Article 747472

nam včasih cisto po naključju pripelje
na pot ljudi, ob katerih
se počutimo prijetno in
sproščeno in s katerimi
bi lahko klepetali v nedoŽivljenje
b^b^b^b^b^b^bK
a^
gled. Mednje spada tudi
evropska poslanka Tanja
Fajon.Žalje bil najin
čas skopo odmerjen,
saj je najprej zamujalo
letalo iz Bruslja, potem
pa je imela že vnaprej
dogovorjen sestanek na
ministrstvu. A preden
sva se poslovili, je odkrito spregovorila o najtežji
mm
J^^^^^^^^Bk^^
preizkušnji v svojem
življenju - o kronični
mieloični levkemiji, eni
od oblik krvnega raka.
Tanja
Fajcin priznava, da je
potrebovala kar veliko časa,
preden je o bolezni javno
spregovorila. »Da sem dovolj močna, da o tem javuo spregovorim,
sem začutila zelo pozno. Lahko bi
da prepozno, ker šele zdaj
vidim, koliko ljudem to pomeni.
rekla,
Še vedno mi ni prijetno govoriti o
svoji izkušnji, ki je bila boleč del
moje mladosti. Vendar zdaj vem,
da je lahko človek, ki je prestal ta
boj in se mu življenje kljub temu ni
bistveno spremenilo, dober zgled
vsem tistim, ki so mogoče na začetku bolezni, pa jih prežema še veliko strahov, ki ne vedo, kako naj se
vedejo, in ki potrebujejo upanje.«
Namesto v službo v bolnišnico
Zdaj 42-letna Ljubljančanka je zbolela ob koncu študija novinarstva.
Tako se je morala sama v času, ko
so se njeni sošolci začeli dokazovali
v službi, boriti za zdravje. »Problem
pri tej bolezni je, da skorajda ni znakov, dokler ni prepozno. Sama sem
takrat končevala študij in delala
kot mlada novinarka na Radiu glas
Ljubljane. Vse do takrat sem bila
zelo zdrav otrok, dokler me nekega dne ni začel hudo boleti trebuh,«
se spominja Tanja. »Bolečina je bila
neznosna, moja krvna slika pa tako
slaba, da sem še isti dan pristala na
_^m^^
*
Tanja se rada udeležuje srečanj bolnikov s kronično mleloično levkemijo in njihovih
Pod slovenskim vršacem s svojo asistentko Ajdo
■■■nak
smmmgmmaA
JH__i_H
m^rmrnAmrn
u.
ZšZS
E^^^^^^H
>,
r^^^^H
jmwMWM\
|^^^^^H
m\W
energijo.«
Žižek
Zdaj se Tanja počuti krasno. »Po
taki izkušnji začneš na svet gledati
drugače. Ceniti znaš tisto, kar imaš.
j^^^^^^ihh
P^^^^^H
t
Tanja
Veit sta se
poročila
v Piranu.
saj je on
zaljubljen
Slovenijo.
urgcnci. Pred dvajsetimi leti je bila
ta bolezen pogosto smrtonosna, saj
še niso poznali učinkovitega zdravila zanjo. Spopadanje z boleznijo
je bilo zelo težko, vendar so mi
zdravniki rekli, naj ne vržem puške
v koruzo. Spomnim se dneva, bilje
lep sončen dan, ko sva z zdravnikom
sedela v njegovi pisarni, in mi je rekel, da je neki bolnik iz Ljubljane z
mojo boleznijo preživel sedem let.
Tn zdi se mi, da sem tistega dne v
svoji glavi tudi sama začela odštevati tistih sedem let. Čeprav sem bila
že prej zelo adrenalinska, sem po tistem začela vse početi do ekstrema.
Kol da bi odštevala, kaj vse moram
še narediti. Po drugi strani pa mi je
prav to dalo neko močno, pozitivno
v
Sicer
pa oba
ze |0 ra[ j a
potujeta.se
potapljata,
jadrata in
tečeta.
ŠBm
VH i-HU.1
Tanja ima izvrstno skupino sodelavcev tako v Ljubljani kot v Bruslju, o katerih pravi, da so »krasna pisarna mladih,
adrenalinskih, ambicioznih ljudi, s katerimi včasih delamo celo čudeže«.
Najpomembnejše pa je seveda
tvoje zdravje. Problemi, ki so se ti
zdeli včasih tako pomembni, postanejo malenkostni. Veliko lažje
se prebijaš skozi življenje. In ni te
več strah izzivov,« pravi Tanja, ki
se lahko danes pohvali z bleščečo
kariero. Začela jo je kot novinarka
na RGL, nadaljevala na RTV Slovenija, kjer je bila tudi dopisnica iz
Bruslja, danes pa tam sedi v evropskem parlamentu. »Po naravi sem
bila od nekdaj zelo radovedna in
ambiciozna. Že kot majhna deklica
sem se rada preizkušala v različnih
stvareh - od glasbe do krožkov v
šoli in športa. Potem ko sem zbolela, j)a je postala moja želja po dokazovanju še toliko večja. Ne vem,
ali lahko ljudje to razumejo, ampak
načrtna. Hotela sem se umakniti od
ljudi, ki so me preveč poznali, pa
so me potem opazovali s strahom.
Novo priložnost mi je dal tedanji
urednik Radia Slovenija Bojan
Veselinovič. Tista leta so bila zelo
huda. Skoraj dve leti sem v službo
hodila z vročino, ker sem se navajala
na različna zdravila, ki so vzdrževala moje stanje, čeprav se je bolezen
slabšala. Šele pred nekaj leti so tudi
k nam prišla zdravila, ki zdravijo to
obliko levkemije, in danes je ta bolezen tako rekoč ozdravljiva. Zelo
sem si želela v tujino. Ko pa sem
bila ravno izbrana za delo dopisnice v Bruslju, sem bila obveščena, da
so našli zame ustreznega darovalca
kostnega mozga. Takrat sem se znašla pred zelo težko odločitvijo. Po
eni strani se mi je bolezen slabšala,
oče mi je umiral, imela sem možnost
zaposlitve v Bruslju in možnost operacije v Londonu. Doma smo vse
postavili na tehtnico in se odločili,
da mi zdravniki ne smejo svetovati,
saj gre za osebno odločitev z veliko
možnostjo nepredvidljivih zapletov
oziroma tveganja. Edina pot do
ozdravitve je bila takrat v več kot
polovici žal smrtonosna, saj je telo
odbilo darovalca. Tako sem operacijo zavrnila in raje sprejela delo v
Bruslju. Seveda sem takrat že veliko
brala o tem, da v Ameriki prihajajo
na trg zdravila, ki naj bi pozdravila
to bolezen. Na mojo srečo je bila
odločitev pravilna. Moje življenje
se je v Bruslju zelo izboljšalo, delala sem stvari, ki so me veselile, in
počasi se mi je začela umirjali tudi
bolezen. Po dveh letih je bilo novo
zdravilo registrirano tudi v Sloveniji
šla sem iz. ene skrajnosti v drugo. in moja bolezen je zdaj že nekaj let
V najslabšem obdobju sem hotela v popolni re misiji.«
splezati na Triglav in sem to tudi Levji delež k dobremu koncu te
storila, čeprav s hudimi bolečinami zgodbe so prispevali njena mama,
v sklepih. Začela sem plavati, ak- brat Sašo in Tanjini prijatelji.
tivno teči, se udeleževati tekaških »Imam nekaj izjemnih prijateljev, ki
so se šli takoj testirat za morebitne
maratonov, se potapljati . . Skratka, počela sem natanko to, kar je v darovalec kostnega mozga, čeprav
tistem trenutku moje telo želelo, pa to v tistem času še ni bilo tako razčetudi so bile to stvari, ki so bile za vito. Najhuje pa je bilo mami. Očeta
stroko ali mojo družino popolnoma je pred tem zadela huda možganska
kap; polovica telesa mu je ohromela
nesprejemljive.«
in izgubil je govor. Njegovi zdravniki so nam svetovali, naj mu ne poveOče ni vedel ničesar
mo, kako je z mano, in tako ni nikoli
Tanja prihaja iz medijske družine. izvedel, da sem zbolela. Je pa bilo
Njen oče Bogdan je bil novinar, za naju z mamo tistih deset let zelo
mama Neva je delala pri filmu. Zato napornih, hkrati pa naju je tako poni bilo veliko presenečenje, kose je vezalo, da znava zdaj obe resnično
za novinarstvo odločila tudi sama.
uživati življenje.«
»Ko sem bila majhna, me ni zani- Tanja zadnjih dvanajst let živi in
malo, kaj počne moj oče. Ko pa
dela v Bruslju. In čeprav pri svojem
sem prišla v leta, da bi me začelo
delu evropske poslanke uživa, so zazanimali, je žal /elo hudo zbolel, njo najdragocenejši trenutki, ki jih
tako da nisva mogla izmenjati prav preživija s svojim možem, nemškim
veliko profesionalnih izkušenj. Am- novinarjem Veitom-UIrichom Brapak novinarstvo mi je bilo všeč, in unom. »Zame je zelo pomembno,
čeprav bi se morda danes odločila da je ob meni. Nisem človek, ki bi
za kak drug študij, mi ni žal. Spo- lahko bil sam. Ni lepšega kot dan
mnim se, da sem diplomo pisala v končati tako, da nekomu zvečer
bolnišnici in sem se s tem zamorila poveš, kaj se ti je tisti dan zgodilo,
med zdravljenjem.«
da imaš ob sebi nekoga, kadar ti je
Med boleznijo se je z RGL preselila dobro, pa tudi kadar ti je hudo.«
na RTV Slovenija. »Selitev je bila
Simona N. Dakič
-
`