše slovaške province in živim
globoke bratske odnose z našo provinco. Če grem
na počitnice na Slovaško, lahko zmeraj rečem, da
grem domov. Prav tako velja tudi obrano. Ko odhajam iz Slovaške lahko ponovno rečem, da odhajam
domov, to je na Islandijo… In upam, da bom lahko
pred smrtjo zadnjikrat rekel: odhajam domov…
Kaj te je nagnilo, da si zapustil gorate dežele
srednje Evrope in pristal sredi med Atlantikom
in severnim morjem, na pragu Vikingov?
Mislim, da je bil Bog sam, ki me je privedel na
ta kraj. Tukaj se zelo dobro počutim. Če pa ne bi bil
Iz kapucinskega sveta
39
on, tukaj ne bi želel več ostati. Že mnogo let sem
čutil klic, da bi šel v misijone in vedno se je nakazovala kakšna severna dežela: Grenlandija, Sibirija…
Islandija je bila ena izmed možnosti…
Islandija že stoletja živi svojo vero, ki jo je navdihovala evangeličanska Cerkev. In katoličani?
Ali lahko govorimo o islandski religiozni duši?
In katoliške skupnosti?
Islandski kristjani pripadajo evangeličanski
nacionalni Cerkvi. Neodvisni so od vsej protestantov, pa vendar v močni povezanosti z njimi. Mi
katoličani smo velika manjšina (3% prebivalstva),
ki jo sestavlja zelo malo domorodcev in mnogo
priseljencev. Lahko pa rečem, da so odnosi z lokalno cerkvijo zelo dobri. Ko npr. govorijo o katoliški
Cerkvi, govorijo o Cerkvi materi. Star sem 50 let
v življenju še nikoli nisem slišal tako govoriti o
protestantih.
Lahko potrdiš islandsko kvaliteto življenja in
vere v Jezusa?
Tukaj je vse različno: vreme, narava, mentalitita.
Ko sem prišel sem se moral navaditi. Spominjam se,
da sem za odpiranje vrat moral ključavnico obrniti
prav v nasprotno smer. Ko me je videl neki stari škof,
mi je dejal: »V nasprotno
smer… Ne pozabi, na
Islandiji je vse v nasprotno smer…« Kvaliteta,
ki je v tradicionalnih
katoliških državah zelo
redka, je osebna odgovornost za vero in za
Cerkev. Katoliška vera je,
zahvaljujoč prav posameznikom, v 19. stoletju
preživela težke čase. V
tistem času je bil npr.
uradno samo en katoličan, Gunnar Einarsson,
ki je tako vzgajal svoje
otroke. Zadnji njegov sin je postal duhovnik in leta
1942 prvi škof škofije Reykjavik. Osebna odgovornost prinaša takšne sadove…
Kronika govori, da je bila prva hiša kapucinov
blagoslovljena leta 2007. Ti pa si tam že od
leta 2004. Ko je leta 2010 islandski škof prosil
za ustanovitev novega bratstva kapucinov,
ki bi skrbeli za poljske, latvijske in filipinske
izseljence – kakšno čustvo te je prevevalo?
Veliko veselje… Bog nam daje rast … In da so
vezi in odnosi s škofijo tako dobri in odprti. Veselje,
veselje, veselje…
Vodstvo reda je škofovo prošnjo
pozitivno ovrednotilo in tako ustanovilo novo bratstvo. Kakšna je vaša
pastorala? Prestavlja tvoje bratstvo?
Trenutno delujemo trije bratje iz slovaške province. Upamo, da se bo število
povečalo. Je nekaj takih, ki se zanimajo
za naš poklic. Imeli smo nekaj novincev,
ki nas so zapustili, vendar so ostali v
tesni povezanosti z nami. Ozemlje naše
župnije se razteza na jugovzhod z okrog
700 km obale in obkroža ves vzhodni del
Islandije. Prebivalcev je približno 20.000,
od katerih je okrog 700 katoličanov. Kot
sem spregovoril evangeličanskim duhovnikom,
je vseh 20.000 prebivalcev naših, ker imamo odgovornost, da molimo za vse. Zgodi se, da je pri
naših mašah navzočih samo 10 ljudi, vendar so ti
iz 6 narodnosti. Rekord pa je bil leta 2005, ko je pri
polnočnici bilo navzočih 33 narodnosti. Jasno je, da
komunikacija ni mogoča samo z besedami. Zdi se
mi, da je to, kar daje sadove, pričevanje, vztrajnost
in potrpežljivost. Kot rečejo Islandci: »Ko je Bog
ustvarjal čas, ga je ustvaril dovolj!«
Imeli ste pastoralni obisk generalnega ministra. O čem je govoril? Kakšna so njegova
pričakovanja?
To je bil zgodovinski dogodek, ker
je bilo prvič od stvarjenja sveta, da je
na Islandijo prišel generalni minister
kapucinov. Zame osebno je bila to velika
bratska gesta, ki nas je potrdila, da nismo
zapuščeni, pozabljeni in vrženi med
ledenike. In kaj se bo izcimilo iz tega?
Verjamem in upam, da se bodo stvari
premikale naprej. Tudi če se ne bi nič
spremenilo: že občutek bratstva, ki sta
ga prinesla br. Mauro in br. Štefan je za
nas predragocen.
Pogovarjal se je fr. Umberto Losacco,
prevod br. Vlado Kolenko
Knjiga
40
Emmanuelle Ciquin
100 let imam
in rada bi vam povedala
Sestro Emmanuelle (rojeno leta 1908
kot Madeleine Cinquin)
so bodo vsaj
mlajše generacija zapomnile po njenem humorju,
supergah, ki
jih je vedno
nosila in po
tem, da je
najvišje državnike vztrajno
tikala in z njimi govorila povsem odkrito. Zaradi svojega
delovanje pa naj bo to na smetičih Kaira
ali v Sudanu ali na pariških ulicah je bila
kar nekaj let zapored imenovana za najbolj
znano žensko Francije.
Sestra je postala leta 1931 in večino časa
preživela na Bližnjem vzhodu kot profesorica
književnosti in filozofije. Po svoji upokojitvi
se je preselila v Kairo in tam dvajset let pomagala najrevnejšim prebivalcem. Za kratek
čas je odšla še v Sudan, kjer ji je egiptovski
predsednik Mubarak v zahvalo podaril egiptovsko državljanstvo. Sama, ali pa s pomočjo
drugih je napisala kakih 20 književnih del.
Umrla je mesec dni pred tem, ko bi dočakala 100 let (20. septembra 2008). V skladu
s tem, kako je živela, ni želela državniškega
pogreba, ampak preprosto slovo. Vseeno pa
se je od nje poslovila velika množica ljudi.
Pričujoče delo prinaša pogovor z Annabelle Cayrol in Jacquesom Duquesnom.
Sestra Emmanuelle brez kakršnihkoli tabujev, v pričakovanju redkega jubileja nemara
svobodneje kot kdaj prej spregovori o najbolj osebnih in presunljivih temah. Vse do
zadnjega je ohranila energijo in veselje do
življenja. Nekatere stvari je tukaj povedala
prvič. Njene besede so neposredne in iskrive, včasih osupljive in pretresljive.
Zvjezdan Linić
Gospod, nauči nas moliti
Knjiga lahko pomaga duhovnikom,
vernikom, posameznikom, voditeljem
posamičnih skupin
pri organizaciji ur
čaščenja. Ni uradni
molitvenik.
Premišljevanja in
molitve so zrasli iz
številnih duhovnih
obnov, enournih ali
celovečernih čaščenj.
Knjiga je sad dolgoletnega dela avtorja z
duhovnimi obnovami, še posebej njegovih izkušenj z evharističnim čaščenjem z
verniki.
Knjigo je izdala Slovenska kapucinska
provinca. Dobite jo lahko na internetu ali v
trgovinah z verskim tiskom: http://zalozba.
kapucini.si
Film
Ob­ve­sti­la
Vse dogajanje najdete tudi na: www.kapucini.si
41
Zaporniki (Prisoners) 2013
Film s pomenljivim naslovom »Zaporniki«,
govori zgodbo o intenzivnosti ljubezni staršev
do otrok. Srhljivka se začne z ugrabitvijo dveh
punc in nato kaže njuna očeta, ki naredita vse,
da bi ju našli. Zgodba se odvija v popolnoma
nepričakovano smer, tak je tudi konec – šokanten. V filmu nista zapornici le ugrabljeni
dekleti, temveč njuni družini, ki postaneta
sužnji obsedenosti z njunim iskanjem. Očeta
gresta preko vseh meja v dosegi cilja, z enako
intenzivnostjo jima sledi tudi kriminalist, ki
razrešuje primer. Igralska zasedba je hollywoodsko sijajna – Hugh Jackman, Jake Gyllenhaal, Viola Davis in Terrence Howard. Film so
kritiki vzljubili, saj svetovna kinematografija
hrepeni po resnih žanrskih tematikah, ki so
bile tako zelo dobro zastopane v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Odsvetujem
pa ogled filma ljudem, ki hočejo, da jih film
sprosti, razvedri in nasmeji. Po ogledu tega
filma ostane v gledalcu tesnoba in nelagodje.
Vendar to dela film kot disciplino umetnosti.
Ni namenjen le površinskemu preživljanju
prostega časa ampak hoče iz gledalca zvabiti
nekaj več – razmišljanje.
Matjaž Kosi
Kančevci
17. - 19. januar: Frančiškovi otroci – duhovne
vaje. Vodi: Narodni svet FRAMA in FO
24. januar: Družinska kateheza – župnija Domžale
31. januar - 2. februar: Odrasli skavti. Vodi br.
Primož Kovač
8. februar: Srečanje zakonskih skupin
murskosoboške škofije
8. februar: DMŽ – srečanje za vztrajnost
14. – 16. februar: Šola za animatorje – ČDE, 2. del
14. - 16. februar: Zakonska skupina in ŽPS, Ptuj
sv. Ožbalt
16. - 19. februar: Ketehetski simpozij. Vodi:
Katehetski svet Slovenije
27. februar – 2. marec: Pevski zbor, Radeče
1. marec: DMŽ – srečanje za vztrajnost
2. marec: Prvoobhajanci in starši – Cankova,
Pečarovci, Pertoča
7. – 9. marec: Frančiškova mladina – duhovne
vaje. Vodi: Narodni svet FO in FRAMA
14. – 16. marec: Duhovni kapitelj
Frančiškovega svetnega reda
21. – 23. marec: Svetopisemske duhovne vaje.
Vodi: br. Matej Nastran
21. – 23. marec: Šola za animatorje pomočnike
23. – 30. marec: Teden zdravilnega posta.
Vodita: br. Miha Sekolovnik, Ruth Müller-Wick
30. marec – 6. april: Teden zdravilnega posta.
Vodita: br. Miha Sekolovnik, Ruth Müller-Wick
Šentlambert
24. – 26. januar: Duhovna obnova za
ministrante. Vodijo: bratje kapucini
42
Si vedel o novem letu, da …
zz je datum novega leta postavil Julij Cezar,
ko je vzpostavil julijanski koledar. To je
storil leta 46 pred Kristusom, v čast Janusu
rimskemu bogu začetkov, po katerem je
poimenoval prvi mesec. Kristjani so potem
težo prenesli na 25. december, končno
pa je 1. januar kot prvi dan v letu postavil
papež Gregor 13. leta 1582.
zz je najbolj običajna novoletna obljuba, da
boš v novem letu začel hujšati.
zz tradicija novoletnih obljub sega že v čas
starega Egipta (pred 4000 leti). Obljubljali
so, da bodo darovali bogovom in vstajali
zjutraj na pravo nogo.
zz so se ob novem letu obdarovali že stari
Rimljani – drug drugemu so prinašali vejice svetih dreves, da bi si zagotovili srečno
prihodnost.
zz je ob novem letu ukradenih mnogo več
vozil kot ob kateremkoli drugem prazniku
med letom.
zz v New Yourku na Time Square-u ob odštevanju zadnjih sekund starega leta spustijo
po drogu za zastave svetlečo kroglo, s tradicijo so začeli leta 1907 in jo prekinili le
dve leti med drugo svetovno vojno. Krogla
začne padati minuto pred koncem leta in
se spusti v številko novega leta.
Ali veš …
Ujeto v objektiv
43
zz je tradicionalna pijača za novo leto šampanjec; vino, ki ima svoj izvor v 17. stoletju v
pokrajini v Franciji in za katerega zmotno
mislijo, da ga je izumil benediktinski menih
Don Perignon (v resnici ga je le izboljšal).
Skupaj nama bo
uspelo.
Dobri, boljši,
najboljši.
zz na majhnem otoku Kiribati prvi praznujejo
novo leto, ker je najbližje časovni meji.
zz v Španiji za srečo v novem letu pojejo na
silvestrovo 12 grozdnih jagod.
zz na Kitajskem praznujejo novo leto po luninem koledarju, kar pomeni, da datum
pade med 21. januar in 20. Februar po
našem koledarju – praznujejo ga 15 dni
in je tako največji festival na Kitajskem.
Človek hoče
navzgor.
Začarala
sem princa.
Ustvarjamo
nekaj lepega.
A, da je morje hladno?
Glejte trije kralji, v zlati
lepi halji…
Zimska idila na Višarjah.
»Steza pravičnih je kakor svit zore,
ki se vedno bolj sveti do polnega dne.
Pot krivičnih pa je kakor tema,
nič ne vedo, ob kaj se bodo spotaknili.«
Prg 4,18.19
`