Pisalo je - Klub Zaupam vase

Naša novinarska kolegica
Miša Čermak je nekaj let
po knjigi Besede ljubezni,
še posebej pa po obisku
z vojno zaznamovanih
bosanskih žensk v
Srebrenici, ki jo je močno
pretresel, začutila močno
potrebo, da izpove, kar
že dolgo tiči v njeni duši.
Rodila se je knjiga za
ženske duše z naslovom
Jaz sem ljubezen. Šele
ko spoznamo, da je
vsa ljubezen že v nas in
da za svojo izpolnitev
ne potrebujemo nujno
partnerja, otroka, drugih –
pridemo do sebe. Pisalo
je moje srce, pravi Miša.
Tekst: Katja Božič
Foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
¶
Pisalo je
moje srce
Utrinek iz knjige:
Tisoč srečno srečnih sreč
ziba sreči srečne sanje.
Ko bo vse, kar je, še več,
našla svoje bom iskanje.
26
Miša
Čermak
je izdala
drugo knjigo
za ženske
duše
Kako se je rojevala tvoja druga knjiga Jaz sem ljubezen?
Knjiga ni bila načrtovana, a je živela v meni. Zgodila se je
po tem, ko sem bila nekaj dni službeno z bosanskimi ženskami v Srebrenici, seveda nekaj let po vojni, ki
je tam divjala. Teh nekaj dni je bilo
zame zelo pomembnih, na neki način prelomnih – močno sem občutila njihovo globoko bolečino, občutke
nemoči, ki so jih doživljale, globoko
žalost, grozo zaradi ubijanja novorojenčkov, otrok … To jih je zaznamovalo. Mnoge so ostale same s svojo
bolečino, ki se je ne da pozabiti. Vsa
svoja občutja še pestujejo, delijo z ljudmi, ki jih želijo poslušati. Slišati bi
jih morali vsi, da se taka grozota ne
bi več zgodila. Mnoge od njih ne morejo pokopati svojih najljubših – mož,
sinov, očetov, ker so v skupnih grobovih. Mislijo, in to me je pretreslo, da najdeš mir v sebi, ko lahko kosti ljube osebe položiš v
zemljo. Ob pokopališču v Srebrenici sem srečala samo eno
Bošnjakinjo, ki je doumela, da
ji noben pokop kosti ne bo vrnil
zadovoljstva, vere v življenje, miru
in da si vse to lahko vrne samo sama
s svojo zavestno odločitvijo. Ozdravila je tudi mene! Ko sem prišla domov, sem si zaradi stresa, ki sem ga
doživela, nakopala grozljivo alergijo,
bila sem dobesedno neprepoznavna.
Nato sem nekega večera vsa utrujena, ko sem napisala članek za službo,
znova sedla za računalnik in začela
pisati. Hčerka je vprašala, ali pišem
kaj zase, pa sem ji rekla, da zase in za
vse ženske. Tako se je rodila knjiga.
¶Se ti zdi, da si z njenim izidom svobodnejša, da si izpovedala nekaj,
kar je že dolgo želelo na dan?
Najprej je hotelo biti vse v meni utišano, skrito, zamolčano. Za dolgo let,
ker je bila bolečina prehuda. Toda ko
pogledam nazaj in vidim sestavljanko, je prav vsak košček na svojem
mestu: zmoreš takrat, ko se zavestno
odločiš – to je svoboda! V povezavi s
knjigo bi lahko rekla, da sem združila svoje izkušnje, pa tudi izkušnje
drugih žensk, da bi pokazala, da je
mogoče iz vsake še tako grenke preizkušnje narediti korak k sebi. Pisalo je moje srce! V resnici se pozdravimo, zdravimo in si čistimo rane
lahko samo sami, nihče drug tega ne
more narediti namesto nas. O svojih
življenjskih izkušnjah ali poteh, ki
smo jih izbrali, lahko razpravljamo z
marsikom, včasih pa so bolečine tako
hude, da se zapremo vase in tam hlastamo, dokler nismo sposobni prvega koraka k sebi. Ni treba, da si vse
slabe, strahotne preizkušnje ustvarimo in razlagamo tako, da zraven
skoraj umremo. Šele ko se zbudimo
– in s tem mislim zavedanje, da smo
si sami izbrali svoje izkušnje – lahko
začnemo spreminjati svoje življenje.
Ko si odpustimo, zdravimo sebe. Ko
se začnemo imeti radi in začutimo, da
smo ljubezen, se pobožamo po vseh
kotičkih ranjene duše. In zaživimo.
¶V knjigi junakinja razkrije svoj
notranji svet, od kod črpa moč za to?
To je arhetipska zgodba, čeprav se
je v veliki meri dogajala meni, to povem trezne glave in z zavestno odločitvijo. Ni pa se vse zgodilo meni, ampak tudi drugim ženskam. Junakinja
je razkrila svoj notranji svet zato, da
je prepoznala svoje vzorce, to večno sanjarjenje in hrepenenje po ide-
je našel sebe, to sta potem dve odgovorni osebi, ki lahko hodita skupaj,
dokler njuni poti vodita vzporedno.
Včasih pa vzporedna pot ni več mogoča. Junakinja skozi svojo življenjsko zgodbo spozna, da je ves čas pogrešala samo sebe, ne partnerja ali
otroka, in da je vsa ljubezen že v njej.
Vse travme, prilagajanje, bolečine so
bile samo nekaj, kar je izbrala, da je
končno prišla do sebe.
¶V katerem trenutku se začne
človek tega zavedati?
Ko si manjši od mušjega kakca, ko
si dovoliš biti sam s sabo in nisi več
v vlogi žrtve, ko prevzameš odgovornost za svoje življenje v svoje roke in
se zaveš, da za tvoje življenje in vse,
kar se ti dogaja, niso krivi starši, moški, otrok, ne luna, ne zvezde, ko se
zavedaš, da si lahko ustvariš tudi
drugačno življenje. Odvisno, za kaj
se zavestno odločiš: lahko izbereš
veselje, smeh, radost, lahko ostajaš
v vlogi žrtve, v drami; lahko si želiš
ugajati drugim in s tem potem vse
manj ugajaš sebi.
¶Ker praviš, da je knjiga delno
avtobiografska, se je veliko tega,
kar se dogaja junakinji, dogajalo
tudi tebi?
Knjiga je v veliki meri avtobiografska, ker se samo iskrenost izkušenj lahko dotakne soljudi: da bodo
ženske vedele, da se da, kajti če sem
jaz zmogla, lahko to stori vsak, ki se
tako odloči. Tudi jaz sem se počutila kot žrtev, še pred tem občutkom
sem tiščala glavo v pesek, pestovala
žalost, razočaranje, bolečine, ker nisem bila sposobna razmišljati in čutiti nič, najmanj sebe. Sem pa vedela,
da moram preživeti, ker sem morala
poskrbeti za takrat še majhno hčerko, ker v bližini nisem imela nikogar,
nil, nekoga, ki bo rekel vse bo v redu,
nekoga, ki bi tvojega otroka sprejel
kot svojega. Pridejo kratki utrinki,
sanje, ko svet še barvajo čustva in
hrepenenje. Ko pa ugotoviš, da se
tudi ta vzorec ponavlja, se v nekem
trenutku vprašaš: kaj iščem, kaj je to
hrepenenje, ki mi ga očitno ne more
izpolniti nihče drug, in spoznaš – pa
ne preko noči, čeprav so ta spoznanja hipna – da pravzaprav hrepeniš
po sebi. Spoznanje, da smo ljubezen,
je občutek, ko te objame nekaj tako
lepega in ganljivega, da ti gre na jok.
¶Se spomniš trenutka tega spoznanja?
Ja, se ga, a prej je treba sprejeti celega sebe, vse svoje »slabe in dobre«
lastnosti, vse plasti svoje osebnosti,
ni druge poti, potem pa nenadoma
postaneš ta občutek. Seveda me še
vedno odnese in se sprem s tem ali
onim, s svojo hčerjo, največkrat pa
sama s sabo. Ko si vzamem čas zase –
in si ga: vsak dan, ko zavestno diham,
se povežem sama s seboj, začutim ta
fizični občutek ljubezni. Zdravi mene
in vsakogar, ki ga doživlja, in lahko ga
čutimo vsi!
¶Kako se je življenje spremenilo,
ko si končno dočakala sebe?
Prineslo mi je olajšanje, mir, veselje. Brez slabe vesti si vzamem čas
zase in grem na sprehod, na kavo, naredim kaj, kar me osrečuje, v čemer
se dobro počutim. Drugače se doživljam, ne čutim se več žrtev, ni več
zamer do drugih ljudi, kar se mogoče sliši pravljično – edino sebi bi mogoče lahko zamerila zaradi izbranih
izkušenj, a si ne zamerim, saj sem z
njimi dozorela. Sprememba je totalna, kar pa seveda ne pomeni, da se ne
meniš za svet okoli sebe. Fino, bolje
rečeno nujno se je zavedati, da se nas
dotikajo misli in občutki drugih ljudi, takšna in drugačna onesnaženost:
treba jih je ozavestiti, kajti takrat jih
lahko stresemo iz sebe nekako tako
kot kuža bolhe. Zavestno dihanje pri
tem zelo pomaga, širi zavest in zavedanje, z njegovo pomočjo se naučiš
reči glasovom v svoji glavi, ki niso
tvoji, naj utihnejo. Šele tedaj lahko
zaznaš ta nežni ljubeči glas ljubezni,
to, kar si. In tako tudi je.
Knjiga za žensko dušo
»Besede sem prelila na papir, da bi
ženske spoznale, kako pomembno je, da
si vzamejo čas zase, da zadihajo in se
vprašajo: Kaj pa jaz želim?
Da svoje potrebe, želje in ljubezen do
sebe postavijo na prvo mesto. Ko bodo
to doživele, bodo ljubile zaradi sebe in
preko sebe tudi vse druge. Najprej je
treba nahraniti sebe, da lahko nahranimo
druge. Na letalih stevardese vedno
povejo, da je kisikovo masko treba
najprej natakniti sebi, potem poskrbimo
za otroka. Če ti padeš v nezavest, ne
moreš poskrbeti za druge.«
Občutki so ključ do sebe
»V mnogih ženskah vlada občutek nezadostnosti, zato mislijo, da so
popolne samo, če imajo moža, partnerja, otroka, prijatelje, stvari, ki
jim zapolnjujejo življenje. Po mojem je tako tudi zato, ker se ženske
bojijo pogledati sebi v oči pa poskusiti živeti dan, dva, teden, mesec
res same, s svojimi željami. V času, ki ga namenimo sami sebi,
večina si ga ne, pokuka na plano bitje v nas, tisti otrok, ki venomer
čaka. Ne možgani, občutki, ki jih slišimo v tišini, so ključ do sebe.«
alizirani romantični ljubezni, ki jo
vsi iščemo, v prijateljstvu, partnerstvu z moškimi, ob otroku … A je v
nas! Ko otrok gre svojo pot, se mnoge ženske čutijo oropane te ljubezni,
ko gre svojo pot partner, se prav tako
čutimo prizadete, ker smo vendarle naredile vse in še več, da bi mu
bile všeč, ga zadovoljile, postavljamo
ga na prvo mesto in naenkrat nam
zmanjkuje niti, iz katere tkemo svoje
sanje, ki niso realne. Vsi smo povezani med seboj, vendarle doživljamo
vsak svoje izkušnje: ne moreš postati nekdo drug zato, da bi te drugi ljubil, ker potem izgubiš sebe. Ključno
spoznanje je, da si dovoliš biti, kar si.
Krasno je, če s teboj hodi še nekdo, ki
ki bi mu lahko zaupala otroka. Bolečina, kako sem lahko dopustila, da se
je zgodilo to in ono, kako me lahko
kdo sovraži, ne pozna in podobno, je
trajala kar dolgo. Blazno hudo mi je
bilo, recimo, ko sem videla prejšnji
dom, močno me je pretresalo vse,
kar je bilo povezano s preteklostjo. V
takšnih trenutkih sem se dobesedno
tresla – a imela neskončno srečo, da
sem se tega zavedala, zato sem, da bi
si pomagala, v spominu poiskala najbolj veselo pesem in jo pela do onemoglosti, da sem preusmerila svoje
občutke, ker sem vedela, da me bodo
sicer pojedli. Potem ko najhuje otopi,
seveda še iščeš partnerja, toplo dlan,
široka ramena, na katera bi se naslo-
27
`