Gla si lo bol niš ke žup ni je

Težko opišem vse občutke ob misli na moževo
bolezen. Skupna pot z ljubljenim človekom skozi
zadnji odsek njegovega življenja, spremljanje
do praga novega življenja, saj tako verujem, je
za spremljevalca darilo pa tudi velika čustvena
obremenitev. Mnogo stvari postane v hipu nepomembnih, ostane le človek s svojimi deli. Mislim,
da je malokdo popolnoma pripravljen na to. Stari
rek: »Bog človeku ne naloži večjega križa, kot ga
lahko nosi,« kar drži.
Sprva smo samo upali in molili, da bo šel ta križ
mimo nas. Tudi mož je večkrat rekel: »Saj bom v
redu!« Ko pa operacije ni bilo, me je v bolnišnici,
ko sem ga hranila, prosil: »Saj mi boš pomagala,
kakor koli že bo, kajne?« Takrat me je prvič spomnil, da morda ni več vrnitve.
Obup, zbeganost, strah in nemoč, vse to se je
mešalo v meni, ko sem se spomnila na bolnišničnega duhovnika. Navezal je stik z možem in tudi
potem, ko je bil mož v komi, je redno prihajal k
njemu in ga blagoslavljal. Dan, ko je z nasmehom
v sobo vstopil duhovnik, je bil drugačen tudi za
nas, bolj sproščujoč in bolj poln. V sobi so bili trije
bolniki različnih narodov in ver, vendar v istem
stanju. Bili smo kot ena velika družina, ki upa. In
ko smo se neko novembrsko nedeljo v bolnišnici
zadnjič poslovili od moža, je bilo slovo morda vsaj
malo lažje ob duhovniku, s katerim smo za rajnega
molili rožni venec.
Majda Zabrič
Osebno srečanje
z evharističnim Gospodom
O
draščala sem v družini, kjer nismo hodili
v cerkev, nisem bila krščena in o Cerkvi in
veri sem razmišljala z vsemi mogočimi predsodki,
ki jih imajo danes ljudje. Sem se pa kaj kmalu
znašla v osebni stiski, ki se je stopnjevala vse do
fakultete: občutila sem, da je moje življenje zaman,
brez smisla. Pomislila sem celo, da bi končala to
življenje. Zadnjo priložnost, da se še kaj spremeni,
sem videla v možnosti prakse v tujini preko naše
7
fakultete. Pričakovala sem vse mogoče, samo tega
ne, da bom srečala Boga. Spoznala sem Boga kot
Očeta in njegovo ljubezen preko tamkajšnje karizmatične Cerkve.
Ko sem se vrnila domov, nisem iskala podobne
Cerkve. Moja prva izkušnja študentske svete maše
je bila negativna, bila sem razočarana in nisem
razumela obreda in vseh »velikih« besed, ljudje pa
so se mi zdeli statični in zamorjeni. Vendar sem
zaupala Bogu in sprejemala vse, kar mi je prišlo
naproti. Pridružila sem se pevskemu zboru. Le en
trenutek se me je res dotaknil – to je bilo povzdigovanje. Zdelo se mi je, da je to svet trenutek, da se
dogaja nekaj pomembnega. K obhajilu je zbor hodil
vedno po maši in čutila sem, da mi nekaj manjka.
Ko sem spoznavala vero in nauk Cerkve, je v meni
rasla tudi želja po krstu. Tako sem kmalu vstopila
v katehumenat in pred dvema letoma in pol prejela
zakramente. Postalo mi je jasno, da bistvo maše ni
lepo petje, ni zanimiva pridiga, ampak Jezus. Če
vse drugo odpove, je On še vedno tu.
Nekako sočasno s sveto mašo pa sem odkrivala
tudi skrivnost adoracije. Ko sem se prvič znašla
pred Najsvetejšim, sem bila v zadregi, kam naj
gledam, ker pač v posvečeno hostijo nisem verjela.
Molitev v tišini mi je pa vseeno postajala všeč,
lahko sem se v mislih pogovarjala z Bogom in se
umirila. V nekem trenutku pa mi je Bog podaril
lepo izkušnjo. Ko smo v kapeli čakali, da prijatelj
izpostavi Najsvetejše, sem se zazrla v podobe na
steni, v sliko usmiljenega Jezusa. Potem sem se
zazrla v monštranco s posvečeno hostijo in prvič
dojela, da je to Jezus sam, to ni njegova slika,
temveč je On sam. In začutila sem veliko veselje
in vero. To je bil res velik dar.
Danes grem k sveti maši in adoraciji večkrat med
tednom. Ni vedno lahko in nisem vedno najbolje
razpoložena, ampak opažam, kadar se zavestno
odločim, da grem, dan ni več enak. Počasi in vedno
bolj se zavedam, kakšen velik dar je evharistija,
kako nas Jezus ljubi, kako hrepeni po nas, nas
8
sliši v naših molitvah, stiskah in prošnjah. Vesela
sem, ker mu lahko vedno prinašam na oltar druge
ljudi, ki jih nosim v srcu, ali svoje vesele trenutke
pa tudi svoje šibkosti. Čutim tudi, da lahko prav
v moči svete evharistije vedno znova vstanem in
rastem, prav v moči svete evharistije me Bog počasi
spreminja. Res sem mu hvaležna, da me je pripeljal
na to pot in da me spremlja še naprej.
Teja, 26 let, absolventka farmacije
Dragocena izkušnja
S
prejet sem bil na Univerzitetni klinični center.
Sprva smo bili v sobi trije, čez čas smo sprejeli
še četrtega. Svoj bivanjski prostor smo sicer skrčili,
obogateli pa s človekom, ki smo ga sprejeli. Naši
medsebojni odnosi so bili odprti in sproščeni. Kaj
hitro smo ugotovili, da smo trije enakega verskega
prepričanja, četrti se nam je prilagodil. Zvečer smo
skupaj molili rožni venec. Šli smo k večerni sveti
maši v kapelo v kleti. Skozi okno smo občudovali
Triglav in Škrlatico, Karavanke in del Kamniških
Alp, Šmarno goro in del mesta pod nami, ki je
bilo očarljivo posebej zvečer, ko so se prižgale
luči. Nasproti smo imeli tudi Pediatrično kliniko.
Bili smo enotnega mnenja, da je naše življenje
v bolnišnici bolj podobno duhovnim vajam kot
zdravljenju. K temu so prispevali tudi zaposleni,
ki so se lepo, sproščeno in spoštljivo odzivali na
naše dogajanje.
Kmalu sem opazil, da precej ljudi ne zna živeti
svojega verskega prepričanja v novih okoliščinah.
Večina potrebuje malo spodbude. Ko pa ta korak
naredijo, jim je zelo všeč in se sprostijo. Sprašujem
se, kaj bi v naših bolnišnicah lahko še naredili, da bi
tisti, ki si to želijo, laže zaživeli življenje doma tudi
v bolnišnici? Kdo lahko k temu največ prispeva?
Duhovnikov za to službo še zdaleč ni dovolj.
Ko sem dobil na obisk nekatere osebe, ki so glede teh vprašanj malo bolj usposobljene, sem jim
predlagal, naj del svojega prostovoljstva ponudijo
bolnišnicam. Tako bi lahko prišli do nove kvalitete
9
bivanja v času zdravljenja. Zavedamo se, da je dobro
duhovno počutje in sproščenost lahko del čudovite
in nenadomestljive terapije v času zdravljenja in da
odvrne ali ublaži marsikatero stisko.
Na večer pred operacijo sem prejel bolniško maziljenje. Kako bolj predano in v večjem zaupanju
sem doživel operativni poseg! Ko sem se poslavljal
z oddelka in se selil v sedmo nadstropje, sem se
počutil tako, kakor da zapuščam dom, kakor da
grem od svojih dobrih prijateljev. Tudi na novem
oddelku smo hitro našli bližino drug drugega,
solidarnost in delitev dobrin, gmotnih in duhovnih. Čeprav sem se veselil odhoda domov in sem
težko čakal na odpustnico, sem vendarle čutil tudi
kanček domotožja po bolnišnici, kjer sem se kljub
bolečinam dobro počutil. Hvala gospodu župniku
Miru in kaplanu Jožetu in hvala drugim za to
dragoceno izkušnjo.
Tone Kompare, župnik, Ljubljana-Trnovo
Srebrni jubilej Bolniške župnije
S
rebrna obletnica pomeni za Bolniško župnijo
v Ljubljani velik dogodek. Z velikim veseljem
gledamo na prehojeno pot v teh 25 letih Bolniške
župnije.
Duhovna verska oskrba je bila v ustanovljenih
bolnišnicah v Ljubljani že od vsega začetka.
Leta 1926 je bil ustanovljen Duhovnijski urad
splošne državne bolnišnice v Ljubljani, ki ga
je s pomočniki vodil lazarist Ignacij Slana. Nato
dolga leta zaznamuje delo v bolnišnicah salezijanec Jakob Turšič, ki sem mu pridruži lazarist
Jože Zupančič in zadnjih petindvajset let prvi
župnik Miro Šlibar.
Bolniško župnijo je ustanovil nadškof dr.
Alojzij Šuštar 11. julija 1985 in danes pokriva
Univerzitetni klinični center, Onkološki inštitut
in Bolnišnico dr. Petra Deržaja v Šiški.
dr. Jože Štupnikar,
Zbornik Bolniške župnije 2010
10
Gla si lo bol niš ke žup ni je
julij - avgust 2010 • leto iz ha ja nja XXV., št. 147
Duhovnikova skrb za bolnike
S
rečevanje z bolniki in starejšimi ter onemoglimi ljudmi me spremlja že od bogoslovskih let
in skozi vse duhovniško življenje. Domači župnik
mi je kot bogoslovcu zaupal, da sem občasno šel
v Dom upokojencev v domači župniji in bolnim,
starejšim nesel sveto obhajilo. Tudi kot novomašnik sem v času čakanja na slovesnost nove
maše v domači župniji imel sveto mašo v Domu
upokojencev v Ajdovščini.
In sedaj kot župnik štirih manjših župnij
Komen, Gorjansko, Škrbina in Gabrovica redno
obiščem bolnike za prvi petek v mesecu in ob božiču ter veliki noči. Enkrat na leto, običajno maja,
imamo redno medžupnijsko srečanje za bolne in
starejše. Najprej je priložnost za sveto spoved,
nato sveta maša, sledi še družabno srečanje. Pri
tem srečanju sodelujejo sodelavci medžupnijske
Karitas Komen.
Srečevanje z boleznijo, starostjo, nemočjo je resničnost, ki človeka dela modrejšega, zrelejšega, ponižnega in realnega. Nihče izmed nas ne ve, kakšno
bo njegovo nadaljnje življenje. Lahko se srečamo
z boleznijo, neozdravljivo boleznijo, invalidnostjo,
trpljenjem, odvisnostjo od dobrote bližnjega, hitrim
odpoklicem v večnost ... Bog ve!
Svojo preteklost izročimo po priprošnji Marije,
Božje Matere, v roke Božjemu usmiljenju, našo
prihodnost pa Božji previdnosti.
Peter Černigoj, župnik v Komnu
Pomen duhovne oskrbe ...
... kakor jo vidi zdravnica družinske medicine
S
tarejša bolnica se je pripravljala na operacijo.
Opravila je sv. spoved, prejela je zakrament
bolniškega maziljenja in vsak dan molila za kirurga. Pred operacijo je v žep bolniške halje vtaknila
Marijino podobico. Pred operacijsko dvorano je
morala sleči haljo. Iz žepa je vzela Marijino podobico, jo podarila kirurgu in rekla: »Naj Marija vodi
vaše roke.« Kirurg se je nasmehnil in ji odgovoril:
»Zaupam v Božjo pomoč. Vem, da sem le orodje
v Božjih rokah.« Njegove besede so jo popolnoma
umirile. Operacija je odlično uspela.
Sv. pater Pij pravi: »Zdravniki imate nalogo
zdraviti bolnika, toda če k njegovi postelji ne
prinesete ljubezni, ne verjamem, da bodo zdravila
kaj dosti koristila.« Boga doživljam kot zvestega
spremljevalca pri svojem delu. Kadar so situacije
posebno težke, se spomnim na dobrotnike, ki
molijo za blagoslov in modrost pri odločitvah.
Če si upamo stopiti v Božje naročje, potem je
vsako bolezen mogoče osmisliti in sprejeti. Iz tega
objema zažuborijo blagodejni zdravilni vrelci. Ni
je večje zdravilne moči, kakor je ta, da si upamo
zatekati se v Božje naročje in tam ostati.
Duhovna oskrba naj bo del vsakega spremljanja
bolnika. Posreduje jo vsak, ki pride z bolnikom v
stik: vratar, strežnica, zdravstveno osebje, družina,
duhovnik ... Onkološko bolnico je še po desetih
letih bolel stavek, ki ji ga je rekel pobiralec parkirnine: »Veste, od tukaj se malokdo vrne živ.«
Le bolniški duhovnik pa lahko podeli zakramente in daruje sv. mašo. Vsak bolnik ima pravico,
2
da je tega deležen, če si želi. Bolniki si vedno ne
upajo izraziti svojih želja, ker nočejo biti nadležni.
Ne bojmo se jih vprašati, kaj si želijo.
Kakšnega bolniškega duhovnika si želim? Takega, ki si sočutno upa biti navzoč tudi v najtežjih
položajih, ki zna poslušati in slišati, ki trpljenja
ne razlaga. Poleg oznanjevanja je zelo pomembno
osebno pričevanje. Nikoli ne bom pozabila bolniškega duhovnika, ki je pred bolniško posteljo
pokleknil in rekel: »Zame je oltar vsaka bolniška
postelja, na kateri se daruje Kristus.«
Brez duhovne oskrbe celostno zdravljenje ni
mogoče. Zato je prav, da je kapela v vsaki bolnišnici in v vsakem domu za ostarele. Umirajoči
bolnik me uči: »Čeprav sem v plenicah in nepokreten, še vedno lahko ljubim, upam in verujem.«
Naj bo v vsaki duhovni oskrbi prostor za sočutje,
poslušanje, navzočnost, dotik, upanje, resnico in
odpuščanje.
Ko se boste kdaj jezili v čakalnici pred ambulanto, ker morate toliko časa čakati na pregled,
zmolite kakšen očenaš za medicinsko sestro in
zdravnika za blagoslov pri njunem delu. Tudi na
bolniškega duhovnika ne pozabite. Eno zdravamarijo lahko zmolite za vse bolnike, ki bodo tisti dan
pregledani. Verjemite, vaša molitev pripomore,
da se zgodi tiho obiskanje milosti za vas, bolnike
in za vse, ki vas zdravijo. Zdravstveno osebje je
vedno le orodje v Božjih rokah, naj se tega zaveda
ali ne. Bog je tisti, ki daje rast in ozdravlja.
Janja Ahčin
Kamorkoli vas popelje
pot vašega počitnikovanja,
ne pozabite na Boga.
Naj vas spremlja tudi v dneh,
ko nabirate novih moči.
3
piše p. Leopold Grčar OFM
Utrinki iz življenja
k 'Mariji Nazaret'.« Ker so redno skupaj hodili v
cerkev, je za sovaščane njihov mimohod skozi vas
pomenil: »Vošnjakovi so že šli, treba bo iti!«
Božji služabnik
p. Vendelin Vošnjak OFM
Številni duhovni poklici
(1861 – 1933)
Starši in otroci
S
kupna značilnost v življenju svetih ljudi je, da
so bili njihovi starši prvi učitelji krščanskega
življenja, pa tudi prvi duhovniki, in otroci so po
njihovem posredovanju prejemali
prve milosti. Bili so zvesti sodelavci angela varuha, ko so otroke
varovali pred slabimi vplivi. To
velja še posebej za starše malega
Mihaela, ki so ga ljubkovalno
klicali Mihec.
Bili so bolj kot drugi sovaščani
goreči kristjani in predvsem so
skrbeli, da bi bili otroci vzgojeni v
pravem katoliškem duhu. O Vošnjakovih so ljudje
na vasi vedno dobro govorili. Bili so skromni in
delavni in niso imeli sovražnikov.
Za Mihčevega očeta Pavla (1830–1920) je pomenljivo, da se je posebej odlikoval v poznavanju
katekizma. O pobožnem življenju v Pavlovem
domu pripoveduje najmlajša hči takole: »Mi smo
najdlje od cerkve. Pol ure hoda. Vendar smo šli
vsako nedeljo po dvakrat v cerkev. To je bila za
nas otroke prava slovesnost. Preden smo odšli v
cerkev, nas je oče pregledal, če je vse v redu. V
družini smo vedno molili jutranjo in večerno molitev. Dnevno smo skupaj molili sveti rožni venec.
V adventu smo šli vsak dan k zornicam, v maju k
šmarnicam, v postu k svetemu križevemu potu.
Oče in jaz sva bila naročena na knjige Družbe
svetega Mohorja. V hišo je prihajal Glasnik Srca
Jezusovega in Cvetje – glasilo III. reda sv. Frančiška Asiškega. Doma hranimo tudi nabožne knjige:
Sveto pismo, katekizme in molitvenike. Oče nas je
vodil na božja pota na Oljko, k Svetemu križu in
4
V Vošnjakovi družini je nekaj pritegnilo pozornost in čudenje sovaščanov: to so številni duhovni
poklici. Iz njihovega doma so izšli duhovniki Janez,
Lovrenc, p. Vendelin in Jože, sin Vendelinovega
polbrata Franca. Vendelinovi sestri Marija in Neža
sta šli k usmiljenkam. Dva iz družine Lempl, iz
katere je izhajala druga Pavlova žena Antonija,
sta bila prav tako duhovnika. To sta bila župnik
Jakob in jezuit pater Tomaž. Iz družine izhaja tudi
frančiškan p. Benedikt Gradišnik (1826–1905).
Tega redovnika so označevale kreposti, ki jih je
p. Vendelin posebej cenil: do potankosti je izpolnjeval Vodilo in druge redovne predpise. Bil je
velik častilec Matere Božje. V pastoralnem delu
se je odlikoval kot goreč in moder spovednik.
Pred njegovo spovednico so posebej čakali možje
in fantje. Ker je bil tako iskan spovednik, ga z
jezuiti in lazaristi pogosto najdemo na ljudskih
misijonih.
Člani družine, ki so ostali doma, so bili pravi
»varuhi krščanskega izročila«. Najstarejši brat Matej je svojega brata p. Vendelina nadvse spoštoval
in ga imel za svetnika.
Vnebovzeti
Od zarje vsa ožarjena,
Marija, vzeta si v nebo,
svetlejša si kot sončni svit
in lepša si od zvezd neba.
Devica čista vseh devic,
usliši naš proseči klic,
da k Jezusu kdaj pridemo,
pri tebi z njim se snidemo.
Bogoslužni molitvenik
5
Pisali ste nam
Neka zgodba
B
il je mlad, imel je ženo in tri hčere. Ljubil je
svojo družino. Bil je športnik. Narava, gore,
predvsem pa jame so mu veliko pomenile. S prijatelji je preplezal veliko sten, še več pa brezen,
ki so vodila v podzemni svet in mu odpirala še
nepoznane skrivnosti našega planeta.
Sredi tega aktivnega življenja je nekega poletnega
dne moj mož opazil, da z njegovim vidom nekaj ni
v redu. Po temeljitih pregledih so ugotovili, da je
tumor na hipofizi tako velik, da je nujna takojšnja
operacija. Operacijo je dobro prestal. Način življenja se mu je korenito spremenil. Vseh aktivnosti,
ki se jim je posvečal pred boleznijo, ni več zmogel
fizično, se je pa ukvarjal z dejavnostmi, ki so ga
prav tako veselile. Nikoli ni tarnal, zato tudi nismo
imeli občutka, da je bolezen res težka. Čeprav se je
natančno držal predpisanih zdravil, je tumor spet
zrasel. Po štirih operacijah glave in obsevanju mu
je tumor že uničeval možganske centre za nadzor
vitalnih organov. Oteženo je bilo dihanje, požiranje,
govor, premikanje. Težko ga je bilo gledati, kako
se je trudil nekaj povedati, a ni zmogel. Le njegove
oči so še govorile. Počasi pa so tudi oči ugasnile in
postale zrcalo večnosti. Toda srce mu je bílo še leto
in pol. Morda zato, ker nas je imel neizmerno rad.
Poslavljali smo se vsak dan, kot da je zadnjič. Kaj
je čutil, kaj doživljal, ne vem. Upam, da je našel
svoj mir, da se je poslovil od vseh.
Izdala Bolniška župnija, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana
Odgovarja: Miro Šlibar • GSM: 041/613-378
faks: 01/433-95-15 • TRR 2420-0900-4403-423
Dr. Jože Štupnikar, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana • GSM: 041/715-429
Jože Poje, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana • GSM: 040/395-942
Spletna stran duhovne oskrbe v slovenskih bolnišnicah:
http://bolniska-zupnija.rkc.si/ • e-pošta: [email protected]
Grafična priprava: Gapro d.o.o. • Tisk: Skušek
Beseda je natisnjena v 11.000 izvodih in poslana na 1150 naslovov.
6
`