Kar te ne ubije, te naredi mocnejsega.pdf

4
Dan v novicah
Petek, 6. aprila/malega travna 2007
Kar te ne ubije,
te naredi močnega
A
C
I
N
T
E
KAD
Vodja terapevtske skupnosti dr. Andrej Perko je lani ustanovil kadetnico — V najeti hiši se pod napol vojaško
disciplino nekdanjega vojaškega pilota usposabljajo za življenje mladi, a že povsem odrasli fantje
Loka pri Mengšu, 5. aprila
azmišljanje, da so za svoje prihodnje življenje odgovorni povsem sami in da za
vse napačne korake, ki so jih
doslej storili, ne morejo kriviti
in obtoževati le svojih staršev,
je skupna točka štirih, že odraslih fantov. Jernej, Goran, Ljubiša in Vito so skupaj s še enim
fantom, ki jih je pred nedavnim
zapustil, prvič prestopili prag
najete hiše v Loki pri Mengšu
novembra lani. Pod idejnim
vodenjem dr. Andreja Perka,
dolgoletnega voditelja terapevtskih skupin, ki delujejo po
socialnoandragoški metodi dr.
Janeza Ruglja, ter vsakdanjim
nadzorom Vojka Gantarja,
R
Mladi fantje si želijo spremeniti življenje, zato so se odločili za skupno bivanje v tako
imenovani kadetnici. Kdor ne spoštuje strogega reda in discipline, je izključen.
(Foto: Marko Feist)
šev ni bil najbolj v redu in tako
sta se uradno ločila, čeprav še
vedno živita skupaj. Bil sem
brez nadzora in začel sem uživati heroin.«
Kadetnico so uredili v stari in najeti hiši v Loki pri Mengšu. Stanovalci morajo vse stroške
bivanja pokriti sami, prav tako tudi program, saj je donatorstvo strogo prepovedano.
(Foto: Marko Feist)
Jernej biva v kadetnici vse od njenega odprtja novembra lani. Prej povsem
neuspešnemu študentu medicine je ob strogem urniku uspelo narediti prvi izpit.
(Foto: Marko Feist)
Fante usposablja Vojko Gantar, nekdanji vojaški pilot, inštruktor in komandant kadetov
letalstva. (Foto: Marko Feist)
za kadetnico odločil predvsem
zato, ker mu je všeč vojaški način, do končne odločitve, kaj si
želi, pa bo moral postopoma,
korak za korakom. Za zdaj je
najpomembneje, da konča šolanje, enako velja tudi za Vita,
ki želi po maturi nadaljevati
študij arhitekture.«
Vpisal je medicino
Za pripravo vseh obrokov morajo poskrbeti sami, tokrat pa je za večerjo odgovoren Vito.
(Foto: Marko Feist)
nekdanjega vojaškega pilota,
inštruktorja in komandanta letalskih kadetov, so se začeli
usposabljati za vsakdanje, zanje doslej prehude življenjske
izzive.
Že mlad sem čutil,
da je nekaj narobe
»Kar te ne ubije, te dela močnejšega,« pripomni 24-letni
Vito, ki se je odločil za skupino
predvsem zato, ker je čutil, da
bi reševanje težav brez pomoči
drugih trajalo predolgo: »Že
kot zelo mlad fant sem čutil, da
je nekaj hudo narobe. Videl
sem le slabe strani, zame ni bilo nobene prihodnosti, zaradi
česar v primerjavi s svojo sta-
rejšo in zelo uspešno sestro, nisem bil pripravljen izpolnjevati
svojih dolžnosti. Misel, da bom
moral 40 let delati, mi je bila
povsem tuja. Izhajam iz premožne družine, za razliko od
mojih staršev sem imel vedno
vsega dovolj in tako sploh nisem dobil občutka, kaj je pomembno. Starša sta zelo uspešna in delavna, oče je bil pogosto odsoten in tako nisva mogla razviti ustreznih odnosov.«
Bil sem sinček edinček
O odsotnosti očeta spregovori
tudi 27-letni Ljubiša: »Bil sem
sinček edinček, oče je bil kot
avtoprevoznik nenehno zdoma, zato se mi je premalo posvečal. Tudi zakon mojih star-
Dr. Andrej Perko, zagovornik
avtoritativne vzgoje, ki meni, da v
današnji družbi niso problematične
ženske, temveč moški. (Foto: Igor Modic)
Da je zabredel tako globoko,
Ljubiša noče kriviti svojih staršev: »Starši te ne morejo prepričati, da boš nehal, odločiti
se moraš povsem sam.« Njemu je uspelo pred skoraj šestimi leti: »13. junija sem vzel zadnjič ibogain in od takrat sem
čist.« Njegov izziv je zdaj povsem drugačen, saj si želi maturirati. Vojko, ki je na skupnih
pogovorih, obedih, nalogah in
pohodih že kar dobro spoznal
fante, dodaja: »Ljubiša, ki je že
prej sodeloval v terapevtski
skupini dr. Andreja Perka, se je
Medtem 23-letni Jernej že obiskuje prvi letnik medicine, a
prvi večji študijski uspeh je dosegel med bivanjem v kadetnici: »Do konca srednje šole sem
razvil načelo pridnosti, potem
pa se je vse sesulo in študij
sem moral preložiti. Na fakulteti sem se moral postaviti na
svoje noge, a nisem bil dovolj
prepričan vase.« Tudi njegova
življenjska izpoved je izjemno
zanimiva, saj je bil sicer rojen
kot tretji otrok, praktično pa je
bil vzgojen kot edinček: »Devetnajst let starejša sestra se je
ob mojem rojstvu že preselila,
brat, ki je bil od mene starejši
16 let, pa je umrl, ko sem dopolnil komaj dve leti. Zaradi
njegove smrti je prišlo do napetih odnosov med starši, poleg
tega sta se zaradi pretekle izkušnje z bratom zelo bala zame.«
Družinski utrip pri 27-letnem
V najeti hiši so si stanovalci uredili tudi prostor za fitnes. (Foto: Marko Feist)
Goranu, ki je imel ob sebi štiri
leta starejšega brata, je bil drugačen, saj sta se njuna starša
ločila: »Dopolnil sem deset let,
ko je oče povedal, da se bo izselil. To me je prizadelo, čeprav je bilo ves čas čutiti, da
moji starši sploh niso partnerji,
da gre le za dva, ki sta bila skupaj na faksu in ki sta potem dobila dva otroka. Mama je bila
patološko navezana na svoje
starše, ki so za ločitev izvedeli
šele po petih letih. Da bi lahko
zaživela skupaj, bi morala biti
drugačne osebnosti. Nista
znala potegniti nekega jasnega
reza, sam sem bil kot trnek, s
katerim je mama vlekla nazaj
očeta.« Medtem ko je starejši
brat uspešen, na kar je verjetno vplivalo tudi njegovo dolgoletno življenje pri babici in
velika družba vrstnikov, se Goran še vedno lovi, njegov zdajšnji izziv pa je končati študij
oblikovanja na akademiji za likovno umetnost.
Nerazčiščen
odnos s starši
Odsotnost očeta se vleče kot
rdeča nit in povezuje povsem
različne zgodbe štirih fantov,
ki kljub temu da so že odrasli,
doslej še niso bili sposobni
sprejeti odgovornih odločitev.
»V ozadju ni le nedisciplina,
temveč vedno nerazčiščeni
odnos z materami in očeti,«
pove dr. Andrej Perko, ki s socialnoandragoško metodo dr.
Janeza Ruglja pomaga prek
70 ljudem, razdeljenim v tri
močne skupine, za kadetnico
pa se je odločil potem, ko so
se nanj vedno pogosteje začeli obračati starši z odraslimi
otroki brez končanih šol in
brez želje po zaposlitvi: »V večini primerov gre za to, da so
očetje odpovedali v svoji avtoritativni vlogi. Materinska
vzgoja sinov je zanje ubijalska, mame tega ne morejo
storiti namesto očetov. Prav
zaradi odsotnosti avtoritativne vzgoje se oblikuje neka
družba, ki utira svoje poti. Niso problem ženske, temveč
moški. Kaj bomo storili z njimi?« se sprašuje dr. Andrej
Perko, da bodo postali, kot si
želi Vojko Gantar, vodja prve
slovenske kadetnice – šole
ljudskega življenja, pokončni, časti vredni in ponosni
ljudje.
Biserka Karneža Cerjak
`