Trma - Vrtec Jesenice

O TRMI
KAJ SPLOH JE TRMA?
V prvem letu življenja otrok razvija temeljni občutek do sebe in sveta. Zato je
pomembno, da so izkušnje v prvem letu življenja ugodne, prijetne, še posebej
izkušnje s tistimi, ki vsakodnevno skrbijo za otroka.
Kasneje, v drugem in tretjem življenjskem letu, pa otrok vedno bolj gradi svojo
samostojnost in avtonomnost. Glavna sprememba je otrokova povečana
gibljivost, ki mu odpre številne nove možnosti v okolju in mu daje občutek
samostojnosti, neodvisnosti, samokontrole in lastne vrednosti. Za to obdobje pa je
značilen tudi hiter razvoj govora in vse večje zanimanje za vrstnike. Otrok ima
potrebo, da bi sam obvladoval svoje okolje, stvari, osebe, zato postane v tem
obdobju običajno tudi bolj trmast in uporen. Rečemo, da je trma razvojno
pogojena, kar pomeni, da je dokaj običajna in normalna za to razvojno obdobje.
Trma je pravzaprav glavni mehanizem, s katerim skuša otrok okolje podrediti sebi.
Ko se otrok zoperstavi vaši volji, ko želi narediti nekaj po svoje, ko glasno ponavlja
»Ne, ne!«, izraža tako tudi svojo potrebo po samostojnosti in avtonomnosti.
Če razumemo, da je trma izraz razvijajoče se osebnosti otroka,
potem se moramo do določene mere sprijazniti z njo. Običajno
hujši izbruhi trme z razvojem izginejo, zato je potrebno veliko
potrpežljivosti in razumevanja. Lahko pa z ustreznim ukrepanjem
omilimo njene posledice ali preprečimo hude izbruhe, ki so za
starše in vzgojitelje lahko zelo naporni.
KAKO LAHKO UKREPAMO?
Kljub poplavi različnih knjig ter revij o vzgoji in o tem, kako se soočati s takšnimi in
drugačnimi vzgojnimi situacijami, odgovor na vprašanje, kaj storiti, kadar ima otrok
izbruh trme, ni enostaven. Pravzaprav en sam odgovor ne obstaja, saj pri vzgajanju
ni receptov, temveč je vsak otrok zase edinstven in takšna morata biti tudi vzgoja
in ukrepanje. Morda boste ugotovili, da en način nekaj časa deluje, kasneje pa ne
več.
Obstajajo različne strategije in v nadaljevanju je kratek opis nekaterih možnih
načinov, kako ukrepati v primeru trme. Pri izbiri ustreznega načina ukrepanja naj
vas vodi predvsem vaše poznavanje otroka, pomembno pa je, da se tudi sami
dobro počutite pri ukrepanju. Če npr. nikakor ne zmorete otroka za kratek čas
poslati v sobo, da se umiri, ker vas skrbi, kaj tam počne, potem ta taktika
najverjetneje ne bo uspešna, saj se boste tudi vi slabo počutili in ne boste zmogli
vztrajati pri tovrstnem ukrepanju.
•
IGNORIRANJE
Otroci se včasih vedejo moteče, ker želijo pridobiti našo pozornost, zato lahko
pomaga to, da otrokovega izbruha preprosto ne opazimo in ga ignoriramo.
Seveda pa lahko to strategijo uporabimo le, če otrok s svojim vedenjem ne
škoduje sebi ali okolici.
•
TIME-OUT
Time-out pomeni, da otroka, kadar se obnaša moteče, odstranimo iz situacije. Pri
tem lahko time-out pomeni le, da otrok ne prejme pozornosti s strani odraslih in ga
za določen čas ignoriramo (glej tudi ignoriranje), lahko pa pomeni tudi, da mora
otrok zapustiti prostor (npr. odpeljemo ga v njegovo sobo, da se umiri). Obliko te
taktike je potrebno prilagoditi starosti otroka, saj zelo majhnega otroka ne moremo
pustiti dalj časa samega v sobi.
•
ODKUPNINA ZA VEDENJE
Zelo preprosto – ko otrok stori nekaj narobe, mora storjeno škodo popraviti (npr. če
strga knjigo, mora pomagati ponovno zlepiti liste ali če udari prijatelja, se mu mora
opravičiti). Tako se nauči tudi odgovornosti.
•
NARAVNA POSLEDICA
Naravna posledica je tisto, kar je rezultat otrokovega neprimernega vedenja. Npr.
naravna posledica tega, da otrok noče obleči jakne, je, da ga zebe. V tem
primeru se otrok na lastnih izkušnjah nauči, kaj sledi nekemu vedenju.
•
ŠALJIVO DRAŽENJE
Če otroka, ki trmoglavi, podražimo (npr. »Joj, kakšen obraz in kako huda jeza.«),
lahko to deluje kot ogledalo, ki mu ga nastavimo. Vendar pa ta strategije ni
primerna za vse otroke, temveč le za tiste, ki imajo dobro razvit smisel za humor.
Nekateri otroci so bolj občutljivi in bi lahko ob takšni reakciji odraslega imeli
občutek, da se jim posmehujemo in ne sprejemamo njihovih čustev.
•
PREOBRAT
Otrokovo pozornost skušamo preusmeriti na nekaj drugega. Npr.
če se v trgovini razburi zaradi igrače, ki mu je ne moremo kupiti,
ga skušamo preusmeriti, naj si izbere eno sladkarijo.
•
POPUŠČANJE
Nič ne bo narobe, če bomo kdaj pa kdaj (vendar ne prepogosto!) otroku
enostavno popustili, saj je včasih prerekanje z otrokom nesmiselno, še posebej če
je tako močno razburjen, da nas sploh ne sliši, ko mu razlagamo, zakaj nečesa ne
sme ali zakaj mora nekaj narediti.
NAJBOLJŠA JE »PREVENTIVA«
Ja, tudi v vzgoji lahko govorimo o preventivi. Gre za to, da ravnamo na način, da
se skušamo otrokovim izbruhom trme in togote, v kolikor se da, izogniti. To pa
pomeni, da moramo pri vzgoji sprejemati otrokove razvojne potrebe in mu hkrati
postavljati meje, da se bo čutil varnega.
Družinsko okolje je otrokovo prvo socialno okolje, kjer se »trenira« za življenje v
širšem socialnem okolju. Otrok se mora že zgodaj naučiti do kod segajo njegove
meje in do kod meje drugih. Pri vzgoji moramo ubrati zlato sredino, otroku ne
smemo zatirati vseh potreb in želja – biti prestrogi, hkrati pa ne smemo otroku
vsega dopuščati – biti pretirano razvajajoči. Ne pretirano strogost ne razvajanje
otroku ne koristita.
Meje so pravila in smernice s strani staršev ali drugih odraslih oseb o tem, kako se
je potrebno obnašati.
Pomembno je, da sta oče in mama pri postavljanju meja
usklajena, pri njihovem upoštevanju pa dosledna. Vzgoja, ki
postavlja meje, otroku ustreza, kljub temu da se temu upira.
Pomaga mu, da spozna okvirje, v katerih lahko živi in znotraj teh
okvirjev se otrok počuti varno. Otroci, ki poznajo pravila, ki jih
morajo spoštovati, se manjkrat vedejo neprimerno in trmoglavo.
Meje otroku pomagajo, da bo kasneje na sprejemljiv način znal
uveljaviti svoje interese, ideje, da se bo znal postaviti zase in se ne pustil podrediti
drugim.
Včasih pa otroci trmoglavijo, kadar se soočajo z nalogami, ki so zanje
prezahtevne. Takrat otroci bolj potrebujejo našo pomoč, razumevanje in ne kazni.
Otroka, ki trmoglavi, tudi ni smiselno spraševati, zakaj je trmast in jezen, saj
običajno še ne zna dobro ubesediti svojih čustev, lahko pa mu pomagamo tako,
da skušamo mi ubesediti tisto, kar doživlja. Npr. »Vidim, da si zelo razburjen in
jezen«. Tako bo otrok občutil, da sprejemamo tudi njegova negativna občutja in
da ga razumemo.
Če že govorimo o preventivi, potem je potrebno omeniti pohvalo. Otroku vsak
dan sporočamo, kako naj se obnaša, vendar pa otrok potrebuje "ojačitev".
Pohvala ali spodbuda sta lahko močni sredstvi, s katerima pri otrocih dosežemo
želeno vedenje. Pozorni moramo biti tudi ali predvsem na pozitivna, želena
vedenja in zanje otroka pohvaliti. Otrokom namreč pohvala veliko pomeni, hkrati
pa ga spodbuja, da se bo tudi v prihodnje ustrezno vedel.
Pripravila: Neža Ajdišek, svetovalna delavka
`